11. februar 2022
Papež sv. Janez Pavel II. je leta 1992 dal pobudo za svetovni dan bolnikov, ki ga obhajamo vsako leto 11. februarja, ko je v koledarju katoliške Cerkve bogoslužni spomin Lurške Matere Božje. Vsakoletno obhajanje ima po besedah svetega očeta namen zbujati čut Božjega ljudstva in celotne človeške družbe, da bi si v vseh zdravstvenih ustanovah prizadevali za čim boljšo oskrbo bolnikov ter da bi upoštevali človeško in večnostno razsežnost trpljenja. Za prvi svetovni dan je sv. Janez Pavel II. napisal poslanico V obličju bolnega brata prepoznati obličje Kristusa, v kateri najprej razloži, zakaj je svetovni dan bolnikov uvedel prav na praznik Lurške Matere Božje in zakaj ga bodo prvič slovesno obhajali v njenem svetišču v Lurdu.

Svetišče Lurške Device Marije pod vznožjem Pirenejev je postalo svetišče človeškega trpljenja. Približujemo se, kot je storila ona na Kalvariji, križem bolečine in osamljenosti tolikih bratov in sester.« Z Marijo pod križem je »zaznamovano tudi trpljenje vsakega človeka«. Množice bolnikov se v Lurdu Mariji priporočajo za zdravje in jo prosijo, da bi mogli vdano prenašati križ bolezni. Tudi nasledniki papeža Janeza Pavla II. vsako leto pripravljajo poslanico z vodilno mislijo ter določijo kraj, kjer bo osrednje prizorišče svetovnega dneva bolnikov. Srečanja so bila že na vseh celinah (Lurd, Rim, Čenstohova, Guadalupe, Sydney, Harissa, Washington, Kalkuta, Yaounde, Nazaret, Loreto ...). Letošnje jubilejno srečanje bi morali slovesno obhajati v mestu Arequipa v Andih (Peru), vendar bo zaradi pandemije slovesnost v baziliki sv. Petra v Vatikanu.

BODITE USMILJENI, KAKOR JE USMILJEN TUDI VAŠ OČE
Letošnja poslanica nosi naslov Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče. V njej papež pohvali 30-letno prizadevanje Cerkve, hkrati pa opozori, da ni čas, ko bi lahko zaspali na lovorikah, saj je treba prehoditi še dolgo pot. V nerazvitih državah mnogi še danes potrebujejo dostop do osnovne zdravstvene oskrbe. V razvitih državah pa je treba dati večjo težo pastoralni skrbi za bolnika in njegove svojce.
Frančišek podčrtuje dejstvo, da »Bog na svoje otroke vedno gleda z Očetovo ljubeznijo, tudi kadar se oddaljijo od njega«. Usmiljenje je najodličnejše Božje ime, kar je v stiski ob bolezni pomembno – da si bolezni nisem »prislužil« sam (s svojimi grehi).
Pri bolezni ni obremenjeno le telo, ampak tudi srce. Poveča se strah, »pomnožijo se vprašanja, vprašanje smisla vsega, kar se zgodi, postane še bolj nujno«. Zato je tu poudarek na skrbi za bolne v podobi velikodušnih zdravstvenih delavcev in ljubezni najdražjih. Tudi tako se ljudje kažemo kot »priče Božje ljubezni, ki po zgledu Jezusa, ki je Očetovo usmiljenje, na rane bolnikov vlivajo olje tolažbe in vino upanja«. Pozornost pri komunikaciji z bolnimi mora biti usmerjena višje. »Tudi kadar ni mogoče ozdraviti, lahko tolažimo. Vedno lahko damo začutiti bližino, ki bolj kaže zanimanje za človeka kot za njegovo patologijo.«
Papež nam ponuja izziv. Skrb za bolnike je priložnost, da bo v nas »Kristusova ljubezen postala bolj verodostojna«. »Ne ukvarjajmo se toliko s tem, kaj naj rečemo (rakavemu) bolniku,« je nekoč dejal Aleš Čerin, »enostavno bodi ob njem, z njim.« Papež zelo poudarja tudi pomen katoliških in drugih zdravstvenih ustanov, kjer »je bolnik z njegovimi domačimi v središču pozornosti. V času kulture odmetavanja ni vedno priznano, da je življenje zmeraj vredno sprejeti in ga živeti. Zato so take ustanove »domovi usmiljenja in zgled pri varovanju in skrbi za vsako bivanje od začetka do naravnega konca«.
Na koncu je še spodbuda vsem vernikom: Koliko bolnih in starih ljudi živi doma in čaka na obisk! Služba tolažbe je naloga vsakega krščenega, ki se spominja Jezusove besede: »Bolan sem bil in ste me obiskali« (Mt 25,36).

ČUJEČNOST ZA TRPEČE
Z vsakoletnim svetovnim dnevom bolnikov ima Cerkev namen napraviti naša občestva občutljiva za pomembnost pastoralnega služenja trpečim, ki je bistveni del njenega poslanstva. Po besedah duhovnika Mira Šlibarja, ki je odgovoren za pastoralo zdravja pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK) in lurški kaplan, to pomeni vzbuditi »čut za probleme v času bolezni in trpljenja«. V času koronakrize se tega zavedamo še toliko bolj, saj ne zbolevajo samo starejši. Po drugi strani pa je treba poudariti tudi vlogo svojcev in skrbnikov. Pozornost in hvaležnost je treba izkazovati tudi zdravstvenim delavcem in tistim, ki se srečujejo z bolniki. Ta poseben dan je tudi priložnost za razmišljanje o skrivnosti trpljenja, ter da si v vsakdanjem hitenju vzamemo čas in se ustavimo ob bolnikih in pomoči potrebnih.

DUHOVNA OSKRBA BOLNIKOV
Delo Cerkve na področju pastorale zdravja temelji na evangeliju in tradiciji. To posebno misijonsko poslanstvo je uresničeval tudi Jezus v svojem javnem delovanju. V evangelijih vidimo, kako je bila njegova pozornost usmerjena na lajšanje in odpravljanje tegob bolnih in trpečih, ki so bili že v tistem času odrinjeni na rob družbe. Tistim, ki doživljajo tesnobo zaradi lastne krhkosti, bolečine in šibkosti, Jezus ne postavlja zakonov, ampak jim ponuja usmiljenje in tolažbo. Njegov pogled ni brezbrižen, temveč zajema ljudi v njihovi celostnosti, vsakega posameznika v njegovem zdravstvenem stanju, nikogar ne zavrže. Tudi danes želi biti Cerkev zgled in opomnik, da bi znali povezovati znanost in duhovnost. Miro Šlibar pravi, da mora »znanstveni napredek koristiti in biti skladen z duhovno oskrbo«. Medicina zdravi telesno in duševno, duhovna oskrba pa je namenjena človekovi duhovnosti.

Nobena prošnja se ne dviga iz človeških src s tako močnim glasom kakor prošnja za zdravje. V luči vere se zato prepustimo očetovskim Božjim rokam. (sv. Janez Pavel II.)

SMISEL TRPLJENJA
Namen pastoralne skrbi za bolne je v pravilnem vrednotenju bolnikovega trpljenja v humanem in krščanskem pomenu. »V soočanju s skrivnostjo bolečine krščanstvo ne vodi v obup in brezizhodnost, temveč kaže v osebi Kristusa, ki je postal človek, 'ključ' za iskanje človeškosti. Bolečina lahko predstavlja ustvarjalnost za človeka, v preizkušnjah vere ga odvrača od greha in odpira upanje v dobro,« poudarja Šlibar. Dejstvo je, da bolečina človeka osami, vendar se lahko iz te popolne zapuščenosti rodi klic in prošnja k drugemu. Jezus nas spodbuja, da se sklonimo nad telesne in duhovne rane naših bratov in sester. Pomaga nam razumeti, da z Božjo milostjo izkušnja trpljenja lahko postane šola upanja. Človeka ne ozdravlja izogibanje trpljenju, ne beg pred trpljenjem, ampak sposobnost trpljenje sprejeti in v njem zoreti, v njem najti smisel.
Človek ima vedno prihodnost, ne glede na njegovo stanje. Viktor Frankl vidi v vsakem trenutku življenja »nalogo, ki zmeraj obstaja«. Le-to mora človek »izpolniti v življenju in ni nikoli neizpolnljiva, zato ima življenje smisel do zadnjega diha«.

PALIATIVNA OSKRBA DAJE OBČUTEK VARNOSTI IN SPREJETOSTI
dr. Klelija Štrancar

- Bolezen prizadene tako bolnika kot tudi svojce. S katerimi stiskami se najpogosteje soočajo svojci?
Bolezen – še zlasti težka, neozdravljiva bolezen – prizadene tako bolnika kot njegove najbližje. Težko je razumeti, da se to dogaja ravno njim (nam). Ob začetku diagnoze je s strani bolnika in svojcev veliko ugibanja, dvomov, jeze, strahu, odklanjanja, doživljanja krivice, skratka, vrstijo se globoka, boleča in razburkana čustvena stanja. Če govorimo o svojcih, je poleg sotrpljenja z bolnikom najpogostejši občutek osamljenosti in »mrzlično« iskanje rešitve. Stiske, ki jih svojci občutijo in doživljajo, so v veliki meri odvisne od kakovosti komunikacije z zdravstvenimi delavci, zlasti zdravniki. Svojci potrebujejo jasne informacije o bolezni, njenem poteku, morebitnih pričakovanih zapletih ter navodila, kako ob teh zapletih ravnati. Ob jasnih informacijah se izognemo nepotrebnim prevozom bolnika v zdravstvene ustanove, še zlasti čakanju v urgentnih centrih, kjer se velikokrat izvajajo nepotrebne in za bolnika mučne preiskave.

- Kakšno mesto ima tu paliativna oskrba? Kaj je njena vloga?
Namen paliativne oskrbe je v neprekinjenem spremljanju bolnika in njegovih svojcev. Družina oz. skupnost, ki že od začetka sodeluje s paliativno skupino, ima občutek varnosti in sprejetosti, kar ugodno vpliva na proces zdravljenja, medosebne družinske odnose in zaupanje. Paliativna oskrba ni osredotočena zgolj na bolezen, temveč v prvi vrsti na človeka in njegovo telesno, psihično, socialno in duhovno raven. Bolezni ne more ozdraviti, lahko pa pripomore k ozdravljenju njegove duše in hkrati blaži bolečine tistih, ki za bolnika skrbijo.

- Kako pa ravnati v primeru, ko bolnik ali morda svojci nočejo priznati bolezni in morda celo zavračajo zdravljenje in drugo pomoč?
V vsakem primeru mora odločitev za to sprejeti bolnik sam. To pomeni, da lahko predlagano skrb v obliki paliativne obravnave sprejme ali pa zavrne. Pravica prizadetega je, da sam izbere svojo pot v času neozdravljive bolezni.

- Sami imate veliko izkušenj duhovnega spremljanja. So bolniki bolj dovzetni za duhovnost in kakšni so učinki duhovnega spremljanja za bolnike in svojce?
Bolniki so v času težke bolezni bolj dovzetni za pogovore o temeljnih življenjskih vprašanjih. Celo tisti, ki so v času pred boleznijo zanikali to bistveno dimenzijo človeka. Namen duhovne oskrbe je pomoč bolnikom in njihovim svojcem pri premagovanju doživljanja občutkov nesmiselnosti, nevrednosti in nekoristnosti, ki se pojavijo v procesu soočanja z neozdravljivo boleznijo. Duhovna oskrba je nepogrešljiv del celostne oskrbe, ki si prizadeva, da obdrži človeka v njegovi celovitoti in mu zagotovi prostor ljubeče sprejetosti in dostojanstva. Duhovna podpora vključuje iskanje bolnikovih lastnih odgovorov s postavljanjem vprašanj, ki so usmerjena v iskanje pomenov in ciljev v njegovem življenju. Spremljevalec nudi bolniku pomoč pri ovrednotenju življenja s postopnim dojemanjem smiselne celote, kar daje človeku občutek preglednosti, obvladovanja, nadzora in lastne vrednosti. Duhovna oskrba je mnogim bolnikom in svojcem zadnja življenjsko pomembna opora in pomoč pri ovrednotenju in sprejemanju svojega preteklega življenja ter soočenju s sedanjim trenutkom. Žal pa moram poudariti, da so duhovne potrebe v primerjavi z drugimi vrstami potreb pogosto spregledane in neupoštevane. Najpogostejši vzroki za to so: pomanjkanje znanja in usposabljanja, neenotnost opredelitve definicije duhovnosti ter nejasnost v razlikovanju med duhovnostjo in vernostjo (religijo).

- Pravijo, da na smrtni postelji marsikdo začne verovati v Boga. Kakšne so vaše izkušnje s tem?
Moje izkušnje so različne: nekateri bolniki se zaprejo vase, drugi izrecno želijo pogovor o duhovnih temah. Slednjih je veliko. Ko oseba prebije led in zadržanost (ker je v današnjem svetu beseda duhovnost pogosto oznaka za nekaj namišljenega in neresnega, znanstveno neutemeljenega), izkuša neskončno globino svojega bitja, kar prinaša pomirjenje in sprejemanje. Ljudje, ki se v življenju ne izrekajo za verne, se zlasti v času, ko bolezen napreduje, začnejo spraševati o Bogu, o večnosti, želijo se izpovedati in slišati besede upanja in tolažbe, se pogovarjati z nekom, ki mu zaupajo. Tako ganljivo je, ko te nekdo zadržano, skoraj plašno pokliče in zašepeta: »Povejte mi kaj o Bogu!«

KDO JE DANES BOLNIK?
Ko slišimo besedo »bolnik«, se nam najpogosteje pred očmi izriše podoba fizično hudo bolnega človeka, ki mu pešajo življenjske moči, ga mučijo različne zdravstvene tegobe in je morebiti zaradi svoje bolezni prikovan na bolniško posteljo. A to je le en obraz bolnika. Med nami živi veliko bolnih, ki trpijo za akutnimi ali kroničnimi boleznimi. Tako bolnik ni zgolj človek, ki ima diagnozo rak, možganska kap, multipla skleroza ... Med bolnike lahko prištevamo tudi ljudi s kroničnimi glavoboli, diabetesom, crohnovo boleznijo, shizofrenijo ... V teku življenja se lahko vsak človek kdaj znajde v vlogi bolnika, prav tako lahko zbolijo njegovi najbližji, ki jim mora nuditi pomoč in jih spremljati. Sv. Janez Pavel II. je ob svetovnem dnevu bolnikov leta 2003 dejal, da je bolnik vsak človek, ki je šibak in slaboten. Svetovni dan bolnikov je tako namenjen vsem ljudem, ki se soočajo s telesnimi, psihičnimi in tudi duhovnimi boleznimi, ki človeku onemogočajo normalno delovanje. Kristjani smo na poseben način poklicani, da imamo odprte oči za pomoči potrebne ljudi in da v življenju prepoznavamo bolnike ter jim po svojih najboljših močeh poskušamo pomagati.

Miro Šlibar
BOLNIKI SO POSTALI MOJI ŽUPLJANI

Ob tej priložnosti 30. letnice svetovnega dneva bolnikov smo se za nekaj misli obrnili na Mira Šlibara , ki je odgovoren za pastoralo zdravja pri SŠK in lurški kaplan

- Gospod Šlibar, povejte nam kaj več o tem, kakšne so bile razmere na področju pastorale bolnikov pred tridesetimi leti. Katera znamenja časov je prepoznal papež?
Z rojstvom bolniške župnije (leta 1985) so postali bolniki moji župljani. V veliko pomoč so mi bili duhovniki, ki so to delo opravljali pred menoj (posebno Jakob Turšič in Jože Zupančič). Duhovno spremljanje bolnikov, svojcev in zdravstvenih delavcev so do osamosvojitve oteževali določeni predpisi. Bolnike sem lahko obiskoval s posebno dovolilnico, in to samo tistega, ki je to želel. Prepogosto se je dogajalo, da so duhovnika poklicali k bolniku tik pred smrtjo, češ da ne bi ob prezgodnjem obisku duhovnika bolnik umrl. Podobno prepričanje je bilo tudi na terenu (župnije, domovi za ostarele). Bolniki so bili, žal, prevečkrat odrinjeni. Zato smo bili veseli novice, da je papež Janez Pavel II. uvedel svetovni dan bolnikov.
Po uvedbi tega dne so bolniki dobili mesto, ki jim ga je dajal sam Jezus. Z njimi se je tudi istovetil: »Karkoli ste storili enemu izmed mojih najmanjših bratov (lačnemu, žejnemu, bolniku, zaporniku), ste storili meni« (prim. Mt 25,40). Tako naj bodo ti pri srcu tudi vsakemu človeku, ki se zaveda, da s svojimi dejanji izkazuje Božjo in človeško ljubezen in tudi sam raste v njej.

- V čem vidite osnovno sporočilo svetovnega dne bolnikov?
To ne sme biti le dan, ki bi ga zabeležili v kroniko dogajanja Cerkve. V ljudeh se mora vzbuditi čut za probleme v času bolezni in trpljenja. Znanstveni napredek mora koristiti in biti skladen z duhovno oskrbo. Prav bi bilo, da bi skrb za bolne zaživela kot prostovoljstvo. Drugo sporočilo je tudi povezati škofije, župnije, redovne skupnosti in vernike pri zdravstvenopastoralnem delu.
Prav tako pa obnavljati in poudarjati pomembnost duhovne, moralne in poklicne rasti zdravstvenih delavcev in s tem vnašati novo kulturo. Vedno znova je treba poudarjati pomembnost in nujnost duhovne oskrbe in pomoči bolnikom ter pri tem buditi upanje v družinah, kjer so bolniki, in jih solidarno spremljati.

- Kako smo se na svetovni dan bolnikov odzvali pri nas?
Za nas je bila ta uvedba posebno darilo. Razveselil sem se, da imam kot bolniški župnik privilegirano mesto med duhovniki. Vse župnije dobijo ob tej priložnosti posebno pismo (prilogo Sporočil slovenskih škofij). Revija Prijatelj prinaša papeževo poslanico bolnikom. O tem pišejo katoliški in drugi mediji. Osrednje slovensko praznovanje je 11. februarja v baziliki Marije Pomagaj na Brezjah, kjer je med maševanjem enega od škofov možno prejeti tudi bolniško maziljenje. Na ta dan se v novomeški škofiji pripravljajo z lurško devetdnevnico in procesijo. V času koronavirusa je za osrednje ljubljanske bolnišnice bogoslužje v cerkvi sv. Petra. V prostorih KORUS-a je ob normalnih razmerah tudi srečanje redovnikov, ki delajo z bolniki.

- Kaj pa skrb za bolne in trpeče vse druge dni v letu?
V času epidemije so vsa bogoslužna srečanja v bolnišničnih kapelah prilagojena razmeram. Zunanji obiskovalci se žal ne smejo pridružiti. Zato pa smo veseli organiziranja srečanja starejših, bolnikov in ostarelih na Brezjah, ki ga že 52 let na tretjo soboto v juniju pripravlja Ognjišče (zadnja leta skupaj s Slovensko karitas). Posebno skrb imajo župniki, ki s sodelavci redno obiskujejo bolnike na prve petke. V januarju se srečamo bolnišnični duhovniki, ki načrtujemo obhajanje svetovnega dne. Pripravimo pismo, ki ga po župnijah berejo na nedeljo, najbližjo svetovnemu dnevu.

KAKO SPREJETI BOLEZEN?
Bolezen človeka prizadene na različne načine. Nekateri se z neozdravljivo boleznijo že rodijo. Vsak človek ima svojo pot, svojo zgodbo, pa tudi bolezen ubere nekoliko drugačno pot. Ko človek zboli za resnejšo boleznijo, pa naj bo ta telesnega, psihičnega ali duhovnega izvora, si mora priznati, da je bolan in da je ta bolezen njegova, da je del njega. Ljudje se na takšne novice odzovejo na različne načine. Eni sprejmejo bolezen prej, drugi pozneje, tretji nikoli. Obstajajo tudi ljudje, ki so tako hudo bolni, da se svoje bolezni niti ne zavedajo in zato o njej ne morejo razmišljati.
Življenje z boleznijo postane lažje tedaj, ko je človek pripravljen sprejeti Božji načrt – na svoj križev pot povabiti Boga, da mu pri tem pomaga. Veliko je navdihujočih zgodb ljudi, ki so premagali težke bolezni in so Bogu hvaležni za izkušnjo, da so kljub težki bolezni v svojem življenju našli smisel. Zdravniki pravijo, da je uspešnost zdravljenja velikokrat odvisna od bolnikove volje in pripravljenosti za zdravljenje. Da pa se lahko bolnik sooči z boleznijo in izzivi, ki mu jih ta prinaša, potrebuje tudi oporo drugih ljudi – z neposrednim stikom ali z molitvijo.

MOŽNOST POSEBNEGA ODPUSTKA
Miro Šlibar pove, da lahko na svetovni dan bolnikov verniki prejmejo poseben popolni in delni odpustek. »Gre za spodbudo bolnikom in vsem, ki trpijo, da svoje trpljenje vdano darujejo in ga združujejo s Kristusovim. To je vir mnogih milosti. Popolni odpustek lahko prejmejo vsi verniki, ki se tisti dan pobožno udeležijo svete maše, opravijo zakrament sprave, prejmejo obhajilo, zmolijo apostolsko vero, očenaš in zdravamarijo po namenu svetega očeta.« Odpustek pa prejmejo »tudi vsi, ki v bolnišnicah strežejo bolnikom in se zaradi tega ne morejo udeležiti navedenih pobožnosti«. Prav tako ga lahko »prejmejo bolniki, ki ne morejo prisostvovati navedenim obredom, pod pogojem, da se v duši odpovedo grehu in grešnim nagnjenjem in da bodo, čim bo mogoče, izpolnili običajne pogoje za popolni odpustek«.

POIŠČIMO POMOČ
Spremljanje bolnika postane bistveno lažje, ko se zavemo, da na tej poti nismo sami. Delimo svojo stisko z drugimi, povežimo se z ljudmi, ki so šli v življenju skozi podobne izkušnje. Tudi Cerkev in zdravstvene organizacije ponujajo različne oblike pomoči, ki so svojcem v oporo pri spremljanju bolnikov. Dogovorite se lahko za pogovor z duhovnikom ali osebjem v hospicu in se vključite v paliativno oskrbo.

JEGLIČ, Urška. MEVEC, Janez. 30. svetovni dan bolnikov (Priloga) Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 44-49.

»Neverjetno, kako je bister! Samo govoriti ne zna!« boste slišali od skoraj vsakega ljubitelja psov, ki jih je na Slovenskem vedno več. V ljubki zgodbi Hudournikov Lisko, ki je bila napisana leta 1941, in od takrat že velikokrat ponatisnjena v veselje mladih bralcev, ta štirinožni človekov prijatelj tudi govori. No, govoriti mu da pisatelj Fran Saleški Finžgar, kar se dogaja v basnih, kjer se živali obnašajo kot ljudje. Finžgar sam je tisti ‘gospod Hudournik’, po katerem je ta priljubljena mladinska knjiga dobila naslov. V njej je temu gospodu ime France Kališnik. Naveličan zatohlega pisarniškega zraka v Ljubljani, si omisli lično brunarico – bajto Murko v kraljestvu gora. Ko je zahajal tja gor na dopust ali le za kakšen dan, je pogosto prišla nevihta, zato so mu domačini dali ime Hudournik. O tem možu, se pravi o sebi, pisatelj pripoveduje nekaj zgodbic.

V vseh nastopajo živali. V prvi srečamo mišjo družino, ki se je čez zimo naselila v Hudournikovi bajti Murki. Nekaj posebnega je miška Preklica, ki se ji maščuje njena sebičnost. Zaradi požrešnosti žalostno konča tudi polhica Lišpavka. Glavni junak knjige je psiček Lisko, ki ga je gospod Hudournik kupil od svoje nekdanje sošolke, ko je z vlakom potoval na dopust.

Govorila mu je, da je psiček nekaj posebnega, ‘pravi amerikanec’, bil pa je čisto navaden mešanec, toda gledal ga je tako vdano, da ga je kupil. Skupaj sta korakala v planino in že med potjo mu je povzročil nevšečnosti. Presenetljivo hitro se je nanj navezal. Vzel ga je v šolo in Lisko je bil zelo dober učenec, a je svoje znanje nekajkrat zlorabil v škodo gospodarja. Kadar ga je Hudournik kregal, se je Lisko obnašal zelo skesano, da se je gospodarju omehčalo srce. Ob prihodu v Ljubljano je Liska ‘ugrabil’ konjederec in Hudournik ga je komaj rešil.

Za kratek oddih sem šel večkrat na morje. Z zadnjih morskih počitnic sem se vrnil ves betežen. Šel sem k zdravniku. Ko sva se pogovorila in me je preiskal, mi je napovedal tole: »Prav nič niste bolni. Toda za morje niste. Za vaše počitnice so gore. Pod njimi ste doma. Tja hodite na oddih.«... To me je pregnalo in prisililo, da sem si stesal svojo kočico na Zabreški planini. Tam sem se ugnezdil (1934). Ob začetku druge svetovne vojne sem se iz Murke umaknil. (F. S. Finžgar, Leta mojega popotovanja)

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2018, leto 53, št. 2, str 108-109.

“Bog nas je ob osamosvajanju pogledal skozi ta veliko okno”

»Mi, ki smo to doživeli, se tega spominjamo, sedaj pa prihajajo generacije, ki tega ne poznajo. Tudi zaradi šolskega sistema,« je dejal Lojze Peterle ko sem ga povabil na pogovor ob 30-letnici, ko je Sveti sedež priznal samostojnost Slovenije. 8. februarja 1992 pa sta Sveti sedež in Republika Slovenija vzpostavila diplomatske odnose. Pogovarjala sva se o pomenu tega priznanja in o deležu Cerkve in kristjanov pri osamosvajanju in mednarodnem priznanju. Povedal je, da piše spomine na to obdobje in po pogovoru lahko sodimo, da bodo zanimivi.

- 13. januarja 1992 je Sveti sedež priznal Slovenijo. Vendar se je že pred tem zgodilo marsikaj, kar je temu pripravljalo pot.
Sveti sedež je zlasti po povezavi z nadškofom Šuštarjem pozorno spremljal politično dogajanje v Sloveniji in je na to opozoril tudi mednarodne forume, zlasti takratno Konferenco o sodelovanju in varnosti v Evropi, kjer je kot predstavnik Svetega sedeža deloval dr. Ivan Jurkovič.
S Svetim sedežem nas povezujejo temeljni pogledi glede spoštovanja človekovih pravic, demokracije, pravice do samoodločbe. Zato je razumljivo, da je Sveti sedež s priznanjem, ki ga je papež sam narekoval Državnemu tajništvu, prehitel takratno Evropsko skupnost. Datuma (13. in 15. januar) nista bila čisto brez koordinacije. Tako vsaj razumem namige iz dobro poučenih krogov. Priznanje Svetega sedeža je pomenilo moralno politično dejstvo tedaj, ko je marsikatera država, zlasti nekatere velike, oklevala s priznanjem, ker so nerade sprejele nastanek nove države. V vseh državah so bili apostolski nunciji tudi nosilci odnosa do Slovenije. Priznanje iz Bruslja je bilo prej dogovorjeno, pozneje pa razglašeno, 15. januarja.

- Ključno vlogo je odigral papež sv. Janez Pavel II. Z njim sta se večkrat srečala, tudi pred tem ko se je Slovenija osamosvojila.
Kot predsednik Slovenskih krščanskih demokratov, ki so pozneje znotraj DEMOS-a zmagali na volitvah in prevzeli vodenje vlade, sem se zavedal, kako pomembna je povezava s Svetim sedežem. Zato sem s pomočjo dr. Štefana Faleža, ki je pozneje postal prvi veleposlanik R Slovenije, navezal prve stike. Gospod Falež je imel takrat pomembno vlogo v Vatikanu, skrbel je za varnost papeža na njegovih prvih petnajstih potovanjih po svetu. On je omogočil naša prva srečanja z Janezom Pavlom II. Z njim sem se srečal devetkrat. Ni mu bilo treba veliko razlagati, za kaj si prizadevamo. Ključno srečanje je bilo poleti 1991 v Castel Gandolfu. Najprej sem obiskal takratnega “vatikanskega zunanjega ministra” Taurana. Ta je bil protokolarno zelo pozoren, govoril pa je v slogu: razumemo vas, a poznate zgodovino Svetega sedeža: ne bo vas priznal prvi, a tudi zadnji ne. Naslednji dan smo šli z delegacijo v Castel Gandolfo, kjer je papež že preživljal poletje. Srečala sva se na štiri oči. Pogovor, ki je potekal po papeževi maši, je prevajal dr. Štefan Falež. Naj dodam spomin, ki pove, kako je papež razumel to srečanje. Ob prvem obisku v Sloveniji mi slovenska vlada ni omogočila, da bi se osebno srečal s papežem. Sveti sedež je iznašel način, da je do tega prišlo. Papež je želel, da bi se na sprejemu na Brdu srečal tudi s tistimi, ki so dobili papeško odlikovanje vitezov Pija IX. Ko je prišel do mene, se je nasmejal in mi dejal: »Ali se spomniš, kako si prišel k meni v Castel Gandolfo? Takrat se je vse začelo!« Zame je bilo presenetljivo, da se je tistega srečanja tako dobro spomnil. Dogodek kaže, kako je bil pozoren. Zadnjič sem se srečal z njim leta 2000 na svetoletnem srečanju politikov. Po maši je sprejel določen krog politikov. Protokolist je bral imena. ampak še preden je prebral moje ime, me je papež pogledal in po naše dejal: »Slovenski krščanski demokrati«. To je bila tudi priložnost, da sem se mu še enkrat zahvalil za vse, kar je naredil za nas.

- Kje vidite razloge za tako držo papeža Janeza Pavla II.? Je to izkušnja komunizma, Poljske, ki se je v zgodovini večkrat morala bojevati za neodvisnost?
Prepričan sem, da je pri tem bistvena njegova osebna izkušnja z dvema totalitarizmoma, seveda pa tudi tragična zgodovina Poljske. Slovenci smo izkusili tri totalitarizme. Papež je dobro razumel, kaj smo prestali in kaj si želimo. To je bilo v skladu z naukom Cerkve oz. njegovim prepričanjem. Tako mu ni bilo treba razlagati, česa se moramo rešiti. Njegov “Ne bojte se”, ki ga je izrekel ob nastopu službe, je odmeval po vsej “komunistični Evropi”, ne samo na Poljskem. Dodajmo še njegov pogled na pomen in vlogo naroda, ki je temeljil na njegovem pogledu na človeka in svet.

- Neki fant mi je dejal, pa kaj toliko govorite, da je Vatikan priznal Slovenijo! Kaj pa pomeni priznanje majhne države?
Vedeti moramo, da ima ta mala država svoje diplomatske predstavnike v več kot 110 državah, navzoča je tudi v mednarodnih organizacijah. Znana je po zavzemanju za človekove pravice, za spoštovanje življenja, za mir in za čisto okolje, seveda tudi za pravico do samoodločbe itd. Vatikan je veliko več kot majhen košček ozemlja sredi Rima.

- Omenili ste vlogo ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja. Prizadeval si je ne samo za priznanje s strani Svetega sedeža, ampak je s svojimi povezavami in poznanstvi prispeval tudi, da so nas priznale druge države.
Nadškof Šuštar je bil tajnik Sveta evropskih škofovskih konferenc, kasneje pa podpredsednik. S svojimi zvezami in s svojim ugledom je močno prispeval k pravim informacijam o Sloveniji in za njeno mednarodno priznanje Slovenije. Ne da bi kakorkoli prestopil poslanstvo Cerkve, je predano in zavzeto delal za Slovenijo.
Naj dodam, da nadškof ni bil znan samo v cerkvenih krogih. Na Zahodu so vladali drugačni odnosi med Cerkvijo in oblastjo kot so bili pri nas v času komunizma. Marsikateri politik se je oglasil pri njem, ker ga je zanimal njegov pogled na dogajanje v družbi.

- Nemški kancler Helmut Kohl je obiskal nadškofa Šuštarja sredi osemdesetih let, še v času Jugoslavije in ta obisk je zelo odmeval. Bil je tudi prijatelj bivšega švicarskega predsednika.
Dr. Kurt Furgler je bil ugledna oseba ne samo v Švici, ampak je imel tudi tesno povezavo s predsednikom Kohlom in drugimi vplivnimi ljudmi v Evropi. Po Šuštarjevi zaslugi sem se spoznal in spoprijateljil z njim tudi jaz. Pomagal je tudi pri vzpostavitvi škofijske gimnazije v Šentvidu. Nadškofu Šuštarju kot tudi Sloveniji je bil v veliko oporo. Ni toliko javno deloval, je pa svoje zveze uporabil, da je nagovarjal vplive ljudi k pravim odločitvam.

- Gotovo je pri mednarodnem priznanju Slovenije važna vloga Svetega sedeža in nadškofa Šuštarja. Pri mednarodnem priznanju Slovenije ima veliko zaslugo tudi krščansko demokratska opcija, ki ji vi pripadate. Ta je imela več razumevanja za samostojno Slovenijo kot druge politične opcije.
Vesel sem tega vprašanja. Slovenski krščanski demokrati smo bili prva in nekaj časa edina slovenska stranka, ki je bila sprejeta v kakšno politično internacionalo. Najprej je SKD postala članica Evropske zveze krščanskih demokratov, nato še Evropske demokratične zveze. Kot predsednik vlade še nepriznane države nisem mogel računati na uradne obiske pri predsednikih vlad po Evropi in po svetu. Ko pa sem se udeleževal političnih kongresov in konferenc internacionale, sem imel stike s predsedniki vlad (Andreotti, Kohl, Martens, Lubbers, Santer …). V tem krogu smo se predsedniki vlad, ki smo bili tudi predsedniki strank, pogovarjali na isti ravni. Takrat je šlo tudi za vprašanje verodostojnosti. Številni komunisti so se ‘preoblekli’ in ‘razporedili’ v nove stranke. Na Zahodu me je marsikdo vprašal, kdo in kaj je kakšen človek v resnici. Krščanski demokrati smo bili takrat najboljša politična legitimacija za Slovenijo. Samo enega se spomnim, ki je bil pri nas, pa je bil prej komunist. Mogoče so nam ‘službe’ koga podtaknile. 1. julija 1990, torej mesec in pol po nastopu vlade, sem se v Budimpešti udeležil kongresa demokrščanske internacionale. Helmut Kohl me je prosil za osebno srečanje. Od tistega srečanja sem prišel opogumljen, ker je dejal, da razumejo naše politične cilje: če smo mi uporabili pravico do samoodločbe in smo se združili, ne moremo tega odrekati vam. Skrbi pa me, kako se izogniti eksploziji soda smodnika na Balkanu. Odgovoril sem mu, da naša svoboda in naša demokracija ne more biti grožnja za nikogar. Potem sem mu razlagal razmere in ugotovil, da ima smisel za zgodovino. V finalu mednarodnega priznavanja je kasneje odigral ključno vlogo.
Torej zaradi članstva v obeh internacionalah sem lahko govoril s Kohlom, tesno sodeloval z dr. Aloisom Mockom, nastopil v Riminiju z Andreottijem, prišel v stik s Chiracom, z evropskimi poslanci in drugimi. Ko je politična skupina Evropske ljudske stranke zasedala v Rimu, sem prosil dr. Franca Rodeta, sedanjega kardinala, da je tam nastopil s svojo odlično francoščino. Treba je bilo namreč sodelovati tudi z evropskimi poslanci, ki so imeli kasneje pomembno vlogo pri vstopanju Slovenije v Evropsko zvezo. Imel sem edinstveno priliko, da sem lahko bil v stiku s ključnimi osebnostmi evropske politike in jim predstavljal interese Slovenije.

- Velikokrat premišljujem, da je Gospod, ki bedi nad zgodovino, bedel tudi nad slovenskim osamosvajanjem …
Eni govorijo, da smo pač imeli srečo, jaz pa rad povem, da smo doživeli nasmeh zgodovine, ki pa ne bi zadostoval, če mi ne bi bili pripravljeni in odločni. Vendar je res, da nas je Bog v tistem trenutku “pogledal skozi ta veliko okno”. Večina ljudi ne ve stvari, ki pa so bile zelo pomembne: kdaj smo dobili kakšno orožje, kdaj smo se s kom srečali, kdaj smo koga prepričali. Ob osamosvojitvi smo na Trgu republike stali sami. Tudi v vojni smo bili sami. S srčnostjo smo šli do konca, toda če pomislim, kaj smo tvegali in kdo nas je napadel, da velesile niso bile za samostojno Slovenijo, ne morem mimo tega, da smo doživeli veliko milost. In ta milost je bila očitna. Eden od ministrov prve vlade, ki ni veren, mi je dejal: »Lojze, to je bil čudež. Ne morem reči drugače.« Takrat so nam namreč vsi govorili, da naj bomo realisti in da je samostojnost nemogoča, da nas ne bo nihče podprl. Dobro se spominjam obiskovalcev (veleposlanikov, svetovalcev), ki so to poudarjali. Po vsem tem lahko hvaležno rečem, da je bila osamosvojitev velika milost.

RUSTJA, Božo. Lojze Peterle. “Bog nas je ob osamosvajanju pogledal skozi ta veliko okno”.... (Moj pogled). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 41-43.

»V letu, ko je umrl kralj Uzíja, sem videl Gospoda … Nato sem slišal glas Gospoda: ‚Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?‘ Rekel sem: ‚Tukaj sem, pošlji mene!‘« (Iz 6,1.8) »Tisti čas je množica pritiskala za Jezusom, da bi poslušala Božjo besedo … Jezus je pa Simonu rekel: ‚Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.‘« (Lk 5,1.10) (5. nedelja med letom)

Najine misli se to nedeljo usmerjajo v preteklost. Na prav določen dan v najinem življenju. Dan, ko sva bila poklicana. Podobno kot prerok Izaija v prvem berilu in apostoli v evangeliju sva tudi midva tistega dne slišala Gospodov klic. Zelo pomenljivo in pomembno dejstvo: duhovna pot se nikoli ne začne kot lastni vzgib, ampak vedno kot odgovor na klic! Na začetku je vedno Beseda. Izaija zelo natančno in slikovito opisuje dogajanje tega dne – srečanje s prikaznijo Gospodovega klica. Tudi evangelist Luka ne skopari z besedami, ki naju preselijo na obalo Genezareškega jezera. Za trenutek postaneva del množice, ki posluša Besedo. Bolj kot veličina čudeža skrivnostnega ulova naju danes presune mogočnost Gospodovega klica. Klica k nečemu novemu, neznanemu, odločilnemu.
Skupaj z Izaijem in apostoli, dragi mož, ponovno – kot takrat, pred toliko leti, na dan D – odgovarjava: »Tukaj sva, pošlji naju!«

Najino poslanstvo: Velikokrat in na mnoge načine sva že slišala, da je najin zakon najino prvo poslanstvo. Da je odgovor na klic Besede. A danes, na povabilo nedeljske Božje besede, bova to ponovno ozavestila. Kam naju pošilja Gospod? Vzemiva v roke poročni album in ob fotografijah, ki so nama tako ljube, v mislih prehodiva najino pot do danes. Kaj se ti zdi, od kje in do kam sva že prehodila pot poklica? Koliko ovinkov in stranpoti sva že ubrala? In kako sva bila usmerjena nazaj na pravo pot?

GLAVAČ, Ana. (Z Besedo sva močnejša). Ognjišče (2022) 2, str. 12.

Najkrajši mesec leta zaznamuje več praznikov. Praznik kulture, svečnica, ko je dan posvečenega življenja, god lurške Matere Božje, 11. februarja, ko obhajamo svetovni dan bolnikov. Slednjega se spominjamo v prilogi, kjer predstavljamo 30-letnico dneva bolnikov. Papež sv. Janez Pavel II. je dal pobudo za ta posebni dan, posvečen bolnikom. Vsakoletno obhajanje ima po njegovih besedah namen zbujati čut Božjega ljudstva in celotne človeške družbe za človeško bolečino in trpljenje. In ravno o duhovni oskrbi, smislu trpljenja, sprejemanju bolezni in o tem kdo je danes bolnik … pišemo v tokratni prilogi.

Dneva bolnikov in dneva posvečenega življenja se dotika pogovor z gostom meseca p. Brankom Petauerjem, ki je povedal, da je bila bolezen nevidna Božja roka, ki ga je pripeljala v redovništvo. S trpljenjem se je v življenju soočal tudi slikar Marjan Tršar, ki je šel skozi tri taborišča, zadnje je bilo teharsko. Spominjamo se ga ob 100-letnici. Podobno je trpljenje prežemalo življenje Božje služabnice Cvetane Priol, katere se tudi spominjamo ob stoti obletnici rojstva.

Sredi januarja je minilo 30 let kar je Sveti sedež priznal samostojnost Slovenije, na Prešernov dan leta 1992 pa sta Sveti sedež in R Slovenija vzpostavila diplomatske odnose. Dogodka imata večji pomen, kakor se zdi na prvi pogled. Kaj vse je za mednarodno priznanje Slovenije storil papež Janez Pavel II, Sveti sedež, Cerkev in krščansko demokratska opcija, smo se pogovarjali s predsednikom osamosvojitvene vlade Lojzetom Peterletom.

Iz ustvarjalnega vidika smo v Temi meseca skušali odgovoriti na vprašanje, kako se znebiti občutka, da je molitev nekaj suhoparnega, dolgočasnega in kako nam pri vsem tem lahko pomagajo različni talenti, s katerimi nas je Bog poklical k izvirnosti in ustvarjalnosti.

V leto 2002 segajo začetki uršulinskega Angelinega vrtca v središču Ljubljane. Na začetku tega leta je praznoval 20 let svojega delovanja. Ob tej priložnosti smo pripravili reportažni utrip iz življenja in delovanja tega katoliškega vrtca.

Pogovor s p. Vinkom Škafarjem je tokrat potekal na temo medverskega dialoga in sinodalnega pristopa k temu. Posebej je poudarjen pojem duhovnega ekumenizma.

Na glasbenih straneh gostimo Ani Frece, ki je vsestranska slovenska pevka, žena in mama. Pravi, da je ljubiteljica šansonov. Začetek njene glasbene poti je bil na festivalu sodobne krščanske glasbe Ritem duha, na katerem se je predstavila s pesmijo Odpusti, sedaj pa že predstavlja svoj prvi album, ki je izšel pred nekaj meseci.

Nadaljujemo z izdajanjem knjig v zbirki Youcat – katekizem za mlade. Tokrat predstavljamo Youcat – Tečaj vere, s podnaslovom Razumevanje krščanstva – uvajanje v 26 korakih, ki nas hoče pripeljati v bolj osrečujoč odnos z Bogom. Na isti strani si lahko preberete o novi knjigi p. Karla Gržana Jaz Čeplin Čarli, sestrici priljubljene knjige Jaz Čarli Čeplin, ki je doživela kar šest izdaj. Obe vam ponujamo po ugodnejši ceni. Vabimo vas, da obiščite prenovljeno spletno knjigarno, kjer smo pripravili tudi nekaj ugodnosti za dobrodošlico.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 4.

Vprašanje odnosa mladih do religije in osebne vere je v Sloveniji tema pogovorov že več let. Največkrat s problematičnega vidika: Kako to, da mladi bežijo od Cerkve, zakaj mladih ni več v Cerkvi, kje sploh so mladi? Zato se je s toliko večjim veseljem, pričakovanjem in upanjem sprejelo papeževo pobudo o sinodi mladih, ki naj bi prinesla nov veter tudi v Sloveniji.
Okrogle mize, pogovori, članki, vprašalniki, analize, debate so v vsem tem času prinesle mnoge analize. Tudi v reviji Ognjišče smo v letniku 2018 želeli prispevati k razločevanju in razumevanju sveta mladih skozi 12 pogovorov s p. Brankom Cestnikom. Zadnja razmišljanja na to temo so predavatelji predstavili na Nikodemovih večerih na Teološki fakulteti. Posebej sta izstopala dva večera. V prvem je dr. Borut Škodlar spregovoril o zanimivih izzivih, ki so na poti mladih v današnjem času. Njegov prispevek je podal zanimivo analizo stanja mladih danes, njihovega načina razmišljanja, sveta, njihove duhovnosti in tudi stisk, v katerih se znajdejo. V drugem večeru pa je nadškof Alojzij Cvikl predstavil nekaj utrinkov in misli ob nedavno zaključeni sinodi mladih v Rimu. V nadaljevanju predstavljamo nekaj glavnih poudarkov, ki so nam lahko v dodaten razmislek, kako danes razumeti mlade, njihov odnos do vere in kakšno moč ima vera v življenju mladih danes.

KAJ IMAM JAZ OD TEGA ALI VIDIK KORISTI
Eno od večkrat izpostavljenih vprašanj pri govorjenju o mladih je bilo, kako se mladostnik opredeljuje do cerkvenega občestva, sodelovanja v župniji, zakaj naj bi veroval, zakaj naj bi iskal smisel svoje vere in lastnega obstoja. Vprašanje ima podlago v iskanju koristi. To ne pomeni, da so mladi brez želje po iskanju Boga, da nimajo vedenja, da bi morali, niti to ne pomeni, da tega ne bi razumeli kot za pomembno, ampak … V čem je smisel, zakaj naj bi razvil željo, da grem na srečanje mladih, da bom animator, da grem k maši?

• vodstva in usmeritev, ki jih morajo dobiti v družini od drugih voditeljev, vzornikov. Pri tem je zelo pomembno, da se v tem odnosu nujno odvija postavljanje meja. Meje, ki se jih vzpostavi v tem odnosu in v tej dobi, mlademu človeku predstavljajo varnost na poti prej omenjene svobode odločanja.
• pristnega stika s sočlovekom. Na poti iskanja nočejo biti sami, ampak s tistimi, ki jih prepoznajo kot pristne in s katerimi so lahko taki, kot so.
• tradicije, ritualov, vrednot, ker v njih prepoznajo dejavnosti z višjim smislom, pomenom za človeka, če so jim predstavljeni ob pravem času na pravi način,
• skozi skupnost in občutke pripadnosti, sprejetosti, saj s tem opravijo tudi zajezitev in zamejitev nasproti poplavi vseh drugih identifikacij, ki jim prihajajo naproti,
• stika s telesom, svojih čustev, lastne umiritve,
• religioznih, mističnih stanj in stika s presežnim, Bogom.

Pri tem je dr. Škodlar še posebej izpostavil pomen postavljanja meja. Pri mladostniku moramo biti občutljivi za njegove meje, znotraj katerih zori, in jih ne prestopati zaradi svojih skrbi. Dogaja se, da ne uspevamo postavljati jasnih in mladim razumljivih/sprejemljivih meja. Ne smemo si dovoliti, da se ne bi ukvarjali s postavljanjem meja mladostnikom. Meje potrebujemo ravno pri boljšem obvladovanju svobodne izbire, ki tako mladostnika ne bo pahnilo v nemoč, izgubljenost, dezorientacijo, zmedenost, ampak mu bo predstavljalo pomembne korenine, smerokaze, kako razumeti izbiro in kako izbirati. Gre za razvojno nujne meje, ki jih vzpostavljamo za vzgojo in rast mladih.
Pri tem je pomemben odprt dialog z mladimi. Odnos jaz-ti. Ta pa je čedalje večkrat odsoten. Zaradi sodobnega načina življenja in čedalje več časa, ki ga porabimo pred zasloni in ne iz oči v oči, nam to ne uspeva najbolje. Odprti moramo biti v duhu poslušanja, slišanja tega, kar nam mladostnik govori.

DUHOVNO ISKANJE V DANAŠNJEM ČASU
Kljub morebitnemu nasprotnemu mišljenju je duhovno iskanje v današnjem času pri mladih še kako prisotno. Le odvija se na drugačen način.
Poudarek je na izkustvu. Ob širjenju religije se je spreminjala tudi izkustvenost. Najprej je obstajala religija kot tradicija, danes se je iz tradicije preselila v izkustvo; iskanje svetega se preseli iz tradicije, skupnosti v svet individualnega, v nas. Ko govorimo, da iščemo duhovno, pogosto mislimo, da iščemo določena izkustva. Mladi enako. Ne zmenijo se več toliko za vzorce, posredovane skozi tradicijo, skupnost, ampak želijo osebno izkustvo. Kar pa ne pomeni, da tradicija in skupnost ne bi bili pomembni.
Religija in iskanje duhovnega za mlade ni nekaj nujnega, kar je posredovano kot predpisano, ampak je vse podrejeno njihovi volji in izbiri. Svobodi. Toda če združimo prej omenjeno vzgojo za meje, vzgojo za duhovno dimenzijo, če smo sami zgled mladim, če jim pustimo, da se jih vera dotakne tudi na področju konkretne izkušnje, potem smo naredili vse, kar je bilo treba. Nekaj pa prispeva tudi moč vere.
Na vprašanje, kakšna je moč vere pri mladih, bi lahko odgovorili, da takšna, kakršno smo jim predstavili, jim jo privzgojili in dali možnost spoznati. Mladi se v določenem trenutku oddaljijo od Cerkve, ker v njej niso dobili na pravi način pristnosti, ker jim nismo pomagali pognati dovolj globokih korenin, ker jim nismo znali predstaviti lepote vere, tradicije, ker jih v občestvu nismo znali dobro sprejeti, jim dati prostora, jim nismo navsezadnje znali pokazati, kaj bodo od tega imeli.
Zato gredo v svet svobodne izbire in iskanja koristi, ker jih je svet navadil, da se išče korist. Po besedah p. Branka je upanje vsaj v zasajenem semenu vere, če je bilo to položeno v mladostnika – četudi se ta v nekem obdobju oddalji od Cerkve, to še ne pomeni, da se ne bo enkrat vrnil. Predvsem se to zgodi takrat, ko iz lastnih vzgibov, iz lastnih opečenih situacij, lastnih kiksov in napak začnejo spoznavati vsebino, ko začnejo formirati svojo družino in jim ta dimenzija postane pomembna zaradi lastnega interesa.

Nadškof Alojzij Cvikl in koraki po sinodi

Govoriti o mladih danes pomeni, da smo del njih, da jih poznamo in z njimi prepoznavamo, v kakšnem svetu živimo. Vprašanje sedaj je, kako skupaj hoditi naprej. Nekaj odgovorov na to, kakšne poti in smernice bo izbrala Cerkev na Slovenskem, je podal nadškof Alojzij Cvikl, ki je bil sinodalni oče iz Slovenije na pred kratkim zaključeni sinodi mladih. Na drugem Nikodemovem večeru je predstavil nekaj svojih izkušenj kot tudi odgovorov na vprašanja mladih glede konkretnih korakov v Cerkvi na Slovenskem.

Na sinodi so z mladimi postavili odnos zaupanja, kar je bilo zelo pomembno, je izpostavil nadškof Cvikl. »Druga stvar pa je, da smo si vsi želeli, da se v tej Cerkvi nekaj spremeni, premakne. V tej skupni želji smo se vsi našli. Močno sporočilo za nas vse je bilo, da mladi danes iščejo. Tudi za tiste, ki so se od Cerkve oddaljili, velja, da iščejo. V sebi iščejo smisel življenja. Potrdilo se je tudi to, da se enako dogaja v Afriki, v Aziji, ker si želijo živeti smisla polno življenje.«

VELIKA PRIČAKOVANJA
Spregovoril je o željah in pričakovanjih mladih, za katere je najprej dejal, da nosijo veliko ran v sebi. »Mi si mogoče sploh ne znamo predstavljati, koliko razočaranj, zavrnitev, hudih izkušenj ima nek mladostnik za sabo. Ravno zato iščejo naprej, želijo najti nekoga, ki jim bo prisluhnil.
Mladi iščejo prostor, kjer bi se lahko srečevali, družili. Presenetila me je misel, ko so mi mladi dejali, da so naša župnišča trdnjave. Eden od mladih je celo dejal, da so naša župnišča večja skrivnost kot sam Bog. Vedno je vse zaprto, obstajajo uradne ure, sicer pa nobenega stika. Prva želja mladih je: Poslušajte nas. Vzemite nas resno. Zato so mladi izpostavili vprašanje, zakaj župnišča in župnijski domovi niso več kraji srečevanja. Zakaj se ne bi mogli skupaj družiti, zakaj ne bi mogli mladi z duhovnikom na župniji ali recimo z redovno skupnostjo skupaj opravljati molitev. Tega si želijo. Želijo si videti, kako poteka takšno življenje, da bi videli, kako duhovnik normalno živi. Duhovniki smo v službi ljudi. Če bi se odprli in se pustili mladim prepoznati v tej obče človeški in duhovniški podobi, bi jim to veliko pomenilo. Na tem področju bo treba narediti spremembe. Velikokrat je bilo na sinodi slišati, da se moramo znebiti razmišljanja, da ne bomo spreminjali ničesar, ker se je vedno tako delalo. Čas se hitro spreminja, okolje in družba se spreminjata, torej je treba spremeniti tudi metode dela.«

VLOGA SINODALNEGA DOKUMENTA
Veliko upanja se polaga v sinodalni dokument, ki so ga vsi sodelujoči predali papežu. Ne vemo še, kaj in kako bo papež zapisal svoje razmišljanje na to temo, se pa pričakuje, da bo dal smernice. Ob tem je nadškof Cvikl opozoril, da sam dokument ne bo rešil situacije. »Dokument da metodo, kako delati. Metoda je v pomoč, kako prepoznamo, slišimo, hodimo skupaj z mladimi. Tudi papež je ob prejemu sinodalnega dokumenta dejal, da sam dokument ne bo izboljšal situacije. Povabil nas je, naj vzdušje, ki je bilo tam prisotno, hojo, ki smo jo doživeli na sinodi, ponesemo vsak v svojo krajevno Cerkev. Samo življenje je tisto, ki nagovori življenje.«

MLAD, KOMPETENTEN VODITELJ
»Pomembno sporočilo je, da sinoda mlade vabi, da se nam pridružijo, da gremo skupaj na pot oznanjevanja vesele novice. Cerkev želi skupaj z njimi hoditi to pot. Vse je možno, če bomo začeli mlade poslušati. Sinoda je pokazala, da imamo v Cerkvi problem. To je, da ni dovolj voditeljev, ki bi bili sposobni iti na pot skupaj z mladimi. Naša naloga je razmišljati, kako bi pripravili mlade voditelje, ki bi lahko bili sopotniki in voditelji drugim mladim. Zato se mi zdi pomembno izobraziti ljudi, ki bodo sposobni delati z mladimi. Ne moremo pa mimo vključevanja mladih, ki bi prav tako radi aktivno sodelovali. Pogosto se dogaja, da bi mladi radi sodelovali, pa se srečujejo s situacijami, ko se od njih zahteva preveč in pregorijo, ob tem se jim da premalo podpore, hkrati pa se zaradi pomanjkanja podpore in izobraževanja ne čutijo dovolj kompetentni za opravljanje neke naloge. Če zaradi teh stvari dosežejo slab rezultat, se vsega skupaj naveličajo in odidejo, se oddaljijo od Cerkve. Če pa bi lahko delali z duhovniki, kateheti, potem bi lahko skupaj rasli v prevzemanju odgovornosti. Hkrati se zavedam, da nismo vsi duhovniki za vse. Kot škof od duhovnika zahtevam vsaj toliko, da mladim v župniji da prostor, in ga vzpodbujam, naj sprejme nekoga, ki bo pripravljen prevzeti odgovornost za mlade.«

POSINODALNO OBDOBJE V SLOVENIJI
Po vrnitvi iz Rima je nadškof Cvikl pripravil poročilo za Slovensko škofovsko konferenco. Kot rezultat tega, da se misli resno delati z mladimi, je bil ustanovljen Urad za mlade, ki naj bi koordiniral vso pastoralo, vezano na mlade v Sloveniji. »Imeli smo že dve srečanji in zdaj smo pred vprašanjem, kako stvar aktivno vpeljati. Pred nami je vsaj eno, če ne dve leti, ki bosta posvečeni mladim. V tem času vidim priložnost, da se opravi dobro pripravo, da se pripravi kakšen dogodek, srečanje, da se gre v čimbolj konkretno uresničevanje sinodalnih zavez. Načrtujemo, da bi za božič poslali pismo, ki ga je pripravila sinoda, vsem mladim. Sam bom pripravil voščilo in potem bomo s pomočjo župnij, gibanj, redovnih skupnosti poskušali to pismo spraviti v čim širši krog v Sloveniji. S tem bi mladi lahko začutili, da jih vabimo, nagovarjamo in da želimo iti skupaj z njimi na pot.«
Dodatno se je izpostavilo mnenje mladih, ki nočejo in ne pričakujejo določenih uslug s strani Cerkve, ampak želijo samo, da jim ta omogoči, da se aktivno vključijo. K temu je nadškof dodal, da so pred nami časi misijonske Cerkve, ko duhovniki ne bodo več čakali samo v župnišču, ampak bodo šli tja, kjer so mladi. Treba je iti iz cone udobja in treba je iti ven, tudi na obrobje. Postati moramo Cerkev, ki je dialoška, odprta, skromna.
»V Sloveniji nas čaka težko delo. Sinodalno-misijonska Cerkev zahteva tudi drugačen tip duhovnika. Treba bo spremeniti oz. dopolniti vzgojo novih duhovnikov, pa tudi za mnogo starejših sem prepričan da se bodo prilagodili novim situacijam, čeprav bo na začetku gotovo težko.«

ERJAVEC, Matej (Glavna tema) Mladinska priloga. Ognjišče (2019) 1, str. 66-71.

Pogovori z Brankom Cestnikom

- Na kaj pomislite, ko slišite besedo mladi?
Ob tem najprej pomislim na mlade in kakšni bodo ti mladi čez 30 ali 50 let. Takrat bodo današnji mladi svojo življenjsko dolžnost opravljali in deloma že opravili. Ob misli na mladino nehote pomislim na prihodnost. Iz tega tudi sledi, da pomisliš na delo za mlade kot na delo za prihodnost. Ko opazujem mlade in o njih razmišljam, se skratka sprašujem, kako bodo oni vodili svet čez nekaj časa.

- Vas ta razmislek in poznavanje mladih danes navdaja z optimizmom ali pesimizmom?
Vsaka generacija ima trenutke, ko se mora izkazati in vsaka generacija ima nad sabo sum, da tega ni sposobna. Bile so generacije mladih, nad katerimi so obupovali župniki tudi pred 100 leti; to sem zasledil v kroniki svoje rojstne župnije Hajdina, kjer je župnik obupal nad mladino in zapisal, da se mladina zanima samo še za flašo in nož, se pravi za pijačo, omamo in nasilje. Če spremljamo tisto generacijo naprej, je dala borce za soško fronto, za severno mejo itd. Izjemno so se izkazali v hrabrosti in tudi v veri.
Torej ni nič posebnega, če ima tudi današnja generacija nad sabo sum, da je malo zavožena. Pomembno je vedeti, da vsaka generacija prej ali slej dobi svojo priložnost, da dokaže, da ni tako. Milenijska generacija, to so stari od 16 do 30 let, bodo dobili izzive in bodo morali od sebe dati tisto, kar imajo najplemenitejšega.

- Narediva v tej začetni debati o mladih še korak nazaj - se v razmišljanju o mladih velikokrat primerjate s svojim odraščanjem?
Zase bi rekel, da sem bil žleht gimnazijec, vrgli so me iz dveh gimnazij; ko sem hodil po ulicah Ptuja, so me policisti pregledovali, če sem slučajno prodajalec droge – ker sem nosil strgane kavbojke; leta 1983 se je zame zanimal celo nek inšpektor za politični kriminal ... Tudi nad nami so obupovali, a je potem moja generacija osamosvojila Slovenijo in bila sposobna izpeljati demokratični obrat.
Naj dodam besedo o duhovni plati in primerjavi, ker je tudi to področje aktualno. Dejstvo je, da smo tudi sami kot najstniki vero opuščali, po birmi zbežali iz župnije, čeprav smo župnijo in župnika imeli radi, ker smo imeli dobro izkušnjo. Večinoma smo kasneje prej ali slej prikapljali nazaj. Večina od njih je znala lepo poskrbeti za krščansko tradicijo in nekateri so se v vero tudi bolj poglobili, druge je na pot vere pripeljala kakšna večja preizkušnja, kot sta bolezen in smrt. Gotovo smo tudi mi v tistih letih, ko smo iskali pripadnost v glasbi – kot pankerji, metalci, v diskotekah – v športu itd. bili za naše župnike izgubljena mladina. A smo kljub temu prišli nazaj in smo bili sposobni velikih dejanj.

- Vendar obstajajo bistvene razlike med takratno in današnjo mladino. Naj izpostavim vsaj eno – delovne navade; takrat so se že od otroških let navajali, da je treba delati, ustvarjati, se tudi samooskrbovati, danes pa so mladi bistveno večji potrošniki, so tisti, ki samo konzumirajo vsebine, niso pa v tolikšni meri njeni ustvarjalci.
Govoriva o generaciji, ki se je rodila v Sloveniji po letu 1990 in ki je sedaj prišla v odraslo dobo. To je generacija, ki je vse sisteme že dobila vzpostavljene – političnega, varnostnega, potrošniškega ... Ukinilo se je služenje vojaškega roka. To je generacija, ki jo je zajelo idealistično in utopično razpoloženje. Napovedovala se ji je rožnata prihodnost; kot da se ji ne more nič več pripetiti. Poudarek je bil na tem, kako se mora ta generacija samo učiti, dosegati akademske nazive in bo vse v najlepšem redu. Vendar je prišel šok, in to ne samo eden. Islamski terorizem, ekonomska kriza, negotovost v Evropi ... Izkazalo se je, da mir in varnost nista tako samoumevna, da blaginja ni tako lahko dosegljiva in tudi ne stabilna.
Ta generacija sedaj res lahko deluje leno, težko se navaja na delovno okolje, pa ne samo pri nas ... Ima pa svoje prednosti, ki je prejšnje generacije niso imele. Ta generacija je sedaj najbolj izobražena, je precej potovala. Nekateri so stari 25 let in so videli že lep kos sveta, na dlani imajo internet in globalizirani svet. Hkrati je zanje demokracija nekaj silno normalnega.
Obenem je ta generacija tudi tista, ki je kljub svojim krščanskim koreninam ob rojstvu lastnih otrok začela razmišljati, ali naj da otroke krstiti ali ne; pravi, naj se otroci odločajo sami. Značilnost te generacije je, da temelji na zelo mehkih vzgojnih prijemih, na avtonomiji, samostojnem odločanju, izbiri. Kar vsakomur paše.
Dobre stvari, ki jih ta generacija ima, mora sedaj v dobro obrniti. Nekaj slabih pa bo treba popraviti, predvsem pogled na svet, ki je v realnosti drugačen, kot ga mogoče oni sami doživljajo.

- Poleg delovnih navad so mladi bistveno bolj obrnjeni vase, v ospredju je individualizem, še več, celo egoizem. Kako to obrniti v prid?
Točno to je osrednji problem te generacije, ki je zelo demokratična, odprta, tolerantna. Obenem pa, čeprav izgleda, da je zelo široka in odprta, je zelo obrnjena vase. Ni čudno, da so se z njo začeli selfiji/sebki. Tu se morajo strezniti, ker bodo tudi oni imeli preizkušnje, tudi njih bo doletela bolezen, tudi oni bodo morali iskati poti pomoči, solidarnosti, vzajemnosti itd. Ko bodo stari, bo tudi na njihova vrata potrkala smrt. Zavedati se morajo tudi, da je njihovo blagostanje povezano z vojnami, klimatskimi spremembami in revščino v tretjem svetu. Pogledati bodo morali skozi logiko svetovne ekonomije in ekologije in si priznati: moje blagostanje in moja samovšečnost imata svojo ceno, ki jo tam nekje plačuje nekdo drug.

- V to situacijo sedaj vstopa tudi Cerkev s svojo mladinsko pastoralo. Pot do sinode o mladih je vodila od pomena nove evangelizacije, preko leta vere, leta družine, nato usmiljenja in sinode o zakoncih in družinah – vidimo sosledje v tem, da so sedaj na vrsti mladi?
V procesu nove evangelizacije je to gotovo prava pot, saj je eden glavnih problemov prav prenos vere na mlajše rodove. A treba se je zavedati, da se prenos vere na mlajši rod ni zablokiral in ustavil v župnišču ali v veroučnih učilnicah, ampak v družinah. Začel se je blokirati že ob koncu 80. let, kljub temu da je tista generacija še številčno zahajala v cerkev. Problem je bil, da si ni znala razložiti, zakaj je hodila, in potem tega ni znala povedati svojim otrokom. Reklo se je: Moraš k maši, ker smo v naši družini vedno hodili k maši! Taka obrazložitev maše seveda ni dovolj.
Čas je, da iskreno pogledamo, kako je z vernostjo mladih danes. Po nekaterih podatkih imamo pred sabo najbolj neverno generacijo mladih v zgodovini zahoda. Neverno v smislu odsotnosti religiozne prakse.

- Kaj torej storiti in kako prisluhniti mladim?
Ta generacija se bo morala soočiti z verskim pluralizmom, vendar ob predpostavki, da ohranijo svojo identiteto. Pri milenijcih je danes pogosto vseeno, kaj si. So pod vplivom trenda, da je resnic več. Stvari pa stojijo takole: če je vseeno, kaj si, potem te bo nekdo, ki je bolj prepričan v svoje, v svojo vero, hitro nadvladal in se mu boš moral podrediti. Če mu boš hotel parirati, pa boš moral vedeti, kdo si ... Vprašanje dialoga in identitete je eno in isto vprašanje. V dialogu si lahko, če imaš določeno identiteto. In obratno: ker imaš identiteto, bo tvoj dialog z drugačnim ploden.

- Pogovarjava se o navduševanju mladih za religiozno življenje, se pa morava zavedati, da je biti veren v slovenski družbi danes nekaj zelo slabšalnega.
Razen če si musliman ... Včasih so tisti, ki so proti krščanstvu, tudi tisti, ki se bojijo, da bi kakšnega muslimana imeli za manjvrednega ali da bi ga zasmehovali. Slovenski prostor je gotovo zanimiv s svojo posebno protikatoliško noto, ki jo goji in širi tudi naša kulturnopolitična elita. Tukaj je izziv, da katoliška mladina te pojave prepozna in da se zna do teh pritiskov opredeliti.

- Kljub dobrim nameram, da z mladimi sooblikujemo načrte in delo, bi imeli verjetno večjo možnost uspeti, če bi bilo okolje vzpodbudno. Zavedati se moramo, da bi mladi, ki so na poti izgradnje svoje identitete, radi bili pripadni, tudi Cerkvi, pa tega ne morejo, ne želijo ali se ne zmorejo identificirati z nečim, kar je v okolju sprejeto kot zelo negativno.
Seveda. In v nadaljevanju slišimo, da se katoličani kdaj bojijo dvigniti kak glas, ker se bojijo za svojo službo ali da bodo označeni. Rešitev vidim, da mlade katoličane vzgajamo za pokončno in odgovorno demokratično držo ter da tako držo pričakujejo od svojih sogovornikov, zlasti od onih, ki izvajajo oblast, upravljajo z javnim denarjem in imajo moč nad mediji. Spomnim se, kako je katoliška mladina že v začetku 80. let gojila razprave o demokraciji. Za tisto obdobje bi zgodovinarji lahko raziskali prispevek taizejskega gibanja na rojevanje demokratične zavesti pri slovenski katoliški mladini. Slovenski mladi so, mislim da od leta 1982, začeli z avtobusi v vse večjem številu hoditi po Evropi na taizejska srečanja. Tam so doživeli globoko mednarodno, demokratično in ekumensko izkušnjo. Osebno so se spoznavali z množico mladih iz demokratičnega in svobodnega zahoda. Nazaj so prihajali z odprtimi glavami. Katoliška mladina je duhovne ekumenske vzorce avtomatsko prenašala k nam. S tem pa tudi vzorce politično svobodnega sveta. Pomnimo, da so se množična srečanja mladih v Stični začela v prvi polovici 80. ravno zaradi taizejskega gibanja.

ERJAVEC, Matej. (Pogovor o sinodi mladih). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 1, str 36-37.
[matej.erjavec@ognjisce.si]

Živimo v času, ko se v luči bolj analitičnega pogleda na svet lahko brez zadrege vprašamo, ali je človek v današnjem svetu še religiozno bitje, ali je samo še bitje uživanja, nakupovanja, ekranov in odmetavanja. V informacijski dobi, ki nas maši s kvantiteto sporočil, se zdi, da je vse osredotočeno samo še na posameznika, ki naj bo čim boljši potrošnik, ki naj se ne umiri, ki naj se ne ustavi, ampak naj neumorno služi tuzemskemu hlastanju po sreči v materializmu.
V seriji pogovorov z Vinkom Škafarjem se bomo sodobnega človeka dotaknili skozi oči vere in ob temeljnem vprašanju, ali je človek še iskalec višjega smisla, še iskalec odrešitelja, ali pa je pristal na tezo, da ne potrebuje nikogar in je sam sebi najboljši odrešitelj.

- Kje se nahaja sodobni človek glede na odnos do svoje religioznosti, presežnosti in kam je usmeril pozornost, ko išče nadomestke za svojo religiozno potrebo? Skozi razvoj zgodovine je človekov ego, njegov egoizem in egocentrizem na različne načine trgal proč od ljubezni do bližnjega in do Boga, saj bi človek rad postal bog.
Če se najprej ustavim v letih naše osamosvojitve in začneva na področju Slovenije, je bilo že slutiti, kakšen trend nas čaka, vsaj po izkušnjah iz drugih zahodnoevropskih držav. Mogoče je bil v tistih letih prisoten strah, kako se bo glede svoje duhovnosti odločal slovenski človek ... In izkazalo se je, da smo se Slovenci pridružili bolj ali manj kapitalistični religiji, saj katoliške Cerkve nismo zamenjali za budizem, islam ali taoizem, temveč smo se usmerili v religijo kapitala in potrošništva. Nakupovalni centri so postali novi prostori slavljenja, kjer lahko posameznik opravi določen ritual in pridobi občutek, da si lahko kupi vse, kar potrebuje – ta pa ga oddaljuje od potrebe, da bi Boga častil, se mu priporočal, še manj zahvaljeval ...

Hvala za vaš uvod in odprtje najinega pogovora. Glede na povedano bi najprej poudaril, da je človek tudi danes iskalec. Seveda človek živi v svetu, ki ga oblikujejo različne norme in različni vzorci, z obema nogama stoji v tem svetu, sem pa prepričan, da išče neko stvar tudi nad sabo in jo do neke mere tudi sprejema.
Sodobni svet je situacijo gotovo do določene mere predrugačil, jo zakompliciral, povedano po domače. Tehnološki in tehnični napredek je lahko dajal in daje človeku lažno upanje, kako nas bo ravno ta tehnologija – vse naprave, vsi ekrani, vse na dosegu roke – osrečila. Ampak kot lahko vidimo, nas ni. Mnogi ljudje so razočarani nad tem dejstvom. Vračajo se nazaj – kot je sedaj moderno reči – k naravi, in pod tem pojmom lahko razumemo več stvari: nazaj k prvobitnosti, nazaj k pristnosti, nazaj k iskanju miru … Pod vsem tem pa lahko razumejo tudi neke starodavne običaje, kjer zasledimo poseganje po elementih mitološkosti, vraževerja, magičnosti, ezoterike, gnosticizma … Pridemo do tega, da se sodobni iskalec vrača k arhaičnosti in sprejemanju določene mešanice vseh teh vej ali elementov.

- Človek je torej iskalec, ki pa je v današnjem času videti samostojni iskalec, ki se tudi na področju svojega iskanja presežnega obnaša kot v veleblagovnici, kjer od vsakega pobira in pobere zgolj tisto, kar »mu paše«.
Zelo mi je všeč misel pravoslavnega teologa Alexandra Schmemanna, ki pravi, da človek ni samo ekonomsko bitje, ki proizvaja in kupuje, niti samo turistično bitje, ki potuje itd., ampak ima na koncu koncev potrebo, da je častilec, on celo uporablja izraz, da je duhovnik. Tudi sam menim, da je v vsakem človeku prisotna prapotreba po iskanju presežnega, iskanju nečesa ali bolje Nekoga, ki ga lahko časti, spoštuje in se mu izroča ter priporoča. In nekaj čudovitega je, da vemo iz razodetja, iz Svetega pisma, da je ta, ki naj bi ga častili, Ljubezen, en Bog v treh osebah, ki se med seboj sprejemajo in ljubijo ter so zato neizmerno srečne in želijo, da bi bil tega deležen tudi človek, ki je ustvarjen po Božji podobi. Postavlja se samo vprašanje, koga ali kaj časti današnji človek – je to Bog, je to »zlata« tehnološka, računalniška ali druga naprava, ki je sama po sebi lahko izjemno dragocena in koristna, če človeka ne zasužnji, če je v človekov blagor …?

- Kaj je torej tistega v krščanstvu, kar sodobnega človeka ne prepriča?
Če se ustaviva pri krščanstvu: za sodobnega človeka je lahko problem, da ima krščanstvo jasno izoblikovan nauk, dogmatiko, svojo etiko, moralo, zahteve – vse to so vsebine, ki lahko človeka odbijajo in jih zaradi vasezaverovanosti težko ali sploh ne sprejema. Sicer pa bi pritrdil, da si sodobni človek hoče oblikovati svojo unikatno samostojno religijo, v kateri je pogosto zajeta mešanica različnih ponudb. Malce krščanstva in teozofije, malce magije in ezoterike, seveda še malo astrologije …
Krščanstvo pa je verstvo, ki vključuje in zahteva odnos in posledično dialog s sočlovekom in Bogom. Ravno v tem človek danes pogosto obupa, ker nima poguma, da bi se spustil v odnos, da bi verjel, da mu je drugi podarjen, da bi sprejemal od drugega, ker ima občutek samozadostnosti. Tudi zato mu je veliko bližje samoodrešenjski vidik, ki pa je neke vrste fatamorgana ali skušnjava. Tak človek hoče ostati glavni, imeti zadnjo besedo. Toda človek ni Bog, marveč je stvaritev. Kot bi potrošniško rekli: za svoj denar hoče sam izbrati, kaj bi rad dobil, ima občutek, da mu njegova kupna moč daje moč, da se počuti glavnega, kar na številnih ravneh lahko drži – toda ne v bistvu. Hkrati lahko pri sodobnem človeku zasledimo strašen egoizem in željo po samopotrditvi. Človek na splošno, danes v času korone še posebej, je pogosto prestrašeno bitje zaradi številnih razlogov, stvarnih ali umetnih in virtualnih groženj, in se sprašuje, kaj bo jutri.
Taki ljudje si o Bogu ustvarjajo svojo podobo ter težko sprejemajo ponudbo Boga Stvarnika in Božjega Sina, ki nas odrešuje, in Svetega Duha, ki nas posvečuje. Bog pa je naravnost fantastičen v tem, da je človeštvu ponudil dva standardna temeljna vidika Ljubezni – to sta stvarjenje in odrešenje.

Sodobni človek je torej iskalec, ki je odprt do presežnega, vendar pod svojimi pogoji, pod lastno kontrolo, bi lahko rekla.
Ko ravno omenjam dva temelja Ljubezni, se lahko sliši še tako neverjetno, ampak sodobni človek težko sprejme, da ga nekdo neizmerno in zastonjsko ljubi. Zanimivo, da je individualističnemu človeku sodobnega časa tako težko sprejeti dejstvo, da ga ima Nekdo neizmerno rad. Božji Sin ima Očeta neizmerno rad, in zato se je zgodilo odrešenje, ki je izraz neizmerne Božje ljubezni.
Poglejva samo primer krščanstva in ravno božičnega časa, ki v teh dneh odmeva. Izjemna Božja ljubezen do človeka se kaže v tem, da se je Bog odločil roditi med majhnimi, na povsem preprost način, da bi vsak človek čutil, da je sprejet, cenjen, ljubljen. Izjemna Božja naklonjenost do človeka se kaže v Njegovi ponižnosti – to je zelo pomemben vsebinski vidik naše vere. S tem nam je na vsak način želel dopovedati, da nas ima rad. Bog se poniža, se učloveči, v Mariji … Kako težko je nekomu sprejeti to dejstvo, da ni treba nič storiti, se z ničimer izkazati, pa nas nekdo že ima rad, smo mu dragoceni. Kot da bi sodobni človek iskal tako obliko presežnega, v kateri bi s svojo lastno močjo dokazoval, česa je sposoben, tega boga bi želel impresionirati s svojimi sposobnostmi, dosežki, da bi mu dal potrditev, pohvalo … A naš krščanski Bog ni tak – on nas ima rad zato, ker smo, ker živimo, še več, vse nas ima za svoje otroke, po stvarjenju in tudi po odrešenju.

- Naslednja močna lastnost sodobnega človeka se da zaobjeti v dve latinski besedi – variatio delectat ter repetita iuvant – variacija, sprememba prinaša veselje; ponavljanje koristi, pomaga. Človek se v svojem življenju, tudi zaradi današnje (ne)kulture odmetavanja, hitro naveliča nekega predmeta, izdelka, odnosa, in tako stalno išče nove variacije izdelka, predmeta, odnosa. Enako je s stvarmi na duhovnem področju: nekaj časa bi poizkušal z jogo, nato bi bil malo kristjan, hkrati pa bi posegal po astrologiji, iskanju energij, meditacijah, beli magiji …
Kako to, da ne vidimo koristi v ponavljanju? Zanimivo, da ravno otroci vedno rečejo: »Ati, še enkrat!« Otroci si torej želijo ponovitev, vračanja enakega. Če to pretvorim v duhovni jezik, je pri mnogih prisotna naveličanost: maša jim je dolgočasna, ker se vedno dogaja na enak način, dolgočasna je molitev, ker se jim zdi skrajno nesmiselno vedno ponavljati enake vzorce … Sodobni človek torej išče zmeraj nekaj novega, hkrati pa se ne zaveda, kako ga bo vsaka nova forma pustila nezadovoljnega, če se nahaja samo na površju, ne gre pa v globino vsebine …
Podam primer: Bilo je že pred desetletji, ko je oče peljal svojega sina v avstrijski Graz, kjer je takrat že bil nakupovalni center, in mu dejal, da si lahko izbere eno stvar, za katero želi, da mu jo oče kupi. Sin začne iskati predmet, ki bi si ga lahko izbral, in ko se vrne očetu, začne jokati. Jokal je, ker je bilo preveč ponudb in se ni mogel in ni znal odločiti.
To je velika težava današnjega časa, da se sodobni človek ne zna odločati, postal je neodločnež. In kot tak je dejansko revež med vso pestrostjo ponudb. Vse bi rad poskusil, pri vsem bi si rad zagotovil neko varnost, sprejetost, mir.
Danes je problem v tem, da bi človek rad bil na hitro, instant in preko bližnjic potešen tudi v tem iskanju duhovnosti, kar pa je iluzija. Potem se mnogi zaustavijo v tem svojem mišljenju, svoji organiziranosti vsakdanjika, si ustvarijo svoj pojmovni svet in od njega ne odstopajo. Niso se pripravljeni soočiti z možnostjo, da nimajo prav, celo zagovarjajo, da ima vsak svojo resnico … V času korone je ta razklanost še posebej zaznavna. Gre za določeno nemoč, tudi ranjenost, da ne zmorejo narediti koraka naprej. Pogosto se premalo zavedamo, da sreče ne moremo ujeti drugače, kot da živimo pošteno in nam bo sreča podarjena.
Stalno spreminjanje ni rešitev. Nič ni trdnega, ničesar se ne da oprijeti, ker ne vemo, če bo jutri še tam. Stalno spreminjanje je pogubno za realno življenje, ker človek potrebuje gotovost, potrebuje varnost, še toliko bolj je pogubno za duhovno rast. Poseben dar imamo kristjani v obhajanju cerkvenega leta, ki nam je podarjeno prav po naši meri, saj se v njem zvrsti vsa človeška zgodovina, tudi zgodovina odrešenja, od stvarjenja in vse do konca sveta, od prve adventne nedelje vse do nedelje Kristusa, Kralja vesoljstva. Gre za genialno, navdihnjeno organiziranost, ki vključuje pravo bogastvo in tudi različnost. Kljub temu pa ima katoliška Cerkev nekatere stalnice v svojih molitvah, obhajanju zakramentov in zakramentalov ter blagoslovov, ki ne potrebujejo vsako nedeljo nečesa novega. Številna bogoslužna besedila so posvečena skozi zgodovino judovstva in krščanstva, saj so bila tolikokrat ponavljana, in so zato tako žlahtna, posvečujoča in odrešenjska. Pomembno je, kot je lepo zapisal Max Thurian, najprej protestantski in pozneje katoliški duhovnik, da se pri vsakem bogoslužju morajo ta sveta besedila oživiti, da ljudje začutijo, da gre pri maši za dogodek, morda še bolje za dogajanje, ki nas spreminja ter iz posameznikov gradi občestvo bratov in sester, ki so ljubljeni od Boga in ljudi in nakazujejo novo človeštvo, ki ga imenujemo občestvo svetih. Seveda pa vsak dogodek zahteva pripravo, kar velja tudi za mašo in druga zakramentalna bogoslužja. Mnogi Slovenci smo doživeli čudovito prepevanje s ponavljanjem spevov v Taizéju ali na taizéjskih novoletnih srečanjih mladih, sam tudi čudovito prepevanje s ponavljanji med pravoslavnim evharističnim bogoslužjem v Moskvi. To pomeni, da je navadno pesem tista, ki pomaga, da bogoslužje globlje zaživimo, predvsem njegovo skrivnostno navzočnost Boga med nami. Pravoslavni kristjani zato radi poudarjajo, da so nebesa navzoča med evharističnim bogoslužjem.

- Kako naj sodobni človek v vsej množičnosti ponudbe potegne ročno zavoro, se ustavi in enostavno sprejme Božje odrešenje? Kako to, da se sodobni iskalec ne ustavi pri tem Božjem daru, pri odrešenjskem sporočilu?
Če pogledam z očmi katoliškega duhovnika in prevzamem del odgovornosti za to, da sodobni človek tega, kar išče, ne prepozna v Troedinem Bogu, bi dejal, da je problem v tem, da tako mnogi otroci kot tudi odrasli niso slišali kerigme, prvega oznanila. Niso slišali in res sprejeli glavnega oznanila – Bog nas je ustvaril, Kristus je iz ljubezni umrl, vstal in živi ter nas zbira in njegov Duh gradi cerkveno občestvo!
Danes se na različne načine trudimo s katehezo (poučevanjem) otrok, ne zavedamo se pa, da otrokom nismo uspeli izročiti osnovnega oznanila, ga niso sprejeli in ponotranjili. Otroke pri verouku zalagamo z različnimi podatki, pogosto manj pomembnimi stvarmi, ne poskrbimo pa ali nam ne uspe, da bi jim pomagali sprejeti tisto osnovno veselo oznanilo. Zavedati se moramo, da je kateheza druga stopnja na poti življenja vere. Prva stopnja je sprejetje osnovnega izročila, resnice vere. Tukaj je lahko kritika usmerjena na duhovnike, starše in katehete, da otrokom ne znamo na pravilen način izročiti oznanila Jezusa Kristusa. Znamo izvajati kateheze, večkrat nam pa ne uspeva evangelizirati. Zato moramo vsi prositi Boga za pomoč.
V katoliški Cerkvi na Slovenskem nam trenutno ne uspeva dovolj kerigma (prvo oznanilo: Kristus je Gospod), prav tako nam ne uspeva dovolj mistagogija (poglabljanje v skrivnosti vere in Boga). Še najbolje nam uspeva kateheza, vendar lahko hitro rečemo, da gre samo za faktografsko učenje na enaki ravni kot pri vseh drugih šolskih podatkih in vedenjih. Se pravi ne gre za vprašanje, ali nekdo v to verjame ali ne, pomembno je, da zna nekaj našteti. Boli me, če katehisti, katehistinje ne vzgajamo za skrivnost. Imeti znanje o veri je potrebno, nujno, toda to je premalo, treba je povezati življenje z vero, ga prepojiti in hoditi v življenju skupaj z vstalim Gospodom, ki nas spremlja. Iz Stare zaveze imamo dober vzorec družinske kerigme, družinske kateheze in družinske mistagogije, ko oče ob starozaveznih velikonočnih praznikih razlaga svojim otrokom in družinskim članom, kaj je Gospod storil zanje, za izraelski narod, da jih je izpeljal iz egiptovske sužnosti.
Pot do konkretnega, resnega vernika je preko oznanjevanja kerigme v kombinaciji z dobro katehezo. Ob tem bi zelo izpostavil še obrednik Uvajanje odraslih v krščanstvo, ki poudarja tudi uvajanje v skrivnost odrešenja (mistagogijo). Vsaka maša bi nam morala pomagati, da bi skrivnost mašnega dogajanja čim močneje doživeli. Obrednik Uvajanje odraslih v krščanstvo je vsebinsko bogat, z močno teološko in pastoralno podlago, ki bi lahko postal vzorec in podlaga, seveda s primernimi prilagoditvami, za prihodnost Cerkve glede nove evangelizacije. Uvajanje odraslih v krščanstvo bo najbrž kmalu postalo ena izmed najpomembnejših oznanjevalnih in pastoralnih dejavnosti, kot je to bilo v zgodnji Cerkvi.

- Preprosto vprašanje za konec, kaj sodobni človek išče v vsej duhovni ponudbi? V prvem koraku niti ne odrešenje; omenjate mir, kaj še?
Človek si v največji meri želi biti slišan. Danes je zelo malo poslušalcev, ki bi ljudem, posamezniku prisluhnili, smo pa vsi po vrsti »bombardirani«, zasuti z informacijami. Če pogledava na sodobni svet, ki je prepleten s svetovnim spletom – na njem je zelo malo ali nič prostora, kjer bi lahko mi bili slišani; potrebovali bi še en svetovni splet, kjer bi bilo to mogoče. Oznanila je hvala Bogu veliko, najti moramo vzorce, kjer si bomo verske izkušnje še bolj zavzeto – tudi v živo – podarjali.
Zakaj si veliko ljudi želi biti slišanih? Zato ker so v svojem življenju ranjeni in njihova ranjenost vpije po ozdravljenju. Zato je tudi veliko iskanja pomoči na različnih mestih z željo, da bi bili slišani. Mnogo se jih zateče po pomoč k psihiatrom, psihologom, da bi bili vsaj na duševni ravni pomirjeni. Ampak to je rešitev samo za duševno zdravje. Mnogi gredo dalje in zaupajo različnim šamanom, magom, šarlatanom, ki naredijo samo še
več škode …
Prava pomiritev, prava umiritev, pravo odrešenje pa se zgodi preko Kristusa
z odpuščanjem grehov, ki je velikonočni dar Jezusa Kristusa.

M. Erjavec / sprašuje / in br. kapucin, teolog in prof. Vinko Škafar / odgovarja /, Človek in iskanje presežnega, v: Ognjišče 1 (2022), 32-34.