Praznik vseh svetih je postavljen v zrelo jesen, ko se vse umirja, uglasi in izpolni. Kaj pa tudi odmre. Tako o našem odnosu do življenja in smrti govori p. Tadej Strehovec, ki nas kot gost meseca opozarja na nespoštovanje življenja in poslavljanja od njega v naši družbi. Več kot aktualno branje.
Tudi mladi se v tokratni osrednji temi sprašujejo, koliko se mlad človek v luči slogana, da si dajmo duška, saj se živi samo enkrat, sprašuje o minljivosti. 

V prilogi se dotikamo 130 letnice krščanske demokracije in govorimo o politični organiziranosti kristjanov v Sloveniji. Papež Frančišek poudarja, da je za kristjana pomembno politično delovanje, saj z njim, če je res pravo, služi skupnosti.

Mladi mnogo čas preživijo na družbenih omrežjih in hrepenijo po tem, da bi bili vidni, všečni in opaženi. Tovrstno prodajanje svoje zunanje podobe pa je podvrženo mnogim manipulacijam, zato tokrat tudi nekaj o ozadju tovrstnih objav, za katerimi se pogosto skriva laž, neiskrenost in kako je na zunaj prikazana popolnost lahko zgolj dobra fasada.

Na glasbenih straneh smo k pogovoru povabili Andreja Šifrerja, ki ob svojih jubilejih pokaže nekaj prelomnic na glasbeni poti, ne manjka pa tudi globljih pogledov na smisel ustvarjanja, predajanja naprej in tudi razmisleka o Bogu Stvarniku in našem sodelovanju z Njim.

p. Vital Vider, začetnik organiziranega dela z zakonci in zakonskimi skupinami pri nas, poudarja pomembnost sv. zakona za temelj zdrave družine. S tem je povezoval tudi poslanstvo skupin Najine poti, ki želi prispevati k vedno boljšemu zakonu in odnosu med zakoncema. Ob praznovanju 50-letnice srečanja prve zakonske skupine Najina pot zato nekaj poudarkov o pomembnosti  današnjega srečevanja zakoncev v zakonskih skupinah. 

Novembrski številki že tradicionalno prilagamo Miklavževo ponudbo, v kateri vam predstavljamo knjige in druge izdelke, primerne za obdarovanje ob Miklavžu pa tudi ob božiču. V katalogu vam poleg novosti in knjig zanimivih za obdarovanje predstavljamo decembrske pakete, v katerih so poleg knjig dodani še drugi izdelki. Del kataloga predstavlja ponudba jaslic. V njej si boste lahko izbrali najrazličnejše jaslične figure, komplete ali dodatke za lepe domače jaslice. Vse po ugodni ceni in z željo, da bi z darili ponudili obdarovancem tudi duhovno rast.

Morda bo kdo ob vse večji draginji in inflaciji imel pomislek, le zakaj bi v takih časih tiskali, kupovali in podarjali knjige, ko bodo nekateri morali dobro premisliti, kako preživeti. Ob takih ugovorih pomislim na knjige, ki so izhajale v Ljubljani med drugo svetovno vojno, sredi pomanjkanja in umiranja, ali na knjige, ki so jih z veliko žrtvijo izdajali primorski duhovniki pod fašizmom. Bili so težki časi, a so jih prav dobre knjige ljudem pomagale preživeti.   

Naj vas zato ob koncu spomnim na nekatere novosti: Adventni koledar (z okenci in idejami za plodno preživljanje adventnega časa), Hvala za lep dan, dobri Bog, (zbirka zgodb za lahko noč), Oče naš (da bodo otroci živeli Jezusovo molitev) ter ponatisa knjig Zgodba zate in Obrisal bo solze (zgodbe ob  izgubi naših najdražjih – doslej prodanih že 3.000 izvodov). V prihodnji številki bomo sporočili ceno Ognjišča za leto 2023. Ostanite mu zvesti!

B. Rustja. Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 11 (2022), 4.

»Prepotoval sem mnogo tujih dežel in obiskal njihova gorstva. V daljavah in višavah tujine sem še globlje občutil ljubezen do svoje zemlje in lepoto našega gorskega sveta, v katerem sem preživel mladost in najlepše ure svojega življenja. Res so tuje gore mogočne, velike in lepe, toda kje je še na tako majhnem delu sveta združeno toliko raznolikosti, tihe domačnosti in vznemirljive lepote, kje je še toliko divjih in nedostopnih sten, z bohotnim gorskim cvetjem posutih livad in grozljivega vzdušja neviht in megla? Kje naj bi še našel tako dobre ljudi, kot so ljudje pod našimi gorami, ki sem jim dolžan zahvalo za gostoljubje na svojih samotnih gorskih potovanjih.« To ljubezensko izpoved je na začetku svoje knjige Raj pod Triglavom (1968) zapisal Jaka Čop, zaljubljenec naših gora, ki jih je fotografiral v vseh letnih časih, nasmejane v soncu in razbičane od neviht. S svojimi fotografskimi monografijami je ljudem odpiral oči za naš prelepi gorski svet in jih navdušil zanj.

VSI ČOPI SO BILI NAVDUŠENI PLANINCI
Jaka Čop se je rodil 26. oktobra 1911 na Jesenicah. Oče Jakob je bil ključavničarski mojster na železnici, mati Ivana je bila lastnica jeseniške kavarne. Po opravljeni meščanski šoli v domačem kraju se je na gostinski šoli v Ljubljani izučil za natakarja. Tega poklica zaradi poškodbe kolena ni mogel opravljati. Zaposlil se je v Železarni, kjer je do upokojitve služil kruh v tehničnem biroju. Vsi Čopi si bili navdušeni planinci. Tudi Jaka se je že zgodaj posvetil goram. Zanimanje zanje so mu poleg očeta, ki je bil gorski vodnik in oskrbnik koče na Golici, in strica Joža, vrhunskega alpinista, vzbujali tudi obiskovalci domače kavarne, ki so se vračali z gora. Jaka je prehodil vse slovenske gore, bil je na mnogih vrhovih v Visokih Turah, v Dolomitih, Karnijskih in Centralnih Alpah pa tudi v gorstvih drugih dežel. Najljubši pa so mu bili Julijci, ki jih je prehodil neštetokrat v vseh letnih časih. Zaradi že omenjene poškodbe se ni mogel posvetiti alpinizmu, postal pa je dober planinec in odličen gorski fotograf. Prvo planinsko fotografijo je posnel že pri desetih letih. Kot član fotoamaterskega odseka kluba Skala je naglo napredoval. Kot fotograf krajinar je bil romantično navdihnjen lirik. Pri srcu mu je bila črno-bela fotografija. Po letu 1950 je pričel snemati tudi barvne diapozitive. Njegove fotografije so izšle v šestih knjigah: Svet med vrhovi (1962), Raj pod Triglavom (1968), Viharniki (1970), Kraljestvo Zlatoroga (1989), Slovenski kozolec (1993) ter Trenta in Soča (1996). Na večni Triglav se je povzpel 5. januarja 2002, v častitljivem 92. letu svetopisemskih očakov.

UČITELJ IN VZGOJITELJ MLADIH GORNIKOV
Jaka Čop je bil zelo priljubljen med gorniškimi tovariši, kar potrjujejo zapisi v Planinskem vestniku ob njegovih življenjskih jubilejih. Člani Planinskega društva Jesenice, njegove družine, so ob njegovi šestdesetletnici zapisali: »Izredno lepa lastnost njegovega značaja je v tem, da je znal ljubezen do gorskega sveta prenašati tudi na druge ljudi. Dvakrat: ko je gore približal v vsej svoji lepoti tudi ljudem, ki jim ni bilo dano, da bi sami lahko uživali te lepote, in neposredno, ko je neštetokrat vodil mlade ljudi in otroke po gorskih stezah in jim vcepljal ljubezen do gora, cvetja do tovarištva in lepega obnašanja. Veliko gornikov našega gorenjskega kota je zakoračilo prvič v gore pod Jakovim vodstvom, veliko jih je pri Jaku dobilo prve napotke za planinstvo in mnogi od teh so postali kasneje znani alpinisti …« Kasneje je skozi svojo pravljico o Zlatorogu predstavil gorski svet okoli 70.000 šolarjem, po raznih krajih Slovenije je imel dobro obiskane razstave svojih črno-belih fotografij. Ob njegovi osemdesetletnici je Janez Krušic opozoril na njegov izreden čut in smisel za igro “svetlobe in senc na obrazih naših gora” Devetdesetleten je svojega obiskovalca Jožeta Miheliča poučeval, da gorska fotografija niso gole skale: »Življenje in njegovo pestrost moraš fotografirati: kakšen cvet pa lišaj na macesnovi veji, žival, ki se je prikazala, delo na planini, oblake. Brez oblakov ni nič. Zaradi njih je pogled z istega mesta vedno drugačen.« Na njegovo vprašanje, kako da toliko hodi po hribih, je odvrnil: »Veš, to je pa zato, ker imam doma čisto majhno sobo. Ko sonce posije vanjo, moram pa jaz ven!«

PRIČEVANJA O ČASU, KI JE MINIL
»Največja želja moje mladosti je bila poklekniti na trentarsko zemljo in zajeti v dlani hladen požirek Soče.« Uresničila se mu je po drugi svetovni vojni, ko je bila Primorska spet del matične domovine. Obiskoval je Gregorčičevo Vrsno, privlačilo ga je samotno Stržišče in druge vasi pod Črno prstjo. V njegovih knjigah je shranjena nekdanja vsakdanjost. Če ne bi bila fotografsko zapisana, ne bi verjeli, da se je dogajala pred petdesetimi, šestdesetimi leti. Te fotografije so pričevanja o času, ki je minil. Na njih so obdelana polja, ki so zdaj travniki ali z grmovjem zaraščena gmajna, kjer se kosi največ samo še zato, da se seno skuri, sadovnjake, ki postajajo jalovi, in travnata pobočja gore, ki jih zdaj požira gozd in skriva podrtije senikov. Nič manj razkrivajoči niso posnetki drugih gorskih vasi, ki izumirajo.
V zapisu Stoletnica rojstva Jaka Čopa Elizabeta Gradnik navaja njegovo izjavo o začetkih fotografskega ustvarjanja: »Vem samo to, da so bili filmi nekaj časa tako dragi, da sem zaslužil le za osem filmov na mesec. Vse bi zapravil, če bi kupoval tudi kemikalije, a sem jih večinoma kar sam sestavil. Povečevalnika pa dolga leta sploh nisem imel, sem le preslikaval. Tudi slike sem dolga desetletja delal sam. Za temnico mi je bila kuhinja ali pa kar stranišče.« Tam beremo tudi prijazno dogodivščino. Ko je nekoč s fotoaparatom romal po hribih, sta se ob njem ustavila mlada ženska in otrok. Ženska ga je prosila, da bi otroka slikal, toda nima denarja. »Bi vam pa dala klobaso za sliko, če bo prav.« Tako je posnel svoj prvi klobasni motiv, kasneje jih je bilo še več. »Fotografije so mi revni ljudje najlažje plačevali s klobaso, meni pa je bilo takšno plačilo daleč najljubše.«

S. Čuk, Jaka Čop (1911-2002): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2021), 38-39.

tema meseca

(U)loviti življenje ali kako razmišljati o življenju in smrti

priloga

130 let Slovenske krščanske demokracije

gost meseca

Dr. Tadej Strehovec, strokovnjak za bioetiko

Preberite več: November 2022

Beletrina, zavod za založniško dejavnost, je začela izdajati novo knjižno zbirko Zvezdna Beletrina, namenjeno otrokom in mladim, in razgrnila načrt do leta 2026. Vsak letnik obsega pet knjig: dve slovenski in tri tujih avtorjev. V letošnjem ‘paketu’ zastopata slovenske knjižne ustvarjalce Mira Mihelič in Fran Milčinski s svojimi znamenitimi Butalci, ki so mešanica humorja in satire. Humor pomeni prikazovanje česa v smešni, nežaljivi obliki, satira pa je leposlovno delo, ki biča ali smeši neumnost ali napake ljudi, razmere in podobno. Humor in satira sta časovno pogojena, vendar drži življenjska modrost starih Rimljanov, da ni “nič novega pod soncem”. Igor Grdina je v svoji temeljiti spremni besedi v tej knjigi zapisal: »Butalci so res neverjetni in nikdar nezadovoljni ob neuspehu oziroma neuspeha sploh ne poznajo.« Če imamo pred očmi stanje duha pri nas, vidimo, da Butalski rod na Slovenskem še ni izumrl. Grdina ima prav: »Nekaj Butalcev je v vsakem izmed nas.«
V knjigi, ki jo imam pred seboj, je štiriintrideset povečini krajših zgodb. Oče Fran Milčinski jih je sproti pripovedoval po radiju, ki je bil takrat še v povojih, kasneje pa jih je na gramofonskih ploščah in kasetah ‘igral’ njegov sin Frane Milčinski Ježek. Med najbolj znanimi zgodbami je tista o razbojniku Cefizlju in občinski blagajni, ali tista, kako so pobožni Butalci širili cerkev. Za zgodbe so značilne besedne igre. V knjižni obliki so Butalci prvič izšli leta 1949. Krajšo spremno besedo je napisala tudi Jana Vollmajer Lubej. Likovni urednik Damijan Stepančič razlaga ilustracije slikarja Franca Podrekarja. »Že v besedilu Frana Milčinskega so zgodbe prignane do roba verjetnega, na ilustracijah pa je vse skupaj videti še bolj sarkastično, norčavo, mestoma celo žaljivo.«

Beletrina, Ljubljana 2022, strani 115, cena vez. 21,00 €

S. Čuk, Fran Milčinski, Butalci: Priporočamo, berite, v: Ognjišče 7 (2022), 86-87.

»Slikar ni vsak, ki slika, ampak le tisti, ki premore lastno vizijo in hkrati sposobnost, da jo identično uresniči v oblikah in barvah. Zato niti ni najnujnejše posebej občutljivo oko, prepotrebno pa je notranje zrenje, drugače povedano: lastna sugestivna imaginacija in kajpada tej imanentna moč, da jo z izraznimi sredstvi ustrezno predstavi. (…) Slikati brez takega namena ali kažipota je zatorej komaj tehnicistično izživljanje. Je obrt, spretnost, ki se lahko povzpne do mojstrstva, ne more pa se dvigniti v maziljeno kategorijo osebno izpovedovane umetnosti,« je zapisal Marijan Tršar, eden vidnejših sodobnih slovenskih likovnih ustvarjalcev, ki se je ukvarjal tudi z likovno teorijo in kritiko. Napisal je več knjig o likovni problematiki. Zanimiva so njegova avtobiografska pričevanja, v katerih obuja spomine na svoje lepo otroštvo, predstavi svojo študijsko pot, naslika pošastne podobe pekla treh taborišč, ki so zaznamovala njegovo življenje, a njegovega srca niso zastrupila s sovraštvom.

UMETNIŠKI POKLIC – VZVIŠENA SLUŽBA LEPOTI
Marijan Tršar je bil rojen 17. februarja 1922 v Dolenjskih Toplicah, kjer je kot financar služboval njegov oče. V rojstnem kraju je preživljal svoje otroštvo. Nepozabne spomine nanj je predstavil v dvanajstih prisrčnih zgodbah, ki slikajo življenje vaških otrok v letih po prvi svetovni vojni. V Toplicah je začel hoditi v šolo, tam je bil (skupaj s starejšo sestro) pri birmi, potem pa se je družina preselila v Ljubljano. Tam je obiskoval klasično gimnazijo. Po maturi se je odločil za umetniški poklic, ki se mu je kazal kot “vzvišena služba lepoti”. Ker ni mogel iti na Akademijo v Zagreb, mu je Božidar Jakac svetoval, naj se vpiše na umetnostno zgodovino, zraven pa hodi k njemu v slikarsko šolo. Proti koncu dijaških let je spoznal Franceta Balantiča, “pravega pesnika”. Skupaj z njim naj bi mladi pesniki, med njimi tudi Marijan Tršar, objavili pesniški almanah, a načrt je ustavila druga svetovna vojna. Ob začetku vojne je kot navdušen “branitelj domovine” padel v ustaško taborišče v Zagrebu, med vojno je prestajal muke italijanskega taborišča Gonars, takoj po vojni pa je šel skozi pekel komunističnega taborišča Teharje, “kjer sta se srd in jeza zgostila v maščevanje”. Leta 1945 je nadaljeval študij na tedaj ustanovljeni Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani in leta 1951 diplomiral pri profesorju Gojmirju Antonu Kosu in zatem končal še grafično specialko pri Božidarju Jakcu. Leta 1979 je postal redni profesor na ALU, istega leta pa je na beograjski univerzi končal magisterij iz umetnostne zgodovine s temo Vasilij Kandinski, slikar in teoretik. Kot slikar se je sprva posvečal predvsem grafiki, nato oljni tehniki in akvarelu. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med njimi leta 1993 Jakopičevo nagrado, leta 1996 pa častni znak svobode RS. V svet večne Lepote, ki ji je s svojim delom zvesto služil, je odšel 18. oktobra 2010.

VSAKO STVARITELJSTVO JE BOGOISKATELJSTVO
Marijan Tršar je bil vsestranski umetnik, ne le slikar. V šestdesetih letih se je uveljavil kot likovni kritik. Redno je spremljal slovensko likovno ustvarjalnost v Naših razgledih, svoje študije je objavljal v raznih strokovnih revijah. Predstavljal je slovenske in jugoslovanske umetnike. Imel je tudi pisateljski dar. Napisal je otroško igrico Zgodba o dedku Mrazu (1965), napisal in ilustriral je otroški povesti Indijanci, gusarji in detektivi (1964) in Zgodbe o psu Riku (1969), v zrelih letih je spregovoril o sebi v avtobiografskih pripovedih Otroštvo (Dolenjska založba, 1993), Moja akademijska leta (Mohorjeva družba, 2012) in Dotik smrti (Nova revija, 2000). Njegov kritični, teoretski in literarni opus obsega več kot 800 enot.
Njegovo likovno ustvarjanje tako v grafiki kot v slikarstvu se je iz začetnega realizma prek kubističnih del, nazadnje pa se je prek zgledov italijanskih in francoskih modernistov približalo avantgardni abstraktni smeri. »Od nekdaj je bila gonilo vseh mojih načrtov in dejanj nekakšna nenasitljiva radovednost,« je povedal kot naš ‘gost meseca’ (Ognjišče, 11/2002). »Nenehno iskanje, približevanje izsanjanim idealom, ki jih nikoli ne boš dosegel, so pač ideali. Toda nekje sem zapisal, da je že iskanje smisla lahko smisel življenja. Podobno v umetnosti: vsak želi postati največji, najbolj popoln in najbolj sugestiven, a je malo možnosti, da bi to dosegel. Toda bistveno je, da se trudiš za ta vzvišeni cilj, za to nedosegljivo popolno lepoto. Ta je hkrati več kot zgolj estetska kategorija, saj v višku prehaja v etično, postane resnica. V prenekaterih pogovorih z ustvarjalci se mi je to potrdilo, strinjali smo se, da je vsako stvariteljstvo, torej tudi slikarstvo, pravzaprav bogoiskateljstvo. Človekovo bistvo nenehno hrepeni k najvišji popolnosti, pa naj jo imenujemo Lepota ali resnica.«

TRIJE “DOTIKI SMRTI”
»Pričujoči zapiski naj bi bili pričevanje o treh življenjskih doživetjih, ki so se mi neizbrisno vtisnila v spomin in me komaj polnoletnega razvojno značajsko oblikovala. Prvi dve sta iz vojnih let, zadnje pa iz mesecev po njej,« pove Marijan Tršar na začetku svoje knjige Dotik smrti (2000). Ta tri “doživetja” so bila tri taborišča: ustaško Zagreb 1941, fašistično Gonars 1942 in komunistično Teharje 1945. Najhuje je bilo v Teharjah, kjer so mučitelji “z nepojmljivimi krutostmi, s sadističnim izživljanjem nad nemočnimi jetniki presegli vse presežnike hudobije”. V ta pekel je bil pahnjen maja 1945, ko je bil z domobranci vrnjen iz Koroške. On ni bil domobranski vojak ali policist, ampak je ves svoj čas posvečal umetnosti: risal je in slikal ter objavljal ilustracije in risbe po časopisih in revijah. Očitali so mu, da se ni držal kulturnega molka, ki so ga zaukazali komunistični oblastniki. Njegov glavni greh pa je bil, da je leta 1944 z lesorezi ilustriral Sonetni venec Franceta Balantiča, nadarjenega pesnika in najdražjega prijatelja, ki je kot protikomunistični borec 24. novembra 1943 zgorel v Grahovem. Pri komunistih v Teharjah je vladalo skrajno ideološko sovraštvo, ki je bilo organizirano in podpihovano. »Rdeči stražar, ki ni bil vsaj zadirčen do jetnika, če ga že ni žalil in pretepal, je postal sumljiv nadrejenim.« Prvi dve taboriščni zgodbi je Tršar pisal v prvi osebi, najbolj krvavo Teharje pa kot risar v tretji. Tudi tam je risal: najprej za stenčas, potem je portretiral vojake in oficirje in s tem si je rešil življenje, vendar je bil kot taboriščnik vse življenje zaznamovan in zapostavljen. Svoj cikel risb in grafik iz Gonarsa in Teharij je podaril Zavodu sv. Stanislava, ob svoji osemdesetletnici (2002) pa še cikel 20 platen z motiviko slovenskega holokavsta.
 
ČUK, Silvester. Marijan Tršar (1922–2010). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 38-39.

predsednik Alma Mater Europaea – ECM

“Moja življenjska izkušnja pravi, da morajo stvari večkrat odležati”

 »Ognjišče mi je že od nekdaj pri srcu. Desetletja ga spremljam in berem,« se je glasil odgovor dr. Ludvika Toplaka na prošnjo za pogovor. Živahni osemdesetletnik si je zato med številnimi obveznostmi vzel čas za pogovor in ga začel z besedami: »Mnogih stvari, ki vam jih bom sedaj povedal, nisem povedal še nikomur.« Preberite, kaj je desetletja držal zase.

Nekajkrat so me že v življenju “vrgli ven”, a zmeraj sem se vrnil tja čez sedem ali dvanajst let. Prvič so me izključili kot študenta, čez sedem let sem se vrnil za asistenta. Izključili so me kot predavatelja, čez sedem let – čez sedem let spet vse prav pride – sem se vrnil kot profesor. Vedno je bila vmes neka “fake news”, neka hudobija, neko podtaknjeno ljubosumje … Prvič so me izključili iz študija, in sicer tako, da so me poklicali k vojakom. Jožeta Pučnika v zapor, mene pa so vpoklicali k vojakom. O tem, da je Pučnik šel v zapor, se je vedelo in govorilo, meni so jasno zagrozili: »Če bodo študentje organizirali kakršnekoli nemire zaradi tvojega odhoda v vojsko, ti pet let vojaškega zapora ne uide!« Zvečer smo še pili s prijatelji, drugo jutro sem šel na pot. Nikomur nisem povedal, razen svoji družini.
Do druge izključitve je prišlo, ko sem že bil profesor na višji šoli. Sklenil sem, da zaključim doktorat v Ameriki. Pred odhodom so mi vzeli potni list! Razlog – ogrožam varnost države. Vendar pri tem ni bilo nobene razlage, kako jo ogrožam. Tudi tokrat nisem nikomur povedal za to. Ko sem zahteval potni list na UDBI in vprašal, kaj sem zakrivil, mi je uslužbenec odgovoril: »Nič. Če bi kaj zakrivil, bi te lahko za to ‘držali’. Ker pa te nimamo za kaj držati, si najnevarnejši politični aspirant liderstva na Štajerskem.« Vprašal sem ga: »Kako?« Dodal je: »Nevaren si kot dr. Bučar, ker bi znal napisati ustavo samostojne Slovenije.« To je zame žalitev, sem mu odvrnil. On pa: »Ne bodi farizej, te dobro poznam. Še več: nevaren si kot dr. Pučnik, ker bi znal organizirati politično stranko.« Ker mi je bila zaprta akademska pot, sem izbral drugo službo v Ljubljani.

- To je bilo v Iskra Delti?
Da. Pridružil sem se mladim inženirjem, ki so mi zatrjevali, da znajo delati računalnike. V začetku je bilo pet inženirjev, en ekonomist in jaz kot pravnik, predvsem za pravno komunikacijo z Američani. Ko sem po sedmih letih zapuščal podjetje, je bilo dva tisoč dvesto zaposlenih. Povezali smo vse računalnikarje Slovence, od Kalifornije do Tokia. Ves čar Iskre Delta je bil v tem, da smo prosto znanje povezali v razvojni potencial. Ob koncu 80-ih let pa so prišli k meni in dejali: »Na tvojem mestu mora biti nekdo, ki je vsaj član Centralnega komiteja zveze komunistov Slovenije.« Bil sem ves čas namestnik glavnega direktorja z uradnim dodatkom “za organizacijo in samoupravljanje”. Zaradi prejšnjih izkušenj nisem želel javno nastopati. Ko so mi rekli, da bi moral biti glavni direktor član Centralnega komiteja Jugoslavije, sem sklenil, da grem spet na univerzo. V tem času sem prevedel svoj doktorat iz angleščine in ga obranil na Univerzi v Novem Sadu, na temo Odgovornost direktorja v našem in primerjalnem pravu.

- Ste se potem vrnili na univerzo?
Na univerzo so me povabili nazaj, ko so se razmere spremenile. Postal sem profesor za tri leta, nato sem stopil v politiko za tri leta. Kasneje sem se ponovno vrnil na univerzo, bil izvoljen za rektorja, tri mandate. Tretji mandat sem predčasno prekinil, ko smo na univerzi potrdili ustanovitev medicinske, naravoslovne in filozofske fakultete. Leta 2002 sem bil imenovan za veleposlanika pri Svetem sedežu. 

- Zanimiv je bil medijski odziv na vaše delo in na nekatera druga imena v Sloveniji.
Največ negativne kampanje je v devetdesetih letih imel v Sloveniji Ludvik Toplak. Sledil je Marjan Podobnik, nato Franc Rode, za njim pa Janez Janša. Diskvalificiralo se je in izločevalo. Namišljene afere, danes bi rekli “fake news”, so se stopnjevale. Vse je “prehitel” Franc Kangler, ki je bil deležen številnih lažnih ovadb in medijskih diskreditacij. Na tak način se je posameznika diskvalificiralo in kriminaliziralo ter izključevalo iz javnega življenja. Vsak posameznik pa mora oceniti sam. Če je proti medijskemu sojenju nemočen, se pač mora umakniti za sedem ali 13 let. Tudi mene so po trinajstih letih povabili in mi podelili naziv zaslužni profesor, ki se praviloma podeli ob upokojitvi.

- Govorite o “vračanju” in o tem, kako je treba počakati. Udbovec vam je v pogovoru dejal, da ste sposobni napisati ustavo. In res ste pozneje sodelovali pri njenem pisanju …
Deset let po tistem pogovoru ob odvzemu potnega lista sva bila s Francetom Bučarjem v ustavni komisiji, kjer smo pisali novo Ustavo samostojne Slovenije, z Jožetom Pučnikom pa sva ustanavljala politične stranke.
Kako ste v študentskih letih sodelovali z Jožetom Pučnikom?
Kot študent sem v reviji Perspektive prebral kratek članek “Dve podobi otroštva na Slovenskem”. V prvem odstavku je avtor zapisal: »V Večeru sem prebral, da prvi september pomeni konec počitniškega veselja in začetek trdega dela za naše učence.« V drugem odstavku je avtor zapisal: »To velja samo za eno polovico otrok, ker za drugo polovico velja, da komaj čakajo, da gredo v šolo, da se spočijejo od težkega dela na kmetijah. Prepričan sem, da bodo ti otroci, ko bodo odrasli, storili vse, kar je storiti treba.« Avtor je podpisan z J. P.
Ko sem to prebral, me je pogrelo in sem se vprašal: kdo si ti, oportunist, da bomo čakali, da bodo otroci odrasli in sami storili, kar je storiti treba? Mi smo danes dolžni storiti, kar je treba storiti! Odgovoril sem na tisti članek in objavili so moj odgovor. Po objavi me je poklical sorodnik pesnik Tomaž Šalamun in mi dejal, da bi Jože Pučnik rad govoril z mano. Pod članek se je namreč podpisal samo z J. P. Prej ga nisem poznal in dogovorila sva se za srečanje. Moj odgovor mu je prišel prav. Spoznala sva se in pozneje sodelovala. Sodelovanje z dr. Jožetom Pučnikom me je spremljalo vsa desetletja. V vseh prej omenjenih “pripetljajih” (vojska, odvzem potnega lista …) so mi očitali “perspektivaštvo” in sodelovanje s Pučnikom.

- Leta 1990 ste vstopili v politiko. Takrat bi lahko pristopili k strankam, nadaljevalkam prejšnjega režima, pa niste. Zakaj ste se odločili, da greste na stran Demosa?
Pravzaprav se nisem opredeljeval, ampak je šlo za mojo orientacijo in samopotrditev. Jaz sem na tem že prej delal in gradil v Ameriki in doma v različnih oblikah zlasti pri organiziranju številnih društev in zadrug.
Nekateri mislijo, da so osamosvojitev, demokracija in Demos nastali ‘iz zraka’. Že v družini smo se zavedali, da je prišel čas za parlamentarno demokracijo. Do tega pridemo po normalni poti tako, da povezujemo programsko, vsebinsko in vrednostno opredeljene ljudi. V domači hiši je bila taka tradicija. Izkušnje v svetu so mi potrdile, da spadam v krog delovnorazvojne (programske) opcije. Druga opcija je socialnopravičniška (socialdemokrati). V političnem jeziku se prvi v Ameriki imenujejo republikanci, v Veliki Britaniji so to konservativci, v Evropi pa je to krščanskodemokratska ali krščanskosocialna ali ljudska opcija. V Sloveniji smo oblikovali to desno opcijo, ki je imela več korenin. Ena je bila tista, iz katere sem tudi jaz družinsko izhajal: kmečkostanovska zadružniška organizacija. Ta je imela že pred vojno svojo dobro organizacijo. Druga korenina demokratičnega procesa je tradicionalna kontinuiteta Slovenske ljudske stranke, ki pa je bila politično tako dotolčena, da si v Sloveniji ni mogla opomoči. Tretji steber so bili ljubljanski intelektualni krogi, ki so se zbirali okrog revije Perspektive in kasneje Nove revije ter še kje.

- Zelo vas moti zgodovinska razdeljenost Slovencev. Pa tudi to strašno izključevanje, delitev na naše in vaše …
V ljubljanski pokrajini tradicionalno velja izključujoče mišljenje. Osebno menim, zgodovinarji pa naj to raziščejo, da je to vpliv jakobinske tradicije, ki se je v Ljubljani deklarirala kot liberalizem. Ljubljanski liberalizem sploh ni liberalizem. Evropski liberalizem deklarira svobodno gospodarsko pobudo za gospodarski razvoj in kulturni ter politični pluralizem brez monopolov, privatnih ali državno zaščitniških. Poglejte nemški ali angleški liberalizem! Slovanski liberalizem (sokolstvo) pa skrbi še za narodno kulturo. Liberalizem v Ljubljani, jakobinske provenience, se je zasidral, ko so Francozi v Ilirske province poslali množične morilce iz časa jakobinskega terorja. Ti so takrat v Ljubljano prenesli določeno filozofijo izključevanja, klerofobije (sovraštva do duhovščine) in celo militantnega ateizma. Celo devetnajsto stoletje so se delili, pa naj to imenujemo kulturni boj ali delitev duhov … Tudi v dvajsetem stoletju se to nadaljuje. Za otroke teh liberalcev, praviloma je šlo za ljubljanske buržuje, je bil evropski liberalizem preveč anemičen, zato so ti otroci šli med boljševike. Boljševizem jim je bil bližji zaradi militantnega ateizma. Od tod izvira državljanska vojna in razkol v Ljubljanski pokrajini, ki ima posledice do današnjih dni. Z medijsko indoktrinacijo pa to lokalno izključujočo logiko širijo po vsej Sloveniji, ko govorijo o slovenskem razkolu in zgodovinski delitvi Slovencev.

- Vedno s spoštovanjem omenjate svojo družino. V njej je bilo enajst otrok, bili ste narodno zavedna, krščanska, kmečka družina.
Družina je bila krščanska in narodno zavedna. V Prlekiji pa je bila tradicija, da so v vsaki generaciji enega otroka poslali študirat, po svojih zmožnostih. Družina me je nesporno oblikovala tako, kot oblikuje vsakega človeka. Tu sem imel srečo, mogel bi reči privilegij.

- Morda samo še ena anekdota, povezana z vašim življenjem, ko vam je kot nekajtedenskemu otroku gestapo izdal poseben dokument. Tudi ta dogodek veliko pove o vaši družini.
Že aprila leta 1941 so Nemci na Štajerskem izselili izobražence. Tisti, ki se jim je uspelo vrniti ali pa priti iz jugoslovanske vojske, so se sestali že leta 1941, v maju, in organizirali neki odpor. Na drugem sestanku so se že širše organizirali. Na tretji sestanek pa je že prišlo osem narodnih herojev, zastopniki cele vzhodne Slovenije. Prišlo je do izdajstva. Zato jih je okupator veliko postrelil že jeseni 1941. Leta 1942 so se preživeli ponovno zbrali. Nemci pa so spet začeli izseljevati “sumljive” domačine. Tudi moje starše s šestimi otroki. Jaz sem bil star tri tedne, najstarejši brat pa sedem let. Mamo so zaradi obnemoglosti odnesli iz zbirnega taborišča. Z mano in leto in pol starim bratom je ostala babica. Očeta s štirimi otroki pa so odpeljali v zapor Stari pisker in nato proti Nemčiji. Kot vedno so se tudi tu našli dobri ljudje, ki so v najrazličnejših okolnostih pomagali tako, da so se otroci kmalu vrnili domov. 

- Kaj pa je bilo z mamo?
Odpeljali so jo iz taborišča. Babica je ostala z mano in leto in pol starejšim bratom. Tudi tu je neki nemški zdravnik in direktor policije za Štajersko zame izdal odpustnico, da sem »na podlagi strokovnega zdravniškega mnenja nesposoben odslužiti zaporno kazen«. Ker so že vse postrelili ali razselili, se je babica obupana odločila, da gre domov. Odpravila se je, a je bila prepričana, da kamorkoli gre, gre v smrt. Zato je mene, dojenčka, odložila v upanju, da me kdo najde, na poti od Melja do železniške postaje. Čez dva dni so pripeljali mamo iz Maribora. Babica je povedala, da me je odložila nekje na poti od zbirnega taborišča do železniške postaje. Našli sta me mama in gospodinjska pomočnica v nekem polkletnem stanovanju pri neznani ženski.

- Ko sem prebiral vaše politične poglede, sem zasledil misel, da politična demokracija ni dovolj, če ni tudi ekonomske in medijske demokracije (svobode). Misel ste izrekli pred desetletji, a je še danes aktualna.
Ta trditev je bila preslišana. Je pa res še danes aktualna. Pluralizem je predpogoj za uravnotežen razvoj, in to v politiki, gospodarstvu, kulturi in medijih. Sodobna tehnologija nudi pogoje tudi za medijsko demokracijo. Ta pa predpostavlja kultiviranega človeka. Zato je potrebna moralno-vrednostna prenova. Vzgoja.

- Kje smo naredili napako?
Zgrešili smo pri vrednostno-profesionalni prenovi. Neki kolega mi je dejal: Do zdaj so oni vladali, zdaj bomo mi. On je proces razumel kot personalno zamenjavo, ne pa kot vsebinsko. Morali bi izvesti vsebinsko tranzicijo. Nekateri so celo to “personalno” zamenjavo razumeli samo kot znotrajpartijski medgeneracijski spor: mladi komunisti niso mogli čakati, da bi se stari sami umaknili, ampak so jih hoteli predčasno zamenjati. Naj še dodam, da sem o tem pisal leta 1990, kakšno stvar pa že prej. In še pozneje mi je neki notranji minister dejal: »Če hočem videti, kam bo plula slovenska ‘ladja’, berem tvoje stare članke.«

- Torej ste bili nekakšen jasnovidec.
Ne, samo celovitejši pogled je bil potreben. Takratni predsednik Predsedstva Janez Stanovnik, ki je v nekem pogovoru moje prve analize ostro zavrnil, je pozneje svojemu bratu rekel, da sem “videc”. V resnici pa je treba čisto preprosto gledati okrog sebe, gledati na vse dejavnike. Ko sem študiral v Beogradu, sem dopoldan delal v ustavni komisiji, v Ustavni amandma smo zapisali, da je “republika suverena država”. To je izzvalo hude diferenciacije. Kot študent sem popoldan s strani opazoval, kako so moji kolegi nastopali ter kdo je po “spremembi političnega okusa” napredoval in kdo ni. V mojem letniku sta bila dva sošolca, Slobo in Vojislav. Vsak je nastopil s svojim programom. V sproščeni razpravi so razpravljali, ali naj čakamo na državljansko vojno ali naredimo državni udar. Če naredimo udar, ali Tita še pustimo, ali zamenjamo tudi njega. Drugi je bil klasično buržoazni Srb, prvi pa nekakšen komunistično discipliniran nacionalist. Na koncu so se odločili, da ne bodo naredili ne enega ne drugega, ampak so si naredili drugačen program. V njem je bila zadnja točka, kako mobilizirati srbski narod – mitingaše. Kako organizirati mlade ljudi, ki bodo šli po tovarnah in vaseh in mobilizirali srbski narod. To so bili “mitingaši”, ki so nastopili osemnajst let kasneje. Petdeset let je že minilo od tega, o tem nisem govoril.

- Vrniva se k vlogi medijev, o kateri ste govorili.
Ne smemo pozabiti, kako pomembno je informiranje in možnost nastopa v medijih in z njimi povezane lažne novice (“fake news”). Prvi dan, ko smo konstituirali demokratični parlament, se je sestal klub Demosovih poslancev. Njegovo vodstvo je prevzela Spomenka Hribar, ki je dejala: »Sedaj ni več komunizma, ni več enoumja, zdaj je demokracija, sedaj je samo še pragmatizem.« To je prva prevara, na kateri je padla slovenska desna opcija. Ker smo pristali na “pragmatizem”, smo mislili, da ni več treba programa, ampak samo to, kdo bo koga prehitel po desni. To pa ni smisel desne opcije. Ta je gospodarskorazvojna, z razvojnim programom in vrednostnimi izhodišči. Leva opcija je praviloma potrošniška, socialnopravičniška, “za sproti” in pragmatična. Desnice brez programa ni. Levica pa po definiciji zasleduje pragmatizem. Ko je desnica prevzela pragmatizem kot svojo metodo, ni več desnica. V medijih se nestrokovno, enostransko in zelo zavajajoče manipulira s pojmi, kot sta desnica in levica.

- Še kakšna druga prevara?
Do druge prevare je prišlo pri sestavljanju prve demokratične vlade. Tega moji prijatelji ne slišijo radi. “Pragmatično” so rekli: ljudska stranka ima toliko poslancev v parlamentu, da ji ni treba sodelovati pri izvršilni oblasti – v vladi. Ljudska stranka se je odrekla ministrom. Primer: prof. dr. Jože Osterc, ki je bil že prej v načrtu, da bo sprejel kmetijsko ministrstvo, je moral prestopiti h krščanskim demokratom, da je lahko postal minister. Šlo je za politično, strateško prevaro, ki so ji eni nasedli. Še ena taka prevara je bila, da so ‘vrgli’ med člane ljudske stranke “lažno novico”, da »kdor ni kmet, ne more biti v naši stranki«. Ljudsko stranko so hoteli omejiti samo na kmete. Izključevalo se je resnično ustvarjalne svobodne intelektualce. V evropski tradiciji pa mora biti ljudska stranka odprta in vključujoča, to je stranka razvojno mislečih in razvojno naravnanih ter svobodnih delovnih ljudi, vključno z intelektualci. Pojavljale so se tudi druge lažne novice, ki so v desno opcijo vnašale stalno nezaupanje in razkol na ravni osebnega prestiža.

- Potem ko ste bili vrsto let predavatelj na univerzah, rektor univerze … ste “šli na svoje” in ustanovili privatno univerzo. Lahko bi vas preprosto vprašal, zakaj, a bom začel z vašo trditvijo, da ima vsakdo pravico do izobraževanja v svojem okolju. Vam je bila ta pravica kršena kot gimnazijcu in ste se zanjo postavili. V gimnaziji na Ptuju so vam namreč rekli, da se ne morete šolati.
Tu ste postavili več podvprašanj. Nič niso rekli, ampak so otroke kmetov v mojem razredu “napotili” v šolo tja, od koder so prišli. Tudi mene. Ko sem jih vprašal, kaj bom delal doma, so mi odgovorili: krave pasel. Toda jaz sem se v ponedeljek vrnil v šolo. Sram bi me bilo povedati, da so me iz gimnazije izključili. Lahko rečemo, da se je takrat zgodil majhen “čudež”. Malo je poplavila Pesnica. Tako sem v šoli lahko rekel, da je Pesnica poplavila in ne morem domov. Nekako so potem “pozabili” na tisti dogodek in ostal sem na gimnaziji.

- Torej ste si že zgodaj prizadevali za pravico do šolanja vseh. Tako ste tudi s svojo privatno univerzo začeli v Murski Soboti, kjer še ni bilo visokošolskih ustanov.
Drugič rečete besedo “privatna”. Jaz razlikujem dobre in slabe univerze, ne državne in privatne. Dobre univerze dajejo dobre in zaposljive diplomante in so racionalno, mednarodno primerljivo organizirane ter mednarodno konkurenčne brez državne zaščite lokalnega monopola. Za vse univerze veljajo enaki zakoni, enaki standardi glede učiteljev in študentov, primerljiv program, ki ga za vse potrdi ista nacionalna agencija za kakovost, vsi učitelji in študenti morajo izpolnjevati enak ali primerljiv program in vsi izdajajo enakovredne javno veljavne diplome v Sloveniji in EU.
In sedaj odgovor na vaša vprašanja. Res je, v pomurski regiji je bilo 17.000 mladih ljudi prijavljenih na zavod za zaposlovanje. Tu sem hotel pomagati, in sicer z izobraževanjem. Pričakovali smo, da bo država dala koncesijo. Vsi drugi so jo dobili. Vzhodno od Trojan sta bili res samo dve koncesiji. Prejšnja vlada je sicer dodelila koncesijo za nego in za socialno gerontologijo za 3–4 % študentov in pričakujemo, da bo to zaživelo.

- Pravite, da so diplomanti vaših fakultet zaposljivi.
Alma Mater ima najvišji odstotek zaposljivosti diplomantov. Imeli smo največ tujih študentov, ker so tudi najbolj konkurenčni na domačem in mednarodnem trgu dela.

- »Delamo to, česar druge univerze ne delajo,« ste napisali. Torej izobraževati za potrebe ljudi.
Alma Mater Europaea ECM dela pod akademskim patronatom Evrop­ske akademije znanosti in umetnosti, ki ima preko 2.000 akademikov in med njimi 36 Nobelovih nagrajencev. To je neizmeren bazen znanja, ki ga lahko dobimo, če ga rabimo in lahko plačamo. Alma Mater izobražuje za potrebe dela na področju zdravja, aktivnega staranja, menedžmenta, humanistike, informacijskih tehnologij. Slovenci smo bili edini narod v Evropi, ki plesne umetnosti ni razvil do akademske stopnje. Verbalno komunikacijo smo v Sloveniji uvedli pred sto tremi leti na univerzi v Ljubljani, neverbalne (ples) pa ne. Šestdeset let je komisija za to delala na ministrstvu! Poklical me je član komisije in dejal: »Mi tega ne znamo. Bi ti to naredil?« Pripravili smo program, ki odlično teče. Poklicali smo najboljše mojstre baleta iz Zagreba, Budimpešte in Peterburga.

- Poleti ste praznovali 80-letnico življenja. Nadškof Cvikl je v voščilu dejal, da imate radi domovino, a da ste tudi odprti v svet. Sodelovali ste pri samem rojstvu naše države. Kaj ste takrat želeli za domovino in kaj ji želite danes?
Saj poznate: “Domovina je ena, kot mati, nam vsem dodeljena”. Domovino dobiš. S tem živiš in želim, da bi s tem živeli moji otroci. Zato vidimo osnovno poslanstvo univerze Alma Mater, da razvijamo osebnost, kjer vzporedno razvijamo to, čemur v Švici rečejo “hand, heart and head”: roka (delo), srce (ljubezen), glava (razum). Materialne, biološke, duševne in duhovne razsežnosti morajo biti vzporedno razvite. Za razvoj in ohranjanje človeka ter kulturne identitete moramo vzporedno razvijati materialni, družbeni, socialni in kulturno-duhovni vidik.
Vse, kar delamo na tem področju, delamo v prid mladih ljudi v želji, da so v življenju srečni in uspešni. S tem, ko izobražujemo ljudi, da dobijo službo, ustvarjamo podlago, da bodo postali svobodni ljudje. Vemo, da socialni podpiranec ne more biti svoboden človek. Izkušnje tujih univerz želimo prinesti k nam, naše pa povezati s svetom in se soočiti z odprto konkurenco. Kakovost bomo razvili samo s konkurenco.
Naše poslanstvo mora biti smiselno. Diplomante moramo izobraževati, da bodo zaposljivi, na področju znanosti pa to dosežemo z implementacijo inovacij. Zato poudarjamo inovativnost. Ni dovolj, da profesorji pišejo članke za napredovanje v svoji akademski karieri, ampak tudi zato, da bo industrija lahko na podlagi lastnega znanja delala konkurenčno s svetovnimi trendi. Znanost mora biti tudi v funkciji razvoja, ne samo gospodarskega, ampak celotnega.
Kot neprofitna organizacija moramo denar trošiti razumno, za izboljšanje izobraževanja. Pri znanosti ni samo vprašanje denarja, ampak tudi racionalne porabe tega denarja. Ne želimo izobraževati nezaposljivih poklicev. Ti ljudje prej ali slej objektivno postanejo lumpen proletarci ali lumpen birokrati. Navadili se bodo, da bodo razmišljali samo, kaj bodo dobili na lahek način, ne pa, kaj bodo ustvarili in kaj bodo dali od sebe zase, za družino in za skupno dobro.
Prav tako skrbimo, da približamo študij možnostim študentov in potrebam zaposlovalcev, predvsem gospodarstva. Zato da omogočamo študentom, da študirajo tisto, česar sicer ne bi mogli študirati. Gremo tja, kjer ni visokih šol ali je potreba po poklicu. Posebej je pomembno, da smo v demografsko ogroženih krajih, kjer se ljudje odseljujejo, da se zagotovi demografsko ravnotežje. Če tako delamo, bomo v tem prostoru zagotovili demografsko stabilizacijo, kar je izrednega pomena za naše obmejne kraje. Na teh področjih moramo ponuditi študije, ki so primerni za ta prostor.

Ludvik Toplak (1942)
je po študiju na pravni fakulteti v Ljubljani študiral še na več drugih univerzah in na njih opravil magisterij in doktorat. Nabrano znanje je razdajal drugim, saj je bil profesor na univerzi in tudi rektor univerze v Mariboru. Opravljal je tudi službo veleposlanika Republike Slovenije pri Svetem sedežu.
Na prvih večstrankarskih volitvah leta 1990 je bil izvoljen v Skupščino Republike Slovenije in postal predsednik Družbenopolitičnega zbora Skupščine. Kot eden vidnejših članov Slovenske kmečke zveze in Demosa in je bil aktiven v obdobju osamosvojitve in demokratizacije Slovenije. Sedaj je predsednik Alma Mater Europaea – ECM.

B. Rustja, dr. Ludvik Toplak, predsednik Alma Mater Europea - ECM: Gost meseca, v: Ognjišče 10, 2022, str. 6-10.

»Radi bi peli Slovenci in Slovenke, Bog da bi znali! Česar človek ne zna, tega se mora učiti; tudi šola veselega petja mora biti pri poštenih, dobrih ljudeh. Nate jih torej čednih pesmic lično zbirko. Radi se jih učite, pa še rajši jih popevajte, da si polepšate svoje življenje, poslajšate svoje veselje, pa tudi polajšajte svoje trpljenje. Vesela pesem žalostno srce razvedri – mila pesem ohladi njegove rane. Lepa pesem je Božji dar,« je v uvodu svoje knjige Šola lepega petja (1853) zapisal blaženi Anton Martin Slomšek. »Petje ima lepšati življenje, požlahtnjevati vse naše dejanje in nehanje. Kjer ljudje radi lepo pojo, tamkaj je dobro biti; med hudobnimi ljudmi ni lepih pesmi.« Te njegove spodbude si je vzel k srcu Luka Kramolc, ki je vse svoje življenje posvetil pesmi in petju: kot profesor glasbe na srednjih šolah in kot zbiratelj starih slovenskih ljudskih pesmi, posebej skrbno na Koroškem, kjer mu je pred 130 leti tekla zibelka.

MESTNI PROFESOR JE OSTAL “ŠENTANELSKI PAVER”
Slovenska pesem je v boju proti ponemčevanju na Koroškem odigrala pomembno vlogo: v ljudeh je krepila samozavest in jim vlivala pogum. Pesmi je posvetil svoje življenje Luka Kramolc, ki se je rodil 14. oktobra 1892 v hribovski vasici Šentanel nad Prevaljami v glasbeni družini: oče Boštjan, izobražen kmet, je bil cerkovnik in organist. Pisatelj Ksaver Meško, ki je bil v letih 1901–1906 župnik v Šentanelu – Sv. Danijelu nad Prevaljami, – mu je postavil spomenik v črtici Tiste stezice. Ob očetu je Luka že v domači hiši, kjer so imeli klavir in družinski pevski zbor, vzljubil glasbo. Po Meškovem nasvetu so Luka vpisali na orglarsko šolo v Celju, ki jo je po treh letih končal z odliko. Pot ga je vodila na Akademijo za glasbo na Dunaju. Leta 1920 ga je Matej Hubad povabil v Ljubljano za tajnika in učitelja mladinskega petja na konservatoriju Glasbene Matice, hkrati pa je tam tudi študiral ter leta 1924 diplomiral. Od tedaj je poučeval glasbo na raznih ljubljanskih srednjih šolah, sodeloval je pri sestavljanju raznih šolskih pesmaric v prostem času pa je zbiral stare slovenske ljudske pesmi, jim zapisoval melodijo in jih objavljal. Izdal je okoli trideset zbirk, v katerih je poskrbel, da je častno zastopana koroška ljudska pesem. Pripravil je snemanje koroške ovceti (svatbe) v Šentanelu ter snemanje božične pastirske igre ter kolednikov. Čil in zdrav je delal do zadnjega, zato je vse presenetila vest, da je 12. februarja izpel svojo življenjsko pesem. »Njegovi znanci in prijatelji,« je zapisala Zmaga Kumer, »se bomo spominjali predvsem človeka, ki je prinesel vedrino in sonce, kamor je prišel, saj je iz njega sijala dobrota človeka, ki je blizu zemlji in z vsem srcem služi lepoti.«

LJUBIL JE KOROŠKO IN SVOJ ROJSTNI KRAJ
Med zbiratelji, prireditelji in harmonizatorji koroških narodnih pesmi zavzema po širini svojega delovanja Luka Kramolc prvo mesto. Leta 1954 je Mohorjeva družba v Celju izdala najboljše pesmi pevca in vižarja Franca Ledra-Lesičjaka, ki jih je zbral, izbral in priredil Luka Kramolc. Med njimi je najbolj znana in priljubljena Pesem od rojstva, ki jo radi pojo vsi zbori – od najbolj skromnega do najbolj imenitnega. Več kot petdeset let je živel in ustvarjal v Ljubljani, ves čas s Koroško v srcu. »Rad je zahajal v svoj rojstni kraj in ljubil ga je zvesto, goreče, kakor sin svojo mater, kakor fant ljubico,« je ob njegovem odhodu v večnost zapisala etnomuzikologinja Zmaga Kumer, ki si je štela v čast, da je lahko sodelovala z njim »Bil je srečen med svojimi rojaki in domača koroška pesem mu je bila od vse muzike najljubša, najlepša.« Želja, da bi tudi drugi Slovenci spoznali in vzljubili Koroško v njeni pesmi, ga je gnala k zbiranju in raziskovanju. S posebno vnemo je ugotavljal avtorje besedil in napevov pesmi, ki jih pojo po Koroškem, in dopolnjeval znanje o koroških bukovnikih. Če je šlo za Koroško, mu ni bila nobena pot odveč in nič pretežko. Njegovo zadnje obsežno delo je bila pesmarica z naslovom Koroške viže za mlade pevce; v njej je zajel pozabljene koroške vižarje, pevce, zbiratelje in zapisovalce iz vseh štirih koroških dolin. Lepo je pričevanje dr. Zmage Kumer o Luku Kramolcu kot človeku. »Nikoli ga nismo videli slabe volje ali potrtega, komaj kdaj resnega. Ponavadi je prišel široko nasmejan, pripravljen, da vsak hip razdere krepko šalo ali pove anekdoto.«

TUDI NJEGOVA “SLOVENSKA PESMARICA”
Po upokojitvi se je Luka Kramolc posvetil zbiranju in sestavljanju Slovenske pesmarice, ki jo je načrtovala Celjska Mohorjeva družba. Uredniško nalogo je zaupala njemu in skladatelju Matiju Tomcu. Izšla je v treh knjigah kot del rednega knjižnega daru za leta 1963, 1964 in 1969. Mohorjeva družba ima bogato tradicijo s svoji pesmaricami: od Slomškove Šola veselega petja (1853), prek Cvekove (1904) do Aljaževe Slovenske pesmarice v dveh zvezkih, ki je doživela tri izdaje (1896, 1911, 1925). S sedanjo sta urednika otela pozabljenja nekaj biserov naše stare pevske umetnosti. V prvem delu pesmarice so z notami in celotnim besedilom objavljene pesmi iz Bele krajine, z Dolenjskega, Notranjskega, Primorskega in Benečije. V drugi knjigi so pesmi z Gorenjskega, s Koroškega, Štajerskega, iz Prlekije in Prekmurja. Izbor pesmi je (načelno) upošteval vse skladatelje, pesnike in ljudske vižarje s posamezne slovenske pokrajine. Koroška je zastopana z enaintridesetimi pesmimi; osem v Kramolčevi priredbi (najbolj znane: Pesem od rojstva, Tam, kjer teče bistra Zilja, Nmau čriez jizaro …). V tretjem delu so zbrane narodne pesmi iz vseh slovenskih pokrajin, prirejene v preprostem dvoglasju ali kvečjemu troglasju, tako kot so jih ljudje peli. V knjigo so uvrščene pesmi, ki so se še kakšno desetletje po drugi vojni pele. zdaj pa izginjajo. »Nekdaj je ljudska pesem spremljala slovenskega človeka od zibeli do groba, v sreči in nesreči, v veselju in žalosti, pri delu in počitku,« je zapisala Zmaga Kumer na začetnih straneh tretje knjige. »Pesem je spremljala tudi letne običaje … Seveda ne smemo pozabiti nabožnih pesmi, med njimi so nekatere iz najzgodnejšega obdobja slovenske zgodovine.«

S. Čuk, Luka Kramolc (1892-1971): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2022), 38-39.

strokovnjakinja za Sveto pismo in misijonarka na Salomonovih otokih

“Salomonovi otoki so me že prvič tako ‘posrkali vase’, da sem se tja še vračala.”

“Kako boste preživeli svojo upokojensko dobo?”To vprašanje si je najbrž zastavil že marsikateri Slovenec. Za s. Snežno Večko to ni bilo velika težava, saj si je že dolgo želela, da bi nekaj svojih moči posvetila ljudem v tretjem svetu. Tako je šla predavat Sveto pismo na Salomonove otoke, ki so jo kmalu ‘potegnili vase’. Strokovnjakinja za Sveto pismo (biblicistka) je o tej svoji izkušnji in o Knjigi knjig spregovorila za naše bralce.

- Misijonarili ste na Salomonovih otokih. Lahko rečemo, da ste bili misijonarka posebne vrste, ker ste predvsem predavali v bogoslovju. Kako ste se odločili za ta korak? Prej ste namreč predavali v Sloveniji?
Željo, da bi proti koncu svojega dela na teološki fakulteti ali ko bom upokojena, del svojega življenja posvetila deželam tretjega sveta in nekaj naredila zanje, sem že prej začutila. Stvar pa se je razpletla ne da bi jaz karkoli naredila v tej smeri. Profesor Drago Ocvirk, ki je prvi predaval na Salomonovih otokih, je kolegom napisal pismo, ko se je ves navdušen vrnil s prvega bivanja s Salomonov, v katerem nas je prosil za materialno podporo bogoslovcem in za to, če bi bil kdo pripravljen za dva ali tri mesece iti predavat tja. Ta prošnja me je zelo nagovorila, čeprav nisem mogla takoj tja, ker sem morala prej na fakulteti končati določene obveznosti. Tako sem leta 2012 prvič šla predavat na Salomone. Za drugič in tretjič ni bila več potrebna spodbuda, ampak so me tamkajšnji ljudje in tamkajšnja dežela tako ‘posrkali vase’, da sem šla ponovno tja predavat leta 2014. V akademskem letu 2015/16 sem bila tam celo leto.

- Bogoslovcem ste predavali Sveto pismo. Ali ste morali razlagati celotno Sveto pismo, ali samo nekatere predmete?
Ne, nisem predavala vseh predmetov o Svetem pismu, ampak samo nekatere. Imajo izdelan študijski program, podoben našemu, le da imajo manj ur predavanj kot pri nas. Poleg mene je predaval svetopisemske predmete še en Eritrejec.

- Torej je v tem bogoslovju profesorski zbor zelo raznolik.
Zelo. Ko sem bila prvič, je bila sestava res neverjetna: Argentinec, trije Indonezijci, Nigerijec … iz Evrope sem bila samo jaz. Ob drugem bivanju je predaval še Irec. Veliko profesorjev je bilo lazaristov, ki so iz raznih dežel hodili predavat in se po določenem času vračali nazaj. Pozneje so se pridružili še profesorji iz Amerike in dva Indijca. Skratka pisana druščina. Tam je delovala tudi slovenska laiška misijonarka Polona Berlec, ki je delala v tajništvu fakultete ter učila računalništvo.

- Ali se je v teh letih izšolalo tudi že kaj domačih profesorjev, ki predavajo?
Škofje se zelo trudijo, da bi pridobili kakšno štipendijo za domače duhovnike in bi jih potem poslali na podiplomski študij v tujino. Če ne dobijo štipendij, jih iz svojih sredstev ne morejo poslati na študij. Domačini že poučujejo cerkveno pravo, nekaj dogmatike, pastoralno teologijo … Tudi jaz sem lahko svoje delo odložila, ker je moj študent, ki sem mu predavala prvo leto, šel študirat Sveto pismo v Ameriko, njegov sošolec študira na Filipinih filozofijo … Tako bodo imeli že precej domačih profesorjev.

- Občudovali ste njihovo odprtost za Sveto pismo. Kaj se vam zdi, se je njim, pripadnikom mladih Cerkva, lažje ko nam približati Svetemu pismu? Njihova kultura je še vedno ustna (oralna), kakršna je bila kultura, v kateri je nastajalo Sveto pismo.
Nekatere stvari so jim bile lažje. Včasih sem jih naravnost vprašala: ali je tako podobno tudi pri vas. In so kdaj potrdili. Sicer pa jim ni bilo preveč lahko. Njihove domače zgodbe so drugačne. Sveto pismo ima drugačno metodo. Zaradi njihove pripovedne (narativne) kulture jim je bilo včasih težko, saj niso navajeni preveč delati s knjigami. Eksegeza (razlaganje Svetega pisma) zahteva, da se poglobiš v sveto knjigo. Treba je brati, študirati. V tisti vročini jim ni bilo najbolj lahko sedeti za knjigo. Njim bolj ustreza, da vzamejo v roko mačeto in gredo v pragozd sekat ali delat na vrt bogoslovja. Sama sem se zato morala izmisliti metode, da so študirali.

- Koliko pa je bogoslovcev v semenišču?
Okrog 40 za tri škofije. Salomončanov je približno pol milijona. Pred vstopom v bogoslovje imajo dva uvajalna letnika. Takrat stanujejo v posebni hiši. Zakaj dve leti? Navaditi jih morajo na nov ritem življenja, ki je drugačen od življenja v njihovih vaseh. Pridobiti si morajo tudi nekatera znanja, potrebna za študij teologije. Nekateri niso končali srednje šole, ali pa so končali samo prvo stopnjo. Pri njih imajo namreč več stopenj srednje šole. Sledi 7 let bogoslovja. V 4. letniku gredo za več kot pol leta na prakso v župnije. Ko se vrnejo, morajo svojo izkušnjo tudi kritično ‘obdelati’. Ko sem hodila na razne slovesnosti, sem opazila, da je med duhovniki sedaj že več domačinov kot tujih misijonarjev. Ker je vedno več kandidatov za duhovne poklice, so škofje ustanovili svoje semenišče, ker se to bolj splača kot da bi bogoslovce pošiljali na Papuo Novo Gvinejo ali kam drugam.

- Predavali ste tudi sestram Misijonarkam vnebovzetja. Gre za filipinsko redovno skupnost, ki pa že ima precej domačink v svojih vrstah.
Ja, gre za filipinsko redovno skupnost. Imajo že sestre domačinke, podobno pa tudi drugi redovi. Tako so dominikanke, ki so prišle iz Avstralije, dobile že toliko novih poklicev, da so te postale samostojna provinca. Tako je nastala tudi posebna domača redovna skupnost, ki je nastala iz misijonskega reda, posvečenega Mariji (marijanistke).

- Vrniva se k filipinskim sestram, ki ste jim predavali.
Na Salomonovih otokih je veliko Filipincev, ki tam delajo. Filipinci so se že toliko razvili, da vedo, kako se je treba lotiti službe in vztrajati vsak dan. Salomončani še niso navajeni, da je treba vsaki dan v službo. Kakšen dan bi kar opustili delo. Zlasti filipinska podjetja nastavljajo svoje ljudi (računovodje, delovodje …). Tako je filipinska skupnost tam zelo močna. Ena od filipinskih sester je učila psihologijo v bogoslovju. Ta me je prosila, da bi v filipinski skupnosti vodila biblično skupino. Poleg tega sem hodila predavat še njihovim novinkam o Svetem pismu. Novinkam sem poskušala predstaviti tudi različne načine pristopa k sveti knjigi. Za delavce sem imela srečanja samo enkrat na mesec in sem uporabila metodo, ki jo uporabljajo naše svetopisemske skupine. Žal nisem mogla doseči veliko pogovora, saj sem jim govorila v cerkvi pred mašo. Nismo sedeli v krogu in se pogovarjali. Njihove odgovore se mi je posrečilo dobiti tako, da sem jim dala liste in so jih napisali. Skušala sem povezati sporočilo Svetega pisma z življenjem in takrat so se kar odzvali. Še več sodelovanje je bilo pri bogoslovcih, ki so imeli enkrat na teden v bogoslovju – izven študijskega programa – biblično skupino.
Poleg teh srečanj sem imela še svetopisemska srečanja za animatorje, tako ženske kot moške. Imeli so svoje izobraževanje, kjer sem delno predavala, delno pa sem odgovarjala na vprašanja ali pa jim dala naloge, naj npr. določeno stvar poiščejo v Svetem pismu. Zanimivo je, da so žene animatorke same predlagale, naj organiziramo srečanja tudi za moške. Dejale so: lahko tukaj sklenemo marsikaj, kaj bomo spremenile v župniji, ampak v družini ne moremo nič spremeniti, če možje niso za to. In tako so pripravili srečanja še zanje. Na prvo srečanje je prišlo skoraj 500 mož.

- Na Salomonovih otokih ste doživeli slovesnost nove maše. Menda so pri posvečenju vključili prvine njihove kulture. Kako je to izgledalo? Kaj je bilo drugače kot pri nas?
Na tisti novi maši je bilo zelo močno sodelovanje. Marsikaj bi lahko tudi pri nas vpletli v mašo, seveda na naš način. Oni so na svoj način. Pokazali so, kaj je vloga duhovnika. Potem ko se je sprevod duhovnikov razvil po cerkvi, je prišel za njimi človek, ves zvezan in na nogah je imel verige. Pomikal se je po cerkvi. Pri oltarju ga je prišel razvezovat spon novomašnik. Obenem so komentirali, kaj se dogaja. Značilna je tudi procesija darov. To je res nekaj njihovega, ko nosijo tudi na glavah košare, polne darov, ki jih položijo pred oltar. Značilen je ples bojevnikov, ki plešejo v svojih oblačilih. Ta ples je lahko večkrat: za slavo, pred evangelijem, ko nesejo evangeljsko knjigo, pred darovanjem … Ne ob novi maši, ampak na veliko soboto so vse predmete, ki so potrebni za okrasitev oltarja, prinesli v procesiji. Ples imenujejo ‘ples bojevnikov’, ker imajo lesene sekire in z njimi izvajajo gibe. Na gležnjih imajo privezane zvončke. Za glasbo je skrbel tisti bogoslovec, ki je že bil v Sloveniji. Sicer je Salomončanom glasba prirojena, jim je ‘v krvi’, zlasti njemu.

- Na Salomonovih otokih je delovala sestra Metoda Fabčič s Primorske. Pogovor z njo, ki je bil objavljen v avgustovski številki naše revije leta 1978, je nosil naslov ‘Rokovala sem se z možem, ki je pojedel 47 ljudi’. Očitno je ona še srečala ljudožerce. Ste vi slišali zanje? Še govorijo o tem?
Ne samo slišala, celo kakšen bi še lahko bil. Agronom Tone Ivančič, ki prek univerzitetnih programov tam raziskuje, mi je pripovedoval, da je policija pri svojem obhodu našla neko ženo, ki je kuhala človeško meso. Danes je to seveda kaznivo. Še drug primer. Neki človek se je vračal s polja. Nanj so naleteli lovci, ki so šli verjetno lovit divje svinje, pa niso nič ujeli. Do danes se mož ni vrnil domov. Predvidevajo, da je šlo za kanibalizem. Drugih podobnih zgodb nisem slišala, sem pa veliko slišala o krvnem maščevanju.

- Ali je to med plemeni, če nekdo iz drugega plemena ubije pripadnika našega plemena in sedaj ga moramo mi maščevati?
Tako sem jaz razumela študente. Ko sem jim razlagala Sveto pismo, zgodbo o Kajnu in Abelu, sem želela vedeti, kako bodo oni to razumeli. Vprašala sem jih, če poznajo to, da se je treba maščevati bodisi za to, če kdo koga ubije ali pa naredi kakšno drugo krivico. In so prikimali. Očitno jim stvar ni bila tuja. Pobliže sem to doživela, ko so se fantje stepli ali sprli med sabo. Morda je bila vmes tudi pijača, saj sami izdelujejo pijačo kvaso, ki je še močnejša od našega žganja. In en fant je ubil drugega najstnika. Tisti, ki je ubil drugega, je sedaj v zaporu devet, skoraj že deset let. Dokler njegova družina ne bo plačala žrtvi ‘kompenzacijo’, kakor oni rečejo, je fant, ki bi ga izpustili iz zapora, v nevarnosti. Tako maščevanje je zaskrbljujoče. To ‘kompenzacijo’ zelo prakticirajo. Če se komu zgodi kakšna nesreča, sorodniki poiščejo nekoga, ki je kriv zanjo. Neka žena je v odsotnosti moža plezala na drevo, ki nima vej, da bi nabrala oreščke. Ker je drevo gladko, je padla na tla in na poti v bolnišnico umrla. Za družino je izguba žene in matere velika žalost sama po sebi. A kakor da to ni dovolj! Ženin oče je od moža zahteval še ‘kompenzacijo’!

- Tu ima veliko vlogo krščansko sporočilo o odpuščanju.
Misijonarji se trudijo oznanjati krščansko sporočilo. Ne vem, koliko jim uspeva privzgojiti pristne krščanske drže. Bilo bi pa potrebno, kajti izredno globoko je v teh ljudeh ta drža ‘kompenzacije’. Tradicionalna verovanja so močna in take navade se počasi izkoreninjajo. Pri omenjeni novi maši so razložili, kako je staro verovanje vključeno v krščansko verovanje. Novomašnik je namreč napisal diplomsko nalogo na to temo. Povečini pišejo diplomske naloge o teh starih navadah, ki zdaj izginjajo. Bodo ostale pa zapisane v teh nalogah in ohranjene za prihodnje rodove.

- Lahko kaj poveste o njihovem verovanju?
Po opisu tega duhovnika verujejo v najvišjega boga. Na neki način je ta bog precej podoben našemu krščanskemu Bogu. Ne poznajo pa učlovečenja. Poznajo praznovanja z obredi, ki so spet v več ozirih podobni krščanstvu. Edino, kar manjka, je milost. Ne poznajo, da bi bilo nekaj zastonj. Navajeni so, da vse plačaš. Tudi če kaj narobe narediš, moraš odplačati.

- Poročali ste o gostoljubnosti domačinov. Kaj so vam pa ponudili? Kaj jedo? Predvidevam, da na otokih veliko rib in drugih morskih sadežev.
Ja, rib in morskih sadežev je precej in lahko jih kupiš na tržnici. Izredno lepo raste ananas, kokosov oreh, banane, papaja … Pridelujejo kasavo, ki ima gomolje, podobne našemu krompirju, samo nekoliko bolj podolgovati so. Mene je tudi okus spominjal na krompir. Poznajo zelje, ki pa ne raste kakor naše v glavah, ampak ima odprte liste. Večinoma hrano kuhajo. Meni je bilo brez okusa, ker so skuhali riž brez dodatkov. Podobno druge stvari. Sestra, ki je skrbela za kuhinjo je npr. piščančje perutničke skuhala, potem malo dušila s čebulo … Ko sem živela z dvema sestrama, sem opazila, da za kosilo nič ne kuhata, ampak, kakor sta rekli, opoldne samo “nekaj data v usta”. Zvečer sta kaj skuhali. Velikokrat kakšno ribo in zraven riž ali kasavo. Jaz sem tudi kuhala in tako sem pripravila enolončnico. Seveda sem morala testenine kupiti. Tako sem jaz v hiši tistih sester skuhala prva kosila. Sestri sta bili domačinki in nista bili vajeni kuhanja. Imeli smo vrt pri hiši, kjer je rastla kasava, zelje, paradižnik … Poznajo tudi neko vrsto solate, ki pa je tako trda, da jo je bolje skuhati. Seveda se da veliko hrane kupiti. Kupujejo jo pa večinoma tujci, ki tam živijo. Domačini ribe predvsem kuhajo. Nato v tisto vodo dodajo kokosovo mleko. To tekočino potem popijejo. Ponekod iz ribe, kokosovega oreha in manga naredijo kuhano okusno jed. Ta ne sme – pri določenih plemenih – manjkati na nobeni slovesnosti sicer pravijo, da so bili lačni.

- To so tihomorski otoki. Ali se na njih pozna segrevanje okolja? Se viša gladina vode, kar pa bi tudi pomenilo izguba življenjskega prostora?
Da, gladina vode se viša. Eno od deklet je pisala nalogo na to temo. Videla sem njene fotografije, ki prikazujejo drevesa. Včasih so rastla ob vodi, sedaj pa so zaradi višanja gladine, že čisto nagnjena in bodo vsak čas padla v vodo. Ponekod, kjer jim je voda že odžrla zemljo, postavijo na kolih sredi vode korito z zemljo in tam gojijo rastline. Zemlje je malo in zato si nekateri ljudje, ki ne želijo živeti v gneči, nanosijo na obalo kamenje in si zgradijo nekakšen umeten otoček ter na njem postavijo hiško, čisto blizu obale.

- Je to nekakšna nikogaršnja zemlja, da to lahko naredijo?
Ja, to je nikogaršnja zemlja, sicer so glede zemlje zelo občutljivi. Kako se viša gladina morja, kaže tudi to, da se je morala kakšna družina – konkretno družina nekega duhovnika – zaradi vode odseliti in si poiskati nov dom. Na Rdeči obali, kjer so potekali težki boji v drugi svetovni vojni, stoji misijon. Sedaj nekaj prezidavajo, a zdi se mi, da bodo morali zgraditi novo hišo, saj je sedanja že tako blizu morja, da bo morje kmalu zapljuskalo do zidov.

- V pogovoru sva veliko govorila o Svetem pismu, da se kar samo postavlja vprašanje, kakšna pa je bila vaša pot do Svetega pisma in študij te Svete knjige? Študirali ste teologijo. Zakaj ste se odločili, da specializirate prav Sveto pismo, saj bil lahko izbrali kaj drugega?
Sveto pismo me je od začetka pritegnilo. Pred študijem na teološki fakulteti sem študirala v Zagrebu na Pastoralnem inštitutu. Tam so študirale naše sestre – takrat je bila še ena provinca z noviciatom v Varaždinu – in pripovedovale, kako jim profesor razlaga Sveto pismo. Ta razlaga se mi je zdela zanimiva, ker je temeljila na realni osnovi – tisto, kar se je res zgodilo – in kako lahko izluščimo iz zgodb, kaj je resnično jedro in kaj kot poučna pripoved hoče na podlagi dejstev, ki so se zgodila, postati nauk za bralca ali poslušalca. Na teološki fakulteti smo imeli tudi eksegetske predmete, ki so podobno razlagali Sveto pismo.
Po končani teološki fakulteti so mi predstojniki rekli, naj bi nadaljevala študij z namenom, da bi pomagala predavati na Katehetsko pastoralni šoli. Našteli so mi tudi nekatera področja študija, jaz pa sem rekla, da bi najraje študirala Sveto pismo. In tako sem pristala na tem študiju. In rada sem to študirala.

- Manj znano je vaše sodelovanje z Ognjiščem. Leta 1980 so izhajale v vsaki številki vaše Biblične slike, nekakšne literarizirane predstavitve svetopisemskih osebnosti. Ste takrat že študirali Sveto pismo ali je to odraz velike želje po raziskovanju Svetega pisma?
Takrat sem že študirala Sveto pismo. Na duhovnih vajah za dekleta jih je bilo treba uvesti v svetopisemske zgodbe, Jezusova srečanja z bolniki, z grešniki … Že tam sem se trudila, da bi pripravila uvod v zgodbo, ki je izhajal iz življenja, nadaljeval pa z opisom srečanja določenega človeka in Jezusa in kakšno spremembo je doživel v življenju. Druga spodbuda za zgodbe pa je bil obisk Svete dežele in doživetje njenega utripa, kar je bilo tudi velika kulturna sprememba, podobno kot na Salomonovih otokih. Doživeti ljudi in se zavedati, da so se tam zgodili dogodki, o katerih beremo v Svetem pismu! Velikokrat smo brali o določenem dogodku, sedaj pa stojimo na tistem kraju, na katerem se je dogodek zgodil. To je na vse romarje naredilo močan vtis. Jaz pa sem začutila, da bi sedaj lahko nekaj napisala, ker sem se lahko vživela v tiste dogodke in v utrip tistega življenja. Obe stvari sta pripomogli k nastanku teh zgodb.

- Niste pa nadaljevali s pisanjem v tem slogu.
Potem res nisem, ker mi je študij vzel večino časa in energije. Pozneje sem se s Svetim pismom ukvarjala bolj študijsko. Poleg tega sem prevajala Sveto pismo. Za Standardni prevod Svetega pisma sem prevedla Prvo in Drugo Samuelovo knjigo ter Esterino in Rutino knjigo. Za Jeruzalemsko Sveto pismo pa Četrto Mojzesovo knjigo, Prvo in Drugo Samuelovo knjigo in knjigo preroka Izaija.

- Dokaj zgodaj ste stopili v samostan.
Doma sem iz župnije Kotlje, srednjo šolo sem obiskovala v Ravnah na Koroškem. Potem sem vstopila v samostan. Študij sem začela v Zagrebu. Večina naših sester je študirala katehetsko šolo. Ko so me predstojnice prvič vprašale, ali bi študirala jezike ali teologijo, sem odgovorila, da bi veliko raje teologijo.

- Pa ste se potem pri specialističnem študiju morali veliko ukvarjati z jeziki.
Je bilo treba, ampak jeziki so me tudi zelo veselili. Ob vstopu v samostan si sploh nisem predstavljala, da bom kaj študirala. Tako sem pristala na teologiji. Zaradi tega sem bila zelo srečna, čeprav me v začetku študij ni pritegnil, ker je bilo v prvih dveh letnikih največ filozofije. V ‘tolažbo’ je bilo nekaj Svetega pisma tudi v prvih letnikih. V Ljubljani sem končala študij teologije, potem pa nadaljevala študij Svetega pisma tudi z namenom, da bi predavala na Katehetskem tečaju.

- Čeprav ste potem predavali tudi na teološki fakulteti.
Sem, a na začetku sem mislila predvsem na Katehetski tečaj. Prof. Krašovec je videl, da bo moral poiskati nekoga, ki bo prevzel kakšen svetopisemski predmet. V uvidu je bilo, da bi v Mariboru okrepili oddelek teološke fakultete. Tako smo uršulinke ustanovile v Mariboru svojo skupnost; v njej sem preživela 22 let ter predavala na mariborskem oddelku.

S. Snežna Večko (1947) je doma iz Kotelj na Koroškem. Po srednji šoli v Ravnah na Koroškem je stopila k uršulinkam. Teologijo je študirala na teološki fakulteti v Zagrebu in Ljubljani. Diplomirala je leta 1976, magistrirala 1979 v Ljubljani. Med doktorskim študijem se je izpopolnjevala na Papeškem bibličnem inštitutu v Rimu in Ameriškem inštitutu za študij Svete dežele v Jeruzalemu. Doktorirala je leta 1986 pod mentorstvom dr. Jožeta Krašovca na temo ‘Božja in človeška zvestoba v hebrejski Bibliji’. Leta 1991 je postala predavateljica na Teološki fakulteti. Predavala je na enopredmetnem in dvopredmetnem univerzitetnem študijskem programu ter na Visokošolskem strokovnem programu predmete, povezane s Svetim pismom. Sodelovala je pri prevajanju Svetega pisma v slovenščino.

B. Rustja, s. Snežna Večko, misijonarka na Salomonovih otokih: Gost meseca, v: Ognjišče 8, 2017, str. 8-13.