Tako lepo je potovati po naši ljubi domovini. Za vsakim ovinkom te preseneti nov, čudovit svet, da se oko spočije in duša napolni. Viki rad, kadar mu le čas dopušča, zapelje na stranske ceste in občuduje svet okoli sebe. »To je pravi raj,« se ves prevzet pogovarja sam s seboj. »Podeželje se ohranja, polja so obdelana, hiše skrbno obnovljene.« Kadar se odpravijo na družinski izlet svoja doživljanja deli z bolj ali manj pozornimi poslušalci. Rad jih opozarja na cerkve in cerkvice na gričkih, ki s svojo belino krasijo pokrajino. Ko se peljejo skozi vasi, skoraj ni take, da sredi nje ne bi kraljevala cerkev. »Ena od sosednjih hiš mora biti župnišče,« išče s pogledom po stavbah v bližini cerkve.
+++
Ob ‘iskanju’ župnišča pomisli na domačega župnika. Ko je pred leti prišel v njihovo župnijo, je rekel ljudem, naj ga sprejmejo takšnega, kakršen je. »To pa ne bo lahko,« je takrat pomislil Viki in spomnil se je, kako je v neki župniji eden od članov župnijskega pastoralnega sveta nagovoril novega župnika ob njegovem nastopu: “Za vas je vse novo, za nas pa ste novi samo vi!” Njihov župnik je prišel v župnijo brez slovesnega sprejema. S svojo skromno prtljago se je vselil v ne preveč urejeno župnišče, začel opazovati svet okoli sebe in navezovati stike z ljudmi. Po nekaj mesecih se je v pridigi ljudem zahvalil; da so ga sprejeli takšnega, kakršen je, kot jih je prosil ob prihodu.
Rad je med ljudmi in ljudje radi prihajajo k njemu. Z veseljem prihaja na srečanja zakonske skupine, kjer skupaj poslušajo božjo besedo, molijo in se sproščeno pogovarjajo o vzgojnih problemih in njihovih izkušnjah. Vsak nasvet je dragocen, saj je vzgoja doraščajočih otrok iz leta v leto bolj zahtevna.
Nekega večera je stekla beseda o vsakdanjih stvareh. »V četrtek sva šla poslušat Milado Kalezić v Tuhinjsko dolino,« je povedal Viki. »Saj ni bil četrtek!« ga je popravila žena Stanka. »V petek sva šla.« »No, saj je vseeno,« je bil nekoliko nejevoljen Viki. »Čudno,« je pripomnila Anica, »da ne veš, kateri dan je bil. Četrtkov in petkov večer vendar nista enaka. Petkov večer ima poseben čar.« »Res je,« je prikimala Daša. »Midva s Francijem si vedno rečeva: “Hvala Bogu, danes je petek. Dva dni bomo imeli čas sami zase. Brez obveznosti, brez hitenja.”« »Mene v ponedeljek ponovno stisne, ko pomislim, kaj me čaka,« je zavzdihnila Stanka. »Meni pa so ponedeljki najljubši,« je vse presenetil župnik. »Vedno sem imel uradne ure ob ponedeljkih dopoldne in vedno sem se veselil ob misli, da bodo zopet prišli k meni moji farani.« Začudeno so ga pogledali. Kar malo nerodno jim je bilo, ker jemljejo svojo službo skoraj kot breme, on pa jo opravlja z veseljem.
+++
Že prvo leto je naš župnik na začetku šolskih počitnic pripravil oratorij za otroke. Animatorji so se za teden dni dela z otroki pripravljali skoraj pol leta, za pomoč pri izvedbi oratorija pa je prosil tudi starejše župljane. Prvi so priskočili na pomoč člani zakonske skupine. Viki je prevzel skrb za nabavo in razdeljevanje hrane, za prevoz otrok. Vzel je dopust in užival skupaj z animatorji in otroki. Dopoldne mu je minilo veliko hitreje kot v službi. Na kosilo je lahko pomislil šele takrat, ko so bili vsi otroci z animatorji na igrišču. K mizi so sedli vsi sodelavci, Viki je prišel med zadnjimi.
»Kje je pa župnik?« je vprašal, ko je prisedel.
»Pred pol ure so ga klicali v Dom starejših. Ravno pomolili smo. Spet bo imel vse mrzlo.«
»Ali so ga klicali k umirajočemu?«
»Nič ni rekel, samo vstal je in odšel.«
Viki še ni pojedel, ko se je župnik vrnil. Počakal je, da so mu pogreli hrano. Tedaj pa je spet zazvonil telefon. »Takoj pridem,« je dejal župnik in vstal. »Saj ne greste še domov?« je dejal Vikiju, ki mu je samo odkimal, in že je bil pri avtu.
Kar nekaj časa ga ni bilo nazaj. Počasi je stopil iz avta, pogledal, kam je kuharica spravila njegov krožnik, malo pogrel hrano in prisedel. Viki ga je s strani pozorno pogledal. Neki poseben izraz je zaznal na njegovem obrazu.
»To je bil že tretji varovanec Doma, ki sem ga danes pospremil na pot v večnost,« je spregovoril. »To se mi še ni zgodilo. Ta možakar pa je bil nekaj posebnega.«
»Ste ga poznali?«
»Prvič in zadnjič sva se srečala,« se je kar trgalo iz župnika. »Ko sem prišel, mi je sestra, ki skrbi za njegovo sobo in me je tudi poklicala, na hitro povedala, da jo je zjutraj prosil, če mu lahko izpolni dve želji: da bi prišla k njemu njegova žena in duhovnik.«
»Po tem vrstnem redu?«
»Po tem vrstnem redu. Z ženo se nista videla že nekaj let. Nista bila uradno ločena, le na smrt skregana. V Domu ga ni nikoli obiskala, zato je sestra le s težavo našla njeno telefonsko številko. Še težje jo je pregovorila, naj pride k umirajočemu možu.«
»In je prišla?« je pohitel Viki.
»Prišla. Ko sem prihitel pred sobo, je pred njo stala samo sestra. Kmalu je prišla iz nje žena, vsa objokana. “Zakaj me niste poklicali že prej?” je komaj spravila iz sebe. “Ker vas ni nikoli omenil,” ji je odgovorila sestra. “Kdo bi to razumel ... Zdaj hoče naj pride še duhovnik. Tega pa sploh ne razumem!” Ko sem stopil k njegovi postelji, se mi je zdelo, da ne bo mogel spregovoriti niti besedice. Prijel sem ga za roko. Odprl je oči in me nekaj časa samo gledal. “Najprej sem moral urediti z ženo in se ji opravičiti,” je s težavo lovil sapo, “zdaj pa moram urediti še z Bogom.”«
Tudi župnik je težko govoril. Vtisi so bili še preveč sveži.
»Odložil je breme in me hvaležno pogledal,« je čez čas nadaljeval. »Ne vem, od kod je vzel moč, da mi je podal roko in vdano dejal: “Zdaj lahko mirno odidem.” V recepciji so me povabili na kavo. Čez nekaj časa je po stopnicah prišla sestra in se nam pridružila. “Tako umirjenega že dolgo nisem videla. Hude težave smo imeli z njim. Hvala vam. Ni in ni se mogel posloviti s tega sveta. Zdi se mi, da bo zdaj mirno zaspal.”«
»Zdaj razumem,« je dejal Viki.
»Kaj razumeš?« ga je župnik vprašujoče pogledal.
»Od kod ta izraz na vašem obrazu.«
Župnik je z roko podprl glavo. »Nisem vedel, da ne znam skriti tega, kar nosim v sebi.«
»Saj tudi ni potrebno,« je pripomnil Viki.
»Veste, iz takih srečanj črpam moč za suhe dneve,« je s hvaležnim glasom priznal župnik.
Janko Jarc-Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 08, str. 55.

V prvi polovici maja sem zasledila novico, da je v Rimu potekala konferenca različnih strokovnjakov in politikov, ki iščejo odgovor na vprašanje, kako prispevati k večji rodnosti v Italiji in po vsej Evropi. Papež je na konferenci govoril o tem, kako sebične želje ubijajo rodnost in vodijo v žalost. Na začetku svojega nagovora pa je povedal, da se mu je med pozdravi ljudi med splošno avdienco približala neka petdesetletna gospa. V rokah je držala košaro in ga prosila, naj blagoslovi njenega otroka. Ko je sveti oče pogledal v košaro, je zagledal kužka. Nisem se mogel zadržati, moral sem jo okarati, je dejal. Rekel sem ji: ‚Gospa, mnogi otroci so lačni, vi pa s kužkom.‘
V tem se strinjam s papežem, da bi morali najprej poskrbeti za otroke, potem šele za živali. Ne gre za zanemarjanje živali, še manj za sovražen odnos do njih, ki se kaže z mučenjem ali pa s premajhno skrbjo za domače živali, ampak je treba najprej pomagati otrokom. Se motim? Zato se tudi strinjam s tistimi, ki pravijo, da bi bilo bolje, da bi predsednica slovenskega parlamenta ob obisku Afrike raje posvojila kakšnega lačnega otroka kakor pa opico. Včasih imam občutek, da je sodobna družba izgubila kompas, da počlovečuje živali in s tem izvaja tudi nad njimi neke vrste nasilje. Zdi se mi, da razne obleke in friziranje kužkov, njihovo tiščanje v stanovanjih za živali ni prijazno. Žival je žival in potrebuje svoj način življenja. Mnogi ljudje jim vsiljujejo svoj način, jih raztegujejo po lastnem kopitu. Žal se obenem mnogi današnji ljudje spuščajo na raven živali. Kaj menite vi o tem? Zanima me, ali žival pogine ali umre. Ali ne umre samo človek? Kakšen naj bo odnos kristjanov do živali?
Uršula

Vsa prepričanja katoliške vere slonijo na razodetju, ki smo ga prejeli po Svetem pismu in ustnem izročilu Cerkve. Iz nauka o stvarjenju jasno izhaja sporočilo, da je Stvarnik ustvaril človeka drugače kot vse ostalo stvarstvo; in to ostaja stalnica v učenju Cerkve vse do danes. Samo človeka je ustvaril po »svoji podobi, kot svojo podobnost« (1 Mz 1,26.27); samo njega je osebno »izoblikoval« in vanj »dahnil« svoj »življenjski dih« (1 Mz 2,7); samo človeka kot moškega in žensko je »blagoslovil« in jima naročil: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo na zemlji« (1 Mz 1,28). V Svetem pismu lahko najdemo še mnogo mest, ki govorijo o tej problematiki, a vse slonijo na temeljni in nepremostljivi razliki med človekom in živalmi.
To človekovo bogopodobnost in posebnost pri ustvarjanju je Cerkev vedno razumela kot izraz tega, kar je kasneje v verski misli in teologiji izraženo z idejo, da je človek ustvarjen kot oseba. V verskem pomenu se je ta izraz najprej uporabil za tri Božje osebe v Sveti Trojici in se nato prenesel na človeka, kar ponovno izraža neko podobnost, ki omogoča stik, odnos, komunikacijo med Bogom in človekom, saj je oseba določena prav z odnosom in ne zgolj s svojo človeško naravo. To pomeni, da človek korenini globlje od svoje narave v osebni biti ali bogopodobnosti in svojo žensko ali moško človeško naravo uporablja za izraz svoje osebe, in sicer najbolj v ljubezni. Tega seveda za živali in ostala ustvarjena bitja podhumanega sveta ne moremo trditi; velja pa podobno za angele, ki pa so tudi sposobni stopiti v odnos tako z Bogom kot s človekom, saj so tudi oni na svoj način osebna bitja. To razodeto dejstvo daje človeku povsem drugačno mesto v stvarstvu kot živalim. Zato ga nikoli ne smemo postavljati na isti nivo z njimi in tudi živali ne na človekov nivo. Človek ima in mora vedno ohraniti svoje enkratno dostojanstvo, ki ni primerljivo z odnosom do živali. Žival v tem pomenu ne more nikoli in nikjer zamenjati ali nadomestiti človeka in odnosov med ljudmi.

GOSPODOVATI NE POMENI NEODGOVORNO SE OBNAŠATI DO STVARSTVA
Iz tega temelja pa seveda ne izhaja, da lahko človek ravna z ostalim ustvarjenim svetom, zlasti z živalmi, slabo ali neodgovorno. Božje naročilo, naj si Adam in Eva (človek) zemljo z rastlinjem podvržeta in gospodujeta živalim, nikakor ni kakršno koli dovoljenje za slab, izkoriščevalski ali uničujoč odnos do tega sveta. Nasprotno! Svetopisemski pomen gospodovanja nosi v sebi odsev Božjega gospodovanja vsemu stvarstvu, ki je pozitiven odnos, saj sicer Bog ne bi bil Bog in tudi ničesar ne bi ustvaril. Bog še naprej skrbi za svoje stvarstvo, ga trajno ustvarja, saj si samo ne more dati bivanja. Torej naj bi človek bil podoben Bogu tudi v svojem odnosu do ostalega stvarstva. Bog je človeka dejansko povabil v odnos sodelovanja pri gospodovanju svetu, kar svetopisemsko pomeni posebno skrb za ohranjanje in razvoj tega sveta, ki še ni dokončan. Tudi to sodi v človekovo bogopodobnost. Zatorej so vsi človekovi posegi v naravo, ki jo uničujejo, nekaj proti Božjemu naročilu gospodovanja. V tem kontekstu seveda s katoliškega stališča ni sprejemljivo nobeno ravnanje, ki vodi do izumrtja rastlinskih in živalskih vrst, in nobeno ravnanje z živalmi, ki bi pomenilo njihovo namerno mučenje ali malomarno ravnanje z domačimi živalmi. Seveda pa lahko določeno vrsto nasilja nad domačimi živalmi predstavlja tudi takšno ravnanje z njimi, ki ni v skladu z njihovo živalsko naravo.

ŽIVAL UMRE ALI POGINE?
Dotaknimo se še vprašanja, ali živali umrjejo ali poginejo. Že bežen pogled v SSKJ pokaže, da v običajni rabi glagol poginiti pomeni prenehanje življenja živali; glagol umreti pa pomeni prenehanje življenja človeka. V govorjenem jeziku pa se kdaj uporaba tudi spremeni. Tako se je pri nas iz posebnega odnosa, ki ga imamo do čebel, uveljavilo, da čebela umre, ne pa pogine. Ker je jezik nekaj živega, se tudi pomen in uporaba besed lahko spreminjata. Če pa na isto vprašanje pogledamo z verskega vidika, moramo izpostaviti, da smrt človeka in smrt živali nista na istem nivoju, kot ni njuno stvarjenje; človek kot oseba namreč s smrtjo ne izgine, ampak samo spremeni način bivanja, zato najdemo v Svetem pismu in tudi v drugih krščanskih spisih misel, da je človekova smrt zaspanje in bo končno vstajenje prebujenje. Če zajamemo v poginiti živalski nivo smrti in v umreti človeški nivo smrti, potem seveda obeh pojmov in besed ne moremo uporabljati za ene in druge.
Kot verniki smo torej kristjani poklicani, da pri poseganju v živalski in rastlinski svet sodelujemo s Stvarnikom in njegovim stvarem ne delamo sile, ampak jim pomagamo, da čim bolje uresničujejo svoje naravno poslanstvo. Razviti moramo torej pozitiven odnos do vsega stvarstva, nikakor pa ne zamenjevati stvariteljskih nivojev in torej do živali razvijati osebnih odnosov, z osebami (ljudmi) pa živalskih. Na žalost pa se kdaj tudi to dogaja, kakor se dogaja tudi neprimerno ravnanje z živalmi.
Naj ta zapis pomaga k poživitvi in poglobitvi našega zavedanja o stvarjenjski resničnosti človeka in živali ter pomaga zaživeti pravo harmonijo v celotnem stvarstvu.

M. Turnšek, Pisma, v: Ognjišče 7 (2023), 36-37.

Že 129 let, od 7. avgusta 1895, stoji na vrhu Triglava, najvišje slovenske gore (2864 metrov) in simbolu slovenstva, 1,9 metra visok okrogel stolp s premerom 1,25 metra. Ob 120-letnici stolpa smo na kratko pisali tudi v Ognjišču - o "plehu z dušo".

Izdelan je iz debele pocinkane pločevine. Na njem sta vidna dva napisa: Aljažev stolp in letnica 1895. Jakob Aljaž, ki je leta 1889 prišel za župnika na Dovje, je opazil veliko zanimanje tujcev za slovenske gore. Temu se je skušal upreti tako, da je od dovške občine za en goldinar kupil vrh Triglava (16 m²). Zasnoval je in na svoje stroške dal mojstru Antonu Belcu iz Šentvida nad Ljubljano izdelati valjast stolp iz debele pocinkane pločevine, ki naj bi nadomestil leseno triangulacijsko piramido na vrhu. Izdelal ga je iz šestih delov, ki so tehtali od 15 do 20 kilogramov. Do Mojstrane so jih pripeljali z vlakom, od tam pa jih šest nosačev znosilo na vrh Triglava.
Mojster Belec z dvema delavcema je stolp postavil 7. avgusta 1895; delo so opravili v petih urah. Blagoslovitev stolpa in slavnostno odprtje sta bila 22. avgusta 1895. Poleg ‘triglavskega župnika’ Aljaža so bili navzoči še štirje možje. Po blagoslovitvi so zapeli Ave maris stella in Oj, Triglav, moj dom. Aljaž je ‘svoj’ vrh in stolp podaril Slovenskemu planinskemu društvu z željo, da bi ohranil slovensko lice slovenskim goram.
Aljaž je dal v stolp postaviti tri okrogle stole, dva samovara, šest kositrnih kozarcev, barometer in termometer ter spominsko knjigo. Stolp so kasneje pogosto prilagajali; za časa komunizma so ga rdeče pobarvali in zastavico na vrhu zamenjali s petokrako. Leta 1999 je bil stolp razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Ob 120. obletnici postavitve so v Narodnem muzeju Slovenije pripravili razstavo Aljažev stolp – Ta pleh ima dušo. Središče razstave je natančen posnetek (replika) stolpa.

Po 123. letih je 7. septembra 2018 Aljažev stolp, prepoznavni in priljubljeni stolpič s Triglava, "zapustill" svoje običajno mesto na vrhu Triglava. S helikopterjem Slovenske vojske so ga prepeljali na heliodrom v Mojstrano, kasneje še v Ljubljano in na Jesenice. Strokovnjaki iz restavratorskega centra ZVKDS, Narodnega muzeja Slovenije in delavci jeseniškega podjetja Kov, so Aljažev stolp obnovili za prihodnjih sto let. 3. oktobra 2018 pa so, po končani obnovi, Aljažev stolp vrnili na Triglav.

več o Aljaževem stolpu v Kroniki Triglava

ČUK, Silvester. (Zanimivosti). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 8, str. 89.

Papež Sikst II. (v naših starejših martirologijih tudi Ksist) je na Petrovem prestolu nasledil Štefana I. in s svojo spravljivostjo uspel obnoviti prijateljske vezi med rimsko in afriškimi Cerkvami. Bil je med prvimi žrtvami Valerijanovega preganjanja (6. avgusta 258).  Njegov god obhajamo 7. avgusta, ker je na dan njegovega mučeništva in smrti praznik Jezusove spremenitve na gori. Nekaj dni za njim je umrl mučeniške smrti tudi njegov diakon Lovrenc (10. 8.).

ZAVETNIK
Sv. Siksta častijo kot zavetnika dobre letine grozdja in fižola, priporočajo se mu nosečnice in bolniki z bolečinami v vratu in hrbtu.

več o papežu Sikstu II. v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 87.

Edina njegova župnijska cerkev pri nas stoji v Predosljah pri Kranju (LJ). Ob sv. Mavru in sv. Donatu je papež sv. Sikst tudi sozavetnik župnijske cerkve v Izoli.

 M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 10, str. 98

Zgodba

Muha na volovem ušesu

Vol je oral njivo. Njiva je bila velika in oranje je bilo naporno. Vol je vztrajno vlekel in gospodar, ki je stopal ob njem, je bil zadovoljen. Na volovem ušesu je sedela muha in se hvalila: »Glejte, mi orjemo.«

Misel

Mnoge premoti skušnjava, da se hvalijo za stvari, pri katerih imajo malo ali nič zaslug. Tako se je obnašala tudi muha. Njeno ravnanje se nam zdi smešno.
V resnici pa je to žalostno. Zakaj? Ko tako ravnamo, si prisvajamo zasluge, za katere vemo, da pripadajo drugim. Mi pa jih predstavljamo, kot da so naše.
Napihujemo se ob lastni pomembnosti, ko ni razloga zanjo.
Domišljavost temelji na laži: je prisvajanje nečesa, za kar vemo, da pripada drugim.

Molitev

Gospod Bog,
pomagaj nam, da se bomo zavedali,
da nas boš nekoč ti sodil in da že sedaj
najbolj pravično presojaš naša dejanja.
Naj nam ta zavest pomaga,
da bomo vestno opravljali svoje dolžnosti.
Tudi če je vloga, ki jo imamo, manj pomembna,
je v tvoji luči velika in pomembna.
Ti je ne boš niti precenjeval niti podcenjeval.
Prav tako bo tudi nagrada,
ki nam jo boš dal, pravična,
ne oziraje se na to, kakšna je nagrada tega sveta.
Večkrat se preveč hvalimo
in se pred drugimi napihujemo.
Prosimo, da nam to odpustiš.
Obljubljamo ti, da se bomo trudili,
da ne pademo spet v isto zanko.

Iskra

Muha je sedla na kočijo in rekla: »Kakšen hrup sem povzročila.«
La Fontaine

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2008), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 59.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Matejček se je skregal z bratom Mihcem. Preden je šel zvečer spat, je redno zmolil večerno molitev z mamo, tokrat mu je mama rekla, da se mora najprej spraviti s svojim bratom, preden bo začel moliti. Toda Matejček tega ni hotel storiti. Mama se je na vse načina trudila, da bi ga prepričala, a Matejček ni popustil. Končno mu je rekla: »Kaj pa če Mihec ponoči umrje? Kako se boš počutil ob misli, da je umrl skregan s teboj?« Matejček se je zamislil, potem pa rekel: »V redu, odpuščam mu, a če bo jutri zjutraj še živ, bom spet skregan z njim!«

Otroška prigoda, podobna našemu ravnanju, čeprav nas Jezus evangeliju opominja, naj odpustimo svojim bližnjim, preden pridemo pred Boga.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2016), 38.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 66.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Največja Marijina cerkev na svetu je bazilika Marije Snežne ali Marije velike v Rimu. Naziv “Snežna” je povezan z legendo o njenem nastanku. Pod papežem Liberijem (352–366) je rimski patricij Janez s privoljenjem svoje žene za dedinjo njunega premoženja določil Gospodovo mater Marijo, v noči med 4. in 5. avgustom se jima je v sanjah prikazala Marija in velela pozidati cerkev na kraju, kjer bo naslednje jutro ležal sneg. Enako videnje je imel tudi papež Liberij.

Na sliki: kip Marije Snežne, p. c. Strmica (žup. Studeno - KP), glavni oltar.

Na Slovenskem stoji 20 cerkva, posvečenih Mariji Snežni (pet žup., 15 podr.) in 8 večjih kapel. – V LJ nadškofiji sta dve: žup. na Gori pri Sodražici (1) in podr. v Velikih Pecah (Šentvid/Stični). – Največ cerkva Marije Snežne je v KP škofiji (10): ž. c. je v Trnovem/GO (2), p.c. pa v Nadavčah (6) (Avče), Snežečah (Biljana), v Borjani (††), na Kladju (Breginj), na Obeluncu (7) (Goče), v Jablanici in Vrbici (Ilirska Bistrica), v Piranu, na Gradišču (8)  (Podgorje) in v Strmci (9)  (Studeno). – NM škofija ima dve p. c.: na Vrbovcu (Hinje) in v Budganji vasi (Žužemberk). – V MB nadškofiji je ž. c. pri Mariji Snežni (3) (Zg. Velka); v Solčavi (4)  in na Svetini (5)  pa sta ž. c. Marije Snežne v CE škofiji. – V MS škofiji sta dve p. c.: v Melincih (Beltinci) in Fikšincih (Sv. Jurij v Prekm.), večja kapela pa v Genterovcih (Dobrovnik). – Bolj znane kapele Marije Snežne so še: na Krvavcu (10)  (Cerklje na Gor.), na Kredarici (11)  (Dovje), v Martuljku (12)  (Kranjska Gora) in na Veliki planini (13)  (Stranje).

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 8, str. 99

Kaj ima na pragu tretjega tisočletja nek povprečen kristjan, nedeljnik … ki je, mimogrede bodi povedano, “sklenil zakon po cerkvenih določbah”, v četrt stoletja po božji volji sprejel pol ducata otrok in jih s trudom spravlja k pameti in h kruhu, ter se po svojih najboljših močeh drži tako zakonov Države kot zapovedi Cerkve, opraviti s tabo, ki si živel na vrhuncu prvega tisočletja kot kralj?
Na prvi pogled prav nič.
A vsak človek ima kaj, kar je ‘njegovo kraljestvo’, pa čeprav to seveda drugače poimenuje. Moje kraljestvo je moja družina. In jaz sem kralj … pa četudi ob takem izrazoslovju liberalne feministke dobijo rdečke. In oslovski kašelj. In peno na usta.
Ti si svoje kraljestvo, še kot otrok, po očetovem porazu izgubil. In si si ga, ko si odrasel, priboril nazaj. V vmesnem času si se spreobrnil in se dal krstiti … kar ni nepomemben podatek … pa čeprav se rdečke prevesijo v škrlatinko, če je kašelj vse hujši in pena brizga naokrog kot pri steklih lisicah.
S svojim svetlim zgledom h krstu nisi nagovoril le svoje žene in njeno družino, tasta in taščo torej ( in vsak “kralj moje sorte” ve, da znajo biti te trdnjave in okopi, kljub starosti, težko osvojljive), temveč tudi vso svojo deželo in si pridobil velik ugled tudi v sosednjih kraljestvih … pri svojih sosedih.
Nisi ždel, ovit v žamet in brokat, na zlatem tronu in se mastil s pohanimi piškami, kot smo bili o fevdnih gospodih iz mračnega srednjega veka poučeni v komunističnem izobraževalnem sistemu, temveč si nekoč, ko so se na tvojem gradu zglasili berači, ravno ko si z uglednimi gosti in svetniškim škofom Aidanom sedel pri mizi, vso hrano in srebrno posodje poklonil tem revežem, pa čeprav je kdo od gostov zavijal z očmi, ker ga je od lakote zvijalo v trebuhu. Škof Aidan pa te je menda prijel za desnico in rekel: »Naj ta roka nikdar ne strohni!« In res ni, čeprav ti je prav to roko (in še glavo za povrh) dal odsekati kruti poganski kralj Penda, ko te je premagal v bitki. Krokar, ki si ga udomačil in s katerim si na cerkvenih oltarjih največkrat upodobljen, je zgrabil odsekano roko in jo odnesel v krošnjo drevesa, ki je takoj ozelenelo in ostalo zimzeleno. Prestrašeni krokar je roko izpustil, da je padla na tla in iz zemlje je navrel studenec, čigar voda je imela zdravilno moč. Prav tako je čudežne moči zadobila zemlja, kjer si umrl in ljudje, željni čudežev in pomoči, so tako na mestu tvoje smrti skopali pravo pravcato jamo. Kar je dokaz, da ljubezen ne seže le v višine, temveč tudi v globine.
Ljubi moj sveti Ožbolt! Tvoje ime pomeni ‘Bog vlada’. Naj tudi v “mojem kraljestvu” vlada Bog: naj bom svetal zgled domačim in sosedom; naj se od moje mize nahranijo tudi naključni … berači‘, ki jih srečujem; naj se moja desnica ne utrudi in ne strohni od dobrih del. Naj bom izvir in jama brez dna v dejavni ljubezni; naj bom pravičen in veren kralj!
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 8, str. 114.