Vedela sem na klopi ob peči in vezla prtiček. Vzorec na tkanini je bil živahen, pravi spomladanski. Vijoličasto cvetje, prepredeno z zelenjem in živo rumenim sončnim žarkom na sredi, je kazalo na lep izdelek.
Delala sem ob večerih, ko je bil mir. Slišala se je samo stara ura na steni. Tiktakala je enakomerno, drsajoče in zamolklo bíla. Ko je odbila enajst, sem pospravila prejice in blago ter šla spat. Vsa s tistim pisanim vzorcem v sebi.
Ko sem izvezla še zadnjo rožo, sem zadovoljno ugotovila, da je prtiček vendarle lep. Preprost in lep. Opran se je bleščal še bolj; dišal je, kakor bi cvetje na njem oživelo.
»Vidiš, kako lepo ti je uspelo! Saj znaš! Lep prtiček bo za velikonočno košarico. Ali pa za na kakšno majhno mizo,« je govorila mama in ga obračala v rokah.
Tisto leto se ji je vid že zelo poslabšal, tresle so se ji roke, tako, da ni mogla več vdeti niti, pa je prenehala s šivanjem. Tudi z vezenjem. Čeprav je bilo prav vezenje zanjo neko posebno opravilo. Mogoče kar malo preveč gosposko za kmečko žensko, ki je imela dovolj drugega dela.
Mama je poleg drugega vsako zimo spletla vsaj deset parov nogavic, tudi rokavice in šale je pletla, celo kape. Vezenje je vedno prišlo na vrsto šele proti koncu zime, ko je že vse drugo opravila. Ko je zašila srajce in vse tako, kar danes sodi le še v vreče komunale in na odpad. Ko sem jaz prevzela tisti prtiček, sem mrmrala sama pri sebi, da bi lahko počela kaj drugega. Pisala sem zgodbo, neko kratko prozo za v tednik, mama pa je kar vztrajala pri tistem prtu.
»Pa naj bo,« sem se nazadnje vdala in šivala. Rezala in polagala sem prejico na vzorec in toliko časa delala, da sem dokončala.
Mama je nataknila očala, pazljivo je obrnila še nekajkrat prtiček v roki, ga spet pogledala, mi pokazala nekaj napak, in ga odložila. »Sem vedela, da ga boš do velike noči naredila! Sem vedela!« je rekla veselo. »Za belo nedeljo ga bomo dali na mizo, ko pride Miha v vas.« Miha je bil njen brat in zelo ga je imela rada.
Tako je prtiček stal na košarici z žegnom, na mizici s pirhi in tudi ob obisku njenega brata je bil še pogrnjen.
Bela nedelja...
Nedelja po veliki noči je bila tisto leto res bela. Lahko bi ji rekli celo zlata! Sonce je sijalo, cvetele so rože in trave so dišale. Vse je bilo omamno in lepo. Metulji so letali po travniku, ščebetale so ptice in ljudje so hodili okrog lepo oblečeni in prijazni. Čebele, ki so šumele na zgornjem robu našega travnika, tam, kjer je stal čebelnjak, so se vračale v panje, polne sladkosti. Vse okrog je bilo vznemirljivo in sladko. Hodila sem počasi po travniku navzgor in nabirala rože. Nobenih lepših nisem poznala, kot so bile te z našega travnika. In kako lepo so se ujemale s tistimi na prtu na mizi!
Šopek sem vtaknila v vazo in ga postavila na sredo prta. Čakale smo obiske.
Miha je prišel na obisk, tako kot vedno na ta dan. In mamin obraz je sijal od veselja, da smo se ga nalezli tudi drugi okoli mize.
»Danes si pa pogrnila nekaj posebnega,« je rekel nazadnje Miha. Pogladil je s prsti po mizi in nalil. Domači mošt, ta čas zlato rumen. »Kje pa si dobila tako pisan prt?«
»To je pa domače delo!« je rekla mama ponosno. In kar malo zmedeno. Moški po navadi niso gledali pogrinjka. Bolj tisto, kar je stalo na mizi. »To je pa Irena zvezla. Že pozimi,« je rekla.
»A tako...« so zamrmrali vsi okoli mize in pogledali vame. Malo sem zardela in uprla oči v šopek na sredi. Potem smo jedli, se pogovarjali in čas je počasi predel. Nobenemu se ni nikamor mudilo. Kar sedeli smo in se napajali s tisto belo ali zlato nedeljo.
Naslednji dan sem pospravila prt, pobožala sem ga, preden sem ga položila v predal, rožam sem zamenjala vodo in spet sedla k pisanju. Prazniki so minevali.
Te dni sem spet brskala po omari in našla tisti prt. Razgrnila sem ga na kolenih in ga stisnila k sebi.
»Prt? Star prt? Kaj mi pa ta bo... Zakaj sem ga sploh shranila...« Vzorec na njem je že zbledel, prejica se je tu in tam odtrgala in razcefrala. Mame ni več. Tudi Miha ne bo več na obisk...
Zunaj je siv in mrzel dan. Čebelnjak vrh travnika se je podrl. Panji so se izgubili. Prazni. Po travniku bodo še letali metulji. Tudi rože bodo spet zacvetele, kot vsako pomlad. Škoda, ker več ne morem tja. Do njih... Ampak šopek mi bo pa že kdo naredil! Morda vnukinja? Položila sem prt nazaj v predal, tako, kot to naredim vsako leto po veliki noči, in si rekla, tudi tako, kot vsako leto: »Vseeno ga bo treba enkrat spet oprati, zlikati in pogrniti z njim mizo. Kdo pa se bo oziral na vzorec in potrgano prejico! ogrnila bom z njim mizo, mogoče pa letos za binkošti...«
In pomlad bo, četudi kisla in mrzla, nekje na koncu vendarle lepa!

ŠKRINJAR, Polona, (zgodbe) Ognjišče (2006) 05, str. 52.

ČUDEŽI

Ko je Jezus prišel z gore, so ga spremljale velike množice. In glej, pristopil je gobavec, se poklonil pred njim do tal in rekel: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.« Jezus je iztegnil roko, se ga dotaknil in rekel: »Hočem, bodi očiščen!« In pri priči je bil očiščen gob. Nato mu je Jezus rekel: »Glej, da nikomur ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in prinesi dar, ki ga je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« (Mt 8,1-4)

Dotik ozdravlja. To so vedeli že davno nazaj – da je to nekaj, brez česar ljudje ne zmoremo preživeti. Pred stotimi leti je v ameriških sirotišnicah 99 % dojenčkov, nezaželenih otrok, umrlo pred svojim sedmim mesecem življenja, pa čeprav so jim zagotavljali vse potrebno za življenje. Ko so zaposlili dodatne negovalke, ki so imele na voljo dovolj časa, da so otroke pestovale in se igrale z njimi, se je smrtnost močno znižala. Otroci, ki so jih trikrat dnevno samo držali v rokah, so ob enaki hrani kot drugi otroci njihove starosti rasli hitreje, pridobivali na teži in hitreje zapustili inkubator. Tudi upokojenci, ki so darovali svoj čas za pestovanje teh otrok, so popili manj kave, manjkrat potrebovali zdravnika, pridobili na samozavesti in redkeje zapadli v simptome depresije.
Dotik ozdravlja. Ob dotiku ljubeče osebe se sprošča hormon oksitocin, ki daje občutek zadovoljstva. Žal se ta v telesu zadržuje le nekaj minut, zato je treba vajo pogosto ponavljati. Zato potrebujemo vsaj štiri objeme na dan, ti nas ne le osrečujejo, temveč tudi uravnavajo krvni tlak, znižujejo stres, spravijo v pogon imunski sistem in izboljšajo spanec.
Toda danes je kultura dotika zelo nizko, malo je objemov, malo božanja. Danes dotik dojemamo kot tuj poseg v intimo, tako so nas podzavestno naučili. Danes dotik plaši. Danes dotik ubija, zlorablja, posreduje nasilje. Razen če se dotikaš zaslonov, tisto je dovoljeno, pred tistim nihče ne straši, tudi če se na njih dotikaš golih ženskih teles, če božaš ekran, je vse v redu.
In tako – lačni dotikov – jih iščemo na najbolj obupne, izsiljujoče načine, tako da se drugih dotikamo le še, ko jim hočemo kaj vzeti, namesto da bi stopili z njimi v stik z namenom, da bi jim nekaj dali. Smo pač lačni pravih dotikov, tistih, ki ozdravljajo, ki negujejo, ob katerih začutimo toplino in nežnost, ob katerih se počutimo vredne in dragocene. Nihče nam jih ni dal. Zato jih zahtevamo, ne da bi se tega zavedali, prosimo zanje na najbolj čudne načine, kako tudi ne, ko se pa vedno bolj počutimo drug drugemu gobavci …
Potem pride On. Beli Kruh, ki se mu ni težko umazati, ki pusti, da se ga dotikajo umazane roke in obsojajoči jeziki, ki se pusti pojesti, se ga dotakniti najbolj intenzivno, da bi v njem začutili slast nežnosti, tako silno se jo začuti, ko nas ima nekdo za vredne in dragocene. In se takrat, ko se me dotakne, ko se jaz Njega, spomnim vseh dotikov, ki so me očistili, križcev na čelu in mehkih poljubov, dotikov, ki so me blagoslovili. In si zaželim svetih dotikov, ki so taki takrat, ko se drugih dotikam, kot bi se dotikal Njega … in On mene.

M. Rijavec, Kolumna v Mladinski prilogi, v: Ognjišče 5 (2023),71.

Hecno je ...
Nisem še videl vetra.
Vidim drget regratove lučke tik pred eksplozijo ... in tisoče malih belih padalcev ... Vidim valovanje morja in žitnega polja ... Vidim jadro, ki se napne ... Vidim ptice leteti ... in kdaj pa kdaj kakega pisanega zmaja, ki se je strgal z vrvice ter pobegnil iz otroške igre ... Vidim oblake prahu in vrtince peska ... Vidim smeti ... in kdaj kako polivinilasto vrečko drveti prek neba za zmajskimi sanjami ... Vidim lomljenje vej in podrta drevesa ...
In slišim pesmi v krošnjah ... Gozd včasih zapoje kot združeni zbori koroških Slovencev ... Slišim butanje polknic, loputanje vrat ... in se prestrašim ... Slišim šepetanje v visoki travi ... in skrivnostno žvižganje med podstrešnimi tramovi ...
In čutim ... udarce in nežnost ... bičanje in božanje ... rezek mraz in toplo puhtenje ...
A vetra, priznam, še nisem videl.
A ne dvomim, da je ... Ker ga čutim in slišim. Ker opazujem, kaj počne!

In je hecno ...
Tudi ljubezni še nisem videl. Mislim – Ljubezni! Le opazujem (in občudujem), kaj počne. In jo čutim. Občutim. Ter poslušam.

In si želim, da me od Ljubezni raznese kot regratovo lučko. In ponese na vse strani. Da se po meni Ljubezen – kot regrat – zaseje tudi na odročnih, nenavadnih in smešnih krajih.
In hrepenim, da bi trepetal v Ljubezni – in od Ljubezni – kot morje ... kot žitno polje. Da bi nosil mnoge – kot morje nosi ladje - in bi bil lačnim kruh. Zrno, ki umre, da obrodi.
In se trudim, da bi se v Ljubezni razpel kot jadro ... in poletel kot ptica. Da bi potegnil, da bi vlekel, dal moč – a ohranil svobodo.
In hočem, da Ljubezen raztrga vse, kar me še veže na zemeljsko in otročje. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega (1 Kor 13,11).
In prosim, da me Ljubezen dvigne kakor prah in potegne v svoj vrtinec. Da se izgubim ... da zaplešem ... da se zavem svoje cene ... in svoje krhkosti.
Saj sem le smet ... ki se podi za otroškimi sanjami.
Naj me Ljubezen razlomi in podre. Da bom zapel ... kot zmore zapeti le podrt les. Naj bom viola, violina – lahko le druga, le da bom pel.

Verjamete, da je svet okrogel? Saj, kdo pa ne! A naj vam dokažejo .... Vsi ti, ki vas sprašujejo po dokazih vaše vere!
Naj vam dokažejo! Ne s fotografijami iz vesolja, ne z učenimi formulami in enačbami, ne v latinščini, ne s sposojenimi citati ...
Naj vas prepričajo z lastnimi besedami, tu na vašem dvorišču: omejenem s cesto, plotom, škarpo in sosedovo fasado!
Pa vseeno verjamemo!
Pa vseeno verujemo!
A ni hecno ...

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 5, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Globoko sklonjena nad motiko je hitela prekopavat sveže zorano zemljo, da ji je znoj curkoma lil po obrazu.
Pomlad se je prebujala in sonce je imelo že neverjetno moč. »Kar premočno za ta čas,« je pomislila. »Nevarno je, da se vreme obrne, se ohladi,« je pogledala proti severu, kjer se je pričelo nevarno oblačiti. Še bolj je pohitela, v želji, da pripravi njivo, kjer bodo posadili krompir.
Vse okrog je vladala tišina in v hipu se je v tem čudovitem pomladnem dnevu počutila tako zelo sama. Obrnila se je na cesto pod sabo in ga v mislih zagledala, sedečega na vozičku, kako jo opazuje pri delu in jo vsakih nekaj minut pokliče. Mora mu popraviti šal okrog vratu, mu prestaviti roko ali nogo, pogrniti odejo, ki mu je zlezla z nog, v katere ga je vedno zeblo - njenega moža, ki ga je bolezen že pred leti priklenila na voziček. V mislih je podoživela trenutke, ko je pred letom dni prekopavala prav na tej njivi, le da je bila lani pomlad malce bolj pozna. In tudi tisti dan je sonce prijetno grelo, zato se je odločila, da pelje moža ven, da je lahko še kaj postorila, saj ni mogel biti sam v hiši.
Ob njem je bila noč in dan, vsako uro, vsako minuto. Nobenemu od drugih domačih ni zaupal, da ga ne bi pustili samega, samo njej, posebej zadnji dve leti. Če ga je le malce pustila samega, ga je zgrabil tako obupen strah, ker si sam ni mogel nič pomagati. V takih trenutkih se je spomnila besed, izrečenih pri poroki: »... v dobrem in v hudem, dokler naju smrt ne loči...« Kako je bila vesela, da se je te obljube tako lahko držala in mu potrpežljivo stala ob strani. Vedela je, da bi bil tudi on tak do nje, če bi bila ona na njegovem mestu.
Kako neskončno ga je imela rada in kako zelo ga je občudovala, ko je s tako vdanostjo nosil ta križ, saj je bilo njegovo življenje v teh zadnjih letih en sam veliki teden. Vedela je, da vso to neizmerno moč črpa iz globoke vere. Je pa čutil, da se njegova trnova pot počasi bliža koncu.
Že ko sta na sveti večer gledala po televiziji polnočnico, je zašepetal: »Veš, to je moj zadnji Božič.« In ko sta si voščila novo leto, je rekel: »Drugega boš pričakala sama.« Na velikonočno jutro je vložil vse svoje moči, da je posedel med otroci in z njimi užil žegen. Še nikoli poprej se ni zgodilo, da bi poiskal vsak pomemben dan, da je bil med njimi. Poslavljal se je tudi ta dan: od pomladi, od sonca, od ptic.
Ozrl se je v napušč pri hiši, kjer so prve lastovke hitele popravljat gnezda. »Tako kmalu so se vrnile letos, menda ja še ne bo pritisnil mraz,« se je čisto raznežil ob pogledu na zveste ptice, ki so se vsako pomlad vračale. Čeprav je imel rad vsako živo bitje, je do lastovk čutil neko posebno ljubezen. »Bolj zveste so kot ljudje,« je rad rekel. »Drugo leto vas ne bom več gledal. Vaš dom vas bo pričakal brez gospodarja,« se mu je zatresel glas. Dušila se je v solzah rekoč: »Ne govori tako! Še veliko pomladi je pred tabo; tak viharnik, kot ti, ne klone tako kmalu.«
»Sama veš, da ni res. Oba sva dovolj pametna, da veva, kaj je res. Toliko se pogovarjava, nič ni prikritega med nama, tudi resnica o smrti ne. Samo to te prosim: obljubi, da boš, tudi ko me ne bo, ostala zvesta tej domačiji kot so ji zveste lastovke. Pomagaj otrokom ohraniti dom, za katerega sem izgorel.«
Molče je prikimala in mu močno stisnila dlan. Tako globoko sta verovala drug v drugega in si zaupala, da nista potrebovala veliko besed. Trpljenje v tej bolezni ju je povezalo v enega človeka.
»Daj mi, prosim, pest zemlje,« je stegnil roko. Sklonila se je, pobrala malo prsti in mu jo položila v dlan. Z okornimi prsti je stisnil grudo, jo ponesel proti obrazu in globoko vdihnil njen opojni vonj. Potem mu je roka omahnila in na odprto dlan so kapljale solze in močile zemljo, ki se je vsipala v naročje. Kolikokrat jo je vdihaval, ko je stopal za plugom, rezal brazde in se veselil nove žetve, ki je dajala kruh. Koliko ljubezni in moči je pustil na tej strmih, trpežnih njivah. Zdaj pa sedi tu ves nemočen, strt od bolezni, in k sebi stiska s solzami namočeno kepo rodne grude.
Pokleknila je k njemu, mu položila glavo v naročje in na ves glas zajokala. Z okorno roko jo je pobožal in skušal zadušiti solze, ki so mu še vedno tekle po licih. Kot bi se jih sramoval, on, ki je vse junaško prenašal.
V srcu ji je vstala tožba zoper Božjo pravičnost: »Le zakaj on, zakaj ga tako kmalu kličeš k sebi, Gospod? Vzemi raje mene, on ima v sebi veliko več moči in poguma,« je premlevala v sebi in ni našla odgovora.
Danes ve, da je sama sebe spoznala na jesen, ko je ostala sama, ko je mož izbojeval svoj poslednji boj.
Kot da ji je pustil svojo moč in odločnost. Vdano je sprejela njegovo smrt, čeprav neizmerno žalostna. Vedela je pa eno: on je imel ob sebi njo, vsak trenutek, do zadnjega, ona pa ne bo imela njega, ko se bo poslavljala od pomladi, od lastovk, od opojno dišeče zemlje.
Edino, kar jo je osrečevalo, je bila zavest, da izpolnjuje obljubo, ki mu jo je dala tistega sončnega pomladnega dne, ko sta poslednjič skupaj gledala lastovke, ki so se, zveste, vrnile nazaj.

ANA, (zgodbe) Ognjišče (2006) 05, str. 61-62.

Ko sem ga postavila na vročo ploščo kuhalnika, je začelo pod njim cvrčati. Dvignila sem ga in krpo obrisala dno; pa ni pomagalo, spet je zacvrčalo in drobne kapljice so se razbežale po plošči. Zlila sem vodo v lijak in lonček nagnila proti kuhinjskemu oknu. Ja, res, v dnu je bila čisto majhna luknjica. Na mojem štedilniku je prestal že mnogo let, pa kljub tej luknjici tudi zdaj na bo čisto odpisan. Morda bom spomladi vanj posadila kakšno rožo in ga postavila na okensko polico.
Treba je bilo kupiti novega. Z vnukoma smo šli v trgovino, da ga izberemo. Katja se je navduševala nad rdečim z belimi srčki, Aljaž pa je hotel modrega z zelenimi žabicami. Pred policami s posodo bi se skoraj sprla.
»Za ta lonček se pa res ne bomo kregali! Saj vesta, kako je bilo s tistima dvema bratoma?«
»Katerima? Ali ju poznamo? Kaj pa se je zgodilo?« sta takoj prisluhnila.
»Ne, ne poznamo ju. Zgodilo pa se je tako gotovo, kot gotovo zdaj stojimo v tej trgovini.«
»Joj, stara mama, povej nama že, kaj je bilo!« je priganjal Aljaž. Nora sta na pripovedke, poslušala bi jih noč in dan.
»Zdaj bomo izbrali tale lonček,« sem rekla in s police vzela prvega. »Med potjo domov pa vama povem, kaj je bilo z bratoma in lončkom.«
Tako smo tudi storili in moje obljube seveda nista pozabila. Tako sem iz spomina potegnila na pol pozabljeno povedko o lončku.
Nekoč sta bila v neki vasi dva brata. Živela sta skromno, težko sta se prebijala, a imela sta se rada, pomagala sta si pri vsakdanjih opravilih. Mirno in preprosto jima je teklo življenje. Nekoč pa je starejši brat rekel mlajšemu: »Poglej, vsi v vasi, skoraj pri vsaki hiši se večkrat prepirajo, midva pa živiva tako mirno. Kaj če bi se tudi midva malce skregala?«
»Zakaj pa?« je bil začuden mlajši brat.
Starejši brat se je popraskal po glavi in se končno domislil: »Hm. Morda zaradi tega lončka.«
Imela sta namreč star in obtolčen lonček.
»Glej, jaz bom rekel, da je to moj lonček. Ti pa reci, da ne, da je tvoj. Jaz bom vztrajal, da je moj, ti pa, da je tvoj ... vidiš, tako se bova sprla. Zabavno bo ... Zakaj bi vedno vse teklo gladko in v miru?«
In res, ob času kosila je starejši brat zakuril peč in nanjo postavil lonček z vodo. Mlajši je prijel lonček in rekel: »To je moj lonček!«
Starejši ga je potegnil nazaj, da je voda pljusknila čez rob: »Ne, to je moj lonček!«
Mlajši je prikimal: »Prav. Kar naj bo tvoj.«
Tako se nista niti mogla skregati, saj je jima bilo vseeno, čigav je lonec, važno je, da skupaj skuhata dobro juho, ki jo bosta v miru in s slastjo pojedla.
Počasi smo tiho šli po pločniku in čakala sem, kdaj se bodo usula vprašanja. Pa jih ni bilo. Aljaž me je samo postrani in prebrisano pogledal: »Najprej sem pomislil, da to nima nobene zveze z našim lončkom. Ampak vem, kaj si hotela povedati.«
»Ja,« se je zasmejala Katja, »tudi jaz vem. In mlajši bratje in sestre smo bolj pametni kot starejši!«
»To pa že ne!« je planil Aljaž, pa sem ga ustavila. »Ej, kaj pa lonček?« Kakor konjiček, ki mu zategnejo vajeti, se je ustavil. Ozrl se je vame, mi pomežiknil in sestrici rekel: »Morda res. Ampak ti boš morala to šele dokazati!«
In z lončkom v cekarju smo šli zadovoljni domov.
KOROŠEC, Ivanka. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 93.

Na začetku Svetega pisma v poročilu o grehu človeškega para v raju Bog nastopa kot človek. »Zaslišala sta glas Gospoda Boga, ki je ob dnevnem vetriču hodil po vrtu« (1 Mz 3,8). Kako je ‘hodil’, saj je vendar duh! Ali ni ta opis preveč ‘človeški’? (Jakob)
Podobnih opisov najdemo v Svetem pismu še veliko. To prikazovanje Boga po podobi človeka se imenuje antropomorfizem (gr. anthropos – človek + morphe – podoba). Sveto pismo predstavlja Boga v telesnosti človeka: Bog čuti in ravna kot človek. Ima obraz, usta in glas (5 Mz 4,36), lakte in roke (5 Mz 7,19). Kot človek čuti jezo in obžalovanje (1 Mz 6,6). Tudi Božje ravnanje prikazuje Sveto pismo v antropomorfizmih: človeka naredi iz prahu zemlje kot kipar, vdihne mu duha v nos, obleče ga. Zanj zasadi vrt, po katerem se sprehaja in govori s človekom; lastnoročno napiše kamniti tabli zaveze in ju izroči Mojzesu. Ta način izražanja se morda zdi nekam naiven, vendar je spoštljiv. Spada k našemu govorjenju o Bogu, če naj bi bilo splošno razumljivo, in je navsezadnje tudi utemeljeno, ker je Bog postal človek. (sč)

ČUK, Silvester, Ognjišče (2017) 5, str. 50

(ob obletnici) Na kratko predstavljamo tri različne vsebine, ki pa so med seboj vzročno povezane. V vseh treh, najmanj v tretji, na tak ali drugačen način nastopa francoski vojskovodja Napoleon, ki je s svojimi armadami hotel zavladati vsej Evropi. Avstriji je odvzel del ozemlja in ustanovil Ilirske province, v katere so bile vključene skoraj vse slovenske pokrajine. Obstajale so manj kot štiri leta (1809–1813). Poraženega osvajalca Napoleona so spravili na varno, na samoten otok, kjer je pred dvesto leti osamljen umrl. Zmagovalci so združili svoje moči, da Evropo vrnejo na stare tirnice. To so urejali najprej na Dunajskem kongresu (1814–1815), nadaljevali pa na kongresu Svete alianse, ki je bil pred dvesto leti v Ljubljani. (zaključna slavnostna seja 12. maja 1821)

NAPOLEON BONAPARTE – “VELIKI MALI MOŽ”
(ob obletnici) Konec osemnajstega in začetek devetnajstega stoletja je v Evropi zaznamoval francoski vojskovodja Napoleon Bonaparte, ki se ga zaradi njegove majhne postave in bliskovitih vojaških in državniških uspehov drži vzdevek “veliki mali mož”. Nemški pisatelj Emil Ludwig v svojem romanu Napoleon (1925) polaga v njegova usta besede: »Še nikoli nisem videl vzvišenega sedeža, ne da bi me prijela volja, da bi sedel nanj.« Na vsak način je hotel priti na vrh, priti v zgodovino. Njegove sanje so bile združena Evropa. Ne združena Evropa svobodnih držav, ampak francoska Evropa.
Napoleon Bonaparte je bil sin uradnika plemiškega rodu v Ajacciu, glavnem mestu Korzike, kjer se je rodil 15. avgusta 1769. Že od rane mladosti se je šolal na kadetski šoli v Briennu, zatem pa na Francoski vojaški akademiji. Nemirni čas francoske revolucije (1789) je dočakal v Parizu kot topniški stotnik. Zaradi svojega odločnosti in naglega ukrepanja se je dosegal presenetljive vojaške uspehe in je bliskovito napredoval. Ko je zavzel pristanišče Toulon, je že s 24 leti postal armadni general. Leta 1797 je porazil avstrijsko cesarsko armado, na pohodu proti Dunaju so Napoleonovi vojaki zasedli Ljubljano. Avstrijski cesar je bil prisiljen podpisati mirovno pogodbo v Campo Formiu. Tega leta je Napoleon zasedel papeško državo, zatem pa so papeža Pija VI. kot ujetnika odvedli v Francijo. Leta 1798 je izvedel državni udar in vzpostavil konzulat s tremi konzuli – glavni konzul je Napoleon, naslednje leto je postal prvi konzul Francije, leta 1804 se je razglasil za cesarja Francozov; s cesarskim nazivom je skušal pokazati, da bo nadaljeval tradicijo Karla Velikega in rimskih cesarjev. Vse pravne odnose v državi je urejal Napoleonov civilni zakonik (Code Napoleon); vseboval je 2251 členov, ki so določali enakopravnost, svobodo, versko strpnost, nedotakljivost osebne lastnine in predstavljajo temelje meščanskega prava. Že pred letom 1800 je Napoleon s svojimi četami začel osvajalni pohod po Evropi. Po avstrijskem porazu pri Wagramu in schönnbrunskem miru je Avstrijo oslabil z ustanovitvijo Ilirskih provinc. Po angleški zmagi v pomorski bitki pri Trafalgarju (1805) je Napoleon skušal Anglijo gospodarsko uničiti s celinsko zaporo, prepovedjo trgovanja evropskih držav s to najmočnejšo nasprotnico. Da bi se ta zapora spoštovala, je nadzoroval vse obale. Rusija jo je vse pogosteje kršila, zato je sklenil rusko ozemlje priključiti svoji Evropi in Rusijo kaznovati, ker mu je uničila načrte. Z armado 600.000 mož je šel leta 1812 na pohod proti Rusiji. To je bila velika napaka. Pri Borodinu blizu Moskve je sicer zmagal, toda zasedel je prazno Moskvo, v kateri je tedaj izbruhnil požar, bližala se je ruska zima. Napoleon je poražen zapustil Moskvo 19. oktobra 1812. Poraz v Rusiji je spodbudil druge evropske narode k uporu in 16. oktobra 1813 je pri Leipzigu prišlo do “bitke narodov”, v kateri je francoska vojska doživela poraz. Napoleona so izgnali na sredozemski otok Elbo. V Franciji se je začela restavracija, na oblast so se vrnili Burboni. Napoleon je z Elbe pobegnil in 30. marca 1815 prišel v Pariz. Pri kraju Waterloo v današnji Belgiji mu je zavezniška vojska junija 1815 zadala dokončni poraz. Po tem porazu so ga izgnali daleč proč od Evrope, na oddaljeni otok Svete Helene, kamor je prispel 17. oktobra 1815. Tam je živel zastražen nekaj manj kot šest let do svoje smrti 5. maja 1821. Ko se je oziral nazaj, je prišel do spoznanja: »Nihče razen mene ni kriv mojega padca. Bil sem svoj najhujši sovražnik in povzročitelj svoje usode.« Njegove posmrtne ostanke so leta 1840 pripeljali v Pariz in jih z veličastnim pogrebom položili v vojaško grobnico Les Invalides.

ILIRSKE PROVINCE 1809–1813
Ilirske province (Provinces illyriennes) je Napoleon ustanovil 14. oktobra 1809, ko je bila Avstrija po porazu v bitki pri Wagramu z mirom v Schönbrunnu prisiljena prepustiti Franciji zahodni del Koroške, Kranjsko, Hrvaško in Vojno krajino, Goriško, Trst in Istro. Že od leta 1805 pa je imela v lasti beneško Istro in Dalmacijo z Boko Kotorsko ter ozemlje nekdanje Dubrovniške republike, leta 1810 jim je bila priključena vzhodna Tirolska. Province so obsegale ozemlje okoli 55.000 km2 z 1,5 milijona narodnostno različnega prebivalstva, ki so bili ilirski državljani. Napoleon je Province ustanovil iz strateških in gospodarskih razlogov. Avstrijo so odrezale od morja in Francija je gospodarsko nadzirala obe obali Jadranskega morja, delovale pa so tudi kot obramba Italije, ki je imela za Napoleona velik strateški pomen. Province formalno niso bile del Francoskega cesarstva, bile pa so mu povsem podrejene. Glavno mesto je bila Ljubljana, na čelu Provinc je bil generalni guverner, pod katerim so bili vojska, uprava in pravosodje. Prvi je bil na mesto generalnega guvernerja 8. oktobra 1809 imenovan maršal Marmont, eden najuglednejših vojskovodij francoskega cesarstva, ki jih je vodil do januarja 1811; 9. aprila istega leta ga je nasledil general Bertrand, ki je funkcijo opravljal do februarja 1812, ko je bil za konzula imenovan general Junot. Zadnji guverner je bil Joseph Fouche, imenovan julija 1813, ki je bil na tem mestu le en mesec. Sprva je Province sestavljalo deset intendanc, od reforme leta 1811 pa sedem provinc, podobnih francoskim departmajem: Koroška (s sedežem v Lienzu), Istra (Trst), Kranjska, civilna Hrvaška (Karlovec), vojna Hrvaška (Senj), Dalmacija (Zadar)in dubrovniško-kotorska provinca (Dubrovnik). Vsako provinco je vodil intendant, nižja enota je bil distrikt, najnižja pa občina z županom (maire), izbranim iz vrst najbolj uglednih prebivalcev občine. Od 1. januarja 1812 je moral župan voditi tudi matične knjige (rojstne, poročne in mrliške). V skladu z novimi političnimi mejami je bila preurejena tudi cerkvena teritorialna razdelitev. Ustanovljeni sta bili nadškofiji v Ljubljani in Zadru, škofije pa v Gorici, Kopru, Šibeniku, Splitu in Dubrovniku. Ljudi so zelo razburjale francoske verske reforme: uvedli so civilno poroko, francoski revolucionarni koledar, odpravili so nekatere praznike, dovolili so le štiri (vnebohod, veliki šmaren, vse svete in božič).
Francozi so v Ilirskih provincah preuredili šolstvo. Prva uredba francoskih oblasti, odlok maršala Marmonta z dne 4. julija 1810, je radikalno prekinila s starim avstrijskim šolskim sistemom. Odlok je namesto prejšnjih trojnih oblik osnovne šole (trivialke, glavne šole in normalke) uvajal enotne štirirazredne osnovne šole (ecoles primaires), iz katerih so lahko učenci direktno prestopali v poklicne šole ali pa v gimnazije. Na višji stopnji je odlok uvajal liceje. Ta ureditev šolstva je veljala le v šolskem letu 1810/11. 12. decembra 1811 je generalni guverner Bertrand podpisal odlok, po katerem naj bi se ilirsko šolstvo približalo francoskemu. Nekatere gimnazije so nadomestili s kolegiji, druge pa so degradirali v običajne primarne šole. Še pomembnejša novost pa je bila preobrazba ljubljanskih centralnih šol v akademijo, ki je vključevala pet fakultet (filozofsko, medicinsko, pravno, tehniško in teološko). Z njo smo na Slovenskem prvič dobili zametke pravega univerzitetnega študija. Slovenščina kot učni jezik se je uveljavljala le počasi. Kljub naporom Valentina Vodnika, ki je v letih francoske oblasti napisal vrsto slovenskih učbenikov, je na slovenskem ozemlju Ilirskih provinc delovalo le malo slovenskih osnovnih šol. Leta 1810 so začeli izdajati Le Telegraphe officiel, uradni list Ilirskih provinc, v katerem so razglase objavljali v francoščini, nemščini in italijanščini, načrtovane izdaje v slovenščini niso uresničili. Med letoma 1811–1813 je kot urednik deloval francoski književnik Charles Nodier.
Zaradi izrecnega Napoleonovega ukaza so se Province morale vzdrževati same, zato so bila davčna bremena zelo težka. Zaradi teh težkih davčnih bremen in uvedbe splošne vojaške obveznosti Francoska vladavina ni bila priljubljena. Trajala je samo štiri leta, zato je tudi koristne reforme izvajala nedosledno in nepopolno. Še pred znamenito “bitko narodov” pri Leipzigu oktobra 1813 so morali Francozi izprazniti ozemlje Ilirskih provinc, ki je bilo vrnjeno Avstriji. S koncem Ilirskih provinc so bili znova vsi Slovenci pod enim vladarjem. Na območju nekdanjih Ilirskih provinc so Avstrijci hitro odpravili vse tiste francoske ukrepe, ki bi lahko omajali ali ogrozili ustavni red. Na šolskem in cerkvenem področju so se vrnili v stare tirnice. Akademije v Ljubljani ni bilo več. »Na nekdanje Ilirske province je spominjalo le še Ilirsko kraljestvo, ki je bilo sestavljeno iz Kranjske, Goriške, Trsta, Istre, sprva Beljaško, po letu 1825 pa cela Koroška, Čedad z okolico in zahodni predeli Hrvaške. Kraljestvo je obstajalo bolj na papirju in ne v cesarskem grbu. Bolj realen je bil naslov goriškega nadškofa kot metropolita Ilirije« (Stane Granda).

LJUBLJANSKI KONGRES SVETE ALIANSE
Ljubljana, današnje slovensko glavno mesto, je bilo po svetu vse do slovenske osamosvojitve najbolj znano po znamenitem kongresu Svete alianse. Za nekaj tednov (od 26. januarja do 12. maja 1821) je bila mala Ljubljana ‘središče’ Evrope. Gostila je avstrijskega cesarja, ruskega carja ter številne kneze in diplomate, ki so krojili ponapoleonsko Evropo. Ljubljanski kongres je bil nekakšno nadaljevanje kongresa na Dunaju med novembrom 1814 in junijem 1815, kjer so se zbrale vse evropske kronane glave in diplomati z namenom, da po dveh desetletjih vojn v Evropi zagotovijo trden mir, utrdijo moč monarhij in preprečijo širjenje idej francoske revolucije po stari celini. Domačin kongresa je bil avstrijski cesar Franc I., glavni osebnosti pa sta bila avstrijski kancler Metternich in ruski car Aleksander I. Po dolgih pogajanjih so zmagovalci vojn nad Napoleonom junija 1815 podpisali dokončen sporazum. Francija je izgubila dele ozemelj, zmagovalni imperiji (Avstrija, Prusija, Rusija) pa so povečali svoja ozemlja. Monarhi so se zavezali, da si bodo pomagali v boju proti revolucionarnim dejavnostim in zunanjim sovražnikom in v ta namen septembra 1815 ustanovili Sveto alianso. Sestavljali so jo trije imperiji: katoliška Avstrija, protestantska Prusija in pravoslavna Rusija. Vladarji so bili prepričani, da bodo lahko dolgo mirno vladali, narodi pa so zaželeli svobode in nastanka svojih držav.
Povod za Ljubljanski kongres Svete alianse, ki se je začel 26. januarja 1821, je bila ustavna revolucija v Neapeljskem kraljestvu junija 1820. Zaradi te krize so se predstavniki evropskih velesil srečali že oktobra 1820 v Opavi na Češkem, kjer pa niso uspeli najti skupnega jezika za rešitev krize. V Ljubljani so se voditelji Rusije, Avstrije in Prusije odločili ponuditi pomoč neapeljskemu kralju in avstrijska vojska je že 20. naredila red. Na kongresu so obravnavali še revolucijo v Piemontu ter upor proti turški vladavini v Moldaviji in Vlaški. Cilj Ljubljanskega kongresa Svete alianse in absolutistična oblast vladarjev je ohranjena. Na slavnostni seji 12. maja 1821 so Avstrija, Rusija in Prusija sprejele dokončno deklaracijo. Francija in Anglija pri sestavi in podpisu te deklaracije nista sodelovali, kar kaže na nesoglasja znotraj Svete alianse. Ideje in ukrepi alianse so bili dolgoročno gledano zgrešeni. Niso upoštevali realne podobe takratne Evrope – prebujanja narodov, ki so se uprli v “pomladi narodov” leta 1848.
Ljubljana, ki je takrat imela dobrih 12.000 prebivalcev, je sprejela nad 500 visokih gostov. Med najpomembnejšimi so bili avstrijski cesar Franc I., ruski cesar Aleksander I., neapeljski kralj Ferdinand I: in avstrijski kancler Metternich, ki je bil idejni vodja in povezovalec kongresa. Ljubljana je v dneh kongresa in že pred njim živela le za njega. Mesto je dobilo blišč evropskih dvorov. ‘Obleklo’ se je v praznična oblačila, vse ulice so bile čiste in pometene. Poskrbeli so za mestno razsvetljavo in obnovili gledališče. Mesto je gostilo tudi številne prireditve. Niso manjkale niti cerkvene slovesnosti. Med najbolj slovesnimi je bila gotovo proslava rojstnega dneva cesarja Franca I. 12. februarja. Dopoldne je sprejemal čestitke najvišje družbe, nato je šel k maši v uršulinsko cerkev. V Filharmoniji so bili koncerti, za katere niso prodajali vstopnic, ampak pobirali le prostovoljne prispevke. Ruski car je kot prostovoljni prispevek položil kup zlatnikov. V mestu so organizirali številne plese, maškarade, vojaške parade, plovbe po Ljubljanici. Za prihod visokih gostov so tlakovali številne ulice in trge, med njimi tudi Kapucinski (sedanji Kongresni) trg. Javnost je bila o kongresnem dogajanju obveščena z rednimi objavami v časniku Laibacher Zeitung. Danes nas na dogodke iz leta 1821 poleg Kongresnega trga spominjata še Cesta dveh cesarjev na Viču in gostilna Pri ruskem carju na Ježici. Svoje vtise o Ljubljanskem kongresu je Henrik Costa navdušeno izpovedal: »Prav gotovo pozna zgodovina Kranjske več bleščečih trenutkov, vendar pa tako sijajnih, kot jih je preživela v prvih petih mesecih leta 1821, še ni doživela.«

ČUK, Silvester. 200 let od zatona Napoleona in kongresa Svete alianse v Ljubljani. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 42-47.

Dolga leta je bil predstojnik samostana Niederaltaich na Bavarskem, zatem škof v Hildesheimu. Po njem je dobil ime St. Gotthard, najpomembnejši prelaz v Alpah.

V knjigi Svetnik za vsak dan (1. knjiga, str. 262-264) lahko preberete več o svetniku.

Ime Gotard (ali Godehard) je poslovenjeno nemško ime (Gotthard) in pomeni ‘Bog je močan’ ali ‘močan po Božji zaslugi’. Naša statistika (SURS) ga ne zazna več (manj kot 5 oseb).

Pri nas je po njem dobil ime kraj Šentgotard pri Trojanah, kjer stoji tudi edina njegova cerkev pri nas (ž. c. – LJ).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 5, str. 99