Med svetniki, ki jih imamo na koledarju v mesecu juliju, je po vsej Evropi in tudi pri nas najbolj češčen apostol Jakob Starejši, čigar praznik obhajamo 25. julija. Zaslovel je zaradi svojega groba v Galiciji, pokrajini na severozahodu Španije, v kraju, ki se po njem imenuje Santiago de Compostela in je bil v srednjem veku (10. – 15. stol.) tretja božja pot krščanskega sveta – za Sveto deželo in Rimom. Jakob Starejši (Jezus ga je poklical pred drugim apostolom enakega imena) je bil prvi mučenec med apostoli: ob veliki noči leta 44 ga je dal usmrtiti Herod. Ko so Palestino zasedli muslimanski Arabci (7. stol.), so njegove kosti prenesli v Galicijo. Prva cerkev nad njegovim grobom je bila posvečena 25. julija 816. Kmalu so se v Kompostelo začeli zgrinjati romarji iz vseh delov stare celine po ustaljenih poteh (‘camino’). Ena od teh je bila tudi ‘hrvaška pot’, ki je vodila od Zagreba po slovenskem ozemlju do Parme v Italiji. Opisana je v Mednarodnem vodniku evropskih poti, ki je izšel leta 2002 v Parizu. To je spodbudilo slovensko Društvo prijateljev poti sv. Jakoba, da so poiskali in označili Jakobovo pot v Sloveniji. Zakonca Marjeta in Metodij Rigler, kompostelska romarja in ‘srce’ Društva, sta jo predstavila v zanesljivem vodniku Kje so tiste stezice, ki so včasih bile? (samozaložba, Ljubljana 2010).

DRUŠTVO PRIJATELJEV POTI SVETEGA JAKOBA

Zakonca Marjeta in Metodij Rigler iz Ljubljane, pravnica in diplomirani ekonomist, sta prva Slovenca, ki sta v novejšem času peš prehodila dobrih 800 kilometrov dolgo pot do Kompostele. To doživetje ju je globoko zaznamovalo in želela sta ga deliti z drugimi. »Po zgledu drugih narodov in držav v Evropi sva s prijatelji ustanovila Društvo prijateljev poti svetega Jakoba z namenom oživljanja tradicije slovenskih srednjeveških romanj in potovanj po poteh, ki vodijo v Kompostelo, in nekdanjih božjepotnih poti, spodbujanje romanj k cerkvam svetega Jakoba v Sloveniji in na tujem, ohranjevanje in utrjevanje vezi s Slovenci v zamejstvu ter ureditev poti svetega Jakoba v Sloveniji,« beremo v uvodu Vodnika, ki je glavni vir te priloge; ta želi biti povabilo, da bi se s to knjigo v roki pridružili romarjem na Slovenski Jakobovi poti. Društvo je bilo ustanovljeno leta 2000 in sicer z namenom, da po zgledu drugih narodov in držav v Evropi v naši domovini oživlja tradicijo srednjeveških romanj in potovanj po poteh naših prednikov v Kompostelo. V srednjem veku je bil Camino steber povezovanja in združevanja evropskih ljudstev in držav. Največ slovenskih romarjev je v daljno Kompostelo potovalo med 10. in 15. stoletjem, o čemer pričajo pisni viri pa tudi odmev v ljudski pesmi. Svet Evrope je leta 1985 proglasil to edinstveno pot po severni Španiji za prvo kulturno pot Združene Evrope in tudi finančno podpira obnovo poti in prenočišč za romarje ob njej.

Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije je leta 2007 Društvu prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji podelilo status društva, ker edino goji tradicijo romarstva in hkrati spoznavanja in popularizacije kulturnih spomenikov in naravne dediščine v Sloveniji. Jakobove poti povezujejo Slovence doma in izven naših meja. Društvo želi s slovensko Jakobovo potjo dodati kamenček v mozaik naše prisotnosti v Evropi, zato sodeluje z evropskimi Jakobovimi društvi, ki vsako leto v drugi državi organizirajo svetovne kongrese.

____________

SLOVENSKA JAKOBOVA POT – SLOVENSKI KAMINO
Svetemu Jakobu Starejšemu je na Slovenskem posvečenih 67 cerkva, od tega 22 župnijskih. Ustanovitelji Društva prijateljev poti svetega Jakoba so na zemljevidu Slovenije označili kraje s cerkvami zavetnika romarjev in tako so se izrisale posamezne smeri, ki bi lahko nakazale razvejanost Jakobove poti po Sloveniji. Osrednja pot, ki so jo poimenovali tudi deblo Jakobove poti, poteka od hrvaške meje pri mejnem prehodu Obrežje preko Ljubljane proti Trstu. Po njej romamo z zanesljivim Vodnikom zakoncev Rigler v roki. Gorenjska veja Jakobove poti gre iz Ljubljane in pelje preko Korenskega sedla v Avstrijo ali preko Svetih Višarij v Kanalsko dolino v Italiji in naprej proti Komposteli. Od madžarske meje proti osrednji Sloveniji tretjo smer – ogrsko vejo, nakazujejo med drugim tudi imeni nekdanjih romarskih prenočišč Špitalič pri Žički kartuziji, Špitalič v Tuhinjski dolini. Na osrednji poti srečamo 17 cerkva svetega Jakoba. Mnoge od njih so nekoč, ko so ljudje hodili peš, povezovale poljske poti in steze, zdaj pa so mnoge zarasle in ‘jakobčki’, člani Društva prijateljev poti svetega Jakoba, so jih po skrbnem iskanju očistili (to iskanje je zakoncema Rigler navdihnilo naslov Vodnika Kje so tiste stezice ...)
Prvi blagoslov na začetku poti v cerkvi sv. Jakoba na Ponikvah, župnija Velika Dolina so ‘jakobčki’ prejeli 25. junija 2004, na dan državnosti, prvo društveno etapno romanje pa so zaključili 23. julija 2005 z romarsko mašo v cerkvi sv. Jakoba v Trstu. Po večletnem delu je Društvo leta 2009 trasiralo in označilo celotno slovensko Jakobovo pot od hrvaške meje do Trsta. Pot je dolga 300 kilometrov, za dobro pripravljenega romarja je predvidenih devet dni hoje.
Zakonca Štefanič iz Kočevja sta bila leta 2004 na Caminu s kolesom (860 km) in porodila se je zamisel, da ob slovenski Jakobovi pešpoti trasirata še slovenski kolesarski Camino. Kolesarska pot je dolga okoli 340 km, predvidenih je pet etap, ob poti je 12 cerkva, posvečenih sv. Jakobu. Blagoslovitev in otvoritev je bila v Jakobovem svetem letu 2010, 25. julija, v cerkvi sv. Jakoba na Ponikvah pri Veliki Dolini.

____________
SLOVENSKA JAKOBOVA POT JE OZNAČENA
Srednjeveški kompostelski romarji so navadno iz Santiaga nadaljevali pot do rta Finisterre (Konec sveta) ob atlantski obali in tam nabrali školjke, ki so si jih pritrdili na romarski plašč ali klobuk kot potrdilo, da so dosegli cilj svojega romanja. Ta školjka iz družine pokrovač je postala razpoznavni znak kompostelskega romarja in sv. Jakoba. Tudi Jakobovo pot povsod označuje rumena školjka ter rumena (smerna) puščica. Kolesarska pot ima v školjki še kolo. Oznake so nameščene navadno na drevesih, hišah, kozolcih, drogovih, tam, kjer so lastniki gozdov, hiš, gospodarskih poslopjih dali soglasje za namestitev. Društvo je vseh dvajset občin, preko katerih je speljana Jakobova pot, zaprosilo za dovoljenje označitve poti na javnem dobru in je z vztrajnostjo pridobilo soglasje vseh. Na javnih kovinskih in lesenih drogovih so lepo vidne nalepke v rumeni barvi z vrisano rjavo školjko, ki kažejo smer hoje. Na križiščih popotniku pomagajo izbrati pravo pot smerne table v dveh velikosti z napisom Jakobova pot in s stilno rumeno školjko na modri podlagi in z znakom slovenskega društva prijateljev poti sv. Jakoba in silhueto romarja s popotno palico. Romarska zavetišča, ki nudijo romarjem prenočišče, pa imajo pritrjeno večjo ročno izdelano školjko v rumeni barvi. Da bi bili Jakobovi romarji na poti čimbolj prepoznavni, imajo pešci in kolesarji Jakobove majice, kolesarji pa še dodatne znake, po katerih so razpoznavni tudi na tujem.

____________
Pisca Vodnika iz lastne dolgoletne izkušnje romarjem svetujeta, kako naj se pripravijo na pot: kakšna oblačila so potrebna, obutev naj bo uhojena, saj noge najbolj trpijo, kako je treba skrbeti za osebno higieno in seveda za zdravje. Poleg osebnih dokumentov (osebne in zdravstvene izkaznice) imajo popotniki po slovenski Jakobovi poti od leta 2010 slovenski romarski list in romarsko potrdilo, ki se dobi ali naroči na sedežu Društva prijateljev poti sv. Jakoba v Ljubljani.

____________

I. SLOVENSKA VAS – KOSTANJEVICA (28,5 km)
Slovenska Jakobova pot je dolga 300 km in je razdeljena na 9 ‘etap’ različne dolžine; nekatere pa imajo več ‘odsekov’. Koliko časa rabimo za določen del poti, ni odvisno le od dolžine, ampak tudi od terena (ravnina, vzpon, spust), od vremena in telesne vzdržljivosti. Dnevna pot se zaključi v prenočišču/počivališču.
Slovenski del poti sv. Jakoba (Šentjakobska pot, Jakobova pot) se začne pri znamenju s Križanim, v Slovenski vasi, ob meji s Hrvaško, blizu mednarodnega prehoda Obrežje. Pot se nadaljuje proti vasi Ponikve do podružnične cerkve sv. Jakoba (župnija Velika Dolina). Cerkev je bila nekoč romarska, ki je privabljala predvsem romarje iz Hrvaške, ki so tukaj prespali in temu je bil namenjen prizidek – arkadno preddverje. Pod tablo, ki opozarja na bližino državne meje, je nalepka s školjko. Prvi večji kraj na poti je Podbočje, nekdaj Sveti Križ, po župnijski cerkvi sv. Križa, zgrajeni leta 1907. Ob njej je dom, ki nudi zavetje romarju. Po dobri uri hoje pridemo do Kostanjevice.

____________
II. KOSTANJEVICA – HRUŠICA (27,6 km)
Kostanjevica je eno najstarejših slovenskih mest in stoji na otoku, ki ga obliva Krka. Župnijska cerkev sv. Jakoba je iz 13. stoletja in je najstarejša ohranjena stavba v mestu. Po mostu čez Krko pridemo do nekdanjega cistercijanskega samostana Kostanjevica. Na vhodni stopnici cerkvice Marije Tolažnice v Malih Vodenicah je v kamen vdolbena Jakobova školjka. Iz Javorovice, najvišje vasi na Gorjancih, pridemo v območje kartuzije Pleterje, kar pove tabla z napisom ‘Območje tišine’. Sredi vinogradov vidimo znameniti samostan. Gotska cerkev Svete Trojice (1420) je najbolje ohranjena kartuzijanska cerkev v Evropi. Zadnja postaja tega dne je Hrušica s cerkvijo sv. Jakoba.

____________
III. HRUŠICA – NOVO MESTO – VAVTA VAS – VRHTREBNJE (37,8 km)

Po dveh urah hoje pridemo v Novo mesto, metropolo Dolenjske, ki jo obkroža zelena Krka. Ustanovljeno je bilo 7. aprila 1365, od 7. aprila 2006 pa je sedež novoustanovljene škofije. Jakobova pot nas vodi proti Vavti vasi z župnijsko cerkvijo sv. Jakoba. Po nekaj urah hoje nas steza pripelje do vasi Dolenji, Srednji in Gorenji Globodol. Nadaljujemo vzpon in pridemo do vasi Vrhtrebnje. Skozi vas teče 15. poldnevnik in temu je posvečeno obeležje nedaleč od cerkve sv. Jakoba. Zanjo skrbita prijazna ‘jakobčka’ Tatjana in Janez Smolič. Zgrajena je bila leta 1525, pri gradnji so sodelovali vaščani Vrhtrebnjega, Repč in Grmade. V svetem Jakobovem letu 1999 na Jakobovo nedeljo je njihov rojak nadškof Alojzij Šuštar blagoslovil obnovitvena dela in nova barvna okna, na katerih je slikar Marko Jerman upodobil slovenske svetniške kandidate Janeza Gnidovca, Antona Vovka, Friderika Baraga in bl. Antona Martina Slomška. Na Jakobovo nedeljo 2004 pa je blagoslovljen prenovljeni oltar sv. Jakoba. Pred cerkvijo je doprsni kip nadškofa Šuštarja. Skozi vas peljeta slovenska Jakobova pot in Baragova pot.

____________
IV. VRHTREBNJE – STIČNA (23,7 km)
Z Vrhtrebnja pridemo po asfaltni cesti v vas Grmada, kjer stoji rojstna hiša ljubljanskega nadškofa metropolita Alojzija Šuštarja (1920–2007). Naslednja znamenitost ob poti je gradič Mala vas, kjer se je rodil naš svetniški kandidat Friderik Baraga, misijonski škof med ameriškimi Indijanci. Blizu vasi Sela pri Šumberku, ki se ponaša s cerkvijo sv. Janeza Krstnika (1526), je grad Šumberk s cerkvico sv. Katarine. Prvi gospodarji so bili iz rodovine sv. Eme Krške. Od Sel pri Šumberku nas še lep kos poti skozi prijazne vasi pelje do Stične. V Ivančni Gorici pozdravimo sv. Jožefa, varuha nazareške družine, v novi cerkvi, zgrajeni leta 1992. Na desno se odpira pogled proti starodavnemu stiškemu samostanu.

____________
V. STIČNA – VELIKA DOBRAVA – POLICA – LJUBLJANA (36,1 km)
V Stični se je začelo redno samostansko življenje leta 1135; tri leta pred tem so v to dolino cistercijanski menihi iz Francije, proti koncu leta 1136 je oglejski patriarh Peregrin izdal ustanovno listino. Samostan, ki je bil dolga stoletja žarišče kulture in omike, je danes pomembno duhovno središče Cerkve na Slovenskem. Iz Stične se je leta 1602 odpravil na romanje v Kompostelo Primož Kore s priporočilnim pismom škofa Tomaža Hrena. Pot nas pelje naprej. Naslednja postaja je Velika Dobrava s cerkvijo sv. Jakoba. Ko gremo naprej, vidimo na levi Višnjo Goro, slikovito staro mestece, na katero so bili Višnjani zelo ponosni. Tukaj je bil dolga leta župnik Janez Cigler, avtor prve slovenske povesti Sreča v nesreči (1836). Skozi Dedni Dol s cerkvijo Žalostne Matere Božje se dvigamo do vasi Polica, sredi katere kraljuje župnijska cerkev sv. Jakoba. Malo naprej od Hrastja pri Grosupljem je arheološko zanimiva Magdalenska Gora s cerkvijo sv. Marije Magdalene. Po skoraj šestih urah hoje pridemo do Ljubljane. V kornih klopeh ljubljanske stolnice je relief, ki prikazuje usmrtitev apostola Jakoba Starejšega. Jakobovi romarji usmerijo svoje korake proti župnijski cerkvi sv. Jakoba na Levstikovem trgu pod Gradom. Cerkev so v letih 1613–1615 na prostoru predhodnice, poznogotske cerkve, zgradili jezuiti, ki so prišli v Ljubljano leta 1597 in so bili začetniki visokošolskega študija pri nas. Po nekaterih virih naj bi bil sv. Jakob nekaj časa celo zavetnik Ljubljane, zdaj je sv. Jurij, kateremu je posvečena kapela na Ljubljanskem gradu.

____________
VI. LJUBLJANA – BLATNA BREZOVICA – VRHNIKA – LOGATEC (40,4 km)
Iz Ljubljane teče Jakobova pot po Barju. Po skoraj štirih urah hoje pridemo skozi Vnanje, Notranje Gorice in Bevke do Blatne Brezovice s cerkvijo sv. Jakoba. Ob njej so nekdaj pokopavali menihe iz nekdanjega cistercijanskega samostana Bistra, v katerem je zdaj Tehniški muzej Slovenije. Po poldrugi uri hoje ob Ljubljanici pridemo do Cankarjeve Vrhnike. Romarska pot se vije po Klancu do cerkve Svete Trojice, ki je bila zgrajena okrog leta 1630. Z Vrhnike gremo naprej po poljski poti, ki nas popelje proti Logatcu. Z utrujenimi koraki stopamo po cesti ob Napoleonovem drevoredu. V prvem križišču zavijemo levo do cerkve sv. Nikolaja in romarskega zavetišča ob njej.

____________
VII. LOGATEC – PLANINA – STUDENO (21,4 km)
Ko se odpravimo iz Logatca naprej, korakamo skoraj štiri ure, da čez Planinsko polje pridemo do Planine pri Rakeku. Lahko pa nam jo ‘zagode’ reka Unica: če je visoka in je cesta, ki pelje v Laze, poplavljena, je treba narediti ovinek, ki pot podaljša za poldrugo uro. Ob večjem deževju se Planinsko polje spremeni v Planinsko jezero, ki je globoko pet metrov. Župnijska cerkev v Planini je posvečena sv. Marjeti. Jakobova pot nas usmeri k božjepotni cerkvi Marije, Pribežališče grešnikov na Planinski Gori nad vasjo, potem preko Strmce v Studeno. Vas s cerkvijo sv. Jakoba se omenja leta 1162, ko sta jo istrska mejna grofa Švancenburška podarila stiškemu samostanu. Leta 1703 je bila ustanovljena kuratna kaplanija v Studenem za vasi Studeno, Strmca, Belsko, Bukovje, Gorenje in Zagon.

____________
VIII STUDENO – PODRAGA (31,3 km)
Iz Studenega se Jakobova pot vije skozi vasi Belsko in Bukovje do Predjame. Obiščemo znameniti Predjamski grad; zaslovel je zaradi zgodbe viteza Erazma Predjamskega, ki je živel v času turških vpadov. V Predjami je cerkev Žalostne Matere Božje, ki jo je leta 1462 posvetil tržaški škof Piccolomini, poznejši papež Pij II. Iz Predjame pridemo v Šmihel pod Nanosom, zatem v Strane v podnožju Nanosa. Vaška cerkev sv. Križa naj bi bila ena najstarejših na Postojnskem. Pred cerkvijo stoji ena najdebelejših tis v Sloveniji. Po ljudskem izročilu naj bi bila zasajena že leta 350! Tu naj bi se zaustavila sv. Ciril in Metod, ko sta leta 867 potovala v Rim. Malo naprej Jakobova pot ‘ponuja’ dve smeri: desno po pobočju Nanosa k cerkvi sv. Brikcija in do vrha Nanosa, od tam se spusti do cerkve sv. Hieronima in še nižje do cerkve sv. Nikolaja nad Podnanosom; druga smer pa poteka skozi Veliko Ubeljsko po Rebrnicah v Vipavsko dolino, do Podrage. Del podraškega župnišča je preurejen v prenočišče za Jakobove romarje in je označen z veliko rumeno Jakobovo školjko nad vrati. V župnijski zid je bila leta 1842 vgrajena kapelica. Vaščani so se odločili, da jo prenovijo in jo posvetijo sv. Jakobu, zavetniku romarjev in popotnikov. Člani Društva prijateljev poti sv. Jakob so iz hvaležnosti za vse srečne romarske korake prispevali za mozaično podobo svetnika. Mozaik sta izdelali sestri redovnici Pavla in Darinka Bajc. Obnovljena kapelica je bila blagoslovljena 26. aprila 2008.

____________
IX. PODRAGA – ŠTJAK – REPENTABOR – TRST (42,7 km)
Slovenska Jakobova pot se iz Podrage dviga do Štjaka, ki je dobil ime po župnijski cerkvi sv. Jakoba. Ta del poti je bil prvi označen in blagoslov je bil 25. julija 2008 pri kapeli sv. Jakoba v Podragi. Pokriva se z delom Otmarjeve poti, poti, ki nosi ime po Otmarju Črnilogarju (1931–1999), dolgoletnem župniku v Podragi, profesorju klasičnih jezikov, prevajalcu Svetega pisma in planincu. Pot združuje deset cerkva treh župnij (Podraga, Štjak, Vrabče). Romarji se iz Podrage vzpenjajo na Vrhe, kjer po slemenu poteka meja med Vipavsko dolino in Krasom. Že od daleč se vidi župnijska cerkev sv. Jakoba. Na pročelju, ki verjetno izvira iz gotske predhodnice sedanje cerkve, je relief s podobo sv. Jakoba. Na glavnem oltarju je slika Poklona sv. Jakoba Materi Božji, angeli nosijo svetnikove simbole. Spustimo se v dolino Raše in od tam čez kraški svet do Avberja z župnijsko cerkvijo sv. Nikolaja, ki jo je poslikal Tone Kralj. Jakobova pot čez kraško gmajno vodi do Tomaja, rojstnega kraja pesnika Srečka Kosovela (1904–1926). V Krepljah je cerkev sv. Notburge, zavetnice kmečkih dekel. Iz Dola pri Vogljah se dvignemo proti Repentabru mimo nekdanjega mejnega prehoda v Italijo. Na skalnem Repentabru že od leta 1316 stoji svetišče Matere Božje. Sedanja cerkev je bila zidana leta 1750. Z Repentabra se že vidijo Opčine, kamor iz Trsta vozi znameniti openski tramvaj. Župnija Opčine, ki jo vodijo slovenski salezijanci, ima dvojezično bogoslužje v župnijski cerkvi sv. Jerneja. Zadnja postaja slovenske Jakobove poti je župnijska cerkev sv. Jakoba v Trstu. Župnija je bila ustanovljena 25. julija 1855, natanko eno leto po posvetitvi cerkve. Slovenski romarji, prijatelji poti sv. Jakoba, so v tej cerkvi prvič zaključili romanje 23. julija 2005.

____________

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2016) 7, str. 58.

Apostol Jakob je bil doma iz enega od mest ob Genezareškem jezeru. Oče Zebedej je bil ribič, sinova Jakob in Janez sta mu pomagala. Ko je kmalu na začetku svojega javnega delovanja nekega dne prišel mimo Jezus, ju je poklical “in takoj sta pustila čoln in očeta ter šla z njim” (Mt 4,22). Evangelist Marko pripominja, da jima je Jezus dal ime Boanerges, Sinova groma (Mr 3,17) zaradi njunega vihravega značaja. Ko sta Jezusa prosila, da bi v njegovem kraljestvu sedela na njegovi desnici in levici, jima je napovedal, da se bo to zgodilo, vendar na drugačen način. Skupaj s Petrom in bratom Janezom je bil Jakob priča Jezusovega poveličanja na gori Tabor in obuditve Jairove hčerke od mrtvih. Te tri je Jezus vzel s sabo v vrt Getsemani, ko je pred svojim strašnim trpljenjem šel molit. V dneh Jezusovega ponižanja se ni izkazal, po njegovem in prihodu Svetega Duha je kot prvi izmed apostolov pričeval za Jezusa z mučeniško smrtjo (Apd 12,2). Po starem izročilu je njegov grob od 7. stol. v Španiji, v mestu, ki se po njem imenuje Santiago de Compostela in je priljubljena evropska božja pot. (S. Čuk)

Na sliki: M. Bradaška, Sv. Jakob st., o. pl., 1906, Leše, ž. c. sv. Jakoba st., gl. oltar.

Sv. Jakobu je pri nas posvečenih 70 cerkva: 26 župnijskih, 44 podružničnih in ena kapela. – V LJ nadškofiji je sedem ž. c. apostola Jakoba: Leše, Ljubljana - Sv. Jakob (1), Podbrezje, Polica (2), Ribno (3), Sv. Jakob ob Savi (4) in Škofja Loka (5); imajo pa tudi 16 p. c.: frančiškani (Kamnik), Borje (Kolovrat), Stanežiče (Ljubljana - Šentvid), nad Potočami (Preddvor), Petelinec (Preska), Hraše (Smlednik), Pudob (Stari trg pri Ložu), Brezovica (Sv. Katarina - Topol), Štrukljeva vas (Sv. Vid nad Cerknico), Padež (Šentjurij - Podkum), Mali Osolnik (Škocjan/Turjaku), Strahomer (Tomišelj), Mala Slevica (Velike Lašče), Velika Dobrava (Višnja Gora), Blatna Brezovica (Vrhnika) in Kotredež (Zagorje ob Savi). – Na ozemlju KP škofije najdemo šest ž. c., posvečenih sv. Jakobu: Dolenja Trebuša, Ledine (6), Livek (7), Studeno (8), Štjak (9) in Veliki Dol (10); tu je tudi osem p. c.: Šared (Izola), sv. Jakob (Marijino Celje/Lig), sv. Jakob (Podgrad), sv. Jakob (Povir), Rakitovec in Stepani (Predloka), Ozeljan (Šempas) in Narin (Šmihel). – V NM škofiji stojijo tri ž. c. sv. Jakoba st.: v Banja Loki (11), Kostanjevici na Krki (12) in Vavti vasi (13; poleg teh pa najdemo še 13 p. c.: Naklo (Črnomelj), Koprivnik (Kočevje), Velike Lese (Krka), Hrušica (Stopiče), Beriča vas (Suhor), Velika Loka (Šentlovrenc), Telče (Škocjan pri NM), Cerovec (Šmarjeta), Ždinja vas (Št. Peter - Otočec), Vrhtrebnje (Trebnje), Pavla vas (Tržišče), Ponikva (Velika Dolina) in sv. Jakob (Žužemberk). – V MB nadškofiji je sedem ‘Jakobovih’ ž. c.: v Črnečah (skupaj s sv. Andrejem), Koprivni, Limbušu (14), Mežici (15), Ormožu (16), Pamečah (17) in v Jakobskem Dolu (Sv. Jakob v Slo. Goricah) (spodaj); p. c. pa je v Resniku (Sv. Kunigunda na Pohorju). – V CE škofiji sta dve ž. c. sv. Jakoba: Dol/Hrastniku (18) in Galicija (19), imajo pa še šest p. c.: Mali Vrh (Pišece), Okonina (Radmirje), Šedem (Senovo), Topolšica (Šoštanj), Zabrdo (Velenje - Sv. Marija in sv. Jakob (Žusem). – Edina cerkev apostola Jakoba v MS škofiji je ž. c. v Dobrovniku (20), imajo pa še kapelo na Kapci (Lendava). (mč)

sv. Jakob Starejši - Sv. Jakob v Slovenskih  goricah (Jakobski Dol)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 7, str. 115.

ZGODBA

VZEL JE NA LAHKO

Zmagovito nogometno moštvo je pripravilo veliko slavje. Udeležili so se ga številni navijači. Da bi slavje še povečali, so spustili v zrak veliko golobov, ki so imeli na nogah privezan trak v klubskih barvah.

Eden od navijačev je užival ob pogledu nanje, nenadoma pa je začutil, da je nekaj padlo na njegovo ramo. Prijatelji so se začeli smejati, ko so videli 'pečat' golobovega iztrebka na novi srajci.

Na presenečenje navzočih pa je on to nevšečnost vzel zelo na lahko. Kolikor je pač mogel, je očistil madež in smeje se dejal: »Hvala Bogu, da krave nimajo kril in ne morejo leteti, to bi bila zame katastrofa.«

MISEL

Smisel za humor, ki ga je pokazal navijač v zgodbi, je nauk za nas. Takrat, ko nas doleti kakšna nevšečnost, ravnamo zelo modro, če pogledamo na njeno smešno stran, namesto da iz tega delamo tragedijo.

Humor nagrajuje človeka, ki zna stvari obrniti na šalo, pa tudi vse, ki so ob njem.

Smisel za humor nas dela sončne in ustvarjalne, pa tudi srečnejše in prijaznejše.

MOLITEV

Gospod Bog, ti ne želiš,
da bi bilo naše življenje sivo in dolgočasno.
Nasprotno, hočeš,
da bi bili veseli, bolj kot si sami želimo.
Smisel za humor je tvoj dragoceni dar,
s katerim nas želiš razveseliti.
Prisrčno se ti zahvaljujemo zanj in prosimo,
da bi ti znali z veseljem služiti
in tvoje veselje prinašati drugim.
Tako bomo laže prenašali težave,
s katerimi se srečujemo v življenju.
Ko ohranjamo smisel za humor,
tudi naši križi postajajo lažji v zavesti,
da nam jih ti pomagaš nositi.
Tako bomo prinašali sonce sebi in drugim.

ISKRA

Nikoli nisem razumel, zakaj se nekaterim zdi neprimerno reči, da ima Stvarnik smisel za humor.

Ta, ki prestoluje v nebesih, se smeje.(Ps 2,4)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2014), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 134.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Počitnice. Vročina, ki kliče po senci in vodi. Nujen počitek. Krepko zaslužen.
Piran. Naše mesto s čarom. Ozke ulice. Tlakovane ulice. Okna in portoni. Balkoni in terase. Perilo na vrvi. Trgovinice. Na vrhu obzidje, spodaj Tartini, ob njem morje in barke.
Jutro se začne, ne tako kot doma, z zvokom hrupnih avtomobilov, ampak z ropotom kant za odpadke, ki jih porivajo smetarji po tlakovanih uličicah. Tu ni avtomobilov. Ta zvok mi je postal prijeten, domač, čeprav sem šla pozno spat in nisem mogla zaspati zaradi klepeta skupine mladih, ki so zakurili droben ogenjček pod oknom in se ob njem pogovarjali, tiho peli … tja v zgodnje jutro. Nekaj časa sem jih opazovala skozi okno, potem sem se trudila, da bi zaspala. Zvok kant za smeti. To je čar Pirana.
V bližini je tržnica. Le kdo ne ve, kako je na takih tržnicah. Lepo. Nakupoval je moj mož, ki se je potrudil, da bo teh nekaj dni (hvala Bogu zanje!) kuhar (hvala Bogu zanj!). Vse nudi ta tržnica. Tudi to je čar Pirana.
Jaz sem z otroki preživljala čas na zraku. Ob vod, v vodi, v senci, na soncu. Velikokrat smo bežali pred njim, pred soncem, se skrivali v hlad. Letos pa kuri! Bogu hvala za vodo. Vodo! Takšno in drugačno. Tisto, ki je v pipah, v bazenih, v morju. V zraku in v steklenicah.
Največji čar Pirana pa so njegovi zakladi.
Muzej, akvarij, umetniške galerije, atelje slikarje Mire Ličen Krmpotić in njena razstava Pariških vedut … in deset cerkva … in ena, edinstvena, nad previsom – cerkev svetega Jurija. Z obzidja je čudovit razgled na morje, na strehe piranskih hiš, na skrite terase, na redke vrtičke sredi kamna. Na ljudi, ki niso večji od mravelj.
Najlepši razgled pa ima angel na vrhu zvonika. Varuje svet in se pogovarja z Bogom. Ob vsakem vremenu.
Z vročega tlaka smo stopili v prijeten hlad cerkve. Tu prebivaš, Gospod. Tih in vendar tako glasen. Z nami tudi na dopustu.
Le nekaj starejših ženic čaka na sveto mašo. Molijo rožni venec v italijanščini. Potiho odgovorim vprašujočim pogledom otrok. Povem, da smo v mestu, kjer živi italijanska manjšina in je uradni jezik tudi italijanščina. Potem jim s prstom na ustih nakažem, da se moramo v tišini pripraviti na sveto mašo. Se bomo kasneje pogovorili o stvareh, si ogledali cerkev.
Iz zakristije je prišel župnik. Ogledal si je ljudi po cerkvi. Potem je pristopil k nam in vljudno vprašal, če bi lahko eden od naših fantičev stregel pri sveti daritvi. Vsi trije so sklonili glave. Bilo jim je nerodno.
»A niste ministranti?« jih je vprašal. Seveda so! A v svoji župniji. V naši mali vasi. Saj niso mogli reči, da niso.
»Bi mi priskočili na pomoč?« Oho, to pa je bilo hudo. Z možem sva spodbudno kimala. Tadej ne bo, sem bliskovito razmišljala. Če ne bo Tadej, tudi Jure ne bo. Mogoče Marko? On je najmlajši in ministrira šele eno leto in je nadvse navdušen nad tem.
»Vsaj eden? Prosim!« Pogledal jih je tako lepo, s takim mladostnim žarom v očeh, da sem v tistem trenutku vedela, da bodo šli vsi trije.
In res. Nič niso sklanjali glav in se spogledovali izpod čela. Tadej je rekel: »Gremo!« Z možem sva prikimala in naši fantje so se odpravili za duhovnikom v zakristijo. Oh, če bi lahko izmerili materin ponos v tistem trenutku!
Ni bilo veliko vernikov pri tisti maši, a za našo družino je bila ta sveta maša nekaj posebnega. Pred oltarjem, ob oltarju so stali naši fantje. O Gospod, hvala za te trenutke! Nisem molila preveč zbrano, a to je bila iskrena molitev, taka, ki je že dolgo nisem zmogla.
Po maši smo se ustavili pred cerkvijo. Fantje so nama pokazali podobice svetega Jurija, ki jim jih je dal župnik za spomin. Zadaj je lepa posvetilna molitev, ki jo je Tadej glasno prebral. Potem pa se nam je pridružil še župnik. Predstavili smo se. Zahvalil se je za sodelovanje pri maši in se ponudil, da nam predstavi cerkev, ko smo mu povedali, da si želimo podrobneje ogledati notranjščino. Šli smo od podobe do podobe, od oltarja do oltarja in poslušali zanimivo razlago. Fantje se kar niso naveličali poslušati.
V zvoniku je odbilo dvanajst udarcev in morali smo se posloviti od prijaznega duhovnika in ženic, ki so se nam pridružile pred cerkvijo, s katerimi smo izmenjali nekaj prisrčnih besed.
Zaklad Pirana, prijazni ljudje.
Spustili smo se po strmini. Zrak je dihal vročino, mi pa smo prepevali.
Tak je Piran.
Nepozaben.
Pavlina Bizjak
BIZJAK, Pavlina. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 7, str. 46-47.

24. julija goduje sv. Krištof. Njegove velike podobe vidimo naslikane na zunanje stene cerkva ob (nekdaj) pomembnih poteh. Tako so popotniki lahko videli sv. Krištofa že od daleč. Verovali so:

če vidiš svet(l)o podobo, boš tisti dan preživel srečno

Tokratni zapis začenjam s spominom na dni, ki sem jih doživljal kot mlad duhovnik v župniji sv. Ožbalta na Ptuju. Poslanstvo, ki sem ga opravljal, me je popolnoma privzelo. Kar naenkrat nisem imel več časa ne zase, ne za domače, molitev je postala formalnost, za povrh pa sem svoj deloholizem opravičeval z modno floskulo tistega časa: »Tudi delo je molitev!«
Delovati iz takšne misli je lahko usodno, še posebej, če si poklican v služenje bližnjim – in kdo med nami ni? Ljudje namreč ne »pijejo« le naših besed, pač pa tudi nas same; in se ne hranijo le iz naših dejanj, ob tem želijo »uživati« tudi (ob) nas. In so me pritegnili nase in nisem uvidel, da zato, ker sem se jim dal v jed. Če hočeš biti do ljudi resnično dober (ne dobričina!), je pomembno biti tudi moder in previden zlasti do tistih, ki namesto božjih moči raje pijejo tebe – kot pravimo, ti ‘pijejo kri’. Nihče ni izvzet pred takšnim ravnanjem bližnjih: vsak izmed nas je vsaj nekaterim po okusu.
Pili so me in cmokljali: »Mmmm, kako si dober!« Ko se mi hranimo s potrditvijo bližnjih, se lahko oni hranijo z nami! Kako nevarno je, če si vezan – zvezan s: »Kako si dober!« Danes vem: bil sem odvisnež in zato so me z lahkoto izpili ...
V meni je bilo vedno manj moči. V notranjo votlost so se pritihotapila tesnobna čutenja ... Ko ni moči Svetega, ni svetlobe. Notranji mrak in v njem vedno bolj grozeče temine se zalezejo v čutenje in misel. Hotel sem jim ubežati. Sedel sem v avto in vozil brezciljno. Tam nekje blizu Maribora me je zdrznil napis kraja: Pekel. In sem vedel, da je resničen v mojem čutenju. Obstal sem pred staro graščino in zataval po vlažnih, zatohlih hodnikih. Koraki so votlo odmevali ne le v prostoru, predvsem v mojo notrino.
Izza vogala se je pojavil bradat starec. Ves nebogljen mi je prihajal naproti.
»Kje sem?« sem ga vprašal.
»V P/peklu ste!« je rekel in se prodorno zazrl vame. ‘Kaj vidi v moje resnično?’ sem pomislil ves zbegan. Morda je zaznal stisko, ker je povprašal: »Ja, kam bi pa radi prišli?«
»Ne v P/pekel ...,« sem zajecljal kot izgubljen otročaj.
»Potem ste pa zavozili,« je izrekel in odkrevsal Bog ve v katero luknjo stare graščine.
Ja, zavozil sem! Zavozil sem predaleč od sočutne dobrote domačih – mojih najbližjih in od tiste Ljubezni, ki poteši, okrepi in odreši najgloblje v osebno resnično ... Tja lahko seže, ker je ta Ljubezen Bog sam! On, ki je Vse v vsem ... On, ki prežema sleherno celico mojega telesa in prežarja sleherni atom moje biti, če mu le dovolim vstopiti in potem biti v Biti čiste Ljubezni, da bi mi bilo bolj vredno biti v realnosti zemeljske stvarnosti in jo prepoznavati kot zanimivo in dobro priložnost ...
»Kam bi pa radi prišli?« Vprašanje starca in v meni odgovor: »Ven, ven iz teme! Nazaj k Svetlobi!«
Kot sem že pisal na teh straneh: odpravil sem se v Vipavski Križ. V kapeli starega samostana je klečal brat Benvenut – svetnik božji. Med vsemi, ki sem jih do sedaj srečal na zemeljski poti, je najbolj svetlil iz svoje notranje resničnosti. In takrat sem videl, kar se s površnim pogledom videti ne da: preprost redovnik zazrt v tabernakelj – tja, kjer je Bog sam na otip, kjer je sedaj Jezus naš Bližnji – zajet v kopreno svetlobe bolj blago prijetne od sleherne v zemeljski stvarnosti.
Pokleknil sem v bližino svetega redovnika in se tudi sam izpostavil. Kako odrešujoče je, ko si pred Bogom resničen – ko dovoliš, da vstopi v tvoja najbolj temačna brezna življenja. Nikoli, resnično nikoli, se ne osami in ne skrij v svojo temino! Kliči v njej božjo bližino! On, ki je nad vsem, je tudi v vsem in želi biti Emanuel – Bog s tabo. Iz spoznanja izkustev zdaj vem: v zemeljski stvarnosti je Najsvetejše resnično Najsvetlejše – je tisto sveto in svetlo, ki prodre za našo zunanjo podobo – v naše najbolj osebno resnično in to kar je omrtvelo drami v življenje. Jezus budi v Svetlobo.
»Poslanstvo je, da smo odsev Njegove bližine,« mi je govoril Benvenut in: »Če želim vredno in odgovorno skrbeti za druge, moram najprej dobro poskrbeti zase, ker nas ljudje jedo in je dobro, če pri tem okušajo božje.« Danes vem: ne iz teorije, vem iz izkustva življenja, da se je potrebno vedno znova krepiti. Toliki so, ki prihajajo v stiski. Izpili bi me, če bi sam ne pil Žive vode in bi podarjal le sebe – v meni bi našli premalo. Le stvari in človek danes očitno več ne potešijo. Iščemo Več – iščemo to, kar daje življenje, kar je Življenje v življenju!
V teh dneh počitnic vam želim, da se okrepite v Svetlobi: v Soncu, ki ogreje telo, in v Tistem, ki seže v globine duha. In iščite N/njegove odseve v lepoti, v kateri se je v stvarstvo podpisala sama Lepota. Iščite svet(l)e podobe za srečo v vsakdanjem življenju.
Karel GRŽAN

Zapisi izvirov, Ognjišče (7) 2011, str. 36

Težko je verjeti, kaj se dogaja mojemu otroku. Počutim se tako nemočno, zato vas prosim za vsaj kak dober nasvet. Zadnje čase se po tridesetem letu srečuje z nenavadnimi dogodki. Nisem bila pozorna, kajti menila sem, da je vse posledica preteklih ravnanj. A vse postaja zaskrbljujoče: ponoči ne spi, sliši glasove, neke sile jo vlečejo. Obračajo, zategujejo. Sanja grozne sanje ... take in podobne stvari.
Bili so obiski pri vedeževalki, bioenergetikih, a vsa ta pomoč je kratkotrajno delovala, vendar postaja težje (utrujenost, brezvoljnost, nezbranost, izguba veselja ...). Nazadnje je neki bioenergetik rekel, da ne najde duše, neki drug pa da je telo obremenjeno s silami zla, kakor da bo nekdo posegel s črno magijo. Priznam, zelo me skrbi.
Mislim, da bi pomagalo življenje, kot ga je učil Jezus. Od njega bi se lahko marsikaj naučili. Nisem še zasledila knjige, ki bi vsebovala njegove zgodbe in ob njej to, kar nam želi sporočiti – kako ravnati, kako živeti. Ni obsojal, ni sodil, je odpuščal. Ni dovolil kriviti drugih za to, kar se dogaja meni. Znal je sprejeti, tudi krivice. Ni vračal zob za zob, molil je zanje, o resnici, ki edina osvobaja, kako se nam v življenju vse vrača itd.
Težko pričakujem odgovor v reviji, na katero smo redno naročeni, a žal premalo preberemo in se vam za odgovor najlepše zahvaljujem
Tanja

Odgovor psihoterapevta

Kar doživlja vaš odrasli otrok je lahko tudi posledica manj eksotičnih vzrokov, kot na primer to, da je bil na površju pripravljen sprejeti stvari, ki so se mu dogajale, globoko v sebi pa tega ni mogel storiti. Verjamem, da mu pomaga molitev in vera, a je treba še vedno vlagati tudi lastni trud, da se soočamo s težavami, saj te pestijo prav vsakogar. Morda poznate oni slavni stavek žene, ki pravi, da je mož naredil neko hudo reč in mu je ona, dobra duša, odpustila! “Samo pozabila, pozabila pa nisem!” reče. No, to zgodbo potem leta in leta vlači ob vsakem prepiru na plan in sem prepričan, da je rekla, da mu je odpustila, v resnici, globoko notri, pa mu ni. Tako je verjetno z vašim otrokom: prepričan je, da je uredil, a podzavest rine nepredelane stvari na plan lahko na desetletja!
Morda ste tudi vi dodali nekaj bremena – najbrž vas odrasli otrok ni prosil, da pišete o tej težavi. S tem ste mu vzeli možnost, da sam poskrbi zase, da sam napiše in že s tem odda nekaj slabega od sebe ter doživi olajšanje. Še vedno ga obravnavate kot otroka. Morda otroka najbolj duši, da mora skrivati kaj iz preteklosti, “ker bi to bila sramota za družino” – torej sramota za mamo? Nič ne pišete o očetu, očitno ni pomembna figura v njegovem življenju, ali pa ga ni – morda ga ni več, seveda. Prva stvar: otrok mora sam začeti skrbeti zase in za druge, naj se vključi v Karitas, naj skrbi za otroke, kogarkoli, ki ima težave ... Če je to punca in že ima družino, njena nova družina – mož – poskrbi zanjo, ne vi!
Odrasli otroci ne smejo služiti temu, da je doma pri starših še vedno polno gnezdo. Morajo zaživeti po svoje, mi pa stopiti vstran, da lahko dihajo in naredijo svoje napake, ki jih tudi sami popravljajo. Ali ima cilje v življenju, ali se izgovarja, da jih ne more imeti, ker je tako hudo kakšno noč? To je razvajenost! Ljudje živijo v strašnih razmerah in v neznosnih bolečinah in imajo svoje cilje in želje!
Predlagam vam, da se v družini držite ene filozofije, svojih globokih prepričanj, ne enkrat k vedeževalki, drugič k bioenergetiku, tretjič na ne vem kakšno frekvenco, pa neka znanka je rekla, da glina na prsih pomaga, potem k novemu samooklicanemu guruju ki ‘zdravi’ takorekoč vse. Če tekate od enega k drugemu, tudi ne veste, kaj je res pomagalo (če slučajno bi, a je upanje skoraj nično).
Torej konkretno: stopite nazaj, povejte otroku, da vidite, da je odrasel in bo naslednje korake naredil sam, jaz bi mu predlagal, naj gre do zdravnika: morda gre za kakšno težavo, ki je ne pričakujete (sladkorna na primer, pomanjkanje kakih elementov v krvi, slaba krvna slika, mogoče za obliko depresije ...) Če potem presodi, da potrebuje drugačno od medicinske pomoči in je verna oseba (ne pobožna!), naj se obrne na župnika in od tam naprej po isti liniji. Kar spomnite: »Pomagaj si in Bog ti bo pomagal!«
V tem vrstnem redu – ne čakat, da najprej Bog stori svoje!
Marko Juhant

Odgovor duhovnika
Žal ste napisali premalo, da bi lahko natančno vedel, kaj se dogaja z vašim otrokom. Ali gre za duševno stisko, bolezen ali pa za neko obsedenost z zlom? Razumem vas, da vas skrbi za otroka, a obenem menim, da bi moral najprej on sam nekaj narediti, skupaj pa kaj drugače, kot ste. Obisk vedeževalca in podobnih ljudi ni prava rešitev. Velikokrat ti ljudje nimajo pravih rešitev, ampak težave samo še povečajo in stvar zapletejo. Bolje bi bilo, da bi z otrokom šli – ali pa bi lahko šel sam – h strokovnjaku. Lahko je to psihiater ali pa psihoterapevt. Glede na težave bi vas on že znal prav usmeriti. Prav tako bi bilo bolje, da bi z otrokom obiskala duhovnika ali celo eksorcista, če menite, da je otrok obremenjen s silami zla ali, kot kristjani rečemo, obseden, čeprav ti pojavi niso najbolj pogosti. Gotovo bi vam eksorcist na podlagi izkušenj in seveda molitve znal svetovati.
Lahko se samo strinjam z vami, ko pravite, da bi pomagalo življenje po Jezusovem nauku. Knjig, ki govorijo o Jezusu in njegovem nauku, je ogromno. Tudi v slovenščini. Veliko knjig o krščanski veri in o Jezusu ter o njegovem učenju lahko dobite pri naši založbi. Opis teh knjig si lahko ogledate v naši spletni knjigarni: http://knjigarna.ognjisce.si/. Če imate možnost, pa lahko obiščete kakšno knjigarno naše založbe (Koper, Ljubljana, Kranj, Maribor, Ptuj) in si tam ogledate bogato ponudbo verskih knjig.
Žal se večkrat dogaja, da te knjige ostajajo na policah bodisi knjigarn kakor tudi knjižnic po domovih. So bogastvo, ki je neizkoriščeno. Koliko Svetih pisem dobijo birmanci ali prvoobhajancev in koliko jih ostane neprebranih!
Moti me, ko v družinah – tudi takih, ki se imajo za verne – najdeš najrazličnejše knjige (za otroke), verskih pa ne. Zakaj bi otroka prikrajšali zanje? Se premalo zavedamo, da otrok kot goba ‘pije’ informacije? In prej ko mu začnemo govoriti (ali brati) o Bogu, globlje se bo to vcepilo v njegovo dušo. Saj poznamo rek: Povej mi, kaj bereš in povem ti, kdo si. Branje nas oblikuje. To, kar beremo, počasi prodira v nas in vpliva na nas. Zato izbirajmo svoje branje. Knjiga ima večjo moč, kakor ji jo pripisujemo.
V zgodovini so knjige povzročile revolucije in spremembe v družbenem in osebnem življenju. Kdo ne pozna primera sv. Ignacija Lojolskega, ki je v trenutku življenjske krize dobil po naključju v roke življenjepis Jezusa in svetnikov? Branje teh knjig ga je spremenilo. Iz ambicioznega mladeniča, ki ni mislil na Boga, je postal mož, ki je svoje življenje popolnoma posvetil Bogu. Včasih pomislim, koliko (mladim) ljudem bi branje dobre knjige omogočilo prebroditev življenjske krize. Zato pogumno v versko knjigarno in nabavite si kakšno izmed številnih knjig o Jezusu ter se lotite branja, ki naj vam bo navdih za življenje, molitev pa moč, da boste zmogli Jezusove nauke uresničevati v življenju.
Božo Rustja

Ognjišče (2016) 07, str. 54

Legenda slika sv. Krištofa kot orjaka, ki je na svojih ramenih prenašal popotnike čez divjo reko. V novejšem času velja za zavetnika avtomobilistov.

Sveti Krištof velja za pomočnika v sili in je zavetnik zoper naglo smrt. Za svojega zavetnika ga imajo čolnarji, splavarji, nosači, vodniki, prevozniki, atleti, planinci, tesarji, klobučarji, pleskarji, knjigovezi, iskalci zakladov, vrtnarji, v zadnjem času avtomobilisti, … Sv. Krištof je tudi priprošnjik proti nalezljivim boleznim, proti ognjeni in vodni nevarnosti. V zvezi njegovim češčenjem je bila leta 1485 v Ljubljani ustanovljena bratovščina sv. Krištofa.

več o sv. Krištofu. v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 49-51.

• Na Slovenskem imamo precej cerkva, ki imajo na zunanji steni sliko sv. Krištofa, na glavnem oltarju pa je samo v dveh podr. cerkvah: v Grajski vasi (Gomilsko) (levo) in na Gramnu (Laško) – obe CE škofija.

 M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 3, str. 98

Zgodba

»Pa ne spet ona!«

Mati je pospravljala po hiši s pomočjo dveh odraščajočih hčera. Ko je sredi dela bežno pogledala skozi okno, je zagledala opravljivo in radovedno sosedo, da se bliža njihovi hiši. Hčerki sta zaslišali, kako je mati zavzdihnila: »O joj, pa ne spet ta nadloga.«

Ko je soseda potrkala na vrata, ji je šla mati odpret. Hčeri sta se spogledali, potem pa planili v smeh, ko sta slišali, kako je mati pozdravila sosedo: »O, kako lepo, da vas spet vidim. Le vstopite. Kar naprej, prosim!«

Misel

Bog sovraži hinavščino, kajti s hinavščino hočemo na zunaj pokazati, česar v svoji notranjosti nimamo.

Če koga obdolžimo hinavščine, pomeni, da se tak človek kaže kreposten, dejansko pa ni. Samo hlini nekaj, kar ni resnično. To je napaka, slabost, ki kaže na dvoličnost človekovega značaja.

Hinavci so ljudje, ki ne pokažejo pravega obraza, ampak se delajo drugačne. Lahko se prikazujejo kot dobre, svete v očeh ljudi, ne morejo pa se pretvarjati pred Bogom. On nas vidi takšne, kakršni v resnici smo. Pred Bogom se ne moremo obnašati dvolično. On vidi ne samo naša dejanja, vidi tudi v srce in dušo, vse naše misli ...

Ali sem hinavec? Prav bo, da si glede tega izprašamo vest. Resnica naj nas osvobodi, da se bomo varovali hinavščine v medsebojnih odnosih.

Molitev

Gospod Bog,
pred tvojim pogledom se razkrije
vse naše pretvarjanje in hinavščina.
Ti nas poznaš take, kakršni smo.
Tvojim očem ni nič skritega.
Ti ne gledaš, kakor gledamo ljudje.
Mi vidimo le zunanjost, ti vidiš tudi notranjost.
Mi vidimo samo telo, ti vidiš tudi dušo in srce.
In bistveno je srce.
Pretvarjamo se lahko
samo pred ljudmi.
Pred teboj se ne moremo.
Biti dober v očeh ljudi,
je zate premalo.
Lepa podoba, ki jo kažemo na zunaj
mora odsevati lepoto naše duše.
Edino takrat smo dovolj dobri tudi v tvojih očeh.

Iskra

Hinavščina je huda značajska napaka, ki omreži človeka. Potrebna je stalna čuječnost. To ni napaka kakor jeza ali lakomnost, ki nas napadata občasno. Hinavščina je 'stalna zaposlitev'.

»Varujte se farizejskega kvasa, ki je hinavščina. Nič ni prikritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo.« (Lk 12,1–2)

Blagodejen dom

Doma sem tam,
kjer me nekdo pričakuje,
kjer lahko delam napake,
kjer imam prostor za sanje,
kjer lahko iztegnem noge,
kjer lahko odkrito govorim,
kjer lahko glasno pojem,
kjer je vedno prostor zame,
kjer lahko snamem masko,
kjer mi nekdo pozorno prisluhne,
kjer sem lahko tiho,
kjer nekdo z menoj deli veselje,
kjer lahko poženem korenine.
Doma sem tam,
kjer lahko sproščeno zaživim.

Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2012), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 48.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.