V starem katekizmu, ki je bistvene resnice in zapovedi naše vere podajal v obliki vprašanj in kratkih odgovorov, je bil ob razlagi pete božje zapovedi na vprašanje, kaj Bog v tej zapovedi prepoveduje, odgovor: »V peti zapovedi Bog prepoveduje, sebi ali bližnjemu škodovati na telesu ali na duši.« Kaj pa pravi Katekizem katoliške Cerkve? (Vid)

Katekizem katoliške Cerkve v bistvu pove isto; navaja pa grehe zoper to zapoved, s katero je Bog zavaroval človeško življenje, ki so bili nekdaj skoraj neznani. Pravi takole: »Peta zapoved prepoveduje, kar hudo nasprotuje nravni (moralni) postavi: neposreden in nameren uboj in sodelovanje pri njem; direkten splav, hoten kot cilj in kot sredstvo, kakor tudi sodelovanje pri njem nakoplje kazen izobčenja, ker je treba človeško življenje spoštovati in ščititi brezpogojno v njegovi neokrnjenosti trenutka spočetja dalje; direktno evtanazijo, ki obstaja v tem, da z dejanjem ali z opustitvijo dolžnega dejanja napravi konec življenja prizadetih, bolnih ali umirajočih oseb; samomor in prostovoljno sodelovanje pri njem, kolikor je huda žalitev ljubezni Boga, samega sebe in bližnjega.« (Kompendij 470) (sč)

Majhen deček se je peljal z vlakom, sam je bil v vagonu. Na eni od postaj je k njemu v vagon prisedel starejši možakar. Čudno se mu je zdelo, da deček potuje sam. Čez čas ga je vprašal:
"Ali potuješ kar sam?"
"Da, gospod."
"Kako daleč pa se pelješ?"
"Do končne postaje."
"Ali te ni strah, ko pa si sam odpravil na tako dolgo pot?"
"Ne, ni me strah."
"Kako pa to?"
"Zato ker je moj oče strojevodja."

Gospod je moja moč in moja pesem
bil mi je v rešitev.
To je moj Bog, zato ga bom hvalil,
Bog mojega očeta, poveličeval ga bom. (2 Mz 15,2)

Gospod je moja luč in moja rešitev,
koga bi se moral bati?
Gospod je trdnjava mojega življenja,
pred kom bi moral trepetati? (Ps 27,1)

Za luč podnevi ti ne bo več sonce
in za mesečino ti ne bo svetila luna,
temveč bo Gospod tvoja večna luč,
tvoj Bog bo tvoje veličastvo. (Iz 50,19)

Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini. (Mt 10, 28)

Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujte v Boga, tudi vame verujte! V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če ne bi bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. (Jn 14,1-4)

To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal! (Jn 16,33)

Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti. Nikar se torej ne sramuj pričevanja za našega Gospoda.(2 Tim 1,7-8)

Zadovoljni bodite s tem, kar imate, ker je Gospod sam rekel: Nikakor te ne bom pustil samega, nikakor te ne bom zapustil. Zato smo lahko pogumni in govorimo:
Gospod je moj pomočnik,
Ne bom se bal; kaj mi more storiti človek? (Heb 13,5-6

V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker se Bog prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost.
Ponižajte se pred močno Božjo roko, da vas ob svojem času poviša. Vso skrb preložite nanj, saj on skrbi za vas. (1 Pt 5,5-6

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2005), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 34.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Že veliko let skupaj z drugimi ženami z veseljem skrbim za lepoto naše župnijske cerkve kot čistilka in krasilka. Za velike praznike jo rade čimbolj bogato okitimo s cvetjem. Naš novi župnik pravi, da s tem ne smemo pretiravati. Kakšne so cerkvene določbe glede tega? (Rozalija)

Vaš župnik ima prav, ker se drži cerkvenih navodil, zapisanih v listini Splošna ureditev Rimskega misala, ki jo je izdala rimska Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov leta 2000. Tam je zapisano: »Okrasitev oltarja naj bo zmerna. V adventnem času naj bo oltar okrašen s cvetjem tako zmerno, kakor je primerno značaju tega časa, da bo pripravljal polnost veselja ob Gospodovem rojstvu – božiču. V postnem času je krašenje oltarja s cvetjem prepovedano, izjema je le 4. postna nedelja, slovesni prazniki in prazniki. Cvetlični okras naj bo vedno umerjen, raje razpostavljen ob oltarju kot na njem« (205). Dalje je tam rečeno, da se na oltarno mizo lahko postavi samo tisto, kar je potrebno za mašno opravilo. (sč)

V zadnjem času je vsepovsod moč slišati marsikaj na račun t. i. koruzništva. V preteklih letih je bilo življenje para v izvenzakonski zvezi greh (vem, da je to greh tudi danes) oziroma na neki način že kar sramotno dejanje. V sedanjem času pa se tovrstne zvezne močno širijo in mladi se le v redkih primerih odločajo za poroko. Statistika nas kar naprej opozarja na upad zakonskih zvez in s tem posledično povečano rast izvenzakonskih zvez. Vemo, da je poroka natančno pretehtana zavestna odločitev dveh mladih ljudi, ki ju poveže za vse življenje. Do takšne odločitve pa vodijo različni vidiki, med drugimi tudi danes zelo aktualen ekonomski vidik. Zavedamo se, da med drugim tudi država na neki način spodbuja življenje zunaj zakona. Kot primer naj navedem materinstvo v taki skupnosti. Mati samohranilka (se pravi mati, ki živi s partnerjem in nista poročena) je deležna večjih finančnih in drugih ugodnosti, kot poročena mati. Tudi glede pridobitve pravic vpisa otroka v vzgojno-varstveni zavod je slednja močno prikrajšana. Meni osebno se to ne zdi pošteno. Samo razmišljam – zakaj država ne začne podpirati tudi zakonskih zvez? Zakaj npr. občina, v kateri živita mladoporočenca, na njun transakcijski račun de položi določenega priliva? Morda pa bi s tako gesto kdaj pa kdaj tudi požela uspeh ...
Da ne bo pomote – sem zagovornik zakonske poroke in ne koruzništva. Odraščal sem v verni družini kot zakonski otrok in mi tudi z moralnega vidika poroka dveh ljudi predstavlja vrednoto, ki pa je na žalost v preveliki meri razvrednotena. Po drugi strani pa razmišljam, kako je pravzaprav do t. i. koruzništva sploh prišlo ... Kdo je dal povod za takšen način življenja?
Oprostite mojemu morda hudo grešnemu razmišljanju, toda res me bega sledeče. Če pogledamo Sveto družino. Jezusova mati Marija je rodila sina Jezusa, našega Zveličarja. Spočela je od Svetega Duha. To sprejemam in spoštujem. Vendar pa se mi poraja vprašanje, kakšno vlogo je pri tem imel sveti Jožef? Vemo, da ni bil Marijin mož, ravno tako pa ni bil Jezusov oče. Po mojem védenju je bil njegov krušni oče. Danes bi temu rekli, da je bil Jožef Jezusov očim. S tega vidika bi lahko rekli, da je bil Jezus Marijin nezakonski otrok in Marija je bila mati samohranilka.
Upam, da moje razmišljanje ni tako pregrešno, da si zato ne bi zaslužilo odgovora in objave v Ognjišču. Za odgovor se vam že vnaprej zahvaljujem.
Matija

Vsi smo zaskrbljeni spričo načina življenja mnogih mladih parov, saj vemo: če družina izgubi svojo od Boga dano vlogo, se narodu, kjer se to dogaja, obeta slaba bodočnost. To občutimo tudi v Sloveniji. Po rodnosti smo na repu v Evropi, kmalu bomo prišli do stanja, da bosta na enega upokojenca dva zaposlena. Če bo šlo tako naprej, bo že na polovici stoletja celo samo eden. Vsi napovedujejo, kako bo nujna pokojninska reforma, gotovo ne na boljše. Tudi medsebojni odnosi v družini in družbi so vedno slabši. V domovih za upokojence ni več prostora, čeprav se starejši v njih počutijo osamljeni in odveč. Življenjska doba se daljša, a zadovoljstva je vedno manj, ker na vseh ravneh ugaša ljubezen.
Nekatera tvoja razmišljanja se mi zdijo neutemeljena. Najprej ni res, da danes večina mladih živi »na koruzi«, žal pa je res, da je takih vedno več. Nekatere razloge si že sam navedel, med drugim tudi spremembo razmišljanja, da to danes pač ni več »nespodobno«. Ko govorimo o nazareški družini Marije Jožefa in Jezusa, ki je vzor vsaki družini, ne moremo govoriti, da je bila Marija »samohranilka«. Jožef je bil pred judovsko postavo zakoniti oče, Sveto pismo ga imenuje »pravičen mož«. Da bi Marija ne veljala za nezakonsko mater, je Bog hotel, da je imela ob sebi Jožefa. Seveda pa on ni bil Jezusov oče, saj Jezus ni bil navaden človek, ampak učlovečeni božji Sin.
Naša država je bila komunistična, zato je tudi njen odnos do družine temu nauku primeren. Družino je bilo treba razvrednotiti, ji spodmakniti temelje. Pri tem so se posluževali vseh mogočih sredstev. Propagirala se je civilna poroka, ki jo je bilo moč zlahka razdreti. Z osamosvojitvijo Slovenije se je marsikaj spremenilo; zakonodaja pa se je oblikovala še bolj v škodo družine. Izvenzakonske zveze so dobile vse pravice zakoncev in še večje. Zadnje čase, ko je tudi država v skrbeh zaradi grozečega izumrtja slovenskega naroda, so sprejeli nekatere spodbude za večjo rodnost, kot je porodniški dopust enega leta za mater, kar je menda največ v razvitem svetu, štirinajstdnevni porodniški dopust za očeta .. otroški dodatki, dubvencije. Pozdravljamo te olajšave, pa bodo res dovolj, da družina pride na tisto mesto, ki ji pripada? »Koruzništvo«, ki ga naša država (in ne samo naša) tako podpira in strah, da bi Cerkev imela večji vpliv na družino in marsikateri drugi pojavi, ne obetajo nič dobrega. Družini je treba vrniti veljavo, ne toliko z nakazili na transakcijski račun, pač pa z naklonjenostjo do tistih, ki za družino delajo.

Bole Franc (oče urednik), Pisma. Ognjišče (2009) 07, str. 69

Spoštovani!
Že dolgo prebiram vašo revijo Ognjišče in vedno najdem kaj zase, da mi pomaga pri učenju in zorenju. Zato sem se odločila, da tudi sama poprosim za vašo pomoč kar z objavo v Ognjišču.
Hčerka je spoznala fanta, ki je bil samo pri krstu in o Bogu ter veri ne ve nič ali pa zelo malo in še to po moje popačeno, povedano od drugih neverujočih. Nedavno je bila priložnost za praznovanje in smo ga povabili, da se nam pridruži pri maši. Kot je kasneje povedal, je bilo to za njega prvič. In sedaj večkrat v pogovoru s hčerko postavlja vprašanja (zame nič novega, ne pa tudi zanjo) kot na primer: Zakaj hoditi v cerkev? Kaj imate od tega? Kaj je vera? Zakaj verovati v nekaj, o čemer ne veš, ali res obstaja? Če je Bog, zakaj dopušča takšno trpljenje in zlo na svetu?
Ko mi je to povedala, sem ji poskušala pomagati, kako naj mu pove in razloži, pa me je med drugim zavrnila z besedami: »Mami, daj nehaj s temi ‘forami’, da je Bog ustvaril Adama in Evo, ko je dokazano, da to ni res.« Seveda sem ostala brez besed, saj nisem mogla verjeti, da je to rekel moj otrok, katerega sem se vsa ta leta trudila versko vzgajati, ne samo z besedami, ampak predvsem z zgledom. Naj še povem, da dokler sem imela vpliv nanjo, je hodila tudi k skavtom, mladinskemu verouku, pa je vse opustila in si poiskala družbo, ki je vero tudi opustila ali pa sploh niso nikoli hodili k verouku. Vse, kar je ostalo od mojega vpliva, je to, da ni nedelje brez maše.
Zato vas prosim, da s svojim znanjem in izkušnjami poveste, kako razložiti, približati mladim, ki gredo sicer že proti tridesetim, smisel vere.
Janka

Spoštovana gospa Janka, mama odrasle hčerke. Vaša hčerka je odrasla osebnost, saj gre že proti tridesetim in zato ima pravico in dolžnost, da si ureja življenje na najboljši možen način in po svoji vesti. Sami dobro veste, da hčerka pri teh letih nima neizmerne izbire in da ima vsak človek naravno pravico, tudi vaša hčerka, da si sam izbere svojega zakonskega sopotnika.
Proti koncu pisma ste napisali zelo pomenljiv in tudi dragocen stavek, da je kljub bolečemu razočaranju vaš vpliv še ostal, saj “ni nedelje brez maše”. Za to milost, ki jo ima odrasla hčerka najbrž tudi zaradi vaših molitev, se najprej Bogu zahvalite in ga obenem zaprosite, da bi hčerki uspelo svojo vero tako poglobiti, da bi jo lahko posredovala tudi svojemu fantu. Morda čuti, da je med dvema ognjema: Z ene strani ima vas, edino mamo na svetu, katere vero najbrž ceni, toda z druge strani ima edinega fanta na svetu, ki ga ima rada in bi mu gotovo rada posredovala vrednoto vere, toda kako. Nekateri fantovi ugovori so morda upravičeni, drugi so pa skoraj gotovo odraz njegove verske (ne)vzgoje in polresnic, ki jih je dobil iz svojega okolja, od sorodnikov, prijateljev in najbrž tudi iz sredstev družbenega obveščanja, ki Cerkvi večkrat niso naklonjeni in so pogosto enostranski in neobjektivni.
In kaj zdaj? Tisto glavno ste hčerki že podarili: življenje, predšolsko in šolsko versko vzgojo doma in pri verouku, pozneje se je pridružila skavtom in mladinski veroučni skupini, kar jo je neizbrisno zaznamovalo. Kot odrasla oseba zasluži, da jo spoštujete in ljubite, da se čuti ob vas svobodna in da se vživljate tudi v njene ‘fore’. Verjetno bi ona rada prav tako kot vi, ali pa še bolj, fantu pomagala, da bi spoznal tudi njene krščanske vrednote, in se morda čuti nemočna ali ne dovolj pripravljena, da bi mu na vprašanja in izzive tehtno in z ljubeznijo in prepričljivostjo odgovarjala. Z ene strani gre za znanje in poznavanje krščanstva ter ugovore, ki jih fant izraža, z druge strani pa tudi za njuno medsebojno spoštovanje, poslušanje in slišanje in skupno iskanje odgovorov na najbolj intimna življenjska vprašanja, h katerim vsekakor spada vera. Najbrž je tudi vam jasno in ne samo njej, da Bog ni ustvaril Adama in Eve na tak način, kot je plastično opisano v Prvi Mojzesovi knjigi, saj tega na tak način ne uči noben katekizem in noben katehet ali katehistinja. Hčerkin fant zavrača v krščanstvu tisto, česar krščanstvo ne uči in nikoli ni učilo. Sv. pismo ne odgovarja na znanstvena vprašanja, saj to spada v domeno naravoslovnih znanosti. Že Galileo Galilei bi naj bil pravilno dejal, da nas Sveti Duh ne uči, kako deluje nebo, ampak kako se pride v Nebo. Cerkev uči, da je Sv. pismo teološka knjiga, ki prinaša teološko sporočilo in teološke odgovore na življenjska in bivanjska vprašanja. Katoliška Cerkev ni nikoli črpala znanstvenih spoznanj iz Sv. pisma, marveč iz vsakokratnih znanstvenih dosežkov.
Seveda pa kristjani verujemo, da je Bog stvarnik vesolja in njegovih zakonitosti, ki so omogočile razvoj človeškega življenja, ki ni nastalo samo od sebe, ampak po ljubečem božjem načrtu. Krščanstvo trdi, da je človek ustvarjen po božji podobi, da se je sposoben svobodno odločati, ljubiti, da njegovo biološko telo še ni ves človek, da je v človeku nekaj, kar ga presega. Bog, ki je zadnji ljubeči vzrok človekovega bivanja, je postal človek, da bi mu sporočil, da ga tudi kot grešnika ima neizmerno rad. Maša, ki jo ob nedeljah obiskuje tudi vaša hčerka, je pravzaprav obredno in zakramentalno spominjanje božjega ljubečega učlovečenja, Jezusovega življenja, njegove brezpogojne ljubezni, darovanjskega trpljenja, odrešilne smrti in njegovega vstajenja, ki nakazuje tudi našo onstransko večno prihodnost. V tej luči je nedeljska maša občestvo odrešenih in srečnih ljudi, ki v vstalem Kristusu že okušajo dokončno zmago dobrega in svojo dokončno prihodnost. Krščanstvo je tudi zaradi maše vera optimizma in upanje v zmago vsega pozitivnega, tipično človeškega in božjega. Zato bodite veseli, da vaša hčerka obiskuje nedeljsko mašo in pri njej sodeluje.
Prosim vas, bodite odprti do svoje hčerke, da se vam bo lahko tudi v prihodnje iskreno zaupala, radi jo poslušajte, da se bo potem tudi ona naučila poslušati svojega fanta in fant njo, da bosta tudi onadva zaradi vašega odnosa do nje bolj sposobna poglabljati medsebojni spoštljiv in hvaležen odnos. Potem je tudi veliko upanja, da mu bo postopno odkrivala vrednost krščanstva in tudi pomembnost nedeljske maše. V vsakem primeru pa vam zraven dobrega krščanskega zgleda ostane molitev, v kateri Bogu priporočajte hčerko, njenega fanta, pozneje pa tudi njun zakon in družino. Smisel vere boste hčerki in fantu lahko razložili samo s pričevanjem, da ste srečni in Bogu hvaležni, ker ste verni.

ŠKAFAR, Vinko (Pisma). Ognjišče (2011) 07, str. 48

V družini štirinajstih pomočnikov v sili je sveti Pantaleon predvsem zavetnik zdravnikov, ker je bil osebni zdravnik cesarja Maksimijana. Neki duhovnik ga je pridobil za krščanstvo, poklicni tovariši so ga ovadili in v moči svoje vere je junaško prestal hude muke.

več o Pantaleonu v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 58.

Podružnična cerkev sv. Pantaleona stoji v Hotični (žup. Slivje - KP).

 M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče 2 (2022), 98.

Po izročilu koprske Cerkve rojen v Loparju nedaleč od Boršta (sv. Nazarij) in Koštabone (bl. Elio). Izhajal naj bi iz skromne kmečke družine, a je tako globoko ljubil Boga, da je zanj daroval svoje življenje.

V Loparju (nad Marezigami) stoji njemu posvečena podružnična cerkev (žup. Truške - KP).

 M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče 2 (2022), 98.

Člani neke družine so se zbrali na srečanju. Z njimi je bil tudi stari oče. Otroci so bili že odrasli in so si ustvarili svoje lepe družine. Sorodniki so ga vprašali, kaj bi svetoval tistim, ki bi radi vzgojili svoje otroke tako, kakor jih je on. Njegov nasvet je bil kratek: »Ohranite družinsko molitev!« Poudaril je, da si je njegova družina vedno vzela čas za skupno molitev. »V trenutkih, ki smo jih namenili molitvi, smo čutili, da je Bog z nami, kakor je zagotovil Jezus. Z molitvijo smo krepili vero v njegovo bližino. Družine, ki molijo, prejemajo moč, katere tisti, ki ne molijo, ne poznajo.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2017), 85.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.