jezikoslovka

“Rekli so mi, da bom ‘letela’ s fakultete, a vere nisem hotela zapustiti”

Martina Orožen je oktobra 2021 praznovala visok življenjski jubilej, a so njene misli še vedno sveže, njen spomin pa nadvse bogat. Sega od otroštva naprej, v čase, ki počasi tonejo v pozabo. Žal se nisva mogla toliko pogovarjati o njeni stroki in njenih raziskavah, ki se v marsičem tičejo tudi sv. bratov Cirila in Metoda ter zgodovine slovenskega (cerkvenega) jezika, ampak sva se omejila na dragoceno pričevanje vrhunske znanstvenice. Začela sva z njenim otroštvom in s praznovanjem božiča.

- Kakšne spomine imate na praznovanje božiča v otroštvu?
Deset let mi je bilo, ko je izbruhnila druga svetovna vojna. Teh let se spominjam kot časa srečnega otroštva. Takrat so bile še zelo močne družinske povezave. Pri hiši so živeli tudi stari starši, po vasi smo imeli sorodstvo, strice, tete, botre … Delali in praznovali smo skupaj. Skupaj smo hodili po eno uro daleč k maši v Dol pri Hrastniku. Nedelja je bila sveta, dan počitka. Ni se delalo, tudi ob košnji ne. Samo če je grozila huda ura, so šli pograbit seno. Po nedeljskem kosilu smo se pogovarjali, na obisk so prišli sorodniki ali sosedje. Nekatere žene so šle še popoldne k večernicam, torej so šle dvakrat do farne cerkve, kar je zneslo štiri ure hoda.

- Kaj pa sami prazniki?
Omejila se bom na božič. Brat in mlajša sestra smo hodili nabirat mah. Pa ne šele v adventu, ampak že prej. Takrat so bile pogoste zgodnje zime. Zgodaj je zmrznilo. Bil je lep čas pričakovanja božiča. Mah smo nabrali za jaslice v hiši in za kapelo ob hiši. Jaslice smo postavili v bogkov kot. V kapeli pa jih je postavljal stric Janez, očetov bratranec. Bival je pri nas, ker je po prvi svetovni vojni postal sirota. Oče je padel pri Doberdobu, mama pa je umrla za tuberkulozo.

- Je bila to vaška kapela?
Ne, to je bila naša, ‘hišna’ kapela. Postavil jo je eden od naših prednikov. Lansko jesen sem jo dala obnoviti. Pripovedovali so, da so jo delali furlanski mojstri, ki so takrat v vasi obnavljali podružnično cerkev sv. Štefana. V kapeli pa je stric postavil tudi drevešček in ga okrasil. Okraskov se otroci nismo smeli niti dotakniti, da ne bi kaj ubili. Postavitev teh jaslic je bil za otroke velik dogodek.
Doma smo pa jaslice postavljali otroci. Bile so papirnate, mislim, da jih je naslikal slikar Maksim Gaspari. Oče je prinesel polo, mi smo pa morali paziti in natančno izrezati figurice. Na figurice smo nalepili palčke, ki smo jih zabodli v mah. Lepilo je bilo narejeno iz vode in moke. Vse je bilo preprosto, pa toliko veselja! Seveda smo to delali že teden pred božičem. Dreveščka v hiši nismo postavljali, ker takrat to ni bila navada. Pred jaslicami pa je morala goreti lučka. Zvečer smo kaj zapeli, večerjali, potem so se starejši odpravili na Dol k polnočnici. Bil je sneg, včasih brez gazi in to 30 ali 40 cm! Imeli so bakle, da so si svetili. Kot otrok sem bila pri polnočnici samo dvakrat ali trikrat. Smo pa šli k maši na sveti dan.
Za Sv. tri kralje je mama spekla poprtnik. Ta kruh je na svete tri kralje stari oče razrezal. En kos je dvignil visoko in otroci smo morali skočiti visoko, da smo ga dosegli. “Toliko, kakor skočiš, toliko boš tisto leto zrastel,” so nam govorili.

- Kakšno pa je bilo praznovanje med vojno?
Zelo žalostno petletje. Spominjam se še začetka vojne. Na cvetno nedeljo smo se vračali od maše. Nesli smo butarice in začelo je bobneti. Bombardirali so Zidani Most, pomembno železniško križišče, ki je po zračni črti dokaj blizu. Pri nas doma so se vse šipe tresle. Potem smo zvedeli, da so bombardirali Beograd. Takrat sta se začela skrb in strah. Vsi moški so morali k vojakom, a so se k sreči po nekaj dneh vrnili.

- Naenkrat je bila šola v nemščini.
Ko smo prišli v razred, smo videli, da sta izginila slika kralja Petra in križ. Namesto tega so obesili Hitlerjevo sliko. Najprej je bil učitelj Slovenec, ki pa se je ponemčil in z nami ni spregovoril niti besede slovensko. Začel nas je učiti nemške pesmi. Kmalu ga je zamenjal drugi učitelj, ki je bil Nemec, vojaški tip. Iz šol so odpeljali slovenske knjige in jih zmleli v papirnici Radeče.
Takoj po zasedbi so Nemci zahtevali, da morajo vsi obesiti nemške zastave. Moj oče tega ni hotel storiti. Prišla je komisija, ki je to prekontrolirala in s tem se je zelo izpostavil. Izobražence so odpeljali, ali pa so zbežali na italijansko stran. Zaprli so župnika, v sosednji župniji pa so župnika skrili in je ostal tam med vojno. Bil pa je že starejši. Župnika pri Sv. Jedrt pa so pozneje zaprli in ustrelili kot talca.
Našo župnijo in okoliške župnije je med vojno upravljal Ludvik Prelog, kaplan iz Hrastnika. Vozil se je s kolesom po klancih. Čisto poten je prišel v cerkev, cerkev pa mrzla! Tako je kašljal in ljudje so se bali, da bo zbolel. Ni smel govoriti slovensko. Pevce je raje naučil peti latinsko, da niso peli nemško. Evangelij je prebral v nemščini in prav tako pridigal. Velikokrat se je po maši obrnil proti cerkvi in po slovensko povedal oznanila. Pa tega ne bi smel. Naslednjo nedeljo je povedal, da ga je šla neka ženska tožit na policijo. Zagovarjal se je, da ljudje pač ne razumejo in zato jim je povedal po slovensko. Naročil nam je, naj bomo tiho in ne govorimo o njegovih slovenskih oznanilih. Med mašo so morali člani Hitlerjeve mladine priti vsako nedeljo na apel – dvignili so zastavo in zapeli himno – in tako niso mogli k maši! Tudi v šoli ni bilo nič verskega. Nacizem je bil poganski.

- Torej je bilo tudi praznovanje božiča drugačno. Kakšno?
V joku in strahu je bil naš prvi ‘vojni’ božič. Teden dni pred božičem leta 1941 so aretirali očeta. Bili smo v skrbeh – se bo vrnil? Kdaj? Čez dobra dva meseca se je oglasil s kartico v nemščini in povedal, da so v gradu Borl pri Ptuju. Na Štajerskem je bil narodni odpor, ne ideološki. Zaprli so vse duhovnike, pa zdravnike in učitelje. V zavednih Slovencih se je rodil odpor do okupatorjev. Zato so fantje v gozdovih imeli podporo ljudi. Tudi očetu so očitali, naj bi skupina teh fantov prenočevala na našem skednju. Jaz nisem nič opazila.
Zaprli so tudi očetovega bratranca ter iz vasi nad nami iz ene družine sina in mamo. Tista mati se je vrnila iz taborišča in povsod kazala ‘lagersko’ številko. Bila je globoko verna in skoraj ni bilo maše, da ne bi šla tja, toda povsod je kazala tudi številko ter pripovedovala, kaj vse so pretrpeli. Ljudje niso razumeli njenega trpljenja in njene izkušnje. Pripovedovali so, da je prišla Lidija Šentjurc, ki izhaja iz bližine Hrastnika in ta žena, ki naj bi bila z njo celo v sorodstvu, ji je pripovedovala o svojem trpljenju, obenem pa je bila izredno verna. Bila je preprosta, a se ni bala, ampak je pred vsemi pričevala za taboriščno trpljenje in za vero. Pravijo, da ji je Lidija Šentjurc odgovorila: “Takrat so oni vladali, sedaj pa vladamo mi!” Njenega sina in mojega očeta so Nemci ustrelili kot talca.

- Kako ste izvedeli za očetovo smrt?
Poslal nam je poslovilno pismo, napisano s svinčnikom. Sedaj ga hranim jaz. “Božja volja je, da se ne vidimo več. Umrl bom danes popoldne,” tako je začel pismo (Gospe Martini se orosijo oči). “Jaz bom s starim atom in staro mamo molil za vas. Molite neprestano za moj dušni mir,” je sklenil. In res smo potem celo vojno molili za očeta. Mama je ostala sama, z njo pa teta in že omenjeni stric Janez in šest majhnih otrok. Najstarejši Marjan je imel dvanajst let, najmlajša sestra je bila stara le nekaj mesecev. In celo kmetijo je bilo treba obdelovati!
Vsake štirinajst dni so viseli plakati z imeni ustreljenih. Nikoli jih ne bom pozabila. Ljudje po dolini so že pred nami vedeli za očetovo smrt, kajti na Dolu niso hoteli obesiti plakata zaradi mame in zaradi nas. Očeta so namreč imeli radi in ga spoštovali.
Po očetovi smrti smo se stalno bali, da nas bodo izselili, kakor se je zgodilo z družinami ‘sumljivih’. In res so nas odpeljali avgusta, aprila so ustrelili očeta. Odpeljali so nas v Celje. Po treh dneh naj bi nas odgnali v Nemčijo. Vendar so nas odpustili domov. Najbrž zato, ker je bila najmlajša sestra še dojenčica. Tako nam je bilo prizaneseno to, kar se je dogajalo naslednji dan, ko so ločevali otroke od mater. Ljudje, ki so to videli, so pripovedovali, kakšen neznanski jok je bil! Vrnili smo se domov, a se še vedno bali, da bodo spet prišli po nas. Obdelovali smo zemljo in vsi so se neznansko trudili, da smo preživeli. Neka žena nam je včasih sama od sebe prišla pomagat, ker smo se ji smilili. Spominjam se, kako lep odnos je imela do zemlje. Skoraj posvečen!

- Po vojni ste šolanje nadaljevali v Celju.
Po vojni se je iz izgnanstva v Srbiji vrnil stric Janko Orožen. Bil je med prvimi izobraženci, ki so ga izgnali iz Celja. Stric o svojem trpljenju ni pripovedoval, je pa pripovedoval o trpljenju duhovnika Ferda Potokarja, doma iz sosednje župnije Sv. Jedrt. Nemci so ga do smrti mučili!
Ob vrnitvi nas je stric obiskal. Z mamo sta se dogovorila, da bo mene vzel k sebi. Rada sem brala, na zemlji pa ne ravno rada delala in odločitev je bila, naj grem v šolo. Sprejeli so me v nižjo gimnazijo, morala sem delati dopolnile izpite, kajti bila sem brez spričevala in potrdil o šolanju, ker je šola v Dolu zgorela. Leta 1951 sem maturirala. Učila sem se ruščine in angleščine, prostovoljno pa še latinščino. Ruščino nas je učil profesor, po rodu Čeh. Veliko nas je naučil, predvsem pa nas je v okviru danih možnosti vzgajal za vrednote. Takrat se je že čutil vpliv nove ideologije, zato direktno ni smel govoriti. Po izletu na Sveto Goro, kjer je imel pred cerkvijo vzgojni govor, je na lepem izginil. Kazensko so ga upokojili, oziroma mu prepovedali poučevati. Njega in ravnatelja Blaznika smo otroci srečevali v cerkvi pri maši. Zato smo dijaki, ki smo hodili k maši, v njima čutili neko oporo. Verouka v šoli ni bilo več. V nižji gimnaziji sta nas poučevali še dve šolski sestri in duhovnik, a ne verouka, ampak druge predmete, ker je bilo veliko pomanjkanje profesorjev. Dva moja sošolca sta pozneje postala duhovnika: Friderik Kolšek, poznejši celjski opat, in Viljem Pangerl, poznejši mariborski kanonik. Gospoda Kolška so stalno klicali na zagovore skozi cel sedmi razred. V osmem razredu so ga v letnem semestru izključili, ker je vztrajal, da bo šel v bogoslovje. Mi nismo za to nič vedeli, ampak preprosto ga ni bilo več. Medtem je prišlo tudi do zamenjave ravnatelja. Prestavljen je bil na Akademijo, na geografski inštitut. Profesorji so bili še starega kova in so učili tako kot so znali, niso pa podajali ideološke interpretacije snovi. Le v zadnjem letniku smo dobili profesorico, ki je predavala nekakšen marksizem. Koliko smo si tistega zapomnili, pa ne vem.

- Stric Janko Orožen vas je učil slovenščino in zgodovino. Pri njem ste stanovali. Kako je to okolje vplivalo na vašo odločitev za študij slovenščine?
Zelo rada sem brala, pisala sem lepe spise. Na pamet sem znala slovenske ljudske pesmi. Zanimali so me ljudski običaji. Od doma sem imela lepe spomina na starega očeta, ki je pel pesmi, veliko Slomškovih je znal. Bil je še na zadnji skušnji pred birmo, ko je Slomšek birmal v Laškem. Slovenski jezik sem imela rada tudi zato, ker sem videla, kako so ga prepovedali in zaničevali. Zanimala sem se tudi za študij zgodovine in etnologije, a stric mi je oboje odsvetoval in dejal, naj grem na slavistiko.

- Sledil je študij slavistike.
V prvem letniku smo imeli dva predmeta, ki sta me usodno zaznamovala: fonetika (glasoslovje) in staro cerkvena slovanščina. Za ta jezik smo uporabljali srednješolsko knjigo, ker je prej veljalo precejšnje zanimanje za staro cerkveno slovanščino. V knjigi so bila besedila in razložena je bila slovnična struktura. Ko smo se učili glasove, sem ta razvoj glasov soočala z glasovi mojega narečja. Zame je bilo zelo zanimivo in veliko odkritje. Ta spoznanja so bila uporabna tudi pri dialektologiji (vedi o narečjih). Dobila sem lingvistično osnovo.
Pri staro cerkveni slovanščini me je zanimalo besedišče, katere besede smo v razvoju jezika ohranili in katere ne. Prav tako slovnična struktura s časi, tudi tistimi, ki jih slovenščina nima več. Začela sem se učiti slovanske jezike: češčino in poljščino. Ruščino sem že znala. V drugem letniku sem se vpisala v primerjalno slovansko jezikoslovje. Bila sem skoraj edina študentka. Veliko sem študirala po literaturi.
Je bilo pa zanimivo pri izpitu. Profesor Oštir je bil nepredvidljiv, nekoliko uporniški in je imel ogromno znanja. Na začetku izpita je dejal, naj zmolim očenaš. To je bilo leta 1953! Bila sem zmedena, nisem vedela, ali se norčuje ali misli resno. Vprašala sem: Ali po tiho ali naglas. »Na glas,« je odgovoril. V komisiji so se zasmejali in začela sem moliti na glas očenaš. Že sredi me je prekinil in dejal, sedaj bomo to prevedli v litavščino. To je on prevedel, jaz sem povedala, kar sem znala. Potem smo molitev prevedli v staro cerkveno slovanščino. Ob očenašu je spraševal fonetične in oblikoslovne zakone ter besede. Izpit sem seveda naredila, sledil je še slovenistični del študija. Potem je prišlo do reforme študija, ki je zmanjšal število ur staro cerkvene slovanščine. Najprej so mi omogočili, da sem predavala staro cerkveno slovanščino, potem pa so me prestavili na drugo katedro za zgodovinsko slovnico slovenskega jezika. Raziskovala sem jezik od Brižinskih spomenikov pa do ustalitve knjižne norme sredi 19. stoletja.

- Izpopolnjevali ste se tudi v tujini in predavali ste na univerzi v času komunizma, obenem pa ste stalno hodili k maši. Kako so to ‘trpeli’ vaši nadrejeni?
Pritiskov nisem čutila. Ko sem doktorirala, so mi predlagali, da bi stopila v partijo. »Če ne boš šla v partijo, boš morala iti s fakultete. Lahko ostaneš, kakor si, samo v partijo stopi,« mi je dejal človek, ki ga ne želim imenovati. »Kaj bo pa potem partija imela od mene,« sem odgovorila. »Potem boš pa šla s fakultete,« je še dejal in odgovorila sem: »Bom pa šla.« A zgodilo se ni nič. Ob demokratizaciji mu je bilo nerodno, da je tako govoril, jaz pa sem ga potolažila, da njegove besede niso imele posledic. Najbrž me je zagovoril, da niso nič ukrepali proti meni. Sicer sem predavala predmet, ki ga nisem mogla ideološko razlagati. Sem tvegala, a vere ne bi zapustila. Doma smo bili zelo nesrečni, ker so brata Marjana (Marjan Orožen, na koncu predsednik sindikatov Jugoslavije) vzeli iz družine in ga politično popolnoma prevzgojili. Spravili so ga v partijske vrhove, najbrž so k temu pripevali tudi visoki politiki iz okolice (Lidija Šentjurc, Stane Dolanc).

- Bili ste na slovenski jezik navezani tudi osebno in ne samo študijsko. Jezik vam ni bil samo kruh, čeprav ste se z njim poklicno ukvarjali, ampak tudi ljubezen. Kaj čutite, ko danes nekateri zahtevajo, naj postane učni jezik na univerzah angleščina in naj slovenščino odpravimo?
Že pred časom sem napisala razpravo o uradovalnem jeziku v slovenščini. 1848 so začeli prevajati obče državljanski zakonik v slovenski jezik. Avstrijci so dejali, kako boste to prevedli v uradni jezik, saj ga nimate. Zametki uradnega jezika so že od 16. stoletja naprej (urbarji, zapuščinska pisma, patenti …). Ne pozabimo tudi na rabo jezika v cerkvi, kjer se je oblikoval slovenski jezik. Zato so morali poenotiti pokrajinske različice jezika. Veliko truda je bilo treba, da so izoblikovali enotni jezik.
Vprašanje uporabe jezika na univerzi je vprašanje slovenske zavesti. Saj so v 19. stoletju vsi pravniki znali nemško in si bi lahko zakone prebrali v nemščini, pa so jih prevedli, da bi jih razumeli ljudje. In danes bi ti ambiciozni snobi, ki nimajo narodne zavesti, potem ko jih je slovenska država izšolala, saj so zastonj študirali na univerzi, ta jezik opustili in uporabljali angleščino, da bi objavljali v tujini in tam predavali. To je nadvse žalostno. In to bi naredili danes, ko je naš jezik razvit na vseh področjih od pesniškega do tehničnega, od pravnega do šolskega.
Naj sklenem z mislijo že omenjenega prof. Oštirja: Z vidika sporazumevanja je vseeno, ali rečeš mati ali Mutter. Ampak materin jezik je nekaj več. Je kakor krivček za klobukom gorenjskega fanta. Če mu ga bi hotel vzeti, bi ga branil. Materin jezik je zadeva časti!

 

dr. Martina Orožen (1931)
je bila rojena v vasi Turje pri Hrastniku. Po celjski gimnaziji se je vpisala na ljubljansko slavistiko in 1957 diplomirala iz slovenskega jezika s književnostjo in primerjalnega slovanskega jezikoslovja. Na filozofski fakulteti je postala asistentka za staro cerkveno slovanščino in za zgodovinsko slovnico ter dialektologijo slovenskega jezika. Doktorirala je leta 1966 z disertacijo Razvoj futuralno-modalnih oblik v knjižni slovenščini od 16. do 19. stoletja. Skoraj štiridesetletno pedagoško in znanstveno delo na Filozofski fakulteti je sklenila leta 1996.
Študijsko se je izpopolnjevala v Varšavi in Krakovu, pa tudi na Dunaju in v Gradcu. Raziskovala je predvsem zgodovinsko oblikoslovje in besedoslovje slovenskega jezika. Pri Znanstvenem inštitutu Filozofske fakultete je bila nosilka raziskovalne naloge Razvoj slovenskega besedišča. Krajšo dobo je vodila Dialektološko sekcijo Inštituta za slovenski jezik pri SAZU, bila predsednica Slavističnega društva Slovenije in vodila več seminarjev slovenskega jezika, literature in kulture. Izdala je štiri znanstvene monografije.

B. Rustja, dr. Martina Orožen, jezikoslovka: Gost meseca, v: Ognjišče 1, 2022, str. 6-10.

Kategorija: Gost meseca

“Kmetje se znajdejo, kot se vsak zna in zmore”

S predsednikom Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije smo ob vstopu v jesen spregovorili o letošnji kmetijski letini, ki je bila na preizkušnji na več ravneh, in predvsem o strahu, ki je čedalje bolj prisoten med slovenskimi kmeti.

- Ob koncu meseca avgusta se je zaključil sejem AGRA, ki je po dveh letih spet zaživel v polnem razmahu, z razstavljavci, obiskovalci, okroglimi mizami ... Kako ste sami doživeli letošnji že 60. kmetijsko-živilski sejem?
Sejem je imel spet priložnost predstaviti se v vsem svojem obsegu. Sicer sam sejem glede predstavljanja novitet nima več takega vpliva kot nekoč, ko so naši očetje prihajali na sejem z gotovino in kupovali kmetijske stroje. Vse to poteka že po drugih poteh, je pa bil sejem predvsem priložnost za druženje, za izmenjavo mnenj, izkušenj in za kakšne polemične pogovore.

- Sejem je pomemben tudi za srečanje kmetov, razstavljavcev z odločevalci, predstavniki ministrstev in drugih služb. V katero smer so šli pogovori, kakšna so sporočila teh srečanj, okroglih miz ...?
Gotovo je bila to priložnost za kopico pogovorov, ki mi jih je uspelo imeti s kmeti, in moram reči, da je med njimi predvsem velika zaskrbljenost, ko gledajo v prihodnost. Veliko je negotovosti in vprašanj, kaj se bo s področjem kmetijstva dogajalo, kaj bo s pridelavo in kakovostjo hrane, na kakšen način se bo to dogajalo na slovenskih tleh … Slovensko kmetijstvo ima majhen obseg in je še toliko bolj občutljivo na vse zunanje vplive. Na žalost pa tudi evropsko kmetijstvo, ki je eno najbolj reguliranih in je zelo togo, nima posluha za manjše države, ki imamo na področju kmetovanja tudi posebnosti.
Zaskrbljenost in tudi strah pred prihodnostjo je prisoten.

- Eno so načrti, strategije, tabele hektarskega donosa ..., drugo je letošnja realnost. Najprej najbolj aktualna – suša. Lahko prosim opišete, kakšno je stanje, na kakšen način se spremlja položaj v Sloveniji glede suše, kako se sploh beleži, zbira podatke o posledicah suše?
Po Zakonu o naravnih nesrečah se podatke o škodi začne zbirati s pomočjo občinskih komisij, ki s kmeti pripravijo popis škode. Ta postopek je že v teku. Ob tem popisu prihaja tudi do težav, saj je težko določiti začetek suše, potem vse kulture tudi niso vključene v ta nabor; letos se je recimo postopek popisa začel v času, ko so bila žita že požeta.
Ko se podatke zbere, je na vrsti Vlada, da pripravi načrte za sanacijo stanja. Tukaj so potem kmetje prepuščeni odločitvi Vlade RS, ki mora določiti tudi podatke o povprečnem pridelku in cenah, ki veljajo za posamezni pridelek. Predvsem izračun cen je navadno dolgotrajen, običajno te cene statistika ugotavlja šele prihodnje leto, tako da bo Vlada tukaj gotovo imela nekaj težav, če bo želela sanacijo letošnje škode izpeljati čim prej.

Pomembno bo vprašanje, katere podatke uporabiti za postavitev cen. Ob tem vemo, da so zrasle cene pridelkov, hkrati so zrasli tudi stroški pridelave.
Enak problem se ponavlja ob sanaciji škode po toči na koruzi. Težko je vedno priti do točke, kjer bi bili na koncu vsi zadovoljni – ob dejstvu, da bi bili kmetje najbolj zadovoljni, če bi lahko normalno pridelali pridelek in se ne ukvarjali s sanacijo škode ter vsemi postopki, ki morajo pri tem steči.
Še en primer: leta 2017 je bila škoda ob suši v Sloveniji ocenjena na 65 milijonov evrov, izplačane pomoči je bilo po dobrem letu slabih sedem milijonov. S tem želim povedati, da pri tej sanaciji škode ne gre za visoke zneske, kot bi si mnogi mislili.
Suša predstavlja velik problem pri krmi za živinorejo. Pri določenem številu glav živine je treba zagotoviti določeno količino voluminozne krme, travinja ... Tudi ne moreš kar tako zmanjšati števila glav živine, sploh ne krav mlekaric. Kmetje se poskušajo znajti, kot se posameznik zna in zmore, so pa vse te naravne nesreče povišale cene krme, saj je suša prizadela velik del Evrope, tako da tudi uvažati neko krmo je danes nemogoče.
Drugi problem predstavlja koruza, predvsem ta, ki se jo silira, saj je slabe kakovosti in jo bo treba dokupovati. Cene so visoke, težko jo je dobiti, tako da je naša predlagana smer rešitve tudi, da bi država sprostila nekaj koruze iz državnih blagovnih rezerv.

- Eno je reševanje posledic suše na način izplačevanja državne pomoči, vendar je treba razmišljati tudi o trajnejših rešitvah. Je izgradnja namakalnih sistemov realna in dobra rešitev?
Namakalni sistem se sliši v redu, ima pa tudi ta sistem v trenutnih okvirih svoje težave – letos se recimo površine, ki so priključene na vodovodne sisteme ali na črpanje iz bližnjih vod, zaradi prepovedi ni smelo namakati. Drugi problem predstavlja zelo visoka temperatura, zaradi katere namakanje tudi ni tako učinkovito.
Skupnih površin, ki se jih namaka oz. so pripravljene za namakanje v Sloveniji, je nekaj več kot 6.500 hektarjev – med te površine spadajo tudi površine za pridelavo zelenjave, sadja ... Samo za primerjavo povem, da je pšenica letos bila posejana na površini 28.000 hektarjev. Namakanih površin je bilo letos cca 4.500 hektarjev; za namakanje pa ima potencial še nekaj 10.000 hektarjev.
Z namakanjem je na žalost v Sloveniji tako, da se o njem pogovarjamo v tistih letih, ko nastopi suša, kaj kmalu potem pa na to pozabimo in umanjka vsakršna realizacija.
Naša želja je, da bi se vzpostavil krovni zakon o namakanju, ki bi vseboval vodna dovoljenja za koriščenje vode, da bi država zgradila primarne napeljave za namakanje, in kmetje bi potem prevzeli razpeljavo sistema do lastnih površin. Hkrati je treba dobro načrtovati, koliko vode se predvidi za katero področje, vzpostaviti je treba vodne zadrževalnike, kar pa predstavlja veliko količino in je težko pridobiti take površine, iz katerih bi se nato lahko v poletnih mesecih sproščalo zbrano vodo.
Vzpostavitev sistema namakanja je kompleksen sistem, ki potrebuje dober razmislek, da bo potem dajal tudi rezultate. Je pa namakanje dejstvo, ki se ga moramo lotiti, saj je bilo v zadnjih 20 letih samo šest let takih, ko ni bilo večjih naravnih nesreč, povezanih s podnebnimi spremembami.
Drugi letošnji problem je bil velik dvig cen posameznih surovih, predvsem tudi mineralnih gnojil, kar je povezano z dogajanjem v Ukrajini; določena gnojila, surovine so bile tudi težko dobavljive … Kaj je možno narediti na tem področju, da bo obdelovanje zemlje in posledično pridelava hrane še finančno vzdržna?
Vlado in Ministrstvo za kmetijstvo smo že poleti opozorili na to težavo in naslovili vprašanja, kako bo evropska petrokemična industrija, ki proizvaja gnojila, obratovala. Trenutno namreč sploh ne obratuje. Vemo, da je največji problem pri dušičnih gnojilih zaradi visoke cene plina. Na jesen se zna zgoditi, da bo težava z dobavljivostjo in ceno fosforjevih in kalijevih gnojil. Znanost za zdaj ne pozna odgovora, kako nadomestiti ta mineralna gnojila.
Bojim se, da nihče v Evropi ne ve, kako bo naprej, in ni neke rešitve, ki bi bila že danes znana. Spet posameznik, zadruge iščejo različne poti, vsak se poskuša znajti, kolikor zna. To bo imelo vpliv na zmanjšano uporabo mineralnih gnojil, posledično bo manjši hektarski donos.
Lahko se zgodi celo scenarij, da bo sedaj strošek setve in gnojil zelo visok, potem pa se agresija Rusije na Ukrajino razreši in bo kar naenkrat cena padla – tako bo lahko odkupna cena za določen pridelek nekajkrat manjša, kot so zdaj vsi stroški pridelave. S tem bodo na kmetijah ustvarjeni veliki minusi, ki jih je težko pokriti.

- In nič ne kaže, da bi vstop v jesen in načrtovanje nove sezone za leto 2023 prinašalo kaj boljše napovedi … Kaj vse to pomeni za močne slogane in vse načrte o povečevanju lastne domače samooskrbe v Sloveniji?
Zagotovo bo lahko trend pri kmetih šel v zmanjševanje števila glav živine ali zmanjšanje obdelovalnih površin. Trenutno smo pri govedoreji in perutnini še samooskrbni, je pa problem, ker skoraj polovico govejega mesa izvozimo in potem drugo polovico uvažamo. Tudi mleka imamo dovolj, enako velja za jajca. Prašičereja predstavlja problem, ker se je to področje prepustilo odprtemu trgu, in tako smo na tem področju samooskrbni v dobrih 35 odstotkih. Pa še pri tej količini imajo slovenski prašičerejci težavo z odkupom doma pridelanega mesa in morajo oni stati pred trgovino za odkup, namesto da bi se trgovec postavil v vrsto pri rejcu prašičev.
Kot drugo si je treba priznati, da vse akcije in medijske kampanje glede kupovanja v Sloveniji pridelane hrane niso bile uspešne oz. se niso prijele. Še večina javnih zavodov kupuje hrano iz uvoza, sistem javnih naročil pa je tak, da je to skoraj nemogoče spremeniti. Slovensko hrano bi lahko bolje vključili v vrtce, šole, bolnišnice …

- Kako pa je s tem na področju zelenjave? Sadja? Mogoče sta to segmenta, ki običajno nista tako v ospredju, ko govorimo o kmetijstvu na splošno.
Področje pridelave zelenjave je v Sloveniji neobrušen diamant. Zelenjave bi se lahko pridelalo veliko več, vendar ne stihijsko in kampanjsko. Toliko radiča in zelja, kot se ga je podoralo v kovidnem letu, se ga ni nikoli. Hočem reči, da je pridelavo zelenjave treba načrtovati. Zagotoviti je treba neke minimalne odkupne cene in dolgoročne pogodbe. Samo področje se bo pa moralo znotraj sebe organizirati, kdaj bo kdo kaj sadil – kdaj je pametno začeti s sajenjem na Primorskem, kdaj potem na Štajerskem ... Sektor zelenjave se bo razvijal, saj imamo dovolj znanja in tudi površin, največji problem pa zagotovo predstavlja omajano zaupanje med pridelovalci in trgovinami. Kmetje težko zaupajo trgovinam, ker je vse na ravni vsakoletnih dogovorov, in če pridelovalec zelenjave nima dolgoročne odkupne pogodbe, je potem težko iti v sezono, če ne veš, kaj boš lahko prodal in po kakšni ceni. Hkrati se pa moramo zavedati, da nekaj tovornjakov pripeljane zelenjave iz Španije in Italije zelo vpliva na prodajno ceno in postavi tako rekoč standard cene. Vsem pa nam je znano, da na teh plantažah delajo migranti iz vsega sveta v sužnjelastniških odnosih.

- Po eni strani bi si kmetje želeli pomoč države, po drugi strani pa vidimo, da nekatere države znotraj EU brez suverene drže do svojih kmetov stvari še poslabšujejo, vse znotraj govora o zeleni agendi. Se lahko tudi v Sloveniji zgodi primer Nizozemske?
Primer Nizozemske se v Sloveniji ne more zgoditi. Pri njih je bil vseskozi prisoten odmik od evropskega pravnega reda glede kmetijstva. Bila je izjema.
Za primerjavo povem, da imamo v Sloveniji manj kot eno glavo živine, kar predstavlja 500 kg obremenitve na hektar. Če si bil v nekem okoljskem programu in si imel več kot 1,9 glav živine (GVŽ) na hektar, si moral ta gnoj dati nekomu, ki je imel omenjeno vrednost manjšo. Kmetij s tako okoljsko obremenitvijo je v Sloveniji izjemno malo. Na Nizozemskem se je ta lestvica začela pri 5,1 GVŽ in se je dovoljevalo odmik celo do vrednosti 8 ali 9 GVŽ na hektar. Njihovo vrhovno sodišče je zato določilo, da nacionalno določilo te izjeme ne sme biti nad pravnim redom EU, in je prišlo do zahtev po zmanjševanju. Razumem nizozemskega kmeta, ki ima sedaj veliko težavo, kako skoraj čez noč prepoloviti obseg reje, imajo pa dolgoročne načrte in investicije. Glede na druge države imamo zelo kakovostno, nadzorovano kmetijstvo. To dokazujejo tudi podatki, recimo z vodovarstvenih območij, kjer so tudi kmetijske površine, na katerih se prideluje hrana, pa kljub temu imamo neoporečno vodo.

- Kljub vsemu pa se zdi, da je lobiranje aktivistov zelene ideologije uspešno, saj se uvaja ukrepe, ki postavljajo pod vprašanje preskrbe s hrano na področju Evrope.
Gotovo določen del nove evropske skupne kmetijske politike predstavlja problem, saj v vseh članicah izvaja povečan obseg okolju prijaznih ukrepov. Ne zanima jih stanje v posamezni državi, ampak povsod enaki ukrepi. Določeni evropski birokrati živijo v nekem vzporednem svetu – teh niti vojna v Ukrajini ni streznila in vidijo pred sabo samo zeleno ideologijo, znotraj katere imajo nastavljene neke parametre in jih želijo doseči ne glede na to, če bo pol Evrope lačne. Tudi v Sloveniji imamo kar nekaj organizacij, ki znajo o kmetijstvu povedati vse najslabše in ga obtoževati za vse tegobe – brez da bi se pa vprašali, od kje prihajajo oblačila, vsa tehnologija, elektronika, kakšen vpliv na okolje ima ves transport ...

- Ob trenutni situaciji se zdi, da kot družba še nismo doumeli, za kako resne težave gre, saj so police po trgovinah za zdaj še polne. In tudi v Slovenji se zdi, da je kmetovanje vsem v napoto in skorajšnji nebodigatreba …
Izven mest se nam danes ne dogaja razvoj podeželja, kot smo si ga želeli – da bi se razvijalo kmetijstvo in obdelovanje zemlje, da bi bili prevzemniki kmetij ... –, ampak se nam dogaja urbanizacija podeželja. Na podeželju je mnogim danes prijetno živeti, sploh ker so se tja preselili iz mest. Na podeželje gledajo z nostalgijo, z neko nerealno sliko … In zanje predstavlja kmet v velikem traktorju motnjo, ker moti njihov mir, ker jim je v napoto na cesti, ker pelje gnojnico in smrdi, ker je okoli kmetije kdaj hrupno in še bi lahko naštevala. Kot rečeno: majhne kmetije se na podeželju ukinja in kmetov je čedalje manj ter so v večini krajev že krepko v manjšini. Posledično sedaj mnogi pričakujejo, da se bodo kmetje prilagajali vsem priseljencem, kljub temu da se je na teh območjih morda kmetovalo že stoletja.

M. Erjavec, Roman Žveglič, “Kmetje se znajdejo, kot se vsak zna in zmore”: Moj pogled, v: Ognjišče 10 (2022), 41-43.

Kategorija: Moj pogled

“Potrudimo se in ljudem pomagajmo odkriti to, kar je čudovito v krščanstvu”

Gospoda Maksa sem (nevede) obiskal le malo pred 70. rojstnim dnevom. Tako je nova knjiga Pričevalci vstalega Kristusa, ki je izšla pri Ognjišču, nekako počastila njegov jubilej. Ker sva oba ljubitelja knjig, je pogovor zlahka stekel in, ker se poznava, sva se tikala. Čeprav se ima za “preprostega župnika”, je iskrivo odgovarjal na vprašanja.

- V knjigi duhovnih vaj si obravnaval več vrst molitve, zlasti molitev psalmov. Kakšen pa je tvoj pogled na molitev rožnega venca? To molitev nam Cerkev priporoča v mesecu oktobru.
Molitev rožnega venca bi mi morala biti blizu že zaradi tega, ker sem rojen na god Rožnovenske Matere Božje leta 1951. V ozadju molitve rožnega venca vidim sto petdeset psalmov. Toliko zdravamarij so imeli trije deli rožnega venca dokler ni sv. Janez Pavel uvedel še četrti, svetli del. V psalmih se zrcalijo življenjske izkušnje. Ob branju psalmov doživljam Boga, bližnjega in samega sebe. Tudi v molitvi rožnega venca vidim podobo Jezusa Kristusa od njegove mladosti prek javnega delovanja, najtežjih trenutkov njegovega življenja do poveličanja in vse do prihoda Svetega Duha ter poveličanja njegove matere Marije. V svetlem delu rožnega venca vidim Jezusovo bližino človeku: ko je na svatbi v Kani rešil mladoporočenca iz stiske, ko je zmanjkalo vino … Velikokrat gledamo na Jezusa in Marijo abstraktno, pa sta nam tako blizu. Tudi Marija je bila ‘življenjska’, saj je ona prva opozorila na zadrego novoporočencev, da nimajo vina.

- Nekatere odbijata dolgost in ponavljanje pri rožnem vencu.
Meni je rožni venec zelo blizu, čeprav ga včasih težko molim, ker je daljša molitev, in sem raztresen, utrujen, a pri rožnem vencu sem zazrt v Boga in v človeštvo, v dogajanje na svetu. Zazrt sem v svojo župnijo in težave ljudi …
Ko mi kdo omeni dolgost rožnega venca, mu odgovorim, kako dolgo se sodobni človek zadrži pred ekranom televizije, računalnika ali mobilnika. Tam mu ni nič predolgo. Ponavljanje pa je stalnica v našem življenju. Ljudi vprašam: zakaj pa imate vsak dan kosilo? Zakaj ga ponavljate in zakaj potem ne kosite samo enkrat na teden in večerjate enkrat na mesec, da ne bo ponavljanja? Po molitvi rožnega venca smo stalno povezani z Bogom, ki je “Življenje našega življenja”.

Rad premišljujem učlovečenje Božjega Sina. Morali bi ga bolj poudarjati. Zato pričakujem, da bo prišel papež, ki bo praznik Gospodovega oznanjenja (25. marec) razglasil za zapovedan praznik. Samo kristjani sprejemamo to resnico, da se je Bog učlovečil, drugim veram in filozofijam se je zdela ta resnica nesprejemljiva.

- Po slovenskih domovih so v preteklosti vsak večer molili rožni venec. Ali imaš ti kakšne spomine na tako družinsko molitev?
Imam zelo lepe spomine, ker so me starši vzgajali k normalni pobožnosti. Pozimi, ko so bili dolgi večeri in manj dela na polju, smo zmolili ves rožni venec, poleti pa eno desetko. Starši me niso takoj kregali, če sem kot otrok zadremal ali se poigral z bratom in sestro. Pri rožnem vencu mi je bilo lepo, ker sem imel ob sebi starše ter brata in sestro. Tako sem že v otroštvu začel sprejemati krščansko vero, ki mi ni bila vsiljena, čeprav je bila v marsičem tradicionalna. Tradicionalna v zdravem pomenu, da me ni odbijala. Danes opažam, da nekateri starši s svojo napačno vzgojo ‘pomagajo’ otrokom, da postajajo ateisti. S svojo grobostjo ali ko ne dajo zgleda … Sami ne grejo k maši, otroka pa silijo: »Mulc, zgini k maši, da ti bo župnik dal listek!« Ni listek glavni, ampak oče in mati, ki sta pri maši z otrokom. Če so starši z njim pri maši, listkov ni treba. Duhovniki bi se morali potruditi in ljudem pomagati odkriti to, kar je čudovito v krščanstvu.

- V knjigi Pričevalci vstalega Kristusa so predvsem duhovne vaje za duhovnike in škofe. Kaj pa lahko najde v njej laik, ki si želi duhovne poglobitve?
Posamezne meditacije sem skušal tako sestavljati, da bodo nekatera razmišljanja lahko vzeli v roke tudi laiki. Na primer meditacija o Abrahamu, govori o veri, ki je potrebna ne samo posvečenim osebam, ampak slehernemu človeku. Vsak lahko pride v stisko in se mora odločiti ali za Boga ali za kaj drugega. Abraham je postavil Boga na prvo mesto. Podobno je z razmišljanjem o Mojzesu. Dalje o apostolu Pavlu, kako v svojih pismih govori o življenju družine, človekovi sreči, smislu življenja … Tudi razmišljanje o svetnikih je namenjeno vsem ljudem.
S svojimi razmišljanji sem želel biti blizu ljudem, saj sem ves čas svoje duhovniške službe deloval na župniji od (nedeljskega) kaplana, prek župnika in dekana. Srečal sem se z vsemi sloji vernikov (meščani, podeželani, tržani …). Dodobra sem spoznal človeške stiske.

- Zanimivo, da si tudi aktualen, saj v knjigi pišeš o islamu.
Skušal sem najti nekaj vzporednic, ker nekaj sorodnosti med krščanstvom in islamom tudi je (glede molitve, posta in miloščine). Koran je nastal šeststo let po Kristusu. Mohamed je upošteval veliko stvari, ni pa upošteval velike modrosti Svetega pisma (ni nobenega psalma, ni Jezusovega govora na gori, ni Salomonove modrosti, čeprav omenja tako Davida kot Salomona in Kristusa … ).
Mohamed v nas kristjanih gleda vernike, ki verujemo v tri bogove, ne v enega Boga. Ima nas za “trobožce”, ne enobožce. Včasih nas ima za nevernike. Ne more razumeti učlovečenja in pravi, da Bog ne more imeti sina. Nekemu muslimanu sem omenil misel sv. Avguština: Če se že navadna voda razodeva na tri načine kot led, voda in para, kako se ne bi Bog mogel razodevati na tri načine! Pa je Bog, ki je ustvaril vodo in je voda samo odsev Boga, ki je Življenje samo. Avguštin je našel čudovite primere iz narave! Podobno Jezus. Tudi jaz sem skušal pisati preprosta razmišljanja in sem vesel, da ste jih izdali pri Ognjišču.

- Sam praviš, da je nenavadno, da navadnega župnika pokličejo, da ima duhovne vaje za škofe. Kako se je to zgodilo?
Nadškof Zore me je poklical po telefonu. Najprej sem mislil, da bo od mene želel vse kaj drugega. Potem pa je dejal, da so se s škofi dogovorili, da bi vodil duhovne vaje zanje. Vprašal sem ga za vzrok: ali niste mogli nobenega najti, ali pa želite, da vam spregovori nekdo “s terena”? Rekel mi je: »To drugo drži. Da bi župnik spregovoril iz prakse. Škofje smo med ljudmi, a vsega ne vemo. Ti pa si stalno med ljudmi in lahko nam marsikaj poveš, kar bi potem mi lahko upoštevali pri opravljanju škofovske službe. Da poveš lepe stvari, ki jih doživljate duhovniki, pa tudi težke in problematične stvari.«
V dveh premišljevanjih sem škofom predstavil besede sv. Alfonza Ligvorija, ki je škofom svetoval izredno praktične stvari. Nasvete je napisal pred dvesto leti, pa so še danes izredno aktualni. Med drugim jim je svetoval: nikoli ne smete imeti premalo časa za župnike. Oni so vaša desna roka. Raje opustite druge stvari, kakor da bi zanemarjali stik z njimi. Škofom sem skušal iskreno spregovoriti tudi o preizkušnjah, ki jih nekateri duhovniki doživljajo v svoji osamljenosti, ko morajo sami delati vse “od a do ž”. Marsikateri duhovnik o svojih težavah ne želi spregovoriti ne z župljani ne s škofom, ampak trpi sam in nihče ga ne vidi. Popularnih duhovnikov, ki znajo nastopati in biti všečni, je samo nekaj. Veliko duhovnikov pa ogromno naredi, a to ne pride v javnost. Sicer pravi duhovnik, ki dela in gara za Božje kraljestvo, niti ne želi, da se to preveč razglaša. Včasih se pa nanje pozablja. In škofom sem svetoval, naj bodo čim bolj povezani z nami duhovniki. Prav je tudi, da škof brani duhovnika, dokler je mogoče. Seveda ga ne more braniti, če je naredil kaj hudega. V tem primeru mora storiti potrebne korake.

- Pripravil si se na duhovne vaje in jih govoril. Torej nisi knjige napisal v smislu, da si sedel za mizo in začel pisati, ampak si zbral to, kar si že imel pripravljeno. Zakaj si se odločil, da razmišljanja izdaš v knjigi?
Veliko berem. Knjig ne berem površno, ampak s svinčnikom v roki. Profesor, znani psiholog Anton Trstenjak, nam je svetoval, naj ne beremo na hitro, ampak intenzivno: »S svinčnikom v roki podčrtuj, delaj klicaje in vprašaje. Ko sem bral knjigo, je že nastalo polovico moje nove knjige,« je dejal. »Berite pa samo dobre knjige!« je še dodal.
Sam berem in kupujem knjige. Tudi vaše od Ognjišča. Všeč so mi, ker niso drage, da jih ljudje lahko kupijo. Raje imam manj razkošne knjige, a poceni iz z dobro vsebino. Naj tu še dodam, da že dolgo spremljam revijo Ognjišče. Dobival sem jo tudi k vojakom in jo tam bral. V mladostnih letih mi je pomagala na poti vere in pri iskanju odgovorov na življenjska in verska vprašanja.

- V svoja razmišljanja velikokrat vpletaš odlomke iz književnosti. Zlasti slovenske pesnike in pisatelje.
Iz razmišljanj se vidi, da imam rad tudi nekatere ruske pisatelje (Tolstoj, Dostojevski, Solženicin), ki so zelo globoko prodrli v globino človeške duše in njenih problemov. Gradili so na Svetem pismu. Za Dostojevskega je znano, da je imel na nočni omarici Sveto pismo in skoraj vse romane začenja z navedkom iz Biblije. Omenjeni ruski pisatelji so mi všeč, ker niso abstraktni, ampak so blizu človeškemu življenju. Ko berem Cankarja opažam, da so v ozadju omenjeni Rusi, saj je rad bral Dostojevskega in Tolstoja. Ta sporočila sem skušal vključiti v vsako meditacijo. Temelj vsakega razmišljanja je sicer bilo Sveto pismo, kjer so obdelana skoraj vsa človekova izkustva. Pesniki in pisatelji so silno globoko prodrli v temelje človeškega bivanja. Pomislimo samo na Prešerna. Kaj je naredil v Krstu pri Savici! Podal je zgodovino slovenskega naroda, ki je povezana s krščanstvom. Je človek izjemne globine. Čudim se, kako so ga včasih imeli za agnostika, dvomljivca. Res je bil zelo svobodomiseln, a nikoli ateist. V globini je nosil vero v Boga.

- Zanimivo je, da si našel toliko ‘krščanskega’ pri književnikih.
Zelo blizu mi je Župančič, čeprav so ga po vojni pri nas razglašali za brezverca. Ni res! Koliko lepih verzov o veri ima. Pomislimo na pesem Naša luč, kjer pravi “vse je mračno duh nam seva k Bogu pota razodeva”. Ne gre za brezverstvo, ampak za vero, ki jo je znal izredno dobro upesniti. Pravijo, da je obvladal največ besed (okrog osemdeset tisoč, običajno jih človek uporablja pet do deset tisoč). Prav tako mi je blizu Srečko Kosovel. Vedno znova občudujem, kako je tako mlad (umrl je star komaj dva in dvajset let) imel tako globino in tako preroškost. Videl je v prihodnost sveta in človeštva. Kako je že takrat napisal, da Evropa umira! Za Dragotina Ketteja pravijo, da je bil najbolj duhoven. V ciklusu pesmi Moj Bog ima Boga za luč, ko pravi: Luč je samo ena in samo ena več kot enega življenja vredna in več kot ene smrti. V tej pesmi se je izpovedal in pokazal, kdo je in kako je Boga dal na prvo mesto in kako mu je tudi v naravi vse oznanjalo o Bogu.
Omenil sem že Cankarja, imam pa rad tudi Finžgarja. Bil je župnik in mi je tudi zato zelo blizu. Ima izjemno sočen jezik. Zdi se mi, da je v enih črticah premagal celo Cankarja. Ena najčudovitejših črtic je Selskega župnika sveti večer. Ko sem jo prvič prebral skoraj nisem mogel verjeti, kako je on videl trpljenje duhovnika, ki je osamljen. V to črtico je izlil svoje stiske in težave. Dalje premalo poudarjamo Ivana Preglja. Bil je izreden bogoiskatelj. Prebral sem skoraj vsa dela Alojza Rebule. On je po svoje spoštoval pesnika Kocbeka. Tudi jaz ga imam rad, čeprav je bil v odnosu do komunistov naiven, vendar ima zelo lepe pesmi.

- Kdo te je navdušil za branje književnosti in ti v literaturi pomagal odkrivati bogata krščanska sporočila?
Vesel sem, da sem na Poljanski gimnaziji imel profesorico slovenščine, ki si je upala posredovati duhovna sporočila naših pesnikov in pisateljev, čeprav je bil takrat še komunizem. Ni zavračala njihove vere, ampak je povedala tisto, kar je bilo res.

- Če navajaš pesnike in pisatelje, to pomeni, da jih tudi bereš. Danes si ljudje ne vzamejo več časa za branje knjig. Tudi duhovniki vse manj berejo, ker so obremenjeni. Kdaj ti najdeš čas za branje?
Ko sem bil župnik v Ribnici, ki je velika župnija in kjer je bilo ogromno dela, sem težko našel čas za branje. Sem nočna ptica in rad berem zvečer in ponoči. Imam precej ‘kondicije’, da lahko berem do dveh zjutraj. Pišem pa še dlje. Najbrž sem to ‘podedoval’ od očeta, ki je imel manjšo mizarsko delavnico, in ni imel visoke izobrazbe, je pa po težkem delu, ki ga je opravljal čez dan, vsak večer do poznega bral. Tudi mama je rada brala, a jo je oče v tem prekašal. Sedaj v Begunjah lahko več berem, saj najdem kakšen trenutek za branje tudi podnevi. Najbolj pa seveda izkoristim večere. Ne počnem drugih stvari. Računalnik uporabljam samo za pisanje, mi je nekakšen pisalni stroj. Tudi televizije ne gledam veliko. Podobno je s pametnim telefonom. Uporabljam pa ‘klasična’ sredstva za pridobivanje znanja.

- Tako “nabiranje modrosti” se potem pozna pri oznanjevanju, zlasti pri pridigah.
Kljub temu, da ne uporabljam modernih sredstev, razen kar je nujno, se ne ustrašim tistih, ki uporabljajo moderna sredstva za pridiganje. Opažam, kako nekateri duhovniki na hitro natisnejo nekaj s spleta in potem to preberejo. Morali bi vsaj povedati, kdo je tisto sestavil. Jaz pa veliko preberem, potem pa dodam še kaj svojega in potem skušam prosto ali napol prosto govoriti. Seveda mora biti za takim nastopom znanje. Prebrano je treba premisliti (meditirati) in se o tem pogovarjati. Jaz se z duhovniki rad pogovarjam tudi duhovne stvari. Imamo toliko možnosti za srečevanja. Kot dekan sem skušal pri pogovorih na srečanjih vedno vključiti praktično duhovnost. Ne ‘težke’ filozofije, ampak da smo imeli od pogovora neke koristi.

- Ali si zaskrbljen nad to “nebralno kulturo”, ki se ji tudi duhovniki ne moremo izogniti?
Ko pridem na obisk k duhovniku, pogledam tudi knjižnico. Starejši imajo večinoma še precej bogate knjižnice. Kjer duhovnik nima veliko knjig, čutim, da ni globine in da žrtvuje premalo časa za to, da bi “polnil akumulator”, in bi lahko potem dajal. Ljudem lahko daješ, če si si z duhovnim branjem napolnil akumulator. Včasih je večina duhovnikov brala knjige, danes pa ne več. Še vedno velja: povej mi, kaj bereš, in povem ti, kdo si. To je škoda za oznanjevanje. Duhovnik mora biti močen v oznanjevanju. Pomislimo na apostole. Ko so imeli veliko dela, so posvetili diakone, ki so skrbeli za praktične stvari, sami pa so se posvetili molitvi in oznanjevanju. Verniki tudi začutijo, ali si dozorel za pridigo, ali si pridigo na hitro sestavil skupaj. Opazijo, če ne govoriš iz srca. Pridige ne more biti brez molitve, saj mora biti pridiga izmoljena. Potem lahko iz duhovnega bogastva daješ ljudem.
Ko sem bil še kaplan, mi je prof. Viktor Korošec, vodilni strokovnjak za babilonsko pravo, predaval pa je rimsko pravo in je prišel vsak dan k maši k sv. Jakobu, dejal: »Pridigajte tako, da bomo poslušali mi, univerzitetni profesorji, in da vas bodo razumele branjevke s tržnice. Le naivni in ‘šlampasti’ ne bodite! Pa podkovani z znanjem morate biti.«

- Poleg branja si tudi sam ustvarjalen. Napisal si več knjig. Med drugim tudi knjigo o stricu, škofu Jožetu Kvasu. Kako in s čim te je on nagovarjal?
Škof Jože kvas je bil brat moje mame. Pretresen sem bil, ko so mi – najbrž sem končeval osnovno šolo – povedali, kako je on sploh lahko postal duhovnik. V družini je bilo osem otrok. Bili so revni. Nikjer ni bilo nobenega denarja. Videli so, da je sposoben in tudi domači župnik je želel, da bi študiral, toda denarja ni bilo nikjer. Zato se je moja mama odločila, da bo šla v zavod Marijanišče kuhat in gospodinjit. Polovico vzdrževalnine je dala ona od svoje plače, polovico pa je dal rojak, kanonik, bolj znan kot skladatelj, dr. Franc Kimovec. Podpiral je tudi druge bogoslovce. Podobno je bilo z menoj. Bili smo revna družina in sta mi pri študiju pomagala domači župnik in duhovnik, ki je stanoval na podružnici. Sledni je ves denar, ki ga je prihranil, dal za bogoslovce. Živel je skromno in podpiral kar pet bogoslovcev.

- Imaš nanj kakšen otroški spomin?
Stric je običajno enkrat na leto prišel domov. Takrat so duhovniki malo hodili domov. Doživljal sem ga kot veselega duhovnika. Tudi njegovo škofovsko geslo je bilo: Služiti z veseljem. Ni bil zagrenjen, čeprav je postal duhovnik v težkem obdobju. Posvečen je bil v trenutku, ko so begunci v Vetrinju zvedeli za tragedijo pobitih v Kočevskem Rogu. Če bi šel on z njimi, bi tudi njega ubili. Bil je kaplan v Bovcu. Potem ga je zasliševal Zdenko Rotar in stric je bil nekaj mesecev v zaporu. Da bi ga umaknil pred udbovskim preganjanjem, ga je škof Vovk poslal za župnika v Belo krajino. Po župnikovanju v Stopičah, je postal kanonik v Novem mestu, potem pa je prišel v Ljubljano, kjer je postal pomožni škof.

- Z njim je bila stalno tvoja teta, ki mu je gospodinjila.
Najprej je bila pri njem moja mama. Rada je šla z njim, ker mu je že prej pomagala in on jo je tudi povabil za gospodinjo. Mama je bila edina od sorodnikov pri njegovem mašniškem posvečenju. Potem pa se je brat smrtno ponesrečil v gozdu. In moja stara mama, ki je dobro poznala otroke, je dejala, naj se Micka (moja mama), ki je bolj za kmetijo, vrne domov. Teta Manca (mamina sestra) pa naj gre ‘kuhat’ Jožetu (stricu). In tako se je zgodilo. Sestri je bil vedno hvaležen, ker mu je stala ob strani.

- Škofa Kvasa se spomnim kot izredno dobrohotnega in preprostega človeka.
V bogoslovju so ga imenovali “sveta preprostost” (sancta simplicitas). A ta preprostost in dobrohotnost se je obrestovala. Pripovedoval mi je, da so si nekateri duhovniki upali priti samo k njemu domov, ne na škofijo. Zgodilo se je, da se je cel dan pogovarjal s takim duhovnikom. Včasih je bil po teh pogovorih izredno izmučen. Poslušal je probleme duhovnikov, jih tolažil in spodbujal. To je bila njegova veličina. V tem mi je bil zgled. Naj še dodam, da me nikakor ni silil za duhovnika. Bil je vesel, ko sem mu povedal za svojo odločitev, silil pa me nikakor ni! Na poti duhovništva mi je pomagal. Bil je novomašni pridigar, a mi je dejal: »Nič ti ne bom zameril, če boš dobil koga drugega.« Pa je bil tudi srebrnomašni pridigar.

- O njegovi dobroti pričajo ljudje, ki so povedali, kako so v neki družbi govorili o napakah duhovnikov. On je sredi pogovora vstal in dejal: »Pojdimo raje molit!« Lep poduk. Tudi za naš čas, ko se veliko slabega sliši o duhovnikih in ko tako mediji in ljudje to razglašajo.
Bil je velik v tem, da je v vsakem, tudi problematičnem duhovniku, skušal videti nekaj dobrega. Vedel je, da ni rešitev v tem, da takega duhovnika obsojaš ali mu očitaš, ampak da moliš zanj. Ko je nastopil svojo škofovsko službo nadškof Alojzij Šuštar, je dejal: Molite zame in mi pomagajte! To smo najprej dolžni narediti. Ne obsojaj duhovnika, zlasti če nimaš nobenih dokazov. Pa tudi če imaš dokaze, ni rešitev, da ga obsojaš ali ponižuješ, ampak da mu pomagaš. Pomislimo na Jezusovo ravnanje. Kakšen je bil njegov odnos do apostola Petra, ki ga je zatajil! Ni ga zavrgel, ko je prišel skesan k njemu. Prepričan sem, da bi odpustil tudi Judu Iškarjotu, če bi ga skesano prosil odpuščanja. Duhovniki doživljamo, kako nekatere obsojajo. Menim, da je treba raziskati, kaj je res in kaj ni res, kajti za svoje trditve moraš imeti dokaze. Vedno sem vesel, če so laiki do mene iskreni in mi povedo, če naredim kaj narobe, in se skušam poboljšati. Pomagajo mi, če imajo pravo, dobrohotno kritiko. Ne pa, da kritizirajo brez pravih dokazov in jemljejo dobro ime. Tudi take primere poznamo. Če je pa kateri duhovnik res storil hudo grešno dejanje, mora slediti pokora.
Vedno imam pred očmi Jezusov odnos do otrok, do žena, predvsem pa do grešnih in problematičnih ljudi. Kdor je prišel k Jezusu in je bil skesan, mu je odpustil in mu omogočil, da je začel novo življenje. Prešuštnice, ki so mu jo pripeljali, da bi jo tudi on obsodil, Jezus ni obsodil. Tako ji je omogočil, da se je spreobrnila. Danes pri nekaterih opažam pomanjkanje take drže. Opažam pa veliko trdosrčnost v sodbah in obsodbah. Tudi če ima kakšen duhovnik napake ali probleme, je cela župnija odgovorna, da mu pomaga. Jaz kot duhovnik sem odgovoren za župnijo in da se trudim, da sem dober župnik, obenem pa upravičeno pričakujem, da župljani molijo zame in mi pomagajo ter svetujejo. Prav tako pričakujem, da so dobrohotni kritiki. Duhovniki ne smemo zavreči vsake kritike, saj se moramo zavedati, da tudi verniki marsikaj prav vidijo, a včasih to storijo premalo dobrohotno. To lahko povzroči, da bo tudi manj duhovnih poklicev.
Ko si med ljudmi, kmalu ugotovijo, kdo si. Če začutijo, da si pristen in spoštljiv ter ceniš vsakega človeka, bo to tebe obvarovalo in ljudje bodo dobili boljši odnos z duhovnikom, da nas ne bi tako opravljali in povezovali s slabim. Pogrešam pa tudi, da bi duhovniki sami drug drugega znali dobrohotno opominjati in spodbujati k dobremu. Tako dobrohotno, da se drugi ne bo zaprl, ampak da bo začutil, da si njegov pravi prijatelj in mu želiš pomagati.

RUSTJA. Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 6-10.

Kategorija: Gost meseca

Oktobra začnejo študentje akademsko leto. Kako se spominja svojih študentskih let in kako gleda na poslanstvo univerze smo se pogovarjali z nekdanjim znanim politikom, ki je sodeloval tudi pri osamosvojitvi Slovenije, dr. Ludvikom Toplakom. Za Ognjišče je razkril stvari, ki jih doslej še ni povedal.

Oktober in september pred 44. leti sta bila za Cerkev zelo napeta meseca. Konec septembra 1978 je samo po 33 dneh papeževanja umrl Janez Pavel I, sredi oktobra pa je nastopil papeško službo sv. Janez Pavel II. V tokratni prilogi ob njegovi beatifikaciji predstavljamo življenje papeža Janeza Pavla I..

V obletnici meseca se spominjamo Koroških Slovencev in lepote njihove pesmi, ki je na poseben način zaznamovala ta del slovenskega narodnega telesa, in predstavljamo skladatelja in zbiratelja ljudskega blaga Luka Kramolca.  

 

Papež Frančišek vabi kristjane, da letošnji Čas stvarstva, ki traja od 1. septembra, ko je Svetovni dan molitve za skrb stvarstva do 4. oktobra, ko je praznik sv. Frančiška Asiškega, zavestno zaživimo kot poslušalci stvarstva in častilci Stvarnika. O tem papeževem pozivu in posebej o vlogi Frančiška Asiškega kot zavetnika Stvarstva in ekologije v tokratnem pogovoru s p. Vinkom Škafarjem. 

Jesenski čas je povezan s pobiranjem pridelkov in glede na letošnje vremenske razmere bodo ti na mnogih kmetijah precej klavrni. Kako naj gledamo na razvoj kmetijstva pri nas, kako povečevati samooskrbo navkljub draginji pri energentih in surovinah je odgovarjal predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Roman Žveglič. 

O drugi vrsti sadov piše mag. Drago Tacol, ko govori o modrosti, žlahtnem sadežu jeseni življenja in pravi, kako se starost na najboljši način izpolni v modrosti. 

Na strah pred draginjo opozarjajo tudi mladi v tokratni Temi meseca, ko pišejo o odnosu mladih do denarja in materialnega sveta. V današnji družbi potrošništva je mladim še toliko težje varčevati in odgovorno ravnati z dobrinami, ko pa je v ospredju slogan imeti, imeti, imeti. Poziv torej k odgovornemu ravnanju z denarjem, k zmernosti in pravičnosti.

V Ognjišču predstavljamo knjige, ki govorijo o smrti, žalovanju in slovesu od naših najdražjih, temi, s katero se naša družba težko sooča in se je izogiba. Posebej težko je spregovoriti o smrti otrokom. Kako premagati to zadrego, nam govori knjiga Kaj se zgodi, ko umreš, dedi.

Ta mesec smo iz tiskarne dobili kar štiri otroške knjige: dve kartonki s puzli (Deset zapovedi in Izgubljena ovca) in dve pobarvanki z nalepkami (Zgodba o stvarjenju in Jezusovo rojstvo).

Do konca meseca lahko v akciji naročite Ognjišče za leto 2023. Ti naročniki dobite zadnje štiri številke zastonj in sodelujete v nagradni igri s privlačnimi nagradami. Postanite novi naročniki ali pa pridobite kakšnega novega naročnika ali naročnino komu podarite.

 

B. Rustja. Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 10 (2022), 4.

Kategorija: Beležnica

»Poezija je bledi odblesk tistega, kar vsakdo čuti, a ne zna nihče povedati. Tisto neizrazljivo ‘nekaj’ se izlije iz srca, otrdi v črke in se spet omehča v svojo prvobitnost, ki pride skozi oči in možgane v drugo srce. A dveh enakih src ni na svetu. Zato je pesem pogostoma le približno tisto, kar je hotel povedati pesnik, in je pretežno le vzgib za sprostitev in usmerjanje bralčevega notranjega življenja. In to je tista magična moč, ki oživlja pravo poezijo, da ne more zastareti.« Tako je o poeziji, ki ji je “nekje na dnu posvetil vse svoje dni”, zapisal pesnik Janez Menart v knjigi Statve življenja (Cankarjeva založba, Ljubljana 1979), ki vsebuje izbor pesmi iz vseh njegovih dotedanjih zbirk. O svojem pesniškem ustvarjanju pa je dejal: »Moje pesmi so bile zmerom namenjene ljudem, ki berejo, kar pač berejo, zaradi notranje potrebe in jim gre predvsem za neposredno sporočilo.« Pesmi Janeza Menarta so med bralci zelo priljubljene zato, ker spada med tiste pesnike, ki pišejo iz življenja, to se pravi o svojem doživljanju sebe in sveta.

“NIKOLI NISEM IMEL PRAVEGA DOMA”
Za svojo knjigo Statve življenja je Janez Menart napisal dolg uvod z naslovom Kje so tiste stezice in v njem brez zagrenjenosti pripoveduje o svojem težkem otroštvu in mladosti. Rodil se je 29. septembra 1929 v Mariboru kot drugi otrok Ivana Menarta, ki je bil avtomehanik, in Leopoldine, gledališke igralke in bralke v lutkovnem gledališču. Ko je zbolela, je s hčerko Jerico stanovala pri svojih starših, Janez pa je zaradi njene bolezni živel na kmetih pri starih starših po očetovi strani. Ko mu je bilo sedem let, je izgubil očeta. Po smrti stare matere je stanoval v Ljubljani s svojo materjo in sestro. Materi se je zdravje poslabšalo, zato je bila nekaj časa v mestni hiralnici, otroka pa sta našla zavetje v internatih. Janez v katoliškem zavodu Marijanišče (po vojni Dom Ivana Cankarja). Bil je odličen učenec in dobil je štipendijo, da je lahko nadaljeval šolanje na klasični gimnaziji. Pri petnajstih letih mu je umrla mama in ostala sta sama z dve leti starejšo sestro. Po maturi leta 1948 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral slovenski jezik in književnost, primerjalno književnost in ruščino. Prvo službo je dobil pri Triglav filmu kot lektor, dramaturg in vodja lutkovnega oddelka, nato je bil urednik dramskega oddelka pri TV Ljubljana, od leta 1979 do upokojitve (1991) je bil programski vodja knjižnega kluba Svet knjige. Leta 1956 se je poročil z Antonijo (Tonko) Jelenič, učiteljico slovenščine, doma iz Bele krajine. Rodila se jima je hčerka Barbara. Proti koncu življenja je bil operiran na srcu, ki se je umirilo 22. januarja 2004. »Ne, ves ne bom prešel. Telo bo pokopano, / a duh moj živel bo še mnogo let / in v mislih bom ljudem, dokler nad mano / blestel bo mavrični slovenski svet« (Exegi monumentum/Postavil sem spomenik).

“SI ISKREN, RESNIČEN PESNIK”
»Po materini smrti, ko sem ostal duševno prepuščen samemu sebi, se je v meni prebudilo nagnjenje do pesmi.« Sošolec Peter Ovsec je zvezke njegovih pesmi dal v roke svojemu bratu Janezu, takrat že znanemu pesniku. Ko jih je prebral, je Menartu dejal: »Si iskren, resničen pesnik, ki bo pisal iz bolečine in spoznanj!« V Domu Ivana Cankarja je bila pesniška druščina, ki je začela izdajati glasilo Mi mladi. Kot študenti so ustanovili Klub mladih kulturnih delavcev, v katerem se je Menart zbližal s prijatelji pesniki Kajetanom Kovičem, Tonetom Pavčkom in Cirilom Zlobcem. Leta 1953 so se predstavili javnosti z zbirko Pesmi štirih, s katero so napovedali novo obdobje v zgodovini slovenskega pesništva z uveljavljanjem intimizma. Med četverico je bil najbolj samonikel Janez Menart, ki je že imel notranje zaključen pesniški svet. Leta 1955 je nastopil s svojo prvo samostojno zbirko Prva jesen. V pesmih se romantični ideali prepletajo z vsakdanjo izkušnjo in govorico sodobnega človeka. Zbirka Časopisni stihi (1960) je ‘zgrajena’ po zasnovi dnevnega časopisa. Sledile so nove zbirke: Bela pravljica, Semafori mladosti, Srednjeveške balade, izbor Statve življenja (1979) in še druge. »Pri pisanju pesmi se trudim v prvi vrsti za to, da bi bila pesem razumljiva predvsem meni samemu, da bi verze napisal tako, da bi v njih čim bolj natančno izrazil tisto, kar bi rad povedal.« Za mnoge njegove pesmi je značilen ironičen in satiričen ton. »Satirik mora imeti smisel za humor, razen tega pa mora biti tudi sam občutljiv in ranljiv, kajti le v tem primeru bo vedel, kako mora napisati, da bo puščica res zaskelela.« S satiro se je spotikal predvsem ob stvari, ki so bile družbeno pomembne in so ogrožale mirno sožitje.

DOBER PREVAJALEC JE “MALI AVTOR”
Janez Menart se je uveljavil tudi kot odličen prevajalec in posredovalec literarnih umetnin, zlasti poezije, svetovno znanih ustvarjalcev. Največ je prevajal iz angleščine in francoščine. Prvi ga je izzval angleški pesnik Lord Byron: leta 1956 je prevedel njegove Pesmi, leta 1975 pa še Pesnitve. Soneti, ki jih je zapel nesmrtni angleški dramatik William Shakespeare, so v tekočem Menartovem prevodu doživeli kar tri izdaje. Med Francozi mu je bil najbližji srednjeveški François Villon in njegov Veliki testament. V lepo posodo slovenskega jezika je pretočil lirične francoske speve Alfreda de Musseta in Jacquesa Preverta. »Prevajati sem začel zelo zgodaj, kmalu po prvih objavah izvirne poezije. Mislim, da mora imeti vsak narod v svojem jeziku prevedena vsaj največja dela svetovne književnosti, vsaj pesniška. Zato je pri maloštevilnih narodih dolžan prevajati vsak, ki se čuti sposobnega. Jaz se. Zato prevajam, kolikor le morem. Prevajam iz pesniškega užitka. Ker je največ užitka pri najtežjih pesmih, prevajam res najrajši težke pesnike … Dober prevajalec je zmerom nekakšen ‘mali avtor’, brez katerega avtor v prevajalčevem jeziku sploh ne obstaja.« Uredil je antologijo slovenskega pesništva Iz roda v rod duh išče pot (1969) in Pesmi dolenjske dežele (1984).
Za svoje ustvarjanje je prejel številne slovenske literarne nagrade: Župančičevo (1965, 1988), Sovretovo (za prevajalske dosežke: 1975, 1988), Prešernovo (1979; leta 1975 je to nagrado zavrnil). Leta 1983 je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in bil v letih 1985 do 1993 tajnik njenega Razreda za umetnost. Leta 2010 je celjska Mohorjeva družba izdala Menartov Dnevnik 1953–2000, s katerim je povedal veliko tistega, česar se je v življenju naučil.

S. Čuk, Janez Menart (1929–2004): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2019), 44-45.

Kategorija: Obletnica meseca

»Po komaj osmih mesecih, odkar je nadškof Anton Vovk odšel po plačilo, je mene slabotnega, nevrednega in grešnega Bog poklical za pastirja ljubljanske nadškofije. Vi se veselite tega. Jaz se ne veselim. Vi radi vidite škofa, lepo oblečenega, s krasno mitro na glavi. Jaz tega ne vidim. Vi vidite čast, jaz vidim breme. Vi mislite na odliko, jaz mislim na službo. Velika tolažba pa mi je tole: že vse mesece, odkar me je sveti oče postavil za administratorja ljubljanske nadškofije, naravnost čutim, kako me vaša molitev izdatno podpira in me nekako nosi čez vse težave. Brez vaše molitvene opore bi bil nezmožen nositi breme svoje službe,« je v svojem nagovoru vernikom in duhovnikom na dan umestitve v ljubljanski stolnici 5. aprila 1964 dejal nadškof Jožef Pogačnik. »S svojim geslom Glej, tvoj sin! sem vodstvo nadškofije izročil Marijinemu varstvu. Če bo v našem čolnu Gospod in bo nad njim žarela zvezda Marija, bo, upam, Božji blagoslov iz nebes rosil na nas in bomo mogli, čeprav slabotni, izpolnjevati vsak svojo dolžnost.«

PESNIK V JEZUITSKI ŠOLI
Njegova življenjska pot se je začela 28. septembra 1902 v Kovorju pri Tržiču; oče je bil kmet in mlinar, zato je v njegovem škofovskem grbu narisan mlin. Po ljudski šoli v rojstni vasi je odšel v Ljubljano v Marijanišče in ostal v zavodu vse do mature na klasični gimnaziji leta 1922. Poleg šole, ki jo je zmagoval z odličnim uspehom, je veliko bral, se ukvarjal z literaturo. Ko je bil sedmošolec, mu je Dom in svet priobčil prve tri pesmi. Objavljal jih je tudi v drugih revijah, leta 1931 jih je izbral za zbirko Sinje ozare, ki je izšla pri Mohorjevi družbi v Celju. Ko je leta 1970 na povabilo iste založbe pripravil novo zbirko z naslovom Pesmi mladih let, je dodal 20 novih pesmi. »Nagibal sem se k študiju slavistike. Končno sem se, ne brez hudih notranjih bojev, odločil za teologijo. Le v njej sem videl trden in dokončen odgovor na življenjska vprašanja, ki so me vedno zanimala, in odgovor nanje da življenju šele poln smisel,« je povedal našim bralcem ob svoji zlati maši (1977). Jeseni 1922 je odšel na slovečo jezuitsko teološko fakulteto v Innsbrucku, kjer je imel študijske kolege z vsega sveta in odlične profesorje, strokovnjake v raznih teoloških panogah. 25. julija 1927 je bil v Innsbrucku posvečen v duhovnika, dve leti zatem je študij zaključil z doktoratom in se vrnil domov. Škof Jeglič ga je poslal za kaplana v Kranj, kjer je učenega doktorja z veseljem sprejel zlasti mladi rod. V Kranju je ostal tri leta. Pisatelj F. S. Finžgar, župnik v ljubljanskem Trnovem, urednik Mohorjeve, je iskal človeka, ki bi mu lahko zaupal tako pomembno delo. Pri škofu je dosegel, da je Pogačnik prišel k njemu za kaplana in začel ga je uvajati v uredniško delo.

UREDNIK, VZGOJITELJ, GOSPODAR, ZAPORNIK
Leta 1934 je Finžgar prepustil pol mlajšemu Pogačniku uredništvo knjig Mohorjeve družbe in revije Mladika. Ob prijateljski roki izkušenega starega urednika je delo lepo steklo. Veliko ‘drobnega‘ je sam napisal, mladim pesnikom je ocenjeval njihove prve poskuse ter vodil literarno šolo v Mladiki. Svetoval je, kaj naj se prevaja, kaj izdaja, bral in ocenjeval rokopise in opravljal korekture. Ko se je Finžgar leta 1937 poslovil od župnije, je Pogačnik prevzel vodstvo karitativnega zavoda Marijanišče, ki je obsegal sirotišnico z ljudsko šolo, srednješolski internat in učiteljiščniški dom, posebej pa je bila še gospodinjska šola in velika ekonomija. Ob pomoči sodelavcev je bil dober gospodar, vsem je moral biti tudi duhovni vodja. Napisal za dve odlični veroučni knjigi za srednješolce, Družinski molitvenik, ki ga je opremil mojster Plečnik. Leta 1945 je bil imenovan za stolnega kanonika v Ljubljani. Ko je po drugi svetovni vojni pri nas zavladal komunistični režim, ki sta mu bili vera in Cerkev trn v peti, ga je zadela usoda številnih slovenskih duhovnikov: januarja 1946 je bil aretiran, jeseni obsojen na 9 let zapora, znižan na 5 let, leta 1949 pogojno izpuščen, pa po ‘igricah’ tedanjih oblastnikov spet aretiran in zaprt. V trpljenju je zorel za nove naloge. Ko je po smrti ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana 16. novembra 1959 v Clevelandu (ZDA) apostolski administrator škof Anton Vovk v decembru 1959 postal redni ljubljanski škof, je Jožefa Pogačnika imenoval za svojega generalnega vikarja, leta 1963 si ga je od bolezni izmučeni nadškof Vovk v Rimu izprosil za pomožnega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 7. aprila 1963. Ko je nadškof Vovk 7. julija umrl, je bil Pogačnik imenovan za apostolskega administratorja nadškofije, 5. aprila 1964 pa je prevzel vodstvo krajevne Cerkve kot redni ljubljanski nadškof.

OPOROKA: MOLITEV IN NEDELJSKA MAŠA
Sodeloval je na drugem, tretjem in četrtem zasedanju drugega vatikanskega koncila, po koncilu pa je poskrbel za izdajo slovenskih prevodov koncilskih dokumentov in dveh dragocenih sadov koncilske liturgične prenove: misala in brevirja – oltarne mašne knjige in molitvenega bogoslužja. Ko je papež sv. Pavel VI. leta 1968 ustanovil slovensko cerkveno pokrajino, je nadškof Jožef Pogačnik postal njen prvi metropolit. Kot najožji sodelavec nadškofa Vovka je škofijo dobro poznal. Vedno si je želel, da bi bila v vsem urejena. »Predvsem je pomembno, da imam dobre sodelavce.« Znal je brati znamenja časov. Po vojni se je prebivalstvo iz hribovskih župnij selilo v mesta in treba je bilo misliti na ustanovitev novih župnij – nadškof Pogačnik jih je ustanovil 18, ki so potrebovale tudi nove cerkve. Njegova velika skrb in ljubezen so bili duhovniški poklici. Takrat je bilo nekaj ‘obilnih letin’, saj je v štirinajstih letih svojega škofovstva posvetil kar 251 novih duhovnikov.
Breme vodstva ljubljanske nadškofije je 13. marca 1980 preložil na ramena svojega naslednika Alojzija Šuštarja, na praznik Gospodovega oznanjenja, 25. marca 1980, se je po maši v nadškofijski kapeli ustavilo njegovo srce. Pogrebno slavje, 28. marca 1980, na cvetni petek, je bilo njegova ‘velika noč’, izpoved vere v vstajenje. V svoji duhovni oporoki nam naroča: »Kar je za telo dihanje, je za dušo molitev. Ne začnimo dneva, ne da bi se Bogu kratko priporočili za srečen dan. Zvečer se vsaj kratko Bogu zahvalimo, da smo dan srečno preživeli … Nedeljska maša naj nam pride v navado. Kakršna je nedelja, tako je tudi življenje in taka tudi smrt.«

S. Čuk, Jožef Pogačnik (1902–1980): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2020), 88-89.

Kategorija: Obletnica meseca

Tihega zimskega jutra je zgodnje sonce lenobno poljubljalo zmrznjeno zemljo, ko se nam je nenadoma odprl pogled na Slap ob Idrijci. Vasica? Zaselek? Ali morda kraj? Hiše so raztegnjene in ujete med cesto in Idrijco, zdi se, da stojijo le še streljaj od Tolmina. A ko noga sledi skoraj neopaznemu lesenemu smerokazu čez železni most in naprej proti rojstni hiši Cirila Kosmača, si človek zlahka predstavlja, da je bil nekoč to ves svet za nekajletnega dečka Cirila. Najbrž je bil še prevelik, ko je bilo treba skupaj z brati in sestrami popaziti na nekaj glav živine. Najbrž je bil strašljiv, kadar je Idrijca narasla, njeno bobnenje pa je odmevalo v preprosti hiši, ki spada arhitekturno v škofjeloško-cerkljanski slog.
Tu, v Bukovici, kot se reče po domače, se je čas ustavil. Ujet je v trideseta leta prejšnjega stoletja, v leta, ko je Ciril odšel od doma, ne vedoč, da se bo vrnil kot eden velikanov slovenske književnosti, ki ga Evropa uvršča ob bok Lorce in drugih.
Morda pa so slutili njegovi starši; oče, ki je sinu želel kljub pomanjkanju omogočiti kar najboljše šolanje, in mati, ki je opazila njegovo izjemno nadarjenost. Ta je izstopala do te mere, da je mali Ciril nekoč še sam vprašal, če ga imajo morebiti raje od sorojencev. Pa mu je mama le rekla: »Ne, nimamo te raje, le drugačne ljubezni si potreben od bratov.«
O vsem tem nam je pripovedovala gospa Karla Kofol, etnologinja, ki je v Tolminskem muzeju med drugim zadolžena tudi za Kosmačevo rojstno hišo. S tako ljubeznijo in žarom pripoveduje, da človek kar začuti življenjsko moč Tolmincev! Res je prava za to stvar.

Pove, da so v Bukovici v hiši živeli še pred osmimi leti. Dolgo je niso obnavljali, povsod drugod je bilo že kaj postorjenega, a Cirilov brat Ladko, ki sedaj živi v sosednji hiši, se menda še spomni, da je brat slutil, da bo njuna rojstna hiša nekoč morda muzej, pa mu je že za življenja namignil, naj je ne preureja. Podobna sporočila so prihajala iz muzeja, a gospod Ladko se je konec koncev le uklonil in zamenjal ter polepšal kuhinjo. Pa je prišla ponudba za odkup in lepa nova kuhinja je romala na smetišče, delavci pa so se trudili, da so ji spet pričarali videz izpred osemdesetih let, pri čemer je veliko pomagal z nasveti gospod Ladko. (Naj vam prišepnemo: Če se boste na Slap ob Idrijci odpravili podoživet Kosmačev Pomladni dan, ga le zaprosite za ključ. A pomnite, da lepa beseda lepo mesto najde!)
Pri Kosmačevih je bilo sedem otrok, dve deklici sta umrli že v otroštvu, sedaj sta živa še sestra Ivanka in brat Ladko.
Tolminci menijo, da je Ciril morda nasledil literarni čut po očetu. Ta je bil nekakšen vaški modrec, eden redkih pismenih mož, ki je prevajal dokumente, bil je zborovodja in organist … Kosmač v Pomladnem dnevu, enem najbolj znanih romanov, opisuje, da je tudi oče napisal roman, a ga je sežgal. In ker sam ni mogel v polnosti razviti literarne žilice, je vse sile vložil v sina.
Pa je denarja kljub temu zmanjkalo in po treh letih trgovske šole v Gorici se je moral mladi Ciril brez mature vrniti domov. In ko je postal častni član SAZU, ga je menda vedno pekla vest, da teče njegova poklicna pot med uglednimi akademiki.
Na Tolminskem še živijo ljudje, ki so poznali Cirila Kosmača, saj je od njegove smrti minilo manj kot trideset let. In ker nihče ni prerok v svoji deželi, ga nekateri začenjajo ceniti šele sedaj, ko je malo izpuhtela tudi zamera. Socialni realist, kot je bil, je dogajanja v večini del postavil tako rekoč na domače dvorišče; opisoval je resnične like iz resničnega življenja. Balada o trobenti in oblaku se na primer odvija pri Temnikarju, na sosednji domačiji. In ni jih bilo malo, ki so Cirilu zamerili, ko so se prepoznali. Ali pa kakšno lastnost, poudarjeno na humoren način.
Resničen je (bil) tudi Tantadruj, poznavalci pa so si edini, da so na Kosmačev slog pisanja vplivale tudi zgodbe, ki jih je željno srkal ob domačem ognjišču; mama je pripovedovala bolj vesele, očetove so odsevale trpkost in grenkobo.
Kljub temu in kljub težki mladosti, ko je bil brez dokončane šole in zaprt, v njegovih delih ni črnega žolča. Odlikuje ga sočna pripoved in izjemen jezik, zato ga cenimo tudi kot najboljšega povojnega stilista, še pove gospa Kofol, saj ga odlikuje na videz preprosta, a večplastna pripoved.
Pisatelj, ki je preveden v 26 jezikov, je pisal s tako muko in tako počasi, »kot da bi z najmanjšim pipcem podiral hrast,« je dejal.
Pomladni dan, roman, ki se odvija v nepozabnem okolju Slapa ob Idrijci, je poseben. Tako poseben, da ga je v prevodu nemogoče ujeti. Kajti v njem leži prepletena slovenska duša. Bogata, čeprav v revščini rojena. Široka, čeprav med ozkimi grapami zrasla. Čuteča, čeprav v hudem prekaljena. Naša, domača, kot jo je znal ujeti Ciril Kosmač.

K. Kalan (Alja Napotnik). Ciril Kosmač, Slap ob Idrijci: Mojstri besede, Ognjišče 1 (2009),78-79.

Kategorija: Mojstri besede

»Najlepše plačilo za moje dosedanje matematično delovanje sprejemam z dovoljenjem, da smem svetu javno povedati, da sem postavil temelj svoji književni izobrazbi na ljubljanskem liceju. Vstop na to učilišče sodi med najsrečnejše dogodke v mojem življenju. Takoj po koncu študija sem dobil službo cesarsko-kraljevega navigacijskega inženirja; opravljal sem jo več let. Iz določenega nagnjenja sem stopil v vojaško službo in sklenil sestaviti z višjim dovoljenjem novo matematično učno knjigo za uporabo v cesarsko-kraljevem artilerijskem oddelku. To knjigo bi lahko koristno uporabljali tudi prijatelji matematike izven vojaškega stanu. Da nisem zgrešil svojega namena, priča priznanje, ki ga je bila deležna knjiga med učenim svetom, in potrjuje tudi korist, ki jo zajemajo iz knjige moji učenci.« Tako je v posvetilu kranjskim stanovom v četrtem zvezku svojih predavanj zapisal naš slavni matematik Jurij Vega takoj naslednji dan, ko mu je bil podeljen baronski naslov (22. avgusta 1800).

“OD PLUGA SI PRIŠEL DO KRONE”
“... bil povzdignjen med barone,” pravi o Juriju Vegi ponarodela pesem, ki ga slavi od rojstva do smrti. Rodil se je 23. marca 1754 v Zagorici pri Dolskem v kmečki družini s trdnimi slovenskimi koreninami, v kateri so bile ob Juriju še tri sestre; domu se je reklo pri Vehovcu po družinskem priimku Veha. Čarobni svet črk in številk je bistri Jurček odkrival v župnijski šoli. Kaplan Anton Sevšek ga je pripravljal za vstop v ljubljanske šole, ki so jih vodili jezuiti. Gimnazijski pouk so v Ljubljani uvedli leta 1587; ko se je Vega šolal pri njih (1767–1773) je imela gimnazija šest razredov in okoli petsto dijakov (njegov sošolec je bil Anton Tomaž Linhart, prvi slovenski dramatik). V višjih razredih je bil ves pouk v latinščini, v nižjih pa so si morali profesorji (duhovniki) pomagati s slovenščino. Glavni predmet je bila latinščina, drugo znanje (zgodovina, zemljepis, naravoslovje, matematika) je bilo precej zapostavljeno. Jurij Veha je vse razrede izdeloval z odliko, najbolj pa je blestel v matematiki. Šolanje na liceju je zaključil z diplomo leta 1775. Postal je navigacijski inženir, kar je ostal pet let. Ni znano, kje je ta čas živel in kaj je delal. Po nasvetu prijatelja grofa Barba je 7. aprila 1780 z novim imenom Georg Vega vstopil v vojaški stan, v katerem je naglo napredoval od navadnega vojaka do višjega častnika predvsem zaradi svojega dela na topniški šoli, kjer je poučeval matematiko, fiziko in balistiko. Ob dvajsetletnici vojaške službe 22. avgusta 1800 mu je cesar Franc podelil dedni baronski naslov. 17. septembra 1802 je brez sledu izginil, 26. septembra so našli njegovo truplo v Donavi. Veliko se je šušljalo o umoru iz koristi ali iz zavisti.

ODLIKOVAN ZA VOJAŠKE ZASLUGE
V znanstvenem svetu je Jurij Vega znan kot genialen matematik, zlasti po svojih znamenitih logaritmovnikih, dedni baronski naslov pa je prejel predvsem za vojaške zasluge. O tem priča tudi njegov plemiški grb: na srčastem ščitu pod baronsko krono je goreča granata, ob njem sta na obeh straneh cesarska topa in dva možnarja, strelni orožji, ki ju je on izpopolnil. V prošnji za podelitev baronskega naslova, ki jo je oddal cesarju 31. julija 1800, navaja dva svoja nastopa na bojišču, v katerih se je najbolj izkazal. Ob izbruhu vojne prti Turkom leta 1788 je prosil cesarja Jožefa II.,da bi se kot prostovoljec pridružil cesarski vojski pod poveljstvom feldmaršala Lavdona. »Potem ko sem dobil dovoljenje, sem kot topniški stotnik sodeloval pri obleganjih Beograda in po svojih močeh pripomogel k tako hitremu zavzetju te utrdbe.« Leta 1793 je bil zmagovalec v bojih s Francozi. »Pri obstreljevanju neosvojljive utrdbe Fort Louis sem poveljeval topništvu ter s svojo hrabrostjo in modrostjo pripomogel, da smo jo osvojili, za kar sem bil prejel odlikovanje Marije Terezije.«
Jurij Vega spada med utemeljitelje balistike, vede o gibanju vrženega ali izstreljenega telesa. Pri obleganju nasprotnikovih utrdb je rad uporabljal težko obstreljevalno orožje – možnarje. Ti so imeli kratke debele cevi precejšnjega kalibra. Nabijali so jih močneje kot druge topove in bolj strmo dvigali, tako so njihovi izstrelki leteli po zelo strmih krivuljah in padali zviška na cilje, ki so bili nedosegljivi navadnim topovom. Vojne proti Turkom se je Vega udeležil z namenom, “da bi znanost lahko koristila pri vodenju oborožitve”.

LOGARITMOVNIKI, VEGOVO ŽIVLJENJSKO DELO
Po letu 1792, ko je za nekaj časa utihnilo orožje, se je Jurij Vega vrnil na Dunaj in se posvetil svojemu življenjskemu delu: logaritemskim tablicam, s katerimi si je zagotovil trajno mesto v zgodovini uporabne matematike. Za očeta logaritmov velja škotski matematik John Napier (1550–1617). Njegove prve logaritemske tablice, ki jih je izdal leta 1614, so bile brž razgrabljene. Na tedanjo znanost so imele podoben vpliv kot elektronski računalniki na sedanjo. »Pri iznajdbi matematičnega postopka, ki spreminja množenje in deljenje v seštevanje in odštevanje, potenciranje in korenjenje pa v množenje in deljenje, se je Napier opiral na spoznanja starejših matematikov« (Sandi Sitar). Vega se je delu z logaritmi posvetil, da bi zadostil potrebam v šolah in v znanosti. Za te namene je načrtoval tri logaritmovnike: malega (priročnik), srednjega (tablice) in velikega. Vsi trije so bili prvič natisnjeni v Leipzigu. Leta 1793 je izšel Vegov mali logaritmovnik z logaritmi naravnih števil in trigonometrijskih funkcij, izračunanimi na sedem mest. To je verjetno v največ izvodih razmnožena matematična knjiga, ki še izhaja. Malemu je leta 1794 sledil veliki z naslovom Popolna zakladnica logaritmov (Thesaurus logarithmorum completus), ki obsega 713 stani velikega formata. S pomočjo desetmestnih logaritmov iz te knjige so znanstveniki in tehniki reševali najzahtevnejše račune skoraj dve stoletji. Leta 1797 je izšel Srednji, sedemmestni logaritmovnik, ki ga je pripravil na podlagi svojega zelo izpopolnjenega logaritmovnika iz leta 1783. S svojimi logaritmovniki si je pridobil več slave in zaslug kot z orožjem.

S. Čuk, Jurij Vega (1754–1802): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2022), 38-39.

Kategorija: Obletnica meseca