Kar lep kup vprašanj se mi je nabralo v vseh teh letih, kar te poznam.
Bil si eden prvih svetnikov, ki je vstopil v moj otroški svet, morda celo prvi, če odštejem svetega Miklavža, a moram hkrati tudi priznati, da si se mi ‘razodel’ na – reciva temu – romantičen način, saj sem te spoznal preko knjige francoskega pisca Abela Moreauoja Frančišek je zapustil raj, ki jo iz srca priporočam v branje. Vsem. Še posebej pa frančiškanom, minoritom in kapucinom. In duhovnikom. Posebej župnikom, saj je za ‘profesorske duhovnike’ preveč preprosta, da bi jo razumeli. In očetom in mamam. In otrokom. Vsem, kot sem rekel.
Tvoja življenjska zgodba navdihuje in navdušuje vse po vrsti: verne in neverne, celo brezverce, predvsem pa iskalce … Kajti iskalec si bil tudi ti.
Pa me zanima, kaj si misliš o številnih redovih, ki so nastali iz tvojega ‘nereda’? Meni se zdi, kot da je vsak, ki je zagrizel v tvoj kos kruha, tudi sam hotel postreči ljudem s čim takim, in je po spominu sestavljal recept … in so se napekle žemljice in rogljiči, pogače in kolači, celo večnadstropne torte, z raznoraznimi prelivi in okraski … da dostikrat od tvojega kruha ni več ne duha ne sluha, predvsem pa ne Duha?
Povej, kaj si misliš o mogočnih samostanih, z marmornatimi stopnicami in pozlačenimi ograjami, o garsonjericah in vzmetnicah z dvojnim vzmetenjem in spominsko peno, ti, ki si spal na golih tleh?
Kaj si misliš o veličastni večnadstropni cerkvi, ki so ti jo sezidali nad glavo, ti, ki si se slekel do golega, ko je svoj obisk napovedala Sestra Smrt? Kot si se gol poslovil tudi od svojega očeta, ko si se napotil po poti iskanja Tistega, ki si ga pravzaprav že našel. In ki je našel tebe. In se mi, mimogrede, zdi strašno zabavno, da so te za svojega zavetnika in patrona vzeli krojači, tkalci in trgovci s platnom … ko si vendar vse sešito in stkano zmetal skozi okno in razdal. In razburil svojega očeta.
Povej, bi bil danes, ko bi bil “spet zapustil raj”, raje pater ali frater?
Povej, si si mislil, ko si v Grecciu k jaslim privezoval oslička, da bo čez stoletja to postal tak biznis in tekmovanje?
O, še kar nekaj vprašanj je, ki bi ti jih rad zastavil, pa ne upam takole javno … da me ne bi za ušesa vlekli in po zobeh vlačili tvoji profesionalni sledilci … In tudi na ta, ki sem se ti jih upal javno zastaviti, pravzaprav poznam odgovor. Prebral sem ti ga v očeh na portretu, ki ga je naslikal in mi ga podaril moj oče … Saj ga poznaš? Prepričan sem, da se je predrenjal skozi nebeško množico do tebe in ti zastavil katero od vprašanj s katerimi te utrujam v temle pisanju. Omenjeni potret visi na steni v naši jedilnici, tako da, če morda ne veš, paziš na vsak moj grižljaj. In sam vem, čeprav ti ne šteješ, da je teh grižljajev malce preveč za mojo višino …

A če dobro opazuješ, moraš vseeno priznati, da imam raje kruh kot torto!
Ljubi moj sveti Frančišek Asiški. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str. 114.

Delno poznam delovanje minoritov, frančiškanov in kapucinov. Dobro poznam njihovega ustanovitelja sv. Frančiška Asiškega, ni mi pa jasno, kakšna je razlika med temi tremi redovi.
Marjeta

Nekateri katoliški redovi so imeli izjemno razgibano zgodovino. Pomislimo na benediktince, ki so imeli na obrobju današnje Slovenije kar nekaj pomembnih samostanov, čeprav na področju sedanje Slovenije samo enega, in sicer v Gornjem Gradu. Ta je bil ob ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1462 ukinjen in imetje je bilo izročeno novoustanovljeni ljubljanski škofiji. Več sreče so pri nas imeli cistercijani, ki sicer niso benediktinci, pa se ravnajo po Pravilu sv. Benedikta, imajo pa seveda svoje Konstitucije, ki izražajo posebnost cistercijanskega meniškega življenja. Tudi cistercijani imajo reformirane veje. Nekaj podobnega se je dogajalo z redom manjših bratov, ki ga je ustanovil sv. Frančišek Asiški, in je danes razdeljen na tri samostojne redove ali veje: frančiškane, minorite in kapucine.

FRANČIŠEK ASIŠKI, ustanovitelj reda manjših bratov
Sv. Frančišek Asiški (1181/82–1226) je približno pred 800 leti ustanovil red manjših bratov (za ljubitelje latinščine: Ordo Fratrum Minorum – OFM) s pestro zgodovino in s številnimi reformami, ki se še vedno pojavljajo. Pri vseh redovih manjših bratov, nekdanjih in sedanjih, je neka skupna stalnica, ki izhaja iz samega imena reda, to sta bratstvo in majhnost, ki vključuje uboštvo in skromnost. Tema osnovnima temeljema bratstvu in majhnosti se nikoli noben red ali nobena veja manjših bratov ni odpovedal, bile so pa različne razlage tako bratstva kot majhnosti, kar je prihajalo do izraza na različnih področjih bratskega življenja in delovanja ter tudi glede odnosa do lastnine in pri gradnji večjih ali manjših cerkva in samostanov. Občasne reforme so navadno imele cilj: vrnitev k temeljnim virom, predvsem k Frančiškovemu Vodilu in njegovim spisom, kar za vse redove tudi poudarja 2. vatikanski cerkveni zbor.

RAZVOJ REDA MANJŠIH BRATOV
Frančišek Asiški je bil predvsem karizmatik, ki je želel »živeti po evangeliju« in si je izbral za vrhovnega predstojnika svojega bratstva Svetega Duha in najprej tudi ni želel ustanoviti nove redovniške skupnosti. Na koncu življenja je rad ponavljal, da mu je »Gospod dal brate«, ki jih je sprejemal s hvaležnostjo in se je s prvimi brati, ko še ni dopolnil trideset let življenja, že leta 1209/10 odpravil k papežu Inocencu III. v Rim, da bi jim papež kot naslednik apostola Petra dovolil – po zgledu apostolov – živeti po svetem evangeliju. Papež Inocenc III., najbrž največji pravnik tistega časa, mu je ustno dovolil, da z brati lahko »živi po svetem evangeliju«. To se danes čudno sliši, ker je bilo takrat zelo močno evangelijsko gibanje med krščanskimi sektami. Pri Frančišku pa je šlo za »način življenja« po sv. Evangteliju. Pozneje je s pomočjo bratov napisal dve ohranjeni Vodili, nepotrjeno (1221), ki je bilo zelo duhovno in polno evangeljskih navedkov, in kmalu še drugo, ki je bilo bolj pravno podprto in zato tudi sprejemljivo za rimsko kurijo. Tega drugega je papež Honorij III. 29. novembra 1223 potrdil kot končno veljavno in ga zato tudi imenujemo Potrjeno Vodilo, ki ga še danes sprejemajo vsi manjši bratje za svojo temeljno zakonodajo, tj. »ustavo«.
Zgodovina manjših bratov je bila od začetke zelo dinamična in je kmalu, če govorimo simbolično, začela poganjati nove veje, ki so želele živeti čim bolj zvesto v luči Frančiškovega Vodila in njegove Oporoke. Ta napor, živeti po evangeliju, je prinesel redu manjših bratov veliko svetega ter dragocenega pa tudi različne nevšečnosti, pretiravanja ter bolečine. Tu ni prostora, da bi opisali ves razvoj. Omenimo le glavne značilnosti, ki so se pojavljale znotraj reda že v 13. in 14. stoletju, med manjšimi brati spirituali (duhovneži), ki so zahtevali popolno odpoved posesti in so v marsičem pretiravali in manjšimi brati konventuali, ki so sprejemali papeške bule z razlago Vodila v luči apostolskega življenja bratov in so zelo poudarjali pomembnost skupnosti. Nekaterim manjšim bratom se je zdelo, da so zagovorniki manjših bratov konventualov v nekaterih obdobjih preveč poudarjali določene vzorce in prvine meniških redov, predvsem cistercijanskega, čeprav vse z blagoslovom uradne Cerkve. Proti koncu 14. in v 15. stoletju, ko več ni bilo spiritualov, je znotraj reda manjših bratov ponovno prihajalo do želje po reformi in do pospeševanja natančnega ali celo dobesednega izvrševanja Vodila (observance). Tako nastanejo nekatere province manjših bratov, ki po natančnem izvrševanju Vodila postanejo znane kot province manjših bratov observantov, pozneje tudi manjših bratov reformatov, rekolektov, alkantarinov in drugih. Normalno, da je med vejo reda manjših bratov observantov in drugih reformiranih vej manjših bratov ter manjšimi brati konventuali prihajalo do določenih napetosti. Do leta 1517 so imele vse veje manjših bratov skupnega vrhovnega predstojnika (generalnega ministra, služabnika vseh manjših bratov), ki je bil redno konventual (minorit), nekateri so občasno sicer imeli svoje vikarje, toda red je ostal eden z enim vrhovnim predstojnikom.

TRIJE SAMOSTOJNI REDOVI MANJŠIH BRATOV: MANJŠI BRATJE FRANČIŠKANI, MANJŠI BRATJE MINORITI IN MANJŠI BRATJE KAPUCINI
Papež Leon X. je leta 1517 po dolgih pogovorih in tudi težkih razpravah izdal bulo Pojdite tudi vi (Mt 20,1-10), s katero je red manjših bratov praktično razdelil na dva redova: manjše brate observante in manjše brate konventuale. Od takrat oboji, observanti in konventuali, obhajajo vsak svoja vrhovna redovna zborovanja (generalne kapitlje) in vsak red voli svojega vrhovnega predstojnika. Zdi se, da je papež Leon X. bil bolj naklonjen manjšim bratom observatnom, čeprav so tudi manjši bratje konventuali bili ves čas svoje zgodovine tesno povezani z vsakokratnim papežem. Dobrih deset let po razdelitvi reda manjših bratov na manjše brate observante in manjše brate konventuale, leta 1528, pa je papež Klemen VII. potrdil novi reformirani red manjših bratov in sicer manjše brate kapucine. Tako od leta 1528 obstajajo trije redovi manjših bratov: manjši bratje konventuali (minoriti), manjši bratje kapucini in manjši bratje observanti, katerim je papež Leon XIII. leta 1897 pridružil vse takratne veje manjših bratov reformate, rekolekte in alkantarine, ki so z observanti sprejeli skupne Konstitucije, in od takrat se imenujejo samo manjši bratje, brez dodatka. Do takrat so vsi manjši bratje imeli k uradnemu naslovu red manjših bratov še neki dodatek. Od leta 1897 imajo Frančiškovi moški redovi manjših bratov uradno te naslove: manjši bratje (OFM) (pri nas na kratko imenovani frančiškani), manjši bratje konventuali (OFMConv) (pri nas in v nemško govorečih deželah imenovani minoriti) in manjši bratje kapucini (OFMCap) (pri nas imenovani kapucini). V različnih državah so še danes zelo različna poimenovanja in zato prevajalci in predvsem novinarji pogosto prevajajo dobesedno, kar pa ni vedno točno. V Italiji, podobno kot na Hrvaškem, so frančiškani (francescani) skupno ime za vse manjše brate: frančiškane, minorite in kapucine. Tako večkrat slišimo, da Italijani uporabljajo tudi uradno, vsaj ponekod, za znanega kapucina br. Raniera Cantalamessa izraz »francescano«, kar se v italijanščini dobro sliši. »Frate minore« (manjši brat) ali samo »minore« (manjši) v Italiji pomeni brat frančiškan, »frate conventuale« (brat konventual) pa vedno brat minorit, le »frate cappuccino« (brat kapucin) pomeni vedno brat kapucin. V Italiji (francescano) in na Hrvaškem (franjevački) pomeni »frančiškanski« tisti pridevnik, ki vključuje vse moške in ženske redove in kongregacije, ki izhajajo iz Frančiškove karizme. V Sloveniji pa izraz »frančiškanski« izrecno vključuje samo frančiškane. Zato pri nas nekateri rajši uporabljajo izraz »frančiškovski« za vse, kar vključuje Frančiškovo karizmo. Po tej razlagi bi bila v slovenskem jeziku »frančiskovska duhovnosti« tista, ki je skupna vsem trem redovom manjših bratov, pa tudi Frančiškovemu svetnemu in samostanskim moškim ter ženskim redovom, kongregacijam in inštitutom, ki živijo po karizmi sv. Frančiška Asiškega. Duhovnost posameznih vej manjših bratov pa znotraj skupne frančiškovske karizme in duhovnosti opredeljujejo njihove Konstitucije. Tako lahko govorimo o skupni frančiškovski duhovnosti in znotraj nje o frančiškanski, minoritski in kapucinski duhovnosti. Posledično to velja tudi za kongregacije in inštitute posameznih redovnic in redovnikov, ki živijo lastno karizmo znotraj frančiškovske duhovnosti.
Vsak od treh redov manjših bratov (frančiškani, minoriti in kapucini) ima tudi svojega vrhovnega predstojnika, ki je po uradni cerkveni razlagi naslednik sv. Frančiška Asiškega.
Vrhovni predstojniki frančiškanov, minoritov in kapucinov ter vrhovni predstojnik samostanskih tretjerednikov (lat. Tertius Ordo regularis – TOR, pri nas na Primorskem, v Istri in v Dalmaciji imenovani glagoljaši), ki so v letih 1473–1806 imeli samostan tudi v Kopru, se občasno dobivajo na skupnih sestankih in izdajajo skupne dokumente. Pogosto se jim pridružijo tudi vrhovni predstojnik (predstojnica) Frančiškovega svetnega reda in predsednica (predsdednik) frančiškovskih kongregacij in inštitutov. Predstojniki imenovanih so povezani v Frančiškovski mednarodni konferenci bratov in sester. Tudi na slovenski narodni ravni so manjši bratje (frančiškani, minoriti in kapucini) in sestre Frančiškovih kongregacij in inštitutov povezani v Frančiskovski konferenci Slovenije.
Vsi trije redovi manjših bratov imajo skupno Vodilo in isti poudarek na bratstvu in majhnosti, ki vključuje uboštvo in ponižnost, čeprav ima vsak red svoje Konstitucije, ki so obnovljene v tradiciji posameznega reda in v skladu z novim Zakonikom cerkvenega prava. Vsak red ima tudi svojo tradicijo glede samostanskega življenja in tudi glede odnosa do arhitekture svojih samostanov in cerkva. Kapucinska reforma manjših bratov je zahtevala zelo skromno gradnjo samostanskih cerkva in samostanov, česar tudi barok ni uspel spremeniti.
Vsi trije sedanji redovi manjših bratov, lahko načelno rečemo, imajo skupne svetnike do leta 1517, od takrat pa vsak red svoje, saj je Bog v vseh treh redovih manjših bratov ves čas zgodovine omogočal svetost, kar pomeni, da so živeli v bratstvu in majhnosti. Med skupnimi svetniki do leta 1517 je najbolj znani sv. Frančišek Asiški (= 1226), ki je ustanovitelj reda manjših bratov, nato sv. Anton Padovanski (= 1231), sv. Bonaventura (= 1274) ter številni drugi, saj je vseh 26. Med frančiškani sta zelo znana sv. Leonard Portomavriški (= 1751) in sv. Juniper Serra (= 1784), med minoriti sv. Jožef Kupertinski (= 1663) in sv. Maksimilijan Kolbe (= 1941), med kapucini sv. Leopold Mandić (= 1942) in sv. pater Pij iz Pietrelcine (= 1968).
P. Robert Bahčič, frančiškan, je »Zgodovini Frančiškove karizme v svetu in pri nas« dal zanimiv naslov Čudež, ki traja 800 let, kar velja tako za Frančiškovo karizmo v zgodovini kot tudi v dandanašnjem času, saj Frančiškova karizma še vedno poganja nove veje in nove mladike tako v katoliški kot v drugih krščanskih Cerkvah. Zanimivo, da si je tudi sedanji papež Jorge Mario Bergoglio, prvi papež jezuit, izbral za papeškega zavetnika sv. Frančiška Asiškega, ki ga očitno nagovarja.
Tistim, ki se zdi odgovor preveč strokoven, se opravičujem, morda pa je le prav, da včasih tudi bolj zapletene strani Cerkve ali cerkvenih redov strokovno razložimo. Vsem, predvsem pa vam, gospa Marjeta, lep dopustniški ali počitniški pozdrav

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 8, str 62-65.

4. oktobra goduje sv. Frančišek Asiški (1181/2-1226).

Dolgo sem tehtal, kako naj naslovim tokratno razmišljanje. Spontano se mi je zapisal naslov: Politika je v riti, pa sem vedel, da bi s tem spravil v stisko urednika (smo vendarle Ognjišče). Potem sem naslov omilil: Politika je v temi (tam zadaj je namreč tema), a se mi je zdel za posameznike še vedno težko sprejemljiv. Zakaj bi se spotikali ob naslovu, ko je že tako tema dovolj spotakljiva? No, in končno sem pristal na gornjem naslovu. In zakaj prav ob sv. Frančišku? Ker kaže na alternativo! Pomislite, v času križarskih vojn se ta svetnik popolnoma miren odpravi na klepet k samemu sultanu. Pri svetih ljudeh je raznolikost material za igrivo dopolnjevanje in ne za bojevanje.
K miru nas ne bodo spravili politiki, kaj šele gospodarstveniki; pot miru kažejo božji otroci. Tem je tuja nekonstruktivna napetost razdeljenih na dvoje med katerimi teče žolčnost (pomislite na naše parlamentarne razprave) in se krešejo strele z namenom, da bi pobile nasprotnika. Nikar ne mislite, da je božji otrok naivnež; on je modrec, ki zavestno izstopa iz primitivizma, ki se dan za dnem propagira ob 19. uri na nacionalni in komercialni TV. Gledaš, se čudiš in ne moreš verjeti, da vladajo svetu ljudje, ki se preprosto niso sposobni zmeniti. Ujeti so v koncept dvojnosti, začinjen s pohlepom, v katerem se v skrajnem primitivizmu razvrščajo med naše in ne-naše, pri čemer so naši dobri, ne-naši pa so, se ve, seme zla (tako gledajo z ene kot z druge strani). In potem se igrajo boj, pri čemer se misel na javni blagor skoraj popolnoma izgubi – politika pa naj bi vendarle bila, že po definiciji, skrb za javno dobro. Če pa že je ‘javni blagor’ v njihovih ustih, pa je po večini le zato, da se lahko z njim v svojem otročjem vrtcu tolčejo in obmetavajo. In ker vedo, da bomo mi, v ‘prime timu’ TV programa, opazovali njihovo početje, je njihova igra le še bolj ognjevita, saj računajo na čas, ko je potrebno tudi nas razvrstiti na naše in ne-naše. Le tako se lahko potem izvoljeni zopet vrnejo k svojim interesnim igram v tiste tako prijetna vladne prostore, kjer ob vseh ugodnostih kar mimogrede pozabijo na vzpostavitev temeljne pravičnosti tudi za ljudi brez privilegijev in moči. (Iz lastnega izkustva: V času težke bolezni sem šel čez proces zdravljenja po redni poti. Ko pomislim, kakšna je, se počutim do skrajnosti ponižan!) To, kar bi en solčavski kmet uredil po svoji zdravi logiki v kratkem času, bodo izvoljeni mleli v svojih ustih leta in leta. In naredili ne bodo nič, kar bi bilo v nasprotju z globalnimi interesi ekonomije. Ta pa zelo mirno pohodi malega človeka. Takšna ekonomija vsekakor ne potrebuje ta pravih politikov. Potrebuje tragikomično karikirane marionete, dovolj teatralne, da ne prepustijo pozornosti k tistim, ki stojijo za njimi. Njihova predstava se odvija po scenariju silno podobnem plehkim nadaljevankam z osnovno strukturo: dve strani se kregata in ena je seveda dobra (to so naši) in druga je zla. Poglejte si nocojšnji TV dnevnik. Potem vam ga doooooolgo časa ni potrebno gledati. Prav nič ne boste zamudili! Nadaljevanka se kar naprej vrti po klasičnem vzorcu: v različnih zgodbah se dva – dve strani – še vedno menita, da se slabo zmenita.
Potrebno bo poiskati alternativo. Ta ni (samo) v iskanju novih političnih obrazov. Kaj ti pomagajo drugi ljudje, če pa imajo v glavah utečene modele ravnanj, po katerih so neredko še bolj zadrto ‘ta stari’ (čeprav po letih mladi)? Pri iskanju drugačnega vzorca vodenja družbe se bo vredno ozreti nazaj – do tja, kjer Bog po preroku svari naj si nikar ne izbiramo sedaj obstoječi način vladavine. Preberite si v Svetem pismu knjigo Sodnikov (9, 7-15).
Kot trnov grm so nas omrežili in sami cvetijo, ker nas izčrpavajo. Pred tovrstnimi vladarji so vodili svet modri razsodniki, ki niso imeli statusa gospodovalcev, kot ga imajo sedaj privilegirani oblastniki. Celo Bog se ni rodil k nam kot kralj; Jezus vstopa tja, kjer je najšibkejši člen družbe, da dvigne slehernika k dostojanstvu. Če živiš v aklimatiziranih vladnih prostorih, nimaš pojma, kaj doživlja brezpravni revež v pogosto zatohli realnosti. Za primer: kako mirno so naši politiki dopustili, da se sredi med nami povozi pravičnost in se ponovno uveljavi čas sužnjev. Izrodili so se v sami srčiki svojega poslanstva! Njihova dejanska učinkovitost, ki se meri na najšibkejših členih družbe, je skrajno sramotna. Svoje igrice pa se lahko gredo, ker nas tako učinkovito med seboj delijo – potem z lahkoto vladajo. Slovenci smo ena najbolj razklanih družb. Kar naprej nas uniformirajo na leve in desne in ne uvidimo, da sta pri slehernem vzponu potrebni obe roki – leva in desna. Če mislimo napredovati kot posamezniki in kot družba, bo potrebno misliti z glavo in uporabljati obe roki. Angeli imajo dve krili: levo in desno – glava pa mora počivat v sredini: v Tretjem, v božjem, v Sveti Trojici. Bog ne deluje v boju med dvema. Krščanstvo oznanja Boga kot Trojico (le ta je Sveta). Napetost med + in – (dvojnost) je lahko uničujoče smrtonosna, če ni primernega T/tretjega – veznega člena (pomislite na žarnico); le takrat je napetost v korist, je za svetlobo.
In kdo je tretji? V sodstvu je to mediator, v socialni psihologiji je norma, v politiki naj bi bil to javni blagor ... – vsekakor gre za nekaj božjega in za Boga samega. Mislim, da so to razumeli trije krščanski možje, začetniki Združene Evrope: De Gasperi, Adenauer in Schumann (božji služabnik – kandidat za svetnika). Njihov moto je bil: »Ne eden proti drugemu, pač pa v božjem drug z drugim!«
Na sto milijone žrtev vojn samo v prejšnjem stoletju, ker so nas vladarji naščuvali v preživelo igro dvojnosti, nam govori, da je dovolj ravnanja po miselnem vzorcu nekonstruktivne, bojevite razdeljenosti. Mar ni že skrajni čas, da udejanjimo model, ki nam ga kaže Bog sam, kot Sveta Trojica? Med nespametno razdeljenimi prosi Frančišek Asiški: »Gospod, naj bom orodje tvojega miru.« To je v Bogu tudi naše poslanstvo!
Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (10) 2011, str. 36

»Neuk, bosonog, brez načrtov, predan pa navdihu milosti prisluškuje evangeliju brez predsodkov, tako zares, da ga pretrese nekaj stavkov in že gre, da jih uresniči v življenju … Njemu je evangelij pomenil toliko, kolikor ga je prevedel v življenje. Zato je ta prevod tako razumljiv za učene in preproste, ne samo za kristjane, ampak tudi za pogane.« Tako je Franc Sodja na kratko predstavil Frančiška – asiškega Ubožca, čigar lik spada med najbolj mikavne v vrsti svetnikov katoliška Cerkve. Frančišek se je rodil leta 1182 v mestu Assisi. Oče je bil trgovec in sin naj bi ga nasledil. Ko mu je bilo dvajset let, je vse, kar je imel svojega, razdal revežem, bogata oblačila je vrnil očetu ter se umaknil v samoto. Preživljal se je z darovi, ki jih je priberačil. Njegovemu zgledu so sledili številni njegovi prijatelji in tako je nastala prva Frančiškova družina, ki se je naglo večala. Leta 1223 je papež potrdil Frančiškovo Vodilo – redovna pravila. Leta 1224 je Frančišek dobil znamenja Kristusovih ran, ki jih je nosil do smrti 3. oktobra 1226. Pred obiskom sestre Smrti je zložil Sončno pesem ali Hvalnico stvarstva. »V tej lepi hvalnici nas spominja, da je Zemlja, naš skupni dom, kakor sestra, s katero si delimo življenje, in dobra kakor mati, ki nas sprejema v svoje naročje,« piše papež Frančišek v svoji okrožnici Hvaljen, moj Gospod. (sč)
Na sliki: Stane Kregar, sv. Frančišek, sgrafito, zvonik ž. c. sv. Cirila in Metoda, Ljubljana Bežigrad, 1967.

Na Slovenskem imamo sv. Frančišku Asiškemu posvečenih pet cerkva (dve župnijski, dve samostanski, eno podružnično) in dve kapeli. V LJ nadškofiji je asiški Ubožec zavetnik župnije Ljubljana – Šiška. (spodaj) – V KP škofiji sta dve samostanski cerkvi sv. Frančiška: v minoritskem samostanu v Piranu (2) in v Vipavskem Križu (3); podružnična cerkev pa je na Janeževem Brdu (4) (Prem). – V MB nadškofiji je sv. Frančišku Asiškemu posvečena cerkev v Mariboru – Radvanje (1), njegova kapela pa je tudi v Mariji ob Bistrici (Muta). – Kapela sv. Frančiška Asiškega je tudi v župnišču v Trebnjem (NM škofija).

ZAVETNIK
Sv. Frančišek je zavetnik ubogih, socialnih delavcev, varuhov stvarstva, trgovcev, krojačev, tkalcev, trgovcev s platnom, z lanom in tapetami; frančiškanov; je priprošnjik proti glavobolu in proti kugi

Hvaljen, moj Gospod, / v naši sestri zemlji, / ki kakor mati nas hrani / in nam gospodinji / in prinaša različno sadje / in pisane rože z zelenjem. (iz Frančiškove Sončne pesmi)

 Ljubljana - Šiška

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 10, str. 115

Na slikah in kipih sv. Frančiška Asiškega vidimo, da ima na rokah in nogah znamenja Kristusovih ran. Kaj ta znamenja Jezusovega trpljenja in smrti na križu pomenijo? (Ciril)
Tem znamenjem pravimo ‘stigme’ (gr. stigma, stigmatos – vbod, pega), človek, ki jih ima, pa se imenuje stigmatik. Pojav je zelo zapleten in Cerkev je pri presoji stigmatizacij zelo previdna. Prvi zgodovinsko izpričani primer karizmatične stigmatizacije je sv. Frančišek Asiški. Ko je 14. septembra 1224, na praznik Povišanja sv. Križa na gori Alverna z veliko ljubeznijo premišljeval Kristusovo trpljenje, je imel videnje Križanega, ki mu je razodel, da ga bo podobnega njemu naredila njegova velika ljubezen do Gospoda in ne telesno trpljenje. Ko je bilo videnja konec, so na Frančiškovih rokah, nogah in na prsih ostale rane, kakršne vidimo pri Jezusu na križu. Te rane so bile vidne tudi drugim in imel jih je do smrti. Stigme, znamenja Kristusovih ran, so imeli tudi nekateri drugi svetniki. V našem času je bil najbolj znan stigmatik kapucinski pater sv. Pij iz Pietrelcine (1887–1968), ki je znamenja Kristusovih ran prejel 20. septembra 1918. Na ukaz predstojnikov je moral rane na rokah zakrivati z rokavicami; ostale so mu do smrti. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 10, str.47

Ob pohodu za življenje
Zgodilo se je, da sem zanosila. Ko sem to povedala fantu, je odšel in me pustil samo. Prizadeta in razočarana sem se odločila za splav. Prej nisem veliko razmišljala o tem in nisem pomislila, da je to umor majhnega človeka – mojega otroka. Ko so mi naredili splav in ni bilo več poti nazaj, se je oglasila vest. Žal mi je za to odločitev, kolikor imam las na glavi. Pred posegom bi moral biti posvet s strokovnjakom in moj otročiček, bi bil sedaj z menoj in nama bi bilo lepo. Kdor ima ljubezen v srcu, ima vedno nekaj, kar lahko da. (Nina)

Zgodba

Zelo jo je prevzelo

»Kako to, da davi nisi prišla na predavanja tako zgodaj kot običajno?« je študentka vprašala svojo najboljšo prijateljico.

»Šla sem v cerkev, da bi malo pomolila. Veš, vsako jutro vidim, da gre moj oče zelo zgodaj v službo. Včeraj zjutraj sem ga vprašala: 'Očka, zakaj raje ne počivaš še malo doma, ampak greš že tako zgodaj na delo?' Odgovoril mi je: 'Ne grem naravnost na delo, prej grem v cerkev, kjer molim in sem pri maši.' Njegov odgovor je naredil name tak vtis, da sem se odločila, da bom tudi jaz delala podobno.«

Od takrat je študentka vsako jutro šla k maši, preden je šla na predavanja.

Misel

Zgled govori glasneje kot množica besed.

Lep zgled je najboljša pridiga. Na ljudi naredi večji vtis pridigarjev zgled kakor pa vsebina njegove pridige. Z zgledom najbolj prepričamo poslušalce. Naše življenje bi moralo biti tako zgledno, da bi druge ljudi privlačil naš način življenja.

Besede mičejo, zgledi vlečejo, pravi ljudska modrost. Ali naš zgled vodi ljudi v pravo smer?

Molitev

Gospod Bog,
zahvaljujemo si ti za vse ljudi v življenju,
ki so s svojim zgledom pripomogli,
da te poznamo in ljubimo
in da zaradi tebe ljubimo tudi svoje bližnje.
Naj se trudimo, da bomo živeli tako lepo,
da bomo s svojim življenjem zgled drugim.
Naj se zavedamo, da naš način življenja vpliva na druge,
pa naj delamo dobro ali slabo.
Hočemo biti drugim dober zgled,
prosimo te, pomagaj nam prav živeti.
Naj nas ne premoti mišljenje,
da ne moremo biti zgled za druge,
ker nimamo ničesar, kar bi jim mogli dati.
Naj ne pozabimo darov,
ki si nam jih v svoji dobroti naklonil,
in si jih sami nismo zaslužili.
Predvsem pa naj se zavedamo, da si nas ustvaril,
da bi naša luč svetila pred ljudmi
in ne bi sebično živeli v temi.

Iskrica

Bodi vsem zgled za dobra dela. (Tit 2,7)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, Vzor, v: Ognjišče 9 (2011), 14-15.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 29.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

“To je dan, ki ga je naredil Gospod ...”
Na današnji pred osemintridesetimi leti sva midva pred Bogom in ljudmi potrdila najino ljubezen.
Kako hitro se leto umakne drugemu in se postavi v vrsto preživetih! Obletnice kar letijo mimo! Naenkrat spoznaš, da jih je že dolga vrsta, ki gotovo močno presega tisto polovico tebi odmerjenih let.
Kaj vse se je v teh letih zgodilo? Koliko lepih spominov, pa tudi žalostnih in takih, ki bi jih najraje izbrisal, a se ne da. Tu so, tu bodo ostala, v kronološkem zapisu Knjige življenja vsakega človeka.
Kot na vsako obletnico poroke, sem zjutraj najprej objela in poljubila mojega življenjskega sopotnika in mu rekla: »Hvala ti, da si tako dolgo vzdržal z menoj!«
Temu vedno sledi prisrčen smeh: »Ni bilo težko. S teboj je lahko živeti.«
S to pohvalo mi vlije novih moči, poletim naprej v zaupanju vanj, v zaupanju vase in predvsem v zaupanju v naju.
Na prstu vrtim obroček – moj poročni prstan. Malo se mu že poznajo leta, tako kot nama. Na njem ni tako lepega napisa, kot na tistem iz stare, potopljene ladje: “Ničesar več ti ne morem dati” in roki, ki držita srce – a moj je blagoslovljen za vse čase.
Ko je Bog prva človeka postavil v raj, bi jima tudi lahko rekel: “Ničesar več vama ne morem dati.” Imela sta vse, saj sta bila v raju. Pa vendar sta hotela več. Človek bi že od nekdaj rad preskočil dobo staranja, umiranja, smrti in čakanja na vstajenje. V Knjigi modrosti piše: »Bog je človeka ustvaril za neminljivost.« Treba je le Bogu zaupati in se mu prepustiti.
Pri prvi poroki so bili navzoči trije: Bog, ženin Adam in nevesta Eva. Tudi zdaj so pri vsaki poroki navzoči trije: Bog, ženin in nevesta. Vsako tako sklenjeno zvezo Bog posvečuje s svojo navzočnostjo.
Čudovito je Bog uredil, da se mož in žena v svoji različnosti dopolnjujeta in dograjujeta. Če je v zakonu prisoten Bog, se ljubezen z leti požlahtni in ne ugasne.
Ko sva izrekla svoj ‘da’, sva se zavezala drug drugemu: »Lahko se zaneseš name, v dobrem in v hudem, v mladosti in starosti, v zdravju in bolezni. Vedno, do konca življenja, bom ob tebi.«
V vseh teh skupnih letih sva oba vsakodnevno potrjevala in izpolnjevala to zavezo. Bile so tudi ‘hude, nevihtne’ ure, a za njimi je sonce še lepše sijalo. Starejša ko sva, manj jih je in krajše, milejše so.
Z leti sva si postala podobna: imava iste misli, uporabiva iste stavke, izrečeva isto besedo, Ne potrebujeva besed, da uganeva želje in potrebe drug drugega.
Kdo bi bolje razumel moj strah ob prvih znakih staranja, pešanja moči in pameti? S kom bi delila lepe, vesele, pa tudi žalostne spomine, če ne z nekom, ki je del vsega tega? S kom bi vsak večer znova molila svojega Boga in se mu zahvaljevala za vse prejeto, ga prosila za pomoč, mu izkazovala ljubezen in občutila njegovo usmiljeno dobroto, če ne bi imela moža – točno tega, ki ga imam?
Nikoli ne bi mogla moža zamenjati z nekom, ki vsega tega ne pozna.
»Ali me boš ljubil ti, tudi ko mladost zbeži, táko s sivimi lasmi, ali me boš ljubil ti ...« poje pevka iz radia. Rada imam to pesem. Zdi se mi, da so besede prepisane iz mojega srca, in premišljujem: »Če je ljubezen prava, zakonca živita v sožitju drug ob drugem, ne glede na gube in sive lase.«
Spominjam se tudi neke druge pesmi, ki sem jo rada poslušala in sama pri sebi večkrat prepevala: “Rad bi se postaral s teboj ...” Nasmehnem se. To besedilo za naju ni več aktualno. Midva sva se že postarala. Drug ob drugem, z roko v roki, se srečna, z gubami in sivimi lasmi, že nekoliko betežna, ozirava nazaj na prehojeno pot.
»Da, bilo je vsega po malem. Ni manjkalo solz, a bile so to tako solze bolečine, kot solze sreče. Kdo ve, katerih je bilo več? Bog ve in piše, vpisuje jih v knjigo najinega življenja.«
Danes sva bila pri sveti maši in vsa današnja molitev se iz mojega srca dviga k Bogu: »Hvala ti, Gospod, za vse, kar bo pisalo v najini knjigi: kar je dobrega, naj odtehta vse slabo, in usmiljeno nama odpusti. Bodi z nama in naju vodi še naprej do veselega snidenja s Teboj. Tako v najini knjigi ne bo nikoli pisalo – Konec!«
Heli, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 09, str. 55.