(aktualno)
»Obtožujemo Rusijo, da je pritiskala in tlačila ukrajinsko ljudstvo, da je naše sinove silila v svojo službo, odgnala naše očete v Sibirijo in naše junake za svobodo zaprla. Obtožujemo Rusijo, da nam je vzela naše narodno premoženje in nas oropala kruha, da bi z njim trgovala,« je v svoji zadnji (pa tudi prvi) pridigi dejal svojim ljubljenim vernikom v vasi Volovodivki stari župnik Nikander, blaga duša, ki so ga ljudje spoštovali in imeli radi kot očeta. Komunisti so ga obsodili na smrt, ker na noben način ni hotel povedati, kam je zakopal ‘cerkvene zaklade’ (bogoslužne posode). Očitali so mu, da jih je skril pred ljudstvom; govorili so, da bi z izkupičkom kupili živeža za stradajoče. Njegova vest je bila mirna, ker se je zavedal, da jih je skril “pred komunisti, ki so jih hoteli vzeti ljudstvu”.
Ko bomo prebirali to knjigo, bomo lažje razumeli, zakaj se je v naših dneh vnela vojna med Rusi in Ukrajinci. Ukrajina, ki je od leta 1991 samostojna država, je bila nekoč žitnica carske Rusije. Ko so prišli na oblast boljševiki, so kmetom odvzeli zemljo, kljub temu pa so od njih zahtevali ustrezne davke – toliko in toliko žita. Ljudje, ki jim je pretila smrt od lakote, žita niso imeli kje vzeti, zato so jih neusmiljeno zapirali, nazadnje tudi župnika.

Pisatelj Aleksij Polipenko je bil sprva ukrajinski vojaški duhovnik, po zlomu carske armade pa je bil nekaj časa podeželski župnik, kjer je na lastne oči videl mnogo boljševiških grozovitosti. Po prvi svetovni vojni je prestopil v katoliško Cerkev in je nekaj let prebival v Münchnu, kjer je leta 1937 zagledala luč sveta naša povest. Imena so izmišljena, dogodki pa so verno zapisani. Pisatelj je nazadnje odšel v Argentino, kjer je postal duhovni vodja katoliških Ukrajincev.

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 4, str 82-83.

“Svojim domačim sem novomašni blagoslov podelil po vatikanskem radiu.”

»V mojem življenju je imela pomembno vlogo podobica Srca Jezusovega. Pri begu od doma, kjer me je okupator že iskal, sem naletel pri Litiji na obmejno nemško stražo. Preiskava je bila neizogibna. Ker na vprašanja nisem znal odgovarjati ne po slovensko ne po nemško, sta stražarja napravila osebno preiskavo. V nahrbtniku sta našla suho sadje, kruh in nekaj obleke. Nenadoma pa se je vojak nasmehnil, ko je našel v mojem žepu košček papirja. Prepričan je bil, da bodo osebni podatki o tem mutcu. A kaj je našel? Podobico Srca Jezusovega, ki mi jo je pri slovesu stisnila v žep mama. Smeh se je spremenil v pomilovalni prezir, ki ga je izrazil z besedami: “Pojdi, slovenski osel, naprej!”« To prigodo je pisateljici Zori Tavčar v pogovoru za tržaško Mladiko povedal Maksimilijan Jezernik, ki je med drugo svetovno vojno ob nemški okupaciji Štajerske študiral v Rimu. Študij je končal s trojnim doktoratom: iz filozofije, teologije in civilnega prava. Ostal je v Rimu in opravljal številne odgovorne službe. Nazadnje je bil ‘oče’ in rektor slovenskega papeškega zavoda v Rimu. Predstavljamo ga ob njegovem odhodu v večno domovino.

Zibelka mu je tekla na Gornji Ponikvi pri Žalcu v trdni kmečki družini Kresnikovih. Rodil se je 22. februarja 1922. Družino, v kateri je bilo devet otrok iz dveh očetovih zakonov, je povezovala globoka vera. Maksimilijan je bil bister učenec in tudi kmečko delo ga je veselilo. Oče ga je izbral za svojega naslednika na kmetiji, zato je nerad sprejel predlog domačega župnika na pobudo bogoslovca Ivana Zupanca, ki je pri njem odkril duhovniški poklic, naj ga pošlje na gimnazijo v Maribor. V štajerski prestolnici je ostal sedem let, zaradi vojne pa je moral zadnji, osmi letnik in maturo opraviti v Ljubljani. Brez oklevanja se je odločil za bogoslovje. Skupaj z nekaj drugimi mariborskimi bogoslovci je bil sprejet v zavod Propaganda Fide v Rimu in se vpisal na teološko fakulteto papeške univerze Urbaniana, kjer je zaključil študij z dvojnim doktoratom. Mašniško posvečenje je prejel na veliko noč, 17. aprila 1949. »Naslednji dan sem pel novo mašo v zavodu in podelil novomašni blagoslov domačim po vatikanskem radiu.«
Takoj po končanem študiju je postal profesor na univerzi Propaganda Fide ter podravnatelj zavoda, leta 1966 pa je postal njegov rektor, leta 1974 pa še tajnik papeške univerze Urbaniana. Ta univerza ima v misijonskih deželah veliko pridruženih visokošolskih ustanov. Jezernik je v petdesetih in na začetku šestdesetih let kot študijski delegat obiskal veliko misijonskih dežel (svoja doživetja je zbral v knjigi Rim, Atene, Nairobi). Zelo močno je bil povezan z rimskimi Slovenci. Ko so leta 1963 ustanovili društvo ‘Slomšek’, je bil od vsega začetka njihov duhovni asistent in urednik glasila društva Med nami. Bil je duša društvenega dogajanja, vabil je slovenske škofe na društvene shode ali kot mašnike k mesečni nedeljski sveti maši. Za rimske Slovence so bili nepozabni letni izleti v okoliške rimske hribe.

Ko je kot mlad bogoslovec med vojno prišel v Rim, je videl, da imajo številni narodi v večnem mestu svoje študijske zavode. Vedno bolj je čutil potrebo, da tak zavod dobimo tudi Slovenci. Zamisel se je začela uresničevati po prvem obisku škofa Antona Vovka leta 1960. O ustanovitvi zavoda za mlade slovenske duhovnike, kjer bi lahko bivali in študirali na rimskih univerzah, se je pogovarjal s p. Antonom Prešernom, ki je bil ugledna in vplivna osebnost. Dosegel je, da je bil 22. novembra 1960 uradno ustanovljen zavod Slovenik (z uradnim imenom Collegium slovenum in Urbe). Prvi rektor je bil p. Prešeren, po njegovi smrti (7. marca 1965) pa ga je nasledil Maksimilijan Jezernik. Med rojaki po svetu je dobil donatorje in z njihovo pomočjo je kupil hišo na Apijski cesti, ki so jo obnavljali in dograjevali, da so lahko leta 1973 Slovenik slovesno blagoslovili. Dosegel je, da je postal papeški zavod z vsemi pravicami, ki sledijo iz tega naslova. Prijazno hišo so s svojimi deli obogatili mnogi slovenski umetniki. Slovenik je postal prijetna oaza domovine v večnem mestu, kjer so poleg stanovalcev-študentov našli zavetje tudi slovenski romarji. Največji dan za Slovenik in njegovega rektorja je bil 22. november 1990, ko ga je ob njegovi 30-letnici obiskal papež Janez Pavel II., ki je maševal v kapeli Marije Pomagaj, Kraljice Slovencev, zavetnice zavoda.

Maksimilijan Jezernik je opravil pomembno nalogo kot postulator v postopku za razglasitev božjega služabnika škofa Antona Martina Slomška za blaženega. Zavzel se je za prevajanje vsega gradiva v italijanščino. Vesel je bil, ko je videl, da njegovo prizadevanje rodi sadove. 19. septembra 1999 je bil med množico 200.000 ljudi na Betnavski poljani eden najsrečnejših, ko je zaslišal papeža Janeza Pavla II.: »S svojo apostolsko oblastjo dovoljujemo, da se častitljivi božji služabnik Anton Martin Slomšek odslej imenuje blaženi …« Tako se je uresničilo voščilo njegove mlade sorodnice ob zlati maši na Pónikvi nekaj mesecev prej: »Nam Pónikva s Slomom rodila je svetnika, / a Pónikva pri Žalcu njegovega glasnika. / Ob jubileju zlatem Vam Bog je dal radost, / da smeli doživeti ste Slomškovo svetóst.« Zdaj je izpolnjena tudi njena želja, s katero se pesmica konča: »A ko življenjska knjiga nekoč se Vam zapre, / naj v družbi s svetim Slomškom se večnost Vam odpre.« Rektor Slovenika je Maksimilijan Jezernik ostal do leta 2001, v naslednjih letih je vedno bolj oglašala bolezen, ki ga je leta 2012 pripeljala v Dom sv. Jožefa v Celju, kjer je svetilka njegovega življenja 21. aprila 2015 ugasnila v 94. letu zemeljskega popotovanja.

S. Čuk, Maksimlijan Jezernik. "Svojim domačim sem novomašni blagoslov podelil po vatikanskem radiu": Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2015), 38-39.

Svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju v edinstveni Planici

Le še malo nas loči do največje zimskošportne prireditve v Sloveniji. O tej prireditvi, ki bo potekala v našem nordijskem biseru Planici, sem se pogovarjal z dr. Francijem Petkom, ki je direktor Zavoda za šport RS Planica in tudi del organizacijskega komiteja za pripravo tega prvenstva, sicer pa je tako ali drugače v slovenski zimski šport vpet že več kot tri desetletja.

- Glede na količino snega, ki je zapadel, skrbi vsaj s tega naslova verjetno ni več …
Naj se sliši še tako čudno, novozapadli naravni sneg je težava in bo še lahko težava. Vsakič, ko zapade, ga je treba odstranjevati. Trenutno je največji izziv, kam ga odstranjevati. Planiško prizorišče je kompaktno, po svoje fantastično in edinstveno na svetu, je pa za potrebe tako velike prireditve, kot je nordijsko svetovno prvenstvo, treba zelo dobro načrtovati, kam postaviti vse objekte, tribune, kje bodo speljane trase, in to pomeni, da za odstranjeni sneg zmanjka prostora. Odvečni sneg je zato treba enostavno odpeljati iz doline.
Poleg tega se je treba zavedati, da naravni sneg ni tako kakovosten in obvladljiv kot umetni, zato se ga odstranjuje in si želimo, da bo osnova tako na skakalnicah kot na tekaških progah vseeno umetni sneg.

- Kakšni so vaši spomini na tisti majski dan leta 2018, ko je bila razglasitev organizatorja letošnjega prvenstva?
Spomini na tiste dogodke so še zelo živi, prijetni. Planica se je že od leta 2012 potegovala za izvedbo prvenstva. Po treh neuspelih kandidaturah je četrta uspela in Mednarodna smučarska zveza FIS je za izvedbo nordijskega prvenstva izbrala Planico. Vesel sem, da nismo obupali in smo vztrajali s svojo vizijo, ki pa se je skozi vsako kandidaturo tudi nadgrajevala.

- Spomnim se, kako ste leta 2017 z veliko gotovostjo napovedovali, da je pa 2023 tisto ta pravo leto, da bo prvenstvo v Planici.
Tega se ne spomnim točno, lahko pa odseva notranje občutke in zavedanje, da smo za izvedbo prvenstva res dozoreli. Čeprav popolnoma prepričani nismo bili vse do razglasitve – vseeno gre za proces in izbiro med kandidaturami.

- Je bilo na dan razglasitve poleg vsega veselja tudi kaj skrbi? Če da, v kakšni smeri?
Da, tega ne zanikam. Seveda se ob tisti razglasitvi prepustiš čustvom, veselju, da je uspelo, saj smo se zavedali, da je to velika stvar. Prevevalo nas je veselje, zadovoljstvo. Smo se pa že tisti večer ob proslavljanju uspeha zavedali tudi odgovornosti. Spomnim se predsednika Smučarske zveze Enza Smrekarja in takratnega generalnega sekretarja organizacijskega komiteja Primoža Finžgarja, ki sta vse to zajela v vprašanje: Kaj pa sedaj?
To je bilo samo izražena skrb, da nas čaka velika naloga, ki smo se je zelo zavedali. Zavedali smo se pa tudi, da imamo v Sloveniji dovolj znanja, ljudi, tudi prizorišč in naprav, da vse to lahko res izvedemo. V teh petih letih je bilo opravljenega veliko dela, do vrhunca pa nas loči še manj kot mesec dni.

- Kaj se v organizacijskem smislu še ureja in kaj se sploh še da opraviti v tem zadnjem mesecu pred dogodkom?
Celoten nordijski center ima sedaj bolj podobo gradbišča. Sicer v nordijskem centru potekajo redni treningi različnih ekip skakalcev, tudi tekači na smučeh lahko imajo svoje treninge, tako da redne dejavnosti potekajo ustaljeno.
Zraven tega pa je veliko območij ograjenih, ker so v delu in postavljanju različni začasni objekti. Potreb po tovrstnih objektih je zelo veliko, hkrati pa morajo biti postavljeni pod strogimi varnostnimi standardi in so te zahteve zelo obsežne. Zdaj smo v fazi, ko se vse načrtovane stvari nadgrajuje, predvsem pa izvaja na terenu, kar pomeni, da to niso več samo skice na papirju, ampak da gre zares. Postavljajo se začasne tribune na več lokacijah, postavlja se mesta za kamere in druge novinarsko-tehnične ekipe, postavlja se tekmovalne vasi … Veliko del se izvaja za potrebe številnih televizijskih prenosov. Potem se ukvarjamo s projekcijami, kje vse zagotoviti mesta za gledalce, kako urediti logistiko, kako bo potekalo premikanje po prizorišču za posamezne tipe ljudi – od navijačev in gledalcev do tehničnega osebja, novinarjev, trenerjev, športnikov.
Glede na obseg načrtovanja in dela je to res prvo večpanožno prvenstvo takšnega obsega pri nas in v fazi načrtovanja smo morali razmišljati zares široko, da smo vključili vse te vidike. Brez izjemno predanih in strokovnih ljudi tako ekipe Nordijskega centra Planica pod vodstvom Jelka Grosa kot ekipe Organizacijskega komiteja Planica pod vodstvom Tomaža Šušteršiča tako obsežne in zahtevne naloge ne bi mogli opraviti. Res so izjemni!

- Planico seveda najpogosteje povezujemo s smučarskimi skoki in poleti. To pomeni, da je z organizacijo skokov še najmanj težav?
Gotovo imamo pri organizaciji skokov najbolj utečene ekipe in največ znanja. Skakalna prireditev je bolj obvladljiva. Skoki se izvajajo na enem mestu, potrebuješ snega v razdalji cca 300 m in širini 30 metrov in kar ga je še treba za zaletno smučino, vso to pripravo lahko opravi relativno majhna skupina izkušenih delavcev. Seveda pa je velika razlika med pripravo letalnice ali pa Bloudkove velikanke. Na letalnici je za pripravo in vodenje treba veliko več ljudi.

- Kakšne so v primerjavi s tem priprave za smučarske teke?
Pri tekaškem delu gre za kilometre prog v širini najmanj devet metrov, povsod mora biti najmanj 40 cm kompaktnega snega. Tukaj je treba veliko več načrtovanja, kje speljati proge, kako na vse skrajne točke tekaških prog pripeljati umetni sneg, ga razporediti po trasi, imeti za vse te proge na voljo štiri ratrake za teptanje …

- Za tekaški del prvenstva se verjetno vsem, ki poznamo Planico in dolino Tamar, postavlja vprašanje, kako in kje bodo speljane proge, da bodo fantje in dekleta lahko odtekli tudi maratonske razdalje – govorimo o tekmah na 30 km in 50 km …
Prirejanje tekaških tekem v vseh letih od 2015 naprej je gotovo dalo precej informacij in uvida, kaj to pomeni za Planico. Je pa seveda vedno šlo za sprinterske razdalje, in kot pravite, se nismo še soočili s tako dolgimi razdaljami.
Odgovor na to vprašanje naj začnem pri iskanju širše vključenosti v naše prvenstvo. Želeli smo s tem prvenstvom presegati meje in ideja je bila, da bi tekaška maratona štartala v Trbižu. Po lanskem septembru je italijanska stran sporočila, da tega ne zmorejo pripraviti, tako da je v veljavo stopil rezervni načrt. Proge bodo zato potekale od Rateč pa do Tamarja, kjer se lahko pripravi progo do 7,5 km v eno stran in toliko potem naokrog nazaj. Tovrstna rešitev z večjim številom manjših krogov je seveda zanimivejša za gledalce, saj bodo na tak način lahko tekmovalce videli večkrat.

- Poleg organizacijskega vidika sta pomembna vsaj še dva – športni in navijaški. Če se najprej dotakneva športno tekmovalnega, vi ste pred 32 leti osvojili naslov svetovnega prvaka. Kaj lahko pričakujemo po športni plati?
Navijači, gledalci si seveda želimo uspehov, tudi na glas lahko kdaj govorimo, da medaljo moramo dobiti. Iz lastnih izkušenj vem, da športniki tekmujejo sami s sabo. Vsak ima najprej cilje in zahteve do sebe.
Moje videnje je, da vemo, česa so sposobni naša dekleta in fantje, tako v skokih kot v tekih. Imajo toliko znanja in sposobnosti, da so konkurenčni za medalje. A medalja se mora še zgoditi. Medalje se ne določa, ampak jo je treba doseči na tekmi. In to je čar športa, da nekomu na pravi dan uspe najboljši skok ali tek.
Drugo pa je zavedanje, da tekmuješ na domačem prizorišču. Ko je pravo vzdušje, kot tekmovalec čutiš energijo v zraku, ki kar lebdi, in se res zna zgoditi, da te ponese, tudi do vrhunskih rezultatov. Za nekatere pa zna biti to tudi preveliko breme.

- In še tretji, navijaški vidik: kako bo v dogajanje vpeto občinstvo, sama Kranjska Gora in tudi okoliški kraji?
Še dolgo po koncu kariere nisem razumel pomembnosti prisotnosti gledalcev, navijačev, medijev, televizije. Če zelo realno in ne iz športnega vidika gledam na vse skupaj, se na koncu določeno tekmovanje ne vrednoti toliko po tem, kateri športniki so nastopali, ampak koliko ljudi bo dogodek prišlo pogledat, ga podpret, koliko ljudi bo dogodek videlo po televiziji. Povedano drugače: pri pripravi športnega dogodka je organizacija športnega dela tekmovanja precej lažji zalogaj kot priprava vseh podpornih stvari in potreb za gledalce. Tudi iz tega razloga se je dobršen del priprav nordijskega prvenstva osredotočal na gledalce. Razpored prostorov, dostop, nastanitve, logistika itd. In kar je zanimivo: ravno gledalci bodo nastanjeni najbližje prizorišču. Tekmovalci so razporejeni v razdalji nekako do 30 minut vožnje. Tudi sam se spomnim, da smo se na več prvenstvih do skakalnic vozili po eno uro.
Sicer bo pa vsak dan veliko športnega in tudi spremljevalnega programa. Spremljevalnemu programu je bilo namenjenega veliko premisleka, da se obiskovalcem med enim in drugim tekmovanjem omogoči oddih, zabavo, glasbo, tudi dobro gostinsko ponudbo; posebej se potem pripravlja še dogajanje v večernih urah v Kranjski Gori, kjer bodo podelitve medalj in spet pester program. Iz vsega tega je jasno, da je zelo velik poudarek na skrbi za gledalce.

- V prodaji so tudi že vstopnice. Na družabnih omrežjih je precej govora o tem, saj eni trdijo, da so predrage, spet drugi zagovarjajo, da ustrezajo veličini dogodka. Kakšen je vaš pogled na to?
Če najprej odgovorim kot običajen obiskovalec prireditev, se moram zavedati, da gre za zelo velik dogodek, za katerega moram kupiti vstopnico, in da bo ta vstopnica nekoliko dražja. Lahko jo primerjamo s cenami vstopnic kje drugje in tudi za druge dogodke. Danes je za dogodek svetovnega formata težko dobiti vstopnice pod 50 ali celo 100 evrov.
Hkrati se je treba zavedati, da je iz organizacijskega vidika to zelo velik stroškovni zalogaj in izvedbo prvenstva je treba pokriti. Zato se mi o cenah ne zdi primerno polemizirati, navsezadnje se je treba tudi zavedati, da gre za takšen format tekmovanja, ki lahko pride v Slovenijo enkrat na nekaj desetletij.

- Kako pa je s pričakovanim številom obiskovalcev v času prvenstva?
Ravno v teh dneh smo imeli sejo organizacijskega komiteja in je Tomaž Šuštaršič, ki je generalni sekretar in direktor organizacijskega komiteja, dejal, da bo v dneh, ko bo največ športnih dogodkov, približno do 15 tisoč gledalcev, v preostalih dneh pa med 8 in 10 tisoč. To so tudi optimalne številke, kar prizorišče prenese in da je za gledalce dobro poskrbljeno. Je pa dogajanje raztegnjeno na 11 tekmovalnih dni, tako da se gledalci razporedijo na več dni. In četudi bi kazalo, da bi za kak dan lahko prodali več deset tisoč kart, to ni možno, saj je število vstopnic omejeno.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 2 (2023), 41-43.

Udeležence maše ob 28-letnici Radia Ognjišče, ki je bila 28. novembra 2022 na Brezjah, je prijetno presenetil poseben portret Franca Boleta, ustanovitelja te radijske postaje in naše revije. Portret, ki so ga med mašo postavili pred ambon, so si z zanimanjem ogledali prijatelji Radia Ognjišče, saj je narejen iz različnih semen. Na njem je ob ustanovitelju še podoba brezjanske Marije Pomagaj. Franc Bole je namreč tudi začetnik romanj bolnikov in invalidov na Brezje. Avtor podobe je Franci Firm, kmet iz Podšentjurja pri Litiji, ki vsako leto za zahvalno nedeljo naredi mozaik iz semen in ga s hvaležnostjo podari ustanovi, s katero je bil portretiranec povezan. Tako je lani naredil mozaik škofa Vovka, pred dvema letoma mozaik zadnje večerje, ki visi na steni zakristiji cerkve v Litiji, še prej portret Božjega služabnika Andreja Majcna … Franci Firm se ukvarja s kmetijstvom. Njihova domačija Pr' Fakin stoji v zavetju podružnične cerkve sv. Jurija, za katero prav tako skrbi Franci in je tudi njen ključar.
v: Ognjišče 01/2023, 26

V mojih mladih letih je bila maša v latinščini, mašnik pa je bil obrnjen k oltarju in je vernikom v cerkvi kazal hrbet. Na začetku maše je bila debela mašna knjiga na desni strani oltarja, po berilu pa jo je strežnik prenesel (skupaj s pultom) na desno stran. Ali je imelo to kakšen simboličen pomen? (Nace)
To ‘prenašanje’ mašne knjige so ‘narekovale’ tako imenovane kanonske table na oltarju, na katerih so bile natisnjene mašne molitve: na srednji so bile glavne (Slava, Vera, posvetilne besede), na levi ‘zadnji’ evangelij (začetek Janezovega evangelija), na desni pa darovanjske molitve. Ta stran se je imenovala listna, ker so bila tam prebrana mašna berila pogosto iz apostolskih pisem ali (po starem) listov, leva pa evangeljska, ker se je tam bral evangeljski odlomek tistega dne in še zadnji evangelij po blagoslovu na koncu maše. Polglasno branje je bilo v latinščini. Po prebranem latinskem besedilu je mašnik ob nedeljah in praznikih redno prebral evangelij še v slovenščini in sicer na prižnici pred pridigo. (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 2, str. 46

Mraz je.
Pasje mraz!
Vsake toliko zaskrbljen odprem kletna vrata in prisluhnem, če plinska peč še obratuje … če še diha … če še gori … Ali kaj pokašljuje? V preteklosti ji je nekajkrat že zmanjkalo moči ob nepravem času. Bili smo že na tem, da jo zamenjamo, pa jo je ljubeznivi in nadvse potrpežljivi serviser vsakič znova spravil v pogon. Jo tako rekoč obudil od mrtvih.
O, da bi ga vi videli …
Če bi bili pacienti deležni tako obzirne in pozorne obravnave s strani zdravnikov, ne bi poslušali takih kritik o našem zdravstvu!
In če bi možje tako spoštljivo in natančno poslušali svoje žene, kot ta možak vsakič znova prisluhne tej brezdušni mašini, bi ne bilo ločitev! Da o nežnem privijanju vijakov sploh ne izgubljam besed!
A peč ne bo zdržala več dolgo. Stara je. Dvajset let! Kar pomeni, da je v pasjih letih že častitljiva stoletnica! In v tem pasjem mrazu, pač moramo šteti pasja leta.
A nas še greje!
In sem hvaležen peči in seveda serviserju, da pošteno opravljata vsak svoje delo.
Zjutraj in zvečer pa odpiram kletna vrata … in prisluškujem …
Ker je mraz.
Pasje mraz!

Staram se.
Ne bom si prešteval pasjih let, pa čeprav znam biti kdaj prav pasji … Je pa dejstvo, da me ne bi več bilo, če bi bil pes. Kot tudi ni več mnogih mojih prijateljev, znancev in sorodnikov … in me zaradi tega kdaj prime, da bi začel psovati!
Pa me tudi mine … ker se še pravočasno spomnim, da nič ne koristi.
In se ne spodobi! Ker smo vsi v božjih rokah. In Bog že ve, kaj dela! Kdo bo pa vedel, če ne On!
A vsakič, ko omaga kdo od sovrstnikov, kar čutim piš kose … ki švistne blizu mene. Vedno bližje je!

Staram se.
Določeni opravki so postali počasnejši … in težji … Zaenkrat še ne nemogoči, hvala Bogu!... Težji pa!
In začneš ceniti, da kaj lahko še počneš! In zato to počneš z užitkom! In hvaležnostjo!
Ko se srečaš z vrstnikom, ki ima ob sebi bombo s kisikom in cevko na nosu, začneš ceniti sleherni vdih. In izdih. Dihanje, ki je tako samoumevno … in nujno … kar naenkrat postane tudi lépo!
Ko se srečaš z vrstnikom na berglah ali vozičku, začneš ceniti sleherni korak. Počep! Plesni obrat! Kar na lepem, je še pasti lepó!
Ko obiščeš vrstnika, ki je na postelji in ga hranijo in previjajo, začneš ceniti sleherni grižljaj, ki ga lahko sam neseš v usta. In obisk stranišča je kar na lepem praznik!

Staram se.
Zjutraj namesto “Tebe ljubim, Stvarnik moj …” dahnem: “Še sem živ!”.
In zvečer namesto “O, Jezus, blagoslovi me …” molim prav tako: “Še sem živ!”
In sem vesel. Čeprav vem, da pravzaprav odpiram kletna vrata svoje duše … in prisluškujem!
A ni strahu v tem prisluškovanju. Ni bojazni v tem poslušanju! Morda kanec prijetne grenkobe … saj je tako lepo živeti!
Nadvse potrpežljivi in ljubeznivi Serviser pa privija in odvija moje vijake … kuka pod pokrov … posluša … popiha … čisti … Skratka: skrbi, da plamen ne ugasne.
Zato grejem, čeprav sem že star. In pasji.
V zavedanju, da pride dan, ko bom odslužil svoje.
V zavedanju, da ne bom končal na odpadu!
In opravljam svoje delo v tihem upanju, da sem še pod garancijo.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 2, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Pri sv. Tereziji Deteta Jezusa se mi je v srce posebej vtisnila njena močna navezanost na očeta. Pravila mu je ‘moj kralj’ in se ob njem počutila kot mala kraljična, kot jo je njen očka ljubeče klical. Bila je njegova ljubljenka in zaklad njegovega srca. Lahko sem si predstavljala to močno vez med očetom in njegovo najmlajšo hčerko in se vanjo vživela.
Tudi sama sem se namreč ob svojem očetu tako lepo počutila: ljubljena, varna, ponosna, morda celo nekoliko vzvišena nad starejšimi brati in sestrami – kot kraljična.
Bil je delavec. Po vzoru svojega zavetnika sv. Jožefa je s trdim in poštenim delom služil kruh za svojo družino. Delo v gozdu in pozneje na železnici ni bilo lahko. Dan za dnem je v vsakem vremenu prehodil petnajst kilometrov po progi. Domov je prihajal utrujen, pa ga je pogosto čakal kateri od vaščanov. Zdaj ta, da je odslužil za košček zemlje, kjer smo imeli krompir, zelje, fižol in drugo, zdaj drugi, da je odslužil oranje ali konja, s katerim je pripeljal drva. Včasih pa ga je čakal kdo, ki je potreboval pomoč pridnih rok.
Ko je prišel domov še iz te dodatne službe, je bil čisto izžet. Vendar pa ni bilo večera, da se me bi spustil na kolena in skupaj z družino molil rožni venec.
Izšel je iz velike družine. Bil je navezan na svoje brate in sestre. Dva mlajša brata je vzela vojna. Kadar je pogovor nanesel nanju, se mu je ob pogledu na sliki v okvirju na steni oko orosilo in glas se mu je zatresel.
Kako hrepeneče je mislil na svojo družino, ko je bil vojni ujetnik v daljni Nemčiji. Ponoči je spal v barakah, podnevi je delal pri kmetih. Vsaj jesti je dobil, ponekod več, drugod bolj malo. Delal je rad in je užival pri delu, ki ga je od doma dobro poznal.
Kot vojak je doživel številne grozote, ki so ga globoko zaznamovale. Šele čez leta, ko je čas počasi celil rane, so se nočne more umikale v pozabo.
Pri štiridesetih letih sem resno zbolela. Takrat je bil naš oče že star in onemogel. Nič več ni šel iz hiše. Dolgo se nisva videla. Kadar sem se počutila malo bolje, sem ga poklicala po telefonu. Ko sem končno zapustila bolnišnico, sem se najprej ustavila pri njem. Odkar smo v naši družini odrasli, smo nekako sramežljivo pozabili na izraze nežnosti, tedaj pa me je oče močno stisnil v objem. Počutila sem se kot takrat, ko sem ga kot majhna punčka čakala pri vaški kapelici, ko se je vračal z dela. Vedno me je objel, me vzel na kolo in me varno pripeljal domov.
Kadar sem le mogla, sem ga obiskala. Nekoč, ko sem že sedela v avtomobilu, mi je nekaj prišepnilo: “Vzemi s seboj rožni venec!” Ko sem prišla k očetu, mi je potožil, da je izgubil rožni venec. Dala sem mu svojega. Prepričana sem, da je na tem rožnem vencu prebiral jagode za moje zdravje in za vse svoje otroke. Držal se je svetopisemske modrosti: “Izlivaj svoje srce pred Gospodom! Svoje roke dvigaj k njemu za življenje svojih otrok.”
Bil je očetov pogreb. Srce se mi je trgalo v bolečini, ko so krsto spustili v grob poleg naše mame. Tedaj si je med temnimi oblaki utrgal pot svetel sončni žarek in posijal prav tja, v sveži grob. Se je sonce prišlo poslovit od pravičnega?
Potolažil me je ta žarek, dal mi je novo upanje, utrdil je mojo vero. Oče, spet se bova srečala, ko se bo tudi moje romanje končalo.

Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 92.

Rozalka je sedela v svojem najljubšem prostoru, v udobnem naslanjaču ob topli peči s pletenjem v rokah. Ob njej je igral radio, naravnan na Radio Ognjišče. Zaslišala je napoved njej priljubljene oddaje Klepetalnica med nami in vami. Napovedovalka je povedala: »Danes se bomo v naši klepetalnici pogovarjali o posojanju denarja. Drage poslušalke, cenjeni poslušalci, povejte nam ali ste že komu kaj posojali, in kakšne izkušnje imate. Ali so vam posojeno vrnili?«
Rozalka je pozorno prisluhnila in takoj so se v njenem srcu obudili že davni spomini. Bilo je lepo nedeljsko popoldne, ko so se vaška dekleta zbrala, da spletejo nekaj vencev in z njimi okrasijo mlaj ter vhodna vrata hiše, kjer bo konec tedna ohcet. V soboto bo namreč njihov vaščan pripeljal na svoj dom nevesto iz sosednje vasi.
Pred šrango bo ženin moral odkupiti nevesto v sosednji vasi, kot je v tem kraju navada, dekleta pa so hotela mladi nevesti z venci pokazati, da jo z veseljem sprejemajo v svojo vas. Po končanem delu se je Rozalka odpravila proti svojemu domu. Prav kmalu je zaslišala, da jo nekdo kliče. Ozrla se je in se začudila, ko je videla, da hiti za njo Martin – fant, ki bo v soboto ženin.
»Rozalka, nekaj bi te prosil,« je z vidno zadrego spregovoril Martin, ko je ob Rozalki stopil s kolesa.
Rozalka ga je vprašujoče pogledala: »Na dan z besedo! Če bom le mogla, bom ženinu rada ustregla,« je z nasmehom hitro pregnala Martinovo zadrego.
Martin je povedal, kaj ga žuli. »Ne skrbi me poroka, moje zadrege je kriva šranga. Saj nisem na praznem, toda zvedel sem, da se fantje iz sosednje vasi pogovarjajo, da mi šrango tako zasolijo, da bom moral izprazniti denarnico do zadnjega beliča, Jaz pa bi se rad malo postavil pred njimi, da me niso čisto izsušili. Rad bi jim pokazal, da mi je še nekaj ostalo v denarnici. Če imaš, te lepo prosim, da mi posodiš. V denarnico bi bankovce zložil tako, da bi čim več zgledalo. Če bom imel za plačilo šrange še dovolj svojega, ti bom vrnil takoj po poroki, če pa bi mi res zmanjkalo, pa ti vrnem ob prvi plači,« je obljubil Martin.
»Nič se mi ne bo mudilo, saj veš, da jaz nimam redne plače in moram vedno imeti pri roki nekaj za vsak slučaj. Jutri pridi. Nekaj imam res, a ne doma, ampak pri prijateljici, in ti bom lahko dala,« je pojasnila Rozalka.
»Hvala že vnaprej. Nikoli ne bom pozabil, da si mi pomagala v zadregi,« je dejal Martin ter se veselo odpeljal.
Ko je zdaj Rozalka poslušala Klepetalnico, je prva gospa, ki se je oglasila, rekla, da še vedno velja star pregovor: »Če si hočeš dobiti sovražnika za vse življenje, potem posojaj.« Rozalka je iz lastne izkušnje bila nasprotnih misli.
Ni se več dobro spominjala, ali ji je Martin posojeni denar vrnil takoj po poroki ali malo kasneje. Svojo obljubo je držal. Ob tem je v Rozalki dozorelo življenjsko spoznanje. Ona je ostala vaška teta, ki je bila pogosto potrebna kakšne pomoči. Ni lahko prositi, ko pa ima vsakdo svoje skrbi in stroške. Nikoli pa ni zaman prosila Martina za kakršno koli pomoč. Še več: Martin ji je pogosto sam ponudil pomoč. »V trgovino grem,« se je oglasil pri njej. »Ali kaj potrebuješ, lahko ti pripeljem.« Tako si je Rozalka z malim, le nekajdnevnim posojilom pridobila dobrotnika. Od tiste poroke je minilo veliko let, Martin je že dedek, toda svojo dobroto je ohranil vse življenje.
Tak je spomin na posojilo denarja poštenjaku v srcu Rozalke, ki je oživel ob radijski klepetalnici. Niso pa tako lepi spomini na vse njene dobrote, ki jih je izkazala drugim. Na žalost še vedno velja star pregovor: »Dobrota je sirota.«
Angelca Škufca

Ognjišče (2014) 02, str. 50