tema meseca

Kako ravnam z denarjem?

priloga

Blaženi papež Janez Pavel I.

gost meseca

Dr. Ludvik Toplak, predsednik Alma Mater Europaea - ECM

Preberite več: Oktober 2022

Kategorija: Kazalo

Šolarjem, dijakom in njihovim družinam se s septembrom spremeni življenje, saj se začne pouk. Novo šolsko leto začnejo tudi veroučenci. Tokratna gostja meseca s. Magdalena Cimerlajt nam odkriva, kako poteka verouk za osebe s posebnimi potrebami. Sestra se posveča njim in njihovim staršem.

Šolsko leto se začne tudi za profesorje, in če smo v zadnjih letih ob tej pomembni prelomnici na mladinskih straneh več pozornosti namenili vstopu v šolo z vidika otrok in mladih, je vsebina tokratne Teme meseca bolj naslonjena na učitelje in bralca vabi, da vstopi v učilnico tudi skozi učiteljeve oči, njegovo dinamiko priprav in podajanja vsebin, kreativnosti in aktualnosti.

Septembrski številki je priložena položnica za akcijo Za srce Afrike. To akcijo že sedemnajstič pripravljamo s Slovensko karitas. S sredstvi naših bralcev je bilo že marsikaj postorjenega.

Sušno obdobje se nadaljuje in prizori požarov na Krasu so še vedno precej sveži. V tej številki objavljamo pogovor s poveljnikom Gasilske zveze Slovenije, Francijem Petkom, s katerim smo spregovorili o gasilstvu pri nas, o organiziranosti, delovanju in tudi prihodnjih rešitvah, da bi se bolje pripravili na intervencije tovrstnih razsežnosti. In ker pretežen del gasilskega delovanja temelji na prostovoljstvu, smo se dotaknili tudi vprašanj o nagradah in plačilu gasilcem.

Ob koncu septembra bo v Žičah velik praznik, odprtje prenovljene cerkve sv. Janeza Krstnika, ki predstavlja osrednji del Žičke kartuzije. Ta samostan je država Slovenija ob 850-letnici ustanovitve v letu 2015 razglasila za kulturni spomenik državnega pomena. Prinašamo reportažo iz Žič z opisom izvedenega projekta restavratorsko konservatorskih del in vabilom na ogled tega vsebinsko izredno bogatega samostana.

 

Že tradicionalno, letos 41. po vrsti, je srečanje mladih. Prav je, da povabimo mlajši del bralstva na Stično mladih. Festival se bo odvijal 17. septembra v cistercijanskem samostanu v Stični in sicer pod geslom Izberi vihar!. Organizatorji pravijo, da želijo predvsem mlade spodbuditi, da stopijo iz cone udobja, da bi se soočili s svojimi strahovi, težavami in izberejo ‘vihar’, rast, življenje, Boga!

Skozi velike viharje je v zgodovini morala Cerkev. Bila so obdobja, ko se je zdelo, da je bo konec. Pa je po Božji obljubi obstala. Tako se je nekaterim zdelo tudi proti koncu 19 stoletja, ko je propadla papeška država. Toda odgovor vernih ljudi je bila pospešena molitev za Cerkev in papeža. Organizirali so Pijeve procesije. O eni največjih v takratnem avstrijskem cesarstvu pišemo v tokratni prilogi. Veličastna procesija je spodbuda za nas, da pomnožimo svoje molitve za današnjo Cerkev.

Ne spreglejte akcije za nove naročnike, ko dobite zastonj štiri letošnje številke, če se naročite na prihodnji letnik. Ne spreglejte tudi nagrad, ki čakajo srečneže, ki bodo izžrebani. Ponatis je doživela knjiga Pot, iz tujine pa prihajajo kar štiri zanimive otroške knjige. O njih bomo več pisali prihodnjič, saj so znanilke obdobja, ko za vas pripravljamo knjige, s katerimi boste lahko obdarovali najmlajše ob koncu leta.

 

B. Rustja. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 9 (2022), 4.

Kategorija: Beležnica

tema meseca

Prvi šolski dan: V učiteljevih čevljih

gostja meseca

s. uršulinka Magdalena Cimerlajt

na obisku

Prenovljena cerkev v Žički kartuziji

Preberite več: September 2022

Kategorija: Kazalo

Veliki Draški vrh se strmo dviga nad dolino Krme v grebenu V od Tosca, z mogočno S steno, ki jo plezalci zelo cenijo, v Bohinjsko dolino pa kaže svojo značilno piramidasto obliko.  Nenavadno je, da nanj ni speljana nobena označena pot, čeprav gre prav mimo njega vsem dobro znana ‘triglavska magistrala’, vendar je malo takih, ki ga opazijo in vedo, da je z J strani lahko dostopen in ima tudi za poletne popotnike ‘lepo besedo’. Najlepši pristop pelje čez JV greben (s Studorskega prevala), s sestopom (Na konte) si lahko naredimo zanimivo krožno turo. ... "mimogrede" lahko "naberete" še štiri pokljuške dvatisočake (Ablanca, Tosc, M. Draški vrh in Viševnik) ...

kako je to uspelo v enem "zamahu" ... si lahko preberete na naši spletni strani, kjer je tudi zemljevid, še več drugih izhodišč ... zanimivosti

Čuk. Marko, Razgibaj se, odpri oči, v: Ognjišče (2018) 08, str. 98.

Kategorija: Predlogi za razgibavanje

“Najbolj si srečen, ko se daruješ za druge”

(* ob obletnici) »Postal sem duhovnik z željo, da bi bil dober župnik, pozneje sem moral ubrati druga pota, ki mi jih je Bog pokazal. Odgovornost razumem prav v sprejemanju tistih predlogov, ki jih kaže Bog, in ne tistega, kar bi človeku najbolj prijalo. Svoje duhovno življenje razumem v tem, da spreminjam svoje delo v molitev, delo, ki ga opravljamo, pa je molitev, prenesena v življenje. Izrednega pomena je tudi vera v Božjo previdnost. Stalno vidim Božjo roko, ki je vodila vse moje delo.« Tako je ob tridesetletnici revije Ognjišče (1995) povedal njen ustanovitelj in dolgoletni urednik Franc Bole. Ko se ga spominjamo ob devetdesetletnici njegovega rojstva, spoznavamo, da to niso bile prazne besede, ampak vsebina njegovega življenja.
Rodil se je 9. avgusta 1932 kot najmlajši od petih otrok (eden je umrl kot dojenček). »Hvaležen sem staršem, ki so mi dali dobro krščansko vzgojo, podprto z osebnim zgledom.« V otroštvu se mu je izpolnila želja, da je postal mašni strežnik, ki je potem prerasla v mnogovrstno služenje z darovi, prejetimi od Boga. Osnovno šolo je imel v italijanščini, srednjo v hrvaščini, šele na teološki fakulteti je zajemal sveto znanost v slovenščini, ko se je pripravljal na duhovniški poklic. »Uvidel sem, da si najbolj srečen takrat, ko se daruješ za druge. Spominjam se duhovnih vaj pred posvečenjem. Takrat sem jih res doživel kot Božji klic, kot tisto dokončno odločitev, da se hočem darovati Bogu in ljudem.« To darovanje se je začelo z odpovedjo višjemu študiju in prevzemom župnije Postojna, kjer se je kot gorčično zrno 18. aprila 1965 rodilo Ognjišče. Tako je začel uresničevati načrt širiti Jezusovo oznanilo tudi s tiskano besedo, ki ga je že dolgo nosil v srcu. »Ognjišče hoče biti list, ki povezuje v veliko družino vse, ki želijo graditi prihodnost.« S svojim Predalom dobrote spodbuja bralce k dejavni ljubezni do bližnjega. »Življenje je treba gledati z odprtimi očmi in spoznati tudi bedo ljudi. Mi kristjani ne smemo iti mimo njih, kot da jih ni … Tudi če nimamo veliko, smo lahko milijonarji, milijonarji dobrote, saj nas bodo dobra dela priporočala pred Bogom.« Oblastnikom je bila trn v peti vsaka organizirana dobrodelna dejavnost Cerkve in so jo skušali zatreti. »Pomembno je verovati v neke ideale in biti pripravljen žrtvovati se zanje. Po naravi sem optimist, zato me težave zlepa ne spravijo na tla,« odgovarja oče urednik v duhu apostola Pavla. Otipljiva spodbuda bralcev za služenje trpečim so izpovedi trpečih bratov in sester. »Postati moramo občutljivi za trpljenje drugih in se ne naveličati tega dela, ker je plemenito, ker je krščansko.« Sad teh spodbud je bilo slovensko romanje invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje, prvo leta 1969. Tudi to ima vzgojni namen. »Poseben pečat našim romanjem daje množica mladih in tudi starejših pomočnikov, ki se z ljubeznijo posvetijo trpečim. Nihče ne more Bogu reči naš Oče, če ne reče brat, sestra.« Po osamosvojitvi Slovenije je Poštni predal prerasel v Slovensko Karitas, Franc Bole je bil njen direktor. Iskal je poti, kako uresničiti zamisel slovenskega katoliškega radia za oznanjevanje z govorjeno in živo besedo – in leta 1994 se je oglasil Radio Ognjišče, najprej iz Kopra in kmalu nato iz Ljubljane. »Ko smo ustanavljali revijo Ognjišče, seveda nismo mogli niti sanjati o radiu. Zdaj je to mogoče in lahko bomo dosegli veliko več ljudi. Ne samo verske oddaje, vse, kar plemeniti, vzgaja in nas navaja k lepšemu življenju, je oznanjevanje Jezusove vesele novice.« Njegovo zvesto služenje se je končalo 18. februarja 2020, nekaj tednov pred izbruhom covida. ‘Svojega’ romanja na Brezje se je zadnjikrat udeležil 15. junija 2019. Takrat je dejal: »Včasih sem veliko obhajal in poskrbel tudi za maziljenje, zdaj pa se usedem in čakam, da pridejo in drugi mene mazilijo, ker sem potreben.« Lahko smo prepričani, da te je nebeški Oče za tvojo ljubezen do njegovih otrok mazilil z oljem veselja – ker si vreden!

S. ČUK. Franc Bole: “Najbolj si srečen, ko se daruješ za druge”: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2022), 91.

Kategorija: Pričevanje

"Odkrivamo in vzpodbujamo obraz svetosti pri vsakem posamezniku"

Petega avgusta 2022 sestre Hčere Marije Pomočnice (FMA) praznujejo 150. obletnico ustanovitve reda (1872). Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s s. Mojco Šimenc, ki je višja predstojnica Slovensko-hrvaške inšpektorije Marije Pomagaj. Osvetlila sva pomen tega jubileja ter predvsem izzive, ki jih kot redovnice prepoznavajo v današnjem času.

- Vaša redovna družba FMA je bila ustanovljena leta 1872. Kaj bi lahko povedali o začetkih skupnosti in takratnem času?
Odkrivanje zgodovine skupnosti prinaša nova spoznanja. Ti začetki so zanimivi; dobro poznamo delovanje don Boska s fanti; listine pa povedo, da je don Bosko resno razmišljal, kako bi poskrbel tudi za dekleta. Imel je videnje, v katerem mu je Marija pokazala skupino deklet ter naročila, naj poskrbi zanje. Don Bosko je iskal osebo, ki bi ji to lahko zaupal. Poskušal je večkrat – z redovnicami, pa z ženami, ki so vodile sirotišnice in podobno, vendar nič od tega ni zaživelo. Vse dokler se ni odpravil v majhno vasico Mornese, kjer je župnik tudi bil salezijanec, in tam je našel skupino deklet, ki so pod vodstvom Marije Dominike Mazzarello izvajale delo z dekleti na enak način, se pravi s preventivnim vzgojnim sistemom, kot don Bosko. To je bil trenutek, ki ga je don Bosko prepoznal kot priložnost, da ustanovi redovno družbo. In tako je 5. avgusta leta 1872 prva skupina sester izpovedala zaobljube uboštva, čistosti in pokorščine v Družbi FMA.
Sicer je pa marsikaj, kar se je takrat dogajalo, težko razložiti in razumeti, tudi z vidika širjenja družbe – po smrti ustanoviteljice pri njenih 44 letih, 9 let po ustanovitvi, je bilo že 166 sester v 26 skupnostih, in to ne samo v Italiji, ampak tudi v Franciji, Urugvaju in Argentini.

- Tako se je začelo. Glede na vaše besede, da je zanimivo odkrivanje teh začetkov – do kakšnih spoznanj pa ste recimo na nivoju celotne družbe v zadnjem času še prišli?
Lepo je raziskovati in ugotavljati, kako močno je bila v začetke naše redovne skupnosti vključena Marija Pomočnica. Poleg don Boskovih videnj je tudi Marija Dominika imela videnje. Slišala je besede: »Tebi jih zaupam!« in videla skupino deklet ter tudi že stavbo, v kateri naj bi živele. To se je nadaljevalo tudi kasneje. Don Bosko je nekoč prišel v glavno redovno hišo FMA na obisk in tam doživel, da Marija stopa po hiši, videl jo je; poskušal je razložiti sestram, da je Marija prisotna v njihovem delovanju in da s svojim plaščem pokriva njihovo hišo.

Iz tega dogodka je izbira gesla ob letošnjem praznovanju 150-letnice, saj smo izpostavile ravno to misel: »Marija stopa po tej hiši!« In ob besedi, da Marija že 150 let stopa po tej hiši, je mogoče razmišljati marsikaj.

- Kako pa se je ta skupnost širila bolj na vzhod, v Slovenijo, tudi druge države na Balkanu?
Če malce pogledava po drugih državah, prav letos nekatere skupnosti, recimo v Nemčiji, na Poljskem, v Indiji itd., praznujejo 100-letnico. Me smo uradno gledano mlajše: v Sloveniji smo od leta 1936. Vendar ta številka potrebuje stavek ali dva razlage. Če so namreč v druge države iz Italije odhajale predvsem Italijanke, ki so šle kot misijonarke z namenom ustanovitve redovne skupnosti, pogosto tudi kot pomoč izseljencem, in so šle nekako v svojo govorno skupnost, so v Slovenijo naše redovniško življenje prinesle slovenske sestre, ki so se pridružile redu v Italiji. Prva Slovenka je zaobljube izrekla že l. 1910 – to je bila Marija Šuligoj. Do leta 1936 je bilo slovenskih sester kar 44. Nekatere so šle v misijone, nekatere so delale v Italiji. Slovenke so bile v Italiji zelo cenjene, bile po italijanskih skupnostih tudi predstojnice itd. Prva skupina štirih sester je bila poslana v Slovenijo na prošnjo salezijancev, v kasnejših letih so prišle še druge. Prvo skupino je vodila s. Alojzija Domanjko, ki je bila nato še dolgo časa predstojnica skupnosti v Sloveniji.

- Sestre FMA ste prisotne po celi Sloveniji – lahko opišete, kako se je nato skupnost širila po Sloveniji?
V Sloveniji se je prva skupnost vzpostavila v Ljubljani, na Karlovški 22; začele so z oratorijem, otroškim vrtcem in internatom. Nato so po letu 1948 sestre bile razgnane. Nekatere so šle v službe, druge so gospodinjile po župniščih; so bile pa ves čas osebno spremljane od s. Alojzije, ki je vložila veliko truda v to, da je skrbno ohranjala stik z njimi in spodbujala redovni duh. In spet zanimivo: v tistem času ni nobena izmed sester zapustila redovnega življenja in so se vse vrnile v skupnost, ko je bila ta možnost.
Skupnosti po Sloveniji so se oblikovale počasi, tiho in znotraj zgodovinskih danosti. V Sloveniji se za prvo skupnost šteje Rakovnik (l. 1948 gospodinjstvo pri salezijancih), takoj nato na Gornjem trgu leta 1949, v prvih letih zgolj kot bivanje v neki shrambi, danes pa imamo tam lep študentski dom.
Bolj redna skupnost je bila vzpostavljena na Reki leta 1959. V bližini salezijanske župnijske cerkve Marije Pomočnice je bila naprodaj hiša, ki je imela enak naslov, Karlovška 22, kot prva hiša tukaj v Ljubljani. Ob tem človeka še danes spreleti in v tem so sestre videle znamenje, da hišo kupijo. V njej so živele kandidatke.
Nato smo na Bledu l. 1968 dobile od zakoncev Zupan v dar gospodarsko poslopje, ki smo ga s pomočjo dobrotnikov uredile v hišo, in od takrat naprej je bil tam noviciat, ki se je na Bled preselil iz Lovrana. Danes pa je tam dom duhovnosti. Od leta 1984 smo na Rakovniku v svoji hiši. Štiri leta kasneje smo odprle skupnost v Radljah ob Dravi, leta 1991 v Murski Soboti, kjer so sestre začele z varstvom otrok v hiši, to je preraslo v vrtec, danes Župnijski vrtec Lavra. Z odprtjem novih škofij se je naše poslanstvo še razširilo, saj smo začele delati tudi v pisarni škofije Murska Sobota in odprle smo skupnost v škofiji Novo mesto.
Kot prelomnice našega delovanja bi omenila tudi vsakokratni vrhovni zbor, ki ga imamo vsakih 6 let; ta je priložnost, da pregledamo naše delo, našo temeljno usmeritev in vsakič znova posodobimo besedišče glede na čas, s tem pa damo novo usmeritev za delo.

- Kako se je vaše delo, vaše poslanstvo spreminjalo in dopolnjevalo v zadnjih desetletjih? Kako je bilo s spreminjanjem tega besedišča, je šlo bolj za korake evolucije, ali je bilo treba narediti tudi kakšne korenitejše spremembe?
Sama sem k sestram prišla leta 1984 in zaobljube izrekla leta 1990. Imam spomin na čas v Jugoslaviji in na čas kasneje. V pogledu na 150-letnico in tudi obdobje zadnjih 30 let bi (kot osebno mnenje, ne kot zgodovinsko dejstvo) izpostavila predvsem, da je ta čas daljši, kot so leta. 150-letnica se v luči zgodovine Cerkve sliši zelo kratko obdobje, a naša se je zgodila v času velikih sprememb.
Naša skupnost je nastala v času, ko so se stvari nekako še vrtele v tradicionalnem kolesju, vendar so se že pojavljali klici po spremembah, po novem … Veliko spremembo za redovno življenje je prinesel II. vatikanski koncil, saj je redovne skupnosti povabil, naj se vrnejo k prvotnemu duhu ustanovitelja, a se prilagodijo času (tudi redovno obleko). Pred tem so vse redovne skupnosti delovale podobno, karizma ustanovitelja ni bila v ospredju, tudi v konstitucijah ni bila tako poudarjena kot danes.
Po obdobju stotih let so se poslovile generacije prvih sester in tistih, ki so poznale prvo skupino. Naša skupnost pa se je vrnila k začetkom in študirala, kaj so bila izhodišča našega delovanja, kaj je naše poslanstvo in v čem je danes smisel, da obstajamo. To delo je potekalo takoj po koncilu, ko so bila na novo spisana naša pravila oz. konstitucije – poizkusne l. 1969, prenovljene l. 1981. Te konstitucije vsebujejo veliko koncilske teologije in postajajo vse bolj aktualne. Cerkev namreč šele zdaj s papežem Frančiškom odkriva, kaj je bil duh II. vatikanskega koncila za Cerkev.
Odkrivamo, kaj pomeni, da smo vsi poklicani k svetosti, ne glede na to, katero vlogo v Cerkvi imamo. To je tudi eden od poudarkov naše 150-letnice, sledimo pa tudi vzpodbudam, ki jih Cerkev v tem času daje. Odkrivati in negovati vsakodnevni obraz svetosti pri vsakem posamezniku se mi zdi ena najpomembnejših nalog Cerkve v današnjem času. S tem se vzpostavi tudi nekakšna urejenost, ki ni vsiljena od zgoraj, ampak prihaja od znotraj, iz poklicanosti vsakega posameznika. Čeprav bomo kot Cerkev v prihodnosti številčno manjši, bomo – tako upam – bolj pristno živeli, v osebni svetosti.

- Kako po eni strani nagovarjati to osebno svetost pri vsakem posamezniku, kako odgovarjati na to duhovno žejo, tudi pri ljudeh, ki so se oddaljili od Cerkve, hkrati pa ne siromašiti Božje besede v želji, da bi se približali sodobnemu človeku?
Odkrivati moramo temeljne drže in jih negovati. Bilo bi nevarno, če bi se ljudje, ker bi nas bilo strah ali bi se počutili negotove, zatekali v neke strukture, samo da bi se počutili varne. To ne bi bilo dobro. Smo pa v času, ko je veliko strahu, tudi med mladimi, in posledično je veliko zatekanja v trdo organizirane skupine in skupnosti.
Tudi z vidika duhovnih poklicev Bog še vedno kliče. Mladi o tem premišljujejo in bodo sposobni o tem razmišljati, ko jim bomo pomagali odstraniti vso drugo sodobno navlako, ki prekriva notranjo željo. Pomislimo samo na vso tehnologijo, digitalizacijo, vse podobe, zvoke, impulze in ustvarjanje potreb vseh vrst, ki jih ta svet vsiljuje in nalaga na srca mladih; to gotovo ne prispeva k razmišljanju o bivanjskih vprašanjih ali poklicanosti. Torej je to izziv: kako to nagovarjati, kako to odstirati, kako priti zraven – pri delu z mladimi danes so to aktualna vprašanja.

- Če se še dotaknem usmerjenosti dela – je danes pomembneje poskrbeti za mlade, ali da se Cerkev usmeri v zakonce in posledično utrjuje tudi močno domačo, hišno Cerkev, ali pa da se usmeri v res dobro katehezo otrok …?
Današnja situacija je kompleksna. Recepta, gumba za rešitev ni. Cerkev naj dela z ljudmi, povsod. Posamezni redovi in karizme pa naj se posvečajo svojim prednostnim skupinam in odkrivajo še druge potrebe.
Če izhajam iz začetkov našega reda, so se sestre najprej usmerile v šole. V Sloveniji naša skupnost ni ustanovila takšne izobraževalne ustanove. Delamo pastoralno, med družinami, a na osnovi temeljnega poslanstva, ki je spremljanje najstnic oz. deklet v vseh razvojnih obdobjih. Zaradi njih naslavljamo tudi starše – kot je rekel že Slomšek, da morajo sodelovati starši, Cerkev in država, sicer ni vzgoje. Poskušamo nagovarjati tudi dedke in babice. Vse bolj pa odkrivamo, da je pomembno in zelo aktualno skrbeti za celostno vzgojo deklet in žena. Danes se kar veliko govori o vlogi žensk v Cerkvi, storjenega pa je še vedno malo.
Na osnovi izkustva spremljanja skupin in posameznic vemo, kako neprecenljivo je, da se dekle postavi na svoje noge, da najde osebno identiteto in občutek svobode, da se lahko razvija in poišče svojo življenjsko pot.

M. Erjavec, s. Mojca Šinkovec: "Odkrivamo in vzpodbujamo obraz svetosti pri vsakem posamezniku": Moj pogled, v: Ognjišče 8 (2022), 77-79.

Kategorija: Moj pogled

Drugi počitniški in poletni mesec avgust običajno zaznamuje brez­skrb­nost, letos pa ga zaznamuje skrb zaradi vročine, suše in požarov, pa tudi skrb, kako bo z oskrbo hrane in energije v prihodnjih mesecih. Ne bi bilo prav, da se predajamo malodušju, ampak se moramo v danih razmerah truditi, opravljati svoje dolžnosti, dobro delati in delati dobro.

Prejšnji počitniški mesec smo vas v prilogi povabili na ogled Plečnikove sakralne umetnosti po Sloveniji, tokrat predstavljamo njegovo umetnost po cerkvah v Ljubljani. Globoko verni umetnik nam je lahko navdih v prizadevanju, da v življenju naredimo kaj dobrega in lepega.

Tokratni gost meseca Rafko Klemenčič nam bo spregovoril o svetovnem srečanju družin v Rimu ter pomenu družine v našem času. O pomenu zakona in družine na svoj način spregovorita mož in žena, ki je svojemu življenjskemu sopotniku darovala ledvico. Taka pričevanja so toliko bolj dobrodošla v času, ko v naši družbi nekateri želijo zmanjšati pomen zakona in družine.

V začetku avgusta sestre Hčere Marije Pomočnice praznujejo 150. obletnico ustanovitve reda. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s predstojnico s. Mojco Šimenc in pogledali na vlogo ter poslanstvo njihovega reda.

Zanimiva je kolumna izpod peresa Roka Piska z naslovom Kako se učim biti boter. Zapis, kakšno je z očmi botra preživljanje dela počitnic s svojim birmancem na skupnem romanju in kaj vse taka izkušnja prinese. Mogoče še za marsikakšnega botra ni prepozno, da se tudi v počitnicah spomni na svojo birmanko, svojega birmanca.

 

V vročih poletnih dneh pogosto pomislimo na bolj hladne kraje, eden takih je gotovo kje v Posočju. Kot namig za potep tokrat predstavljamo Pot ob Tolminki, ki se začne pod Volčanskim mostom in nadaljuje v smeri sotočja Tolminke in Soče. Gre za dober kilometer in pol dolgo učno pot, kjer je devet učnih tabel.

In ko smo že pri učnih zanimivostih – poglejmo še na morje in v vodo – si lahko odgovorimo tudi na zanimivo vprašanje, koliko časa zdržijo delfini pod vodo. Končno te živali lahko srečamo tudi v slovenskem morju, če imamo srečo. Kako živijo, kakšne razdalje preplavajo, se kdaj utrudijo in predvsem, kako je z njihovim dihanjem … pa v tokratnem članku.

Prihodnjič se začne nov podlistek izpod peresa Aca Jeranta Stisk življenja, ki ga bralci Ognjišča dobro poznajo, saj je pri nas že izdal knjigo in pisal podlistek. Tokratno njegovo delo zajema iz sodobnega življenja. Tistim, ki sprašujete ali bo dosedanji podlistek Le eno je potrebno, ki govori o življenju velikega misijonarja med Indijanci Friderika Barage, izšel v knjigi, odgovarjamo, da že pripravljamo izid te knjige.

V počitniških mesecih vas spominjamo na poletno ponudbo Ognjišča, ki jo lahko najdete na spletu in smo jo objavili v prejšnji številki. Prepričani smo, da boste v njej dobili kaj zanimivega tudi zase.

B. Rustja. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 8 (2022), 4.

Kategorija: Beležnica

Evangelist Marko poroča o srečanju Jezusa z mladim človekom, ki je padel pred njim na kolena in ga vprašal, kaj naj stori, da bo deležen večnega življenja (Mr 10,17-21). V tem vprašanju je izziv za sleherno življenje, tudi naše: želja po polnem, neskončnem življenju. Toda kako naj ga dosežemo? Po kateri poti? Živeti zares, živeti plemenito ... Koliko mladih si želi živeti in si potem uničijo življenje, ko se odločijo za prazne stvari.
Nekateri mislijo, da bi bilo bolje ugasniti to težnjo po polnem življenju, ker je tvegana. Posebej mladim bi rad povedal: naši najhujši sovražniki niso konkretni problemi, čeprav so resni in zapleteni: največja nevarnost življenja je nezdrav duh prilagodljivosti, ki pa ni krotkost ali ponižnost, temveč povprečnost, malodušnost. Ali je povprečen mlad človek lahko človek s prihodnostjo ali ne? Ne! Obtiči tam, ne raste, ne bo uspešen. Tisti mladi ljudje, ki jih je strah vsega, ne bodo napredovali. Nič malodušnosti, nič povprečnosti! Treba je živeti, ne pa životariti. Povprečneži životarijo. Treba je prositi nebeškega Očeta, da podeli današnjim mladim dar zdravega nemira ... Življenje mladega je iti naprej, biti nemiren, zdravo nemiren, sposoben, da se ne zadovoljiš z življenjem brez lepote, brez barv. Če mladi ne bodo lačni resničnega življenja, se sprašujem, kam bo šlo človeštvo? Kam bo šlo človeštvo z mladimi, ki so ravnodušni in niso nemirni?
Vprašanje mladeniča iz evangelija, ki smo ga slišali, je v vsakem od nas: kako najti življenje, življenje v izobilju, srečo? Jezus odgovarja: “Zapovedi poznaš” in mu našteje del Božjih zapovedi. To je vzgojni postopek, s katerim ga hoče Jezus privesti na določeno mesto; že iz njegovega vprašanja je razvidno, da ta človek nima polnega življenja, išče nekaj več, je nemiren. Torej kaj mora doumeti? Odgovori: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval od svoje mladosti« (Mr 10,20).

Kako preidemo od mladosti do zrelosti? Takrat, ko začnemo sprejemati svoje meje. Odrasli postanemo, ko se zazremo vase in se zavemo tega, kar nam manjka. Ta človek je prisiljen priznati, da vse tisto, kar lahko stori, ne presega zgornje meje, ne gre čez rob.
Kako lepo je biti možje in žene! Kako dragoceno je naše življenje! In vendar je neka resnica, ki jo je človek v zgodovini zadnjih stoletij pogosto zavračal s tragičnimi posledicami: resnica o njegovih mejah.
Če bi imeli možnost izbirati med originalom in kopijo, mar bi se kdo odločil za kopijo? Tukaj je izziv: najti original življenja, ne kopije. Jezus nam ne ponuja nadomestkov, temveč pravo življenje, pravo ljubezen, pravo bogastvo! Kako nam bi mogli mladi slediti na poti vere, če ne vidijo, da se mi odločamo za original, če vidijo, da vztrajamo v polovičarstvu? Grdo je naleteti na polovične kristjane – dovolim si reči – ‘palčke’; rastejo do neke mere, potem pa ne več; kristjane s skrčenim, zaprtim srcem. Ni lepo naleteti na vse to. Potrebujem zgled nekoga, ki me povabi na ‘preko’, na ‘več’, da nekoliko zrastem. Sveti Ignacij je ta ‘več’ imenoval ogenj, gorečnost v dejavnosti, ki predrami tiste, ki so zaspali.

Kateheza papeža Frančiška o Božjih zapovedih pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra 13. junija 2018

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 31.

Kategorija: Papež spodbuja