Eden od ‘prepoznavnih znakov’ škofov, je križ, ki ga nosijo na prsih, obešenega na verižici ali na vrvici. Nosijo ga ne le pri liturgičnih opravilih, ampak tudi izven njih, zlasti ko nastopajo javno. Zanima me, kdaj se je pojavil? (Dora)
Latinsko ime za naprsni križ je pektoral (pectus – prsi). V stari krščanski dobi so kleriki in tudi navadni verniki nosili na prsih posodice s svetinjami ali z izreki iz Svetega pisma. Te posodice so imele večkrat obliko križa. To je zametek križa, ki ga nosijo škofje in nekateri cerkveni dostojanstveniki, obešenega na verižici ali vrvici. Kot liturgični okrasek pri slovesnih bogoslužnih opravilih je v navadi od 13. stoletja. Misal papeža Pija V. (1570) določa, da ga morajo škofje pri mašah obvezno nositi. Naprsni križ je bil v preteklosti zlat, pogosto okrašen z dragimi kamni, zdaj pa je navadno iz manj dragocene kovine ali celo lesen. – V vzhodni Cerkvi episkop (škof) namesto križa nosi na prsih enkolpion – ovalen obesek, ki ima na zunanji strani vtisnjeno ikono Bogorodice ali Kristusa ali Svete Trojice, ki je ‘vsa sveta’, zato se ta obesek imenuje tudi panagia. Znotraj obeska so relikvije, ‘svete moči’. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 07, str. 48

Svetopisemska žena iz Betanije nedaleč od Jeruzalema, je s sestro Marijo in z bratom Lazarjem gostoljubno sprejemala Jezusa in njegove učence.

Marto upodabljajo kot gospodinjo s šopom ključev za pasom ali s kuhalnico v roki, včasih tudi s kotličkom z blagoslovljeno vodo, s katero kroti zmaja. Sveta Marta je zavetnica delavk, služkinj, gostilničarjev, gospodinj, kuharic, peric. Za nas vse je sveta Marta vzornica prisrčne gostoljubnosti.

več o Pantaleonu v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 60-61.

Zavetnici gospodinj in delavk je posvečena p. c. v Kopru (nekdaj kapucinska samostanska cerkev, v kateri je spovedoval tudi sv. Leopold Mandić [1905–6]).

 M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče 3 (2022), 98.

Cerkev se spominja vseh treh Jezusovih prijateljev iz Betanije: Marije in njene sestre Marte (po preurejenem koledarju skupaj 29. 7.), sredi decembra pa njunega brata Lazarja. Evangelist Janez nam je ohranil poročilo o Lazarju, njegovi bolezni, smrti in obujenju od mrtvih. Obujenje Jezusovega prijatelja, ki je ležal v grobu že četrti dan, se je zgodilo javno in je mnoge navzoče prepričalo, da je Jezus napovedani Mesija, hkrati pa je bilo eno najmočnejših nagibov Jezusovih nasprotnikov, predvsem velikega zbora in farizejev, da ga spravijo s poti.

Obuditev Lazarja je za kristjana eno najbolj tolažilnih poroštev za to, da se tudi zanj vrata smrti zapro samo začasno. Ob tem dogodku se pokaže ne samoJezusova Božja moč, temveč tudi njegova človeška stran, saj ga ob grobu prijatelja premaga ganotje, da zajoka, tako da so navzoči rekli: »Poglejte, kako ga je ljubil!«

več o Lazarju iz Betanije v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 342-343

• Podružnična cerkev sv. Lazarja stoji v Postojni (pok. – KP); njegova kapela pa na pok. v Vodicah nad Ljubljano (LJ).

 M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 12, str. 99.
 

Pogovor med nedavno spreobrnjenim in njegovim prijateljem nevernikom:
– Torej si se spreobrnil?
– Sem.
– Potem moraš veliko vedeti o Kristusu. Povej mi, kje se je rodil.
– Ne vem.
– Koliko je bil star, ko je umrl?
– Ne vem.
– Koliko govorov je imel?
– Ne vem.
– Premalo veš za človeka, ki trdi, da se je spreobrnil v krščanstvo.
– Prav imaš. Sram me je, ker tako malo vem o njem. Toda zavedam se tega: pred tremi leti sem bil pijanec. Moja družina je razpadala. Žena in otroci so vsak dan s strahom pričakovali, da se vrnem domov. Sedaj ne pijem več, nikomur nisem nič dolžan. Naš dom je dom sreče. Vse to je Kristus naredil zame. Toliko pa vem o njem.
Resnično vedeti pomeni, spremeniti se zaradi tega, kar vemo.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 30.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ko dozori žito, ko se klasje kakor mirni valovi morja nežno pozibava v poletnem vetru in mu debelo zrnje mehko sklanja glave pod soncem, prav tedaj, ko se med škrlatnim makom mimoidočemu kot biseri nekoliko zamolklo svetlikajo njegovi pripognjeni vratovi, se vedno ustavim pred poljem in si potihem povem tisto res lepo, pretresljivo resnično Kuntnerjevo pesem:
Sprva si seme,
ljubezen sejavčeva,
da te poseje,
da te pozabi ...
Potem si pšenica,
zrela za igro
z vetrom
in s kosci.
Potem si nekomu
vsakdanji kruh.
Ko dozori žito, so ponavadi tudi duhovniška posvečenja, med zlato zemlje kapnejo prve rdeče kaplje krvi mladih, ki si še upajo v neznano; oni dan pa sem se med zrelimi klasi peljal na pogreb duhovnika, dopolnil je svojo žetev in tudi sam padel na tla, težak od bogate letine. Tam smo bili, v čudni tišini kropljenja na grobu so padala v zemljo semena, njegovi dnevi, ki jih bomo pozabili, njegove besede, ki so izzvenele, njegovo delo, ki ga bo slejkoprej odnesel čas in ga bo prekrilo nekaj drugega, novejšega …
Tako je bilo gotovo že mnogokrat poprej v njegovem življenju, kakršno življenje, takšna smrt. Kaj ni namreč duhovniško in drugo vzgojno delo eno samo mahanje po zraku, eno samo metanje v nič, eno samo zapravljanje bogastva, od katerega imaš bore malo, če sploh kaj? Da te poseje, da te pozabi, zato delaš, za to se trudiš, za pozabljanje, ne za hvalo, za izgubljanje, ne za čestitke, ne za priznanja in nagrade, prej za otožnost nad razdanim imetjem, takšna je pač ljubezen. Morda zato duhovniki tako radi popravljamo fasade, na koncu v statistiko s ponosom napišeš kvadratne metre, evri in kubiki so nam ljudem tako zelo hvaležna in tako oprijemljiva znamenja uspeha, in življenje se zdi kar nekoliko bolj smiselno, ko hodiš po ulici z medaljo na prsih ali vsaj med aplavzom. Čeprav nazadnje tudi ta utihne. Nazadnje si samo seme, ki pade v zemljo in utihne …
Življenje duhovnika (in verjetno ne samo duhovnika) je življenje praznih dlani ob večeru, nič nimaš, samo pogled na polje, kdaj tudi na od nevihte povsem uničeno polje, nič, samo pót, ki se tolikokrat spremeni v solze. Morda pa je to tisto, biti nekomu vsakdanji kruh, ki nima nobene vrednosti, dokler za zmeraj ne izgine v ustih, in ki pravzaprav resnično živi šele v smehu otrok, ki te niti niso poznali. Kruh se jé, ne pa gleda, kruh se jé, ne pa štedi v omari. In nazadnje vendarle občutiš nekakšno srečo, nazadnje občutiš svoj smisel, ko razumeš, da si zato tu, da si nekomu kruh, vsakdanji kruh, ne le za enkrat, za vsak dan, nekakšno tiho zadovoljstvo te zastre, ko zapreš oči vedoč, da si naredil, kar si moral – in za to ne rabiš zahvale, niti rezultatov.
Morda pa je to tisto, biti kruh, živeti tako, da živiš v ljudeh, ki si jim bil za nekaj trenutkov podarjen, da počasi izgineš v njih kakor seme v zemlji in zraseš v njihovih mnogih cvetovih …

M. Rijavec, Kolumna, Mladinska priloga, v: Ognjišče 7 (2020),71.

Po nedeljski maši je h kaplanu Juretu stopilo pet srednješolcev, članov mladinske veroučne skupine: »Gospod Jure, dajte nam kakšen nasvet, kam bi odšli za teden dni, te počitnice so enostavno dolgočasne.«
»Ali ne greste na morje?« je bil začuden kaplan Jure.
»Ne,« je zagodrnjal Tone, »samih nas starši ne pustijo, skupaj z njimi pa ne maramo iti. Mi vsi čutimo, da pač ne gremo več skupaj. Siti smo poležavanja na plaži, kopamo pa se lahko kje blizu v reki. Najraje bi se odpravili nekam v hribe, napravili kakšno lažjo turo. Morda bi lahko tudi komu kaj pomagali,« so govorili vsevprek, da je komaj prišel do besede.
»Mogoče pa bi šlo,« je dejal po kratkem premisleku. »Zmenil se bom z gospodom župnikom, če je lahko brez mene nekaj dni, vi pa se pogovorite s starši. Nekaj sem vam že hotel predlagati, a sem mislil, da vas bolj vleče morje kot pa hribi. Če se dogovorimo, lahko odrinemo že jutri, saj za cel teden napovedujejo lepo vreme. Zvečer se slišimo,« jim je obljubil.
»Ja, in kam bomo šli?« so bile vse oči uprte vanj.
»To pa naj bo presenečenje. Kot ste vi danes presenetili mene, vas hočem jutri presenetiti jaz. Povem vam le, da vzemite s sabo spalne vreče, dobro obutev, najbolje planinske čevlje – in to je to. Z enim avtomobilom vas peljem jaz, z drugim pa ti, Tomaž, ki že imaš vozniški izpit.« Zvečer so se slišali in se dokončno dogovorili, zjutraj zarana pa so se zbrali pred župniščem ter se odpeljali v neznano.
Zgodaj dopoldne so prispeli v prijetno gorsko vasico in se ustavili pred manjšo domačijo.
Iz hiše sta stopila mož in žena ter začudeno gledala prišleke.
»Joj!« je vzkliknila gospodinja. »Jure, ti! Saj te že nisem videla od nove maše, od tega pa je že sto let!« se je pošalila ter smeje objela kaplana Jureta. Gospodar pa ga je trepljal po rami.
»Pripeljal sem vama pomoč, če jo potrebujete. To so fantje iz moje veroučne skupine. Radi bi se naužili svežega zraka, pa smo prišli k vam,« jih je začel predstavljati. »Nič vama ni treba skrbeti za nas, se bomo že znašli. Spali bi kar na skednju, kuhat pa vama bomo pomagali. Če imate še kaj za sušit, bomo to z veseljem storili. Vmes bi pa vsak dan naredili kakšno majhno turo. Zjutraj bi imeli pri vašem križu mašo, potem pa šli z božjim blagoslovom v nov dan,« je hitel razlagati, da si dobra človeka ne bi delala skrbi.
Z njima se je spoznal neko poletje, ko je tod okrog planinaril. Zajela ga je noč in ni mogel več do planinske koče, pa sta mu ponudila prenočišče. Odtlej se je vračal k njima vsako leto, malo je hodil plezat, vmes pa je pomagal pri košnji, saj sta ostala sama na manjši kmetiji. Vsi njuni otroci, pet sta jih imela, so odšli v mesto, pa so vsake roke prišle prav. Tako so se med njimi spletle prijateljske vezi. Še več: Juretu sta bila ta dobra človeka kot stara starša, katerih že dolgo ni imel več.
Fantje so se takoj znašli in si razdelili delo. Tone, ki je hodil v gostinsko šolo, je šel za materjo Mino v kuhinjo, Anže, bodoči mehanik, se je vrtel okoli traktorja, bodočega veterinarja Jerneja so zanimale ovce, Andrej in Matjaž, ki sta obiskovala vrtnarsko šolo, pa je pritegnil velik vrt, poln zelenjave.
Dnevi so hitro minevali. Zjutraj, potem ko so pri križu ob domačiji imeli mašo, so šli na krajše pohode, potem pa so se zapodili na travnik in pomagali spravljati seno. Proti večeru so se vsak dan odpravili v vas ter v edini gostilni naročili sok in sladoled ter se družili s prijaznimi domačini. Bližal se je konec tedna in s tem tudi konec teh bogatih počitniških dni.
»Jutri se vračamo, danes pa vas vabim na neki skrit kraj,« je rekel Jure v soboto zjutraj fantom. Molče so mu sledili po gozdu med stoletnimi smrekami in prišli na rob, kjer je v temačni globeli šumel potok. Previdno so se spustili tja dol ter kot začarani obstali: ob potoku je stal star mlin, mlinsko kolo je mirovalo in na prvi pogled se je videlo, da že dolgo nihče ni speljal vode nanj, da bi zavrtelo kamne, ki bi mleli zlatorumeno zrnje.
Z nogo je odrinil vrata, da so grozljivo zaškripala, in vstopil, za njim pa fantje. Z roko je pred sabo ometal pajčevine, se povzpel na vrh in pogledal skozi lino, edino odprtino, skozi katero je prodirala svetloba, da je bil prostor manj mračen. Tudi streha je že kazala prve luknje. »Še kakšno leto, pa se bo pogreznil vase ta mlin, mesto moje življenjske odločitve,« je pomislil.
»Vsako leto sem zahajal sem,« je spregovoril, ko so posedli na staro klop pred mlinom, »a vanj sem vstopil samo enkrat: tisto leto, ko sem se moral odločiti med študijem bogoslovja ali česa drugega. Kot da bi begal pred samim seboj, sem odtaval v to globel in v mlin. Objela sta me hlad in mrak. Ko sem stopil ven in se zazrl v svetlobo nad to mračno in skrivnostno sotesko, me je obšla misel: moja duša je bila doslej kot ovita v mrak, čas je, da spustim vanjo svetlobo božje milosti. Nič več nisem omahoval, v tej svetlobi sem jasno videl pot, po kateri moram, da bom srečen. In tako ima ta soteska posebno mesto v mojem srcu. Nikomur še nisem govoril o tem, vi ste prvi in tudi prvi, ki sem vas pripeljal sem.« Molče so ga poslušali in se vsi zavedli, da tako lepih počitniških dni, posebej pa današnjega, morda ne bodo nikoli več imeli. Kaplan Jure pa je v njihovih srcih postal še bolj njihov.
Anica Kumer

Ognjišče (2016) 08, str. 70

Bazilika je ena izmed starejših začimb, saj nekatere vrste gojijo in pridelujejo že več kot 3000 let. Večinoma izvira iz tropskih predelov Azije, danes jo gojimo povsod po svetu, kjer je podnebje dovolj toplo, najbolje pa uspeva v predelih Sredozemlja. Baziliko opisujejo kot kraljevo zelišče, saj starogrška beseda ‘basileus’ pomeni kralj.
Številni zapisi potrjujejo njeno vsestranskost, uporabljena je bila kot okrasna rastlina in kot začimba, v ljudski medicini je veljala za odlično zdravilo zoper astmo, pljučna obolenja, tuberkulozo in vnetja ledvic.
Tudi novejše znanstvene študije poročajo o njenih številnih zdravilnih lastnostih. Bazilika vsebuje veliko eteričnih olj in drugih bioaktivnih sestavin, ki potrjujejo njene antioksidativne, protivnetne, protivirusne, antimikrobne in druge zdravilne lastnosti. Baziliko se uporablja svežo, zamrznjeno, suho oziroma njena eterična olja ali v obliki farmacevtskih pripravkov.

VIR ANTIOKSIDANTOV, VITAMINOV IN MINERALOV
Bazilika vsebuje veliko antioksidantov, vitamine A, C in K ter minerale, kot so železo, kalcij, mangan, magnezij in kalij. Vsebuje tudi eterična olja, ki prispevajo k zdravilnim učinkom. Cineol, linalol, citral, timol, metilkavikol (estragol), evgenol in metilcinamat. Odvisno od posameznih kombinacij eteričnih olj, ki jih pogojujejo podnebje, rastišče, vremenske razmere in vrsta, ima bazilika svojevrsten vonj.

ZNIŽUJE RAVEN OKSIDATIVNEGA STRESA
Oksidativni stres je vrsta kemičnega stresa v našem telesu, ki nastane zaradi povečane količine škodljivih reaktivnih kisikovih spojin, ki reagirajo z našimi celicami in jih poškodujejo. Telo proizvaja nekaj antioksidantov, vendar jih mora nekaj dobiti tudi iz hrane. Med številnimi antioksidanti v baziliki izstopajo predvsem antociani in beta karoten.

DELUJE PROTIVNETNO
Leta 2017 so raziskovalci analizirali protivnetne lastnosti pripravkov eteričnega olja sladke bazilike. Rezultati so pokazali, da bazilikovo eterično olje pomaga pri zdravljenju različnih bolezni, ki jih spremlja vnetno stanje.

DELUJE NA JETRA
Študija iz leta 2015 je pokazala, da antioksidanti različnih vrst bazilik, ki so jih v raziskavi uporabili v obliki praška, pozitivno vplivajo na zdravje jeter. Znanstveniki so prašek nanesli po vnosu toksina/strupene snovi, ki je povzročil predhodno poškodbo jeter.

PROTI RAKU
V pregledni študiji iz leta 2013 so opisane vse raziskave, opravljene na živalih, v katerih so preučevali vpliv bazilike na različne vrste raka. Avtorji so zaključili, da biološko aktivne snovi v baziliki povečujejo antioksidativni potencial, spremembo izražanja genov in upočasnjujejo delitve celic ter na ta način pomagajo pri preprečevanju nekaterih vrst kožnih, jetrnih, ustnih in pljučnih rakov. Za potrditev omenjenih učinkov na ljudeh bodo potrebne dodatne raziskave.

ZAŠČITA PRED STARANJEM KOŽE
Na podlagi raziskav ima bazilika lastnosti, ki pomagajo zaščititi kožo pred nekaterimi učinki staranja. V raziskavah so znanstveniki uporabili ekstrakt bazilike na laboratorijskih modelih kože. Rezultati kažejo, da bi lahko ekstrakti bazilike v kremah izboljšali vlažnost kože ter zmanjšali hrapavost in gubanje. Čeprav imajo lahko izvlečki bazilike v določenih odmerkih omenjen učinek, uživanje bazilike ne bo nujno koristilo koži.

ZNIŽUJE KRVNI SLADKOR
V študiji iz leta 2019 poročajo o pozitivnih učinkih izvlečkov iz listov bazilike na raven krvnega sladkorja. Če bodo nadaljnje preiskave potrdile omenjene učinke, bi lahko bili izvlečki bazilike koristni za ljudi s sladkorno boleznijo.

ŠČITI SRCE IN OŽILJE
Bazilika vsebuje snov evgenol, ki lahko ugodno vpliva na visoke vrednosti krvnega tlaka. Raziskave so pokazale, da izvlečki bazilike z visoko vsebnostjo evgenola znižujejo krvni tlak, čeprav se je tlak takoj po prenehanju dovajanja evgenola znova povišal. Raziskovalci so zabeležili nižje vrednosti holesterola in trigliceridov v krvi pri zdravih prostovoljcih, ki so dnevno uživali 300 miligramov (mg) posušenega ekstrakta listov bazilike. Zaključili so, da ekstrakti lahko prispevajo v boju proti nekaterim dejavnikom tveganja za srčno žilne bolezni.

PROTI OKUŽBAM
Raziskovalci so ugotovili, da lahko nekateri pripravki eteričnih olj bazilike delujejo protimikrobno.

PROTI PREBAVNIM TEŽAVAM
Bazilika pomaga pri prebavi hrane in spodbuja delovanje želodca. Ta začimba krepi presnovo, spodbuja peristaltiko in praznjenje črevesja, preprečuje črevesne krče in pozitivno vpliva na ravnovesje črevesne mikroflore.

VSESTRANSKA UPORABA
Poleg farmacevtske industrije uporabljajo baziliko tudi v prehrambni industriji.
Uporabna je v pripravi hrane, kot začimba, za okraševanje hrane in druge dekorativne namene. V parfumski industriji se baziliko uporablja za izdelavo parfumov, mil, šamponov, izdelkov za nego zob. Uporabna je tudi za pripravo krepilnih kopeli.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 7 (2020), 94-95.

(ob 4. svetovnem dnevu starih staršev) »Sveti Duh tudi danes v starih vzbuja misli in besede modrosti. Njihov glas je dragocen, ker poje slavo Bogu in varuje korenine ljudstev. Stari nas spominjajo, da je starost dar in da so stari povezovalni člen med raznimi rodovi, da mladim posredujejo izkustva življenja in vere. Stari starši so tolikokrat pozabljeni … Ne pozabimo tega bogastva, da ohranimo korenine in posredujemo življenje naprej. Zato sem sklenil ustanoviti dan starih staršev in ostarelih, ki ga bomo obhajali v vsej Cerkvi vsako leto četrto nedeljo v juliju (letos 23. julija), v bližini godu svetih Joahima in Ane, Jezusovih starih staršev.« (papež Frančišek po molitvi angelovega češčenja v nedeljo, 31. januarja 2021.)

“STARČEK JE NOSIL OTROKA”
Papež Frančišek je povedal, da je zamisel o dnevu starih staršev in ostarelih v njem dozorela ob premišljevanju evangeljske pripovedi o Jezusovem darovanju v templju, ki se v izročilu krščanskega Vzhoda imenuje Praznik srečanja. Ob tej priložnosti namreč Simeon in Ana, dve priletni osebi, srečata otroka Jezusa. Krhka starostnika ga razglašata svetu kot luč v razsvetljenje narodov in o njem govorita vsem, ki pričakujejo izpolnitev Božjih obljub. Simeon vzame Otroka v naročje: Otrok in starček, kot simbola začetka in konca zemeljskega življenja, se vzajemno podpirata. Vzhodna bogoslužna himna ta prizor povzame: “Starček je nosil Otroka, Otrok pa je podpiral starčka”. Upanje izvira iz srečanja dveh krhkih oseb, Otroka in starčka, da temu našemu svetu, ki poveličuje uspešnost in moč, dopove, da Gospod razodeva veličino v majhnosti in moč v nežnosti.
Nedelja starih staršev in ostarelih se pridružuje dvema drugima, ki ju je ustanovil papež Frančišek: nedelji Božje besede (četrta januarja) in svetovnemu dnevu ubogih (druga nedelja novembra). Ubogi, Sveto pismo in ostareli so prednostne vsebine njegove papeške službe, ki nakazujejo tudi prihodnost Cerkve. Prvo nedeljo starih staršev in ostarelih, katerega geslo je: »Jaz sem s teboj vse dni«, bomo obhajali 25. julija 2021. Papež Frančišek bo daroval 24. julija večerno mašo za ostarele. Naroča in želi, da bi to slavje, ki je vključeno v leto družine, pripravili v vseh škofijah in vseh župnijah. Geslo tega dneva je potrdilo bližine, ki jo mladi in ostareli lahko podarjajo drug drugemu. Papeževa velika želja je, da bi okrepili dialog med generacijami. »Narod, ki ne skrbi za stare starše in z njimi ne ravna lepo, je narod, ki nima prihodnosti. Zakaj nima prihodnosti? Zato, ker izgublja spomin in si tako ruje lastne korenine. Vi ste odgovorni, da v sebi ohranjate te korenine žive z molitvijo, branjem evangelija in z deli usmiljenja. Tako bomo ostali živa drevesa, ki tudi v starosti prinašajo sad. Najlepše v življenju družine je ljubkovati otroka, zlasti če ga ljubkujeta dedek in babica.«

“STAROST: NAŠA PRIHODNOST”
Papeška akademija za življenje je 9. februarja 2021, deset dni po papeževi napovedi ustanovitve svetovnega dneva starih staršev in ostarelih, objavila dokument “Starost: naša prihodnost. Položaj ostarelih po pandemiji”, ki povzema papeževe misli o tej šibki in pogosto pozabljeni skupini človeške družine. Ostareli so bili od pandemije najbolj prizadeti. Med prvim valom je bilo največ umrlih v domovih za ostarele. V mnogih deželah je napredek medicine in urejena zdravstvena oskrba ob drugih dejavnikih pripomogla k sobivanju kar štirih rodov. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije bo leta 2050 nad dve milijardi ljudi, starih nad 60 let. Treba je omogočiti, da bi stari ljudje to posebno obdobje življenja preživljali v okolju, ki jim je domače, z navajenimi prijateljstvi. Družina, dom, domače okolje predstavljajo za vsakogar najbolj naravno izbiro. Nesporno je, da so nekoč številčno močne družine uspele poskrbeti za oskrbo starejših družinskih članov v okviru lastnega doma. Danes, ko so družinske skupnosti ‘ožje’ zaradi zmanjšanega števila članov in zaradi zaposlenosti aktivnih članov izven doma, je to praktično nemogoče. Potrebne so ustanove za ostarele, prilagojene njihovim potrebam. V naši družbi pogosto prevladuje misel o starosti kot ‘nesrečnem’ obdobju življenja, v Svetem pismu pa starost pomeni blagoslov. »Starost ni bolezen,« pravi papež Frančišek, »ampak je privilegij. Osamljenost zna biti bolezen, toda z dejavno ljubeznijo, z bližino in duhovno tolažbo jo lahko ozdravimo.« Med desetimi Božjimi zapovedmi ima posebno težo četrta: “Spoštuj očeta in mater”. Spoštovati v hebrejščini pomeni priznavati vrednost neke prisotnosti: tistih, ki so nas rodili za življenje in nam posredovali zaklad vere. Dokument navaja tudi misel 94-letnega zaslužnega papeža Benedikta XVI., izrečeno mladim leta 2012: »Ni mogoča prava človeška rast in vzgoja brez rodovitnega stika s starimi, kajti že sama njihova navzočnost je kot odprta knjiga, v kateri lahko mladi rodovi najdejo dragocene smernice za svojo življenjsko pot.« Skrb za ostarele narekujeta iskrena ljubezen in dobrota ter spoštovanje njihovega človeškega dostojanstva. »Star človek ni tujec,« pravi papež Frančišek, »star človek smo mi: prej ali slej, vsekakor neizogibno, četudi si ne mislimo. In če se ne naučimo ravnati dobro z ostarelimi, bodo tako ravnali tudi z nami.«

POVABILO MLADIM
Papež Frančišek je 26. julija 2020, sredi pandemije, nagovoril mlade: »Mlade bi rad povabil, da odprejo svoja srca starim, zlasti najbolj osamljenim, v domovih in ustanovah za ostarele, tistim, ki že mesece in mesece niso videli svojih najdražjih. Dragi mladi, vsak od teh starih je vaš nono! Ne pustite jih samih! Uporabite domišljijo ljubezni! Pokličite jih po telefonu, pošljite jim sporočila, pošljite jim objem!« Papež, ki tudi sam spada v tretje življenjsko obdobje, se ostarelih pogosto spominja in poudarja njihovo nenadomestljivo vlogo v družini in družbi. So zakladnica modrosti in spomin, ki zagotavlja prihodnost. Korenine te njegove ljubezni segajo v njegova otroška in mlada leta v domači družini, katere »dobri duh« je bila nona Rosa, stara mati po očetovi strani. »Prvo krščansko oznanilo sem prejel prav od te žene, moje none! To je čudovito! Prvo oznanilo doma, v družini. Ob tem pomislim na ljubezen tolikih mater in starih mater pri posredovanju vere otrokom in vnukom.« Pomanjkanje zgodovinskega spomina je po papeževih besedah velika napaka naše družbe. »Ne more se vzgajati brez spomina. Pripovedi ostarelih so zelo dobre za otroke in mlade, saj jih povežejo z zgodovino, ki jo je živela tako družina kot skupnost kot država … Njihove besede, njihove nežnosti ali samo njihova navzočnost otrokom pomagajo spoznati, da se zgodovina ne začenja z njimi, ampak so dediči dolge poti.« Ena od lepih lastnosti ostarelih je večja odprtost za Boga. Družba bo napredovala, če bo znala spoštovati znanje, modrost ostarelih. »Mi predvsem potrebujemo ostarele, ki molijo, kajti starost nam je dana prav za to … Velikokrat so ravno dedki in babice tisti, ki zagotavljajo posebnih vrednot na svoje vnuke. Mnogi lahko pritrdijo, da ravno starim staršem dolgujejo začetke svojega krščanskega življenja.« Važno je, da se stari starši srečujejo z vnuki in da se vnuki srečujejo s starimi starši.

KAJ JE STAROST?
Papež sv. Janez Pavel II. je leta 1999, na pragu svojih osemdesetih let, na vrstnike “vseh jezikov in kultur” naslovil prisrčno PISMO STAREJŠIM. Iz njega objavljamo nekaj izbranih misli. »Kaj je starost? Včasih jo imamo za jesen življenja. Obstaja velika povezanost med človekovim življenjskim ritmom in ciklusi v naravi. Vsako obdobje ima svojo lepoto in svoje naloge. Višja starost je v Božji besedi močno cenjena, tako da je dolgo življenje znamenje Božje naklonjenosti … V preteklosti so starejše zelo spoštovali, danes je pri nekaterih narodih starost spoštovana in pravilno cenjena, pri drugih pa veliko manj, zaradi miselnosti, ki postavlja na prvo mesto neposredno korist in človekovo storilnost. Zaradi takega odnosa je tretje in četrto obdobje pogosto podrejeno in se še sami starostniki sprašujejo, ali je njihovo življenje koristno. Prišlo je celo tako daleč, da z vedno večjo vztrajnostjo predlagajo evtanazijo kot rešitev v težkih primerih … Za narode, ki jih je dosegel svetopisemski vpliv, je bila stoletja Božja zapoved Spoštuj očeta in mater dolžnost, ki jo sicer vsi priznavajo. Iz polnega in doslednega izpolnjevanja te zapovedi je izšla ljubezen otrok do staršev, hkrati pa je bila poudarjena močna vez, ki obstaja med rodovi. Kjer to zapoved ohranjajo in zvesto izpolnjujejo, tam ostareli vedo: ni nevarnosti, da bi jih imeli za nekoristno in odvečno breme. Spoštovati starejše pomeni trajno dolžnost do njih: sprejemanje, pomoč, upoštevanje njihovih dobrih lastnosti. Koliko ljudi najde razumevanje in tolažbo starejših, pa naj bodo zdravi ali bolni, vendar morejo še vedno vliti pogum z ljubeznivim nasmehom, tiho molitvijo in s pričevanjem trpljenja, ki ga prenašajo s potrpežljivo vdanostjo.« To je s svojim zgledom potrdil on sam, ki je od bolezni in starosti ves nebogljen, ponavljal: »Dokler in kakor Bog hoče!«

Velik vpliv starih staršev na vnuke in druge
Stari starši – in sploh stari ljudje – imajo veliko večji vpliv na življenje mlajših rodov, kakor mislimo. Piše in govori se o odločilnem vplivu javnih občil na ljudi; ti verjetno res precej vplivajo na to, kaj kupujemo, kaj med seboj klepetajo ali koga volimo. Ko pa je treba izbrati nekoga, ki mi ostaja trdno v spominu kot človek, ki je imel name blagodejni vpliv in mu je uspelo usmerjati svoje življenje tako, da mi je vzor, so na prvem mestu stari starši. Stotine študentov mi je napisalo spis o tem; in stotine ljudi v srednjih letih ter upokojencev, ki so se usposabljali za prostovoljce.
Ti opisi starih staršev in drugih starejših ljudi odkrivajo njihovo pristno ljubezen do vnukov in drugih otrok, njihovo sproščeno milino, umirjenost, notranjo duhovna trdnost v osnovnih človeških vrednotah, vživljanje v drugega in sodoživljanje z njim, nežno pozornost za njegove potrebe … Mladi in odrasli so ob tem odločno zapisali, da je to tudi njihov življenjski ideal.
Vlogo starih staršev v sožitju današnje družine in družbe zelo malo raziskujejo. Med redkimi knjigami o tem sta Stari starši in njihovo vzgojno poslanstvo (Bogdan Žorž, 2006) in prevod knjige avstrijske strokovnjakinje Helge Gürtler Otroci imajo radi stare starše – priročnik za življenje z vnuki (2013); oba avtorja sta bila v času pisanja teh knjig tudi sama stara starša. V poglavju Otroci imajo dve stari mami in dva stara očeta sem v knjigi Sožitje v družini (2017) obširno povzel tudi njuna spoznanja.
Podoba starih staršev in starih ljudi, ki so mlajšim vzor za njihovo življenje, je sončna stran človekovega zorenja v starosti. V oči pa enako bije tudi senčna. Študentom psihoterapije in drugih poklicev, ki se šolajo za delo z ljudmi in za ljudi, dajem leto za letom tudi nalogo, da temeljito opišejo starega človeka, ki se slabo stara, ki je težaven sam sebi in drugim, ki bi potreboval temeljito pomoč, da bi se preusmeril in kakovostno zorel v zadnji tretjini svoje življenjske poti.
Tudi med temi spisi prevladujejo stari starši. Študentje jih opisujejo spoštljivo, s sočutnim občutkom, z ljubeznijo in bolečino, pa najsi še živijo ali opisujejo pokojne stare starše. Ne pišejo, da bi ti starajoči se ljudje imeli slab odnos do njih. Govorijo o tem, kako so zagrenjeni in črnogledi v samem sebi, kako jamrajo in kritizirajo, kako obujajo stare zamere in tragiko v svojem življenju, zlasti pa o tem, kako hočejo vse narediti sami in si ne pustijo pomagati, kako hočejo vse vedeti in ne dajo nikomur nič prav.
O življenjski poti v senčno starost starih staršev govorita tudi Žorž in Gürtlerjeva v zgoraj omenjenih knjigah. Pri enem in drugem je glavno poglavje o dobrih starih starših, eden in drugi pa imata tudi obsežno poglavje o različnih vrstah starih staršev, ki ne zorijo, ampak v svojo škodo in škodo bližnjim gnijejo – če uporabimo to sadjarsko prispodobo, ki je bila ljuba tudi pesniku Gradniku, da je zapel: »Ko odpadem, naj odpadem zrel!«
Vzgojno poslanstvo staršev je, da prenesejo na svoje otroke temeljne socialne vrednote in dobre navade, zlasti delavnost, poštenost, zmožnost za sočutje z drugimi, oliko in podobne. Stari starši in sploh stari ljudje, ki igrajo zadnjo tretjino svoje življenjske tekme, pa s tem, kar so in kakor živijo, utrjujejo v odrasli in v mladi generaciji bivanjsko trdnost: življenje je smiselno, vredno si je prizadevati za dobro in lepo, kljub vsemu pešanju moči verujem in zaupam v resnico in življenje. Dokaz, da o prenosu vrednot iz roda v rod odločajo stari ljudje, so ruske babuške. Skozi tri generacije so bile vzgajane v ateizmu, na starost pa so vnukom prenesle pravoslavje, ki so ga v svojem otroštvu doživljale pri svojih babuškah.
Danes nas mrzlična dirka, da bi stari ljudje v aktivnosti konkurirali mlajšim, rine v tem hujšo praznoto, čim bolj pešamo. Ob materialni varnosti, znanju in dolgem življenju, ki jih uživamo, kakor še noben rod starih ljudi pred nami, pa imamo tudi možnosti za sproščeno, vedro in poglobljeno starost, ki je ni imel še noben rod pred nami. To dediščino lahko zapustimo odraslim otrokom in vnukom – grela jih bo še v njihovi starosti.
prof. dr. Jože Ramovš

ČUK, Silvester. Dragocena starost. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 42-47.