Nežne barve mavrice,
žareče oči otroka,
topel smehljaj na obrazu,
valujoče žitno polje.
kristalno čisti izvir,
pisan koralni greben,
opojno dišeč bezgov grm,
tihi žar prijateljstva,
glasna igra srečnih otrok,
očarljiv cvet orhideje,
beli pajčolan šumečih slapov,
skrbno izbrušeni biseri,
nežno ljubeči obraz matere,
blagi nasmeh odpuščanja,
kipeča rdečina paradižnika,
sončni zahod v gorah,
božajoč dotik ljubeče roke,
krošnje mogočnih dreves –
vse to so prstni odtisi Boga.

WALLHOF, Hans. (Pogled v nebo). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 7, str. 41.

Ob zlatem jubileju Ognjišča je nastala knjižica z izbranimi molitvami zadnjih dvajsetih let. »Prava molitev mora biti ponižna, saj je pogovor revne stvari s Stvarnikom; zaupna, ker verujemo, da je Stvarnik naš ljubeči Oče; vztrajna, ker je znamenje zvestobe; in zbrana, ker je izraz spoštovanja prosilca do Dobrotnika. Molitev je lahko prošnja, zahvala, lahko tudi češčenje, občudovanje Božje lepote, dobrote in veličine,« je zapisal knjigi na pot Silvester Čuk, ki molitve od vsega začetka izbira, prevaja in pripravlja.
Lepo pravilo za kristjanovo molitev je dal francoski zdravnik in spreobrnjenec Alexis Carrel. V svoji knjigi o molitvi je zapisal: »Da prav moliš, je odvisno od tega, kako živiš. Da prav živiš, je odvisno od tega, kako moliš.« To se zdi na prvi pogled začaran krog, vendar ni tako. Te besede hočejo povedati, da mora prava molitev izhajati iz življenja in naše življenje oblikovati. Naj tako usmerjajo naše misli in dejanja tudi molitve iz pričujoče knjige.

pripravlja: Marko Čuk

Julij je prvi poletni mesec, mesec počitnic in dopustov. Zato smo vam pripravili tudi nekaj poletnega branja v upanju, da boste v tem času lahko vzeli v roke kakšno knjigo po ugodnejši ceni. Lahko jo tudi komu podarite. V poletni ponudbi na str. 72–73 je deset parov knjig. Lahko rečemo za vse okuse in starosti. Ob naročilu boste prejeli tudi privlačne nagrade.

Poleti navadno pridejo na zaslužen dopust v domovino tudi misijonarji. Nekateri pridejo “na dopust” za stalno, ker se upokojijo. Enega izmed njih vam predstavljamo kot tokratnega gosta meseca. Misijonar Jože Mlinarič je bil deležen tudi pomoči, ki jo zbiramo pri Ognjišču v akciji Za srce Afrike. Več o tej akciji pa v prihodnji številki.

Mnogi se poleti odpravijo v naravo. Upam, da kot kristjani v lepoti stvarstva občudujejo Stvarnika. Naravne zakone je proučeval tudi redovnik Gregor Mendel. Letos obhajamo 200-letnico njegovega rojstva, zato ga na kratko predstavljamo v rubriki Pričevanje. Kot znanstvenik je s križanjem rastlin in odkritjem genetike prispeval k boljšemu življenju ljudi. Podobno je storil tudi slovenski naravoslovec Fran Jesenko, ki se nam predstavlja v Obletnici meseca.
Drugi pa poleti raje občudujejo umetnostne spomenike. Ti bodo v tej številki prišli na svoj račun, saj bodo na desetih straneh Priloge našli zanimive namige za izlete po Sloveniji in obisk kakšne Plečnikove cerkve – ali pa bodo zbrani podatki izziv, da raziščete sledi velikega arhitekta v krajih, ki so vam blizu.

Spodobi se, da kot kristjani počitnice in dopust izkoristimo tudi za duhovno rast. O duhovnih vajah smo že večkrat pisali, tokrat pa nekaj več razmisleka mladih, zakaj duhovne vaje potrebujemo, komu so namenjene, kakšen je sploh njihov smisel … O poletnem duhovnem okrepčilo govori tudi članek Katoliške mladine, ki vabi mlade na poletne tedne v Taizé, kjer lahko doživimo živo krščansko občestvo.

O pomembnosti duhovnega poglabljanja govori tudi Vinko Škafar, ki razlaga trojno službo, ki jo prejmemo s krstom, posebej razloži pomen naše duhovniške službe. Posebej poudari, da Bog od nas ne zahteva nič, česar prej ni omogočil, zato najprej izbere, nato mazili in potem nas pošlje. In pošilja nas vse v svoj vinograd, zato je prav, da se tega zavedamo in se tudi duhovno krepimo.

V poletnih mesecih več časa namenimo sprostitvi, se odpravimo kam dlje na izlet in zato uporabimo kolesa ali motorje. S kolesi in motorji je bilo zelo povezano življenje Janeza Puha – enega največjih slovenskih inovatorjev, vizionarjev, ki so s svojimi idejami in delom dobesedno spremenili svet. Zgodbo o njem pripoveduje tudi Puhov muzej, ki smo ga ob 160-letnici njegovega rojstva obiskali na Sakušaku pri Juršincih.

Ko si boste izbirali knjige za poletno branje, tudi v naši poletni akciji, priporočamo novost naše založbe – knjigo Pot k Resnici. Bosanska muslimanka v njej opisuje svoje spreobrnjenje, potem ko je doživljala zavračanje in trpljenje, se je na izreden način srečala z Resnico – Kristusom. Odtlej se posveča nosečim materam, ki bi rade sprejele svojega otroka, pa jih družina ali okolica ne podpira. Vredno branja in posnemanja.

B. Rustja. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 7 (2022), 4.

slovenski veleposlanik v Rimu

“Osnovna vloga diplomatov je vzpostavljati sodelovanje in mir”

Vsako leto se ob prazniku državnosti oziramo nazaj in se spominjamo pomembnega dogodka – osamosvojitve naše države. K pogovoru smo povabili sedanjega veleposlanika v R Italiji, ki je že od ustvarjanja naše države dejaven v diplomatski službi. Kot študent je bil sodelavec naše revije in dejaven v študentski pastorali.

- Konec junija (25.) praznujemo dan državnosti. Kaj tebi pomeni ta praznik in kako ga praznuješ?
Dan državnosti je zame največji državni praznik, saj se spominjamo dneva, ko so na Trgu republike prvič dvignili slovensko zastavo in razglasili neodvisnost. Zavedam se, da brez prvih demokratičnih volitev, brez plebiscita tudi tega dogodka ne bi bilo, a vendar je bil dvig zastave višek vsega, kar je v osemdesetih letih in že prej vrelo med različnimi stanovi v slovenski družbi in pripeljalo do samostojne Slovenije. V tujini ga običajno praznujem z dogodkom, s katerim obeležujemo dan državnosti, kakor to počnejo druge države. Včasih je to prilika za kakšen državniški obisk. Tik preden sem zapustil mesto slovenskega veleposlanika pri Svetem sedežu, nas je obiskal predsednik vlade in v Vatikanskih muzejih smo odprli Plečnikovo razstavo.

- Kako se spominjaš ‘prvega’ dneva državnosti, ko je bila razglašena neodvisnost. Takrat si opravljal službo svetovalca predsednika vlade.
To je bil zares poseben dan, ki ga ne bom pozabil. Dokaj zgodaj sem zapustil pisarno in tudi kmalu slišal, da so tanki jugoslovanske armade krenili iz Ilirske Bistrice proti zahodni meji. Imel sem nalogo, da grem iskat nekaj uglednih gostov na tržaško letališče, med drugim tudi dr. Štefana Faleža, poznejšega prvega veleposlanika Slovenije pri Svetem sedežu. Ko sem se med drugo in tretjo uro pripeljal do Sežane, je bila cesta do Fernetičev zaprta, ker so jo zasedli tanki. Policija me je pospremila čez maloobmejni prehod v Italijo. Ko sem se pozneje vračal na mejni prehod Fernetiče, je bil ta popolnoma prazen. Vsi uslužbenci so bili v objektih. Italijanski policisti so mi dali vedeti, da nisem normalen, da v takih razmerah vstopam v Slovenijo. Kmalu sem videl, zakaj. Na obeh straneh skalnega useka so bila oklepna vozila jugoslovanske armade s cevmi, obrnjenimi proti prehodu. V avtu sem vozil gospode, stare okrog sedemdeset let. Vprašal sem jih, ali naj ob vseh teh oklepnih vozilih nadaljujemo vožnjo. Vsi so v en glas odgovorili. »Na ta dan smo dolgo čakali. Nadaljujmo pot!« Srečno smo prispeli na slovesno razglasitev.

OD PROSLAVLJANJA V VOJNO
- S tem pa še ni bilo konec ‘dogodivščin’.
Tisti večer se je poleg vseh lepih stvari zgodilo tudi tole: precej pozno smo prepevali pod oknom nadškofa Šuštarja. Takrat so do predsednika vlade pristopili predstavniki obveščevalne službe in mu povedali: tanki so krenili iz vrhniške vojašnice. Praznovanja je bilo v trenutku konec. Šli smo domov in vzeli najnujnejše stvari za naslednji teden ali dva. Nihče namreč ni vedel, kako se bodo stvari odvijale. Iz veselja in praznovanja smo prešli v kruto realnost, a se je vse za nas kmalu dobro končalo. Ko pogledamo grozote, ki se dogajajo v drugih državah, vidimo, kako je bilo pomembno, da je bila Slovenija dobro pripravljena in da nas je mednarodna skupnost podprla.

- Verjetno je še dosti spominov. Ko sva pri spominih – tebi revije Ognjišče ni treba predstavljati, saj si kot študent sodeloval z njo. Pisal si za rubriko šport. Kako se spominjaš tistega sodelovanja?
Ustanovitelj in dolgoletni urednik Ognjišča Franc Bole je bil za vrsto generacij neke vrste ikona sodobnega duhovnika, ki je čutil poslanstvo, da nagovarja mlade in srednjo generacijo ter da krščanstvo obravnava ne samo s teološkega vidika, ampak tudi iz tega, kako nam “teče življenje”. Del tega je bil tudi šport.
Sam sem s športom povezan že od najstniških let. Začel sem v smučarskem klubu Dolomiti v Ljubljani. Kot dijak in študent sem veliko časa preživel v hribih in na smučeh. Zato mi je bil poseben izziv, kako bi to uporabil za sodelovanje pri Ognjišču. Naj povem še anekdoto, povezano s športom. Bral sem Ognjišče in seveda obvezno rubriko šport. Razbijal sem si glavo, kdo je ta Gozdan Sovič, ki piše za to rubriko. Rad bi ga spoznal. Podpisal je veliko člankov o mednarodnih športnikih, o svetovnih zvezdah … Menil sem, da mora izredno dobro poznati svet športa. Kasneje sem izvedel, da je Gozdan Sovič psevdonim za Silvestra Čuka – pa tudi to, da je snov za svoje članke črpal iz raznih italijanskih revij. V študentskih letih pa sem dobil priložnost, da sem lahko za športno rubriko v Ognjišču pisal tudi o slovenskih športnikih. Septembra 1987 sem pripravil prvi prispevek (o blejskih veslačih), naslednje leto pogovor z Bojanom Križajem ... za Ognjišče sem tudi veliko fotografiral. Tega sodelovanja z Ognjiščem, ki se je potem nadaljevalo tudi v devetdesetih, se z veseljem spominjam.

- Pisal si kot študent še v prejšnjem sistemu. Si zaradi tega pisanja imel kakšne težave? Ali morda kakšen privilegij?
Privilegijev nisem imel, ker sem moral vse svoje obveznosti opraviti, če sem hotel redno diplomirati. Moram pa tudi priznati, da se mi zaradi sodelovanja z Ognjiščem ni nič zgodilo. Verjetno smo živeli poseben čas v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Poleg ukvarjanja s športom in pisanja za Ognjišče sem bil v skupini študentov, ki je delovala v okviru Medškofijskega odbora za študente. Organizirali smo številne dogodke od prvega mednarodnega srečanja taizéjske skupnosti v Ljubljani do vsakoletnih romanj za mlade, teološkega tečaja, izdajanja časopisa … Očitno pa, najbrž tudi zaradi tega, ker smo študentske obveznosti redno opravljali, nismo imeli nobenih težav. Hvaležen sem, da mi je bilo dano sodelovati pri omenjenih stvareh.

- Pisanje športne rubrike kaže, da ti je svet športa domač. Bil si dejaven tudi v športnih organizacijah.
Imam rad kolesarjenje, gorništvo, golf, tenis, nogomet in še kaj, a najljubše mi je, ko se spustim po snegu in naredim kakšen zavoj. Od leta 1980 sem dejaven pri smučarskem klubu in od leta 1991 pri Smučarski zvezi Slovenije. Eno obdobje sem bil odgovoren za skoke in nordijsko kombinacijo. Kakšnih petnajst let sem bil član organizacijskega komiteja Planica, tudi predsednik. Ob vrnitvi v Slovenijo se bom spet vključil v delo odbora za skoke in nordijsko kombinacijo in v priprave za svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju leta 2023.

VELIKO STIKOV S ŠPORTNIKI
- Delovanje v športu ti je prineslo veliko poznanstev s športniki. Med drugim si prijatelj z očetom znanih skakalcev Prevc. Najbrž pa tudi z drugimi športniki.
Kot sodelavci v športu spletamo prijateljstva vsi. S Petrom, najstarejšim od bratov Prevc, sem imel priložnost več poklepetati v času olimpijskih iger v Vancouvru. Takrat sem bil slovenski veleposlanik v Kanadi. Peter je bil takrat star sedemnajst let. Z Darkom Prevcem, očetom znanih skakalk in skakalcev, sva prijatelja izza študentskih let. Po službeni ali športni dolžnosti sem bil pogosto v stikih npr. z Bojanom Križajem in z drugimi smučarji iz tedanje generacije. Matjaž Vrhovnik je kot smučar odraščal v našem klubu. Preden je Andraž Vehovar začel trenirati kajak, je bil izjemno eleganten smučar, eden od najbolj obetajočih v svoji generaciji.

- Omenil si, da si bil veleposlanik Slovenije v Kanadi. Zdaj si veleposlanik v Italiji, pred tem si bil veleposlanik pri Svetem sedežu (Vatikan). Mnogi, zlasti v Sloveniji, kjer je močna protikrščanska miselnost, menijo, da je to veleposlaništvo nepomembno. Kako ti ocenjuješ vlogo tega veleposlaništva?
Nobene stvari ne moremo pravično oceniti, če je ne poznamo dovolj. Nepoučeni ljudje sprašujejo, zakaj bi imeli diplomatske odnose s katoliško Cerkvijo, saj nimamo odnosov ne z muslimani ali drugimi veroizpovedmi. Vatikan ni samo vrh katoliške Cerkve, ampak je Sveti Sedež tudi subjekt mednarodne skupnosti. V resnici lahko rečem, da je neposrednih vprašanj med Slovenijo in Svetim sedežem relativno malo. Večino zadev se rešuje med papežem in vatikansko kurijo s škofovsko konferenco, oziroma slovenski škofje z nunciaturo v Ljubljani. Sveti sedež se največ časa ukvarja s tistimi vprašanji, ki zadevajo celotno človeštvo: vprašanja miru, razoroževanja, razvojne pomoči … V tem trenutku je najbolj pereče vprašanje, kako priti do prekinitve ognja in vzpostavitve stabilnega miru v Ukrajini. Kako ublažiti posledice te vojne, ki se bodo poznale ne samo na področju miru, varnosti, energetike … ampak tudi na področju prehranske varnosti. Vatikan se ukvarja s številnimi vprašanji, ki presegajo verske teme, ampak obravnavajo vprašanja človeštva. To pa so vprašanja, ki jih obravnavajo mednarodne organizacije kot je na primer OZN.

- Kot veleposlanik R Slovenije si se srečal tudi s papežem Frančiškom in kot diplomat si večkrat poslušal njegove govore. Kako se spominjaš teh srečanj?
Papež Frančišek je z načinom svojega dela in razmišljanja vtisnil svoj pečat Svetemu sedežu. Vsak papež je v svojem obdobju zaznamoval življenje Cerkve. Papež Janez Pavel II., prvi papež Slovan, je kot poznavalec komunizma odločilno prispeval k padcu Berlinskega zidu pa ne samo tistega betonskega, ampak tudi onega v glavah. Benedikt XVI. je velik mislec. V svojem obdobju je odločno začel postopke, ki so bili ključni tudi za pontifikat papeža Frančiška. Začel se je ukvarjati s stvarmi, ki so za Cerkev boleče: ekonomski in pedofilski škandali in podobno. Potem je prišel Frančišek, ki sta ga izjemno zaznamovala življenje in delo v Argentini. Zato Vatikan, Cerkev in svet opazuje skozi ‘argentinske’ oči.
Sam poznaš tamkajšnje razmere, saj si bil odpravnik poslov veleposlanika v Argentini. Najbrž bolje razumeš njegovo pozornost do ubogih, do ljudi na robu?
Kdor je bil v Argentini in kdor je na lastne oči videl razkorak med revnimi in bogatimi in se srečal s številnimi družbenimi vprašanji, ki se tam porajajo, z revščino, ki je tam navzoča, se zaveda, da je vse to Frančiška zaznamovalo, da nenehno poudarja nalogo Cerkve služiti tistim, ki so na robu družbe.

ZAPADEL JE SNEG IN PAPEŽ BO UMRL
- Kaj pa osebna srečanja s papežem?
Naj omenim izredno prijetno doživetje. Ko smo v sodelovanju s kolegi iz Monaka zbirali pomoč za Pedra Opeko na Madagaskarju, smo s predsednikom Borutom Pahorjem, monaškim princem Albertom in s Pedrom Opeko bili pri papežu Frančišku. Pogovarjali smo se, kako pomagati tistim, ki potrebujejo pomoč, da bi se gospodarsko razvili ter zagotovili prihodnost v svojih državah, kar izjemno uspešno počne Pedro Opeka. To srečanje je bilo kmalu zatem, ko je marca v Rimu zapadlo neka centimetrov snega. Papež je sneg v Rimu komentiral: »Tukaj imajo pregovor: “Če v Rimu zapade sneg, potem papež umre.”« Potem pa je dodal: »Ampak to me ne skrbi. Še dobro, da sva dva papeža, imam vsaj petdeset odstotkov možnosti, da preživim.« Skoraj vsako priložnost papež Frančišek izkoristi tudi za kakšno duhovitost.

- Kot slovenski veleposlanik v Italiji imaš drugačne navade. Pozoren si do slovenske manjšine v Italiji. Srečali te bomo na Dragi, kjer se že desetletja zbirajo svobodoljubni in demokratični izobraženci. Prejšnja nedemokratična oblast je ta srečanja nadzorovala. Spominjam se, kako si spremljal prvega slovenskega predsednika demokratično izvoljene vlade Lojzeta Peterleta na omenjene študijske dneve. Ali od tam izvira pozornost do delovanja manjšine?
Moj odnos do Slovencev izven meja matične države se je začel krepiti že v študentskih letih. Najprej zato, ker imam nekaj sorodnikov v tujini. V medškofijskem odboru za študente smo vzpostavili zelo dober odnos z mladimi iz zamejstva (Italiji in v Avstriji). Na tej osnovi so tudi oblikovali Drago mladih. Tako sem se z veliko večino nekdanjih ustvarjalcev Drage spoznal v poznih osemdesetih letih.
Pomembno je tudi to, da na Slovence, ki živijo v zamejstvu in v tujini, gledamo kot na del narodovega telesa. Ti Slovenci, ki so živeli izven meja matične domovine so imeli to prednost, da so živeli v drugačnem družbenem in političnem okolju. Predvsem pa se mi je zdelo, da je bila Draga prostor svobodnega razmišljanja. Razmišljali so, kako povezati uspešne Slovence z vsega sveta s področja znanosti … V obdobju po letu 1998, ko sem šel v Argentino, sem zamudil študijske dneve v Dragi. Podobno je bilo v ‘kanadskem’ obdobju. Zadnja tri leta pa sem udeležbo na študijskih dnevih jemal kot del moje službene dolžnosti.
Slovenija in Italija sta v zadnjih letih naredili nekaj pomembnih korakov v medsebojnih odnosih, saj je bilo med državama v zgodovini veliko napetosti. Predsednika Borut Pahor in Sergio Matarella sta obiskala kraj, kjer so bili ustreljeni bazovski junaki in fojbo na bazovski gmajni. Kako si spremljal ta proces in kako odgovarjaš skeptikom do teh srečanj?
Slovenija se trudi za dobre odnose z vsemi sosedi. Z nekaterimi so ti odnosi vsestransko odlični, drugje so še kakšna odprta vprašanja. Pri odnosih s sosedami velja: kjer je veliko sodelovanja, se lahko odpre veliko vprašanj. Kjer ni nobenega sodelovanja, je le na videz vse lepo. Italija je naša največja soseda in naš drugi ekonomski partner. Menim, da sta s srečanjem v Bazovici oba predsednika pokazala, ne da je treba zgodovino pozabljati, ne da je treba iz nje kaj črtati, ne da je treba negovati travmo, ampak jo presegati racionalno. Zgodovine se ne da spreminjati, moramo pa se iz nje učiti.

Z ROKO V ROKI – VELIKO SPOROČILO SREČANJA DVEH PREDSEDNIKOV
- Srečanju dveh predsednikov pripisuješ velik pomen.
Zame bo še vedno eden najlepših in najbolj pomenljivih trenutkov, ko sta si predsednika v popolni tišini podala roki in postala pred skupnim vencem na spomeniku bazoviških junakov in pri t.i. Šohtu, ki ni jama, kjer so umrli številni Italijani, ampak je simbol vseh tistih kraških jam, kjer so po vojni umirali tudi Italijani pa tudi Slovenci. Vzrok za to, kdo je takrat končal v jami ni bila nacionalnost, ampak kaj drugega.
Zakaj govorimo o pomenu tega dejanja dveh predsednikov? Oba sta bila vsak na svoji strani, deležna velikih kritik. Veliko lažje je reči: k Italijanom ne gremo in na drugi strani k Slovencem ne gremo … Ker sta vedela, da je sporočilo tega koraka za ljudi pomembnejše kot strah, da bosta deležna kritik, sta naredila to. Lepo je bilo biti slovenski diplomat nekaj dni po zgodovinskem srečanju dveh predsednikov na Tržaškem, ko so številni tuji diplomati čestitali, ker nam je uspelo dati tako pomenljivo sporočilo italijanski, slovenski in celotni mednarodni javnosti. Čestitke so prihajale tudi iz drugih delov sveta, kjer so vedeli, kakšne hude čase preživeli Slovenci na Primorskem in drugje ter kaj so doživeli Italijani tako po kapitulaciji kot ob koncu vojne.
Konec marca letos, manj kot dve leti po tem dogodku, smo podpisali listino o prenosu lastništva narodnega doma v Trstu na Fundacijo narodni dom, ki jo sestavljata obe organizaciji Slovencev v Italiji. To pomeni, da je italijanska država v prej kot 24 mesecih uresničila vse, kar je bilo potrebno, in bo narodni dom spet last slovenske manjšine ter bo namenjen dejavnostim, za katere je bil zgrajen.

- Kar optimistično si opisal sedanje stanje odnosov med Slovenijo in Italijo, toda če gledava v širši evropski prostor stanje ni tako optimistično. Omenil si vprašanje vojne v Ukrajini. Njene posledice se bodo še bolj kruto pokazale v prihodnosti. Kakšno vlogo ima lahko diplomacija pri vzpostavljanju miru?
Nesporno je primarna vloga diplomatov vzpostavljati sodelovanje in mir. Naloga diplomatov je, da ohranjamo govorico, ki mora biti pozitivno naravnana in iskati tisto, kar je med nami dobrega in ne kar je slabega. Staro pravilo je, da je treba biti tudi v zmagoslavju gospod, da premaganega ne ponižuješ, ampak mu omogočiš, da se dostojanstveno umakne. Diplomacija se tukaj sooča z izjemno zapleteno situacijo, ki se kaže na številnih področjih vprašanj miru in varnosti ter vedno bolj energetske in prehranske odvisnosti. Da ne govorimo o tem, da gre tudi za jedrsko nevarnost. Vse to zahteva skupno iskanje rešitev.

Tomaž Kunstelj (1963)
je Ljubljančan. Leta 1988 je diplomiral lesarstvo na Biotehnični fakulteti in se zaposlil kot inženir v tovarni Stol. Leta 1990 je postal kot svetovalec pri predsedniku vlade. Leta 1993 je šel na zunanje ministrstvo, kjer je bil vodja kabineta, pozneje pa generalni sekretar tega ministrstva. 1995 je nastopil delo v Gospodarski zbornici, od tam pa odšel na Ministrstvo za kmetijstvo, gospodarstvo in prehrano. Ko se je leta 1997 vrnil na Ministrstvo za zunanje zadeve, je bil najprej namestnik veleposlanika v Argentini kasneje pa veleposlanik Slovenije v Kanadi in pri Svetem sedežu. Sedaj se izteka njegova služba veleposlanika v Italiji.

B. Rustja. (Gost meseca) v: Ognjišče 6, 2022, str. 6-10.

priloga

Plečnikove poti k Bogu in ljudem

gost meseca

Jože Mlinarič, misijonar

na obisku

Puhov muzej

Preberite več: Julij 2022

V prejšnji kolumni sem že omenil minulo okroglo mizo v Univerzitetni knjižnici Maribor, ki je bila organizirana na čast akademika prof. dr. Antona Trstenjaka. Sodelujoči (dr. Edvard Kovač, dr. Vinko Potočnik, dr. Jože Ramovš, mag. Ksenija Ramovš in dr. Igor Bahovec) so predstavili ključne poudarke njegovega dela, prizadevanja, intelektualne ter duhovne zapuščine in prenekatero osebnostno potezo in zanimivost iz njegovega življenja. Vsi sodelujoči so se med drugim povsem strinjali o aktualnosti akademikove misli, tako na ravni posameznika kot na ravni družbe. Naslov okrogle mize je bil: Za človeka gre – aktualnost misli prof. dr. Antona Trstenjaka. Intelektualna, psihološka in duhovna zapuščina akademika je res velika. Na to dediščino smo Slovenci lahko ponosni na mednarodni ravni.

»Narodno nošo je potrebno spoštovati«

Ansambel Saša Avsenika vodi vnuk legendarnega slovenskega glasbenika Slavka Avsenika. Z njim smo se pogovarjali o delovanju ansambla, domoljubnih pesmih in o razvoju slovenske narodnozabavne glasbe.

- Vaši začetki segajo v leto 2009. Do danes se je zasedba nekoliko spremenila. Kdo so aktualni člani ansambla?
Naš ansambel deluje že 13. sezono, začeli smo bolj ali manj kot maturanti. Zdaj smo nekateri že starši in poklic glasbenika ni vsakemu ustrezal, zato vedno znova prihaja do sprememb. Od vsega začetka je na harmomniki Sašo Avsenik, po katerem nosi ansambel tudi ime. Na kitari je Matic Plevel, bariton igra Aleš Jurman, klarinet Tommy Budin, trobento pa Denis Daneu. Relativno nova člana ansambla sta pevka Lucija Selak in pevec Luka Sešek.

- Na podlagi kakšnih kriterijev izbirate člane ansambla?
Najprej vedno razpišemo in opravimo glasbeno avdicijo, nato sledijo razgovori, kjer predstavimo naše načrte in poskusimo ugotoviti, če se ujamejo z načrti kandidatov.

- Čutite kakšno posebno odgovornost znotraj svojega delovanja, glede na to, da vaš ansambel na neki način nadaljuje tradicijo prvega ansambla Avsenik?
Odgovornost čutimo, ko poprimemo za glasbila, ko se lotimo skladb, ki jih večina pozna in ljudje že imajo pričakovanja, kako naj bi zvenele – prav tako pa odgovornost prinaša narodna noša, saj predstavlja več kot samo glasbo. Moja želja je, da s svojim delovanjem ljudi ne bi odvrnil od Avsenikove glasbe, pač pa bi jim jo še bolj približal.

- Na katere elemente pa ste pri ustvarjanju glasbe še posebej pozorni?
V prvi vrsti na lepo melodijo, če je viža vokalna, je pomembna tudi sporočilnost. Nato se trudimo še za zvočno podobo, ki vsebuje dober aranžma, dobro izvedbo ter kvaliteten studijski posnetek.

- Junija v Sloveniji praznujemo dan državnosti, ko Slovenci postanemo nekoliko bolj domoljubni. Besedila v glasbi Slavka in Vilka Avsenika so bila velikokrat domoljubna. Kako mlajše generacije gledate na domoljubne pesmi?
Jaz lahko govorim zase. Sam se preko domoljubnih pesmi povežem z ljudmi, ki imajo radi kraje, v katerih živijo, s spomini na družinske izlete, praznovanja in na velike športne dogodke. Določene pesmi pa imajo zaradi zgodovine, domotožja, ali pa hvaležnosti za to, da živimo v lepem, zdravem okolju, še močan čustveni naboj.

- Na kaj ste kot Slovenci poleg glasbe najbolj ponosni?
Ponosni smo lahko na veliko stvari, predvsem na rodovitno deželo z naravno raznolikostjo in lepotami.
Prav tako smo lahko ponosni na ljudi, ki imajo na mnogih področjih nadpovprečne življenjske uspehe bodisi v športu, znanosti, kulturi, kulinariki in drugje. Mislim, da so mnoge dobrodelne akcije ter športni dogodki pokazali, da znamo biti solidarni oz. stopiti skupaj.

- Januarja je izšla študija Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe, katere avtor je Peter Stanković, ki v omenjeni študiji ugotavlja, da narodnozabavno glasbo poslušajo bolj ljudje, ki živijo na periferiji in imajo nižjo izobrazbo. Kako komentirate to?
Te razprave sem zasledil v medijih, zato sem se malo poglobil, da bi pravilno razumel, kaj je gospod Peter želel povedati. Najprej me je razbremenilo dejstvo, da govori o sodobni narodnozabavni glasbi, torej ne o Lojzetu Slaku, Francu Miheliču in bratih Avsenik, ampak o moji generaciji. Njegovo sporočilo dojemam kot spodbudo nam mlajšim ustvarjalcem, da ne bi hrepeneli le po hitih in enostavnih refrenih, temveč da bi na široki glasbeni paleti poleg plesne glasbe občasno ustvarili tudi kakšno bolj umetniško usmerjeno delo.
Sicer pa se publika razlikuje že po tem, da nekateri raje obiskujejo koncerte, kjer sedijo in poslušajo, druge pa ritmi glasbe enostavno popeljejo na plesišče in uživajo na tak način. Zavedam pa se, da naši poslušalci prihajajo iz najrazličnejših krogov. Če mi dovolite malo za šalo – mislim, da to, od kod si in kakšno izobrazbo imaš, ne vpliva na to, ali imaš posluh.

- V čem vidite bogastvo in sporočilnost narodnozabavne glasbe danes?
V resnici gre za velik zaklad, saj je ta glasba posebna na več načinov. Ko slišimo npr. latinsko glasbo, si ob njej predstavljamo kraje, govorico, plese itn. Podobno je pri nas: Slovenci zvenimo drugače, pa ne le zaradi jezika ali zasedbe – svojo glasbo preprosto čutimo drugače kot drugi. Torej gre za kulturni zaklad, ki nas hkrati povezuje, veseli, krepi in v svetu predstavlja po nečem, česar drugi nimajo. Ko nekdo sliši našo narodnozabavno pesem, si lahko takoj predstavlja, od kod ta izvira. Po sporočilnosti je vedno širša od domoljubne, včasih žalostne, včasih razvedrilne in vesele.

- Za ponovno priljubljenost narodnozabavne glasbe naj bi bili v Sloveniji zaslužni predvsem Modrijani. Ta glasba je dobila tudi nekoliko modernejšo preobleko, narodna noša več ni nujni rekvizit. Kako gledate na omenjene spremembe?
Modrijani so vsekakor s svojimi velikimi koncerti to glasbo približali mladim. Menim, da je prav, da mladi iščejo nove poti, hkrati pa spoštujejo, kar je bilo pred njimi. Glede na repertoarje mladih ansamblov se mi zdi včasih bolj prav, da nekateri ne oblečejo narodnih noš, saj je njihova sporočilnost drugačna. Spet drugim pa paše, saj s svojim stilom in delovanjem ohranjajo poznan zvok in tradicijo. Čas in publika bosta pokazala, katere poti so bile prave – publika pa se po mojem mnenju veseli tako novosti kot tudi klasike.

- Kako pa vi dojemate narodno nošo? Ste kdaj razmišljali, da bi jo zamenjali za moderna oblačila?
Narodno nošo dojemam kot svečano obleko in jo zelo rad nosim. Ko vidimo nekoga v noši, si lahko predstavljamo, da se obeta kaj lepega oz. veselega – ples, koncert, praznik.
Moje mnenje je, da je naša noša večna klasika, kot je zvok pristnega kvinteta ali tria – čim bi spreminjali naš zvok, bi spremenili tudi obleko. Ko na primer na veselicah igramo plesno zabavno glasbo, zamenjamo oblačila iz spoštovanja do narodnih noš.

- Pred nami je poletje, čas veselic. Kakšna sezona se nakazuje glede na pretekli leti?
Kot kaže, se letos lahko veselimo vrnitve pravih veselic, tako da upam, da bodo naši plesalci končno lahko nadoknadili zamujene plesne korake.

- Rek pravi, da ni veselice brez Golice. Kolikokrat na veselicah zaigrate Golico?
Golico zagotovo zaigramo vsaj dva­krat na večer. Na začetku in na koncu. Kljub temu včasih kdo naroči še dodatno izvedbo. Tako skladba kot njena zgodovina sta neverjetni.

- Katere so druge stare Avsenikove melodije, ki se najpogosteje znajdejo na vašem repertoarju?
Na veselicah npr. Večer na Robleku, Slovenija, od kod lepote tvoje, Planica, Kako lepo je biti muzikant, Mi ga spet žingamo in mnoge druge.
Na koncertih pa poleg Golice in Muzikanta še Veter nosi pesem mojo, Hej Slavko (Te pa tikou vredi).

- Katera pa je vaša najljubša melodija?
Več valčkov si štejem med najljubše: Nežno šepetanje, Cvetoči lokvanj, Veter, Hodil po gozdu sem. Obožujem kombinacijo klarinetov in harmonike.

- Kakšni so vaši načrti za letošnje poletje?
Trenutno se s polno paro pripravljamo na velike dogodke:

• 23. 6., Ljubljanski grad s programom Vse najboljše, Slovenija
• 8. 7., Gipfeltreffen Schladming (AUT), dvojni koncert z velikim nemškim orkestrom pod vodstvom Ernsta Hutterja
• 25. do 27. 8., veliki Avsenikov festival

Poleg tega pa se veselimo, da si naberemo dobre kondicije na vseh prihajajočih veselicah.

U. Jeglič (Mladinska priloga - Glasba), v: Ognjišče 6 (2022), 68-70.

Ljudska glasba je v zgodovini odmevala v vsaki hiši. Ob dolgih zimskih večerih so se zbirali na domačiji, poleti pa so prepevali tako ob delu kakor med vasovanji. Nekatere ljudske pesmi so otožne, druge vesele, tretje malce hudomušne. Takšne, kakršno je življenje. Nastajale so ob različnih priložnostih in se kot take zapisale v srce slovenske folklore. Kljub prodoru moderne glasbe in novih glasbenih zvrsti je ljudska pesem še vedno ljuba mnogim Slovencem, med drugim tudi slovenskemu baritonistu Matjažu Robavsu in slovenskemu citrarju Tomažu Plahutniku. Odločila sta se, da bosta združila moči in tako je nastala zgoščenka, ki sta jo poimenovala kar Slovenska pesem.

OD NESREČNE ZALJUBLJENOSTI PREKO DOMOVINE VSE DO TJA, KJER VESELJE JE DOMA
Na omenjeni zgoščenki najdemo trinajst slovenskih melodij. Prva pesem Dober večer govori o tem, kako je dekle fantu vrnilo prstan in mu s tem dalo slovo. Sledi nekoliko bolj hudomušna skladba Moj očka so mi rekli, ki prikazuje težave fantiča, kateremu je oče dejal, naj se oženi, a ta ni poznal nobene deklice s planine, za vsako vrsto dekleta pa je našel tudi kakšen izgovor. Bleda luna nas popelje v zasanjano moč noči, ko privrejo na dan vsa čustva, posebej še tista, ki so namenjena ljubljeni osebi. Razvedrilna pesem Jaz mam pa konjča belega govori o veselem človeku, ki se veseli svojih dveh konjičkov. Pesem nam s svojim besedilom sporoča, da moramo ceniti stvari, ki jih imamo, in biti za to tudi hvaležni. Peta po vrsti je koroška pesem Ta drumlca je zvomlana. Gre za izredno nežno ljubezensko pesem, ki se na svojevrsten način dotakne vsakega poslušalca. Tako je tudi z naslednjo skladbo Goreči ogenj, ki pripoveduje o zaljubljenem fantiču z nešteto vprašanji in nobenim odgovorom. Tega mu ne nameni niti luna. Sledi veseljaška skladbica Polka je ukazana, ki se nekoliko pošali iz nežnejšega spola, ko si fant išče primerno soplesalko. Osma po vrsti je prekmurska pesem Zrejlo je žito, ki nas povede v prekmurske ravnine in na žitna polja ter nam s tem pričara pridih kmečkega življenja. Ena ptička priletela je še ena od ljubezenskih ljudskih pesmi na zgoščenki. Govori o tem, da je ljubezen bolezen in da je edino zdravilo, ki pozdravi bolečino, čas. Le predi, dekle, predi je znana ljudska pesem, za katero je besedilo napisal blaženi Anton Martin Slomšek. Sledi spet nekoliko otožnejša prekmurska viža Venci veili. Vsa dekleta imajo ovenele vence, le en venec je zelen, saj ga zalivajo dekličine solze, ki so tako močne, da bi razdrobile še kamen. Predzadnja skladba opeva zvon in njegovo zvonjenje. Iz stolpa sem je domoljubna pesem, ko fant prosti zvon, naj mu v tujem svetu obuja spomin na rodno vas. Zgoščenka se zaključi s pivsko pesmijo Le pijmo ga, ki se s svojim šaljivim besedilom dotika tudi teološke vsebine.

MATJAŽ ROBAVS
Matjaž Robavs, ki je na slovenski glasbeni sceni postal prepoznaven v zasedbi Eroika, zadnje leta pa osrečuje publiko v muzikalih, se s glasbo ukvarja že od otroštva. S petjem se je resneje srečal kot dijak in nato nadaljeval študij petja na Dunaju. V Sloveniji in tudi v tujini si je pripel zavidljivo število nagrad, ki so odraz njegovega talenta ter trdega dela.
- Matjaž, na svoji glasbeni poti ste se srečali z različnimi glasbenimi zvrstmi. Pa vendar je znano, da imate od nekdaj radi domačo slovensko pesem. Od kot ta naveza?
Vse glasbene zvrsti, ki jih izvajam kot poklicni pevec, so nastale iz mojega navdušenja, ko smo v otroštvu doma za mizo prepevali. Takrat me je večglasno petje in muziciranje zelo prevzelo. Kot otrok sem si prav gotovo preko ljudskega petja izostril posluh, dobil občutek za lepo fraziranje, naučil sem se prisluhniti drugemu pevcu in se mu barvno približati – to so vse stvari, ki jih tudi kot poklicni pevec še danes s pridom izkoriščam in ki jih tudi na odru potrebujem, da je potem pesem ali pa operna arija lepo zapeta. Vse ima torej svoje začetke v ranem otroštvu; to so bili res lepi časi, rad se jih spominjam in hvaležen sem svojim pokojnim staršem za dar skupnega prepevanja in druženja – te občutke bi res vsakomur privoščil.
- Kaj je tisto, na kar ste kot Slovenec pri slovenski glasbi najbolj ponosni?
Sam sem skoraj deset let preživel na Dunaju, tam sem študiral in živel, ravno ko se je rodila naša država. Bili so lepi občutki, veliko se je govorilo o tem in kolegi s celega sveta na Univerzi za glasbo so me veliko spraševali, ali smo res imeli vojno, kako je, ko se rodi nova država, kako smo praznovali ... Spomnim se tistih občutkov v sebi in še danes me spreleti mraz, ko se spomnim, kako sem bil kot Slovenec ves prežet s ponosom. V tistem času sem tudi posnel album Domovinske pesmi, delno sem jih snemal tudi s Policijskim orkestrom in sem bil poln domovinskega naboja. Domovinske pesmi sem vedno uvrščal tudi na svoj repertoar, ko sem gostoval v tujini – tako se spomnim leta 1997 gostovanja na Japonskem in njihovega navdušenja nad lepoto slovenske ljudske pesmi, da ne govorim o gostovanjih med Slovenci v Ameriki in Kanadi, ko začutiš njihova hrepenenja, spomine in žalost, ko zapoješ pesem, ki se je spomnijo iz časov svojega otroštva.
- Morda se vse te zgodbe berejo kot neki spomini iz preteklosti, kot nekaj, kar sploh ne obstaja več, pa vendar bi morali pripadnost domovini, jeziku, pesmi, narodu v sebi vedno znova prebujati in živeti.
Kakšen pomen pa ima nova zgoščenka za vas? V kateri pesmi ste se najbolj začutili?
Vse pesmi so mi res zelo drage in na vsako me veže nek prijeten spomin. Tako težko katero koli izpostavim. Včasih mi je bolj pri srcu ena, včasih spet druga; odvisno od trenutka, od razpoloženja ali pa ljudi, s katerimi se takrat družim.
S snemanjem albumov slovenskih ljudskih pesmi, ta je že peti, želim pustiti nek spomin za prihodnje, hkrati pa čutim kot svojo dolžnost, da to, kar mi je bilo dano po starših, posredujem naprej – morda se bo koga dotaknilo do te mere, da bo želel prevzeti mojo popotno palico in nadaljevati tam, kjer bom nekoč jaz končal.
- Junija Slovenci praznujemo dan državnosti. Pripravljate v poletnem času kakšne koncerte, na katerih boste prepevali slovenske domače pesmi?
Še ves junij bom gostoval v Begiji z operno produkcijo Don Pasquale, na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer predavam, pa bo takrat še izpitno obdobje, tako da še kaj dodatnega ne bo mogoče. Me pa vedno znova kličejo ljudje, ki želijo pripraviti lep večer slovenskih ljudskih pesmi – in ko te pesmi zazvenijo ob spremljavi na citre, so to še posebej lepi občutki – želim si, da bi jih bilo v življenju še veliko – in me vabijo na mnoga skupna srečevanja; kjer nas namreč povezuje pesem, tam smo ponavadi zbrani dobri in zadovoljni ljudje.

TOMAŽ PLAHUTNIK
Slovenski citrar Tomaž Plahutnik je po izobrazbi glasbeni pedagog in je zaposlen kot učitelj citer na Glasbeni šoli v Kamniku. Spada med najbolj dejavne slovenske citrarje, saj se ukvarja tudi s pisanjem priredb za citre in tako pripomore k slovenski glasbeni zakladnici, da ljudske pesmi ne bodo potonile v pozabo. Tudi Tomaž si je s svojim delom pridelal lepo število uspehov in nagrad.
- Citre oz. klavir malega človeka so instrument, ki je bil v preteklosti na naših tleh zelo priljubljen. Danes pa se zdi, da le malo ljudi še zna igrati na citre. Kje menite, da je vzrok za takšno stanje?
Mislim, da je stanje danes ravno obratno. Res je, da so bile v preteklosti citre doma skoraj v vsaki slovenski hiši, in res je tudi, da so po drugi svetovni vojni skoraj zamrle, a so z Mihom Dovžanom po letu 1986, ko je bilo v Grižah organizirano prvo srečanje slovenskih citrarjev, doživele pravi razcvet. Danes so citre vključene v izobraževalni program na nižji in srednji glasbeni šoli (26 glasbenih šol po celi Sloveniji). Imamo vse več odličnih mladih citrarjev in citrark, ki se izobražujejo in so tudi že končali študij citer v tujini. Naši citrarji posegajo po prvih nagradah na mednarodnih tekmovanjih in Slovenci po številu citrarjev (mladih in starejših) postajamo kar nekakšna citrarska velesila. Združeni in povezani smo v Citrarskem društvu Slovenije in vsi, ki jih zanimajo dejavnosti slovenskih citrarjev, si o tem lahko preberejo na naši spletni strani: citre-drustvo.si.
- Večina ljudi misli, da so citre kot ljudsko glasbilo namenjene predvsem za igranje ljudske glasbe. Pa vendar ni tako. Kakšne glasbene zvrsti sami igrate na citre in kaj si želijo igrati vaši učenci?
Na citre se da igrati skoraj vse vrste glasbe, od klasike, jazza do sodobnih atonalnih kompozicij. Sam sem zvest bolj tradicionalnim zvrstem, predvsem pa mi je blizu slovenska ljudska in ponarodela glasba. To, kar znam in kar čutim, želim prenašati tudi na svoje učence.
- Ne nastopate le na domačih tleh, temveč ste večkrat gostovali tudi v tujini. Kako druge kulture gledajo na citre? So jim poznane?
Citre so za poslušalce, tudi če jih ne poznajo, vedno zelo zanimiv instrument in jim radi prisluhnejo, predvsem ker je njihov zvok lep, blagozvočen in nevsiljiv. Drugje po svetu pa so prepoznavne predvsem po glasbi iz filma Tretji človek iz leta 1949, za katerega je glasbo napisal in tudi v filmu zaigral dunajski citrar Anton Karas.
- Kakšen pomen pa ima za vas nova zgoščenka? V kateri pesmi ste se najbolj začutili?
Zame je nastopati in tudi snemati s tako odličnim pevcem, kot je Matjaž Robavs, vedno velik užitek. Pri njem cenim prav to, kako zelo čuti slovensko ljudsko pesem in ima do nje tako spoštljiv odnos. Tako sva s to zgoščenko na čisto najin način dodala en odtenek v bogato paleto slovenskega glasbenega izročila.

Urška Flisar, Glasba. Ognjišče (2017) 6, str. 90

Vsak večer, kadar sta mamica in očka v službi popoldan, čuva in da spat svoji dve vnučki Leno in Matejo babica Neža. Ko Lena pride iz vrtca, Mateja pa iz šole, sta do večera sami, le kdaj pa kdaj pokuka v stanovanje babica zaradi varnosti, čeprav je Mateji že petnajst let, pa vendarle, da ja ne bi bilo kaj narobe. Še sreča, da stanujejo v isti hiši in da sta tako starša mirna in brez skrbi v službi. Oba delata v tovarni in včasih, ko pride veliko dela, delajo tudi ob sobotah, kdaj pa celo ob nedeljah – ‘na štiri izmene’, rečejo. Takrat gredo k maši samo one tri in pomolijo tudi za starše.
Zvečer, ko je treba iti spat, Mateja odhiti v svojo sobo, Lena pa posedi ob babici. Prebere ji pravljico za lahko noč, potem pomolita in Lena utone v sladke sanje. Najraje posluša Zvezdico zaspanko.
»Pa saj ne moreš skoraj vsak večer poslušati ene in iste pravljice!« jo je pred nedavnim opozorila babica.
»Kaj pa si ti poslušala, ko si bila majhna?« jo je nekoč vprašala Lena.
»Veš, Lena, meni je babica umrla, ko sem se komaj rodila. Odpeljali so v taborišče, bilo je namreč med vojno, in od tam se ni več vrnila. Mama pa zame ni imela časa, oče je bil tudi v vojski, potem še pri vojakih in za vse je bila sama. Pet otrok nas je bilo pri hiši in zvečer smo pri mizi zmolili rožni venec, potem me je položila v posteljo, me pokrižala in odšla. Dolgo sem se spraševala, zakaj mi ne pove pravljice ali zapoje uspavanko za lahko noč, pa sem šele pozneje spoznala zakaj – preutrujena je bila za pravljice, peti pa ni mogla, preveč je bilo žalosti v njenem srcu. Pa sem si pravljice izmišljala kar sama, jih pisala v zvezek, pa ne samo pravljice, tudi druge zgodbe, Pa še kakšno pesmico sem zlila na papir. Ko boš večja, ti jih bom dala, da jih prebereš,« jo je pobožala po licu.
»Veš, babica, ko bom jaz tako velika kot Mateja, mi ne boš več brala za lahko noč, takrat bom že imela fanta, kot Mateja. Vsak večer se pogovarjata po telefonu,« ji je pošepetala mala.
Otrpnila je – Mateja, pa fanta! »Moj Bog, saj ima šele petnajst let!« je z grozo pomislila in na mah ji je postalo jasno, zakaj se vsak večer, kadar so same, zaklene v sobo.
Kar pognala se je kvišku, pobožala Leno, ki je že zaspala, in stopila do Matejinih vrat. Prisluhnila je – razumela ni nič, slišala je le šepetanje in hihitanje. Potrkala je. »Mateja, odpri!« je rekla napol tiho. »Ne morem, babica, telefoniram,« se je oglasilo dekle. »Odpri, boš pozneje govorila naprej,« se ni dala. »Te bom poklicala kasneje, mi babi nekaj teži,« je rekla in odklenila vrata.
Vstopila je, kot da je prvič v njeni sobi, njen pogled je objel prostor. Nekaj posterjev, polica s knjigami, televizor in računalnik, nad posteljo pa gobelin angela varuha, ki ga ji je izvezla ona, na nočni omarici pa v majhnem okvirju slika, ki jo je Mateja hitro skrila pod blazino.
»Je to tisti fant, ki si se z njim pogovarjala, ko sem ti prišla težit?« jo je pogledala. Dekle je zardelo in povesilo glavo.
Babica pa je stopila k oknu, vzela s police lonček z vijolicami in sedla na njeno posteljo. Molčali sta. Ona je strmela v cvetove, dekle pa vanjo. Potem je odtrgala cvet, ki se še ni razprl, samo popek je šele bil, ga nekaj časa držala med prsti, potem pa ga spustila na tla in stopila nanj.
Dekle je začudeno strmelo vanjo, potem pa vsa osupla vprašala: »Zakaj si utrgala cvet in ga pohodila – niti razcvetel se še ni, kaj šele, da bi bil suh?«
»Mateja, ti si kot ti cvetovi, kot ta cvetni popek, komaj začela živeti. Šele čez čas boš razprt cvet, potem pa odcvetel, suh, kot sem jaz zdaj. Če ne boš pametna in previdna, te bo nekdo prezgodaj utrgal in te onesrečil, preden boš dorasla, kot sem jaz utrgala ta cvet. Prezgodaj, veliko prezgodaj je zate, da imaš fanta. Lahko imaš prijatelje in prijateljice za pogovor in poštena druženja, za kaj več pa ne. Počakaj, da odrasteš; še prekmalu boš okušala težo življenja, ob večerih pa raje preberi kaj lepega, namesto da večne čase telefoniraš!«
»Ali naj berem pravljice?« se je zasmejala čisto otroško, iz srca. »Ali pa ti jaz preberem katero,« jo je stisnila k sebi. »Tisto o Zvezdici zaspanki, kot Leni vsak večer,« sta obe prasnili v smeh.
»Babica, oprosti za tisto, da mi težiš, zelo te imam rada in skušala te bom ubogati,« je rekla. »A vseeno sem zaljubljena malce vanj,« je vzela sliko izpod blazine. »Zelo dober fant je,« ji je pokazala najstnika, nekaj starejšega od nje. »Tudi veren je, hodi k veroučni skupini, skavt je, po gimnaziji bo študiral geografijo,« je hitela naštevat.
»Te bo že minilo, Mateja, saj te razumem. Tudi meni je bil eden všeč, ko sem bila tvojih let, pa sem to vedela samo jaz, nihče drug, tudi on ne.« »Je bil to dedek? jo je vprašala. »Oh, kje pa!« se je zasmejala. »Ko sem odrasla, mi pa ni bil čisto nič všeč, preveč se je postavljal z neumnostmi. Še danes ga včasih vidim. Nikoli ga ne bi hotela imeti za moža. Tvoj dedek je čisto nekaj drugega, tvoj dedek je to, kar sem iskala in tudi našla. Zato ne hiti. Počakaj, da se razcvetiš kot ti cvetovi.« Vstala je, jo pokrižala, kot prej Leno, in tiho odšla. »Babi, hvala,« je zaslišala za sabo, »hvala, ker si mi zaupala, da si bila tudi ti v mojih letih taka.«
»Moj Bog, kako te včasih življenje preizkuša in kako hitro gre vse naprej. Najlepše je bilo Mateji takrat, ko sem ji še brala Zvezdico zaspanko. Pa tudi meni – nič me še ni skrbelo zanjo,« si je obrisala solze in utrujena legla k možu, ki je mirno spal. Ona pa je še dolgo v noč molila, da bi se vse srečno izteklo – kot v pravljici.

KUMER, Anica. (zgodbe) Ognjišče (2013) 06, str. 21