Ljudska glasba je v zgodovini odmevala v vsaki hiši. Ob dolgih zimskih večerih so se zbirali na domačiji, poleti pa so prepevali tako ob delu kakor med vasovanji. Nekatere ljudske pesmi so otožne, druge vesele, tretje malce hudomušne. Takšne, kakršno je življenje. Nastajale so ob različnih priložnostih in se kot take zapisale v srce slovenske folklore. Kljub prodoru moderne glasbe in novih glasbenih zvrsti je ljudska pesem še vedno ljuba mnogim Slovencem, med drugim tudi slovenskemu baritonistu Matjažu Robavsu in slovenskemu citrarju Tomažu Plahutniku. Odločila sta se, da bosta združila moči in tako je nastala zgoščenka, ki sta jo poimenovala kar Slovenska pesem.

OD NESREČNE ZALJUBLJENOSTI PREKO DOMOVINE VSE DO TJA, KJER VESELJE JE DOMA
Na omenjeni zgoščenki najdemo trinajst slovenskih melodij. Prva pesem Dober večer govori o tem, kako je dekle fantu vrnilo prstan in mu s tem dalo slovo. Sledi nekoliko bolj hudomušna skladba Moj očka so mi rekli, ki prikazuje težave fantiča, kateremu je oče dejal, naj se oženi, a ta ni poznal nobene deklice s planine, za vsako vrsto dekleta pa je našel tudi kakšen izgovor. Bleda luna nas popelje v zasanjano moč noči, ko privrejo na dan vsa čustva, posebej še tista, ki so namenjena ljubljeni osebi. Razvedrilna pesem Jaz mam pa konjča belega govori o veselem človeku, ki se veseli svojih dveh konjičkov. Pesem nam s svojim besedilom sporoča, da moramo ceniti stvari, ki jih imamo, in biti za to tudi hvaležni. Peta po vrsti je koroška pesem Ta drumlca je zvomlana. Gre za izredno nežno ljubezensko pesem, ki se na svojevrsten način dotakne vsakega poslušalca. Tako je tudi z naslednjo skladbo Goreči ogenj, ki pripoveduje o zaljubljenem fantiču z nešteto vprašanji in nobenim odgovorom. Tega mu ne nameni niti luna. Sledi veseljaška skladbica Polka je ukazana, ki se nekoliko pošali iz nežnejšega spola, ko si fant išče primerno soplesalko. Osma po vrsti je prekmurska pesem Zrejlo je žito, ki nas povede v prekmurske ravnine in na žitna polja ter nam s tem pričara pridih kmečkega življenja. Ena ptička priletela je še ena od ljubezenskih ljudskih pesmi na zgoščenki. Govori o tem, da je ljubezen bolezen in da je edino zdravilo, ki pozdravi bolečino, čas. Le predi, dekle, predi je znana ljudska pesem, za katero je besedilo napisal blaženi Anton Martin Slomšek. Sledi spet nekoliko otožnejša prekmurska viža Venci veili. Vsa dekleta imajo ovenele vence, le en venec je zelen, saj ga zalivajo dekličine solze, ki so tako močne, da bi razdrobile še kamen. Predzadnja skladba opeva zvon in njegovo zvonjenje. Iz stolpa sem je domoljubna pesem, ko fant prosti zvon, naj mu v tujem svetu obuja spomin na rodno vas. Zgoščenka se zaključi s pivsko pesmijo Le pijmo ga, ki se s svojim šaljivim besedilom dotika tudi teološke vsebine.

MATJAŽ ROBAVS
Matjaž Robavs, ki je na slovenski glasbeni sceni postal prepoznaven v zasedbi Eroika, zadnje leta pa osrečuje publiko v muzikalih, se s glasbo ukvarja že od otroštva. S petjem se je resneje srečal kot dijak in nato nadaljeval študij petja na Dunaju. V Sloveniji in tudi v tujini si je pripel zavidljivo število nagrad, ki so odraz njegovega talenta ter trdega dela.
- Matjaž, na svoji glasbeni poti ste se srečali z različnimi glasbenimi zvrstmi. Pa vendar je znano, da imate od nekdaj radi domačo slovensko pesem. Od kot ta naveza?
Vse glasbene zvrsti, ki jih izvajam kot poklicni pevec, so nastale iz mojega navdušenja, ko smo v otroštvu doma za mizo prepevali. Takrat me je večglasno petje in muziciranje zelo prevzelo. Kot otrok sem si prav gotovo preko ljudskega petja izostril posluh, dobil občutek za lepo fraziranje, naučil sem se prisluhniti drugemu pevcu in se mu barvno približati – to so vse stvari, ki jih tudi kot poklicni pevec še danes s pridom izkoriščam in ki jih tudi na odru potrebujem, da je potem pesem ali pa operna arija lepo zapeta. Vse ima torej svoje začetke v ranem otroštvu; to so bili res lepi časi, rad se jih spominjam in hvaležen sem svojim pokojnim staršem za dar skupnega prepevanja in druženja – te občutke bi res vsakomur privoščil.
- Kaj je tisto, na kar ste kot Slovenec pri slovenski glasbi najbolj ponosni?
Sam sem skoraj deset let preživel na Dunaju, tam sem študiral in živel, ravno ko se je rodila naša država. Bili so lepi občutki, veliko se je govorilo o tem in kolegi s celega sveta na Univerzi za glasbo so me veliko spraševali, ali smo res imeli vojno, kako je, ko se rodi nova država, kako smo praznovali ... Spomnim se tistih občutkov v sebi in še danes me spreleti mraz, ko se spomnim, kako sem bil kot Slovenec ves prežet s ponosom. V tistem času sem tudi posnel album Domovinske pesmi, delno sem jih snemal tudi s Policijskim orkestrom in sem bil poln domovinskega naboja. Domovinske pesmi sem vedno uvrščal tudi na svoj repertoar, ko sem gostoval v tujini – tako se spomnim leta 1997 gostovanja na Japonskem in njihovega navdušenja nad lepoto slovenske ljudske pesmi, da ne govorim o gostovanjih med Slovenci v Ameriki in Kanadi, ko začutiš njihova hrepenenja, spomine in žalost, ko zapoješ pesem, ki se je spomnijo iz časov svojega otroštva.
- Morda se vse te zgodbe berejo kot neki spomini iz preteklosti, kot nekaj, kar sploh ne obstaja več, pa vendar bi morali pripadnost domovini, jeziku, pesmi, narodu v sebi vedno znova prebujati in živeti.
Kakšen pomen pa ima nova zgoščenka za vas? V kateri pesmi ste se najbolj začutili?
Vse pesmi so mi res zelo drage in na vsako me veže nek prijeten spomin. Tako težko katero koli izpostavim. Včasih mi je bolj pri srcu ena, včasih spet druga; odvisno od trenutka, od razpoloženja ali pa ljudi, s katerimi se takrat družim.
S snemanjem albumov slovenskih ljudskih pesmi, ta je že peti, želim pustiti nek spomin za prihodnje, hkrati pa čutim kot svojo dolžnost, da to, kar mi je bilo dano po starših, posredujem naprej – morda se bo koga dotaknilo do te mere, da bo želel prevzeti mojo popotno palico in nadaljevati tam, kjer bom nekoč jaz končal.
- Junija Slovenci praznujemo dan državnosti. Pripravljate v poletnem času kakšne koncerte, na katerih boste prepevali slovenske domače pesmi?
Še ves junij bom gostoval v Begiji z operno produkcijo Don Pasquale, na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer predavam, pa bo takrat še izpitno obdobje, tako da še kaj dodatnega ne bo mogoče. Me pa vedno znova kličejo ljudje, ki želijo pripraviti lep večer slovenskih ljudskih pesmi – in ko te pesmi zazvenijo ob spremljavi na citre, so to še posebej lepi občutki – želim si, da bi jih bilo v življenju še veliko – in me vabijo na mnoga skupna srečevanja; kjer nas namreč povezuje pesem, tam smo ponavadi zbrani dobri in zadovoljni ljudje.

TOMAŽ PLAHUTNIK
Slovenski citrar Tomaž Plahutnik je po izobrazbi glasbeni pedagog in je zaposlen kot učitelj citer na Glasbeni šoli v Kamniku. Spada med najbolj dejavne slovenske citrarje, saj se ukvarja tudi s pisanjem priredb za citre in tako pripomore k slovenski glasbeni zakladnici, da ljudske pesmi ne bodo potonile v pozabo. Tudi Tomaž si je s svojim delom pridelal lepo število uspehov in nagrad.
- Citre oz. klavir malega človeka so instrument, ki je bil v preteklosti na naših tleh zelo priljubljen. Danes pa se zdi, da le malo ljudi še zna igrati na citre. Kje menite, da je vzrok za takšno stanje?
Mislim, da je stanje danes ravno obratno. Res je, da so bile v preteklosti citre doma skoraj v vsaki slovenski hiši, in res je tudi, da so po drugi svetovni vojni skoraj zamrle, a so z Mihom Dovžanom po letu 1986, ko je bilo v Grižah organizirano prvo srečanje slovenskih citrarjev, doživele pravi razcvet. Danes so citre vključene v izobraževalni program na nižji in srednji glasbeni šoli (26 glasbenih šol po celi Sloveniji). Imamo vse več odličnih mladih citrarjev in citrark, ki se izobražujejo in so tudi že končali študij citer v tujini. Naši citrarji posegajo po prvih nagradah na mednarodnih tekmovanjih in Slovenci po številu citrarjev (mladih in starejših) postajamo kar nekakšna citrarska velesila. Združeni in povezani smo v Citrarskem društvu Slovenije in vsi, ki jih zanimajo dejavnosti slovenskih citrarjev, si o tem lahko preberejo na naši spletni strani: citre-drustvo.si.
- Večina ljudi misli, da so citre kot ljudsko glasbilo namenjene predvsem za igranje ljudske glasbe. Pa vendar ni tako. Kakšne glasbene zvrsti sami igrate na citre in kaj si želijo igrati vaši učenci?
Na citre se da igrati skoraj vse vrste glasbe, od klasike, jazza do sodobnih atonalnih kompozicij. Sam sem zvest bolj tradicionalnim zvrstem, predvsem pa mi je blizu slovenska ljudska in ponarodela glasba. To, kar znam in kar čutim, želim prenašati tudi na svoje učence.
- Ne nastopate le na domačih tleh, temveč ste večkrat gostovali tudi v tujini. Kako druge kulture gledajo na citre? So jim poznane?
Citre so za poslušalce, tudi če jih ne poznajo, vedno zelo zanimiv instrument in jim radi prisluhnejo, predvsem ker je njihov zvok lep, blagozvočen in nevsiljiv. Drugje po svetu pa so prepoznavne predvsem po glasbi iz filma Tretji človek iz leta 1949, za katerega je glasbo napisal in tudi v filmu zaigral dunajski citrar Anton Karas.
- Kakšen pomen pa ima za vas nova zgoščenka? V kateri pesmi ste se najbolj začutili?
Zame je nastopati in tudi snemati s tako odličnim pevcem, kot je Matjaž Robavs, vedno velik užitek. Pri njem cenim prav to, kako zelo čuti slovensko ljudsko pesem in ima do nje tako spoštljiv odnos. Tako sva s to zgoščenko na čisto najin način dodala en odtenek v bogato paleto slovenskega glasbenega izročila.

Urška Flisar, Glasba. Ognjišče (2017) 6, str. 90

Vsak večer, kadar sta mamica in očka v službi popoldan, čuva in da spat svoji dve vnučki Leno in Matejo babica Neža. Ko Lena pride iz vrtca, Mateja pa iz šole, sta do večera sami, le kdaj pa kdaj pokuka v stanovanje babica zaradi varnosti, čeprav je Mateji že petnajst let, pa vendarle, da ja ne bi bilo kaj narobe. Še sreča, da stanujejo v isti hiši in da sta tako starša mirna in brez skrbi v službi. Oba delata v tovarni in včasih, ko pride veliko dela, delajo tudi ob sobotah, kdaj pa celo ob nedeljah – ‘na štiri izmene’, rečejo. Takrat gredo k maši samo one tri in pomolijo tudi za starše.
Zvečer, ko je treba iti spat, Mateja odhiti v svojo sobo, Lena pa posedi ob babici. Prebere ji pravljico za lahko noč, potem pomolita in Lena utone v sladke sanje. Najraje posluša Zvezdico zaspanko.
»Pa saj ne moreš skoraj vsak večer poslušati ene in iste pravljice!« jo je pred nedavnim opozorila babica.
»Kaj pa si ti poslušala, ko si bila majhna?« jo je nekoč vprašala Lena.
»Veš, Lena, meni je babica umrla, ko sem se komaj rodila. Odpeljali so v taborišče, bilo je namreč med vojno, in od tam se ni več vrnila. Mama pa zame ni imela časa, oče je bil tudi v vojski, potem še pri vojakih in za vse je bila sama. Pet otrok nas je bilo pri hiši in zvečer smo pri mizi zmolili rožni venec, potem me je položila v posteljo, me pokrižala in odšla. Dolgo sem se spraševala, zakaj mi ne pove pravljice ali zapoje uspavanko za lahko noč, pa sem šele pozneje spoznala zakaj – preutrujena je bila za pravljice, peti pa ni mogla, preveč je bilo žalosti v njenem srcu. Pa sem si pravljice izmišljala kar sama, jih pisala v zvezek, pa ne samo pravljice, tudi druge zgodbe, Pa še kakšno pesmico sem zlila na papir. Ko boš večja, ti jih bom dala, da jih prebereš,« jo je pobožala po licu.
»Veš, babica, ko bom jaz tako velika kot Mateja, mi ne boš več brala za lahko noč, takrat bom že imela fanta, kot Mateja. Vsak večer se pogovarjata po telefonu,« ji je pošepetala mala.
Otrpnila je – Mateja, pa fanta! »Moj Bog, saj ima šele petnajst let!« je z grozo pomislila in na mah ji je postalo jasno, zakaj se vsak večer, kadar so same, zaklene v sobo.
Kar pognala se je kvišku, pobožala Leno, ki je že zaspala, in stopila do Matejinih vrat. Prisluhnila je – razumela ni nič, slišala je le šepetanje in hihitanje. Potrkala je. »Mateja, odpri!« je rekla napol tiho. »Ne morem, babica, telefoniram,« se je oglasilo dekle. »Odpri, boš pozneje govorila naprej,« se ni dala. »Te bom poklicala kasneje, mi babi nekaj teži,« je rekla in odklenila vrata.
Vstopila je, kot da je prvič v njeni sobi, njen pogled je objel prostor. Nekaj posterjev, polica s knjigami, televizor in računalnik, nad posteljo pa gobelin angela varuha, ki ga ji je izvezla ona, na nočni omarici pa v majhnem okvirju slika, ki jo je Mateja hitro skrila pod blazino.
»Je to tisti fant, ki si se z njim pogovarjala, ko sem ti prišla težit?« jo je pogledala. Dekle je zardelo in povesilo glavo.
Babica pa je stopila k oknu, vzela s police lonček z vijolicami in sedla na njeno posteljo. Molčali sta. Ona je strmela v cvetove, dekle pa vanjo. Potem je odtrgala cvet, ki se še ni razprl, samo popek je šele bil, ga nekaj časa držala med prsti, potem pa ga spustila na tla in stopila nanj.
Dekle je začudeno strmelo vanjo, potem pa vsa osupla vprašala: »Zakaj si utrgala cvet in ga pohodila – niti razcvetel se še ni, kaj šele, da bi bil suh?«
»Mateja, ti si kot ti cvetovi, kot ta cvetni popek, komaj začela živeti. Šele čez čas boš razprt cvet, potem pa odcvetel, suh, kot sem jaz zdaj. Če ne boš pametna in previdna, te bo nekdo prezgodaj utrgal in te onesrečil, preden boš dorasla, kot sem jaz utrgala ta cvet. Prezgodaj, veliko prezgodaj je zate, da imaš fanta. Lahko imaš prijatelje in prijateljice za pogovor in poštena druženja, za kaj več pa ne. Počakaj, da odrasteš; še prekmalu boš okušala težo življenja, ob večerih pa raje preberi kaj lepega, namesto da večne čase telefoniraš!«
»Ali naj berem pravljice?« se je zasmejala čisto otroško, iz srca. »Ali pa ti jaz preberem katero,« jo je stisnila k sebi. »Tisto o Zvezdici zaspanki, kot Leni vsak večer,« sta obe prasnili v smeh.
»Babica, oprosti za tisto, da mi težiš, zelo te imam rada in skušala te bom ubogati,« je rekla. »A vseeno sem zaljubljena malce vanj,« je vzela sliko izpod blazine. »Zelo dober fant je,« ji je pokazala najstnika, nekaj starejšega od nje. »Tudi veren je, hodi k veroučni skupini, skavt je, po gimnaziji bo študiral geografijo,« je hitela naštevat.
»Te bo že minilo, Mateja, saj te razumem. Tudi meni je bil eden všeč, ko sem bila tvojih let, pa sem to vedela samo jaz, nihče drug, tudi on ne.« »Je bil to dedek? jo je vprašala. »Oh, kje pa!« se je zasmejala. »Ko sem odrasla, mi pa ni bil čisto nič všeč, preveč se je postavljal z neumnostmi. Še danes ga včasih vidim. Nikoli ga ne bi hotela imeti za moža. Tvoj dedek je čisto nekaj drugega, tvoj dedek je to, kar sem iskala in tudi našla. Zato ne hiti. Počakaj, da se razcvetiš kot ti cvetovi.« Vstala je, jo pokrižala, kot prej Leno, in tiho odšla. »Babi, hvala,« je zaslišala za sabo, »hvala, ker si mi zaupala, da si bila tudi ti v mojih letih taka.«
»Moj Bog, kako te včasih življenje preizkuša in kako hitro gre vse naprej. Najlepše je bilo Mateji takrat, ko sem ji še brala Zvezdico zaspanko. Pa tudi meni – nič me še ni skrbelo zanjo,« si je obrisala solze in utrujena legla k možu, ki je mirno spal. Ona pa je še dolgo v noč molila, da bi se vse srečno izteklo – kot v pravljici.

KUMER, Anica. (zgodbe) Ognjišče (2013) 06, str. 21

Na prijaznem gričku zunaj vasi je stala hišica, v kateri je živela stara Micka. Vaščani so ji pravili teta Micka. Živela je bolj samotarsko življenje. Sicer blizu vasi, se je le malo družila z ljudmi. Pozorno pa je spremljala vlake, ki so vozili po dolini blizu njenega doma. Najsi je bila na svoji njivici, pred hiško ali kje drugje, je prenehala z delom, se ozrla za vlakom in v mislih prosila: »Ljubi Bog, ti veš, kdo se zdaj vozi s tem vlakom, ki brzi mimo mene. Morda je obtežen s skrbmi in bolečinami, mogoče je poln veselja in upanja – ti, Gospod, vse spremljaj in blagoslavljaj!«
Najbolj pa je bila Micka pozorna na urnik večernega vlaka. Ko je pripeljal mimo, je odložila kakršno koli svoje opravilo, oblekla plašč – pozimi toplega, poleti le kaj lahkega – da je zakril njeno skromno,a vedno snažno obleko, in odšla k sveti maši. Vedela je, da ima ravno toliko časa, da bo prišla dovolj zgodaj do cerkve. To se je dogajalo dan za dnem.
Čeprav je bila Micka bolj samotarska, je imela zelo rada otroke. V žepih njenega plašča je bilo vedno nekaj bombonov, za kar so dobro vedeli vaški otroci in jo ob njeni večerni poti k maši radi počakali.
Nekega dne jo je ob poti čakala mala Brigita, ki jo je radovedno vprašala: »Teta Micka, zakaj pa imaš ti dve imeni?«
»Zakaj imam dve imeni?« se je začudila Micka. »Kako to misliš?«
»Veš, naš ata je rekel, da si tecalka, jaz pa vem, da si Micka, zakaj si tudi tecalka, kot je rekel naš ati?« je bila radovedna Brigita.
Micki je rdečica zalila zgubani obraz. Naglo je potegnila ruto prek čela, da otrok ne bi opazil njene zadrege, in odgovorila: »Jaz sem Micka, zate, ki si majhna, sem teta Micka, in nobenega drugega imena nimam,« ter hitro, kolikor so jo nesle ostarele noge odšla proti cerkvi.
Micka je brž uganila, da se v tej otroško izgovorjeni besedi skriva grda žaljivka tercijalka, s katero so že nekdanje čase hudobni ljudje zmerjali ženske, ki so bile pobožne in so rade hodile v cerkev. Ta beseda ji je bila grda že od otroštva in to, da so jo vaščani vzdeli njej, jo je res prizadelo.
Mala Brigita je s prstkom v ustih začudeno gledala za odhajajočo teto Micko. »Le kaj je narobe, ponavadi mi je teta dala bombonček, danes, ko sem jo vprašala, zakaj ima dve imeni, pa je postala huda?« ni mogla razumeti deklica.
Micka se tudi v cerkvi ni mogla umiriti. »Le kaj sem ljudem napoti? Jaz pustim druge pri miru, naj tudi drug pustijo mene,« je šepetala namesto molitve.
Ko je naslednji dan zaslišala večerni vlak, ko je bil čas, da se preobleče in gre k maši, je jezno zagodrnjala: »Ne grem, da me ne bodo zmerjali s tercijalko!« Pograbila je sekiro ter odšla zadaj za hlev, kjer je imela kup drv, in jih je začela cepiti. To je opravljala jezno, skoraj togotno in se ob tem jezila na ljudi, ki jim je napoti, čeprav nikomur nič noče. Delo ji kar ni šlo od rok in kmalu se je naveličala ter odšla v kuhinjo, da si skuha večerjo, nakrmi kravico in zajčke.
Pogledala je na uro. »Ravno zdaj bi prišla od maše,« je pomislila. Še enkrat je šla v tisti kot za hlevom in se zastrmela v kupček razcepljenih drv.
»Za tale kupček drv sem zaradi besede nedolžnega otroka izdala tebe, ljubi Jezus,« je skesano šepetala. »Kaj pomeni ta kupček drv v primerjavi s sveto mašo?« se je spraševala. »To, kar se mi je danes zgodilo, se ne bo nikoli več!« je trdno sklenila.
ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 92.
OP: fotografija Sonje Kamplet je samo ilustracija in ne predstavlja ljudi iz zgodbe

sodelavka Karitas v Ukrajini

“Nekateri prostovoljci Karitas so med raznašanjem pomoči izgubili življenje”

»Vojne prinesejo veliko slabega, obenem pa se v vojnih vihrah pojavijo ljudje, ki naredijo veliko dobrega,« je ob koncu pogovora svojo izkušnjo dela pri Karitas Mira Milavec, Slovenka, ki dela v ukrajinski Karitas. V tem težkem času ji je s sodelavci uspelo pomagati številnim ljudem. Tudi s pomočjo, ki smo jo zbrali v Sloveniji. Z veseljem je spregovorila za Ognjišče, da bi nas spodbudila, “naj delamo dobro in da bi delali za mir tam, kjer smo”.

- Kako ste prišli vi v Ukrajino?
V začetku maja bo minilo tri leta, odkar sem prišla v Ukrajino. Sem članica gibanja fokolarov (Marijino delo). Ko sem končala duhovno formacijo (vzgojo) v Italiji in Švici, sem bila sedem let na Slovaškem. Takrat sem obiskala našo skupnost v Ukrajini. Nekako sem se počasi ‘privajala’ na ta del sveta. Potem se je pokazala priložnost, da bi dobila službo v Ukrajini. Pred tremi leti smo se v skupnosti odločili, da odpremo fokolar (našo skupnost) v Kijevu. Tako sem se znašla v Ukrajini.
Najprej sem delala kot prostovoljka Karitas, ker nisem znala dovolj jezika. Po nekaj mesecih sem delala še v drugi organizaciji, da bi se čim več naučila in bila bolj koristna v Karitas. Novembra lani sem se vrnila v Karitas in začela delati na projektu nasilje nad ženskami.

- V Ukrajini ste se nepričakovano znašli v vojni. Kako ste to doživeli?
Na dan, ko se je začela vojna, sem bila v Odesi, v največjem mestu na črnomorski obali s pomembnim pristaniščem. Slovensko veleposlaništvo nas je že štirinajst dni pred začetkom vojne obvestilo, naj zapustimo Ukrajino. Ne jaz in ne Ukrajinci, s katerimi sem se pogovarjala, nismo mogli verjeti, da bo prišlo do vojne. Ko pa je prišlo do razglasitve dveh ukrajinskih regij za samostojni državi, se mi je posvetilo: če je Putin sposoben narediti to, bo sposoben še česa drugega.

- Kako da ste bili na začetku v Odesi?
Ravno tisti teden smo imeli v načrtu, da se v Odesi srečamo z direktorji vseh Karitas, ki delujejo v Ukrajini. Ena od točk je bil tudi evakuacijski načrt, če bi se res karkoli zgodilo. Jaz sem podvomila v sam kraj srečanja, saj je Odesa ena od ključnih mest, ki bi ga radi Rusi zasedeli. Sodelavci pa so mi dejali, da moramo podpreti sodelavce v Odesi in odpravili smo se v to mesto. V sredo zvečer smo prišli. Prihajali so direktorji škofijskih karitas centrov, ki jih imamo po Ukrajini. Naslednji dan zjutraj so nas presenetile bombe. S svojim razumom nismo mogli dojeti, da se to dogaja! V trenutku smo se odločili, da se vrne vsak na svoje mesto. Naša skupina se je odpravila proti Kijevu.

- Če prav razumem, ste šli vi v nasprotno smer kot drugi prebivalci prestolnice. Imeli ste ‘prosto pot’?
Seveda smo imeli prosto pot, saj so ljudje bežali iz Kijeva. Kolone so bile v nasprotni smeri. Občutek je nenavaden – vsi bežijo iz mesta, mi pa gremo vanj. Kaj se bo z nami zgodilo, sem takrat premišljevala. Vozili smo se po prazni cesti. Šest ur smo potovali iz Odese do Kijeva. Vreme je bilo kakor da bo konec sveta – nenavadni sivi nizki oblaki … mesto prazno … Začeli smo razmišljati, kako naprej, kaj narediti?
Iz Mariupola so nas že pred mesecem prosili, če bi lahko pomagali spraviti na varno njihovo sirotišnico, če bi se karkoli zgodilo. Že po poti smo skušali urediti vse, kar se je pač dalo urediti. Ko smo prišli v pisarno, so začele tuliti sirene. Naša pisarna je ob rimskokatoliški katedrali, zato smo se zatekli v cerkev in počakali, da nevarnost mine. Po tistem smo se razdelili, kje bomo delovali. Dva sodelavca sta šla na Poljsko, jaz pa sem s predsednikom naše Karitas šla v Zakarpatje.

- Naenkrat ste se znašli v vojni. Nobenega usposabljanji niste imeli, kako ravnati v takih primerih … Na slovenski Karitas so povedali, da so po stiku z vami poslali tja pomoč, ki je po vaši zaslugi hitro prišla do ljudi, ki so je bili potrebni.
Res je, nobenega tečaja in usposabljanja nismo imeli za to. Morali smo se znajti. Kako s humanitarno pomočjo iz tujine, kako s konvoji … Vedeli smo, da veliko držav ni pustilo svojih ljudi v Ukrajino. Torej bi pomoči ne mogli pripeljati do nas. Zavedali smo se, da moramo zato vzpostaviti naše centre blizu meje s Slovaško, Poljsko, Madžarsko … Samo življenje ti pokaže, kaj moraš narediti. Učiš se tudi iz negativnih izkušenj. Iz različnih Karitas so nas začeli spraševati, kako lahko pomagajo. Eno je bila denarna pomoč, drugo pa pomoč v materialni obliki. Ne glede na to, da je v velikem delu Ukrajine še vedno mogoče priti do hrane, zdravil in drugih potrebščin. V delu, ki je oblegan, pa je bilo že od samega začetka hudo in je hudo še danes. Ni se upoštevalo dogovorov o humanitarnih koridorjih.

- Kako je potem prišlo do sodelovanja s Slovensko karitas?
Že prej sem bila v stiku z Jano Lampe, s katero sva že prej sodelovali. Ko je prišlo do vojne, me je poklicala in vprašala, kako lahko pomagajo. Podobno smo v naši škofijski Karitas sestavili ekipo, ki bo pomagala, da bi sodelovanje steklo.

- Na slovenski televiziji smo v začetku vojne videli, kako je pomoč Slovenske karitas prišla v Kijev. Najbrž tudi zaradi dobrega predhodnega sodelovanja in po vaši zaslugi.
Živim v državi, kjer je zelo pomembno, da poznaš ljudi in jim zaupaš. Najbrž je to pomembno povsod, pri nas pa še toliko bolj, da pomoč pride do ljudi in do krajev, kjer je najbolj potrebna. Najbrž ste videli, da do mest, kjer je bila pomoč najbolj potrebna (oblegana mesta), ni bilo mogoče, ker ni bilo vzpostavljenih humanitarnih koridorjev. Da, prvi konvoj smo uspeli poslati do Kijeva. Tam so bili ljudje izredno potrebni pomoči. Naši sodelavci v Kijevu, predvsem duhovniki, so organizirali kombije, ki so vozili do manjših mest v okolici prestolnice. Čez nekaj dni so tudi ta mesta (na primer Buča) začeli oblegati in se ni moglo več do tja. Izkoristili smo tisti trenutek in dostavili pomoč ljudem in bolnišnicam. Dostavili smo jim zdravila in sanitetni material, da bi imeli vsaj malo zalog in da se ne bi zgodilo tako kot v Mariupolu, kamor ni bilo več mogoče dostaviti pomoči. S pomočjo naših duhovnikov in sodelavcev smo bili v stiku z ljudmi. Oni so delili pomoč in po njih je pomoč prišla do potrebnih.

- Duhovniki se niso umaknili, ostali so med ljudmi. Ljudje so se morali večinoma umakniti v kleti in duhovniki so jim marsikje prinašali pomoč in hrano.
V Ukrajini Karitas ni tako organizirana kot na primer v Sloveniji. Tudi rimskih katoličanov je malo, le 1 %. Obstaja tudi grškokatoliška Karitas. Sodelavci so navezali stike z temi župnijami in spraševali, kaj potrebujejo. Potem smo do njih dostavili pomoč, oni pa naprej do ljudi. Ko so se posamezniki obrnili na nas za pomoč, smo jih usmerili k duhovnikom. Naj omenim primer mesta Harkov. Tam sem poznala fanta, s katerim sva bila na tečaju. Povedal mi je, da prostovoljci tvegali življenja, da so jim pripeljali pomoč! Prosila sem jih, če lahko pripeljejo pomoč tudi do naše Karitas. Ko so me pozneje klicali ljudje iz obleganih in bombardiranih vasi v bližini Harkova, sem jih usmerila k našim duhovnikom. Pri njih so dobili pomoč.
Veliko je krajev, ki jih duhovniki niso zapustili, ampak so ostali z ljudmi. Poudariti moram, da ne samo zaradi naših vernikov, ampak tudi pripadnikov drugih ver. V spodbudo mi je, da so v mestu Sumi humanitarno pomoč Karitas delili pravoslavni duhovniki med vse ljudi, ki so jo potrebovali. Kjer je bilo mogoče, so ljudje sami prišli po pomoč. Kjer je bilo bombardiranje zelo nevarno, so jim pomoč tudi dostavljali. To je bilo zelo tvegano, poznam prostovoljce, ki so med raznašanjem pomoči izgubili življenje.

- Razumljivo je, da so se ljudje zatekli v kleti, saj so ponekod ruski vojaki ubili vsakogar, ki so ga videli na ulici.
Žal je to res. Ljudje, ki so bili brez vode, so pogumno šli ponjo. Ukrajinci so namreč zelo pogumni. Šli so po vodo in izgubili so življenje. Ni bilo pa povsod tako. V mestu med Bučo in Černobilom so ljudje lahko šli v trgovine kupovat in ruski vojaki nisi streljali nanje. Dokler so imeli še signal, sem govorila s temi ljudmi.

- V Kijevu so delovale slovenske Marijine sestre, ki so se umaknile v Zakarpatje, kjer pomagajo beguncem. Sodelujete tudi z njimi?
Seveda. Prvi dan vojne sem najprej klicala njih, da sem zvedela, če so na varnem in kako jim lahko pomagam. Povedale so, da so na poti v Zakarpatje. Z njimi smo v stiku. Pomoč, ki prihaja preko Slovenske karitas, je namenjena tudi sestram. One so bile že prej v stalnem stiku z bolnišnicami in dobro vedo, kje je sedaj potreba po zdravilih in sanitetnem materialu.

- Kaj sedaj najbolj potrebujete?
V zadnjem času so se ruske enote umaknile iz okolice Kijeva. V tamkajšnjih krajih so bili ljudje mesec dni brez oskrbe s hrano. Trgovine so bile že po enem tednu čisto izpraznjene. Na tistem območju najbolj potrebujejo hrano. Tudi v drugih naših centrih najbolj povprašujejo po hrani. V vseh teh mestih ni vode, ni elektrike … Povprašujejo po konzervah, ki jih lahko pogrejejo. V vaseh je stanje še slabše. Ljudje se znajdejo, kot vedo in znajo. Zato zelo povprašujejo po hitro pripravljeni hrani. V drugih mestih, kjer še padajo bombe, in so ljudje v zakloniščih, nas tudi največ sprašujejo po hrani. Bolnišnice so nas prosile za oskrbo z zdravili in sanitetnim materialom. Imamo novo sodelavko, ki sprašuje bolnišnice, kaj potrebujejo in potem jim skušamo to na kakršen koli način dostaviti. Pred časom so v enem od mest bombardirali železniško postajo. Teden dni pred tem smo uspeli tamkajšnji bolnišnici dostaviti sedem palet sanitetnega materiala. Nikoli ne veš, kdaj se zapre pot, da oskrbiš ljudi in bolnišnice. Zato smo hvaležni Slovenski karitas pa tudi zdravniški zbornici in vsem, ki zbirajo zdravila in sanitetni material. Mislim, da iz Slovenije pride največ ‘medicinske pomoči’.

- Že do sedaj je vojna zahtevala precej žrtev. Srečujete se z ljudmi, ki so izgubili svoje družinske člane. Srečujete se z ljudmi, ki prihajajo z območji, ki jih je zapustila ruska vojska, ki je tam zagrešila množične poboje. Najbrž se je težko srečevati s temi ljudmi?
Osebno sem se precej pogovarjala z ljudmi ob evakuaciji. Ko se pogovarjaš s z njimi, moraš razmišljati s trezno glavo in se včasih odločati celo namesto njih. V takih trenutkih je to zelo težko. Spomnim se dneva, ko sem v petih minutah morala vzeti svoje stvari. Nisem vedela, kaj naj vzamem, kaj je najbolj pomembno. Skoraj vse moje stvari imam še vedno v Kijevu. Zato vem, da je tem ljudem potrebno res pomagati. Povedati jim moraš, kaj morajo narediti takoj, kaj pozneje … Nekaterim smo pomagali priti iz obleganih mest, vsem pa nismo mogli.
V zadnjem času se srečujem tudi z ljudmi, ki imajo svoje najbližje na bojiščih. Tri tedne sem živela s 17-letnim dekletom, katere mama je zaposlena v vojski kot medicinska sestra. Vsak dan jo je prosila: »Mama, vrni se!« Mama je na področjih, kjer potekajo boji in hčerka je v strahu, če bo preživela. Včeraj sem s to mamo govorila tudi jaz. Čudim se, kako premorejo ti ljudje tako velik pogum, takšno zaupanje. Govorila mi je: “Kmalu bo konec, vojna se bo končala in srečali se bomo” … Ko gledam novice o vojni, nisem gotova, če bo res tako.
Številni ljudje nas tudi prosijo, naj molimo zanje. Ko bombardirajo kakšno mesto ali ko potekajo boji, nas prosijo: “Molite, da moj mož ne bo umrl v bitki” … Ko sem obiskala begunske centre na zahodu, sem občudovala hvaležnost ljudi, da so ostali živi. Ne mislijo na to, da imajo domove požgane, zbombardirane … Hvaležni so, da so ostali živi!

- In ti ljudje so preživeli travmatične trenutke.
Otroci, ki pridejo iz obleganih mest na zahod, ne morejo verjeti, da se lahko sprehajajo, da je varno, ko hodijo po ulicah … Znanki psihologinji sem povedala za begunske centre in sedaj hodi tja, da jim nudi psihološko pomoč. Že prostovoljcem, ki delajo z begunci je težko, ker ne vedo, kako se pogovarjati s temi nesrečnimi ljudmi in kako pristopati k njim. Tudi tiste, ki so samo teden preživeli v obleganem mestu pod bombami, to zaznamuje. Podobno opažam tudi že pri sebi. Pri nas pogosto tulijo sirene in ta zvok povzroča v meni strah. Čeprav pri nas ni bombardiranj in bojev in ne preživljam takih strahot, kot jih nekateri že dva meseca.

- Ljudje se vračajo v okolico Kijeva. Ko se vrnejo, mnogi dobijo popolnoma porušene domove. Tako da zanje ni konec skrbi, saj se soočajo z novimi težavami.
Da, ljudje se vračajo, a ni gotovo, kaj tam najdejo in kako se bo njihovo življenje odvijalo naprej. Za Ukrajince je značilno, da se želijo vrniti na svoj dom, da želijo živeti na svoji zemlji. Večinoma se vračajo ljudje, ki vedo, da njihove hiše še stojijo. Prej se običajno pozanimajo pri sosedih.
Prvega marca bi morali odpreti karitasov materinski dom v mestu južno od Kijeva, ki so ga tudi bombardirali, a je dom ostal nepoškodovan. Vanj smo sprejeli ljudi, ki so ostali brez strehe. Tudi v notranjosti so organizirani centri, kamor se ti ljudje lahko zatečejo, če so ostali brez doma. Videla sem hiše, ki so popolnoma izropane, v zidovih so luknje od obstreljevanj, a mnogi ljudje ostajajo tam.

- Omenili ste že, da je v Ukrajini več Karitas. Vi, rimski katoličani imate svojo, pa tudi grkokatoličani. Kaj pa pravoslavni?
Imamo dve Cerkvi, dve škofovski konferenci in tudi dve katoliški Karitas. Grškokatoliška Karitas je veliko večja, ker je tudi njihova Cerkev številčnejša. Ima centre v mestih, kjer jih mi nimamo. Njihov center v Mariupolu je bil bombardiran in življenje je izgubilo nekaj sodelavcev Karitas. Ta novica nas je zelo prizadela, saj smo spoznali, da humanitarni delavci nismo zaščiteni. Že pred vojno sem bila v stikih s pravoslavno Karitas Kijevskega patriarhata. Tudi sedaj nas prosijo za pomoč. Nimajo tako razvejane mreže kakor mi, a vseeno skušajo pomagati.

- Omenili ste optimizem, ki ga premorejo Ukrajinci. Prepričani so, da bo vojne kmalu konec ...
Rekla sem že, da sem bila v stiku z medicinsko sestro, zaposleno v ukrajinski vojski. Težko sem razumela, da me ona opogumlja, da bo vsega konec in da se kmalu srečamo in bo vse v redu. Takih ljudi je veliko. Sami ste opazili, koliko beguncev se vrača na svoje domove. Tudi jaz srčno upam, da bo tako, čeprav ni obetov, da bo kmalu zavladal mir. Res pa je, da je pri Bogu vse mogoče in On more spremeniti srca vseh ljudi, ki se bojujejo.

- Če bi se sedaj končala vojna, bi bilo veliko težav, veliko pomanjkanje. Zato bo tudi v prihodnosti potrebna pomoč …
Ljudje so razseljeni. Prizadete so tudi Cerkve. Ta vojna ni prinesla razdora samo med državami, ampak tudi med Cerkvami. Največja Cerkev v Ukrajini je Pravoslavna cerkev moskovskega patriarhata (pod ‘oblastjo’ moskovskega patriarha). Družine so razbite. Žene in otroci so odšli, moški so ostali. Sam Bog ve, koliko družin se bo spet združilo, koliko mož bo preživelo. Veliko stavb je porušenih. Ne gre samo za materialno porušene domove, ampak ljudje smo navezani na dom, na rojstni kraj … Jaz sem bila doma v Kijevu. In težko razumem, zakaj ne morem domov. Jaz sicer svojega doma nisem gradila, drugi ljudje pa so ga. Včeraj sem govorila z ženo iz Harkova. Zaradi bojev, ki tam potekajo, sem ji govorila, naj zapusti dom in si reši življenje. Odgovorila mi je: »Odločili smo se, da ostanemo. Imam stare starše priklenjene na posteljo. Sin je vojaški obveznik. In jaz sem tukaj doma! Kam naj grem?« Zanjo lahko molim, da bi ostala živa. Ljudje se vračajo na domove, ker hočejo biti bližnjim v oporo in jim s svojo vrnitvijo dajati upanje. Ko sem klicala ljudi, ki so ostali v okupiranih mestih, so se zahvaljevali, da smo jih poklicali, da smo z njimi in da niso sami, pa čeprav so bili fizično sami, a jim je naš klic veliko pomenil. Tudi gospa, ki sem jo poklicala v Harkov, me je ob koncu prosila, naj bi se slišali vsak dan, da ne bo sama. Človek potrebuje bližino. Tudi če je vse porušeno, bodo ljudje pripravljeni živeti v nižjem standardu kot sedaj, samo da bodo skupaj, da bodo na svojem domu in da bo zavladal mir.

- Moški, ki so vojni obvezniki, ne smejo zapuščati države. Ali ostanejo v svojem kraju ali na svojem področju in se tam bojujejo?
Moški, stari med 18 in 60 let res ne smejo zapustiti države, ne ostanejo pa vedno v svojem mestu. Odidejo tja, kjer jih potrebujejo. Že omenjena medicinska sestra je odšla na bojišče, kjer je največ ranjencev … Tudi same družine ne vedo, kje so njihovi moški, ker je nevarno govoriti o tem. Vendar je veliko ljudi v stiku s svojimi, ki se bojujejo. Čeprav v najbolj obleganih mestih telefonske linije ne delujejo (na primer na vzhodu).

- Torej vam tudi v prihodnosti ne bo zmanjkalo dela, saj bo še veliko stisk ljudi.
Dela se ne bojim. Bolj se bojim tega, kaj vse se lahko še zgodi. Želim, da bi zavladal mir in da bi se ta vojna končala. Zidove se da na novo pozidati, človeških življenj pa ne moreš obuditi. Papež Frančišek lepo pravi, naj se ne navadimo na vojno. Res se na vojno ne moreš navaditi. Na bombe se ni mogoče navaditi! Na sirene se ne moreš navaditi! Zato prosim vse ljudi, naj ne preslišimo papeževega klica in storimo vse, da se ta vojna konča. Čaka nas še veliko dela. Zlasti karitativne delavce, ki bomo morali pomagati pri obnovi. Pa ne samo pri obnovi mest, ampak tudi pri obnovi človeških življenj. V ljudeh bo ostalo veliko posledic vojne.

Mira Milavec (1980)
je doma iz Studenega pri Postojni. Po opravljeni srednji šoli v Ljubljani je študirala turizem v Portorožu in stanovala v tamkajšnjem župnišču pri župniku Francu Prelcu, njegovem bratu duhovniku Milanu in sestri Kristini. Tam je dobila prve nastavke za delo v Karitas, saj so se s to dejavnostjo ukvarjali v portoroškem župnišču. Njihova odprtost je bila Miri dobra popotnica za življenje.
Prek domačega župnika Marjana Jakopiča je spoznala duhovnost Marijinega dela. Potrebovala je veliko let, da je odgovorila na Božji klic. Ljubezen, ki jo je prejela v družini in sodelovanje v župniji ji je pomagalo pri tem. Pol leta je preživela na Irskem in spoznavala življenje Bogu posvečenih ljudi v okviru Marijinega dela. V Rimu se je udeležila pogreba svetega papeža Janeza Pavla II. in takrat so jo nagovorile besede: “Pridi in hodi z menoj.” Leta 2009 je odgovorila na Božji klic in po bivanju v fokolarinski skupnosti v Planini odšla na triletno formacijo v Italijo in Švico, od tam pa v na Slovaško in pred tremi leti v Ukrajino.

RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 6-10.

Odločitev, da napišem to pismo, ni bila lahka, ker do sedaj nisem našla pravega razumevanja za svojo stisko v duši. Znašla sem se na razpotju med vero v Boga in nevero. Zavedam se, da imam otroke, ki potrebujejo moj zgled v veri, po svoje pa sem žalostna, ker čutim, da potrebujem tisto ‘nekaj več’. V svojem možu nimam prav velike podpore v veri, zato se počutim še bolj sama.
Mogoče sem malo obupana, ker se mi otroci upirajo, češ zakaj pa tata noče k maši. Nočejo k verouku. Žalosti me dejstvo, da ne sprejemajo Jezusa, kot sem ga jaz v njihovih letih. Nobenega veselja ni v tem, ko gredo k verouku. Vse mora biti pod prisilo. Zakaj mora biti tako? Že zdaj mi je sin rekel: Ko opravim birmo, me ne boste več videli v cerkvi. Žalostna sem, ker imam po svoje Boga rada in vendar ne vem, kako naprej. Ne morem razumeti, zakaj pri verouku v današnjem času toliko zahtevajo od otrok. Ko smo mi hodili k verouku, je bilo vse lažje, je bilo manj pritiska na nas, pa vseeno smo odnesli veliko znanja. Le zakaj me je strah birme? Kaj šele bo, ko se bo zares začelo. Razpeta sem med obveznostjo do otrok, smislom vere v Boga in sama s sabo. V vsem tem boju z domačimi sem dosegla le eno, da otroci ne preklinjajo več, in tudi druge v družini opozarjam na to. Stari tata tako grdo preklinja, da me boli v dno duše. Kako mora boleti šele Boga.
Izčrpana sem in ne vem, kako naj to povem duhovniku, da me bo razumel in ne obsojal, češ, da sem obupala. Izčrpana od boja z otroki, možem in ljudmi, ki zaničujejo mojo vero, kolikor je je še ostalo. Morda še ni prišel pravi trenutek, da me nekdo potegne iz vode, ker čutim, da se počasi utapljam v lastnem boju za ohranitev vere v Boga.
Če bom našla pot nazaj k nebeškemu Očetu, ne vem, vem pa, da ga imam še vedno rada. Čutim, da je tu nekje še vedno upanje zame in za mojo družino.
Rafka

fotografija je samo ilustracija

Nisi edina, ki te mučijo problemi, ki jih navajaš v pismu. Teh se zavedajo matere in očetje, ki gredo s svojimi otroki vsako nedeljo k maši, matere in očetje, ki pošiljajo svoje otroke v verouku, da bi bili trdni v veri. Zaskrbljeni smo tudi mi duhovniki, ki smo postali duhovniki zato, da vodimo ljudi k nebeškemu Očetu, pa opažamo, da je vedno manj ljudi v cerkvi pri nedeljskih mašah. To nas zelo boli. Starejši se spominjamo, kako so bile nekdaj cerkve polne vernikov in vrste prvoobhajancev in birmancev dolge. Kot ti, se z bolečino v srcu sprašujemo, zakaj ni več tako. Ni povsod po svetu tako. Misijonarji, zlasti tisti, ki delujejo v afriških državah, pripovedujejo o velikih množicah, ki prihajajo k nedeljski maši in živo sodelujejo s petjem in plesom. Nobena maša jim ni predolga. Zakaj je pri nas povsem drugače? Lahko iščemo razloge, vseh ne bomo našli. Glavni vzrok pa je, da ljudje iščejo predvsem materialne dobrine, misleč, da jih bodo osrečile. Pa jih ne! Zato si upravičeno zaskrbljena za svoje otroke, če bodo šli po isti poti. Ne bodo srečni.
Danes se veliko govori o vrednotah. Toliko več, kolikor manj jih je. Tudi odgovorni v politiki se počasi začenjajo zavedati, da izhod iz krize, ki jo kruto doživljamo, ni v dviganju plač ali ohranjanju privilegijev. Izhod iz krize je v ponovnem odkrivanju duhovnih vrednot. Vse drugo zadovolji človeka le za kratek čas. Ga tako rekoč upijani, ko se pa strezne, ga boli glava, se počuti slabo, slabše, kot se je počutil prej. Predvsem pa je bolj prazen.
Birma je nekakšna preizkusna točka. Morala bi biti potrditev v veri. Ko je mlad človek dovolj star, da razmišlja s svojo glavo, bi moral vero, ki jo je prejel pri krstu po želji staršev, osvojiti kot svojo osebno odločitev. Da so se starši odločili za krst namesto njega, je popolnoma pravilno. Tudi za to, da je šel v šolo, so se morali starši odločiti namesto njega. Enostavno, to je koristno zanj, čeprav tega osnovnošolček še ne more razumeti. Če bi tega ne storili, bi staršem pozneje upravičeno očital: zakaj me niste prisilili, saj jaz nisem vedel, kaj je zame dobro. Za birmo ne velja več, da se ne more odločiti sam, prav to birma zahteva: njegovo zavestno odločitev. Potreben je spodbude najprej s strani staršev. Zavest pripadnosti Cerkvi mora biti tako močna, kot je na primer pripadnost narodu. Biti Slovenec je nekaj, kar mora mlad človek razumeti kot čast, ponos, kot ‘vrednoto’. To mladina danes razume, čeprav ji v šoli o tem malo govorijo ali nič. Naša šola je izgubila, zanemarila vrednote.Ti si svojo vero sprejela kot vrednoto in zato je v tebi tako močna. Kot bi bilo nepojmljivo, da bi ti tvoj doraščajoči fant ali dekle rekla: »Jaz nisem Slovenec, Slovenka!«, bi moralo biti nerazumljivo, da reče: »Nisem kristjan, kristjanka!« 72 % Slovencev se ima za katoličane, čeprav ne hodijo v cerkev vsako nedeljo, ampak samo za velike praznike ali pa sploh ne. Namen birme je, da poglobi v mladem človeku zavest, pripadnosti Cerkvi. Da so s tem povezane tudi obveznosti, je vsakomur jasno. Kakor se za mene kot Slovenca zahteva, da živim na ravni razvitosti svojega naroda, da govorim slovenski jezik, da se obnašam kot kulturen človek, da se čim bolj izpopolnjujem, da sem delaven, razvijam svoje sposobnosti, sem pošten itd, tako se od kristjana zahteva, da živi primerno “svojemu poklicu kristjana”. Kakor šola krepi naše umske sposobnost, da širimo svoje obzorje, tako nas verska vzgoja usposablja, da vero spoznavamo, jo poglabljamo in po njej živimo.

Težko je reči, kaj vero spodbuja in kaj jo ovira. Pretirane zahteve glede znanja so lahko ovira. Neko splošno znanje pa se le zahteva, kot se zahteva znanje slovenskega jezika, predmetov splošne kulture, ki je vedno bolj obsežno. Mnogi otroci danes pridejo k verouku brez osnovnega znanja o veri. Znanje je potrebno. Še bolj pomembno je tisto, kar si zapisala: »Če bom našla pot nazaj k nebeškemu Očetu, ne vem, vem pa, da ga imam še vedno rada.« To mora razumeti tvoj birmanec, to mu skušaj razložiti, mu dati. Upam, da ni mislil čisto zares, ko je rekel: »Ko opravim birmo, me ne boste več videli v cerkvi!« To bi pomenilo, da je birma zanj namesto potrditve v veri odpad od vere. Pod vplivom okolja, sošolcev se na žalost marsikje to dogaja. Puberteta je še ena skušnjava več. Odrasli kristjani, ne samo starši, jim moramo biti v oporo s pametno vzgojo, tudi versko, predvsem pa s svojim zgledom, s pogovorom, z ljubeznijo ... Računajmo tudi s tem, da življenje mnoge ‘izuči’, zato ne smemo nikdar obupati, tudi nad takimi, ki pravijo, da jih po birmi ne bomo več videli v cerkvi.

BOLE, Franc. oče urednik. (Pismo meseca). Ognjišče (2012) 05, str. 8

Cerkev se je v zgodovini vedno soočala z novimi izzivi in skušala odgovarjati nanje. Ob odkritju Amerike se je srečala s prebivalci nanovo odkrite celine, ki niso poznali Kristusa. V nekaj letih je ustanovila kongregacijo De Propaganda Fide (danes Kongregacija za evangelizacijo), ki letos praznuje 500-letnico. Več o tej kongregaciji, ki se vedno znova sooča z novimi izzivi, si lahko preberete v tokratni prilogi.

Konec junija praznujemo dan državnosti, ko se spominjamo slovesne razglasitve samostojnosti Slovenije. Zato smo kot gosta meseca povabili diplomata Tomaža Kunstlja, ki je med drugim obudil spomine na ‘prvi dan državnosti’ in na svoje sodelovanje z Ognjiščem.

Letošnji mesec junij nas prvo nedeljo pričaka z binkoštnim praznikom. Pri tem se srečamo tudi s troedinim Bogom, na kratko s Sveto Trojico. Pojem Svete Trojice ima v krščanstvu svoje zelo močno sporočilo in kljub dejstvu, da je nemogoče Boga ali Sveto Trojico razložiti razumsko in do potankosti, predstavljamo vlogo Svetega Duha tako v Sveti Trojici kot v današnjem svetu.

Pred nami je nova poletna planinska sezona in z njo na žalost povezane nesreče, poškodbe, zdrsi … V takšnih primerih priskoči na pomoč Gorsko reševalna služba in v eni od njih, GRS Kamnik, smo se pogovarjali s predsednikom Srečom Podbevškom, kjer letos praznujejo tudi 100-letnico delovanja reševalne službe.

In ko že govorimo o poletju, ki je pred vrati – mnogi mladi se sprašujejo, kako koristno preživeti poletne počitnice. Katoliška mladina tokrat predstavlja program POTA, kjer se mladi prostovoljci od 16. do 30. leta lahko udeležijo dela na misijonih po celem svetu. Do danes je bilo del programa že kar 789 prostovoljcev, ki so služili otrokom, domačinom in misijonarjem na 27. različnih projektih.

Tokrat izpostavljam tudi glasbeno obarvan del revije, kjer smo se v goste povabili Ansambel Saša Avsenika, ki ga vodi vnuk legendarnega slovenskega glasbenika Slavka Avsenika. Z njim smo se pogovarjali o njihovem delu, še posebej pa je zanimivo razmišljanje o domoljubju, narodni noši in razvoju slovenske narodnozabavne glasbe.

Ko predstavljam nekatere vsebine v novem Ognjišču, se spomnim besed našega ustanovitelja Franca Boleta, ki je trdil, da se v letnikih revije ohranja veliko (duhovnih) vsebin. Zato je priporočal vezavo Ognjišča, da bi ohranili to bogastvo. Del tega bogastva pa včasih zberemo v knjige. Tako je v tisku knjiga z novim naborom molitev iz Ognjišča Zakladnica molitve 2, ki jo je uredil Marko Čuk. Knjiga bo konec meseca junija že v prodaji.

Letos bo po epidemiji spet ‘v živo’ potekalo romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje v soboto, 18. junija. Več informacij si lahko preberete na strani 49 in na naši spletni strani. Vabimo vse, ki poznate koga od starejših ali invalidov in bi se rad udeležil romanja, da mu poveste, kje se lahko prijavi ali mu pri tem pomagate. Vabimo tudi prostovoljce, da bodo pomagali pri romanju.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 6, str. 4.

(ob obletnici) Dante Alighieri je najbolj slaven italijanski pesnik. Ves kulturni svet ga pozna po njegovi pesnitvi Božanska komedija, ki je ena največjih mojstrovin svetovne književnosti in govori o skrivnosti človekovega odrešenja. Pesnik v prikazni vidi svoje potovanje skozi pekel na goro odrešenja in odtod v raj. Ob 700. obletnici smrti ga je papež Frančišek počastil z apostolskim pismom Sijaj večne luči. »D antejevo delo je sestavni del naše kulture, nas vrača h krščanskim koreninam Evrope in Zahoda, predstavlja dediščino idealov in vrednot, ki jih Cerkev in civilna družba tudi danes postavljata kot temelj človeškega sožitja, v katerem se moremo in moramo vsi prepoznati kot bratje.« “Vzvišenega pesnika” papež razglaša za “preroka upanja in pričevalca žeje po neskončnem, ki je v srcu vsakega človeka”. Papeževo pismo je bilo objavljeno 25. marca 2021, na praznik Gospodovega oznanjenja in učlovečenja. V Italiji je 25. marec Dantedi (Dantejev dan), ker naj bi se 25. marca začelo pesnikovo potovanje v onostranstvo.

DANTEJEVO ŽIVLJENJE
Dantejevo življenje, ki je bilo tesno povezano s političnim dogajanjem v Firencah, je prvi opisal njegov znameniti rojak Giovanni Boccaccio (1313–1375) v spisu Trattatello in laude di Dante (slovenski prevod Peter Amalietti, Dantejevo življenje, založba Amalettti&Amalietti, Ljubljana 2015). Ob njegovem rojstvu so bile Firence najbogatejše italijansko mesto z najbolj cvetočo trgovino, obrtjo in umetnostmi. Od leta 1267 so v njej vladali gvelfi (republikanci, pristaši papeža in Francije), ko so bili izgnani gibelini (cesarjevi pristaši). Kmalu so se med gvelfi začele razprtije in polagoma sta nastali dve nasprotujoči si stranki: beli (aristokrati) in črni (demokrati). Ko so črni ob pomoči papeža in Francije prevzeli oblast, so morali vsi beli v izgnanstvo, med njimi tudi Dante.
Rodil se je maja meseca 1265 (točen datum ni znan) v Firencah notarju Bellincionu Alighieriju in njegovi ženi Belli. Mati mu je umrla, ko je bil star okoli pet let. Oče je z drugo ženo imel še dva otroka. Pri osmih letih je (domnevno) prvič srečal lepo Beatrice Portinari, ki je bila leto dni starejša, in se vanjo zaljubil. Sodobna literarna znanost ugotavlja, da je Beatrice najbrž resnična oseba, vendar je v svoji zreli dobi različne ženske združil v idealno bitje z imenom Beatrice. Po letu 1280, ko mu je umrl oče, je Dante študiral pri florentinskem enciklopedistu Brunettu Latiniju ter poslušal frančiškanske in dominikanske predavatelje. Proučeval je toskansko poezijo, spoznal se je tudi s provansalskim pesništvom in rimsko kulturo, zelo je cenil Vergila. Okoli leta 1285 se je poročil z Gemmo Donati, s katero je imel štiri otroke. Po letu 1290, ko je umrla Beatrice, je začel pisati svoje prvo delo Vita nuova (Novo življenje), neke vrste pesniško avtobiografijo, posvečeno njej. Da bi dobil javno službo v mestu, se je vpisal v ceh zdravnikov in lekarnarjev. Leta 1300 je bil izvoljen za enega od šestih priorjev, ki so imeli vrhovno oblast v Firencah. Naslednje leto je z dvema drugima odposlancema potoval v Rim, kjer ga je papež Bonifacij VIII. zadržal kot talca, ta čas pa so v Firencah prevzeli oblast črni gvelfi. Voditelji belih (tudi Dante) so bili obsojeni na denarno kazen in dveletno izgnanstvo. Dante kazni ni mogel plačati, zato je bil obsojen na dosmrtno izgnanstvo. Nekajkrat je še imel rahlo upanje, da bi se v svoje rojstno mesto vrnil. Leta 1304 se začenja njegovo pregnanstvo, ki je trajalo do smrti. Dante je potoval od mesta do mesta, od dvora do dvora, kjer so mu nudili zavetje. V tem času naj bi potoval tudi v Pariz in celo v Oxford, da bi študiral sholastično filozofijo. Ves čas je tudi pisal. Do leta 1311 naj bi napisal Pekel in Vice svojega največjega dela Božanska komedija. Zadnja leta svojega bridkega pregnanstva je bival pretežno v Raveni, kamor ga je na svoj dvor povabil Gvido Novello da Polenta, in tam je tudi dočakal konec svojega življenja. Poglejmo, kako ga opisuje Boccaccio.
Vendar pa prav vsak človek dočaka svojo zadnjo uro. Dante je pri šestinpetdesetih letih zbolel, prejel vse cerkvene zakramente, ki jih terja krščanska vera, se ponižno in pobožno pobotal z Bogom in se pokesal za vse, kar je kot smrtnik storil proti Njegovi volji. In tako je meseca septembra leta Gospodovega 1321, na dan, ko cerkev praznuje povzdignjenje Svetega križa – na veliko žalost Gvida da Polente in vseh drugih meščanov Ravene – svojega utrujenega duha poslal pred svojega stvarnika. Prav nič ne dvomim, da ga je tam z objemom pričakala Beatrice in da z njo pred pogledom Njega, ki je najvišje dobro, živi zdaj, ko je minila vsa beda njegovega življenja, nadvse radostno življenje in se njegova sreča ne bo nikoli končala.
Pokopali so ga v frančiškanski cerkvi, od leta 1780 pa počiva v grobnici, ki jo je zgradil Camilo Morigia.

BOŽANSKA KOMEDIJA
Dantejevo največje delo je versko-alegorični ep Božanska komedija (1307–1313). Opisuje pot človeka skozi pekel, vice in raj. Boccaccio je zapisal: »Ker je /Dante/ razlikoval med tremi vrstami življenja: pregrešnim življenjem, življenjem opuščanja pregrehe ter krepostnim življenje, je to svoje delo z naslovom Božanska komedija nadvse domiselno razdelil na tri dele, začel je s kaznovanjem hudobnih, končal pa z nagrajevanjem krepostnih. Vsako od teh treh knjig je razdelil na speve, speve pa na verze kot je mogoče videti. Vse je zložil v ljudskem jeziku in rimah in s takšno veliko spretnostjo in lepoto to uredil, da se do danes ni pojavil prav nihče, ki bi jim lahko upravičeno karkoli očital.«
Zelo lepo je namen, vsebino in zgradbo Božanske komedije pred­sta­vil njen prevajalec Jože Debevec (1867–1938). V nemiru tistega časa je Dante obrnil pogled v človeka samega: najprej se mora spreobrniti in poboljšati posameznik, potem se bo vsa družba. Da pa se človek poboljša, mora spoznati nesrečo greha zaradi katerega trpijo pogubljeni v peklu, in očistiti se mora tudi malih grehov, zaradi katerih trpijo duše v vicah, šele potem je človekova duša združena z Bogom v gledanju Božje popolnosti. Tako je zasnoval veličastno duševno dramo: v prikazni vidi svoje potovanje skozi pekel (Inferno) na goro očiščevanja (Purgatorio) in od tod v raj (Paradiso). Skozi pekel in do gore očiščenja ga vodi rimski pesnik Vergil, skozi raj pa Beatrice. Potovanje se vrši veliki in velikonočni teden leta 1301. V noči med 24. in 25. marcem se prikazen in potovanje prične in s premišljevanjem skrivnosti učlovečenja se konča vsa prikazen in pesnitev. Deli se na tri dele: Pekel – Vice – Raj in vsak izmed njih šteje 33 spevov, torej je vseh spevov 99 in eden za uvod; spevi imajo po 115–151 verzov v italijanskih tercinah.
Dante sam je to svojo vzvišeno pesnitev imenoval Commedia; takrat so namreč pesnitve z veselim začetkom in žalostnim koncem imenovali tragedija, pesnitve z žalostnim začetkom, a z veselim koncem pa komedija. Umetnina ima dvojni pomen, prvi, dobesedni, ni težak, a za njim tiči drugi, alegorični. In prav v tem je tudi vzrok, da tudi največji nasprotniki katoliške Cerkve zahtevajo Danteja, ki je vendar popolnoma veren in katoliški Cerkvi vdan pesnik, zase, kot svojega sobojevnika; nočejo videti njegovega trdnega dogmatičnega temelja, temveč poudarjajo predvsem ona mesta, kjer biča simonijo, nepotizem in druge človeške strani v Cerkvi.
Papež Frančišek v svojem apostolskem pismu navaja misli nekaterih papežev novejšega časa o Danteju. Papež Benedikt XV. mu je leta 1921, ob 600. obletnici smrti, posvetil okrožnico, v kateri je zapisal, da Dante pripada Cerkvi, saj njegovo delo navdihuje krščanska vera. Ob 700. obletnici rojstva, leta 1965, pa ga je papež sv. Pavel VI. počastil z apostolskim pismom, kjer beremo: »Dantejeva pesnitev je univerzalna: v svoji neskončni širini objema nebo in zemljo, večnost in čas, skrivnost Boga in človeško dogajanje, sveto znanost in znanje, pridobljeno z lučjo razuma, osebno izkušnjo in zgodovinski spomin.«
Na vprašanje, zakaj Dante svoje Božanske komedije ni napisal v latinščini, ampak v ljudskem jeziku, Boccaccio odgovarja, da je imel za to več razlogov. »Med njimi je prvi ta, da je to storil, da bi svoje delo približal someščanom in drugim Italijanom.« Njegova toskanščina je postala temelj italijanskega knjižnega jezika.
Izvirni rokopis Božanske komedije se ni ohranil. To umetnino in druga Dantejeva dela so prepisovali povsod, kjer je bilo kaj izobražencev. Vseh ohranjenih prepisov je nad 500, najstarejši je iz Piacenze (1336), prva tiskana izdaja je iz leta 1477, prva ilustrirana izdaja je tista, ki jo je tiskal Dubrovčan Dobrić Dobričevič (Boninus de Boninis) leta 1487 v Brescii. Božanska komedija je začela zgodaj osvajati svet. Prvi so jo prevedli Španci. Skoraj ni naroda, ki ne bi imel njenega prevoda. Danes poznamo okoli 250 prevodov v razne jezike: nad 60 različnih prevodov imajo Nemci, 47 Francozi, 22 Španci, 10 Rusi in sedem jih je v latinščini. Do leta 1964 je Božanska komedija v Italiji doživela 435 izdaj.

DANTE PRI SLOVENCIH
Večje zanimanje za Danteja je pri Slovencih vzklilo v času razsvetljenstva. Zoisovemu krogu je bil italijanski jezik domač. Zois je bil rojen v Trstu in je imel tam sorodnike. Matija Čop se je zanimal in navduševal za Danteja in Petrarco. Prijatelju Prešernu je priporočal, naj bere njuna dela, svojega brata Janeza pa je spodbujal, naj prevaja iz Božanske komedije. Leta 1835 je nastal prevod epizode o grofu Ugolinu iz Pekla. Istega leta se je lotil prevajanja tudi Stanko Vraz, njegov prevod pa je bil objavljen šele leta 1922. Prvič je leta 1867 prišel v tisk odlomek tretjega speva Dantejevega Pekla v prevodu Franca Zakrajška, ki je v Slovenskem glasniku objavil daljšo razpravo “Dante Alighieri in njegova doba”. Dantejev Pekel je v celoti prevedel Jovan Vesel Koseski, toda zaradi njegovega spakedranega jezika ta prevod nima nobene cene. Kot priložnostni prevajalec Danteja je omembe vreden Ivan Jurič (1868–1894), ki je za svojo razpravo “Goethejev Faust in Dantejeva Božanska komedija” (Rimski katolik, 1890) prevedel 82 vrstic iz Božanske komedije in njegov prevod pomeni napredek. Za prvega slovenskega dantologa velja Jože Debevec (1867–1931), ki je v Dom in svetu (1910–1925) objavil prevod celotne Božanske komedije in svojemu prevodu napisal tudi obširne komentarje. Leta 1921, ob 600. obletnici Dantejeve smrti, je v Gorici izšel Dantejev zbornik, ki ga je uredil Alojzij Res. Med drugo svetovno vojno je Božansko komedijo prevajal Tine Debeljak. Njegov prevod Pekla je izšel leta 1959 v Buenos Airesu. Po vojni sta se s prevodi Danteja prva oglasila pesnika Ciril Zlobec in Alojz Gradnik. Leta 1959 je v knjižni obliki izšel Gradnikov prevod Pekla s sestavkom Kratka vsebina drugega in tretjega dela Božanske komedije. Ugodno je bil sprejet Zlobčev prevod Dantejevega prvega spisa Novo življenje (1956), ki mu je napisal obširen uvod Janko Kos. Gradnikovemu prevodu Vic je dodal obširne opombe Niko Košir. Zahtevno delo prevajanja celotne Božanske komedije je mojstrsko opravil Andrej Capuder. Njegov prevod z obširnimi komentarji je izšel leta 1972 v treh knjigah. Kasneje je doživel še nekaj izdaj.

Leta 1965, ob 700. obletnici Dantejevega rojstva, je papež sv. Pavel VI. podaril zlat križ za njegovo grobnico v Raveni, ki dotlej ni imela tega znamenja vere in upanja. Istega leta je v Firence poslal zlat lovorov venec za tamkajšnjo cerkev sv. Janeza, kjer je bil Dante krščen. Ob zaključku drugega vatikanskega cerkvenega zbora, 8. decembra 1965, je vsem koncilskim očetom podaril umetniško izdajo Božanske komedije.

ČUK, Silvester. Nesmrtni Dante (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 44-49.

Življenjska pot Angelce se je začela v samotni hribovski vasi. Mladost je preživljala s petimi sestrami in z dvema bratoma ob skrbni mami in delavnem očetu. Oče jih je kmalu zapustil. Vsako nedeljo, ko so šli v dolino k maši, so obiskali tudi njegov grob. Vse sestre in en brat so odšli po svetu, ob ostareli materi sta ostala doma samo ona in starejši brat. Tudi Angelca bi rada šla v svet za svojimi sestrami, si ustvarila družino in bi za večje praznike prišla na obisk v svojo rojstno vas. Življenje se je zasukalo drugače: mati je bila bolehna, brat s srčno napako od rojstva in ni imela srca, da bi ju zapustila.
Po končani osnovni šoli je našla zaposlitev v tovarni v več kilometrov oddaljenem mestu. Samotna pot do tja je vodila skozi gozd. Ob poti nobene hiše, nobenega človeka. Delala je v izmeni. Vsak dan je hodila v eno smer v temi: zgodaj zjutraj ali pozno zvečer. Težko je bilo pozimi, ko je zapadel sneg. Tedaj je brat napregel konja in ji naredil ozko gaz, po kateri je hodila.
Angelca ni bila strahopetna, saj je bila gozda vajena že od mladih nog. Tudi hoje je bila vajena. Strah jo je bilo samo tiste dni, ko je dobila težko prisluženo plačo in je z njo morala po tisti samotni poti priti domov. Brat je vedel za njeno stisko in ji je večkrat prišel naproti. Kako prijetna je bila hoja v dvoje! Ko bi le večkrat hodil kdo z njo po teh samotnih stezah!
Nekoč je srečala fanta – lovca iz sosednega kraja. Del poti je šel z njo. Kmalu njuna srečanja niso bila več naključna, ampak dogovorjena in redna. Če ga ni bilo, se je spraševala, kaj je z njim. Tako prijetno se je bilo z njim pogovarjati, tako prijazen in razumevajoč je bil. Zbližala sta se tako zelo, da je pod srcem začutila utrip novega življenja. Ko je bila trdno prepričana, mu je povedala. Mislila je, kako bo vesel. Pa ni bil! Osupnil je, postal redkobeseden in mrk in kar hitro se je poslovil. Bolelo jo je, a se je tolažila, da moški to sprejemajo drugače kot ženske – matere.
Potem ga ni bilo več na samotno pot. “Kaj ga je zadržalo, da ga že ves mesec nisem videla? Moram sem pozanimati,” je razmišljala Angelca. V tovarni je ujela pogovor dveh sodelavk, ki sta bili iz njegovega kraja. »Ali veš, da je Reparjev Janko šel od doma? Kar čez noč je izginil. Menda je šel v Nemčijo, od tam pa misli iti v Ameriko. Kaj ga je pičilo, saj nikoli ni govoril, da bi šel od doma in pustil kmetijo bratu.«
Prebledela je in slabost jo je obšla, ko je slišala ta pogovor. Njen Janko, njena ljubezen, njene sanje – vse se je v trenutku sesulo. Ostalo pa je dete pod njenim srcem. Kaj naj stori? Ne more za njim, pa tudi noče, saj je dovolj zgovorno povedal, da mu ni zanjo in za njunega otroka. Odpovedal se jima je, zato je pobegnil v tujino.
“Kako sem bila zaslepljena! Zakaj nisem poslušala mame? Zdaj je za vse prepozno. Moram živeti dalje, moram sprejeti tega otroka in delati pokoro za svoj greh!” je sklenila Angelca. Veliko je prestala, preden je to dete prišlo na svet. Rodila je punčko – Veroniko, najlepšega otroka, kar jih je kdaj videla. Njena mama in brat jo z veseljem sprejela in jo imela rada.
Angelca je še naprej vsak dan hodila po samotni stezi na delo in z dela. Med potjo je prebirala jagode rožnega venca: za svojo Veroniko, svoje sončece, ki je sijalo stricu in stari mami. Molila je zase, da bi ji Bog pomagal hčerkico vzgojiti v pametno, pošteno in verno dekle.
Leta so tekla. Veronika je hodila z gručo otrok po cesti na eno stran, mama Angelca pa po svoji stezi v službo na drugo stran. Vsaka v svojo dolino.
»Hvala ti, o Bog, za mojega brata. Tudi njemu je moja Veronika olepšala samoto. Ne pogreša očeta, saj jo ima stric rad, kot da bi bila njegova hči. Ne bi mogla imeti boljšega očeta. Varuj jo, mati Marija, gotovo ima tudi ona mesto, ki ga ji je nebeški Oče pripravil v svojem načrtu, čeprav ni bila v načrtu svojega zemeljskega očeta. Dobri Bog, ne prištevaj mu tega greha, ker naju je zapustil prav takrat, ko sva ga najbolj potrebovali. Ti veš, v kakšni stiski je bil, in česa se je ustrašil, da je šel raje v tujino za hlapca, namesto da bi bil doma gospodar,« je molila Angelca.
Veronika je zrasla v lepo dekle in napočil je trenutek, ko se je poslovila in odšla v mesto v šolo. Z njo je odšel del življenja. Stara mama je obležala, brat je sklonjen hodil okrog hiše, Angelci pa se je zdela pot v službo vedno daljša.
Vsake stvari je enkrat konec in prišel je dan, ko je šla zadnjič po tistih samo njenih stezah v službo. “Ravno pravi čas,” si je rekla, “saj komaj še zmagujem to dolgo pot. Zdravje mi ne služi več kot nekoč. Zdaj, ko bom doma, bom lahko odvzela bratu kakšno breme z ramen. Toliko let mi je pomagal, nikoli mu ne bom mogla povrniti vse njegove dobrote. Še več bom molila in skupaj bomo molili za našo Veroniko, da se v mestu ne izgubi.”
Veronika je dokončala šolanje, dobila službo in ostala v mestu. Kmalu je pripeljala domov fanta – resnega, vernega, poštenega. Sledila je poroka in začeli so prihajati otroci.
»Vnuki, moji zlati vnuki! Kako me ima Bog rad, da mi je naklonil tako bogastvo!« se je veselila Angelca.
Težko jih je čakala in napeto poslušala, kdaj se bo na klancu zaslišal ropot njihovega avtomobila. Radi so prihajali in pomagali pri delu njej in bratu, mama pa je že uživala večni pokoj ob očetu pri cerkvi spodaj v dolini.
Angelca je bila presrečna, ko je videla odraščati svoje štiri vnuke. Radi so jo imeli in ob njih je pozabila na vse bridke ure, ki jih je prestala zaradi svoje mladostne ‘napake’.
Najstarejši vnuk je že zaključil osnovno šolo.
»Kam se boš pa sedaj usmeril?« so ga spraševali. »Nikoli nisi omenil, kam te vleče srce. Ali si se že odločil?«
»Sem,« je odgovoril. »Želim postati duhovnik. Že dolgo slišim v sebi Gospodov klic: “Hodi za menoj – pojdi po svoji neizhojeni stezi, a hodi za menoj!”«
Zdaj je vedela, da ji je Bog odpustil. Čutila je, da so bile vse dolge ure hoje v samoti in molitvi rožnega venca prinesene pred Božji prestol.
Kot starček Simeon je tudi Angelca hvaležno vzkliknila: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojo služabnico v miru, kajti moje srce je okusilo in videlo tvoje usmiljenje!«
Heli, Ognjišče (2017) 05, str. 56