Tihega zimskega jutra je zgodnje sonce lenobno poljubljalo zmrznjeno zemljo, ko se nam je nenadoma odprl pogled na Slap ob Idrijci. Vasica? Zaselek? Ali morda kraj? Hiše so raztegnjene in ujete med cesto in Idrijco, zdi se, da stojijo le še streljaj od Tolmina. A ko noga sledi skoraj neopaznemu lesenemu smerokazu čez železni most in naprej proti rojstni hiši Cirila Kosmača, si človek zlahka predstavlja, da je bil nekoč to ves svet za nekajletnega dečka Cirila. Najbrž je bil še prevelik, ko je bilo treba skupaj z brati in sestrami popaziti na nekaj glav živine. Najbrž je bil strašljiv, kadar je Idrijca narasla, njeno bobnenje pa je odmevalo v preprosti hiši, ki spada arhitekturno v škofjeloško-cerkljanski slog.
Tu, v Bukovici, kot se reče po domače, se je čas ustavil. Ujet je v trideseta leta prejšnjega stoletja, v leta, ko je Ciril odšel od doma, ne vedoč, da se bo vrnil kot eden velikanov slovenske književnosti, ki ga Evropa uvršča ob bok Lorce in drugih.
Morda pa so slutili njegovi starši; oče, ki je sinu želel kljub pomanjkanju omogočiti kar najboljše šolanje, in mati, ki je opazila njegovo izjemno nadarjenost. Ta je izstopala do te mere, da je mali Ciril nekoč še sam vprašal, če ga imajo morebiti raje od sorojencev. Pa mu je mama le rekla: »Ne, nimamo te raje, le drugačne ljubezni si potreben od bratov.«
O vsem tem nam je pripovedovala gospa Karla Kofol, etnologinja, ki je v Tolminskem muzeju med drugim zadolžena tudi za Kosmačevo rojstno hišo. S tako ljubeznijo in žarom pripoveduje, da človek kar začuti življenjsko moč Tolmincev! Res je prava za to stvar.

Pove, da so v Bukovici v hiši živeli še pred osmimi leti. Dolgo je niso obnavljali, povsod drugod je bilo že kaj postorjenega, a Cirilov brat Ladko, ki sedaj živi v sosednji hiši, se menda še spomni, da je brat slutil, da bo njuna rojstna hiša nekoč morda muzej, pa mu je že za življenja namignil, naj je ne preureja. Podobna sporočila so prihajala iz muzeja, a gospod Ladko se je konec koncev le uklonil in zamenjal ter polepšal kuhinjo. Pa je prišla ponudba za odkup in lepa nova kuhinja je romala na smetišče, delavci pa so se trudili, da so ji spet pričarali videz izpred osemdesetih let, pri čemer je veliko pomagal z nasveti gospod Ladko. (Naj vam prišepnemo: Če se boste na Slap ob Idrijci odpravili podoživet Kosmačev Pomladni dan, ga le zaprosite za ključ. A pomnite, da lepa beseda lepo mesto najde!)
Pri Kosmačevih je bilo sedem otrok, dve deklici sta umrli že v otroštvu, sedaj sta živa še sestra Ivanka in brat Ladko.
Tolminci menijo, da je Ciril morda nasledil literarni čut po očetu. Ta je bil nekakšen vaški modrec, eden redkih pismenih mož, ki je prevajal dokumente, bil je zborovodja in organist … Kosmač v Pomladnem dnevu, enem najbolj znanih romanov, opisuje, da je tudi oče napisal roman, a ga je sežgal. In ker sam ni mogel v polnosti razviti literarne žilice, je vse sile vložil v sina.
Pa je denarja kljub temu zmanjkalo in po treh letih trgovske šole v Gorici se je moral mladi Ciril brez mature vrniti domov. In ko je postal častni član SAZU, ga je menda vedno pekla vest, da teče njegova poklicna pot med uglednimi akademiki.
Na Tolminskem še živijo ljudje, ki so poznali Cirila Kosmača, saj je od njegove smrti minilo manj kot trideset let. In ker nihče ni prerok v svoji deželi, ga nekateri začenjajo ceniti šele sedaj, ko je malo izpuhtela tudi zamera. Socialni realist, kot je bil, je dogajanja v večini del postavil tako rekoč na domače dvorišče; opisoval je resnične like iz resničnega življenja. Balada o trobenti in oblaku se na primer odvija pri Temnikarju, na sosednji domačiji. In ni jih bilo malo, ki so Cirilu zamerili, ko so se prepoznali. Ali pa kakšno lastnost, poudarjeno na humoren način.
Resničen je (bil) tudi Tantadruj, poznavalci pa so si edini, da so na Kosmačev slog pisanja vplivale tudi zgodbe, ki jih je željno srkal ob domačem ognjišču; mama je pripovedovala bolj vesele, očetove so odsevale trpkost in grenkobo.
Kljub temu in kljub težki mladosti, ko je bil brez dokončane šole in zaprt, v njegovih delih ni črnega žolča. Odlikuje ga sočna pripoved in izjemen jezik, zato ga cenimo tudi kot najboljšega povojnega stilista, še pove gospa Kofol, saj ga odlikuje na videz preprosta, a večplastna pripoved.
Pisatelj, ki je preveden v 26 jezikov, je pisal s tako muko in tako počasi, »kot da bi z najmanjšim pipcem podiral hrast,« je dejal.
Pomladni dan, roman, ki se odvija v nepozabnem okolju Slapa ob Idrijci, je poseben. Tako poseben, da ga je v prevodu nemogoče ujeti. Kajti v njem leži prepletena slovenska duša. Bogata, čeprav v revščini rojena. Široka, čeprav med ozkimi grapami zrasla. Čuteča, čeprav v hudem prekaljena. Naša, domača, kot jo je znal ujeti Ciril Kosmač.

K. Kalan (Alja Napotnik). Ciril Kosmač, Slap ob Idrijci: Mojstri besede, Ognjišče 1 (2009),78-79.

Kategorija: Mojstri besede

»Najlepše plačilo za moje dosedanje matematično delovanje sprejemam z dovoljenjem, da smem svetu javno povedati, da sem postavil temelj svoji književni izobrazbi na ljubljanskem liceju. Vstop na to učilišče sodi med najsrečnejše dogodke v mojem življenju. Takoj po koncu študija sem dobil službo cesarsko-kraljevega navigacijskega inženirja; opravljal sem jo več let. Iz določenega nagnjenja sem stopil v vojaško službo in sklenil sestaviti z višjim dovoljenjem novo matematično učno knjigo za uporabo v cesarsko-kraljevem artilerijskem oddelku. To knjigo bi lahko koristno uporabljali tudi prijatelji matematike izven vojaškega stanu. Da nisem zgrešil svojega namena, priča priznanje, ki ga je bila deležna knjiga med učenim svetom, in potrjuje tudi korist, ki jo zajemajo iz knjige moji učenci.« Tako je v posvetilu kranjskim stanovom v četrtem zvezku svojih predavanj zapisal naš slavni matematik Jurij Vega takoj naslednji dan, ko mu je bil podeljen baronski naslov (22. avgusta 1800).

“OD PLUGA SI PRIŠEL DO KRONE”
“... bil povzdignjen med barone,” pravi o Juriju Vegi ponarodela pesem, ki ga slavi od rojstva do smrti. Rodil se je 23. marca 1754 v Zagorici pri Dolskem v kmečki družini s trdnimi slovenskimi koreninami, v kateri so bile ob Juriju še tri sestre; domu se je reklo pri Vehovcu po družinskem priimku Veha. Čarobni svet črk in številk je bistri Jurček odkrival v župnijski šoli. Kaplan Anton Sevšek ga je pripravljal za vstop v ljubljanske šole, ki so jih vodili jezuiti. Gimnazijski pouk so v Ljubljani uvedli leta 1587; ko se je Vega šolal pri njih (1767–1773) je imela gimnazija šest razredov in okoli petsto dijakov (njegov sošolec je bil Anton Tomaž Linhart, prvi slovenski dramatik). V višjih razredih je bil ves pouk v latinščini, v nižjih pa so si morali profesorji (duhovniki) pomagati s slovenščino. Glavni predmet je bila latinščina, drugo znanje (zgodovina, zemljepis, naravoslovje, matematika) je bilo precej zapostavljeno. Jurij Veha je vse razrede izdeloval z odliko, najbolj pa je blestel v matematiki. Šolanje na liceju je zaključil z diplomo leta 1775. Postal je navigacijski inženir, kar je ostal pet let. Ni znano, kje je ta čas živel in kaj je delal. Po nasvetu prijatelja grofa Barba je 7. aprila 1780 z novim imenom Georg Vega vstopil v vojaški stan, v katerem je naglo napredoval od navadnega vojaka do višjega častnika predvsem zaradi svojega dela na topniški šoli, kjer je poučeval matematiko, fiziko in balistiko. Ob dvajsetletnici vojaške službe 22. avgusta 1800 mu je cesar Franc podelil dedni baronski naslov. 17. septembra 1802 je brez sledu izginil, 26. septembra so našli njegovo truplo v Donavi. Veliko se je šušljalo o umoru iz koristi ali iz zavisti.

ODLIKOVAN ZA VOJAŠKE ZASLUGE
V znanstvenem svetu je Jurij Vega znan kot genialen matematik, zlasti po svojih znamenitih logaritmovnikih, dedni baronski naslov pa je prejel predvsem za vojaške zasluge. O tem priča tudi njegov plemiški grb: na srčastem ščitu pod baronsko krono je goreča granata, ob njem sta na obeh straneh cesarska topa in dva možnarja, strelni orožji, ki ju je on izpopolnil. V prošnji za podelitev baronskega naslova, ki jo je oddal cesarju 31. julija 1800, navaja dva svoja nastopa na bojišču, v katerih se je najbolj izkazal. Ob izbruhu vojne prti Turkom leta 1788 je prosil cesarja Jožefa II.,da bi se kot prostovoljec pridružil cesarski vojski pod poveljstvom feldmaršala Lavdona. »Potem ko sem dobil dovoljenje, sem kot topniški stotnik sodeloval pri obleganjih Beograda in po svojih močeh pripomogel k tako hitremu zavzetju te utrdbe.« Leta 1793 je bil zmagovalec v bojih s Francozi. »Pri obstreljevanju neosvojljive utrdbe Fort Louis sem poveljeval topništvu ter s svojo hrabrostjo in modrostjo pripomogel, da smo jo osvojili, za kar sem bil prejel odlikovanje Marije Terezije.«
Jurij Vega spada med utemeljitelje balistike, vede o gibanju vrženega ali izstreljenega telesa. Pri obleganju nasprotnikovih utrdb je rad uporabljal težko obstreljevalno orožje – možnarje. Ti so imeli kratke debele cevi precejšnjega kalibra. Nabijali so jih močneje kot druge topove in bolj strmo dvigali, tako so njihovi izstrelki leteli po zelo strmih krivuljah in padali zviška na cilje, ki so bili nedosegljivi navadnim topovom. Vojne proti Turkom se je Vega udeležil z namenom, “da bi znanost lahko koristila pri vodenju oborožitve”.

LOGARITMOVNIKI, VEGOVO ŽIVLJENJSKO DELO
Po letu 1792, ko je za nekaj časa utihnilo orožje, se je Jurij Vega vrnil na Dunaj in se posvetil svojemu življenjskemu delu: logaritemskim tablicam, s katerimi si je zagotovil trajno mesto v zgodovini uporabne matematike. Za očeta logaritmov velja škotski matematik John Napier (1550–1617). Njegove prve logaritemske tablice, ki jih je izdal leta 1614, so bile brž razgrabljene. Na tedanjo znanost so imele podoben vpliv kot elektronski računalniki na sedanjo. »Pri iznajdbi matematičnega postopka, ki spreminja množenje in deljenje v seštevanje in odštevanje, potenciranje in korenjenje pa v množenje in deljenje, se je Napier opiral na spoznanja starejših matematikov« (Sandi Sitar). Vega se je delu z logaritmi posvetil, da bi zadostil potrebam v šolah in v znanosti. Za te namene je načrtoval tri logaritmovnike: malega (priročnik), srednjega (tablice) in velikega. Vsi trije so bili prvič natisnjeni v Leipzigu. Leta 1793 je izšel Vegov mali logaritmovnik z logaritmi naravnih števil in trigonometrijskih funkcij, izračunanimi na sedem mest. To je verjetno v največ izvodih razmnožena matematična knjiga, ki še izhaja. Malemu je leta 1794 sledil veliki z naslovom Popolna zakladnica logaritmov (Thesaurus logarithmorum completus), ki obsega 713 stani velikega formata. S pomočjo desetmestnih logaritmov iz te knjige so znanstveniki in tehniki reševali najzahtevnejše račune skoraj dve stoletji. Leta 1797 je izšel Srednji, sedemmestni logaritmovnik, ki ga je pripravil na podlagi svojega zelo izpopolnjenega logaritmovnika iz leta 1783. S svojimi logaritmovniki si je pridobil več slave in zaslug kot z orožjem.

S. Čuk, Jurij Vega (1754–1802): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2022), 38-39.

Kategorija: Obletnica meseca

tema meseca

Kako ravnam z denarjem?

priloga

Blaženi papež Janez Pavel I.

gost meseca

Dr. Ludvik Toplak, predsednik Alma Mater Europaea - ECM

Preberite več: Oktober 2022

Kategorija: Kazalo

Šolarjem, dijakom in njihovim družinam se s septembrom spremeni življenje, saj se začne pouk. Novo šolsko leto začnejo tudi veroučenci. Tokratna gostja meseca s. Magdalena Cimerlajt nam odkriva, kako poteka verouk za osebe s posebnimi potrebami. Sestra se posveča njim in njihovim staršem.

Šolsko leto se začne tudi za profesorje, in če smo v zadnjih letih ob tej pomembni prelomnici na mladinskih straneh več pozornosti namenili vstopu v šolo z vidika otrok in mladih, je vsebina tokratne Teme meseca bolj naslonjena na učitelje in bralca vabi, da vstopi v učilnico tudi skozi učiteljeve oči, njegovo dinamiko priprav in podajanja vsebin, kreativnosti in aktualnosti.

Septembrski številki je priložena položnica za akcijo Za srce Afrike. To akcijo že sedemnajstič pripravljamo s Slovensko karitas. S sredstvi naših bralcev je bilo že marsikaj postorjenega.

Sušno obdobje se nadaljuje in prizori požarov na Krasu so še vedno precej sveži. V tej številki objavljamo pogovor s poveljnikom Gasilske zveze Slovenije, Francijem Petkom, s katerim smo spregovorili o gasilstvu pri nas, o organiziranosti, delovanju in tudi prihodnjih rešitvah, da bi se bolje pripravili na intervencije tovrstnih razsežnosti. In ker pretežen del gasilskega delovanja temelji na prostovoljstvu, smo se dotaknili tudi vprašanj o nagradah in plačilu gasilcem.

Ob koncu septembra bo v Žičah velik praznik, odprtje prenovljene cerkve sv. Janeza Krstnika, ki predstavlja osrednji del Žičke kartuzije. Ta samostan je država Slovenija ob 850-letnici ustanovitve v letu 2015 razglasila za kulturni spomenik državnega pomena. Prinašamo reportažo iz Žič z opisom izvedenega projekta restavratorsko konservatorskih del in vabilom na ogled tega vsebinsko izredno bogatega samostana.

 

Že tradicionalno, letos 41. po vrsti, je srečanje mladih. Prav je, da povabimo mlajši del bralstva na Stično mladih. Festival se bo odvijal 17. septembra v cistercijanskem samostanu v Stični in sicer pod geslom Izberi vihar!. Organizatorji pravijo, da želijo predvsem mlade spodbuditi, da stopijo iz cone udobja, da bi se soočili s svojimi strahovi, težavami in izberejo ‘vihar’, rast, življenje, Boga!

Skozi velike viharje je v zgodovini morala Cerkev. Bila so obdobja, ko se je zdelo, da je bo konec. Pa je po Božji obljubi obstala. Tako se je nekaterim zdelo tudi proti koncu 19 stoletja, ko je propadla papeška država. Toda odgovor vernih ljudi je bila pospešena molitev za Cerkev in papeža. Organizirali so Pijeve procesije. O eni največjih v takratnem avstrijskem cesarstvu pišemo v tokratni prilogi. Veličastna procesija je spodbuda za nas, da pomnožimo svoje molitve za današnjo Cerkev.

Ne spreglejte akcije za nove naročnike, ko dobite zastonj štiri letošnje številke, če se naročite na prihodnji letnik. Ne spreglejte tudi nagrad, ki čakajo srečneže, ki bodo izžrebani. Ponatis je doživela knjiga Pot, iz tujine pa prihajajo kar štiri zanimive otroške knjige. O njih bomo več pisali prihodnjič, saj so znanilke obdobja, ko za vas pripravljamo knjige, s katerimi boste lahko obdarovali najmlajše ob koncu leta.

 

B. Rustja. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 9 (2022), 4.

Kategorija: Beležnica

tema meseca

Prvi šolski dan: V učiteljevih čevljih

gostja meseca

s. uršulinka Magdalena Cimerlajt

na obisku

Prenovljena cerkev v Žički kartuziji

Preberite več: September 2022

Kategorija: Kazalo

Veliki Draški vrh se strmo dviga nad dolino Krme v grebenu V od Tosca, z mogočno S steno, ki jo plezalci zelo cenijo, v Bohinjsko dolino pa kaže svojo značilno piramidasto obliko.  Nenavadno je, da nanj ni speljana nobena označena pot, čeprav gre prav mimo njega vsem dobro znana ‘triglavska magistrala’, vendar je malo takih, ki ga opazijo in vedo, da je z J strani lahko dostopen in ima tudi za poletne popotnike ‘lepo besedo’. Najlepši pristop pelje čez JV greben (s Studorskega prevala), s sestopom (Na konte) si lahko naredimo zanimivo krožno turo. ... "mimogrede" lahko "naberete" še štiri pokljuške dvatisočake (Ablanca, Tosc, M. Draški vrh in Viševnik) ...

kako je to uspelo v enem "zamahu" ... si lahko preberete na naši spletni strani, kjer je tudi zemljevid, še več drugih izhodišč ... zanimivosti

Čuk. Marko, Razgibaj se, odpri oči, v: Ognjišče (2018) 08, str. 98.

Kategorija: Predlogi za razgibavanje

“Najbolj si srečen, ko se daruješ za druge”

(* ob obletnici) »Postal sem duhovnik z željo, da bi bil dober župnik, pozneje sem moral ubrati druga pota, ki mi jih je Bog pokazal. Odgovornost razumem prav v sprejemanju tistih predlogov, ki jih kaže Bog, in ne tistega, kar bi človeku najbolj prijalo. Svoje duhovno življenje razumem v tem, da spreminjam svoje delo v molitev, delo, ki ga opravljamo, pa je molitev, prenesena v življenje. Izrednega pomena je tudi vera v Božjo previdnost. Stalno vidim Božjo roko, ki je vodila vse moje delo.« Tako je ob tridesetletnici revije Ognjišče (1995) povedal njen ustanovitelj in dolgoletni urednik Franc Bole. Ko se ga spominjamo ob devetdesetletnici njegovega rojstva, spoznavamo, da to niso bile prazne besede, ampak vsebina njegovega življenja.
Rodil se je 9. avgusta 1932 kot najmlajši od petih otrok (eden je umrl kot dojenček). »Hvaležen sem staršem, ki so mi dali dobro krščansko vzgojo, podprto z osebnim zgledom.« V otroštvu se mu je izpolnila želja, da je postal mašni strežnik, ki je potem prerasla v mnogovrstno služenje z darovi, prejetimi od Boga. Osnovno šolo je imel v italijanščini, srednjo v hrvaščini, šele na teološki fakulteti je zajemal sveto znanost v slovenščini, ko se je pripravljal na duhovniški poklic. »Uvidel sem, da si najbolj srečen takrat, ko se daruješ za druge. Spominjam se duhovnih vaj pred posvečenjem. Takrat sem jih res doživel kot Božji klic, kot tisto dokončno odločitev, da se hočem darovati Bogu in ljudem.« To darovanje se je začelo z odpovedjo višjemu študiju in prevzemom župnije Postojna, kjer se je kot gorčično zrno 18. aprila 1965 rodilo Ognjišče. Tako je začel uresničevati načrt širiti Jezusovo oznanilo tudi s tiskano besedo, ki ga je že dolgo nosil v srcu. »Ognjišče hoče biti list, ki povezuje v veliko družino vse, ki želijo graditi prihodnost.« S svojim Predalom dobrote spodbuja bralce k dejavni ljubezni do bližnjega. »Življenje je treba gledati z odprtimi očmi in spoznati tudi bedo ljudi. Mi kristjani ne smemo iti mimo njih, kot da jih ni … Tudi če nimamo veliko, smo lahko milijonarji, milijonarji dobrote, saj nas bodo dobra dela priporočala pred Bogom.« Oblastnikom je bila trn v peti vsaka organizirana dobrodelna dejavnost Cerkve in so jo skušali zatreti. »Pomembno je verovati v neke ideale in biti pripravljen žrtvovati se zanje. Po naravi sem optimist, zato me težave zlepa ne spravijo na tla,« odgovarja oče urednik v duhu apostola Pavla. Otipljiva spodbuda bralcev za služenje trpečim so izpovedi trpečih bratov in sester. »Postati moramo občutljivi za trpljenje drugih in se ne naveličati tega dela, ker je plemenito, ker je krščansko.« Sad teh spodbud je bilo slovensko romanje invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje, prvo leta 1969. Tudi to ima vzgojni namen. »Poseben pečat našim romanjem daje množica mladih in tudi starejših pomočnikov, ki se z ljubeznijo posvetijo trpečim. Nihče ne more Bogu reči naš Oče, če ne reče brat, sestra.« Po osamosvojitvi Slovenije je Poštni predal prerasel v Slovensko Karitas, Franc Bole je bil njen direktor. Iskal je poti, kako uresničiti zamisel slovenskega katoliškega radia za oznanjevanje z govorjeno in živo besedo – in leta 1994 se je oglasil Radio Ognjišče, najprej iz Kopra in kmalu nato iz Ljubljane. »Ko smo ustanavljali revijo Ognjišče, seveda nismo mogli niti sanjati o radiu. Zdaj je to mogoče in lahko bomo dosegli veliko več ljudi. Ne samo verske oddaje, vse, kar plemeniti, vzgaja in nas navaja k lepšemu življenju, je oznanjevanje Jezusove vesele novice.« Njegovo zvesto služenje se je končalo 18. februarja 2020, nekaj tednov pred izbruhom covida. ‘Svojega’ romanja na Brezje se je zadnjikrat udeležil 15. junija 2019. Takrat je dejal: »Včasih sem veliko obhajal in poskrbel tudi za maziljenje, zdaj pa se usedem in čakam, da pridejo in drugi mene mazilijo, ker sem potreben.« Lahko smo prepričani, da te je nebeški Oče za tvojo ljubezen do njegovih otrok mazilil z oljem veselja – ker si vreden!

S. ČUK. Franc Bole: “Najbolj si srečen, ko se daruješ za druge”: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2022), 91.

Kategorija: Pričevanje

"Odkrivamo in vzpodbujamo obraz svetosti pri vsakem posamezniku"

Petega avgusta 2022 sestre Hčere Marije Pomočnice (FMA) praznujejo 150. obletnico ustanovitve reda (1872). Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s s. Mojco Šimenc, ki je višja predstojnica Slovensko-hrvaške inšpektorije Marije Pomagaj. Osvetlila sva pomen tega jubileja ter predvsem izzive, ki jih kot redovnice prepoznavajo v današnjem času.

- Vaša redovna družba FMA je bila ustanovljena leta 1872. Kaj bi lahko povedali o začetkih skupnosti in takratnem času?
Odkrivanje zgodovine skupnosti prinaša nova spoznanja. Ti začetki so zanimivi; dobro poznamo delovanje don Boska s fanti; listine pa povedo, da je don Bosko resno razmišljal, kako bi poskrbel tudi za dekleta. Imel je videnje, v katerem mu je Marija pokazala skupino deklet ter naročila, naj poskrbi zanje. Don Bosko je iskal osebo, ki bi ji to lahko zaupal. Poskušal je večkrat – z redovnicami, pa z ženami, ki so vodile sirotišnice in podobno, vendar nič od tega ni zaživelo. Vse dokler se ni odpravil v majhno vasico Mornese, kjer je župnik tudi bil salezijanec, in tam je našel skupino deklet, ki so pod vodstvom Marije Dominike Mazzarello izvajale delo z dekleti na enak način, se pravi s preventivnim vzgojnim sistemom, kot don Bosko. To je bil trenutek, ki ga je don Bosko prepoznal kot priložnost, da ustanovi redovno družbo. In tako je 5. avgusta leta 1872 prva skupina sester izpovedala zaobljube uboštva, čistosti in pokorščine v Družbi FMA.
Sicer je pa marsikaj, kar se je takrat dogajalo, težko razložiti in razumeti, tudi z vidika širjenja družbe – po smrti ustanoviteljice pri njenih 44 letih, 9 let po ustanovitvi, je bilo že 166 sester v 26 skupnostih, in to ne samo v Italiji, ampak tudi v Franciji, Urugvaju in Argentini.

- Tako se je začelo. Glede na vaše besede, da je zanimivo odkrivanje teh začetkov – do kakšnih spoznanj pa ste recimo na nivoju celotne družbe v zadnjem času še prišli?
Lepo je raziskovati in ugotavljati, kako močno je bila v začetke naše redovne skupnosti vključena Marija Pomočnica. Poleg don Boskovih videnj je tudi Marija Dominika imela videnje. Slišala je besede: »Tebi jih zaupam!« in videla skupino deklet ter tudi že stavbo, v kateri naj bi živele. To se je nadaljevalo tudi kasneje. Don Bosko je nekoč prišel v glavno redovno hišo FMA na obisk in tam doživel, da Marija stopa po hiši, videl jo je; poskušal je razložiti sestram, da je Marija prisotna v njihovem delovanju in da s svojim plaščem pokriva njihovo hišo.

Iz tega dogodka je izbira gesla ob letošnjem praznovanju 150-letnice, saj smo izpostavile ravno to misel: »Marija stopa po tej hiši!« In ob besedi, da Marija že 150 let stopa po tej hiši, je mogoče razmišljati marsikaj.

- Kako pa se je ta skupnost širila bolj na vzhod, v Slovenijo, tudi druge države na Balkanu?
Če malce pogledava po drugih državah, prav letos nekatere skupnosti, recimo v Nemčiji, na Poljskem, v Indiji itd., praznujejo 100-letnico. Me smo uradno gledano mlajše: v Sloveniji smo od leta 1936. Vendar ta številka potrebuje stavek ali dva razlage. Če so namreč v druge države iz Italije odhajale predvsem Italijanke, ki so šle kot misijonarke z namenom ustanovitve redovne skupnosti, pogosto tudi kot pomoč izseljencem, in so šle nekako v svojo govorno skupnost, so v Slovenijo naše redovniško življenje prinesle slovenske sestre, ki so se pridružile redu v Italiji. Prva Slovenka je zaobljube izrekla že l. 1910 – to je bila Marija Šuligoj. Do leta 1936 je bilo slovenskih sester kar 44. Nekatere so šle v misijone, nekatere so delale v Italiji. Slovenke so bile v Italiji zelo cenjene, bile po italijanskih skupnostih tudi predstojnice itd. Prva skupina štirih sester je bila poslana v Slovenijo na prošnjo salezijancev, v kasnejših letih so prišle še druge. Prvo skupino je vodila s. Alojzija Domanjko, ki je bila nato še dolgo časa predstojnica skupnosti v Sloveniji.

- Sestre FMA ste prisotne po celi Sloveniji – lahko opišete, kako se je nato skupnost širila po Sloveniji?
V Sloveniji se je prva skupnost vzpostavila v Ljubljani, na Karlovški 22; začele so z oratorijem, otroškim vrtcem in internatom. Nato so po letu 1948 sestre bile razgnane. Nekatere so šle v službe, druge so gospodinjile po župniščih; so bile pa ves čas osebno spremljane od s. Alojzije, ki je vložila veliko truda v to, da je skrbno ohranjala stik z njimi in spodbujala redovni duh. In spet zanimivo: v tistem času ni nobena izmed sester zapustila redovnega življenja in so se vse vrnile v skupnost, ko je bila ta možnost.
Skupnosti po Sloveniji so se oblikovale počasi, tiho in znotraj zgodovinskih danosti. V Sloveniji se za prvo skupnost šteje Rakovnik (l. 1948 gospodinjstvo pri salezijancih), takoj nato na Gornjem trgu leta 1949, v prvih letih zgolj kot bivanje v neki shrambi, danes pa imamo tam lep študentski dom.
Bolj redna skupnost je bila vzpostavljena na Reki leta 1959. V bližini salezijanske župnijske cerkve Marije Pomočnice je bila naprodaj hiša, ki je imela enak naslov, Karlovška 22, kot prva hiša tukaj v Ljubljani. Ob tem človeka še danes spreleti in v tem so sestre videle znamenje, da hišo kupijo. V njej so živele kandidatke.
Nato smo na Bledu l. 1968 dobile od zakoncev Zupan v dar gospodarsko poslopje, ki smo ga s pomočjo dobrotnikov uredile v hišo, in od takrat naprej je bil tam noviciat, ki se je na Bled preselil iz Lovrana. Danes pa je tam dom duhovnosti. Od leta 1984 smo na Rakovniku v svoji hiši. Štiri leta kasneje smo odprle skupnost v Radljah ob Dravi, leta 1991 v Murski Soboti, kjer so sestre začele z varstvom otrok v hiši, to je preraslo v vrtec, danes Župnijski vrtec Lavra. Z odprtjem novih škofij se je naše poslanstvo še razširilo, saj smo začele delati tudi v pisarni škofije Murska Sobota in odprle smo skupnost v škofiji Novo mesto.
Kot prelomnice našega delovanja bi omenila tudi vsakokratni vrhovni zbor, ki ga imamo vsakih 6 let; ta je priložnost, da pregledamo naše delo, našo temeljno usmeritev in vsakič znova posodobimo besedišče glede na čas, s tem pa damo novo usmeritev za delo.

- Kako se je vaše delo, vaše poslanstvo spreminjalo in dopolnjevalo v zadnjih desetletjih? Kako je bilo s spreminjanjem tega besedišča, je šlo bolj za korake evolucije, ali je bilo treba narediti tudi kakšne korenitejše spremembe?
Sama sem k sestram prišla leta 1984 in zaobljube izrekla leta 1990. Imam spomin na čas v Jugoslaviji in na čas kasneje. V pogledu na 150-letnico in tudi obdobje zadnjih 30 let bi (kot osebno mnenje, ne kot zgodovinsko dejstvo) izpostavila predvsem, da je ta čas daljši, kot so leta. 150-letnica se v luči zgodovine Cerkve sliši zelo kratko obdobje, a naša se je zgodila v času velikih sprememb.
Naša skupnost je nastala v času, ko so se stvari nekako še vrtele v tradicionalnem kolesju, vendar so se že pojavljali klici po spremembah, po novem … Veliko spremembo za redovno življenje je prinesel II. vatikanski koncil, saj je redovne skupnosti povabil, naj se vrnejo k prvotnemu duhu ustanovitelja, a se prilagodijo času (tudi redovno obleko). Pred tem so vse redovne skupnosti delovale podobno, karizma ustanovitelja ni bila v ospredju, tudi v konstitucijah ni bila tako poudarjena kot danes.
Po obdobju stotih let so se poslovile generacije prvih sester in tistih, ki so poznale prvo skupino. Naša skupnost pa se je vrnila k začetkom in študirala, kaj so bila izhodišča našega delovanja, kaj je naše poslanstvo in v čem je danes smisel, da obstajamo. To delo je potekalo takoj po koncilu, ko so bila na novo spisana naša pravila oz. konstitucije – poizkusne l. 1969, prenovljene l. 1981. Te konstitucije vsebujejo veliko koncilske teologije in postajajo vse bolj aktualne. Cerkev namreč šele zdaj s papežem Frančiškom odkriva, kaj je bil duh II. vatikanskega koncila za Cerkev.
Odkrivamo, kaj pomeni, da smo vsi poklicani k svetosti, ne glede na to, katero vlogo v Cerkvi imamo. To je tudi eden od poudarkov naše 150-letnice, sledimo pa tudi vzpodbudam, ki jih Cerkev v tem času daje. Odkrivati in negovati vsakodnevni obraz svetosti pri vsakem posamezniku se mi zdi ena najpomembnejših nalog Cerkve v današnjem času. S tem se vzpostavi tudi nekakšna urejenost, ki ni vsiljena od zgoraj, ampak prihaja od znotraj, iz poklicanosti vsakega posameznika. Čeprav bomo kot Cerkev v prihodnosti številčno manjši, bomo – tako upam – bolj pristno živeli, v osebni svetosti.

- Kako po eni strani nagovarjati to osebno svetost pri vsakem posamezniku, kako odgovarjati na to duhovno žejo, tudi pri ljudeh, ki so se oddaljili od Cerkve, hkrati pa ne siromašiti Božje besede v želji, da bi se približali sodobnemu človeku?
Odkrivati moramo temeljne drže in jih negovati. Bilo bi nevarno, če bi se ljudje, ker bi nas bilo strah ali bi se počutili negotove, zatekali v neke strukture, samo da bi se počutili varne. To ne bi bilo dobro. Smo pa v času, ko je veliko strahu, tudi med mladimi, in posledično je veliko zatekanja v trdo organizirane skupine in skupnosti.
Tudi z vidika duhovnih poklicev Bog še vedno kliče. Mladi o tem premišljujejo in bodo sposobni o tem razmišljati, ko jim bomo pomagali odstraniti vso drugo sodobno navlako, ki prekriva notranjo željo. Pomislimo samo na vso tehnologijo, digitalizacijo, vse podobe, zvoke, impulze in ustvarjanje potreb vseh vrst, ki jih ta svet vsiljuje in nalaga na srca mladih; to gotovo ne prispeva k razmišljanju o bivanjskih vprašanjih ali poklicanosti. Torej je to izziv: kako to nagovarjati, kako to odstirati, kako priti zraven – pri delu z mladimi danes so to aktualna vprašanja.

- Če se še dotaknem usmerjenosti dela – je danes pomembneje poskrbeti za mlade, ali da se Cerkev usmeri v zakonce in posledično utrjuje tudi močno domačo, hišno Cerkev, ali pa da se usmeri v res dobro katehezo otrok …?
Današnja situacija je kompleksna. Recepta, gumba za rešitev ni. Cerkev naj dela z ljudmi, povsod. Posamezni redovi in karizme pa naj se posvečajo svojim prednostnim skupinam in odkrivajo še druge potrebe.
Če izhajam iz začetkov našega reda, so se sestre najprej usmerile v šole. V Sloveniji naša skupnost ni ustanovila takšne izobraževalne ustanove. Delamo pastoralno, med družinami, a na osnovi temeljnega poslanstva, ki je spremljanje najstnic oz. deklet v vseh razvojnih obdobjih. Zaradi njih naslavljamo tudi starše – kot je rekel že Slomšek, da morajo sodelovati starši, Cerkev in država, sicer ni vzgoje. Poskušamo nagovarjati tudi dedke in babice. Vse bolj pa odkrivamo, da je pomembno in zelo aktualno skrbeti za celostno vzgojo deklet in žena. Danes se kar veliko govori o vlogi žensk v Cerkvi, storjenega pa je še vedno malo.
Na osnovi izkustva spremljanja skupin in posameznic vemo, kako neprecenljivo je, da se dekle postavi na svoje noge, da najde osebno identiteto in občutek svobode, da se lahko razvija in poišče svojo življenjsko pot.

M. Erjavec, s. Mojca Šinkovec: "Odkrivamo in vzpodbujamo obraz svetosti pri vsakem posamezniku": Moj pogled, v: Ognjišče 8 (2022), 77-79.

Kategorija: Moj pogled