Na srečanju so se zbrali nekdanji učenci cerkvene šole, ki so jo vodili redovniki. Starejši redovnik se je znašel v krogu svojih nekdanjih učencev, katerih ni videl, odkar so končali šolanje. Prijazno jim je prisluhnil, ko so drug za drugim pripovedovali o sebi. Prvi je bil arhitekt, ki je naredil načrte za vrsto javnih zgradb, tudi za dve cerkvi. Drugi je bil univerzitetni profesor, ki je napisal več znanstvenih del. Tretji je bil vodja reklamnega oddelka velikega podjetja, ki je imelo poslovalnice v številnih državah. Naslednji je bil uspešen kmetovalec, eden visok cerkveni dostojanstvenik, nekdo pa ravnatelj ugledne šole.
Stari redovnik je z zanimanjem poslušal, kaj vse so dosegli. Očitno ni bilo med njimi nikogar, ki ne bi v življenju uspel.
Ob poslušanju pripovedi nekdanjih gojencev se je zadovoljno smehljal ter jim čestital za njihove uspehe. Potem pa jih je prijazno vprašal: »Sedaj mi pa povejte, kaj ste naredili iz samih sebe?«
Sledila je dolga tišina. Zelo zgovorni so bili, ko so govorili o svojih dosežkih. Ob poklicnih uspehih so zanemarili osebno življenje. Tako so se trudili za učinkovitost, da niso imeli časa za osebno, kaj šele duhovno rast. Zanemarjali so odnos do ljudi in do Boga.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2021), 23.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 77.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Bila je naša prva učiteljica. Takrat sta bila prva dva razreda osnovne šole še v domači vasi, v zadružnem domu zgoraj je bila učilnica, ena sama, zraven nje pa sobica,v kateri je stanovala gospa Julijana, takrat še »tovarišica učiteljica«. Do prvega hrama učenosti sem imela le deset minut, lahko sem pritekla kar skozi boršt in naprej po stezi do doma. Velika vhodna vrata, ki so vodila v stavbo so bila težka in veža, v katero sem nato vstopila, je bila temačna. Do naše učilnice so vodile lesene stopnice. Po njih smo se morali vzpenjati potiho, čeprav so kljub temu škripale, kajti nasproti učilnice je bilo stanovanje. »Počasi in potiho pridite po stopnicah v razred,« je naročala učiteljica Julijana odločno in s poudarkom. Nihče ji nikoli ni ugovarjal, čeprav se je nismo bali. Radi smo jo imeli in vsak tisti dan, ko se je jezila na nas, je bil nazadnje za vse klavrn.
Julijana nas je učila lepega vedenja, na to je bila še posebej pozorna. Naučila nas je tudi veliko praktičnih reči. Deklice smo vezle, pletle in šivale, s fanti se je pogovarjala o sajenju in cepljenju sadnega drevja pa o delu doma in na polju.
V popoldnevih sem večkrat prišla k nji, tam sem izvezla svoj prvi prt. Pri nji sem pletla in brala. Branje je malo zapolnilo moje šepavo znanje računstva, o veliki matematiki takrat še ni bilo nič slišati. Knjigo, ki mi jo je priporočala, sem vzela za svojo. Enkrat v drugem razredu je moralo biti, ko mi je v spominsko knjigo napisala s svojo izbrano pisavo kratko posvetilo. Bila sta le dva stavka, vendar sem ju vsakič, ko sem odprla spominsko knjigo, najprej prebrala.
Topla domačnost vaške šole je izginila, ko smo šli v šole naprej. Porazgubila se je v visoki mestni stavbi. sivi in pusti, z drugo, ostro učiteljico, ki je vsem, ki smo prihajali v šolo z druge strani Save, takoj dala vedeti, da bo tu, v mestu, precej drugače. In res je bilo! To, da smo do svoje nove šole pešačili dobro uro, ni bilo nikomur mar. Mestni svet je bila takrat vzvišen do nas, podeželskih otrok, včasih zelo krivičen. Ne vem, ali tudi zaradi tega naše prve učiteljice nismo pozabili.
Preselila se je v mesto, nazaj v svojo visoko, lepo hišo, ki je stala tik ob cesti, le pločnik in ograja sta bila vmes. Ob hiši je bil majhen vrt z rožami in grmički, na desni pa je rasla češnja. Julijana je živela skupaj s sestro, ki je edina še ostala od velike družine. Vedno sta bili skupaj. Pazili sta druga na drugo in se držali pod roko, kadar sta šli iz hiše. Po sestrini smrti je Julijana ostala sama. Že pred tem je Julijana vedno nosila temne obleke, zapete visoko pod vratom, z belim čipkastim ovratnikom. Ko je ostala sama, pa je snela še tisti ovratnik, da je bila videti še bolj žalostna in resna.
Ob koncu šolskega leta so k nji hodili tisti njeni bivši učenci, ki so imeli odlična spričevala. Moja spričevala pa niso bila tako lepa in dobra, zato sem jo obiskala bolj poredko, navadno šele proti koncu leta.
Tudi tistikrat je bilo tako... Z njene češnje na vrtu se je listje že davno osulo, sneg je posrebril grmičke in suhe rože in siv mraz se je zajedal v tlak in v hišo, pred katero sem stala. Dolgo me že ni bilo k nji! Opravičevati se ni bilo smiselno, tudi govoriti, kako nimam časa, ker sem zaposlena v fabriki, z otroki in s pisanjem, ne. Pravzaprav me je k nji privedlo prav to! Zadnje. Imela sem v rokah svojo prvo knjigo in rekla sem si: moram jo nesti nji, Julijani, ker mi je tolikokrat govorila, da naj berem, da bom v knjigah našla odgovore na svoja zahtevna vprašanja; rekla je, da je tam, v knjigah, svet, ki me bo potegnil vase in mi pomagal, velikokrat pomagal, in mi dal moči. Doma sem mami večkrat povedala to in vedno je rekla: »Julijana je dober človek. Le obišči jo, večkrat bi morala tja. Dober človek je velik blagoslov. Julijana je bila taka, razumela je kmečke otroke in dobro popotnico za življenje si dobila od nje ...« Res sem jo ... Mama me je še nekajkrat resno pogledala, verjela sem njenim besedam.
Ko so se odprla vrata vrh stopnišča in sem jo zagledala, sem obstala. Nekaj lepega in toplega je šlo skozme, stala sem pred njo kot takrat, v prvem razredu, in obšel me je isti občutek spoštovanja do nje. Bila je še vedno visoko vzravnana, osivela že, vendar je obdržala svoj nekdanji videz. Oči, zazrte vame, so bile še vedo žive, tople so bile, kakor mamine. Nosila je svojo črno obleko in po dolgem času spet snežno bel čipkast ovratnik. To ji je dajalo še vedno neki gosposki, dostojanstven videz. Govorila je mirno in zbrano, tudi soba, v katero me je povabila, je bila urejena. Miza z vazo in rožami na sredi pa mi ni padla toliko v oči kot prtiček na nji. Bil je vezen, narejen ročno, gotovo še iz časov, ko je še poučevala v naši vasi. Nitke vezenega cvetja na njem so bile že malo obledele in natrgane.
V sobi, kjer sva stali, je bilo mrzlo. Velika, visoka hiša z velikimi sobami in visokim stropom je dajala še hladnejši občutek. Julijana mi je ponudila čaj in napolitanke; te so bile že mehke, kdo ve, koliko časa jih je hranila. Nekaj časa sva bili tiho. Stiskala sem v roki svojo prvo knjigo in ji jo počasi ponudila. »Pišem ... Tako, malo ... Včasih ... To pa je moja prva povest!«
Julijana je vzela knjigo v roke, pogledala naslovnico, jo obrnila, pa obrnila nekaj listov. »Vedela sem, da boš enkrat našla v sebi nekaj takega. Nisi me presenetila!«
»Ne?«
»Ne. Bila si tako ...« Ni dokončala svoje misli, a zame je bil že tisti njen pogled dovolj. Resni obraz se ji je omilil in nasmehnila se je . »Kako hitro so šla leta ... Kako odrasla si že. Ponosna sem nate, veš!«
»Res?«
»Res!« Sklenila je roki v naročju in mi pokimala. Vesela sem bila njenih besed.
Ko sem se poslovila je stopila za mano ven, obstala je na vrhu kamnitih stopnic, še vedno je pobožno držala mojo knjigo v naročju, visoka in lepa se mi je videla, ko sva se poslovili in sem jaz že z dvorišča zavila na cesto, je še vedno stala tam in mi mahala. Počasi sme šla po tlaku naprej , gledala sem v tla in potiskala premražene roke v žepe svoje jakne. V zvoniku na drugi strani mesta je zazvonilo ave. Dvignila sem glavo in se ustavila. Prisluhnila sem glasu zvona. Mesto je zasijalo v lučeh, vendar mrzle sivine zgodnjega zimskega večera svetloba ni prebodla. Mimo mene so hiteli ljudje po svojih predprazničnih opravkih, vsi z neko ihto in tiho.
»Julijana je pa zdaj sama,« sem pomislila. »Le kako je človeku, ki je sam, v teh dolgih večerih v tako veliki hiši?« Čudno hudo mi je postalo ob tej misli, kakor da sva se pravkar poslovili za vedno. In res sva se! Kar pozabila sem nanjo, čeprav mi nikoli ni ušla čisto iz spomina. Z vsakim šolskim letom svojih otrok sem jim govorila o svoji prvi učiteljici Julijani, ki me je, poleg babice doma, tako potrpežljivo učila brati in drugih koristnih reči za življenje. O ženi, ki je, tako tiho kot je živela, tudi odšla.
To sem zvedela enkrat kasneje. Ko je bilo že prepozno ... »Morala bi še kdaj k nji! Pa nisem šla ...« Svojo slabo vest sem mirila z raznimi izgovori. Pa je nisem mogla umiriti. Še dolgo. »Dober človek je pravi blagoslov,« sem pomislila večkrat na mamine besede. In kako lepo bi bilo, če bi bili ljudje manj sebični.
Pred prazniki sem pospravljala predale. V roke mi je prišla moja prva spominska knjiga. Oguljene robove ima in listi so že orumeneli, a jo še vedno hranim. Tudi besede moje prve učiteljice Julijane, z njenim podpisom, z leti dobivajo vse večjo vrednost in mislim, da jih še sedaj razumem.
»Ohrani v srcu veliko dobrega in deli dobroto tudi drugim, vse se ti bo povrnilo! Ohrani veselje do branja lepih knjig; knjiga naj ti postane v življenju najboljša prijateljica in učiteljica!«
Skrbna, izbrana pisava, njene misli, njen podpis.
»A tako ti je napisala tvoja učiteljica? Kako lepa pisava in kako lepo izbrane besede!« pravi moja vnukinja, ko tisto prebere. Na mizo zraven odloži prenosni računalnik in še enkrat prebere. »Danes pa gre vse tako hitro, da komaj dohajamo še tisto, kar je za sproti. Veš, ni več tako ... Pa tudi takih učiteljic ni več! Na nobeno nisem posebej navezana. Komaj čakam, da grem, da bo matura, in spet naprej ...«
»Vem! Danes imate vsega preveč ...« »Še dobro, da si vse sproti pišem. Da so računalniki. Ne vem, kaj bi brez njega.«
»Seveda ne.«
Gre s svojim prenosnikom nazaj k učenju. Jutri spet nekaj pišejo, leto z maturo na koncu je, otroci kot roboti drdrajo učenosti, roboti sodobnega časa. Veliko od tega, kar morajo znati, jim v življenju ne bo koristilo. Marsikaj, česar ni v učnih načrtih, pa jim lahko zelo manjka. Nekaj je narobe ...«
ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 47, št. 2, str. 38-40.

Na naš farni pevski zbor smo bili vsi ponosni. Same prekaljene, izkušene pevke in pevci so peli v njem. Bili so že starejši, saj je zbor rasel skupaj z organistom, ki je bil že v zrelih letih, za nas otroke pa pravzaprav zelo star. Zbor je nastopal pri jutranji nedeljski maši in nekoliko okrnjen tudi pri deveti. Pred leti se je zboru pridružil naš oče. Kar nekaj časa so ga vabili v svojo sredo, saj so vedeli, da ima lep glas in da poje celo prvi tenor, ki jim ga je vedno primanjkovalo. Ko sem pri maši poslušal njihovo petje, sem očetov glas prepoznal med vsemi drugimi, čeprav ni izstopal. Tako čistega glasu ni težko prepoznati.
Organist si je že nekaj časa prizadeval, da bi zbor pomladili. Pa ni imel sreče. Da stari in mladi pevci ne gredo skupaj, mu je večkrat dejal župnik in mu na koncu predlagal, naj povabi k sodelovanju otroke, ki hodijo k verouku, in ustanovi čisto nov zborček. Tako nas je, ko sem hodil v drugi ali tretji razred, po končani uri verouka, ki smo ga imeli v stranski kapeli, obiskal organist in nas vse povabil v zakristijo. Usedel se je za harmonij in povedal, da bo preskusil naš posluh.
Ko sem prišel na vrsto, mi je rekel: »Poskušaj ujeti glas, ki ga boš slišal, in zapoj Ce.«
Udaril je po tipki, jaz pa sem zapel, kot sem najbolje vedel in znal.
»Sedaj pa zapoj De,« je udaril po drugi tipki.
»Dobro, dobro!« je bil zadovoljen, »sedaj pa zapoj E.«
Zapel sem in skušal ujeti ton, ki sem ga slišal.
»Odlično. Zapoj še Ef.«
Pogumno sem zapel, organist pa je nasmejan dejal: »Lahko boš pel v našem novem zboru! V nedeljo po nauku se oglasi v zakristiji.«
Nisem vedel, ali naj bom vesel ali ne. Poleg maše in popoldanskega nauka še pevske vaje. Da so vaje zelo resna stvar, sem vedel že iz očetovega pripovedovanja. Ampak kakšne izbire niti nisem imel.
Potem sem vsako nedeljo po maši ostajal pri vajah. Vadili smo in vadili in ponavljali vedno iste pesmi. Peli smo bolj ali manj ubrano, se trudil, z glasovi sledili organistovim rokam, ki so živahno krilile sem in tja, se včasih dolgočasili, posebno fantje pa smo s svojo neresnostjo pogosto spravljali organista ob živce. Po dveh ali treh mesecih nam je organist ves ponosen povedal, da bomo v nedeljo peli pri deveti maši.
Ne vem, kdo je bil med mašo bolj na trnih – organist ali mi. Igral je na orgle in mahal z roko, da smo mu komaj sledili. Po končani maši ni bil nič kaj zadovoljen. »Vaje, vaje in še vaje!« nam je med pospravljanjem dejal, mi pa smo se kar se da hitro usuli s kora po okroglih stopnicah. Ko smo prišli iz cerkve, so nas ljudje obkrožili, hvalili, trepljali po ramah ter dejali, da smo peli kot angelčki, saj tako lepega petja že dolgo niso slišali. Ne vem, če smo jim čisto verjeli, pohvala pa nas je le pobožala in nam poplačala vse tiste ure, ki smo jih prebili v zakristiji namesto v zlati prostosti.
Vaje so postajale manj težke.
Kmalu po tisti nedelji je učiteljica mimogrede povedala, da je slišala, da je bil ustanovljen v cerkvi neki otroški pevski zbor. Pomolčala je, kot da nekaj premišljuje.
»Ali je zraven tudi kdo izmed vas?«
Nihče ni odgovoril.
»Ja ali ne?« je nekoliko nestrpno vprašala.
Nekaj nas je pokimalo.
»Kdo torej poje v tem zboru?« je bil njen glas odločen.
Pet ali šest nas je dvignilo roko.
»Sem si kar mislila!« nas je prebadala s pogledom. »In to prav vi, ki niti posluha nimate! No, pa za cerkveni zbor to ni pomembno!«
Jezno je hodila po razredu gor in dol. Bili smo tiho kot miške, da so se slišali samo njeni koraki.
»Da slišimo, kako poje cerkveni zbor!« Ustavila se je in s prstom pokazala name. »Zapoj do, re, mi, fa, so, la, si!«
“Nič lažjega,” sem pomislil, “če me je naš organist, ki je znan zborovodja daleč naokoli, pohvalil, da imam lep glas in dober posluh, bo to ugotovila tudi naša učiteljica.”
Začel sem pogumno in glasno: »Do, re, mi, fa, so …« še nisem odpel do konca, ko me je z roko ustavila in se začela na ves glas smejati. »Niti najmanjšega posluha nimaš in nemogoč glas, pa poješ v cerkvenem zboru!« Še kar naprej se je smejala, dokler se ni smejal ves razred. Seveda razen nas, ki smo stali kot obsojenci.
»Sedi!« mi je pokazala s prstom. »Naslednji!«
Ne vem, katera žrtev je bila na vrsti za menoj, deležna pa je bila enakega posmeha.
»Dovolj je tega razglašenega petja!« je nenadoma odsekala. »Sedite! Če že morate, potem še kar naprej pojte v tistem zboru, zapravljajte vaš čas in utrujate ljudi, ki vas morajo poslušati!«
Odkorakala je do katedra in se glasno usedla. Po dolgi, mučni tišini je nadaljevala s snovjo, kot da se ni nič zgodilo.
Bil sem globoko osramočen in prizadet. Izpod čela sem iskal poglede ostalih žrtev. Vsi so, enako kot sam, gledali v tla. V pogledih drugih sošolcev pa nisem opazil ne očitkov ne posmeha. To je vsaj nekoliko omililo mojo prizadetost. Odsotno sem sedel tam v klopi in se spraševal, kaj tako napačnega sem naredil. Vame pa se je zarezala neka bolečina, neki čuden občutek med ponižanjem in samozavestjo, česar do tedaj nisem poznal.
“Če bom kdaj učitelj, se nikoli ne bom norčeval iz otrok,” je v meni takrat dozorela misel, ki me je spremljala vse življenje.
JARC, Janko-Smiljan (zgodbe). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 6, str. 104-105.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Začelo se je, ko sem pred trinajstimi leti ‘nenačrtovano’ (po moji takratni vednosti) zanosila. Pred tem pa sem že dvakrat rodila. Otroka sta bila stara šest let in petnajst mesecev.
Še vedno se živo spominjam besed, ko sem možu, ne da bi prej opravila testiranje, dejala: “Noseča sem.” Z možem takrat “nisva bila na mestu”, pomislila sem na umetni splav. Že sama misel na umetni splav me je pripeljala do najstrašnejšega dejanja v mojem življenju. Mož je odločitev ‘za življenje’ prepustil meni. Kakšno naključje, mar res ? Vedno se o vsem pogovoriva, preden sprejmeva skupno odločitev, a v tej stiski sem ostala popolnoma sama. Lahko bi se odločila prav, vendar se, žal, nisem. Obrnila sem hrbet družini, Življenju, Bogu, Ljubezni ... Na misel mi prihaja prošnja, ko sem tistega usodnega majskega dne v joku prosila: “Bog, če res obstajaš, kje si zdaj, reši me ...” V sebi sem še tik pred posegom čutila, in to čutim še danes, kako močno si želim povedati medicinski sestri, da sem si premislila in oditi domov, ob tem sem se vsa tresla in jokala ... Vendar nisem zmogla spregovoriti ... O grozljivem dejanju z možem nisva dosti govorila, bilo je težko govoriti o splavu. Na mojo napačno odločitev so vplivale misli, kot so: ob dveh majhnih otrocih ne zmorem skrbeti še za dojenčka, zahtevna služba, strah pred tem, kaj bodo rekli v službi, ko bom spet ‘težila’ za porodniško, skratka obšla me je popolna groza in strah pred naporom po rojstvu, pred tem, da fizično in psihično ne bom zmogla treh otrok ... skratka neživljenske misli. Čeprav smo se ravno devet mesecev prej preselili v lastno hišo. Imela sem idealne pogoje za veliko družino ... In tako sedaj vsak dan znova gledam resnični obraz dejanja, ki se mi je takrat zdel kot edina logična izbira. Dolgo časa sem krivila ljudi okoli sebe, ki so vedeli za moje stanje, vendar mi ni nihče rekel: “Ne naredi splava,“ ali mi povedal o čustveno negativnih posledicah takšnega dejanja. Nihče mi ni povedal za bolečino, ki jo pusti umetni splav, sama se tega nisem zavedala, dokler ni bilo že prepozno. Sedaj vem, kriva sem sama. V svoji nemoči sem se potopila v depresijo, sovraštvo do sebe, ženski čuti so popolnoma zaspali v meni, ko sem spoznala, da sem uničila lastnega otroka. Od takrat naprej me spremlja obup, sindrom popolne mame (otrokom težko rečem ne), občutek krivde, razne bojazni, nezmožna sem se sprostiti, živim v večnih dvomih, v velikem strahu pred prihodnostjo, pred neznanim, bojim se sama sprejemati odločitve v kakršni koli stvari, pri svojih opravilih sem zelo počasna, misli mi uhajajo, slišano preslišim, imam telesne in čustvene rane, ki se nikoli ne bodo zacelile, zaradi čustvene blokade sem do nedavnega zavračala možev dotik, objem, najino intimnost, v svojem srcu nosim veliko žalost in nenehno bolečino, ko prihajam v šolo po otroke, iščem generacijo nedolžnega otročička, ker vem, da bi morala še enega odpeljati domov, družinski prazniki so zame ena sama velika žalost, da o času obletnice umetnega splava in obletnice, ko naj bi se otročiček rodil, ne govorim, takrat je zelo hudo, splav mi je zlomil srce ... ja, vse to, in še mnogo več hudega je meni pustil splav. Zavedam se, da je umetni splav pustil mnogo žrtev: ubitega otroka, ranjeno žensko, ženo, mamo, sestro in prijateljico, očeta, ranjene otroke, tete, strice, stare starše, prijatelje ... Zato imam v mislih vse ženske, ki so v stiski in razmišljajo o umetnem splavu in bi jim rada pomagala po svojih najboljših močeh. Ob božiču se veselim svojih treh otrok (tri leta po umetnem splavu mi je bilo dano še enkrat roditi - Bogu hvala), hkrati pa doživljam in čutim strašno bolečino ob izgubi otroka, za katero sem kriva sama. Resnični obraz tega dejanja ni konec, temveč začetek velike nočne more. Hudo trpljenje spremljajo tihe, nevidne solze strašne bolečine, ki tečejo po ranjeni in neutolažljivi duši. Zaradi tega dejanja preživljam živi pekel. V tej globoki ranjenosti nisem sama, saj z menoj hudo trpi moj mož in oče mojih otrok. Trudiva se, da bi z Božjo pomočjo zmogla odpustiti drug drugemu in skupaj stopiti na pot zdravilne pokore, da bi tako pripomogla k duhovnemu uravnoteženju. Za to dejanje ni nikakršnega opravičila.
Priznam, v vseh teh letih sem srečala mnogo dobrih ljudi, tako duhovnikov kot prijateljev v raznih skupinah znotraj Cerkve, a povedati tega nisem zmogla nikomur. Sem že mislila pred leti, da bom lahko spregovorila o tem z duhovnim voditeljem naše zakonske skupine, a žal ni šlo. Prava tresavica se me je polastila, ko sem želela o tem spregovoriti. Ker o dejanju nisem zmogla spregovoriti, razen s spovednikom tistega usodnega leta, se je v meni začelo prebujati hrepenenje po globoki resnici o tem, kdo v resnici sem in kaj potrebujem. To hrepenenje sem dolgo le tlačila v sebi, bala sem se že, da bom duhovno omrtvela, ali pa me bo to nekega dne uničilo. Osebno sem spoznala, da potlačitev čustev in bolečine ni prava pot, saj prinaša dodatno trpljenje in umiranje na obroke. Božja previdnost pa je bila ves čas na delu. Začela mi je usmerjati pogled vase, in sicer v to, kaj potrebujem in kaj si res želim. V letu 2008 me je Gospod povabil na duhovne vaje s priznanim voditeljem. Med drugim se je tema duhovnih vaj dotikala moje lastne grešnosti v vsej globini. Dano mi je bilo krstiti otročička s krstom želja in ga izročiti v Božje roke. Pred kratkim pa mi je Gospod na mojo pot križa poslal svojega duhovnika, ki se mi je na njemu lasten način, približal tako, da sem zmogla spregovoriti o svoji težki rani, in je v meni prebudil željo po izražanju najglobljih čutenj. Z njegovo pomočjo sem se vključila v zdrav proces žalovanja in notranjega ozdravljenja. Čutim potrebo po vse večjem medsebojnem zaupanju in posledično preseganje najglobljega človeškega hrepenenja po odnosu, po stiku, po bližini. Spoznala sem, da resnica in (samo) odpuščanje sebi omogočata osvoboditev. Danes, ko gledam nazaj, vidim, da je bilo zaradi moje oddaljenosti od Boga, zlo močnejše od želje sprejeti življenje. Vem, da bi mi Bog takrat dal dovolj moči, da bi se z Njegovo pomočjo zmogla odločiti za življenje, če bi se le obrnila Nanj. Sedaj vidim, da je šlo za veliko prevaro hudega duha, ki mi je obljubljal odrešenje, deležna pa sem hujšega trpljenja, kot sem si ga lahko kdajkoli predstavljala. Tisto, česar naj bi bila odrešena, sedaj doživljam v najstrašnejši obliki trpljenja. Spoznala sem, da je Bog edini pravi zdravnik moje duše in srca, žal tega pred trinajstimi leti nisem vedela. S svojo zgodbo želim povedati vsem, ki tole berete (in prosim, povejte še drugim): nikoli, res nikoli ne naredite splava. Resnica o splavu je zelo kruta, vendar jaz se moram soočati z njo in živeti naprej z grozljivim dosmrtnim trpljenjem.
Dragi prijatelj duhovnik, če bereš te vrstice, se ti na ta način zahvaljujem za zaupanje. Prepričana sem, če ne bi bilo tebe, še dolgo ne bi spregovorila o tem. Bogu hvala, da si Njegov duhovnik in iskren prijatelj.
Dana
Najprej naj vam, spoštovana gospa Dana, izrečem veliko zahvalo in priznanje poguma, da ste sploh napisali to zelo lepo pismo! Pravzaprav je vaše pismo dovolj jasno, zapisali ste ga kot svojo izpoved, z željo, da bi bila v neko oporo, pomoč drugim, in pismu ni več kaj dodajati, niti odvzemati. Iskrena hvala za to odprtost! Na pobudo urednika pa vam želim (in skupaj z vami morebiti še drugim materam, ki doživljajo podobne stiske) napisati nekaj besed v oporo!
Kaj pomeni splav za mater, ste dovolj dobro napisali. Seveda je potrebno dodati, da takšno doživljanje, kot ga izpovedujete, velja za matere, ki imajo ohranjen zdrav materinski čut. Upal bi si celo trditi, da pri tem niti ni bistveno, ali je mati verna ali ne! V našem času pa srečujemo tudi ženske, ki jim je sodoben življenjski slog uspel ta materinski čut izkriviti in pod vplivom tega vsiljenega pojmovanja pač verjamejo, da je otrok od spočetja do neke starosti pač ‘zarodek’, da še ni otrok, in da je splav le medicinski poseg, kot vsak drug ... Žal je mnogo mater, ki se odločijo za splav z odnosom do splava, kot sem ga tu predstavil, po dejanju pa se jim prebudi materinski čut in z njim tudi stiske, travme, žalost, bolečina, samoobsojanje, občutki krivde ... Najhuje pa je, da z vsem tem največkrat ostajajo same, saj okolje še bolj kot one same gleda na splav prelahkotno, kot na ‘medicinski poseg’ in pogosto ne razume materinega ‘kompliciranja’!
Splav povzroči travmo. Tudi spontani splav jo povzroči, tudi spontani splav pogosto povzroča takšne travme, skupaj z občutki krivde, vendar je načrtovani splav dejanje, za katero se mati odloči zavestno in zato so te travme toliko težje. Takšna mati bi zares potrebovala pomoč psihoterapevta, ki bi ji pomagal, da gre skozi proces žalovanja, skozi proces zamer in občutkov krivde, da najde zase neki nov življenjski smisel in da na koncu pride do odpuščanja. Kako zelo je to pomembno, lahko pokaže razgovor, ki sem ga pred kratkim imel z gospo, ki je splav naredila pred več kot tridesetimi leti, pa se še ni uspela ‘pobrati’. Je verna, vsa leta je iskala tudi pomoč pri duhovnikih, a ji je bilo to premalo. Povedala mi je, da se je prav pred kratkim o tej svoji travni pogovarjala z znanim, uglednim duhovnikom, tudi terapevtom, ki ji je v pogovoru izrekel te, zelo lepe in pomenljive besede: “Bog vam je že zdavnaj odpustil, ampak potrebno je, da si odpustite tudi sami!” Gre torej za travme, ob katerih je duhovna pomoč pogosto premalo! Gospa Dana zelo lepo opisuje, kako je ta travma spremenila njeno doživljanje, njen način čustvovanja, njene odnose z bližnjimi, in vse to so post-travmatske spremembe, ki kličejo po psihoterapevtski pomoči!
Trinajst let je res dolga doba pa vendar poskušajte biti veseli, hvaležni, da ste nekako prišli do te pomoči. Iz vašega opisa duhovnih vaj si upam kar trditi, da je bil voditelj teh duhovnih vaj tudi strokovnjak na terapevtskem področju. Poskušajte se res kolikor mogoče opirati na izhodišča, ki ste jih dobili na teh duhovnih vajah. Res boste ostali s to bolečino vse življenje, a naj vam bo v oporo, da to bolečino zmorete prenašati, da zmorete s svojim sedanjim in prihodnjim življenjem narediti še dovolj dobrega na tem svetu zase in za druge. Kljub vsemu vam je bil dan še tretji otrok. Mar ni to dovolj zgovoren dokaz, da je tudi vam Bog odpustil? Zakaj bi se sami še kar naprej kaznovali? In še to: zakaj bi skupaj s seboj kaznovali tudi svoje bližnje? Bog tega ne potrebuje in vi tudi ne! Že s tem, da ste se odločili napisati to pismo, pa ste naredili najpomembnejši korak: vaše dejanje, zaradi katerega se tako obsojate in trpite, je sedaj dobilo nov smisel, smisel pričevanja in pomoči drugim! Če bo vaše pismo pomagalo samo eni materi, ste že s tem naredili zelo veliko dobrega!
Lep pozdrav in vse dobro!
ŽORŽ, Bogdan. (Pisma). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 10, str 54.

Lepšega pričevanja v tednu za življenje, ne bi mogli objaviti. Ko pravim lepega, ne mislim toliko na predmet pisanja, ampak na močne pričevanjske besede. Če bi bilo takih pričevanj več, bi marsikatera žena dobro premislila, preden bi se odločila za ta korak. Koliko trpljenja bi bilo potem manj!
Napačno bi me razumeli, če bi vso krivdo zvalili na ženo, ki naredi splav. Prav to pismo nam govori, kako so v taki zgodbi pomembni tudi drugi. Upravičeno se lahko vprašamo, kje je bil mož v tistem težkem trenutku odločitve? Zakaj ji ni stal ob strani, ampak je ženi sami prepustil odločitev? Koliko lažja bi bila ženina odločitev za življenje, če bi jo mož opogumljal in ji stal ob strani. Tudi v tem primeru vidimo, kako so za zdravo družino pomembni urejeni in razumevajoči odnosi.
Tudi okolica ni brez krivde. Spet se lahko vprašamo, zakaj so ženo razjedali dvomi, kdo mi bo stal ob strani, kdo mi bo pomagal varovati otroke, kaj bodo rekli v službi. Če bi sorodniki, morda predvsem starši ter tašča in tast, ženi dali zagotovilo, da se veselijo vsakega otroka in so ji pripravljeni stati ob strani, bi bila ženina odločitev drugačna. Potem sta tu še služba in ljudje. Koliko govoric in opravljanj so deležne žene in družine, ki se odločijo za več otrok. Kako smo še vedno ujeti v miselnost, da je otrok ‘breme’, strošek ... Morda prav pri problematiki pokojninske reforme lahko vidimo, kako nas taka miselnost tepe, ko smo kot narod (Slovenci) pa tudi kot širša družba (Evropa) vse starejši in ni mladih, ki bi vplačevali v pokojninsko blagajno. Od kod se bodo pa vzeli, če smo toliko desetletij delali proti temu, da bi bilo več otrok? Tako vidimo, da vsi lahko ustvarjamo tako vzdušje, da bodo otroci sprejeti in da bo naša družba bolj odprta za življenje.
Pravite, da si niste upali z vsakim spregovoriti o splavu. Mislim, da ni treba z vsakim govoriti o tem. Dovolj je, da se zaupate duhovniku, spovedniku, morda terapevtu, skratka duhovno zreli osebi, ki vas ne bo obsojala, ampak vam bo priča usmiljene in odpuščajoče Božje ljubezni. Morda poskušajte tudi na viden način ‘popraviti’ napako tako, da posvojite nekega otroka (morda v misijonih) in ga stalno podpirate. Kot nekakšno vidno znamenje, da vam je res žal za storjeno dejanje. Prav je, da ste s krstom želja krstili otroka. Sedaj molite zanj, pa tudi k njemu. Predvsem pa živite za druge ljudi. Posvečajte se potrebnim, morda tako, da se vključite v delo za Karitas ali kaj podobnega. Ker ne morete ljubezni izkazovati temu otroku, jo zavestno izkazujte tistim, ki so potrebni ljubezni ali pomoči.
Nazadnje pa še glede občutka krivde. Lepo vam je dejal tisti duhovnik: “Bog vam je že odpustil, odpustite si sedaj še sami.” Kristjani verujemo v usmiljenega in dobrega Boga, Očeta, ki hiti na proti izgubljenemu otroku, ga objema in poljublja. Ne samo, da nam odpušča, ampak nas prav tja, kamor smo ranjeni, ali smo sami sebe ranili, najnežneje poljublja. Verujte, da se tudi vam, v rano, ki vas tako skeli, ki se skoraj noče zaceliti, Bog najljubezniveje bliža. Tam se želi srečati z vami in vam biti blizu. Tudi zato, da bi pozabili na preteklost in se usmerili v prihodnost in delo za druge. Ali nam ni po svojem apostolu dejal: »Pred njim bomo pomirili svoje srce, če nas srce obsoja, ... je Bog večji od našega srca ...« (1 Jn 3,20).
RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 10, str 57.

Ko sem bil na dopustu, sem neki večer po maši videl, da je skupina ljudi ostala v cerkvi. Zbrali so se pred oltarjem Najsvetejšega in začeli moliti neko molitev, ki sem jo prvič slišal. Povedali so mi, da to rožni venec Božjega usmiljenja. Kdaj je nastal? (Rafael)
Rožni venec Božjega usmiljenja je notranji (Božji) glas narekoval poljski redovnici Favstini Kowalski (1905-1938), ki jo je Jezus izbral za glasnico Božjega usmiljenja. V svojem dnevniku piše, da je 14. septembra 1935 ob prihodu v kapelo v duši zaslišala, kako naj moli »za pomiritev božje jeze«. Podobno kakor običajni rožni venec: najprej očenaš in zdravamarijo ter vero, nato na velikih jagodah očenaša besede: »Večni Oče, darujem ti telo in kri, dušo in božanstvo tvojega preljubega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, v spravo za naše grehe in grehe vsega sveta.« Na malih jagodah pa besede: »Zaradi njegovega prebridkega trpljenja - usmili se nas in vsega sveta.« Na koncu (zadnje desetke) se trikrat ponovi: »Sveti Bog, sveti Močni sveti Nesmrtni, usmili se nas in vsega sveta.« Ko je papež Janez Pavel II. Favstino Kowalsko leta 2000 razglasil za svetnico, je »rožni venec Božjega usmiljenja« dobil cerkveno potrditev.

S. Čuk, Na kratko, v: Ognjišče 10 (2010), 47.

Neki mož je zagrešil strašen zločin, tako strašen, da je bil prepričan, da zanj ni odpuščanja. Mislil je, da je obsojen na večno pogubljenje. Poskusil je pozabiti na svoje dejanje, a bolj ko je poskušal, bolj ga je težilo.
Nekega dne je šel mimo neke cerkve, kjer je bila ravno pridiga. Kar samo ga je zaneslo vanjo. Sedel je v zadnjo klop. Počutil se je tako neugodno, da si ni upal niti pogledati kvišku. Zdelo se mu je, da vsi v cerkvi vedo, kaj je storil, in da ga vsi obsojajo.
Prisluhnil je, o čem govori misijonar. Navedel je besede preroka Izaija: »Če so vaši grehi rdeči kot škrlat, bodo beli kakor sneg« (Iz 10, 16-20), potem pa nadaljeval: »Tudi ko bi kdo ubil svojo mater, mu Bog odpusti, če se kesa.«
Po maši je mož stopil do duhovnika. Ves ganjen ga je vprašal: »Ali poznate človeka, ki ste ga omenili v pridigi?«
»Katerega človeka?« je vprašal duhovnik.
»Tistega, ki je ubil svojo mater.«
»A tistega? Zakaj to sprašujete?«
»Jaz sem ta človek.«
Duhovnik je moža povabil k sebi, da se z njim pogovori. Prisluhnil je njegovi žalostni zgodbi. Ko je videl njegovo iskreno skesanost, mu je v Božjem imenu podelil odpuščanje.

Ko smo prejeli Božje odpuščanje, moramo odpustiti tudi sami sebi. Papež Frančišek vedno znova poudarja: »Bog se nikoli ne naveliča odpuščati. Mi se naveličamo prositi za njegovo usmiljenje.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2018), 30.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Tonio Mello in Skupnost Deteta Jezusa

Pred leti so se me dotaknile besede slepega človeka, s katerim sem se pogovarjal, da bi ga predstavil v rubriki Naši preizkušani bratje. Povedal je, da je njegova mama delala splav v eni od južnih republik nekdanje Jugoslavije. Ni uspel. Njegova slepota je posledica tega neuspelega splava. Letos poleti pa me je razveselila novica, da v daljni Braziliji deluje skupnost, ki skrbi za otroke, ki so preživeli splav, a jim je ta pustil posledice. Večina jih je zelo prizadetih.
Gre za skupnost Deteta Jezusa, ki skrbi za prizadete otroke. Ustanovil jo je Tonio Mello. Posvojil je šestinštirideset prizadetih ljudi, ki so preživeli splav, in sedaj v skupnosti z veliko pozornostjo in ljubeznijo skrbijo za njih. Kdo je Antonio Carlos Tavares de Mello, kakor se uradno imenuje? Rojen je bil leta 1960 vernim staršem. Je eden od štirih otrok. V poznih najstniških letih se je prostovoljno vključil v škofijsko mladinsko delo. Vendar se je čutil poklicanega, da naredi nekaj več. Želel je postati duhovnik, a je slutil, da mu je namenjen drugačen poklic. Vrnil se je na delo v škofijsko mladinsko gibanje in sčasoma ustanovil skupnost.

Z DROGAMI PROTI OTROKU POD SRCEM
V Braziliji splav ni dovoljen, razen v nekaterih izjemnih primerih. Nekatere brazilske nosečnice poskušajo z različnimi sredstvi splaviti svoje otroke. Za splav se pogosto odločijo iz ekonomskih razlogov. Mnogi otroci te neuspele splave preživijo, a se rodijo z različnimi prizadetostmi. Ti lahko dobijo zavetje v družini Deteta Jezusa.
Nekatere matere jemljejo droge ves čas nosečnosti. Menijo, da se bodo tako »znebile« otroka, ki ga nosijo pod srcem. Tako je skupnost skrbela za dečka po imenu Jean že od otroštva naprej. Tudi njegova mama je jemala droge, da bi ga splavila. Jean se je rodil nepričakovano na vhodu v bolnišnico in skoraj brez možganov, vendar je ostal živ. Zdravniki so rekli, da ima le še nekaj mesecev življenja, živi pa že več kot devet let in zanj vse življenje skrbi skupnost. Drugega dečka je oče skušal ubiti, ko je bil še v maternici. Do žene je bil nasilen. Deček ima danes možgansko paralizo. Nima »stika« med možgani in očmi. Tudi on živi v skupnosti Deteta Jezusa.

TI SE JIM POSVETI
Za začetek skupnosti imamo lahko leto 1990. Takrat je Tonio delal kot prostovoljec v majhni skupnosti za otroke s posebnimi potrebami. Poklicali so ga, da bi pomagal pri pripravi zabave na kliniki. Na njej je bilo takrat 125 otrok. Vsi so bili zelo prizadeti. Že prvi dan je srečal 15-letnega fanta Alexandra. Ta ga je vprašal: »Ali bi bil ti moj oče?« Rekel mu je, da ne more, saj je bil star komaj 25 let, on pa 15. Toda dodal je še: »V svojem srcu sem lahko tvoj oče.« Po tem pogovoru je Tonio pomagal pri prireditvi. Po njej se je pogosto vračal v to skupnost. Dotaknilo se ga je, ko je videl, da so ti otroci in najstniki prepuščeni sami sebi. Začel se je zanimati zanje in njihove potrebe. Spoznal je, da so nekateri bili spolno zlorabljeni, žrtve fizičnega in psihičnega nasilja … Želel jih je pripeljati v družbo. S temi otroki je spletel vezi. To mu je pomagalo k osebni rasti. Pustil je druge stvari, da bi se lahko posvetil prizadetim otrokom.
Ko je bilo Antoniu triindvajset let, je sanjal, da bo zdravnik. Toda vse se je spremenilo, ko je prvo noč prespal pri prizadetih. Veliko trpljenje otrok se ga je dotaknilo. Tisto noč je vpil k Bogu in ga spraševal, celo vpil, zakaj dopušča, da ti otroci tako živijo. A tisto noč je tudi slišal Božji odgovor, naj on ostane z njimi in jim posveti svoje življenje.
Najprej je bil zmeden, saj je mislil, da si vse to samo domišlja in da so ga pač premagala čustva. Šel je do škofa, da bi ga vprašal za nasvet in da bi si bil bolj na jasnem. S škofom sta se poznala, saj je bil Tonio dejaven v mladinski pastorali v škofiji. Škof mu je razjasnil njegov dvom. Dejal mu je, da je to od Boga, a da ga Bog čaka drugje, ne na tisti kliniki. Mora postati družina prizadetim. Priporočil mu je še, naj zaenkrat ostane pri prizadetih na kliniki in dve leti moli, da bi razjasnil svoj dvom. Začel je delati v tem zavodu in tam spremenil način obravnave otrok in druge stvari. Že od začetka si je prizadeval, da bo poslušen Cerkvi. Leta 1990 je najel prvo hišo. Dobil je pooblastilo za delo s tremi prizadetimi in jih posvojil.

NE NEVLADNA ORGANIZACIJA, AMPAK SKUPNOST BOGU POSVEČENIH
Ni si delal prevelikih skrbi, kako bo poskrbel za tri posvojene otroke. Zaupal je v Boga. Menil je: če ga je poklical, naj se posveti prizadetim, bo Bog tudi poskrbel zanje. Prva tri leta je bilo zelo težko, predvsem finančno. Živeli so od Božje previdnosti. Bogu je obljubil, da v svojem življenju ne bo imel ničesar, ampak bo živel skromno kot Jožef in Marija. Tudi posinovljencem je odkrito povedal, da bodo morali iti skozi različne preizkušnje, a bo ostal njihov oče, ne glede na to, kar se bo zgodilo. V dobrih tridesetih letih je skupnost posvojila sto šest otrok. Danes imajo dve hiši v Braziliji, eno pa na Portugalskem. V njih pomagajo fantom in dekletom, ki imajo psihične in fizične težave. V Braziliji jih je oseminsedemdeset in vsi so priklenjeni na posteljo. Ne prejemajo nobene državne pomoči. Vzdržujejo se z darovi. Poudarjajo, da niso nevladna organizacija ali klinika, ampak družina Bogu posvečenih ljudi. Sestavljajo jo laiki, ki pomagajo v teh hišah, in imajo posebne zaobljube. Skupnosti imajo tudi duhovnega voditelja. Člani čez dan opravljajo običajna dela, obenem pa poskrbijo tudi za trenutke molitve in tišine. Pravijo, da v hišah vlada nazaretska tišina. Taka je vladala v Nazaretu, kjer so delali in molili člani svete družine. Osebju sta v pomoč duhovnik in psiholog. Vsi morajo biti pripravljeni na delo z ljudmi s posebnimi potrebami in na srečevanje s smrtjo. Mnogi njihovi varovanci so se že preselili v večnost. Veliko jih je na posteljah in potrebujejo posebno nego.

NAJVAŽNEJŠE JE, DA SMO JIM BLIZU
Tonio vsem, ki bi se posvetili delu z otroki, ki so preživeli splav, daje kot nasvet besede sv. matere Terezije iz Kalkute: »Ni boljšega darila kot biti navzoč ob nekom.« Kajti po njegovem ljubezen zdravi in jo ljudje potrebujemo bolj kot vse drugo. Kot lep primer daje dečka Jeana. Niso mu dali dosti možnosti, da preživi. Tonio mu je želel biti blizu. Obljubil mu je, da mu bo pomagal pri rehabilitaciji. Danes je Jean srečen otrok. Seveda potrebuje nego, a vedno, ko pridejo k njemu, se jim smehlja. Po Tonievem mnenju je Jean najboljša pro-life propaganda, najboljša reklama za življenje.
Tonio se zaveda, da ni dovolj biti proti splavu, ampak da je treba razumeti matere, ki pričakujejo otroka in jim pomagati v njihovi stiski. Tako načrtuje, da bi ustanovil hišo za matere, ki razmišljajo, da bi naredile splav predvsem zaradi ekonomske stiske. V hiši bi jih sprejeli za neko obdobje in jim pomagali. Pogovarjali bi se z njimi in jim ponudili možnost, da bi otroka pustile pri njih, če že razmišljajo o splavu. Prav tako delajo z materami, ki se na začetku nosečnosti srečujejo s težavami. Seveda vse to stane in zato so hvaležni za vse donacije.
Letos poleti je družino Deteta Jezusa obiskal Aleš Primc. Po obisku je strnil svoje vtise takole: »Pretresljivo. Pričevanjsko. Lepota človeškega dostojanstva in dobrote v vsem sijaju. Ti ljudje so v vsej svoji ranjenosti, a hkrati z veseljem do življenja žive priče, kakšno zlo je splav. Lahko bi bili zdravi ljudje, opravljali poklice, imeli družine itn. Sedaj pa so slepi, gluhi, umsko in fizično prizadeti, mnogi celo obsojeni na življenje na postelji ... Tonio jih je postavil v središče in jim kljub temu, da jih ne bi smelo biti omogoča, da živijo najlepše kot lahko, tako prizadeti, kakor so.«
Nestor Forster ml., brazilski veleposlanik v Washingtonu, je pohvalil skupnost in dejal, da je večina ljudi, za katere skrbi, »žrtev splava, splavov, ki so šli narobe, neuspelih splavov«. Skupnost je imenoval »veleposlaništvo nebes na zemlji«.

Ekskluzivna izjava Tonia Mella za Ognjišče
V naši družini sprejemamo in posvajamo zapuščene otroke s posebnimi potrebami. Mnogi med njimi ostajajo v rejništvu in po sirotišnicah, saj jih nihče ne želi posvojiti. V današnji kulturi so zaželeni le zdravi otroci. Prizadeti otroci bodo vedno potrebovali nego in navzočnost očeta in mame, saj bodo vedno ostali otroci.
Najpomembnejše je, da jih rešimo in jim damo dostojanstvo, da v njih vidimo celostno osebo in, kar je zelo pomembno, ljubljenega Božjega otroka. Prav tako je pomembno, da poskrbimo za dostojno življenje mater. Tako bodo lahko tudi one postale dejavne zagovornice življenja – zmogle in znale bodo roditi in skrbeti za svoje otroke.  
V spodbudo mi je dejstvo, da vsak otrok poleg tega, da je rešen in lahko živi, dobi tudi svojo družino. Otrok bo sprejet kot del družine in družbe.
Vsi smo namreč del skupnosti in poslanstvo naše družine je, da ne živimo za otroke, ampak da živimo z njimi. Oni so naši učitelji. Dejstvo, da živimo v tej družini, nas dela boljše za vse okoli nas.
Viktor Frankl pravi: »Telo zboli, duša nikoli.« Naša družina vidi osebo, človeka, ne invalidnosti, nezmožnosti. Spoznavamo, kar je učil sv. Janez od križa: »Kar Bog odvzame zunaj, napolni v notranjosti.« Smo celostni ljudje.

Aleš Primc: Skupnost je eno samo veliko srce
S Toniem Mellom smo bili od spomladi v kontaktih, da bi obiskal letošnji Pohod za življenje v Ljubljani, ki bo 5. oktobra. Ko je izvedel, da se z družino poleti odpravljamo v Brazilijo, nas je srčno povabil, da obiščemo njihovo skupnost v Petropolisu, to je mesto, 70 km severno od Ria de Janeira, kjer živi tudi Tonio. Če bi moral njihovo skupnost opisati z dvema besedama, bi rekel: veliko srce. To pri njih tako močno čutiš na vsakem koraku! Kratek večer, ki smo ga preživeli pri njih, nam bo prav po velikem srcu, ki smo ga vsi začutili, za zmeraj ostal v spominu. Vesel sem, da bo Tonio to veliko srce skupaj še z dvema fantoma, ki sta preživela poskus splava, prinesel na Pohod za življenje v Ljubljani. Ko si z ljudmi, ki so preživeli poskus splava, vidiš, da so čisto taki ljudje kot vsi mi! Resda imajo prizadete mnoge sposobnosti, vendar imajo neverjetno življenjsko voljo in veselje. Mnogi med njimi potrebujejo tudi 24-urno oskrbo, ki jim jo z ljubeznijo, pozornostjo in predanostjo nudijo zdravi člani Tonieve skupnosti. Poslanstvo, ki ga opravljata Tonio Mello in skupnost Deteta Jezusa, je neprecenljivo ne samo za Brazilijo, ampak za cel svet, ker nam odpira srca in oči. Žal je to njihovo poslanstvo od brazilske države spregledano. Zato vas vabim, da se velikodušno odzovete in darujete po svoji zmožnosti dar za njihovo delovanje. Vse vaše darove bomo v celoti prenakazali skupnosti Deteta Jezusa v Brazilijo. Svoj dar lahko nakažete na:
Združenje Gibanje za otroke in družine, Malejeva 3, 1000 Ljubljana
TRR: SI56 6000 0000 0664 036
referenca/sklic: SI 99
koda namena: CHAR
namen: preživeli splav-Brazilija

B. Rustja, Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče 10 (2024), 26-28.

Sv. FRANČIŠEK (Gal 6,14)

Frančišek, toliko stoletij po tvojem kratkem bivanju na zemlji (1182–1226) je tvoje izpričevanje vere še vedno sveže, kakor da se je pravkar pojavilo. – Med tistimi, ki te poznajo, ni človeka – moškega ali ženske, mladega ali starega, vernega ali nevernega – ki ne bi občutil tvoje privlačnosti in te ne bi iskreno občudoval.

– Frančišek, ti nam kažeš, kakšno veličino lahko doseže človeško bitje, če v celoti sprejme Kristusa, iskreno in brez dvoličnosti.
– Ti si dokaz, da resnična vera premika ne samo gore, temveč ves svet.
– Včasih nas zavaja misel, da nam bo svet prisluhnil, če bomo paktirali s feministkami, s homoseksualci, z okoljevarstveniki in z ne vem kom vse.
– Ti vpiješ, da nas svet ne posluša ne zato, ker smo preveč kristjani, ampak ker smo premalo kristjani.
– Frančišek, kaj bi se zgodilo na svetu danes, če bi bilo deset takšnih kristjanov kakor ti?
– Če samo pomislim, me kar spreleti.
– Frančišek, in če bi bil jaz vsaj malo podoben tebi, kaj bi se zgodilo tam, kjer živim in delam?

POHUJŠANJE MALIH (Mt 18,6)

Zarodki, ki jim preprečijo, da bi dozoreli za življenje. Novorojenčki, ki jih vržejo v zabojnike za smeti ali skozi okna vlakov ali pa jih pustijo v straniščih podzemnih železnic. Otroci, ki so žrtve nasilja staršev ali sorodnikov, pretepeni do krvi, prodani pokvarjenim starcem, zapuščeni kakor potepuški psi, prisiljeni beračiti. Mladoletniki, ki jih spremenijo v zaloge organov, prisilijo, da opravljajo dela, ki jih telesno in moralno uničijo, prikrajšajo za izobrazbo, ki bi jo potrebovali, da bi lahko samostojno živeli na dostojen način. – Naša družba dokazuje pomanjkanje človeških in verskih vrednot z nasiljem nad majhnimi. – Nad majhnimi po starosti in nad majhnimi po človeški danosti in družbenem položaju. Z obojimi slabo ravna, ene in druge zatira. – Pravo preganjanje, ki ga trpijo majhni, nam vzbuja srh. – Na ves glas in na strehah bi morali vpiti strašne Jezusove besede: kdor preganja te male, si sam piše sodbo in odloča o svojem večnem pogubljenju. Ne bodo nas poslušali? Za hrbtom se nam bodo smejali? Ni važno. – Ne bodo pa mogli reči, da jih nismo opozorili.

ŽIVETI JE ZAME KRISTUS (Flp 1,21)

Frančišek Asiški je najbolj čist in prepričljiv dokaz, da krščansko življenje ni sprejetje moralnih norm in verske prakse, temveč odločitev, da bo Kristus postal naše življenje, da se bomo enačili z njim. – Ne postanemo kristjani, če kopičimo dobra dela, tako da bi po določenem številu ur prostovoljnega dela, po določeni količini denarja, porabljenega v dobre namene, ter maš in molitev lahko rekli: »Zdaj sem pa kristjan«. – Kristjani postanemo z osebno in svobodno odločitvijo, da bomo mislili in delali tako kot Jezus in da bomo imeli takšen odnos do Boga ter do bratov in sester kakor Jezus. Vse prostovoljno delo tega sveta, trideset maš in štirideset rožnih vencev na dan ne služijo ničemur brez te odločitve. – Evangelizacija mora spet postati poglavitna naloga Cerkve, kajti odločitev, da postanemo kakor Jezus, se porodi iz poslušanja evangelija, ne iz določanja – ali vsiljevanja – moralnih norm, dobrih del, verskih navad. – Govoriti o teh otrokom ali jim jih vsiljevati, ne da bi jih spodbujali, naj si izberejo Jezusa za zgled in način življenja, marsikdaj pomeni zmanjšati možnost, da se bodo v prihodnosti odločili za krščansko življenje.

DAROVANJE BLIŽNJIM (Flp 2,5-8)

Jezusove misli in občutja izhajajo iz njegove popolne pokornosti Očetu, ki želi, da se podarja bratom in sestram vse do darovanja samega sebe na križu. – Enačiti se z Jezusom torej pomeni poglabljati vsak dan pokornost Očetu, ki želi, da se podarjamo bratom in sestram vse do darovanja nas samih. – To pomeni biti kristjani. Ne samo za duhovnike, redovnike in redovnice, ki nimajo družine in so odmaknjeni od sveta, temveč za vse: moške, ženske, mlade, stare, delavce, ljudi v različnih poklicih, poročene ali samske, izobražene ali neizobražene. Nobene življenjske situacije ni, ki ne bi zahtevala, da smo poslušni Bogu in da se podarjamo bratom in sestram. – Vsak kristjan, če hoče biti kristjan, mora po tej poti. Vse drugo je dodatek. – Taki kristjani so sol in luč okolij, v katerih živijo. – »Ampak to je težko!« – Res je, toda samo to vodi v veselje in slavo. – Ne samo v posmrtnem življenju.

BLAGOR UBOGIM V DUHU (Mt 5,3)

Ubogi v duhu niso brezdomci, brezposelni ali ljudje, ki nimajo zaposlitve, primerne njihovi izobrazbi, ljudje z začasno zaposlitvijo, ljudje, ki si ne morejo privoščiti kosila in še večerje, ljudje, ki imajo mnogo nižji standard od povprečnega, ljudje, ki ne morejo privoščiti ne sebi ne svoji družini dobrin, ki so nujno potrebne za mirno in dostojno življenje. – Zamenjavanje ubogih v duhu z ubogimi v socialnem pomenu je neredko spravljalo kristjane v nepravičen in napačen položaj. – »Blagor vam, ki ste revni tu na zemlji,« so govorili nekateri kristjani, tudi duhovniki in redovnice, v ne tako zelo oddaljeni preteklosti, »ker boste srečni v nebesih. Mi pa, ki smo premožni, kdo ve koliko bomo morali trpeti.« – Ubogi v duhu so tisti, ki se svobodno odločijo, da ne bodo sužnji svojega bogastva, naj bo večje ali manjše, in da ga bodo uporabljali v dobro vseh. – »Ubogi v duhu« je izbira, ki rešuje. – Revščina je krivica, ki uničuje človekovo dostojanstvo. – Proti revščini se je treba boriti, zato da bo vsak, moški in ženska, lahko izbral uboštvo v duhu. – Revščino, in to revščino vseh vrst, lahko premagajo samo ubogi v duhu.

ZLO PREMAGATI Z DOBRIM (Rim 12,21)

Nagovarjanje k nasilju se začne že v zgodnjem otroštvu: »Če jih nočeš dobiti, moraš ti udariti!« – Tudi nagovarjanje k strahopetnosti: »Nič nisi videl, nič nisi slišal, ti ne veš nič!« – Pa ne bi bilo treba, ker se z nasilnostjo in strahopetnostjo že rodimo, podarjeni sta nam z nagonom. – Ne v družini ne v šoli ne v župnišču pa ni vzgoje k nenasilnosti, ki je potrebna, ker nenasilnosti nagon ne pozna. – Nenasilnost pomeni reagirati na zlo z vsemi močmi, toda ne da bi komu vračali hudo s hudim (prim. Pismo Rimljanom 12,17), ker zlo ne more opravičiti zla in ostane zlo. – Nenasilnost pomeni ustaviti hudobneževe roke, ne da bi si umazali roke z istim blatom. – Pomeni zanesti se na moč razuma, ne na razloge za silo. – Pomeni premagati zlo z dobrim. – Za nenasilnost se lahko odloči samo tisti, ki se je sposoben zanesti na moč razuma, ne pa na razloge za silo. – Taka odločitev je samo za moške in ženske, ki so res ljudje, ki so se naučili hoditi v povsem vzravnani drži, saj lev, hijena in mačka ne znajo in ne morejo biti nenasilni.

 ... se nadaljuje

Čuk, M., 2005. Živeti evangelij v Frančiškovem slogu: Korak v globino. Ognjišče, 41(10), p. 96. - (ob izidu knjige Lasconi, T., 2016. 365 + 1 dan s Teboj, četrta izdaja. Koper: Ognjišče.)