Ko je Ema v Družini prebrala vabilo na romanje po Slomškovih poteh od Celovca mimo Beljaka, čez Korensko sedlo do Bleda, se je v trenutku odločila: »Grem!« Že vrsto let je v sebi nosila željo, da bi prehodila to pot.
Skupina petih pohodnikov jo je že čakala pred stolnico v Celovcu. Ema je začutila njihove vprašujoče poglede. Bila je vsaj dvajset let starejša, z velikim nahrbtnikom, njihovi pa so bili komaj omembe vredni. Ko je povedala, da ni vajena daljših poti, sta se vodja Vid in njegova žena Milena spogledala. »Težka bo!« so govorili njuni pogledi.
»Nahrbtnik bo pa malo pretežak,« je previdno začel Vid. »Dva para čevljev in še velik del prtljage bomo med potjo pustili pri mojih znancih.«
Odšli so v stolnico, zmolili desetko in krenili na pot.
Kar z lahkoto jim je sledila, po nekaj kilometrih pa je začela malo pešati in čutila je, da so zaradi nje upočasnili korak. K sreči so se po Vrbskem jezeru peljali z ladjico. »Verjetno si je tako tudi Slomšek skrajšal pot,« je dejala Milena, ki je sploh veliko vedela o Slomšku in ji je lajšala pot s pripovedovanjem o njem.
Prenočišče so poiskali v Beljaških Toplicah. »V tem kraju sem se rodila,« je povedala Ema med večerjo. »Tik pred koncem vojne in dve uri pred letalskim napadom.« Vsi so prisluhnili. »Osebje v porodnišnici je bilo do moje mame zelo neprijazno in žaljivo. Zlasti še, ko jim ni uspelo, da bi me zamenjali z novorojenčkom z zajčjo ustnico. “Videla sem, da sem rodila deklico!” je hlipala mama. Vsem sva bili odveč.«
Besede so se trgale iz nje. »Moj oče je bil nekaj tednov pred tem iz delovnega taborišča v Celovcu prestavljen v Trst. Z mamo sta si lahko le dopisovala. Nikoli več se nista videla. Ostala je sama z mano. Med neprijaznimi ljudmi. Ni videla drugega izhoda, kot da se vrne domov. Peš. Čez Korensko sedlo.«
»Zato si se nam pridružila?« je Milena glasno izrekla, kar so čutili vsi.
»Da prehodim in podoživim mamino in svojo pot,« je bilo več vedrine v Eminih besedah. »Mama je vzela na pot samo očetova pisma. Po vojni jo je nova oblast neprestano zasliševala, zato jih je v strahu sežgala. Samo eno kuverto imam v spomin na očeta,« je zamišljeno dodala.
»Sedaj vse razumem,« je dejal Vid, »ampak pot je vendar naporna.«
Zjutraj je imela Ema težke noge. »Hoja vse uredi,« jo je opogumljala Milena in odšli so na pot. Ko je bilo že nekoliko utrujena, so zagrizli v strmino proti Korenskemu sedlu. V obupno strmino. Vsak korak je bil težak . “Le kako je mama zmogla to pot,” se je vedno bolj čudila. Mesec dni po porodu, v negotovosti, kaj se dogaja z očetom, v zmedi ob bližajočem se koncu vojne, skoraj brez hrane in v raztrgani obutvi. Večino vrednih predmetov, ki jih je še imela, je zamenjala z mleko že v Beljaku, zadnje pa med potjo, saj ga je sama izgubila že po nekaj dneh. “Ali sem se na poti ves čas od lakote jokala?” se je spraševala. “Le od kje je mama dobivala moč, da je zmogla ta strašni breg?” Sočutje in spoštovanje do mame sta se utrjevala z vsakim korakom. Prav čutila je, kako blizu sta si postali. S celim telesom jo je čutila, prav tako kot jo je takrat čutila mama, ko jo je nosila v naročju.
Od časa do časa ji je uspelo, da je na kratko zbrano molila, sicer pa je samo prosila: “Jezus, daj mi moči, da ne omagam! Prosim te! Pri tebi je vse mogoče.”
Sem pa tja je slišala kakšen pogovor, sicer pa so si vse povedali s kretnjami in pogledi. Končno, končno se je pot nekoliko zravnala. Pripeljala jih je do cerkvice na Strmcu. Kakšno olajšanje! Kot da ji je padla teža z nog. Kar ni mogla verjeti, da je resnično premagala ta strašni klanec. »Mamin klanec!« si je rekla in v sebi je čutila neizmerno srečo.

Že kar nekaj časa iščem jasen odgovor o stališču Cerkve glede sterilizacije po četrtem carskem rezu. Z medicinskega stališča je že četrti carski rez zelo tvegana operacija, ki ogroža življenje matere. Vem, da je kakršna koli umetna kontracepcija po cerkvenem nauku nedopustna, zanima pa me, ali obstajajo tudi izjemne situacije, kot je moja. Z možem sva bila vedno odprta za življenje, tudi nisva načrtovala četrte nosečnosti, ravno zaradi tega velikega tveganja, pa je bila Gospodova volja takšna, saj sva spočela v času, ko naj to ne bi bilo več možno (v neplodnem obdobju). Zdravnica mi je povedala, da imam ovulacije nepredvidljive, zato se mi ne zdi narobe, če se odločim za sterilizacijo, saj le tako ne tvegam svojega lastnega življenja. Stara sem 35 let, torej je pred mano še nekaj let rodnega obdobja. Razmišljam prav?
Vera
Spoštovana gospa Vera, najprej se vam najlepše zahvaljujem za vaše vprašanje. Izrekam vam občudovanje, da ste se odločili, da sprejmete četrtega otroka, čeprav ste vedeli, da je to tvegano dejanje. Res je medicina danes že precej napredovala in omogoča tudi več rojstev s carskim rezom, kljub temu pa je etično odgovorno, da vzamemo zares opozorila zdravnikov. Končna odločitev je seveda vaša. Cerkev s svojim naukom daje smernice za moralno odločanje vernikov, ne more pa dokončno odločiti v vsakem posameznem primeru.
Sedanji papež Frančišek zelo poudarja, da je pri konkretnih odločitvah pomembno razločevanje, ki pomeni iskanje največjega možnega dobrega v posameznem primeru. Pri tem je potrebno upoštevati nauk Cerkve in specifične okoliščine vsakega posameznega primera. Po njegovem je naloga Cerkve, da spremlja svoje vernike pri njihovih odločitvah. Kot duhovnik imam nalogo, da vas spremljam v tem procesu razločevanja, ki je zahteven. Skupaj z vami želim razmišljati, kakšne so variante in kako se odločiti, da boste lahko živeli v notranjem miru vi in vaša družina – to je tudi Božja volja za vas. Bog je Gospodar in delivec življenja ter si želi življenje.
Verjetno ste seznanjeni, da katoliška Cerkev odločno zavrača vsako neposredno in namerno sterilizacijo. Različni cerkveni dokumenti ponavljajo, da sterilizacija nikoli ni dopustna kot metoda za preprečitev spočetja. Odobravajo zgolj posredno sterilizacijo, kadar zaradi zdravstvenih razlogov pride odstranitve rodilnih organov. Do sedaj se uradna Cerkev še ni neposredno izrekla, kaj narediti po četrtem carskem rezu, vsekakor pa velja, da načelno zavrača sterilizacijo kot metodo za preprečevanje nosečnosti.
Poskušajva sedaj skupaj razmišljati, kaj storiti v vašem konkretnem primeru. V primeru, če bi vam zavezali jajčnike in s tem preprečili možnost oploditve, bi zavarovali svoje življenje, življenje svojih otrok, stabilnost zakonske zveze in možnost zakonske intimnosti. Vaš namen je izbrati življenje v teh težkih okoliščinah. Vsekakor vam ni mogoče očitati, da ne bi bili odprti za življenje, saj imate štiri otroke, za katere želite odgovorno skrbeti tudi v prihodnosti. Želite tudi živeti zakonsko zvezo v zvestobi in izražanju ljubezni. Pri načrtovanju spočetja ne morete računati na vzdržne dneve v ciklusu, ker nimate rednega ciklusa, zato je tveganje še večje. Katere so realne možnosti? Nobena kontracepcija ni popolnoma zanesljiva in – kot ste zapisali – je tudi umetna kontracepcija s strani Cerkve problematična. Zahtevati vzdržno življenje bi bilo za zakonce prevelika zahteva, saj bi lahko postavljalo v nevarnost obstoj in kakovost zakona.

»Glede Prešernove vernosti nisem dvomil ne tedaj ne danes. Po mojem je bil po prepričanju kristjan, čeprav ne vedno praktičen vernik. Izhaja iz krščanske družine, ki je dala vrsto duhovnikov (brat Jurij in več stricev). Če prebiramo njegove poezije brez predsodkov, ne najdemo nobene žal besede proti veri. Nasprotno, preseneča nas bogastvo krščanskega izrazoslovja, verskih simbolov, ki so domači. V mnogih pesmih izpričuje vero v krščanske vrednote. Besedo Bog je zapisal sedemdesetkrat, od tega štirikrat v Zdravljici. Kako bi mogel to storiti, če ne bi imel Boga poprej zapisanega v svojem srcu? Vrhunec pa je izrazil v Krstu, ko je zapisal, “da pravi Bog se kliče Bog ljubezni, da ljubi vse ljudi, svoje otroke” … V svetovnem slovstvu ni lepše definicije Boga.« To je odlomek disertacije Prešernov verski problem, s katero je Anton Požar leta 1944 dosegel naslov doktorja slavistike na univerzi v Padovi. Zaklad znanja je 38 let delil mladim fantom, povečini bodočim duhovnikom, na Srednji verski šoli v Vipavi, predhodnici tamkajšnje Škofijske gimnazije.

ŠOLAL SE JE “V INOZEMSTVU”
Luč sveta je zagledal 27. maja 1912 v kmečki hiši v Petelinjah na Pivškem in bil po tedanji navadi še isti dan krščen v župnijski cerkvi v Šempetru (Pivka). Pet razredov osnovne šole je opravil v letih 1918–1923. Župnik je očeta nagovoril, da je bistrega Tončka septembra leta 1923 napotil v “inozemstvo” – v Šentvid nad Ljubljano, kjer je ob pomoči dobrotnikov in podpori domače hiše nadaljeval šolanje na škofijski klasični gimnaziji. Ko fašistični oblastniki slovenski študirajoči mladini meje zaprli, se je Tone ‘vtihotapil’v Jugoslavijo in tam ostal do mature leta 1931. Jeseni je vstopil v centralno semenišče v Gorici, kjer so bili zbrani bogoslovci štirih narodnosti: Slovenci, Hrvatje, Furlani in Italijani. Po štirih letih študija ga je 29. junija 1938 tržaški škof Alojzij Fogar posvetil v duhovnika. Nastopil je službo kaplana v obsežni fari Hrenovice, kjer je zbiral okrog sebe mladino ter jo navduševal za slovensko besedo ter lepo cerkveno in ljudsko. Enako je ravnal na naslednjih postajah: v Matenji vasi-Štivanu in Lokvi na Krasu. Tam so ga fašisti “iz varnostnih razlogov” aretirali in poslali v internacijo. Tudi tam je nadaljeval študij slavistike na univerzi v Padovi in ga leta 1944 zaključil z doktoratom. Po vojni je deloval v Lokvi in Divači, a so ga komunistični skrajneži pregnali, prav tako iz Tinjana v Istri. Leta 1949 je nastopil službo upravitelja svoje rodne župnije Šempeter na Krasu (Pivka). Pogumno se je lotil dela: ob sodelovanju z arhitektom Jožetom Plečnikom in slikarjem Stanetom Kregarjem je obnovil župnijsko cerkev, cerkveno petje je dvignil na visoko raven in vodil kar tri zbore.

UČITELJ IN VZGOJITELJ BODOČIH DUHOVNIKOV
Po devetih letih uspešnega delovanja v rodni fari ga je dr. Mihael Toroš, apostolski administrator tržaško-koprske škofije, konec avgusta 1958 imenoval za ravnatelja Srednje verske šole (klasične gimnazije) v Vipavi in obenem za profesorja slovenskega in latinskega jezika. S tem se je začelo njegovo 38 let trajajoče plodno profesorsko in vzgojiteljsko delo na SVŠ – škofijski gimnaziji. Po imenovanju za apostolskega administratorja tistega dela goriške nadškofije, ki je po vojni prišel pod Jugoslavijo (oktobra 1947), si je dr. Mihael Toroš kot prvenstveno nalogo zastavil ustanovitev malega semenišča za potrebe Cerkve na Goriškem. To mu je kljub vsem težavam uspelo. 25. avgusta 1950 je Toroš izdal odlok o ustanovitvi semenišča. Za njegov ‘dom’ so izbrali mogočno župnišče v Vipavi. Septembra 1952 je semenišče, ki je delovalo kot dijaški dom, sprejelo prvih 19 gojencev, ki so obiskovali nižjo gimnazijo v Vipavi, višjo pa v Ajdovščini. Leta 1954 je ob ‘tržaški krizi’ semenišče zasedla vojaščina, leta 1955 je bilo ponovno odprto. Ko je oblast leta 1959 načrtovano ukinila višjo gimnazijo v Ajdovščini, je Toroš v Malem semenišču ustanovil Srednjo versko šolo za pripravljanje duhovnikov. Tako je nastalo prvo povojno malo semenišče v Sloveniji z internatom in privatno šolo s programom državne klasične gimnazije. Takoj se je odprlo potrebam mariborske škofije, leta 1962 pa še ljubljanske nadškofije. Srednja verska šola v Vipavi, iz katere je izšlo okoli 200 duhovnikov vseh slovenskih škofij, je delovala do šolskega leta 1990/1991, do rojstva Škofijske gimnazije Vipava.

DALMATINOVA BIBLIJA – SVETA KNJIGA SLOVENSTVA
Društvo za krajevno zgodovino in kulturo Lipa v Pivki je leta 2005 izdalo knjižico dr. Anton Požar. V njej izvemo, kako se vtisnil v spomin tistih, ki so z njim živeli in delali. Škof Jurij Bizjak, ki je bil več let duhovni voditelj v vipavskem semenišču, je zapisal: »Poleg strokovnega znanja je imel v spominu tudi malo enciklopedijo splošnega znanja. Vedel je izredno veliko reči in je lahko takoj stresel iz rokava celo vrsto podatkov z različnih področij.« Profesor Adolf Mežan, diplomirani slavist, ki je v vipavski Srednji verski šoli tudi poučeval slovenščino, je pohvalil Požarjev (ciklostilni) učbenik Oris slovenskega slovstva (1. in 2. del). »Slovensko književnost je znal s krščanskega kota lepo oceniti in osvetliti. Pri pouku je zelo prodorno podajal slovensko literarno in kulturno zgodovino. Profesor Požar je kot ravnatelj v skromnih razmerah oblikoval in zelo povzdignil Srednjo versko šolo v Vipavi. Dobil je ustrezen profesorski kader. Od nas profesorjev je zahteval strokovnost in primerno strogost, zahtevnost do dijakov. Tako je dosegla SVŠ za tiste čase zelo visoko raven in dijakom nudila visoko izobrazbo.« Silvo Fatur, pivški rojak, profesor in ravnatelj postojnske gimnazije je občudoval njegovo “spoštljivo predstavljanje Dalmatinove Biblije, ki jo je bil svoj čas našel nekje na Koroškem onstran meje, zdaj jo je nosil od poslušalca do poslušalca, od slavista do slavista, pri čemer se je moral velike knjige vsak dotakniti. Bilo je kot obred, kot priseganje zvestobe sebi, saj Dalmatinova Biblija po profesorjevem mnenju ni bila le sveta knjiga krščanstva, marveč tudi sveta knjiga slovenstva.”

ČUK, Silvester. dr. Anton Požar (1912–1996). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 38-39.

V času, ki ga je zaznamovala epidemija covida-19 in z njo tudi množična odpoved dogodkov, smo se organizatorji festivala sodobne krščanske glasbe Ritem srca odločili, da lanski festival prestavimo v letošnjo pomlad. Z novim terminom bi radi preizkusili tudi možnost organizacije festivala na prostem, ki bo tako 24. maja letos res potekal pod milim nebom v neposredni okolici Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu v Ljubljani.

Na letošnjem festivalskem odru se bo z novo glasbo predstavilo osem izvajalcev, ki so bili izbrani na predhodnem razpisu. Z nami bodo: SPES, Franci Rotar, Svetnik, Brigita Pintar, Neža in Damjan Pančur, Nika Pirnat, Urška Šutar ter Matej Šoklič. Vsi nastopajoči bodo v živo odpeli svoje nove pesmi ter ob spremljavi festivalskega benda izvedli tudi druge domače in tuje krščanske glasbene uspešnice.
Čaka nas prekrasen pomladni večer pod milim nebom, ki bo zaznamovan s pesmijo in slavljenjem. Vabljeni!

Skupina SPES
SPES je skupina mladih glasbenikov iz Veržeja in Logatca, ki jih poleg družinskih in prijateljskih vezi združuje tudi glasba. Izvaja širok repertoar zlasti sodobne krščanske glasbe, tudi avtorske. »Naš razvoj je zanimiv. Iz začetnih iskric družine Ivančič smo se preimenovali v SPES, kar v latinščini pomeni upanje. V vsakem trenutku življenja je treba ohranjati upanje in ga živeti v polnosti. Edino pravo in zanesljivo upanje je Bog, ki je vedno zvest.«
V desetih letih so s sodobno krščansko glasbo slavili, pričevali, bogatili svete maše, poroke, slavljenja, pričevanja, glasbene večere, koncerte, se udeleževali Ritma duha in Ritma srca ter Marijafesta.
Z ustvarjanjem sodobne krščanske glasbe želijo pričevati Zanj in današnji generaciji približati to čudovito Božjo ljubezen, ki nas obdaja. Preko avtorskih pesmi stremijo k pristnemu izražanju krščanskih vrednot. Na letošnjem festivalu se bo skupina predstavila s pesmijo Ti, ki skriješ.

FRANCI ROTAR
»Po sedmih letih igranja klasike na klavirju in teorije v glasbeni šoli sem preskočil na kitaro. Nekaj prvih akordov mi je pokazal družinski prijatelj, potem pa sem se večino učil prek interneta,« je dejal Franci dodal: »V osnovni in srednji šoli sem pel pri zborih, nato pa sem se malce oddaljil od glasbe. Še vedno sem pisal besedila in igral med prijatelji, nisem pa toliko zahajal v studio. V zadnjem času se s prijatelji trudim, da bi luč sveta ugledalo nekaj novih oz. zame starih pesmi.
Na Ritmu srca si želim nastopati, ker je dobra priložnost, da glasbeniki pokažemo svoje duhovno obarvane pesmi.« Na letošnjem festivalu se bo predstavil s pesmijo Don Boscova.

SVETNIK
Skupino Svetnik smo na glasbenih straneh Ognjišča že večkrat gostili in večina ve, da je skupina že dolgo, vse od leta 2001, dejavna na področju sodobne krščanske glasbe. Ko izvajajo svojo glasbo, zanje to ni nastop za publiko, ampak s petjem in igranjem poskušajo voditi vse zbrane v intimen prostor osebnega srečanja z Gospodom.
Zasedba se je skozi leta veliko spreminjala, steber skupina pa ostaja Tadej Vindiš, ki je tudi večinski avtor glasbe in besedil. Povejmo še, da je skupina do zdaj izdala pet studijskih albumov – peti , ki nosi naslov Popolna ljubezen. Skupina Svetnik je bila tekom let tudi redni udeleženec festivalov Ritem duha, Marijafest in Ritem srca ter s svojim več kot 20-letnim neprekinjenim ustvarjanjem predstavlja enega bolj izkušenih in plodovitih ustvarjalcev na področju slovenske sodobne krščanske glasbe. Na letošnjem festivalu se bo skupina predstavila s pesmijo Glej, prihajam.

BRIGITA PINTAR
Brigita je 24 letna študentka Pedagoške fakultete in prihaja iz Dola pri Ljubljani. O sebi pravi, da je skavtinja, rada ima ples, še posebej pa petje pri maši ter druženje s prijatelji. »Zelo rada poslušam različne zvrsti glasbe, med njimi tudi slovensko in tujo ritmično duhovno glasbo. Letos se bom na Ritmu srca predstavila tretjič, in sicer s pesmijo En Gospod, ena pot, ki sta jo s skupnimi močmi napisala Leon Oblak in Damjan Pančur.«

NEŽA IN DAMJAN PANČUR
Pevka in glasbenica Neža Pančur – Nessy, ki je do nedavnega delovala pod svojim dekliškim priimkom Bračun, je izdala svojo prvo ploščo z naslovom Seznam želja. Ploščo bi lahko označili kot kvaliteten pop izdelek s pridihom nashvillskih kitar, ki njenim skladbam dajejo prepoznaven zvok. Večinski avtor skladb in producent je Nežin soprog Damjan Pančur. Damjan je kot multiinstrumentalist že 15 let prisoten na slovenski glasbeni sceni. Kot avtor je sodeloval na mnogih glasbenih festivalih, kot so Slovenska popevka, Ema, Melodije morja in sonca, Fens ... Na festivalu Ritem srca je v preteklih letih sodeloval kot avtor skladb in izvajalec.
Na festivalu Ritem srca sta Neža in Damjan v zadnjih letih kar stalna gosta, njune pesmi pa se redno vrtijo tudi v programu Radia Ognjišče. Na letošnjem festivalu se bosta predstavila s pesmijo Angel varuh.

NIKA PIRNAT
Nika prihaja iz Jarš pri Domžalah. Po izobrazbi je diplomirana biologinja, bodoča magistrica molekulske biologije in profesorica biologije. Glasba jo spremlja že od malih nog, vse odkar se je začela učiti violino v Glasbeni šoli Domžale. Sodelovala je pri Mladinskem mešanem zboru sv. Stanislava, zborovsko pot je nadaljevala kot članica Ženskega pevskega zbora Moj spev, na samostojni pevski poti pa se je izpopolnjevala tudi na programu jazz petja ter kasneje tudi klasične tehnike petja pri Evi Černe v Centru Černe-Avbelj.
Dandanes glasbeno največ ustvarja v Akustičnem duetu NikaAnže, letos pa se želi z avtorsko skladbo Mesto Jeruzalem samostojno predstaviti tudi na Festivalu sodobne krščanske glasbe Ritem srca, kjer bo nastopila prvič.

URŠKA ŠUTAR
Urška prihaja iz Dekanov in je po poklicu pravnica. O sebi pravi, da rada odkriva globine – »v tišini ter na dolgih sprehodih z Njim, ob opazovanju nežnih Gospodovih del v drugih, ob rolanju, ob branju dobrih knjig ter ob premlevanju svojih vprašanj ali spoznanj s potrpežljivimi sogovorniki. Včasih postane govorjenje preokorno ali morda pretežko. Takrat sem med drugim hvaležna za dar glasbe, ki mi dovoli, da z njo povem in slišim vse tisto, kar še ostaja skrito v meni.« Na letošnjem festivalu se bo predstavila prvič, in sicer s pesmijo Sveta evharistija.

MATEJ SOKLIČ
Matej Šoklič prihaja z Lancovega pri Radovljici. Z ženo imata dve navihani hčerki. Po izobrazi je prof. športne vzgoje, zaposlen pa je v ustanovi Cirius Kamnik kot vzgojitelj gibalno oviranih mladostnikov. Poleg športa ga od vedno spremlja tudi glasba – z njo se je ukvarjal v glasbeni šoli Radovljica, kot študent pa se je vpisal na glasbeno šolo GŠ Vič-Rudnik, kjer se je učil solopetja. Konce tedna preživi z glasbeno skupino (Aufbiks), s katero nastopajo na najrazličnejših dogodkih in slovesnostih. Na letošnjem festivalu se bo predstavil s pesmijo Hiša.

JERMAN, Andrej in ERJAVEC, Matej (Mladinska priloga - Glasba). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 66-67.

tema meseca

Družabna robotika

gost meseca

Tomaž Kunstelj, slovenski veleposlanik v Rimu

glasba

Ansambel Saša Avsenika

Preberite več: Junij 2022

Če za koga, potem zagotovo lahko za Marijo Stanonik rečemo, da je “pridna kot čebelica”. Koliko ‘cvetov’ (knjig) je morala posrkati, da se je nabral tako velik ‘lonec medu’ – ta bogata in dragocena knjiga. Kaj vse nam nudi, nekoliko napove njen podnaslov: »Čebela v naravi in gospodarstvu, slovenski kulturni zgodovini, slovstveni folklori in literaturi«, še več pa kazalo, ki našteva štirinajst ‘panjev’ – poglavij. Knjiga prihaja med bralce ob prvem svetovnem dnevu čebel (20. maja) in 80-letnici Slovenske akademije znanosti in umetnosti, poklanja pa jo častitljiva založba Slovenska matica, ki nosi ime po čebelji kraljici. Njeni ustanovitelji so zapisali: »Mislimo in nabirajmo moči, da ustanovimo Matico slovensko, iz ktere, kakor bučele iz uljnjaka, naj prilete podučilne knjige za naš narod mili.«
Ta knjiga je zares ‘podučilna’, v njej je ogromno gradiva, ki je podano strokovno in obenem poljudno. Najprej zvemo, odkod izvira ime te pridne delavke. Sledita poglavji o čebeli v naravi in starodavnih kulturah. Izčrpno je poglavje o prvih slovenskih (strokovnih) spisih o čebelarstvu, od Valvasorja (1689) prek slavnega Antona Janše (1775) do Franca Pengova (1899).

Marija Stanonik se je rodila na Dobračevi (Žiri). Kot profesorica slovenščine in diplomirana etnologinja se je leta 1974 zaposlila na Inštitutu za narodopisje SAZU v Ljubljani. Je članica Društva slovenskih pisateljev, leta 2015 je bila izvoljena za izredno članico SAZU. Slovstveno folkloristiko je utemeljila kot samostojno disciplino. Njena bibliografija obsega čez 1000 enot. Zasnovala je in ureja knjižno zbirko Glasovi, v kateri je doslej izšlo 51 knjig.

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str 100.

“Dragi mladi, vesel sem, da z vami praznujem šestinsedemdeseti rojstni dan. Rojstni dan in dan krsta nas spominjata na dar življenja in na mladost vere, ki jo Bog nenehno obnavlja. Zato se veselim, ker lahko danes z vami razmišljam o tem, kar je najbolj značilno za mladost, namreč o smislu življenja in poklicanosti,” je dejal papež Janez Pavel II. 18. maja 1996 v Postojni na začetku svojega ‘pogovora’ z mladimi iz vse Slovenije in tudi od drugod. Od tega čudovitega srečanja mineva dvajset let. Takratni mladi, ki so danes že zreli možje in žene sredi življenja, se tega radi spominjajo.

Za poživitev spomina na tega velikega papeža, ki je bil že takrat svetnik, čeprav še ne ‘uradno proglašen’, bo dobrodošla tale knjiga, ki je sicer namenjena najstnikom (to potrjuje tudi oblikovanje naslovnice), gotovo pa bo nagovorila tudi odrasle. Španski pisec bralcu v 29 zelo kratkih poglavjih pripoveduje življenjsko zgodbo Karola Wojtyla – Janeza Pavla II. od rojstva v poljski družini 18. maja 1920 do ‘zadnjega potovanja’ – odhoda v Očetovo hišo 2. aprila 2005.

Za začetna poglavja je imel najbolj zanesljiv vir: knjigo Dar in skrivnost, ki jo je napisal papež sam ob petdesetletnici svojega duhovništva (1996). Zgodba njegovega papeževanja se začne s poglavjem Ne bojte se, kot je zaklical Cerkvi in svetu ob nastopu službe prvega pastirja Cerkve 22. oktobra 1978. Trajala je dobrih sedemindvajset zelo razgibanih in zgodovinsko prelomnih let. Pisec se je moral močno potruditi, da je iz vsega dogajanja izluščil najbolj pomembna dejstva. Branje je privlačno tudi zato, ker knjiga ni pisana v ‘dokumentarni’ obliki, temveč v pogovornem slogu.

Točno leto dni po atentatu (na Trgu sv. Petra), 13. maja 1982, je Janez Pavel II. pokleknil pred Fatimsko Marijo v njenem portugalskem svetišču. Isti dan so obhajali tudi 65. obletnico prvega Marijinega prikazanja pastirčkom Luciji, Jacinti in Frančišku. Tega skrivnostnega sovpadanja se je sveti oče spomnil pred več kot polmilijonsko množico, ki je napolnila ploščad: “Ta dva datuma se tako križata drug z drugim, da v tem vidim poseben klic za prihod sem ... Prišel sem se zahvalit ...”.

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2016) 3, str. 112-13

V zadnjih dneh sem se udeležil dveh izredno pomenljivih dogodkov, ki se med seboj radikalno izključujeta. Prvi dogodek je bila okrogla miza na temo aktualnosti misli akademika prof. dr. Antona Trstenjaka, v Univerzitetni knjižnici Maribor. Naslov okrogle mize je bil: Za človeka gre – aktualnost misli prof. dr. Antona Trstenjaka. “Za človeka gre” je bilo pravzaprav Trstenjakovo geslo. Še posebej me je nagovoril Trstenjakov znani stavek, ki ga je velikokrat ponavljal: »Vküp držmo!« Ker smo majhni, moramo držati skupaj, moči moramo združiti in skupaj delati za dobrobit Slovenije, skupno prihodnost Evrope in sveta.
Drugi dogodek pa je bila predstava To noč sem jo videl, ki je nastala pod mojstrsko taktirko režiserja Janeza Pipana. Odrska priredba, ki traja 4 ure in 20 minut, temelji na Jančarjevem istoimenskem romanu, ki je nastal na temelju resničnih dogodkov. Gre za pripoved o nekaj letih življenja in izginotju Veronike Zarnik. Roman med drugim odlikuje poseben in intriganten način pripovedi. Veronikinemu življenju se bralec/gledalec približa preko petih pripovedovalcev – kako jo je vsak na svoj način videl in doživel: njen nekdanji ljubimec, oficir jugoslovanske kraljeve vojske, njena mama, ki jo zakopana v spomine negotovo in skoraj blodno išče ter pričakuje njeno vrnitev, zdravnik nemške okupacijske vojske, družinska gospodinja in ostareli partizan, ki je bil soudeleženec nepredstavljivega zločina desetih mladih fantov. Gre za okruten in grozljiv umor zakoncev Rada in Ksenije Hribar iz Ljubljane, lastnikov gradu Strmol na Gorenjskem. Partizani so ju 4. januarja 1944 ponoči pod pretvezo in nasilno odvedli pod Krvavec, na Štefanjo goro. Njihov vstop v grad je po tem, ko so povečerjali, spremljalo nasilno zasliševanje in ropanje grajskega premoženja. Naslednji dan ju je deset partizanov iz smeri Štefanje gore odvedlo v smeri proti Mačam, kjer so jih domačini videli, kako ju pozno popoldan zelo pomanjkljivo oblečena ženejo skozi Mače. Nadaljevali so v smeri cerkvice nad Mačami. Grozljivi umor se je zgodil kakih 200 metrov naprej od cerkvice, kjer so ju oba do nagega slekli, se nad njima divjaško izživljali, ju pretepali in brutalno mučili, Ksenijo pa tudi posilili. Naslednji dan sem si ogledal še intervjuja z njunima nečakoma Petrom in Angeliko Hribar.
Samo od sebe se postavi vprašanje: Kako je mogoče, da deset mlajših moških brutalno ubije nekoga popolnoma nedolžnega? Nekoga, ki ni storil ničesar žalega ne njim in ne njihovim bližnjim? Ne samo ubije, ampak se sadistično izživlja, brutalno muči in posiljuje. Kakšno bitje je človek, da je sposoben nečesa tako zlega, pravzaprav demonskega? Izredno pomenljivo je, da so umor zagrešili izključno domačini. Torej moški, ki so ju dobro poznali. Ideološka prepričanost ni zadosten razlog za tovrstno sadistično početje. Moralo je biti nekaj več. Morda so skrivaj občudovali Ksenijino lepoto, bili nevoščljivi Radovi uspešnosti, intelektualni prodornosti in njuni omikanosti. Ta osebnostna poteza je zelo izražena v Jeraneku, ki je skrivaj gojil zaljubljenost v Ksenijo – v realnosti pa kot moški ni zmogel več kot biti ‘marljiv delavec’ na posestvu. Zanimiva bi bila analiza povezanosti med osebnostnimi kompleksi/frustracijami in zlimi dejanji. V zgodovini imamo vse polno takšnih oseb: nizke rasti, jecljavi, šepajoči … (Hitler, Napoleon, Mussolini, Tito, Goebbels, Kardelj …). Očitno so osebne frustracije v tesni zvezi s tem, da človek na neki točki ‘izklopi’ vest, razum in čustva. Izklopi svojo človeškost in postane … Da se tudi on izkaže in dokaže svetu, da nekaj velja, da nekaj pomeni. Verjetno se na ta način dokazuje in obenem maščuje tistim, ki jim to ali ono zavida. Hannah Arendt o banalnosti zla piše: »Največjega zla v zgodovini in še posebej holokavsta niso povzročili fanatiki in sociopati, pač pa navadni ljudje, ki so sprejeli premiso svoje države in sodelovali s predpostavko, da so njihova dejanja nekaj normalnega.« Tovrstna racionalistična razlaga je nezadostna – ne gre namreč zanemariti realnosti obstoja zla in človekovega pristanka na njegovo asistenco. Očitno ljudje z osebnostnimi kompleksi in frustracijami predstavljajo najboljšo osnovo za oblikovanje prikladnega kadra za razvoj ekstremističnih ideoloških prepričanj, ob tem pa tudi široko dovzetnost za asistenco zla, v imenu katerega so tovrstni posamezniki zmožni naravnost demonskih ravnanj. Nujna učna ura za človeštvo, še posebej pa za mlade rodove – roman bi morali uvrstiti med obvezno branje v vseh srednješolskih programih.
Kako naj Slovenec združi Trstenjakov “Vküp držmo!” in demonsko brutalnost desetih moških do Ksenije in Rada? Kako naj Slovenec razume, kaj je brat zmožen narediti bratu/sestri?

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 11.