Odločitev, da napišem to pismo, ni bila lahka, ker do sedaj nisem našla pravega razumevanja za svojo stisko v duši. Znašla sem se na razpotju med vero v Boga in nevero. Zavedam se, da imam otroke, ki potrebujejo moj zgled v veri, po svoje pa sem žalostna, ker čutim, da potrebujem tisto ‘nekaj več’. V svojem možu nimam prav velike podpore v veri, zato se počutim še bolj sama.
Mogoče sem malo obupana, ker se mi otroci upirajo, češ zakaj pa tata noče k maši. Nočejo k verouku. Žalosti me dejstvo, da ne sprejemajo Jezusa, kot sem ga jaz v njihovih letih. Nobenega veselja ni v tem, ko gredo k verouku. Vse mora biti pod prisilo. Zakaj mora biti tako? Že zdaj mi je sin rekel: Ko opravim birmo, me ne boste več videli v cerkvi. Žalostna sem, ker imam po svoje Boga rada in vendar ne vem, kako naprej. Ne morem razumeti, zakaj pri verouku v današnjem času toliko zahtevajo od otrok. Ko smo mi hodili k verouku, je bilo vse lažje, je bilo manj pritiska na nas, pa vseeno smo odnesli veliko znanja. Le zakaj me je strah birme? Kaj šele bo, ko se bo zares začelo. Razpeta sem med obveznostjo do otrok, smislom vere v Boga in sama s sabo. V vsem tem boju z domačimi sem dosegla le eno, da otroci ne preklinjajo več, in tudi druge v družini opozarjam na to. Stari tata tako grdo preklinja, da me boli v dno duše. Kako mora boleti šele Boga.
Izčrpana sem in ne vem, kako naj to povem duhovniku, da me bo razumel in ne obsojal, češ, da sem obupala. Izčrpana od boja z otroki, možem in ljudmi, ki zaničujejo mojo vero, kolikor je je še ostalo. Morda še ni prišel pravi trenutek, da me nekdo potegne iz vode, ker čutim, da se počasi utapljam v lastnem boju za ohranitev vere v Boga.
Če bom našla pot nazaj k nebeškemu Očetu, ne vem, vem pa, da ga imam še vedno rada. Čutim, da je tu nekje še vedno upanje zame in za mojo družino.
Rafka

fotografija je samo ilustracija

Nisi edina, ki te mučijo problemi, ki jih navajaš v pismu. Teh se zavedajo matere in očetje, ki gredo s svojimi otroki vsako nedeljo k maši, matere in očetje, ki pošiljajo svoje otroke v verouku, da bi bili trdni v veri. Zaskrbljeni smo tudi mi duhovniki, ki smo postali duhovniki zato, da vodimo ljudi k nebeškemu Očetu, pa opažamo, da je vedno manj ljudi v cerkvi pri nedeljskih mašah. To nas zelo boli. Starejši se spominjamo, kako so bile nekdaj cerkve polne vernikov in vrste prvoobhajancev in birmancev dolge. Kot ti, se z bolečino v srcu sprašujemo, zakaj ni več tako. Ni povsod po svetu tako. Misijonarji, zlasti tisti, ki delujejo v afriških državah, pripovedujejo o velikih množicah, ki prihajajo k nedeljski maši in živo sodelujejo s petjem in plesom. Nobena maša jim ni predolga. Zakaj je pri nas povsem drugače? Lahko iščemo razloge, vseh ne bomo našli. Glavni vzrok pa je, da ljudje iščejo predvsem materialne dobrine, misleč, da jih bodo osrečile. Pa jih ne! Zato si upravičeno zaskrbljena za svoje otroke, če bodo šli po isti poti. Ne bodo srečni.
Danes se veliko govori o vrednotah. Toliko več, kolikor manj jih je. Tudi odgovorni v politiki se počasi začenjajo zavedati, da izhod iz krize, ki jo kruto doživljamo, ni v dviganju plač ali ohranjanju privilegijev. Izhod iz krize je v ponovnem odkrivanju duhovnih vrednot. Vse drugo zadovolji človeka le za kratek čas. Ga tako rekoč upijani, ko se pa strezne, ga boli glava, se počuti slabo, slabše, kot se je počutil prej. Predvsem pa je bolj prazen.
Birma je nekakšna preizkusna točka. Morala bi biti potrditev v veri. Ko je mlad človek dovolj star, da razmišlja s svojo glavo, bi moral vero, ki jo je prejel pri krstu po želji staršev, osvojiti kot svojo osebno odločitev. Da so se starši odločili za krst namesto njega, je popolnoma pravilno. Tudi za to, da je šel v šolo, so se morali starši odločiti namesto njega. Enostavno, to je koristno zanj, čeprav tega osnovnošolček še ne more razumeti. Če bi tega ne storili, bi staršem pozneje upravičeno očital: zakaj me niste prisilili, saj jaz nisem vedel, kaj je zame dobro. Za birmo ne velja več, da se ne more odločiti sam, prav to birma zahteva: njegovo zavestno odločitev. Potreben je spodbude najprej s strani staršev. Zavest pripadnosti Cerkvi mora biti tako močna, kot je na primer pripadnost narodu. Biti Slovenec je nekaj, kar mora mlad človek razumeti kot čast, ponos, kot ‘vrednoto’. To mladina danes razume, čeprav ji v šoli o tem malo govorijo ali nič. Naša šola je izgubila, zanemarila vrednote.Ti si svojo vero sprejela kot vrednoto in zato je v tebi tako močna. Kot bi bilo nepojmljivo, da bi ti tvoj doraščajoči fant ali dekle rekla: »Jaz nisem Slovenec, Slovenka!«, bi moralo biti nerazumljivo, da reče: »Nisem kristjan, kristjanka!« 72 % Slovencev se ima za katoličane, čeprav ne hodijo v cerkev vsako nedeljo, ampak samo za velike praznike ali pa sploh ne. Namen birme je, da poglobi v mladem človeku zavest, pripadnosti Cerkvi. Da so s tem povezane tudi obveznosti, je vsakomur jasno. Kakor se za mene kot Slovenca zahteva, da živim na ravni razvitosti svojega naroda, da govorim slovenski jezik, da se obnašam kot kulturen človek, da se čim bolj izpopolnjujem, da sem delaven, razvijam svoje sposobnosti, sem pošten itd, tako se od kristjana zahteva, da živi primerno “svojemu poklicu kristjana”. Kakor šola krepi naše umske sposobnost, da širimo svoje obzorje, tako nas verska vzgoja usposablja, da vero spoznavamo, jo poglabljamo in po njej živimo.

Težko je reči, kaj vero spodbuja in kaj jo ovira. Pretirane zahteve glede znanja so lahko ovira. Neko splošno znanje pa se le zahteva, kot se zahteva znanje slovenskega jezika, predmetov splošne kulture, ki je vedno bolj obsežno. Mnogi otroci danes pridejo k verouku brez osnovnega znanja o veri. Znanje je potrebno. Še bolj pomembno je tisto, kar si zapisala: »Če bom našla pot nazaj k nebeškemu Očetu, ne vem, vem pa, da ga imam še vedno rada.« To mora razumeti tvoj birmanec, to mu skušaj razložiti, mu dati. Upam, da ni mislil čisto zares, ko je rekel: »Ko opravim birmo, me ne boste več videli v cerkvi!« To bi pomenilo, da je birma zanj namesto potrditve v veri odpad od vere. Pod vplivom okolja, sošolcev se na žalost marsikje to dogaja. Puberteta je še ena skušnjava več. Odrasli kristjani, ne samo starši, jim moramo biti v oporo s pametno vzgojo, tudi versko, predvsem pa s svojim zgledom, s pogovorom, z ljubeznijo ... Računajmo tudi s tem, da življenje mnoge ‘izuči’, zato ne smemo nikdar obupati, tudi nad takimi, ki pravijo, da jih po birmi ne bomo več videli v cerkvi.

BOLE, Franc. oče urednik. (Pismo meseca). Ognjišče (2012) 05, str. 8

Cerkev se je v zgodovini vedno soočala z novimi izzivi in skušala odgovarjati nanje. Ob odkritju Amerike se je srečala s prebivalci nanovo odkrite celine, ki niso poznali Kristusa. V nekaj letih je ustanovila kongregacijo De Propaganda Fide (danes Kongregacija za evangelizacijo), ki letos praznuje 500-letnico. Več o tej kongregaciji, ki se vedno znova sooča z novimi izzivi, si lahko preberete v tokratni prilogi.

Konec junija praznujemo dan državnosti, ko se spominjamo slovesne razglasitve samostojnosti Slovenije. Zato smo kot gosta meseca povabili diplomata Tomaža Kunstlja, ki je med drugim obudil spomine na ‘prvi dan državnosti’ in na svoje sodelovanje z Ognjiščem.

Letošnji mesec junij nas prvo nedeljo pričaka z binkoštnim praznikom. Pri tem se srečamo tudi s troedinim Bogom, na kratko s Sveto Trojico. Pojem Svete Trojice ima v krščanstvu svoje zelo močno sporočilo in kljub dejstvu, da je nemogoče Boga ali Sveto Trojico razložiti razumsko in do potankosti, predstavljamo vlogo Svetega Duha tako v Sveti Trojici kot v današnjem svetu.

Pred nami je nova poletna planinska sezona in z njo na žalost povezane nesreče, poškodbe, zdrsi … V takšnih primerih priskoči na pomoč Gorsko reševalna služba in v eni od njih, GRS Kamnik, smo se pogovarjali s predsednikom Srečom Podbevškom, kjer letos praznujejo tudi 100-letnico delovanja reševalne službe.

In ko že govorimo o poletju, ki je pred vrati – mnogi mladi se sprašujejo, kako koristno preživeti poletne počitnice. Katoliška mladina tokrat predstavlja program POTA, kjer se mladi prostovoljci od 16. do 30. leta lahko udeležijo dela na misijonih po celem svetu. Do danes je bilo del programa že kar 789 prostovoljcev, ki so služili otrokom, domačinom in misijonarjem na 27. različnih projektih.

Tokrat izpostavljam tudi glasbeno obarvan del revije, kjer smo se v goste povabili Ansambel Saša Avsenika, ki ga vodi vnuk legendarnega slovenskega glasbenika Slavka Avsenika. Z njim smo se pogovarjali o njihovem delu, še posebej pa je zanimivo razmišljanje o domoljubju, narodni noši in razvoju slovenske narodnozabavne glasbe.

Ko predstavljam nekatere vsebine v novem Ognjišču, se spomnim besed našega ustanovitelja Franca Boleta, ki je trdil, da se v letnikih revije ohranja veliko (duhovnih) vsebin. Zato je priporočal vezavo Ognjišča, da bi ohranili to bogastvo. Del tega bogastva pa včasih zberemo v knjige. Tako je v tisku knjiga z novim naborom molitev iz Ognjišča Zakladnica molitve 2, ki jo je uredil Marko Čuk. Knjiga bo konec meseca junija že v prodaji.

Letos bo po epidemiji spet ‘v živo’ potekalo romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje v soboto, 18. junija. Več informacij si lahko preberete na strani 49 in na naši spletni strani. Vabimo vse, ki poznate koga od starejših ali invalidov in bi se rad udeležil romanja, da mu poveste, kje se lahko prijavi ali mu pri tem pomagate. Vabimo tudi prostovoljce, da bodo pomagali pri romanju.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 6, str. 4.

(ob obletnici) Dante Alighieri je najbolj slaven italijanski pesnik. Ves kulturni svet ga pozna po njegovi pesnitvi Božanska komedija, ki je ena največjih mojstrovin svetovne književnosti in govori o skrivnosti človekovega odrešenja. Pesnik v prikazni vidi svoje potovanje skozi pekel na goro odrešenja in odtod v raj. Ob 700. obletnici smrti ga je papež Frančišek počastil z apostolskim pismom Sijaj večne luči. »D antejevo delo je sestavni del naše kulture, nas vrača h krščanskim koreninam Evrope in Zahoda, predstavlja dediščino idealov in vrednot, ki jih Cerkev in civilna družba tudi danes postavljata kot temelj človeškega sožitja, v katerem se moremo in moramo vsi prepoznati kot bratje.« “Vzvišenega pesnika” papež razglaša za “preroka upanja in pričevalca žeje po neskončnem, ki je v srcu vsakega človeka”. Papeževo pismo je bilo objavljeno 25. marca 2021, na praznik Gospodovega oznanjenja in učlovečenja. V Italiji je 25. marec Dantedi (Dantejev dan), ker naj bi se 25. marca začelo pesnikovo potovanje v onostranstvo.

DANTEJEVO ŽIVLJENJE
Dantejevo življenje, ki je bilo tesno povezano s političnim dogajanjem v Firencah, je prvi opisal njegov znameniti rojak Giovanni Boccaccio (1313–1375) v spisu Trattatello in laude di Dante (slovenski prevod Peter Amalietti, Dantejevo življenje, založba Amalettti&Amalietti, Ljubljana 2015). Ob njegovem rojstvu so bile Firence najbogatejše italijansko mesto z najbolj cvetočo trgovino, obrtjo in umetnostmi. Od leta 1267 so v njej vladali gvelfi (republikanci, pristaši papeža in Francije), ko so bili izgnani gibelini (cesarjevi pristaši). Kmalu so se med gvelfi začele razprtije in polagoma sta nastali dve nasprotujoči si stranki: beli (aristokrati) in črni (demokrati). Ko so črni ob pomoči papeža in Francije prevzeli oblast, so morali vsi beli v izgnanstvo, med njimi tudi Dante.
Rodil se je maja meseca 1265 (točen datum ni znan) v Firencah notarju Bellincionu Alighieriju in njegovi ženi Belli. Mati mu je umrla, ko je bil star okoli pet let. Oče je z drugo ženo imel še dva otroka. Pri osmih letih je (domnevno) prvič srečal lepo Beatrice Portinari, ki je bila leto dni starejša, in se vanjo zaljubil. Sodobna literarna znanost ugotavlja, da je Beatrice najbrž resnična oseba, vendar je v svoji zreli dobi različne ženske združil v idealno bitje z imenom Beatrice. Po letu 1280, ko mu je umrl oče, je Dante študiral pri florentinskem enciklopedistu Brunettu Latiniju ter poslušal frančiškanske in dominikanske predavatelje. Proučeval je toskansko poezijo, spoznal se je tudi s provansalskim pesništvom in rimsko kulturo, zelo je cenil Vergila. Okoli leta 1285 se je poročil z Gemmo Donati, s katero je imel štiri otroke. Po letu 1290, ko je umrla Beatrice, je začel pisati svoje prvo delo Vita nuova (Novo življenje), neke vrste pesniško avtobiografijo, posvečeno njej. Da bi dobil javno službo v mestu, se je vpisal v ceh zdravnikov in lekarnarjev. Leta 1300 je bil izvoljen za enega od šestih priorjev, ki so imeli vrhovno oblast v Firencah. Naslednje leto je z dvema drugima odposlancema potoval v Rim, kjer ga je papež Bonifacij VIII. zadržal kot talca, ta čas pa so v Firencah prevzeli oblast črni gvelfi. Voditelji belih (tudi Dante) so bili obsojeni na denarno kazen in dveletno izgnanstvo. Dante kazni ni mogel plačati, zato je bil obsojen na dosmrtno izgnanstvo. Nekajkrat je še imel rahlo upanje, da bi se v svoje rojstno mesto vrnil. Leta 1304 se začenja njegovo pregnanstvo, ki je trajalo do smrti. Dante je potoval od mesta do mesta, od dvora do dvora, kjer so mu nudili zavetje. V tem času naj bi potoval tudi v Pariz in celo v Oxford, da bi študiral sholastično filozofijo. Ves čas je tudi pisal. Do leta 1311 naj bi napisal Pekel in Vice svojega največjega dela Božanska komedija. Zadnja leta svojega bridkega pregnanstva je bival pretežno v Raveni, kamor ga je na svoj dvor povabil Gvido Novello da Polenta, in tam je tudi dočakal konec svojega življenja. Poglejmo, kako ga opisuje Boccaccio.
Vendar pa prav vsak človek dočaka svojo zadnjo uro. Dante je pri šestinpetdesetih letih zbolel, prejel vse cerkvene zakramente, ki jih terja krščanska vera, se ponižno in pobožno pobotal z Bogom in se pokesal za vse, kar je kot smrtnik storil proti Njegovi volji. In tako je meseca septembra leta Gospodovega 1321, na dan, ko cerkev praznuje povzdignjenje Svetega križa – na veliko žalost Gvida da Polente in vseh drugih meščanov Ravene – svojega utrujenega duha poslal pred svojega stvarnika. Prav nič ne dvomim, da ga je tam z objemom pričakala Beatrice in da z njo pred pogledom Njega, ki je najvišje dobro, živi zdaj, ko je minila vsa beda njegovega življenja, nadvse radostno življenje in se njegova sreča ne bo nikoli končala.
Pokopali so ga v frančiškanski cerkvi, od leta 1780 pa počiva v grobnici, ki jo je zgradil Camilo Morigia.

BOŽANSKA KOMEDIJA
Dantejevo največje delo je versko-alegorični ep Božanska komedija (1307–1313). Opisuje pot človeka skozi pekel, vice in raj. Boccaccio je zapisal: »Ker je /Dante/ razlikoval med tremi vrstami življenja: pregrešnim življenjem, življenjem opuščanja pregrehe ter krepostnim življenje, je to svoje delo z naslovom Božanska komedija nadvse domiselno razdelil na tri dele, začel je s kaznovanjem hudobnih, končal pa z nagrajevanjem krepostnih. Vsako od teh treh knjig je razdelil na speve, speve pa na verze kot je mogoče videti. Vse je zložil v ljudskem jeziku in rimah in s takšno veliko spretnostjo in lepoto to uredil, da se do danes ni pojavil prav nihče, ki bi jim lahko upravičeno karkoli očital.«
Zelo lepo je namen, vsebino in zgradbo Božanske komedije pred­sta­vil njen prevajalec Jože Debevec (1867–1938). V nemiru tistega časa je Dante obrnil pogled v človeka samega: najprej se mora spreobrniti in poboljšati posameznik, potem se bo vsa družba. Da pa se človek poboljša, mora spoznati nesrečo greha zaradi katerega trpijo pogubljeni v peklu, in očistiti se mora tudi malih grehov, zaradi katerih trpijo duše v vicah, šele potem je človekova duša združena z Bogom v gledanju Božje popolnosti. Tako je zasnoval veličastno duševno dramo: v prikazni vidi svoje potovanje skozi pekel (Inferno) na goro očiščevanja (Purgatorio) in od tod v raj (Paradiso). Skozi pekel in do gore očiščenja ga vodi rimski pesnik Vergil, skozi raj pa Beatrice. Potovanje se vrši veliki in velikonočni teden leta 1301. V noči med 24. in 25. marcem se prikazen in potovanje prične in s premišljevanjem skrivnosti učlovečenja se konča vsa prikazen in pesnitev. Deli se na tri dele: Pekel – Vice – Raj in vsak izmed njih šteje 33 spevov, torej je vseh spevov 99 in eden za uvod; spevi imajo po 115–151 verzov v italijanskih tercinah.
Dante sam je to svojo vzvišeno pesnitev imenoval Commedia; takrat so namreč pesnitve z veselim začetkom in žalostnim koncem imenovali tragedija, pesnitve z žalostnim začetkom, a z veselim koncem pa komedija. Umetnina ima dvojni pomen, prvi, dobesedni, ni težak, a za njim tiči drugi, alegorični. In prav v tem je tudi vzrok, da tudi največji nasprotniki katoliške Cerkve zahtevajo Danteja, ki je vendar popolnoma veren in katoliški Cerkvi vdan pesnik, zase, kot svojega sobojevnika; nočejo videti njegovega trdnega dogmatičnega temelja, temveč poudarjajo predvsem ona mesta, kjer biča simonijo, nepotizem in druge človeške strani v Cerkvi.
Papež Frančišek v svojem apostolskem pismu navaja misli nekaterih papežev novejšega časa o Danteju. Papež Benedikt XV. mu je leta 1921, ob 600. obletnici smrti, posvetil okrožnico, v kateri je zapisal, da Dante pripada Cerkvi, saj njegovo delo navdihuje krščanska vera. Ob 700. obletnici rojstva, leta 1965, pa ga je papež sv. Pavel VI. počastil z apostolskim pismom, kjer beremo: »Dantejeva pesnitev je univerzalna: v svoji neskončni širini objema nebo in zemljo, večnost in čas, skrivnost Boga in človeško dogajanje, sveto znanost in znanje, pridobljeno z lučjo razuma, osebno izkušnjo in zgodovinski spomin.«
Na vprašanje, zakaj Dante svoje Božanske komedije ni napisal v latinščini, ampak v ljudskem jeziku, Boccaccio odgovarja, da je imel za to več razlogov. »Med njimi je prvi ta, da je to storil, da bi svoje delo približal someščanom in drugim Italijanom.« Njegova toskanščina je postala temelj italijanskega knjižnega jezika.
Izvirni rokopis Božanske komedije se ni ohranil. To umetnino in druga Dantejeva dela so prepisovali povsod, kjer je bilo kaj izobražencev. Vseh ohranjenih prepisov je nad 500, najstarejši je iz Piacenze (1336), prva tiskana izdaja je iz leta 1477, prva ilustrirana izdaja je tista, ki jo je tiskal Dubrovčan Dobrić Dobričevič (Boninus de Boninis) leta 1487 v Brescii. Božanska komedija je začela zgodaj osvajati svet. Prvi so jo prevedli Španci. Skoraj ni naroda, ki ne bi imel njenega prevoda. Danes poznamo okoli 250 prevodov v razne jezike: nad 60 različnih prevodov imajo Nemci, 47 Francozi, 22 Španci, 10 Rusi in sedem jih je v latinščini. Do leta 1964 je Božanska komedija v Italiji doživela 435 izdaj.

DANTE PRI SLOVENCIH
Večje zanimanje za Danteja je pri Slovencih vzklilo v času razsvetljenstva. Zoisovemu krogu je bil italijanski jezik domač. Zois je bil rojen v Trstu in je imel tam sorodnike. Matija Čop se je zanimal in navduševal za Danteja in Petrarco. Prijatelju Prešernu je priporočal, naj bere njuna dela, svojega brata Janeza pa je spodbujal, naj prevaja iz Božanske komedije. Leta 1835 je nastal prevod epizode o grofu Ugolinu iz Pekla. Istega leta se je lotil prevajanja tudi Stanko Vraz, njegov prevod pa je bil objavljen šele leta 1922. Prvič je leta 1867 prišel v tisk odlomek tretjega speva Dantejevega Pekla v prevodu Franca Zakrajška, ki je v Slovenskem glasniku objavil daljšo razpravo “Dante Alighieri in njegova doba”. Dantejev Pekel je v celoti prevedel Jovan Vesel Koseski, toda zaradi njegovega spakedranega jezika ta prevod nima nobene cene. Kot priložnostni prevajalec Danteja je omembe vreden Ivan Jurič (1868–1894), ki je za svojo razpravo “Goethejev Faust in Dantejeva Božanska komedija” (Rimski katolik, 1890) prevedel 82 vrstic iz Božanske komedije in njegov prevod pomeni napredek. Za prvega slovenskega dantologa velja Jože Debevec (1867–1931), ki je v Dom in svetu (1910–1925) objavil prevod celotne Božanske komedije in svojemu prevodu napisal tudi obširne komentarje. Leta 1921, ob 600. obletnici Dantejeve smrti, je v Gorici izšel Dantejev zbornik, ki ga je uredil Alojzij Res. Med drugo svetovno vojno je Božansko komedijo prevajal Tine Debeljak. Njegov prevod Pekla je izšel leta 1959 v Buenos Airesu. Po vojni sta se s prevodi Danteja prva oglasila pesnika Ciril Zlobec in Alojz Gradnik. Leta 1959 je v knjižni obliki izšel Gradnikov prevod Pekla s sestavkom Kratka vsebina drugega in tretjega dela Božanske komedije. Ugodno je bil sprejet Zlobčev prevod Dantejevega prvega spisa Novo življenje (1956), ki mu je napisal obširen uvod Janko Kos. Gradnikovemu prevodu Vic je dodal obširne opombe Niko Košir. Zahtevno delo prevajanja celotne Božanske komedije je mojstrsko opravil Andrej Capuder. Njegov prevod z obširnimi komentarji je izšel leta 1972 v treh knjigah. Kasneje je doživel še nekaj izdaj.

Leta 1965, ob 700. obletnici Dantejevega rojstva, je papež sv. Pavel VI. podaril zlat križ za njegovo grobnico v Raveni, ki dotlej ni imela tega znamenja vere in upanja. Istega leta je v Firence poslal zlat lovorov venec za tamkajšnjo cerkev sv. Janeza, kjer je bil Dante krščen. Ob zaključku drugega vatikanskega cerkvenega zbora, 8. decembra 1965, je vsem koncilskim očetom podaril umetniško izdajo Božanske komedije.

ČUK, Silvester. Nesmrtni Dante (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 44-49.

Življenjska pot Angelce se je začela v samotni hribovski vasi. Mladost je preživljala s petimi sestrami in z dvema bratoma ob skrbni mami in delavnem očetu. Oče jih je kmalu zapustil. Vsako nedeljo, ko so šli v dolino k maši, so obiskali tudi njegov grob. Vse sestre in en brat so odšli po svetu, ob ostareli materi sta ostala doma samo ona in starejši brat. Tudi Angelca bi rada šla v svet za svojimi sestrami, si ustvarila družino in bi za večje praznike prišla na obisk v svojo rojstno vas. Življenje se je zasukalo drugače: mati je bila bolehna, brat s srčno napako od rojstva in ni imela srca, da bi ju zapustila.
Po končani osnovni šoli je našla zaposlitev v tovarni v več kilometrov oddaljenem mestu. Samotna pot do tja je vodila skozi gozd. Ob poti nobene hiše, nobenega človeka. Delala je v izmeni. Vsak dan je hodila v eno smer v temi: zgodaj zjutraj ali pozno zvečer. Težko je bilo pozimi, ko je zapadel sneg. Tedaj je brat napregel konja in ji naredil ozko gaz, po kateri je hodila.
Angelca ni bila strahopetna, saj je bila gozda vajena že od mladih nog. Tudi hoje je bila vajena. Strah jo je bilo samo tiste dni, ko je dobila težko prisluženo plačo in je z njo morala po tisti samotni poti priti domov. Brat je vedel za njeno stisko in ji je večkrat prišel naproti. Kako prijetna je bila hoja v dvoje! Ko bi le večkrat hodil kdo z njo po teh samotnih stezah!
Nekoč je srečala fanta – lovca iz sosednega kraja. Del poti je šel z njo. Kmalu njuna srečanja niso bila več naključna, ampak dogovorjena in redna. Če ga ni bilo, se je spraševala, kaj je z njim. Tako prijetno se je bilo z njim pogovarjati, tako prijazen in razumevajoč je bil. Zbližala sta se tako zelo, da je pod srcem začutila utrip novega življenja. Ko je bila trdno prepričana, mu je povedala. Mislila je, kako bo vesel. Pa ni bil! Osupnil je, postal redkobeseden in mrk in kar hitro se je poslovil. Bolelo jo je, a se je tolažila, da moški to sprejemajo drugače kot ženske – matere.
Potem ga ni bilo več na samotno pot. “Kaj ga je zadržalo, da ga že ves mesec nisem videla? Moram sem pozanimati,” je razmišljala Angelca. V tovarni je ujela pogovor dveh sodelavk, ki sta bili iz njegovega kraja. »Ali veš, da je Reparjev Janko šel od doma? Kar čez noč je izginil. Menda je šel v Nemčijo, od tam pa misli iti v Ameriko. Kaj ga je pičilo, saj nikoli ni govoril, da bi šel od doma in pustil kmetijo bratu.«
Prebledela je in slabost jo je obšla, ko je slišala ta pogovor. Njen Janko, njena ljubezen, njene sanje – vse se je v trenutku sesulo. Ostalo pa je dete pod njenim srcem. Kaj naj stori? Ne more za njim, pa tudi noče, saj je dovolj zgovorno povedal, da mu ni zanjo in za njunega otroka. Odpovedal se jima je, zato je pobegnil v tujino.
“Kako sem bila zaslepljena! Zakaj nisem poslušala mame? Zdaj je za vse prepozno. Moram živeti dalje, moram sprejeti tega otroka in delati pokoro za svoj greh!” je sklenila Angelca. Veliko je prestala, preden je to dete prišlo na svet. Rodila je punčko – Veroniko, najlepšega otroka, kar jih je kdaj videla. Njena mama in brat jo z veseljem sprejela in jo imela rada.
Angelca je še naprej vsak dan hodila po samotni stezi na delo in z dela. Med potjo je prebirala jagode rožnega venca: za svojo Veroniko, svoje sončece, ki je sijalo stricu in stari mami. Molila je zase, da bi ji Bog pomagal hčerkico vzgojiti v pametno, pošteno in verno dekle.
Leta so tekla. Veronika je hodila z gručo otrok po cesti na eno stran, mama Angelca pa po svoji stezi v službo na drugo stran. Vsaka v svojo dolino.
»Hvala ti, o Bog, za mojega brata. Tudi njemu je moja Veronika olepšala samoto. Ne pogreša očeta, saj jo ima stric rad, kot da bi bila njegova hči. Ne bi mogla imeti boljšega očeta. Varuj jo, mati Marija, gotovo ima tudi ona mesto, ki ga ji je nebeški Oče pripravil v svojem načrtu, čeprav ni bila v načrtu svojega zemeljskega očeta. Dobri Bog, ne prištevaj mu tega greha, ker naju je zapustil prav takrat, ko sva ga najbolj potrebovali. Ti veš, v kakšni stiski je bil, in česa se je ustrašil, da je šel raje v tujino za hlapca, namesto da bi bil doma gospodar,« je molila Angelca.
Veronika je zrasla v lepo dekle in napočil je trenutek, ko se je poslovila in odšla v mesto v šolo. Z njo je odšel del življenja. Stara mama je obležala, brat je sklonjen hodil okrog hiše, Angelci pa se je zdela pot v službo vedno daljša.
Vsake stvari je enkrat konec in prišel je dan, ko je šla zadnjič po tistih samo njenih stezah v službo. “Ravno pravi čas,” si je rekla, “saj komaj še zmagujem to dolgo pot. Zdravje mi ne služi več kot nekoč. Zdaj, ko bom doma, bom lahko odvzela bratu kakšno breme z ramen. Toliko let mi je pomagal, nikoli mu ne bom mogla povrniti vse njegove dobrote. Še več bom molila in skupaj bomo molili za našo Veroniko, da se v mestu ne izgubi.”
Veronika je dokončala šolanje, dobila službo in ostala v mestu. Kmalu je pripeljala domov fanta – resnega, vernega, poštenega. Sledila je poroka in začeli so prihajati otroci.
»Vnuki, moji zlati vnuki! Kako me ima Bog rad, da mi je naklonil tako bogastvo!« se je veselila Angelca.
Težko jih je čakala in napeto poslušala, kdaj se bo na klancu zaslišal ropot njihovega avtomobila. Radi so prihajali in pomagali pri delu njej in bratu, mama pa je že uživala večni pokoj ob očetu pri cerkvi spodaj v dolini.
Angelca je bila presrečna, ko je videla odraščati svoje štiri vnuke. Radi so jo imeli in ob njih je pozabila na vse bridke ure, ki jih je prestala zaradi svoje mladostne ‘napake’.
Najstarejši vnuk je že zaključil osnovno šolo.
»Kam se boš pa sedaj usmeril?« so ga spraševali. »Nikoli nisi omenil, kam te vleče srce. Ali si se že odločil?«
»Sem,« je odgovoril. »Želim postati duhovnik. Že dolgo slišim v sebi Gospodov klic: “Hodi za menoj – pojdi po svoji neizhojeni stezi, a hodi za menoj!”«
Zdaj je vedela, da ji je Bog odpustil. Čutila je, da so bile vse dolge ure hoje v samoti in molitvi rožnega venca prinesene pred Božji prestol.
Kot starček Simeon je tudi Angelca hvaležno vzkliknila: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojo služabnico v miru, kajti moje srce je okusilo in videlo tvoje usmiljenje!«
Heli, Ognjišče (2017) 05, str. 56

Ko je Ema v Družini prebrala vabilo na romanje po Slomškovih poteh od Celovca mimo Beljaka, čez Korensko sedlo do Bleda, se je v trenutku odločila: »Grem!« Že vrsto let je v sebi nosila željo, da bi prehodila to pot.
Skupina petih pohodnikov jo je že čakala pred stolnico v Celovcu. Ema je začutila njihove vprašujoče poglede. Bila je vsaj dvajset let starejša, z velikim nahrbtnikom, njihovi pa so bili komaj omembe vredni. Ko je povedala, da ni vajena daljših poti, sta se vodja Vid in njegova žena Milena spogledala. »Težka bo!« so govorili njuni pogledi.
»Nahrbtnik bo pa malo pretežak,« je previdno začel Vid. »Dva para čevljev in še velik del prtljage bomo med potjo pustili pri mojih znancih.«
Odšli so v stolnico, zmolili desetko in krenili na pot.
Kar z lahkoto jim je sledila, po nekaj kilometrih pa je začela malo pešati in čutila je, da so zaradi nje upočasnili korak. K sreči so se po Vrbskem jezeru peljali z ladjico. »Verjetno si je tako tudi Slomšek skrajšal pot,« je dejala Milena, ki je sploh veliko vedela o Slomšku in ji je lajšala pot s pripovedovanjem o njem.
Prenočišče so poiskali v Beljaških Toplicah. »V tem kraju sem se rodila,« je povedala Ema med večerjo. »Tik pred koncem vojne in dve uri pred letalskim napadom.« Vsi so prisluhnili. »Osebje v porodnišnici je bilo do moje mame zelo neprijazno in žaljivo. Zlasti še, ko jim ni uspelo, da bi me zamenjali z novorojenčkom z zajčjo ustnico. “Videla sem, da sem rodila deklico!” je hlipala mama. Vsem sva bili odveč.«
Besede so se trgale iz nje. »Moj oče je bil nekaj tednov pred tem iz delovnega taborišča v Celovcu prestavljen v Trst. Z mamo sta si lahko le dopisovala. Nikoli več se nista videla. Ostala je sama z mano. Med neprijaznimi ljudmi. Ni videla drugega izhoda, kot da se vrne domov. Peš. Čez Korensko sedlo.«
»Zato si se nam pridružila?« je Milena glasno izrekla, kar so čutili vsi.
»Da prehodim in podoživim mamino in svojo pot,« je bilo več vedrine v Eminih besedah. »Mama je vzela na pot samo očetova pisma. Po vojni jo je nova oblast neprestano zasliševala, zato jih je v strahu sežgala. Samo eno kuverto imam v spomin na očeta,« je zamišljeno dodala.
»Sedaj vse razumem,« je dejal Vid, »ampak pot je vendar naporna.«
Zjutraj je imela Ema težke noge. »Hoja vse uredi,« jo je opogumljala Milena in odšli so na pot. Ko je bilo že nekoliko utrujena, so zagrizli v strmino proti Korenskemu sedlu. V obupno strmino. Vsak korak je bil težak . “Le kako je mama zmogla to pot,” se je vedno bolj čudila. Mesec dni po porodu, v negotovosti, kaj se dogaja z očetom, v zmedi ob bližajočem se koncu vojne, skoraj brez hrane in v raztrgani obutvi. Večino vrednih predmetov, ki jih je še imela, je zamenjala z mleko že v Beljaku, zadnje pa med potjo, saj ga je sama izgubila že po nekaj dneh. “Ali sem se na poti ves čas od lakote jokala?” se je spraševala. “Le od kje je mama dobivala moč, da je zmogla ta strašni breg?” Sočutje in spoštovanje do mame sta se utrjevala z vsakim korakom. Prav čutila je, kako blizu sta si postali. S celim telesom jo je čutila, prav tako kot jo je takrat čutila mama, ko jo je nosila v naročju.
Od časa do časa ji je uspelo, da je na kratko zbrano molila, sicer pa je samo prosila: “Jezus, daj mi moči, da ne omagam! Prosim te! Pri tebi je vse mogoče.”
Sem pa tja je slišala kakšen pogovor, sicer pa so si vse povedali s kretnjami in pogledi. Končno, končno se je pot nekoliko zravnala. Pripeljala jih je do cerkvice na Strmcu. Kakšno olajšanje! Kot da ji je padla teža z nog. Kar ni mogla verjeti, da je resnično premagala ta strašni klanec. »Mamin klanec!« si je rekla in v sebi je čutila neizmerno srečo.

Že kar nekaj časa iščem jasen odgovor o stališču Cerkve glede sterilizacije po četrtem carskem rezu. Z medicinskega stališča je že četrti carski rez zelo tvegana operacija, ki ogroža življenje matere. Vem, da je kakršna koli umetna kontracepcija po cerkvenem nauku nedopustna, zanima pa me, ali obstajajo tudi izjemne situacije, kot je moja. Z možem sva bila vedno odprta za življenje, tudi nisva načrtovala četrte nosečnosti, ravno zaradi tega velikega tveganja, pa je bila Gospodova volja takšna, saj sva spočela v času, ko naj to ne bi bilo več možno (v neplodnem obdobju). Zdravnica mi je povedala, da imam ovulacije nepredvidljive, zato se mi ne zdi narobe, če se odločim za sterilizacijo, saj le tako ne tvegam svojega lastnega življenja. Stara sem 35 let, torej je pred mano še nekaj let rodnega obdobja. Razmišljam prav?
Vera
Spoštovana gospa Vera, najprej se vam najlepše zahvaljujem za vaše vprašanje. Izrekam vam občudovanje, da ste se odločili, da sprejmete četrtega otroka, čeprav ste vedeli, da je to tvegano dejanje. Res je medicina danes že precej napredovala in omogoča tudi več rojstev s carskim rezom, kljub temu pa je etično odgovorno, da vzamemo zares opozorila zdravnikov. Končna odločitev je seveda vaša. Cerkev s svojim naukom daje smernice za moralno odločanje vernikov, ne more pa dokončno odločiti v vsakem posameznem primeru.
Sedanji papež Frančišek zelo poudarja, da je pri konkretnih odločitvah pomembno razločevanje, ki pomeni iskanje največjega možnega dobrega v posameznem primeru. Pri tem je potrebno upoštevati nauk Cerkve in specifične okoliščine vsakega posameznega primera. Po njegovem je naloga Cerkve, da spremlja svoje vernike pri njihovih odločitvah. Kot duhovnik imam nalogo, da vas spremljam v tem procesu razločevanja, ki je zahteven. Skupaj z vami želim razmišljati, kakšne so variante in kako se odločiti, da boste lahko živeli v notranjem miru vi in vaša družina – to je tudi Božja volja za vas. Bog je Gospodar in delivec življenja ter si želi življenje.
Verjetno ste seznanjeni, da katoliška Cerkev odločno zavrača vsako neposredno in namerno sterilizacijo. Različni cerkveni dokumenti ponavljajo, da sterilizacija nikoli ni dopustna kot metoda za preprečitev spočetja. Odobravajo zgolj posredno sterilizacijo, kadar zaradi zdravstvenih razlogov pride odstranitve rodilnih organov. Do sedaj se uradna Cerkev še ni neposredno izrekla, kaj narediti po četrtem carskem rezu, vsekakor pa velja, da načelno zavrača sterilizacijo kot metodo za preprečevanje nosečnosti.
Poskušajva sedaj skupaj razmišljati, kaj storiti v vašem konkretnem primeru. V primeru, če bi vam zavezali jajčnike in s tem preprečili možnost oploditve, bi zavarovali svoje življenje, življenje svojih otrok, stabilnost zakonske zveze in možnost zakonske intimnosti. Vaš namen je izbrati življenje v teh težkih okoliščinah. Vsekakor vam ni mogoče očitati, da ne bi bili odprti za življenje, saj imate štiri otroke, za katere želite odgovorno skrbeti tudi v prihodnosti. Želite tudi živeti zakonsko zvezo v zvestobi in izražanju ljubezni. Pri načrtovanju spočetja ne morete računati na vzdržne dneve v ciklusu, ker nimate rednega ciklusa, zato je tveganje še večje. Katere so realne možnosti? Nobena kontracepcija ni popolnoma zanesljiva in – kot ste zapisali – je tudi umetna kontracepcija s strani Cerkve problematična. Zahtevati vzdržno življenje bi bilo za zakonce prevelika zahteva, saj bi lahko postavljalo v nevarnost obstoj in kakovost zakona.

»Glede Prešernove vernosti nisem dvomil ne tedaj ne danes. Po mojem je bil po prepričanju kristjan, čeprav ne vedno praktičen vernik. Izhaja iz krščanske družine, ki je dala vrsto duhovnikov (brat Jurij in več stricev). Če prebiramo njegove poezije brez predsodkov, ne najdemo nobene žal besede proti veri. Nasprotno, preseneča nas bogastvo krščanskega izrazoslovja, verskih simbolov, ki so domači. V mnogih pesmih izpričuje vero v krščanske vrednote. Besedo Bog je zapisal sedemdesetkrat, od tega štirikrat v Zdravljici. Kako bi mogel to storiti, če ne bi imel Boga poprej zapisanega v svojem srcu? Vrhunec pa je izrazil v Krstu, ko je zapisal, “da pravi Bog se kliče Bog ljubezni, da ljubi vse ljudi, svoje otroke” … V svetovnem slovstvu ni lepše definicije Boga.« To je odlomek disertacije Prešernov verski problem, s katero je Anton Požar leta 1944 dosegel naslov doktorja slavistike na univerzi v Padovi. Zaklad znanja je 38 let delil mladim fantom, povečini bodočim duhovnikom, na Srednji verski šoli v Vipavi, predhodnici tamkajšnje Škofijske gimnazije.

ŠOLAL SE JE “V INOZEMSTVU”
Luč sveta je zagledal 27. maja 1912 v kmečki hiši v Petelinjah na Pivškem in bil po tedanji navadi še isti dan krščen v župnijski cerkvi v Šempetru (Pivka). Pet razredov osnovne šole je opravil v letih 1918–1923. Župnik je očeta nagovoril, da je bistrega Tončka septembra leta 1923 napotil v “inozemstvo” – v Šentvid nad Ljubljano, kjer je ob pomoči dobrotnikov in podpori domače hiše nadaljeval šolanje na škofijski klasični gimnaziji. Ko fašistični oblastniki slovenski študirajoči mladini meje zaprli, se je Tone ‘vtihotapil’v Jugoslavijo in tam ostal do mature leta 1931. Jeseni je vstopil v centralno semenišče v Gorici, kjer so bili zbrani bogoslovci štirih narodnosti: Slovenci, Hrvatje, Furlani in Italijani. Po štirih letih študija ga je 29. junija 1938 tržaški škof Alojzij Fogar posvetil v duhovnika. Nastopil je službo kaplana v obsežni fari Hrenovice, kjer je zbiral okrog sebe mladino ter jo navduševal za slovensko besedo ter lepo cerkveno in ljudsko. Enako je ravnal na naslednjih postajah: v Matenji vasi-Štivanu in Lokvi na Krasu. Tam so ga fašisti “iz varnostnih razlogov” aretirali in poslali v internacijo. Tudi tam je nadaljeval študij slavistike na univerzi v Padovi in ga leta 1944 zaključil z doktoratom. Po vojni je deloval v Lokvi in Divači, a so ga komunistični skrajneži pregnali, prav tako iz Tinjana v Istri. Leta 1949 je nastopil službo upravitelja svoje rodne župnije Šempeter na Krasu (Pivka). Pogumno se je lotil dela: ob sodelovanju z arhitektom Jožetom Plečnikom in slikarjem Stanetom Kregarjem je obnovil župnijsko cerkev, cerkveno petje je dvignil na visoko raven in vodil kar tri zbore.

UČITELJ IN VZGOJITELJ BODOČIH DUHOVNIKOV
Po devetih letih uspešnega delovanja v rodni fari ga je dr. Mihael Toroš, apostolski administrator tržaško-koprske škofije, konec avgusta 1958 imenoval za ravnatelja Srednje verske šole (klasične gimnazije) v Vipavi in obenem za profesorja slovenskega in latinskega jezika. S tem se je začelo njegovo 38 let trajajoče plodno profesorsko in vzgojiteljsko delo na SVŠ – škofijski gimnaziji. Po imenovanju za apostolskega administratorja tistega dela goriške nadškofije, ki je po vojni prišel pod Jugoslavijo (oktobra 1947), si je dr. Mihael Toroš kot prvenstveno nalogo zastavil ustanovitev malega semenišča za potrebe Cerkve na Goriškem. To mu je kljub vsem težavam uspelo. 25. avgusta 1950 je Toroš izdal odlok o ustanovitvi semenišča. Za njegov ‘dom’ so izbrali mogočno župnišče v Vipavi. Septembra 1952 je semenišče, ki je delovalo kot dijaški dom, sprejelo prvih 19 gojencev, ki so obiskovali nižjo gimnazijo v Vipavi, višjo pa v Ajdovščini. Leta 1954 je ob ‘tržaški krizi’ semenišče zasedla vojaščina, leta 1955 je bilo ponovno odprto. Ko je oblast leta 1959 načrtovano ukinila višjo gimnazijo v Ajdovščini, je Toroš v Malem semenišču ustanovil Srednjo versko šolo za pripravljanje duhovnikov. Tako je nastalo prvo povojno malo semenišče v Sloveniji z internatom in privatno šolo s programom državne klasične gimnazije. Takoj se je odprlo potrebam mariborske škofije, leta 1962 pa še ljubljanske nadškofije. Srednja verska šola v Vipavi, iz katere je izšlo okoli 200 duhovnikov vseh slovenskih škofij, je delovala do šolskega leta 1990/1991, do rojstva Škofijske gimnazije Vipava.

DALMATINOVA BIBLIJA – SVETA KNJIGA SLOVENSTVA
Društvo za krajevno zgodovino in kulturo Lipa v Pivki je leta 2005 izdalo knjižico dr. Anton Požar. V njej izvemo, kako se vtisnil v spomin tistih, ki so z njim živeli in delali. Škof Jurij Bizjak, ki je bil več let duhovni voditelj v vipavskem semenišču, je zapisal: »Poleg strokovnega znanja je imel v spominu tudi malo enciklopedijo splošnega znanja. Vedel je izredno veliko reči in je lahko takoj stresel iz rokava celo vrsto podatkov z različnih področij.« Profesor Adolf Mežan, diplomirani slavist, ki je v vipavski Srednji verski šoli tudi poučeval slovenščino, je pohvalil Požarjev (ciklostilni) učbenik Oris slovenskega slovstva (1. in 2. del). »Slovensko književnost je znal s krščanskega kota lepo oceniti in osvetliti. Pri pouku je zelo prodorno podajal slovensko literarno in kulturno zgodovino. Profesor Požar je kot ravnatelj v skromnih razmerah oblikoval in zelo povzdignil Srednjo versko šolo v Vipavi. Dobil je ustrezen profesorski kader. Od nas profesorjev je zahteval strokovnost in primerno strogost, zahtevnost do dijakov. Tako je dosegla SVŠ za tiste čase zelo visoko raven in dijakom nudila visoko izobrazbo.« Silvo Fatur, pivški rojak, profesor in ravnatelj postojnske gimnazije je občudoval njegovo “spoštljivo predstavljanje Dalmatinove Biblije, ki jo je bil svoj čas našel nekje na Koroškem onstran meje, zdaj jo je nosil od poslušalca do poslušalca, od slavista do slavista, pri čemer se je moral velike knjige vsak dotakniti. Bilo je kot obred, kot priseganje zvestobe sebi, saj Dalmatinova Biblija po profesorjevem mnenju ni bila le sveta knjiga krščanstva, marveč tudi sveta knjiga slovenstva.”

ČUK, Silvester. dr. Anton Požar (1912–1996). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 38-39.

V času, ki ga je zaznamovala epidemija covida-19 in z njo tudi množična odpoved dogodkov, smo se organizatorji festivala sodobne krščanske glasbe Ritem srca odločili, da lanski festival prestavimo v letošnjo pomlad. Z novim terminom bi radi preizkusili tudi možnost organizacije festivala na prostem, ki bo tako 24. maja letos res potekal pod milim nebom v neposredni okolici Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu v Ljubljani.

Na letošnjem festivalskem odru se bo z novo glasbo predstavilo osem izvajalcev, ki so bili izbrani na predhodnem razpisu. Z nami bodo: SPES, Franci Rotar, Svetnik, Brigita Pintar, Neža in Damjan Pančur, Nika Pirnat, Urška Šutar ter Matej Šoklič. Vsi nastopajoči bodo v živo odpeli svoje nove pesmi ter ob spremljavi festivalskega benda izvedli tudi druge domače in tuje krščanske glasbene uspešnice.
Čaka nas prekrasen pomladni večer pod milim nebom, ki bo zaznamovan s pesmijo in slavljenjem. Vabljeni!

Skupina SPES
SPES je skupina mladih glasbenikov iz Veržeja in Logatca, ki jih poleg družinskih in prijateljskih vezi združuje tudi glasba. Izvaja širok repertoar zlasti sodobne krščanske glasbe, tudi avtorske. »Naš razvoj je zanimiv. Iz začetnih iskric družine Ivančič smo se preimenovali v SPES, kar v latinščini pomeni upanje. V vsakem trenutku življenja je treba ohranjati upanje in ga živeti v polnosti. Edino pravo in zanesljivo upanje je Bog, ki je vedno zvest.«
V desetih letih so s sodobno krščansko glasbo slavili, pričevali, bogatili svete maše, poroke, slavljenja, pričevanja, glasbene večere, koncerte, se udeleževali Ritma duha in Ritma srca ter Marijafesta.
Z ustvarjanjem sodobne krščanske glasbe želijo pričevati Zanj in današnji generaciji približati to čudovito Božjo ljubezen, ki nas obdaja. Preko avtorskih pesmi stremijo k pristnemu izražanju krščanskih vrednot. Na letošnjem festivalu se bo skupina predstavila s pesmijo Ti, ki skriješ.

FRANCI ROTAR
»Po sedmih letih igranja klasike na klavirju in teorije v glasbeni šoli sem preskočil na kitaro. Nekaj prvih akordov mi je pokazal družinski prijatelj, potem pa sem se večino učil prek interneta,« je dejal Franci dodal: »V osnovni in srednji šoli sem pel pri zborih, nato pa sem se malce oddaljil od glasbe. Še vedno sem pisal besedila in igral med prijatelji, nisem pa toliko zahajal v studio. V zadnjem času se s prijatelji trudim, da bi luč sveta ugledalo nekaj novih oz. zame starih pesmi.
Na Ritmu srca si želim nastopati, ker je dobra priložnost, da glasbeniki pokažemo svoje duhovno obarvane pesmi.« Na letošnjem festivalu se bo predstavil s pesmijo Don Boscova.

SVETNIK
Skupino Svetnik smo na glasbenih straneh Ognjišča že večkrat gostili in večina ve, da je skupina že dolgo, vse od leta 2001, dejavna na področju sodobne krščanske glasbe. Ko izvajajo svojo glasbo, zanje to ni nastop za publiko, ampak s petjem in igranjem poskušajo voditi vse zbrane v intimen prostor osebnega srečanja z Gospodom.
Zasedba se je skozi leta veliko spreminjala, steber skupina pa ostaja Tadej Vindiš, ki je tudi večinski avtor glasbe in besedil. Povejmo še, da je skupina do zdaj izdala pet studijskih albumov – peti , ki nosi naslov Popolna ljubezen. Skupina Svetnik je bila tekom let tudi redni udeleženec festivalov Ritem duha, Marijafest in Ritem srca ter s svojim več kot 20-letnim neprekinjenim ustvarjanjem predstavlja enega bolj izkušenih in plodovitih ustvarjalcev na področju slovenske sodobne krščanske glasbe. Na letošnjem festivalu se bo skupina predstavila s pesmijo Glej, prihajam.

BRIGITA PINTAR
Brigita je 24 letna študentka Pedagoške fakultete in prihaja iz Dola pri Ljubljani. O sebi pravi, da je skavtinja, rada ima ples, še posebej pa petje pri maši ter druženje s prijatelji. »Zelo rada poslušam različne zvrsti glasbe, med njimi tudi slovensko in tujo ritmično duhovno glasbo. Letos se bom na Ritmu srca predstavila tretjič, in sicer s pesmijo En Gospod, ena pot, ki sta jo s skupnimi močmi napisala Leon Oblak in Damjan Pančur.«

NEŽA IN DAMJAN PANČUR
Pevka in glasbenica Neža Pančur – Nessy, ki je do nedavnega delovala pod svojim dekliškim priimkom Bračun, je izdala svojo prvo ploščo z naslovom Seznam želja. Ploščo bi lahko označili kot kvaliteten pop izdelek s pridihom nashvillskih kitar, ki njenim skladbam dajejo prepoznaven zvok. Večinski avtor skladb in producent je Nežin soprog Damjan Pančur. Damjan je kot multiinstrumentalist že 15 let prisoten na slovenski glasbeni sceni. Kot avtor je sodeloval na mnogih glasbenih festivalih, kot so Slovenska popevka, Ema, Melodije morja in sonca, Fens ... Na festivalu Ritem srca je v preteklih letih sodeloval kot avtor skladb in izvajalec.
Na festivalu Ritem srca sta Neža in Damjan v zadnjih letih kar stalna gosta, njune pesmi pa se redno vrtijo tudi v programu Radia Ognjišče. Na letošnjem festivalu se bosta predstavila s pesmijo Angel varuh.

NIKA PIRNAT
Nika prihaja iz Jarš pri Domžalah. Po izobrazbi je diplomirana biologinja, bodoča magistrica molekulske biologije in profesorica biologije. Glasba jo spremlja že od malih nog, vse odkar se je začela učiti violino v Glasbeni šoli Domžale. Sodelovala je pri Mladinskem mešanem zboru sv. Stanislava, zborovsko pot je nadaljevala kot članica Ženskega pevskega zbora Moj spev, na samostojni pevski poti pa se je izpopolnjevala tudi na programu jazz petja ter kasneje tudi klasične tehnike petja pri Evi Černe v Centru Černe-Avbelj.
Dandanes glasbeno največ ustvarja v Akustičnem duetu NikaAnže, letos pa se želi z avtorsko skladbo Mesto Jeruzalem samostojno predstaviti tudi na Festivalu sodobne krščanske glasbe Ritem srca, kjer bo nastopila prvič.

URŠKA ŠUTAR
Urška prihaja iz Dekanov in je po poklicu pravnica. O sebi pravi, da rada odkriva globine – »v tišini ter na dolgih sprehodih z Njim, ob opazovanju nežnih Gospodovih del v drugih, ob rolanju, ob branju dobrih knjig ter ob premlevanju svojih vprašanj ali spoznanj s potrpežljivimi sogovorniki. Včasih postane govorjenje preokorno ali morda pretežko. Takrat sem med drugim hvaležna za dar glasbe, ki mi dovoli, da z njo povem in slišim vse tisto, kar še ostaja skrito v meni.« Na letošnjem festivalu se bo predstavila prvič, in sicer s pesmijo Sveta evharistija.

MATEJ SOKLIČ
Matej Šoklič prihaja z Lancovega pri Radovljici. Z ženo imata dve navihani hčerki. Po izobrazi je prof. športne vzgoje, zaposlen pa je v ustanovi Cirius Kamnik kot vzgojitelj gibalno oviranih mladostnikov. Poleg športa ga od vedno spremlja tudi glasba – z njo se je ukvarjal v glasbeni šoli Radovljica, kot študent pa se je vpisal na glasbeno šolo GŠ Vič-Rudnik, kjer se je učil solopetja. Konce tedna preživi z glasbeno skupino (Aufbiks), s katero nastopajo na najrazličnejših dogodkih in slovesnostih. Na letošnjem festivalu se bo predstavil s pesmijo Hiša.

JERMAN, Andrej in ERJAVEC, Matej (Mladinska priloga - Glasba). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 66-67.