»Glede Prešernove vernosti nisem dvomil ne tedaj ne danes. Po mojem je bil po prepričanju kristjan, čeprav ne vedno praktičen vernik. Izhaja iz krščanske družine, ki je dala vrsto duhovnikov (brat Jurij in več stricev). Če prebiramo njegove poezije brez predsodkov, ne najdemo nobene žal besede proti veri. Nasprotno, preseneča nas bogastvo krščanskega izrazoslovja, verskih simbolov, ki so domači. V mnogih pesmih izpričuje vero v krščanske vrednote. Besedo Bog je zapisal sedemdesetkrat, od tega štirikrat v Zdravljici. Kako bi mogel to storiti, če ne bi imel Boga poprej zapisanega v svojem srcu? Vrhunec pa je izrazil v Krstu, ko je zapisal, “da pravi Bog se kliče Bog ljubezni, da ljubi vse ljudi, svoje otroke” … V svetovnem slovstvu ni lepše definicije Boga.« To je odlomek disertacije Prešernov verski problem, s katero je Anton Požar leta 1944 dosegel naslov doktorja slavistike na univerzi v Padovi. Zaklad znanja je 38 let delil mladim fantom, povečini bodočim duhovnikom, na Srednji verski šoli v Vipavi, predhodnici tamkajšnje Škofijske gimnazije.

ŠOLAL SE JE “V INOZEMSTVU”
Luč sveta je zagledal 27. maja 1912 v kmečki hiši v Petelinjah na Pivškem in bil po tedanji navadi še isti dan krščen v župnijski cerkvi v Šempetru (Pivka). Pet razredov osnovne šole je opravil v letih 1918–1923. Župnik je očeta nagovoril, da je bistrega Tončka septembra leta 1923 napotil v “inozemstvo” – v Šentvid nad Ljubljano, kjer je ob pomoči dobrotnikov in podpori domače hiše nadaljeval šolanje na škofijski klasični gimnaziji. Ko fašistični oblastniki slovenski študirajoči mladini meje zaprli, se je Tone ‘vtihotapil’v Jugoslavijo in tam ostal do mature leta 1931. Jeseni je vstopil v centralno semenišče v Gorici, kjer so bili zbrani bogoslovci štirih narodnosti: Slovenci, Hrvatje, Furlani in Italijani. Po štirih letih študija ga je 29. junija 1938 tržaški škof Alojzij Fogar posvetil v duhovnika. Nastopil je službo kaplana v obsežni fari Hrenovice, kjer je zbiral okrog sebe mladino ter jo navduševal za slovensko besedo ter lepo cerkveno in ljudsko. Enako je ravnal na naslednjih postajah: v Matenji vasi-Štivanu in Lokvi na Krasu. Tam so ga fašisti “iz varnostnih razlogov” aretirali in poslali v internacijo. Tudi tam je nadaljeval študij slavistike na univerzi v Padovi in ga leta 1944 zaključil z doktoratom. Po vojni je deloval v Lokvi in Divači, a so ga komunistični skrajneži pregnali, prav tako iz Tinjana v Istri. Leta 1949 je nastopil službo upravitelja svoje rodne župnije Šempeter na Krasu (Pivka). Pogumno se je lotil dela: ob sodelovanju z arhitektom Jožetom Plečnikom in slikarjem Stanetom Kregarjem je obnovil župnijsko cerkev, cerkveno petje je dvignil na visoko raven in vodil kar tri zbore.

UČITELJ IN VZGOJITELJ BODOČIH DUHOVNIKOV
Po devetih letih uspešnega delovanja v rodni fari ga je dr. Mihael Toroš, apostolski administrator tržaško-koprske škofije, konec avgusta 1958 imenoval za ravnatelja Srednje verske šole (klasične gimnazije) v Vipavi in obenem za profesorja slovenskega in latinskega jezika. S tem se je začelo njegovo 38 let trajajoče plodno profesorsko in vzgojiteljsko delo na SVŠ – škofijski gimnaziji. Po imenovanju za apostolskega administratorja tistega dela goriške nadškofije, ki je po vojni prišel pod Jugoslavijo (oktobra 1947), si je dr. Mihael Toroš kot prvenstveno nalogo zastavil ustanovitev malega semenišča za potrebe Cerkve na Goriškem. To mu je kljub vsem težavam uspelo. 25. avgusta 1950 je Toroš izdal odlok o ustanovitvi semenišča. Za njegov ‘dom’ so izbrali mogočno župnišče v Vipavi. Septembra 1952 je semenišče, ki je delovalo kot dijaški dom, sprejelo prvih 19 gojencev, ki so obiskovali nižjo gimnazijo v Vipavi, višjo pa v Ajdovščini. Leta 1954 je ob ‘tržaški krizi’ semenišče zasedla vojaščina, leta 1955 je bilo ponovno odprto. Ko je oblast leta 1959 načrtovano ukinila višjo gimnazijo v Ajdovščini, je Toroš v Malem semenišču ustanovil Srednjo versko šolo za pripravljanje duhovnikov. Tako je nastalo prvo povojno malo semenišče v Sloveniji z internatom in privatno šolo s programom državne klasične gimnazije. Takoj se je odprlo potrebam mariborske škofije, leta 1962 pa še ljubljanske nadškofije. Srednja verska šola v Vipavi, iz katere je izšlo okoli 200 duhovnikov vseh slovenskih škofij, je delovala do šolskega leta 1990/1991, do rojstva Škofijske gimnazije Vipava.

DALMATINOVA BIBLIJA – SVETA KNJIGA SLOVENSTVA
Društvo za krajevno zgodovino in kulturo Lipa v Pivki je leta 2005 izdalo knjižico dr. Anton Požar. V njej izvemo, kako se vtisnil v spomin tistih, ki so z njim živeli in delali. Škof Jurij Bizjak, ki je bil več let duhovni voditelj v vipavskem semenišču, je zapisal: »Poleg strokovnega znanja je imel v spominu tudi malo enciklopedijo splošnega znanja. Vedel je izredno veliko reči in je lahko takoj stresel iz rokava celo vrsto podatkov z različnih področij.« Profesor Adolf Mežan, diplomirani slavist, ki je v vipavski Srednji verski šoli tudi poučeval slovenščino, je pohvalil Požarjev (ciklostilni) učbenik Oris slovenskega slovstva (1. in 2. del). »Slovensko književnost je znal s krščanskega kota lepo oceniti in osvetliti. Pri pouku je zelo prodorno podajal slovensko literarno in kulturno zgodovino. Profesor Požar je kot ravnatelj v skromnih razmerah oblikoval in zelo povzdignil Srednjo versko šolo v Vipavi. Dobil je ustrezen profesorski kader. Od nas profesorjev je zahteval strokovnost in primerno strogost, zahtevnost do dijakov. Tako je dosegla SVŠ za tiste čase zelo visoko raven in dijakom nudila visoko izobrazbo.« Silvo Fatur, pivški rojak, profesor in ravnatelj postojnske gimnazije je občudoval njegovo “spoštljivo predstavljanje Dalmatinove Biblije, ki jo je bil svoj čas našel nekje na Koroškem onstran meje, zdaj jo je nosil od poslušalca do poslušalca, od slavista do slavista, pri čemer se je moral velike knjige vsak dotakniti. Bilo je kot obred, kot priseganje zvestobe sebi, saj Dalmatinova Biblija po profesorjevem mnenju ni bila le sveta knjiga krščanstva, marveč tudi sveta knjiga slovenstva.”

ČUK, Silvester. dr. Anton Požar (1912–1996). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 38-39.

V času, ki ga je zaznamovala epidemija covida-19 in z njo tudi množična odpoved dogodkov, smo se organizatorji festivala sodobne krščanske glasbe Ritem srca odločili, da lanski festival prestavimo v letošnjo pomlad. Z novim terminom bi radi preizkusili tudi možnost organizacije festivala na prostem, ki bo tako 24. maja letos res potekal pod milim nebom v neposredni okolici Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu v Ljubljani.

Na letošnjem festivalskem odru se bo z novo glasbo predstavilo osem izvajalcev, ki so bili izbrani na predhodnem razpisu. Z nami bodo: SPES, Franci Rotar, Svetnik, Brigita Pintar, Neža in Damjan Pančur, Nika Pirnat, Urška Šutar ter Matej Šoklič. Vsi nastopajoči bodo v živo odpeli svoje nove pesmi ter ob spremljavi festivalskega benda izvedli tudi druge domače in tuje krščanske glasbene uspešnice.
Čaka nas prekrasen pomladni večer pod milim nebom, ki bo zaznamovan s pesmijo in slavljenjem. Vabljeni!

Skupina SPES
SPES je skupina mladih glasbenikov iz Veržeja in Logatca, ki jih poleg družinskih in prijateljskih vezi združuje tudi glasba. Izvaja širok repertoar zlasti sodobne krščanske glasbe, tudi avtorske. »Naš razvoj je zanimiv. Iz začetnih iskric družine Ivančič smo se preimenovali v SPES, kar v latinščini pomeni upanje. V vsakem trenutku življenja je treba ohranjati upanje in ga živeti v polnosti. Edino pravo in zanesljivo upanje je Bog, ki je vedno zvest.«
V desetih letih so s sodobno krščansko glasbo slavili, pričevali, bogatili svete maše, poroke, slavljenja, pričevanja, glasbene večere, koncerte, se udeleževali Ritma duha in Ritma srca ter Marijafesta.
Z ustvarjanjem sodobne krščanske glasbe želijo pričevati Zanj in današnji generaciji približati to čudovito Božjo ljubezen, ki nas obdaja. Preko avtorskih pesmi stremijo k pristnemu izražanju krščanskih vrednot. Na letošnjem festivalu se bo skupina predstavila s pesmijo Ti, ki skriješ.

FRANCI ROTAR
»Po sedmih letih igranja klasike na klavirju in teorije v glasbeni šoli sem preskočil na kitaro. Nekaj prvih akordov mi je pokazal družinski prijatelj, potem pa sem se večino učil prek interneta,« je dejal Franci dodal: »V osnovni in srednji šoli sem pel pri zborih, nato pa sem se malce oddaljil od glasbe. Še vedno sem pisal besedila in igral med prijatelji, nisem pa toliko zahajal v studio. V zadnjem času se s prijatelji trudim, da bi luč sveta ugledalo nekaj novih oz. zame starih pesmi.
Na Ritmu srca si želim nastopati, ker je dobra priložnost, da glasbeniki pokažemo svoje duhovno obarvane pesmi.« Na letošnjem festivalu se bo predstavil s pesmijo Don Boscova.

SVETNIK
Skupino Svetnik smo na glasbenih straneh Ognjišča že večkrat gostili in večina ve, da je skupina že dolgo, vse od leta 2001, dejavna na področju sodobne krščanske glasbe. Ko izvajajo svojo glasbo, zanje to ni nastop za publiko, ampak s petjem in igranjem poskušajo voditi vse zbrane v intimen prostor osebnega srečanja z Gospodom.
Zasedba se je skozi leta veliko spreminjala, steber skupina pa ostaja Tadej Vindiš, ki je tudi večinski avtor glasbe in besedil. Povejmo še, da je skupina do zdaj izdala pet studijskih albumov – peti , ki nosi naslov Popolna ljubezen. Skupina Svetnik je bila tekom let tudi redni udeleženec festivalov Ritem duha, Marijafest in Ritem srca ter s svojim več kot 20-letnim neprekinjenim ustvarjanjem predstavlja enega bolj izkušenih in plodovitih ustvarjalcev na področju slovenske sodobne krščanske glasbe. Na letošnjem festivalu se bo skupina predstavila s pesmijo Glej, prihajam.

BRIGITA PINTAR
Brigita je 24 letna študentka Pedagoške fakultete in prihaja iz Dola pri Ljubljani. O sebi pravi, da je skavtinja, rada ima ples, še posebej pa petje pri maši ter druženje s prijatelji. »Zelo rada poslušam različne zvrsti glasbe, med njimi tudi slovensko in tujo ritmično duhovno glasbo. Letos se bom na Ritmu srca predstavila tretjič, in sicer s pesmijo En Gospod, ena pot, ki sta jo s skupnimi močmi napisala Leon Oblak in Damjan Pančur.«

NEŽA IN DAMJAN PANČUR
Pevka in glasbenica Neža Pančur – Nessy, ki je do nedavnega delovala pod svojim dekliškim priimkom Bračun, je izdala svojo prvo ploščo z naslovom Seznam želja. Ploščo bi lahko označili kot kvaliteten pop izdelek s pridihom nashvillskih kitar, ki njenim skladbam dajejo prepoznaven zvok. Večinski avtor skladb in producent je Nežin soprog Damjan Pančur. Damjan je kot multiinstrumentalist že 15 let prisoten na slovenski glasbeni sceni. Kot avtor je sodeloval na mnogih glasbenih festivalih, kot so Slovenska popevka, Ema, Melodije morja in sonca, Fens ... Na festivalu Ritem srca je v preteklih letih sodeloval kot avtor skladb in izvajalec.
Na festivalu Ritem srca sta Neža in Damjan v zadnjih letih kar stalna gosta, njune pesmi pa se redno vrtijo tudi v programu Radia Ognjišče. Na letošnjem festivalu se bosta predstavila s pesmijo Angel varuh.

NIKA PIRNAT
Nika prihaja iz Jarš pri Domžalah. Po izobrazbi je diplomirana biologinja, bodoča magistrica molekulske biologije in profesorica biologije. Glasba jo spremlja že od malih nog, vse odkar se je začela učiti violino v Glasbeni šoli Domžale. Sodelovala je pri Mladinskem mešanem zboru sv. Stanislava, zborovsko pot je nadaljevala kot članica Ženskega pevskega zbora Moj spev, na samostojni pevski poti pa se je izpopolnjevala tudi na programu jazz petja ter kasneje tudi klasične tehnike petja pri Evi Černe v Centru Černe-Avbelj.
Dandanes glasbeno največ ustvarja v Akustičnem duetu NikaAnže, letos pa se želi z avtorsko skladbo Mesto Jeruzalem samostojno predstaviti tudi na Festivalu sodobne krščanske glasbe Ritem srca, kjer bo nastopila prvič.

URŠKA ŠUTAR
Urška prihaja iz Dekanov in je po poklicu pravnica. O sebi pravi, da rada odkriva globine – »v tišini ter na dolgih sprehodih z Njim, ob opazovanju nežnih Gospodovih del v drugih, ob rolanju, ob branju dobrih knjig ter ob premlevanju svojih vprašanj ali spoznanj s potrpežljivimi sogovorniki. Včasih postane govorjenje preokorno ali morda pretežko. Takrat sem med drugim hvaležna za dar glasbe, ki mi dovoli, da z njo povem in slišim vse tisto, kar še ostaja skrito v meni.« Na letošnjem festivalu se bo predstavila prvič, in sicer s pesmijo Sveta evharistija.

MATEJ SOKLIČ
Matej Šoklič prihaja z Lancovega pri Radovljici. Z ženo imata dve navihani hčerki. Po izobrazi je prof. športne vzgoje, zaposlen pa je v ustanovi Cirius Kamnik kot vzgojitelj gibalno oviranih mladostnikov. Poleg športa ga od vedno spremlja tudi glasba – z njo se je ukvarjal v glasbeni šoli Radovljica, kot študent pa se je vpisal na glasbeno šolo GŠ Vič-Rudnik, kjer se je učil solopetja. Konce tedna preživi z glasbeno skupino (Aufbiks), s katero nastopajo na najrazličnejših dogodkih in slovesnostih. Na letošnjem festivalu se bo predstavil s pesmijo Hiša.

JERMAN, Andrej in ERJAVEC, Matej (Mladinska priloga - Glasba). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 66-67.

tema meseca

Družabna robotika

gost meseca

Tomaž Kunstelj, slovenski veleposlanik v Rimu

glasba

Ansambel Saša Avsenika

Preberite več: Junij 2022

Če za koga, potem zagotovo lahko za Marijo Stanonik rečemo, da je “pridna kot čebelica”. Koliko ‘cvetov’ (knjig) je morala posrkati, da se je nabral tako velik ‘lonec medu’ – ta bogata in dragocena knjiga. Kaj vse nam nudi, nekoliko napove njen podnaslov: »Čebela v naravi in gospodarstvu, slovenski kulturni zgodovini, slovstveni folklori in literaturi«, še več pa kazalo, ki našteva štirinajst ‘panjev’ – poglavij. Knjiga prihaja med bralce ob prvem svetovnem dnevu čebel (20. maja) in 80-letnici Slovenske akademije znanosti in umetnosti, poklanja pa jo častitljiva založba Slovenska matica, ki nosi ime po čebelji kraljici. Njeni ustanovitelji so zapisali: »Mislimo in nabirajmo moči, da ustanovimo Matico slovensko, iz ktere, kakor bučele iz uljnjaka, naj prilete podučilne knjige za naš narod mili.«
Ta knjiga je zares ‘podučilna’, v njej je ogromno gradiva, ki je podano strokovno in obenem poljudno. Najprej zvemo, odkod izvira ime te pridne delavke. Sledita poglavji o čebeli v naravi in starodavnih kulturah. Izčrpno je poglavje o prvih slovenskih (strokovnih) spisih o čebelarstvu, od Valvasorja (1689) prek slavnega Antona Janše (1775) do Franca Pengova (1899).

Marija Stanonik se je rodila na Dobračevi (Žiri). Kot profesorica slovenščine in diplomirana etnologinja se je leta 1974 zaposlila na Inštitutu za narodopisje SAZU v Ljubljani. Je članica Društva slovenskih pisateljev, leta 2015 je bila izvoljena za izredno članico SAZU. Slovstveno folkloristiko je utemeljila kot samostojno disciplino. Njena bibliografija obsega čez 1000 enot. Zasnovala je in ureja knjižno zbirko Glasovi, v kateri je doslej izšlo 51 knjig.

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str 100.

“Dragi mladi, vesel sem, da z vami praznujem šestinsedemdeseti rojstni dan. Rojstni dan in dan krsta nas spominjata na dar življenja in na mladost vere, ki jo Bog nenehno obnavlja. Zato se veselim, ker lahko danes z vami razmišljam o tem, kar je najbolj značilno za mladost, namreč o smislu življenja in poklicanosti,” je dejal papež Janez Pavel II. 18. maja 1996 v Postojni na začetku svojega ‘pogovora’ z mladimi iz vse Slovenije in tudi od drugod. Od tega čudovitega srečanja mineva dvajset let. Takratni mladi, ki so danes že zreli možje in žene sredi življenja, se tega radi spominjajo.

Za poživitev spomina na tega velikega papeža, ki je bil že takrat svetnik, čeprav še ne ‘uradno proglašen’, bo dobrodošla tale knjiga, ki je sicer namenjena najstnikom (to potrjuje tudi oblikovanje naslovnice), gotovo pa bo nagovorila tudi odrasle. Španski pisec bralcu v 29 zelo kratkih poglavjih pripoveduje življenjsko zgodbo Karola Wojtyla – Janeza Pavla II. od rojstva v poljski družini 18. maja 1920 do ‘zadnjega potovanja’ – odhoda v Očetovo hišo 2. aprila 2005.

Za začetna poglavja je imel najbolj zanesljiv vir: knjigo Dar in skrivnost, ki jo je napisal papež sam ob petdesetletnici svojega duhovništva (1996). Zgodba njegovega papeževanja se začne s poglavjem Ne bojte se, kot je zaklical Cerkvi in svetu ob nastopu službe prvega pastirja Cerkve 22. oktobra 1978. Trajala je dobrih sedemindvajset zelo razgibanih in zgodovinsko prelomnih let. Pisec se je moral močno potruditi, da je iz vsega dogajanja izluščil najbolj pomembna dejstva. Branje je privlačno tudi zato, ker knjiga ni pisana v ‘dokumentarni’ obliki, temveč v pogovornem slogu.

Točno leto dni po atentatu (na Trgu sv. Petra), 13. maja 1982, je Janez Pavel II. pokleknil pred Fatimsko Marijo v njenem portugalskem svetišču. Isti dan so obhajali tudi 65. obletnico prvega Marijinega prikazanja pastirčkom Luciji, Jacinti in Frančišku. Tega skrivnostnega sovpadanja se je sveti oče spomnil pred več kot polmilijonsko množico, ki je napolnila ploščad: “Ta dva datuma se tako križata drug z drugim, da v tem vidim poseben klic za prihod sem ... Prišel sem se zahvalit ...”.

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2016) 3, str. 112-13

V zadnjih dneh sem se udeležil dveh izredno pomenljivih dogodkov, ki se med seboj radikalno izključujeta. Prvi dogodek je bila okrogla miza na temo aktualnosti misli akademika prof. dr. Antona Trstenjaka, v Univerzitetni knjižnici Maribor. Naslov okrogle mize je bil: Za človeka gre – aktualnost misli prof. dr. Antona Trstenjaka. “Za človeka gre” je bilo pravzaprav Trstenjakovo geslo. Še posebej me je nagovoril Trstenjakov znani stavek, ki ga je velikokrat ponavljal: »Vküp držmo!« Ker smo majhni, moramo držati skupaj, moči moramo združiti in skupaj delati za dobrobit Slovenije, skupno prihodnost Evrope in sveta.
Drugi dogodek pa je bila predstava To noč sem jo videl, ki je nastala pod mojstrsko taktirko režiserja Janeza Pipana. Odrska priredba, ki traja 4 ure in 20 minut, temelji na Jančarjevem istoimenskem romanu, ki je nastal na temelju resničnih dogodkov. Gre za pripoved o nekaj letih življenja in izginotju Veronike Zarnik. Roman med drugim odlikuje poseben in intriganten način pripovedi. Veronikinemu življenju se bralec/gledalec približa preko petih pripovedovalcev – kako jo je vsak na svoj način videl in doživel: njen nekdanji ljubimec, oficir jugoslovanske kraljeve vojske, njena mama, ki jo zakopana v spomine negotovo in skoraj blodno išče ter pričakuje njeno vrnitev, zdravnik nemške okupacijske vojske, družinska gospodinja in ostareli partizan, ki je bil soudeleženec nepredstavljivega zločina desetih mladih fantov. Gre za okruten in grozljiv umor zakoncev Rada in Ksenije Hribar iz Ljubljane, lastnikov gradu Strmol na Gorenjskem. Partizani so ju 4. januarja 1944 ponoči pod pretvezo in nasilno odvedli pod Krvavec, na Štefanjo goro. Njihov vstop v grad je po tem, ko so povečerjali, spremljalo nasilno zasliševanje in ropanje grajskega premoženja. Naslednji dan ju je deset partizanov iz smeri Štefanje gore odvedlo v smeri proti Mačam, kjer so jih domačini videli, kako ju pozno popoldan zelo pomanjkljivo oblečena ženejo skozi Mače. Nadaljevali so v smeri cerkvice nad Mačami. Grozljivi umor se je zgodil kakih 200 metrov naprej od cerkvice, kjer so ju oba do nagega slekli, se nad njima divjaško izživljali, ju pretepali in brutalno mučili, Ksenijo pa tudi posilili. Naslednji dan sem si ogledal še intervjuja z njunima nečakoma Petrom in Angeliko Hribar.
Samo od sebe se postavi vprašanje: Kako je mogoče, da deset mlajših moških brutalno ubije nekoga popolnoma nedolžnega? Nekoga, ki ni storil ničesar žalega ne njim in ne njihovim bližnjim? Ne samo ubije, ampak se sadistično izživlja, brutalno muči in posiljuje. Kakšno bitje je človek, da je sposoben nečesa tako zlega, pravzaprav demonskega? Izredno pomenljivo je, da so umor zagrešili izključno domačini. Torej moški, ki so ju dobro poznali. Ideološka prepričanost ni zadosten razlog za tovrstno sadistično početje. Moralo je biti nekaj več. Morda so skrivaj občudovali Ksenijino lepoto, bili nevoščljivi Radovi uspešnosti, intelektualni prodornosti in njuni omikanosti. Ta osebnostna poteza je zelo izražena v Jeraneku, ki je skrivaj gojil zaljubljenost v Ksenijo – v realnosti pa kot moški ni zmogel več kot biti ‘marljiv delavec’ na posestvu. Zanimiva bi bila analiza povezanosti med osebnostnimi kompleksi/frustracijami in zlimi dejanji. V zgodovini imamo vse polno takšnih oseb: nizke rasti, jecljavi, šepajoči … (Hitler, Napoleon, Mussolini, Tito, Goebbels, Kardelj …). Očitno so osebne frustracije v tesni zvezi s tem, da človek na neki točki ‘izklopi’ vest, razum in čustva. Izklopi svojo človeškost in postane … Da se tudi on izkaže in dokaže svetu, da nekaj velja, da nekaj pomeni. Verjetno se na ta način dokazuje in obenem maščuje tistim, ki jim to ali ono zavida. Hannah Arendt o banalnosti zla piše: »Največjega zla v zgodovini in še posebej holokavsta niso povzročili fanatiki in sociopati, pač pa navadni ljudje, ki so sprejeli premiso svoje države in sodelovali s predpostavko, da so njihova dejanja nekaj normalnega.« Tovrstna racionalistična razlaga je nezadostna – ne gre namreč zanemariti realnosti obstoja zla in človekovega pristanka na njegovo asistenco. Očitno ljudje z osebnostnimi kompleksi in frustracijami predstavljajo najboljšo osnovo za oblikovanje prikladnega kadra za razvoj ekstremističnih ideoloških prepričanj, ob tem pa tudi široko dovzetnost za asistenco zla, v imenu katerega so tovrstni posamezniki zmožni naravnost demonskih ravnanj. Nujna učna ura za človeštvo, še posebej pa za mlade rodove – roman bi morali uvrstiti med obvezno branje v vseh srednješolskih programih.
Kako naj Slovenec združi Trstenjakov “Vküp držmo!” in demonsko brutalnost desetih moških do Ksenije in Rada? Kako naj Slovenec razume, kaj je brat zmožen narediti bratu/sestri?

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 11.

(ob obletnici rojstva) Ob svoji zlati maši – petdesetletnici duhovništva – leta 1996 je papež Janez Pavel II. napisal knjigo Dar in skrivnost (slovenski prevod, Salve, Ljubljana 1997), v kateri se z veliko hvaležnostjo spominja, kako je Bog vodil njegove korake, da je prišel tja, kjer ga je hotel imeti: kot duhovnika, škofa, papeža – svetnika. Posebej se zahvaljuje svojemu očetu, ki ga je s svojim tihim pričevanjem molivca na tej poti podpiral. »Nikoli nisva govorila o duhovniškem poklicu, toda njegov zgled je bil zame na neki način prvo semenišče, nekakšno malo semenišče.« Več je o mladosti Karola Wojtyłe povedal Jerzy Kluger, njegov sošolec in prijatelj, v pogovoru z italijanskim časnikarjem Gian Francom Svidercoschijem v knjigi Pismo judovskemu prijatelju (Ognjišče, Koper 1994). Iz navedenih knjig zajemamo dragoceno snov za to ‘slavnostno’ prilogo o tem velikem papežu, prvem Slovanu na sedežu apostola Petra, ki je dvakrat prišel k nam, da nas potrdi v veri.

PRVI V RAZREDU, PRVI V GLEDALIŠČU, PRVI V VSEM
Wadowice so bile v dvajsetih letih 20, stoletja podeželsko mestece, oddaljeno kakih šestdeset kilometrov od Krakova. Štelo je dobrih deset tisoč prebivalcev, od tega okoli dva tisoč Judov. Imelo je vse, kar je pomembno: osnovno šolo, moško in dekliško gimnazijo, trgovine in bolnišnico. Središče mesta je bila župnijska cerkev Marijinega darovanja. V tem mestu se je 18. maja 1920 rodil Karol Jožef Wojtyła, sin Karola, upokojenega vojaškega uslužbenca, ki so mu vsi pravili gospod kapetan, in Emilije roj. Kaczorowska, krščen je bil 20. junija. Bil je njun tretji. Prvorojenec Edmund je bil zdravnik v mestu Bielsko in ga je, zelo mladega, pobrala škrlatinka. Za njim je prišla deklica, ki je umrla, še preden se je Karol rodil. 0 svoji starših je zapisal: »Moja hvaležnost velja predvsem mojemu očetu, ki je prezgodaj postal vdovec. Nisem še prejel prvega obhajila, ko sem izgubil mater: imel sem komaj devet let. Zato se ne zavedam jasno prispevka, gotovo velikega, ki ga je ona dala moji verski vzgoji. Po njeni smrti in potem še po smrti starejšega brata sem ostal sam s svojim očetom, globoko vernim človekom. Vsak dan sem lahko opazoval njegovo življenje, ki je bilo strogo. Po poklicu je bil vojščak in ko je postal vdovec, je bilo njegovo življenje nenehna molitev. Zgodilo se mi je, da sem se ponoči prebudil in našel svojega očeta na kolenih, kot sem ga vedno videl klečati v cerkvi.« Karol je obiskoval osnovno šolo na mestnem trgu in bil vedno med najboljšimi v razredu, večinoma najboljši, vendar ni bil nikoli ‘gulež’. Igral se je s sošolci in vrstniki, vendar je znal sredi najbolj napete igre odnehati: “Zdaj se moramo iti učit.” Najboljši prijatelj in sošolec Jerzy Kluger, ki mu je Karol pravil Jurek, on pa njemu Lolek, je pogosto šel pisat domače naloge k njemu v prvo nadstropje hiše nedaleč od cerkve. Stanovanje je imelo tri prostore: dnevno sobo, spalnico in kuhinjo, v kateri je oče svojemu sinu pripravljal zajtrk in večerjo. Kosit sta oba hodila v bližnjo menzo. Karolu je bil oče in mati obenem. Do samega sebe je bil zelo strog, v odnosu do sina pa je bila strogost odveč, saj je bil Karol sam zelo vesten. Ob očetu se je naučil osebne molitve. Ko je obiskoval prvi razred gimnazije, je poučeval verouk kaplan Kazimir Figlewicz. »Po njegovi zaslugi sem se približal župniji, postal sem ministrant in na neki način organiziral skupino ministrantov.« Od tega prvega srečanja pa vse do nove maše je bil ta duhovnik njegov spovednik in duhovni voditelj. Tudi na osemletni gimnaziji je bil med najboljšimi učenci in kot tak je bil pogosto govornik na šolskih proslavah in praznovanjih. Veliko je bral, tudi zelo zahtevno čtivo. Ogreval se je za gledališče, za kar je bil izredno nadarjen. Ko je Jurek (Kluger) po tolikih letih obujal spomine na zvestega prijatelja, je dejal: »Bil je nekaj posebnega. Prvi v razredu, prvi v gledališču, prvi pri vsem. Če bi šel k firmi General Motors, bi postal njen predsednik.« Postal je veliko več …

“ŠKODA, DA NE GRE ŠTUDIRAT BOGOSLOVJE”
Karol Wojtyła – Janez Pavel II. pripoveduje: »Krakovski nadškof metropolit Adam Štefan Sapieha, je obiskal župnijo Wadowice, ko sem bil gimnazijski dijak. Moj veroučitelj p. Edvard Zacher mi je zaupal nalogo, da mu zaželim dobrodošlico. Tedaj sem prvič imel priložnost biti pred tem človekom, ki so ga vsi zelo spoštovali. Vem, da je po mojem nagovoru nadškof vprašal veroučitelja, kakšno fakulteto bom izbral po maturi. Pater Zacher je odgovoril: “Študiral bo poljsko jezikoslovje.” Prelat je baje odgovoril: “Škoda, da ne bogoslovje.” V tem obdobju mojega življenja duhovniški poklic še ni bil zrel, čeprav so nekateri ob meni bili mnenja, da bi moral vstopiti v semenišče. Morda bi kdo pomislil, da je to, da mlad fant s tako jasnimi verskimi nagnjenji ne vstopi v semenišče, znamenje, da gre za druge ljubezni in posebna nagnjenja. Dejansko sem v šoli imel mnogo prijateljev in sem bil dejaven tudi v šolskem gledališkem krožku, sem imel veliko možnosti tudi za srečanja s fanti in dekleti. Vendar ni šlo za to. V tistem času sem se navduševal predvsem za literaturo, zlasti za dramatiko in za gledališče. V to zadnje me je uvedel Mieczyslaw Kotlarczyk, učitelj poljskega jezika, starejši od mene. Bil je resnični pionir ljubiteljskega gledališča in imel je velike načrte za njegov repertoar.«
V njegovem življenju se je začelo novo obdobje, ki pa se je kmalu končalo in drugače, kot je načrtoval. »V maju 1938 sem maturiral in se vpisal na univerzo, da bi poslušal predavanja poljskega jezikoslovja. Zato sva se z očetom preselila iz Wadowic v Krakov. Naselila sva se na Tyniecki cesti 10 v četrti Debniki. Hiša je pripadala staršem moje matere. Začel sem študirati na filozofski fakulteti Jagielonske univerze in obiskoval predavanja poljskega jezikoslovja, a uspelo mi je končati samo prvi letnik, ker je 1. septembra 1939 izbruhnila druga svetovna vojna. Glede izbire študija bi rad poudaril, da me je za poljsko jezikoslovje navdušilo jasno nagnjenje za literaturo. Vendar je že v prvem letu pritegnil mojo pozornost študij jezika samega. Študirali smo opisno slovnico moderne poljščine in hkrati zgodovinski razvoj jezika s posebnim zanimanjem za staro slovansko deblo, To mi je odprlo popolnoma nova obzorja, da ne rečem, da me je vpeljalo v samo skrivnost besede … V končni analizi beseda navaja na nedoumljivo skrivnost Boga samega. Ko sem odkril besedo po literarnih in lingvističnih študijih, sem se nujno približal skrivnosti Besede, tiste Besede, h kateri smo se vsak dan obračali v molitvi angelovega čaščenja: “In Beseda je postala meso in se naselila med nami.” Pozneje sem doumel, da je študij poljskega jezikoslovja pripravljal v meni tla za druga področja in za druge študije. Pripravljal je mojo dušo, da se je približala filozofiji in teologiji.«

ŠTUDIJ BOGOSLOVJA OB TEŽAŠKEM DELU
Izbruh vojne je temeljito spremenil potek njegovega življenja. »Tistega 1. septembra 1939 ne bom mogel nikoli izbrisati iz spomina: bil je prvi petek v mesecu. Šel sem na Wawel k spovedi. Katedrala je bila prazna. Bilo je morda zadnjič, ko sem lahko svobodno vstopil v svetišče. Potem je bilo zaprto in kraljevski grad Wawel je postal sedež guvernerja generala Hansa Franka.« Na gradu je vihrala nacistična rdeča zastava s črnim kljukastim križem na belem polju. Kazimir Figlewicz je bil edini duhovnik, ki je smel maševati dvakrat na teden v zaprti katedrali in pod nadzorstvom nemških policajev.
Profesorji Jagielonske univerze so skušali začeti novo akademsko leto, toda predavanja so trajala samo do 6. novembra 1939. »Ta dan so nemške oblasti sklicale vse profesorje na skupščino, ki se je končala z deportacijo teh častitljivih ljudi znanosti v koncentracijsko taborišče v Sachsenhausenu. Tako se je v mojem življenju končala doba študija poljskega jezika in začela se je doba nemške okupacije, med katero sem skušal mnogo brati in pisati. Prav v to dobo segajo moja prva literarna dela.« Študent na prisilnih počitnicah je moral najti delo, da bi se izognil deportaciji na prisilno delo v Nemčiji. Po prijateljskih zvezah je dobil službo v kemični tovarni Solvay. »Jeseni leta 1940 sem začel delati v kamnolomu, povezanim s tovarno, ki je bila približno pol ure od moje hiše v Debnikih, in vsak dan sem prepešačil to pot. Odgovorni v kamnolomu, ki so bili Poljaki, so skušali nam, študentom, prizanesti s težjimi deli. Meni so, na primer, dodelili nalogo pomočnika pri tako imenovanem luščilcu; imenoval se je Frančišek Labus. Omenjam ga, ker me je včasih nagovoril nekako takole: “Karol, ti bi moral biti duhovnik. Pel boš dobro, ker imaš lep glas, in dobro ti bo …” To je dejal čisto preprosto in tako izražal v družbi dokaj razširjeno mnenje o duhovnikovem položaju. Besede starega delavca so se mi vtisnile v spomin.« V tistem času je bil Karol v stiku z gledališčem žive besede, ki ga je ustanovil Mieczyslaw Kotlarczyk in je delovalo v tajnosti. Gledališka izkušnja se mu je vtisnila globoko v dušo, vse pogosteje pa ga je navdajala misel, da to ni njegov poklic. »V jeseni leta 1942 sem se dokončno odločil, da vstopim v krakovsko semenišče, ki je delovalo tajno. V najstrožji tajnosti, tudi za drage mi osebe. Začel sem študije na teološki fakulteti Jagielonske univerze, ki je tudi bila tajna, hkrati pa sem še ostal delavec pri Solvayu. Tedaj se nisem zavedal, kolikšnega pomena bo to zame. V mojo življenjsko izkušnjo se je vpisalo izkustvo fizičnega svetom dela … Ker sem ročno delal, sem dobro vedel, kaj pomeni fizični napor. Vsak dan sem se srečeval z ljudmi, ki so težko delali. Poznal sem okolje teh ljudi, njihove družine, njihove skrbi, njihovo človeško vrednost in njihovo dostojanstvo. Osebno sem bil deležen velike naklonjenosti. Sklenil sem prijateljstvo z mnogimi delavci.«

MAŠNIŠKO POSVEČENJE NA PRAZNIK VSEH SVETIH
Krakovski nadškof Adam Štefan Sapieha je v tajnosti uredil semenišče blizu svoje rezidence. Tam je Karol Wojtyła skupaj s svojimi študijskimi kolegi – bilo jih je sedem – bival od septembra 1944 do 18. januarja 1945, ko je rdeča armada prodrla do Krakova in mesto osvobodila. »Tako so se dopolnila leta semeniškega oblikovanja. Prvi dve, ki sta v curriculumu (poteku) študija bili posvečeni filozofiji, sem opravil tajno, ob delu kot delavec. Naslednji dve leti, 1944 in 1945, sem vedno bolj intenzivno študiral na Jagielonski univerzi, čeprav je bilo prvo leto po vojni še zelo nepopolno. Normalno je bilo akademski leto 1945/46.« Kot semeniščnik je preživljal počitnice na raznih župnijah, kjer je ob gorečih duhovnikih imel priložnost spoznavati krščansko življenje teh občestev. Pod mentorstvom profesorja dogmatike je Wojtyła začel pisati svoje delo o sv. Janezu od Križa (1542–1591), globokega mistika, teologa trpljenja. V začetku petega leta bogoslovja je nadškof odločil, da ga pošlje v Rim, kjer bo dopolnil študije. Odšel naj bi takoj, da ne zamudi študijskega leta, vendar najbolje kot duhovnik. »Tako se je zgodilo, da sem bil posvečen v duhovnika prej kot moji tovariši. Tisto leto je bila naša skupina seveda maloštevilna, bilo nas je vsega sedem. Moje duhovniško posvečenje je bilo na nenavaden dan za take slovesnosti: bilo je 1. novembra 1946, na praznik vseh svetih, ko je liturgija Cerkve vsa usmerjena k obhajanju skrivnosti občestva svetih in se spominja vernih rajnih. Nadškof je izbral ta dan, ker sem moral odpotovati v Rim. Bil sem posvečen sam, v privatni kapeli krakovskih nadškofov. Pri obredu je bila navzoča majhna skupina sorodnikov in prijateljev.« (Oseminšestdeset let po mašniškem posvečenju je bil Karol Wojtyla uradno pridružen občestvu svetnikov, ki jih Cerkev slavi ta dan.) »Potem ko sem bil posvečen v duhovnika na praznik vseh svetih, sem obhajal ‘novo mašo’ na dan spomina vseh vernih rajnih, 2. novembra 1946. Na ta dan lahko vsak duhovnik opravi tri maše za verne duše. Daroval sem tri svete maše v kripti sv. Leonarda v stolnici. Ko sem jo izbral za kraj svojih novih maš, sem hotel izraziti posebno duhovno povezavo z vsemi, ki počivajo v tej stolnici, ki je že samo po svoji zgodovini spomenik brez primere, hotel se poudariti svojo duhovno povezanost z zgodovino Poljske. Zdi se, da ta stolnica ponavlja besede apostolske veroizpovedi: “Verujem v vstajenje mesa in večno življenje.” Ta verska resnica razsvetljuje tudi zgodovino narodov.« Sledile so ‘nove maše’ v župnijski cerkvi sv. Stanislava Kostka v Debnikih in naslednjo nedeljo v cerkvi Marijinega darovanja v Wadowicah. – V njegovem življenju je imela pomembno vlogo Marija: temu prisrčnemu odnosu smo maja 2011 posvetili prilogo “Blaženi Janez Pavel II. – ves Marijin”.

RIM: POGLOBITEV GLEDANJA NA CERKEV
Prišel je čas odhoda v Rim. »Prvič sem prestopil meje svoje domovine. Med vožnjo sem skozi okno vlaka gledal mesta, ki sem jih poznal samo iz zemljepisnih knjig.« V Rim je prišel proti koncu novembra. Zapomnil si je nasvet nekaterih poljskih duhovnikov, ki so študirali v Rimu, da je bolj kot študij pomembno, da se “nauči Rima samega”. Vpisal se je na dominikansko univerzo Angelicum, kamor je vsak dan hodil peš iz Belgijskega kolegija, kjer je stanoval. Med njegovimi profesorji je bil tudi ugledni francoski teolog Garrigou-Lagrange, pri katerem je delal doktorat z disertacijo “Pojem vere pri sv. Janezu od Križa”. »Moje duhovništvo in moje teološko in pastoralno oblikovanje sta se že od vsega začetka povezovala z rimsko izkušnjo. Dve leti študija, končanega z doktoratom, sta bili dve leti mojega intenzivnega 'učenja Rima'.« Med poletnimi počitnicami leta 1947 je z dovoljenjem svojega nadškofa obiskal Pariz, kjer je spoznaval dejavnost duhovnikov-delavcev, bil nekaj časa na Nizozemskem in v Belgiji, kjer je nanj napravila močan vtis trdna organizacija Cerkve (po koncilu se je povsem sesula). Videl je tudi, da je zahodna Evropa ogrožena od procesa sekularizacije. »Dojel sem izziv, ki ga je to pomenilo za Cerkev, poklicano, da se upre proti grozeči nevarnosti z novimi oblikami pastorale, odprte za večjo navzočnost laikov.« Na poti iz Belgije nazaj v Rim se je ustavil v Arsu in se poklonil sv. Janezu M. Vianneyu. »Zlasti me je globoko prevzemalo njegovo junaško služenje v spovednici. Temu ponižnemu duhovniku je uspelo, da je v težkem zgodovinskem času sprožil neke vrste duhovno revolucijo v Franciji, pa ne samo v Franciji.« Doktorsko tezo je obranil v Angeliku v začetku julija 1948, potem pa je takoj šel nazaj na Poljsko. »Ko sem se vračal, nisem prinesel s seboj le večjega kovčka teološke literature, temveč tudi utrditev svojega duhovništva in poglobitev svojega gledanja na Cerkev.« V Krakovu ga je čakal prvi ‘delovni nalog’: nadškof ga je poslal za kaplana v oddaljeno župnijo Niegovič k svetniškemu župniku. »Tako sem začel pastoralno delo v svoji prvi župniji. Trajalo je eno leto in v tem času sem opravljal običajne dolžnosti kaplana in učitelja verouka.« Ljudje so ga brž vzljubili: čeprav je učen, so rekli, je tako preprost in prijazen. Po enem letu je bil premeščen v župnijo sv. Florijana v Krakovu, kjer mu je župnik zaupal katehezo v višjih razredih liceja in pastoralno skrb za univerzitetne študente. Konference za študente je imel vsak četrtek in so se nanašale na temeljna vprašanja glede obstoja Boga in duhovnosti človeške duše, kar so bile posebno pomembne teme v okolju bojevitega ateizma v komunističnem režimu. Kmalu je uvidel, da so predavanja premalo, mladina ga potrebuje pogosteje in bližje, zato je mlade začel voditi na izlete, toda ni si prisvajal vloge vodje ali tehničnega organizatorja, držal se je ob strani kot nekakšen ‘stric’. To je nadaljeval tudi potem, ko se je po dveh letih delovanja v župniji na željo svojega nadškofa posvetil znanstvenemu delu in je začel predavati na Inštitutu z etiko na katoliški univerzi v Lublinu (1956).

PISMO JUDOVSKEMU PRIJATELJU
Italijanski časnikar-vatikanist Gian Franco Svidercoschi je leta 1977 po vrnitvi iz Poljske v Rimu osebno spoznal Jerzyja Klugerja, inženirja judovskega rodu. Ta ga je vprašal, če je morda kje srečal njegovega sošolca Karola Wojtyła. Ko je bil krakovski nadškof izvoljen za papeža, je časnikar nemudoma obiskal Klugerja, ki je po dolgem prigovarjanju pristal na intervju. Pripovedoval mu je o Wojtyłovi mladosti, o njunem prijateljstvu; govoril pa mu je tudi o svojem življenju, o strašnem koncu svoje matere, sestre in babice v koncentracijskem taborišču. Sam je grozo hololokavsta preživel in od leta 1954 živi v Rimu. Iz njunega pogovora je nastala knjiga Pismo judovskemu prijatelju. V njej Kluger in Wojtyła drug drugemu pravita Jurek in Lolek. Kot prijatelja in sošolca sta se zadnjikrat videla po maturi maja leta 1938. Jurek (Kluger) je šel študirat v Varšavo, Lolek (Wojtyła) pa v Krakov. Njegovo življenjsko in duhovniško pot smo na teh straneh spremljali do leta 1956. Prijatelja sta se ponovno srečala novembra leta 1965 v Rimu. V Klugerjevo pisarno je vstopil eden sodelavcev in mu iz časopisa prebral vest: “Na cerkvenem zboru je včeraj govoril krakovski nadškof Karol Wojtyła … Ali ti to ime kaj pove?” Dobili so telefonsko zvezo s Poljskim zavodom, kjer je bival nadškof, ki je kmalu poklical nazaj ter presenečenemu Jureku dejal, naj takoj pride k njemu. Zanj je bil Kluger še vedno Jurek, ta pa je nadškofu težko rekel Lolek. »Sedemindvajset let se nisva videla. Kje si bil vsa ta leta?« je Lolek začel sproščen pogovor. Knjigi je dalo naslov pismo, ki ga je papež Janez Pavel II. poslal Jureku 30. marca 1989, v katerem ga je spodbudil, da se udeleži odkritja spominske plošče Judom iz Wadowic na kraju, kjer je stala sinagoga, ki so jo nacisti septembra 1939 razstrelili. »Povej vsem, ki bodo tam zbrani, da se skupaj z njimi tudi jaz spominjam njihovih sonarodnjakov in bratov po veri in tega kraja molitve, ki so ga zavojevalci porušili. Čutim globoko spoštovanje do vsega tega in do vseh tistih, katerih spomin boste počastili 9. maja v Wadowicah.«

ČUK, Silvester. Sv. Janez Pavel II. živi sto let po rojstvu. (Priloga). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 5, str 50-57.

Eden od viškov izrednega svetega leta Božjega usmiljenja je bilo mašno slavje v baziliki sv. Petra v Rimu na pepelnico, 10. februarja 2016, s spokornim obredom pepeljenja.
“Pri tem bogoslužju so navzoči misijonarji usmiljenja, ki bodo prejeli poslanstvo, da bodo znamenje in orodje Božjega odpuščanja,” je v homiliji povedal papež Frančišek. “Dragi bratje, skušajte pomagati odpreti vrata src, premagati sram, ne bežati od luči. Vaše roke naj blagoslavljajo in dvigajo brate in sestre z očetovsko ljubeznijo; naj po vas Očetov pogled in roke objamejo sinove in zdravijo njihove rane.” Misijonarje usmiljenja je napovedal že v svoji buli Obličje usmiljenja, s katero je razglasil izredno sveto leto. Ob tej priliki sta bili blizu papeškega oltarja stekleni krsti z mumificiranimi trupli sv. Pija iz Pietrelcine in sv. Leopolda Mandića, oba sta bila kapucina, kot neutrudna spovednika sta bila ‘utelešenje Božjega usmiljenja’. Papež je želel, da bi bila njuna ‘navzočnost’ spodbuda in zgled spovednikom pa tudi vsem vernikom. Na straneh te priloge predstavljamo sv. Leopolda Mandića ob 150-letnici njegovega rojstva.

"ON BO EDEN OD ZAVETNIKOV LETA USMILJENJA”
Pater Flaviano Gusella, rektor svetišča sv. Leopolda Mandića v Padovi, je v mesečniku Glasnik sv. Leopolda zapisal: “Imel sem srečo, da sem izmenjal nekaj besed s papežem Frančiškom po avdienci na Trgu sv. Petra v sredo, 22. aprila 2015. Ko sem mu pokazal razglednico s sliko sv. Leopolda Mandića, mi je rekel: “Ta bo eden od zavetnikov prihodnjega leta usmiljenja,” potem pa je dodal: “Ali ti spoveduješ tako kot on!” Skoraj v strahu sem odgovoril, da skušam delati tako, čeprav je težko posnemati svetnika. Bil sem vesel, ker sem videl, da papež Frančišek pozna patra Leopolda in njegov način spovedovanja ter ga priporoča ne samo kapucinom, ampak tudi vsem spovednikom.”
Kmalu zatem so iz Rima sporočili, da papež želi, da bi bilo njegovo truplo skupaj z zemeljskimi ostanki sv. patra Pija iz Pietrelcine izpostavljeno v baziliki sv. Petra 10. februarja 2016, na pepelnico, ko bo razpošiljal misijonarje usmiljenja. Prosili so, naj čimprej opravijo rekognicijo (preveritev istovetnosti) telesa sv. Leopolda in ga položijo v posebno stekleno krsto za prevoz v Rim. Škof je imenoval komisijo cerkvenih in laičnih strokovnjakov, ki so se lotili naloge 6. oktobra 2015. Odstranili so marmornato ploščo, ki zakriva svetnikov grob v kapeli ob samostanski cerkvi. Krsto so prenesli v bližnji prostor, kjer so opravili vse potrebno (kot vidimo na slikah ). Preden so balzamirano truplo sv. Leopolda Mandića položili v okrašeno stekleno krsto, so se zbrali vsi redovniki in svetnika počastili s slovesnim molitvenim bogoslužjem s petjem psalmov in branjem odlomkov svetnikovih spisov.
Dragocene relikvije sv. Leopolda Mandića in sv. Pija iz Pietrelcine, izrednih služabnikov Božjega usmiljenja v zakramentu sprave, so slovesno pripeljali v Rim – prvega iz Padove, drugega pa iz kraja San Giovanni Rotondo na jugu Italije – 3. februarja 2016. Prva postaja je bila bazilika sv. Lovrenca zunaj obzidja, ki jo oskrbujejo kapucini. Od tam so ju prepeljali v rimsko svetoletno cerkev svetega Odrešenika. V petek, 5. februarja, pa so ju v slovesnem sprevodu po rimskih ulicah pospremili v baziliko sv. Petra in ju postavili blizu papeškega oltarja pod konfesijo. Častilcem teh dveh kapucinov se je naslednji dan ‘mimo sporeda’ pridružil papež Frančišek. Na pepelnico sta bila ‘priči’ poslanja misijonarjev usmiljenja. Iz Rima sta odšla 11. februarja: sv. Pij se je ustavil v svoji rojstni Pietrelcini, sv. Leopold pa se je na poti iz Rima domov v Padovo ustavil za tri dni v božjepotnem svetišču v Loretu in dva dni v Bologni. Pater Leopold je silno želel delovati med Slovani kot misijonar edinosti med kristjani. Odmev te njegove neuslišane želje je bil obisk njegovih relikvij v Zagrebu od 13. do 18. aprila 2016. 28. aprila 2016 so bile tudi v župniji Ljubljana - Štepanja vas.

OD SAMOSTANA DO SAMOSTANA, ZA STALNO V PADOVI
Mandići so star rod: iz Bosne so se v 15. stoletju naselili v okolici Splita. Svetnikovi stari starši po očetovi strani pa so prišli v Boko Kotorsko, ki je bila že od leta 1688 pod Avstrijo. Bodoči kapucin Leopold se je rodil 12. maja 1866 v Hercegnovem kot predzadnji od šestnajstih otrok Petra Mandića in Karoline Carević. Pri krstu so mu dali ime Bogdan Ivan. Deček se je rad mudil med brati kapucini, ki so imeli tam manjši samostan. Vzljubil je njihovo preprosto življenje v uboštvu in njihovo pobožnost. Kot šestnajstletnik je odšel leta 1882 v kapucinsko semenišče v Videm (Udine); po dveh letih pa v noviciat v Bassano del Grappa, kjer je dobil redovno obleko in redovniško ime Leopold. V samostanih v Padovi in Benetkah je končal študij filozofije in teologije ter bil 20. septembra 1890 posvečen v duhovnika. Po novi maši je silno želel oditi na slovanski jug kot apostol edinosti med kristjani. Predstojniki njegove želje niso mogli uslišati, saj je bil Leopold majhne postave (samo 1,39 metra), rahlega zdravja, z govorno napako, zaradi katere nikoli ni bil pridigar (kar je ena od odlik kapucinov). Prvih sedem let je bil v beneškem samostanu Sv. Odrešenika kot spovednik in opravljal je razna preprosta dela. Septembra 1897 je bil poslan v Zadar za samostanskega predstojnika, avgusta 1900 pa so ga prestavili za spovednika v Bassano del Grappa; 6. aprila 1905 je prišel za samostanskega vikarja v Koper, kjer je kmalu zaslovel kot moder duhovni voditelj in spovednik. Od tam je 9. septembra 1906 odšel v Thiene pri Vicenzi, kjer je bil spovednik v Marijinem božjepotnem svetišču. Spomladi 1909 je pater Leopold prišel v Padovo za voditelja klerikov, mladih kapucinov, ki so se s študijem filozofije pripravljali na duhovniški poklic. Poglabljal se je v študij cerkvenih očetov in svoje znanje z veseljem posredoval mladim. Nekaterim se je zdelo, da je do njih preveč očetovski, zato je bil leta 1914 te službe razrešen in postavljen samo za spovednika. S svojimi izrednimi darovi je prav kmalu postal iskan in cenjen spovednik ljudi vseh družbenih slojev. Ker se ni hotel odpovedati avstrijskemu državljanstvu, je bil med prvo svetovno vojno konfiniran v južno Italijo.
Po vojni se je vrnil v Padovo, kjer je z manjšimi presledki ostal vse do svoje smrti. Z vsem srcem se je posvetil spovedovanju. V Letopisu beneške kapucinske province je zapisano: “Pri spovedovanju izžareva izreden čar zaradi svoje duhovne širine, vpogleda v duše in zlasti zaradi svetosti življenja. K njemu se zgrinjajo ne samo preprosti ljudje, temveč tudi izobraženci in osebe višjih slojev, univerzitetni profesorji in študenti ter škofijski in redovni duhovniki.” Oktobra 1923 so ga poslali na Reko za spovednika hrvaških vernikov. Pater je ubogal, ljudje v Padovi pa so zahtevali, naj se njihov spovednik vrne. Padovanski škof je posredoval pri vrhovnem predstojniku kapucinov in pater Leopold se je za božič vrnil v Padovo in z veseljem opravljal svoje poslanstvo služabnika božjega usmiljenja. 22. septembra 1940 je obdan od hvaležne množice vernikov obhajal svojo zlato mašo. V začetku aprila 1942 so ugotovili, da ima raka na požiralniku, vendar je v svoji službi vztrajal ‘do zadnjega diha’. Spovedoval je še 29. julija 1942, zjutraj 30. julija se je v samostanski bolniški kapeli pripravljal na sveto mašo, a se je nezavesten zgrudil. Odnesli so ga v njegovo celico in mu podelili sveto maziljenje. Kmalu zatem je z vzdihom Pozdravljena, Kraljica z rokami, stegnjenimi kvišku, izdihnil. Do pogreba, 1. avgusta, se je ob krsti zvrstila nepregledna množica in počastila svojega ljubljenega spovednika, ki so ga imeli za svetnika. Pogrebna maša je bila v servitski cerkvi, ki je veliko večja od kapucinske, vendar je bila takrat tudi ta premajhna. Pokopali so ga najprej na glavnem mestnem pokopališču, dvajset let pozneje so bili njegovi posmrtni ostanki preneseni v kapelo ob kapucinski cerkvi.

Škofijski postopek za njegovo beatifikacijo se je pričel leta 1946. Za blaženega ga je razglasil papež Pavel VI. 2. maja 1976. “Ponižni kapucin, ki ga danes razglašamo za blaženega, se je posvetil predvsem s podeljevanjem zakramenta svete pokore,” je dejal v svojem nagovoru. “Moramo samo občudovati in se zahvaljevati Gospodu, ki danes ponuja Cerkvi tako edinstveni lik služabnika milosti zakramenta pokore, ki z ene strani spodbuja duhovnike k tako pomembnemu služenju in tako potrebni vzgoji, in ki vernike, goreče, mlačne ali brezbrižne, poučuje, kako pomembno vlogo ima še vedno, danes celo še bolj, osebna spoved, vir milosti in miru, šola krščanskega življenja, opora brez primere na zemeljskem romanju proti večni sreči.” Med svetnike ga je prištel Janez Pavel II. 16. oktobra 1983. Predstavil ga je: “Za vse, ki so ga poznali, je bil samo ubog redovnik, majhen in bolehen. Njegova veličina je drugje: v žrtvovanju, v darovanju samega sebe dan za dnem, ves čas duhovniškega življenja, se pravi, dvainpetdeset let, v tišini, v skritosti, v skromnosti sobice-spovednice.”

IZREDEN SLUŽABNIK USMILJENJA IN ODPUŠČANJA
“Pater Leopold je bil duhovnik, ki zaradi govorne napake ni mogel pridigati. Bil je duhovnik, ki si je silno želel iti v misijone kot apostol edinosti kristjanov, vendar nikoli ni odšel, ker je bilo njegovo zdravje silno krhko,” je dejal papež Janez Pavel II. 16. oktobra 1983 ob njegovi razglasitvi za svetnika. “Kaj je torej ostalo svetemu Leopoldu? Ostali so mu bratje in sestre, ki so bili izgubili Boga, ljubezen, upanje ... Tem ‘ubogim’ je sveti Leopold posvetil svoje življenje, zanje je daroval svoje trpljenje in svoje molitve; predvsem pa je z njimi obhajal zakrament sprave.” Bil je od Boga navdihnjeni služabnik odpuščanja in usmiljenja. Komaj je kot mlad redovnik začel spovedovati, so že hiteli k njegovi spovednici v vseh samostanih, kjer se je mudil, v Padovi, kjer je bil skoraj triintrideset let, pa se je pri vratih njegove spovedne sobice zgrinjala reka spovedancev in sicer ne samo preprosti ljudje, ampak tudi zastopniki vseh družbenih slojev: univerzitetni profesorji in študenti, duhovniki in redovnik, visoki častniki so skupaj s kmeti in delavci potrpežljivo čakali, da pridejo na vrsto za spoved. “Koliko miru smo doživeli v tisti mali sobici, ki je na prvi pogled vzbujala občutek praznote in zapuščenosti,” je povedal eden od duhovnikov, ki so si ga izbrali za spovednika in duhovnega voditelja. “Toda notri je bival ubog kapucin, ponižen in skromen, ljubezniv in potrpežljiv, ki je vse sprejemal z ljubeznijo, ker se je čutil vsem dolžnik za milost, da je mogel služiti Bogu v vsakem, ki je prišel k njemu. Od njega smo odhajali polni miru, kakor izgubljeni sin, ki se je vrnil k očetu. Mir, to je bil poseben dar patra Leopolda.”
Tistim, ki so vstopili v njegovo spovedno sobico boječe, je dajal poguma: “Nič se ne bojte! Tudi jaz sem grešnik, čeprav sem duhovnik. Če bi me Bog ne držal na vajetih, bi bil slabši od drugih. Nič se ne bojte!” je dejal s tako prijateljskim glasom, da se je duša odprla. Neki univerzitetni profesor je pričeval: “Ko sem se prvič spovedal pri patru Leopoldu, me je poslušal in mi govoril s tolikšno dobroto in prijaznostjo, da sem se spraševal, ali ni morda preveč širokovesten, ali ne zanemarja svoje dolžnosti? A takoj na to sem si rekel: “Ne, ti se motiš! Pater Leopold ima tisto krotkost, s kakršno je Jezus sprejemal skesane grešnike, iz njegovega zgleda zajema tolikšno dobroto in milino.” Vedno sem imel tak občutek, kadar koli sem ga obiskal, saj je bil moj redni spovednik osemnajst let, vse do svoje smrti.” Tistim, ki so mu očitali preveliko blagost v spovednici, je dejal, da se je usmiljenja do grešnikov učil pri Jezusu. “Vidite, on nam je dal zgled!” Pri tem je pokazal na Križanega. “Nismo umrli za duše mi, ampak on, ki je zanje prelil svojo božjo kri. Kakor nas je učil s svojim zgledom, taki moramo biti do duš.” Potem se je malo pošalil in dejal: “Če bi mi Jezus očital preveliko širino pri spovedovanju, bi mu rekel: “Gospod, ti si mi dal slab zgled, ker si zaradi svoje neskončne ljubezni do duš umrl na križu.”” Nekaj dni pred smrtjo je rekel: “Več kot petdeset let spovedujem, pa mi vest ne očita, ker sem vedno dal odvezo, pač pa mi je žal za tista dva ali tri primere, ko je nisem mogel dati. Morda nisem storil vsega, kar bi moral, da bi vzbudil kesanje tudi v tistih dušah.” Običajno pri spovedi ni dajal dolgih naukov. Premišljen nasvet, moder izrek, pogosto ena sama beseda, to je bilo dovolj, da je pokazal duši pravo pot. Kadar je bilo treba, je znal biti zelo odločen. “Ko spovedujem in svetujem, čutim vso težo svoje službe. Ne smem izdati svoje vesti. Kot duhovnik, božji služabnik, se ne bojim nikogar, to je, kadar mi visi štola na ramenih. Najprej in predvsem resnica!”
Pater Leopold je imel tudi dar prerokovanja. Zaupnemu prijatelju je marca 1932 ves žalosten povedal: “Nocoj med molitvijo mi je Bog odprl oči. Videl sem Italijo v morju ognja in krvi!” Napovedal je grozote druge svetovne vojne. Junija 1940 je na vprašanje, če bo tudi Padova tarča letalskih napadov, odgovoril, da bo večkrat bombardirana in dodal: “Na žalost bo tudi ta samostan zadet. Toda tale sobica za spovedovanje bo ostala nedotaknjena. Tu je Bog izkazal dušam veliko usmiljenja, zato mora ta spovednica ostati spomenik božje dobrote.” Njegova napoved se je uresničila: 14. maja 1944 je padlo pet težkih bomb na kapucinsko cerkev in samostan. Cerkev je bila skoraj popolnoma uničena. Prav po čudežu je ostal cel kip Brezmadežne in Leopoldova sobica za spovedovanje. Žrtve ni bilo nobene. Gotovo je pater Leopold iz nebes obvaroval svoje brate.

S PISMI JE TOLAŽIL, SVETOVAL, SE ZAHVALJEVAL
Pred začetkom svetega leta Božjega usmiljenja je izšla dopolnjena izdaja spisov sv. Leopolda Mandića z naslovom Iz globine mojega ubogega srca. V prvem delu zajetne knjige so njegova pisma, v drugem pa poljudni bogoslovni spisi in razmišljanja. Njegovih spisov je malo, vendar dovolj, da nam veliko povedo o značaju njegove svetosti. Preprost človek, goreč, celo žareč od ljubezni do Boga in do ljudi. S pismi je nadaljeval in dopolnjeval svoj apostolat v spovednici. V arhivu sv. Leopolda Mandiča v Padovi hranijo okoli 300 pisem, s katerimi je pater nagovoril skoraj sto oseb. Besedila so v knjigi predstavljena po abecednem redu priimka naslovljencev, na koncu je nekaj pisem, katerih naslovljenec ni znan. Časovni razpon pisem patra Leopolda je šestdeset let. Prvo pismo, namenjeno Andriju Kornerju, prijatelju iz mladih let, je napisal 30. marca 1883, kmalu po prihodu v kapucinsko semenišče v Vidmu (Udinah), zadnje pismo pa je 20. julija 1942, le nekaj dni pred smrtjo, namenil Angelu Marzottu iz Padove.
Gotovo je svetnik napisal veliko več pisem, a so se mnoga izgubila; nekatera so bila le listki, ki jih ljudje hranijo kot dragoceno družinsko relikvijo. Na žalost so se izgubila skoraj vsa pisma, ki jih je pater prejel. Od tistih, ki mu jih je pisal p. Odorik iz Pordenona, njegov stalni duhovni voditelj, se jih je ohranilo samo dvanajst. To so tista, ki so bila po mnenju patra Leopolda najbolj važna za njegovo duhovno življenje. Hranil jih je v ovojnici, na katero je napisal Najdražji spomini. Pogosto jih je jemal v roke, jih ponovno prebiral, o njih razmišljal in iz njih črpal potrebne nauke.
Pogosto so pobuda za njegova pisma bili žalostni dogodki v družini ali v osebnem življenju. Ob srečanju s trpljenjem je pater v svojih pismih tolažil, vlival poguma, zagotavljal spomin v molitvi in včasih tudi v božjem imenu obljubljal uslišanje. Enemu svojih spovedancev je pisal: “Ne pišem vam samo kot prijatelj, ampak tudi z oblastjo, ki mi je dana ne po mojem zasluženju, marveč po evangeliju. Ta trenutek se naš Gospod Jezus Kristus poslužuje moje uboge osebe in vam, ki verujete, obljublja obilno tolažbo. Jezusovo Srce bije za vas s posebno ljubeznijo. O vas so zapisane besede: “Velika je tvoja vera, naj se ti zgodi, kakor želiš.” Te besede sem vam povedal v Jezusovem imenu. Prepričan sem, da želi, naj vam jih povem.” V pismih je odgovarjal tudi na vprašanja, reševal dvome, spodbujal. Pogosto je naslovljence vabil, naj verujejo v Boga, v Božjo previdnost. Zahvaljeval se je za molitve, darove in naklonjenost dobrotnikov. “Hvala za tako živo vero, s kakršno obdajate mojo malenkostno osebo,” je pisal neki dobrotnici. “V služabniku svetišča želite počastiti našega Gospoda. V tolažbo vam navajam evangeljski izrek, da prejme plačilo preroka, kdor podpira preroka. To pomeni, da Bog blagoslavlja tiste, ki častijo in podpirajo njegove služabnike.”

Vsa ohranjena pisma so napisana v italijanščini, čeprav je bil njegov materni jezik hrvaščina in se je vedno imel za Hrvata. Od ohranjenih pisem je le eno, ki ga je pisal svojim bližnjim sorodnikom. Svojemu starejšemu bratu Andriju (1851) je 11. aprila 1924 poslal pismo, v katerem omenja, da ga osrečuje služba spovednika, da po božji dobroti rešuje ljudi iz blata pokvarjenosti. Bratu naroča, naj pozdravi brata Nikola in sestro Marijo v Hercegnovem, od katerih že dvajset dni ni dobil glasu. To dokazuje, da je bil vedno povezan s svojimi domačimi, čeprav je bil že od svojega šestnajstega leta daleč od njih.

Sveti Leopold Mandić je z otroškim zaupanjem častil Mater Božjo, kar potrjujejo tudi ‘pisma’, ki jih ji je pošiljal. V njih ji je izpovedoval svojo otroško ljubezen in vdanost, izpovedoval pa je tudi vero in zaupanje v njeno sredništvo pred božjim prestolom. Zato ji je pošiljal ‘prosilna’ pisma v imenu ljudi, ki so bili v raznih težavah. “Tebi, preblažena Gospa, pošiljam v Svetem Duhu tole pismo in te ponižno prosim, poglej vendar milostno na verno družino, ki jo dobro poznaš in za katero veš, da te prosim. Znane so ti velike stiske, v katerih je. Prosim te, dobra in premila Gospa, da jim pomagaš. Presveta Gospa, naj te prosim z vso ljubeznijo in naj trdno verujem, da boš sprejela moje pismo in me uslišala, za kar te prosim. Ponižni in vsega dobrega nevredni služabnik brat Leopold.”

 Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2016) 5, str. 58.