(ob obletnici rojstva) Ob svoji zlati maši – petdesetletnici duhovništva – leta 1996 je papež Janez Pavel II. napisal knjigo Dar in skrivnost (slovenski prevod, Salve, Ljubljana 1997), v kateri se z veliko hvaležnostjo spominja, kako je Bog vodil njegove korake, da je prišel tja, kjer ga je hotel imeti: kot duhovnika, škofa, papeža – svetnika. Posebej se zahvaljuje svojemu očetu, ki ga je s svojim tihim pričevanjem molivca na tej poti podpiral. »Nikoli nisva govorila o duhovniškem poklicu, toda njegov zgled je bil zame na neki način prvo semenišče, nekakšno malo semenišče.« Več je o mladosti Karola Wojtyłe povedal Jerzy Kluger, njegov sošolec in prijatelj, v pogovoru z italijanskim časnikarjem Gian Francom Svidercoschijem v knjigi Pismo judovskemu prijatelju (Ognjišče, Koper 1994). Iz navedenih knjig zajemamo dragoceno snov za to ‘slavnostno’ prilogo o tem velikem papežu, prvem Slovanu na sedežu apostola Petra, ki je dvakrat prišel k nam, da nas potrdi v veri.

PRVI V RAZREDU, PRVI V GLEDALIŠČU, PRVI V VSEM
Wadowice so bile v dvajsetih letih 20, stoletja podeželsko mestece, oddaljeno kakih šestdeset kilometrov od Krakova. Štelo je dobrih deset tisoč prebivalcev, od tega okoli dva tisoč Judov. Imelo je vse, kar je pomembno: osnovno šolo, moško in dekliško gimnazijo, trgovine in bolnišnico. Središče mesta je bila župnijska cerkev Marijinega darovanja. V tem mestu se je 18. maja 1920 rodil Karol Jožef Wojtyła, sin Karola, upokojenega vojaškega uslužbenca, ki so mu vsi pravili gospod kapetan, in Emilije roj. Kaczorowska, krščen je bil 20. junija. Bil je njun tretji. Prvorojenec Edmund je bil zdravnik v mestu Bielsko in ga je, zelo mladega, pobrala škrlatinka. Za njim je prišla deklica, ki je umrla, še preden se je Karol rodil. 0 svoji starših je zapisal: »Moja hvaležnost velja predvsem mojemu očetu, ki je prezgodaj postal vdovec. Nisem še prejel prvega obhajila, ko sem izgubil mater: imel sem komaj devet let. Zato se ne zavedam jasno prispevka, gotovo velikega, ki ga je ona dala moji verski vzgoji. Po njeni smrti in potem še po smrti starejšega brata sem ostal sam s svojim očetom, globoko vernim človekom. Vsak dan sem lahko opazoval njegovo življenje, ki je bilo strogo. Po poklicu je bil vojščak in ko je postal vdovec, je bilo njegovo življenje nenehna molitev. Zgodilo se mi je, da sem se ponoči prebudil in našel svojega očeta na kolenih, kot sem ga vedno videl klečati v cerkvi.« Karol je obiskoval osnovno šolo na mestnem trgu in bil vedno med najboljšimi v razredu, večinoma najboljši, vendar ni bil nikoli ‘gulež’. Igral se je s sošolci in vrstniki, vendar je znal sredi najbolj napete igre odnehati: “Zdaj se moramo iti učit.” Najboljši prijatelj in sošolec Jerzy Kluger, ki mu je Karol pravil Jurek, on pa njemu Lolek, je pogosto šel pisat domače naloge k njemu v prvo nadstropje hiše nedaleč od cerkve. Stanovanje je imelo tri prostore: dnevno sobo, spalnico in kuhinjo, v kateri je oče svojemu sinu pripravljal zajtrk in večerjo. Kosit sta oba hodila v bližnjo menzo. Karolu je bil oče in mati obenem. Do samega sebe je bil zelo strog, v odnosu do sina pa je bila strogost odveč, saj je bil Karol sam zelo vesten. Ob očetu se je naučil osebne molitve. Ko je obiskoval prvi razred gimnazije, je poučeval verouk kaplan Kazimir Figlewicz. »Po njegovi zaslugi sem se približal župniji, postal sem ministrant in na neki način organiziral skupino ministrantov.« Od tega prvega srečanja pa vse do nove maše je bil ta duhovnik njegov spovednik in duhovni voditelj. Tudi na osemletni gimnaziji je bil med najboljšimi učenci in kot tak je bil pogosto govornik na šolskih proslavah in praznovanjih. Veliko je bral, tudi zelo zahtevno čtivo. Ogreval se je za gledališče, za kar je bil izredno nadarjen. Ko je Jurek (Kluger) po tolikih letih obujal spomine na zvestega prijatelja, je dejal: »Bil je nekaj posebnega. Prvi v razredu, prvi v gledališču, prvi pri vsem. Če bi šel k firmi General Motors, bi postal njen predsednik.« Postal je veliko več …

“ŠKODA, DA NE GRE ŠTUDIRAT BOGOSLOVJE”
Karol Wojtyła – Janez Pavel II. pripoveduje: »Krakovski nadškof metropolit Adam Štefan Sapieha, je obiskal župnijo Wadowice, ko sem bil gimnazijski dijak. Moj veroučitelj p. Edvard Zacher mi je zaupal nalogo, da mu zaželim dobrodošlico. Tedaj sem prvič imel priložnost biti pred tem človekom, ki so ga vsi zelo spoštovali. Vem, da je po mojem nagovoru nadškof vprašal veroučitelja, kakšno fakulteto bom izbral po maturi. Pater Zacher je odgovoril: “Študiral bo poljsko jezikoslovje.” Prelat je baje odgovoril: “Škoda, da ne bogoslovje.” V tem obdobju mojega življenja duhovniški poklic še ni bil zrel, čeprav so nekateri ob meni bili mnenja, da bi moral vstopiti v semenišče. Morda bi kdo pomislil, da je to, da mlad fant s tako jasnimi verskimi nagnjenji ne vstopi v semenišče, znamenje, da gre za druge ljubezni in posebna nagnjenja. Dejansko sem v šoli imel mnogo prijateljev in sem bil dejaven tudi v šolskem gledališkem krožku, sem imel veliko možnosti tudi za srečanja s fanti in dekleti. Vendar ni šlo za to. V tistem času sem se navduševal predvsem za literaturo, zlasti za dramatiko in za gledališče. V to zadnje me je uvedel Mieczyslaw Kotlarczyk, učitelj poljskega jezika, starejši od mene. Bil je resnični pionir ljubiteljskega gledališča in imel je velike načrte za njegov repertoar.«
V njegovem življenju se je začelo novo obdobje, ki pa se je kmalu končalo in drugače, kot je načrtoval. »V maju 1938 sem maturiral in se vpisal na univerzo, da bi poslušal predavanja poljskega jezikoslovja. Zato sva se z očetom preselila iz Wadowic v Krakov. Naselila sva se na Tyniecki cesti 10 v četrti Debniki. Hiša je pripadala staršem moje matere. Začel sem študirati na filozofski fakulteti Jagielonske univerze in obiskoval predavanja poljskega jezikoslovja, a uspelo mi je končati samo prvi letnik, ker je 1. septembra 1939 izbruhnila druga svetovna vojna. Glede izbire študija bi rad poudaril, da me je za poljsko jezikoslovje navdušilo jasno nagnjenje za literaturo. Vendar je že v prvem letu pritegnil mojo pozornost študij jezika samega. Študirali smo opisno slovnico moderne poljščine in hkrati zgodovinski razvoj jezika s posebnim zanimanjem za staro slovansko deblo, To mi je odprlo popolnoma nova obzorja, da ne rečem, da me je vpeljalo v samo skrivnost besede … V končni analizi beseda navaja na nedoumljivo skrivnost Boga samega. Ko sem odkril besedo po literarnih in lingvističnih študijih, sem se nujno približal skrivnosti Besede, tiste Besede, h kateri smo se vsak dan obračali v molitvi angelovega čaščenja: “In Beseda je postala meso in se naselila med nami.” Pozneje sem doumel, da je študij poljskega jezikoslovja pripravljal v meni tla za druga področja in za druge študije. Pripravljal je mojo dušo, da se je približala filozofiji in teologiji.«

ŠTUDIJ BOGOSLOVJA OB TEŽAŠKEM DELU
Izbruh vojne je temeljito spremenil potek njegovega življenja. »Tistega 1. septembra 1939 ne bom mogel nikoli izbrisati iz spomina: bil je prvi petek v mesecu. Šel sem na Wawel k spovedi. Katedrala je bila prazna. Bilo je morda zadnjič, ko sem lahko svobodno vstopil v svetišče. Potem je bilo zaprto in kraljevski grad Wawel je postal sedež guvernerja generala Hansa Franka.« Na gradu je vihrala nacistična rdeča zastava s črnim kljukastim križem na belem polju. Kazimir Figlewicz je bil edini duhovnik, ki je smel maševati dvakrat na teden v zaprti katedrali in pod nadzorstvom nemških policajev.
Profesorji Jagielonske univerze so skušali začeti novo akademsko leto, toda predavanja so trajala samo do 6. novembra 1939. »Ta dan so nemške oblasti sklicale vse profesorje na skupščino, ki se je končala z deportacijo teh častitljivih ljudi znanosti v koncentracijsko taborišče v Sachsenhausenu. Tako se je v mojem življenju končala doba študija poljskega jezika in začela se je doba nemške okupacije, med katero sem skušal mnogo brati in pisati. Prav v to dobo segajo moja prva literarna dela.« Študent na prisilnih počitnicah je moral najti delo, da bi se izognil deportaciji na prisilno delo v Nemčiji. Po prijateljskih zvezah je dobil službo v kemični tovarni Solvay. »Jeseni leta 1940 sem začel delati v kamnolomu, povezanim s tovarno, ki je bila približno pol ure od moje hiše v Debnikih, in vsak dan sem prepešačil to pot. Odgovorni v kamnolomu, ki so bili Poljaki, so skušali nam, študentom, prizanesti s težjimi deli. Meni so, na primer, dodelili nalogo pomočnika pri tako imenovanem luščilcu; imenoval se je Frančišek Labus. Omenjam ga, ker me je včasih nagovoril nekako takole: “Karol, ti bi moral biti duhovnik. Pel boš dobro, ker imaš lep glas, in dobro ti bo …” To je dejal čisto preprosto in tako izražal v družbi dokaj razširjeno mnenje o duhovnikovem položaju. Besede starega delavca so se mi vtisnile v spomin.« V tistem času je bil Karol v stiku z gledališčem žive besede, ki ga je ustanovil Mieczyslaw Kotlarczyk in je delovalo v tajnosti. Gledališka izkušnja se mu je vtisnila globoko v dušo, vse pogosteje pa ga je navdajala misel, da to ni njegov poklic. »V jeseni leta 1942 sem se dokončno odločil, da vstopim v krakovsko semenišče, ki je delovalo tajno. V najstrožji tajnosti, tudi za drage mi osebe. Začel sem študije na teološki fakulteti Jagielonske univerze, ki je tudi bila tajna, hkrati pa sem še ostal delavec pri Solvayu. Tedaj se nisem zavedal, kolikšnega pomena bo to zame. V mojo življenjsko izkušnjo se je vpisalo izkustvo fizičnega svetom dela … Ker sem ročno delal, sem dobro vedel, kaj pomeni fizični napor. Vsak dan sem se srečeval z ljudmi, ki so težko delali. Poznal sem okolje teh ljudi, njihove družine, njihove skrbi, njihovo človeško vrednost in njihovo dostojanstvo. Osebno sem bil deležen velike naklonjenosti. Sklenil sem prijateljstvo z mnogimi delavci.«

MAŠNIŠKO POSVEČENJE NA PRAZNIK VSEH SVETIH
Krakovski nadškof Adam Štefan Sapieha je v tajnosti uredil semenišče blizu svoje rezidence. Tam je Karol Wojtyła skupaj s svojimi študijskimi kolegi – bilo jih je sedem – bival od septembra 1944 do 18. januarja 1945, ko je rdeča armada prodrla do Krakova in mesto osvobodila. »Tako so se dopolnila leta semeniškega oblikovanja. Prvi dve, ki sta v curriculumu (poteku) študija bili posvečeni filozofiji, sem opravil tajno, ob delu kot delavec. Naslednji dve leti, 1944 in 1945, sem vedno bolj intenzivno študiral na Jagielonski univerzi, čeprav je bilo prvo leto po vojni še zelo nepopolno. Normalno je bilo akademski leto 1945/46.« Kot semeniščnik je preživljal počitnice na raznih župnijah, kjer je ob gorečih duhovnikih imel priložnost spoznavati krščansko življenje teh občestev. Pod mentorstvom profesorja dogmatike je Wojtyła začel pisati svoje delo o sv. Janezu od Križa (1542–1591), globokega mistika, teologa trpljenja. V začetku petega leta bogoslovja je nadškof odločil, da ga pošlje v Rim, kjer bo dopolnil študije. Odšel naj bi takoj, da ne zamudi študijskega leta, vendar najbolje kot duhovnik. »Tako se je zgodilo, da sem bil posvečen v duhovnika prej kot moji tovariši. Tisto leto je bila naša skupina seveda maloštevilna, bilo nas je vsega sedem. Moje duhovniško posvečenje je bilo na nenavaden dan za take slovesnosti: bilo je 1. novembra 1946, na praznik vseh svetih, ko je liturgija Cerkve vsa usmerjena k obhajanju skrivnosti občestva svetih in se spominja vernih rajnih. Nadškof je izbral ta dan, ker sem moral odpotovati v Rim. Bil sem posvečen sam, v privatni kapeli krakovskih nadškofov. Pri obredu je bila navzoča majhna skupina sorodnikov in prijateljev.« (Oseminšestdeset let po mašniškem posvečenju je bil Karol Wojtyla uradno pridružen občestvu svetnikov, ki jih Cerkev slavi ta dan.) »Potem ko sem bil posvečen v duhovnika na praznik vseh svetih, sem obhajal ‘novo mašo’ na dan spomina vseh vernih rajnih, 2. novembra 1946. Na ta dan lahko vsak duhovnik opravi tri maše za verne duše. Daroval sem tri svete maše v kripti sv. Leonarda v stolnici. Ko sem jo izbral za kraj svojih novih maš, sem hotel izraziti posebno duhovno povezavo z vsemi, ki počivajo v tej stolnici, ki je že samo po svoji zgodovini spomenik brez primere, hotel se poudariti svojo duhovno povezanost z zgodovino Poljske. Zdi se, da ta stolnica ponavlja besede apostolske veroizpovedi: “Verujem v vstajenje mesa in večno življenje.” Ta verska resnica razsvetljuje tudi zgodovino narodov.« Sledile so ‘nove maše’ v župnijski cerkvi sv. Stanislava Kostka v Debnikih in naslednjo nedeljo v cerkvi Marijinega darovanja v Wadowicah. – V njegovem življenju je imela pomembno vlogo Marija: temu prisrčnemu odnosu smo maja 2011 posvetili prilogo “Blaženi Janez Pavel II. – ves Marijin”.

RIM: POGLOBITEV GLEDANJA NA CERKEV
Prišel je čas odhoda v Rim. »Prvič sem prestopil meje svoje domovine. Med vožnjo sem skozi okno vlaka gledal mesta, ki sem jih poznal samo iz zemljepisnih knjig.« V Rim je prišel proti koncu novembra. Zapomnil si je nasvet nekaterih poljskih duhovnikov, ki so študirali v Rimu, da je bolj kot študij pomembno, da se “nauči Rima samega”. Vpisal se je na dominikansko univerzo Angelicum, kamor je vsak dan hodil peš iz Belgijskega kolegija, kjer je stanoval. Med njegovimi profesorji je bil tudi ugledni francoski teolog Garrigou-Lagrange, pri katerem je delal doktorat z disertacijo “Pojem vere pri sv. Janezu od Križa”. »Moje duhovništvo in moje teološko in pastoralno oblikovanje sta se že od vsega začetka povezovala z rimsko izkušnjo. Dve leti študija, končanega z doktoratom, sta bili dve leti mojega intenzivnega 'učenja Rima'.« Med poletnimi počitnicami leta 1947 je z dovoljenjem svojega nadškofa obiskal Pariz, kjer je spoznaval dejavnost duhovnikov-delavcev, bil nekaj časa na Nizozemskem in v Belgiji, kjer je nanj napravila močan vtis trdna organizacija Cerkve (po koncilu se je povsem sesula). Videl je tudi, da je zahodna Evropa ogrožena od procesa sekularizacije. »Dojel sem izziv, ki ga je to pomenilo za Cerkev, poklicano, da se upre proti grozeči nevarnosti z novimi oblikami pastorale, odprte za večjo navzočnost laikov.« Na poti iz Belgije nazaj v Rim se je ustavil v Arsu in se poklonil sv. Janezu M. Vianneyu. »Zlasti me je globoko prevzemalo njegovo junaško služenje v spovednici. Temu ponižnemu duhovniku je uspelo, da je v težkem zgodovinskem času sprožil neke vrste duhovno revolucijo v Franciji, pa ne samo v Franciji.« Doktorsko tezo je obranil v Angeliku v začetku julija 1948, potem pa je takoj šel nazaj na Poljsko. »Ko sem se vračal, nisem prinesel s seboj le večjega kovčka teološke literature, temveč tudi utrditev svojega duhovništva in poglobitev svojega gledanja na Cerkev.« V Krakovu ga je čakal prvi ‘delovni nalog’: nadškof ga je poslal za kaplana v oddaljeno župnijo Niegovič k svetniškemu župniku. »Tako sem začel pastoralno delo v svoji prvi župniji. Trajalo je eno leto in v tem času sem opravljal običajne dolžnosti kaplana in učitelja verouka.« Ljudje so ga brž vzljubili: čeprav je učen, so rekli, je tako preprost in prijazen. Po enem letu je bil premeščen v župnijo sv. Florijana v Krakovu, kjer mu je župnik zaupal katehezo v višjih razredih liceja in pastoralno skrb za univerzitetne študente. Konference za študente je imel vsak četrtek in so se nanašale na temeljna vprašanja glede obstoja Boga in duhovnosti človeške duše, kar so bile posebno pomembne teme v okolju bojevitega ateizma v komunističnem režimu. Kmalu je uvidel, da so predavanja premalo, mladina ga potrebuje pogosteje in bližje, zato je mlade začel voditi na izlete, toda ni si prisvajal vloge vodje ali tehničnega organizatorja, držal se je ob strani kot nekakšen ‘stric’. To je nadaljeval tudi potem, ko se je po dveh letih delovanja v župniji na željo svojega nadškofa posvetil znanstvenemu delu in je začel predavati na Inštitutu z etiko na katoliški univerzi v Lublinu (1956).

PISMO JUDOVSKEMU PRIJATELJU
Italijanski časnikar-vatikanist Gian Franco Svidercoschi je leta 1977 po vrnitvi iz Poljske v Rimu osebno spoznal Jerzyja Klugerja, inženirja judovskega rodu. Ta ga je vprašal, če je morda kje srečal njegovega sošolca Karola Wojtyła. Ko je bil krakovski nadškof izvoljen za papeža, je časnikar nemudoma obiskal Klugerja, ki je po dolgem prigovarjanju pristal na intervju. Pripovedoval mu je o Wojtyłovi mladosti, o njunem prijateljstvu; govoril pa mu je tudi o svojem življenju, o strašnem koncu svoje matere, sestre in babice v koncentracijskem taborišču. Sam je grozo hololokavsta preživel in od leta 1954 živi v Rimu. Iz njunega pogovora je nastala knjiga Pismo judovskemu prijatelju. V njej Kluger in Wojtyła drug drugemu pravita Jurek in Lolek. Kot prijatelja in sošolca sta se zadnjikrat videla po maturi maja leta 1938. Jurek (Kluger) je šel študirat v Varšavo, Lolek (Wojtyła) pa v Krakov. Njegovo življenjsko in duhovniško pot smo na teh straneh spremljali do leta 1956. Prijatelja sta se ponovno srečala novembra leta 1965 v Rimu. V Klugerjevo pisarno je vstopil eden sodelavcev in mu iz časopisa prebral vest: “Na cerkvenem zboru je včeraj govoril krakovski nadškof Karol Wojtyła … Ali ti to ime kaj pove?” Dobili so telefonsko zvezo s Poljskim zavodom, kjer je bival nadškof, ki je kmalu poklical nazaj ter presenečenemu Jureku dejal, naj takoj pride k njemu. Zanj je bil Kluger še vedno Jurek, ta pa je nadškofu težko rekel Lolek. »Sedemindvajset let se nisva videla. Kje si bil vsa ta leta?« je Lolek začel sproščen pogovor. Knjigi je dalo naslov pismo, ki ga je papež Janez Pavel II. poslal Jureku 30. marca 1989, v katerem ga je spodbudil, da se udeleži odkritja spominske plošče Judom iz Wadowic na kraju, kjer je stala sinagoga, ki so jo nacisti septembra 1939 razstrelili. »Povej vsem, ki bodo tam zbrani, da se skupaj z njimi tudi jaz spominjam njihovih sonarodnjakov in bratov po veri in tega kraja molitve, ki so ga zavojevalci porušili. Čutim globoko spoštovanje do vsega tega in do vseh tistih, katerih spomin boste počastili 9. maja v Wadowicah.«

ČUK, Silvester. Sv. Janez Pavel II. živi sto let po rojstvu. (Priloga). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 5, str 50-57.

Eden od viškov izrednega svetega leta Božjega usmiljenja je bilo mašno slavje v baziliki sv. Petra v Rimu na pepelnico, 10. februarja 2016, s spokornim obredom pepeljenja.
“Pri tem bogoslužju so navzoči misijonarji usmiljenja, ki bodo prejeli poslanstvo, da bodo znamenje in orodje Božjega odpuščanja,” je v homiliji povedal papež Frančišek. “Dragi bratje, skušajte pomagati odpreti vrata src, premagati sram, ne bežati od luči. Vaše roke naj blagoslavljajo in dvigajo brate in sestre z očetovsko ljubeznijo; naj po vas Očetov pogled in roke objamejo sinove in zdravijo njihove rane.” Misijonarje usmiljenja je napovedal že v svoji buli Obličje usmiljenja, s katero je razglasil izredno sveto leto. Ob tej priliki sta bili blizu papeškega oltarja stekleni krsti z mumificiranimi trupli sv. Pija iz Pietrelcine in sv. Leopolda Mandića, oba sta bila kapucina, kot neutrudna spovednika sta bila ‘utelešenje Božjega usmiljenja’. Papež je želel, da bi bila njuna ‘navzočnost’ spodbuda in zgled spovednikom pa tudi vsem vernikom. Na straneh te priloge predstavljamo sv. Leopolda Mandića ob 150-letnici njegovega rojstva.

"ON BO EDEN OD ZAVETNIKOV LETA USMILJENJA”
Pater Flaviano Gusella, rektor svetišča sv. Leopolda Mandića v Padovi, je v mesečniku Glasnik sv. Leopolda zapisal: “Imel sem srečo, da sem izmenjal nekaj besed s papežem Frančiškom po avdienci na Trgu sv. Petra v sredo, 22. aprila 2015. Ko sem mu pokazal razglednico s sliko sv. Leopolda Mandića, mi je rekel: “Ta bo eden od zavetnikov prihodnjega leta usmiljenja,” potem pa je dodal: “Ali ti spoveduješ tako kot on!” Skoraj v strahu sem odgovoril, da skušam delati tako, čeprav je težko posnemati svetnika. Bil sem vesel, ker sem videl, da papež Frančišek pozna patra Leopolda in njegov način spovedovanja ter ga priporoča ne samo kapucinom, ampak tudi vsem spovednikom.”
Kmalu zatem so iz Rima sporočili, da papež želi, da bi bilo njegovo truplo skupaj z zemeljskimi ostanki sv. patra Pija iz Pietrelcine izpostavljeno v baziliki sv. Petra 10. februarja 2016, na pepelnico, ko bo razpošiljal misijonarje usmiljenja. Prosili so, naj čimprej opravijo rekognicijo (preveritev istovetnosti) telesa sv. Leopolda in ga položijo v posebno stekleno krsto za prevoz v Rim. Škof je imenoval komisijo cerkvenih in laičnih strokovnjakov, ki so se lotili naloge 6. oktobra 2015. Odstranili so marmornato ploščo, ki zakriva svetnikov grob v kapeli ob samostanski cerkvi. Krsto so prenesli v bližnji prostor, kjer so opravili vse potrebno (kot vidimo na slikah ). Preden so balzamirano truplo sv. Leopolda Mandića položili v okrašeno stekleno krsto, so se zbrali vsi redovniki in svetnika počastili s slovesnim molitvenim bogoslužjem s petjem psalmov in branjem odlomkov svetnikovih spisov.
Dragocene relikvije sv. Leopolda Mandića in sv. Pija iz Pietrelcine, izrednih služabnikov Božjega usmiljenja v zakramentu sprave, so slovesno pripeljali v Rim – prvega iz Padove, drugega pa iz kraja San Giovanni Rotondo na jugu Italije – 3. februarja 2016. Prva postaja je bila bazilika sv. Lovrenca zunaj obzidja, ki jo oskrbujejo kapucini. Od tam so ju prepeljali v rimsko svetoletno cerkev svetega Odrešenika. V petek, 5. februarja, pa so ju v slovesnem sprevodu po rimskih ulicah pospremili v baziliko sv. Petra in ju postavili blizu papeškega oltarja pod konfesijo. Častilcem teh dveh kapucinov se je naslednji dan ‘mimo sporeda’ pridružil papež Frančišek. Na pepelnico sta bila ‘priči’ poslanja misijonarjev usmiljenja. Iz Rima sta odšla 11. februarja: sv. Pij se je ustavil v svoji rojstni Pietrelcini, sv. Leopold pa se je na poti iz Rima domov v Padovo ustavil za tri dni v božjepotnem svetišču v Loretu in dva dni v Bologni. Pater Leopold je silno želel delovati med Slovani kot misijonar edinosti med kristjani. Odmev te njegove neuslišane želje je bil obisk njegovih relikvij v Zagrebu od 13. do 18. aprila 2016. 28. aprila 2016 so bile tudi v župniji Ljubljana - Štepanja vas.

OD SAMOSTANA DO SAMOSTANA, ZA STALNO V PADOVI
Mandići so star rod: iz Bosne so se v 15. stoletju naselili v okolici Splita. Svetnikovi stari starši po očetovi strani pa so prišli v Boko Kotorsko, ki je bila že od leta 1688 pod Avstrijo. Bodoči kapucin Leopold se je rodil 12. maja 1866 v Hercegnovem kot predzadnji od šestnajstih otrok Petra Mandića in Karoline Carević. Pri krstu so mu dali ime Bogdan Ivan. Deček se je rad mudil med brati kapucini, ki so imeli tam manjši samostan. Vzljubil je njihovo preprosto življenje v uboštvu in njihovo pobožnost. Kot šestnajstletnik je odšel leta 1882 v kapucinsko semenišče v Videm (Udine); po dveh letih pa v noviciat v Bassano del Grappa, kjer je dobil redovno obleko in redovniško ime Leopold. V samostanih v Padovi in Benetkah je končal študij filozofije in teologije ter bil 20. septembra 1890 posvečen v duhovnika. Po novi maši je silno želel oditi na slovanski jug kot apostol edinosti med kristjani. Predstojniki njegove želje niso mogli uslišati, saj je bil Leopold majhne postave (samo 1,39 metra), rahlega zdravja, z govorno napako, zaradi katere nikoli ni bil pridigar (kar je ena od odlik kapucinov). Prvih sedem let je bil v beneškem samostanu Sv. Odrešenika kot spovednik in opravljal je razna preprosta dela. Septembra 1897 je bil poslan v Zadar za samostanskega predstojnika, avgusta 1900 pa so ga prestavili za spovednika v Bassano del Grappa; 6. aprila 1905 je prišel za samostanskega vikarja v Koper, kjer je kmalu zaslovel kot moder duhovni voditelj in spovednik. Od tam je 9. septembra 1906 odšel v Thiene pri Vicenzi, kjer je bil spovednik v Marijinem božjepotnem svetišču. Spomladi 1909 je pater Leopold prišel v Padovo za voditelja klerikov, mladih kapucinov, ki so se s študijem filozofije pripravljali na duhovniški poklic. Poglabljal se je v študij cerkvenih očetov in svoje znanje z veseljem posredoval mladim. Nekaterim se je zdelo, da je do njih preveč očetovski, zato je bil leta 1914 te službe razrešen in postavljen samo za spovednika. S svojimi izrednimi darovi je prav kmalu postal iskan in cenjen spovednik ljudi vseh družbenih slojev. Ker se ni hotel odpovedati avstrijskemu državljanstvu, je bil med prvo svetovno vojno konfiniran v južno Italijo.
Po vojni se je vrnil v Padovo, kjer je z manjšimi presledki ostal vse do svoje smrti. Z vsem srcem se je posvetil spovedovanju. V Letopisu beneške kapucinske province je zapisano: “Pri spovedovanju izžareva izreden čar zaradi svoje duhovne širine, vpogleda v duše in zlasti zaradi svetosti življenja. K njemu se zgrinjajo ne samo preprosti ljudje, temveč tudi izobraženci in osebe višjih slojev, univerzitetni profesorji in študenti ter škofijski in redovni duhovniki.” Oktobra 1923 so ga poslali na Reko za spovednika hrvaških vernikov. Pater je ubogal, ljudje v Padovi pa so zahtevali, naj se njihov spovednik vrne. Padovanski škof je posredoval pri vrhovnem predstojniku kapucinov in pater Leopold se je za božič vrnil v Padovo in z veseljem opravljal svoje poslanstvo služabnika božjega usmiljenja. 22. septembra 1940 je obdan od hvaležne množice vernikov obhajal svojo zlato mašo. V začetku aprila 1942 so ugotovili, da ima raka na požiralniku, vendar je v svoji službi vztrajal ‘do zadnjega diha’. Spovedoval je še 29. julija 1942, zjutraj 30. julija se je v samostanski bolniški kapeli pripravljal na sveto mašo, a se je nezavesten zgrudil. Odnesli so ga v njegovo celico in mu podelili sveto maziljenje. Kmalu zatem je z vzdihom Pozdravljena, Kraljica z rokami, stegnjenimi kvišku, izdihnil. Do pogreba, 1. avgusta, se je ob krsti zvrstila nepregledna množica in počastila svojega ljubljenega spovednika, ki so ga imeli za svetnika. Pogrebna maša je bila v servitski cerkvi, ki je veliko večja od kapucinske, vendar je bila takrat tudi ta premajhna. Pokopali so ga najprej na glavnem mestnem pokopališču, dvajset let pozneje so bili njegovi posmrtni ostanki preneseni v kapelo ob kapucinski cerkvi.

Škofijski postopek za njegovo beatifikacijo se je pričel leta 1946. Za blaženega ga je razglasil papež Pavel VI. 2. maja 1976. “Ponižni kapucin, ki ga danes razglašamo za blaženega, se je posvetil predvsem s podeljevanjem zakramenta svete pokore,” je dejal v svojem nagovoru. “Moramo samo občudovati in se zahvaljevati Gospodu, ki danes ponuja Cerkvi tako edinstveni lik služabnika milosti zakramenta pokore, ki z ene strani spodbuja duhovnike k tako pomembnemu služenju in tako potrebni vzgoji, in ki vernike, goreče, mlačne ali brezbrižne, poučuje, kako pomembno vlogo ima še vedno, danes celo še bolj, osebna spoved, vir milosti in miru, šola krščanskega življenja, opora brez primere na zemeljskem romanju proti večni sreči.” Med svetnike ga je prištel Janez Pavel II. 16. oktobra 1983. Predstavil ga je: “Za vse, ki so ga poznali, je bil samo ubog redovnik, majhen in bolehen. Njegova veličina je drugje: v žrtvovanju, v darovanju samega sebe dan za dnem, ves čas duhovniškega življenja, se pravi, dvainpetdeset let, v tišini, v skritosti, v skromnosti sobice-spovednice.”

IZREDEN SLUŽABNIK USMILJENJA IN ODPUŠČANJA
“Pater Leopold je bil duhovnik, ki zaradi govorne napake ni mogel pridigati. Bil je duhovnik, ki si je silno želel iti v misijone kot apostol edinosti kristjanov, vendar nikoli ni odšel, ker je bilo njegovo zdravje silno krhko,” je dejal papež Janez Pavel II. 16. oktobra 1983 ob njegovi razglasitvi za svetnika. “Kaj je torej ostalo svetemu Leopoldu? Ostali so mu bratje in sestre, ki so bili izgubili Boga, ljubezen, upanje ... Tem ‘ubogim’ je sveti Leopold posvetil svoje življenje, zanje je daroval svoje trpljenje in svoje molitve; predvsem pa je z njimi obhajal zakrament sprave.” Bil je od Boga navdihnjeni služabnik odpuščanja in usmiljenja. Komaj je kot mlad redovnik začel spovedovati, so že hiteli k njegovi spovednici v vseh samostanih, kjer se je mudil, v Padovi, kjer je bil skoraj triintrideset let, pa se je pri vratih njegove spovedne sobice zgrinjala reka spovedancev in sicer ne samo preprosti ljudje, ampak tudi zastopniki vseh družbenih slojev: univerzitetni profesorji in študenti, duhovniki in redovnik, visoki častniki so skupaj s kmeti in delavci potrpežljivo čakali, da pridejo na vrsto za spoved. “Koliko miru smo doživeli v tisti mali sobici, ki je na prvi pogled vzbujala občutek praznote in zapuščenosti,” je povedal eden od duhovnikov, ki so si ga izbrali za spovednika in duhovnega voditelja. “Toda notri je bival ubog kapucin, ponižen in skromen, ljubezniv in potrpežljiv, ki je vse sprejemal z ljubeznijo, ker se je čutil vsem dolžnik za milost, da je mogel služiti Bogu v vsakem, ki je prišel k njemu. Od njega smo odhajali polni miru, kakor izgubljeni sin, ki se je vrnil k očetu. Mir, to je bil poseben dar patra Leopolda.”
Tistim, ki so vstopili v njegovo spovedno sobico boječe, je dajal poguma: “Nič se ne bojte! Tudi jaz sem grešnik, čeprav sem duhovnik. Če bi me Bog ne držal na vajetih, bi bil slabši od drugih. Nič se ne bojte!” je dejal s tako prijateljskim glasom, da se je duša odprla. Neki univerzitetni profesor je pričeval: “Ko sem se prvič spovedal pri patru Leopoldu, me je poslušal in mi govoril s tolikšno dobroto in prijaznostjo, da sem se spraševal, ali ni morda preveč širokovesten, ali ne zanemarja svoje dolžnosti? A takoj na to sem si rekel: “Ne, ti se motiš! Pater Leopold ima tisto krotkost, s kakršno je Jezus sprejemal skesane grešnike, iz njegovega zgleda zajema tolikšno dobroto in milino.” Vedno sem imel tak občutek, kadar koli sem ga obiskal, saj je bil moj redni spovednik osemnajst let, vse do svoje smrti.” Tistim, ki so mu očitali preveliko blagost v spovednici, je dejal, da se je usmiljenja do grešnikov učil pri Jezusu. “Vidite, on nam je dal zgled!” Pri tem je pokazal na Križanega. “Nismo umrli za duše mi, ampak on, ki je zanje prelil svojo božjo kri. Kakor nas je učil s svojim zgledom, taki moramo biti do duš.” Potem se je malo pošalil in dejal: “Če bi mi Jezus očital preveliko širino pri spovedovanju, bi mu rekel: “Gospod, ti si mi dal slab zgled, ker si zaradi svoje neskončne ljubezni do duš umrl na križu.”” Nekaj dni pred smrtjo je rekel: “Več kot petdeset let spovedujem, pa mi vest ne očita, ker sem vedno dal odvezo, pač pa mi je žal za tista dva ali tri primere, ko je nisem mogel dati. Morda nisem storil vsega, kar bi moral, da bi vzbudil kesanje tudi v tistih dušah.” Običajno pri spovedi ni dajal dolgih naukov. Premišljen nasvet, moder izrek, pogosto ena sama beseda, to je bilo dovolj, da je pokazal duši pravo pot. Kadar je bilo treba, je znal biti zelo odločen. “Ko spovedujem in svetujem, čutim vso težo svoje službe. Ne smem izdati svoje vesti. Kot duhovnik, božji služabnik, se ne bojim nikogar, to je, kadar mi visi štola na ramenih. Najprej in predvsem resnica!”
Pater Leopold je imel tudi dar prerokovanja. Zaupnemu prijatelju je marca 1932 ves žalosten povedal: “Nocoj med molitvijo mi je Bog odprl oči. Videl sem Italijo v morju ognja in krvi!” Napovedal je grozote druge svetovne vojne. Junija 1940 je na vprašanje, če bo tudi Padova tarča letalskih napadov, odgovoril, da bo večkrat bombardirana in dodal: “Na žalost bo tudi ta samostan zadet. Toda tale sobica za spovedovanje bo ostala nedotaknjena. Tu je Bog izkazal dušam veliko usmiljenja, zato mora ta spovednica ostati spomenik božje dobrote.” Njegova napoved se je uresničila: 14. maja 1944 je padlo pet težkih bomb na kapucinsko cerkev in samostan. Cerkev je bila skoraj popolnoma uničena. Prav po čudežu je ostal cel kip Brezmadežne in Leopoldova sobica za spovedovanje. Žrtve ni bilo nobene. Gotovo je pater Leopold iz nebes obvaroval svoje brate.

S PISMI JE TOLAŽIL, SVETOVAL, SE ZAHVALJEVAL
Pred začetkom svetega leta Božjega usmiljenja je izšla dopolnjena izdaja spisov sv. Leopolda Mandića z naslovom Iz globine mojega ubogega srca. V prvem delu zajetne knjige so njegova pisma, v drugem pa poljudni bogoslovni spisi in razmišljanja. Njegovih spisov je malo, vendar dovolj, da nam veliko povedo o značaju njegove svetosti. Preprost človek, goreč, celo žareč od ljubezni do Boga in do ljudi. S pismi je nadaljeval in dopolnjeval svoj apostolat v spovednici. V arhivu sv. Leopolda Mandiča v Padovi hranijo okoli 300 pisem, s katerimi je pater nagovoril skoraj sto oseb. Besedila so v knjigi predstavljena po abecednem redu priimka naslovljencev, na koncu je nekaj pisem, katerih naslovljenec ni znan. Časovni razpon pisem patra Leopolda je šestdeset let. Prvo pismo, namenjeno Andriju Kornerju, prijatelju iz mladih let, je napisal 30. marca 1883, kmalu po prihodu v kapucinsko semenišče v Vidmu (Udinah), zadnje pismo pa je 20. julija 1942, le nekaj dni pred smrtjo, namenil Angelu Marzottu iz Padove.
Gotovo je svetnik napisal veliko več pisem, a so se mnoga izgubila; nekatera so bila le listki, ki jih ljudje hranijo kot dragoceno družinsko relikvijo. Na žalost so se izgubila skoraj vsa pisma, ki jih je pater prejel. Od tistih, ki mu jih je pisal p. Odorik iz Pordenona, njegov stalni duhovni voditelj, se jih je ohranilo samo dvanajst. To so tista, ki so bila po mnenju patra Leopolda najbolj važna za njegovo duhovno življenje. Hranil jih je v ovojnici, na katero je napisal Najdražji spomini. Pogosto jih je jemal v roke, jih ponovno prebiral, o njih razmišljal in iz njih črpal potrebne nauke.
Pogosto so pobuda za njegova pisma bili žalostni dogodki v družini ali v osebnem življenju. Ob srečanju s trpljenjem je pater v svojih pismih tolažil, vlival poguma, zagotavljal spomin v molitvi in včasih tudi v božjem imenu obljubljal uslišanje. Enemu svojih spovedancev je pisal: “Ne pišem vam samo kot prijatelj, ampak tudi z oblastjo, ki mi je dana ne po mojem zasluženju, marveč po evangeliju. Ta trenutek se naš Gospod Jezus Kristus poslužuje moje uboge osebe in vam, ki verujete, obljublja obilno tolažbo. Jezusovo Srce bije za vas s posebno ljubeznijo. O vas so zapisane besede: “Velika je tvoja vera, naj se ti zgodi, kakor želiš.” Te besede sem vam povedal v Jezusovem imenu. Prepričan sem, da želi, naj vam jih povem.” V pismih je odgovarjal tudi na vprašanja, reševal dvome, spodbujal. Pogosto je naslovljence vabil, naj verujejo v Boga, v Božjo previdnost. Zahvaljeval se je za molitve, darove in naklonjenost dobrotnikov. “Hvala za tako živo vero, s kakršno obdajate mojo malenkostno osebo,” je pisal neki dobrotnici. “V služabniku svetišča želite počastiti našega Gospoda. V tolažbo vam navajam evangeljski izrek, da prejme plačilo preroka, kdor podpira preroka. To pomeni, da Bog blagoslavlja tiste, ki častijo in podpirajo njegove služabnike.”

Vsa ohranjena pisma so napisana v italijanščini, čeprav je bil njegov materni jezik hrvaščina in se je vedno imel za Hrvata. Od ohranjenih pisem je le eno, ki ga je pisal svojim bližnjim sorodnikom. Svojemu starejšemu bratu Andriju (1851) je 11. aprila 1924 poslal pismo, v katerem omenja, da ga osrečuje služba spovednika, da po božji dobroti rešuje ljudi iz blata pokvarjenosti. Bratu naroča, naj pozdravi brata Nikola in sestro Marijo v Hercegnovem, od katerih že dvajset dni ni dobil glasu. To dokazuje, da je bil vedno povezan s svojimi domačimi, čeprav je bil že od svojega šestnajstega leta daleč od njih.

Sveti Leopold Mandić je z otroškim zaupanjem častil Mater Božjo, kar potrjujejo tudi ‘pisma’, ki jih ji je pošiljal. V njih ji je izpovedoval svojo otroško ljubezen in vdanost, izpovedoval pa je tudi vero in zaupanje v njeno sredništvo pred božjim prestolom. Zato ji je pošiljal ‘prosilna’ pisma v imenu ljudi, ki so bili v raznih težavah. “Tebi, preblažena Gospa, pošiljam v Svetem Duhu tole pismo in te ponižno prosim, poglej vendar milostno na verno družino, ki jo dobro poznaš in za katero veš, da te prosim. Znane so ti velike stiske, v katerih je. Prosim te, dobra in premila Gospa, da jim pomagaš. Presveta Gospa, naj te prosim z vso ljubeznijo in naj trdno verujem, da boš sprejela moje pismo in me uslišala, za kar te prosim. Ponižni in vsega dobrega nevredni služabnik brat Leopold.”

 Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2016) 5, str. 58.

* 3. junij 1723, Cavalese, Val di Fiemme; † 8. maj 1788, Pavia

»Čeprav je bil med Slovenci tujec, smo mu dolžni veliko hvale, ker je našo domovino znanstveno preiskoval ter njeno lepoto in zanimivosti razkril učenemu svetu.« Mož, ki mu je te besede zahvale ob stoletnici smrti namenil Fran Kocbek, je Giovanni Antonio Scopoli, Italijan iz Južne Tirolske, in velja za utemeljitelja naravoslovne znanosti na Slovenskem. Dobrih petnajst let je kot prvi rudniški zdravnik deloval v Idriji, kamor je prišel leta 1754 in takrat je zapisal: »Ta kraj, ki je dobil ime od bližnjega lijaka, sestoji iz zelo revnih, tja v hribe postavljenih rudarskih koč. Ko sem ga od daleč zagledal, se je mojega srca polastila slutnja vseh nezgod, ki sem jih potem skoro šestnajst let prebivati moral v tej ječi. Namesto plače je imel zdravnik pravico trgovati z vinom. Jezik kranjskega ljudstva mi je bil popolnoma neznan.« Da bi si “olajšal težo prežalostnega življenja”, se je posvetil raziskovanju narave. Njegova idrijska leta so bila najbolj uspešna za znanstveno in publicistično delo. Kot znanstvenik je po navadi tiste dobe pisal v latinščini. Z našo domovino sta povezani njegovi knjigi Flora Carniolica (1760, 1772) in Entomologia Carniolica (1763) o rastlinah in žuželkah na Kranjskem.

PRVI RUDNIŠKI ZDRAVNIK V IDRIJI
Giovanni Antonio Scopoli se je rodil 3. junija 1723 v mestecu Cavalese na Južnem Tirolskem. Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem kraju, srednjo v Trentu, nato pa študiral medicino v Innsbrucku. Po diplomi (1743) je kot zdravnik deloval v domačem mestu, v Trentu in Benetkah. Leta 1749 se je poročil, zatem je bil dve leti na Štajerskem ter se pripravljal na izpite na dunajski univerzi, da bi kot zdravnik lahko deloval po vsem cesarstvu. Leta 1753 je z odličnim uspehom opravil izpit in leta 1754 dobil službo prvega šolanega  zdravnika pri rudniku živega srebra v Idriji. Med potovanjem je družina doživela brodolom, ob katerem so bile uničene vse njegove knjige in instrumenti, a je prejel od cesarice odškodnino 500 goldinarjev. V Idriji je dobil brezplačno stanovanje in 700 goldinarjev letne plače. Rudniška uprava ga ni sprejela s posebnim veseljem, ker je zahteval primerne pogoje za delo in novega pomočnika v lekarni, ki jo je želel posodobiti. Spremljale so ga tudi nesreče: dvakrat je pogorel, umrla mu je žena ter dva otroka; leta 1758 se je drugič poročil. Delo rudniškega zdravnika mu ni prinašalo pravega zadoščenja, zato se je začel vedno bolj posvečati naravoslovju. Leta 1763 je prevzel pouk kemije in metalurgije za učence rudarstva v Idriji. To je opravljal do leta 1769, ko je odšel za profesorja mineralogije in metalurgije na Slovaško. Zaman se je potegoval za mesto profesorja naravoslovja na dunajski univerzi. Leta 1776 so mu ponudili mesto profesorja kemije in botanike na univerzi v mestu Pavia, ki jo je z veseljem sprejel. Napisal je učbenike za oba predmeta ter univerzi oskrbel malakološke zbirke, kabinet za rudnine ter ustanovil botanični vrt. Bil je zelo cenjen in tam je uspešno deloval vse do svoje smrti 8. maja 1788.

TRIJE POMEMBNI SADOVI IDRIJSKEGA OBDOBJA
Scopoli je po navadi tiste dobe pisal v latinščini; izdal je 21 znanstvenih knjig, od katerih omenjamo tri, ki so izšle za časa njegovega  službovanja v Idriji. Ob svojem zdravniškem delu je kot navdušen botanik prepotoval Kranjsko v vseh smereh. Sadove svojih opazovanj in spoznanj je prelil v knjigo Flora carniolica (Kranjske rastline). Izšla je na Dunaju leta 1760, dopolnjena izdaja 1772. V njej je opisal 756 vrst cvetnic in 256 necvetnic. Pri znanih rastlinah je dodal še takratna kranjska (slovenska) imena, pri zdravilnih rastlinah pa kratke zapiske, ki so bili sad njegove zdravniške prakse. To je bilo prvo znanstveno delo o naravi Slovenije s prvim slovenskim botaničnim imenoslovjem. Drugo njegovo pionirsko delo je bila knjiga Entomologia carniolica (Kranjske žuželke), ki je izšla na Dunaju leta 1763. V njej je obdelanih 1153 vrst, prevladujejo žuželke, upoštevane pa so tudi druge skupine členonožcev. V obeh je upošteval dvojno imenovanje, ki ga je uvedel švedski naravoslovec Carl Linné. Scopoli mu je poslal svojo knjigo o žuželkah, Linné je bil vzhičen in pisal mu je: »Za prejeti izvod sem plačal 3 zlatnike carine, napravil pa mi je več veselja, kot če bi prejel 100 zlatnikov.« Tretje znamenito delo iz Scopolijevih idrijskih let je knjiga De Hydrorgyro Idriensi (O idrijskem živem srebru), tiskana leta 1761 v Benetkah. Knjiga ima tri dele: prva razprava govori o živem srebru, druga o idrijskem vitriolu, tretja pa o merkurializmu – zastrupitvi idrijskih rudarjev s hlapi živega srebra. Zapis natančno predstavlja njihove težave: tresenje, slinjenje, suhi kašelj, težko dihanje, nemirno spanje. Navaja tudi rešitve teh težav, zato velja ta Scopolijeva razprava za temeljno delo o medicini dela.

DOPISOVANJE MED LINNÉJEM IN SCOPOLIJEM
Švedski naravoslovec Carl Linné (1707–1778) je bil profesor medicine in botanike na univerzi v Uppsali, dvorni zdravnik in ‘knez botanikov’. V naravoslovju je uvedel dvojno poimenovanje: vsaka rastlinska ali živalska vrsta je označena z dvojnim imenom: prvo pomeni njen rod, drugi pa vrsto. Strokovna imena so v glavnem latinska. To je olajšalo znanstveno sporazumevanje med naravoslovci. Scopoli je v svojih delih sprejel Linnéjevo dvojno poimenovanje rastlin in živali. »Linnéjeve rodove sem večinoma sprejel, ne zato, ker jih je postavil velik mož, kajti to je prazna vera, sovražnica resnice, kuga znanosti, temveč ker sem jih po lastnih opazovanjih spoznal, da so nadvse utemeljeni.« Oba naravoslovca sta si dopisovala in si izmenjavala izkušnje. Ohranilo se je 13 pisem, ki jih je Linné pisal Scopoliju, in 17 Scopolijevih pisem Linnéju. Po svojem značaju in svoji slavi vzvišeni Linné je bil v svojih pismih Scopoliju ljubezniv, prijateljski, včasih kar navdušen nad njegovimi odkritji. Ko mu je Scopoli poslal svojo knjigo o kranjskem rastlinstvu, se mu je zahvalil: »Brez dvoma se bom iz nje veliko naučil, pri vas so najredkejše rastline Evrope, ki so poznane le maloštevilnim botanikom.« Scopolijeve zasluge za botaniko so bile najlepše kronane s tem, da se po njem imenuje kranjski volčič (Scopolia carniolica). Ob stoletnici njegove smrti (1888) so odkrili spominsko ploščo na hiši, kjer je stanoval in ordiniral, ob dvestoletnici so na obnovljeni hiši postavili še obeležje, posvečeno dopisovanju med Scopolijem in Linnéjem, trg pred njo se imenuje Scopolijev trg. Po utemeljitelju slovenske botanike in entomologije se imenuje glasilo Prirodoslovnega muzeja Slovenije Scopolia.

ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 42-43

Majski številki prilagamo katalog knjig in izdelkov, primernih ob prejemu zakramentov. V katalogu so predstavljene tudi nove izdaje naše založbe. Naj vas priloga spodbudi, da za darila izbirate dobre knjige in kvalitetne darilne izdelke, ki bodo pomagali k duhovni rasti. O problemih, ki nastajajo ob prejemanju zakramentov, govori tudi tokratno pismo.

Maj je sicer Marijin mesec, začenjamo pa ga s praznikom sv. Jožefa Delavca. Oba sta vsak na svoj način odigrala pomembno vlogo v zgodovini odrešenja. Zato tokrat nekaj več misli o njiju v pogovoru s p. Vinkom Škafarjem.

V prilogi pišemo o 950-letnici krške (celovške) škofije, področja, kjer je tekla tudi zibelka slovenstva. Kot gostjo meseca smo povabili Miro Milavec, Slovenko, ki dela pri ukrajinski Karitas. Njeno pričevanje je pretresljivo, a tudi spodbudno, ker govori, kako se tudi v najtežjih trenutkih najdejo dobri ljudje, ki pomagajo sočloveku.
Gostimo tudi odgovornega urednika tednika Družina Boštjana Debevca, ki je v pogovoru predstavil delovni utrip na Družini, pogled na razvoj tiskanih medijev in dogajanje ob 70-letnici Družine, ki se bo odvijalo prvi konec tedna v maju.
PP

Pomlad in bolj toplo vreme nas kličeta v naravo. K eni od osnovnih dejavnosti sodi tudi rekreacija, tek. Povabljeni, da skozi vrstice Teme meseca skupaj ‘odtečemo’ nekaj kilometrov.

Na obisku smo bili v Prekmurju, točneje pri samih vratih Pomurja, kot se imenuje Regijsko promocijski center Expano, vstopni točki v Pomurje, hkrati pa je to informativni in doživljajski park. Expano je vsaj delno povezan s pojmom svetovne razstave s tem, da domuje v prostorih slovenskega paviljona, ki je bil zasnovan za Expo 2015 v Milanu in nato uspešno prestavljen na obrobje Murske Sobote.

Meseca maja je tudi največ porok. Pri Katoliški mladini so se po krajšem premoru zaradi korona virusa odločili, da ponovno oživijo projekt Ples do enih, ki ob prijetnih večerih vabi mlade, da zaplešejo ob plesnih ritmih in se med seboj podružijo. In kot pravijo, lahko najdemo povezavo med plesom v paru in božjo voljo v Psalmu 30: »Moje žalovanje si mi spremenil v ples, odvezal si mi raševnik in me opasal z veseljem«.

V omenjenem katalogu boste lahko našli tudi novosti. Naj jih tudi tukaj omenim. Najprej dve otroški knjigi:Kaj se zgodi, ko umreš, dedi in Srečanja z angeli. Prva bo pomagala razložiti otrokom skrivnost smrt. Starši se velikokrat znajdejo v težavah, kako otrokom spregovoriti o tej težki temi. Ta knjiga jim bo v pomoč. Druga pa govori, kje nastopajo angeli v Svetem pismu in kakšne naloge so prevzeli ti Božji poslanci.

Med novostmi naj omenim knjigo župnika Janeza Kebeta Sejalec seje. Marljivi pisec je v njej zbral zanimive primere iz življenja, ki opisujejo Božje delovanje, razvrstil jih je pa tako, da pomagajo razumeti nedeljske evangelije in praznike ter svete čase v bogoslužnem letu.

Že zadnjič sem na kratko predstavil novo knjigo zgodb Zgodbe za veselje do življenja. Zato naj tokrat sporočim, da je tik pred ‘sezono birm’ prišel iz tiskarne ponatis knjige Vodi me, dobrotni Duh, v kateri so zgodbe o Svetem Duhu in njegovem delovanju. Primerna knjiga za darilo ob birmi.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 4.

tema meseca

TEK - rekreacija za telo in dušo

gost meseca

Mira Milavec, sodelavka Karitas v Ukrajini

priloga

950 let krške škofije

Preberite več: Maj 2022

SPLETNA KNJIGARNA ZALOŽBE OGNJIŠČE
Nakupovalne navade in potrebe so se v zadnjih letih precej spremenile. Kot se je mnogo drugih storitev preselilo v svetovni splet, se je tudi nakupovanje znašlo v svoji dobi spletnega razcveta.
Boljša učinkovitost, hitrost, omogočen dostop tudi bolj oddaljenim, poenostavitev določenih postopkov – vse to so razlogi, da se marsikatera storitvena, administrativna in trgovska dejavnost nahaja in še bolj razvija na internetu. Področje trgovine in prodaje temu seveda sledi, saj je čedalje več kupcev, ki si želijo opraviti kakšen nakup iz udobja svojega doma, v času, ko jim ustreza. Takim kupcem se želimo približati tudi pri Založbi Ognjišče, zato tokrat predstavljamo prenovljeno in izboljšano spletno knjigarno Ognjišče.

GREMO PO NAKUPIH
Za nakup v spletni knjigarni Založbe Ognjišče se odpravimo na naslov knjigarna.ognjisce.si in že nas pričaka začetna stran, kjer so izpostavljeni aktualni izdelki, knjižne novosti in druge akcije. Obiskovalec se seveda lahko najprej vpraša, kako bo v spletni knjigarni kaj našel. Poti so vsaj tri: s pomočjo brskanja po kategorijah, s pomočjo iskalca ali s klikom na katero od predstavitveno-reklamnih pasic.
Ponudba je razvrščena v različne kategorije, ki se nahajajo v zgornji vrstici, tako da si lahko iskanje knjig ali predmetov olajšamo z izbiro podpoglavja. Odločimo se lahko za brskanje po vrsti izdelkov, lahko po izdelkih, ki so primerni za posamezne zakramente, ali glede na čas v cerkvenem letu. Vsako od teh glavnih področij je nato še dodatno razdeljeno na podpodročja. Tovrstno brskanje si lahko omejimo tudi s pomočjo filtrov, ki se nahajajo na levi strani, s čimer omejimo število prikazanih izdelkov.
Drugi, priročen način je brskanje s pomočjo iskalnika. Vpisni prostor za iskalnik se nahaja na zgornjem delu spletne strani. V ta prostor lahko vpišemo iskani niz – lahko je to ime avtorja ali naslov knjige, lahko je ime predmeta, ime zakramenta itd. Iskalnik nam potem predstavi vse najdene artikle, ki so vezani na določen iskani niz, te prikazane izdelke pa lahko potem spet omejimo glede na kategorijo in druge lastnosti.
Ko najdemo želeni izdelek, kliknemo na gumb Dodaj v košarico. Dodatno podokno nas obvesti, da je bil izdelek dodan v košarico. Zatem lahko nadaljujemo z iskanjem še drugih izdelkov, lahko pa zaključimo nakup tako, da desno zgoraj kliknemo na košarico, nato pa na gumb preusmeritev na blagajno.

DIGITALNA BLAGAJNA
Ko pridemo na blagajno, nas čaka 6 korakov do konca nakupa. Najprej pregledamo vsebino košarice, in če je z izbiro izdelkov vse v redu, gremo na naslednji korak – prijava uporabnika. Vse registrirane kupce stare spletne Knjigarne Ognjišče vabimo, da vnesejo svoj e-naslov in si ponastavijo svoje geslo, sicer pa svetujemo, da kupci opravijo registracijo in vnesejo nekaj podatkov – to se opravi samo enkrat, pri naslednjih nakupih tega koraka ni treba opravljati. Vnesemo svoj elektronski naslov in želeno geslo, na naslednji strani pa še osebne podatke. Ta korak dokončamo s klikom na gumb Registriraj me. Na elektronski naslov prejmemo potrditev registracije. V spletni trgovini pa smo že na naslednjem koraku, ko izberemo način dostave – tukaj velja samo omeniti, da za vsa naročila, katerih znesek preseže 30 €, ponujamo brezplačno pošiljanje. Na naslednji strani nas čaka še izbira načina plačila – plačamo lahko ob prevzemu pošiljke, lahko pa preko spletne banke, kjer na elektronski naslov prejmemo predračun za plačilo. V kratkem bomo dodali možnost plačevanja tudi s plačilnimi (kreditnimi) karticami.
Čaka nas samo še preverjanje celotnega naročila, in če so vsi podatki pravilni, lahko nakup zaključimo s klikom na Zaključi naročilo.

PAKIRANJE IN ODDAJA NA POŠTO
Vaše naročeno blago se nato obdela v našem sprejemnem centru, kjer sodelavci pregledajo naročilo in pripravijo predmete za odpremo. Ko so vsi zbrani, se jih preda v pakirnico, kjer jih pripravijo za pošiljanje. Ko je paket pripravljen, ga oddamo Pošti Slovenije. Glede pošiljanja se z naše strani trudimo, da so vsa naročila, ki so oddana do 13. ure, odposlana še isti dan, tako da so lahko naročeni izdelki, ki so pri nas na zalogi, pri kupcu že naslednji dan – če se tudi na strani Pošte Slovenije ne znajdejo sredi največje gneče.

TELEFONSKA POMOČ
Vsi tisti, ki se jim zdi, da bi pri prvem nakupu potrebovali pomoč, tiste, ki bi želeli naročiti kak izdelek, pa ga ne najdejo, tiste, ki se znajdejo v takšni ali drugačni zagati pri korakih nakupa, nas seveda lahko pokličejo tudi na telefonsko številko 05 61 17 220, kjer lahko tudi oddajo svoje naročilo.
Za konec si vsi pri Založbi Ognjišče, še posebej pa kolegi, ki so pripravljali spletno trgovino ter skrbijo za njeno upravljanje in za vaša naročila, želijo in se veselijo vašega spletnega obiska.

KNJIGARNE OGNJIŠČE V KRANJU, MARIBORU, KOPRU IN NA PTUJU
Spletno nakupovanje ima, kot smo že prej našteli, svoje prednosti, za mnoge pa tudi kakšno pomanjkljivost. Gotovo je osebni obisk knjigarne izkušnja, pri kateri lahko knjigo vzamemo v roke, si prej predstavljamo, za kakšen format gre, kako 'sede' v roke, istočasno lahko pogledamo in pobrskamo še za drugimi knjigami …
Marsikdo ceni tudi nasvet, ki ga lahko prejmemo s strani zaposlenih, sploh če iščemo knjigo za posebno priložnost in je dragoceno prejeti kakšno usmeritev ali podrobnost o vsebini posamezne knjige, ne smemo pa pozabiti še na pestro izbiro različnih neknjižnih in darilnih predmetov za različne priložnosti. Tako vas bomo tudi v prihodnje veseli v naših poslovalnicah, kjer je nabor izdelkov še bogatejši in je lahko izkušnja nakupovanja bolj osebna.

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je rast spletnega nakupovanja konstantna in je ob koncu leta 2021 vsaj en spletni nakup v zadnjem četrtletju v starostni skupini 16–74 let opravilo že tri četrtine prebivalstva. Epidemija covida-19 je k temu gotovo precej pripomogla, saj se je z zapiranjem dejavnosti velik del prodaje preusmeril in je bila prodaja mogoča zgolj preko spleta.

pripravil:

ERJAVEC, Matej.

okoljevarstveni strokovnjak

“Naša kopalnica je postala največji onesnaževalec okolja”

Epidemija koronavirusa, ki v teh dneh razsaja po Sloveniji in po vsem svetu, kaže tudi na človeško nemoč in na to, da človek ni absolutni gospodar narave. O tem smo se pogovarjali z dr. Mihaelom Tomanom, ki raziskuje predvsem vode in opozarja na človekov neodgovoren odnos do narave ter kliče k ozaveščanju o tej problematiki.

- Najbrž tako kot človek in kot profesionalec spremljate širjenje koronavirusa. Nas ga je lahko strah?
Strah je povezan s tistim, česar s človeškimi čutili ne prepoznamo. Strah v zvezi z koronavirusom primerjam z atomsko energijo in sevanjem. Nimamo čutil, da bi zaznali sevanje, saj ga ne vidimo, ne diši in ga ne slišimo. Zaznamo ga šele, ko pride do nesreče. Podobno je s tem virusom, ki je drugačen kot drugi virusi. Ne prepoznamo njegovih nevarnosti.
Pri preprostih organizmih je razvoj eksponenten. To pomeni, da se iz nekaj organizmov zelo hitro razvije nekaj milijonov. Trčimo na problem prenosa virusa. Če tega ne poznamo, se ne ščitimo pravilno. Me je pa nečesa strah: tako Slovenci, Italijani pa sploh, smo ljudje, ki kršimo pravila. Zdaj se je jasno izkazalo, da je stvar prešla v pandemijo, ker se ljudje v začetni fazi niso držali pravil. Ljudje smo danes ob vseh informacijah prepričani, da vsi vse vemo. Usodna napaka je, ko trdimo: jaz pa že vem, kaj je zame dobro. Te drže pa nas je res lahko strah. Ljudje, ki imamo stik z drugimi, bi morali strokovno ozaveščati druge. Podobno je z ozaveščanjem glede onesnaževanja okolja. Potrebno je ozaveščati ljudi o problemu. Med izvrstne ‘ozaveščevalce’ spada tudi papež Frančišek. Tudi za to veljajo besede: pojdite in učite.

- V zgodovini je bilo že ogromno epidemij. Ali se lahko kaj naučimo iz teh izkušenj, čeprav je sedanji virus malo drugačen?
Seveda so bile v zgodovini že številne nadloge, kakor so to takrat imenovali. Če pogledava v cerkveno rabo, so te nadloge celo prišle v litanije. Saj molimo: kuge, lakote in vojske, reši nas, o Gospod! Sedaj smo to spremenili: nalezljivih bolezni, lakote in vojske … To pomeni, da se je to vedno dogajalo in da so se ljudje zavedali te nevarnosti. Razlika je v tem, da se v dobi globalizacije z nekim virusom vsi srečamo. Spomnimo se španske gripe, ki je bila ena zadnjih nadlog v Evropi ob koncu prve svetovne vojne. Še danes ne vemo natančnega števila umrlih. Najbrž jih je okoli 50 milijonov.
Primerjave ni. Najprej ne zdrži primerjava zdravstvenih sistemov. Ni primerjav glede poznavanja. Danes vemo, kaj so mikroorganizmi, kako se razmnožujejo, kje se jih da zaustaviti. Pri španski gripi tega niso vedeli. Danes eno žarišče bolezni pomeni planetarno žarišče in smo priče pandemije. Takrat je bila gripa lokalizirana, omejena na Evropo, saj so ljudje malo potovali.

- Pojdiva na vaše področje, s katerim se ukvarjate – na okoljevarstvo. Pred časom ste že opozorili, da tretjina moških v Evropi (najbrž tudi v Sloveniji) ni reproduktivno sposobna. Ne more imeti otrok. Najprej: imamo za Slovenijo kakšne raziskave o številu takih moških?
Posredne raziskave imamo, neposredne pa iz različnih razlogov niti niso mogoče tudi zaradi etičnih zadržkov. Gre za to, da so spolne celice – v večini primerov gre za moške spolne celice –, degenerirane, drugače spremenjene ali ne nosijo dovolj genetskih informacij ali pa je preprosto njihovo število premajhno.
Vzroki so povezani z okoljskimi spremembami. Preprosto povedano gre za kemizacijo okolja. To smo pa ustvarili ljudje, ki smo sposobni sintetizirati, umetno narediti praktično katerokoli snov. Samo na področju organskih snovi danes v svetu kroži preko 80 000 novih snovi, ki jih je sintetiziral človek. Za te narava nima mehanizmov, da bi tisti organizmi, ki jih razumemo kot bakterije in razgrajevalce, te snovi prepoznali in jih razgradili do preprostih anorganskih snovi. Da je zadeva še težja, jih prepoznajo samo v enem delu in razgradijo te organske snovi do takih snovi, ki so še bolj problematične. Rečemo jim kancerogene (rakotvorne) in mutagene (povzročajo spremembe v genetskem materialu). Te snovi vplivajo na spolne celice in sicer na moške. Tako je uspeh reprodukcije – združitve dveh spolnih celic vprašljiv. Če pa do njega pride, so tudi poškodbe.
Poskuse, ki sem jih zadnja leta delal na drugih organizmih, kažejo pri organizmih, kot so vodne bolhe, na reproduktivno zmanjševanje, na zmanjšano rast mladorojenih organizmov, na anatomske spremembe (mladice rib imajo nerazvito oko, so depigmentirane, so majhne rasti, so reproduktivno nesposobne …). Če potegneva vzporednico med živalsko in človeško celico, ki sta v osnovi enaki, lahko sklepamo, kako je s tem pojavom. Posredno pa nam kažejo podatki, da ima vse več parov težave s plodnostjo. Tradicionalno so vedno za to obtoževali ženske, kar pa ne drži. V večini primerov so bili za pomanjkanje potomcev krivi moški.

- Kot vzroke za to omenjate motilce endokrinega sistema.
Najprej se je ta problem pokazal pri uporabi zaščitnih sredstev, ki jih poznamo pod izrazom pesticidi in podobno. Uporabljamo jih proti organizmom, ki smo jih imenovali škodljivci. Označili smo jih za škodljivce in jih hočemo pobiti. Pri tem se je pokazal resen problem, o katerem je govorila znamenita knjiga Nema pomlad (Silent spring). Zakaj nema? Ker so spomladi umolknile ptice. Umolknile pa so, ker ni bilo več razmnoževanja. Te snovi so tako vplivale na njihov reproduktivni material. Ta knjiga je prva opozorila, kaj napačno delamo v okolju in kar se bo kot bumerang vrnilo k nam. Knjiga je bila napisana v osemdesetih letih, danes se to že izkazuje kot realnost.
Snovi, ki sem jih omenil in so proizvod človekove tehnologije ter nam olajšujejo življenje, delajo življenje lažje in dobesedno ‘lepše’ (kozmetika), smo poimenovali hormonski motilci ali strokovno motilci enokrinega sistema. To pomeni, da vplivajo na endokrini sistem, na žleze z notranjim izločanjem. Te pa so v metabolnem in reproduktivnem smislu najpomembnejše. Izločajo tudi spolne hormone. Hormonski motilci zmanjšujejo proizvodnjo teh hormonov. Posledica tega je manjša reproduktivna sposobnost moškega spola.
Hormonski motilci, če preprosto ponazorim, delujejo po sistemu ključ – ključavnica. Hormonski motilec, torej snov, ki smo jo mi proizvedli, je nekakšen ključ, ki odpira ključavnico namesto pravega hormona. Ko je nepravi ključ v ključavnici (hormonski motilec), pravi ključ ne more več noter. Hormonski motilci pridejo prej in pravemu ključu zaprejo pot v ključavnico.

- Kaj pa kontracepcijske tablete?
Ustvarili smo tudi umetne hormone z namenom preprečevanja reprodukcije. Te hormone zaradi majhnega izkoristka pri človeku izločamo v obliki urina v okolje, zlasti v vodo. Ta protispočetna sredstva v vodi delujejo enako kot na jajčno celico – preprečujejo spočetje. Tako s preprečevanjem razmnoževanja človeštva vplivamo na vso naravo.
Motilci so tudi težke kovine (krom, kadmij, svinec, cink, baker, živo srebro). Velik del teh snovi – z njimi živimo in jih proizvajamo, da nam je življenje lepše in da smo lepši – je v farmacevtskih proizvodih (zaščitne in lepotne kreme, pasta za zobe…). Naša kopalnica je postala največji onesnaževalec okolja.

- Tega se večina ljudi ne zaveda.
Ne, večina ljudi ne ve, kaj spere s telesa pod prho in kaj izloči iz telesa. Vzemiva ostanke zdravil. V razvitem svetu ljudje, stari nad 70–let, jemljejo v poprečju približno pet različnih zdravil. Ta vsebujejo učinkovine, aktivne snovi. Antibiotik vsebuje snov oksitetraciklin OTC. Samo nekaj odstotkov te snovi organizem uporabi za delovanje (odstranitev mikro organizma). Vse drugo gre v obliki urina v kanalizacijo in posledično v okolje. Rezultat tega so mega bakterije, ki jih je vse več v našem okolju in ki so neobčutljive na antibiotike, ker jim jih vsak dan po malem ‘doziramo’ v okolje, kjer živijo in se adaptirajo. Kemizacija je zato eden resnih okoljskih problemov v našem času.

- Ali ta problem kaj rešujemo?
Težko je, ker je uporaba omenjenih sredstev postala že naš način življenja. Problem tudi težko rešujemo, ker je v ozadju ogromen kapital, povezan s kmetijstvom (zaščitna sredstva), farmacijo (zdravila in lepotilna sredstva) …

- Ste podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda. Opozarjate na onesnaženost voda. Omenjene težave pa niso vezane samo na vodo.
Vse, kar se dogaja na kopnem, se znajde v vodi. Zato sem prej omenil, da postajajo naši domovi izjemna žarišča za onesnaževanje voda. Voda po naši uporabi izhlapi, pade kot dež, ujame se v podtalnice in mi jo počrpamo in pijemo. Strupene snovi sproti doziramo in te snovi ostajajo. Vse, kar izločimo, se v vodnem okolju zadrži. V morjih, ki sprejemajo vse vode sveta, ostajajo vse snovi.

- S tem v zvezi se pojavlja vprašanje rib. Ali jih vi jeste?
Ribe so na vrhu prehranske verige. Naj ponazorim: v jezeru so alge, ki iz vode poleg hranilnih snovi sprejmejo tudi nevarne snovi. Če je v vodi 1 enota nevarnih snovi, jih je v algah že 10 enot. Alge poje vodna bolha (majhen rakec) in s tem prevzame vse, kar je ta alga imela. Nevarne snovi se še akumulirajo, torej se tudi povečujejo. V vodni bolhi ni več 10 enot, ampak že 50. Z njo se hrani majhna riba. S to ribico se prehranjujejo večje ribe, ki jih potem lovi človek. Če to preneseva na morje, je princip zelo podoben. Pomislite na zelo veliko ribo, na tuna, morda celo na tistega, ki živi v okolju, kjer je koncentracija nevarnih snovi celo nad dovoljeno (na primer metilno živo srebro, ki ga imamo tudi v severnem Jadranu). Tu živita plenilski ribi kot sta brancin in orada. Če je v vodi koncentracija tega nevarnega strupa ena enota in ker vemo, da se strup akumulira in povečuje, potem vemo, da ga bo največ v omenjenih plenilskih ribah. Zato se jaz na morju prehranjujem s sardelami, ki so še na začetku prehranjevalne verige. Če jem orado, je ne jem vsak teden, da bom zmanjšal vnos nevarnih snovi. Tunov se bom izogibal, sploh tistega iz Mehiškega zaliva, za katerega velja prepoved izvoza v Ameriko zaradi vsebnosti težkih kovin in metilnega živega srebra. Večina teh tunov zato najde pot v Evropo. Pomislite sedaj na študente, ki jim je tunina na testeninah vsakodnevna hrana. In naj dodam, da gre za mlado populacijo. In vračava se k začetnemu vprašanju o reproduktivni sposobnosti …

- Živo srebro je bilo tudi predmet vašega znanstvenega proučevanja. V severnem Jadranu je več živega srebra, ki ga tja prinaša Soča.
Idrija je naravno nahajališče zelo posebne kovine v tekočem stanju. Drugo največje nahajališče na našem planetu. V pet sto letih je bilo proizvedeno veliko živega srebra za različne namene. Posledica te proizvodnje je bila sprostitev 37.000 ton živega srebra v okolje. Tako v kopno okolje, kot v vodo. Konkretno v reko Idrijco, ki je pritok Soče, ki se izliva v Jadransko morje. Elementarno živo srebro je strupeno, če je v hlapih. Zato so umirali idrijski rudarji.
Živo srebro v vodnem okolju je danes toliko večji problem, ker je vodno okolje tudi organsko onesnaženo (zaradi kanalizacije). V okolju, kjer so organske snovi, zmanjka kisika. Tam se pojavijo žveplaste bakterije, ki pretvorijo to živo srebro v organsko obliko, ki ji pravimo metil živo srebro. To je pa eden od najnevarnejših strupov, ki ga znajo narediti mikroorganizmi. Ta se akumulira v ribe. Njegova vsebnost v hrani pa vpliva na živčni sistem. Poznavanje tega se je pojavilo v japonskem mestu Minamata. V tamkajšnjem zalivu so prebivalci lovili ribe. Hipoma je umrlo tisoč ljudi, ki so se prehranjevali s temi ribami. In rojenih je bilo 30.000 otrok z nevrološkimi motnjami (mongoloidnost in druge). To je ena najbolj tragičnih zgodb predelave živega srebra v naravi. Podobno se dogaja v usedlinah reke Soče, kjer ni kisika in v usedlinah v severnem Jadranu. Od tam metilno živo srebro preko prej naštetih organizmov prehaja v ribe. Pri nas še danes raziskujemo vsebnost živega srebra in pri meritvah, ki smo jih mi delali, je koncentracija v ribah nad dovoljeno mejo. In to je posledica naravnih procesov.

- Dejali ste, da ste zaskrbljeni, kaj se bo dogajalo v prihodnosti, da pravzaprav še ne poznamo vseh slabih učinkov nevarnih snovi, zlasti ko te učinke ‘seštejemo’. Kaj se predvideva o teh učinkih?
Če se izrazimo v jeziku mladih, govorimo o koktajlu, če se izraziva v jeziku starejših, pa govorimo o kompotu. Imamo mešanico vsega, s katero dobimo boljši okus. Omenjene snovi delujejo sinergistično, kar pomeni, da vsaka posamična snov deluje manj nevarno kot skupaj. Redki so primeri, ko to deluje antagonistično, da ena strupena snov blokira drugo.
Zakaj tako težko prepoznavamo okoljske probleme? Zato, ker nas nič ne ubije takoj. V našem času umiramo ‘na obroke’, kronično. Tudi medicina govori o kroničnih boleznih in v večini primerov ne pozna vzrokov. Nevarne snovi potrebujejo določeno koncentracijo, da se ‘izrazijo’. Če govoriva o mladih. Vsak dan pijejo ustekleničeno vodo v plastiki. Pili jo bodo 50 let. Prišli bodo v fazo kroničnosti, ker se jim bodo te snovi v zelo nizkih koncentracijah, ki so v plastenkah, nabirale v telesu. Večina sodobnega onesnaževanja se akumulira.

- Da, plastika je problem zase. Grozljive so že fotografije, kaj povzroči plastika živalim! Kaj pa majhni, mikroskopski delci plastike?
Res je grozno gledati vso tisto plastiko. Pri izlivu Donave skoraj ne vidite vode, toliko plastike plava po njej! Plastika je sestavljena iz spojin, ki sicer razpadejo, samo čas za razpad je dolg. Poznamo mikro in nanodelce plastike, ki jih ne vidimo. Po nekaterih podatkih so nanodelci plastike navzoči v vseh pitnih vodah, ki so ustekleničene, kar je zelo zaskrbljujoč podatek. Nano plastika je mutagena, kar pomeni, da deluje tako, da spreminja naš izvorni genetski material v celicah. Posledično to pripelje do rakotvornosti. Torej je tudi kancerogena. Plastika je tudi akumulativna in jo zato uživamo tudi s hrano, v kateri so nanodelci. Zato je v Sloveniji nepotrebno, da uživamo vodo iz plastenk, ker imamo še vedno kontrolirano neoporečno pitno vodo.
Skrbi nas vsebnost mikro in nano plastike. Raziskovalci oceanov govorijo, da to zna bistveno spremeniti diverziteto (vrstno pestrost) v oceanih. To je povezano s kislostjo. Alarmantne so zgodbe o zakisanosti oceanov in z njo povezanim propadanjem koralnih grebenov, ki so veliki proizvajalci kisika. Zakisani oceani imajo tudi manj planktona, ki prav tako proizvaja kisik. Skratka, kar se nam zgodi v kopalnici, se odrazi v oceanu!

- Omenjate, da v Sloveniji lahko pijemo vodo iz pipe. Pitna voda je veliko bogastvo in skrbi zanjo bi morali posvečati več pozornosti. Reciva, da bi vas kot strokovnjaka vprašali za presojo kanalizacije, ki jo gradi ljubljanska občina čez vodovarstveno območje. Kako močno bi se vam kot strokovnjaku zatresla roka, če bi morali podpisati dovoljenje? Ali bi ga sploh podpisali?
Naj jasno povem: ne bi podpisal! To sem jasno povedal tudi v eni od oddaj na televiziji. Vedno se moramo vprašati, kaj pa se lahko zgodi? Če se zgodi onesnaženost na omenjenem primeru, onesnažimo vodni vir. Vemo, da tehnika ni stoodstotna. Vsak stroj se lahko pokvari, vsak spoj lahko poči. Tako lahko poči spoj med cevmi in vedno so na kanalizacijskih sistemih kritični spoji, ne pa cevi. Če pride do tega, imamo onesnaženo podtalnico. Že tako slovenska podtalnica postaja slabša zaradi dogajanja na površini. Nisva omenila kmetijstva, ki je eden največjih onesnaževalcev (umetno gnojenje in zaščitna sredstva, s katerimi moramo ‘pobiti’ vse žuželke in glivice …). Če se onesnaži podtalnica, gre za popolnoma drugačno zgodbo, kot če se onesnaži površinska tekoča voda. Govorimo o zadrževalnih časih snovi. V podtalnicah je ta čas nekaj sto let! To pomeni, če danes prenehamo uporabljati neki pesticid, se čez 25 let nič ne pozna. To dokazuje eden od pesticidov, ki smo ga že nehali uporabljati pred desetletji, a ga še vedno lahko najdemo v podtalnici. Glede omenjenega kanala imam pa še druge zadržke.

- Papež Frančišek je napisal okrožnico o varstvu okolja. Kako vi gledate na to njegovo ekološko prizadevanje? Nekateri mu namreč očitajo, da to ni ‘njegovo’ področje?
Vidim ga kot enega od vodilnih osebnosti sodobnega časa, ki ga poslušajo ljudje različnih pogledov in prepričanj. To pomeni, da pri ljudeh, ki jih cenimo, spoštujemo tudi njihova mnenja in besede. Tako mnenje deluje kot ozaveščanje. Danes so problemi v zvezi z okoljem, tudi okoljske nesreče, tudi stvar neozaveščenosti. Zato se mi zdi papežev pristop izjemnega pomena. Nenazadnje govori o tem, kako varujemo živo naravo. To ima pa tudi verski, religiozni pomen – žive narave, življenja nismo mi ustvarili! Če pogledamo s krščanskega vidika, je neodgovorno ravnanje z naravo greh. Jaz nisem gospodar narave. Študentom jasno razložim svoj pogled s primerom iz Geneze. Mi nismo več del narave. To se je pa zgodilo takrat, ko smo hoteli naravo vzeti zase. Ta narava je bilo drevo, ki je bilo za nas prepovedano, a smo ga izkoristili. Zato smo bili kaznovani in se pravi, da nimamo pravice gospodariti nad naravo, kakor nismo imeli pravice, da bi utrgali prepovedan sad z drevesa sredi raja. Zato zame zgodba o izgonu iz raja pomeni, da smo si raj hoteli prilastiti. Danes rečemo, da gremo v naravo. Kako greš v naravo, če si del nje? Kako boš gospodaril nad naravo, saj ni tvoja! Mi samo upravljamo z njo.

- Očitno za vas ni problem nasprotja med znanostjo in vero.
Ni mi problem povezati znanost in vero. Saj je bilo na neki način že vse povedano. Pomislimo samo na prva poglavja Geneze. Bila so nam dana navodila, a smo jih vedno znova prekršili. Prvi prekršek je opisan v začetku Svetega pisma. Saj vemo, da ne gre za sad in drevo, ampak da je to samo prispodoba, ki jo moramo širše razumeti. Gre za nespoštovanje narave in okolja. Morali smo ven iz tistega, kar smo si hoteli prilastiti.
Prepričan sem, da je glede okolja še premalo ozaveščanja. Nekoč sem že izjavil in so drugi potem povzeli, da se okolje varuje tudi s prižnice. Kot moram spoštovati sočloveka, moram spoštovati živo naravo. Naravo lahko občudujem, gledam, raziskujem, ne smem je pa zasužnjiti. Današnji sistem pa deluje v smislu zasužnjevanja. Govorimo o dobrinah. Voda je naravna dobrina, a ne samo zame, ampak za vse. Žal pa zaradi človeškega delovanja vse boj postaja tudi smrt. Vzrok te smrti je naša želja podrejati si nekaj, kar ni moje. Sporočilo Geneze je jasno: Tisto drevo in tisti sad ni bil moj!

- Vi se ukvarjate predvsem z naravoslovnimi znanostmi, vaši predniki so znani po drugem. Eden od njih dr. Lovro Toman (1827–1870) je izobesil prvo slovensko zastavo v Ljubljani.
Lovro Toman je imel več vlog v zgodovini. Jaz živim v hiši, kjer je bil on rojen in kmalu bomo praznovali 300-letnico freske na tej hiši. Bil je prvi slovenski poslanec v dunajskem parlamentu. Zaslužen je, ker je v Slovenijo ‘pripeljal’ južno železnico prek Ljubljane do Trsta. Kot slovenski poslanec je prvi izobesil slovensko zastavo. V preteklosti so pozabljali, da je to naredil prav on. V Kamni Gorici ima spomenik, na katerem je pomenljivo sporočilo o vstajenju, vzeto iz ene njegovih pesmi: Kdor v grobu spi je srečen, al' probud je večen. Po njem so poimenovali tudi park v Ljubljani. O njem mi je veliko pripovedoval že stari oče, rojen leta 1878. Lovro Toman se je družil s Prešernom, moj sosed je slikar Matevž Langus, ki je portretiral veliko sodobnikov. Prešeren in Čop sta bila velikokrat gosta v Kamni Gorici. Ti ljudje so umrli nekaj časa pred rojstvom mojega starega očeta, tako da mi je on pripovedoval zgodbe o njih skoraj ‘iz prve roke’.
Lovro je tudi pesnil in bil je velik ljubitelj rastlin. Kaže, da sem nekaj te ljubezni podedoval tudi jaz. Profesionalno se sicer res ukvarjam z vodo, a ljubiteljsko sem botanik.

- Torej ste ljubezen do vrta podedovali od njega?
Kaj je on zasajal, ne vem. Gotovo pa je bil ljubitelj rastlin. Njegova žena je bila Josipina Turnograjska. Po stari mami pa izhajamo iz Prešernovega rodu. Nekaj predmetov te stare mame smo zato izročili muzeju.
Vrt je moja velika sprostitev. Koliko napetosti sem ‘sprostil’ na vrtu! Vse funkcije, ki sem jih imel na fakulteti niso častne, ampak delovne. Zadnje dni je zaradi koronavirusa ogromno dela. Stalno sem na sestankih. (Pogovor je potekal 12. marca). Na fakulteti je zaposlenih nad 600 ljudi! Skratka služba, ki prinaša veliko napetosti.

- Bili ste dekan Biotehniške fakultete, sedaj ste njen prodekan. Nikoli niste skrivali svojega verskega prepričanja. Ste imeli zaradi tega težave?
Raziskoval sem na kemijskem inštitutu in tam magistriral, še prej ko sem šel k vojakom. Direktor inštituta je bil na neki način svobodnjak, ne zadrt človek. Vodja moje enote pa profesor, ki mi je dejal: “Vem, kdo ste. Poznam vaše starše. Vedeti morate, kaj družba pomeni. Če smo mi spoštljivi do nje, bo tudi ona do nas.” Trudil sem se biti spoštljiv do vseh. Moj neposredni vodja je pred mano predaval na fakulteti. Velikokrat me je povabil k sebi domov. Ko sem prišel k njemu in sva skupaj delala, je imel na mizi Družino. Bil sem začuden nad tem in mu to tudi dejal, saj je vodil partijsko organizacijo na inštitutu. Odgovoril mi je: “Mladi mož, a se vam zdi to kaj spornega?” – “Nikakor ne, saj jo imamo tudi mi doma,” sem odgovoril. “Vem to. Jaz sem lahko dober samo, če vem, kaj drugi misli. Berem eno in drugo,” je odvrnil. Bilo je v začetku osemdesetih let. Potem me je pa poklical direktor in me “kot intelektualca” povabil v “napredno organizacijo”. Dobro se spominjam te besedne zveze. “Morali boste biti družbeno aktivni. Vidim, da raziskujete …” To je pomenilo, da bi se moral vpisati v partijo. Šel sem k mojemu profesorju in mu zaupal, kaj so mi predlagali, a ne jaz ne moji domači bi tega ne prenesli. “Kaj naj naredim, saj bi jaz rad raziskoval naprej?” sem vprašal. “To je pa zelo preprosto. Imamo različne družbenopolitične organizacije,” je odvrnil. Tako sem postal predsednik sindikata na inštitutu. S tem ‘sindikalnim’ podpisom sem brez problemov raziskoval. Moral sem hoditi na sestanke na občino in ta mi je dala za to priznanje. In tako sem pri vsakem napredovanju napisal med ‘reference’ občinsko priznanje za družbenopolitično delo … Črki zakona je bilo zadovoljeno, nikjer pa ni pisalo, kdo pravzaprav sem. Zato sem še danes hvaležen mojemu profesorju, ki je imel na mizi Družino, za njegovo odprtost.
Podobno se je ponovilo pri vojakih. Imel sem že skoraj 28 let, major, ki me je kot magistra znanosti poklical na pogovor in bil samo leto starejši od mene, mi je tudi predlagal vpis v partijo. Spet sem se izgovoril: “Če mami to sporočim, bo od žalosti umrla.” On pa je čisto resno odgovoril: “Tega pa potem res ne smemo narediti.” Postala sva najboljša prijatelja in bil sem edini v kasarni, ki je smel ob nedeljah dopoldne (!) k maši v katoliško cerkev v Pljevlji. Cenil me je, čeprav je bil pravoveren partijec. V takih srečanjih prepoznavam Božjo previdnost, ki me je vodila. Končno sem dokaj zgodaj, ni mi še bilo 40 let, postal redni profesor.

- Seveda ste morali tudi trdo delati za to napredovanje.
Trdega dela sem bil vajen že od doma. To ni bilo vprašanje. Vidimo, kako je pomembna družina. To bi prav v današnjem času zelo rad poudaril. Prvo in najvažnejšo vzgojo dobiš v družini! In to poskušam tudi jaz posredovati naprej.
Dovolite še eno zanimivost iz osebnega življenja, ki dokazuje, kako sem srečeval vedno ‘sorodne duše‘. Bil sem na strokovnem izpopolnjevanju na Danskem, kjer sem spoznal predstojnika oddelka, kjer sem jaz raziskoval. Konce tedna sva preživljala skupaj. Tudi na njegovem domu. Imel je rad živali in kmetijo. Izjemno sva se ujela. Ob nedeljah sva skupaj hodila k maši, sicer v luteransko cerkev. Tam sem se spoprijateljil še z drugimi verniki. Ko sem po štirih letih odhajal, so pripravili posebno bogoslužje v angleščini, da so mi izkazali pozornost. Ko spoznaš drugačnost, znaš ceniti in spoštovati svoje. Bivanje v tujini ti da širino. Naučiš se strpnosti. Obojega nam danes manjka.

dr. Mihael Toman (1953)
je doma iz Kamne Gorice na Gorenjskem, kjer tudi stalno prebiva. Po gimnaziji v Kranju je nadaljeval študij na Biotehnični fakulteti, kjer je diplomiral leta 1978. Zaposlil se je kot asistent–stažist na Kemijskem inštitutu v Ljubljani in leta 1982 magistriral, leta 1987 pa doktoriral. Leto kasneje je bil habilitiran kot docent za Ekologijo vodnih ekosistemov. Leta 1993 je postal izredni profesor, 1998 pa je bil izvoljen v rednega profesorja za Ekologijo in varstvo voda.
Več let se je strokovno izpopolnjeval na Univerzi v Københavnu. Njegova bibliografija vsebuje več kot 100 enot, predvsem z naravovarstvenega področja. Je prodekan Biotehnične fakultete, bil pa je tudi njen dekan. Prejel je zlato plaketo Univerze v Ljubljani in zatrjuje, da mu je pedagoško delo v veliko veselje. Ima družino in tri odrasle otroke.
Ima pa še poseben odnos do revije Ognjišče, ki jo je prvič srečal pri stricu duhovniku. »Rad sem bral odgovore na vprašanja. Pritegnili so me potopisi. Enega, iz Svete dežele, se še posebej spominjam. Bil je objavljen tudi zemljevid Svete dežele, ki sem ga izrezal iz revije. Stric je imel pisalni stroj in določene članke sem si iz revije prepisal na stroj, čeprav še danes ne vem, zakaj.«

RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2019, leto 56, št. 4, str. 8-13.

Robert, zdravo!
Oprosti, ker te tikam – ne želim biti nespoštljiva. Zanima me, kako ti gledaš na volitve. Se bo po tvoje letos kaj večje število mladih udeležilo volitev? Kako ostali mladi sploh doživljajo politiko? Jaz se bom letos prvič udeležila volitev in zdi se mi pomembno, da lahko glasujem in s tem vsaj malo odločam tudi o lastni prihodnosti. Pravzaprav nikoli nisem razumela odraslih, ki govorijo, da se nič ne bo spremenilo, da je vsakič isto ali pa, da so vsi politiki isti (celo, da so vsi iste barabe). Po moje bi bilo drugače, če bi tudi mladi dali od sebe svoj glas, pa ne samo na volitvah, tudi v času med njimi. Pomembno se mi zdi, da izkoristimo najmanj možnost sodelovanja na volitvah in glasujemo – ne pa, da pričakujemo, kako bo nekdo drug nekaj naredil namesto nas … Tudi mi smo del družbe, toda ali se tako obnašamo, ali nam je (posplošujem) vseeno?
Ela, 18 let

Volitve. Tabu med mnogimi starejšimi in tudi mladimi. »Vedno isto, nič se ne bo spremenilo,« pravijo nekateri. Pa vendar je pomembno, kaj si tako starejši kot tudi mlajši mislimo in kako doživljamo svet ter ljudi okoli sebe, kako reagiramo na nastale situacije v svetu ... Vedno pa naš glas ne more biti dovolj močan, da bi lahko prišel do tistih, ki imajo moč doseči spremembe. Zato je pomembno, da gremo na volitve, da izberemo take politike, ki bodo predstavljali naša stališča in naša mnenja. Točnega odgovora, zakaj se bojimo govoriti o politiki oz. zakaj se velikokrat prepiramo zaradi nje, ne vem, dozdeva pa se mi, da če bi se vsak posameznik dovolj poglobil v delovanje državnih aparatov in programe strank, bi razprava lažje in predvsem bolj diplomatsko stekla. Prav mladim ne sme biti vseeno, kaj se dogaja z našo državo in kdo jo vodi, saj odločamo o svoji prihodnosti. Vsekakor pa veliko slovenskim državljanom manjka narodne zavesti, posledično je udeležba tako nizka; na dokaj nepristranski način bi jo lahko povečevali v šolah.
Sam upam in želim, da se bo čim več mladih odločilo iti, s premislekom, na volišča in tako izbrati svetlo prihodnost za našo državo.
Ambrož, župnija Kopanj

Ko so se leta 2019 pripravljale volitve v Evropski parlament, je bila organizirana tudi akcija #tokratgremvolit, ki naj bi predvsem mlajšo populacijo spodbudila, da se udeleži volitev in prispeva svoj glas. Na družbenih omrežjih je bilo objavljenih kar nekaj filmčkov, ki so na svoj način prepričevali mlade, kaj konkretno imajo tudi oni od zakonodaje, ki se sprejema v Evropskem parlamentu, in zakaj je potrebna vključitev vsakega izmed nas v te procese, ki vplivajo na življenje v vseh državah Evropske unije.
Volilno pravico v Sloveniji lahko polnoleten državljan uresniči – ali pa tudi ne. V določenih državah je udeležba na volitvah celo zakonska obveznost, in ne zgolj možnost. V Sloveniji se že vsa leta od osamosvojitve naprej soočamo z majhno volilno udeležbo in kar srce nam lahko zapoje, če se na določenih volitvah ali referendumih odstotek malce dvigne. Uradni statistični podatki Državne volilne komisije potrjujejo ocene, da se je zadnjega referenduma o zakonu o vodah v primerjavi z zadnjimi državnozborskimi volitvami udeležilo več mladih. V starostni skupini od 18 do 30 let se ga je udeležilo več kot 46 odstotkov volilnih upravičencev, k skupni volilni udeležbi pa so mladi volivci prispevali tudi rekorden delež glasov – nekaj več kot 15 odstotkov. A primerjava z državnozborskimi volitvami kaže, da je bil delež mladih na referendumu v skupni volilni udeležbi le za slabe tri odstotne točke višji kot na zadnjih volitvah.
Med nami so se naselile fraze, da je itak zmeraj isto, da nič ne pomaga, če grem volit, da so vsi politiki isti … Močno je med nami zasidrana apatičnost, ki jo žal opazujejo tudi mladi, in je zato še toliko večji izziv, kako jih nagovoriti, da se odločijo in oddajo svoj glas na volitvah. Razlogov za neudeležbo mladih na volitvah je verjetno več, med njimi je razočaranje nad politiki, bolj individualističen življenjski stil, nezmožnost institucionalne politike, da bi sledila novim življenjskim slogom mladih in sploh znala k mladim osebno pristopiti. Družinsko, šolsko in širše družbeno okolje tako ne spodbuja več politične participacije, ta je le še pravica, in ne več dolžnost, v medijskem prostoru se velikokrat politika kaže le v prizmi škandalov in ‚kregarij‘ … Mladi – pa ne samo oni – imajo občutek, da njihov glas ne šteje, če pa bi že odločal o tem, kdo pride na oblast, se potem ne bi nič spremenilo. Država Slovenija ne zagotavlja spodbudnega političnega okolja, obljube, dane mladim pred volitvami, pa se redko uresničijo.
Tako na ravni Sveta Evrope kot Evropske unije so bili izdani številni dokumenti, ki spodbujajo države, da iščejo poti vključevanja mladih. Njihov skupni imenovalec je beseda participacija – prizadevanje torej, da bi imeli mladi občutek vključenosti. Mladi lahko namreč preko lastnega prispevka vidijo pozitiven vpliv na svoje življenje. V ospredje mladi postavljajo konkretne cilje, in ne imen politikov, ne pripisujejo takšnega pomena hierarhiji, ki je značilna za politične stranke, niso tako zavezani ozkim političnim programom. Ni pomembno le vprašanje, zakaj mladi ne gredo na volitve, temveč tudi to, kdaj se bo tradicionalna politika spoprijela z izzivom novih življenjskih slogov mladih in moderne tehnologije ter jim prišla naproti. Mladi naj s strani političnih kandidatov dobijo dovolj informacij, s čimer bodo zbudili zanimanje za pomembnost volitev ter tako motivirali mlade za udeležbo na volitvah. Ni prav, da politika zgolj sledi tistim, na katere se lahko zanese, tistim, ki hodijo redno na volitve – v smislu, ker starejši volijo, bomo nagovarjali varno starostno skupino; prav to se mladim ne zdi pravično. V preteklih letih je bilo izraženih kar nekaj domnev, kaj bi bilo del rešitve: od znižanja starostne meje pri volitvah do tako imenovanih e-volitev. Osebno sem mnenja, da s tem ne bomo veliko rešili, če bo še vedno obstajal občutek, da kot posameznik nimam vpliva na dogajanje v družbi. Mlade je smiselno spodbujati k prevzemanju odgovornosti, ne pa nanje gledati kot na statistiko v celotnem volilnem telesu. Mladi si želijo krojiti prihodnost in o njej soodločati. Ne samo pred volitvami, tudi skozi mandat.
Prepričan sem, da bi bilo mladim dobrodošlo, če bi sploh lahko imeli kakšen prostor, kjer bi se lahko pogovarjali o politiki in vsem, kar sodi zraven – tudi o volitvah. To bi lahko bilo družinsko okolje, prostor med prijatelji, v učilnici, Cerkvi. Pogovor ne pomeni prepričevanja v smislu »jaz imam prav in ti narobe«, saj ravno tovrstna drža zapira posameznika, da bi sploh kaj spregovoril ali vprašal. Na ta način se lahko mladi udomačijo na parketu politike v najširšem pomenu besede, torej da ne gledajo samo skozi prizmo obmetavanja z 'našimi' in 'vašimi'. Če bo trend udeležbe mladih padal, je upravičena skrb, da se zamajejo temelji zahodnih demokracij, saj bodo tisti, ki niso bili pripravljeni voliti v mladosti, enake vzorce delovanja ohranili tudi kasneje v življenju. Večje število udeležencev na volitvah daje tudi večjo legitimnost izvoljenim, zato bi bilo smiselno, da si tudi aktivni politiki prizadevajo za večjo udeležbo med mladimi.
Verjamem, da mladim ni vseeno za našo skupno prihodnost, to kažejo tudi z različnimi shodi in nenazadnje prostovoljnimi projekti, aktivnostmi glede ekoloških vprašanj. Verjamem, da so pripravljeni prevzemati tudi odgovornost, vendar je večji delež odgovornosti na strani odraslih, da predstavimo mladim sodelovanje v demokratičnih procesih kot nekaj smiselnega in pomembnega za vse nas.

FRIŠKOVEC, Robert, (Kaj pa vi pravite ... z Robertom). Ognjišče 2022, leto 59, št. 4, str. 70-71.