... sedim v prijetni senci drevesa in lenobno opazujem igrivost sončnih odsevov, ki 'surfajo' na vodnih valovih, dokler ne poniknejo med kamenjem obrežja. Topel vetrič rahlo pihlja in preveva pokrajino – kakor, da tudi on v teh počitniških dneh nima ne volje in ne moči za krepkejša dejanja. Kako mi prija ta moj teden oddiha! Že nekaj let odhajam na isti kraj počitnikovanja. Vsako jutro se od hiše, kjer domujem, odpravim mimo hleva nekaj sto metrov ob potoku do mogočne skale, ob kateri so že pred leti naredili gozdarji skorjevko (preprosto gozdovniško zavetišče). Tam se zleknem v udobnost in spim in berem (tudi iz številk Ognjišča vse tisto, česar čez leto nisem utegnil prebrati, pa me je priklicalo v pozornost), predvsem pa se prepuščam v zdravilno krepčilo zvokov in vonjav in barv ... To je čas, ko je posebno edino to, da ni nič posebnega, nič obvezujočega. Preprosto ždim v svoji resničnosti v gnezdu božjega stvarstva in si privoščim dolg-čas – čas zase. To je čas brez resnih pogovorov – le sproščujoče klepečem in to predvsem z živalcami, ki me obiskujejo – npr. metulji ali pa z njihovim Stvarnikom. Misel počiva, počiva telo in se poživlja globina duha in srca.

Kolikšen privilegij imam-o, da živim-o v deželi, v kateri je vse polno počitniških kotičkov, ki se ponujajo sami po sebi brezplačno. Le odkriti jih je treba in se v osebni (pre)prostosti napotiti v (pre)prostost; povrniti se je treba k osebni naravnosti in se potem vrniti k naravi. Kako željno nas pričakuje, da postanemo z njo bližnji (sv. Frančišek bi rekel: zopet bratje in sestre). Toliko vsega nam ponuja, s tolikim, kar ozdravlja in pomirja nas želi obogatiti ... Tako osvobojen se počutiš, ko prerasteš vsiljeno nam prepričanje, da je dragoceno le to, kar je drago. Bog nam daje največ in to zastonj. Prerok Izaija v božjem imenu vabi: »O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja. Pridite, kupite in jejte. Pridite, kupite brez denarja ...« (Iz 55,1) On je Živa voda, ki poteši, umiri, okrepi ... v sebi (molitev, evharistija ...) in po sebi (stvarstvo ...). Sestopiti iz tolikih ujetosti nazaj k božje-naravnemu. Prav k temu nas vedno znova vabi Ognjišče. Saj ste razbrali, kako nas tako rekoč vsi prispevki v reviji, ki jo držite v rokah, vodijo k živemu odnosu, pa naj bo to z naravo, z ljudmi, z Bogom. Samo v živem stiku se lahko med nami pretakajo svete moči – to, kar nas v nas samih (v našem osebnem) prebuja dobro počutje, daje moči za napore življenja.

Nocoj bo jasna noč. Na nebu bodo kmalu zablestele zvezde. V roke vzamem Sveto pismo in ga odprem na straneh evangelijev. Od tu in tam si 'vzamem k sebi' katero od Jezusovih napotil – redko alternativno misel, ki me vedno znova osvobaja iz miselnih limanic časa in prostora, s katerimi me želijo ustavljati v nujnem preraščanju, ki se mora dogoditi. Knjigo bom počasi odložil in si pripravil ležišče. Spal bom pod milim nebom. Preden bom zatisnil oči, se bom v molitvi (tudi z mislijo nate – na bralce Ognjišča) ozrl k zvezdam v nebo. Tam bom poiskal ozvezdje Kasiopeje – tako veličastno je na nebu poletnih noči. V tem ozvezdju je izpisano Marijino ime (veliki M). Kmalu bo njen (in zato tudi moj) praznik – veliki šmaren, praznik njenega vnebovzetja. Zato bom poiskal še ozvezdje Severne krone – Marija je 'okronana' na nebu in v mojem srcu. Mati je, priprošnjica je ...

K. Gržan, Na začetku, v: Ognjišče 8 (2013), 3.

Ena od mojih prijateljic, hčerka prijateljske družine, je postala vegetarijanka. Predzadnjič, ko smo še skupaj obedovali, je bilo pri mizi zelo lepo vzdušje. Pred nekaj dnevi pa smo se pri kosilu skoraj skregali in bilo mi je hudo.
Najprej smo govorili samo o tem, da ne bi smeli jesti mesa. Potem pa je prijateljica, nova vegetarijanka, dejala, da bi kristjani ne smeli jesti mesa in na koncu trdila, da je bil tudi Jezus vegetarijanec. Je to res? Kakšni so vzroki, da kristjani ne bi smeli jesti mesa?
Mihela

V Svetem pismu nikjer ne piše, da bi kristjani morali biti vegetarijanci in ne bi smeli jesti mesa. Nekateri, ki so se odločili za vegetarijanstvo ali veganstvo, radi navajajo vrstice iz Svetega pisma: »Bog je rekel: “Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano”« (1 Mz 1,29). Ko radi navajajo te besede, pa zanemarjajo druge. Dovolj bi bilo npr. prebrati izredno natančna navodila za pripravo velikonočnega jagnjeta, zapisano v Drugi Mojzesovi knjigi (2 Mz 12,1-12). Izraelci so zato vsako leto obhajali velikonočno (pashalno) večerjo v spomin na izhod iz Egipta. Tako večerjo je obhajal tudi Jezus s svojimi učenci. Poznamo jo po izrazu zadnja večerja, pri kateri je kruh spremenil v svoje telo, vino pa v svojo kri. To dejstvo govori, da Kristus gotovo ni bil vegetarijanec, saj je pri velikonočni večerji jedel jagnje. Ni pa jedel svinjine, ker so judje imeli in še imajo to meso za nečisto.
Jezus je rekel: »Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka« (Mr 7,15). Besede se nanašajo na slabe misli, grde besede in slaba dejanja, ki izhajajo iz našega srca. Teh se moramo varovati, zato spoštujmo izbiro prehrane pri drugih ljudeh, pa naj bo ta izbira versko obarvana ali ne. Prav tako pa morajo vegetarijanci spoštovati druge, ki jedo meso, in ne smejo ‘na pamet’ trditi, da je bil tudi Jezus vegetarijanec, kar ne ustreza resnici in govoriti, da bi torej morali biti vsi kristjani vegetarijanci.
Slišal sem za krščanski par, ki je kupil še en hladilnik zaradi spoštovanja do svojih judovskih prijateljev. Judje ne smejo mešati mlečnih in drugih beljakovin živalskega izvora. Lep dokaz, da moremo lepo sobivati z različnimi prehrambenimi navadami drugih, ne da bi se kregali. Lani je pred božičem našega škofa obiskal pravoslavni vladika (škof) z nekaterimi svojimi sodelavci. Pravoslavni kristjani imajo takrat post, ko ne jedo mesa. Lahko pa jedo ribe. Tako smo pri obedu jedli ribe, da smo pokazali spoštovanje do njihovega posta. Sobivanje ljudi z različnimi prehrambenimi navadami je mogoče, če se ljudje spoštujemo. Post, ki temelji na veri v Boga, je toliko bolj vreden upoštevanja in spoštovanja.
Nekdo lahko postane vegetarijanec iz različnih razlogov: zaradi spoštovanja okolja, zdravja (poznam fanta, ki trdi, da si je pozdravil kožno bolezen, ko je nehal jesti meso), zaradi lastnega okusa, nekaterim se smilijo živali ... V Cerkvi poznamo nekatere stroge redove ki sploh ne jedo mesa, nekateri redovi ne jedo mesa več mesecev, vsi kristjani pa poznamo zdržek, ko ob petkih (zlasti v postnem času – spomin na Jezusovo trpljenje in smrt na križu) ne jemo mesa in mesnih izdelkov. Post ali zdržek od mesa sta lahko tudi pripomočka, da se bližamo Bogu, saj nas odrekanje hrani ali določeni hrani (npr. mesu), če to opravljamo v pravem duhu, odpira za Boga. V letošnji marčevski številki Ognjišča smo objavili pogovor s pravoslavnim teologom Vladimirjem Vukašinovićem, ki je o postu dejal: »Ko človek je ali ne je zaradi Boga, se z vsem svojim bitjem združuje z njim.« To je tudi utemeljil s Svetim pismom: »Starozavezni Adam je v raju prekršil Božjo postno postavo. Jedel je, česar ne bi smel jesti, in s tem napačnim prehranjevanjem je uničil odnos z Bogom. Zaradi prekršitve postne postave se je človekove volje polastil greh, ker po svoji naravi ni bila več sposobna slediti Božji volji, ampak je zaradi neke svojevrstne grešnosti odvračala in še odvrača človeka od Boga. Ko se oseba posti, to pomeni, da ne je tega, kar si v večji ali manjši meri želi njegova narava, ampak je to, kar mu po Božji volji nudi Cerkev, zdravi in celi svojo voljo, pravzaprav spreminja svojo naravo in jo dviga na raven duhovnega življenja. Kakor molitev povezuje človeka z Bogom, ker se človek z besedami obrača k Bogu in z njim vzpostavlja verbalni oz. intelektualni odnos, tako tudi post združuje Boga in človeka.«
Ne omenjate, da vaša prijateljica ne je mesa iz verskih razlogov, čeprav napačno trdi, da je bil Jezus vegetarijanec, vendar prehrambenih navad ne spreminjajmo v sovražno držo do drugih ljudi. Hrana je namenjena temu, da krepi vezi med ljudmi, ne da nas razdvaja. Skoraj vsako praznovanje (versko ali neversko) spremlja bogato obložena miza. Pomislimo na bogastvo jedil o veliki noči. Hrana ima velik pomen. Najprej pomeni življenje, saj umremo, če se prenehamo hraniti.
Hrana ima pa tudi drugi ‘višji’ pomen, ko skupaj sedimo za mizo, delimo veliko: skupaj jemo in ko se hranimo z enako hrano, to pomeni, da delimo z drugimi svoje življenje. Tudi Jezus je rad obedoval s svojimi prijatelji, do kolikih spreobrnjenj je prišlo med obedi! Pomislimo samo na zgodbo o Zaheju. In prav na eni od večerij je Jezus z nami delil svoje življenje, ko nam je dal v jed svoje telo in svojo kri. Tudi nam naj bodo obedi priložnost za skupno druženje in utrjevanje vezi ne pa za spor in prepir.
Božo Rustja, Pisma. Ognjišče (2017) 08, str. 46

Drobna golobica je zagledala visoke ognjene zublje, ki so se nezadržno širili po prostranem gozdu. Majhna kot je bila, seveda ni mogla nič storiti, a vendarle se ni vdala v usodo.
Začela je letati od oddaljenega jezera do gozda in vsakokrat je v kljunu nesla nekaj kapljic vode. Končno so ji pošle moči in se je mrtva zgrudila na zemljo, ne da bi s svojim trudom dosegla kakršenkoli učinek.

Če bi to zgodbo napisal jaz, bi jo raje tako zasnoval, da bi golobica preživela. V pripovedi bi dal ptici leteti, vse dokler ne bi do konca izkazala plemenito usmiljenje gozdu, živalim, skratka vsej naravi. Še več! Dal bi, da bi se golobica spočila za nove napore. Ne bi ji bilo treba umreti. Tudi nam ni treba umreti, ko se žrtvujemo. Pomembno je, da delamo, da letimo in da nosimo, pa čeprav le nekaj kapljic vode, ki jih bomo odvrgli na ogenj, pogasili žejo in prinesli upanje tistim, ki so ga izgubili. Važno je, da smo lahko golobice, ko pa je na svetu toliko tako različnih požarov.
Že na začetku vemo, da ne moremo pogasiti požara. Toda to za nas ne sme biti izgovor, da obrnemo hrbet in pustimo da gozd gori. Naša dolžnost je, da prispevamo vsaj nekaj kapljic vode. Zakaj pa, če ni nobene koristi? Zato, ker je to zelo koristno in ima velik pomen. Naš napor ljudem govori, da je še vedno nekdo, ki ga skrbi goreči gozd, da je nekdo, ki bo govoril, tudi če vsi molčijo. Taki ljudje dajejo misliti in vzbujajo vest množici ter pričajo pred vsemi tistimi, ki brezbrižno gledajo let bele golobice proti rdečim zubljem gozdnega požara.

Vztrajati, da bi prinašali upanje
Pripoved ima še globlji življenjski pomen, ker odvrača od zgrešene miselnosti, da nujno moramo doseči »vidne sadove«, da bi sebi in drugim dokazali, da je naše delo nekaj vredno in da je naše življenje smiselno.

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 7 (2004), 30-31.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2003, 78-79.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Danes je zelo moderno vse, kar prihaja z Vzhoda (verstva, verske prakse, reinkarnacija, joga, borilne veščine ...). Veliko slišimo tudi o pozitivni energiji, mineralih, kristalih in zunajzemeljskih bitjih. Poleg tega so zelo moderni tudi astrologija, spiritizem, vegetarijanstvo, fanatična zagretost za ekologijo, razni kulti. Vprašanje je, ali ni to zelo nevarno za naše krščanstvo? Vemo namreč, da vse našteto lahko tudi pozitivno vpliva na naše življenje, pomešano in pripravljeno z verskimi recepti, pa je verjetno ta zvarek škodljiv. Nekaj podobnega trdi new age. Morda se motim, toda zdi se mi, da je največja nevarnost tega gibanja prav verski sinkretizem – mešanica ver, ki se ‘zapakira’ v neko na videz prijetno podobo (ekologija, joga, vegetarijanstvo, zdravilstvo ...) Toda poglejmo: po tej logiki bi veljalo, da so vse vere enake. Če so vse vere enake, ali so res vse resnice enake? Torej lahko ni tudi nobene resnice?
Nikjer ne najdem dovolj tehtne zavrnitve pojava, kakršen je new age, o katerem sem prepričan, da je kar največje zlo današnjega časa. Vem, da ste pri Ognjišču pred letom 2000 izdali tudi knjigo New age in krščanstvo, vendar pa se je ta pojav v zadnjem desetletju še zaostril in med nami je vedno več “volkov v ovčjih oblačilih” (»Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi« - Mt 7,15). Polna usta so jih miru, medsebojnega sodelovanja, solidarnosti, pozitivne energije ... in tako zavajajo predvsem mlade, ki niti ne slutijo, kdaj jim padejo v kremplje. Zdi se mi, da je prav new age, hrepenenje po modernosti za vsako ceno, glavni razlog za širjenje praznoverja in magije. Mladi se danes hitro navdušijo za razne predmete, ki naj bi jim prinašali srečo, za kristale, ki imajo menda čudežno moč in morejo vplivati na njihovo življenje, to naj bi jim rešilo življenjske probleme, v resnici pa je to ezoterična past. Prav tako new age zelo poudarja pomoč angelov, posladkanih bitij, ki naj bi vplivala na človekovo življenje, zato so tudi angeli v zadnjem času zelo popularni ... Mislim, da o angelih naša vera uči drugače – morda lahko o tem kaj napišete ....
Bine
Vaše pismo priča o dejstvu, da je dandanes med ljudmi velika želja po duhovnem, ponudba nove dobe (new age) v številnih ezoteričnih, okultističnih in praznovernih različicah, ki jih omenjate, pa je zelo mnogovrstna in privlačna, ker sodobnemu verskemu brezdomcu vsaj navidezno ponuja varstvo in teši njegova hrepenenja po sreči. Novodobske ponudbe so še posebno privlačne, ker ponujajo osebno srečo brez napora in judovsko-krščanskih moralnih zahtev.
Knjiga Alenke Goljevšček New age in krščanstvo (Koper 1992), ki jo navajate, je bila ob izidu zelo dragocena in je tudi danes še vedno sporočilna, ker na jasen in razumljiv način razlikuje krščanstvo in new age, ki je močno navzoč v številnih, predvsem medijskih ponudbah. Tako se množice zahodnih ljudi hranijo s sinkretistično mešanico različnih verovanj, praznoverij, okultizma, ezoterike, paranormalnih ponudb, ideološkega vegetarijanstva, ideološke ekologije, fanatičnega feminizma in še česa. Že pred desetletji je Anton Trstenjak zapisal, da »zahodni ljudje prevzemajo indijsko modrost in njihovo filozofijo, ki je za naše pojme zmedena, toda zanimivo je, da jih to nič ne moti. Tam ni rešitve, toda trenutno jo iščejo tam in zanimivo – celo prepričani so, da so jo našli. V krščanstvu imamo globoko duhovnost, pa gremo mimo nje po pravilu, da je sosedov kruh boljši kot domači, čeprav je v resnici boljši domači.«
Gre za določeno vračanje k arhaičnosti, kateri se današnji človek sočasno posmehuje, na številnih mestih pa prav v tem arhaičnem, okultističnem, ezoteričnem, praznoverskem in parapsihološkem išče hitre, instant odgovore na svoja bivanjska vprašanja. Newagevci bi radi predvsem praznovali, kar je seveda nekaj dobrega, toda judje in kristjani imamo vzorec za praznovanje v Svetem pismu, kjer je rečeno, da je Bog šest dni delal in šele sedmi dan počival, ko je delo dokončal (prim. 1 Mz 2,29). Sobota, dan počitka v stari zavezi, je bila predvsem dan zahvale za ljubezen, ki jo je Bog razodel po stvarjenju in v velikih dogodkih, ki jih je naredil v prid svojemu ljudstvu, in tudi trajni klic k ljubezni do bližnjega, celo tujca (prim. 5 Mz 5,14). To pa pomeni, da sta praznični počitek in češčenje Bogu všečna samo, če ju spremlja socialna pravičnost (ne ubijaj, ne prešuštvuj, ne kradi, ne pričaj po krivem itd.) in ljubezen do Boga in bližnjega. Vse to je še bolj poudarjeno v krščanstvu, kjer je nedelja ‘glavni praznični dan’ (B 106), ki pospešuje ohranjanje socialne pravičnosti in ljubezen do sočloveka. V tej luči je Simon Gregorčič zapel: »Ni praznik, predragi mi, naše življenje, življenje naj bode ti delovni dan«. Akademik Taras Kermauner, mož Alenke Goljevšček, avtorice knjige New age in krščanstvo, je v enem od svojih številnih intervjujev dejal: »Misel, ki nam jo danes vsiljujejo od vseh strani, namreč, da človek živi za to, da bo srečen, se mi zdi ena najbolj zgrešenih. Človek živi za to, da bi se s trdim delom na samem sebi preustvaril v sodelavca Boga. Sreča je navržena.« Sreča preprosto ni dosegljiva brez napora, brez ljubezni do bližnjega, saj še vedno velja, čim hitreje za srečo bežiš, tem hitrejša je ona in se ti ne da ujeti. Če pošteno živiš, ti je sreča podarjena.
Okultizem, ki je ob drugih prvinah navzoč v ožilju new agea in je zelo ambiciozen, je danes najhitrejše in najpriročnejše sredstvo, s katerim moderni človek napolnjuje praznino smisla, tolaži svojo ‘metafizično lakoto’, se bojuje proti strahu pred prihodnostjo, zoper potrtost, zoper občutek nemoči. Okultizem, ki je dostikrat neznosno patetičen in nadut, sicer izvira iz pristnega hrepenenja po absolutnem, iz iskrenega iskanja, iz najboljših namenov, ker pa je njegova pot že v začetku napačno zastavljena, ne more pripeljati drugam, kakor v narcizem in samopoveličevanje, kar je pa temeljno nasprotje krščanstvu, saj Jezus naroča: »Ljubite drug drugega, kakor sem vas ljubil jaz. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da življenje za tiste, ki jih ljubi« (Jn 15,12–13). V tej svetopisemski perspektivi je namreč človek zavezan drugemu, je z njim v zavezi, in šele ko drugemu odgovarja, prihaja do lastne osebnosti.
In kako naj kristjani gledamo na novodobske (new age) in druge sodobne duhovne in alternativne ponudbe in gibanja? Odločni nasprotniki nove dobe poudarjajo, da se je pri tem dobro spomniti novozavezne prerokbe: »Duh razločno pravi, da bodo v kasnejših časih odpadli od vere, da se bodo vdajali varljivim duhovom in demonskim naukom takih, ki so hinavski in lažejo« (1 Tim 4,1–2). Drugi pa spet trdijo s Pavlom: »Duha ne ugašajte ... Vse preizkušajte, in kar je dobro, obdržite« (1 Tes 5,19–21). Kristjani naj bi se pogumno soočali z vsem novim, tudi s ponudbo new agea, ki naj postane izziv za zavestnejšo pripadnost Kristusu, edinemu prinašalcu pravih in celostnih odgovorov glede naše prihodnosti in sreče. Zato je danes bolj kot včasih, potreben dar razločevanja duhov. V duhovnosti new agea ni prostora za osebnega Boga, ne za odrešenje v luči velikonočne skrivnosti.
Vsekakor pa je za nas kristjane new age v vseh različicah veliki izziv, da bi razmislili in premislili oblike našega oznanjevanja in predvsem našega pričevanja o veselem Kristusovem oznanilu. Morda smo včasih evangelij, ki je veselo oznanilo o milosti in odrešenju, prevečkrat razširjali s pomočjo prepovedi in zapovedi, z grožnjami in strahom. Četudi vemo, da je new age prehoden pojav, ki nima prihodnosti, smo dolžni današnjemu človeku pomagati, da bo spoznal Kristusa kot edinega odrešenika, saj ima vsak samo eno življenje, ki ga je dolžan čim bolj polno, smiselno in ljubeče zaživeti. Krščanstvo v nasprotju z new ageom ne sprejema reinkarnacije.
Zakonec, ki se je pridružil new ageu, pogosto zanemarja svojega partnerja, starš svojega otroka in otrok svoje starše, ker misli samo na svojo ‘samouresničitev’, kar pomeni, da pripadnost new ageu lahko naredi veliko škode medsebojnim odnosom, prav tako pa pripadniki new agea in vseh zvrsti izpeljank navadno ne ostanejo člani Cerkve. Saj sta krščanstvo in new age nezdružljiva. O posameznih izzivih pa kdaj drugič.

ŠKAFAR, Vinko, Pisma. Ognjišče (2013) 08, str. 52

Srečala sva se sredi vasi. Bila je čudovita avgustovska nedelja. Nedeljske popoldneve porabim za nujno sprostitev, ko obiščem ljudi, za katere vem, da bodo mojega obiska veseli, mene pa taka srečanja obogatijo z novimi življenjskimi izkušnjami.
Jure je sedel na nizkem zidcu ob potoku in po licih so mu polzele solze. Prisedla sem, in ker ni nič rekel, se mi je zdelo, da mu moja družba ni neprijetna. “Kaj je?” sem ga vprašala. “Nič!” je bil kratek. No, treba bo še malo počakati, da se “skuha” do konca. Molče sva sedela nekaj časa, potrem pa je iz njega izbruhnilo: “Nihče, prav nihče me ne mara! Tadeju sem posodil svojo žogo. Mislil sem, da sva prijatelja, a ni mi je vrnil. Cel teden so se igrali z njo in vsi so mislili, da je njegova. Potem pa je izpuščala in takrat se je Tadej spomnil, da je moja. Taka, prazna, ko ni za nobeno rabo več, je lahko moja!” Dvakrat je jezno posmrkal. “Tako naj nesem domov? Tata mi jo je kupil. Ne vem, kaj bo rekel. Pravi, da brž vse uničim. Tudi kolo se mi je pokvarilo. Skril sem ga v garažo. Ni ga še videl...” Zdaj je dvakrat žalostno posmrkal. Ponudila sem mu robček. Krepko je pihnil vanj in me pogledal. Njegove modre oči so plavale v solzah. Tako, kot tisti dan, ko sva se z Juretom spoznala.
Bilo je po zaključku veroučnega leta. Katehistinja Nadja me je povabila na srečanje vseh otrok, ki so hodili k verouku. V veroučni učilnici smo po tleh razporedili blazine, posedli smo v krog, se prijeli za roke in zmolili uvodno molitev ter zapeli. Otroci so bili zelo živahni. Nadja jih je znala umiriti s pripovedovanjem zgodbe o Janezku, ki se je odpravljal na počitnice in se veselil, da ne bo treba več hoditi k maši, saj so počitnice! Pas mu je mama lepo razložila, da Jezus živi v nas in nas spremlja povsod, njegova ljubezen ne pozna počitnic. Duhovniki bodo maševali tudi med počitnicami, mi pa bomo imeli več časa in se bomo maše še lažje udeležili.
Otroci so se razdelili po starostnih skupinah. Opazovala sem jih, kako pridno so pisali in risali. Nenadoma je k meni stopila Ines, deklica iz skupine najmlajših. “V naši skupini nobeden nič ne dela!” je bila huda. “Kako nihče nič ne dela?” nisem verjela. “Pridi sem, pa boš videla!. Tanja je pojedla čokoladni jajček in zdaj sestavlja igračko, Polona samo čečka po listih, samo jaz se trudim.” Takoj sem se odpravila, da zadevo uredim. Res je bilo tako, kot mi je povedala Ines. Deklica se je odpravila v boj kot kakšen general. Na robu blazine je bil majhen deček. Tiho je sedel in po ličkih so mu polzele solze. “Kako ti je ime?” sem ga vprašala. “Jure,” je dahnil. Njegove plave učke so plavale v solzah. “Zakaj jokaš?” sem ga vprašala. Rekel je, da ne zna hitro brati, deklice v njegovi skupini se vsaka po svoje zabavajo, v drugih skupinah pa vsi pridno delajo. Potem se jaz vzela stvar v roke. Tanji sem vzela koščke plastične igračke iz čokoladnega jajčka in ji obljubila, da ji bomo na koncu vsi pomagali sestaviti igračko. Poloni sem naročila, naj zapiše odgovore na vprašanja, ki sem jim jih prebrala. Jure se je pomiril, ko sem nekaj časa sedela ob njem. Pohvalila sem jih, ko so hitro končali delo in niso bili čisto zadnji. Sledile so igre z žogo. Jure je ves čas spremljal z očmi vsak moj korak. Vedno se je vključil v tisto skupino, kjer sem bila jaz. Postala sva prijatelja. Na koncu smo skupaj zmolil očenaš ter Sveti angel z željo, da bi jih spremljal med počitnicami, jeseni pa jih pripeljal nazaj v naslednje veroučno leto. Tako sva se z Juretom spoznala.
“Mogoče pa žoga ni predrta, ampak je samo spuščala, pa bi jo bilo treba samo napumpati,” sem mu hotela pomagati, kot da se strokovno spoznam na žoge. “Pridi, greva v našo delavnico in bova poskusila.” Še dvakrat je zabingljal z nogami, potem sva skočila na tla in odšla. “Ti, če bo žoga spet dobra, a jo boš še posodil prijateljem?” sem bila radovedna. “Naj si jo kupijo! Ko pa so nesramni in me ne marajo v svoji družbi!” Še je bil zelo jezen. “Najslabši pa je Tadej. Zaradi njega jih bom še dobil od očeta.” “Nič ti ne bo, če se bo dalo žogo napolniti in bo kakor nova!” sem ga pomirila.
V delavnici je delal kompresor. Mož je potreboval samo nekaj trenutkov in žoga je bila spet usposobljena, da poleti v veselje mladih nogometašev. “Jure, kaj pa boš z žogo sam ...?” sem znova poskušala. Pogledal me je in dejal: “Saj res ne morem sam igrati nogometa, pa počitnice so!! In odhitel je z žogo pod pazduho iz delavnice, važen kot pravi nogometaš. Pomahal je možu. “Takoj grem poiskat klapo, gotovo so na igrišču, in bomo eno zaigrali,” je dodal.
“Oh, otroci,” je zavzdihnil moj mož ob spominu na čase, ko je tudi sam letal za žogo in zabijal gole. Jure se je na vratih obrnil k meni: “Ja, hvala. Se vidiva spet pri verouku, saj boš prišla?” je rekel. “No, gotovo se bova srečala že kdaj prej. Zdaj pa lepo uživaj počitnice!” sem mu rekla, ko je hitel po poti med hišami.
Pavlina Bizjak, zgodbe, v: Ognjišče (2010) 08, str. 106.

»Ob jubileju rojstva svetega Dominika za nebeško kraljestvo bi rad na poseben način izrazil hvaležnost bratom pridigarjem za njihov izreden prispevek k oznanjevanju evangelija s teološkim raziskovanjem skrivnosti vere. Ko je Dominik poslal svoje prve brate na nastajajoče univerze v Evropi, je s tem pokazal, da je življenjskega pomena bodočim pridigarjem dati zdravo in trdno teološko izobrazbo, ki temelji na Svetem pismu in obravnava vprašanja, ki jih postavlja razum ter je pripravljena na urejen in spoštljiv dialog v službi Božjega razodetja v Kristusu,« pravi papež Frančišek v svojem pismu dominikanski družini za 800-letnico smrti sv. Dominika, njenega ustanovitelja. Jasno je videl nalogo “reda pridigarjev”, kakor se uradno imenujejo dominikanci: dobro podkovani v krščanskem nauku oznanjevati čisti evangelij, ki ga morajo tudi živeti. Tako se družita učenost in preprostost.

EVANGELJSKI ČLOVEK
Eden od spisov zgodovine dominikanskega reda predstavi njegovega ustanovitelja sv. Dominika: »Povsod je z besedo in dejanjem nastopal kot evangeljski človek.« Rodil se je okoli leta 1170 v kraju Caleruega v španski pokrajini Kastiliji. Prve korake v svet učenosti je napravil ob stricu duhovniku. Ko se je odločil za duhovniški poklic, se je nanj temeljito pripravljal. Oskrbel si je potrebne knjige. Prav takrat pa je Kastilijo zadela huda lakota. Po učenosti hrepeneči Dominik je dragocene knjige prodal, da je z izkupičkom podpiral stradajoče. Kot duhovnik se je vključil v skupnost, ki je živela po pravilih sv. Avguština, učeni Dominik je posebno rad pridigal. Ko je s svojim škofom potoval v Rim, kjer je želel dobiti od papeža dovoljenje, da bi odšel v misijone, sta se na željo papeža ustavila v južni Franciji, kjer so tedaj z vso silo nastopali oznanjevalci krive vere, ki so tajili temeljne krščanske resnice. Kriva vera se je hitro širila, njeni pripadniki so sami sebe ponosno nazivali čisti (katari). Papež Inocenc lll. je v tiste kraje poslal svoje odposlance z naročilom, naj pridigajo in oznanjajo resnico. Njihovo poslanstvo je bilo neuspešno, ker so nastopali oblastno in ošabno. Dominik se je z njimi srečal junija 1206 in jim predložil svoj načrt za spreobračanje krivovercev: pridiganje evangelija z besedo, pa tudi in predvsem z zgledom apostolskega življenja. Kakor Jezusovi učenci naj bi v majhnih skupinah, brez sredstev in peš, hodili po mestih in vaseh. Dominik sam je tako delal in tako živel. Papež je odobril način misijonskega delovanja, kakor si ga je zamislil Dominik. Kmalu je ostal sam in je vse svoje moči posvetil misijonskemu delu. V mestu Prouille je leta 1206 uredil pridigarski dom in dom za vzgojo žena, ki so ga po nekaj letih preuredili v ženski samostan dominikank. Dominik je zelo cenil molitev redovnic za uspešno misijonsko delo. Iz tega mesta je hodil v druge kraje, pridigal, učil, razpravljal, prepričeval in bil ob vsakem času vsem na voljo. Da bi si izprosil blagoslova, je veliko molil, tudi del noči. Ostro se je postil, v molitvi in pokori se je pripravljal na vsakdanje delo. čeprav je bila žetev njegovih prizadevanj pičla, ni odnehal, v trdi šoli misijonskega dela se je naučil ceniti vrednost duš in milost Božjo, ki edina daje pridigarjevi besedi prepričevalno moč.  Sčasoma se je Dominiku pridružila skupina tovarišev, ki jih je Dominik imenoval “bratje pridigarji”. S svojim zgledom jih je učil, da je pričevanje z življenjem najbolj prepričljivo oznanjevanje.

ROJSTVO DOMINIKANSKEGA REDA
Toulouški škof Fulco je 25. marca 1215 nastavil Dominika in njegove tovariše za škofijske pridigarje: zavračali naj bi krive nauke, poučevali ljudi in vodili vernike. Podaril jim je kapelo sv. Romana, kasneje so ob njej zgradili samostan.  Dominik je hotel, da bi njegovi bratje pridigarji postali pravi redovniki z redovnimi pravili, zato je jeseni 1215 spremljal toulouškega škofa v Rim na četrti lateranski koncil, na katerem so se zbrani škofje zavzemali za boljšo izobrazbo duhovnikov in temeljitejšo pridigarsko dejavnost, v Rimu se je prav tedaj mudil sv. Frančišek Asiški, ki je prišel po potrdilo svojega beraškega reda manjših bratov. Dominik se je srečal s papežem Inocencem lll. in mu predstavil svojo zamisel reda pridigarjev. Papež mu je svetoval, naj sprejme pravila kakega že potrjenega reda. Ko se je vrnil v Toulouse, je bratom poročal o pogovorih s papežem, izbrali so pravila sv. Avguština, dopolnjene s pravili za premonstratence. Na začetku leta 1216 je papež Honorij III. v posebnem pismu cerkvenim predstojnikom v Evropi priporočal “red bratov pridigarjev”. Dominikanski red je potrdil 22. decembra 1216.  Leta 1217 je Dominik poslal svoje brate v Španijo in Francijo, sam pa se je odpravil v Italijo in ustanavljal nove postojanke. Dominik je svojim bratom namenil delovanje v dušnem pastirstvu, poleg tega pa so se posvečali intenzivnemu študiju, ne le teologije, ampak tudi drugih ved.  Delovali so kot odlični profesorji po evropskih univerzah in tudi sami ustanavljali študijske zavode. Med najbolj znamenitimi dominikanci sta bila bogoslovna učenjaka sv. Albert Veliki  in sv. Tomaž Akvinski,  utemeljitelj sholastične filozofije. Član Dominikove družine je bil tudi svetniški slikar Fra Angelico,  ki je naslikal več prizorov iz življenja ustanovitelja, po Dominikovi zamisli naj bi bil njegov red brez vsake posesti, omejen na samostan in vrt, na delovanje v svojih cerkvah in v pomoč pri dušnem pastirstvu. Pravico do posesti je dal redu papež Martin V. (1417–1431), zato so se mnoge postojanke tega reda oddaljile od prvotne zahteve po uboštvu. Red se je naglo širil. Na čelu vsake redovne postojanke je prior, na čelu reda general, najvišjo avtoriteto pa predstavlja generalni kapitelj – zbor vseh priorjev. Prvi je bil leta 1220, ko je bil Dominik še živ. V njegovem času je imel red osem provinc, v času reformacije so bile zaprte številne postojanke v Nemčiji in na evropskem severu; hud udarec je red doživel za časa cesarja Jožefa II. v Avstriji in med revolucijo v Franciji, zaradi sekularizacije je bilo v 19. stoletju ukinjenih veliko postojank v deželah zahodne Evrope.
Sredi leta 1221 je Dominik, že zelo bolan, prišel v Bologno. Čutil je, da se mu bliža zadnja ura. Svojim redovnim bratom je obljubil, da jim bo po smrti v večjo korist kakor je bil v življenju. Prejel je zakramente za umirajoče in svojo apostolsko dušo izročil Bogu 6. avgusta 1221. Pogreb je vodil kardinal Hugolin, ki je bil takrat v Bologni, kot papež Gregor IX. pa je Dominika razglasil za svetnika trinajst let po njegovi smrti (1234). O njem je dejal: »Poznal sem moža, ki je popolnoma živel po zgledu apostolov, zato je gotovo tudi v nebesih deležen njihove slave.«  Njegov god je 8. avgusta.
Vodilo dominikanskega reda je: laudare, benedicere, praedicare (slaviti, blagoslavljati, pridigati).  Geslo jubileja je PRI MIZI S SVETIM DOMINIKOM. Nanaša se na tabelno podobo sv. Dominika  kmalu po njegovi razglasitvi za svetnika (1234). – Dominikanski red je dal Cerkvi štiri papeže, nad 80 kardinalov ter okrog 250 svetnikov in blaženih. Med najvidnejšimi so poleg ustanovitelja sv. Dominika že omenjena sv. Albert Veliki in sv. Tomaž Akvinski ter prvi Dominikov naslednik sv. Jordan Saški.  Danes šteje dominikanski red okoli 5.500 članov v 82 državah, od tega skoraj polovico v Evropi. Več kot 2.500 redovnic dominikank v klavzuri (“drugi red”), okrog 24.000 pa je članic “tretjega reda”, dejavnih v dobrodelnosti, v vzgoji in izobraževanju, oskrbi starejših in v misijonih; okoli 120.000 moških in žensk deluje v dominikanskih laiških skupnostih.

DOMINIKANSKI SAMOSTANI NA SLOVENSKEM
V slovesno praznovanje 800-letnice smrti sv. Dominika se vključuje tudi Cerkev na Slovenskem, še posebej celjska škofija, ker na njenem ozemlju delujejo dominikanci v župnijah Petrovče  in Žalec.  Od leta 2017 je v Petrovčah, kjer je Škofijsko romarsko Marijino svetišče, tudi samostan dominikank sv. Katarine Sienske. Slovenski dominikanci cerkveno pravno spadajo pod hrvaško dominikansko provinco, v Sloveniji imajo dominikanski vikariat.  
Na slovenska tla so prišli sinovi sv. Dominika leta 1220, že pred njegovo smrtjo, in sicer v Breže (Friesach) na Koroškem,  na Ptuju pa so se naselili leta 1230.  S pomočjo Matilde Ptujske in salzburškega nadškofa Eberharda so zgradili samostan in cerkev Marijinega vnebovzetja. Posvečali so se pridiganju v svoji cerkvi ter pomagali po okoliških župnijah, ukvarjali so se tudi s prepisovanjem starih rokopisov. Samostan se je z donacijami plemičev in bogatih meščanov razvil v umetnostno dragocen kompleks. Pod cesarjem Jožefom II. je bil leta 1785 razpuščen. Leto zatem so ga namenili za vojaško bolnišnico, leta 1928 ga je odkupila mestna občina. Do leta 2012 sta v njem delovala Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož z arheološkim oddelkom in zgodovinski arhiv Ptuj. Leta 1453 je Friderik ll. Celjski, dobrotnik naših redovnih ustanov, ustanovil dominikanski samostan v Novem Kloštru pri Polzeli.  Tamkajšnji redovniki so se poleg dušnopastirskega dela ukvarjali s prepisovanjem besedil in zbiranjem knjig. Tudi temu samostanu, ki je preživljal težke čase za časa turških napadov in kmečkih uporov, je zadal smrtni udarec cesar Jožef ll., kulturno blago pa se je razgubilo.
Dominik je ustanovil red tudi za ženske (“drugi red”), ki je kmalu dosegel tako priljubljenost kakor moška veja tega reda.  Ženski samostani so bili žarišča molitve in poglobljene duhovnosti. Iz vrst dominikank je izšlo nekaj najodličnejših mistikinj, med katerimi je najbolj znana sv. Katarina Sienska (1347–1380).  Dominik je ženske samostane podredil vodstvu moških postojank. Po dominikanskih samostanih so nune gojile glasbo in druge lepe umetnosti, prepisovale in krasile besedila, vezle liturgična oblačila. Posvečale so se tudi vzgoji in izobraževanju (plemiških) deklet. Ženski samostani so bili skoraj edini kraji, kjer je ženska mladina mogla doseči izobrazbo.
V začetnem obdobju dominikanskega reda je na slovenskih tleh zraslo več samostanov dominikank; v Studenicah pri Poljčanah (1237),  v Velesovem (1238),  Marenbergu (Radlje ob Dravi, 1251),  okoli leta 1260 pa še v Kopru. Samostan v Studenicah je bil ustanova Zofije Rogaške, v duhovnem pomenu podrejen ptujskim dominikancem. Tudi studeniške dominikanke so se ukvarjale z vsemi tistimi dejavnostmi, ki so bile značilne za njihove samostane: gojile so glasbo, prepisovale rokopise, vezle in poučevale žensko mladino. Samostan je ukinil Jožef II. leta 1782. Samostan v Velesovem je bil prva ženska redovna ustanova na Kranjskem. Ustanovna listina je bila podpisana leta 1238, z njo je ustanova prejela okoli sto kmetij na Gorenjskem. Tudi v Velesovem so, kot v drugih dominikanskih samostanih prevladovale plemkinje, ki so hiši prinesle materialne dobrine. Ob ukinitvi leta 1782 naj bi samostan imel eno najlepših knjižnic v deželi. Samostan dominikank v Marenbergu sta ustanovila leta 1251 Siegfried Mahrenberški in njegova mati Gizela. Razcvet je doživel med 13. in 15. stoletjem. Zaradi slabega gradbenega stanja so v letih 1649–1666 postavili tako rekoč nov samostan. Samostan je imel pomembno vlogo za nekdanji Mahrenberg in okolico: v njem je bila prva lekarna v Evropi, nune so se posvečale glasbeni, dobrodelni, zdravstveni, izobraževalni in dušnopastirski dejavnosti. Leta 1782 je bil samostan razpuščen, konec 18. stoletja so ga začeli podirati.

POPEVKA O SV. DOMINIKU
Leta 1963 je bila na lestvicah najbolj priljubljenih popevk v mnogih evropskih deželah, v ZDA in Kanadi ter celo v Avstraliji visoko uvrščena pesem DOMINIQUE. Ob spremljavi na kitaro jo je pela mlada belgijska dominikanka Jeannine Deckers, znana kot “pojoča nuna” ali “Sestra Smehljaj” (Soeur Sourire). Slovensko besedilo A. Hribarja ni prevod francoskega izvirnika, ima šest kitic, ki na prisrčen način opeva poslanstvo sv. Dominika, in odpev, ki se glasi: Dominique – nique šel je peš po svetu tem, / ubog in brez vsega, / in prepeval je povsod, / kar učil nas je Gospod, / vedno hvalil je Boga.
Pesem so radi in navdušeno peli tudi naši mladi na svojih srečanjih.

ČUK, Silvester. sv. Dominik živi že 800 let.. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 42-47.

Dominik Guzman je zagledal luč sveta leta 1170 v španski pokrajini Kastiliji. Navdušil se je za duhovniški poklic in oznanjevanje evangelija s tehtno besedo in zgledom. Ustanovil je red dominikancev – uradno red pridigarjev – ki so bili tudi veliki apostoli rožnega venca. Pri svojih pridigah so jemali kot vodilo in podlago posamezne skrivnosti odrešenja, vključene v rožni venec.

ZAVETNIK
Sv. Dominik je zavetnik dominikancev, mesta Bologna, krojačev; priprošnjik proti toči, proti mrzlici …

več o sv. Dominiku v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 81-83.

• Pri nas ima sv. Dominik dve podr. cerkvi, v Tenetišah (Trstenik – LJ)-  levo in v Izoli (podr. – KP).

M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 10, str. 99.
 

Zgodba

Mislite, da bom živel sto let?

Mož srednjih let je vprašal svojega zdravnika: »Ali mislite, da bom živel sto let?«
Zdravnik mu je odgovoril z vprašanjem: »Ali kadite in pijete?«
»Ne, nikoli nisem pil ali kadil.«
»Ali igrate na srečo, hitro vozite, uživate mamila, živite neredno?«
»Ne, nikoli nisem počel česa takega.«
»Dobro,« je nadaljeval zdravnik, »zakaj bi pa potem radi živeli sto let?«

Misel

Življenje je vredno, da ga živimo, dokler imamo v srcu resnično veselje, ki nas vodi v boljše življenje.
Pogosto iščemo srečo na napačne načine, podobne takšnim, ki jih je nakazal zdravnik. Če tako delamo, si dejansko zagrenimo življenje.
Poti do veselja v življenju, ki jih je omenjal zdravnik, niso priporočljive, moramo jih celo zavrniti.
Zelo se bomo zmotili, če bomo tekali za stvarmi, ki nam ponujajo trenutno ugodje, potem pa pustijo praznino v srcu. Odločimo se raje za stvari, ki nam bodo prinesle resnično srečo, ko nas bodo privedle do življenja, ki ga je vredno živeti.
Vir čistega in pristnega veselja je čista vest in prijateljstvo z Bogom. Edino Bog more dati polnost našemu življenju.

Molitev

O Bog, zelo si želimo,
da bi bilo naše življenje tako,
da bi bilo vredno, da ga živimo.
Prepričani smo,
da je vir največjega veselja v življenju ljubezen.
Najprej ljubezen, ki izhaja iz tebe.
To nas navdaja z zavestjo,
da nas ljubiš brezpogojno,
da smo v tvojih rokah varni
in da nas ne boš nikoli zapustil,
naj se zgodi karkoli.
Veselje nam prinaša tudi ljubezen,
ki jo izkazujemo drugim,
ko jim pomagamo,
zanje skrbimo ali smo do njih prijazni.
Verujemo, da nam ti želiš dobro,
bolj kakor si želimo mi sami.
Podari nam veselje, ki izhaja iz tebe,
kajti samo to je pravo in trajno.

Misel

Samo en način je, kako dosežemo nesmrtnost. To je, da ljubimo to življenje in ga živimo kolikor moremo pogumno in vedro.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2012), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 74.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.