"Predvolilna kampanja bo ostra, konfliktna in za mnoge brez vsebine tudi umazana"

- Predvolilna kampanja je v teku. V volilnem letu, kjer bomo poleg parlamentarnih volitev izbirali še kandidate na lokalnih in predsedniških volitvah, je prvi fokus na volitvah v državni zbor. Kandidati se že predstavljajo, priča smo soočenjem, dejavne so stranke … V tem početju lahko vidimo najboljše, kar nam lahko ponudi demokracija, na žalost pa tudi tisto najslabše.
Kaj pričakovati od letošnje predvolilne kampanje, smo se pogovarjali s prof. dr. Matevžem Tomšičem, sociologom, univerzitetnim predavateljem in publicistom.
Zakon o volilni in referendumski kampanji pravi, da se uradna predvolilna kampanja začne 30 dni pred volitvami – hkrati pa se zdi, da volilna kampanja traja ves čas in da je že v polnem teku. Kako vi vidite začetna dogajanja te kampanje?
Se popolnoma strinjam, da volilna kampanja traja tudi vsa štiri leta med volitvami. Politične stranke se morajo že takoj po volitvah pripravljati na naslednje volitve, kar vključuje analizo rezultatov, analizo uspehov in neuspehov, razlogov za to; hkrati pa morajo začeti z aktivnostmi, ki se sicer ne imenujejo uradno volilna kampanja, vseeno pa potekajo z namenom, da stranka doseže čim boljši rezultat na naslednjih volitvah. V Sloveniji imamo zadnji dve leti dokaj napeto situacijo, veliko je konfliktov, različnih teženj, predvsem po zamenjavi vlade oz. odstopu g. Šarca z mesta predsednika vlade. Od takrat se nekateri niso mogli in se ne morejo sprijazniti s tem, da je na oblasti nekdo drug. Dokaz za to je tudi nenehno ustvarjanje vtisa nenormalnosti, da je vse narobe, da ni nobene svobode in se zato protestira itd. S tem predvsem leva politična opcija kaže na lastno pojmovanje demokracije – zanje je normalno zgolj in samo to, da so na oblasti oni. Vendar izguba oblasti določene politične opcije ne pomeni konca demokracije, ravno nasprotno. Lahko pa razumem, da je zanje lahko to katastrofa. Zato sedaj mnogi posegajo po zelo različnih prijemih z željo, da bi prikazali, kako nenormalno je stanje. Dejansko je Slovenija v zadnjih dveh letih enako demokratična, kot je bila prej, kvečjemu je situacija v mnogih ozirih boljša.
Iz vsega povedanega mislim, da bo volilna kampanja zelo ostra, konfliktna, in to bolj, kot so bile prejšnje. Za nekatere gre za obstati ali izginiti s političnega odra, in so z vidika političnega preživetja pripravljeni tudi na ostro in umazano kampanjo, kjer bodo lahko posegali po vseh možnih sredstvih za dosego cilja svojega obstoja. Pa ne samo svojega obstoja, ampak obstoja določenih omrežij, ki po svoje že začenjajo čutiti, da zgubljajo tla pod nogami in da se ustaljene finančne pipice ponekod pripirajo. To gotovo čutijo razne nevladne organizacije, ki so v veliki večini naklonjene levi politični opciji, kar s svojim aktivizmom tudi izkazujejo. In da ne bo kdo narobe razumel – s političnim aktivizmom ni nič narobe, dokler tega ne plačujejo davkoplačevalci; je pa to zelo neprimerno, če gre nekakšno rezervno 'ulično vojsko', ki se aktivira na klic leve politične opcije.

- Govora je o tem, kako zelo prelomne naj bi bile prihajajoče volitve v državni zbor, uporablja se celo izraz plebiscitarne.
Plebiscitarnost bi razumel kot dejstvo, da se stvari spreminjajo. Razumem pa, da leva politična opcija čuti, kako izgublja svoje monopolne pozicije, da zgubljajo svoj privilegiran položaj in si ne morejo predstavljati, da bi bila naslednja štiri leta na oblasti trenutna vladajoča garnitura. Zato so zanje to lahko skorajda usodne volitve (ali kot jim rečejo, plebiscitarne), saj bi v naslednjih štirih letih gotovo usahnili določeni proračunski viri, kar bi pomenilo odpad nekaterih predvsem nevladnih organizacij, katerih dejanski namen delovanja je politična agitacija in idoeloška indoktrinacija. Zato naj glede nevladnih organizacij država financira tisto, kar je v resničnem javnem interesu.
Če strnem: po svoje smo pred prelomnim trenutkom, ker bi lahko različni podporni sistemi leve politične opcije ostali brez virov financiranja, zato bi se njihova teža bistveno zmanjšala. Nima pa ta plebiscitarnost zveze s tem, da danes nimamo demokracije, svobode itd., niti nima nobene povezave s tem, kako bomo po teh volitvah in ponovni vladi leve opcije spet zaživeli demokracijo, svobodo – ker jo živimo že sedaj.

- Glede na dejstvo, da se je ponekod na vrhu in pri vrhu merjenja strank, ki bi jih volivci volili, pojavljala stranka, ki še niti programa ni imela, vas sprašujem, kako pomembna je oz. bo v letošnji volilni kampanji vsebina in programi posameznih strank.
Sam bi si želel, da bi bila kampanja čim bolj vsebinska, da bi se na realni osnovi soočilo programe strank, kam in kako peljati Slovenijo naprej. A iz izkušenj zadnjih nekaj volitev je realnost taka, da se vedno pojavi neka stranka, sedaj celo gibanje, ki programa nima. Gre zgolj za voditelja, okrog katerega se zbere nekaj starih obrazov in kjer vsebinskega programa ni. Vse to velja tudi za tokratnega javnomnenjsko ustvarjenega favorita Roberta Goloba. Gre za eno samo veliko praznino, zato stranka ali gibanje, ki nima vsebine, ki nima izdelanega vsebinskega profila za različna področja, potem niti ne more voditi vsebinske kampanje. Iz nič lahko nastane samo nič.

- Koliko bo ton volilni kampanji dajala trenutna obrambno-vojna situacija?
Gotovo se različnim vsebinskim vprašanjem v tej predvolilni kampanji ne bo možno izogniti. Omenjate agresijo Rusije nad Ukrajino – to je vsebina, ki politične stranke sili k jasnemu opredeljevanju. Tukaj bo treba povedati konkretne, jasne stvari, in to ni vsebina, kjer se lahko prazno leporeči ali izmika. To ni vsebina, ob kateri bi se odvijali neki medijski spini.
Področje zunanje politike bo imelo v tej kampanji bistveno večjo težo kot ob prejšnjih volitvah. Pomembno bo izražati jasna stališča, se biti sposoben dogovarjati in tudi zavzemati za dobre rešitve, ko bo šlo za vprašanje skupne varnostne politike ter tudi reševanje problematike energentov, žita in hrane nasploh.
Vlada je trenutno z odločnim ukrepanjem na tem področju v prednosti in mnogi se tega bojijo. Zato prihaja do obtožb, kako vlada situacijo v Ukrajini politizira in kako jo izrablja za notranjepolitične namene. Vlada trenutno z jasnimi stališči in jasno zunanjo politiko seveda krepi tudi svoj položaj. Gledano strogo politično vsak politik, ki je v poziciji, da lahko neko situacijo obrne v svoj prid, to tudi stori. Trenutna vlada tega ne počne nič bolj, kot bi to storila vsaka vlada. Seveda pa se leva politična opcija boji, da je vsa ta situacija okoli agresije na Ukrajino v prid trenutni vladi. In tudi vidni tuji predstavniki diplomacije v zadnjih dneh cenijo in priznavajo držo ter odločnost slovenske strani pri tej krizi.

- Kako pa je z drugimi priročnimi vsebinami, ki so vedno tudi del predvolilne kampanje – manjšine, Cerkev itd.?
Gotovo se lahko zgodi, da bo kdo skušal graditi svoj imidž tudi na teh temah. Kar se Cerkve tiče, so v delu slovenske politike zelo močno prisotni negativno nastrojeni sentimenti do te institucije in tudi določen del volilnega telesa je celo antikrščansko in antiversko nastrojen. Tovrstni volivci so seveda dovzetni za take vsebine, ne predstavljam pa si, da bi se to kaj dosti pojavljalo, oz. v zdajšnji situaciji ne bo imelo relevantne vrednosti.

- V času volilne kampanje imajo veliko vlogo tudi mediji. Kako vidite medijsko krajino in vlogo medijev?
Medijska situacija se v Sloveniji vendarle počasi in vztrajno uravnotežuje. Imamo medije, ki odstopajo od do sedaj obstoječega enostranskega poročanja oz. mainstreama. Poroča se na način, da je videti tudi drugo plat, prihaja do povezovanja medijev – recimo med Planet TV in Nova24TV v obliki ustvarjanja skupnih oddaj, kar daje osrednjim medijskim centrom vedeti, da niso več tako trdni in da niso edini, ki lahko ustvarjajo javno mnenje.
Sem zmerni optimist, da je obdobje nepluralnosti medijskega prostora pri koncu oz. se vsaj zmanjšuje in se počasi premikamo proti medijskemu ravnotežju. Se pa ne da kar na hitro spremeniti dejstva, da je večina medijev naklonjenih levici, da iz teh medijev novinarji tudi redno kandidirajo na listah strank z levega pola …

- Že 2010 se je razpravljalo o inovativnosti v volilni kampanji. Ali pričakujete oz. se že nakazuje, da bodo nekateri prijemi pri komuniciranju z javnostjo tokrat bolj inovativni?
Novi spletni mediji imajo čedalje večji vpliv, vendar še vedno ne takšnega, kot ga ima televizija. So pa bolj pomembni, ker je preko novodobnih digitalnih medijev bistveno lažje načrtno in usmerjeno posredovati želene informacije. Lažje je recimo nagovoriti neko interesno skupino ljudi, ki se jo želi pritegniti. Ti mediji so pomembni zato, ker nagovarjajo volivce, ki ne spremljajo toliko tradicionalnih medijev.

- Kako pa je s pričakovanjem letošnje volilne udeležbe? Je ravno zaradi večje možnosti informiranja mladih preko sodobnih medijev pričakovati tudi višjo volilno udeležbo?
Iskreno povedano so današnji mladi glede svoje udeležbe ali neudeležbe precej velika uganka in je nehvaležno napovedovati, ali lahko pričakujemo njihovo bistveno višjo udeležbo. Tudi na splošno si ne upam napovedati, da bo udeležba bistveno višja. Nekateri sicer govorijo, da bo na letošnjih volitvah udeležba narasla, a za zdaj to temelji bolj na pobožnih željah kot na konkretnih osnovah.
Če pa bo udeležba višja, pa ne samo med mladimi, bo k temu lahko pripomogla trenutna geopolitična situacija v svetu, ne pa dogajanje v Sloveniji.

- Ko slišite besedi pravica oz. dolžnost – bi rekli, da je možnost voliti bolj pravica, ali jo Slovenci vidimo tudi kot dolžnost?
Različne države poznajo različne načine, kako doseči višjo udeležbo. Nekatere države imajo celo obvezo, da mora vsak iti volit.
V osnovi gre za pravico, hkrati pa so volitve tudi priložnost za vsakega posameznika, da pokaže določen državljanski čut, svoj odnos do države, političnih institucij. Menim pa, da gre za področje, kjer zadev ne gre zapovedati ali določiti s prisilo.
Bolj gre za vprašanje, kako doseči dvig državljanske kulture, ki pa je ni mogoče ustvariti čez noč in je odvisna od več dejavnikov; tudi tega, kako nam institucije in izvoljeni predstavniki predstavljajo svoje delo, odnose itd. Če ljudje smatrajo, da med politiki nimajo koga izbrati, da si ne najdejo nikogar, ki bi zagovarjal njihove vrednote, ali se jim nihče ne zdi dovolj vreden njihovega glasu, potem tudi ne gredo na volitve.

- To se mi zdi še posebej pomembno, kajti mnogi obstanejo na točki »nič se ne da spremeniti, vsi so isti«, hkrati pa ravno ti potem najbolj pričakujejo vlado in rešitve, ki bi jim bile povšeči. Kako pojasniti, obrazložiti dejstvo, da je ne iti volit dejansko oddati glas za nasprotno stran?
Legitimno je ne iti volit, politična abstinenca je prav tako neko sporočilo. Seveda pa se je treba zavedati, da volilna abstinenca pomeni prepustiti odločanje drugim.

- Pa se dotakniva še volilnih rezultatov. Bi v novi sestavi državnega zbora pričakovali več manjših strank, ali bo teh v naslednji sestavi manj, kot jih je trenutno?
Težko je odgovoriti, ker jih je veliko blizu praga 4 odstotkov. Bodo pa zelo verjetno majhne stranke tiste, ki bodo odločile, kako bo sestavljena naslednja vlada. Zato mogoče niti ni najpomembneje, kdo bo relativni zmagovalec volitev. Pomembno bo tudi, kdo bo kot zadnji prestopil parlamentarni prag, saj bo tudi od njega odvisno, katero stran bo pripravljen podpreti pri oblikovanju vlade.

ERJAVEC, Matej. Dr. Matevž Tomšič. "Predvolilna kampanja bo ostra, konfliktna in za mnoge brez vsebine tudi umazana". (Moj pogled). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 4, str. 43-45.

Kategorija: Moj pogled

»Današnji človek ima več prostega časa, zato je tem nevarneje, če več tega prostega časa presedi ob radijskem ali televizijskem sprejemnikom, v kinu ali ob časopisu kot ob zdravem razvedrilu, sprehodih v naravi in ob knjigi, ki mu odpira estetski čut, pospešuje njegovo strokovno in splošno razgledanost (…), mu daje možnost premišljevanja in duhovnega srečanja z ljudmi in svetom. Radio, film, televizija in časopis hitro posredujejo dogodke po svetu, hkrati pa slabijo človekov občutek za zbranost, kritičnost in nevarnost, da vodijo v površnost in plitvost. Res je, da človek hitro veliko zve, se pouči o dogodkih in stvareh (…). V širino in globino kulturne izobrazbe nas vodi predvsem knjiga.« Te misli je leta 1969, pred več kot pol stoletja, ko se je radio že uveljavil, televizija pa je bila še v povojih, zapisal v Književnem glasniku Mohorjeve družbe urednik Jože Dolenc. Sam ni napisal nobene izvirne knjige, ogromno knjig pa je prevedel in veliko je o knjigah pisal.

OSTAL JE ZVEST SVOJEMU PREPRIČANJU
Življenje in delo uglednega rojaka Jožeta Dolenca, književnika, urednika in prevajalca, je v glasilu Železne niti (2013), zborniku Selške doline, ki ga enkrat na leto (od 2004) izdaja Muzejsko društvo Železniki, lepo predstavil Anton Sedej. Po njem povzemam glavne podatke. Zibelka mu je tekla v Železnikih, kjer se je rodil 20. aprila 1912 v številni delavski družini, ki je bila gostaška brez zemlje kot večina družin tistega časa v delavskem okolju Železnikov. Prvo šolsko modrost je prejel v domačem kraju, potem pa je šolanje nadaljeval na škofijski gimnaziji v Šentvidu. Ko je bil v prvem razredu, je umrl oče Peter in materi Tereziji zapustil šest nepreskrbljenih otrok! Jože, ki je bil od rane mladosti vajen dela in reda, je bil prizadeven dijak in študent. V študentskih letih je v Selški dolini organiziral in vodil Krekovo mladino. Po maturi leta 1938 se je jeseni kot bogoslovec vpisal na Teološko fakulteto, pred posvečenjem pa je izbral življenje katoliškega laika. Nato se je vpisal še na Filozofsko fakulteto, kjer je študiral slovenščino in svetovno književnost. Po diplomi je nastopil službo v programskem delu Radia Ljubljana. Med vojno se je kot krščanski socialist vključil v odporniško gibanje in zaradi tega je bil proti koncu vojne interniran v Dachau. Po vrnitvi domov je bil urednik pri Slovenskem poročevalcu. Tam je spoznal Marto Moravec, s katero se je kasneje poročil. V službi je bil neprestano pod pritiskom, naj vstopi v partijo, on pa je ostal zvest svoji veri in svojemu prepričanju, česar ni nikoli skrival, zato je kmalu ostal brez dela, kateremu je bil z vsem srcem predan. Razočaranje je bilo hudo, saj so mu obrnili hrbet najožji sodelavci.

NEUTRUDNI UREDNIK PRI MOHORJEVI
Ko je ostal brez vsega na cesti, je dalj časa zaman iskal novo zaposlitev. Končno se je zatekel k Mohorjevi družbi, kjer je sprva dobil skromno službo korektorja. Leta 1953 pa je ob dr. Stanku Cajnkarju postal urednik mohorskih izdaj. Njegova naloga je bila tudi ‘poprava’ za tisk ne dovolj zrelih rokopisov in seveda priprava vsakoletnega koledarja, ki je ‘glavna knjiga’ mohorskega letnega knjižnega daru. V vseh letnikih koledarja ne manjka njegovih člankov z raznih področij, spominskih in drugih, ki jih je napisal kot urednik. Mnogi so bili naprošeni, da to store, pa niso napisali ničesar, pa je moral to storiti urednik sam. Stanko Cajnkar je ob Dolenčevi šestdesetletnici zapisal: »Nalašč sem odprl Koledar za leto 1970, ki mi je bil slučajno pri roki. Kar zapovrstjo sledijo njegovi spominski članki – v celem kar 23 prispevkov, za katere je bilo treba zbrati precej gradiva.« Niti za časa Finžgarjevega urednikovanja Mohorjev koledar ni imel toliko religiozne vsebine kot v letih, ko ga je urejal Jože Dolenc. Veliko je prispeval tudi pri sestavljanju knjižnega programa in pridobivanju literarnih in strokovnih sodelavcev. Ko so leta 1956 obnovili nekdanji Književni glasnik, ga je urejal on in zanj napisal večino prispevkov in razvil se je v majhno literarno revijo. Za Mohorjevo je pripravil in uredil zbornike Božič na Slovenskem (1969, prenovljena izdaja 1989), Slovenski romar (1987) in Velika noč na Slovenskem (1990). Pri založbi Ognjišče sta izšli knjigi Marija v slovenskih legendah (1987) in Ruski božič (1988), ki ju je uredil lože Dolenc.

PREVAJALEC, SVETO PISMO IN LETO SVETNIKOV
Jože Dolenc ni napisal nobene izvirne knjige, zato njegovega imena ni v leksikonih pisateljev, veliko pa je prevajal; Leksikon prevajanja (Lipa, Koper 1985) našteva 38 naslovov knjig in drugih prevodov iz nemščine, angleščine in italijanščine. Prevajal je za različne založbe (Mladinska knjiga, Cankarjeva založba, Prešernova družba). Značilno za vse njegove prevode je, da jim je napisal uvod in jim dodal izčrpne opombe. Mnogo prevodov krajših novel in črtic je objavil v raznih koledarjih. Kot prevajalec je imel posebno veselje s sprehodi po pravljičnih svetovih: prevajal je najlepše antične pripovedke in pravljice raznih narodov. Najbrž ga je pravljični svet privlačil zato, ker v njem ni nasilja in krivic, ki so se pogosto dogajale njemu. V tem svetu zmagujejo poštenost in pravičnost, zvestoba in dobrota. Ogromno skritega garaškega korektorskega dela je Jože Dolenc opravil pri prevajanju celotnega Svetega pisma, ki je izhajalo v letih 1958–1961. Pri vseh štirih knjigah je kot diplomirani teolog in slavist sodeloval s prevajalci, sodeloval je tudi pri ekumenski izdaji Svetega pisma (1974). Jože Dolenc je po zanesljivih tujih virih napisal dolgo vrsto svetniških življenjepisov, ki so kot Leto svetnikov v štirih knjigah (1968–1973) izhajali pri Zadrugi katoliških duhovnikov (razširjena izdaja v petih knjigah, Mohorjeva, Celje 1999–2001). Po smrti dr. Maksa Miklavčiča (1971), začetnika tega pomembnega dela, ga je skoraj sam pripeljal do konca, v nebeški zbor svetnikov ga je Gospodar življenja poklical 21. julija 1994. Skupaj s svojo ženo Marto čaka vstajenja na ljubljanskih Žalah.

ČUK, Silvester. Jože Dolenc (1912–1994). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2022, leto 58, št. 4, str. 40-41.

Kategorija: Obletnica meseca

(ob obletnici) »Ko je tridesetleten pisal milanskemu vladarju in navedel razloge, zakaj naj bi ga sprejel v službo, je v prvih desetih odstavkih opeval svoje inženirske sposobnosti, šele v enajstem prav proti koncu je dodal, da je tudi slikar. “Podobno zmorem tudi karkoli naslikati,” je zapisal.« Tako v uvodu v svojo odlično knjigo o Leonardu da Vinciju, enem največjih genijev človeštva, piše Walter Isaacson (slovenski prevod Učila International, Tržič 2018). »In res je znal: naslikal je dve najslavnejši sliki vseh časov, Zadnjo večerjo in Mona Lizo. Samega sebe je imel prav toliko za znanstvenika in inženirja. Igrivo, a hkrati zagrizeno se je poglabljal v anatomijo, okamnine, ptice, srce, leteče stroje, optiko, botaniko, geologijo, vodne tokove in orožje. Zapustil je veličastna dela, kot je Vitruvijec - moška figura s popolnimi proporci, vrisana v krog in kvadrat ... Znanost in umetnost sta skupno služili njegovi nebrzdani želji, da bi izvedel vse, kar je mogoče izvedeti o svetu.« Tega velikana duha se spominja svet ob 500-letnici njegove smrti.

ŽIVLJENJSKA POT S SEDMIMI POSTAJAMI
Leonardo da Vinci je na svet, ki ga je s tako vedoželjnostjo raziskoval in občudoval, prišel v vasici Vinci okoli 27 kilometrov zahodno od Firenc. Od tam je bil njegov oče Piero, notar v Firencah, ki je ob nekem obisku svojega rodnega kraja imel razmerje s šestnajstletnim kmečkim dekletom Caterino Lippi in spomladi leta 1452 se jima je rodil sin. Njegov dedek Antonio, tudi notar, je zapisal: »1452: V soboto, 15. dan aprila, se mi je tretjo uro noči rodil vnuk, sin ser Piera, mojega sina. Ime mu je Leonardo.« Naslednji dan je bil v vaški cerkvi krščen. Dejstvo, da je nezakonski, tiste čase ni bilo nobena spotika. Njegova mati se je potem poročila z nekim kmetom, oče pa z meščanko Albiero Amadori, vendar je Leonardu ostal skrben oče. Do dvanajstega leta je živel v Vinciju, v stiku z naravo, potem pa ga je oče vzel v Firence. Sprva je živel pri očetu, ki mu je zagotovil osnovno izobrazbo, potem pa ga je dal v delavnico kiparja, slikarja in zlatarja Andrea del Verrocchia. Mojster je Leonarda sprejel v vajeništvo in je hitro odkril njegovo izredno nadarjenost. V šoli je naglo napredoval. Učni program je obsegal preučevanje anatomije, risarsko tehniko; osredotočili so se na praktične vede. Leonarda sta zanimali matematika in geometrija. Učitelj Verrocchio je bil bolj kipar kot slikar. Med njegovimi znanimi deli je 127 cm visok bronasti kip mladega Davida, ki zmagoslavno stoji nad glavo premaganega velikana Goljata: za model je uporabil mladega Leonarda. Ko mu je bilo nekaj nad dvajset let, je z učiteljem sodeloval pri sliki Kristusov krst: Leonardo je naslikal žarečega angela na skrajni levi strani slike, ki je Verrocchia tako prevzel, da Leonarda ni imel več za učenca, ampak za sodelavca. Pri slikanju je uporabljal tehniko sfumato, s katero se zabrišejo ostri robovi, in to je ena od prepoznavnih značilnosti njegovih slik. V Verrrochijevi delavnici so redno ustvarjali manjše nabožne slike in kipe Marije z Jezuščkom. Leonardo je izdelal vsaj dve sliki: Madona z nageljnom ter Madona in Otrok s cvetjem. Zanimiva značilnost obeh je nemirni, debelušni Jezušček. Leonardo je spoznanja svojih raziskav anatomije prenesel v slikarstvo. Držal se je pravila, da bi morali človeško telo slikati od znotraj navzven, začenši z okostjem, ki mu sledi koža in šele potem obleka. Iz prve firenške dobe je pomembna njegova slika Oznanjenje z mojstrskim niansiranjem senc. Leta 1481 se je lotil velike slike Poklon modrih, ki so jo naročili redovniki pri Sv. Donatu. Navdihoval se je ob veselem praznovanju v Firencah prve dni januarja. Napravil je več osnutkov, slike pa ni dokončal.
Renesansa v Firencah se je zdela Leonardu preveč literarna, zagledana v preteklost, on pa je gledal v prihodnost, zato se je leta 1482 preselil v Milan, kjer sta bili zelo v časteh matematika in fizika. V prijavi za službo je Ludovicu Sforzi, gospodarju mesta, naštel vse svoje tehnične sposobnosti in znanje, kar bi prišlo zelo prav v vojaških spopadih. Čisto na koncu pa je zapisal: »V obdobju miru lahko odlično kot kdorkoli drugi delujem pri arhitekturi in sestavi tako javnih kot zasebnih zgradb; in lahko napeljujem vodo od enega kraja do drugega. Izdelujem lahko tudi kipe iz marmorja, brona in gline. Podobno zmorem tudi karkoli naslikati, prav tako dobro kot kdorkoli, kdor bi že bil.« Milanska leta (1482–1499) so bila najbolj plodna Leonardova leta. Ludovico Sforza, njegov pokrovitelj, mu je dajal veliko dela. Danes mu je ukazal narisati načrt za namakanje polj, jutri pa naslikati portret svoje nove ljubice ali izdelati mogočen konjeniški spomenik začetnika rodbine Sforza. Njegovo življenje je bilo zelo razgibano. Seciral je človeška trupla in poglabljal svoje znanje anatomije, raziskoval je delovanje svetlobe, najbolj pa ga je prevzelo opazovanje leta ptic, ob katerem je risal osnutke za tako napravo, s katero bi tudi človek lahko poletel. Njegovo prvo slikarsko delo v milanskem obdobju je Devica v votlini, največ slave pa mu je prinesla stenska slikarija Zadnja večerja za dominikanski samostan Santa Maria delle Grazie. Delo se je vleklo več kot dve leti. Leonardo je bil večni zamudnik in sicer predvsem zato, ker se je loteval več stvari hkrati. Ob slikanju se je »zabaval« s tehničnimi zadevami, med drugim z zamislijo naprave, podobne helikopterju, ki bi prišla prav ob nagli pomoči ponesrečencu ali v vojni.
Leta 1499 je francoski kralj Ludvik XII. zasedel Milan, Leonardo je mesto zapustil in se vrnil v svoje Firence, vendar se tam ni ustalil. Za kratek čas ga srečamo v Benetkah, kjer je med drugim dobil naročilo za izdelavo obrambnih konstrukcij za zaščito pred Turki. Načrtoval je premične zapornice na Soči in Vipavi, s katerimi bi povzročil poplave na ozemlju, ki bi ga osvojili sovražniki. Med svojim zadnjim bivanjem v Firencah je Leonardo začel slikati svojo Mono Liso, najslavnejši ženski portret vseh časov.
Maja 1500 se je vrnil v Firence, kjer so mu gostoljubje nudili redovniki, za katere je naslikal karton Ane Samotretje (sv. Ane z Marijo in Jezusom). Firence so bile v strahu pred nasilnim Cesarem Borgio, ki se je oklical za vojvodo, in na prošnjo mestnih očetov je Leonardo šel delat zanj. Borgia ga je imenoval za inženirja svojih čet. Leonardo je pregledoval utrdbe po raznih mestih njegove vojvodine, risal geografske karte. Leta 1503 se je vrnil v Firence. Lotil se je freske Bitka pri Anghiariju, ki mu pa ni uspela. Maja 1506 je odšel v Milan, kamor ga je povabil francoski guverner Charles d'Amboise. Tam je spoznal Francesca Melzija, mladega plemiča, ki je postal njegov nadomestni sin in dedič. Z njim je jeseni 1513 odšel v Rim, kjer pa se ni ukvarjal s slikarstvom, ampak z znanostjo in inženirstvom. Jeseni leta 1516 se je preselil v Francijo. Pokrovitelj cesar Franc I. mu je nudil zavetje v gradu Cloux pri mestu Amboise v jugozahodni Franciji, kjer je preživel svoja zadnja leta in s pojemajoči močmi nadaljeval svoje raziskave. Ob njem je bil zvesti Francesco Melzi. Spomladi 1519 mu je Leonardo narekoval svojo oporoko, v kateri »priporoča svojo dušo našemu Gospodu, vsemogočnemu Bogu, in preblaženi Devici Mariji« ter določa, naj ga pokopljejo v Amboisu. »Tako kot po dobro preživetem dnevu mirno spimo,« je zapisal trideset let poprej, »prav tako po življenju, polnem dela, mirno umremo.« Umrl je 2. maja 1519, manj kot tri tedne po svojem 67. rojstnem dnevu.

VSE, KAR JE VIDEL IN NAČRTOVAL, JE ZAPISOVAL
»Dela za to knjigo se nisem lotil pri njegovih slikah, temveč pri beležnicah,« je v uvodu zapisal Walter Isaacson. »Menim, da več kot 7200 strani zapiskov, ki so se po nekakšnem čudežu ohranili do danes, najbolje razkriva njegov veličastni um. Vsak centimeter je napolnil z raznovrstnimi risbami in popisal z zrcalno pisavo. Naučil sem se, da je življenje polnejše in lepše, če se znamo čuditi svetu, s katerim se vsak dan srečujemo.« Po najnovejših ugotovitvah naj bi to, kar se je ohranilo, predstavljalo le četrtino vsega, kar je Leonardo popisal. Ohranile so se v številnih kodeksih (zbirkah), ki jih hranijo v muzejih in knjižnicah raznih evropskih mest in v ZDA. Isaacson jih našteva v opombah (Pogosto navedeni viri). Strokovnjaki, ki se vanje poglabljajo, pravijo, da so »najbolj neverjeten dokaz moči opazovanja in domišljije, kar jih je bilo kdaj na papirju«. Zapisoval in skiciral si je opažanja, sezname, misli. Rednega zapisovanja se je lotil kmalu po prihodu v Milan (1482) in temu ostal zvest do konca življenja. Imel je več vrst beležnic: nekatere je sestavil iz velikih pol papirja, tiste, ki jih je nosil s seboj, so bile velike kot žepna knjiga. Kot inženir je vanje risal mehanizme, na katere je naletel ali jih je načrtoval. Kot slikar je skiciral zamisli in osnutke. Ko so z leti njegova znanstvena raziskovanja postala resnejša, je cele liste popisal z razpravami o letu, vodi, anatomiji, umetnosti, konjih, mehaniki in geologiji. O sebi ni pisal. V začetku je zapisoval predvsem zamisli, ki jih je imel za uporabne pri slikanju in konstruiranju. Ena od prvih beležnic vsebuje risbe podmornic, 'nevidnih ladij' s črnimi jadri in topovi na paro, poleg tega pa tudi nekaj arhitekturnih načrtov za cerkve in idealna mesta. Ni ga zanimalo le, kako kaj deluje, hotel je tudi vedeti, zakaj deluje. Skušal je uporabiti vsak košček papirja, zato je večino listov natrpal s skicami, risbami in zapisi z raznih področij.
Leonardo ni imel formalne izobrazbe, zato se je pri znanstvenem delu zanašal na lastne izkušnje. »Najprej preverim z izkušnjo, potem pa s sklepanjem ugotovim, zakaj tako deluje,« je zapisal. Področja njegovega znanstvenega zanimanja so bila nešteta. Z veliko vnemo se je posvečal študiju anatomije in fiziologije: hotel je vedeti, kako posamezen organ deluje in kakšen je njegov pomen. Aritmetika in geometrija sta za Leonarda temelj vseh naravnih znanosti, zlasti mehanike. Pri študiju matematike mu je bil v veliko oporo prijatelj Luca Pacioli, frančiškanski redovnik, najboljši matematik tistega časa. Pri študiju botanike se je prepričal o enovitosti narave, ki jo je mogoče dojeti z analogijo. Med analognimi oblikami, ki jih je raziskoval, je bila tudi razvejanost, ki se pojavlja pri drevesih, krvnih žilah v človeškem telesu ter rekah in njihovih pritokih. Uveljavil se je kot vodni inženir, skrbno je preučil sistem vodnih kanalov v Milanu in v beležnice je začel skicirati možnosti, kako bi Firence lahko posnemale Milan. Od leta 1490 je skoraj dve desetletji nadvse skrbno raziskoval ptičje letenje in možnost konstruiranja naprav, s katerimi bi lahko letel tudi človek. Njegova naprava, imenovana ptica, se ni posrečila. Njegov »raj« je bila mehanika. Pri načrtovanju strojev je s svojim znanjem z različnih področij povezal pojme iz anatomije in strojne konstrukcije. Leonardo je človeško telo razstavil na sestavne dele, da bi čim bolje zajel njegovo energijo. Narisal je, kako delujejo posamezne mišice in izračunal njihovo moč. Raziskovanja optike se je lotil zato, da bi spoznanja uporabil pri slikarstvu, kasneje pa se je vanjo poglabljal iz nenasitne vedoželjnosti. Zagovarjal je premoč vida nad drugimi čuti. Trdil je, da je slikarstvo bolj vzvišeno od kiparstva. Slikar mora upodobiti svetlobo, sence in barve, za katere se kiparju v splošnem ni treba meniti. Prav tako je trdil, da slikarstvo zahteva ne le razum, ampak tudi domišljijo in je torej bolj vzvišeno.

ZADNJA VEČERJA
Ko je Ludovico Sforza leta 1494 uradno postal milanski vojvoda, je naročil Leonardu da v dominikanskem samostanu pri cerkvi Santa Maria delle Grazie  na severni steni nove jedilnice (refektorija)  naslika zadnjo večerjo. V tistem obdobju so stenske slike slikali na vlažen omet, Leonardo pa je kamnito steno raje premazal s plastjo smole in krede in jo s tem zaprl, na to plast pa je slikal s tempero. Slika, ki meri 460 x 880 cm, je nastajala v letih 1496–1498. To je najbolj fascinantna slika vseh časov, na kateri je z gestami apostolov znal prikazati gibanje in skozi telesno tudi duševno gibanje. Slika prikazuje odzive zbranih apostolov takoj potem, ko jim je Jezus povedal: »Eden izmed vas me bo izdal« (Mt 26,21). Walter Isaacson sliko razlaga: Dvanajst apostolov je zbranih v skupine po tri. Začenši z leve strani slike dobimo občutek za tok časa, ko se pripoved pomika z leve proti desni. Na skrajni levi Bartolomej, Jakob mlajši in Andrej še vedno kažejo presenečenje nad Jezusovo izjavo ... Druga trojica z leve so Juda, Peter in Janez. Temni, grdi Juda s kljukastim nosom v desnici drži mošnjo s srebrniki, ki jih je prejel za izdajstvo Jezusa; zaveda se, da so Jezusove besede namenjene njemu ... Nagiba se proč od Jezusa, naslikan je v senci ... Peter je videti bojevit in razdražen, ogorčeno se poriva naprej ter sprašuje, o kom govori. Videti je, da je pripravljen ukrepati. V desnici drži dolg nož ... V nasprotju z njim je Janez umirjen. Zaveda se, da ni med osumljenimi... Jezus, ki na Zadnji večerji sam na sredini, ima potem, ko spregovori, še rahlo odprta usta. Jezusov izraz je spokojen in sprijaznjen... Trojica na Jezusovi desni so Tomaž, Jakob starejši in Filip. Tomaž ima dvignjen kazalec na k sebi obrnjeni roki. Ta gesta se na Leonardovih slikah pojavi večkrat ... V zadnji trojici na desni so Matej, Tadej in Simon. Ti se že zagreto pogovarjajo o tem, kaj neki je Jezus hotel povedati. Oglejte si Tadejevo navzgor obrnjeno desno dlan. Leonardo je bil strokovnjak za kretnje, znal jih je pa tudi napraviti skrivnostne, da je s tem spodbudil gledalca k razmišljanju. Ali bo z dlanjo tlesknil navzdol, kakor da bi hotel reči: Saj sem vedel! Ali s palcem kaže proti Judežu? Potem pa poglejte Mateja. Ali z dlanmi kaže proti Jezusu ali Judežu.
Leonardo je Zadnjo večerjo  slikal na suh omet, uporabljal je tempera barve, pri katerih je pigmente (barvila) primešal vodi in jajčnemu beljaku, ter oljne barve, pri katerih je pigmente vmešal med orehovo in laneno olje. Sliko je končal na začetku leta 1498, že po dvajsetih letih se je barva začela luščiti in postalo je jasno, da je bila Leonardova eksperimentalna tehnika čista polomija. Sledilo je več resnih poskusov restavriranja slike, zadnje, ki se je začelo leta 1978 in je trajalo enaindvajset let, je bilo najobsežnejše in tudi uspešno. Obrazi apostolov zdaj resnično sodelujejo pri drami trenutka in kažejo pestrost odzivov, ki jih je Leonardo predvideval ob Jezusovi napovedi. To prenovljeno Zadnjo večerjo so si ljubitelji umetnosti lahko ogledali na potujoči razstavi Da Vinci - Genij, ki je bila spomladi 2013 tudi v Ljubljani.

MONA LIZA – SKRIVNOSTNI SMEHLJAJ
Največja Leonardova mojstrovina je Mona Liza,  portret mlade žene trgovca s skrivnostnim, le nakazanim smehljajem na ustnicah. Giorgio Vasari, prvi Leonardov življenjepisec, pravi, da je to »nasmeh, za katerega se zdi, da je bolj nebeški kot človeški, in je tako prijeten in čudovit, da se vsem zdi povsem resničen«. Portretiranka je Lisa Gherardini, ki se je petnajstletna poročila s firenškim trgovcem Francescom del Giocondo in mu rodila dva sinova. Francesco je Leonardu naročil njen portret, ko je bila stara štiriindvajset let. (Drugo ime za sliko je La Gioconda, po priimku portretiranke). Leonardo je naročilo sprejel, ker si jo je želel naslikati. Ker ni bila plemkinja, jo je lahko portretiral, kakor si je želel, brez napotkov naročnika. Slika je postala veliko več kot le portret trgovčeve žene; Leonardo jo je od vsega začetka slikal bolj zase kot za naročnika. Na njej je začel delati leta 1503. Slike nikoli ni predal, tudi denarja zanjo ni nikoli prejel. Imel jo je s seboj vse do smrti šestnajst let po tem, ko jo je začel slikati. Poleg skrivnostnega smehljaja je za to sliko značilen tudi pogled žene: ko stojimo pred sliko, gleda naravnost v nas, ko pa se pomikamo na eno ali drugo stran, nas sledi s pogledom. Njen smehljaj se nam izmika, ostaja skrivnost. »Leonardov veličastni dar je bil v prikazovanju notranjih čustev. Pri Moni Lizi pa nam pokaže nekaj pomembnejšega. Pokaže nam, da po zunanjih znakih nikoli ne moremo dojeti pravih čustev,« je zapisal Walter Isaacson.

UČIMO SE OD LEONARDA
Svoj znanstveno utemeljeni živ­ljenje­pis vsestranskega renesančnega genija Walter Isaacson zaključuje s spodbudnim zapisom: Kaj se lahko od Leonarda naučimo. »Njegova genialnost ni bila takšne vrste, ki je navadnim smrtnikom povsem nedojemljiva. Bil je samouk in se je do genialnosti povzpel z močjo svoje volje. Tudi če ne bomo nikoli dosegli njegove veličine, se lahko od njega učimo in mu poskušamo biti podobni. Iz njegovega življenja lahko potegnemo številne nauke.« Na prvem mestu je pravilo: Bodi vedoželjen, nenasitno vedoželjen. To je bila Leonardova najbolj prepoznavna odlika. Prav vsakdo se lahko trudi, da je vedoželjen o vsem okoli sebe. Ohrani vse življenje duha otroštva. Za otroke je značilno, da na vsakem koraku odkrivajo nove reči in vse sprejemajo s čudenjem in občudovanjem. V zrelem obdobju življenja se večina neha čuditi vsakdanjim pojavom. Morda uživamo ob lepoti sinjega neba, vendar se nič več ne sprašujemo, zakaj je takšne barve. Leonardo pa se je spraševal, kakor drugi veliki genij Albert Einstein, ki je nekemu svojemu prijatelju pisal: »Nikoli se ne neham kot otrok čuditi tej velikanski skrivnosti, v katero smo se rodili.« Od Leonarda se lahko učimo tudi natančnega opazovanja sveta in pojavov okoli sebe. Ko se je Leonardo sprehajal po mestu, je opazoval izraze na obrazih ljudi in jih povezoval z njihovim čustvovanjem, opazoval je tudi, kako se svetloba odbija od različnih ploskev. V življenju velja pravilo: iz malega raste veliko. Začeti je treba s podrobnostmi. Na koncu teh nasvetov ali zapovedi beremo nekaj, kar se v tej računalniški dobi zdi neživljenjsko: Delaj si zapiske, in to na papir. »Po petsto letih so Leonardove beležnice še z nami, da nas navdušujejo in navdihujejo. Čez petdeset let bodo tudi naše beležnice, če se lotimo pisanja vanje, še tu, da bodo navduševale in navdihovale naše vnuke in vnukinje. Naše objave na tviterju in facebooku pa ne bodo.«

ČUK, Silvester. Leonardo da Vinci. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 56, št. 5, str 50-57.

Kategorija: Priloga

Na vratih piše: Dom za onemogle in ostarele. Skozi vrata butne vame neprijeten vonj po kuhanem korenju. Premagam še nekaj strmih stopnic in že se znajdem v velikem, skoraj praznem in tujem prostoru. Nekakšna sprejemnica za obiske je. Sedem za mizo in dolgo čakam. Skozi okna sili bleda svetloba, v kateri začutim izničenje, absolutno praznino. Možgani mi premlevajo strašno količino misli, podatkov, spoznanj, vedenj, resnic, dvomov. Kaj je sploh človek; to nedoumljivo bitje na robu veličine in bede, tako začasen in tako večen? ...
Zagledam ga na temačnem hodniku, ko ga mlada, prijazna sestra vodi proti meni. Vstanem in vznemirjeno spet sedem. Približa se mi. Sežem mu v roko in poda mi svojo - čisto mehanično, brezosebno. Ko ga posadijo v stol nasproti mene, pomislim: Je mogoče, da je bil ta človek pred desetimi leti ugleden znanstvenik, ki je pisal knjige o psihologiji, filozofiji, teologiji? Doktor znanosti - izjemen mislec in človek? Strme me gleda brez izraza na dobro ohranjenem, skoraj gladkem obrazu. Pred leti je zaradi težke bolezni izgubil - spomin ... Ničesar več se ne spominja, ničesar več ne ve. Je kakor gmota življenja, ki je samo sebi namen, ki ga ni mogoče preprosto uničiti, čeprav je uničeno. Kaj mi pomeni, če mu ne moreč reči niti tega, da zunaj sije sonce? Kako naj mu potožim nad svojo človeško usodo, če je brez čustev? Gleda vame z izrazom majhnega otroka, pa še to ni. Kljub temu se ga dotaknem in vprašam nekako zaigrano: »Kako si, Aleksander?« Molk. »Dobro, je dobro,« pohiti z odgovorom zgovorna strežnica, ki je ni nihče nič vprašal. Sam se pa zamislim. Si sploh lahko predstavljam, da bi nenadoma takole potonil v temo, ko mi spomin pomeni vse na svetu: spomin na srečno otroštvo, prodorna misel na prihodnost, ko lahko nenehno igram na karto besedne igre in človeškega sprenevedanja? Je to smrt, ali še kaj strašnejšega?
Skozi vrata privihra gospa upravnica. Takoj je izvedela, da je na obisk prišel znan prijatelj in me zasipa z vprašanji. Meni pa ni do pogovora. Gospod Aleksander jo gleda molče, z dolgimi, praznimi pogledi ... »Mene gotovo pozna ...« sili vanj upravnica. »No, Aleksander, povejte, kdo sem jaz?« Zazdi se mi, da bo človek prenehal dihati. Njegove oči se razširijo. Na obrazu se prikažejo drobne potne kaplje. Kakor da se nekje globoko počasi premikajo skale. Kakor da strašna, neznana sila ne more na dan. Tudi sam zadržim dih in strmim vanj, ker se bo vsak hip zgodilo nekaj nepričakovanega. Na njegovem obrazu je nekaj dokončnega, do kraja obupanega. Mrtev je, pomislim. Upravnica se mu še nekoliko bolj približa. Gospod Aleksander počasi, trudoma odpre usta in izdavi boleče, obnemoglo in odrešilno, kakor otrok, ki se je pravkar prebudil: »MA-MA ...«Osuplo molčimo. Z vso silo, kar je še premorem, se skušam obvladati. Zaman. Po licih mi teko solze. O Bog, ki si, pomagaj! Glejte, človek ...«
V moji duši poje otožna pesem iz najsrečnejših spominov mojega življenja: O mama, o dom, o sreča ...! Jokam za vse, ki se ne morejo spominjati ...
Stanislav. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 3, str. 56.

Kategorija: zgodbe

»Mami, ali se ti je kdaj zdelo, da ima mama ostale otroke raje kot tebe?« Neža je brisala pravkar pomito posodo. Mama je pri koritu zaprla vodo. Za trenutek je obstala v tišini, nato pa odgovorila: »Včasih se mi je zazdelo, da so druge stvari pomembnejše kot mi, otroci … Tega občutka se zelo jasno spomnim.«
Zdelo se je, da so mamine misli odtavale nekam daleč daleč nazaj … »Meni pa se zdi, da imaš Blaža in Antona bolj rada kot mene …« je dodala Neža.
»Ali tako misliš zato, ker ne uspem vedno opaziti, kako te Blaž draži, in sem potem jezna nate, ko ti eksplodiraš?« Mami je prebrala Nežine misli. Neža je pokimala. Pred pol ure sta imela z mlajšim bratom enega »tistih« prepirov: Blaž je na pisalno mizo prilepil nalepko z ježkom in nanjo zapisal: »Neža ima rada Ježa …« Ker se je Jež pisal Nežin sošolec, ki ji je bil res malce všeč, in ker Neža ni prenesla draženja, je Blaža pošteno zlasala. Mama je seveda videla le zadnji del zgodbe in Nežo poklicala k pomivanju posode.

»Žal mi je, da se počutiš neljubljeno. V resnici mislim, da mame ne moremo imeti enega otroka bolj rade kot drugega. Vsakega imamo drugače rade. Zanimivo je, da vam ljubezen pokažemo glede na to, koliko ste stari, pa tudi, kakšnega spola ste. Si predstavljaš, da bi ti ljubezen izkazovala tako kot Antonu: Joj, Nežika, kako pridno si se danes pokakala in si sama obrisala ritko …« Neža se je smejala: »Joj, mami, prosim, nikar tako!«
»Seveda ne, Anton je majhen, on se čuti ljubljenega, ko opazimo vsako malenkost, ki jo naredi … Kdaj pa se ti, Neža, počutiš ljubljeno?« Neži je bilo malce neprijetno, a jo je mama spodbudila k odgovoru: »Prosim, pomisli, odgovor na to vprašanje mi bo v veliko pomoč, lahko se bom bolj potrudila …«
Neža je prav po tiho naštevala: »Ko me pri maši primeš za roko in je nekaj časa ne spustiš. - Ko me zjutraj pokrižaš, preden grem v šolo. - Najbolj pa, ko se lahko na kavču kot mucka stisnem k tebi … in skupaj poslušava glasbo.«
»Hvala!« Mami je iz Nežinih besed razbrala, da deklica uživa v nežni telesni bližini. »Ko otroci niste več malčki, je tudi nam staršem kar velik izziv odkriti, kdaj si želite bližine, kdaj pa vam je neprijetno … Kot si pa prej že sama ugotovila, je za občutek ljubljenosti pomembno tudi, da smo pošteni drug do drugega. Če te obsodim, ko te brat razdraži, se ti ne počutiš ljubljeno, kajne? Zdi se ti, da sem krivična. Sem prav povedala?«
Ja, mami je prav povedala. Neži je bilo kar lažje, ko je mama spravila v besede tisto, kar se ji je motalo po glavi.
»Nasilja ne smemo dopustiti. In lasanje je nasilje. Morda ti ni najbolj všeč, ker je Blaž začel z draženjem. Kar ni prav. Z njim se bova z atijem spet pogovorila. A tudi ti moraš poskusiti umiriti svojo jezljivost ...«
»Kako pa naj to naredim?« Neži se je zdelo nemogoče, da je Blaževo draženje ne bi vznemirilo.
»Bistveno je, da se ustaviš. Zapreš oči in si zamisliš znak stop ter globoko vdihneš. Potem greš stran od osebe, ki te draži. Ko smo jezni, potrebujemo razdaljo, umaknemo se. To ne pomeni, da bežimo, ampak da bi radi razmislili. Potem si reci: Jezna sem. Potrebujem čas in moč, da se umirim.«
Neža je pozorno poslušala: »Ampak mami, jaz imam takrat občutek, da bom kar eksplodirala!«
»Če so tvoji občutki tako izrazito močni, skači, boksaj, grizi svojo plišasto žogo – spravi jezo na stvari, ne na ljudi. Še boljša izbira pa je, da hodiš … hodiš ... hodiš … Pojdi na sprehod. In v mislih Jezusu razlagaj, kako jezna si na Blaža. On bo tvojo jezo vzel nase in ti se boš počasi umirila. Pa misli na kaj lepega, prav?«
Neža ni bila najbolj prepričana v uspeh, a bo poskusila: »Ti, mami, pa boš zmolila, da mi uspe, okej?«
»Obljubim!« je zatrdila mami.

Kdaj se počutim ljubljen in ZAKAJ prav takrat?

Razmislim, ob katerih dejanjih in dejavnostih se ob svojih družinskih članih počutim ljubljeno.
- Kdaj se počutim ljubljenega ob svojem atiju?
- Kdaj se počutim ljubljenega ob svoji mami?
- Kdaj se počutim ljubljenega ob svojem bratu/sestri?
- Kdaj se počutim ljubljenega od Boga?
Poskrbimo za nekaj družinske intime, da si družinski člani med sabo lahko povemo, kdaj se poučimo ljubljene. Odgovori naj ne bodo preveč splošni. Pa obilo dobrih sadov!

PEZDIR KOFOL, Marjetka (Še bolj radovedni zakajčki). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 2, str. 16-17. Ilustracije: Polona Lisjak

Kategorija: Zakajčki

Ob koncu leta 2016 je Slovenska škofovska konferenca (SŠK) objavila 2. številko Letnega poročila Katoliške Cerkve v Sloveniji, ki zajema podatke iz obdobja 2005–2015. »Letno poročilo s statističnimi podatki na eni strani predstavlja strukturo Cerkve, na drugi pa nas spodbuja k zavesti, da za vsem tem stoji pomembno in predano delo mnogih vernih Slovenk in Slovencev, kakor tudi prijateljev in podpornikov Katoliške cerkve. Njihova imena so za širšo javnost skrita za številkami, prepričan pa sem, da so pred Bogom zapisana v knjigo življenja,« piše v Spremni besedi novomeški škof Andrej Glavan, predsednik SŠK (2013–2017). »Zavedamo se, da v Cerkvi deset let ni dolga doba, vseeno pa nam omogoča, da dobimo dober vpogled v škofijska in župnijska občestva ter stanje krščanstva v Sloveniji.« V tej prilogi (na podlagi Letnega poročila) predstavljamo pravno ureditev Katoliške cerkve v Sloveniji po 7. aprilu 2006, ko je papež Benedikt XVI. ustanovil tri nove škofije (celjsko, murskosoboško in novomeško) ter mariborsko škofijo povzdignil v nadškofijo in metropolijo. Od takrat imamo pri nas dve metropoliji in šest škofij.

 

SLOVENSKA ŠKOFOVSKA KONFERENCA

Škofovska konferenca je zbor škofov Katoliške cerkve določenega naroda ali ozemlja, v okviru katerega škofje opravljajo svoje poslanstvo v obliki pastoralne, bogoslužne, katehetske in drugih dejavnosti. Slovenska škofovska konferenca (SŠK) predstavlja najvišjo ustanovo Katoliške cerkve v Republiki Sloveniji. Predstavlja krajevno Cerkev v odnosih do države, Svetega sedeža in drugih krajevnih Cerkva ter v mednarodnih organizacijah. Njeno ozemlje sovpada z državnimi mejami.
Slovenski škofje so bili do ustanovitve samostojne Slovenske škofovske konference s škofi nekdanje Jugoslavije povezani v Jugoslovansko škofovsko konferenco, znotraj katere je bila 20. junija 1983 ustanovljena Slovenska pokrajinska škofovska konferenca (SPŠK). Na seji 25. julija 1992 so slovenski škofje pripravili osnutek statuta samostojne Slovenske škofovske konference (SŠK). Papež sv. Janez Pavel II. je ta statut 19. februarja 1993 potrdil, naslednji dan je Kongregacija za škofe izdala dekret o ustanovitvi SŠK. S tem je Cerkev na Slovenskem dobila večjo pravno trdnost in samostojnost. Statut SŠK ureja njeno naravo in namene, plenarna zasedanja, določa stalni svet škofov, naloge tajništva ter druge službe in komisije; dopolnjen je bil leta 1999 in 2010. Prvi predsednik SŠK je bil ljubljanski nadškof metropolit dr. Alojzij Šuštar (1993–1997), drugi ljubljanski nadškof metropolit dr. Franc Rode (1997–2004). Tretji predsednik je bil od 7. decembra 2004 mariborski škof dr. Franc Kramberger, ki je leta 2006 ob ustanovitvi nove nadškofije in metropolije postal nadškof metropolit, četrti je bil od marca 2007 ljubljanski nadškof metropolit Alojz Uran, peti pa od 11. januarja 2010 do 31. julija 2013 ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres. Za šestega predsednika SŠK je bil 31. julija 2013 izvoljen novomeški škof Andrej Glavan. Na seji SŠK v Kopru 13. marca 2017 je bil za njenega predsednika izvoljen ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore OFM. Generalni tajnik SŠK je od leta 2013 p. dr. Tadej Strehovec OFM.

METROPOLIJA LJUBLJANA
Katoliška cerkev v Sloveniji je razdeljena na šest teritorialnih uprav – (nad)škofij, ki so združene v dve metropoliji: ljubljansko in mariborsko. Ljubljansko metropolijo sestavljajo Nadškofija Ljubljana, Škofija Koper in Škofija Novo mesto.

NADŠKOFIJA LJUBLJANA

Ljubljansko škofijo je 6. decembra 1461 ustanovil cesar Friderik III., 6. septembra naslednjega leta jo je potrdil papež Pij II. Cesar si je pridržal pravico do imenovanja ljubljanskih škofov in 11 kanonikov. Od leta 1533 so imeli ljubljanski škofje pravico do knežjega naslova. V času jožefinskih reform v drugi polovici 18. stol. so bile meje spremenjene, škofija pa je bila za kratek čas povzdignjena v nadškofijo in sedež metropolita za jugovzhodni del habsburškega cesarstva. V nadškofijo jo je leta 1961 znova povišal papež sv. Janez XXIII., v sedež metropolije s sufraganom v Mariboru pa leta 1968 papež bl. Pavel VI. Leta 1977 je postala sufragan ljubljanske metropolije tudi obnovljena škofija v Kopru. Ob spremembi cerkvene ureditve v Sloveniji je 7. aprila 2006 na ozemlju ljubljanske škofije ustanovljena nova škofija v Novem mestu in skupaj s koprsko škofijo vključena v ljubljansko metropolijo. Nadškof metropolit Stanislav Zore OFM (2014), pomožna škofa dr. Anton Jamnik (2006), dr. Franc Šuštar (2015).

 

ŠKOFIJA KOPER

Papež bl. Pavel VI. je leta 1977 razdružil koprsko škofijo od tržaške in ji priključil dele goriške, tržaške in reške škofije, ki so z novimi mejami po drugi svetovni vojni prišle pod SFRJ. S tem je obnovil obstoječo koprsko škofijo, ki je nastala že 6. stoletju. Od 8. stoletja do leta 1184 je bil sedež te škofije prazen, upravljali pa so jo škofje iz Trsta. Tudi med letoma 1810 in 1830 je bil sedež škofije izpraznjen; od 1830 do 1977 je bila koprska škofija združena v personalno unijo s tržaško škofijo. Leta 1965 so se v Apostolsko administracijo za Slovensko Primorje združile apostolske administrature za slovenski del goriške, tržaško-koprske in reške škofije. Papež bl. Pavel VI. je vsa ta ozemlja združil v novo škofijo Koper in jo pridružil ljubljanski cerkveni pokrajini (metropoliji). Prvi škof obnovljene škofije je bil dr. Janez Jenko (1977–1987), njegov naslednik msgr. Metod Pirih je škofijo vodil 25 let (1987–2012); od leta 2012 je koprski škof dr. Jurij Bizjak

 

ŠKOFIJA NOVO MESTO

Škofijo Novo mesto je 7. aprila 2006 ustanovil papež Benedikt XVI. Prvi novomeški škof je postal dotedanji ljubljanski pomožni škof msgr. Andrej Glavan, ki je vodenje škofije prevzel 10. junija 2006. Njegovo škofovsko geslo so Marijine besede, izrečene strežnikom na svatbi v Kani: »Karkoli vam reče, storite.«

 

METROPOLIJA MARIBOR
Mariborsko metropolijo sestavljajo Nadškofija Maribor,
Škofija Celje in Škofija Murska Sobota.

NADŠKOFIJA MARIBOR

Lavantinsko škofijo s sedežem v kraju Št. Andraž v Labotski dolini (Lavanttal) je leta 1228 ustanovil salzburški nadškof Eberhard II. (1170–1246). Cesar Jožef II. jo je ohranil, vendar jo je popolnoma preuredil. Na Koroškem je dobila velikovško okrožje (vzhodni del dežele), na Štajerskem pa celjsko okrožje. Lavantinski škof bl. Anton Martin Slomšek (1800–1862) je pri papežu bl. Piju IX. in pri cesarju Francu Jožefu I. dosegel novo ureditev škofije: koroški del je prepustil celovški škofiji, od graške škofije pa je dobil mariborsko okrožje na Štajerskem. Sedež lavantinske škofije je 4. septembra 1859 iz Št. Andraža v Labotski dolini prenesel v Maribor. To je bila zelo pomembna zgodovinska poteza, saj je s tem zavaroval velik del slovenske Štajerske pred raznarodovanjem. Leta 1923 so pod upravo lavantinskega škofa prešle nekatere župnije graške, celovške in sombotelske škofije, ki so po mirovnem dogovoru po prvi svetovni vojni pripadle Sloveniji. Sveti sedež je leta 1924 lavantinsko škofijo izločil iz salzburške metropolije in jo neposredno podredil sebi. Leta 1964 so bile lavantinski škofiji pridružene župnije, ki so bile od leta 1923 le pod upravo lavantinskega škofa. Tega leta se je lavantinska škofija preimenovala v mariborsko-lavantinsko škofijo. Leta 1994 je pod upravo mariborskega škofa prišlo tudi slovensko ozemlje župnij Razkrižje in Štrigova. Papež Benedikt XVI. je 7. aprila 2006 na ozemlju škofije Maribor ustanovil dve novi škofiji:
celjsko in mursokosoboško, mariborsko škofijo je povišal v nadškofijo in metropolijo s sufrganskima škofijama Celje in Murska Sobota. Prvi mariborski nadškof metropolit je bil dr. Franc Kramberger (2006–2011), drugi dr. Marjan Turnšek (2011–2013); v letih 2013–2015 je kot apostolski administrator nadškofijo vodil celjski škof dr. Stanislav Lipovšek, od 14. marca 2015 pa je mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl DJ. V Mariboru živi ‘patriarh’ slovenskih škofov, 95-letni Jožef Smej, od leta 1983 mariborski pomožni škof in leta 2009 upokojen.

 

 

ŠKOFIJA CELJE

Mesto Celje, rimska Celeia, je bilo sedež škofije že v prvih krščanskih stoletjih. V srednjem veku, ko so bili celjski grofje mogočni svetni gospodje, se je budila misel, da bi knežje mesto postalo tudi sedež škofije. Ta želja se je uresničila v naših dneh. Škofijo Celje je 7. aprila 2006 ustanovil papež Benedikt XVI. Ozemlje celjske škofije je bilo odcepljeno od zahodnega in jugozahodnega dela mariborske škofije. Prvi celjski škof je postal dotedanji mariborski pomožni škof dr. Anton Stres, ki je škofijo prevzel 21. maja 2006. Zaradi imenovanja škofa Stresa za mariborskega nadškofa pomočnika in pozneje za ljubljanskega nadškofa, je bil škofovski sedež v Celju od 31. januarja 2009 izpraznjen do 15. marca 2010, ko je bil imenovan sedanji celjski škof dr. Stanislav Lipovšek.

 

 

ŠKOFIJA MURSKA SOBOTA

Škofijo Murska Sobota je 7. aprila 2006 ustanovil papež Benedikt XVI. Ozemlje murskosoboške škofije je bilo odcepljeno od severovzhodnega dela tedanje mariborske škofije. Prvi murskosoboški škof je postal dr. Marjan Turnšek, ki je upravljanje škofije prevzel 10. junija 2006. Po premestitvi v Maribor je bil za njegovega naslednika 28. novembra 2009 imenovan dotedanji mariborski pomožni škof dr. Peter Štumpf.

 

VOJAŠKI VIKARIAT

Delo pripadnikov Vojaškega vikariata temelji na zgodovinskih izkušnjah in bogati tradiciji, ki je slovenski narod gmotno, narodnostno ter duhovno vzgajala in dvigala. Letnica v simbolu (745) nas povezuje s krstom prvih karantanskih knezov Gorazda in Hotimirja.
Dan Vojaškega vikariata praznujemo 21. septembra, ker je bil na ta dan leta 2000 podpisan prvi sporazum, temelj rednega dela. Delo na področju duhovne oskrbe sega v čas osamosvojitvene vojne. V sestavo TO je bil vpoklican tudi tedanji ljubljanski stolni kaplan dr. Jože Plut. Štiri projektne skupine so pripravljale pravne in praktične podlage za začetek rednega zagotavljanja duhovne oskrbe v slovenski vojski. Na podlagi Ustave RS in mednarodno sprejetih splošnih človekovih pravic sta bila podpisana sporazuma med Vlado RS in Slovensko škofovsko konferenco za Katoliško cerkev ter Evangeličansko cerkvijo. Urejata gmotno oskrbo in kadre. Tako kot v vojskah zahodnih držav in članicah Nata je bila tudi pri nas sprejeta odločitev, da je treba vojaku ponuditi oporo na vseh področjih njegovega življenja. Uvedba redne duhovne oskrbe je dobila pravno podlago tudi v Zakonu o obrambi, Zakonu o službi v SV in v Pravilih službe. Konkretno delovanje urejata pravilnik o zagotavljanju duhovne oskrbe in Ukaz o organizaciji vojaškega vikariata. Duhovno oskrbo med uniformiranimi državljani v Sloveniji podpira Društvo sv. Modesta, ki sodeluje pri organizaciji dogodkov, kot so srečanje družin, dan Vojaškega vikariata, romanja h koreninam naše kulture in vere itd.
Vojaški vikariat redno zagotavlja duhovno oskrbo pripadnikom Slovenske vojske (SV) ter njihovim družinskim članom in s tem omogoča življenje pripadnikom SV, skladno s temeljnimi človekovimi pravicami – pravico do življenja v skladu z vestjo, prepričanjem ali vero in možnostjo izpovedovanja vere zasebno in javno, osebno ter skupaj z drugimi.
Prvi vojaški vikar je bil dr. Jože Plut (2000–2015), od leta 2015 to službo opravlja Matej Jakopič. V letu 2015 je v sklopu Vojaškega vikariata delovalo 9 oseb (6 pastoralnih asistentov in 3 vojaški duhovniki), v sklopu Policijskega pa en duhovnik.

____________

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2017) 04, str. 58.

Kategorija: Priloga

Ste na TV Slovenija 1 že zasledili novo oddajo o spolnosti z naslovom Slovar spolne vzgoje?
Če oddaje ne poznate, sem skoraj prepričana, da bo to prva stvar, ki jo boste vtipkali v spletni brskalnik po branju tega članka. Spolnost vedno dobi našo pozornost, ne glede na to, iz kakšnega zornega kota nanjo gledamo. Pa da vam prihranim odvečno brskanje – v uvodu predstavitvenega članka na MMC o oddaji izvemo tole: Informiranje, izobraževanje in ozaveščanje o človekovi seksualnosti je še vedno tabuizirano. V številnih evropskih državah, tudi v Sloveniji, ni celovite in sistematične spolne vzgoje, ki bi mladim odpirala prostor za iskrene pogovore o njihovih občutkih. Ne le varna, temveč tudi osrečujoča spolnost je pomemben del življenja, zato smo se združili ustvarjalci iz kar treh držav (Slovenija, Hrvaška, Romunija) in pripravili video Slovar spolne vzgoje.
Pa naj začnem s tem, s čimer se strinjam: Povsem se strinjam, da je informiranje, izobraževanje in ozaveščanje o spolnosti še vedno tabuizirano. Ob prebiranju vrstic, da je tudi osrečujoča spolnost pomemben del življenja, bi lahko celo zaploskala. Pa vendar! Še preden sem kliknila na prvo izmed oddaj iz serije, sem v trebuhu začutila ogromno kepo, da tale vsebina ne bo nekaj, kar bi pomagalo pri gradnji srečnih razmerij in srečnih oseb ter posledično tudi osrečujoče spolnosti. Ko sem gledala oddajo, sem se spraševala, kaj naj sploh zapišem v komentar. Naj se spustim v polemiko glede Tinder spolnih doživetij? Naj komentiram grafiko v uvodni špici? Naj se obregnem ob sugestivne pomežike in drugo neverbalno komunikacijo voditelja? Nič od tega ne bi zajelo bistva, ki je zgrešeno že v samem jedru.

PORABNIŠKA MISELNOST
V uvodu ene izmed epizod simpatični voditelj pove: »Na spletnih aplikacijah lahko vsak poišče tisto, kar si želi doživeti v spolnosti ali intimnih razmerjih. To je del tega, čemur bi sociologi rekli permisivna seksualna kultura. Znotraj soglasja je dovoljeno vse.«
Ne samo, da gre za permisivno seksualno kulturo, ampak gre za spolno kulturo, ki jo je v vseh porah prežela porabniška miselnost. Porabniško logiko nam je iz oblek, hrane, filmov, doživetij in vseh ostalih stvari, ki jih lahko kupimo, uspelo razširiti tudi na odnose in ljudi. Postali smo porabniki prijateljstev, srečanj in tudi spolnosti.

HIPERPORABNIŠKA SPOLNOST
Hiperporabniška družba nas je vzgojila v stopnjevanje užitka. Stvar ali osebo vzamem, jo uporabim ter, ko mi preneha dajati užitek, zavržem.
Oddaja je preprost rezultat, kako je porabniška miselnost ugrabila tudi spolnost in človekovo dostojanstvo. Voditelj se mi šarmantno in sugestivno nasmehne, da se v spolnosti res sme vse ter da je v tem iskanju užitka vsa fora! Tako bom stopnjevala užitek, preizkušala vse sorte različnih oblik, da vidim, kaj mi paše, in to potem ponavljala v nedogled. S kakšnim ciljem? Da bom po letih prakse v iskanju užitka in zgolj užitka ugotovila, da sem še bolj nesrečna, kot sem bila? Ne samo to – ugotovila bom, da se je tudi ves užitek izrodil in da so mi v tisti mladinski oddaji pred leti natvezili bedarije, ker sem poskusila vse, pa še vedno nisem srečna in tudi spolnost ni takšna, da bi me osrečevala, saj spolnost v porabniškem duhu ne more osrečevati.

UŽITEK, LOČEN OD OSEBE
Užitek smo ločili od osebe. Oseba postane par čevljev, ki so nam atraktivni nekaj dni – potem pa si moramo za isti užitek kupiti nove. Ni velike razlike – ali gre za par čevljev ali osebo, imamo jo, dokler nam prinaša zadovoljstvo. Znašli smo se v tiraniji: TAKOJ in ZDAJ! V tem poveličevanju boga užitka smo ugotovili, kako težko prenašamo prikrajšanost. Nezaslišano je, da naša želja ne bila uslišana! A v tem preobilju spolne ponudbe naše kulture se človek znajde v notranjem razpoloženju še večje osamljenosti. Če užitek odrežemo od njegovega vira – torej od osebe, ga obsodimo na to, da se bo zelo hitro izčrpal.
Če ga želimo ohranjati na isti ravni, mora biti spodbuda čedalje večja – ali se gradi na vedno bolj ekstremnih dražljajih (vedno ekstremnejše spolne prakse) ali na tem, da naredimo spremembo v naboru in prehajamo od enega vira k drugemu (od enega spolnega partnerja k drugemu). Vedno je rezultat enak – prizadevanje za užitek zelo hitro pripelje v razočaranje navajenosti, dolgočasja ali v zasvojenost, kjer gre za izgubo svobode v razmerju do užitka.
Privlačni voditelj nam obljublja srečo, tonemo pa v vse večjo žalost in notranjo praznino! Kako to? V resnici ne bi smeli biti presenečeni. Hlepenje za užitkom poraja prikrajšanost, navajenost in na koncu zasvojenost. Nikoli ne pridemo na ciljno črto izpolnjenosti. Poleg tega pa prizadevanje za užitek protislovno zmanjšuje občutje užitka. Bolj kot se osredotočam na užitek, bolj se oddaljujem od svojega cilja, da bi bila srečna. In če se osredotočim v samo spolnost, ki je središčna točka tega članka – v njej doživljam manj užitka ali pa ta postane izredno nezanesljiv.
Namesto da bi torej zaploskala, kako pomembna je osrečujoča spolnost, ji lahko s takimi navodili za uporabo pomaham v slovo. Ne samo, da promovirani porabniški odnos ne zagotavlja osrečujoče spolnosti, temveč jo celo preprečuje, saj človeka narcistično usmerja vase in v njem razpihuje želje, ki ga ne bodo notranje izpolnile.

KAKŠEN PA BI BIL PRAVILEN ODGOVOR?
Pa vendar je tu spodletelo tudi nam – potrebujemo mesta, kjer se lahko tudi mladi kristjani iskreno in brez obsojanja pogovarjamo o spolnosti. Povsem se strinjam, da je ta pogovor iz naše krščanske družbe odgnan. Mesto je prazno in ga z največjo lahkoto zavzame nek simpatičen voditelj, ki prodaja povsem neuporabne, pa četudi privlačne ideje o tem, kaj nam bo prineslo srečo v spolnosti.

KAJ PA JE POT DO OSREČUJOČE SPOLNOSTI?
Zelo preprosto: logika daru. Osrečujoča spolnost je sad povsem nasprotne logike, kot je logika porabništva – to je logika daru.
Na prvem mestu nas logika daru vabi, da smo hvaležnosti za to, kdo smo, takšni, kot smo. Bolj kot bomo hvaležni za to, kdo smo, manj bomo dovzetni za izpraznjujoče vedenje v iskanju potrditve. Občutek, da smo okej takšni, kot smo, nas bo manj gnal k temu, da se moramo polniti z občutki užitka, ki dajejo le začasno zadovoljitev.
Dinamiko daru lahko povzamemo v treh besedah:

• prejmem – hvaležen sem za to, kar sem prejel, in da je to zastonjski dar nekoga
• sprejmem – občutim ljubezen, ki je navdihnila tega, od katerega sem dar prejel, in se me dotakne
• dam – želim odgovoriti z ljubeznijo

Ko to »prevedemo« na spolnost, dobimo protistrup porabniški spolnosti. Takšna spolnost postane osrečujoča in krepi razmerje, namesto da bi ga razdirala, ter na koncu koncev vodi v občutek sreče – tiste prave, ki jo začutimo kot izpolnjenost.

HREN, Agata (televizijski odmev), Ognjišče (4) 2022, str. 80-81.

Kategorija: MP odmev

Aprilsko številko boste dobili v dneh priprave na veliko noč. Upam, da vam bo tudi branje v njej pomagala k globlji duhovni pripravi. Tudi v Ognjišču nismo mogli mimo vojne v Ukrajini. V upanju, da bo Gospod, ki je po vstajenju prinašal mir svojim učencem, naklonil mir tudi krvaveči Ukrajini, vam predstavljamo versko podobo te velike slovanske države. V pogovoru nam jo odstira dr. Aleš Maver. Vojne v Ukrajini se dotika tudi rubrika Naši preizkušani, kjer predstavljamo stoletnico, Marijino sestro Emilijo Mramor. Njihove sestre delujejo v tej trpeči državi in v tem času skušajo lajšati trpljenje zlasti beguncev.

Po veliki noči se začnejo tudi birme in pozneje prva obhajila. Zato vam že v tej številki v posebni prilogi predstavljamo nekaj knjig in darilnih izdelkov za ta dva zakramenta pa tudi za zakramenta krsta in poroke. Sedanja priloga (Srečanja, ki zaznamujejo življenje) na 12 straneh je samo ‘predhodnica’ posebnega kataloga. Tega bomo priložili majskemu Ognjišču, ki ga boste prejeli ob koncu aprila. Naj nas obe prilogi spodbudita, da bomo za darila izbirali dobre knjige in kvalitetne darilne izdelke, ki bodo pomagali k duhovni rasti.

V postnem času odmevajo tudi pojmi kot so trpljenje, žalost, bolečina. S temi čustvi in stanji se vsakdo prej ali slej sreča, pomembno je, kako jih vključimo v svoje življenje, zato tokrat nekaj več o odkrivanju poti trpljenja in kakšno rešitev nam za naše življenje ponuja Kristusov zgled.

Pri razumevanju naše vere pogosto trčimo na vprašanje, kdo je naš Bog in s kakšnim namenom nas je ustvaril. Naš letošnji sogovornik p. Vinko Škafar tokrat razmišlja o tem, kako je cilj vsakega človeka v božjih očeh ta, da bi bil odrešen in predstavlja sporočilo odrešenja skozi velikonočno skrivnost.

Mesec april bo precej politično obarvan, ker bo v njem potekalo zadnjih 30 dni predvolilne kampanje. Predstavljale se bodo stranke, različni kandidati, priča bomo soočenjem. Kaj pričakovati od letošnje predvolilne kampanje pred volitvami za državni zbor, smo se pogovarjali s prof. dr. Matevžem Tomšičem, sociologom, univerzitetnim predavateljem in publicistom.
V mladinski prilogi smo pripravili tudi odziv na novo oddajo o spolnosti za mlade z naslovom Slovar spolne vzgoje, ki na žalost preko televizijskih ekranov vzgaja za nesrečno spolnost, v kateri je po mnenju avtorjev oddaje dovoljeno vse, za kar se dobi privoljenje. Oddaja podaja vzorec, kako je tudi spolnost prežeta s potrošniško miselnostjo, kjer se ravnamo po principu uporabi in odvrzi.

Med ogledovanjem priloge s knjigami in darilnimi izdelki, primernimi ob prejemu zakramentov, boste gotovo opazili novost: Sveto pismo iz blaga, nekakšno ‘mehko’ Sveto pismo za otroke, s kratkimi zgodbami ‘za lahko noč’. Vesel sem, da vam lahko naznanim izid nove knjige iz Zbirke zgodbe za dušo: Zgodbe za veselje do življenja. Zgodbe v 14. knjigi zbirke Zgodbe za dušo nas opomnijo, da so za pristno veselje potrebni služenje, odkrivanje notranje sreče, molitev in ljubezen v družini, prav tako odpuščanje, usmiljenje in trdna odločenost, da živimo za nekoga. Več o knjigi, ki izide konec marca, si lahko preberete na str. 105. Velikonočne voščilnice pa si lahko ogledate na str. 31.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 4, str. 4.

Kategorija: Beležnica