Slovensko pustno praznovanje je bogato s kulturno in narodno dediščino. Več krajev po Sloveniji je zvestih svojim maskam ali povorkam, nekaj pa jih je na slovenski ravni takih, ki izstopajo s svojo tradicijo, sporočilnostjo in odmevnostjo. Cerkno s svojo laufarijo gotovo spada v to skupino, saj se obnavlja že 65 let.

Običaj z dolgo tradicijo
V novodobni obliki je običaj res star 65 let, če pa pogledamo v zgodovino, lahko iz ustnih virov (pisnih virov ni) ugotovimo, da so laufarje na slovenska tla okoli 13. stoletja prinesli nemški priseljenci, vsekakor pa gre za poganske obrede, ki se jih lahko zasledi tudi drugod po Evropi. Gre za staroversko tradicijo, ko je zima v podobi Pusta opisana kot nerodoviten čas in ga je treba pregnati. Zato je tudi v navadi, da se v pustnem rajanju preganja zimo in jo podi proč.
Najstarejši zapis, ki postavlja laufarje v konkreten prostor in čas, sega v leto 1944 in opisuje le pet laufarskih likov. Ta zapis lahko najdemo v zapisu dr. Metoda Turnška Pod vernim krovom. To ne pomeni, da prej laufarija ni obstajala. Po ustnih izročilih je bil običaj laufarije zelo živ vse do začetka prve svetovne vojne, ko je zaradi odhoda mladih mož k vojakom in kasnejši zasedbi Italijanov vse skupaj usahnilo. Dodaten udarec je temu običaju zadala druga svetovna vojna, ko je bilo Cerkno večkrat pod silovitim vojaškim udarom in so bila uničena tako naličja kot obleke.

Oživitev običaja
Zgodba, kot jo je zapisala Milojka Magajne ob 60-letnici obnove laufarije, gre takole: Cerkljanski rojak Peter Brelih (1882–1962), živeč v Ljubljani, je že pred drugo vojno pri cerkljanskem podobarju, pozlatarju in fotografu Francu Peternelju (1883–1951) naročil tri lesene maske, ki danes predstavljajo prve materialne dokaze cerkljanske laufarije. Izdelal naj bi jih po opisu starejših Cerkljanov. Mojster je pri zbiranju tega gradiva doma zašel v težave s tedanjo posvetno in cerkveno oblastjo, zato si lesenih mask sam ni upal končati. Delo je prepustil sovaščanu, rezbarju Avguštinu Hadalinu (1876–1949), ki jih je v letu 1938 dokončal in poslal Brelihu v Ljubljano. Do danes so se ohranile vse tri. Peter Brelih je te tri maske leta 1947 predal Etnografskemu muzeju v Ljubljani. Dr. Boris Orel (1903–1962) je v letu 1948 pri Avguštinu Hadalinu naročil še eno masko Ta terjastega in jo od njega tudi prejel. Tista od prejšnjih treh je bila za nošnjo odraslega moškega premajhna. S pomočjo izkušenega etnologa dr. Nika Kureta (1906–1995), takrat zaposlenega v Inštitutu za slovensko narodopisje Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, ter dr. Borisa Orla, takratnega ravnatelja Etnografskega muzeja v Ljubljani, so v letu 1955 stekle priprave za prvo uprizoritev laufarije. Izdelavo potrebnih lesenih naličij je takrat prevzel oblikovalec Rado Jelinčič (1924–2000). Izdelal je deset lesenih naličij laufarskih likov in poglobil masko Pusta. Cerkljan Janko Pagon (1922–1985) pa je izdelal še eno, masko Lamanta, edino neleseno masko, namensko izdelano iz kozličje kože. Za prvo uprizoritev so si organizatorji izposodili vse tri Hadalinove maske iz Etnografskega muzeja v Ljubljani. Skupno je na prireditvi sodelovalo torej trinajst laufarskih likov s štirinajstimi maskami ter sodnik, ki je bil edini nemaskirani laufarski lik. Tudi Jelinčičeve maske so se v večini ohranile do danes. (vir: Cerkljanske novice, št. 7, februar 2016)

Laufarija danes
V Cerknem me je v prostorih Društva Laufarija pričakal predsednik društva Mitja Laharnar. Poleg njega je bilo v prostorih društva vsaj še ducat mladeničev, kar je kazalo na to, da se mladi v Cerknem radi družijo, sploh če je to druženje povezano še z ohranjanjem tradicije.
Dogajanje v povezavi z laufarijo se začne odvijati prvo nedeljo po novem letu. Takrat se na ulice odpravita prva dva lika – Ta terjasta. Vsako nadaljnjo nedeljo se potem maske izmenjujejo in s sprehodom po Cerknem počasi ustvarjajo predpustno vzdušje.
Poleg tega se v tem ponovoletnem času začne resno delo s pripravo kostumov. Laufarija je znana po tem, da so vse obrazne maske, razen maske Lamanta, ki je narejena iz kozličje ali telečje kože, lesene, kar je gotovo ena od posebnosti laufarije. Maske, ki jim domačini pravijo larfe, so izrezljane iz lipovega lesa.
Prvotnim 13 maskam oz. 14 likom so sčasoma dodajali nove. Pridružile so se maske, ki so bile sporočilne, v katerih se je odražala realnost kraja ali vsebina, ki se je dotikala večinskega dela prebivalcev Cerknega. Danes je vseh likov 26, mask pa 25, saj ima en lik 2 maski. Večina oprav ostaja ves čas istih, se pa vsako leto na novo pripravi in sešije tri obleke. V prostorih društva so na dan mojega obiska fantje ravno šivali obleko Pusta, ki je narejena iz mahu. Na tleh so imeli kopico mahu in ga zvijali v večje kose, ki se jih potem našije na ogrodje obleke. Nato se bodo lotili šivanja Ta smrekovega, ki ima obleko narejeno iz smrekovih vej. Obe obleki sta posebni tudi v tem, da sta zelo težki, saj obleka za Ta smrekovega tehta okoli 40 kg. Nazadnje se lotijo izdelave še obleke za Ta bršljanovega, ki vzame skoraj tri tedne časa. Na obleko šivajo vsak list bršljana posebej – tako se na obleko našije med 8 in 10 tisoč listov. Ti trije liki so prav posebni, poleg njih pa pred vsakim pustnim časom popravijo in sešijejo opravo tudi drugim likom, katerih obleke so narejene iz naravnih materialov – slame, ličja itd.

Praznovanje
Glavni dogodek se začne odvijati na pustno nedeljo. Na čelu sprevoda vseh pustnih mask – larf – hodi glava družine – Ta star, ki je med vsemi maskami tudi edini, ki sme govoriti. Ob njem hodi Ta stara, ki ima v rokah metlo in z ulic pometa pregrehe cerkljanskih ljudi. V celotnem dogajanju in sprevodu se odvija kopica ljudskih iger. Med tem me Mitja opozori, da »laufarji nikoli ne stopijo na župnijsko zemljišče, ki je obdano z zidom. To je zelo močna črta, kamor laufarji po starem običaju nimajo vstopa in zato se tja zateče veliko otrok, ker vedo, da jih laufarji tam ne bodo strašili.«
Glavni dogodek se odvije na glavnem trgu, kjer se izreče sodba Pustu. Obtožnico, ki je dolga okrog 25 strani, prebere Cesarsko-kraljeva sodnija. Gre za hudomušen sestavek v cerkljanskem narečju, kjer se z očmi satire in humorja pogleda na nekatere dogodke v Cerknem, v Sloveniji in tudi drugod po svetu. Pust je kriv za vse slabosti, nečednosti in napake, ki so se zgodile v bližnji in daljni okolici. Sodba Pustu se izvrši v torek popoldan, ko se obtožnico še enkrat prebere in se izvrši smrtno kazen. To storijo s pomočjo drvarskega kladiva, ki mu domačini pravijo bot. Ta bot je zakopan na polju in se ga pred izvršitvijo kazni izkoplje in prinese na glavni trg. Pustno rajanje se v Cerknem zaključi z žalostno-veselo pesmijo Ta kapcinarska. Gre za pesem, ob kateri se laufarji najprej od žalosti mečejo in ulegajo po tleh, nato pa se spomnijo, da prihaja pomlad, in se v veselem delu veselijo in skačejo v zrak.
V Društvu Laufarija Cerkno je za razliko od nekoč, ko so bili del laufarije samo fantje, starejši od 18 let, sedaj vključenih tudi nekaj deklet. Vsega skupaj društvo šteje okoli 90 članov. Mladi se zavedajo poslanstva, ki ga opravljajo in negujejo naprej za prihodnje rodove. Nasploh Cerkno z laufarijo zelo živi, Cerkljani pa jo močno podpirajo.
Pomembnost tega dogodka, ki mu lahko pripišemo lastnosti povorke, dramske igre, literarnega vložka in umetniškega ustvarjanja, je prepoznala tudi država Slovenija, saj je od leta 2010 laufarija vpisana v slovenski register žive kulturne dediščine.
Erjavec M., Na obisku, v: Ognjišče (2017) 2, str. 104.

priloga

Pasijonske jaslice

gost meseca

br. Miran Špelič, patrolog in prevajalec

Božja matematika

Živimo pri odprtih vratih

Preberite več: Marec 2022

»Če tresemo rešeto, ostanejo na njem odpadki, podobno je s smetmi v človekovem govorjenju. Lončarsko posodo preizkuša peč, tako človeka preizkusimo v pogovoru z njim. Nego drevesa dokaže njegov sad, tako beseda razodene misli človekovega srca. Ne hvali moža, dokler ne spregovori, tako namreč preizkušamo ljudi.« (Sir 27,4-7). (8. nedelja med letom)

Modri Sirah naju danes nagovori v res zanimivem tonu in vsebini. Govori o besedi in njeni veliki moči. V slabem in dobrem pomenu. Tako kot za Besedo velja, da je po svojem bistvu stvariteljska (ustvarjalna), zelo podobno velja tudi za najine besede, ki si jih neprestano izmenjujeva, včasih bolj, drugič manj dobronamerno. Kako hitro pozabiva, kakšno moč imajo te najine besede. Tako velika je ta moč, da dejansko ne obstaja beseda, ki je »kar tako«. Vse, kar pride iz mojih ust, učinkuje. Nekdo je zapisal: »Ko je beseda izgovorjena, nimamo več oblasti nad njo. Beseda ubere svojo pot in odmeva v srcih, ki jo slišijo.« Naivno je torej reči: »Saj nisem tako mislil(a). V resnici te ljubim …« Prav tako naivno je prepričanje, da neizgovorjene besede nimajo vpliva in pomena med nama. Ne tako redko se zgodi, da vem, kaj in kako bi ti moral(a) nekaj reči, pa molčim. Verjetno bi nama prav prišla »straža«, ki bi ob pravem trenutku odprla ali zaprla vrata najinih ust. Kot na drugem mestu pravi isti modri Sirah: »Kdo bo postavil stražo na moja usta, zanesljiv pečat na moje ustnice, da zaradi njega ne bom padel, da me ne bo uničil lastni jezik?« (Sir 22,27)
Najin missio:

Najino poslanstvo: Tokrat je najina naloga očitna: v skupni molitvi prositi Gospoda za stražo na najinih ustnicah. Lastna pozornost na besede je sicer popolnoma na mestu, a saj veva, da sva precej nemočna v tem, kajne?

GLAVAČ, Ana. (Z Besedo sva močnejša). Ognjišče (2022) 2, str. 13.

(* ob obletnici) Giuseppe Tartini, violinist in skladatelj, znan zlasti po svojem najslavnejšem delu – sonati Vražji trilček se je rodil na današnji dan v Piranu, skupaj z njegovimi sedanjimi ‘rojaki’ se ga Slovenci letos spominjamo ob 250-letnici njegove smrti. Predstavljamo ga po pregledni knjigi Giuseppe Tartini 1692–1770 Duške Žitko (Pomorski muzej, Piran 2017).

ŽIVLJENJSKA POT
Giuseppe Tartini se je rodil v Piranu in bil 8. aprila 1692 krščen v krstilnici  ob piranski župnijski cerkvi sv. Jurija. Ta datum je sprejet kot datum njegovega rojstva, čeprav se je verjetno rodil kak dan prej. Njegov oče Gian Antonio je leta 1678 kot trgovec iz Firenc prišel v Piran, kjer se je leta 1685 poročil z domačinko. V družini, ki si je uredila dom v lepi hiši v središču mesta,  se je rodilo devet otrok, trije so umrli kmalu po rojstvu. Giuseppe je bil četrti. V letu njegovega rojstva je Beneška republika, ki je vladala mestu, njegovemu očetu zaupala pomembno funkcijo solnega pisarja, ki je nadzoroval kakovost in količino soli v piranskih solinah v Strunjanu, Sveti Luciji in Sečovljah. Okoli leta 1700 so si Tartinijevi privoščili postavitev lastne vile v Strunjanu, kjer so imeli tudi veliko posest. Uspešni oče je užival velik ugled in piranski minoriti, ki so bili v mestu že od leta 1301, so ga leta 1699 izbrali za zaščitnika in dobrotnika, se čimer je družina Tartini pravico do pokopa v grobnici sredi samostanske cerkve sv. Frančiška.
Najbrž se je Giuseppe naučil brati in pisati pri njih, morda je dobil tudi prve lekcije violine. Že v najzgodnejših otroških letih se je odločil za igranje violine, ki ji je posvetil vse življenje. Pri dvanajstih letih je nadaljeval šolanje v šoli za plemiče Collegio dei Nobili v Kopru, kjer je v letih 1704–1707 pridobil humanistično izobrazbo z znanjem matematike, filozofije, retorike. Jeseni 1708 se je vpisal na študij prava na univerzi v Padovi. Kmalu po prihodu je spoznal Elisabetto Premazore, ki jo je morda tudi učil violino, in leta 1710 se je 18-letni študent z njo poročil proti volji svojega očeta in padovanskega škofa, nevestinega sorodnika. Istega leta je umrl oče in poslej ni mogel računati na pomoč domačih. Spoznal je, da je njegov edini pravi poklic glasba. Spomnil se je, da je Giovanni Torre, stric po materini strani, predstojnik samostana Frančiškovih bratov v Assisiju, ki ga je odprtih rok sprejel. Pri njem je ostal do leta 1715, ko se je lahko predajal le glasbi. S češkim bratom Bohuslavom Černohorskym sta študirala glasbo ter igrala na violino in orgle. Leta 1715 se je vrnil k ženi v Padovo. Za njegovo glasbeno napredovanje je bilo pomembno srečanje s skladateljem in violinistom Francescom Veracinijem. Posveti se je izpopolnjevanju svoje violinske tehnike. Eksperimentiral je tudi z violinskim lokom in ga tehnično izpopolnjeval s podaljševanjem. Konec leta 1719 je šel v Benetke in tam učil violino predvsem učence beneških plemiških družin. Spomladi 1721 se je vrnil v Padovo in nastopil mesto prvega violinista v orkestru kapele bazilike sv. Antona. Nastopal je tudi po drugih mestih. Od januarja 1724 do junija 1726 je deloval v Pragi, potem pa se ustalil v Padovi, kjer je odprl lastno glasbeno šolo. V njej je učil igranje na violino, elemente harmonije, kontrapunkta in osnove komponiranja. Učenci so prihajali z vseh koncev Evrope, zato so ga imenovali učitelj narodov. Ob nedeljah se je v padovanski baziliki zbirala množica domačinov in tujcev, ki so prihajali poslušat “prvega violinista Evrope”. Leta 1740 mu je ohromela desna roka, zato se je bolj posvetil glasbenemu poučevanju. Leta 1765 so ga upokojili in mu zagotovili dosmrtni honorar prvega violinista. Leta 1769 mu je umrla bolehna žena Elisabetta. K njemu je prišel živet zvesti prijatelj Antonio Vandini. Giu­seppe Tartini je zaradi gangrene na nogi umrl 26. februarja 1770, natanko eno leto za svojo ženo. Oba sta pokopana v cerkvi sv. Katarine v Padovi, nasproti hiše, kjer sta stanovala.
   
VIOLINSKI VIRTUOZ
Tartini je od otroštva dalje vsak dan igral na violino in se z vztrajno vajo postopoma približeval vrhunski virtuoznosti. Kot zrel in priznan glasbenik je zasedel ugledno mesto prvega violinista in dirigenta kapele bazilike sv. Antona v Padovi, kjer je deloval 45 let. Hvalnico njegovi virtuoznosti so izrekli tudi mnogi veliki violinisti. Slavnega ruskega violinista Davida Ojstraha (1908–1974) vedno znova očara Tartinijeva sonata Vražjega trilčka “in zdi se mi tako izjemno pomembna, da jo pogosto zaigram ob zaključku svojih recitalov”. Ugledni slovenski violinist Črtomir Šiškovič (1956) priznava: »Po mojem mnenju ostaja Tartini eden največjih predstavnikov svetovne violinske virtuoznosti, njegov opus pa eden ključnih stebrov violinske šole preteklosti in prihodnosti.«

SKLADATELJ
Tartini je pisal predvsem instrumentalno glasbo, skoraj vsa svoja dela je posvetil violini. Njegov opus obsega več kot 300 skladb. Zbirala in urejala sta jih muzikologa Minos Dounias, ki jih je zbral 125, in Paul Brainard, ki jih zbral in klasificiral 175. Po letu 1745 je Tartini sam sestavil zbirko 26 Malih sonat. Najbolj slavna je sonata Vražji trilček. David Ewen v svoji Enciklopediji glasbenih umetnin (DZS, Ljubljana 1974) navaja Tartinijevo razlago o nastanku tega glasbenega bisera. »Neko noč 1713 sem sanjal, da sem se zapisal vragu, ki mi je obljubil, da mi bo na uslugo ob vsaki priložnosti … Nazadnje sem pomisli, da bom vragu ponudil svojo violino in videl, kakšen glasbenik je, tedaj pa je v moje veliko presenečenje zaigral nenavadno lep solo s tako sijajnim okusom in tako natančno, da je to prekašalo vso glasbo, ki sem jo do tedaj slišal ali si jo zamislil v vsem življenju. Presenečenje in navdušenje sta me tako prevzela, da mi je jemalo dih, in od silovitega občutka sem se zbudil. Takoj sem segel po violini v upanju, da se bom spomnil vsaj del tistega, kar sem slišal, a zaman! Delo, ki so mi ga navdihnile te sanje in sem ga takrat napisal, je nedvomno moja najboljša skladba. Imenujem jo sonata Vražji trilček.«  Zelo sta znani tudi sonati Zapuščena Didona in Pastorale, v kateri so prepoznavni istrski ljudski napevi, ki so morda njegov spomin na otroštvo. V svojih poznih letih je Tartini ustvaril okrog dvajset sakralnih vokalnih del, med njimi Miserere, ki so ga leta 1768 izvajali v Sikstinski kapeli v Rimu in ob odkritju Tartinijevega spomenika v Piranu 2. avgusta 1896.

PEDAGOG
Leta 1727 je Tartini odprl v Padovi svojo violinsko šolo, v katero je sprejemal le najbolj nadarjene učence iz vse Evrope. Študij je pri njem trajal leto ali dve, lahko tudi dlje. Letno je izšolal dva do deset učencev. Revnim glasbenikom je omogočal brezplačen študij. V 14 letih je obiskovalo njegovo šolo kakih 200 glasbenikov. Pomembna so tudi Tartinijeva teoretična didaktična dela.  Znamenito je njegovo pismo učenki Maddaleni Lombardini,  v katerem kratko in jedrnato povzema bistvena navodila za igranje violine, ki ga še vedno upoštevajo in navajajo violinski pedagogi in učbeniki. Violinisti, ki so izšli iz njegove šole, so povsod širili njegov način igranja in tudi njegov pedagoški pristop.

TARTINIJEVA ZAPUŠČINA
Spominska soba Giuseppeja Tartinija v njegovi rojstni hiši je dislocirana zbirka Pomorskega muzeja Piran. V njej je poleg dragocenih muzejskih eksponatov razstavljeno tudi izvirno Tartinijevo pisno gradivo.  Tartinijeva hiša, last Skupnosti Italijanov, je kulturni spomenik meščanske arhitekture, v kateri so bile v letih 1988 in 1992 restavrirane stenske poslikave.  Stavba stoji na mestu gotske hiše iz 14. stoletja. Tartini je v oporoki premoženje zapustil moškim potomcem svoje družine v Piranu oziroma nečaku Pietru. Ta je dal obnoviti rojstno hišo, Tartinijeva pranečaka Domenico in Simon Vatta pa sta leta 1846 naročila prvo javno obeležje – kamnito spominsko ploščo, vzidano na pročelje rojstne hiše. Največji zaklad Spominske sobe je Tartinijeva violina.  Izdelal jo je Nicolo Amato, datirana je med letom 1715 in 1725. V Piranu je ohranjena le ena od treh violin, ki jih je v Padovi po smrti zapustil Tartini. Med drugo svetovno vojno so jo skrili pod kamnito stopnišče piranske mestne hiše, kjer je dragoceni instrument razpadel na sestavne dele. Leta 1954 jo je restavriral violinist in goslar Maksimilijan Kalar, zatem še Vilim Demšar (1990) ter Laszlo Lakatos (2005). Zbirka Tartinijeve zapuščine je bila prva stalna kulturnozgodovinska zbirka, odprta v palači Gabrielli leta 1954, leto zatem so jo dopolnili s spalnim pohištvom iz vile Tartinijevih v Strunjanu, ki so jo tedaj porušili. Tartinijeva posmrtna maska  je najbolj verna podoba njegovega obličja, verjetno odlita po maski, ki jo hrani konservatorij v Trstu. Dvestoletnico Tartinijevega rojstva so (z zamudo) slovesno proslavili 2. avgusta 1896 z odkritjem njegovega spomenika na piranskem trgu, ki nosi ime po njem. Kip je izdelal beneški kipar Antonio Dal Zotto.

ČUK, Silvester. Tartinijevo in Wolfovo leto. (Priloga). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 3, str 52-54.

Danes se skavti spominjajo rojstva ustanovitelja, Roberta Baden Powella, ki je zapisal: »Poskusite zapustiti ta svet za spoznanje boljši, kot ste ga prejeli.«

Skavtstvo niso le obljuba, kroj in rutka. To je način življenja! Letos jih na to opominjajo broške z Robertom, ki sedi na rami in daje še dodatno spodbudo za dobra dela. Včasih je to pomoč drugemu, spet drugič premagovanje samega sebe in lastne lenobe. Kaj bo danes tvoje dobro delo?

Tako se danes, 22. februarja, sprašujejo slovenski katoliški skavti, ki so leta 2020 praznovali 30-letnico delovanja. Letos Dan spomina spremlja tudi video

več na skavtskem spletnem domu skavt net

»Naš čas zahteva zrele osebnosti, sposobne, da potem, ko so doumele vrednoto svetosti, skušajo le-to uresničiti v vsakdanjem življenju,« je dejal papež sv. Janez Pavel II. 19. maja 1996 pri maši na mariborskem letališču ob svojem prvem obisku Slovenije. Vzor take zrele osebnosti je bila Božja služabnica Cvetana Priol, ki se je rodila pred sto leti, 19. februarja 1922, kot prva od treh hčera globoko verne družine Priol v Mariboru. Oče Josip je bil ravnatelj Vinarske in sadjarske šole, mati Amalija pa se je po poroki povsem posvetila družini. Svoji prvorojenki sta dala ime Cvetana po glavni junakinji povesti Darovana, hčere poganskega čarovnika, ki se je po krstu zaobljubila, da bo služila samo Bogu. V tem je Cvetana kasneje videla napoved svojega popolnega darovanja Bogu. Osnovno šolo so vse tri Priolove deklice obiskovale pri šolskih sestrah, Cvetana se je po končani klasični gimnaziji posvetila študiju glasbe, ki ga zaradi neprestanih bolezni ni mogla dokončati. Med drugo svetovno vojno je živela v Gradcu, kamor so Priolovo družino pregnali Nemci. Jeseni leta 1944 je morala z vsemi drugimi študentkami na prisilno delo v tovarno tankov v Kapfenbergu pri Gradcu, kar je uničujoče vplivalo na njeno zdravje. Po vojni so se Priolovi vrnili v Maribor, Cvetana je poučevala klavir na tamkajšnji glasbeni šoli ter nadaljevala študij glasbe na Akademiji za glasbo v Ljubljani, ki ga zaradi bolezni morala opustiti. Leta 1947 se je pričel križev pot njenega življenja, ki je trajal vse do smrti, 11. avgusta 1973. Prestajala ga je po raznih bolnišnicah in zdraviliščih. Tam je imela ob sebi ljudi, ki Boga niso poznali, ki so ga celo sovražili¸ob Jezusu, ki so ga začutili ob Cvetani, pa so spoštljivo umolknili. Pri vsem trpljenju je bila vedno vesela, imela ga je za dar iz nebes, kot dokaz Božje brezmejne dobrote do nje, za kar se je Bogu brezmejno zahvaljevala. Prelomnica v njenem življenju je bil pomladni dan leta 1939, ko se je sedemnajstletna v mariborski stolnici pri oltarju Svetega križa, kjer je zdaj grob blaženega Antona Martina Slomška, popolnoma darovala Bogu kot žrtev ljubezni. Svoje življenje je Bogu darovala za Cerkev, za duhovnike, za misijone, za rešitev duš. Od leta 1947 do 1968 je pisala duhovni dnevnik. Te dragocene zapiske je že leta 1970 hotel izdati p. Jakob Laura, njen duhovni voditelj, pa takrat ni bilo mogoče. Prvič so izšli leta 1997 pri Slomškovi založbi v Mariboru pod naslovom Darovana, dopolnjena izdaja pa leta 2004 pri isti založbi z naslovom Cvetana Priol na poti svetosti, skupaj z Založbo Ognjišče pa leta 2017 z enakim naslovom. Leta 2004 se je pričel škofijski postopek za njeno razglasitev za blaženo.
»Cvetana je bila v marsičem zelo podobna sv. Tereziji Deteta Jezusa,« je zapisal Adolf Mežan v svojem orisu njenega življenja in duhovne podobe. »Obema je bil poklic - ljubezen. Obe sta darovali Bogu svoje življenje za vzvišene cilje. Obe sta veliko trpeli in trpljenje vdano prenašali. Obe sta bili goreči v apostolatu. Obe sta bili navdušeni za misijone. Obe sta zelo ljubili Cerkev in sta visoko cenili duhovnike. Obe sta gojili duhovno otroštvo. Obe sta obljubili, da bosta po smrti delili pomoč iz nebes ljudem na zemlji. Obe sta bili mistikinji. Cvetanin duhovni dnevnik in Terezijina Povest duše sta si po vsebini in slogu močno podobni. Podobni sta si bili tudi po imenu. Sveti Tereziji Deteta Jezusa so rekli tudi Mala Cvetka. Torej: Cvetka - Cvetana. Pa še bi lahko naštevali podobnosti med njima. Zato bi lahko rekli, da je Cvetana Priol slovenska Mala Terezija.«

Molitev za beatifikacijo Božje služabnice:
Vsemogočni Bog, Oče luči,
od Tebe prihaja vsak dober dar;
hvala Ti za Božjo služabnico Cvetano,
ki je svoje življenje darovala za Cerkev
in je tudi v bolezni in trpljenju / zvesto služila tvojemu klicu.
Podeli ji čast oltarja,
da bomo po njenem zgledu sprejemali svoj križ
in v upanju na vstajenje gradili Tvoje kraljestvo.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

S. Čuk, Cvetana Priol, slovenska Mala Terezija: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2022), 90.

Na Slovenskem je zelo čislano, če si upornik. Uporništvo je na vsakem koraku in televizijske kamere imajo upornike rade. Med epidemijo smo imeli na tisoče takšnih ali drugačnih upornikov, ki jim ukrepi niso bili všeč. Urbani uporniki so izzivalno hodili po ulicah, ruralni uporniki so se zarotniško tiho zbirali za ilegalnimi šanki. Kajti, saj veste: Slovenci smo, naša bit je uporna!
Skratka, zadeve pri nas stojijo tako, da to naše razvpito uporništvo veliko bolj diši po nekem triku iz arzenala malomeščanske morale, kot o etični drži, ki bi v resnici spreminjala svet na bolje. Že to, da urbani slovenskih uporniki hitro postanejo medijske zvezde, bi moralo biti kritičnemu umu skrajno sumljivo. Še bolj sumljivo mora biti, če v bližini kakšnih upornikov zadiši po interesih političnih strank. Takšnim upornikom moramo jasno reči: če si zgolj menjal gospodarja, še nisi upornik.
O človeku kot uporniku je najgloblje razmišljal francoski pisatelj in filozof Albert Camus. Camus je svojo filozofsko pot začel z vprašanjem o samomoru, v smislu: zdaj, ko vemo, da ni Boga, kaj storiti z življenjem, da bo smiselno in samomor ne bo opcija. Odgovor je podal v dveh korakih. V delu Mit o Sizifu (1942) je izdelal predlog “srečnega Sizifa”, to je, človeka, ki izhaja iz absurda, ve, da smisla ni, vendar ne pade v nihilizem, temveč ostaja pokončen in pogumen. V delu Uporni človek (1951) je zahteval osebno in družbeno angažiranost posameznika za boljši jutri. Trenutek, ko se človek po srečanju z absurdom zbudi in se zoperstavi družbeni določenosti in krivicam, Camus imenuje upor. Ta trenutek ne potrebuje posebne razlage. Upor ni preračunljiv, nima vihravih ciljev, je preprosta etika srca.
Camus je leta 1957 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Leta 1960 je umrl v avtomobilski nesreči. Zadnje čase je slišati teoretike zarote, da ga je dala odstraniti sovjetska KGB. Kakor koli, njegova smrt je preprečila tretji korak njegove misli, korak, ki ga je sam napovedal: če je najprej pisal o absurdu, nato o uporu, naj bi na koncu pisal o ljubezni. Škoda je velika. Camusove filozofije ljubezni, ki raste iz upora in se dviga nad absurd, žal ne bomo nikoli poznali.
Zanimivo pri Camusu je, da kljub izjemni prodornosti in kljub osredotočenosti na temo upora, ni postal eden izmed “stebrov progresisma”. To so postali drugi Francozi: Sartre, Lacan, Foucault … Njega so sicer vsi spoštovali, a uporaben za revolucionarno ihto leta 1968, se zdi, da ni bil. Zakaj? Zato, ker je dal vedeti, da ideološki in politični aktivizem 20. stoletja ni upor. Komunistična revolucija ni upor. Nacifašistični nadčlovek ni upor. Divje povojne hedonistične ideologije niso upor. Gre za nadaljevanje starih zavoženih sanj o “popolni družbi”.
Pravi upornik ne sanja o “popolni družbi” oz. ne pusti, da bi ga hipnotizirala obljuba raja na zemlji. Upornikovo obvezno izhodišče ni utopija jutrišnjega dne, temveč boleče soočenje z absurdom. Pravi upornik ne išče tolažbe in potrditve, kajti s tem prikliče novega gospodarja. Pravemu uporniku je dovolj, da tisti trenutek je, kar je.
Če to camusovsko logiko umestimo v slovensko malomeščansko sredino, lahko dodamo: pravi upornik ne potrebuje finančnih dotacij s strani države, da se zmiga; resnica o njegovem uporu ni odvisna od novinarske srenje, ki se drenja pred vrati njegove pisarne; da je upornik, drugim ni treba izvedeti iz protestniškega kartona nad njegovo glavo, na katerega je on sam napisal: upornik sem.
V Sloveniji gojimo mitologijo uporništva. Uporništvo je napihnjeno, politično uporabno, postaja tako rekoč malomeščanski standard. Komaj kdaj ugledamo upornike, ki to so. Med slednjimi je zagotovo igralka Mia Skrbinac.

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 3.

Kolikokrat v življenju pride iz naših ust pritožba: “Če bi vedel ...‌’ Predobro so nam znane te besede. Morda rečete tako, ko vas boli želodec, ker ste zaužili neprimerno hrano. Ali po nekem pogovoru, ki vam odkrije, kaj nekdo misli o vas. Če bi vedel, ne bi hodil s tem človekom ... Povedati hočem res tragičen dogodek, ki je doletel mojega dolgoletnega prijatelja. Če bi ta moj prijatelj vedel, da je posledica sladkorne tudi kap, bi ravnal drugače! Če bi to vedel, bi se zavaroval. Ker tega ni vedel, je delal kot vedno: nekega dne je šel v klet nekaj iskat. Tam je padel na tla in obležal mrtev.
“Če bi vedel!” ... V življenju so stvari, ki jih moramo nujno vedeti, da preprečimo najhujše. Si zavarujemo življenje, koliko je to mogoče. Za nas vse je pomembno zdravje, zemeljsko življenje. Pa to ni vse in niti ne najvažnejše. Je še nekaj nadvse važnega, kar se dotika vsakega izmed nas, kar pomeni življenje ali smrt, večno srečo ali nesrečo. To je večnost, ki nas čaka po kratkem življenju na tem svetu. Kakšna bo tvoja večnost? Večno srečna v nebesih ali večno nesrečna v pogubljenju. Vsak pogubljen človek si bo vso večnost neprestano očital: »Če bi vedel! Saj bi lahko vedel. Vendar ...«
Zdaj je čas, da zvemo, da se zavemo, ali smo na pravi poti k večnemu zveličanju ali ne. Če si hočemo zagotoviti večno življenje, moramo živeti v posvečujoči milosti božji, biti Jezusovi prijatelji. Torej brez smrtnega greha na duši. To se pravi, da se trudimo izpolnjevati božje zapovedi in ohraniti trdno vero.
Bojmo se tistega usodnega: “Če bi vedel ...” Hvala Bogu, imamo še čas, da se zavemo, ali smo na pravi poti k večnemu cilju. Naša največja sreča bo, da ga dosežemo. Sicer bi bilo za nas gorje, če bi si morali neprestano očitati: “Če bi vedel ...‌
Ivan

Pismo, ki ste ga prebrali, se vam bo morda zdelo nekoliko ‘zastarelo’ in preveč ‘pravoverno’. Morda je tudi jezik, ki ga uporablja, ‘iz prejšnjih časov’, toda resnice, ki jih oznanja, so še kako sodobne in dosledne. Napisal ga je duhovnik Ivan Tomažič, ki je imel bogate življenjske izkušnje, saj je bil vse življenje v stiku z bolniki in ostarelimi v eni večjih evropskih bolnišnic. Poznal je tudi mlade, saj je zanje zgradil dva dijaška domova (na Dunaju). Na koncu pa je postal duhovni oskrbnik slovenskega doma za ostarele blizu svojega rojstnega kraja (Ilirska Bistrica). To pismo je pisal za časopis, ki ga izdaja ta dom, in ga poslal tudi meni. Lani ga je Bog poklical k sebi, da mu poplača vse dobro, kar je naredil za ostarele, bolne, invalide, zlasti za slovenskega človeka ..., pa tudi za druge božje pomoči potrebne. Zdelo se mi je, da ima tudi nam veliko povedati.
Septembra se znova odpirajo vrata šol, dijaških in študentskih domov. Začenja se novo šolsko leto. Začetek šolskega leta je kot nov zvezek, ki še ni popisan in tudi ne obrabljen. Zdaj bo treba ‘vzeti v roke’ veliko dobre volje in se potruditi, da bo novo šolsko leto čim bolj uspešno. Mikalo te bo, da greš s prijatelji brcat žogo, se z njimi igrat ali gledat televizijo, igrati računalniške igrice ... To je vsekakor bolj prijetno kot vzeti v roke zvezek, knjigo in se učiti. Toda prav od tega, kar boš s trudom pridobil v teh letih, boš pozneje lahko uspešen v življenju. Nič ne pomaga pozneje stokati: “Če bi vedel. Saj bi lahko vedel.” Treba bi se bilo potruditi, ko je bil čas. In to je sedaj.
Pa to ne velja smo za šolarje, dijake in študente, ampak tudi za odrasle. Koliko manj slabe volje bi bilo, če bi vsak opravil svoje delo vestno, ob pravem času in z veseljem. Še danes občudujem naše mame, ki so znale mimogrede narediti toliko stvari, da je bilo v naših domovih prijetno. Čeprav so imele polne roke dela, so znale najti čas tudi za pogovor.
Če hočeš uspeti, moraš najprej imeti voljo, pripravljenost. Nato moraš imeti načrt, kako boš to dosegel. Ne sme biti to samo trenutno navdušenje, ki zagori kakor slama, naredi velik plamen, pa naglo ugasne. Ko občudujemo glasbenike, športnike, pozabljamo, koliko dolgočasnih vaj smo morali narediti, da so postali tako spretni. Morali so se marsičemu odreči, da so dosegli svoj cilj. Ne samo to, vaditi morajo tudi naprej. Neki pianist je rekel: »Če ne vadim en dan, to opazim sam. Če ne vadim dva dni, to opazi moj učitelj, če ne vadim en teden, to opazijo moji prijatelji. Če ne vadim več tednov, to opazijo tudi moji poslušalci.«
Pri današnji mladini najbolj pogrešam navdušenje, ki človeka žene, da doseže neki cilj. Vztrajnost, da ga doseže, in požrtvovalnost, da ga ohrani. Sam se spomnim svojih dijaških let, kako so me morali siliti, da sem šel med prostimi urami z drugimi na dvorišče in še takrat sem vzel s seboj knjigo, ki sem jo pravkar bral. Toliko je bilo področij, ki bi jih rad bolje poznal. So bila tudi področja, ki jih nisem maral. Teh nisem posebej poglabljal, ampak le, kolikor je bilo potrebno za oceno, da mi ne bi kvarila uspeha. Večkrat se vprašam: zakaj nisem bolj izkoristil časa za jezike, tehniko, zgodovino ... Prav bi mi prišlo v življenju. “Če bi vedel ...”
Posebno poglavje je poglabljati svojo vero. Naša družina je bila globoko verna, zato mi ni bilo težko hoditi k maši, verouku, ministrirati ... Takrat ni bilo tako lahko ministrirati. Maša je bila v latinščini in odgovori pri maši prav tako. Treba se jih bilo naučiti na pamet, ne da bi razumel njihovo vsebino. Že v prvem razredu osnovne šole sem rekel mami, da bi rad bil ministrant, in jo prosil, če bi ona vprašala župnika. Mama je bila dober pedagog. Hotela je preizkusiti, koliko je ta moja želja trdna, da bi ne popustil pri prvih ovirah in se premislil, ona pa ostala v sramoti. Rekla mi je: »Kar sem ga vprašaj!« In sem ga. Dal mi je knjižico in sem se naučil odgovorov.
Najbolj važno pa je to, kar je gospod Ivan napisal o tem, da se moramo najbolj bati tistega “če bi vedel”, ki je usoden za vso večnost. Živeti v prijateljstvo z Jezusom, v posvečujoči milosti. To ni tako težko, kot se morda zdi. Smrtnih grehov ni tako veliko, jih je pravzaprav zelo malo. Če gremo po desetih božjih zapovedih (tako lahko storimo v pripravi na spoved): l. Verovati v Boga, kar je pogoj za vsako versko dejanje. 2. Bogokletno ne govoriti 3. Ob nedeljah najti čas za Boga in svojo dušo. 4. Spoštuj očeta in mater velja za hude prekrške (ne za “nisem ubogal”). 5. Ne ubijaj (sem spada splav). 6. Ne nečistuj (spolna dejavnost izven zakona) 7. Ne kradi (velja za večje vsote ali vrednosti). 8. Ne pričaj po krivem (laž, ki povzroča veliko škodo). 9. in 10 ne želi svojega bližnjega žena ali blaga. Tudi želeti, imeti namen si prisvojiti (večje stvari ali količine), je že greh. Ponavljam: veliko smrtnih grehov ni, tak je greh samo tedaj, če je storjen zavestno, premišljeno in svobodno. Nimamo greha, če nismo pri nedeljski maši zaradi bolezni, oddaljenosti od cerkve ... Našle bi se še katere izredne opustitve, na primer ne poklicati duhovnika k umirajočemu, da ga spove, obhaja in mu podeli sveto maziljenje. Vse bolnišnice imajo bolniškega duhovnika, katerega je treba obvestiti.
Morda bo kdo, ki bo prebral to pismo in odgovor, rekel: “Če bi vedel ...” Marsikaj zdaj veš, gotovo bo kdo rekel: to je po starem, danes so drugačni časi. Bog je dal zapovedi za vse čase, in moramo se jih držati, da nam ne bo treba reči: “Če bi vedel ...”, ko bo prepozno.
oče urednik Franc Bole
Ognjišče 2015 (9), str. 8