(ob mednarodnem dnevu gluhih) Konec marca 2022 so v Los Angelesu podelili nagrade Ameriške filmske akademije oz. oskarje. Dokaj presenetljivo je kipec za najboljši film prejela zgodba o družini gluhih ribičev in njihovi hčerki Ruby (Emilia Jones), ki po naključju odkrije svoj izredni talent za petje. CODA je, mimogrede, angleška kratica za otroka gluhih staršev..

Dodatno delo na družinski ribiški ladji in posebnost njene družine dekletu ne pomagajo ne pri šolskem uspehu niti pri spoznavanju prijateljev. Ko se mora odločiti med novimi izbirnimi predmeti, se predvsem zaradi simpatije do sošolca Milesa (Ferdia Walsh-Peelo), vpiše v šolski zbor. Kaj kmalu pa učitelj glasbe Bernardo Villalobos ali Gospod V. (Eugenio Derbez) odkrije Rubyjin talent.
Dekle se znajde na preizkušnji, saj se po eni strani osamosvaja od svoje družine (prvič počne nekaj brez njih) in vse bolj spoznava svojo resnično strast, po drugi strani pa se zaveda, da bo njena družina brez nje v ekonomsko vse bolj zaostrenih razmerah težko shajala. Ruby se bo morala tako na neki točki odločiti med družino in glasbeno kariero.

SLOVENSKI
ZNAKOVNI JEZIK
Slovenski znakovni jezik (SZJ) je materin jezik gluhih oseb. V Sloveniji SZJ kot jezik sporazumevanja uporablja okoli 1500 gluhih oseb. Gluha oseba ima pravico uporabljati znakovni jezik v postopkih pred državnimi organi, organi lokalne samouprave, izvajalcih javnih pooblastil oz. izvajali javnih služb. Slovenski znakovni jeziki je kompleksen, strukturiran, živ jezik. Ima močno kulturno osnovo in pripada velikemu številu znakovnih jezikov, ki so razširjene med skupnostmi gluhih po vsem svetu. Vsaka država ima svoj specifični znakovni jezik. Vsi znakovni jeziki so svojevrstni in se razlikujejo od državnih govornih jezikov po svojih pravilih in zakonitostih. (vir: spletna stran Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije)

Film prav tako nastavlja ogledalo družbi, ki se ima za normalno in vzvišeno gleda na vsakršne odklone, ter realistično prikaže odnose znotraj male obmorske skupnosti.
Film ohranja tudi veliko mero vedrine in optimizma, izjemno močno vlogo pa odigra glasba, kjer gre pohvaliti zlasti izvedbo Jonesove, ki je tudi pevka in kantavtorica. Gre za izrazit kontrast med številnimi nemimi dialogi, ki potekajo v znakovnem jeziku, gledalec pa ima na voljo le podnapise, ter čustveno zapetimi pesmimi. Pomenljiv je šolski koncert, ko Rubyjina starša ob pogledu na ganjenost občinstva dojameta pomen glasbe za njuno hčer in se končno odločita, da jo bosta podprla pri njeni izbiri.
Simbolno zgodbo zaokroži Rubyjina avdicija za prestižno glasbeno šolo Berklee, na kateri zapoje in za svojo družino v znakovnem jeziku pripoveduje pesem Joni Mitchell z naslovom Both Sides Now. »Pogledala sem na ljubezen z obeh strani, dajala sem in tudi vzela«, bi lahko v grobem prevedli verz iz pesmi in nauk o vzajemnosti ljubezni.

M. Volčanšek, Coda, Film: v: Ognjišče 5 (2022) 88-89.

Mislim, da se od naših pokojnih najlepše poslovimo, če je pogreb združen z mašo. Navada je bila, da so svojci ob pogrebu naročili tudi mašo za osmi dan po smrti ali pogrebu in tudi trideseti dan. Zakaj prav na te dneve? (Aljoša)
Sveta maša je najbolj dragoceno ‘darilo’, ki ga lahko naklonimo našim pokojnim: s sveto daritvijo jih priporočamo božjemu usmiljenju in jim izkazujemo hvaležnost. V misalu (mašni knjigi) je več različnih obrazcev maš za rajne: ob pogrebih, na obletnico, ob različnih spominih. – Zakaj se rajnih posebej spominjamo na določene dneve? Zanimiva je razlaga v starokrščanskem spisu Apostolska konstitucija (ok. 370), ki se sklicuje na svetopisemske dogodke. Tretji dan je Gospod vstal od mrtvih, sedmi dan je Bog dokončal delo stvarjenja in je počival – ta božji počitek je podoba večnega miru, ki ga želimo našim rajnim, trideset dni pa je ljudstvo žalovalo za Mojzesom. Bolj pa je verjetno, da so na krščanski odnos do rajnih vplivale stare grške in rimske navade. (sč)

Ognjišče (2015) 11, str. 81

Iz svojih otroških let se spominjam molitev za rajne na praznik vseh svetnikov popoldne. Župnik je nosil okoli vratu črno štolo, žene so imele na glavi črne rute. Pri mašah za rajne je imel župnik črn plašč. Zakaj se zdaj pri bogoslužju ne uporablja več črna barva? (Adolf)
V krščanski simboliki je črna barva barva kneza teme in v srednjem veku so jo povezovali s čaranjem – ‘črno magijo’. Navadno črna barva spominja na žalovanje, bolezen, neuspeh,smrt. Ko je črna barva povezana z belo, je simbol ponižnosti in čistosti življenja, zato imajo člani nekaterih redov (benediktinci, cistercijani) habite (redovne obleke) črne in bele barve. Črna barva, kot barva žalosti, je (bils) bogoslužna barva obredov velikega petka, dneva Kristusove smrti na križu, in tudi pri mašah za rajne. Splošna ureditev Rimskega misala (2000) določa: »Črno barvo lahko uporabimo, kjer je v navadi, pri mašah za rajne« (346e). Po prenovi bogoslužja po smernicah drugega vatikanskega koncila pri nas tudi pri obredih in mašah za rajne uporabljamo vijolično barvo, ki je simbol ponižnosti in spokornosti. S takim razpoloženjem se obračamo k Bogu v molitvi za rajne. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 11, str. 47

o smrti in samomoru

“Morda me je huda preizkušnja zadela, da se po njej še bolj oklenem Boga”

V začetku novembra obiskujemo pokopališča in se nehote srečujemo s svojo minljivostjo, čeprav je smrt za današnjega človeka tabu. Nerad govori o njej. Še manj radi govorimo o samomoru. Tokratna gostja meseca je doživele samomor staršev in se pozneje še študijsko ukvarjala s tem bolečim pojavom. Zato smo jo povabili, naj spregovori tudi za Ognjišče.

- Prvega novembra množično obiskujemo pokopališča in vendar je smrt nekakšen tabu v naši družbi. Kakšna je vaša osebna izkušnja?
Jaz sem izgubila očeta in mamo zaradi samomora. Dokler sta bila še živa, smo prvega novembra vedno obiskovali grobove naših pokojnih. Poleg tega smo šli k maši in molili zanje. Sama pa se svojih pokojnih, ki sem jih imela rada, ne spominjam samo prvega novembra, ampak celo leto. Ne gre, da bi se prepuščala malodušju, ampak da se spomnim ljudi, ki so se že poslovili od nas. Zdi se mi, da ni nič narobe, da se nekateri spomnijo pokojnih prvega novembra. Da se jih vsaj tisti dan. Osebno pa mi je pomemben tudi drugi november, dan vernih duš, dan molitve za duše v vicah.

- Sodobni človek nerad govori o smrti.
Poglejmo samo stvari glede pogrebov: hitro pridrvimo na pogreb in še hitreje z njega in že se lotimo drugih opravkov. Ne želimo se soočiti z izgubo in bolečino. Smrt nekako izrinjamo iz življenja, ker nas družba uči, da bomo “večno živeli”. Seveda verujem, da bomo večno živeli po smrti, ampak gre za to, da naša družba ne sprejema staranja in slovesa od življenja. In vendar je dejstvo, da se stara naše telo. Ločevati se je treba od stvari in od ljudi (konec osnovne šole, konec srednje šole …). Kakor da smrt ne obstaja, oziroma, da je daleč od nas – tako se obnašamo, dokler nas ne doleti smrt najbližjih. Ti nas zmeraj prehitro zapustijo. Zasmili se nam neki mlad fant, ki se je ubil z motorjem, a ga nismo poznali, če pa umrlega poznamo, se nas smrt bolj dotakne.

- Vi ste pa doživeli posebne vrste smrt – samomor sta naredila vaš oče in vaša mama.
Ko sem izgubila mamo, mi je bilo 21 let. Bila sem študentka. Občutka ob taki izgubi niti ne znam z besedami opisati. Kot da se ti vse podre. Ob maminem odhodu je bilo ogromno bolečine in mama si ni niti mislila, da jo bo povzročila. V življenju se je namreč trudila osrečevati druge. Verjetno ji je bilo v trenutku smrti tako hudo, da ni predvidela, kaj bo povzročila s tem dejanjem. Morda izgubo lahko opišem s primero. Kot da bi mi nekdo odrezal roko in nogo in zahteval, naj hodim. Kdor bi se mi približal, bi ga napadla, ker me boli in sem ranjena.
Statistike pravijo, da en samomor povzroči trpljenje šestim ljudem. Toda mislim, da je ob mamini smrti trpela cela župnija, vsi, ki so jo poznali. Najbolj pa jaz, hči, brat in oče ter njeni bratje in sestre. Drugi ljudje o taki smrti govorijo teden dni, potem dobijo drugo temo, svojcem pa bolečina ostane.

- Ste ena redkih, ki je pripravljena javno govoriti o tej boleči izkušnji.
Veliko bralcev knjige o samomoru mi potem piše. Seveda knjige o izkušnji samomora nisem napisala, da bi me ljudje hvalili, ampak sem knjigo napisala zaradi sebe. Če pa komu koristi, sem tega zelo vesela. Pišejo mi, da so bili vsaj malo razumljeni v svoji bolečini.
Ko sem jaz ob izgubi staršev iskala kakšno literaturo, ki bi mi pomagala, je nisem našla. Razen nekaj angleških člankov in statističnih podatkov. Človek, ki naredi samomor, odide, ostanejo pa svojci, žalujoči. Včasih se jih zanemari, čeprav ne nalašč. Ljudje se lažje ukvarjajo s preteklim dejanjem (kdo je naredil samomor), ne vidi pa se domačih. Ko naredi otrok samomor, se govori o njem, starše pa kakor da se spregleda. Pa izredno trpijo! Zato se vedno odzovem, ko me kdo prosi, naj spregovorim o samomoru.

- Omenili ste odzive ljudi, ki vam pišejo. Kaj vam sporočajo?
Običajno ljudje povedo svojo zgodbo. Sedaj v času covida vse to opravimo po elektronski pošti ali pa z navadno pošto. Jaz nasvetov ne dajem, ampak povem samo mojo izkušnjo. Tudi ne dajem lažnega upanja. Ni pošteno, da bi to delala v taki bolečini.

- Torej so hvaležni, da so slišani, da je nekdo prisluhnil njihovi bolečini.
Tako. Pa da jim naklonim dobro besedo. Ni treba, da imamo doktorate, čeprav imam magisterij iz zakonskih in družinskih študijev, mi je izkušnja izgube dala veliko več kot študij sam. Ko sem v stiku z ljudmi, ki so izgubili svojca v samomoru, pomislim, kaj je meni ob izgubi koristilo in kakšno ravnanje bi mene spodbudilo, ko sem bila v težkem žalovanju. Ali nasprotno, kaj mi takrat ni bilo lepo. Zavedam se, da smo tudi mi žalujoči nerodni, ker ne znano povedati, kaj bi si želeli slišati … Zna se zgoditi, da smo ob smrti jezni na vse okrog sebe in niti ne zaznamo ljudi, ki se pridejo poslovit od umrlega in nam izrečejo sožalje, ker so ga imeli radi, ker jim je bil prijatelj …

- V vašem primeru je izguba še toliko bolj boleča, ker ste po sedmih letih po mamini smrti v samomoru izgubili še očeta. Imeli ste izkušnjo izgube. Ali se ob ponovni izgubi prva rana še enkrat odpre?
Zanimivo je, da nisem tako ‘divje’ odreagirala kot prvič. Upoštevati moramo, da sem bila starejša. Veliko sem pretrpela ob maminem samomoru. Zdi se mi, da kar nisem odžalovala pri mami, sem potem pri očetu. Hčerka ima do očeta drugačen odnos kot do matere. Ljudje so mi govorili: “še enkrat, uboga” … Vem, da sem se ljudem smilila. Imela sem že 28 let in morala sem sama zaživeti in odžalovati.

- Ob vsaki smrti bližnjega se pojavlja vprašanje vere. Ali vera pomaga pri izgubi, zlasti pri samomoru?
Po pravici povem – bojevala sem se z Bogom. Spraševala sem ga: “A smo ti mi figurice, s katerimi se igraš? A delaš tako, da enega zafrkneš sedaj, drugega pa potem? Enim pa daješ v izobilju …” Obenem pa, ko je bilo izredno hudo, sem občutila moč vere. Pristala sem sicer na “nitki vere”, a hvala Bogu, da je bila. Danes sem hvaležna, da se nisem obrnila od Boga in šla v kakšen new age … Za novodobstvo nisem imela denarja, saj so tam vse stvari drage. Cerkev pa je brezplačna. Vanjo lahko greš, kadar hočeš. Naletela sem na izredne sogovornike, obenem pa sem potrebovala mir, da sem se pogovarjala z Bogom in da se še danes pogovarjam z njim in upam, da se bom še dolgo.

- Kaj pa strah za pokojnega?
Nekaj časa me je to izredno bremenilo: “Samomor je greh in samomorilci gredo v pekel.‌” Potem sem razumsko pristopila k problemu in se pogovorila s kakšnim teologom. Profesor teologije Bogdan Dolenc je v knjigo tudi napisal sestavek o duhovnikovem pogledu na samomor. Brala sem, poslušala Radio Ognjišče. Slišala sem: “Bog je ljubezen.” Zavedam se, da stoletja nazaj mojih staršev ne bi pokopali v posvečeni zemlji na pokopališču … Grozljivo! A najbrž so tako postopali, da bi ljudi odvrnili od takih dejanj. Danes je znanost napredovala. Tudi teologi govorijo, kaj se zgodi s človekom, ki naredi samomor. V izredno tolažbo mi je bil dogodek iz življenja sv. Janeza Vianeja, zavetnika duhovnikov, ki je potolažil ženo, katere mož je naredil samomor. Prosim, objavite njegove besede. (glej spodaj)

- Da, ta primer je pomenljiv, saj je bil to izredno svet duhovnik.
Smrt, samomor še posebej, je skrivnost. Verjamem, da sta tako oče in mama toliko dobrega naredila, da sta sedaj pri Bogu. Saj mi je zaradi njunega dejanja težko in veliko poguma potrebuješ, da greš v cerkev. Seveda doživljaš poglede ljudi, a v sebi sem si govorila: “jaz nisem nikogar umorila!” Velikokrat pomislim na starše, katerih otroci so naredili samomor. Koliko pogledov jim govori: “kaj ste pa delali z njim, da je to storil!” Jaz sem bila ‘samo’ otrok staršev, ki so naredili samomor …

SV. JANEZ VIANEJ O SAMOMORILCU
Med ograjo na mostu in vodo.
Leta 1855 je šel duhovnik Guillomet v Ars. V vlaku so vsi govorili o čudežih svetega župnika. Samo neka zelo žalostna gospa je mirno poslušala. Ko je Guillomet na postaji Villefranche izstopil za Ars, je ta gospa spregovorila: “Gospod, dovolite, da grem z vami v Ars. Prav tako lepo bo tam kot kje drugje. Potujem namreč za razvedrilo.” Voz jih je pripeljal v Ars. Izstopili so pred arško cerkvijo. Krščanski nauk, ki je bil vsak dan ob enajstih, se je bližal koncu. Guillomet je peljal žensko na prostor med cerkvijo in župniščem. Nista dolgo časa čakala. Arški župnik se je, oblečen v koretelj, prikazal pred cerkvijo. Ustavil se je pred črno oblečeno gospo, ki je pokleknila, ker so pokleknili tudi vsi drugi. Sveti župnik se je sklonil in ji zašepetal na uho. “Rešen je.” Neznanko je to pretreslo. Vianej je ponovil: “Rešen je.” Tujka je zamahnila z roko, da ne more verjeti. Tedaj ji je svetnik ponovno odgovoril in poudarjal vsako besedo: “Rečem vam, da je rešen. V vicah je. Moliti morate zanj. Med ograjo na mostu in vodo je še utegnil obuditi kesanje. Devica Marija mu je izprosila to milost. Spomnite se na Marijin mesec v svoji sobi doma. Včasih se je vaš mož, četudi neveren, pridružil vaši molitvi. S tem si je zaslužil milost kesanja in odpuščanja.” Guillomet je slišal vsako besedo. Razumel jih je pozneje. Žalujoča gospa je prebila ure po tem srečanju v molitvi in samoti. Njeno obličje se je spremenilo, zopet se ji je povrnil v duši mir. Preden je odpotovala, je povedala Guillometu: “Zdravniki so mi svetovali, da moram potovati zaradi svojega zdravja. Ubogala sem jih, a v resnici me je razjedal samo divji obup. Moj mož ni bil veren. Mislila sem samo na to, kako bi ga pripeljala nazaj k Bogu. Toda nisem imela dovolj časa. Naredil je samomor. Mislila sem, da je pogubljen. Zdaj vem, da se bova spet videla v nebesih. Ozdravljena sem.”
iz knjige Arški župnik. (Ognjišče, 1999, 335–338)

- Svojci si pogosto očitajo, da so naredili kaj narobe, da je njihov bližnji naredil samomor.
Da, pravijo: “Zakaj sem šla tisti dan k zdravniku in ga pustila samega. Če ne bi šla … Zakaj sta se starša skregala in šla ven, ko pa sta prišla nazaj, sta našla otroka mrtvega …” Tako spraševanje muči številne ljudi.
Ko mi starši pišejo o takih bolečih trenutkih, jim, kljub temu, da sem zelo občutljiva na te težave, povem, da jim ne morem pomagati in ne morem odvzeti njihovega bremena, da sem jim lahko blizu, ampak da jim lahko zagotovim, da niso nič krivi. Privoščila bi jim, da bi mogli ljudje to krivdo ‘zbrisati’ in ko bi mogli, če so verni, doživeti Božji dotik, da bi se rešili tega bremena! Če tega ne doživijo, ljudje s to krivdo živijo, oz. životarijo, po več desetletij. Ostanejo v tej bolečini, tudi če imajo druge otroke ali vnuke. Zato bi jim res privoščila, da bi se zavedali, da v bolečini niso sami, da niso krivi, tudi če je padla kakšna težka beseda. Pri tem lahko veliko pomagajo spoved in zakramenti.
Sicer je podobno tudi pri nenadnih smrtih (nesreča, infarkt …). Tudi takrat je ljudem hudo, grize jih zavest krivde itd. Čisto razumsko se moram vprašati: “a sem jaz kriv?” In si odgovoriti: “ne, nisem!” Še celo pri običajni smrti, ko nam umre stoletnik, se ljudje sprašujejo, “zakaj ga nismo peljali še k tistemu specialistu” …

- Najbrž je važno, kakšno podobo Boga imamo.
Kadar smo vzgojeni v duhu, da nas Bog kaznuje … Tudi jaz sem tako mislila in sem se morala zelo prepričevati, da je Bog ljubezen, kakor piše v Svetem pismu. In kako bo sedaj ta Ljubezen nekoga, ki je naredil samomor iz omejenosti in v izredni stiski, kaznovala?
Prof. Dolenc je napisal, da je tudi duhovniku ob pogrebu samomorilca težko. »Težko je najti prave besede pri takem nagovoru. Ne gre razlagati, kar je nerazložljivo, ne opravičevati ne obsojati, ker ne vidimo v dušo, ampak izročati Božjemu usmiljenju.« Najhujša je preizkušnja za svojce, še dodaja. Prizadene jih bolj kot naravna smrt. Meni, da bi bilo odrekanje cerkvenega pogreba zanje še nova bolečina. Meni se zdi, da je Cerkev v sedanjem času še bolj sočutna ob tej preizkušnji.
Cerkev je samomorilcem dolgo odrekala cerkveni pogreb. »To je bilo jasno svarilo. Nikakor pa odrekanje cerkvenega pokopa ne pomeni, da je samomorilec pogubljen. Danes Cerkev ravna drugače z večjim posluhom za neznane stiske, ki se lahko zgrnejo na človeka,« še pravi prof. Dolenc. K temu so prispevala tudi nova spoznanja na področju psihologije. Psiholog in duhovnik Anton Trstenjak je dejal, da nihče ne napravi samomora pri popolni zavesti in popolni notranji svobodi. V človeku se zamegli, stemni, sledi neka fiksna ideja, ki je samoprevara …

- Omenili ste proces žalovanja. Ljudje različno žalujemo. Vi nekaj let niste smeli niti slišati besede samomor. Drugi morajo izpovedati svojo bolečino.
Pravim, da o vsem, kar se začenja na s, nočemo govoriti: samomor, starost, splav … Res, bilo mi je težko slišati besedo samomor. Morda jo je težko tudi kateremu od bralcev in bo preskočil ta pogovor. Najbrž zato, ker te vse govorjenje spominja na tisti dogodek. Zoprne so mi bile šale o samomoru. Vem, da ljudje, ki jih govorijo, ne želijo slabega. Najbrž bi mi bilo vseeno ob teh šalah, če ne bi doživela tega, kar sem doživela. Po moji izkušnji sem pa zelo pazljiva glede tega.

- Ali danes še opažate “stigmo samomora”, zaznamovanost z njim?
Drugače gledamo na mamo petih otrok, ki umre za rakom kot na ono, ki naredi samomor. To je dejstvo. Sicer pa tudi mi svojci moramo povedati, kako je umrl naš bližnji in da povemo, da je naredil samomor, čeprav je to težko. Mislim pa, da nas ob taki novici ne bo nihče zafrkaval, ampak da bomo doživeli sočutje. Zgodi se tudi, da kot vzrok smrti napišemo nesrečo, pa je šlo za samomor, ko se je nekdo namerno z avtom zaletel.

- Tudi nam ni lahko, ko se srečamo s človekom, katerega svojec je naredil samomor. Kaj naj rečemo? Kako naj odreagiramo, da ne bomo prizadeli in da bomo pokazali bližino?
Po izgubi staršev sem imela zelo pozitivne izkušnje. Duhovniki so si vzeli čas zame, niso obsojali, ne modrovali, ampak preprosto poslušali. Verjamem pa, da tudi za duhovnike to ni lahka stvar. Kakor sploh pogreb ni lahka stvar za duhovnika, toliko bolj pa pogreb samomorilca. Meni je bilo izredno tolažeče, ko ste bili duhovniki sočutni, ko ste bili “človek”. Najbrž del te bolečine občutite, če kdo iz vaših vrst naredi samomor. Najbrž se takrat vsi sprašujemo, zakaj je to storil, ko pa naj bi bil zgled drugim. Toda kaj pa vemo, kaj se v človekovi notranjosti dogaja. Tudi Sveto pismo pravi, da ne vemo, kaj je v človekovem srcu! Zame je bilo pomirjajoče tudi dejstvo, da Sveto pismo samomor samo omenja (sicer šestkrat). Omenja, a ne obsoja. Še pri Judu piše: “šel je in se obesil”. Ne komentira, ne obsoja …

- Tu ste govorili predvsem o reakciji duhovnikov. Kaj pa običajen človek, ko se sreča s svojcem samomorilca? Nekdo lahko naredi kakšno nerodnost; ne, ker bi bil hudoben, ampak ker ne ve, kaj naj naredi.
Ja, nekako ‘štorasti’ smo. Če bi imeli vsi to izkušnjo, a Bog ne daj tega, bi točno vedeli, kaj bi nam prijalo ob taki priložnosti in kaj ne. Res včasih kar rečemo in nehote prizadenemo. Tudi ljudje si nekako ne želimo srečanja s svojci. Težko je, ker tudi svojci (žalujoči) dajemo čudna znamenja, da nam je vse odveč ali bi o tej boleči izkušnji sploh spregovorili ali ne. Ljudem bi priporočala ‘pogum’. Mogoče naj pokličejo žalujočega in naj bodo pripravljeni, da bodo kaj ‘kasirali’, da bo svojec z nezadovoljstvom sprejel njihov klic. Svojec lahko odreagira kakor jež, a vedimo, da zato, ker ga boli, ker je ranjen. A prav človek, ki najbolj strelja puščice, ker je sam ranjen, je najbolj potreben bližine. Običajno zato ljudje menimo, da se ne bomo vtikali v življenje drugih in jih bomo pustili pri miru. Istočasno pa v odsotnosti svojcev govorimo in govorimo o samomoru, ki se je zgodil. Za hrbtom nas ni strah šepetati, pristopiti k žalujočemu pa se bojimo. Zavedati se še moramo, da se vsakemu od nas lahko zgodi, da bomo žalovali za bližnjim, ki si je sam vzel življenje. Gre pa še za splošno izkušnjo: človek, ki je trpel, bo lažje razumel človeka, ki trpi. (Nekdanji) onkološki bolnik lažje razume bolnika z rakom.

- Pri samomoru še bolj občutimo, kako je smrt skrivnost. Ali imamo odgovore, zakaj je umrl mlad duhovnik v prometni nesreči, ko bi lahko še veliko dobrega naredil? Zakaj je mlad človek zbolel za hudo obliko raka, medtem ko neki starejši človek že mesece trpi in bi mu vsi privoščili, da bi se njegovo trpljenje končalo?
Včasih se sprašujem, zakaj te ljudi doletijo take preizkušnje in zakaj je mene doletela omenjena preizkušnja. Ali ne zato, da sem se po njej še bolj oklenila Boga? V divjem žalovanju mi je bilo izredno dragoceno, da sem šla v cerkev in doživela mir. Pa čeprav samo za tri minute. Takrat sem dobila občutek, da sem še človek, saj lahko doživim mir.

- Pomembna je tudi strokovna pomoč.
Po maminem samomoru smo šli skupaj z očetom in bratom na terapijo. Bilo je zelo zdravilno. Takrat so se tri boleče vsebine združile ob človeku, ki ga nismo poznali, in si povedali stvari, ki si jih drugače ne bi povedali. Strokovna pomoč je zelo koristna, ker v bolečino vstopi nekdo tretji in balansira čutenja. Spoštujem tudi ljudi, ki nočejo govoriti o svoji boleči izkušnji. Morda je pa za njih to zdravilno.
Zanimivo je dejstvo, da se je v letu, ko je član znane pevske skupine naredil samomor, zmanjšalo število samomorov. Ali morda zato, ker so časopisi takrat veliko in spoštljivo (ne senzacionalistično) pisali o tej tematiki? Mene so vprašali, če bi dala v branje svojo knjigo, človeku, ki namera narediti samomor. Odgovorila sem pritrdilno. Morda zato, da bi videl, kakšno trpljenje bo povzročil s svojim dejanjem. So me že tudi povabili, da sem prišla v razred, kjer je eden od učencev naredil samomor. Govorim bolj iz svoje izkušnje, a najbrž prav to želijo.

- Znano je, da je med Slovenci samomor precej pogost pojav. Imate vi kakšno razlago?
Težko karkoli rečem o tem, ker menim, da so drugi bolj usposobljeni, da na to odgovorijo. Ali je med nami veliko stisk, o katerih se bojimo ali nočemo govoriti? Obenem pa so v covid obdobju pričakovali več samomorov, pa do tega ni prišlo. Je bilo pa več poskusov samomora v tem obdobju. Lahko bomo posledice tega obdobja čutili v prihodnosti. Na eni strani smo zelo dober narod, ki rad pomaga drugim, a očitno tudi zelo destruktiven narod. Morda je sporočilo tega, da moramo ob tem, ko dajemo drugim, poskrbeti tudi zase.
Naj na koncu samo še dodam, da samomor ni nikoli rešitev, saj breme stiske ne bo nikoli odpadlo, ampak se bo še neskončno povečalo. Veren človek se mora postaviti pred Boga in pomisliti, ali lahko vržeš svoje življenje proč kot odvržeš umazano cunjo v smetnjak. Vsak se bori za življenje. Samomor je krivica do drugih, zlasti do najbližjih. Hvaležna sem, da duhovniki stojite ob strani žalujočim in da sprejemate maše tudi za samomorilce. Kakor sem hvaležna, da se pri vsaki maši spominjamo tudi rajnih. Smrt je v naši družbi tabu. V Cerkvi pa ne.

Anja Klančar (1985)
ki je izgubila oba starša v samomoru, je doma iz župnije Žalna pri Grosupljem. Leta 2009 je napisala nalogo na temo Kakovost življenja svojcev po samomoru na Fakulteti za organizacijske vede. Pozneje je naredila raziskavo na majhnem vzorcu o žalujočih po samomoru in po naravni smrti in sicer na teološki fakulteti, kjer je končala dveletni študij o zakonskih in družinskih študijah. Pri žalujočih po samomoru izstopata sram in krivda. Zanimivo je, da tudi pri žalujočih po naravni smrti izstopa krivda, sicer ne v taki meri. Trenutno je zaposlena v zavodu Prizma v Ponikvah pri Dobrepolju, kjer uporabnikom pomaga pri preživljanju dnevnih aktivnosti. Napisala je knjigo Ko izgubiš, kjer je med drugim podala svojo osebno izkušnjo ob izgubi staršev.

B. Rustja, Anja Klančar o smrti in samomoru: Gost meseca, v: Ognjišče 10, 2021, str. 6-10.

Praznik vseh svetih je postavljen v zrelo jesen, ko se vse umirja, uglasi in izpolni. Kaj pa tudi odmre. Tako o našem odnosu do življenja in smrti govori p. Tadej Strehovec, ki nas kot gost meseca opozarja na nespoštovanje življenja in poslavljanja od njega v naši družbi. Več kot aktualno branje.
Tudi mladi se v tokratni osrednji temi sprašujejo, koliko se mlad človek v luči slogana, da si dajmo duška, saj se živi samo enkrat, sprašuje o minljivosti. 

V prilogi se dotikamo 130 letnice krščanske demokracije in govorimo o politični organiziranosti kristjanov v Sloveniji. Papež Frančišek poudarja, da je za kristjana pomembno politično delovanje, saj z njim, če je res pravo, služi skupnosti.

Mladi mnogo čas preživijo na družbenih omrežjih in hrepenijo po tem, da bi bili vidni, všečni in opaženi. Tovrstno prodajanje svoje zunanje podobe pa je podvrženo mnogim manipulacijam, zato tokrat tudi nekaj o ozadju tovrstnih objav, za katerimi se pogosto skriva laž, neiskrenost in kako je na zunaj prikazana popolnost lahko zgolj dobra fasada.

Na glasbenih straneh smo k pogovoru povabili Andreja Šifrerja, ki ob svojih jubilejih pokaže nekaj prelomnic na glasbeni poti, ne manjka pa tudi globljih pogledov na smisel ustvarjanja, predajanja naprej in tudi razmisleka o Bogu Stvarniku in našem sodelovanju z Njim.

p. Vital Vider, začetnik organiziranega dela z zakonci in zakonskimi skupinami pri nas, poudarja pomembnost sv. zakona za temelj zdrave družine. S tem je povezoval tudi poslanstvo skupin Najine poti, ki želi prispevati k vedno boljšemu zakonu in odnosu med zakoncema. Ob praznovanju 50-letnice srečanja prve zakonske skupine Najina pot zato nekaj poudarkov o pomembnosti  današnjega srečevanja zakoncev v zakonskih skupinah. 

Novembrski številki že tradicionalno prilagamo Miklavževo ponudbo, v kateri vam predstavljamo knjige in druge izdelke, primerne za obdarovanje ob Miklavžu pa tudi ob božiču. V katalogu vam poleg novosti in knjig zanimivih za obdarovanje predstavljamo decembrske pakete, v katerih so poleg knjig dodani še drugi izdelki. Del kataloga predstavlja ponudba jaslic. V njej si boste lahko izbrali najrazličnejše jaslične figure, komplete ali dodatke za lepe domače jaslice. Vse po ugodni ceni in z željo, da bi z darili ponudili obdarovancem tudi duhovno rast.

Morda bo kdo ob vse večji draginji in inflaciji imel pomislek, le zakaj bi v takih časih tiskali, kupovali in podarjali knjige, ko bodo nekateri morali dobro premisliti, kako preživeti. Ob takih ugovorih pomislim na knjige, ki so izhajale v Ljubljani med drugo svetovno vojno, sredi pomanjkanja in umiranja, ali na knjige, ki so jih z veliko žrtvijo izdajali primorski duhovniki pod fašizmom. Bili so težki časi, a so jih prav dobre knjige ljudem pomagale preživeti.   

Naj vas zato ob koncu spomnim na nekatere novosti: Adventni koledar (z okenci in idejami za plodno preživljanje adventnega časa), Hvala za lep dan, dobri Bog, (zbirka zgodb za lahko noč), Oče naš (da bodo otroci živeli Jezusovo molitev) ter ponatisa knjig Zgodba zate in Obrisal bo solze (zgodbe ob  izgubi naših najdražjih – doslej prodanih že 3.000 izvodov). V prihodnji številki bomo sporočili ceno Ognjišča za leto 2023. Ostanite mu zvesti!

B. Rustja. Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 11 (2022), 4.

»Prepotoval sem mnogo tujih dežel in obiskal njihova gorstva. V daljavah in višavah tujine sem še globlje občutil ljubezen do svoje zemlje in lepoto našega gorskega sveta, v katerem sem preživel mladost in najlepše ure svojega življenja. Res so tuje gore mogočne, velike in lepe, toda kje je še na tako majhnem delu sveta združeno toliko raznolikosti, tihe domačnosti in vznemirljive lepote, kje je še toliko divjih in nedostopnih sten, z bohotnim gorskim cvetjem posutih livad in grozljivega vzdušja neviht in megla? Kje naj bi še našel tako dobre ljudi, kot so ljudje pod našimi gorami, ki sem jim dolžan zahvalo za gostoljubje na svojih samotnih gorskih potovanjih.« To ljubezensko izpoved je na začetku svoje knjige Raj pod Triglavom (1968) zapisal Jaka Čop, zaljubljenec naših gora, ki jih je fotografiral v vseh letnih časih, nasmejane v soncu in razbičane od neviht. S svojimi fotografskimi monografijami je ljudem odpiral oči za naš prelepi gorski svet in jih navdušil zanj.

VSI ČOPI SO BILI NAVDUŠENI PLANINCI
Jaka Čop se je rodil 26. oktobra 1911 na Jesenicah. Oče Jakob je bil ključavničarski mojster na železnici, mati Ivana je bila lastnica jeseniške kavarne. Po opravljeni meščanski šoli v domačem kraju se je na gostinski šoli v Ljubljani izučil za natakarja. Tega poklica zaradi poškodbe kolena ni mogel opravljati. Zaposlil se je v Železarni, kjer je do upokojitve služil kruh v tehničnem biroju. Vsi Čopi si bili navdušeni planinci. Tudi Jaka se je že zgodaj posvetil goram. Zanimanje zanje so mu poleg očeta, ki je bil gorski vodnik in oskrbnik koče na Golici, in strica Joža, vrhunskega alpinista, vzbujali tudi obiskovalci domače kavarne, ki so se vračali z gora. Jaka je prehodil vse slovenske gore, bil je na mnogih vrhovih v Visokih Turah, v Dolomitih, Karnijskih in Centralnih Alpah pa tudi v gorstvih drugih dežel. Najljubši pa so mu bili Julijci, ki jih je prehodil neštetokrat v vseh letnih časih. Zaradi že omenjene poškodbe se ni mogel posvetiti alpinizmu, postal pa je dober planinec in odličen gorski fotograf. Prvo planinsko fotografijo je posnel že pri desetih letih. Kot član fotoamaterskega odseka kluba Skala je naglo napredoval. Kot fotograf krajinar je bil romantično navdihnjen lirik. Pri srcu mu je bila črno-bela fotografija. Po letu 1950 je pričel snemati tudi barvne diapozitive. Njegove fotografije so izšle v šestih knjigah: Svet med vrhovi (1962), Raj pod Triglavom (1968), Viharniki (1970), Kraljestvo Zlatoroga (1989), Slovenski kozolec (1993) ter Trenta in Soča (1996). Na večni Triglav se je povzpel 5. januarja 2002, v častitljivem 92. letu svetopisemskih očakov.

UČITELJ IN VZGOJITELJ MLADIH GORNIKOV
Jaka Čop je bil zelo priljubljen med gorniškimi tovariši, kar potrjujejo zapisi v Planinskem vestniku ob njegovih življenjskih jubilejih. Člani Planinskega društva Jesenice, njegove družine, so ob njegovi šestdesetletnici zapisali: »Izredno lepa lastnost njegovega značaja je v tem, da je znal ljubezen do gorskega sveta prenašati tudi na druge ljudi. Dvakrat: ko je gore približal v vsej svoji lepoti tudi ljudem, ki jim ni bilo dano, da bi sami lahko uživali te lepote, in neposredno, ko je neštetokrat vodil mlade ljudi in otroke po gorskih stezah in jim vcepljal ljubezen do gora, cvetja do tovarištva in lepega obnašanja. Veliko gornikov našega gorenjskega kota je zakoračilo prvič v gore pod Jakovim vodstvom, veliko jih je pri Jaku dobilo prve napotke za planinstvo in mnogi od teh so postali kasneje znani alpinisti …« Kasneje je skozi svojo pravljico o Zlatorogu predstavil gorski svet okoli 70.000 šolarjem, po raznih krajih Slovenije je imel dobro obiskane razstave svojih črno-belih fotografij. Ob njegovi osemdesetletnici je Janez Krušic opozoril na njegov izreden čut in smisel za igro “svetlobe in senc na obrazih naših gora” Devetdesetleten je svojega obiskovalca Jožeta Miheliča poučeval, da gorska fotografija niso gole skale: »Življenje in njegovo pestrost moraš fotografirati: kakšen cvet pa lišaj na macesnovi veji, žival, ki se je prikazala, delo na planini, oblake. Brez oblakov ni nič. Zaradi njih je pogled z istega mesta vedno drugačen.« Na njegovo vprašanje, kako da toliko hodi po hribih, je odvrnil: »Veš, to je pa zato, ker imam doma čisto majhno sobo. Ko sonce posije vanjo, moram pa jaz ven!«

PRIČEVANJA O ČASU, KI JE MINIL
»Največja želja moje mladosti je bila poklekniti na trentarsko zemljo in zajeti v dlani hladen požirek Soče.« Uresničila se mu je po drugi svetovni vojni, ko je bila Primorska spet del matične domovine. Obiskoval je Gregorčičevo Vrsno, privlačilo ga je samotno Stržišče in druge vasi pod Črno prstjo. V njegovih knjigah je shranjena nekdanja vsakdanjost. Če ne bi bila fotografsko zapisana, ne bi verjeli, da se je dogajala pred petdesetimi, šestdesetimi leti. Te fotografije so pričevanja o času, ki je minil. Na njih so obdelana polja, ki so zdaj travniki ali z grmovjem zaraščena gmajna, kjer se kosi največ samo še zato, da se seno skuri, sadovnjake, ki postajajo jalovi, in travnata pobočja gore, ki jih zdaj požira gozd in skriva podrtije senikov. Nič manj razkrivajoči niso posnetki drugih gorskih vasi, ki izumirajo.
V zapisu Stoletnica rojstva Jaka Čopa Elizabeta Gradnik navaja njegovo izjavo o začetkih fotografskega ustvarjanja: »Vem samo to, da so bili filmi nekaj časa tako dragi, da sem zaslužil le za osem filmov na mesec. Vse bi zapravil, če bi kupoval tudi kemikalije, a sem jih večinoma kar sam sestavil. Povečevalnika pa dolga leta sploh nisem imel, sem le preslikaval. Tudi slike sem dolga desetletja delal sam. Za temnico mi je bila kuhinja ali pa kar stranišče.« Tam beremo tudi prijazno dogodivščino. Ko je nekoč s fotoaparatom romal po hribih, sta se ob njem ustavila mlada ženska in otrok. Ženska ga je prosila, da bi otroka slikal, toda nima denarja. »Bi vam pa dala klobaso za sliko, če bo prav.« Tako je posnel svoj prvi klobasni motiv, kasneje jih je bilo še več. »Fotografije so mi revni ljudje najlažje plačevali s klobaso, meni pa je bilo takšno plačilo daleč najljubše.«

S. Čuk, Jaka Čop (1911-2002): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2021), 38-39.

tema meseca

(U)loviti življenje ali kako razmišljati o življenju in smrti

priloga

130 let Slovenske krščanske demokracije

gost meseca

Dr. Tadej Strehovec, strokovnjak za bioetiko

Preberite več: November 2022

Beletrina, zavod za založniško dejavnost, je začela izdajati novo knjižno zbirko Zvezdna Beletrina, namenjeno otrokom in mladim, in razgrnila načrt do leta 2026. Vsak letnik obsega pet knjig: dve slovenski in tri tujih avtorjev. V letošnjem ‘paketu’ zastopata slovenske knjižne ustvarjalce Mira Mihelič in Fran Milčinski s svojimi znamenitimi Butalci, ki so mešanica humorja in satire. Humor pomeni prikazovanje česa v smešni, nežaljivi obliki, satira pa je leposlovno delo, ki biča ali smeši neumnost ali napake ljudi, razmere in podobno. Humor in satira sta časovno pogojena, vendar drži življenjska modrost starih Rimljanov, da ni “nič novega pod soncem”. Igor Grdina je v svoji temeljiti spremni besedi v tej knjigi zapisal: »Butalci so res neverjetni in nikdar nezadovoljni ob neuspehu oziroma neuspeha sploh ne poznajo.« Če imamo pred očmi stanje duha pri nas, vidimo, da Butalski rod na Slovenskem še ni izumrl. Grdina ima prav: »Nekaj Butalcev je v vsakem izmed nas.«
V knjigi, ki jo imam pred seboj, je štiriintrideset povečini krajših zgodb. Oče Fran Milčinski jih je sproti pripovedoval po radiju, ki je bil takrat še v povojih, kasneje pa jih je na gramofonskih ploščah in kasetah ‘igral’ njegov sin Frane Milčinski Ježek. Med najbolj znanimi zgodbami je tista o razbojniku Cefizlju in občinski blagajni, ali tista, kako so pobožni Butalci širili cerkev. Za zgodbe so značilne besedne igre. V knjižni obliki so Butalci prvič izšli leta 1949. Krajšo spremno besedo je napisala tudi Jana Vollmajer Lubej. Likovni urednik Damijan Stepančič razlaga ilustracije slikarja Franca Podrekarja. »Že v besedilu Frana Milčinskega so zgodbe prignane do roba verjetnega, na ilustracijah pa je vse skupaj videti še bolj sarkastično, norčavo, mestoma celo žaljivo.«

Beletrina, Ljubljana 2022, strani 115, cena vez. 21,00 €

S. Čuk, Fran Milčinski, Butalci: Priporočamo, berite, v: Ognjišče 7 (2022), 86-87.