»Inspiracija mi včasih prihaja od nekega dogodka v zunanjem svetu, a največkrat jo najdem v abstraktnem in imaginarnem svetu glasbe same … Glasba mora biti odsev časa, v katerem živimo. Če smo danes, v obdobju astronavtike, otroci svojega časa, ne moremo komponirati v jeziku iz časa kočij (pa naj bi nam to še tako ugajalo). Zato imam za pozitivno in pritrjujem vsakemu eksperimentu, tudi najekstremnejšemu. Če bo rezultat negativen, bo odpadel sam od sebe, če pa bo pozitiven, bo to nov korak v razvoju glasbe, ki se ne sme nikoli nehati, ampak mora vštric s časom izgrajevati našo kulturo.« To je o svojem ustvarjanju in svojem pojmovanju glasbe izpovedal Primož Ramovš, ki sodi med naše najpomembnejše skladatelje druge polovice 20. stoletja. Zapustil je velikanski skladateljski opus (nad 400 del). Njegove začetne kompozicije so nastale v duhu neoklasicizma, kasnejše pa so vse bolj in bolj avantgardne. Kot človek je bil akademik Primož Ramovš preprost in prisrčen, širši cerkveni javnosti znan kot dolgoletni organist pri bogoslužnih opravilih v ljubljanskih cerkvah.

ODRAŠČAL JE V “DOMU KULTURE”
Rodil se je 20. marca 1921 v Ljubljani, oče je bil ugledni slavist Fran Ramovš, univerzitetni profesor, mati pa profesorica slovenščine na liceju. Njihov urejeni meščanski dom je bil “dom kulture”: pri njih se je zbirala pisana družba izobražencev in mali Primož je smel ostati v njihovi družbi. Starša sta hodila v službo, zato je zanj skrbela stara varuška Micka, ki jo je Primož, ko je začel hoditi v šolo, naučil pisati. Šola je bila zanj ‘nujno zlo’, rad pa je imel glasbeno šolo. Ko je bil star sedem let in pol, se je začel učiti klavir in tudi skladati! Pri desetih letih je napisal prvo opero Kako je pridna Micka prišla v nebesa (tri dejanja po deset minut); v otroški dobi so sledile še tri in iz leta v leto vse več skladb, ki jih je ob nedeljah preigral staršem in gostom. Potem ko je z odliko končal konservatorij, je na Akademiji za glasbo v Ljubljani študiral klavir in kompozicijo, ki jo je leta 1941 končal kot najuspešnejši učenec Slavka Osterca, nato se je izpopolnjeval v Sieni pri Vitu Frazziju in pri Alfredu Caselli v Rimu. Prvo službo je dobil leta 1945 v knjižnici SAZU v Ljubljani, kot njen predstojnik je tam deloval do upokojitve (1987). Njegov skladateljski ugled je rasel, dobival je nova in nova naročila, pa tudi številna priznanja: vse od vojne je bil član Društva slovenskih skladateljev, od leta 1977 član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, častni član Slovenske filharmonije, za svoje delo na področju skladanja je leta 1983 prejel Prešernovo nagrado. Prejel je tudi dve cerkveni odlikovanji: Slovenska škofovska konferenca mu je leta 1991 podelila Odličje sv. Cirila in Metoda, leta 1997 pa je prejel papeško odlikovanje reda sv. Gregorja Velikega. Nastajajoči glasbenik in skladatelj v prvem letu klavirskega pouka (1928). • Z materjo, ki je dobro igrala violino, ob času prvih skladb (1930). • Oče Fran, ugleden slavist, je imel leta 1919 prvo predavanje na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani.   • Po očetovi poti hodi sin Klemen (1956), odličen glasbenik.

“MOJE SKLADBE SO MOJI OTROCI”
Na koncu knjige glasbenega publicista Boruta Loparnika Biti skladatelj (Slovenska matica, Ljubljana 1984), ki prinaša njegove pogovore s skladateljem Primožem Ramovšem, je na šestnajstih straneh seznam njegovih del (do konca leta 1983). »Moje skladbe so moji otroci, rad jih imam. Nikoli ne bom nobene preklical, ker je pač otrok nekega časa, nekega trenutka. Zato tudi nikdar ne popravljam starejših stvari; če bi začel popravljati, bi nastala druga skladba in vprašanje, kakšna bi bila. Raje napišem novo,« je dejal o svojih delih. Skladatelj Jože Trošt je v spominskem članku ob njegovi smrti (Koledar Celjske Mohorjeve 2000) zapisal, da je Ramovš “samosvoj” v svoji ustvarjalnosti, kar zadeva kompozicijsko stran. »Premeril je dolgo razvojno pot s tem, ko se je spoprijemal z različnimi kompozicijskimi tehnikami, ki so se za njegovega življenja pojavljale na evropski glasbeno-ustvarjalni sceni, vse do zadnje postaje, preloma s tradicijo s pogledom v bodočnost. Vključitev v sodobne evropske tokove ga uvršča med naše brezkompromisne avantgardne ustvarjalce.« Ramovš utemeljuje svojo usmerjenost: »Skladatelj naj komponira, kot mora, in v duhu svojega časa. Čeprav ve, da je neke vrste prerok, da je gonilo tistega časa in da ga bo publika težko doumela. Boriti se mora s publiko in jo potegniti s seboj.« Ustvarjal je skoraj izključno instrumentalno glasbo, za katero je našel navdih v abstraktnem svetu in v katerem je rad eksperimentiral. Na vprašanje, zakaj ne piše vokalne glasbe, je odgovarjal, da mu “vokal ne leži”.Od leta 1954 do upokojitve leta 1987 je delal v knjižnici SAZU kot skrben knjižničar in njen predstojnik.  • Orgle so bile velika ljubezen Primoža Ramovša, ob njih sta se srečevala Ramovš umetnik in veren kristjan.   • Za orglami pri novi maši v Ajdovščini (1979).

‘LETEČI’ ORGANIST LJUBLJANSKIH CERKVA
»Povsem drugačen obraz nam odkriva Ramovš kot cerkveni organist. Na koru je njegov razvpiti glasbeni modernizem zamenjalo čisto običajno spremljanje pesmi in preludiranje po ustaljenih cerkvenih načinih,« je iz osebne izkušnje zapisal Jože Trošt. »Ko z orglanjem sodelujem pri maši, se mi zdi, da me vsaka maša pomladi. Na katere koli orgle že izvajam improvizacije, se mi vselej dozdeva, da z duhovnikom pri oltarju somašujem – ne sicer tako kot on, temveč z govorico glasbe,« je povedal novembra 1998 ob svoji “biserni orglarski maši” – za 60 let igranja na orglah po ljubljanskih cerkvah. Ko je obiskoval osmi razred klasične gimnazije, je septembra 1938 začel igrati pri šolskih mašah v križevniški cerkvi. »Tako se je začelo moje redno nedeljsko orglanje, ki traja zdaj že 60 let – z velikim veseljem in hvaležnostjo.« Redno je igral v domači fari (Sveti Trojici) in v stolnici, zvečer pri frančiškanih. Pogosto je ob nedeljah igral pri šestih mašah. Včasih je dobesedno tekel od cerkve do cerkve. Na velikonočno jutro je za vstajenje igral najprej pri frančiškanih, nato je pritekel v stolnico, od tam pa hitel k Sv. Petru. Jože Trošt je lepo zapisal, da sta se “ob ljubezni do orgelskega zvoka srečala Ramovš umetnik in veren kristjan”. Od velikega glasbenika Stanka Premrla je prevzel rek: »Kdor poje, dvakrat moli, kdor pri maši igra na orgle, trikratno moli.« Napisal je tudi nekaj cerkvenih skladb.
Zemeljska simfonija njegovega življenja se je prelila v nebeško 5. januarja 1999. Za svoj pogreb je napisal zadnjo skladbo, ki so jo odigrali po maši v preddverju cerkve Vseh svetnikov na Žalah.

S. Čuk, Primož Ramovš (1921–1999): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2021), 38-39.

Kategorija: Obletnica meseca

Kardinal Carlo Maria Martini, ki je več kot dvajset let vodil milansko nadškofijo, se je po ‘upokojitvi’ leta 2002 umaknil v Jeruzalem, kamor ga je kot strokovnjaka za Sveto pismo že od nekdaj vleklo. Tam se je posvetil molitvi in študiju. Leta 2007 je k njemu prišel avstrijski jezuit Georg Sporschill, ki živi med otroki na ulicah v Romuniji in Moldaviji. »V Jeruzalemu sva se veliko pogovarjala o današnji mladini, pogosto dolgo v noč, četudi sam zgodaj vstajam,« pove kardinal v Predgovoru. »Ponoči se misli rojevajo lažje kot v stvarnosti belega dne. Kaj pričakujejo mladi? In kaj pričakuje svet od mladih. Težaven svet zahteva njihovo angažiranost. Iz nočnih pogovorov v Jeruzalemu je nastala tale knjižica.« Podnaslov O tveganjih na poti vere nakazuje, o čem je tekel pogovor.

Knjiga je razdeljena na sedem enot, na začetku vsake je vprašanje mladih, na podlagi katerega pater Porschill zastavlja kardinalu svoja vprašanja. Zelo globoki so njegovi odgovori v prvi ‘enoti’ Kaj prinaša življenje, ki je tudi najdaljša (26 strani). »Njegovi odgovori kažejo, da gre za velikana misli in srca, ki ima zelo razločno sliko o trenutnem položaju v Cerkvi in svetu in hkrati tudi jasno vizijo o tem, kakšna naj bi bila prihodnost,« je v spremni besedi (‘Sanjal sem o mladi Cerkvi’) zapisal Roman Globokar. Njegova razmišljanja se v marsičem ujemajo s pogledi papeža Frančiška (o Cerkvi ubogih, o tem, da mora Cerkev ‘korakati“ in ne obtičati na mestu, o vlogi žensk v Cerkvi …). Na vprašanje nekega Roberta, zakaj se je odločil za jezuite, pove, da ga je pritegnila njihova predanost, ki je je bil deležen v njihovi šoli. Kot izredno nadarjenega mladeniča ga je privlačilo tudi to, da v jezuitskem redu igra veliko vlogo izobrazba.

Za duhovnika ali škofa ni lepšega, če mu mladi postavljajo vprašanja. Prvi pogoj za dobre in globoka vprašanja je veliko zaupanje. Zaupanje je nasprotje strahu. Pri svojih srečanjih z mladimi nikoli nisem podvomil o tem, da mi imajo nekaj povedati, da se hočem učiti od njih. Med mladimi sem našel prijatelje, ki so mi bili v moji zahtevni škofovski službi v veliki škofiji v največjo pomoč. Pripovedovali so mi o življenju in odprli so mi vrata v svet mladih.

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2017) 3, str. 120

Kategorija: Priporočamo, berite

“Hieronimova pisma so več kot njegova osebna izkaznica”

Ali lahko besedila, stara malo manj kot dva tisoč let, še nagovorijo današnjega človeka? Ko si boste prebrali pogovor s tokratnim gostom, patrologom (strokovnjak za cerkvene očete), boste spoznali, zakaj morejo. Obenem nam predstavlja sv. Hieronima, enega od štirih velikih zahodnih cerkvenih očetov, ki je bil rojen na ozemlju današnje Slovenije. Brat Miran je namreč bedel nad prevodom Hieronimovih pisem, zbranih v treh knjigah na 1500 straneh.

• Nekaj časa sva bila sošolca na fakulteti in zato predlagam, da se tikava. Si strokovnjak za cerkvene očete, pisce iz prvih stoletij krščanstva. Najbrž je bil zanje postni čas velikega pomena?
Cerkveni očetje so živeli v času, ko se je cerkveno leto, kakor ga poznamo, šele postopno razvijalo in postni čas še ni bil tako točno zamejen. Vse se je začelo okrog velike noči.

• Torej so poznali središčnost velike noči kot glavnega praznika.
Seveda. To je bil tudi glavni dan za krščevanje katehumenov, ki so se tudi več let pripravljali na ta dogodek. Še posebej intenzivna pa je bila ta priprava v zadnjem obdobju pred veliko nočjo in k tej stopnji je bil pridan tudi post. Že eden najstarejših krščanskih spisov Nauk dvanajsterih apostolov (Didahe) pravi, naj se pred krstom postita tako krščenec kot krščevalec. Sicer ni zapisano, kako dolgo naj traja ta post, gotovo pa so ga jemali zelo zares.

• Kaj pa menihi v puščavi? Ti pa so poznali zelo stroge poste.
Tisti, ki so se odločili za radikalno asketsko življenje, so se odločili za vseživljenjski post. A tudi tu so poznali zmernost in niso podpirali asketskih pretiravanj. Zaužili so pač tisto, kar so v tistem času tam pridelali. V puščavi res niso imeli velike izbire hrane.

• Si profesor patrologije, vede o cerkvenih očetih, ki so živeli v prvih stoletjih krščanstva. Postavlja se vprašanje: zakaj bi se ukvarjali s spisi, ki so takrat nastali, saj so oni živeli v popolnoma drugačnem času kot živimo mi?
Gre za pisce, ki so prvi dobili v roke Sveto pismo, ki je temelj naše vere. Oni so ga dokončno izoblikovali. Njim gre zasluga za kanon Svetega pisma (kaj spada v sveto knjigo in kaj ne), oni so po navdihu Svetega Duha presodili, da imamo štiri evangelije, ne pa deset ali celo več! Prav tako so oni Sveto pismo prvi razlagali.
Res so živeli v drugačnem okolju, toda človeška narava je enaka takrat in danes. Nekatera vprašanja, s katerimi so se ukvarjali oni, so aktualna še danes, čeprav so okoliščine drugačne. Lahko nam pomaga, če vidimo, kako so oni iskali in našli odgovore v svojih okoliščinah, da najdemo odgovore za današnje razmere. Naj omenim samo dve vprašanji: splav in vloga ženske v družbi in Cerkvi. S tem so se ukvarjali že oni in se mi še danes.

• Prebral sem, da je njihova veličina tudi v tem, da so sporočilo Svetega pisma, napisano v semitskem okolju, prenesli v novo grško- rimsko kulturo.
Da, oni so prvi prenesli sporočilo Svetega pisma v novo, grško rimsko okolje. Govorimo o prvi inkulturaciji evangelija, to je prenosu v povsem drugačen jezikovni, družbeni in miselni okvir. To še zdaleč ni bilo samoumevno niti enostavno.

• Govoriva o prvih stoletjih krščanstva. Sveti Hieronim, česar pisma si ti uredil, pa je živel pozneje.
Živel je na koncu četrtega in v začetku petega stoletja. Uvrščamo ga v zlato dobo patristike.

• Si urednik treh obsežnih knjig njegovih pisem, ki štejejo skupaj kar 1500 strani. Ena od teorij pravi, da je rojstni kraj sv. Hieronima na jugozahodu današnje Slovenije. Ti si v spremni besedi v knjigi pustil to precej odprto. Za katero teorijo najdeš največ razlogov?
Sv. Hieronim je samo enkrat omenil svoj rojstni kraj. Ta Stridon ali te Stridone so bile mejno mesto, confinium, rimskih provinc Dalmacije in Panonije. Ali pomeni, da je mesto ležalo na meji teh dveh provinc ali na tromeji, kje se ta meja Italije stika z Dalmacijo in Panonijo? Slednje je najbolj verjetno. Naj pojasnim s primerom iz sodobnega zemljepisa, da nam bo bolj domače. Če rečem, da je neki kraj pri meji med Italijo in Slovenijo, je to lahko Kranjska Gora ali pa Ankaran. Tak podatek je torej precej širok. Zato je logično, da razumemo Hieronimove besede tako, da je njegovo mesto bilo blizu italijanske meje z Dalmacijo in Panonijo. In ta tromeja je bila nekje na Snežniku. Tako lahko imamo za njegovo domovino pokrajino zahodno od Snežnika ali, kakor pravi dr. Rafko Valenčič, da se njegov rojstni kraj nahaja nekje v trikotniku med Reko, Postojno in Oglejem.

• Torej je imel koprski škof Jurij Bizjak upravičen razlog, da je sv. Hieronima izbral za zavetnika koprske škofije.
Vsekakor, saj je njegov rojstni kraj lahko na njenem ozemlju. Zanimivo je, da si ga zelo lastijo Hrvati, ki postavljajo njegov rojstni kraj v Istro, Kvarner, Bosno in celo v Štrigovo, nedaleč od Ljutomera. A nič manj ga lahko imamo za svojega Slovenci.

• V prid “slovenski teoriji” lahko štejemo dejstvo, da je papež Benedikt, ko je govoril o sv. Hieronimu, dejal, da je bil doma iz Ljubljane.
Ta izjava ne spada ravno k papeški nezmotljivosti, prej k simpatičnim spodrsljajem. Verjetno je izpustil besedico “v bližini”. Je pa Hieronim bil povezan z Emono. V nobeno drugo mesto, izvzamemo seveda Rim in Oglej kot metropoli, ni tako pogosto pisal. Emona je v antični literaturi znana po tem, da je sv. Hieronim njenim prebivalcem namenil več pisem. Pisal je emonskim devicam, Emončanu menihu Antoniju … Da ne pozabim: od lani imamo v Ljubljani tudi Hieronimovo ulico, ki povezuje Emonsko ulico in Rimsko cesto in je blizu – kako simbolično – novemu NUK-u, kjer bodo našle mesto tudi njegove knjige. Še ena sodobna povezava: vsako leto imamo v emonski antični krstilnici ob godu sv. Hieronima mašo, seveda v latinskem jeziku.

• Sv. Hieronim je pomemben zaradi prevoda celotnega Svetega pisma v latinščino.
Brez zamere, ampak tu je na mestu pojasnilo: on je dal latinskemu prevodu Svetega pisma vrhunsko obliko in ga umestil v versko, kulturno in literarno dediščino Evrope. Že prej so namreč prevajali Sveto pismo v latinščino, a iz grškega prevoda. Teh prevodov je bilo veliko in bili so različne kakovosti. Znano je, da je sv. Avguštin prenehal brati Sveto pismo zaradi slabega jezika. Hieronim se je lotil tega projekta, ki so ga pozneje poimenovali Vulgata, to je splošno sprejeti prevod. Začelo se je tako, da mu je papež Damaz naročil, naj revidira prevode evangelijev. Potem šele ga je zagrabila tako imenovana “hebraica veritas – hebrejska resnica”. To pomeni: res je tisto, kar je hebrejsko. Opazil je, da obstajajo v Stari zavezi precej različne prevodne rešitve. Postavilo se je vprašanje: kateri prevod je boljši? Odgovor je bi jasen: Tisti, ki je bližje hebrejskemu izvirniku. Torej res je tako, kot je v izvirniku. Tako se je on, ki je obvladal hebrejsko, loti prevajanja iz izvirnika, iz hebrejščine. Drugi latinski prevodi so bili namreč iz grškega prevoda. Ta pa je že bil odmik od izvirnika. Poleg tega so obstajali že trije grški prevodi, ki so se med seboj razlikovali. Zato je Hieronim prevedel vso Staro zavezo iz hebrejščine. Ostane grški del Stare zaveze, ki ga je, kakor pravi, pregledal v naglici. Ostane še lep del Nove zaveze. Zanj si strokovnjaki še niso edini, kdo je opravil prevod. Ali je to naredil on sam ali njegovi prijatelji ali celo njegovi nasprotniki. Ostaja dejstvo: to, kar je Hieronim zastavil, se je uveljavilo kot standardni prevod, ki je dobil ime Vulgata, kar pomeni razširjeni, splošno sprejeti prevod, nikakor pa ne vulgaren. Ta prevod je bil temelj poučevanja latinskega jezika ves srednji vek. Postal je temeljno literarno in versko besedilo, ob katerem se je pozneje oblikovala tudi književnost v sodobnih ljudskih jezikih. Prva natisnjena knjiga je Gutenbergova Vulgata. Prevodi v mnoge književnosti se začenjajo ravno s prevodi Svetega pisma. Tudi prvim prevajalcem Svetega pisma v slovenščino Vulgata ni bila neznana, čeprav sta Trubar in Dalmatin imela pred seboj tudi izvirnik in nemški prevod.

• Torej je Hieronim dal pečat evropski in na neki način svetovni kulturi.
Gotovo. S tem delom je postal eden od očetov Evrope. Zaznamoval je evropsko miselnost in evropski besednjak.

• Sv. Hieronim je pisal tudi razlage svetopisemskih knjig, vi pa ste se odločili, da izdate njegova pisma. Zakaj taka odločitev?
Pisma so najbolj pestra literarna zvrst in iz pisem vidimo vso širino Hieronimovega značaja in delovanja ter njegovih načrtov. Pisma zajemajo večji del njegovega življenja. Obsegajo prijateljska, uradna, eksegeze (razlaga Svetega pisma), prevodi, nekakšne okrožnice, tolažilna in polemična pisma … Imamo tudi pisma z napotki za vzgojo. Razlage Svetega pisma pa so že načrtovane za prihodnja leta.

• Če lahko tu povem osebno izkušnjo. Na ustnem delu mature sem dobil v prevajanje pismo, ki ga je pisal Leti, mami deklice, in ji dajal napotke za njeno vzgojo. Spominjam se stavka, da poganstvo “trpi osamljenost”. Torej je krščanstvo takrat že prevladovalo.
Vodilna miselnost je že bila krščanska. Še vedno je bilo precej poganov, a niso več imeli toliko besede. V pismih se pokaže njegova osebnost, pa tudi pestrost njegovega delovanja: od eksegetskega, meniškega, prijateljskega vzgojnega. Njegova pisma so več kot njegova osebna izkaznica. V pismih je človek najbolj oseben, največ pove o sebi, tudi med vrsticami.

• Pri Hieronimu občudujem, koliko stvari je napisal. Poleg prevajanja Svetega pisma še toliko drugih spisov …
Hieronim je živel v samostanu in tam je imel sodelavce, nekakšno skupino, ki je bila ‘zaposlena’ pri njem. Večino svojih del je tako narekoval sodelavcem.

• Prevajal je iz hebrejščine in se je je tudi naučil.
Tako je; in zanimivo je, zakaj? Ne iz radovednosti niti ljubezni do Stare zaveze, ampak zato, da bi premagoval telesne in mesene skušnjave. Ko je šel prvič v puščavo, je preganjal skušnjave s tem, da se je učil hebrejsko. Dobil je učitelja in očitno je bilo to njegovo učenje koristno zanj pa tudi za vse nas, ko je pozneje prevajal iz hebrejščine. Tudi pozneje je v Betlehemu, kjer je preživel polovico življenja, ohranil stike z judi. Bodisi s pokristjanjenimi judi kot tudi z rabini. Če je bil pri kakšnem težkem jezikovnem vozlu v dvomih, jih je povprašal. In tam jih je imel pri roki.
Tudi iz tega vidimo, da je zelo resno vzel svoje prevajalsko delo. Danes bi rekli, da se je posvetoval z ljudmi, ki jim je bila hebrejščina materin jezik.
Pri prevajanju je bil zelo natančen. To vidimo tudi iz dopisovanja. Nekatera pisma so na videz zelo dolgočasna, povedo pa veliko o prevajanju. Obstaja pismo, ki govori o prevajanju kot takem in v njem razlaga prevajalska načela. Pomenljivo pa je tudi pismo gotskima klerikoma. Poslala sta mu kup vprašanj o prevodu psalmov. Zanimala so ju točno določena mesta. Hieronim jima je po vrsti pojasnjeval mesta in utemeljeval svoje prevajalske izbire. Pismo tako dobro pokaže, kako natančno je prevajal. Zanimivo je, da se je še po dolgem času spominjal, zakaj je prav tako prevedel določene izraze.

• Ne samo sv. Hieronim, tudi ti si imel celo skupino, ki je prevajala njegova pisma.
Res je, a to ni bil moj bežigrajski samostan, ampak prevajalska ekipa dvajsetih prevajalcev. Eden od njih je že davno pokojni. Moj častitljivi predhodnik profesor Franc Ksaver Lukman je tretjino pisem že prevedel in so izšla v dveh knjigah med drugo svetovno vojno. Knjigi sta danes težko dostopni, ker je najbrž precej naklade po vojni končalo v papirnih mlinih. Lukmanov prevod je potreboval tudi jezikovne posodobitve. Nekaj posodobitev smo naredili že pred leti s študenti, ko smo pripravljali spletni ‘ponatis’. Do konca sem besedila posodobil jaz. Imel sem še osemnajst drugih sodelavcev, od Prešernovega nagrajenca akademika Kajetana Gantarja, ki je prevedel največ pisem, pa vse do obetavnih študentov, ki so prevedli eno ali dve pismi. Celotno besedilo sem potem še sam pregledal in uredil. Poenotiti sem moral besednjak in opombe.

• Pisma so torej prevajali različni avtorji.
Pisma so tudi sicer zelo različna in zato niti ni moteče, da so jih prevajali različni prevajalci. Vsak prevajalec je prevedel zaokroženo besedilo. Če bi šlo za enovito besedilo, bi bilo verjetno moteče, tako pa ni …

• Presenetilo me je veliko število prevajalcev iz latinščine. Velikokrat slišimo, kako vse manj ljudi pozna ta jezik …
O, še več jih je! Nekateri se zaradi prezaposlenosti niso mogli odzvati vabilu. Res pa je, da se je v času, ko sva midva študirala, latinščini slabo pisalo, potem pa so tudi za klasične jezike nastopili boljši časi. Izziv je brati ne le prevode klasikov, pač pa tudi izvirnike!

• Dotakniva se še tvojih začetkov ukvarjanja s klasičnimi jeziki. Prve letnike na teološki fakulteti sva bila sošolca. Vendar si ti takrat študiral kot izredni študent in si na filozofski fakulteti študiral francoščino in latinščino ter še grščino zraven.
Vedno se pohvalim s tem, da sem bil tvoj sošolec (smeh). To je bil res izjemen letnik: Iz njega je, če upoštevamo, da si tudi ti predaval, izšlo pet profesorjev teološke fakultete (še Maksimilijan Matjaž, ki je tudi celjski škof, Mari Osredkar in Ivan Platovnjak). Da o navzočnosti v medijih niti ne govorimo: poleg tebe so še Franci Trstenjak, direktor radia Ognjišče, Zoran Kodela, direktor TV Exodus, Vid Stanovnik, urednik verskega programa na Televiziji Slovenija in ne nazadnje jaz, ki tudi vodim založbo Brat Frančišek in po malem svetim pri omenjenih sošolcih.
A če se vrnem k študiju. Da, študiral sem vzporedno teologijo in jezike, samo vrstni red je bil drugačen. Prva je bila latinščina, druga francoščina in naknadno še grščina.

• Na filozofski fakulteti si tudi diplomiral.
Na latinščini je bil naslov moje naloge Razvoj izbranih besed od klasične do cerkvene latinščine. Na francoščini pa sem diplomiral iz misleca Pascala. Kot zanimivost naj dodam, da sem tudi pri grščini napisal nalogo o mučencu in filozofu Justinu ter Marku Avreliju, čeprav formalno nisem diplomiral.

• Imaš izrazit čut za jezike, da si jih šel študirat.
Jeziki so me zanimali že kot otroka in sem se naučil cirilice še preden sem šel v šolo. Sicer pa se me je letošnji Prešernov nagrajenec, profesor Kajetan Gantar zapomnil, da sem si prišel pred služenjem vojaškega roka sposodit Cezarjev spis o galskih vojnah in ga odnesel s seboj k vojakom, da bi ga tam preštudiral. To je bilo namreč domače branje v prvem letniku.

• In ti ga je uspelo prebrati? Končno bi se pri Cezarjevem opisu vojn v Galiji lahko naučil tudi kaj vojne strategije.
(smeh) Nekaj sem pa vendarle prebral. Kljub temu, da sem bil vpisan na filozofski fakulteti in še nisem vstopil k frančiškanom, so me oficirji ‘pogruntali’. V meni so zaslutili ‘popovski’ poklic, a kakih posebnih težav zato nisem imel.

• Oficirji so imeli kar prav, saj si vstopil v samostan in bil posvečen v duhovnika. Zakaj prav k frančiškanom?
Potem ko sem diplomiral na filozofski fakulteti, sem leta 1986 vstopil k frančiškanom in dokončal še teološko fakulteto.

Odraščal sem ob frančiškanih. Frančiškan me je krstil, frančiškan me je pripravil na prvo obhajilo in birmo, ministriral sem pri frančiškanih. Prepoznal sem, da ta red ustreza mojemu karakterju. Je pa tudi res, da sem ob vsaki fazi odraščanja imel ob sebi pravega duhovnega spremljevalca za tisto obdobje. Če tega ne bi bilo, je vprašanje, če bi postal frančiškan. Iz tega dejstva sem prepoznal, da me je Božja previdnost pripeljala v ta red.

• Tvoji duhovni spremljevalci so tudi prepoznali, da lahko tvoj talent za jezike koristno uporabiš za poglabljanje v teologijo in tako so te poslali na študij cerkvenih očetov v Rim.
Predstojniki so prepoznali moje sposobnosti in hrepenenje ter me poslali študirat tisto, kar sem tudi sam želel študirati – cerkvene očete. Znanje jezikov pa so v samostanu izkoristili tudi zato, da so mi dajali vedno kaj v prevajanje.

• In znanje jezikov ti je pri študiju zelo koristilo.
Seveda, saj je treba najprej prebrati njihova besedila. Da ta besedila lahko razumeš, moraš poznati njihov jezik. To pa so latinščina, grščina, sirščina …

• Si se učil tudi sirskega jezika, saj so v tem jeziku pisali cerkveni očetje?
Veliki Franc Ksaver Lukman je napisal, da se je trikrat učil sirščine in jo trikrat pozabil. Ker se jaz ne morem primerjati z njim, sem se učil sirščine in jo pozabil samo enkrat. Se jo pa sedaj uči br. Jan Dominik Bogataj in vesel sem, da bomo kmalu imeli nekoga, ki bo obvladal ta jezik. On obiskuje v Rimu isti patristični inštitut kakor jaz in stanuje v istem samostanu. Tako upam, da bo raziskoval tudi sirske cerkvene očete, kajti že moj predhodnik Lukman je zaslutil njihov pomen.

• Ampak ali ni že vse to gradivo natisnjeno?
Kje pa! Vedno se odkrije še kaj novega v starih knjižnicah. Tako so na primer pred desetimi leti našli Razlage evangelijev Fortunacijana Oglejskega, pripravili kritično izdajo in imamo že prevod v slovenščino, prvi za angleščino.

• Poleg tega, da prevajaš iz klasičnih jezikov cerkvene očete, si prevedel tudi nekaj del o cerkvenih očetih iz živih jezikov in celo nekaj leposlovja.
Prevedel sem nekaj strokovne literature, zlasti za uporabo študentov: Padovesejev Uvod v patristično teologijo in Hammanove Korenine naše vere. Prevedel sem tudi knjigo Bernanosa Pod Satanovim soncem, čudovit ‘duhovniški’ roman.

• Si profesor na teološki fakulteti, prevajalec in kaplan za Bežigradom. Pa tudi sicer dejaven. Kje vse?
Na Radiu Ognjišče imamo vsak mesec katehezo o cerkvenih očetih. Pri Družini urejam molitveno- bogoslužno revijo Magnificat in vanjo skušam vnesti čim več patrističnih ‘draguljev’, odlomkov iz spisov cerkvenih očetov. Na Mohorjevi sem urednik zbirke Cerkveni očetje. Sodelujem tudi pri pripravi novega misala. Frančiškanska založba Brat Frančišek, kjer sem ravnatelj, v zadnjem času ni tako dejavna kot nekoč. Rad bi se lotil še Avguštinovega dela O Božjem mestu. Vsak večer pa se že od adventa 2020 dalje srečamo na Zoomu za kratko molitev. In če smem, bi povabil še bralce Ognjišča. Vstop je na spletnem portalu župnije Ljubljana Bežigrad. V postu ‘hodimo’ po rimskih stacijonskih cerkvah.

• Sicer bi te rad vprašal še to, kakšne ali katere so te cerkve, ampak saj jih bodo bralci sami našli. Hvala za ta prijeten pogovor, ki nam je pogled usmeril h krščanskim koreninam, zdaj pa grem brat kakšno Hieronimovo pismo. Katero predlagaš za začetek?
Enajsto in dvanajsto seveda, ker sta poslani v Emono. Pa še na spletu sta dostopni.

RUSTJA. Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 6-10.

Kategorija: Gost meseca

“Prepoznana je naša kakovost, lokalnost, avtohtonost”

Direktorica Mlekarne Planika Anka Lipušček Miklavič me je v Kobaridu sprejela že ob osmih zjutraj. Nasmejana, delovno razpoložena, s precejšnjim spiskom nalog in obveznosti za tisti dan. Optimistična in hkrati ponosna, da mi je lahko predstavila dva nova izdelka, ki sta plod domačega znanja in idej. Spregovorila sva o dosedanji poti mlekarne, opravljenem delu, avtohtonosti in poštenem odnosu med kmeti in mlekarno. Ga. Anka je od leta 2006 direktorica Mlekarne Planika, ki se je razvila v blagovno znamko izdelkov izvrstne kakovosti.

- Pogovarjava se v prostorih Mlekarne Planika. Najprej me zanima, kdaj ste se prvič srečali z mlekarsko proizvodnjo v teh koncih?
Gotovo že veliko prej, kot sem začela z delom v Mlekarni Planika. Doma sem s kmetije in se že iz otroških let spomnim, da smo mleko v Zatolminu oddajali v skupno zbiralnico, od koder so ga odpeljali v Kobarid.
Najbolj pa se me je zgodba naše mlekarne dotaknila v prelomnih letih 1994 in 1995, ko jo je v stečaj postavilo podjetje Kraš; takrat je bilo treba hitro odreagirati, in kmetje so ustanovili Kmetijsko zadrugo Tolmin, ki je ustanovila zdajšnjo Mlekarno Planika. Vse to z namenom, da se odkupi vse mleko, ki ga pridelamo v naši dolini. Soočeni smo bili namreč s situacijo, da nobena od drugih, večjih mlekarn ni bila pripravljena odkupiti tega mleka. Ni nam torej preostalo drugega kot začeti proizvodnjo v Kobaridu.

- Kakšen pa je spomin na leto 1994 oz. 1995? Kakšne prelomnice in izzivi so vas čakali takrat?
To je bilo zelo težko obdobje. Mlekarni Planika sem se priključila leta 1995 kot vodja komerciale. S proizvodnjo sira smo najprej začeli v Cerknem, kjer smo vzeli v najem prostore. Seveda smo se dnevno srečevali z milijon in eno težavo, a k sreči smo te čase prebrodili. Takrat je bil zelo prisoten dvom, ali bomo uspeli. V tistem obdobju je bilo ogromno izzivov, ovir. Verjetno nas je reševala določena mladostna zagnanost in zavedanje, da nam bo uspelo, če bomo držali skupaj.
Velik izziv je bila organizacija proizvodnje v mlekarni, saj v prejšnjih časih, pod drugim lastnikom, mlekarna ni proizvajala klasičnih mlečnih izdelkov, ampak je to bila bolj sušilnica mleka za proizvodnjo mleka v prahu. V času sprememb je bilo v skladišču več kot 200 ton mleka v prahu; še danes smo hvaležni Gorenjki, ki se je takrat odločila za odkup le-tega.
Kot sem omenila, smo najprej začeli s proizvodnjo sirov, najprej v Cerknem, nato nam je že v Kobaridu uspelo urediti sirarno. Hkrati smo začeli z izdelavo jogurtov. Ob tem naj povem, da je v Kobaridu že bila mlekarna, ki je izdelovala sire in jogurte, in sicer že od leta 1957 – dokler ni prišel nov lastnik ter se, kot sem že rekla, usmeril v industrijo mleka v prahu. S tem želim povedati, da je v naši dolini bilo znanje sirarjenja, izdelovanja mlečnih izdelkov – in na to znanje, to tradicijo smo se lahko naslonili.

- Organiziranje v kmetijsko zadrugo z lastništvom vseh kmetov se je torej zdelo dobra ideja, saj je bilo znanja veliko. Kako pa ste se lotili področja prodaje? V tistem času je že bila na trgu konkurenca, področje trgovinske dejavnosti se je na široko odpiralo tujim trgom …
Se strinjam. Zavedali smo se, da se razen tu v Zgornji Soški dolini za nas ni kaj dosti vedelo. Pred nami je bila dolga doba pogajanj, ponujanja izdelkov; lahko bi celo rekla, da so bile to prave bitke. Na koncu nam je uspelo prepričati največjega prodajalca, da je na svojih policah začel ponujati naš sir, potem pa je to sodelovanje napredovalo in danes velja, da smo prisotni v vseh slovenskih trgovskih verigah, da delamo z različnimi zadrugami po Sloveniji, vključeni smo v programe Heureka, sodelujemo z gostinci, hotelirji …

Naša največja težava je bila neprepoznavnost, zamenjevali so nas s proizvajalcem obutve, zato smo si dejansko morali utirati pot do kupcev in trgovcev. Vedeli pa smo, da bomo lahko konkurenčni, če bomo pristni, če bomo proizvajali in kupcem ponujali stvari, ki so avtohtone, ki so jih že poznali in v teh krajih že prej izdelovali. To, da smo se naslonili na obstoječe znanje in na tradicijo, je bila ena najboljših odločitev. In k temu stremimo še danes.

- Kateri del mlekarske industije (pridelava surovine, obdelava in predelava surovine v izdelke in nato prodaja) je danes najtežavnejši in pobere največ energije?
Najzahtevnejši segment v tej verigi je prodaja. Pridelava in odkup mleka sta utečena procesa. Ker so kmetje tudi lastniki Mlekarne, imajo še toliko večji interes, da oddajajo kvalitetno mleko. To je del njih.
Proizvodni procesi so utečeni, dobro vpeljani, zato to področje ne predstavlja večjih težav. Prodaja pa je tisti segment, ki v poslovanje prinaša vsakodnevne spremembe, saj se je treba dnevno odzivati na naročila s trga.

- Kako se je trend prodaje mlečnih izdelkov v zadnjih 30 letih spreminjal? Kakšne so želje kupcev oz. kakšni smo kupci danes?
Pred 27 leti, ko smo začeli z zgodbo Mlekarne Planika, ni na strani kupcev nikogar zanimalo, od kod je mleko, kako je pridelano in predelano, kakšno pot je izdelek prepotoval do trgovske police ... Zato tudi naše prve prodajne strategije sploh niso naletele tako na plodna tla, ko smo želeli zelo poudarjati, da vse izhaja z domačega, soškega področja, iz domačega mleka, da ni homogenizirano itd. To takrat ni bilo pomembno.
Smer je bila prava, a je moralo preteči kar nekaj let, da je to rodilo sadove. Danes čedalje več ljudi bere deklaracijo na izdelku, zanima jih, od kod je izdelek, kaj je v njem, kupci danes želijo vedeti celotno zgodbo izdelka od samega začetka.
Veseli me, da smo tudi del certifikata Izbrana kakovost, kjer gre za izdelke, ki so pridelani in predelani izključno v Sloveniji; za mlečne proizvode pa je še kar nekaj drugih kriterijev, ki jim je treba zadostiti. Poudariti želim, da je na vseh korakih treba slediti zelo visokim standardom, kar pa se potem zagotovo izrazi v kvaliteti izdelka, ki ga ponudimo kupcu. Brez dobre surovine ne moreš izdelovati res vrhunskih izdelkov. Mislim, da kupci čedalje bolj prepoznavajo našo kakovost, lokalnost, avtohtonost.
Na sploh se mi zdi prav, da so ljudje pozorni na kvaliteto, ne samo na ceno. Seveda se srečujemo tudi s primerjavami in ocenami, da so naši izdelki dražji – gotovo, vendar pa sem prepričana, da so kvalitetnejši; zato tudi kdaj pravim, da raje kupiti en jogurt in tistega dobrega, kupiti dober domač kos mesa, četudi bolj poredko. Samo poglejmo, kolikokrat srečamo primere, da se nakupi ogromne zaloge hrane z občutkom, da je bilo poceni, potem pa se veliko hrane zavrže. Je bilo to res ceneje?
Kupci seveda želijo tudi razvoj novih izdelkov, želijo si videti naš napredek, da jim vedno ponudimo še kaj novega. Tukaj gre pohvala našim mladim zaposlenim na področju tehnologije in novih produktov, ki razvijajo nove ideje, poskušajo in preizkušajo nove produkte, se trudijo ter se na koncu tudi veselijo, če jim uspe pripraviti dober izdelek. Zavedati se je treba, da mi ne bomo proizvajali jogurta z okusom ananasa ali marakuje, ker to ni naše, avtohtono. Smo pa kot naš najnovejši produkt ravno sedaj predstavili jogurt z dodatkom sirupa iz smrekovih vršičkov. Kot sem rekla, želimo naše izdelke navezati na okolje, iz katerega izhajamo, in se Bogu zahvaliti za ta naš košček raja, da je tako lepo potresel značilnosti naših krajev ter nam dal osnovo, iz katere lahko gradimo našo zgodbo.

- V teh desetletjih ste doživeli tudi, kako se je v Sloveniji spreminjal odnos do kmetijskega dela, do samooskrbe. Kako ste to doživljali?
Krilatica, da se nič več ne izplača pridelovati, je stara že vsaj 50 let. Spomnim se, da se je to govorilo že v času mojega otroštva, ko so se začele prazniti vasi in so se ljudje premikali proti mestom, v industrijo. Potem so mnoge naše otroke vabili v dijaške domove, proč od kmetij, češ da naj se učijo, študirajo, da jim ne bo treba delati. Kako lahko sprejemamo vzgojo, ki bi spodbujala k temu, da ni treba delati?
Če želiš otroka naučiti delovnih navad in veščin, ga moraš od malega vključevati v svoje delo. Od mladih nog mora biti vključen v realnost življenja: da je treba krompir posaditi, da ga boš na jesen lahko pobiral; da je živina tudi lačna, žejna … Največja dota, ki jo starš lahko da otroku, je to, da ga naučiš delati. Da se zaveda, da je v življenju treba delati. Tistemu, ki zna delati, ni težko delati in se tudi ne sprašuje vedno samo skozi vprašanje, ali se izplača. Če je pred tabo delo, ki ti je v izziv, kjer se moraš potruditi, te to tudi izpolnjuje in daje določeno zadovoljstvo. Ne moremo pristati na to, da je lahko v zadovoljstvo samo posedanje, slikarjenje s telefonom, medtem ko bi samo nekje pohajali.
Če pogledam na Mlekarno Planika, je zato tako drugačna, ker je vpleteni ne vidimo samo kot službo, kjer oddelaš osemurni delovnik, ampak kot osebno vpletenost. Delo kmetov ni vezano samo na štetje ur, in tudi Mlekarna dobi na vhodna vrata mleko, pa če ga potrebuje ali ne. Ne glede na načrt prodaje … Zato moraš dnevno vedeti, kam boš mleko razporedil, v katere produkte, in kako ga boš predelal, prodal. Gre za proizvodnjo izdelkov kratkega roka uporabe, zato so potrebne hitre odločitve.
Hkrati je naše poslanstvo drugačno, saj je podjetje vpeto v okolico tudi na drugačen način. Na koncu pa imamo še zavezo in odgovornost do kupca, saj moramo proizvajati res kvalitetne izdelke, da lahko za njimi stojimo, jih s ponosom predstavimo in ponudimo.

- Iz tega vašega razmišljanja o odnosu do dela lahko izpeljem tudi vprašanje, ki se dotika mladih in odločitev za šolanje v dijaških in študentskih programih. Kako bi z vašimi izkušnjami in pogledom na svet danes svetovali mladim, ki se odločajo o svojem poklicu, svojem študiju?
V našem okolju so določene odločitve za smeri izobraževanja nekoliko lažje, če so vezane na panoge, s katerimi se mladi srečujejo v domačem, lokalnem okolju.
Sicer pa menim, da bolj kot so otroci in mladi vključeni v delo doma, bolj ko spoznavajo in razvijajo svoje veščine, lažje se bodo odločali. Če pa so zaviti v vato, če jim je vse prineseno na pladnju brez njihovega truda, jim bo težko – in to ne glede na smer, ki si jo bodo izbrali.
Sicer pa bi poudarila pomen poklicnega izobraževanja, pa to ne pomeni, da sem proti gimnazijam ali fakultetam. Ne zavedamo se, da se bomo srečevali s pomanjkanjem delavcev v osnovnih poklicih – ne bo dimnikarjev, ne bo mojstrov za polaganje keramike, ne mojstrov, ki bi se spoznali na oljne gorilce, vodovod itd. In to niso slabo plačani poklici. Vsekakor mislim, da računalniki in roboti ne bodo mogli postoriti čisto vsega.

- Med dogovarjanjem za najino srečanje ste dejali, da se po petnajstih letih vašega vodenja Mlekarne Planika bliža čas, ko boste vajeti predali novemu vodstvu. Kako gledate na opravljeno delo in na prihodnost Mlekarne Planika?
Ko sem začela voditi naše podjetje, je bila moja velika želja, da bi Mlekarna Planika postala prepoznavna blagovna znamka. Mislim, da nam je to kar dobro uspelo. Druga želja je bila, da bi lahko še vedno odkupovali vse mleko, ki ga pridelajo naši kmetje, in da bi jim ga plačali po primerni ceni – tudi tukaj mislim, da smo uspešni in smo zadani cilj uresničili.
To dvoje si želim tudi za naprej. Rada pa bi poudarila, da zgodba Mlekarne Planika ni samo zgodba Anke, pač pa so za njen uspeh zaslužni vsi zaposleni, ki se vsak na svoj način, vsak po svoje trudijo za to skupno zgodbo, v kateri nas podpirajo naši lastniki.
Za naprej si želim, da bi vodilni to pot uspešno nadaljevali z novimi idejami, novimi izdelki, ki bi krepili blagovno znamko in pri ljudeh vzbujali zaupanje vanjo.
Postavljeni so trdni temelji, in če se bo proizvodnja znala tudi v prihodnje dobro povezovati s turizmom, ki je v našem okolju dobro zastopan, ter prihajati naproti kupcem, ki jih zanima naša zgodba, potem se za prihodnost Mlekarne Planika ni bati.

ERJAVEC, Matej. Anka Lipušček Miklavič. “Prepoznana je naša kakovost, lokalnost, avtohtonost” (Moj pogled). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 41-43.

Kategorija: Moj pogled

Zadnje dni življenja je Bogdan Žorž, skrajno zdelan od bolezni, pisal svoj zadnji članek za Ognjišče: o Jakobovi poti – Camininu v Santiago v Kompostelo v Španiji. V njegovem računalniku pa ga ni bilo, zato smo se z njegovo ženo Zdenko pogovorili o tej poti, ki sta jo prehodila skupaj, in o nekaterih drugih njunih življenjskih poteh. Štiri desetletja sta v zakonu skupaj hodila po njih. Zapis o Jakobovi poti in poteh po gorah objavljamo v tem prispevku, medtem ko ostajata za drugič zapisa o njunih poteh vzgoje otrok in o zadnjem kosu zemeljske poti do praga večnosti, ki ga je Bogdan prestopil 6. marca 2014 po hudi in nagli bolezni, star nekaj dni več kot 66 let.

... PO JAKOBOVI POTI V KOMPOSTELO
Zdenka pripoveduje: »Za Jakobovo pot v Kompostelo sva se odločila na hitro, vleklo naju je pa že dolgo. Povedala sva nekaj prijateljem in pridružili so se nama trije: en par in en gospod, vsi planinci. Odšli smo 12. maja 2009. Začeli smo na francoski strani in šli čez Pireneje. Spremljalo nas je večinoma slabo vreme. Za vse smo se odločali vsak dan sproti. Nič nismo planirali, ne kje bomo jedli, kje spali, kako hodili. Rekli smo samo: pojdimo z božjo pomočjo! Hodila sva vedno skupaj. Vsak po svoje sva razmišljala, zvečer pa sva si povedala. Za naju je bila to prava življenjska pot, ki sva se ji popolnoma prepustila; vse sva prepustila božji previdnosti. In za vse je bilo poskrbljeno: za jesti in prenočišče. Če je bilo eno polno, smo šli še pet, šest kilometrov in dobili drugo. To je kot pot našega življenja: vzponi, padci, bili smo do kolena v blatu, tudi nekaj lepega vremena je bilo, da smo se potili, in tak dež, da nam je polomilo dežnike. Pot je bila tudi 17 km in več ravna, večinoma pa se je malo vzpenjala, malo padala. Srečala sva ljudi, ki so odmetavali svoje stvari, kar so nosili preveč. Midva sva imela samo najnujnejše. Ko smo se malo prehladili, smo vzeli septolete in je šlo naprej. Nobeden ni zbolel, vsi smo prišli zdravi domov. Hodili smo 28 dni, kak dan tudi 43 km, dnevno po 12 ur in več. Le zadnji dan smo imeli samo 5 km. Vsega smo prehodili skoraj 1100 km.«
Zdenka je pozorna in bistra opazovalka. Ob ljudeh, ki na tej dolgi poti omagajo in gredo naprej z avtobusom ter ob njunih izkušnjah s poti, je prišla do spoznanja, da omagajo tisti, ki se ne prepustijo poti. Ko kar naprej mislijo, kje bodo jedli, kje se umili, kje spali ..., jim je pot le breme, od nje nimajo nič. Njena modrost je: prepustiti se stvarem takim, kot so v božji previdnosti, ter svojim močem, naravi in pomoči ljudi.
»Ko sva se vrnila z Jakobove poti, sva jo predstavila v naši cerkvi. Povedala sva svoje doživetje, da je naše življenje tako enostavno, samo prepustiti se mu je treba. Tako malo potrebujemo za življenje, da preživimo! Svoje življenje si zakompliciramo le sami. In si ga po nepotrebnem grenimo. Življenje pa je v resnici prav enostavno«, je prepričana Zdenka po izkušnjah dolgega peš romanja po Jakobovi poti in po vseh življenjskih poteh, ki sta jih prehodila z Bogdanom.

... PO GORAH
Zakonca Žorž sta bila vse življenje planinca. Iz teh izkušenj je Bogdan pisal v Ognjišču serijo člankov Pot do Boga preko gora. Zdenka je v pogovoru posegla po eni od njunih prvih gorskih izkušenj, ki lepo kaže na celotno poznejšo smer njune življenjske poti.
»Leta 1974 – to je bilo 3 leta po najini poroki – sva šla na Triglav. Dopusta nisem dobila, zato sva šla v petek po tretji uri popoldne. Šla sva na Dolič. Bilo je zelo lepo vreme, ponoči pa je prišla huda nevihta. Tako je treskalo, kot da bo kočo odneslo v zrak. Pa imam to v lepem spominu, kako to doživiš na drugačen način. Drugi dan sva šla na Triglav in nazaj čez Kredarico, Planiko in Dolič. Na Triglavu je bilo lepo vreme, nazaj pa taka megla, da nisva videla poti. Med Kredarico in Planiko sva izgubila stezo. Tudi to imam v lepem spominu, kako se reši. Obstala sva, poslušala in čakala. Zaslišala sva glas in ko so ljudje prišli bliže, sva našla stezo, šla naprej in prišla srečno v dolino do avta.«
V hribih in na življenjskih poteh se je treba orientirati tudi po drugih ljudeh. Zaupati sebi, drugim ljudem, naravi in Bogu. Zdenka poudarja, da ju je to vedno spremljalo skozi življenje. Med to potjo na Triglav in Jakobovo potjo v Kompostelo je preteklo 35 let njunih poti po hribih in skozi življenje – v zaupanju vase, v ljudi, v naravo in v Boga. In po romanju v Kompostelo še 5 let istega zaupanja do njegove smrti letošnjo zimo.
Od tedaj pa Bogdan gleda v njuni dnevni sobi iz fotografije – ves v modrem: modra majica, modrikasta kapa, za njim in nad njim pa veliko ozadje triglavskega neba nad Kredarico. To je slika, ko so leta 2011 prišli srečno z veliko skupino dornberških domačinov s Triglava. Bile so družine z otroki, mnogi so bili prvič na Triglavu. Sestopali so v navezi, da je bilo varno za vse. Zdenko je bolela noga, da je ostala na Kredarici. Običajno sta take skupine vodila skupaj v navezi, eden spredaj, drugi zadaj, takrat pa je bil sam. S Triglava so se vrnili z veliko zamudo in Bogdan ji je dejal: »Zdenka, danes sem te pa zelo pogrešal! Skupaj veva brez besed, kaj morava narediti.« Smeh na fotografiji je iz trenutkov te vrnitve s Triglava. Narejena je od spodaj, tako da Bogdan z nje gleda nekje od zgoraj. Videti je zelo vesel. Ta slika je pravcati simbol njegovega sedanjega stanja, ko upamo, da gleda srečen iz nebeške modrine.
Za malo mašo, 8. septembra, lani sta bila z Zdenko zadnjič v gorah – na Kredarici za praznik. V enem dnevu sta šla gor in dol. Malo pred tem pa za 15. avgusta. Na ta dan sta hodila k maši na Kredarico vsako leto od postavitve temeljnega kamna za novo kapelico. Lani si je Bogdan zaželel, da bi šli iz Kota, ker po tej poti še ni šel. Deževalo je, bilo je mrzlo, v njem je že nevidno delala bolezen. Ta pot je v dežju težka, ker je veliko korenin in drsi. Z njima je šel tudi njihov prijatelj Ivo. Odločili so se, da gredo po njej in srečno so prišli.
Lepa in nepozabna so Zdenkina doživetja z njunih poti v gore, o gorniških prijateljih iz Dornberka in vse Slovenije, o Urbaniji, Šlibarju. Nov lesk se prižge v njenih očeh, ko pove, kako je Bogdan pred leti pomagal pri obnovi kapelice na Kredarici.
Kako je spremljala Bogdanovo pisanje člankov za Ognjišče Pot do Boga preko gora? Ob vsakem bi lahko pripovedovala zgodbo. Ob tistem o veselju do življenja živo obuja spomine na zimsko pohod, ko so gazili sneg s Komne čez Bogatin. Doživetja o tem, kako so se na poti čez drn in strn orientirali samo po belih, zasneženih hribčkih, da so prišli varno čez hribe v dolino na sončni primorski strani. V visokem snegu ni ne poti in markacij ob njih, nebesno dalj in stran proti cilju, kamor je človek namenjen, pa je treba vedno meriti. Bogdan in Zdenka sta skupaj štiri desetletja usmerjala svoje poti predana v ljubečo božjo previdnost, z zaupanjem vase, v ljudi in v naravo.

RAMOVŠ, Jože. (Pot do Boga). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 6, str. 40-41.

Pripis urednika
Bogdan Žorž je imel v načrtu, da napiše prispevek o caminu – peš romarski poti v Kompostelo. Tudi v zavesti, da gre njegov življenjski kamino proti koncu, kakor je zapisal v enem od zadnjih pisem v elektronski obliki. Žal se zapis ni ohranil, ali ga ni niti utegnil do konca zapisati, zato je toliko bolj dragoceno pričevanje njegove žene Zdenke, zveste življenjske sopotnice, o tej poti. Zanimivo je, da je to romarsko pot Bogdan imel dlje časa v mislih, uresničil pa jo je takoj, ko je stopil v pokoj. Zapis o caminu je pripravil dr. Jože Ramovš, ki bo v naslednji številki opisal še zadnji del Bogdanove življenjske poti do praga večnosti.

Kategorija: Pot do Boga

Začetek meseca marca sovpada z začetkom postnega časa. Ta odmeva tudi v Ognjišču. O postu spregovori gost meseca frančiškan Miran Špelič, ki nam sicer odstira, kakšno podobo velikega cerkvenega učitelja sv. Hieronima lahko razberemo iz njegovih pisem.

Postni čas je priložnost, da prečistimo svoja dejanja in preverimo, ali životarimo in zamujamo svoje življenje, smo pasivni statisti svojega življenja ali pa slišimo Jezusov poziv o tem, kako naj odločno vstanemo in hodimo naprej. Vse to so vsebine tokratne postno obarvane Teme meseca, ki je tako lahko dobra popotnica v ta sveti čas.
Vsebina tokratne priloge združuje predstavitev postnega časa, pasijona in jaslic. Lahko bi rekli, da to ne gre skupaj, a tovrstne jaslice v Sloveniji poznamo že kar nekaj časa in postajajo po naših cerkvah in domovih vse bolj priljubljene. Ljudje so namreč tudi s pomočjo figuric lažje stopali skozi zgodbo velikega tedna in skrivnosti velike noči.
V postnem času postno premišljujemo, kako se je Jezus srečeval z bolečinami ob bičanju, nošenjem križa … Na straneh znanosti tokrat predstavljamo, kako nastane bolečina, kako jo čutimo in lahko rečemo, da smo se odpravili prav v središče bolečine …

Seveda ne moremo mimo knjig križevih potov, predstavljenih v Ognjišču, ter knjig, ki prinašajo spodbude za postni čas.

Ob 150-letnici rojstva Jožeta Plečnika je letošnje leto posvečeno temu velikemu arhitektu. V Ognjišču vam predstavljamo morda manj znano plat njegovega življenja – globoko vero, ki mu je bila navdih in vodilo v življenju.

Spremembo boste opazili v rubriki o filmu. Več kot dvajset let jo je marljivo pisal Aljoša Rehar. Ko je nastopil odgovorno službo urednika STA, se ji je moral zaradi drugih obveznosti odpovedati. Za dolgoletno vestno sodelovanje se mu prisrčno zahvaljujemo, ter izrekamo dobrodošlico novemu sodelavcu Mitji Volčanšku.

V nadaljevanju pogovora s p. Vinkom Škafarjem je tema univerzalnost Kristusove Cerkve, njene vloge v današnjem času in predvsem, kakšna je naša vloga v njej danes.

Kot običajno naj na koncu še dodam nekaj o knjižnih novostih. Izšla je druga knjiga duhovne proze Petra Milloniga z naslovom Zasidran v veri. Ob izidu drugega dela vam obe knjigi ponujamo po ugodnejši ceni.

Ker marca praznujemo tudi dva ‘ženska’ praznika (8. in 25. marec), naj predstavimo še novo knjigo Nelli Bangert Ti si Božja zamisel, napisano v preprostem, malce najstniškem jeziku za dekleta. Je odlično darilo, če želite svojim hčerkam, dekletom (pa tudi ženam, ker te knjige res nikoli ne prerasteš) pokazati, kako pomembne so.

Post nas pelje v veliko noč. Zato vas že sedaj vabim, da izberete velikonočne voščilnice pri Ognjišču ... v naši spletni knjigarni (https://knjigarna.ognjisce.si/).

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 4.

Kategorija: Beležnica

Slovensko pustno praznovanje je bogato s kulturno in narodno dediščino. Več krajev po Sloveniji je zvestih svojim maskam ali povorkam, nekaj pa jih je na slovenski ravni takih, ki izstopajo s svojo tradicijo, sporočilnostjo in odmevnostjo. Cerkno s svojo laufarijo gotovo spada v to skupino, saj se obnavlja že 65 let.

Običaj z dolgo tradicijo
V novodobni obliki je običaj res star 65 let, če pa pogledamo v zgodovino, lahko iz ustnih virov (pisnih virov ni) ugotovimo, da so laufarje na slovenska tla okoli 13. stoletja prinesli nemški priseljenci, vsekakor pa gre za poganske obrede, ki se jih lahko zasledi tudi drugod po Evropi. Gre za staroversko tradicijo, ko je zima v podobi Pusta opisana kot nerodoviten čas in ga je treba pregnati. Zato je tudi v navadi, da se v pustnem rajanju preganja zimo in jo podi proč.
Najstarejši zapis, ki postavlja laufarje v konkreten prostor in čas, sega v leto 1944 in opisuje le pet laufarskih likov. Ta zapis lahko najdemo v zapisu dr. Metoda Turnška Pod vernim krovom. To ne pomeni, da prej laufarija ni obstajala. Po ustnih izročilih je bil običaj laufarije zelo živ vse do začetka prve svetovne vojne, ko je zaradi odhoda mladih mož k vojakom in kasnejši zasedbi Italijanov vse skupaj usahnilo. Dodaten udarec je temu običaju zadala druga svetovna vojna, ko je bilo Cerkno večkrat pod silovitim vojaškim udarom in so bila uničena tako naličja kot obleke.

Oživitev običaja
Zgodba, kot jo je zapisala Milojka Magajne ob 60-letnici obnove laufarije, gre takole: Cerkljanski rojak Peter Brelih (1882–1962), živeč v Ljubljani, je že pred drugo vojno pri cerkljanskem podobarju, pozlatarju in fotografu Francu Peternelju (1883–1951) naročil tri lesene maske, ki danes predstavljajo prve materialne dokaze cerkljanske laufarije. Izdelal naj bi jih po opisu starejših Cerkljanov. Mojster je pri zbiranju tega gradiva doma zašel v težave s tedanjo posvetno in cerkveno oblastjo, zato si lesenih mask sam ni upal končati. Delo je prepustil sovaščanu, rezbarju Avguštinu Hadalinu (1876–1949), ki jih je v letu 1938 dokončal in poslal Brelihu v Ljubljano. Do danes so se ohranile vse tri. Peter Brelih je te tri maske leta 1947 predal Etnografskemu muzeju v Ljubljani. Dr. Boris Orel (1903–1962) je v letu 1948 pri Avguštinu Hadalinu naročil še eno masko Ta terjastega in jo od njega tudi prejel. Tista od prejšnjih treh je bila za nošnjo odraslega moškega premajhna. S pomočjo izkušenega etnologa dr. Nika Kureta (1906–1995), takrat zaposlenega v Inštitutu za slovensko narodopisje Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, ter dr. Borisa Orla, takratnega ravnatelja Etnografskega muzeja v Ljubljani, so v letu 1955 stekle priprave za prvo uprizoritev laufarije. Izdelavo potrebnih lesenih naličij je takrat prevzel oblikovalec Rado Jelinčič (1924–2000). Izdelal je deset lesenih naličij laufarskih likov in poglobil masko Pusta. Cerkljan Janko Pagon (1922–1985) pa je izdelal še eno, masko Lamanta, edino neleseno masko, namensko izdelano iz kozličje kože. Za prvo uprizoritev so si organizatorji izposodili vse tri Hadalinove maske iz Etnografskega muzeja v Ljubljani. Skupno je na prireditvi sodelovalo torej trinajst laufarskih likov s štirinajstimi maskami ter sodnik, ki je bil edini nemaskirani laufarski lik. Tudi Jelinčičeve maske so se v večini ohranile do danes. (vir: Cerkljanske novice, št. 7, februar 2016)

Laufarija danes
V Cerknem me je v prostorih Društva Laufarija pričakal predsednik društva Mitja Laharnar. Poleg njega je bilo v prostorih društva vsaj še ducat mladeničev, kar je kazalo na to, da se mladi v Cerknem radi družijo, sploh če je to druženje povezano še z ohranjanjem tradicije.
Dogajanje v povezavi z laufarijo se začne odvijati prvo nedeljo po novem letu. Takrat se na ulice odpravita prva dva lika – Ta terjasta. Vsako nadaljnjo nedeljo se potem maske izmenjujejo in s sprehodom po Cerknem počasi ustvarjajo predpustno vzdušje.
Poleg tega se v tem ponovoletnem času začne resno delo s pripravo kostumov. Laufarija je znana po tem, da so vse obrazne maske, razen maske Lamanta, ki je narejena iz kozličje ali telečje kože, lesene, kar je gotovo ena od posebnosti laufarije. Maske, ki jim domačini pravijo larfe, so izrezljane iz lipovega lesa.
Prvotnim 13 maskam oz. 14 likom so sčasoma dodajali nove. Pridružile so se maske, ki so bile sporočilne, v katerih se je odražala realnost kraja ali vsebina, ki se je dotikala večinskega dela prebivalcev Cerknega. Danes je vseh likov 26, mask pa 25, saj ima en lik 2 maski. Večina oprav ostaja ves čas istih, se pa vsako leto na novo pripravi in sešije tri obleke. V prostorih društva so na dan mojega obiska fantje ravno šivali obleko Pusta, ki je narejena iz mahu. Na tleh so imeli kopico mahu in ga zvijali v večje kose, ki se jih potem našije na ogrodje obleke. Nato se bodo lotili šivanja Ta smrekovega, ki ima obleko narejeno iz smrekovih vej. Obe obleki sta posebni tudi v tem, da sta zelo težki, saj obleka za Ta smrekovega tehta okoli 40 kg. Nazadnje se lotijo izdelave še obleke za Ta bršljanovega, ki vzame skoraj tri tedne časa. Na obleko šivajo vsak list bršljana posebej – tako se na obleko našije med 8 in 10 tisoč listov. Ti trije liki so prav posebni, poleg njih pa pred vsakim pustnim časom popravijo in sešijejo opravo tudi drugim likom, katerih obleke so narejene iz naravnih materialov – slame, ličja itd.

Praznovanje
Glavni dogodek se začne odvijati na pustno nedeljo. Na čelu sprevoda vseh pustnih mask – larf – hodi glava družine – Ta star, ki je med vsemi maskami tudi edini, ki sme govoriti. Ob njem hodi Ta stara, ki ima v rokah metlo in z ulic pometa pregrehe cerkljanskih ljudi. V celotnem dogajanju in sprevodu se odvija kopica ljudskih iger. Med tem me Mitja opozori, da »laufarji nikoli ne stopijo na župnijsko zemljišče, ki je obdano z zidom. To je zelo močna črta, kamor laufarji po starem običaju nimajo vstopa in zato se tja zateče veliko otrok, ker vedo, da jih laufarji tam ne bodo strašili.«
Glavni dogodek se odvije na glavnem trgu, kjer se izreče sodba Pustu. Obtožnico, ki je dolga okrog 25 strani, prebere Cesarsko-kraljeva sodnija. Gre za hudomušen sestavek v cerkljanskem narečju, kjer se z očmi satire in humorja pogleda na nekatere dogodke v Cerknem, v Sloveniji in tudi drugod po svetu. Pust je kriv za vse slabosti, nečednosti in napake, ki so se zgodile v bližnji in daljni okolici. Sodba Pustu se izvrši v torek popoldan, ko se obtožnico še enkrat prebere in se izvrši smrtno kazen. To storijo s pomočjo drvarskega kladiva, ki mu domačini pravijo bot. Ta bot je zakopan na polju in se ga pred izvršitvijo kazni izkoplje in prinese na glavni trg. Pustno rajanje se v Cerknem zaključi z žalostno-veselo pesmijo Ta kapcinarska. Gre za pesem, ob kateri se laufarji najprej od žalosti mečejo in ulegajo po tleh, nato pa se spomnijo, da prihaja pomlad, in se v veselem delu veselijo in skačejo v zrak.
V Društvu Laufarija Cerkno je za razliko od nekoč, ko so bili del laufarije samo fantje, starejši od 18 let, sedaj vključenih tudi nekaj deklet. Vsega skupaj društvo šteje okoli 90 članov. Mladi se zavedajo poslanstva, ki ga opravljajo in negujejo naprej za prihodnje rodove. Nasploh Cerkno z laufarijo zelo živi, Cerkljani pa jo močno podpirajo.
Pomembnost tega dogodka, ki mu lahko pripišemo lastnosti povorke, dramske igre, literarnega vložka in umetniškega ustvarjanja, je prepoznala tudi država Slovenija, saj je od leta 2010 laufarija vpisana v slovenski register žive kulturne dediščine.
Erjavec M., Na obisku, v: Ognjišče (2017) 2, str. 104.

Kategorija: Na obisku

priloga

Pasijonske jaslice

gost meseca

br. Miran Špelič, patrolog in prevajalec

Božja matematika

Živimo pri odprtih vratih

Preberite več: Marec 2022

Kategorija: Kazalo