V evangelijih beremo, da se je Jezus pogosto umaknil v samoto in se pogovarjal s svojim nebeškim Očetom. Njegovi najbližji učenci so to videli in ga prosili: »Gospod, nauči nas moliti.« Odgovor na to prošnjo je bil očenaš – vzor vsake molitve. Od kdaj se moli očenaš pri sveti maši? (Marjeta)

Očenaš je Cerkev sprejela v bogoslužje v obliki, v kateri nam je Gospodovo molitev zapisal evangelist Matej (6,9-13). Že v najstarejši dobi so molili očenaš pri 'lomljenju kruha' (maši) in pri svetem krstu. Spis Nauk dvanajsterih apostolov (pred letom 96) poroča, da so očenaš molili ne le pri bogoslužju, temveč so ga verniki tudi sami molili trikrat na dan. Očenaš kot pripravljalna molitev pred prejemom svetega obhajila je znan že v 4. stoletju na vzhodu in na zahodu. Na vzhodu so ga molili vsi, v severni Afriki, pokrajini tedaj cvetočega krščanstva, in v Rimu pa je bila to samo mašnikova molitev. V Španiji so po posameznih prošnjah očenaša (vseh je sedem) ljudje vzklikali Amen. Papež Pij XII. je ob prenovi bogoslužja velikega tedna odločil, naj očenaš na veliki petek molijo (latinsko) mašnik in verniki skupaj, z uvedbo domačega jezika leta 1965 je očenaš pri maši postal skupna molitev vseh. (sč)

Kaj vas je v življenju navduševalo ali veselilo in se vam je z izkušnjo potrdilo tako, da vas tudi zdaj navdušuje in veseli? Ustavite se in odgovorite na to vprašanje sami zase, pa boste imeli od branja več, kakor če tega ne naredite!
Na to vprašanje so odgovarjali nad 50 let stari prebivalci Slovenije v skrbno opravljeni reprezentativni raziskavi, zato lahko kar zanesljivo vemo, kakšne izkušnje ima o tem 750.000 Slovencev te starosti; to in sorodna vprašanja smo obdelali z Blažem Švabom in Mojco Slana v knjigi Staranje v Sloveniji (2013, str. 223–239). Skušajmo v teh odgovorih ljudi iskati tudi današnje duhovne značilnosti Slovencev.
Zelo izstopa delo: z veseljem in navdušenjem smo delali in delamo še danes! Skoraj vsak tretji je v raziskavi povedal o svojem veselju nad zaposlitvijo, nad svojim poklicem, nad rezultati dela, nad delom za dom in družino. Na primer: Rada zalijem vrt, pogledam, kako raste, in skuham dobro kosilo. Ali: Rad sem pomagal sinu pri stanovanju, nazadnje pa smo pri meni zamenjali streho.
Le malo manj jih je navedlo svoje navdušenje nad družino. V preteklosti in zdaj doživljamo veselje nad zakoncem, otroci, vnuki in nad lepimi družinskimi odnosi. Dejali so na primer: Navdušuje me, da imamo urejene in prijetne odnose v družini.
Na tretjem mestu je navdušenje nad osebnimi lastnimi – nad svojimi in drugih ljudi ter veselje nad razvijanjem dobrih lastnosti. Ta radost vztrajno hrani dušo vsakemu osmemu nad 50 let staremu Slovencu. Vse drugo navdušenje, ki smo ga doživljali v preteklosti in se v življenju potrjuje vse do danes, je redkejše: zdravje, znanje, šport, materialne dobrine, zabava, konjički, počitnice, vera, kultura, narava in drugi ljudje.
Delo in družina prav tako visoko prevladujeta pri odgovorih na vprašanje, če so nedavno kaj naredili z navdušenjem in kaj je to bilo.
Ko človek doživlja nekaj z navdušenjem, mu to prodre v njegovo osebno središče tako, da ga prevzame, očara, napolni z globokim veseljem in mu da voljo in moč za razvoj. Navdaja ga zaupanje v prihodnost. Druga beseda za veselje in navdušenje je radost; že njen koren rad kaže na moč, energijo in razvojni polet, ki se nabira v človeku, ko je navdušen, vesel in radosten.
Od nekdaj so vedeli, da navdušenje poganja vzgojo in uspešno učenje. Slovenski pedagog Valter Dermota ga je cenil kot eno najbolj pomembnih vzgojnih sredstev. Poglavju o njem je dal zgovorne podnaslove: Če v vzgoji ni uspeha, je gotovo eno: manjka navdušenje, Dolgočasje je smrt vzgoje, Navdušenje odpira in ne tlači, Prižigati in ne ugaševati, Samo kdor zna samega sebe navdušiti, bo znal navdušiti druge.
Sodobna znanost ugotavlja, kaj se pri navdušenju dogaja v možganih. Prijeten kemični prenos med živci omogoča naglo učenje, nagiba k ponavljanju in daje človeku energijo. Ko zavestno usmerjam svojo pozornost na radostno – sončno stran življenja, vgrajujem v strehi svojih možganov kolektorje za zbiranje trajnostne energije za zdravo življenje in lepše sožitje.
Navdušenje, veselje in radost izvirajo iz neposrednega stika človekovega duha s sončno stranjo stvarnosti. Iz duhovnega dialoga človekove zavesti z naravo, njenimi lepotami in možnostmi, ki nam jih nudi. Iz lepega pogovora z drugim, sodelovanja v družini, službi in družbi. Iz notranjega dialoga s seboj: navdušenje navdaja človeka, ko doživlja dragocenost svojega življenja, svoje sposobnosti in možnosti, ko se hvaležno ozira na tisto, kar je dobrega naredil in hudega zdržal, ko z zaupanjem gleda v svojo prihodnost do obzorja življenja in čez. Ker je bistvo duhovnega razvoja človekov dialog z danostjo, v kateri živi, in s Skrivnostjo, ki omogoča njega in razvoj celotne stvarnosti, so veselje, radost in navdušenje najbolj pristen spev iz človekove duhovne globine; z njimi se hrani vsakdanja duhovnost.
Osnova besede navdušenje je duša, to je človekovo osebno jedro; druga beseda zanj je srce. Navdušeni smo, ko naj nekaj seže v dušo. Tudi v drugih jezikih je osnova besede za navdušenje duša. Uporablja se tudi sopomenka entuzijazem, ki je grškega porekla: entheos – od boga (navdahnjen).
V radosti, veselju in navdušenju človekova duša lahko zazveni v sozvočje z presežnim Duhom. Zato sta veselje in navdušenje zelo pomembna tudi za verovanje in versko duhovnost. Izročilo ve, da je žalosten svetnik res nekaj žalostnega. Evangeliji kažejo, kako so učenci z navdušenjem šli za Jezusom. Sv. Pavel ponovno naroča prvim kristjanom: Veselite se! Bog je vesel vsega ustvarjenega, za Jezusa je poudaril: Vesel sem ga!

RAMOVŠ, Jože. (Duhovnost in Slovenci). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str. 29.

Iz svoje mladosti se spominjam, da svojim sorodnikom in znancem nismo šli voščit na veliko noč, ker je bila tako velik praznik, da smo ostajali doma, ampak šele na velikonočni ponedeljek. Pravili smo, da ‘gremo v Emavs’. Ali res obstaja pravi Emavs? (Alojzija)

Izraz ‘iti v Emavs’ se nanaša odlomek Lukovega evangelija, v katerem pripoveduje, kako se je dvema potrtima učencema na veliko noč na poti v Emavs pridružil vstali Jezus. Luka piše: »In glej, prav tisti dan sta dva izmed njih potovala v vas, ki se imenuje Emavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jeruzalema« (Lk 24,13). Ni mogoče z gotovostjo doloćiti, kje je bil tisti Emavs. Za čast evangeljskega Emavsa se od 11. stoletja dalje poteguje več  krajev: sedanji Abu Gosh, porušena arabska vas Amwas in vasica Al-Qubeibeh, ki je po mnenju biblicistov najbolj verjetni Emavs in je zadnja stoletja od romarjev najbolj obiskan. V njegov prid govori razdalja, ki ta kraj loči od Jeruzalema: znaša res okoli ‘šestdeset stadijev’, kot je rečeno v Lukovem
poročilu. (sč)

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 4, str. 56.

Cvetoči mesec maj vodi našo ljubečo pozornost k Materi Mariji. Ob njenih besedah angelu: »Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi,« premišljujem, kako pomembno je opraviti pot od samovolje k resnični svobodi.

Temeljno sporočilo v zapisih velikega ruskega romanopisca Dostojevskega je spoznanje, da je človek za svojo svobodo pripravljen storiti marsikaj. Svobodi se preprosto ne moremo odpovedati; zanjo smo pripravljeni zastaviti tudi življenje. To priča zgodovina od ‘Adama’ do današnjega dne. Vendar pa je (tako opisuje Dostojevski) resnična svoboda nekaj do česar moramo šele dospeti. Svoboda, ki nam je najprej dana – dana ‘kar tako’ je samovoljna svoboda. Ta svoboda vodi človeka k izkustvom dobrega in hudega – nujno nas pripelje tudi do spoznanja hudega, to pomeni, do trpljenja. Zdi se, da nas lahko šele trpljenje privede do spoznanja druge – duhovne svobode, ki je resnično prava svoboda. Na posameznem področju lahko v prehajanju od samovoljne k resnični svobodi stečejo leta, celo desetletja preizkušanja – izkušanja – iskanja – bojev – trpljenja. »Krščanska eksistenca je v bistvu prehod od ‘biti za sebe’ (od egoizma) k ‘biti za druge’ (k altruizmu),« je zapisal papež Benedikt XVI..
V teh dneh me je obiskal prijatelj, sicer psihoterapevt, in mi pripovedoval: »Ko vidim nekoga, ki si jemlje pravico do samovoljne svobode, ga previdno opozorim na nevarnosti. Če me sliši, nevarnosti sam opazi in si skrajša pot do resnične svobode. Če me ne sliši, vem, da določeno izkušnjo potrebuje. Huda zmota bi bila, če bi mu jo na silo preprečil.« To počne pri Dostojevskem veliki inkvizitor. Od ljudi terja pokorščino, a jim s tem, sicer v imenu ‘dobrega’, prepreči pot do spoznanja in jim zato onemogoči pot do duhovne svobode.
Ker si je izbral papež ime po Frančišku Asiškem, poglejmo, kako pojmuje pokorščino ta svetnik. Popolnoma drugače, kot veliki inkvizitor. Frančišek poudarja, da je nad predstojnikovo avtoriteto avtoriteta življenja. Zato naroča predpostavljenim, naj nikomur “ne ukazujejo, kar bi bilo v nasprotju z njihovo dušo” (2 FVod 10, 2). Frančišek ob pokorščini evangeliju stavi na navdih, torej na osebni odnos z Bogom. Tako razumemo njegovo misel, ki jo je hotel vnesti v Vodilo: »Bog ne gleda na ugled osebe; in vrhovni predstojnik reda, Sveti Duh, enako počiva nad ubogimi in preprostimi« (navaja Celano). Seveda so svetniku preprečili, da bi to idejo vnesel v pravila svojega reda. Frančišek hoče enotnost življenja, a ne uniformiranost. Zato spoštuje božje delovanje in vodstvo v življenju posameznih bratov.
In kaj če človek v samovoljni svobodi (po)greši? Pomembno je, da ni skupaj z grehom zavržen tudi on sam. Izjemno pretresljivo opiše Jezus v zgodbi o izgubljenem sinu, kako deluje Bog. Nikoli nas ne zapusti. V izkustvu hudega ne zmoremo biti osamljeni! Bog sicer čaka, da nas to, kar smo si zakuhali, privede do spoznanja, a nas potem skupaj z novim uvidom (zaradi trpljenja smo ga lahko poosebili) dvigne iz brezen. V muki preobrazbe od samovoljne k resnični svobodi prav zaradi l/Ljubezni ne obupamo in se iz izkustev lažje naučimo – pridobimo nova spoznanja, postanemo modrejši.
Človeško izkustvo je k Bogu, Mariji, svetnikom, angelom pripisalo besedo svet, sveti – torej tisti, ki svetlijo, ki vodijo, dvigujejo misel in srce iz mrakobnosti v Svetlobo. V mesecu maju se bomo posebej ‘svetlili’ ob Mariji, ki je najlepši odsev božje blagosti in miline k našemu življenju. Frančišek Asiški, ta trubadur Božje ljubezni, ji je posvetil te verze: Pozdravljena, svet Gospa, pozdravljena božja mati Marija! In vse ve, svete kreposti, ki se po milosti in razsvetljenju Svetega Duha izlivate v srca verujočih, da jih iz nevernih spreminjate v Bogu zveste (FPozBDM 1.7-8) in nas usmerjate od samovoljne k resnični svobodi.

K. Gržan, Zapisi izvirov, v: Ognjišče 5 (2013), 54.

Na mnogih kmečkih poslopjih vidimo kip ali sliko rimskega častnika s čelado, ki v levi roki drži zastavo, v desni pa ima golido z vodo in gasi hišo ali vas pod seboj. To je sveti Florijan, varuh pred ognjem in zavetnik gasilcev – njegova podoba krasi številne gasilske domove. Ta ‘vloga’ mu pripada zato, ker je svojo zvestobo Kristusu potrdil z mučeniško smrtjo: okoli vratu so mu navezali težek kamen in ga vrgli v valove narasle reke. To se je zgodilo okoli leta 304 v Lauriacu v rimski provinci Norik (današnjem mestu Lorch pri Linzu v Avstriji). Iz njegovega življenja vemo malo zanesljivega. Menda se je rodil v bližini današnjega Dunaja in postal je rimski uradnik v mestu Celtium (današnjem St. Pöltnu). Med preganjanem kristjanov za časa cesarja Dioklecijana, ga je rimski namestnik Akvilinij obsodil na smrt. Naši verni predniki so se mu zaupno priporočali: pri angelskem češčenju in zlasti pri večerni molitvi so dodajali očenaš “v čast svetemu Florijanu, da bi nas varoval časnega in večnega ognja”. (sč)

Sv. Florijanu je v Sloveniji posvečenih 35 cerkva (8 župnijskih, 27 podružničnih) in šest kapel. – V LJ nadškofiji je svetniku posvečena ž. c. v Trzinu, (1)  našteli pa smo še 10 p. c.: Studenčice (Breznica), Lahovče (Cerklje na Gor.), Ponikva (Dobrepolje-Videm), sv. Florjan na Gor. trgu (Ljubljana – Sv. Jakob) (10),  Retje (Loški Potok), Kamnik pod Krimom (Preserje) (11),  Bukovica (Selca), Tehovec (Sora), Sopotnica (Škofja Loka) (12)  in Gora pri Pečah (Vače). – V KP škofiji je pet ž. c. sv. Florijana: Fojana (vikariat) (8),  Kubed (3),  Orehek pri Postojni (2),  Srpenica (6)  in Velike Žablje in prav toliko tudi p. c.: Dobropolje (Ilirska Bistrica), Buje (Košana), Jevšček (Livek), Idrijske Krnice (Sp. Idrija) in Volčanski Ruti (Volče). – NM škofija nima nobene ž. c. posvečene sv. Florijanu, imajo pa šest p. c.: Brezje (Črmošnjice), Golobinjek (Kočevje), Šeginke (Mokronog), Cerovec (NM - Šmihel), Krvavčji Vrh (Semič) (7)  in Račje selo (Trebnje) (5).  – V MB nadškofiji je edina ž. c. varuha pred ognjem v Sv. Florijanu v Doliču (4),  p. c. pa je na Spodnjem trgu v Vuzenici. – V CE škofiji imajo tudi eno ž. c. zavetnika gasilcev: v Sv. Florijanu ob Boču (14);  poleg nje pa še štiri p. c.: v Gornjem Gradu, v Sevnici, v Florjanu (Šoštanj) in v Vojniku (9)  ter dve kapeli: na Polzeli in v Svetlem Dolu (Svetina). – V MS škofiji ni nobene ž. c. sv. Florijana, imajo pa p. c. na Krogu (M. Sobota) in štiri kapele: Žižki (Črensovci) (13),  Žitkovci (Dobrovnik), Kramarovci (Sv. Jurij v Prekmurju) in Sr. Petanjci (Tišina). (mč)

Čuk S. in Čuk M., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 5, str. 131.

Mesec maj je posvečen Mariji, Jezusovi in naši Materi. Slovenci smo v preteklosti veljali za Marijin narod. V maju so verni ljudje množično prihajali k šmarnični pobožnosti, poleti pa so romali v Marijina svetišča. Zakaj Marijo tako zelo častimo? (Ivana)

Drugi vatikanski koncil je v svoji temeljni listini – Dogmatični konstituciji o Cerkvi posvetil osmo, zadnje poglavje vlogi Marije, božje matere, v skrivnosti Kristusa in Cerkve. Tam je razloženo, kaj je temelj češčenja Božje matere. »Marija je kot najsvetejša Božja mati, ki je bila udeležena pri Kristusovih skrivnostih, po milosti božji takoj za Sinom povišana nad vse angele in ljudi; zato ji Cerkev po pravici izkazuje posebno češčenje ... To češčenje, kakršno je v Cerkvi vedno obstajalo, je sicer docela edinstveno, vendar se bistveno razlikuje od češčenja, kakršnega izkazujemo tako učlovečeni Besedi kakor tudi Očetu in Svetemu Duhu in katerega Mariji izkazovano češčenje kar najbolj pospešuje.« Jezus ni 'ljubosumen', da častimo njegovo Mater, ki jo je na križu viseč dal nam, Cerkvi, za Mater, temveč je vesel, ker nas ona dejansko vodi k njemu. (sč)

Študent, ki so ga zelo zanimali problemi tretjega sveta, je odpotoval v Indijo. Ob prihodu v novo življenjsko okolje se ni najbolje znašel, veliko reči ga je motilo: podnebje, hrana, življenjske razmere, ljudje, s katerimi se je srečeval. Doživel je pravi kulturni šok. Največje presenečenje pa ga je čakalo v stanovanju, ki ga je najel za čas svojega obiska. Ko si je ogledoval, kako je urejeno in kam bo pospravil svoje stvari, je z gnusom ugotovil, da je v sobi tudi grd kuščar.
To ga je zelo razburilo, začel ga je poditi, saj te grde živali nikakorr ni želel imeti v svojem stanovanju. Na vsak način ga je hotel pregnati iz sobe, toda kuščar se je uspešno skrival pred preganjalcem: za omaro, pod posteljo ... Fant pa je bil preveč ponosen, da bi koga prosil za pomoč. Ni mu ostalo drugega, utrujen se je moral sprijazniti, da si bosta s plazilcem delila sobo... Seveda ni bilo lahko, saj prve dni še spati ni mogel, vedno je mislil na to žival, ki se potika po njegovi sobi. Sčasoma pa se je na te razmere navadil in umiril ... Ko je prihajal v stanovanje, je najprej poklical kuščarja, ga poiskal, mu namenil kakšno besedo. Dal mu je celo ime in postala sta prava prijatelja. Ugotovil je tudi, da je lahko kuščar koristen, saj  lovi mrčes ... in je njegovo bivanje v stanovanju zato bolj prijetno ...

Ta izkušnja ga je izučila, da težave ne izhajajo iz okolja, ampak iz njega.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2020), 42.
v knjigi: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 25.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Nemirno je hodila po stanovanju in pogledovala na veliko stensko uro, ki se je, kot se ji je zdelo, danes tako počasi premikala naprej. Komaj je čakala, da bo šla k šmarnicam in vsaj v cerkvi našla svoj notranji mir. Prvič po treh letih, odkar je spoznala Mateja, se z njim po enem letu poznanstva poročila in mu pred štirimi meseci rodila hčerko Urško, je podvomila vanj in bolj ko si je dopovedovala, da ni res, bolj je črv dvoma glodal v njenem srcu.
Že nekaj dni je opazovala, kako zamišljeno zre predse, in ko ga je vprašala, kaj ga teži, je le zamahnil z roko, češ nič.
Še ko je danes zjutraj odhajal v službo in obe, njo in dojenčico, pokrižal v slovo, je opazila njegovo napetost. Potem pa ji je opoldne napisal sporočilo na mobitel: »Danes me ne bo pravi čas domov, pojdita z malo zvečer sama k šmarnicam, jaz pridem kasneje. Zbogom – vajin Matej.« Ko bi jo vsaj poklical, tako pa samo sporočilo – to ni bilo v njegovi navadi, vedno sta se pogovarjala. Ni ji dalo miru in je poklicala v službo, kaj če še dela; obupno je zaposlen, odkar je prišel za vodja računalniškega servisa. Pa se je oglasila samo čistilka. »A, Mateja iščete? Oh, on je odšel že ob dveh, jaz sem pravkar prišla in sem ga videla. Pa ne, da se bojite, gospa, da je odšel s katero naših punc, kar pa ne bi bilo čudno, saj je prijeten gospod in naša dekleta kar norijo za njim,« je hitela opravljat. Stisnilo jo je pri srcu in čeprav je čutila zlobo v njenih besedah, je ostala še bolj nemirna.
»Ne, Matej mi že ne bi napravil kaj takega,« si je dopovedovala. Matej, njen Matej, njen dobri mož. Bil je njen prvi fant, so ji misli splavale nazaj, ko sta se kot študenta spoznala v Ljubljani. Mogoče ju je povezovalo to, da sta bila oba s podeželja, sicer vsak z drugega konca Slovenije, a oba v velikem mestu kar malce izgubljena. In zbližala in povezovala ju je tudi vera. Že nekaj mesecev sta bila par, ko jo je Matej neke lepe majniške nedelje povabil v svoj domači kraj, da jo predstavi svojim staršem. Tako lepo so jo sprejeli, kot da bi se poznali že od nekdaj, in ko je zvečer rekla, da bo šla k šmarnicam v njihovo cerkev, po šmarnicah pa se bosta odpeljala nazaj v Ljubljano, je pristopil k njej njegova mati, jo stisnila k sebi in rekla. »Kako sem vesela, da je naš Matej našel verno dekle. Vedno sem se bala, da v velikem mestu izgubi vero. Zdaj vem, da je Bog uslišal moje molitve.« In ko sta po šmarnicah stopala peš čez polje proti njihovemu domu, je obstal in rekel: »Počakaj me tukaj, takoj se vrnem!« In že je stekel čez hribček. Gledala je za njim, in ko se je čez malo časa vrnil, je v eni roki držal šopek dehtečih šmarnic, v drugi pa škatlico. Pokleknil je pred njo in tiho vprašal: »Marija, ali hočeš postati moja žena?« Vzela je šmarnice in še preden je odprla škatlico, misleč, da je v njej prstan, je že hotela reči, da prstana ne mara, pa je v njej zagledala čudovit rožni venec. Zakopala je obraz v opojno dišeče šmarnice, na srce pa stisnila rožni venec in dahnila: »Hočem!« »Kupil sem ga pred nekaj leti v Lurdu in ga hranil za mojo bodočo ženo, če mi jo bo Bog poslal v moje življenje,« je rekel v zadregi.
Šmarnice so še dolgo dehtele v njeni študentski sobi, rožni venec pa jo je spremljal povsod. Ko se je tresla pred izpiti, ga je stisnila v dlan in že je bila močna in zbrana. Tako jo spremlja še danes. vedno ga nosi v torbici za božji blagoslov na vseh poteh in za spomin na tisto majniško nedeljo in čisto ljubezen, ki se je rodila na lep in danes tako redek način. In čez eno leto sta se v maju tudi poročila.
Tako se je zatopila v spomine, da jo je zdramil šele jok male Urške. Hitro jo je stisnila na prsi, jo podojila, oblekla in odpeljali sta se v cerkev. Mala ji je mirno spala v naročju, ni je prebudilo niti glasno petje, ona pa se niti v cerkvi ni mogla zbrati. Še majniške pesmi, ki so ji bile od vseh najlepše, ji danes niso šle iz grla. Misli so ji znova in znova uhajale, kod hodi Matej ...
Doma je položila Urško spat, sama pa kar v temi sedela v dnevni sobi, niti televizorja ni prižgala, in tiho jokala predse. Hitela si je dopovedovat, da ne sme dvomiti v zvestobo može, a so ji spet in spet zvenele v ušesih besede “naša dekleta iz pisarne norijo za njim”, kot da jih ji prišepetava sam peklenšček ...
Končno je pozvonilo. Skočila je pokonci, prižgala luč in odklenila vrata. Na pragu je stal Matej in v roki stiskal velik šopek opojno dišečih šmarnic. Samo strmela je vanj – še nikoli se ji ni zdel tako lep, na njegovem licu je igral širok nasmeh, oči pa so zrle tako toplo in ljubeče, da so ji klecnila kolena.
»Danes je tri leta, odkar si mi obljubila, da boš postala moja žena, pa sem se peljal na Štajersko, da ti naberem šmarnic, ker vem, kako rada jih imaš.«
Še nikoli v življenju je ni bilo tako sram misli, da je podvomila vanj, kot v tem trenutku.
»Pa ja nisi jokala?« jo je pogledal v oči, vse rdeče od solz. »Sem,« je dahnila, »nisem vedela, kje si in s kom.«
»Oh, ti moja ljubosumna ženkica,« se je zasmejal. »Nisem ti povedal, ker sem te hotel presenetiti, sem ti napisal samo sporočilo. Spodaj v avtu imava celo košaro dobrot od moje mame, da boš res verjela, da sem bil doma,« jo je podražil.
Zarila je obraz v šopek in srce ji je napolnila ena sama velika hvaležnost, da ji je Bog naklonil tako čudovito družino in kar je privrela iz njenega srca pesem zahvale. »Jutri zvečer pojdemo spet vsi trije skupaj k šmarnicam,« se je nasmehnil Matej. »In postavimo na Marijin oltar ta šopek v zahvalo, da nas je združila,« je rekla in se sklonila nad zibelko, v kateri je spala Urška, sad njune ljubezni.

KUMER, Ana. Ognjišče (2012) 05, str. 36