V rubriki Duhovnost in Slovenci se opiramo na zanesljive raziskovalne podatke o tem, kaj potrebujejo, kaj zmorejo in kaj hočejo nad 50 let stari prebivalci Slovenije glede osebnega staranja in medsebojnega sožitja. Zadnje mesece smo se mudili pri tem, kaj nam o duhovnosti Slovencev povedo odgovori na vprašanja: Kaj vas je v življenju navduševalo ali veselilo in se vam je z izkušnjo potrdilo tako, da vas tudi zdaj navdušuje in veseli? Kaj vas je v življenju navduševalo ali veselilo, pa vam je življenjska izkušnja pokazala, da nima tako velike vrednosti, kakor ste mislili? Ali ste nedavno naredili kaj z navdušenjem?
Slovenci doživljamo navdušenje ob svojem delu, družini in razvoju svojih osebnih lastnosti. Ob podatkih o tem smo ugotavljali, da je pristno veselje osnovna hrana človekove vsakdanje duhovnosti in da poganja razvoj skozi vse življenje; zlasti odločilno je za starostno zorenje.
Veliko ljudi pa je razočaranih; neredko nad svojim delom, nad sabo, družino in drugim, kar jih je navduševalo. Tudi ta bridka izkušnja je redni del poti pri človekovem duhovnem razvoju. Zmote, krivda in nesreče srečajo vsakogar. Če se človek obrne iz svoje zmote ali krivde, če duhovno preseže tragiko, se mu odpre novo obzorje za osebno zorenje in lepše sožitje.
Težak je podatek, da tretjina Slovencev po 50. letu starosti ne doživlja pravega veselja, radosti in navdušenja nad ničemer – to je četrt milijona ljudi! Ali je to kruto dejstvo usodno za duhovni razvoj in sožitje? Duhovna puščoba je zelo nevarna, ni pa usodna. Duhovni velikani so šli tudi skozi dolga obdobja doživljajske praznote, pri tem vztrajno delali dobro in zaupali, dokler niso na koncu tega temnega predora zagledali svetlobo.
Škoda, da v raziskavi ni bilo vprašanj: Kdo in kdaj je bil z vami navdušen nad vašim navdušenjem; nad katerim? Kdo in kdaj je delil z vami vaše razočaranje; katero? S kom in kdaj ste bili vi navdušeni ob njegovem navdušenju; nad katerim? S kom in kdaj ste vi delili njegovo razočaranje; katero? Odgovori na ta vprašanja bi veliko povedali o duhovni kondiciji in razvoju duhovnih zmožnosti nas Slovencev.
Človek je do zadnjega vlakna individualni posameznik in prav tako do zadnjega vlakna vpet v sožitje z drugimi. Veselje in radost doživljamo predvsem v sožitju: v družini, s prijatelji, z dobrim sodelavcem. Pri tem ni odločilna velika skupnost: cela soseska, celo podjetje, vsa župnija, država, svetovna skupnost – večje skupnosti so varen ali nevaren, ugoden ali neugoden prostor za osebno sožitje v skupinah: v družini, v prijateljski, delovni, športni in drugih osebnih družbah. V skupini smo dva, trije, pet, deset ljudi drug z drugim kot jaz in ti; kot midva, mi; iz oči v oči. V tem osebnem odnosu sodoživljamo z drugim njegovo veselje, ki se pri tem podvoji; sodoživljamo in nosimo z drugim njegovo razočaranje, da se prepolovi. Potrebo drugega doživljamo živo v sebi, podobno kakor doživljamo svojo potrebo. Sprejemamo izkušnje, znanje in pomoč drugega brez zavor, obrambe in občutka, da mu moramo plačati. Se veselimo zmožnosti in uspeha drugega podobno kakor svojih, on pa mojih.
Za Ameriko ugotavljajo, da je doživela gospodarski polet, ko je na prelomu iz 19. v 20. stoletje George H. Mead s spoznanji o soodvisnosti med razvojem posameznika in skupine sprožil val navdušenja nad tem, da vsakdo ustvarja in pri tem sodeluje z drugimi. Če pomislimo, kdaj smo bili v življenju zadovoljni in srečni, se nam v spominu vrstijo izkušnje lepega osebnega odnosa in dobrega sodelovanja v družini, v službi in med prijatelji. Te dobre izkušnje so trdni temelji za naš osebni duhovni razvoj danes, jutri in do zadnjega diha življenja. In prav tako za razvoj slovenske kulture. Slovenci smo pri tem precej zadolženi: od Prešerna naprej smo bili vzgajani v nezaupljivosti do drugih, v janzenističnem pikolovstvu in ozkosrčnosti; tudi danes na levi in desni ovirata naš razvoj slaba navada in usmerjenost, da pri drugem kritično iščemo pet napak na eno dobro lastnost. Medtem pa po letu 2000 znanost z raziskovalnimi podatki ugotavlja, da tam, kjer sožitje, sodelovanje in osebni človeški razvoj lepo uspevajo, ljudje usmerjajo svojo pozornost na sončno stran drugega tako, da opazijo na njem pet dobrih lastnosti na eno slabo.
Tako sodobna znanost potrjuje temeljno duhovno načelo Jezusovega evangelija, naj drugega doživljamo tako, kakor želimo, da on nas. Sam se je na svatbi v Kani veselil s svatovsko družbo in s čudežnim vinom rešil ženina pred sramoto, v Betaniji pa z Marto, Marijo in žalno družbo jokal ob smrti prijatelja Lazarja, preden ga obudil od mrtvih. Sočutno solidarnost je kot zakon pristne ljubezni in duhovnosti mojstrsko opredelil apostol Pavel v pismu prvi generaciji rimskih kristjanov: Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo. (Rim 12,15)

J. Ramovš, Duhovnost in Slovenci, v: Ognjišče 8 (2020), 27.

(extracorporeal shock wave therapy – ESWT)

Terapija z udarnimi globinskimi valovi (ESWT) je neinvazivna, moderna in zelo učinkovita metoda zdravljenja, ki se uporablja v fiziatriji, ortopediji, travmatologiji, urologiji in kardiologiji. V medicini je uporaba udarnih globinskih valov uveljavljena predvsem v urologiji, kjer se kot učinkovito zdravljenje ledvičnih kamnov uporablja že od leta 1980. Več kot 20 let pa se uspešno uporabljajo tudi za obravnavo različnih mišično-skeletnih okvar.
Gre za zvočne (akustične) valove, ki se pretvorijo v udarne valove in se preko sonde in kože prenašajo v globoke podkožne strukture. S prenosom pulznih visoko energijskih valov na podkožna tkiva vplivamo na pospešeno celjenje poškodovanih, vnetih in bolečih struktur. Udarni valovi so v bistvu tresljaji, ki jih čutimo kot neprekinjen pritisk nad bolečo točko.

TERAPIJA
Terapijo z udarnimi valovi vedno predpiše zdravnik specialist na podlagi predhodno opravljene diagnostične preiskave in posveta. Zdravnik bo presodil, ali je terapija z udarnimi globinskimi valovi priporočljiva in varna. Pred začetkom terapije je treba ukiniti tudi protivnetno zdravljenje, ki ga lahko ponovno pričnemo štiri tedne po končani terapiji z udarnimi globinskimi valovi.
Terapija s pripravo traja približno 20 minut in se izvaja le enkrat tedensko. Običajno je potrebnih 3–5 terapij, odvisno od poškodbe in težav.

Zakaj manj bolečin z uporabo udarnih valov?
Glavni razlog, je prav v mehanizmu delovanja. Udarni valovi povzročijo spremembo mehanskega dražljaja v elektrokemične signale v celici, celica se posledično aktivira, pospešeno obnavlja in deli. Terapija z udarnimi globinskimi valovi zmanjša bolečino, pozitivno uravnava vnetni proces, spodbudi matične celice, kar pa izboljša regeneracijo in celjenje tkiva.

Najpogostejše diagnoze, kjer se uporabljajo udarni valovi:

• plantarni fascitis (petni trn),
• lateralni epikondilitis (teniški komolec),
• sindrom rotatorne manšete,
• bolečine in zadebelitve ahilove tetive,
• patelarna tendinopatija,
• trohanterni burzitis,
• kalcinacije v ramenskem obroču,
• utesnitveni sindrom,
• vnetja narastišč mišic in tetiv na drugih mestih (stopalo, koleno, medenica, hrbtenica),
• kronično boleče mišično-prožilne točke,
• zunajsklepne kalcinacije,
• sindrom karpalnega kanala,
• natrgana ali nategnjena mišica,
• psevdoartroze.

UPORABA UDARNIH VALOV
Udarne globinske valove se uporablja pri terapiji in zdravljenju različnih bolečin in poškodb, predvsem mišično skeletnih, kadar pri bolniku uporaba drugih metod ni izboljšala bolečega stanja. Dobre učinke se doseže pri kroničnih, dalj časa trajajočih bolečinah.

KDAJ UDARNIH VALOV NE UPORABLJAMO
Terapije z udarnimi globinskimi valovi ne uporabljamo v času akutne faze (faze vnetja), takoj po poškodbi. Tudi za bolnike, ki jemljejo zdravila proti strjevanju krvi, imajo izrazito osteoporozo, maligna obolenja na obravnavanem področju in sum na globoko vensko trombozo ter nosečnice, je terapija odsvetovana.

KAJ PRAVIJO ZNANSTVENE RAZISKAVE?
Raziskave so pokazale, da terapija z udarni valovi stimulira:

• pretok krvi, limfe in metabolizem
• prepustnost celične membrane
• proliferacijo matičnih celic
• protivnetni odziv
• krepitev vezivnega tkiva
• nastajanje rastnih dejavnikov

 
PREDNOSTI TERAPIJE
Pozitivni vidiki uporabe terapije za zdravljenje mišično-skeletnih okvar so: varnost, neinvazivnost terapije in dejstvo, da za aplikacijo ni potrebna uporaba anestezije. Rezultati terapije so v večini primerov hitri in na dolgi rok učinkoviti.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 8 (2020), 94-95.

Tekla sem navzdol. Stopinje so glasno pele po strmi gorski cesti. Za mano je vozil avtomobil. Že od prvega ovinka na vrhu Jelovice me je spremljal. Preskakovala sem z ene strani na drugo, on takisto, trdo za mojimi petami. Znoj mi je tekel po hrbtu od strahu, noge so se mi tresle od bolečin. Vpila sem v noč, nikamor več nisem vedela stopiti. Vse zaman!
Končno je posijala luna. Cesta se je posvetila v njenem soju. Stegnila sem roki proti nji in upočasnila korak. Stopila sem naravnost v mesečino. Premočena in omagana. Avto je, ko me ni več videl, hreščeče odpeljal mimo ...
Takrat pa so se mi noge zataknile v ostri obcestni kamen. »Neeee!« sem zakričala. »Pusti me hoditi! Naprej me spusti!«
Odprla sem oči, nad mano so se sklanjali presenečeni obrazi negovalk. Počasi sem jih razločila, enega za drugim. »Kje pa ste bili?« je vprašala ena od njih. In mi skušala poravnati noge. Te so se mi zvile v neznosnem krču. Stisnila sem zobe in kaplje potu so mi stopile na čelo.
»Doma sem bila,« sem zašepetala. »Tekla sem z Jelovice pred drvečim avtomobilom. Rešila me je luna! Tako lepo srebrno je sijala naravnost vame ...«
Ženska me je zbegano pogledala in skomignila z rameni. Obrazi so se oddaljili od mene, presenečeni, jaz pa sem še naprej ležala tam. Še bolj brez moči ...
»Tudi meni se včasih kaj sanja,« je rekla tista na moji desni. »Vedno sem doma. Pri otrocih. Ali pa na vrtu.« Imela je tri otroke. Dvojčici, stari štiri leta, in najstnika v osmem razredu devetletke. Zbolela je po zadnjem porodu. »Dokler bom na nogah in sama skrbela zase, bo še šlo,« je rekla, vstala in s pomilovanjem pogledala name. Take poglede sem sovražila, vendar sem molčala. Nikoli ji ne bi rekla nič slabega, obe sva bili na isti ladji, le da je bila ona veliko mlajša od mene in s svojo boleznijo šele nekje na začetku. Še vedno je hodila!
Ko sem gledala za njo, v njene majave korake ob podpori bergel, sem pomislila na čas, ko je bilo z menoj še tako. Tako dobro. Zdaj sem hodila le še ponoči, v luninem soju. Vsakič, ko sem se zbudila, sem bila bolj žalostna in bolj razočarana.
»Verjetno ste zdaj v fazi hudega poslabšanja,« je govorila prijazno zdravnica na viziti. »Mogoče se pa še kaj spremeni. Včasih se.«
»Lahko, da boste še stopili nazaj na noge. Vse bova poskusili, da bi!« je govorila z nekim upanjem moja fizioterapevtka. Mlada, lepa ženska, saj ni mogla vedeti, kako mi je. Kako je, ko ni več upanja.
Dvignila me je pokonci in privezana na boke sem zdržala na nogah nekaj minut. Slabost v želodcu, slabost v glavi in bolečine v kolenih ... Klecnila sem spet nazaj, na voziček.
Naslednji dan sem se dvignila sama. Oprijela sem se droga pred seboj, pogledala skozi okno, pa spet sedla. Sedla in se znova dvignila. Štela sem, kolikokrat ...
Zunaj je pred mojimi očmi brnela pomlad. Travnik ob stavbi je bil že ves zelen in v cvetju. Ob kraju je cvetel bezeg in kos se je spreletaval po tleh za zrni, ki so ležala med travami.
Ko sem se utrudila, sem odnehala. Ni več šlo ... Naslednji dan še en poskus! Tokrat koraki. S hojco. Klecavi, počasni, drsajoči koraki. Kakor pri otroku, ki je pravkar shodil. Štejem ... En korak, dva ... Pet korakov. Šest. Sedem in še dva! In potem kmalu spet le še dva in počasi nič več ...
Razočarano sedem in se zapeljem ven, v velik prostor pred telovadnico. Tam sem stisnila zobe in pesti in se trudila, da ne bi mislila na nič ... »Ta čas povsod pospravljajo okoli hiš veje z obžaganih dreves, ženske obdelujejo vrtove, sadijo rože v cvetlične lončke in zvečer hodijo okoli njih in jih zalivajo,« sem se spomnila čez čas. Jaz pa sem hodila okrog le še ponoči. V luninem soju. Vse poti okoli domačije sem prehodila in se zjutraj utrujena zbujala.
Goltala sem tablete, risala sem in sestavljala slike, dvigovala sem roki in molila v nočeh, da bi kaj pomagalo. Edino to mi je še ostalo – molitev. Edina tolažba in tiho upanje ...
»Toliko časa bi pa rada še ostala na tem svetu, da bi videla, kako bo z vnuki,« je rekla velikokrat najstarejša med nami. Prijetna, živahna in zgovorna ženska je bila. Kljub težki bolezni. Včasih mi je prišla pred oči, kakor moja mama. Vsa potrpežljiva in polna upanja. Kadar je zjutraj šla mimo moje postelje, je tudi štela korake.
Pogledala sem za njo in molčala. Saj je dobro vedela, kako mi je.
Hčerka jo je obiskovala vsak dan. Živela je nekje čisto blizu Ljubljane. »Mama, če kaj potrebuješ, povej,« ji je govorila ob njenem vzglavju.
»Jaz sem dobro,« je odgovorila mama. »Kako ste pa vi doma? In kako so otroci? Ali še molijo zvečer, zdaj, ko me ni?«
»Še, mama. Le vedno mi pravijo, če znam kakšno krajšo. Molitvico, mislim.«
»Ja, ja ... Mladi svet zdaj vse pobira z računalnikov, ampak, veš, to ni dobro!«
»Jaz pa znam nekaj kratkega,« sem se oglasila. Kar nenadoma. Zdrdrala sem nekaj, kar me učila moja mama. Lepo staro molitev, čisto kratko, sem povedala zelo na hitro. Ob večerih, ko smo prišli z njive utrujeni od dela in se počasi spravljali spat, je vedno rekla: »Bogu bo všeč, četudi je kratko. Da je le lepo in srčno! In je začela:
Bog je zlat, pojmo spat,
kaj Marija dela, angelce napaja,
gremo še mi, da nas bo napojila
in v sveti raj položila. Amen.
»Lepa molitvica je, kajne, mama?« Mama je prikimala, hčerka pa je vzela iz torbice listek in svinčnik in me prosila, če ji jo narekujem. Ko je vse napisala s skrbno, izbrano pisavo, se mi je zahvalila in mi dala roko.
Obiski so bili mimo in ljudje so se porazgubili po širokem hodniku naprej ven. Legla sem nazaj vznak, strop nad mano je bil siv, siv je bil tudi dan zunaj, čeprav je sijalo sonce, je bil kosov žvižg iz dneva v dan bolj podoben tožbi.
Oglasil se je zvon z Žal. »Verjetno je pogreb,« je rekla ona, na moji desni. »Ne, to uro pa že ne! Sedem zvoni,« se je oglasila druga in se počasi začela oblačiti.
Pred nami je bil nov dan, z malo upanja. Kaj bo prinesel, nisem mogla vedeti. Čakala sem, da me spravijo s postelje in da bom končno zadihala. Na hodniku, med sebi podobnimi.
Dan bo že minil. Tako kot včerajšnji in predvčerajšnji ... Noč pa bo spet prinesla sanje. Upam, da bo tako. In kdo ve, kod bom hodila tokrat.
Popravila sem rjuho, ki mi je zlezla z nog, in se zagledala nazaj v strop. »In vendar je lahko tudi dan nov začetek,« sem si rekla, ko sem spet zaslišala kosov žvižg. »Mogoče bo pa ta, današnji ...«
»Seveda bo! Najstarejša hčerka in vnuk prideta pome!«
Vikende sem vedno preživela doma, med svojimi, ob ponedeljkih pa sem šla spet nazaj. Vsakič z manj volje in upanja ...
Kljub temu pa je bilo takrat življenje še dobro in znosno. Nikoli ne moremo vedeti, kakšne težke preizkušnje nas še lahko čakajo. In vsemu navkljub ostanemo hvaležni, hvaležni za vsak dan, ki nam ga Bog še nakloni ...
ŠKRINJAR, Polona (zgodbe) Ognjišče (2016) 08, str. 44

Vrh gore je bel kažipot očem
in jasen dan žari od vsepovsod
in sreča je, da je pred mano pot,
in to, da vem, da slast je v tem, da grem.

Pripravljam nahrbtnik. Jutri zarana s skavti odrinemo na pot. Vem, kam gremo, in hkrati ne vem, cilj mi je jasen, a pot, posebno ko na njej nisi sam, ne pripelje vedno tja, kamor si načrtoval. Prav zato vedno s težavo pakiram – v negotovosti se človek poskusi zaščititi, zato si na hrbet kar mimogrede nasuje ničkoliko stvari »za vsak slučaj«, če bo dež, če si kaj naredi, če ga bo zeblo, če zboli … in potem tričetrt stvari prinese domov popolnoma nedotaknjenih. Misli si pač, da gre lažje skozi negotovost, če ima pripravljene rešitve. In potem je preveč možnosti – in pretežko breme. Pretežko je hoditi skozi življenje, če hočeš vse rešiti, če nočeš nobenih vprašanj, če ne sprejmeš poti in vsega, kar je na njej neznanega. Predvsem tega, kar se bo s teboj zgodilo.
Pa je smisel poti ravno v tem, da se nikamor ne nasloniš, da preprosto polagaš eno nogo pred drugo in – zaupaš. Morda pa je to tisto najtežje, veš namreč, da se skozi življenje ne da priti samo s svojimi lastnimi močmi, življenje je pretežko, da bi ga živel sam. Prav zato grem, vedno znova, v tem je ta slast, ki se je veselim, v tem je sreča poti, skupaj z Zaplotnikom ponavljam, da te pot ustvari, da ti ne daje samo cilja, ampak še več, navadi te prepuščanja in opuščanja stvari, navadi te na to, da računaš na sočloveka, navadi te prositi za pot in za pomoč, navadi te žeje in lakote, navadi te pomanjkanja, skromnosti, hvaležnosti za malenkosti, kot je kaplja vode v vročem dnevu, navadi te utrujenosti in vsega dobrega, kar ta prinese človeku, navadi te zadovoljstva nad majhnimi koraki, navadi te poslušanja narave in svojega telesa, opaziti, da jasen dan žari od vsepovsod, navadi te ustaviti se, ko ne moreš več. Navadi te vedno znova spet vstati, navadi te biti človek, same koristne reči.

In vse, kar je prešlo kot brez sledu,
je zame vse bolj mrtvo, brez moči:
res je še tam, a le kot del poti
in le predhodje tega, da sem tu.

Kar pa res šteje, je ta slani znoj
in kamen, ki spotaknem se nad njim,
in lilast cvet, ki vanj se zastrmim,
in pa morda ta gora pred menoj.

Nazadnje v strahu pustim stvari doma – in s slastjo na poti ugotovim, da jih nisem potreboval. Da sem potreboval samo družbo, ljudi, to človek potrebuje bolj kot pa anorak, tri sendviče in pet vrst čevljev. Te smrti prinese pot, te odpovedi, zaradi katerih je sploh mogoče živeti in ki pomagajo razumeti, da je življenje samo biti tu, kjer sem, in da je to povsem dovolj,

ker to, kar je za mano, me uči,
da pot, ki zdaj jo hodim, že čez čas
dobila bo nem, omrtvel izraz
kot vse, kar daleč spodaj že leži;

zato ne bom ostal doma. Šel bom, strahu, ki ga rodi napol prazen nahrbtnik, naproti, šel bom, kakor Janez Menart, ki mi je posodil pesem, in trepetaje pustil, da tudi strah postane del poti, ki sem jo hodil. Pustil si bom to slast, biti kot ptica, kot lilija na polju, to postaneš na poti, nekdo, ki je srečen samo zato, ker je ljubljen.

M. Rijavec, Kolumna, Mladinska priloga, v: Ognjišče 7 (2020),84.

Neki zdravnik ni nikoli odklonil klica na pomoč, pa naj je šlo za bogatega ali revnega človeka. Toda postaral se je in počutil se je utrujenega.
Sredi noči ga zbudi klic.
»Ali imate kaj denarja?« je vprašal nočnega klicalca.
»Seveda ga imam,« je ta odgovoril.
»Potem pokličite drugega zdravnika. Jaz sem prestar in preslaboten, da bi ob tej uri šel do človeka, ki ima dovolj denarja.«

 B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2016), 36.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 81.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Na šolah za starše v mesecu maju in juniju, ko se približuje konec šolskega leta, skoraj vedno spregovorimo tudi o pomenu dopusta in kako ga čim bolj kakovostno preživeti. Moje osnovno izhodišče gre v smeri, da naj gre družina na dopust sama. Torej brez prijateljev in njihovih otrok, bratov in bratrancev z družinami ipd. Starši velikokrat rečejo, da je vzrok za to, da gredo na dopust z družbo, v tem, da otrokom ne bo dolgčas. Ali je otrokom na morju sploh lahko dolgčas, je drugo vprašanje.
Živimo v času hitrega tempa, velikih zahtev – v službi, družbi in tudi doma, časa vedno primanjkuje, ljudje smo videti, kot da vedno nekam hitimo, begamo sem ter tja. Težko prenašamo mir in tišino. Ves čas potrebujemo zunanje impulze, kot so nenehno vklopljena televizija, radio v avtu, slušalke v ušesih, tablice, telefoni … Zdi se, da sodobni človek ne vzdrži biti sam s sabo.

Vroče poletno popoldne. Ulice mesta so skoraj prazne. Moj korak je počasen, brezciljen. Pred seboj zagledam revno oblečeno preprosto žensko, ki ob sebi z roko vleče otroka. Dečku je kakih šest let. Od daleč slišim, kako z milim glasom prosi mamo, naj mu kupi sladoled. Ta mu hoče z nekakšno obupano upornostjo jasno razložiti, da nima denarja. Deček jo stresa z ročico. Obrnem se stran, kakor da danes nisem pripravljen na običajna človeška čustva ...
Drug za drugim pridemo do vogala, kjer stoji majhna slaščičarna. Ustavita se. Tudi sam se ustavim, kakor da neznana sila v meni pričakuje zgodbo. Ženska nemirno seže po denarnico in prodajalcu naroči kepico sladoleda. Deček se zadovoljno smehlja. Stojim tam sredi razbeljene ulice in se spomnim čistosti človeške duše: življenja v skromnosti. Prodajalec da malemu v roke kornet. Deček se obrne in takrat – se zgodi. Nenadoma se mu stvar izmuzne iz roke in sladoled pade predenj na asfalt. Pogledam njegov otroški obraz. Kakor da bo od groze tudi sam padel na tla. Iz njegovih velikih, čistih oči zasije vprašanje. Prvo vprašanje, neznano, strašno in nedoumljivo. Zakaj? Prvi zakaj! Zelo preprosto, pomislim. Zajokal bo. Sram ga je in strah. Se to lahko zgodi prav njemu? Danes ne bo okusil hladnega sladoleda. Mamica se mu približa. Ga bo okarala ali celo udarila? Zdaj se prestrašim jaz. Sunkovito stopim k nesrečnemu dečku. Pobožam ga po skuštranih laseh, se sklonim k njemu in kar morem mirno rečem: »Videl sem, kaj se ti je zgodilo. Vsakomur se lahko zgodi kaj hudega!« Gledam ga. Nič ne odgovori. – Pomislim na svoje življenje. Kako sem odgovarjal jaz v svojem osamljenem in težkem življenju? Je komu prizaneseno? Komu, ki je samo človek; beden in veličasten obenem. Saj vem: vprašanju zakaj bi morali postaviti odgovor zato. A tudi tega ne moremo vedno ...
Z nerodno kretnjo sežem v žep in iz njega izvlečem tisto malo denarja, kar mi je ob koncu meseca še ostalo. »Kako ti je ime?« Komaj izdavi iz sebe: »Matej.« »Na, Matej, tu imaš, pa si kupi nov sladoled. Lahko si kupiš dva in še jutri enega!« V tistih velikih očeh zagori neverjetna sreča. Nasmehne se mi. Doumel je prvo resnico življenja: Ni vse hudo, ni vse slabo, če nam le nekdo ponudi odgovor in pomoč. Kakor da bo poletel, se obrne k prodajalcu sladoleda. Nasmehnem se mu in mu pomaham. Tako hvaležnega pogleda še nisem videl ...
Vroče poletno popoldne je. Odhajam dalje po prazni ulici. Veliki filozof majhnega človeškega življenja. Zadovoljen sem, nekako pomirjen s svojo usodo. Hvaležen za prvo in poslednje vprašanje: poslednje bo gotovo najtežje. Kdo mi bo stal ob strani, ko bom moral odgovoriti nanj?
Stanislav, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 08, str. 19.

Cerkev je vodil v času cesarja Valerijana (254–257), ko so jo pretresali hudi notranji spori (kako ravnati z ljudmi, ki so bili krščeni v krivoverstvu in se vrnili v katoliško Cerkev). Prepovedal je ponovno krščevanje in prišel s spor s kartaginskim škofom Ciprijanom. Ko se je pod cesarjem Valerijanom (253–260) spet začelo preganjanje kristjanov, sta oba umrla mučeniške smrti.

• Pri nas imamo sv. Štefanu, papežu posvečene tri cerkve: v LJ nadškofiji stoji njegova ž. c. v Ribnici (1) (LJ), v KP škofiji ž. c. v Košani (2), p. c. pa v Topolcu (3) (Il. Bistrica).

M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 10, str. 98.