Sveti Ožbolt (na Koroškem, Štajerskem … Ožbalt – iz nemškega Oswald) je na Slovenskem zelo češčen, o čemer pričuje 20 njemu posvečenih cerkva. Rodil se je okoli leta 605 kot sin angleškega kralja Ethelfrida. Ko mu je bilo dvanajst let, je oče padel v bitki in kraljevič Ožbolt je moral bežati na Škotsko, kjer se je zatekel v varstvo menihov, ki so ga poučili v krščanski veri in ga krstili. Kot vladar Northumberlanda, pokrajine ob meji s Škotsko, je v bitki pri Maserfieldu 5. avgusta 642 padel v roke poganskemu kralju, ki ga je v svojem sovraštvu do krščanstva dal strahovito mučiti, nato pa obglaviti. Njegovi zvesti podaniki so njegovo truplo položili v grobnico samostanske cerkve v Bardneyu. Kralja-mučenca je Bog proslavil s številnimi čudeži, zato se je njegovo češčenje naglo širilo po vsej Angliji, od tam pa so ga škotski menihi prenesli tudi na evropsko celino, zlasti v dežele Srednje Evrope. Zelo priljubljen je bil med Slovenci severno od Drave. Za svojega zavetnika so si ga izbrali savinjski splavarji, velja pa tudi za priprošnjika za lepo vreme in dobro letino. (sč)

Na sliki: Sv. Ožbolt, kip farnega zavetnika, ž. c. Šentožbolt, glavni oltar.

Sv. Ožbo(a)ltu je pri nas posvečenih 22 cerkva: 5 župnijskih in 17 podružničnih. – Polovica jih stoji na ozemlju LJ nadškofije: župnijski sta na Zg. Jezerskem (spodaj) in v Šentožboltu (1), podružnične pa v Gorjah (5) (sv. Ožbalt), na Zg. Jezerskem (6) (sv. Ožbolt – stara cerkev), v Volčjem Potoku (7) (Kamnik), v Čirčah (8) (Kranj), na Ožboltu nad Zmincem (9) (Škofja Loka), v Lužarjih (10) (Vel. Lašče), v Leskovcu (11) (Višnja Gora) in v Lučah (12) (Žalna). – V KP škofiji je edina cerkev sv. Ožbolta v Stržišču pod Črno prstjo (13) (nekdaj vikariat, zdaj p. c., oskrb. iz Podbrda). – Tudi NM škofija nima nobene ž. c. sv. Ožbolta, kralju in mučencu pa sta posvečeni p. c. v Dragovanji vasi (14) (Dragatuš) in na Javorovici (15) (Šentjernej); p. c. v Budganji vasi (Žužemberk), nekdaj posvečena sv. Ožboltu, ima za zavetnico Marijo Snežno. – V MB nadškofiji so ‘priprošnjiku za lepo vreme’ posvečene tri ž. c.: v Črni na Koroškem (2), na Ptuju (Ptuj - Sv. Ožbalt) (3) in v Sv. Ožbaltu ob Dravi (4); podružnična cerkev pa je na Ožbaltskem vrhu (16) (Sv. Peter na Kronski Gori). – V CE škofiji je pet p. c. sv. Ožbalta, zavetnika splavarjev: Pernovo (17) (Galicija), Pečice (18) (Podsreda), Uniše (19) (Ponikva), Dobje pri Lesičnem (20) (Prevorje) in Cirkovce (Velenje - Sv. Martin). – V MS škofiji nimajo cerkva sv. Ožbolta. (mč)

IME IN GOD
Ime Ožbolt je anglosaškega izvora (zloženka ‘Bog’ in ‘vladati’), značilno je predvsem za Koroško. Pri nas je Ožboltov malo (30), še manj je Ožbaltov (11), poznamo tudi različico Ožbe (52); zadnjih dvajset let pa je postala zelo ‘popularna’ oblika Ožbej (696ꜛ). Godujejo lahko tudi 28. 2. (sv. Ozvald, menih in škof); 5. 8. je v koledarju Oswald, pri nas sv. Ožbalt ali Ožbolt, angleški kralj v 7. stoletju († 642).

 Zgornje Jezersko

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 8, str. 115

Zgodba

Imela sem tako čudovite sanje

Takoj ko se je mlada žena zjutraj zbudila, je dejala svojemu možu: »O, dragi, tako čudovite sanje sem imela nocoj!«
»Kakšne pa?« je vprašal mož.
»Sanjala sem, da si mi za rojstni dan poklonil biserno ogrlico, kaj misliš, kaj bi to pomenilo?« ga je navdušeno vprašala.
Po krajšem premolku se ji je mož nagajivo nasmehnil ter dejal:
»Boš videla nocoj, draga.«
Tistega večera se je mož vrnil domov z zavojem v roki. Veselo ga je izročil ženi kot darilo za rojstni dan.
Žena ga je vzela v roke, ga vesela odvila ter zagledala knjigo Kaj pomenijo sanje.

Misel

Misli in sanje so pomenljivi sadovi naših možganov. Sanje imajo lahko poseben pomen za vse tiste, ki jih sanjajo. Lahko izražajo njihove želje, strahove, načrte, zamisli, upanja in skrbi. Lahko pa so tudi izraz tesnobe, stresa, strahu in trpljenja tistega, ki sanja.

Sanje so odsev našega življenja v družini, v službi ali konjičkov, s katerimi se ukvarjamo. Lahko so sanje odgovor na naše najgloblje življenjske izkušnje.

Molitev

Gospod, iz Svetega pisma vemo,
da si ljudem namenil
pomembna sporočila v sanjah
in jih tako opozoril na nevarnosti.
Tudi si jim dal jasno vedeti,
da take sanje prihajajo od tebe.
Če nam je jasno,
da naše sanje ne prihajajo od tebe,
potem lahko sklepamo,
da za nas niso niti malo pomembne
in nas ne smejo vznemirjati.
Pomagaj nam, da nas tudi takrat,
ko bodo sanje povezane
z našimi izkušnjami v življenju,
ne bodo vznemirjale in vzbujale strahu.
Naj se tudi takrat,
ko sanje odsevajo dogodke našega življenja,
zavedamo, da ne vplivajo nanj,
saj vemo, da nad našo življenjsko potjo bediš ti
in nas varuješ.

Iskra

Človeku, ki lovi senco in se podi za vetrom,
je podoben, kdor se zanaša na sanje.
Če niso poslane od Najvišjega kot njegovo obiskanje,
si jih ne jemlji k srcu,
ker so sanje premnoge zapeljale,
ker so propadli taki, ki so se nanje zanašali.
Sir 34,1-6

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2010), 110-111.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 131.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Pri verouku smo se na pamet naučili sedem glavnih grehov, med katerimi je na drugem mestu (za napuhom) lakomnost. To je utemeljeno z besedami apostola Pavla, ki pravi: »Korenina vsega zla je lakomnost; njej so se nekateri vdali, pa so zašli od vere in sami sebe prebodli z mnogimi bolečinami« (1 Tim 6,10). Kako se lahko tega greha ubranimo? (Matej)

Stari katekizem z vprašanji in odgovori pojasnjuje, da se sedmeri grehi, med katere spada lakomnost, imenujejo glavni zato, ker iz njih izvira mnogo drugih grehov. Kako se jih obvarovati? Glede lakomnosti duhovni učitelji naštevajo nekaj načel, ki se jih moramo držati. Ni si dovoljeno prisvojiti dobrine protizakonito, v nasprotju z božjimi zapovedmi. Marljiv človek išče, kje bi denar pošteno zaslužil, lakomnež pa dela samo za dobiček, druge vrednote ga ne zanimajo več. Lakomnež zaupa svojemu denarju in verjame, da bo z njim vse dosegel. Čuti se zavarovanega in ne potrebuje nikogar, niti si ne želi pomoči od Boga. Lakomni ljudje imajo kamnita srca, nobena beda jih ne gane. Zdravilo zoper lakomnost je Jezusova beseda: »Kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce« (Mt 6,21). (sč)

Pravkar sem se vrnil z morja. Statistika: prebral sem dve knjigi, videl krasno naravno čudo, se v največji vročini podal na pot, potem plaval, se smejal, ko smo si s prijatelji v vodi podajali žogo, občudoval mavrico ob sončnem zahodu, maševal v mesečini polne lune, čisto na koncu pa sem moral sprejeti težko odločitev, kakršnih je v življenju veliko, ta pa je bila posebno težka. Morda napačna, kaj pa vem.
Nazaj sem se vozil v temi, malce slabe volje, nisem si predstavljal, da se bo tako izteklo vse skupaj, nenazadnje sem šel tja dol z namenom, da si proč od vseh skrbi nekoliko odpočijem, se pošteno naspim, ker je to v župniji praktično nemogoče, da si tako naberem moči za pestro jesen, krepko jih bom potreboval, da si nekoliko odpočijem glavo od vseh dolžnosti, ki v tej službi tudi pritičejo. Mislim, da sem delil podobne občutke, kot jih doživi še kar nekaj ljudi, velikokrat si vtepemo v glavo, da je dopust nekaj, kar mora biti popolno in prazno hkrati, en velik nič, torej, točno tako, kot smo si zamislili in predvidevali, s sončno kremo in ležalnikom in mirnim morjem, da nas spočije praznota v glavi. In če ni tako, je potem vse narobe, se vse sesuje, če ga ni, še toliko bolj, in potem je popotnica v jesen samo slaba volja in čakanje na naslednji dopust.
Takega življenja pa nočem, na živce mi grejo ljudje, ki vsak dan štejejo dneve do vikenda, nikoli niso zadovoljni s svojim življenjem, ko niso prosti. Seveda je lažje ležati na plaži kot jadikovati nad sušo na svojem vrtičku, seveda je udobneje prepustiti se valovom, da te nosijo, kot pretuhtavati svoje misli in odločitve – toda zakaj bi bila plaža nekaj boljšega od pisarne, če ne samo zato, ker je to neki drugi prostor, neko drugo okolje? In je potem vseeno, če sta morje in duša mirna ali če ju pretresa vihar, to je pač naše življenje, enkrat pridejo oblaki, drugič sonce, tam nekje vmes pa smo mi, ki se premikamo skozenj. Zato je to vse, v čemer je dopust drugačen od delavnika, biti na poti, opazovati, občudovati življenje v vsej njegovi čudotvornosti, imeti čas za to. Videti mavrico, ki se pne nad teboj, ko te zalivajo dežne kaplje. Poslušati, kako se morje jezi. Videti, kdo je s teboj, razmišljati ob njem, mu dati nekaj svojega. Brati, dihati malo bolj polno.
Da se spomnimo, za kaj je naše življenje, kam gre, kdo je v njem, da spet vidimo, da se spet zavemo, zato dopust. Če se ob tem spočijemo, še toliko bolje, a ni to njegov osrednji namen, tako vidim. Nekoliko si obrisati očala, ki jih zastrejo kaplje vsakdana, zbanalizirati vse, s čimer nam – kot da je to nekaj izjemno pomembnega za naše življenje – v medijih polnijo glave, izostriti pozornost na tisto res bistveno, za to gremo na dopust. In karkoli pomaga, je dobro in prav, knjiga, mir, hoja, duhovne vaje, vitamin D na plaži ali plavanje v morju, karkoli, samo da se ne bi izgubili sredi lastnega življenja. Ker se je izgubiti lahko, tudi na dopustu.

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 8 (2022), 3.

Nekdo je rekel, da kristjan ne postaneš enostavno tako, da hodiš v cerkev oziroma k maši. Saj tudi avto ne postaneš, če hodiš v garažo, se je še pošalil. Pa ne zato, da bi nas od tega odvračal, pač pa nam je želel dati misliti, kako je z našim krščanstvom. Ob njegovih besedah lahko preverimo, koliko je naše krščansko življenje moč navade, ki se nas drži ob nedeljah. Pa še to pridejo za koga v poštev le nedelje med šolskim letom, tiste poletne so pa tako ali tako počitniške, torej proste maše.
Ne boste verjeli, ampak tudi poletje, ko nam je vsem malo vroče in iščemo zavetje v senci ali osvežitev v morju ali gorah, mi predstavlja izziv, kako živeti moje krščanstvo. Najenostavneje bi se bilo narediti francoza, kot rečemo, in poslati našo krščansko držo malo na dopust, saj med poletjem menda ne moremo biti tako strogi in zadrti. Prav to bi lahko imenoval dvoličnost med poletnim dopustom.
Vedno znova ponavljam, da bomo od molitve, maše ali drugih zakramentov odnesli vsaj toliko, kot bomo vanje vložili. Verjamem, da vedno še več. A pogosto se ujamemo v nekakšno rutino, v prepričanje, da so vse maše med seboj enake ali da tisti župnik za oltarjem vedno znova ponavlja precej podobne besede. Manj pogosto pomislimo na svojo udeležbo in prispevek – bodisi v molitvi, petju, bodisi preprosto v budnem in aktivnem spremljanju.
Poletje je čas raznoraznih aktivnosti in med njimi lahko najdemo tudi precej ponudbe za duhovno rast. Verjamem, da lahko med to ponudbo vsak najde nekaj zase.
Ključno se mi zdi, da iščemo izvirov, pri katerih lahko hranimo svojo krščansko držo. Prav poletna vročina in želja po brezskrbnem uživanju nas lahko zapeljeta v lahkotno dremavost, v kateri pozabimo, da je potrebno ohranjati našo krščansko kondicijo. Da me ne bi narobe razumeli – nič ni narobe s počitkom in dopustom. A vsake toliko se je dobro malo poškropiti s hladno vodo, ki nas prebudi iz naše otopelosti, in narediti nekaj duhovnih počepov ali sklec, da preverimo, kako je z našo formo. Se vidimo torej med poletnimi mašami in na poletni duhovni ponudbi, pa tudi vmes!
FRIŠKOVEC, Robert, (Klepetamo z Robertom). Ognjišče (2010) 07, str. 70

Na začetku svete maše duhovnik poljubi oltar, nato zbrano občestvo pozdravi: “Gospod z vami”, verniki pa odgovorijo: “In s tvojim duhom”. Med mašo se ta pozdrav in odzdrav še nekajkrat ponovi. Kaj ta pozdrav pomeni in odkod izvira? (Nada)
Pomen tega pozdrava razlaga listina Kongregacije za bogoslužje Splošna ureditev Rimskega misala: »Po vstopnem spevu se mašnik in vsi zbrani pokrižajo. Nato mašnik s pozdravom zbranemu občestvu nakaže, da je Gospod navzoč. Ta pozdrav in odgovor ljudstva razodevata skrivnost zbrane Cerkve.« Med samo sveto daritvijo se ta pozdrav ponovi pred evangelijem, pred hvalospevom in pred zaključnim blagoslovom. Izvor tega pozdrava je svetopisemski: Gospodar Boaz je pozdravil žanjice ne njivi: »Gospod z vami!« (Rut 2,4); angel je pozdravil sodnika Gedeona: »Gospod s teboj!« (Sod 6,12). Krščanstvo ga je v bogoslužje vzelo iz pozdrava nadangela Gabriela ob oznanjenju Mariji: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« (Lk 1, 28). Škof na začetku maše namesto z “Gospod z vami” pozdravi: “Mir z vami!”, kot je Jezus pozdravil apostole, ko se jim je prikazal po svojem vstajenju. Ta škofovski pozdrav označuje tudi polnost duhovništva, ki ga prejmejo kot nasledniki apostolov. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 08, str. 48

Ob prebiranju življenjepisov me najbolj prevzema zgodba sv. Janeza M. Vianneya (1786-1859).1 Od zgodb – pravljic pa so zame najboljše tiste izpod peresa H.C. Andersena. Kot Vianney je prestopil prag večnosti 4. avgusta (leta 1875).

sem razmišljal ob njegovi pravljici Cesarjeva nova oblačila. Škoda, če smo prepričani, da so pravljice le za otroke. Vse do 19. st. je bilo jasno, da je poduk iz njih namenjen najprej odraslim. Če bi jih brali, bi bili bolj otroški (pozitivno) in manj naivno otročji (negativno) – prej bi razbrali sleparije, opisane že v Andersenovi pravljici.
Saj jo poznate: Cesarja, ki je modni navdušenec, spravita na limanice tkalca, ki ‘izdelujeta’ čudovito blago. Vidijo pa ga lahko le tisti, ki so pametni. Dvorni uslužbenci, ki jih pošilja cesar na ogled, seveda ne upajo priznati, da ne vidijo ničesar. »Ljubi Bog,« se je zgrozil minister, »sem mar neumen? Ne smem povedati, da ne vidim blaga.« In prevaranta sta lahko za drag denar še naprej tkala v prazno. Kot tkejo, štrikajo in za povrh še kvačkajo v prazno za rešitev gospodarstva toliki politiki, bankirji in gospodarstveniki. To počno, se razume, za denar, za velik denar, ki ga zbirajo od tistih, ki jim ni odmerjen (kot njim) dohodek v štirimestni številki. Ob tem niti ne pomislijo, da bi sestopili v položaj že tako tlačenih, ki jih s svojimi ukrepi še dodatno dušijo ne le telesno – tudi duševno. Raziskave kažejo, da že ob upadu dohodka za 10% poraste samomorilnost za 3,7%. A kakor, da je to zanje le statistični podatek. Polni so idej, kako grabiti od ljudi sredstva, ne pa, kako jim omogočiti zaposlitev, da bi se lahko dostojno preživljali. In jim ni nerodno, ko s patetično resnostjo (vsaj izgledati morajo pametni, če že tako ne ravnajo) trosijo puhlice in nelogičnosti, če že ne neumnosti: očitno je blefiranje in dolgovezno nakladanje, ki je eno samo zamegljevanje dejanske situacije, predvsem pa je razvidna nesposobnost utiriti situacijo v pozitiven izhod. Pod njihovim upravljanjem vse tone, oni pa nam kar naprej razlagajo, kako nas rešujejo. (Po krčenju gospodarstva smo na vrhu – takoj za Grčijo, po korupciji pa smo svetovni prvaki!) Če vladniki že kaj rešujejo, je to njihova lastna pozicija varnosti in privilegirane udobnosti, ki si jo zagotavljajo v predanem služenju globalnemu kapitalu in njegovemu očitnemu interesu, da izgubimo pravico samoodločbe. Slovenija ima namreč toliko mikavnega naravnega bogastva. Pomislimo samo na naše bistre vode ... – Kaj nafta, kapital prihodnosti je v vodah! Ne dvomim, da bo zgodovina skorumpirane politike in gospodarstvenike prepoznala kot izdajalce – ne mislim le našega naroda, pač pa nemočnega človeka, ki izgublja osnovno dostojanstvo dano mu od Boga.
Če sta v Andersenovi pravljici merila cesarja sleparja, potem merijo sleparji nas, kako in koliko nam še lahko odvzamejo (Vladne službe si neumorno izmišljajo krivične zakone, po katerih se moč kapitala zajeda v nemočne. – Po davkih in še drugače legalno kriminalno uničujejo že tako šibke tudi za lastno administrativno bohotnost!); če je postal ob prevarantih nag cesar, postajajo nagi – drsijo v revščino vedno številnejši in če je bil v pravljici naiven cesar, smo naivni mi, če bomo še naprej molčali ob vsem, kar počnejo tisti voditelji, ki jim je korupcija zmarinirala pamet. »Naša naloga je, da damo glas revnim!« je izrekel papež Frančišek. Dati glas ne le tistim, ki živijo tam nekje daleč – moj in tvoj glas potrebujejo najprej tisti, ki se naslanjajo na našo vest pred našimi vrati.
Končno je otrok zaklical vsem, ki so se sprenevedali: »Cesar nima ničesar na sebi - je nag!« Dovolj je slepomišenja! Čas je, da se odvrnemo od pretvarjanja, da je vse, kot mora biti. Ne, ‘cesar’ je nag! Ko si je to priznal tudi sam, si je rekel: »Zdržati moram do konca!« Zdržati do konca? Upam, da bo nas prej rešila pamet – ne politikov, pač pa preverjeno etičnih modrecev življenja in stroke. Časa za to pa nimamo veliko. Koncu smo namreč nevarno blizu ...v

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (8) 2013, str. 43

Mladega moža je sosed hudo užalil. Odhitel je k župniku in mu povedal, kakšna krivica se mu je zgodila. Rekel je, da bo šel k sosedu in se mu maščeval za tako hudo žalitev.
»Bolje bo, če se vrneš kar domov,« ga je miril župnik.
»Toda hudo me je užalil.«
»Prav zato sedaj pojdi domov. Žalitev je kot blato.«
»To vem in zato grem k njemu, da ga očistim.«
»Poslušaj me: čim prej se nauči, da blatne madeže veliko laže skrtačimo, ko se posušijo.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2016), 31.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 72.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.