Ozdravi nas, o Bog,
naših vsakdanjih slabosti:
površnosti,
praznih besed,
prenagljenih sodb.
Ozdravi nas in podeli nam
zanimanje za soljudi,
pripravljenost za pogovor
ter vestnost pri delu.

Ozdravi nas, o Bog,
naših nezdravih odnosov:
žalitev,
trdosrčnosti,
tekmovalnosti,
nezaupanja
in sumničenja.
Ozdravi nas in podeli nam
nežnost in naklonjenost,
odprte oči in ušesa
ter širino srca.
Ozdravi nas, o Bog,
naših čustvenih bolezni:
izgube smisla,
zamorjenosti,
omahljivega upanja,
slabotnega zaupanja v Boga,
izgube veselja do življenja
in moreče žalosti.
Ozdravi nas in podeli nam
življenje, ki osrečuje,
občestvo, ki razveseljuje,
in pogled na življenje,
ki vliva upanje.

Ozdravi nas, o Bog,
naše obsedenosti,
lakomnosti in sovraštva,
moči in denarja,
zavisti in častihlepnosti.
Ozdravi nas in podeli nam
velikodušnost v ljubezni,
svobodo in veselje,
pozornost in razumevanje
in uči nas odgovornosti
v odnosih med nami ljudmi
in do matere Zemlje.

HANEBERG, Almut. (Molitev). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 1, str. 3.

pripravlja: Marko Čuk

Zgodba

Bog je ljubezen
Vaški župnik se je po vasi sprehajal s starejšim možem, svojim prijateljem. Med sprehodom je njuno pozornost pritegnila vetrnica na strehi kozolca z napisom: »Bog je ljubezen«.
Župnik je takoj pripomnil, da se mu zdi vetrnica neprimerna za tak napis in je rekel: »Vetrovi spreminjajo smer, božja ljubezen pa se ne spreminja.«
Prijatelj pa mu je po nekaj korakih odgovoril takole: »Ne strinjam se s tistim, kar si rekel. Vetrnica govori resnico: Ne glede na to, iz katere strani piha veter, trdno drži, da je Bog ljubezen in da se njegova ljubezen ne spreminja!«

Misel

Ali lahko pozabi mati svojega otroka? In tudi če bi nas pozabila oče in mati, nas Bog ne bo nikoli pozabil.
Bog naših imen nima samo napisanih, ampak ima celo vrezana na svoji dlani. On nas pozna do obisti, vidi nam v dušo, popolnoma pozna našo notranjost.
V trenutkih, ko nam gre v življenju vse narobe, ali v trenutkih, ko nas drugi ne razumejo, lahko računamo na njegovo ljubezen. On nas zagotovo ljubi, ne glede na to, v kakšnih okoliščinah se znajdemo.
Težava je v nas, saj morda ne verujemo, da taka ljubezen resnično obstaja. Ali pa morda na to pozabljamo.

Molitev

Gospod Bog,
tvoja ljubezen do nas je tako velika,
da se nam zdi, da ni resnična.
Prosimo te, pomnoži in utrdi nam vero
v tvojo brezpogojno in neizmerno ljubezen
do vsakega izmed nas.
Pomagaj nam, da bomo zaupali vanjo.
Tvoje zagotovilo, da nas ljubiš, nas vedno spremlja,
le mi ga moramo sprejeti.
Vemo, da je ne bomo nikoli popolnoma razumeli
ali ji prišli do dna, saj jo bomo premišljevali celo večnost.
Pomagaj nam, da bomo poskušali v molitvi premišljevati,
koliko pridobimo s tvojo neizmerno ljubeznijo,
in naj bodo naša srca popolnoma odprta,
da jo bomo radi in hvaležno sprejemali.

Iskrici

Bog brezpogojno ljubi vsakogar od nas, ne glede na to, kaj delamo, govorimo, mislimo ali čutimo. Svobodni smo, da ljubezen sprejmemo, nanjo odgovorimo, ali pa jo zavrnemo in hodimo sami skozi življenje.

Hvalite Gospoda, vsi narodi.
Slavite ga vsa ljudstva.
Zakaj močna je do nas
njegova ljubezen
in zvestoba Gospoda traja vekomaj.
(Ps 116)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2009), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 77.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

»Katarina!« je presenečeno obstala moja šefinja, ko me je videla prihajati po stopnicah iz frančiškanske cerkve. »Kje si pa bila?«
»No, v cerkvi.«
»Kaj pa si delala?«
»Pri maši sem bila.«
»Pri maši? Že pred službo? Ja, kdaj si pa potem vstala?«
Ni počakala mojega odgovora, ampak je, kot da je v tem hipu prišla do nekega pomembnega spoznanja, veselo, presenečeno in nejeverno hkrati, vzkliknila: »Zato ti prideš vsako jutro v službo tako ... tako ..., kot da priplavaš z oblakov,« je iskala pravi izraz. »Le kaj delaš tam med tisto peščico starih ženic, ki se hodijo v cerkev samo gret?«
Nisem ji nič odgovorila, pa tudi priložnosti nisem imela, saj je svoje opažanje že razlagala sodelavcem, ki so, vsi zaspani, pričeli prihajati v službo. »Poslušajte, naša Katarina hodi v cerkev. Na lastne oči sem jo videla prihajati po tistih stopnicah.« Z roko je pokazala v smeri proti cerkvi.
Za večino ta novica ni bila tako ‘šokantna’, saj so vedeli, da prihajam s podeželja, in v tistih časih je bilo podeželje še pretežno krščansko.
Po nekaj dneh se je vznemirjenost moje šefinje malo polegla. Kljub temu mi je sem in tja še zastavila kakšno vprašanje.
»Res me zanima, zakaj hodiš v cerkev?«
»Da se srečam z Jezusom, se pogovorim z njim in ga pozdravim.«
»Kako pa veš, da je tam?«
»Duhovnik in starši so mi povedali.«
»Starši ti marsikaj povejo, pa jim res verjameš?«
»Ja, vse jim verjamem.«
»Tudi to, da Miklavž prinaša darila in da štorklja nosi otroke?«
»V Miklavža verjamem, tudi v njegova dobra dela, ki jih je storil v svojem življenju, verjamem. Verjamem pa tudi, da živi veliko dobrih ljudi, ki mu še danes posodijo svoje roke in odprejo svoje srce, da otroke po njih razveseli z darili. Za štorklje ki bi nosile otroke, pa prvič slišim. V naši družini nas je vse rodila naša mama. Njene nosečnosti sem videla, jih spremljala in se z njo pogovarjala, kaj počne otročiček v njenem trebuhu in kako ga bova negovali, ko bo rojen.«
»Ne smeš vsega verjeti, kar ti pravijo,« je že malo utišala svoj zasmehujoči glas, »ne smeš vsega verjeti, tudi staršem ne. In kaj te še učijo?«
»Da moram biti poštena, da vas moram spoštovati, ubogati in upoštevati vaša navodila.«
Presenečeno me je pogledala: »So ti res to naročili?«
»Res. Rekli so mi, da moram vas in delo, ki mi ga naložite, vedno blagoslavljati. Vedno moram narediti po svojih najboljših močeh, tudi če mi boste dali počistiti stranišče.«
Šefinja je onemela. Zastrmela se je vame in me samo ocenjujoče gledala.
»A ni prav, da me tako učijo?« sem vprašala, da bi prekinila mučno tišino.
»Katarina, ti imaš krasne starše,« je dahnila.
Kmalu so ugotovili, da ob petkih ne jem mesa. Čudili so se temu in me spraševali o pomenu tega. Šestnajstletna vajenka sem jih morala učiti in jim razlagati še marsikaj, kar nam je prineslo razgibano dogajanje cerkvenega leta.
Obiskovala sem mladinski verouk in tudi doma veliko spraševala ter brala Ognjišče, iskala sem odgovore vsepovsod, saj nisem hotela izpasti kot nevednica. Razlagati take stvari ‘nevernim Tomažem’ ni bilo lahko. Niso verjeli samo na besedo, češ starši so me tako učili. Hoteli so stvari ‘prijeti’ in ‘otipati’. In mojih argumentov bi kmalu zmanjkalo, če tudi sama ne bi iskala odgovorov na pravih mestih. Še sedaj sem hvaležna tem ‘nevernim Tomažem’, saj so mi nehote pomagali, da sem na ta način prišla do svoje trdne osebne vere.
Na velikonočni ponedeljek mi je mama pripravila pravo pojedino za moje sodelavce: pravo domačo šunko, pirhe naših kokošk, hren z domače njive, sladki domači kruh in domačo, bogato nadevano orehovo potico. Vse to sem prinesla v službo in za malico postregla sodelavcem. Vsi so bili presenečeni in veseli vsega dobrega, kar sem prinesla. Niso mogli prehvaliti dobre malice, čeprav ni bila blagoslovljena, in vedno znova so mi naročali, naj se zahvalim mami za vse poslano.
Bila sem kar malo nečimrna, ko sem jim razlagala, s kakšnim namenom je kakšna stvar položena v velikonočno košaro. Zavzeto so me poslušali, mogoče tudi zato, ker so imeli polna usta dobrot.
Po malici me je šefinja poslala, da bi pospravila skladišče. Še dobro nisem začela delati, že je prišla za menoj. Bili sva sami.
»Katarina, se ti zelo mudi iz službe? Bi lahko danes bila eno uro kasneje doma?«
»Lahko.«
»No, potem me počakaj nekaj minut, bova šli skupaj iz službe.«
Še vedno nisem vedela, kaj me čaka, vendar sem jo ubogala in počakala. Sodelavci so se že zdavnaj razšli, ko sva stopili na ulico.
»Kam pa greva?« se jo plaho vprašala.
»Tja gor po tistih stopnicah,« mi je pokazala stopnice, ki vodijo v frančiškansko cerkev. »Že zelo dolgo nisem bila v cerkvi, pa ne bi rada šla sama. Rada bi videla, kaj je tam takega, da tebe vsak dan vleče tja.«
Od veselja me je stisnilo v prsih. Aleluja! Najraje bi vriskala z Vstalim, se veselila na vse grlo.
Pa nisem storila ničesar od tega. Samo tiho sem se ob šefinji vzpenjala po stopnicah in se skupaj z njo podala v cerkev.
Sedli sva v čisto zadnjo klop in za dolgo časa tiho obsedeli ...
KATARINA. Ognjišče (2015) 01, str. 50

Po duhovnikovem pozdravu, vstopnem spevu in kesanju verniki za mašnikom ponovijo prošnjo Gospod,usmili se ali Kyrie eleison, če je maša v latinščini. Ob slovesnih prilikah se ta prošnja poje, obstajajo čudovite uglasbitve. Kdaj je bila uvrščena v mašni obred? (Katarina)

Klic “Gospod, usmili se” (Kyrie eleison) je ostanek litanij, dialoške molitve med kleriki in ljudstvom na začetku maše. Prvotno (4. stol.) je bil Kyrie eleison na Vzhodu molitev in petje ljudstva (zato v grškem jeziku), združen z raznimi prošnjami. Za časa papeža Gelazija (492–496) je bil znan tudi v Rimu, kjer so okoli leta 600 menjavali s Kyrie tudi Christe, pel pa ga je pevski zbor v dveh zborih in sicer po zelo lepih koralnih napevih. Šele v 13. stol. ga je molil duhovnik, če ni bilo petja. Prvotno je bilo prepuščeno mašniku, kolikokrat naj se ponavlja klic “Gospod, usmili se” in “Kristus, usmili se”. Že v 7. stol. pa so klicali trikrat “Kyrie eleison”, trikrat “Christe eleison” in spet trikrat “Kyrie eleison”. Po stari razlagi naj bi se ta klic obračal na tri božje osebe. (sč)

Ognjišče (2016) 1, str. 48

Domov je prihajal dvakrat na leto, ob božiču in ob veliki noči. Tako se je sladkemu pričakovanju praznikov vedno dodal še on. Vedno je bil tisto zadnje, najlepše, kar se mi je še zgodilo do konca prazničnih dni.
Kadar sem pekla, sem se spominjala, kako sva pekla najine prve piškote. Bili so iz prsti in gline, namočene v vodi. Sušile sva jih na soncu in jih nato prodajala. Otroka še. Za božič sva spet tekala drug okoli drugega, menjavala sva lučke in okraske na smrečici, ki smo ji doma pravili ‘drevešček’, že dolgo pred tem sva nabirala mah v skalah pod gradom, za jaslice, vse sva počela skupaj.
Najlepše od vsega pa je bila pot k polnočnici. Mrzle zasnežene poti, luči po hišah in zvonjenje pri fari. Nikoli nisva zamudila, vedno sva šla skupaj.
Vsi so pravili da sva par in meni je bilo to strašansko všeč.
Enkrat, po taki polnočnici, pa sva domov grede hodila počasneje od drugih, začela sva zaostajati in nazadnje sva ostala čisto sama na zasneženi poti.
»Ali ni bilo lepo,« sem rekla, ker je bil Metod kar tiho.
»Ja, lepo je bilo,« je rekel počasi in potiho tudi sam. »Kadar sva takole skupaj, je vedno lepo!«
Odtegnila sem roko, s katero me je držal, pa jo spet poprijela. Imela sva vroče in potne dlani, le okoli naju je bil hlad, mrzel veter je pihal.
Metod me je potegnil bliže in potisnil moje roke v globoke žepe svojega plašča. Stopila sem na prste in se dvignila, toliko, da sva se s čelom dotaknila drug drugega. Luna je prav tisti hip ošinila veje nad nama in vse se je kar naenkrat zjasnilo. Stisnila sem se obenj in se mu zagledala v oči.
»Čisto premražena si,« je rekel potiho in sklonil glavo.
»Ne, ne … Saj me ne zebe … Takole že ne …« sem zašepetala in potisnila obraz nekam pod ovratnik njegovega plašča
Ostala sva tako, dokler naju ni začelo zebsti.
Ko sva spet stopila na pot, sva se prijela za roke, poskakovala sva po snegu drug ob drugem in vse do doma molčala. Nobeden ni hotel prekiniti tistega lepega trenutka, kakor da bi se nečesa bal …
»Kje pa hodiš v tem mrazu? Ura je pol dveh …« je rekla mama, ko sem stopila noter. Čisto potiho. Vendar me je slišala.
»No, zdaj sem doma …« sem zamrmrala in stekla na vrh.
Naslednji dan me ni več spraševala. Pogledala je name tu in tam, pričakovala sem, da bo še kaj rekla.
Pa ni!
Za božični večer je prišel Metod k nam. Kar postavil se je v kuhinjo, nerodno je mencal z dolgimi rokami in begal z očmi okrog, kakor da me prvič vidi.
»Nekaj imam za k tvojim jaslicam,« je rekel nazadnje. »Nekaj lepega sem ti prinesel!«
»A res!« sem vzkliknila in vrgla krpo s katero sem nekaj brisala v kraj.
»Poglej!«
Metod je odvil papir in v rokah mu je ostala majhna steklena kroglica. Svetila se je v luči, pod katero je stal. Stresel je tisto čudo in jo na hitro obrnil, pa spet obrnil in približal mojim očem.
V stekleni kroglici so se vsule snežinke, vsule so se na rdečo streho hišice in na plot ob nji.
»A ni lepa …«
»Ja, je … Lepa je … Kje si jo pa dobil?«
»Od krošnjarja sem jo kupil, že pred prazniki. Nisem vedel, kaj naj ti dam za božič …«
«In prav to hišico si izbral! Taka je kot prava. Le da je majhna …« sem vzkliknila, poskočila k njemu in ga poljubila na lice. Kar tako.
Metod je zardel, nerodno se je prestopil in me prijel za roko.
»Enkrat … Veš …« je zajecljal, »enkrat bom tako hišico naredil. Ko bom imel denar. Veliko … Tako, da ti bo všeč.«
Pokimala sem mu in zaplesala s tisto čarobno kroglico po kuhinji kakor vrtavka. Toliko, da se nisem zaletela v mamo, ki je prav takrat stopila noter.
»Ali se nista že sinoči od polnočnice vse zmenila? Pozna ura je bila …« je zanergala in malo jezno pogledala v Metoda. »Pri vajinih letih sem jaz …«
»Mama …«
Metod se je nasmehnil in ravno tako hitro kot je prišel, tudi odšel.
»Metod!« sem zakričala za njim. »Jutri na Štefanovo pa le pridi na piškote. Cimetove zvezdice bodo!«
»Ja? Kdaj jih boš pa spekla?« je rekla mama. Pa še kaj bi, pa je vstopil oče, prišel je bliže, ravno se je vrnil s hleva.
»Tako! Živina je sita, zdaj bo pa praznik! Ves dan!«
Tako je rekel in tako je tudi bilo. Lep, miren in zasnežen božič smo imeli. In zvečer je dišalo po potici in po kadilu in po cimetovih zvezdicah. Z mamo sva jih napekli polno skledo.
Ko je na Štefanovo prišel Metod, smo se že prijazno pogovarjali, pili smo domači mošt in grizljali sladke cimetove piškote. Po hiši je dišalo, vse okoli je dišalo. Joj, kako je bilo sladko!
Stekleno kroglico s hiško sem dala k jaslicam na omari. Med ovčke, pastirce, prav pod betlehemsko zvezdo. Mislila sem na Metoda, samo o njem še. Tisti božič in še veliko božičev za njim.
Toda …
Leta so minevala in kmalu sva odrasla in šla vsak svojo pot. Metod je šel zelo daleč, predaleč, da bi ostalo vse tako, kot v tisti stekleni kroglici.
Dolgo mi ni pisal, za mojo poroko je poslal le voščilnico, po tistem pa dolgo ničesar več … Imela sem ga v mislih tu in tam, a dobro sem vedela, da si je tudi sam že ustvaril družino in da je s tem verjetno vsega konec.
Kar naenkrat pa se je spet pojavil! Pri nas doma. Prišel je sam, nič nisem spraševala, zakaj, vesela sem ga bila.
Nobenih zamer, nobenih težkih besed, le lep spomin, ki je še vedno lebdel med nama, naju je spet povezal.
In sklenila sva, da bova ta srečanja ohranila.
Srečanja za praznike.
Metod je poslej prihajal domov vsako leto dvakrat. Za veliko noč in za božič. Najprej je prišla njegova voščilnica in takoj za njo tudi sam. Zame je bil ves ta čas tak, kot je vedno bil. Vihrav, nasmejan in prisrčen. Okoli njega je kar žarelo, tako, da je vedno nekaj tistega dodal tudi praznikom.
Moja družina, ki se je z leti že kar povečala, ga je imela za mojega dragega znanca, nazadnje že za pravega družinskega prijatelja. To, kar je tudi bil!
Ko so mi poti postale težke, vedno težje in nazadnje že nemogoče, sem veliko ostajala doma.
Metod je vsako leto prihajal, me bodril in spraševal to in ono.
»Se še spomniš najinih polnočnic? Pa hišice v stekleni kroglici? Obljubil sem ti jo, pa je prišlo drugače. Tako drugače. Midva naj bi bila … Vendar, saj veš …« je običajno začel pogovor in jaz sem mu odgovarjala, vsakič isto:
»Ja, vem! Se vedno vem vse, kako bi pozabila, ali …«
Ko so se vrata za njim zaprla, sem sedla in se nasmehnila, vsa v nekem blaženem spominu. Tudi to je bilo po praznikih vedno enako. Vznemirljivo lepo.
Polnočnica! Novo upanje, nov začetek, novo rojstvo in vse bo drugače. Boljše in lepše. Vendar, dolgo ni ostalo tako …
»Pravijo, da Metoda letos ne bo domov. Da ga ne bo k polnočnici. Da je zelo bolan in, …« sem slišala lani govoriti hčere. Novico sta prinesli iz trgovine.
Prizadele so me tiste besede, rekla pa nisem nič. Kljub vsemu sem upala, da se še bova videla.
Polnočnica doma mu je bila sveta! Tu bo. Za božič bo on tu! Tako, kot vedno …
Ko so se po hišah po vasi začele prižigati luči in je snežena pot oživela v soju bakel, mi je postalo tesno. Stopila sem k jaslicam, stegnila roko in potegnila k sebi stekleno kroglico s hiško na sredini. Nasmehnila sem se, jo obrnila, malo potresla in počakala, da je začelo v nji snežiti.
Vse tako kot nekdaj …
Metoda lani res ni bilo k nam, ne na božič, ne na Štefanovo. Tudi letos ga ne bo. Na nekem zdravljenju da je, govorijo okoli mene. Pa da bo ostal kar tam, v tisti bolnici, če mu bodo lahko še kaj pomagali. Previdno izbirajo besede, tako, da počasi razumem. »Taka je Božja volja, in Bog že ve, zakaj mora biti tako,« si rečem.
Kako vse mine!
Življenje je podobno pisani stekleni kroglici, ki jo bom, tako, kot vsak božič, tudi letos položila k jaslicam. Vse enkrat pokrije sneg … Droben, mehak in bel.
Pred dnevi smo z družino spet pripravljali reči za jaslice. Počasi, previdno, sem vzela kroglico iz omare, da se mi ne bi razbila. Potresla sem jo, jo obrnila in spet potresla. Ko so jo prekrile drobne, bele snežinke, sem, sama ne vem zakaj, zajokala.
Dobro sem vedela, da je nekaj lepega iz mojega življenja odšlo za vedno …

ŠKRINJAR, Polona (zgodbe). Ognjišče (2020) 1, str. 48-49

Zgodba

Dva popotnika
Nekega mrzlega dne je neusmiljeno snežilo. Dva moža sta hodila peš in pred seboj sta imela dolgo pot.
Zaradi novozapadlega snega sta hodila vedno težje. Ob poti sta naletela na moža, ki je ležal na snegu in ni mogel več hoditi.
Eden od popotnikov je predlagal, da bi nesrečnežu pomagala, drugi pa je ta predlog zavrnil in se sam odpravil naprej.
Z veliko težavo si je drugi mož naložil ubožca na rame in si v snegu počasi utiral pot. Po težki in naporni hoji je prišel do zmrznjenega trupla. Obšla ga je groza, ko je v njem prepoznal svojega nekdanjega sopotnika.

Misel

Tako kakor se je zgodilo dobremu popotniku v zgodbi, se pogosto dogaja tudi nam: ko sprejmemo breme drugega, nas spremlja poseben blagoslov. Ko si je dobri mož prizadeval rešiti onemoglega popotnika, se je tako ogrel, da si je rešil življenje.
Ta primer nam govori, da zase ne skrbimo takrat, ko si prizadevamo, da bi si pridobili pozornost ljudi, ampak takrat, ko jim mi naklonimo svojo pozornost. Velja tudi: sreče ne dosežemo takrat, ko pričakujemo, da bodo drugi pristopili k nam, ampak tedaj, ko mi iskreno stopimo k njim.

Molitev

Gospod Bog,
naj se tvoja ljubezen tako dotakne naših src,
da bomo usmiljeni do drugih.
Naj tvoja moč deluje v nas,
da bomo pomagali ubogim, žalostnim,
tistim, ki so v stiski, v tesnobi, nezaželeni ...,
skratka vsem, ki nas kakorkoli potrebujejo.
Pogosto se zgodi, da mi,
ki se imamo za dobrosrčne,
pozabimo na tiste, ki nas potrebujejo.
Gospod, ne dopusti,
da bi se to dogajalo še naprej.

Iskrica

Če sem preprečil bridkost samo enega človeškega srca, nisem živel zaman. Če sem pomagal samo enemu človeku v stiski, nisem živel zaman.

Nosite bremena drug drugemu in tako boste spolnili Kristusovo postavo. (Gal 6,2)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2008), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 74.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ko je čez nekaj dni spet prišel v Kafarnáum, se je razvedelo, da je v hiši. Veliko se jih je zbralo, tako da še v preddverju ni bilo več prostora, in jim je govoril besedo. Tedaj so prišli in k njemu prinesli hromega, ki so ga štirje nosili. Ker ga zaradi množice niso mogli prinesti predenj, so nad mestom, kjer je bil, odkrili streho; naredili so odprtino in spustili posteljo, na kateri je ležal hromi. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: »Otrok, odpuščeni so ti grehi!« Sedelo pa je tam nekaj pismoukov, ki so v svojih srcih premišljevali: »Kaj ta tako govori? To je bogokletje! Kdo more odpuščati grehe razen enega, Boga?« Jezus je v duhu takoj spoznal, da pri sebi tako premišljujejo, in jim je rekel: »Kaj tako premišljujete v svojih srcih? Kaj je laže: reči hromemu: ›Odpuščeni so ti grehi‹ ali reči: ›Vstani, vzemi posteljo in hôdi‹? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« je rekel hromemu, »ti pravim: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!« Ta je vstal in takoj dvignil posteljo ter šel ven vpričo vseh, tako da so bili vsi iz sebe in so slavili Boga ter govorili: »Kaj takega še nikoli nismo videli.« (Mr 2,1-12)

Kako nekaj velikega je prinašati pred Jezusa uboge, bolne, tudi grešne, tudi tiste, ki se nam gnusijo zaradi svojih napak in grozodejstev, tiste, nad katerimi je obupal ves svet – celo mi sami –, da jih ozdravi v njihovi ohromelosti in postavi na noge! Kako nekaj čudežnega je premagati vse ovire temu, naš odpor, gnus, obup, naše predsodke, pa tudi mnenje vseh ljudi, ki so okoli nas in o tem človeku govorijo to ali ono, tudi našo prepričanost, da si tega preprosto ne zasluži! Kako nekaj čudežnega je odkriti celo streho, da bi ga spustili tik pred Jezusa, namreč naš napuh, da smo zato, ker so oni grešni, mi veliko boljši od njih.
Kako čudežno! Kajti Jezus odpušča grehe temu ubogemu zaradi teh prinašalcev, zaradi njihove vere, ki se kaže predvsem v tem, da so ti ljudje premagali vse naštete ovire in ga postavili predenj, ne glede na to, kaj si mislijo o njem ter kaj in koliko sploh veruje tisti omrtveli na nosilih. Tako da lahko rečemo, da tale napol mrtvi človek nikoli ne bi bil ozdravljen, če ne bi imel svojih prinašalcev. Tistih, ki so nekaj naredili kljub vsemu.
Čudež prijateljstva je to, čudež ostajanja, ko bi lahko šel, čudež vztrajanja, ki ni odporen na obup, a si želi biti prisoten, čudež, ki je preprosto v tem, da se odpoveš tako sodbi kot ozdravljanju, ker veš, da tega ne zmoreš in ne znaš narediti – in si samo tam, češ: »Naredi z njim, kar veš, da je prav.«
Ta sveta prisotnost ni nič drugega kakor bratski opomin, nič drugega kakor molitev za oddaljenega, krivico voljno trpeti, žalivcem iz srca odpustiti. Najpomembneje pa je narediti luknjo v streho. Razumeti, da moje usmiljenje in prijateljstvo s tem človekom ni utemeljeno na njegovi ali moji pravičnosti, temveč ravno narobe, na najini grešnosti, ravno ta namreč poskrbi, da se razumem kot njegov brat, enako potreben ozdravljenja v svojih hromostih.
Ne bi bilo neverjetno reči, da so tudi ti, ki so spustili nosila pred Jezusa, ob njegovem blagem pogledu tudi sami začutili novo življenjsko moč. Ker se je ta izognila samo tistim, ki so menili, da je to, kar počne Jezus, »bogokletje«, da si ta ubožec odpuščanja ne zasluži …

M. Rijavec: MP čudež, v: Ognjišče 1 (2024) 73.

Sv. Viktorin Ptujski se v svoji Razlagi Razodetja loti tudi razlage odprtja sedmih pečatov (Raz 6-8). Ko Razodetje pri šestem pečatu, ki naznanja preganjanje kristjanov, zapiše “nebo se je odmaknilo, kakor če se zvije zvitek,” Viktorin to podobo razloži zelo na kratko: »Cerkev izgine.«
Nekaj let po Viktorinovem zapisu Cerkev resda skoraj izgine. Leta 303 pride namreč do velikega Dioklecijanovega preganjanja kristjanov. Zlasti na vzhodu Rimskega cesarstva, kjer je bilo preganjanje najhujše, so bili mnogi kristjani ali ubiti ali pregnani ali primorani v zatajitev vere. V kakšni pokrajini Cerkve ni bilo več. Denimo, mesto Eumenija v Mali Aziji je bilo vso porušeno in požgano – za kazen, ker so vsi njeni prebivalci, skupaj z županom in občinskimi svetniki, bili kristjani.
So kraji, kjer sodobna Cerkev raste, in so kraji, kjer izginja. Raste v vzhodni Indiji, na kakšnih od indonezijskih otokov, v Vietnamu, po skritih kotih Kitajske, v osrednji Afriki. Izginja pa predvsem na Bližnjem vzhodu, tam, kjer se je rodila. Nemški duhovnik Andreas Knapp nam v knjigi Poslednji kristjani, ki govori zlasti o stanju v Siriji, v poglavju Zaton krščanskega Jutrovega piše. »Sirske cerkve so izkrvavele: demografsko zaradi muslimanskih ženitnih pravil, denarno, ker so jim pili kri z glavarnino; in vedno bolj s krvavimi pokoli v dobesednem pomenu besede.« Nekaj krščanskih politikov (med njimi Putin in Trump) je vstopilo v bran bližnjevzhodnim kristjanom, večina jih gleda vstran. Če ne bo močnejše reakcije bratov in sestra z Zahoda, so lahko zdajšnji bližnjevzhodni kristjani v resnici ‘poslednji kristjani’. Cerkev lahko tam izgine.
Toda kako naj bratje in sestre z Zahoda pomagajo bratom in sestram z Vzhoda, če tudi sami počasi izginjajo? Ne izginjajo pa zaradi vsiljenih ženitnih pogodb, krivičnega verskega davka in odkritih pokolov. Izginjajo zaradi ‘tihe apostazije’, tihega osebnega odpada od vere. Kardinal Robert Sarah je leta 2013 na predavanju v Trstu dejal takole: »Tudi med krščenimi Kristusovimi učenci se danes dogaja neke vrste tiha apostazija, ki je zavračanje Boga in krščanske vere v politiki, gospodarstvu, na področju etike in morale, kakor tudi v zahodni postmoderni kulturi.« Z drugimi besedami, kristjani sami smo začeli delati politiko, kot da ni Boga; se iti gospodarstva, kot da ni Boga; sprejemati moralne odločitve, kot da ni Boga; prevzemati kulturne vzorce mišljenja, kot da ni Boga. Na koncu se nam je zgodilo, da Boga res več ni bilo – v našem srcu, kakopak.
Pešanje krščanstva v deželah stare krščanske tradicije je največja novica zadnjih tisoč let. A redki se zavedajo, kaj vse ta novica pomeni. Smo pred tisočletno spremembo v mišljenju, čutenju in delovanju, s tem pa pred veliko preobrazbo naše civilizacije v nekaj, kar se bo imenovalo post-krščanstvo. Marsikateri musliman si post-krščansko Evropo predstavlja kot islamsko Evropo. Ateistični aktivizem vse barv in sort, podprt z denarjem velikega kapitala, ki hoče uniformirano človeštvo, pa si post-krščansko Evropo predstavlja kot talilni lonec identitet in kultur. Obojim bi odgovarjalo, da Cerkev – katoliška, pravoslavna, evangeličanska – izgine.
In res! Kaj bo z evropsko Cerkvijo? Bo izginila? Bo izginila, kakor je nekoč želel Dioklecijan, da izgine? Se ji bo v prihodnjih stoletjih dogajalo, kar se zdaj dogaja s Cerkvijo na Bližnjem vzhodu?
Na ta vprašanja imamo odgovor. Ne dajeta nam ga niti islam, niti ateistični aktivizem vseh barv in sort, niti ozkogleda in dvolična politika. Odgovor si dajemo kristjani sami. Naš osnovni problem, ki napoveduje izginotje Cerkve, je naša tiha apostazija. Samo mi lahko ta tip odpada od vere ustavimo – začenši vsak pri sebi. To, kar je danes naša najbolj šibka točka, naj postane naša priložnost za zaustavitev duhovne erozije in ponovni vzpon evangelija na evropskih tleh.

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 1, str. 3.