Že tri leta se trudim, da bi prebolela svojega fanta, s katerim sem se razšla. In še vedno ga nisem pozabila. Še vedno se vsak dan spominjam najinih lepih trenutkov, ki sva jih preživela skupaj v mišljenju, da sva si usojena. Potem pa je bilo vsega veselja konec.
Od takrat sem popolnoma na tleh. Vsak dan, odkar sva s fantom prenehala hoditi, Boga prosim, naj mi pomaga, da ga prebolim. Ampak še zmeraj ga nisem. Tako se sprašujem, ali Bog sploh hoče pomagat trpečim. Saj bi razumela, če bi to trajalo pol leta, samo tri leta je res ogromno! Vmes si je on že našel punco, s katero sta srečna, jaz pa še vedno tu trpim. Hotela sem, da bi ostala prijatelja in tudi on je v to privolil, ampak po dveh mesecih so se odnosi ohladili. Nikoli me ne pokliče, nikoli nisva šla na kavo in klepet. K maši ne hodi več, pa čeprav je bil zelo pobožen, ko sva bila skupaj. Vsako nedeljo sva bila pri maši, celo pela sva v cerkvenem pevskem zboru. Zdaj je čisto drug, ampak jaz ga še vedno ljubim.
Kako naj bom prepričana, da mi Bog hoče pomagati, če še vedno ne vidim rezultata po toliko časa?
Doroteja

Srcu se ne da ukazovati, pravi pregovor. To je sicer res, imamo pa tudi razum. Naš razum ima sposobnost, ki ji pravimo spomin. Veš, da imajo spomin tudi računalniki, saj si to svoje pismo napisala na računalnik in ga poslala po elektronski pošti. Toda naši možgani imajo veliko bolje urejen spomin. Res je, da ga ne moreš kar izbrisati, kot v računalniku, in ga ni več, vendar pa tudi ne ostane za večno, ker bi sicer bil naš možganski računalnik kmalu prepoln. Urejen je tako, da spomin »obledi« in sčasoma povsem izgine. Važni dogodki, zlasti tisti, ki so nas močno čustveno zaznamovali, pa ostanejo veliko časa »na površini«. Vsakokrat, ko se teh dogodkov spomnimo, ponovno oživijo. Če hočeš torej pozabiti na svojega fanta, ne smeš misliti nanj. Tvoji možgani morajo dobiti nove, sveže podatke, ki morda ne bodo tako čustveno močni, kot je bilo tisto, ki ga opisuješ, pa vendar bodo počasi potisnili iz spomina to, kar te moti. Lažje je to napisati in svetovati, kot pa storiti. Naj ti to ne vzame poguma. Moraš imeti toliko modrosti, da ta spomin ne bo ovira, da živiš dalje in iščeš drugačne rešitve. Ne da se živeti od spominov, ki jih sicer moramo ohranjati (spomin na starše, na domače, na prijatelje ...), ker naše življenje bogatijo.
Prositi Boga, da ti pomaga, je pametno in potrebno, saj nam je Jezus obljubil, da nam bo dal, karkoli ga prosimo v njegovem imenu. Moramo pa tudi sami nekaj storiti v to smer, Bog noče delati namesto nas, hoče nam pomagati, če smo si tudi sami pripravljeni pomagati. Mislim, da je zate in zanj dobro, da te fant ni več klical po telefonu, da ne povabi na kavo, ker bi s tem še bolj krepil tvoja čustva in sanje, ki niso uresničljive. Mislim, da ni mogoče in nima smisla biti prijatelj z osebo, s katero si bila nekoč močno čustveno povezana.
Pišeš, da tvoj bivši ne hodi več k maši, to pomeni, da je neznačajen. Tudi to ti lahko dá misliti, da ni bil njegov »odhod« prav velikega obžalovanja vreden. Morda ti je Bog s tem, da te noče uslišati, naredil veliko uslugo. Bog ve, koliko razočaranj te je obvaroval. Bolj kot v ljudi moramo zaupati v Boga, ki nas ne bo nikdar razočara in ne zapustil, če mi ne bomo njega. Vsekakor ti bo bolj poglobljena vera lahko veliko pomagala, da svojega življenja ne zapravljaš. Bog ima s teboj lepe načrte, vendar se moraš nehati ozirati nazaj. Glej naprej; kaj lahko narediš dobrega, in ne bodi žrtev preteklih čustev, ki te ovirajo, da bi živela čim bolj polno svoje sedanje življenje in se vestno pripravljala na bodoče.

Bole Franc (oče urednik), Pisma. Ognjišče (2009) 07, str. 70

V Svetem pismu zapovedi ne živijo same zase, ampak so del nekega odnosa, nekega razmerja. Gospod Jezus ni prišel, da bi Postavo odpravil, ampak jo dopolnil. Obstaja ta odnos zaveze med Bogom in njegovim ljudstvom. Na začetku 20. poglavja Druge Mojzesove knjige beremo – in to je zelo pomembno: »Tedaj je Bog govoril vse te besede.« Zdi se kot uvod, kakor navadno, toda v Svetem pismu ni nič nepomembnega. Besedilo ne pravi: “Bog je izrekel te zapovedi”, ampak “deset besed”. Izraz ‘dekalog’ pomeni prav to. Vendar pa imajo obliko zakonov, objektivno so zapovedi. Zakaj torej sveti pisatelj prav tukaj uporablja izraz “deset besed”? Zakaj? In ne pravi “deset zapovedi”?
Kakšna je razlika med ukazom in besedo? Ukaz je sporočilo, ki ne terja dialoga. Beseda pa je bistveno sredstvo odnosa kot dialoga. Bog Oče ustvarja po svoji besedi in njegov Sin je Beseda, ki se je učlovečila. Ljubezen se hrani z besedami, tako tudi vzgoja ali sodelovanje. Dve osebi ki se ne ljubita, ne moreta navezati stikov. Kadar nekdo govori našemu srcu, nismo več osamljeni. Sprejmemo besedo, se med seboj povežemo. In zapovedi so besede Boga: Bog se razodeva v teh desetih besedah in pričakuje naš odgovor.
Nekaj drugega je prejeti ukaz kot pa dojeti, da nekdo skuša govoriti z nami. Dialog je veliko več kot sporočanje neke resnice. Lahko vam rečem: “Danes je zadnji dan pomladi, vroče pomladi, ampak danes je zadnji dan.” To je resnica, ni pa dialog. Če pa vem rečem: “Kaj mislite o tej pomladi?”, začenjam dialog. Zapovedi so dialog. Pogovor nastane iz veselja nad govorjenjem in zaradi nečesa dobrega, kar si s pomočjo besed sporočajo tisti, ki se ljubijo.
Poglejmo, kaj se je zgodilo na začetku. Skušnjavec, hudič hoče prevarati moža in ženo s tem: hoče ju prepričati, da jima je Bog prepovedal jesti sad drevesa dobrega in hudega zato, da bi mu bila podložna. Izziv je bil prav ta: ali je prvo pravilo, ki ga je Bog dal človeku, ukaz despota, ki prepoveduje in prisili, ali pozornost očeta, ki skrbi za svoje malčke in jih varuje pred samouničenjem? Je beseda ali ukaz? Med vsemi lažmi, ki jih kača govori Evi, je prišepetavanje o ljubosumnem božanstvu – “Ni res, Bog je vama nevoščljiv” – posesivnem božanstvu – “Bog noče, da bi bila vidva svobodna”. Dejstva so na dramatičen način pokazala, da se je kača lagala, verjela sta ji, ko je besedo ljubezni prikazala kot ukaz.

Človek stoji pred tem razpotjem: ali me Bog z vsem tem posiljuje, ali ljubeče skrbi zame? Ali so njegove zapovedi samo zakoni, ali vsebujejo besedo, ki skrbi zame? Ali je Bog Gospodar ali Oče? Bog je Oče: nikoli ne pozabite tega. Tudi v najtežjih okoliščinah pomislite, da imamo Očeta, ki ljubi vse. Ali smo podložniki ali sinovi? Ta boj v nas in zunaj nas se bije nenehoma. Tisočkrat moramo izbirati med miselnostjo sužnjev in miselnostjo sinov. Ukaz daje gospodar, Bog nas nagovarja z besedo.

Kateheza papeža Frančiška o Božjih zapovedih pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra 20. junija 2018

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 31.

tema meseca

Avtistični otroci

priloga

Zgodbe Plečnikovih ljubljanskih cerkva

gost meseca

Rafko Klemenčič, odgovoren za pastoralo družin

Preberite več: Avgust 2022

Rodica in Črna prst se dvigata vsaka na svojem koncu grebena Spodnjih Bohinjskih gora, nad Bohinjsko Bistrico na bohinjski in Stržiščem na primorski strani.

Preberite več: Rodica (1965 m) in Črna prst (1844 m)

Zamisel Triglavskega narodnega parka, ki nas vabi na obisk posebej v teh poletnih mesecih, je stara že nad sto let. Pobuda Albina Belarja iz leta 1908 je bila uresničena leta 1924, ko so naravoslovci dosegli, da je bila Dolina Triglavskih jezer zavarovana kot Alpski varstveni park. Med najbolj vnetimi zagovorniki je bil Fran Jesenko, prvi profesor botanike na Univerzi v Ljubljani. V svojem navdušenju ga je imenoval kar Triglavski narodni park, čeprav je bil Triglav še zunaj tedanjega parka, ki mu je poleti 1924 skupaj s svojimi študenti začrtal meje. Predstavil ga je v časniku Jutro 30. maja 1926. Omenil je prizadevanja mnogih držav, da bi varovale nekatera svoja področja kot “prirodne rezervate, kjer se razvija favna in flora brez vsakega kulturnega vpliva – kjer živi in raste vse tako, kakor je Bog dal, nedotaknjeno, neokrnjeno, v svojem naravnem razvoju in v svoji naravni lepoti. Imenujejo se narodni parki, ker so v resnici last celega naroda”.

“ŽIVLJENJE TVOJE SLAVOSPEV JE DELU”
Tako je v svoji pesmi V spomin profesorju Jesenku ob njegovi tragični smrti zapisal pesnik Anton Debeljak. Fran Jesenko se je rodil 14. marca 1875 v obrtniški družini v Škofji Loki. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, po maturi je odšel na Dunaj, kjer je študiral naravoslovje. Leta 1900 je doktoriral z disertacijo Odnosi med jakostjo svetlobe in anatomsko zgradbo asimilirajočih organov. V študijskih letih je prejemal štipendijo deželnega predsedstva Kranjske, po končanem študiju pa se je preživljal z inštrukcijami na Dunaju, na Češkem, v letih 1904–1908 pa v Egiptu, kjer je na pobudo dunajskega botaničnega društva raziskoval floro v dolini Nila. Zatem je do začetka prve svetovne vojne deloval na dunajski visoki šoli za kulturo tal. V teh letih si je pridobil ugled z raziskavo genetike križanca med pšenico in ržjo. Strokovno se je izpopolnjeval v Parizu in Stockoholmu. Prepotoval je skoraj vso Evropo ter govoril in pisal šest jezikov, še več pa jih je obvladal pasivno. Med vojno je bil na fronti kot konjeniški častnik, ob padcu s konja si je poškodoval lobanjo in posledice je čutil do konca življenja. Po vojni je nekaj časa predaval na zagrebški univerzi, od leta 1920 pa na ljubljanski, kjer je bil 17. aprila 1921 imenovan za rednega profesorja za botaniko. Nadaljeval je raziskave o genetiki žit. Na ljubljanski univerzi je predaval skoraj trinajst let; v tem času ni objavil nobenega znanstvenega članka, pač pa je organiziral botanični inštitut ter bil učitelj prvim biologom, diplomiranim na naši univerzi. Svoje fante je navdušil za lepoto gora in urejanje Triglavskega narodnega parka. Ko jim je 12. julija 1932 tja gor nesel hrano in druge stvari, je nesrečno omahnil in dva dni zatem umrl. Njegove zadnje besede so bile: »Težko je pustiti delo!«

ŽELEL JE KMETOVALCEM POMAGATI
V znanstvenem svetu si je Fran Jesenko pridobil ime in ugled, ko mu je po dolgoletnem vztrajnem delu uspelo pridobiti plodne križance med pšenico in ržjo. Do leta 1912 je bil Jesenko asistent pri svojem profesorju Gustavu Czermaku na dunajski Visoki šoli za kmetijstvo, kjer se je usposobil za privatnega docenta botaniške genetike. V ta leta spadajo njegovi izsledki s poskusi križanja rži in pšenice. Na mednarodni konferenci za genetiko v Parizu leta 1911 jih je predstavil učenemu zboru. Boris Štupar, časnikar Jutra, je ob njegovi smrti zapisal, da je po končanem referatu k Jesenku pristopil ruski učenjak Meister, ga objel in rekel: »Vam se je torej posrečilo uresničiti moje življenjske sanje!« Nemški znanstveni tisk je to odkritje čudovite skrivnosti narave pripisalo profesorju Czermaku. Strokovna debata je nedvomno dokazala, da je to sad vztrajnega dela našega raziskovalca, ki se ni ustavil. Četrti rod tega križanca pšenice, ki ga je vzgojil, ima dolg klas z devetdesetimi zrni, je odporen proti boleznim in pozebi ter daje izvrstno moko. To je pokazal na kmetijski razstavi v Ljubljani leta 1928. Svoje raziskave je nadaljeval do svoje smrti. Z njimi je želel kmetovalcem pomagati pridelati več in bolj kakovostne pridelke.
Po njem se imenujejo najvišja priznanja za dosežke na področju biotehniških ved v Sloveniji, ki jih Biotehniška fakulteta podeljuje od leta 1973. Podelijo se tri nagrade: Jesenkova nagrada za življenjsko delo, Jesenkova nagrada za najboljšega diplomanta doktorskega študija in Jesenkova nagrada za najboljšega diplomanta magistrskega študija.

NJEGOVA BUDNICA: “NAJLEPŠA JE MLADOST”
Leta 1924 je bila Dolina Triglavskih jezer zavarovana kot Alpski varstveni park. Nekateri domačini so se sklicevali na pašne pravice in še naprej tam pasli. Jesenko se je v svoji predstavitvi parka skliceval na botanične, geološke in zoološke dragocenosti v okolišu planin. Zapis je sklenil s prepričanjem, da bodo nadaljnje raziskave odkrile še mnogo večjo vednost o živi in neživi naravi parka, njegov pomen za izobraževanje in navsezadnje za estetsko uživanje, kar bo končno prepričalo tudi Bohinjce, ki “bodo zadovoljno gledali, kako uživajo domačini in tujci krasoto tega planinskega sveta, ki je neposredno nad njih vasjo”, s čimer bo popolnoma dosežen namen zagovornikov varovanja in bo “to krasno ozemlje v pravem pomenu besede naš Triglavski narodni park”. Ugledni botanik Viktor Petkovšek, v letih 1927–1932 Jesenkov študent, je zapisal: »V poletnem času smo vsako leto odhajali, včasih za ves mesec, k Triglavskim jezerom, kjer je najel profesor za študente lovsko bajto pri VI. jezeru. Vendar tu za lenuharjenje ni bilo časa, kajti že zgodaj zjutraj je pred kolibo zadonela profesorjeva pesem budnica: “Zato pa rečem jaz, najlepša je mladost …” Kmalu potem smo bili ob lepem vremenu že na poti proti Lepi Špici, Kanjavcu, Bogatinu, Lanževici ali Pršivcu in se pozno popoldne utrujeni in lačni vračali v ‘hišo Jesenkovo’.« 12. julija 1932 se je profesor Fran Jesenko čez Komarčo odpravil k svojim študentom, toda do njih ni prišel. Po usodnem padcu je dva dni zatem v bolnišnici umrl, 16. julija so ga na pokopališču v Stari Loki položili v grob njegovih staršev.

S. Čuk, Fran Jesenko (1875-1932): Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2022), 36-37.

Pred desetimi leti je skoraj tisoč mladih Slovencev in Slovenk romalo na Svetovni dan mladih v Madrid. Samo iz dekanije Nova Cerkev jih je v Španijo na srečanje s papežem Benediktom XVI. odšlo trideset. Dvajsetletno dekle iz Vitanja je na pot vzelo svojo harmoniko, drugi pa smo obljubili, da bomo na instrument pazili in ga nosili po vročih španskih ulicah.
Nepozabno. Najprej v južnošpanskem mestu Cartagena, nato v Madridu. Nepozabno je bilo videti večjo skupino domačinov iz Cartagene, med njimi tudi upokojencev, ki jih je slovenska mladina pred cerkvijo sv. Fulgencija enkrat po večerni maši učila osnovnih korakov polke in valčka. Pa Cartagena z vidika zgodovine glasbe ni kar nekaj. Je eden izmed krajev, kjer se je rodil znameniti flamenko, ki je pesem, kitarska glasba in ples. Podobno kasneje v Madridu. Na osrednjem trgu Puerta del Sol se je nek večer največ ljudi zbralo okrog slovenske zastave in migalo ob zvokih slovenske harmonike, pa so tam blizu postavali tudi Brazilci, ki so na bobne igrali svoje prikupne ritme.
Nekaj let zatem sem bil v eni izmed štajerskih gostiln priča sorodnemu harmonikarskemu prizoru. Neki nadarjen mladenič je ob šanku spontano igral Avsenikove, Slakove, Lesjakove, nekaj domačinov je spontano pelo. Bilo je vroče, harmonikar se je precej znojil. V lokal je vstopila gospa, Srbkinja, ki živi v Sloveniji. Navdušeno je opazovala dogajanje, pozorno poslušala glasbo in petje, nato pa se prva spomnila in navzoče podučila, kaj je v takih trenutkih prav storiti. Vzela je prt, obrisala znoj s harmonikarjevega obraza, za njegov instrument pa zataknila dvajset evrov.
Nauk teh prizorov s slovensko harmoniko je zelo preprost: ljubi Slovenci, če hočete, da vas drugi narodi spoštujejo in imajo radi, najprej vi imejte radi sami sebe. Če vi veste, kaj ste, bodo to vedeli tudi drugi. Če vi ne veste, kaj ste in od kod prihajate, tega tudi drugi narodi ne bodo vedel. In še to: kdaj vam bo šele tujčeva tenkočutnost povedala, kako dragoceni ste v tem, kar ste.
Pred desetimi leti bi lahko v Španijo šli le s kitarami, ki jih ni težko tovoriti. Igrali in peli bi lahko le znane mednarodne duhovne pesmi, recimo John Brown je mrtev sred’ prerije obležal. Na Puerta del Sol bi se lahko usedli na tla in zapeli Dylanovo Knockin’ On Heaven's Door. Lepo bi bilo. Tudi to nepozabno.
V globalnem svetu je namreč pomembno obvladati nekaj globalnih manir. Krepost in veščina je, če na srečanju z drugimi narodi znamo zapeti pesmi iz skupnega svetovnega fonda, krščanskega in splošnega. Še lepše je, če druge narode presenetimo in se naučimo kaj specifično njihovega. Na primer, nekateri romarji iz novocerkovške dekanije smo se med dolgo avtobusno vožnjo na jug Španije naučili zaigrati in zapeti energično špansko pesem El Porompompero. Lahko si predstavljate, kako zelo smo ganili domačine, ko smo jim jo zapeli.
Toda če ob vsem tem skrivamo svoje ali se ga celo sramujemo, nismo storili nekega posebno dobrega dela. Danes je tako ali tako nevarno, da globalistični valjar pomendra, kar je majhnega in lokalnega. Poleg tega je moč znotraj posameznih skupnosti naleteti na ideologizirance, ki jim smrdi, kar je domače, ljudsko, tipično narodno. Majhno, lokalno, ljudsko je tako venomer pod pritiskom velikega, globalnega, umetelnega.
Ne rečemo, da je harmonika edinozveličavno znamenje slovenske kulture. Daleč od tega. Tudi Laibachov temačni bum-bum predstavlja slovensko kulturo. Je pa harmonika nekaj zelo našega. Spretni prsti pohorskega dekleta so pokazali, da se slovenski harmoniki celo v rojstnem kraju flamenka ni treba sramežljivo umikati v ozadje. Prt, s katerim je Srbkinja v oni štajerski gostilni obrisala potno čelo slovenskega harmonikarja, priča, kako te bodo cenili drugi, če se boš cenil sam.

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 3.

Nežne barve mavrice,
žareče oči otroka,
topel smehljaj na obrazu,
valujoče žitno polje.
kristalno čisti izvir,
pisan koralni greben,
opojno dišeč bezgov grm,
tihi žar prijateljstva,
glasna igra srečnih otrok,
očarljiv cvet orhideje,
beli pajčolan šumečih slapov,
skrbno izbrušeni biseri,
nežno ljubeči obraz matere,
blagi nasmeh odpuščanja,
kipeča rdečina paradižnika,
sončni zahod v gorah,
božajoč dotik ljubeče roke,
krošnje mogočnih dreves –
vse to so prstni odtisi Boga.

WALLHOF, Hans. (Pogled v nebo). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 7, str. 41.

Ob zlatem jubileju Ognjišča je nastala knjižica z izbranimi molitvami zadnjih dvajsetih let. »Prava molitev mora biti ponižna, saj je pogovor revne stvari s Stvarnikom; zaupna, ker verujemo, da je Stvarnik naš ljubeči Oče; vztrajna, ker je znamenje zvestobe; in zbrana, ker je izraz spoštovanja prosilca do Dobrotnika. Molitev je lahko prošnja, zahvala, lahko tudi češčenje, občudovanje Božje lepote, dobrote in veličine,« je zapisal knjigi na pot Silvester Čuk, ki molitve od vsega začetka izbira, prevaja in pripravlja.
Lepo pravilo za kristjanovo molitev je dal francoski zdravnik in spreobrnjenec Alexis Carrel. V svoji knjigi o molitvi je zapisal: »Da prav moliš, je odvisno od tega, kako živiš. Da prav živiš, je odvisno od tega, kako moliš.« To se zdi na prvi pogled začaran krog, vendar ni tako. Te besede hočejo povedati, da mora prava molitev izhajati iz življenja in naše življenje oblikovati. Naj tako usmerjajo naše misli in dejanja tudi molitve iz pričujoče knjige.

pripravlja: Marko Čuk

Julij je prvi poletni mesec, mesec počitnic in dopustov. Zato smo vam pripravili tudi nekaj poletnega branja v upanju, da boste v tem času lahko vzeli v roke kakšno knjigo po ugodnejši ceni. Lahko jo tudi komu podarite. V poletni ponudbi na str. 72–73 je deset parov knjig. Lahko rečemo za vse okuse in starosti. Ob naročilu boste prejeli tudi privlačne nagrade.

Poleti navadno pridejo na zaslužen dopust v domovino tudi misijonarji. Nekateri pridejo “na dopust” za stalno, ker se upokojijo. Enega izmed njih vam predstavljamo kot tokratnega gosta meseca. Misijonar Jože Mlinarič je bil deležen tudi pomoči, ki jo zbiramo pri Ognjišču v akciji Za srce Afrike. Več o tej akciji pa v prihodnji številki.

Mnogi se poleti odpravijo v naravo. Upam, da kot kristjani v lepoti stvarstva občudujejo Stvarnika. Naravne zakone je proučeval tudi redovnik Gregor Mendel. Letos obhajamo 200-letnico njegovega rojstva, zato ga na kratko predstavljamo v rubriki Pričevanje. Kot znanstvenik je s križanjem rastlin in odkritjem genetike prispeval k boljšemu življenju ljudi. Podobno je storil tudi slovenski naravoslovec Fran Jesenko, ki se nam predstavlja v Obletnici meseca.
Drugi pa poleti raje občudujejo umetnostne spomenike. Ti bodo v tej številki prišli na svoj račun, saj bodo na desetih straneh Priloge našli zanimive namige za izlete po Sloveniji in obisk kakšne Plečnikove cerkve – ali pa bodo zbrani podatki izziv, da raziščete sledi velikega arhitekta v krajih, ki so vam blizu.

Spodobi se, da kot kristjani počitnice in dopust izkoristimo tudi za duhovno rast. O duhovnih vajah smo že večkrat pisali, tokrat pa nekaj več razmisleka mladih, zakaj duhovne vaje potrebujemo, komu so namenjene, kakšen je sploh njihov smisel … O poletnem duhovnem okrepčilo govori tudi članek Katoliške mladine, ki vabi mlade na poletne tedne v Taizé, kjer lahko doživimo živo krščansko občestvo.

O pomembnosti duhovnega poglabljanja govori tudi Vinko Škafar, ki razlaga trojno službo, ki jo prejmemo s krstom, posebej razloži pomen naše duhovniške službe. Posebej poudari, da Bog od nas ne zahteva nič, česar prej ni omogočil, zato najprej izbere, nato mazili in potem nas pošlje. In pošilja nas vse v svoj vinograd, zato je prav, da se tega zavedamo in se tudi duhovno krepimo.

V poletnih mesecih več časa namenimo sprostitvi, se odpravimo kam dlje na izlet in zato uporabimo kolesa ali motorje. S kolesi in motorji je bilo zelo povezano življenje Janeza Puha – enega največjih slovenskih inovatorjev, vizionarjev, ki so s svojimi idejami in delom dobesedno spremenili svet. Zgodbo o njem pripoveduje tudi Puhov muzej, ki smo ga ob 160-letnici njegovega rojstva obiskali na Sakušaku pri Juršincih.

Ko si boste izbirali knjige za poletno branje, tudi v naši poletni akciji, priporočamo novost naše založbe – knjigo Pot k Resnici. Bosanska muslimanka v njej opisuje svoje spreobrnjenje, potem ko je doživljala zavračanje in trpljenje, se je na izreden način srečala z Resnico – Kristusom. Odtlej se posveča nosečim materam, ki bi rade sprejele svojega otroka, pa jih družina ali okolica ne podpira. Vredno branja in posnemanja.

B. Rustja. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 7 (2022), 4.