Neki nemški cerkveni dostojanstvenik je pred papežem sv. Janezom XXIII. hvalil darežljivost svojih vernikov: »Pri maši jim pred darovanjem rečem: Ko boste vrgli denar v pušico, nočem slišati ropota kovancev, ampak šelestenje bankovcev!« – »Ali se vam ne zdi to malce pregrobo?« je rekel papež. Nemški prelat je zanikal in dejal, da takega humorja njegovi verniki ne jemljejo za rahlo izsiljevanje. »Ljubi prijatelj,« je rekel papež, »jaz sem drugačnega mnenja: ko revni ljudje darujejo kovanec, vedno z njim pade v nabiralnik košček njihovega srca. Zato raje slišim ropot.«

S. Čuk, Iskrica, v: Ognjišče, 6 (2023), 21.

Imam vprašanje v zvezi z avtoritativnim načinom vzgoje. Vzgojena sem namreč v krščanski družini s precej strogimi omejitvami. Vse svoje otroštvo sem mirno prenašala ta avtoritativni način vzgoje in starše ubogala brez pritoževanja in slabe volje. Na neki način sem jih tudi skušala razumeti, da oni že vejo, zakaj postavljajo take omejitve in da je verjetno že tako prav. Sedaj, ko pa sem polnoletna, se mi nikakor ne zdi prav, da me starši še vedno tako močno nadzorujejo in omejujejo, saj vsak potrebuje tudi nekaj svobode. Tako sem končno hotela izraziti nekoliko svoje lastne volje, vendar takoj končala s prepirom in ostro prekinitvijo, da je tako prav in konec, čeprav sem kar nekaj časa vztrajala z različnimi argumenti. Pri tem prepiru pa je šlo konkretno za to, da bi šla z mojo prijateljico, ki jo dobro poznata in jima je pri srcu, v soboto zvečer ven, vendar sta me zavrnila, da zvečer (od osmih naprej) nimam zunaj kaj početi in da imam za to cel dan časa, zvečer pa bom doma. Zanima me, kaj vi mislite, ali moji starši ravnajo prav? Se vam ne zdi, da so omejitve prestroge? Kdaj pa bom lahko odšla malo ven, če ne zdaj? Ne zdi se mi prav tudi to, da sta mojemu starejšemu bratu dovolila veliko več kot meni, da se je lahko normalno srečal s prijatelji tudi v poznih večernih urah. Zdi se mi, kakor da me hočeta dobro zavarovati pred vsem in obdržati doma, glede na to, da sem ostala doma še edina od odraslih otrok. Vnaprej se vam zahvaljujem za morebitni odgovor.
Elka

Povsem se strinjam z vami, da vsak potrebuje določeno mero svobode za radostno in vsestransko zadovoljno, odraščajoče življenje. Z določeno mero svobode starši otroku izražajo tudi to, da mu zaupajo (seveda glede na starost). Sam dojemam vzgojo kot pripravo otroka na življenje. Kar pomeni vzgojiti otroka za samostojnost in odgovornost. Pri tem igrata pomembno vlogo prav zaupanje in svoboda, ki ju starši dajejo otroku. Zaupanje in svoboda bi morala rasti v tesni zvezi s starostjo. Kot pravite sami, ste bili deležni precej stroge vzgoje, tj. avtoritativne – "ker sem jaz tako rekel/la". Pohvalno je, da ste tovrstno vzgojo prenašali in sprejemali brez slabe volje in pritoževanja. Gotovo so vam starši in vam še želijo vse najboljše. Verjetno pa ste tako hitro odrastli, da starši niso niti 'opazili', da niste več majhna punčka, ki jo je potrebno vsega in pred vsem obvarovati z omejitvami in brezkompromisno prepovedjo.

Težko bi odgovoril, če Vaši starši ravnajo prav ali narobe, ker ne vem, koliko ste dejansko stari in kakšne so okoliščine. Predvidevam, da imate osemnajst let, glede na to, da ste zapisali da ste sedaj polnoletni. Mislim pa, da to ni niti tako pomembno, ali imajo prav ali ne, ker z odgovorom na to vprašanje ne bi rešili prav nič. Kolikor razumem vaši starši nimajo nobenih trdnih argumentov, da vam ne bi zaupali. V primeru težav v šoli, vedenjskih težav..., je povsem razumljivo, če starši svojemu otroku ne zaupajo povsem in so v dvomih glede njegovega zavedanja osebne odgovornosti. Glede na vaše pismo sklepam, da ste bili neproblematičen in vzoren otrok, ki je spoštoval svoje starše in jih še vedno. In prav je tako. Vendar bi med starši in hčerko vaše starosti nujno moral potekati določen konstruktiven dialog in skupno iskanje rešitev. Brez pogovora in bližine starši zelo težko ohranjajo pristen notranji stik z otrokom, zato je ta dialog izredno pomemben. Otrok se seveda odgovornosti ne more naučiti, če mu je starši v primerni meri na dajo v njegove roke. Nevarnost avtoritativne ali permisivne vzgoje bi lahko ponazorili z mokrim milom v roki: če je dlan preveč razprta milo spolzi iz dlani, če pa ga poskušamo preveč stisniti, pa prav tako pade na tla.

Ključno vprašanje, ki se tukaj pojavlja, je: kaj lahko naredite, da se stvari spremenijo in da vam starši začnejo zaupati? Predlagam, da najdete neki primeren trenutek (ali med prazniki ali morda v nedeljo po kosilu ...), ko ocenite, da bodo vaši starši najbolj odprti za tovrsten osebni pogovor. Na kratko jima pojasnite, da si želite resnega pogovora z njima. Glede na zapisano predvidevam, da načeloma nista pretirano dialoško razpoložena. Pomeni, da morate biti še posebej pozorni na dve stvari: nikakor ju ne smete obsojati in drugič, govorite le o tem, kaj čutite in doživljajte ob tem, ko vam ne zaupata. Preprosto in sproščeno povejte, da imate občutek da vas želita preveč zavarovati in zaščititi, da bi si želeli več svobode in zaupanja... Da menite, da ste vredni zaupanja in čutite odgovornost, ki s tem prihaja. Povejte morda tudi to, da pogrešate odkrit in dialoški pogovor z njima. Mogoče ju lahko spomnite (ampak ne očitujoče) na svojo starost in da niste več majhna punčka, ki bi potrebovala 100 % nadzor. Če boste imeli občutek, da je pametno in primerno, ju lahko vprašate tudi, zakaj vam ne zaupata, kje je vzrok nezaupanja. Povejte jima tudi to, da čutite spoštovanje do njiju in da se zavedate vsega dobrega, kar sta storila za vas in kar še želita storiti. Na koncu se poskusite dogovoriti za neki kompromis, da npr. greste s prijateljico v soboto v kino in da boste do desete ali enajste ure že doma ... Podobno, kot je lisica malega princa učila udomačitve: »Zelo potrpežljiv je treba biti,« je odgovorila lisica. »Skraja boš sedel v travi bolj stran od mene – takole. Zdaj pa zdaj te bom od strani pogledala, ti pa se ne smeš oglasiti. Besede so izvir nesporazumov. Toda vsak dan boš lahko prisedel bliže ...«

Glede na vaše zrelo razmišljanje sem prepričan, da vam bo v starših uspelo vzbuditi zaupanje in zavedanje, da niste več majhna punčka ampak dekle, ki je že skorajda odraslo in se zaveda svoje odgovornosti.
Pogumno in veselo naprej!

doc. dr. Sebastjan Kristovič

Sveti Vid je eden najbolj češčenih svetnikov na Slovenskem, o čemer pričajo številne njemu posvečene cerkve; nekatere segajo v začetke krščanstva na naših tleh. V poznem srednjem veku so ga uvrstili med 14 pomočnikov v sili in se mu priporočali v številnih težavah in stiskah. O življenju in mučeništvu sv. Vida se ni ohranil noben star zgodovinsko utemeljen spis, vendar je prič o njegovem češčenju iz zgodnjih časov toliko, da je dvom o njegovi zgodovinski osebnosti neutemeljen. Že ob koncu 5. stoletja je v Rimu stala njemu posvečena cerkev. Sveti Vid spada med tiste mučence, ki so jih kristjani dobro poznali, zato o njih niso poizvedovali. Njegovo ime in mučeništvo sta zanesljivo ugotovljena. Za čas mučeništva smemo vzeti krvavo preganjanje za časa cesarja Dioklecijana (okoli leta 303), za verjeten kraj njegovega rojstva otok Sicilijo, za kraj mučeništva pa mesto Salerno južno od Neaplja. Po legendi, ki je ‘olepšala’ zgodovinska dejstva, je zvestobo Kristusu izpričal v zgodnji mladosti. (sč)

Sv. Vidu je pri nas posvečenih 44 cerkva: bazilika na Brezjah, (4) 16 župnijskih, 27 podružničnih in 2 kapeli. – V LJ nadškofiji je sedem ž. c.: Duplje, (1)  Ljubljana - Šentvid, (2)  Lučine, (3)  Preserje, (5) Sv. Vid nad Cerknico, (6) Šentvid pri Stični (11)  in Želimlje; pet je p. c.: Šentvid (Brdo), Martinjak (Cerknica), Kompolje (Dobrepolje - Videm, Rakitnica (Dolenja vas), Visoko (Šenčur); na Planini (Zg. Tuhinj) je Vidova kapela. – V KP škofiji je pet ž. c. sv. Vida: Črniče, (9) Podnanos, (ovitek) Šentviška Gora, (8)  Vedrijan (7) in Vojščica; (10) prav toliko je tudi p. c.: Hrušica (sv. Vid), Nova vas (Jelšane), Spodnje Nekovo (Kanal), Socerb (Klanec) in Šembije (Knežak). – NM škofija nima nobene ž. c., svetniku pa je posvečenih kar 10 p. c.: Čatež ob Savi (sv. Vid), Doblička Gora (Črnomelj), Dolnja Topla Reber (Hinje), Ljuben (Novo mesto - Šmihel), Bosljiva Loka (Osilnica), Griblje (Podzemelj), Lazi pri Predgradu (Stari Trg ob Kolpi), Jugorje (Suhor), Ravne (Sv. Duh - Veliki Trn), Gor. Mokro polje (Šentjernej). – V MB nadškofiji sta dve ž. c. sv. pomočnika v sili: Sv. Vid nad Valdekom (14)  in Sv. Vid pri Ptuju, (15)  dve pa sta tudi p. c.: Dravograd (sv. Vid) in Sveti Vid (Vuzenica). – V CE škofiji imajo dve ž. c.: Sv. Vid pri Planini (12)  in Šentvid pri Grobelnem, (13)  poleg teh pa še pet p. c.: Janžev Vrh (Bizeljsko), Vidovica (Sv. Ema), Hudinja (Vitanje), Šentvid pri Zavodnju in Kostanjek (Zdole). – V MS škofiji nimajo nobene ‘Vidove cerkve’, v Strehovcih (Bogojina) pa imajo njegovo kapelo. (mč)

      
Podnanos (Št. Vid - Šembid)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 06, str. 115.

Zgodba

Dve posodi
Dve posodi ob studencu sta bili povezani z vrvjo, ki je tekla skozi škripec. Tako se je ena dvignila, druga pa pogreznila v vodo.
Ena od njiju je bila vedno žalostna in zaskrbljena, saj se je, čeprav se je polna dvignila, vedno tudi prazna spustila v vodo.
Druga je bila vedno vesela in presrečna, saj je – čeprav se je prazna spustila v vodo – vedno prišla na vrh polna do roba.

Misel

Pesimist je človek, ki gleda na življenje in svet z najslabšega zornega kota ali pa pričakuje najslabši izid vsega dogajanja. Tak človek je neprestano zaskrbljen in je večino časa nezadovoljen in ne pričakuje vsaj nekaj sreče.
Ne smemo izgubljati dragocenega časa in moči v skrbeh in strahu, vznemirjati se zaradi stvari, ki jih ne moremo spremeniti, ali zaradi stvari, ki se najbrž nikoli ne bodo zgodile.
Če želimo srečno živeti, si prizadevajmo gledati vedno svetlo stran vsake stvari.

Molitev

Gospod Bog, pomagaj nam,
da ne bomo gledali na slabe
in strahu vzbujajoče strani dogodkov in stvari.
Pomagaj nam,
da bomo ljudje, ki te slavijo zato,
ker si med trnje posejal cvetove
in ne ljudje,ki se pritožujejo,
da si med rože posejal trnje.
Vedno naj se zavedamo,
da si na naši strani in si nam vedno blizu.
Ko nas bo vodila tvoja bližina,
nas bo spremljala tudi zavest,
da bomo na koncu temnega predora
prišli v svetlo jasnino.

Iskrici

• Pesimist vidi v vsaki priložnosti težavo, optimist pa v vsaki težavi priložnost.
• Gospod, daj mi moč, da bom spremenil stvari, ki jih lahko spremenim, sprejel stvari, ki jih ne morem spremeniti, in modrost, da bom znal razlikovati med obema.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2008), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 53-55.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

S hčerko sem šla na obisk v bolnišnico, kjer je moja mama bila bitko s težko boleznijo. Ko sva z avtobusom prišli do bolnišnice, sva imeli še precej časa do ure obiskov. Sedli sva na klopco pred bolnišnico ter opazovali mimoidoče ljudi in avtomobile. Za naju je bil to povsem drugačen svet od vaškega, kjer živimo. Za malo hčerkico še bolj, saj ni bila velikokrat v mestu.
»O glej jo no! Kaj pa ti delaš tukaj?« me je nagovoril ženski glas, v katerem sem prepoznala glas svoje sošolke, čeprav se že dolgo nisva videli.
»Čakam, ko bodo odprli bolnišnico za obiske. Mojo mamo sva prišli obiskat.«
»Pa ja ne misliš otroka vzeti s seboj na oddelek, to mlado in nedolžno bitje?« se je začudila.
»Seveda bo šla z menoj. Zelo rada ima staro mamo. Pa tudi mama se bo zelo razveselila svoje vnukinje.«
»To ni kraj za otroka!« me je strogo pokarala.
»Zakaj pa ne? Saj tudi otroci lahko zbolijo in pristanejo tu notri. Bolje je, če so seznanjeni s tem, da ji življenje ne dobi nepripravljene na preizkušnje, ki vsakogar prej ali slej doletijo,« sem ji odgovorila.
»Jaz svojega sina nisem pustila k očetu, ko je umiral! Tudi na pogreb ni šel, da ga ne bi preveč prizadelo. Zdaj me sprašuje, kje je ata, pa mu povem, da je odšel na daljše potovanje. Le zakaj bi ga strašila in mu begala misli! Naj ima brezskrbno otroštvo!« se je pohvalila.
»Pa misliš, da je srečen, ko te sprašuje za ata? Gotovo ga pogreša in težko čaka, kdaj se bo vrnil. Bolje bi bilo, da bi mu povedala resnico. Ko bo spoznal, da je ata moral oditi za vedno, da mu nisi omogočila, da bi se poslovil od njega, ti bo zameril tvoje laži in prikrivanje,« sem ji morala povedati svoje.
»Mudi se mi v vrtec po sina, potem greva na zabavo rojstnega dneva k njegovemu prijatelju. Nasvidenje, lepo se imejta!« je odhitela.
***
Sedela sem in razmišljala o njeni vzgojni metodi. Ubogi otrok, kakšno mehkužno bitje bo naredila iz njega. Sploh ne ve, kaj vse ga lahko še čaka.
Spomnila sem se, kako sem še kot majhen otrok ujela pogovor mame in očeta o vaščanu, ki je umrl nagle smrti.
»Kaj hočemo, vsi bomo enkrat umrli, eni prej, drugi kasneje, kakor je komu dano,« je rekla mama.
»Umrla bom, kot je umrl ta stric? Kam bom šla? Kaj tudi otrok lahko umre? Kaj se zgodi takrat, te hudo boli?« Sto vprašanj sem imela za svoje starše.
»Nič se ne boj, če boš pridna, te bo angelček odpeljal v nebesa. Vsi se bomo po smrti dobili tam, pri Jezusu in Mariji,« me je pomirila mama.
»O, potem pa ni tako hudo, ko umreš,« sem prišla do zaključka.
***
Ko je bilo konec obiskov, sva se s hčerko odpeljali domov. Misli so mi kar naprej uhajale k srečanju s sošolko in njenemu ravnanju s sinom. Gotovo misli, da ga bo zavarovala, meni se njeno ravnanje zdi napačno. Včasih so otroke vzgajali drugače in jih pripravljali na resnično življenje.
V spominu mi je ostal dogodek iz mojega zgodnjega otroštva. Tisti časi so bili posebno lepi zaradi druženja s sosedi, zlasti v zimskem času, ko so bili večeri dolgi. Pri vsaki hiši so zmolili rožni venec, potem pa smo šli v vas k sosedom ali pa so sosedi prišli k nam. Igrali smo se razne igre, starejši so pripovedovali zgodbe, ki smo jih otroci poslušali z odprtimi usti in ušesi. To so bili nepozabni večeri z veseljem, smehom in sproščenim druženjem vaščanov.
Komaj sem dobro shodila, že sem hotela hoditi in večkrat sem tudi šla s sestrama vasovat, kot smo temu druženju rekli. Pri sosedovih sta bila mati in sin, oče je bil že pokojni, drugi otroci pa so že odšli po svetu. Na topli peči smo igrali domine. Meni običajno niso pustili igrati, ker sem bila premajhna. Nekaj časa sem gledala, poslušala in bilo mi je lepo. Na toplem sem kmalu postala zaspana. »Gremo domov!« sem začela sitnariti.
Sestri in sosedov Janez so bili zatopljeni v igro in niso hoteli končati zaradi mene.
»Malo še počakaj!« so mi rekli.
Čakala sem, a mi je bilo kmalu dovolj. Želja po topli postelji je bila vedno močnejša. »Grem pa kar sama!« sem rekla.
»Sama ne smeš ven, zunaj je tema, lahko kam zaideš,« so mi rekli. »Saj poznam pot, ne bom zašla,« sem vztrajala.
»Le pojdi,« se je oglasil Janez, »tam na vogalu je krvavo stegno. Se ga nič ne bojiš?«
Vedel je, da me bo s tem strahom zadržal na peči. Bila sem zelo boječa, zlasti v temi, in srečati se s krvavim stegnom me je bilo groza.
Ko sem s sestrama šla domov, sem se obeh močno držala za roke in bolščala v temo, da bi zagledala krvavo stegno.
Sestra, ki je videla, kako me je strah, me je pomirila: »Saj ni krvavega stegna, Janez se je samo hecal!«
Naslednje jutro je mama imela opravka s prašiči in kokošmi. Hodila sem okrog in jo vprašala: »Mama, a je res tam zadaj krvavo stegno?«
»Kje pa! Kakšno stegno neki. Kdo pa ti je to rekel?« se je mama začudila mojim mislim.
»Janez včeraj zvečer, da me bo krvavo stegno, če grem sama domov.«
»To je rekel kar tako, da bi nehala sitnariti in siliti domov. Nič se ne boj, tega strahu ni!« me je potolažila.
Grem pa pogledat, če ju res ni, sem si rekla. Počasi in previdno sem šla po poti k sosedovim. Nikjer ni bilo nobenega sledu o krvavem stegnu. Šla sem naprej, da pogledam k sosedovi teti, ki je bila na domu sama.
Videla sem, da so hišna vrata zaprta, hlevska pa na stežaj odprta. “Teta je v hlevu,” sem vedela in stopila na kamniti hlevski prag. Previdno sem stopila v hlev in skoraj padla vznak , ko sem zagledala mlako krvi in sredi nje negibno sosedovo teto. Stekla sem domov in že po poti vpila: »Mama, teto je napadlo krvavo stegno!«
»Kje si pa bila?«
»Šla sem pogledat, če je kje krvavo stegno. Teta leži na tleh v hlevu in kri je okoli nje.«
Mama me je malo nejeverno pogledala, pa je vseeno šla v sosedov hlev. Ko je videla krvavi prizor, je brž poklicala očeta. Oče je hitro tesno povezal nogo nad rano, sosedov Franci pa pohitel po zdravnika. Kmalu je prišel tudi rešilni avtomobil. Teta je bila kar dolgo v bolnišnici.
Pozneje sem zvedela, da jo je brcnil konj. S podkvijo ji je zadal veliko rano, iz katere je odteklo veliko krvi. Reševalci so pohvalili očeta, da je pravilno ukrepal in ustavil krvavitev. Ko je teto brcnil konj, je padla in z glavo priletela v steno, da je izgubila zavest. Takoj ko je prišla iz bolnišnice, sva jo z mamo šli obiskat. Imela je povito nogo in hodila je z berglami. Vesela naju je bila, me stisnila v objem, kot mi je rekel že njen Janez: »Sam Bog te je poslal. Še malo, pa bi izkrvavela. Janez bi prišel domov šele pozno popoldne …«

Heli, To ni kraj za otroka. (zgodbe), v: Ognjišče 6 (2022), 27-29.

Zgodba

»Ali je še kaj upanja?«

Skoraj nova podmornica se je pokvarila in se ni mogla več dvigniti. Celotna posadka je bila ujeta vanjo in vest o nesreči so takoj odposlali na vse strani.
Posadka je bila prepričana, da jih bodo čimprej prišli rešit. Prizadevanja za reševanje so se res začela takoj, a so bila neuspešna. Čas je hitro mineval, pa še noben član posadke ni bil rešen.
Zadnje sporočilo, ki so ga poslali iz podmornice, preden je zmanjkalo kisika, se je glasilo: »Ali je še kaj upanja?«

Misel

Ko se znajdemo v takšni ali drugačni težavi, si zastavimo vprašanje: »Ali je še kaj upanja?« Ne smemo izgubiti poguma, obrnimo se k Bogu. Dokler resnično molimo, obstaja upanje.
Upanje je krepost, ki nam vliva pogum za prihodnost in nam daje moč za sedanjost. Utrjuje in veča pričakovanje, da bodo stvari potekale tako, kot si želimo.
Če nas zajame strah pred prihodnostjo, se spomnimo, da nam je Bog zelo blizu. Prosimo ga, naj nam da potrebno moč. Gotovo nam jo bo naklonil.
Upanje nas oživlja, če je njegov temelj Bog, ki daje in ohranja življenje.
Upanje v srcu izvabi nasmeh na obraz.

Molitev

Gospod Bog, nakloni nam milost,
da bomo zaupali vate,
ko se bo breme življenja zdelo pretežko.
Nakloni nam vztrajno upanje,
ki bo pregnalo oblake,
ki so prekrili nebo našega življenja.
Verujemo, da si ti naše upanje in naša moč:
trdna opora v vseh težavah.
Gospod, toliko dela imamo in tako se nam mudi,
da se ne zmenimo za tvojo bližino.
Prosimo te,
naj živo začutimo tvojo ljubečo bližino,
da bo naša prihodnost polna upanja.
Poživi nam vero,
da je prvi temelj upanja
navzočnost tvoje dobrotne ljubezni.

Iskra

• Upanje je posebna sreča in morda največja sreča, ki nam jo lahko ponuja ta svet.
• Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. (Rim 5,5)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2013), 28-29.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 86-88.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Podružnična cerkev svete Jedrti je stala na samem, dobrih pet minut hitre hoje od prvih hiš. Družbo ji je delala le skromna mežnarija, ki pa je že nekaj let samevala in je na prvi pogled dala vedeti, da nima pravega gospodarja. »Še ena hiša, ki se bo podrla,« je zabolelo marsikoga, ki je prišel mimo.
Potokarjeva domačija sicer ni bila najbližja cerkvi, vendar so njihovi gospodarji skrbeli za cerkev, odkar je umrl zadnji cerkovnik. Najstarejši vaščani so vedeli povedati, da so včasih prihajali sem gor romarji od blizu in daleč, potem pa so se časi spremenili in zdaj prihajajo le izletniki in pohodniki.
Emil je mežnarjenje prevzel od očeta pred nekaj leti. Oče mu je pogosto rekel, da ne bo imel veliko dela, saj bo namesto njega pol opravila elektrika. »Zvoniti trikrat na dan, pa še točno ob uri, ni bila šala. Če sem kdaj malo prepozno potegnil za štrik, mi je že kakšna gospodinja oponesla, da je zaradi mene prismodila kosilo.«
Pred leti je prišel živet v mežnarijo upokojeni župnik Boštjan. Po dolgih desetletjih dela na raznih župnijah mu je zmanjkalo moči in oglašale so se bolezni, zato so mu predlagali, naj gre v duhovniški dom. Pa se je spomnil, da je nekoč pri sveti Jedrti preživel svoja zadnja leta upokojen duhovnik, ki ga je bežno poznal in da so ga domačini z veseljem sprejeli. Te misli se je zelo razveselil. Toda ko je šel pogledat, kje je ta sveta Jedrt in je videl revne prostore mežnarije, mu je bilo žal, da se je sploh podal na to pot. Emil, ki ga je sprejel, je takoj opazil razočaranje na njegovem obrazu. »Nič ne skrbite,« ga je hitel tolažit, »do vašega prihoda bomo vse uredili. Ne morete si misliti, kako smo se vsi v vasi razveselili, ko smo slišali, da bo morda prišel med nas živet duhovnik.« Župnik Boštjan je še nekaj časa omahoval, toda ko je videl, kako vneto ga Emil prepričuje, je začel verjeti, da se bo morda le izognil domu za ostarele za nekaj let. »Saj nimam veliko izbire,« si je mislil. »Ali gorski zrak v revnih prostorih, ali mestni dom v majhni sobici.«
Ko so vaščani zvedeli, da se je upokojeni župnik odločil za bivanje med njimi, so takoj bili pripravljeni urediti staro mežnarijo. Domači župnik je prispeval nekaj denarja, nekaj so ga zbrali sami in začeli z delom. Iz vsake hiše je prišel vsaj eden in na koncu sami niso mogli verjeti, da so stare prostore lahko tako lepo uredili.
Upokojenega župnika Boštjana so sprejeli zelo slovesno. Ob domačem župniku se je zbrala vsa vas in še veliko ljudi iz drugih vasi. »Mislil sem, da bom šel na samoten kraj, zdaj pa vidim, da ni tako. Upam, da vam bom mogel povrniti vaš trud,« jim je v kratkem nagovoru dejal.
Po nekaj tednih je bil gospod Boštjan – tako mu rekli vaščani – presenečen, koliko novih moči mu je prinesla ta preselitev. Počutil se je pomlajenega. Vaščane pa je navdajalo posebno veselje, ker so spet imeli v svoji sredi duhovnika. Emilu se včasih zazdelo, da so se kar malo spremenili! Dotaknila se jih je neka posebna prijaznost. Sem pa tja je kdo dejal, da bo šel vprašat gospoda Boštjana za kakšen nasvet. In prihajali so k njemu vaščani pa tudi ljudje, ki jih Emil ni poznal.
Tudi Emil je vse pogosteje zahajal k Sveti Jedrti. »Grem pogledat, če gospod Boštjan kaj potrebuje,« je dejal, a domači so vedeli, da gre tja bolj zaradi sebe.
Nekega popoldneva ga ni našel ne v hiši ne v okolici. V cerkvi je zaslišal polglasno govorjenje, kot molitev, ki je prihajalo iz spovednice.
Emil je zakašljal in gospod Boštjan je odgrnil zaveso. »Kako da ste v spovednici,« se je začudil Emil, »saj nihče ne čaka na spoved.«
»Spovednik mora čakati na spovedance. Čakati, moliti in prositi,« je dejal in odprl škripajoča vrata. »Ne boš verjel,« je nadaljeval, ko sta sedla v klop, »kadar sem potrpežljivo čakal in molil, je po neki skrivnostni poti prišel nekdo, ob katerem sem čutil, da ima sam Jezus prste vmes. Včasih me kar stisne pri srcu, ko pomislim, kakšno moč je nam duhovnikom podaril Jezus.«
»Moč?« se je začudil Emil.
»Ja, lahko rečem tako. Imel sem dobrega prijatelja in mislil sem, da bo tudi on šel v bogoslovje, pa je zavil na medicino in je sedaj priznan psihiater. Večkrat sva imela dolge debate. Razpravljala sva o vsem mogočem. Nekajkrat mi je dejal: “Če bi jaz lahko dal odvezo, kot ti, bi marsikateremu pacientu prihranil zdravljenje! Vi duhovniki se ne zavedate, kaj vam je podaril Jezus! Moč, izredno moč vam je dal in to zastonj.”«
»Zastonj?« se je spet začudil Emil.
»No ja, če prav pomislim, ne čisto zastonj,« je dejal in se polglasno zasmejal. »Moj stric mi je pripovedoval, kaj je doživel, ko je časno sestro iz Beograda (tako so tam imenovali naše redovnice, ki jih je naša oblast po vojni pregnala iz bolnišnic, tam pa so jih z veseljem sprejeli) peljal na ogled mesta. Na obisk k sosedovim je prišla v redovni obleki. Usmiljenke so takrat nosile posebna pokrivala, ki so se oprijemala glave in se nato kot dvoje peruti širila nad rameni. Stric se je ponudil, da jo v mesto pelje s fičkom, saj bi se s tistim pokrivalom težko prerinila na mestni avtobus, ki so takrat še vozili natlačeno polni. Fičko je bil majhen, zato je zaradi svojega pokrivala lahko le sama sedela na zadnjem sedežu. Najprej so obiskali cerkve, potem pa si je želela ogledati še trgovine. V eni od njih se je vanjo zapičil mlajši moški: “Koliko stane ta vaš klobuk?” je posmehljivo vprašal. “Celo življenje!” je udarilo iz sestre, da je mož ostal brez besed.«
Emil in gospod Boštjan sta se bistremu odgovoru nasmejala. Emil je kar dvakrat ponovil: “Celo življenje!”, nato pa se zresnil: »Kaj pa če ne traja celo življenje?« Gospod Boštjan se je zamislil, vprašanje ga je presenetilo. »Veš, takole bi rekel: ne poznam človeka, ki hiše ne bi dogradil, če se je za gradnjo po tehtnem premisleku odločil.« Za nekaj trenutkov je utihnil, kot da zbira misli. »Še nekaj je zelo pomembno: hišo je treba tudi vzdrževati. Pa kaj bi jaz tebe učil, saj si ti vodil obnovo te mežnarije. Obupna podrtija je bila.«
Emilu je priznanje dobro delo, zato se je v zadregi presedel.
»Moj oče je pogosto govoril, da se hiša začne podirati takrat, ko se ne zamenja prve poškodovane opeke na strehi,« je dejal upokojeni župnik.
Umolknila sta, kot da sta za danes dorekla vse. Gospod Boštjan je stopil nazaj proti spovednici, Emil pa je postoril nekaj malenkosti in se odpravil domov.
Najprej je zavil okoli vseh poslopij in pogledoval po strehah. Mislil je, da ne bo imel posebnega dela, pa je videl, da se je motil.
»Še dobro, da je prišel med nas gospod Boštjan,« je spotoma govoril samemu sebi.

JARC, Janko Smiljan (zgodbe) Ognjišče (2016) 07, str. 44

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021. (str. 154)

Ljubi moj sveti Anton Padovanski!
Na neki način je hecno, kar priznaj, da sem v zadregi in ne najdem pravih besed, s katerimi bi te ogovoril. Konec koncev si priprošnjik za izgubljene reči in se k tebi zatekajo vsi, ki so kaj izgubili: dežnik, prstan ali denarnico … Le tistih, ki so izgubili pamet, ni prav dosti. Kako pač le?! Tak, ki izgubi pamet, bo težko našel pot do tebe … takega moraš poiskati ti! In nekdo, ki je izgubil pamet, je običajno izgubil tudi Boga, pa smisel življenja in pravo smer … in samega sebe. Takim rečemo: izgubljeni sin! In takih si ti, kot spovednik precej našel!
No, jaz sem pa tudi malo zašel in se izgubil v temle svojem pisanju …
Hočem reči: ne vem, če si čisto pravi naslov zame, ki ne najdem pravih besed. Saj, ko iščem prave besede, iščem nekaj, kar ni izgubljeno! Kako bi bilo lahko izgubljeno, nekaj kar še ni?! In (še) nisem izgubil?! Je pa po drugi strani res, da se k tebi zatekajo tudi taki, ki bi se radi poročili, pa ne najdejo pravega moža ali žene. In če takim pomagaš, zakaj bi ne pomagal meni? … Saj je včasih težje najti pravo besedo kot pravega sopotnika v življenju!
In si zavetnik in priprošnjik tudi zaljubljenim … in smo spet pri teh, ki so izgubili pamet! Čeprav je treba povedati, da je razlika … velika razlika … če človek izgubi pamet zaradi ljubezni ali če jo izgubi iz neumnosti. Kot je razlika, če človek izgubi srce ali če je brez srca!
No, ker si priprošnjik za tolike in tako pomembne reči kot sta srce in pamet, je tako rekoč ni cerkve v naši ljubi deželici, ki ne bi premogla tvoje slike, še rajši pa kipa, ki visi ali stoji, če ne drugje pa pod korom, tako kot je to v naši farni cerkvi! In ker – verjetno tudi po tvoji zaslugi – pri nas kar mrgoli Antonov, Tonetov in Tončk, te imamo kar za svojega, pa čeprav te tvoj vzdevek jasno locira v Padovo, v Italijo torej. Kajti tam si umrl. Le redko kdo pa ve, da si se rodil v Lizboni in si bil v resnici Portugalec, ter da je tvoje krstno ime Fernando.

Iskal’ si se tudi sam, saj si se najprej – še najstnik – pridružil regularnim avguštinskim kanonikom (uf, kakšen ‘kunšten’ naziv za redovnike), potem pa si srečal preproste, sveže ustanovljene, tedaj še enotne manjše brate, in tudi njihovega ustanovitelja Frančiška Asiškega, in si se jim pridružil. In ker si vsaki spodobni družini spodobi tudi, da se kdaj skrega in se potem bratje (in sestre) vse življenje gledajo po strani, so se tudi ti manjši bratje kasneje razdelili na frančiškane, kapucine in minorite. Ali so izgubili glavo, pamet, srce, voljo ali zgolj redovna pravila, posteljo in miren spanec … o tem pač ne bi. Saj ti nisi nič kriv. In težko najdeš, česar ni.
Čisto po naključju, kot radi imenujemo božjo previdnost, in ne da bi iskali, so odkrili tvoj pridigarski talent. Pa si potoval in pridigal. In s takimi, ki te niso hoteli poslušati, nisi izgubljal časa in si raje pridigal takim, ki so našli čas zate … pa četudi ribam.
Umrl si mlad, komaj petintridesetleten, saj si svoje življenje izgubil, da bi ga našel v Kristusu!
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 114.