tema meseca

TEK - rekreacija za telo in dušo

gost meseca

Mira Milavec, sodelavka Karitas v Ukrajini

priloga

950 let krške škofije

Preberite več: Maj 2022

SPLETNA KNJIGARNA ZALOŽBE OGNJIŠČE
Nakupovalne navade in potrebe so se v zadnjih letih precej spremenile. Kot se je mnogo drugih storitev preselilo v svetovni splet, se je tudi nakupovanje znašlo v svoji dobi spletnega razcveta.
Boljša učinkovitost, hitrost, omogočen dostop tudi bolj oddaljenim, poenostavitev določenih postopkov – vse to so razlogi, da se marsikatera storitvena, administrativna in trgovska dejavnost nahaja in še bolj razvija na internetu. Področje trgovine in prodaje temu seveda sledi, saj je čedalje več kupcev, ki si želijo opraviti kakšen nakup iz udobja svojega doma, v času, ko jim ustreza. Takim kupcem se želimo približati tudi pri Založbi Ognjišče, zato tokrat predstavljamo prenovljeno in izboljšano spletno knjigarno Ognjišče.

GREMO PO NAKUPIH
Za nakup v spletni knjigarni Založbe Ognjišče se odpravimo na naslov knjigarna.ognjisce.si in že nas pričaka začetna stran, kjer so izpostavljeni aktualni izdelki, knjižne novosti in druge akcije. Obiskovalec se seveda lahko najprej vpraša, kako bo v spletni knjigarni kaj našel. Poti so vsaj tri: s pomočjo brskanja po kategorijah, s pomočjo iskalca ali s klikom na katero od predstavitveno-reklamnih pasic.
Ponudba je razvrščena v različne kategorije, ki se nahajajo v zgornji vrstici, tako da si lahko iskanje knjig ali predmetov olajšamo z izbiro podpoglavja. Odločimo se lahko za brskanje po vrsti izdelkov, lahko po izdelkih, ki so primerni za posamezne zakramente, ali glede na čas v cerkvenem letu. Vsako od teh glavnih področij je nato še dodatno razdeljeno na podpodročja. Tovrstno brskanje si lahko omejimo tudi s pomočjo filtrov, ki se nahajajo na levi strani, s čimer omejimo število prikazanih izdelkov.
Drugi, priročen način je brskanje s pomočjo iskalnika. Vpisni prostor za iskalnik se nahaja na zgornjem delu spletne strani. V ta prostor lahko vpišemo iskani niz – lahko je to ime avtorja ali naslov knjige, lahko je ime predmeta, ime zakramenta itd. Iskalnik nam potem predstavi vse najdene artikle, ki so vezani na določen iskani niz, te prikazane izdelke pa lahko potem spet omejimo glede na kategorijo in druge lastnosti.
Ko najdemo želeni izdelek, kliknemo na gumb Dodaj v košarico. Dodatno podokno nas obvesti, da je bil izdelek dodan v košarico. Zatem lahko nadaljujemo z iskanjem še drugih izdelkov, lahko pa zaključimo nakup tako, da desno zgoraj kliknemo na košarico, nato pa na gumb preusmeritev na blagajno.

DIGITALNA BLAGAJNA
Ko pridemo na blagajno, nas čaka 6 korakov do konca nakupa. Najprej pregledamo vsebino košarice, in če je z izbiro izdelkov vse v redu, gremo na naslednji korak – prijava uporabnika. Vse registrirane kupce stare spletne Knjigarne Ognjišče vabimo, da vnesejo svoj e-naslov in si ponastavijo svoje geslo, sicer pa svetujemo, da kupci opravijo registracijo in vnesejo nekaj podatkov – to se opravi samo enkrat, pri naslednjih nakupih tega koraka ni treba opravljati. Vnesemo svoj elektronski naslov in želeno geslo, na naslednji strani pa še osebne podatke. Ta korak dokončamo s klikom na gumb Registriraj me. Na elektronski naslov prejmemo potrditev registracije. V spletni trgovini pa smo že na naslednjem koraku, ko izberemo način dostave – tukaj velja samo omeniti, da za vsa naročila, katerih znesek preseže 30 €, ponujamo brezplačno pošiljanje. Na naslednji strani nas čaka še izbira načina plačila – plačamo lahko ob prevzemu pošiljke, lahko pa preko spletne banke, kjer na elektronski naslov prejmemo predračun za plačilo. V kratkem bomo dodali možnost plačevanja tudi s plačilnimi (kreditnimi) karticami.
Čaka nas samo še preverjanje celotnega naročila, in če so vsi podatki pravilni, lahko nakup zaključimo s klikom na Zaključi naročilo.

PAKIRANJE IN ODDAJA NA POŠTO
Vaše naročeno blago se nato obdela v našem sprejemnem centru, kjer sodelavci pregledajo naročilo in pripravijo predmete za odpremo. Ko so vsi zbrani, se jih preda v pakirnico, kjer jih pripravijo za pošiljanje. Ko je paket pripravljen, ga oddamo Pošti Slovenije. Glede pošiljanja se z naše strani trudimo, da so vsa naročila, ki so oddana do 13. ure, odposlana še isti dan, tako da so lahko naročeni izdelki, ki so pri nas na zalogi, pri kupcu že naslednji dan – če se tudi na strani Pošte Slovenije ne znajdejo sredi največje gneče.

TELEFONSKA POMOČ
Vsi tisti, ki se jim zdi, da bi pri prvem nakupu potrebovali pomoč, tiste, ki bi želeli naročiti kak izdelek, pa ga ne najdejo, tiste, ki se znajdejo v takšni ali drugačni zagati pri korakih nakupa, nas seveda lahko pokličejo tudi na telefonsko številko 05 61 17 220, kjer lahko tudi oddajo svoje naročilo.
Za konec si vsi pri Založbi Ognjišče, še posebej pa kolegi, ki so pripravljali spletno trgovino ter skrbijo za njeno upravljanje in za vaša naročila, želijo in se veselijo vašega spletnega obiska.

KNJIGARNE OGNJIŠČE V KRANJU, MARIBORU, KOPRU IN NA PTUJU
Spletno nakupovanje ima, kot smo že prej našteli, svoje prednosti, za mnoge pa tudi kakšno pomanjkljivost. Gotovo je osebni obisk knjigarne izkušnja, pri kateri lahko knjigo vzamemo v roke, si prej predstavljamo, za kakšen format gre, kako 'sede' v roke, istočasno lahko pogledamo in pobrskamo še za drugimi knjigami …
Marsikdo ceni tudi nasvet, ki ga lahko prejmemo s strani zaposlenih, sploh če iščemo knjigo za posebno priložnost in je dragoceno prejeti kakšno usmeritev ali podrobnost o vsebini posamezne knjige, ne smemo pa pozabiti še na pestro izbiro različnih neknjižnih in darilnih predmetov za različne priložnosti. Tako vas bomo tudi v prihodnje veseli v naših poslovalnicah, kjer je nabor izdelkov še bogatejši in je lahko izkušnja nakupovanja bolj osebna.

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je rast spletnega nakupovanja konstantna in je ob koncu leta 2021 vsaj en spletni nakup v zadnjem četrtletju v starostni skupini 16–74 let opravilo že tri četrtine prebivalstva. Epidemija covida-19 je k temu gotovo precej pripomogla, saj se je z zapiranjem dejavnosti velik del prodaje preusmeril in je bila prodaja mogoča zgolj preko spleta.

pripravil:

ERJAVEC, Matej.

okoljevarstveni strokovnjak

“Naša kopalnica je postala največji onesnaževalec okolja”

Epidemija koronavirusa, ki v teh dneh razsaja po Sloveniji in po vsem svetu, kaže tudi na človeško nemoč in na to, da človek ni absolutni gospodar narave. O tem smo se pogovarjali z dr. Mihaelom Tomanom, ki raziskuje predvsem vode in opozarja na človekov neodgovoren odnos do narave ter kliče k ozaveščanju o tej problematiki.

- Najbrž tako kot človek in kot profesionalec spremljate širjenje koronavirusa. Nas ga je lahko strah?
Strah je povezan s tistim, česar s človeškimi čutili ne prepoznamo. Strah v zvezi z koronavirusom primerjam z atomsko energijo in sevanjem. Nimamo čutil, da bi zaznali sevanje, saj ga ne vidimo, ne diši in ga ne slišimo. Zaznamo ga šele, ko pride do nesreče. Podobno je s tem virusom, ki je drugačen kot drugi virusi. Ne prepoznamo njegovih nevarnosti.
Pri preprostih organizmih je razvoj eksponenten. To pomeni, da se iz nekaj organizmov zelo hitro razvije nekaj milijonov. Trčimo na problem prenosa virusa. Če tega ne poznamo, se ne ščitimo pravilno. Me je pa nečesa strah: tako Slovenci, Italijani pa sploh, smo ljudje, ki kršimo pravila. Zdaj se je jasno izkazalo, da je stvar prešla v pandemijo, ker se ljudje v začetni fazi niso držali pravil. Ljudje smo danes ob vseh informacijah prepričani, da vsi vse vemo. Usodna napaka je, ko trdimo: jaz pa že vem, kaj je zame dobro. Te drže pa nas je res lahko strah. Ljudje, ki imamo stik z drugimi, bi morali strokovno ozaveščati druge. Podobno je z ozaveščanjem glede onesnaževanja okolja. Potrebno je ozaveščati ljudi o problemu. Med izvrstne ‘ozaveščevalce’ spada tudi papež Frančišek. Tudi za to veljajo besede: pojdite in učite.

- V zgodovini je bilo že ogromno epidemij. Ali se lahko kaj naučimo iz teh izkušenj, čeprav je sedanji virus malo drugačen?
Seveda so bile v zgodovini že številne nadloge, kakor so to takrat imenovali. Če pogledava v cerkveno rabo, so te nadloge celo prišle v litanije. Saj molimo: kuge, lakote in vojske, reši nas, o Gospod! Sedaj smo to spremenili: nalezljivih bolezni, lakote in vojske … To pomeni, da se je to vedno dogajalo in da so se ljudje zavedali te nevarnosti. Razlika je v tem, da se v dobi globalizacije z nekim virusom vsi srečamo. Spomnimo se španske gripe, ki je bila ena zadnjih nadlog v Evropi ob koncu prve svetovne vojne. Še danes ne vemo natančnega števila umrlih. Najbrž jih je okoli 50 milijonov.
Primerjave ni. Najprej ne zdrži primerjava zdravstvenih sistemov. Ni primerjav glede poznavanja. Danes vemo, kaj so mikroorganizmi, kako se razmnožujejo, kje se jih da zaustaviti. Pri španski gripi tega niso vedeli. Danes eno žarišče bolezni pomeni planetarno žarišče in smo priče pandemije. Takrat je bila gripa lokalizirana, omejena na Evropo, saj so ljudje malo potovali.

- Pojdiva na vaše področje, s katerim se ukvarjate – na okoljevarstvo. Pred časom ste že opozorili, da tretjina moških v Evropi (najbrž tudi v Sloveniji) ni reproduktivno sposobna. Ne more imeti otrok. Najprej: imamo za Slovenijo kakšne raziskave o številu takih moških?
Posredne raziskave imamo, neposredne pa iz različnih razlogov niti niso mogoče tudi zaradi etičnih zadržkov. Gre za to, da so spolne celice – v večini primerov gre za moške spolne celice –, degenerirane, drugače spremenjene ali ne nosijo dovolj genetskih informacij ali pa je preprosto njihovo število premajhno.
Vzroki so povezani z okoljskimi spremembami. Preprosto povedano gre za kemizacijo okolja. To smo pa ustvarili ljudje, ki smo sposobni sintetizirati, umetno narediti praktično katerokoli snov. Samo na področju organskih snovi danes v svetu kroži preko 80 000 novih snovi, ki jih je sintetiziral človek. Za te narava nima mehanizmov, da bi tisti organizmi, ki jih razumemo kot bakterije in razgrajevalce, te snovi prepoznali in jih razgradili do preprostih anorganskih snovi. Da je zadeva še težja, jih prepoznajo samo v enem delu in razgradijo te organske snovi do takih snovi, ki so še bolj problematične. Rečemo jim kancerogene (rakotvorne) in mutagene (povzročajo spremembe v genetskem materialu). Te snovi vplivajo na spolne celice in sicer na moške. Tako je uspeh reprodukcije – združitve dveh spolnih celic vprašljiv. Če pa do njega pride, so tudi poškodbe.
Poskuse, ki sem jih zadnja leta delal na drugih organizmih, kažejo pri organizmih, kot so vodne bolhe, na reproduktivno zmanjševanje, na zmanjšano rast mladorojenih organizmov, na anatomske spremembe (mladice rib imajo nerazvito oko, so depigmentirane, so majhne rasti, so reproduktivno nesposobne …). Če potegneva vzporednico med živalsko in človeško celico, ki sta v osnovi enaki, lahko sklepamo, kako je s tem pojavom. Posredno pa nam kažejo podatki, da ima vse več parov težave s plodnostjo. Tradicionalno so vedno za to obtoževali ženske, kar pa ne drži. V večini primerov so bili za pomanjkanje potomcev krivi moški.

- Kot vzroke za to omenjate motilce endokrinega sistema.
Najprej se je ta problem pokazal pri uporabi zaščitnih sredstev, ki jih poznamo pod izrazom pesticidi in podobno. Uporabljamo jih proti organizmom, ki smo jih imenovali škodljivci. Označili smo jih za škodljivce in jih hočemo pobiti. Pri tem se je pokazal resen problem, o katerem je govorila znamenita knjiga Nema pomlad (Silent spring). Zakaj nema? Ker so spomladi umolknile ptice. Umolknile pa so, ker ni bilo več razmnoževanja. Te snovi so tako vplivale na njihov reproduktivni material. Ta knjiga je prva opozorila, kaj napačno delamo v okolju in kar se bo kot bumerang vrnilo k nam. Knjiga je bila napisana v osemdesetih letih, danes se to že izkazuje kot realnost.
Snovi, ki sem jih omenil in so proizvod človekove tehnologije ter nam olajšujejo življenje, delajo življenje lažje in dobesedno ‘lepše’ (kozmetika), smo poimenovali hormonski motilci ali strokovno motilci enokrinega sistema. To pomeni, da vplivajo na endokrini sistem, na žleze z notranjim izločanjem. Te pa so v metabolnem in reproduktivnem smislu najpomembnejše. Izločajo tudi spolne hormone. Hormonski motilci zmanjšujejo proizvodnjo teh hormonov. Posledica tega je manjša reproduktivna sposobnost moškega spola.
Hormonski motilci, če preprosto ponazorim, delujejo po sistemu ključ – ključavnica. Hormonski motilec, torej snov, ki smo jo mi proizvedli, je nekakšen ključ, ki odpira ključavnico namesto pravega hormona. Ko je nepravi ključ v ključavnici (hormonski motilec), pravi ključ ne more več noter. Hormonski motilci pridejo prej in pravemu ključu zaprejo pot v ključavnico.

- Kaj pa kontracepcijske tablete?
Ustvarili smo tudi umetne hormone z namenom preprečevanja reprodukcije. Te hormone zaradi majhnega izkoristka pri človeku izločamo v obliki urina v okolje, zlasti v vodo. Ta protispočetna sredstva v vodi delujejo enako kot na jajčno celico – preprečujejo spočetje. Tako s preprečevanjem razmnoževanja človeštva vplivamo na vso naravo.
Motilci so tudi težke kovine (krom, kadmij, svinec, cink, baker, živo srebro). Velik del teh snovi – z njimi živimo in jih proizvajamo, da nam je življenje lepše in da smo lepši – je v farmacevtskih proizvodih (zaščitne in lepotne kreme, pasta za zobe…). Naša kopalnica je postala največji onesnaževalec okolja.

- Tega se večina ljudi ne zaveda.
Ne, večina ljudi ne ve, kaj spere s telesa pod prho in kaj izloči iz telesa. Vzemiva ostanke zdravil. V razvitem svetu ljudje, stari nad 70–let, jemljejo v poprečju približno pet različnih zdravil. Ta vsebujejo učinkovine, aktivne snovi. Antibiotik vsebuje snov oksitetraciklin OTC. Samo nekaj odstotkov te snovi organizem uporabi za delovanje (odstranitev mikro organizma). Vse drugo gre v obliki urina v kanalizacijo in posledično v okolje. Rezultat tega so mega bakterije, ki jih je vse več v našem okolju in ki so neobčutljive na antibiotike, ker jim jih vsak dan po malem ‘doziramo’ v okolje, kjer živijo in se adaptirajo. Kemizacija je zato eden resnih okoljskih problemov v našem času.

- Ali ta problem kaj rešujemo?
Težko je, ker je uporaba omenjenih sredstev postala že naš način življenja. Problem tudi težko rešujemo, ker je v ozadju ogromen kapital, povezan s kmetijstvom (zaščitna sredstva), farmacijo (zdravila in lepotilna sredstva) …

- Ste podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda. Opozarjate na onesnaženost voda. Omenjene težave pa niso vezane samo na vodo.
Vse, kar se dogaja na kopnem, se znajde v vodi. Zato sem prej omenil, da postajajo naši domovi izjemna žarišča za onesnaževanje voda. Voda po naši uporabi izhlapi, pade kot dež, ujame se v podtalnice in mi jo počrpamo in pijemo. Strupene snovi sproti doziramo in te snovi ostajajo. Vse, kar izločimo, se v vodnem okolju zadrži. V morjih, ki sprejemajo vse vode sveta, ostajajo vse snovi.

- S tem v zvezi se pojavlja vprašanje rib. Ali jih vi jeste?
Ribe so na vrhu prehranske verige. Naj ponazorim: v jezeru so alge, ki iz vode poleg hranilnih snovi sprejmejo tudi nevarne snovi. Če je v vodi 1 enota nevarnih snovi, jih je v algah že 10 enot. Alge poje vodna bolha (majhen rakec) in s tem prevzame vse, kar je ta alga imela. Nevarne snovi se še akumulirajo, torej se tudi povečujejo. V vodni bolhi ni več 10 enot, ampak že 50. Z njo se hrani majhna riba. S to ribico se prehranjujejo večje ribe, ki jih potem lovi človek. Če to preneseva na morje, je princip zelo podoben. Pomislite na zelo veliko ribo, na tuna, morda celo na tistega, ki živi v okolju, kjer je koncentracija nevarnih snovi celo nad dovoljeno (na primer metilno živo srebro, ki ga imamo tudi v severnem Jadranu). Tu živita plenilski ribi kot sta brancin in orada. Če je v vodi koncentracija tega nevarnega strupa ena enota in ker vemo, da se strup akumulira in povečuje, potem vemo, da ga bo največ v omenjenih plenilskih ribah. Zato se jaz na morju prehranjujem s sardelami, ki so še na začetku prehranjevalne verige. Če jem orado, je ne jem vsak teden, da bom zmanjšal vnos nevarnih snovi. Tunov se bom izogibal, sploh tistega iz Mehiškega zaliva, za katerega velja prepoved izvoza v Ameriko zaradi vsebnosti težkih kovin in metilnega živega srebra. Večina teh tunov zato najde pot v Evropo. Pomislite sedaj na študente, ki jim je tunina na testeninah vsakodnevna hrana. In naj dodam, da gre za mlado populacijo. In vračava se k začetnemu vprašanju o reproduktivni sposobnosti …

- Živo srebro je bilo tudi predmet vašega znanstvenega proučevanja. V severnem Jadranu je več živega srebra, ki ga tja prinaša Soča.
Idrija je naravno nahajališče zelo posebne kovine v tekočem stanju. Drugo največje nahajališče na našem planetu. V pet sto letih je bilo proizvedeno veliko živega srebra za različne namene. Posledica te proizvodnje je bila sprostitev 37.000 ton živega srebra v okolje. Tako v kopno okolje, kot v vodo. Konkretno v reko Idrijco, ki je pritok Soče, ki se izliva v Jadransko morje. Elementarno živo srebro je strupeno, če je v hlapih. Zato so umirali idrijski rudarji.
Živo srebro v vodnem okolju je danes toliko večji problem, ker je vodno okolje tudi organsko onesnaženo (zaradi kanalizacije). V okolju, kjer so organske snovi, zmanjka kisika. Tam se pojavijo žveplaste bakterije, ki pretvorijo to živo srebro v organsko obliko, ki ji pravimo metil živo srebro. To je pa eden od najnevarnejših strupov, ki ga znajo narediti mikroorganizmi. Ta se akumulira v ribe. Njegova vsebnost v hrani pa vpliva na živčni sistem. Poznavanje tega se je pojavilo v japonskem mestu Minamata. V tamkajšnjem zalivu so prebivalci lovili ribe. Hipoma je umrlo tisoč ljudi, ki so se prehranjevali s temi ribami. In rojenih je bilo 30.000 otrok z nevrološkimi motnjami (mongoloidnost in druge). To je ena najbolj tragičnih zgodb predelave živega srebra v naravi. Podobno se dogaja v usedlinah reke Soče, kjer ni kisika in v usedlinah v severnem Jadranu. Od tam metilno živo srebro preko prej naštetih organizmov prehaja v ribe. Pri nas še danes raziskujemo vsebnost živega srebra in pri meritvah, ki smo jih mi delali, je koncentracija v ribah nad dovoljeno mejo. In to je posledica naravnih procesov.

- Dejali ste, da ste zaskrbljeni, kaj se bo dogajalo v prihodnosti, da pravzaprav še ne poznamo vseh slabih učinkov nevarnih snovi, zlasti ko te učinke ‘seštejemo’. Kaj se predvideva o teh učinkih?
Če se izrazimo v jeziku mladih, govorimo o koktajlu, če se izraziva v jeziku starejših, pa govorimo o kompotu. Imamo mešanico vsega, s katero dobimo boljši okus. Omenjene snovi delujejo sinergistično, kar pomeni, da vsaka posamična snov deluje manj nevarno kot skupaj. Redki so primeri, ko to deluje antagonistično, da ena strupena snov blokira drugo.
Zakaj tako težko prepoznavamo okoljske probleme? Zato, ker nas nič ne ubije takoj. V našem času umiramo ‘na obroke’, kronično. Tudi medicina govori o kroničnih boleznih in v večini primerov ne pozna vzrokov. Nevarne snovi potrebujejo določeno koncentracijo, da se ‘izrazijo’. Če govoriva o mladih. Vsak dan pijejo ustekleničeno vodo v plastiki. Pili jo bodo 50 let. Prišli bodo v fazo kroničnosti, ker se jim bodo te snovi v zelo nizkih koncentracijah, ki so v plastenkah, nabirale v telesu. Večina sodobnega onesnaževanja se akumulira.

- Da, plastika je problem zase. Grozljive so že fotografije, kaj povzroči plastika živalim! Kaj pa majhni, mikroskopski delci plastike?
Res je grozno gledati vso tisto plastiko. Pri izlivu Donave skoraj ne vidite vode, toliko plastike plava po njej! Plastika je sestavljena iz spojin, ki sicer razpadejo, samo čas za razpad je dolg. Poznamo mikro in nanodelce plastike, ki jih ne vidimo. Po nekaterih podatkih so nanodelci plastike navzoči v vseh pitnih vodah, ki so ustekleničene, kar je zelo zaskrbljujoč podatek. Nano plastika je mutagena, kar pomeni, da deluje tako, da spreminja naš izvorni genetski material v celicah. Posledično to pripelje do rakotvornosti. Torej je tudi kancerogena. Plastika je tudi akumulativna in jo zato uživamo tudi s hrano, v kateri so nanodelci. Zato je v Sloveniji nepotrebno, da uživamo vodo iz plastenk, ker imamo še vedno kontrolirano neoporečno pitno vodo.
Skrbi nas vsebnost mikro in nano plastike. Raziskovalci oceanov govorijo, da to zna bistveno spremeniti diverziteto (vrstno pestrost) v oceanih. To je povezano s kislostjo. Alarmantne so zgodbe o zakisanosti oceanov in z njo povezanim propadanjem koralnih grebenov, ki so veliki proizvajalci kisika. Zakisani oceani imajo tudi manj planktona, ki prav tako proizvaja kisik. Skratka, kar se nam zgodi v kopalnici, se odrazi v oceanu!

- Omenjate, da v Sloveniji lahko pijemo vodo iz pipe. Pitna voda je veliko bogastvo in skrbi zanjo bi morali posvečati več pozornosti. Reciva, da bi vas kot strokovnjaka vprašali za presojo kanalizacije, ki jo gradi ljubljanska občina čez vodovarstveno območje. Kako močno bi se vam kot strokovnjaku zatresla roka, če bi morali podpisati dovoljenje? Ali bi ga sploh podpisali?
Naj jasno povem: ne bi podpisal! To sem jasno povedal tudi v eni od oddaj na televiziji. Vedno se moramo vprašati, kaj pa se lahko zgodi? Če se zgodi onesnaženost na omenjenem primeru, onesnažimo vodni vir. Vemo, da tehnika ni stoodstotna. Vsak stroj se lahko pokvari, vsak spoj lahko poči. Tako lahko poči spoj med cevmi in vedno so na kanalizacijskih sistemih kritični spoji, ne pa cevi. Če pride do tega, imamo onesnaženo podtalnico. Že tako slovenska podtalnica postaja slabša zaradi dogajanja na površini. Nisva omenila kmetijstva, ki je eden največjih onesnaževalcev (umetno gnojenje in zaščitna sredstva, s katerimi moramo ‘pobiti’ vse žuželke in glivice …). Če se onesnaži podtalnica, gre za popolnoma drugačno zgodbo, kot če se onesnaži površinska tekoča voda. Govorimo o zadrževalnih časih snovi. V podtalnicah je ta čas nekaj sto let! To pomeni, če danes prenehamo uporabljati neki pesticid, se čez 25 let nič ne pozna. To dokazuje eden od pesticidov, ki smo ga že nehali uporabljati pred desetletji, a ga še vedno lahko najdemo v podtalnici. Glede omenjenega kanala imam pa še druge zadržke.

- Papež Frančišek je napisal okrožnico o varstvu okolja. Kako vi gledate na to njegovo ekološko prizadevanje? Nekateri mu namreč očitajo, da to ni ‘njegovo’ področje?
Vidim ga kot enega od vodilnih osebnosti sodobnega časa, ki ga poslušajo ljudje različnih pogledov in prepričanj. To pomeni, da pri ljudeh, ki jih cenimo, spoštujemo tudi njihova mnenja in besede. Tako mnenje deluje kot ozaveščanje. Danes so problemi v zvezi z okoljem, tudi okoljske nesreče, tudi stvar neozaveščenosti. Zato se mi zdi papežev pristop izjemnega pomena. Nenazadnje govori o tem, kako varujemo živo naravo. To ima pa tudi verski, religiozni pomen – žive narave, življenja nismo mi ustvarili! Če pogledamo s krščanskega vidika, je neodgovorno ravnanje z naravo greh. Jaz nisem gospodar narave. Študentom jasno razložim svoj pogled s primerom iz Geneze. Mi nismo več del narave. To se je pa zgodilo takrat, ko smo hoteli naravo vzeti zase. Ta narava je bilo drevo, ki je bilo za nas prepovedano, a smo ga izkoristili. Zato smo bili kaznovani in se pravi, da nimamo pravice gospodariti nad naravo, kakor nismo imeli pravice, da bi utrgali prepovedan sad z drevesa sredi raja. Zato zame zgodba o izgonu iz raja pomeni, da smo si raj hoteli prilastiti. Danes rečemo, da gremo v naravo. Kako greš v naravo, če si del nje? Kako boš gospodaril nad naravo, saj ni tvoja! Mi samo upravljamo z njo.

- Očitno za vas ni problem nasprotja med znanostjo in vero.
Ni mi problem povezati znanost in vero. Saj je bilo na neki način že vse povedano. Pomislimo samo na prva poglavja Geneze. Bila so nam dana navodila, a smo jih vedno znova prekršili. Prvi prekršek je opisan v začetku Svetega pisma. Saj vemo, da ne gre za sad in drevo, ampak da je to samo prispodoba, ki jo moramo širše razumeti. Gre za nespoštovanje narave in okolja. Morali smo ven iz tistega, kar smo si hoteli prilastiti.
Prepričan sem, da je glede okolja še premalo ozaveščanja. Nekoč sem že izjavil in so drugi potem povzeli, da se okolje varuje tudi s prižnice. Kot moram spoštovati sočloveka, moram spoštovati živo naravo. Naravo lahko občudujem, gledam, raziskujem, ne smem je pa zasužnjiti. Današnji sistem pa deluje v smislu zasužnjevanja. Govorimo o dobrinah. Voda je naravna dobrina, a ne samo zame, ampak za vse. Žal pa zaradi človeškega delovanja vse boj postaja tudi smrt. Vzrok te smrti je naša želja podrejati si nekaj, kar ni moje. Sporočilo Geneze je jasno: Tisto drevo in tisti sad ni bil moj!

- Vi se ukvarjate predvsem z naravoslovnimi znanostmi, vaši predniki so znani po drugem. Eden od njih dr. Lovro Toman (1827–1870) je izobesil prvo slovensko zastavo v Ljubljani.
Lovro Toman je imel več vlog v zgodovini. Jaz živim v hiši, kjer je bil on rojen in kmalu bomo praznovali 300-letnico freske na tej hiši. Bil je prvi slovenski poslanec v dunajskem parlamentu. Zaslužen je, ker je v Slovenijo ‘pripeljal’ južno železnico prek Ljubljane do Trsta. Kot slovenski poslanec je prvi izobesil slovensko zastavo. V preteklosti so pozabljali, da je to naredil prav on. V Kamni Gorici ima spomenik, na katerem je pomenljivo sporočilo o vstajenju, vzeto iz ene njegovih pesmi: Kdor v grobu spi je srečen, al' probud je večen. Po njem so poimenovali tudi park v Ljubljani. O njem mi je veliko pripovedoval že stari oče, rojen leta 1878. Lovro Toman se je družil s Prešernom, moj sosed je slikar Matevž Langus, ki je portretiral veliko sodobnikov. Prešeren in Čop sta bila velikokrat gosta v Kamni Gorici. Ti ljudje so umrli nekaj časa pred rojstvom mojega starega očeta, tako da mi je on pripovedoval zgodbe o njih skoraj ‘iz prve roke’.
Lovro je tudi pesnil in bil je velik ljubitelj rastlin. Kaže, da sem nekaj te ljubezni podedoval tudi jaz. Profesionalno se sicer res ukvarjam z vodo, a ljubiteljsko sem botanik.

- Torej ste ljubezen do vrta podedovali od njega?
Kaj je on zasajal, ne vem. Gotovo pa je bil ljubitelj rastlin. Njegova žena je bila Josipina Turnograjska. Po stari mami pa izhajamo iz Prešernovega rodu. Nekaj predmetov te stare mame smo zato izročili muzeju.
Vrt je moja velika sprostitev. Koliko napetosti sem ‘sprostil’ na vrtu! Vse funkcije, ki sem jih imel na fakulteti niso častne, ampak delovne. Zadnje dni je zaradi koronavirusa ogromno dela. Stalno sem na sestankih. (Pogovor je potekal 12. marca). Na fakulteti je zaposlenih nad 600 ljudi! Skratka služba, ki prinaša veliko napetosti.

- Bili ste dekan Biotehniške fakultete, sedaj ste njen prodekan. Nikoli niste skrivali svojega verskega prepričanja. Ste imeli zaradi tega težave?
Raziskoval sem na kemijskem inštitutu in tam magistriral, še prej ko sem šel k vojakom. Direktor inštituta je bil na neki način svobodnjak, ne zadrt človek. Vodja moje enote pa profesor, ki mi je dejal: “Vem, kdo ste. Poznam vaše starše. Vedeti morate, kaj družba pomeni. Če smo mi spoštljivi do nje, bo tudi ona do nas.” Trudil sem se biti spoštljiv do vseh. Moj neposredni vodja je pred mano predaval na fakulteti. Velikokrat me je povabil k sebi domov. Ko sem prišel k njemu in sva skupaj delala, je imel na mizi Družino. Bil sem začuden nad tem in mu to tudi dejal, saj je vodil partijsko organizacijo na inštitutu. Odgovoril mi je: “Mladi mož, a se vam zdi to kaj spornega?” – “Nikakor ne, saj jo imamo tudi mi doma,” sem odgovoril. “Vem to. Jaz sem lahko dober samo, če vem, kaj drugi misli. Berem eno in drugo,” je odvrnil. Bilo je v začetku osemdesetih let. Potem me je pa poklical direktor in me “kot intelektualca” povabil v “napredno organizacijo”. Dobro se spominjam te besedne zveze. “Morali boste biti družbeno aktivni. Vidim, da raziskujete …” To je pomenilo, da bi se moral vpisati v partijo. Šel sem k mojemu profesorju in mu zaupal, kaj so mi predlagali, a ne jaz ne moji domači bi tega ne prenesli. “Kaj naj naredim, saj bi jaz rad raziskoval naprej?” sem vprašal. “To je pa zelo preprosto. Imamo različne družbenopolitične organizacije,” je odvrnil. Tako sem postal predsednik sindikata na inštitutu. S tem ‘sindikalnim’ podpisom sem brez problemov raziskoval. Moral sem hoditi na sestanke na občino in ta mi je dala za to priznanje. In tako sem pri vsakem napredovanju napisal med ‘reference’ občinsko priznanje za družbenopolitično delo … Črki zakona je bilo zadovoljeno, nikjer pa ni pisalo, kdo pravzaprav sem. Zato sem še danes hvaležen mojemu profesorju, ki je imel na mizi Družino, za njegovo odprtost.
Podobno se je ponovilo pri vojakih. Imel sem že skoraj 28 let, major, ki me je kot magistra znanosti poklical na pogovor in bil samo leto starejši od mene, mi je tudi predlagal vpis v partijo. Spet sem se izgovoril: “Če mami to sporočim, bo od žalosti umrla.” On pa je čisto resno odgovoril: “Tega pa potem res ne smemo narediti.” Postala sva najboljša prijatelja in bil sem edini v kasarni, ki je smel ob nedeljah dopoldne (!) k maši v katoliško cerkev v Pljevlji. Cenil me je, čeprav je bil pravoveren partijec. V takih srečanjih prepoznavam Božjo previdnost, ki me je vodila. Končno sem dokaj zgodaj, ni mi še bilo 40 let, postal redni profesor.

- Seveda ste morali tudi trdo delati za to napredovanje.
Trdega dela sem bil vajen že od doma. To ni bilo vprašanje. Vidimo, kako je pomembna družina. To bi prav v današnjem času zelo rad poudaril. Prvo in najvažnejšo vzgojo dobiš v družini! In to poskušam tudi jaz posredovati naprej.
Dovolite še eno zanimivost iz osebnega življenja, ki dokazuje, kako sem srečeval vedno ‘sorodne duše‘. Bil sem na strokovnem izpopolnjevanju na Danskem, kjer sem spoznal predstojnika oddelka, kjer sem jaz raziskoval. Konce tedna sva preživljala skupaj. Tudi na njegovem domu. Imel je rad živali in kmetijo. Izjemno sva se ujela. Ob nedeljah sva skupaj hodila k maši, sicer v luteransko cerkev. Tam sem se spoprijateljil še z drugimi verniki. Ko sem po štirih letih odhajal, so pripravili posebno bogoslužje v angleščini, da so mi izkazali pozornost. Ko spoznaš drugačnost, znaš ceniti in spoštovati svoje. Bivanje v tujini ti da širino. Naučiš se strpnosti. Obojega nam danes manjka.

dr. Mihael Toman (1953)
je doma iz Kamne Gorice na Gorenjskem, kjer tudi stalno prebiva. Po gimnaziji v Kranju je nadaljeval študij na Biotehnični fakulteti, kjer je diplomiral leta 1978. Zaposlil se je kot asistent–stažist na Kemijskem inštitutu v Ljubljani in leta 1982 magistriral, leta 1987 pa doktoriral. Leto kasneje je bil habilitiran kot docent za Ekologijo vodnih ekosistemov. Leta 1993 je postal izredni profesor, 1998 pa je bil izvoljen v rednega profesorja za Ekologijo in varstvo voda.
Več let se je strokovno izpopolnjeval na Univerzi v Københavnu. Njegova bibliografija vsebuje več kot 100 enot, predvsem z naravovarstvenega področja. Je prodekan Biotehnične fakultete, bil pa je tudi njen dekan. Prejel je zlato plaketo Univerze v Ljubljani in zatrjuje, da mu je pedagoško delo v veliko veselje. Ima družino in tri odrasle otroke.
Ima pa še poseben odnos do revije Ognjišče, ki jo je prvič srečal pri stricu duhovniku. »Rad sem bral odgovore na vprašanja. Pritegnili so me potopisi. Enega, iz Svete dežele, se še posebej spominjam. Bil je objavljen tudi zemljevid Svete dežele, ki sem ga izrezal iz revije. Stric je imel pisalni stroj in določene članke sem si iz revije prepisal na stroj, čeprav še danes ne vem, zakaj.«

RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2019, leto 56, št. 4, str. 8-13.

Robert, zdravo!
Oprosti, ker te tikam – ne želim biti nespoštljiva. Zanima me, kako ti gledaš na volitve. Se bo po tvoje letos kaj večje število mladih udeležilo volitev? Kako ostali mladi sploh doživljajo politiko? Jaz se bom letos prvič udeležila volitev in zdi se mi pomembno, da lahko glasujem in s tem vsaj malo odločam tudi o lastni prihodnosti. Pravzaprav nikoli nisem razumela odraslih, ki govorijo, da se nič ne bo spremenilo, da je vsakič isto ali pa, da so vsi politiki isti (celo, da so vsi iste barabe). Po moje bi bilo drugače, če bi tudi mladi dali od sebe svoj glas, pa ne samo na volitvah, tudi v času med njimi. Pomembno se mi zdi, da izkoristimo najmanj možnost sodelovanja na volitvah in glasujemo – ne pa, da pričakujemo, kako bo nekdo drug nekaj naredil namesto nas … Tudi mi smo del družbe, toda ali se tako obnašamo, ali nam je (posplošujem) vseeno?
Ela, 18 let

Volitve. Tabu med mnogimi starejšimi in tudi mladimi. »Vedno isto, nič se ne bo spremenilo,« pravijo nekateri. Pa vendar je pomembno, kaj si tako starejši kot tudi mlajši mislimo in kako doživljamo svet ter ljudi okoli sebe, kako reagiramo na nastale situacije v svetu ... Vedno pa naš glas ne more biti dovolj močan, da bi lahko prišel do tistih, ki imajo moč doseči spremembe. Zato je pomembno, da gremo na volitve, da izberemo take politike, ki bodo predstavljali naša stališča in naša mnenja. Točnega odgovora, zakaj se bojimo govoriti o politiki oz. zakaj se velikokrat prepiramo zaradi nje, ne vem, dozdeva pa se mi, da če bi se vsak posameznik dovolj poglobil v delovanje državnih aparatov in programe strank, bi razprava lažje in predvsem bolj diplomatsko stekla. Prav mladim ne sme biti vseeno, kaj se dogaja z našo državo in kdo jo vodi, saj odločamo o svoji prihodnosti. Vsekakor pa veliko slovenskim državljanom manjka narodne zavesti, posledično je udeležba tako nizka; na dokaj nepristranski način bi jo lahko povečevali v šolah.
Sam upam in želim, da se bo čim več mladih odločilo iti, s premislekom, na volišča in tako izbrati svetlo prihodnost za našo državo.
Ambrož, župnija Kopanj

Ko so se leta 2019 pripravljale volitve v Evropski parlament, je bila organizirana tudi akcija #tokratgremvolit, ki naj bi predvsem mlajšo populacijo spodbudila, da se udeleži volitev in prispeva svoj glas. Na družbenih omrežjih je bilo objavljenih kar nekaj filmčkov, ki so na svoj način prepričevali mlade, kaj konkretno imajo tudi oni od zakonodaje, ki se sprejema v Evropskem parlamentu, in zakaj je potrebna vključitev vsakega izmed nas v te procese, ki vplivajo na življenje v vseh državah Evropske unije.
Volilno pravico v Sloveniji lahko polnoleten državljan uresniči – ali pa tudi ne. V določenih državah je udeležba na volitvah celo zakonska obveznost, in ne zgolj možnost. V Sloveniji se že vsa leta od osamosvojitve naprej soočamo z majhno volilno udeležbo in kar srce nam lahko zapoje, če se na določenih volitvah ali referendumih odstotek malce dvigne. Uradni statistični podatki Državne volilne komisije potrjujejo ocene, da se je zadnjega referenduma o zakonu o vodah v primerjavi z zadnjimi državnozborskimi volitvami udeležilo več mladih. V starostni skupini od 18 do 30 let se ga je udeležilo več kot 46 odstotkov volilnih upravičencev, k skupni volilni udeležbi pa so mladi volivci prispevali tudi rekorden delež glasov – nekaj več kot 15 odstotkov. A primerjava z državnozborskimi volitvami kaže, da je bil delež mladih na referendumu v skupni volilni udeležbi le za slabe tri odstotne točke višji kot na zadnjih volitvah.
Med nami so se naselile fraze, da je itak zmeraj isto, da nič ne pomaga, če grem volit, da so vsi politiki isti … Močno je med nami zasidrana apatičnost, ki jo žal opazujejo tudi mladi, in je zato še toliko večji izziv, kako jih nagovoriti, da se odločijo in oddajo svoj glas na volitvah. Razlogov za neudeležbo mladih na volitvah je verjetno več, med njimi je razočaranje nad politiki, bolj individualističen življenjski stil, nezmožnost institucionalne politike, da bi sledila novim življenjskim slogom mladih in sploh znala k mladim osebno pristopiti. Družinsko, šolsko in širše družbeno okolje tako ne spodbuja več politične participacije, ta je le še pravica, in ne več dolžnost, v medijskem prostoru se velikokrat politika kaže le v prizmi škandalov in ‚kregarij‘ … Mladi – pa ne samo oni – imajo občutek, da njihov glas ne šteje, če pa bi že odločal o tem, kdo pride na oblast, se potem ne bi nič spremenilo. Država Slovenija ne zagotavlja spodbudnega političnega okolja, obljube, dane mladim pred volitvami, pa se redko uresničijo.
Tako na ravni Sveta Evrope kot Evropske unije so bili izdani številni dokumenti, ki spodbujajo države, da iščejo poti vključevanja mladih. Njihov skupni imenovalec je beseda participacija – prizadevanje torej, da bi imeli mladi občutek vključenosti. Mladi lahko namreč preko lastnega prispevka vidijo pozitiven vpliv na svoje življenje. V ospredje mladi postavljajo konkretne cilje, in ne imen politikov, ne pripisujejo takšnega pomena hierarhiji, ki je značilna za politične stranke, niso tako zavezani ozkim političnim programom. Ni pomembno le vprašanje, zakaj mladi ne gredo na volitve, temveč tudi to, kdaj se bo tradicionalna politika spoprijela z izzivom novih življenjskih slogov mladih in moderne tehnologije ter jim prišla naproti. Mladi naj s strani političnih kandidatov dobijo dovolj informacij, s čimer bodo zbudili zanimanje za pomembnost volitev ter tako motivirali mlade za udeležbo na volitvah. Ni prav, da politika zgolj sledi tistim, na katere se lahko zanese, tistim, ki hodijo redno na volitve – v smislu, ker starejši volijo, bomo nagovarjali varno starostno skupino; prav to se mladim ne zdi pravično. V preteklih letih je bilo izraženih kar nekaj domnev, kaj bi bilo del rešitve: od znižanja starostne meje pri volitvah do tako imenovanih e-volitev. Osebno sem mnenja, da s tem ne bomo veliko rešili, če bo še vedno obstajal občutek, da kot posameznik nimam vpliva na dogajanje v družbi. Mlade je smiselno spodbujati k prevzemanju odgovornosti, ne pa nanje gledati kot na statistiko v celotnem volilnem telesu. Mladi si želijo krojiti prihodnost in o njej soodločati. Ne samo pred volitvami, tudi skozi mandat.
Prepričan sem, da bi bilo mladim dobrodošlo, če bi sploh lahko imeli kakšen prostor, kjer bi se lahko pogovarjali o politiki in vsem, kar sodi zraven – tudi o volitvah. To bi lahko bilo družinsko okolje, prostor med prijatelji, v učilnici, Cerkvi. Pogovor ne pomeni prepričevanja v smislu »jaz imam prav in ti narobe«, saj ravno tovrstna drža zapira posameznika, da bi sploh kaj spregovoril ali vprašal. Na ta način se lahko mladi udomačijo na parketu politike v najširšem pomenu besede, torej da ne gledajo samo skozi prizmo obmetavanja z 'našimi' in 'vašimi'. Če bo trend udeležbe mladih padal, je upravičena skrb, da se zamajejo temelji zahodnih demokracij, saj bodo tisti, ki niso bili pripravljeni voliti v mladosti, enake vzorce delovanja ohranili tudi kasneje v življenju. Večje število udeležencev na volitvah daje tudi večjo legitimnost izvoljenim, zato bi bilo smiselno, da si tudi aktivni politiki prizadevajo za večjo udeležbo med mladimi.
Verjamem, da mladim ni vseeno za našo skupno prihodnost, to kažejo tudi z različnimi shodi in nenazadnje prostovoljnimi projekti, aktivnostmi glede ekoloških vprašanj. Verjamem, da so pripravljeni prevzemati tudi odgovornost, vendar je večji delež odgovornosti na strani odraslih, da predstavimo mladim sodelovanje v demokratičnih procesih kot nekaj smiselnega in pomembnega za vse nas.

FRIŠKOVEC, Robert, (Kaj pa vi pravite ... z Robertom). Ognjišče 2022, leto 59, št. 4, str. 70-71.

"Predvolilna kampanja bo ostra, konfliktna in za mnoge brez vsebine tudi umazana"

- Predvolilna kampanja je v teku. V volilnem letu, kjer bomo poleg parlamentarnih volitev izbirali še kandidate na lokalnih in predsedniških volitvah, je prvi fokus na volitvah v državni zbor. Kandidati se že predstavljajo, priča smo soočenjem, dejavne so stranke … V tem početju lahko vidimo najboljše, kar nam lahko ponudi demokracija, na žalost pa tudi tisto najslabše.
Kaj pričakovati od letošnje predvolilne kampanje, smo se pogovarjali s prof. dr. Matevžem Tomšičem, sociologom, univerzitetnim predavateljem in publicistom.
Zakon o volilni in referendumski kampanji pravi, da se uradna predvolilna kampanja začne 30 dni pred volitvami – hkrati pa se zdi, da volilna kampanja traja ves čas in da je že v polnem teku. Kako vi vidite začetna dogajanja te kampanje?
Se popolnoma strinjam, da volilna kampanja traja tudi vsa štiri leta med volitvami. Politične stranke se morajo že takoj po volitvah pripravljati na naslednje volitve, kar vključuje analizo rezultatov, analizo uspehov in neuspehov, razlogov za to; hkrati pa morajo začeti z aktivnostmi, ki se sicer ne imenujejo uradno volilna kampanja, vseeno pa potekajo z namenom, da stranka doseže čim boljši rezultat na naslednjih volitvah. V Sloveniji imamo zadnji dve leti dokaj napeto situacijo, veliko je konfliktov, različnih teženj, predvsem po zamenjavi vlade oz. odstopu g. Šarca z mesta predsednika vlade. Od takrat se nekateri niso mogli in se ne morejo sprijazniti s tem, da je na oblasti nekdo drug. Dokaz za to je tudi nenehno ustvarjanje vtisa nenormalnosti, da je vse narobe, da ni nobene svobode in se zato protestira itd. S tem predvsem leva politična opcija kaže na lastno pojmovanje demokracije – zanje je normalno zgolj in samo to, da so na oblasti oni. Vendar izguba oblasti določene politične opcije ne pomeni konca demokracije, ravno nasprotno. Lahko pa razumem, da je zanje lahko to katastrofa. Zato sedaj mnogi posegajo po zelo različnih prijemih z željo, da bi prikazali, kako nenormalno je stanje. Dejansko je Slovenija v zadnjih dveh letih enako demokratična, kot je bila prej, kvečjemu je situacija v mnogih ozirih boljša.
Iz vsega povedanega mislim, da bo volilna kampanja zelo ostra, konfliktna, in to bolj, kot so bile prejšnje. Za nekatere gre za obstati ali izginiti s političnega odra, in so z vidika političnega preživetja pripravljeni tudi na ostro in umazano kampanjo, kjer bodo lahko posegali po vseh možnih sredstvih za dosego cilja svojega obstoja. Pa ne samo svojega obstoja, ampak obstoja določenih omrežij, ki po svoje že začenjajo čutiti, da zgubljajo tla pod nogami in da se ustaljene finančne pipice ponekod pripirajo. To gotovo čutijo razne nevladne organizacije, ki so v veliki večini naklonjene levi politični opciji, kar s svojim aktivizmom tudi izkazujejo. In da ne bo kdo narobe razumel – s političnim aktivizmom ni nič narobe, dokler tega ne plačujejo davkoplačevalci; je pa to zelo neprimerno, če gre nekakšno rezervno 'ulično vojsko', ki se aktivira na klic leve politične opcije.

- Govora je o tem, kako zelo prelomne naj bi bile prihajajoče volitve v državni zbor, uporablja se celo izraz plebiscitarne.
Plebiscitarnost bi razumel kot dejstvo, da se stvari spreminjajo. Razumem pa, da leva politična opcija čuti, kako izgublja svoje monopolne pozicije, da zgubljajo svoj privilegiran položaj in si ne morejo predstavljati, da bi bila naslednja štiri leta na oblasti trenutna vladajoča garnitura. Zato so zanje to lahko skorajda usodne volitve (ali kot jim rečejo, plebiscitarne), saj bi v naslednjih štirih letih gotovo usahnili določeni proračunski viri, kar bi pomenilo odpad nekaterih predvsem nevladnih organizacij, katerih dejanski namen delovanja je politična agitacija in idoeloška indoktrinacija. Zato naj glede nevladnih organizacij država financira tisto, kar je v resničnem javnem interesu.
Če strnem: po svoje smo pred prelomnim trenutkom, ker bi lahko različni podporni sistemi leve politične opcije ostali brez virov financiranja, zato bi se njihova teža bistveno zmanjšala. Nima pa ta plebiscitarnost zveze s tem, da danes nimamo demokracije, svobode itd., niti nima nobene povezave s tem, kako bomo po teh volitvah in ponovni vladi leve opcije spet zaživeli demokracijo, svobodo – ker jo živimo že sedaj.

- Glede na dejstvo, da se je ponekod na vrhu in pri vrhu merjenja strank, ki bi jih volivci volili, pojavljala stranka, ki še niti programa ni imela, vas sprašujem, kako pomembna je oz. bo v letošnji volilni kampanji vsebina in programi posameznih strank.
Sam bi si želel, da bi bila kampanja čim bolj vsebinska, da bi se na realni osnovi soočilo programe strank, kam in kako peljati Slovenijo naprej. A iz izkušenj zadnjih nekaj volitev je realnost taka, da se vedno pojavi neka stranka, sedaj celo gibanje, ki programa nima. Gre zgolj za voditelja, okrog katerega se zbere nekaj starih obrazov in kjer vsebinskega programa ni. Vse to velja tudi za tokratnega javnomnenjsko ustvarjenega favorita Roberta Goloba. Gre za eno samo veliko praznino, zato stranka ali gibanje, ki nima vsebine, ki nima izdelanega vsebinskega profila za različna področja, potem niti ne more voditi vsebinske kampanje. Iz nič lahko nastane samo nič.

- Koliko bo ton volilni kampanji dajala trenutna obrambno-vojna situacija?
Gotovo se različnim vsebinskim vprašanjem v tej predvolilni kampanji ne bo možno izogniti. Omenjate agresijo Rusije nad Ukrajino – to je vsebina, ki politične stranke sili k jasnemu opredeljevanju. Tukaj bo treba povedati konkretne, jasne stvari, in to ni vsebina, kjer se lahko prazno leporeči ali izmika. To ni vsebina, ob kateri bi se odvijali neki medijski spini.
Področje zunanje politike bo imelo v tej kampanji bistveno večjo težo kot ob prejšnjih volitvah. Pomembno bo izražati jasna stališča, se biti sposoben dogovarjati in tudi zavzemati za dobre rešitve, ko bo šlo za vprašanje skupne varnostne politike ter tudi reševanje problematike energentov, žita in hrane nasploh.
Vlada je trenutno z odločnim ukrepanjem na tem področju v prednosti in mnogi se tega bojijo. Zato prihaja do obtožb, kako vlada situacijo v Ukrajini politizira in kako jo izrablja za notranjepolitične namene. Vlada trenutno z jasnimi stališči in jasno zunanjo politiko seveda krepi tudi svoj položaj. Gledano strogo politično vsak politik, ki je v poziciji, da lahko neko situacijo obrne v svoj prid, to tudi stori. Trenutna vlada tega ne počne nič bolj, kot bi to storila vsaka vlada. Seveda pa se leva politična opcija boji, da je vsa ta situacija okoli agresije na Ukrajino v prid trenutni vladi. In tudi vidni tuji predstavniki diplomacije v zadnjih dneh cenijo in priznavajo držo ter odločnost slovenske strani pri tej krizi.

- Kako pa je z drugimi priročnimi vsebinami, ki so vedno tudi del predvolilne kampanje – manjšine, Cerkev itd.?
Gotovo se lahko zgodi, da bo kdo skušal graditi svoj imidž tudi na teh temah. Kar se Cerkve tiče, so v delu slovenske politike zelo močno prisotni negativno nastrojeni sentimenti do te institucije in tudi določen del volilnega telesa je celo antikrščansko in antiversko nastrojen. Tovrstni volivci so seveda dovzetni za take vsebine, ne predstavljam pa si, da bi se to kaj dosti pojavljalo, oz. v zdajšnji situaciji ne bo imelo relevantne vrednosti.

- V času volilne kampanje imajo veliko vlogo tudi mediji. Kako vidite medijsko krajino in vlogo medijev?
Medijska situacija se v Sloveniji vendarle počasi in vztrajno uravnotežuje. Imamo medije, ki odstopajo od do sedaj obstoječega enostranskega poročanja oz. mainstreama. Poroča se na način, da je videti tudi drugo plat, prihaja do povezovanja medijev – recimo med Planet TV in Nova24TV v obliki ustvarjanja skupnih oddaj, kar daje osrednjim medijskim centrom vedeti, da niso več tako trdni in da niso edini, ki lahko ustvarjajo javno mnenje.
Sem zmerni optimist, da je obdobje nepluralnosti medijskega prostora pri koncu oz. se vsaj zmanjšuje in se počasi premikamo proti medijskemu ravnotežju. Se pa ne da kar na hitro spremeniti dejstva, da je večina medijev naklonjenih levici, da iz teh medijev novinarji tudi redno kandidirajo na listah strank z levega pola …

- Že 2010 se je razpravljalo o inovativnosti v volilni kampanji. Ali pričakujete oz. se že nakazuje, da bodo nekateri prijemi pri komuniciranju z javnostjo tokrat bolj inovativni?
Novi spletni mediji imajo čedalje večji vpliv, vendar še vedno ne takšnega, kot ga ima televizija. So pa bolj pomembni, ker je preko novodobnih digitalnih medijev bistveno lažje načrtno in usmerjeno posredovati želene informacije. Lažje je recimo nagovoriti neko interesno skupino ljudi, ki se jo želi pritegniti. Ti mediji so pomembni zato, ker nagovarjajo volivce, ki ne spremljajo toliko tradicionalnih medijev.

- Kako pa je s pričakovanjem letošnje volilne udeležbe? Je ravno zaradi večje možnosti informiranja mladih preko sodobnih medijev pričakovati tudi višjo volilno udeležbo?
Iskreno povedano so današnji mladi glede svoje udeležbe ali neudeležbe precej velika uganka in je nehvaležno napovedovati, ali lahko pričakujemo njihovo bistveno višjo udeležbo. Tudi na splošno si ne upam napovedati, da bo udeležba bistveno višja. Nekateri sicer govorijo, da bo na letošnjih volitvah udeležba narasla, a za zdaj to temelji bolj na pobožnih željah kot na konkretnih osnovah.
Če pa bo udeležba višja, pa ne samo med mladimi, bo k temu lahko pripomogla trenutna geopolitična situacija v svetu, ne pa dogajanje v Sloveniji.

- Ko slišite besedi pravica oz. dolžnost – bi rekli, da je možnost voliti bolj pravica, ali jo Slovenci vidimo tudi kot dolžnost?
Različne države poznajo različne načine, kako doseči višjo udeležbo. Nekatere države imajo celo obvezo, da mora vsak iti volit.
V osnovi gre za pravico, hkrati pa so volitve tudi priložnost za vsakega posameznika, da pokaže določen državljanski čut, svoj odnos do države, političnih institucij. Menim pa, da gre za področje, kjer zadev ne gre zapovedati ali določiti s prisilo.
Bolj gre za vprašanje, kako doseči dvig državljanske kulture, ki pa je ni mogoče ustvariti čez noč in je odvisna od več dejavnikov; tudi tega, kako nam institucije in izvoljeni predstavniki predstavljajo svoje delo, odnose itd. Če ljudje smatrajo, da med politiki nimajo koga izbrati, da si ne najdejo nikogar, ki bi zagovarjal njihove vrednote, ali se jim nihče ne zdi dovolj vreden njihovega glasu, potem tudi ne gredo na volitve.

- To se mi zdi še posebej pomembno, kajti mnogi obstanejo na točki »nič se ne da spremeniti, vsi so isti«, hkrati pa ravno ti potem najbolj pričakujejo vlado in rešitve, ki bi jim bile povšeči. Kako pojasniti, obrazložiti dejstvo, da je ne iti volit dejansko oddati glas za nasprotno stran?
Legitimno je ne iti volit, politična abstinenca je prav tako neko sporočilo. Seveda pa se je treba zavedati, da volilna abstinenca pomeni prepustiti odločanje drugim.

- Pa se dotakniva še volilnih rezultatov. Bi v novi sestavi državnega zbora pričakovali več manjših strank, ali bo teh v naslednji sestavi manj, kot jih je trenutno?
Težko je odgovoriti, ker jih je veliko blizu praga 4 odstotkov. Bodo pa zelo verjetno majhne stranke tiste, ki bodo odločile, kako bo sestavljena naslednja vlada. Zato mogoče niti ni najpomembneje, kdo bo relativni zmagovalec volitev. Pomembno bo tudi, kdo bo kot zadnji prestopil parlamentarni prag, saj bo tudi od njega odvisno, katero stran bo pripravljen podpreti pri oblikovanju vlade.

ERJAVEC, Matej. Dr. Matevž Tomšič. "Predvolilna kampanja bo ostra, konfliktna in za mnoge brez vsebine tudi umazana". (Moj pogled). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 4, str. 43-45.

»Današnji človek ima več prostega časa, zato je tem nevarneje, če več tega prostega časa presedi ob radijskem ali televizijskem sprejemnikom, v kinu ali ob časopisu kot ob zdravem razvedrilu, sprehodih v naravi in ob knjigi, ki mu odpira estetski čut, pospešuje njegovo strokovno in splošno razgledanost (…), mu daje možnost premišljevanja in duhovnega srečanja z ljudmi in svetom. Radio, film, televizija in časopis hitro posredujejo dogodke po svetu, hkrati pa slabijo človekov občutek za zbranost, kritičnost in nevarnost, da vodijo v površnost in plitvost. Res je, da človek hitro veliko zve, se pouči o dogodkih in stvareh (…). V širino in globino kulturne izobrazbe nas vodi predvsem knjiga.« Te misli je leta 1969, pred več kot pol stoletja, ko se je radio že uveljavil, televizija pa je bila še v povojih, zapisal v Književnem glasniku Mohorjeve družbe urednik Jože Dolenc. Sam ni napisal nobene izvirne knjige, ogromno knjig pa je prevedel in veliko je o knjigah pisal.

OSTAL JE ZVEST SVOJEMU PREPRIČANJU
Življenje in delo uglednega rojaka Jožeta Dolenca, književnika, urednika in prevajalca, je v glasilu Železne niti (2013), zborniku Selške doline, ki ga enkrat na leto (od 2004) izdaja Muzejsko društvo Železniki, lepo predstavil Anton Sedej. Po njem povzemam glavne podatke. Zibelka mu je tekla v Železnikih, kjer se je rodil 20. aprila 1912 v številni delavski družini, ki je bila gostaška brez zemlje kot večina družin tistega časa v delavskem okolju Železnikov. Prvo šolsko modrost je prejel v domačem kraju, potem pa je šolanje nadaljeval na škofijski gimnaziji v Šentvidu. Ko je bil v prvem razredu, je umrl oče Peter in materi Tereziji zapustil šest nepreskrbljenih otrok! Jože, ki je bil od rane mladosti vajen dela in reda, je bil prizadeven dijak in študent. V študentskih letih je v Selški dolini organiziral in vodil Krekovo mladino. Po maturi leta 1938 se je jeseni kot bogoslovec vpisal na Teološko fakulteto, pred posvečenjem pa je izbral življenje katoliškega laika. Nato se je vpisal še na Filozofsko fakulteto, kjer je študiral slovenščino in svetovno književnost. Po diplomi je nastopil službo v programskem delu Radia Ljubljana. Med vojno se je kot krščanski socialist vključil v odporniško gibanje in zaradi tega je bil proti koncu vojne interniran v Dachau. Po vrnitvi domov je bil urednik pri Slovenskem poročevalcu. Tam je spoznal Marto Moravec, s katero se je kasneje poročil. V službi je bil neprestano pod pritiskom, naj vstopi v partijo, on pa je ostal zvest svoji veri in svojemu prepričanju, česar ni nikoli skrival, zato je kmalu ostal brez dela, kateremu je bil z vsem srcem predan. Razočaranje je bilo hudo, saj so mu obrnili hrbet najožji sodelavci.

NEUTRUDNI UREDNIK PRI MOHORJEVI
Ko je ostal brez vsega na cesti, je dalj časa zaman iskal novo zaposlitev. Končno se je zatekel k Mohorjevi družbi, kjer je sprva dobil skromno službo korektorja. Leta 1953 pa je ob dr. Stanku Cajnkarju postal urednik mohorskih izdaj. Njegova naloga je bila tudi ‘poprava’ za tisk ne dovolj zrelih rokopisov in seveda priprava vsakoletnega koledarja, ki je ‘glavna knjiga’ mohorskega letnega knjižnega daru. V vseh letnikih koledarja ne manjka njegovih člankov z raznih področij, spominskih in drugih, ki jih je napisal kot urednik. Mnogi so bili naprošeni, da to store, pa niso napisali ničesar, pa je moral to storiti urednik sam. Stanko Cajnkar je ob Dolenčevi šestdesetletnici zapisal: »Nalašč sem odprl Koledar za leto 1970, ki mi je bil slučajno pri roki. Kar zapovrstjo sledijo njegovi spominski članki – v celem kar 23 prispevkov, za katere je bilo treba zbrati precej gradiva.« Niti za časa Finžgarjevega urednikovanja Mohorjev koledar ni imel toliko religiozne vsebine kot v letih, ko ga je urejal Jože Dolenc. Veliko je prispeval tudi pri sestavljanju knjižnega programa in pridobivanju literarnih in strokovnih sodelavcev. Ko so leta 1956 obnovili nekdanji Književni glasnik, ga je urejal on in zanj napisal večino prispevkov in razvil se je v majhno literarno revijo. Za Mohorjevo je pripravil in uredil zbornike Božič na Slovenskem (1969, prenovljena izdaja 1989), Slovenski romar (1987) in Velika noč na Slovenskem (1990). Pri založbi Ognjišče sta izšli knjigi Marija v slovenskih legendah (1987) in Ruski božič (1988), ki ju je uredil lože Dolenc.

PREVAJALEC, SVETO PISMO IN LETO SVETNIKOV
Jože Dolenc ni napisal nobene izvirne knjige, zato njegovega imena ni v leksikonih pisateljev, veliko pa je prevajal; Leksikon prevajanja (Lipa, Koper 1985) našteva 38 naslovov knjig in drugih prevodov iz nemščine, angleščine in italijanščine. Prevajal je za različne založbe (Mladinska knjiga, Cankarjeva založba, Prešernova družba). Značilno za vse njegove prevode je, da jim je napisal uvod in jim dodal izčrpne opombe. Mnogo prevodov krajših novel in črtic je objavil v raznih koledarjih. Kot prevajalec je imel posebno veselje s sprehodi po pravljičnih svetovih: prevajal je najlepše antične pripovedke in pravljice raznih narodov. Najbrž ga je pravljični svet privlačil zato, ker v njem ni nasilja in krivic, ki so se pogosto dogajale njemu. V tem svetu zmagujejo poštenost in pravičnost, zvestoba in dobrota. Ogromno skritega garaškega korektorskega dela je Jože Dolenc opravil pri prevajanju celotnega Svetega pisma, ki je izhajalo v letih 1958–1961. Pri vseh štirih knjigah je kot diplomirani teolog in slavist sodeloval s prevajalci, sodeloval je tudi pri ekumenski izdaji Svetega pisma (1974). Jože Dolenc je po zanesljivih tujih virih napisal dolgo vrsto svetniških življenjepisov, ki so kot Leto svetnikov v štirih knjigah (1968–1973) izhajali pri Zadrugi katoliških duhovnikov (razširjena izdaja v petih knjigah, Mohorjeva, Celje 1999–2001). Po smrti dr. Maksa Miklavčiča (1971), začetnika tega pomembnega dela, ga je skoraj sam pripeljal do konca, v nebeški zbor svetnikov ga je Gospodar življenja poklical 21. julija 1994. Skupaj s svojo ženo Marto čaka vstajenja na ljubljanskih Žalah.

ČUK, Silvester. Jože Dolenc (1912–1994). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2022, leto 58, št. 4, str. 40-41.

(ob obletnici) »Ko je tridesetleten pisal milanskemu vladarju in navedel razloge, zakaj naj bi ga sprejel v službo, je v prvih desetih odstavkih opeval svoje inženirske sposobnosti, šele v enajstem prav proti koncu je dodal, da je tudi slikar. “Podobno zmorem tudi karkoli naslikati,” je zapisal.« Tako v uvodu v svojo odlično knjigo o Leonardu da Vinciju, enem največjih genijev človeštva, piše Walter Isaacson (slovenski prevod Učila International, Tržič 2018). »In res je znal: naslikal je dve najslavnejši sliki vseh časov, Zadnjo večerjo in Mona Lizo. Samega sebe je imel prav toliko za znanstvenika in inženirja. Igrivo, a hkrati zagrizeno se je poglabljal v anatomijo, okamnine, ptice, srce, leteče stroje, optiko, botaniko, geologijo, vodne tokove in orožje. Zapustil je veličastna dela, kot je Vitruvijec - moška figura s popolnimi proporci, vrisana v krog in kvadrat ... Znanost in umetnost sta skupno služili njegovi nebrzdani želji, da bi izvedel vse, kar je mogoče izvedeti o svetu.« Tega velikana duha se spominja svet ob 500-letnici njegove smrti.

ŽIVLJENJSKA POT S SEDMIMI POSTAJAMI
Leonardo da Vinci je na svet, ki ga je s tako vedoželjnostjo raziskoval in občudoval, prišel v vasici Vinci okoli 27 kilometrov zahodno od Firenc. Od tam je bil njegov oče Piero, notar v Firencah, ki je ob nekem obisku svojega rodnega kraja imel razmerje s šestnajstletnim kmečkim dekletom Caterino Lippi in spomladi leta 1452 se jima je rodil sin. Njegov dedek Antonio, tudi notar, je zapisal: »1452: V soboto, 15. dan aprila, se mi je tretjo uro noči rodil vnuk, sin ser Piera, mojega sina. Ime mu je Leonardo.« Naslednji dan je bil v vaški cerkvi krščen. Dejstvo, da je nezakonski, tiste čase ni bilo nobena spotika. Njegova mati se je potem poročila z nekim kmetom, oče pa z meščanko Albiero Amadori, vendar je Leonardu ostal skrben oče. Do dvanajstega leta je živel v Vinciju, v stiku z naravo, potem pa ga je oče vzel v Firence. Sprva je živel pri očetu, ki mu je zagotovil osnovno izobrazbo, potem pa ga je dal v delavnico kiparja, slikarja in zlatarja Andrea del Verrocchia. Mojster je Leonarda sprejel v vajeništvo in je hitro odkril njegovo izredno nadarjenost. V šoli je naglo napredoval. Učni program je obsegal preučevanje anatomije, risarsko tehniko; osredotočili so se na praktične vede. Leonarda sta zanimali matematika in geometrija. Učitelj Verrocchio je bil bolj kipar kot slikar. Med njegovimi znanimi deli je 127 cm visok bronasti kip mladega Davida, ki zmagoslavno stoji nad glavo premaganega velikana Goljata: za model je uporabil mladega Leonarda. Ko mu je bilo nekaj nad dvajset let, je z učiteljem sodeloval pri sliki Kristusov krst: Leonardo je naslikal žarečega angela na skrajni levi strani slike, ki je Verrocchia tako prevzel, da Leonarda ni imel več za učenca, ampak za sodelavca. Pri slikanju je uporabljal tehniko sfumato, s katero se zabrišejo ostri robovi, in to je ena od prepoznavnih značilnosti njegovih slik. V Verrrochijevi delavnici so redno ustvarjali manjše nabožne slike in kipe Marije z Jezuščkom. Leonardo je izdelal vsaj dve sliki: Madona z nageljnom ter Madona in Otrok s cvetjem. Zanimiva značilnost obeh je nemirni, debelušni Jezušček. Leonardo je spoznanja svojih raziskav anatomije prenesel v slikarstvo. Držal se je pravila, da bi morali človeško telo slikati od znotraj navzven, začenši z okostjem, ki mu sledi koža in šele potem obleka. Iz prve firenške dobe je pomembna njegova slika Oznanjenje z mojstrskim niansiranjem senc. Leta 1481 se je lotil velike slike Poklon modrih, ki so jo naročili redovniki pri Sv. Donatu. Navdihoval se je ob veselem praznovanju v Firencah prve dni januarja. Napravil je več osnutkov, slike pa ni dokončal.
Renesansa v Firencah se je zdela Leonardu preveč literarna, zagledana v preteklost, on pa je gledal v prihodnost, zato se je leta 1482 preselil v Milan, kjer sta bili zelo v časteh matematika in fizika. V prijavi za službo je Ludovicu Sforzi, gospodarju mesta, naštel vse svoje tehnične sposobnosti in znanje, kar bi prišlo zelo prav v vojaških spopadih. Čisto na koncu pa je zapisal: »V obdobju miru lahko odlično kot kdorkoli drugi delujem pri arhitekturi in sestavi tako javnih kot zasebnih zgradb; in lahko napeljujem vodo od enega kraja do drugega. Izdelujem lahko tudi kipe iz marmorja, brona in gline. Podobno zmorem tudi karkoli naslikati, prav tako dobro kot kdorkoli, kdor bi že bil.« Milanska leta (1482–1499) so bila najbolj plodna Leonardova leta. Ludovico Sforza, njegov pokrovitelj, mu je dajal veliko dela. Danes mu je ukazal narisati načrt za namakanje polj, jutri pa naslikati portret svoje nove ljubice ali izdelati mogočen konjeniški spomenik začetnika rodbine Sforza. Njegovo življenje je bilo zelo razgibano. Seciral je človeška trupla in poglabljal svoje znanje anatomije, raziskoval je delovanje svetlobe, najbolj pa ga je prevzelo opazovanje leta ptic, ob katerem je risal osnutke za tako napravo, s katero bi tudi človek lahko poletel. Njegovo prvo slikarsko delo v milanskem obdobju je Devica v votlini, največ slave pa mu je prinesla stenska slikarija Zadnja večerja za dominikanski samostan Santa Maria delle Grazie. Delo se je vleklo več kot dve leti. Leonardo je bil večni zamudnik in sicer predvsem zato, ker se je loteval več stvari hkrati. Ob slikanju se je »zabaval« s tehničnimi zadevami, med drugim z zamislijo naprave, podobne helikopterju, ki bi prišla prav ob nagli pomoči ponesrečencu ali v vojni.
Leta 1499 je francoski kralj Ludvik XII. zasedel Milan, Leonardo je mesto zapustil in se vrnil v svoje Firence, vendar se tam ni ustalil. Za kratek čas ga srečamo v Benetkah, kjer je med drugim dobil naročilo za izdelavo obrambnih konstrukcij za zaščito pred Turki. Načrtoval je premične zapornice na Soči in Vipavi, s katerimi bi povzročil poplave na ozemlju, ki bi ga osvojili sovražniki. Med svojim zadnjim bivanjem v Firencah je Leonardo začel slikati svojo Mono Liso, najslavnejši ženski portret vseh časov.
Maja 1500 se je vrnil v Firence, kjer so mu gostoljubje nudili redovniki, za katere je naslikal karton Ane Samotretje (sv. Ane z Marijo in Jezusom). Firence so bile v strahu pred nasilnim Cesarem Borgio, ki se je oklical za vojvodo, in na prošnjo mestnih očetov je Leonardo šel delat zanj. Borgia ga je imenoval za inženirja svojih čet. Leonardo je pregledoval utrdbe po raznih mestih njegove vojvodine, risal geografske karte. Leta 1503 se je vrnil v Firence. Lotil se je freske Bitka pri Anghiariju, ki mu pa ni uspela. Maja 1506 je odšel v Milan, kamor ga je povabil francoski guverner Charles d'Amboise. Tam je spoznal Francesca Melzija, mladega plemiča, ki je postal njegov nadomestni sin in dedič. Z njim je jeseni 1513 odšel v Rim, kjer pa se ni ukvarjal s slikarstvom, ampak z znanostjo in inženirstvom. Jeseni leta 1516 se je preselil v Francijo. Pokrovitelj cesar Franc I. mu je nudil zavetje v gradu Cloux pri mestu Amboise v jugozahodni Franciji, kjer je preživel svoja zadnja leta in s pojemajoči močmi nadaljeval svoje raziskave. Ob njem je bil zvesti Francesco Melzi. Spomladi 1519 mu je Leonardo narekoval svojo oporoko, v kateri »priporoča svojo dušo našemu Gospodu, vsemogočnemu Bogu, in preblaženi Devici Mariji« ter določa, naj ga pokopljejo v Amboisu. »Tako kot po dobro preživetem dnevu mirno spimo,« je zapisal trideset let poprej, »prav tako po življenju, polnem dela, mirno umremo.« Umrl je 2. maja 1519, manj kot tri tedne po svojem 67. rojstnem dnevu.

VSE, KAR JE VIDEL IN NAČRTOVAL, JE ZAPISOVAL
»Dela za to knjigo se nisem lotil pri njegovih slikah, temveč pri beležnicah,« je v uvodu zapisal Walter Isaacson. »Menim, da več kot 7200 strani zapiskov, ki so se po nekakšnem čudežu ohranili do danes, najbolje razkriva njegov veličastni um. Vsak centimeter je napolnil z raznovrstnimi risbami in popisal z zrcalno pisavo. Naučil sem se, da je življenje polnejše in lepše, če se znamo čuditi svetu, s katerim se vsak dan srečujemo.« Po najnovejših ugotovitvah naj bi to, kar se je ohranilo, predstavljalo le četrtino vsega, kar je Leonardo popisal. Ohranile so se v številnih kodeksih (zbirkah), ki jih hranijo v muzejih in knjižnicah raznih evropskih mest in v ZDA. Isaacson jih našteva v opombah (Pogosto navedeni viri). Strokovnjaki, ki se vanje poglabljajo, pravijo, da so »najbolj neverjeten dokaz moči opazovanja in domišljije, kar jih je bilo kdaj na papirju«. Zapisoval in skiciral si je opažanja, sezname, misli. Rednega zapisovanja se je lotil kmalu po prihodu v Milan (1482) in temu ostal zvest do konca življenja. Imel je več vrst beležnic: nekatere je sestavil iz velikih pol papirja, tiste, ki jih je nosil s seboj, so bile velike kot žepna knjiga. Kot inženir je vanje risal mehanizme, na katere je naletel ali jih je načrtoval. Kot slikar je skiciral zamisli in osnutke. Ko so z leti njegova znanstvena raziskovanja postala resnejša, je cele liste popisal z razpravami o letu, vodi, anatomiji, umetnosti, konjih, mehaniki in geologiji. O sebi ni pisal. V začetku je zapisoval predvsem zamisli, ki jih je imel za uporabne pri slikanju in konstruiranju. Ena od prvih beležnic vsebuje risbe podmornic, 'nevidnih ladij' s črnimi jadri in topovi na paro, poleg tega pa tudi nekaj arhitekturnih načrtov za cerkve in idealna mesta. Ni ga zanimalo le, kako kaj deluje, hotel je tudi vedeti, zakaj deluje. Skušal je uporabiti vsak košček papirja, zato je večino listov natrpal s skicami, risbami in zapisi z raznih področij.
Leonardo ni imel formalne izobrazbe, zato se je pri znanstvenem delu zanašal na lastne izkušnje. »Najprej preverim z izkušnjo, potem pa s sklepanjem ugotovim, zakaj tako deluje,« je zapisal. Področja njegovega znanstvenega zanimanja so bila nešteta. Z veliko vnemo se je posvečal študiju anatomije in fiziologije: hotel je vedeti, kako posamezen organ deluje in kakšen je njegov pomen. Aritmetika in geometrija sta za Leonarda temelj vseh naravnih znanosti, zlasti mehanike. Pri študiju matematike mu je bil v veliko oporo prijatelj Luca Pacioli, frančiškanski redovnik, najboljši matematik tistega časa. Pri študiju botanike se je prepričal o enovitosti narave, ki jo je mogoče dojeti z analogijo. Med analognimi oblikami, ki jih je raziskoval, je bila tudi razvejanost, ki se pojavlja pri drevesih, krvnih žilah v človeškem telesu ter rekah in njihovih pritokih. Uveljavil se je kot vodni inženir, skrbno je preučil sistem vodnih kanalov v Milanu in v beležnice je začel skicirati možnosti, kako bi Firence lahko posnemale Milan. Od leta 1490 je skoraj dve desetletji nadvse skrbno raziskoval ptičje letenje in možnost konstruiranja naprav, s katerimi bi lahko letel tudi človek. Njegova naprava, imenovana ptica, se ni posrečila. Njegov »raj« je bila mehanika. Pri načrtovanju strojev je s svojim znanjem z različnih področij povezal pojme iz anatomije in strojne konstrukcije. Leonardo je človeško telo razstavil na sestavne dele, da bi čim bolje zajel njegovo energijo. Narisal je, kako delujejo posamezne mišice in izračunal njihovo moč. Raziskovanja optike se je lotil zato, da bi spoznanja uporabil pri slikarstvu, kasneje pa se je vanjo poglabljal iz nenasitne vedoželjnosti. Zagovarjal je premoč vida nad drugimi čuti. Trdil je, da je slikarstvo bolj vzvišeno od kiparstva. Slikar mora upodobiti svetlobo, sence in barve, za katere se kiparju v splošnem ni treba meniti. Prav tako je trdil, da slikarstvo zahteva ne le razum, ampak tudi domišljijo in je torej bolj vzvišeno.

ZADNJA VEČERJA
Ko je Ludovico Sforza leta 1494 uradno postal milanski vojvoda, je naročil Leonardu da v dominikanskem samostanu pri cerkvi Santa Maria delle Grazie  na severni steni nove jedilnice (refektorija)  naslika zadnjo večerjo. V tistem obdobju so stenske slike slikali na vlažen omet, Leonardo pa je kamnito steno raje premazal s plastjo smole in krede in jo s tem zaprl, na to plast pa je slikal s tempero. Slika, ki meri 460 x 880 cm, je nastajala v letih 1496–1498. To je najbolj fascinantna slika vseh časov, na kateri je z gestami apostolov znal prikazati gibanje in skozi telesno tudi duševno gibanje. Slika prikazuje odzive zbranih apostolov takoj potem, ko jim je Jezus povedal: »Eden izmed vas me bo izdal« (Mt 26,21). Walter Isaacson sliko razlaga: Dvanajst apostolov je zbranih v skupine po tri. Začenši z leve strani slike dobimo občutek za tok časa, ko se pripoved pomika z leve proti desni. Na skrajni levi Bartolomej, Jakob mlajši in Andrej še vedno kažejo presenečenje nad Jezusovo izjavo ... Druga trojica z leve so Juda, Peter in Janez. Temni, grdi Juda s kljukastim nosom v desnici drži mošnjo s srebrniki, ki jih je prejel za izdajstvo Jezusa; zaveda se, da so Jezusove besede namenjene njemu ... Nagiba se proč od Jezusa, naslikan je v senci ... Peter je videti bojevit in razdražen, ogorčeno se poriva naprej ter sprašuje, o kom govori. Videti je, da je pripravljen ukrepati. V desnici drži dolg nož ... V nasprotju z njim je Janez umirjen. Zaveda se, da ni med osumljenimi... Jezus, ki na Zadnji večerji sam na sredini, ima potem, ko spregovori, še rahlo odprta usta. Jezusov izraz je spokojen in sprijaznjen... Trojica na Jezusovi desni so Tomaž, Jakob starejši in Filip. Tomaž ima dvignjen kazalec na k sebi obrnjeni roki. Ta gesta se na Leonardovih slikah pojavi večkrat ... V zadnji trojici na desni so Matej, Tadej in Simon. Ti se že zagreto pogovarjajo o tem, kaj neki je Jezus hotel povedati. Oglejte si Tadejevo navzgor obrnjeno desno dlan. Leonardo je bil strokovnjak za kretnje, znal jih je pa tudi napraviti skrivnostne, da je s tem spodbudil gledalca k razmišljanju. Ali bo z dlanjo tlesknil navzdol, kakor da bi hotel reči: Saj sem vedel! Ali s palcem kaže proti Judežu? Potem pa poglejte Mateja. Ali z dlanmi kaže proti Jezusu ali Judežu.
Leonardo je Zadnjo večerjo  slikal na suh omet, uporabljal je tempera barve, pri katerih je pigmente (barvila) primešal vodi in jajčnemu beljaku, ter oljne barve, pri katerih je pigmente vmešal med orehovo in laneno olje. Sliko je končal na začetku leta 1498, že po dvajsetih letih se je barva začela luščiti in postalo je jasno, da je bila Leonardova eksperimentalna tehnika čista polomija. Sledilo je več resnih poskusov restavriranja slike, zadnje, ki se je začelo leta 1978 in je trajalo enaindvajset let, je bilo najobsežnejše in tudi uspešno. Obrazi apostolov zdaj resnično sodelujejo pri drami trenutka in kažejo pestrost odzivov, ki jih je Leonardo predvideval ob Jezusovi napovedi. To prenovljeno Zadnjo večerjo so si ljubitelji umetnosti lahko ogledali na potujoči razstavi Da Vinci - Genij, ki je bila spomladi 2013 tudi v Ljubljani.

MONA LIZA – SKRIVNOSTNI SMEHLJAJ
Največja Leonardova mojstrovina je Mona Liza,  portret mlade žene trgovca s skrivnostnim, le nakazanim smehljajem na ustnicah. Giorgio Vasari, prvi Leonardov življenjepisec, pravi, da je to »nasmeh, za katerega se zdi, da je bolj nebeški kot človeški, in je tako prijeten in čudovit, da se vsem zdi povsem resničen«. Portretiranka je Lisa Gherardini, ki se je petnajstletna poročila s firenškim trgovcem Francescom del Giocondo in mu rodila dva sinova. Francesco je Leonardu naročil njen portret, ko je bila stara štiriindvajset let. (Drugo ime za sliko je La Gioconda, po priimku portretiranke). Leonardo je naročilo sprejel, ker si jo je želel naslikati. Ker ni bila plemkinja, jo je lahko portretiral, kakor si je želel, brez napotkov naročnika. Slika je postala veliko več kot le portret trgovčeve žene; Leonardo jo je od vsega začetka slikal bolj zase kot za naročnika. Na njej je začel delati leta 1503. Slike nikoli ni predal, tudi denarja zanjo ni nikoli prejel. Imel jo je s seboj vse do smrti šestnajst let po tem, ko jo je začel slikati. Poleg skrivnostnega smehljaja je za to sliko značilen tudi pogled žene: ko stojimo pred sliko, gleda naravnost v nas, ko pa se pomikamo na eno ali drugo stran, nas sledi s pogledom. Njen smehljaj se nam izmika, ostaja skrivnost. »Leonardov veličastni dar je bil v prikazovanju notranjih čustev. Pri Moni Lizi pa nam pokaže nekaj pomembnejšega. Pokaže nam, da po zunanjih znakih nikoli ne moremo dojeti pravih čustev,« je zapisal Walter Isaacson.

UČIMO SE OD LEONARDA
Svoj znanstveno utemeljeni živ­ljenje­pis vsestranskega renesančnega genija Walter Isaacson zaključuje s spodbudnim zapisom: Kaj se lahko od Leonarda naučimo. »Njegova genialnost ni bila takšne vrste, ki je navadnim smrtnikom povsem nedojemljiva. Bil je samouk in se je do genialnosti povzpel z močjo svoje volje. Tudi če ne bomo nikoli dosegli njegove veličine, se lahko od njega učimo in mu poskušamo biti podobni. Iz njegovega življenja lahko potegnemo številne nauke.« Na prvem mestu je pravilo: Bodi vedoželjen, nenasitno vedoželjen. To je bila Leonardova najbolj prepoznavna odlika. Prav vsakdo se lahko trudi, da je vedoželjen o vsem okoli sebe. Ohrani vse življenje duha otroštva. Za otroke je značilno, da na vsakem koraku odkrivajo nove reči in vse sprejemajo s čudenjem in občudovanjem. V zrelem obdobju življenja se večina neha čuditi vsakdanjim pojavom. Morda uživamo ob lepoti sinjega neba, vendar se nič več ne sprašujemo, zakaj je takšne barve. Leonardo pa se je spraševal, kakor drugi veliki genij Albert Einstein, ki je nekemu svojemu prijatelju pisal: »Nikoli se ne neham kot otrok čuditi tej velikanski skrivnosti, v katero smo se rodili.« Od Leonarda se lahko učimo tudi natančnega opazovanja sveta in pojavov okoli sebe. Ko se je Leonardo sprehajal po mestu, je opazoval izraze na obrazih ljudi in jih povezoval z njihovim čustvovanjem, opazoval je tudi, kako se svetloba odbija od različnih ploskev. V življenju velja pravilo: iz malega raste veliko. Začeti je treba s podrobnostmi. Na koncu teh nasvetov ali zapovedi beremo nekaj, kar se v tej računalniški dobi zdi neživljenjsko: Delaj si zapiske, in to na papir. »Po petsto letih so Leonardove beležnice še z nami, da nas navdušujejo in navdihujejo. Čez petdeset let bodo tudi naše beležnice, če se lotimo pisanja vanje, še tu, da bodo navduševale in navdihovale naše vnuke in vnukinje. Naše objave na tviterju in facebooku pa ne bodo.«

ČUK, Silvester. Leonardo da Vinci. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 56, št. 5, str 50-57.

Na vratih piše: Dom za onemogle in ostarele. Skozi vrata butne vame neprijeten vonj po kuhanem korenju. Premagam še nekaj strmih stopnic in že se znajdem v velikem, skoraj praznem in tujem prostoru. Nekakšna sprejemnica za obiske je. Sedem za mizo in dolgo čakam. Skozi okna sili bleda svetloba, v kateri začutim izničenje, absolutno praznino. Možgani mi premlevajo strašno količino misli, podatkov, spoznanj, vedenj, resnic, dvomov. Kaj je sploh človek; to nedoumljivo bitje na robu veličine in bede, tako začasen in tako večen? ...
Zagledam ga na temačnem hodniku, ko ga mlada, prijazna sestra vodi proti meni. Vstanem in vznemirjeno spet sedem. Približa se mi. Sežem mu v roko in poda mi svojo - čisto mehanično, brezosebno. Ko ga posadijo v stol nasproti mene, pomislim: Je mogoče, da je bil ta človek pred desetimi leti ugleden znanstvenik, ki je pisal knjige o psihologiji, filozofiji, teologiji? Doktor znanosti - izjemen mislec in človek? Strme me gleda brez izraza na dobro ohranjenem, skoraj gladkem obrazu. Pred leti je zaradi težke bolezni izgubil - spomin ... Ničesar več se ne spominja, ničesar več ne ve. Je kakor gmota življenja, ki je samo sebi namen, ki ga ni mogoče preprosto uničiti, čeprav je uničeno. Kaj mi pomeni, če mu ne moreč reči niti tega, da zunaj sije sonce? Kako naj mu potožim nad svojo človeško usodo, če je brez čustev? Gleda vame z izrazom majhnega otroka, pa še to ni. Kljub temu se ga dotaknem in vprašam nekako zaigrano: »Kako si, Aleksander?« Molk. »Dobro, je dobro,« pohiti z odgovorom zgovorna strežnica, ki je ni nihče nič vprašal. Sam se pa zamislim. Si sploh lahko predstavljam, da bi nenadoma takole potonil v temo, ko mi spomin pomeni vse na svetu: spomin na srečno otroštvo, prodorna misel na prihodnost, ko lahko nenehno igram na karto besedne igre in človeškega sprenevedanja? Je to smrt, ali še kaj strašnejšega?
Skozi vrata privihra gospa upravnica. Takoj je izvedela, da je na obisk prišel znan prijatelj in me zasipa z vprašanji. Meni pa ni do pogovora. Gospod Aleksander jo gleda molče, z dolgimi, praznimi pogledi ... »Mene gotovo pozna ...« sili vanj upravnica. »No, Aleksander, povejte, kdo sem jaz?« Zazdi se mi, da bo človek prenehal dihati. Njegove oči se razširijo. Na obrazu se prikažejo drobne potne kaplje. Kakor da se nekje globoko počasi premikajo skale. Kakor da strašna, neznana sila ne more na dan. Tudi sam zadržim dih in strmim vanj, ker se bo vsak hip zgodilo nekaj nepričakovanega. Na njegovem obrazu je nekaj dokončnega, do kraja obupanega. Mrtev je, pomislim. Upravnica se mu še nekoliko bolj približa. Gospod Aleksander počasi, trudoma odpre usta in izdavi boleče, obnemoglo in odrešilno, kakor otrok, ki se je pravkar prebudil: »MA-MA ...«Osuplo molčimo. Z vso silo, kar je še premorem, se skušam obvladati. Zaman. Po licih mi teko solze. O Bog, ki si, pomagaj! Glejte, človek ...«
V moji duši poje otožna pesem iz najsrečnejših spominov mojega življenja: O mama, o dom, o sreča ...! Jokam za vse, ki se ne morejo spominjati ...
Stanislav. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 3, str. 56.