* 6. julij 1874, Brežice, † 26. avgust 1948, Kapelski Vrh

»Brez šale in s šalo: so in so bili ljudje, ki skoraj zamerijo Bogu, da je ustvaril žensko, to potrebno nepotrebno zlo; a da je ženska vsaj interesanten predmet, to se večinoma priznava ... Žensko srce! Mari si ne mislimo, da je v tem srcu pravi dom za ljubezen? “Ljubeče žensko srce” – ta zveza se nam zdi povsem prirodna ... Tako pojo moški pesniki o ženskah. Dolgo je trajalo, preden so si upale tudi ženske v pesmih izdajati svoje tajnosti; z njihovimi pesmimi je izginila iz slovstva enostranost, saj smo viškom vedeli, kako čuti mož pesniško napram ženi, a da se ni moglo neposredno verodostojno soditi, kako čuti ženska napram moškemu.« Tako razmišlja literarni zgodovinar Josip Tominšek v Ljubljanskem zvonu v svoji pohvalni oceni pesniške zbirke Poezije Ljudmile Poljanec, ki je izšla leta 1906. »Te pesmi se kar same bero in čutijo,« je zapisal, »zdi se mi tudi, da bi se lahko pele, ker so ‘pesmi’ v ožjem pomenu, lirika od prvih verzov do zadnjih.« To malo znano pesnico predstavljamo ob 70-letnici njene smrti.

HOTELA JE POSTATI REDOVNICA
Rodila se je 6. julija 1874 v Brežicah, kjer je bil oče učitelj. Po njegovi zgodnji smrti se je mati, vdova s petimi otroki, preselila na posestvo na Kapeli pri Radencih. Takrat štiriletna Ljudmila je tam obiskovala ljudsko šolo in že tedaj napisala nekaj pesmic. Šolanje je nadaljevala v Radgoni, nato pa je po volji matere do devetnajstega leta vodila družinsko gospodinjstvo. Silna žeja po znanju jo je vodila v Maribor, kjer je bivala v samostanu šolskih sester in obiskovala tamkajšnje učiteljišče. Hotela je celo postati redovnica, toda po dveh letih je odšla, ker si je življenje v samostanu predstavljala drugače. Naslednji dve leti je obiskovala državno učiteljišče v Ljubljani in leta 1898 maturirala. Eno leto je bila učiteljica v Marijanišču v Ljubljani, kjer je Frančišek Lampe, vodja zavoda in urednik revije Dom in svet, postal pozoren na njen pesniški talent in objavil njene prve pesmi. V letih 1899–1920 je poučevala v ljudski šoli na Kapeli. Vmes je nekaj časa kot izredna študentka poslušala predavanja iz slavistike, germanistike in pedagogike na dunajski univerzi, vendar študija ni dokončala, ker ji je deželni svet ukinil dopust. Leta 1920 je v Mariboru opravila izpit za meščanske šole in še isto leto dobila službo na dekliški meščanski šoli v Mariboru. Po upokojitvi leta 1927 je bila vključena v kulturno življenje v Mariboru. Leta 1942 se je odselila na svoje posestvo na Kapeli. Domači orožniki, njeni bivši učenci, so jo rešili pred deportacijo v Nemčijo. Bila je tesno povezana s tamkajšnjimi kmeti, z njihovim delom in težavami. Vse do smrti je ohranila bistrino duha in ljubezen do ljudi. Po dolgotrajni bolezni je umrla 26. avgusta 1948 na družinskem posestvu. Vstajenja čaka na kapelski božji njivi.

“PESMI SO POSTALE KNJIGA”
Ljudmila Poljanec je bila ob Vidi Jeraj vidnejša slovenska pesnica pred prvo svetovno vojno, po mnenju uglednega literarnega zgodovinarja Antona Slodnjaka “bolj nadarjena od Jerajeve”. Njen prvi mentor je bil Frančišek Lampe med letoma 1898 in 1902 je objavljala v ‘njegovem’ mesečniku Dom in svet pod psevdonimoma Posavska in Ljudmila ter v ženskem časopisu Slovenka pod psevdonimi X, Y, Zagorska in Bogomila. Od 1902 do 1905 je objavljala v Slovanu ter družinskem listu Domači prijatelj kot Nataša. Nato je od leta 1903 pisala za Ljubljanski zvon, ki sta ga urejala Anton Aškerc in Fran Zbašnik ter ji dajala nasvete. Otroške pesmi je objavljala v Angelčku in Zvončku. Leta 1906 so izšle njene Poezije, ki jih je Josip Tominšek toplo pozdravil: »Pesmi so zdaj postale knjiga in prej skromna Nataša stoji pred nami kot izrazita pesnica Ljudmila Poljanec.« Knjiga je razdeljena v poglavja: Pesmi in romance, Intermezzo, Ob Adriji in sonetni cikel Epilog. Vsebuje otožne lirske pesmi, ki se navezujejo na ljudsko pesništvo in imajo klasično zunanjo formo, nekaj je tudi epskih ljubezenskih romanc. V mnogih pesmih čutimo dih impresionizma, ki je bil tisti čas prisoten v slovenskih slikarskih in literarnih krogih. Precej njenih pesmi so navdihovala njena potovanja. Mnoge (moške) kritike so bile odklonilne. »Pesmi Poljančeve so pesmi ženske,« je zapisala v Slovenski ženi Marica Govekar, »zato morda moški ne morejo prodreti v njihovo globino. Najbrž se sploh niso mudili pri njih, češ, kaj more napisati lepega – ženska! Jaz pa sem prepričana, da bo vsaka ženska občutila resnično doživetje Ljudmiline pesmi. Izvzete so seveda tiste ženske, ki so že tako moderne, da ne priznavajo več svojih pristno ženskih čustev.«

POTOVALA JE NAJRAJE SAMA
Ljudmila Poljanec je bila razgledana žena. Vse življenje je veliko brala, ne samo literarna dela, da bi v službenih letih svojim učenkam odkrivala lepote slovstva. Tudi prek časopisov je vneto spremljala dogajanje v življenju slovenskega naroda. V letih študija na dunajski univerzi se je družila z bodočim literarnim zgodovinarjem Francetom Kidričem in njegovim kolegom Ivanom Prijateljem ter s slikarjem Ferdom Veselom; prijateljevala je z nekaterimi slovenskimi literati, najbolj je bila povezana z Antonom Aškercem, ki je bil kot urednik Ljubljanskega zvona tudi njen pesniški mentor. Dunaj ji je ostal v lepem spominu in skoraj vsake počitnice je preživela v prestolnici nekdanjega cesarstva. Veliko je tudi potovala in sicer najraje sama. Cilji njenih potovanj so bila mesta na vzhodu in zahodu: Beograd, Sofija, Carigrad, Pariz, Praga. Rada se je udeleževala glasbenih prireditev v Salzburgu.
Po hladnem sprejemu Poezij je njena muza skoraj utihnila, peresa pa ni odložila. Leta 1923 je izdala božično igro s petjem in deklamacijami Pot k domu, ki so uprizorili na različnih krajih. Vseh pet slik te igre povezuje misel, da na sveti večer vsakdo, ki je pregnan, hrepeni po toplini doma. Leta 1926 so izšle njene štiri mladinske knjižice: Zmeraj radostni veseli, Na domačem dvorišču, Naše domače živali, Knjiga s podobami za mladino. Dramatizirala je Prešernov Krst pri Savici, ki je ostal v rokopisu. Njeno zadnje delo je igrica Mati v treh slikah: Mati pri zibeli, Mati in bolno dete, Mati in otroci pri igri. Uglasbil jih je skladatelj Vasilij Mirk. Med njenimi pesmimi, ki so bile uglasbljene, sta ponarodeli Ko so fantje proti vasi šli in Tam na vrtni gredi.

ČUK, Silvester. Ljudmila Poljanec (1874−1948) (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 42-43

mladinska tema meseca

Kakšni odnosi vladajo v tvojem razredu?

priloga

Narodna galerija praznuje

gost meseca

dr. Andrej Perko, psiholog

Preberite več: September 2018

»Nekega dne sem pomislila, da bi prav vsak dijak iz mojega razreda izgubil svojo vzvišenost, če bi samo en dan moral preživeti v razmerah ciganskega tabora, od koder sem prišla. Ta misel mi je pomagala, da sem se kdaj pa kdaj počutila močnejšo od njih, kot bi bila nad njimi.« Tako že proti uspešnemu koncu svojega ‘pobiranja’ prizna romsko dekle Lenka, ki so skupaj z mlajšim bratcem Tončijem rešili iz ciganskega tabora in ju izročili rejniški družini. Tam otroka sicer nista bila lačna kruha, lačna sta bila ljubezni, naklonjenosti, zavarovanosti, kar otrok najbolj potrebuje. Vse to sta jima skušala zagotoviti ‘krušna’ starša Lejla in Jurij, ki sta ju posvojila. »Oba sta se zelo trudila, da bi otroka začutila nov, prijazen dom, ga sprejela za svojega in čutila varnost.« Lepa in izredno nadarjena Lenka je bila zaradi boleče izkušnje otroštva zelo nezaupljiva in se je le počasi odpirala. Potrebovala je nekoga, ki bi mu lahko brez pridržka zaupala v prepričanju, da je ne bo razočaral. Začela je prihajati na pogovore k modri, izkušeni ženi, ki je znala poslušati in s to pozornostjo zdraviti notranje rane. Ob tem ji je prišlo na misel: »Lenka govori meni, a v resnici prepričuje in spodbuja samo sebe.«

Avtorica knjige Silva Matos ob pripovedovanju veliko pove tudi o sebi. O tem, da kot psihoterapevtka najprej in samo posluša, opazuje, beleži – beleži dogodke, Lenkine besede, njena stanja in razpoloženja, njen videz in njene obleke. Hkrati beleži tudi svoje lastne občutke, ki so jih v njej sprožali Lenkini obiski. Psihoterapija je po definiciji zdravljenje s pogovorom – kar boste razumeli, ko boste knjigo prebrali do konca. Proces zdravljenja se začne s poslušanjem (Martin Lisec).

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2018, leto 53, št. 8, str 108-109.

Pogovori z Brankom Cestnikom ob prihajajoči sinodi, 2. del

- Po najinem prvem pogovoru o mladih v luči priprav na sinodo mladih mi je v spominu ostala vaša misel, da je pri današnjih mladih največkrat vseeno, kaj si. Na tej točki razločevanja in spoznavanja mladih bi rad nadaljeval najino debato. Kaj to stališče pravzaprav pomeni in kaj prinaša?
Pred sabo imamo generacijo mehke identitete, ki se na lahek način in brez večjih težav odpove vsakršni identiteti. V nekem obdobju je bilo to celo v modi, predvsem v filozofiji in sociologiji, in to so povzeli tudi določeni slovenski kulturni krogi. Največji frajer si bil, če si bil odrezan od svojih korenin, če si bil malce drugačen, nevezan na to ali ono. Identiteta se je dojemala kot omejitev.
Narodna identiteta, spolna identiteta – to so gotovo vprašanja, s katerimi se danes veliko ukvarjamo. Razumeti je treba, da so določena vprašanja identitete zelo umetno vsiljena, sploh vprašanje spolne identitete. Mnogi so to pograbili kot splošno obliko boja proti. Biti proti. Meni ne bo nihče vsilil identitete moškega, niti narava ne, kaj šele religija. Seveda pa se temu mnogi tudi upirajo.
- Gotovo ima to posledice pri odločitvah mladih ...
To se pozna na mladih, ko postanejo starši; takrat na veliko razglašajo, kako svojim otrokom ne bodo vsiljevali identitete, jih tudi ne bodo vzgajali versko in naj se otroci o vsem tem kasneje sami odločijo. Hkrati ni želje ali potrebe, da si se poudarjala domovinska vzgoja in podobno. Gre za tipično postmoderno in poljudno različico brezidentitetja.
Mladi so to zagrabili, vendar hkrati vidimo, da se proti temu odvija upor. Na podeželju imamo zadnjih 10 ali 15 let porast harmonikašev. Vrača se poudarjena identiteta in priča smo novemu pojavu – identitetna gibanja so znak hrepenenja po identiteti, čeprav jih uradna, ali če rečeva levičarska sociologija razlaga skoraj kot fašistoidna. V slovenskem prostoru imamo tako obojni proces – v mestnih okoljih imamo nagnjenost k temu, da bi bili brez identitete, se ne pustijo opisovati raznim določitvam, kaj sem in kaj nisem, na podeželju pa imamo spet močnejše vračanje k identiteti.
- Če gledava na mlade z vidika, kaj jih določa, ne moreva mimo pojava pripadnosti raznim znamkam.
Gre za igro simbolov, ki ga je potrošniški svet znal dobro izkoristiti. Zanimivo je, da ko so si ljudje počasi snemali križe z verižic okrog vratu, so se hkrati povečevali napisi na oblačilih. Veliki kapitalistični svet nas je štemplal za svoje.
Vendar se tudi to počasi odpravlja in mogoče bo v prihodnjem desetletju prišlo celo do upora proti potrošništvu. Ljudje se dobesedno nažrejo potrošništva, uvidijo, da gre za prazne obljube zadovoljevanja potreb. Obljuba o notranji sreči se ne uresniči z dobrim avtom, dragimi oblačili, mobilnimi telefoni. Zanimivo je, da so reklame za produkte narejene na način, da nagovarjajo našo notranjo srečo, s pomočjo teh predmetov naj bi se uresničili, se čutili srečne. Mogoče se bodo današnje mlade generacije enkrat temu uprle in bodo izstopile iz kroga vsiljenih potreb in želja.
- Stopiva za nekaj desetletij nazaj – mlade je opredeljevalo ravno nasprotno obnašanje. Bili so metalci, punkerji, raverji, odločili so se za neko subkulturo, stil in to zagovarjali z vsemi štirimi. Zakaj te pripadnosti danes ni več? Kje vidite razliko?
Zavedati se moramo, da mladi danes živijo v kulturi scrollanja – kulturi podrsavanja po zaslonu. Ogromno kratkih, vizualnih in čustvenih dražljajev, ki se jih ne oprimeš. Vidimo, kako s prsti dobesedno letijo po ekranih telefonov, nobene fiksacije na neko fotografijo ni, niti kakšne kontemplacije, vse se odvija v delčkih sekunde. V tem se dodatno izgublja možnost, da se z nečim poistovetijo in ne vstopajo globlje v stvari.
Če govoriva o identifikaciji na pop področju, se danes mogoče to dogaja celo bolj pri 26-letnikih, prej se je pa pri 16-letnikih.
Hkrati se to kaže v branju, ki ga ni. Vse se samo preleti po naslovih, mogoče še podnaslovih in že je tu občutek, da je treba hiteti k naslednjemu impulzu in naslednjemu ... To vpliva tudi na procese odločanja. Mladi se do zadnjega hipa ne morejo odločiti, če bodo šli na izlet ali ne. Kot skavtski voditelj to dobro vidim – pred 15 leti smo lahko mirno načrtovali kakšne izlete tedne vnaprej in se je izlet ali dogodek tudi odvil ob skoraj nespremenjeni udeležbi. Danes pa dokler jih fizično zjutraj ne vidiš, da so tam, ne moreš vedeti, kako se bodo mladostniki odločili. Mnogi so še ponoči na telefonih, razmišljajo, se srečajo z novimi ponudbami in ti v sms gladko napišejo, da bodo ostali doma, ker bodo igrali igrice, ker so dobili ponudbo za boljšo stvar ... Za vse se odločijo zadnji hip. In to po kriteriju, katera ponudba mu bolj ugaja. Ni zaveze, da če reče, da bo prišel, bo res prišel in se tega dogovora držal. To ustvarja precej labilne osebe, ki niso sposobne trajnejših odločitev.
Jaz mislim, da sicer človek po naravi teži k trajnejšim držam, k neki identifikaciji, vendar se ti procesi pomikajo iz obdobja okrog 18. leta v obdobje 30-letnika.
- Za kaj so se po vašem mnenju mladi pripravljeni postaviti danes?
Že dolgo jih nismo videli, da bi se mladi za kaj zavzeli. Mogoče jih je nekaj nagovorilo dogajanje v Mariboru leta 2012, čeprav je bilo tisto vstajniško gibanje kasneje popolnoma spolitizirano. Ampak recimo, da so tam dvignili glas v neki zaznavi globoke krivičnosti, ki se je kazala v neki ujetosti mladih v Mariboru, brez perspektive, iz nekega občutka korupcijske politike ... To jih je dvignilo.
Pred kratkim sem prebiral zelo obsežno špansko raziskavo o mladih, o njihovem razvoju zadnjih 30 let. Ugotovili so, kar ugotavljamo tudi v Sloveniji, da vendarle obstajajo neke točke, ki so stalnica in kjer se mladi zelo identificirajo in zaupajo. To so družina in prijatelji. Zanimivo, sploh ker se nam zdi, da je družina v krizi, pa je to vendarle okolje, po katerem tudi mladi hrepenijo in se z njim identificirajo. Imajo željo po vračanju v družino, po ustvarjanju svoje družine; družina je še zmeraj postavljena zelo visoko.
Ob tem izginja religijska identifikacija. Mladi se bolje znajdejo v nekem mikro okolju kot pa v območju velikih idej, inštitucij, politike, kulture.
Hkrati lahko mladi danes zelo hitro postanejo navijači – v pravem pomenu besede. Zanimivo je, da se na štadionu mladi derejo: »Mama, jaz tebe več ne ljubim, jaz zdaj ljubim Maribor!« Gre za kopico Viol.
- Vendar je razlog, da visoko cenijo družino, lahko tudi v tem, da jim je v domačem okolju vse prelahko servirano in govoriva, kot je rekel pokojni Bogdan Žorž, o razvajeni generaciji. Tudi papež Frančišek poziva mlade, naj ne postanejo kavč generacija, ki bi samo poležavala v brezskrbnosti ...
Seveda so družine lahko okolja, kjer so mladi najbolj podvrženi razvajenosti.
Do tega prihaja, ker so do 30. leta pri starših in so svojo samostojnost prestavili za vsaj 10 let.
Vendar gojim upanje, dokler imajo mladi cilj živeti v družini in si ustvariti lastno družino, četudi to seveda še ne pomeni takoj poroke, niti stabilne zvestobe. Ampak če stremijo k temu, ne moremo govoriti o izgubljeni generaciji.
- Kdaj in kje se zgodi obrat pri njihovem razmišljanju? Ravno zaradi hipnosti odločanja se pri mladih danes kaže neobremenjenost z vprašanjem, kaj bo jutri in pogosto so tudi nezainteresirani za uvid v to, kakšne posledice prinašajo njihova dejanja ...
Sprememba se zgodi ob vstopu v delovno okolje. Po domače povedano: prva služba jih zrihta in zbrihta.
O tem govori Simon Sinek, veliki guru marketinga, ko govori o mladih, ki nastopijo službo. Ob tem koraku se zdi, da se morajo naenkrat strezniti. Srečajo se z rednim jutranjim vstajanjem, odgovarjati morajo za svoja dejanja, vsak dan se morajo truditi po najboljših močeh, morajo se sprijazniti s plačo, čeprav bi radi imeli višjo, treba je sodelovati s sodelavci, tudi če jim ti ne ugajajo itd. Simon pravi, da so lahko ti trenutki za mlade tudi zelo depresivni in težki.
Zavedati se moramo, da kljub temu da se je vzgoja zmehčala, se kapital ni. On melje naprej in zahteva tekmo, dobre tekmovalce in izdelovalce produktov za to potrošniško tekmo. To mi potrjujejo mnogi mladi iz okolice Ptuja, ki so se zaposlili v Avstriji. Poudarjajo, da so tam urejeni odnosi, da vlada korektnost in da so dobre plače, najbolj pa poudarjajo, da je treba fejst delati.
Delovno mesto je tisto, ki te prizemlji. In tudi za našo generacijo se je dogajalo podobno. Tudi mi smo lenarili, bili objestni itd. Je pa res, da smo bili mi prej vključeni v delo doma, na kmetiji, ko si moral posaditi krompir, če si ga hotel imeti na mizi. S prevzemanjem odgovornosti in delovnimi nalogami smo se srečevali pri bistveno nižji starosti, kot se to dogaja danes, ko visokošolski sistem podaljšuje mladost skoraj do 30. leta.
- Ste že kdaj opravili kakšen preizkus z mladimi pri verouku ali pri skavtih o tem, kako gledajo nase? Kaj pravijo danes mladi o sebi?
Živimo v kulturi podobe. In prisotno je stalno nezadovoljstvo s svojo podobo, ker se jim zdi, da niso popolni, idealni. Problem je mozolj, pa da jim zobje baje ne rastejo ravno, da so ličnice preširoke, in seveda lasje ... Bojijo se svoje podobe in jo težko sprejemajo, kar pa vpliva na samosprejemanje in samospoštovanje. Današnji svet je lahko glede samopodobe zelo dvorezen in sproža manijo všečkov in frustracije, če teh všečkov ni.
Za konec bi poudaril, da je pri identiteti pomembno, da mladostniki nikoli ne izgubijo stika z realnim, živim človekom. Živi človek jim mora tudi reči, da so dobri, pomembni, vredni, da ne dobivajo svojih potrditev samo na podlagi všečkov. Ne smejo verjeti, da so vredni zgolj toliko, kot jim to pove Facebook. Tudi zato je pomembno družinsko okolje, kjer ta stik z živim človekom ohranjajo in dobivajo potrditve. Tisti, ki pa imajo tudi doma razbito situacijo, so prisotni samo še na socialnih omrežjih in samo še tam iščejo potrditev, imajo veliko težje delo, da sprejmejo samega sebe.
ERJAVEC, Matej. (Pogovor o sinodi mladih). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 2, str 36-37.
[matej.erjavec@ognjisce.si]

Veliki Draški vrh se strmo dviga nad dolino Krme v grebenu V od Tosca, z mogočno S steno, ki jo plezalci zelo cenijo, v Bohinjsko dolino pa kaže svojo značilno piramidasto obliko.  Nenavadno je, da nanj ni speljana nobena označena pot, čeprav gre prav mimo njega vsem dobro znana ‘triglavska magistrala’, vendar je malo takih, ki ga opazijo in vedo, da je z J strani lahko dostopen in ima tudi za poletne popotnike ‘lepo besedo’. ...

Preberite več: Veliki Draški vrh (2243 m)

Ko zaslišite besedo gliva, najbrž takoj pomislite na jurčka v gozdu, a v resnici je večina gliv mikroskopsko majhnih. Nekatere med njimi nam pomagajo pri vzhajanju kruha, druge imajo kot razkrojevalci pomembno vlogo v ekosistemih. Nekatere glive pa so lahko tudi nevarne. Ene izmed njih so črne kvasovke. Da bi o njih izvedela več, sem na Oddelku za biologijo, ki je del Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, obiskala prof. dr. Nino Gunde Cimerman.

TUDI V EKSTREMNIH OKOLJIH OBSTAJA ŽIVLJENJE
»Povprečje je dolgočasno,« meni Nina Gunde Cimerman, ki se ne ukvarja z gobami – razen jeseni, ko jih zelo rada nabira – ampak z glivami. Prav posebnimi. Takimi, ki preživijo v ekstremnih razmerah, ki bi bile za nas že zdavnaj usodne. »Moja raziskovalna skupina preučuje ekstremofile. Med glivami so največji ekstremofili črne kvasovke, ki so tudi naša priljubljena skupina, s katero se ukvarjamo.« Ali veste, da lahko preživijo pri temperaturi 64 °C? Tudi kislina, detergenti in visoke koncentracije soli jim težko pridejo do živega.

ZAKAJ SO ČRNE KVASOVKE ČRNE?
»Črne kvasovke imajo v svoji celični steni melanin, ki jim daje značilno barvo,« mi razloži priznana mikrobiologinja in pojasni, da se ta pigment nahaja tudi v naši koži. Kvasovk pa ne ščiti le pred UV-svetlobo, ampak jim omogoča, da lahko preživijo tudi pri visoki slanosti, sevanju in hladu – tj. v ekstremnih razmerah. Čeprav so črne kvasovke velike le nekaj mikrometrov, so zelo prilagodljive. »Če se naravni pogoji spremenijo, lahko črne kvasovke spremenijo svojo obliko in se tako prilagodijo na nove razmere. To jim omogoča, da preživijo v ekstremnih okoljih.« Znanstveniki so črne kvasovke do zdaj odkrili v solinah, vročih vrelcih, kisli vodi, na ledenikih in celo v oblakih! Ninina raziskovalna skupina pa jih je odkrila še v nam precej bolj poznanem okolju: v pomivalnih strojih!

ČRNE KVASOVKE SO V PO­MIVALNIH STROJIH!
»Odkritje črnih kvasovk v pomivalnih strojih je bilo zelo odmevno. Po ocenah revije, ki je objavila naš znanstveni članek, je doseglo 500 milijonov ljudi po svetu,« se nasmehne moja sogovornica. Zagotovo ste prepričani, da visoke temperature, detergenti in močni vodni curki v vašem pomivalnem stroju uničijo vse bakterije in glive, kajne? Tako so mislili tudi znanstveniki, dokler ni to odkritje stvari postavilo na glavo. »Tudi pomivalni stroji so ekstremno okolje,« mi pojasni znanstvenica in nadaljuje: »S svojo raziskavo smo ugotovili, da pomivalne stroje, ne glede na to, kje na svetu jih testiramo – v Avstraliji ali v Sloveniji – v vseh primerih naseljuje 6 ali 7 enakih vrst črnih in drugih kvasovk, ki jih najdemo v bolnišnicah.« Kmalu izvem, da je to sprožilo precej strahu in zmede med ljudmi – verjetno se tudi sami še spomnite kričečih časopisnih naslovov Vaš pomivalni stroj vas želi ubiti!

KAKŠNA JE RESNICA O ČRNIH KVASOVKAH?
Zaradi poplave lažnih novic želim izvedeti, kakšna je v resnici nevarnost, ki nam preti, če v svojem pomivalnem stroju gostimo črne kvasovke. »Vse črne kvasovke, ki smo jih našli v pomivalnih strojih, so oportuno patogene. To pomeni, da lahko povzročajo bolezni pri ljudeh, ki so imunsko oslabljeni,« mi razloži znanstvenica in doda, da so to predvsem otroci in starostniki ter ljudje s kroničnimi boleznimi, kot sta rak in sladkorna bolezen. Izpostavljeni so tudi ljudje s cistično fibrozo, gensko boleznijo, pri kateri imajo bolniki hude težave z dihanjem. Čeprav torej naše kuhinje naseljujejo črne kvasovke, je za običajne ljudi strah odveč. »Seveda, če smo zdravi,« še enkrat poudari moja sogovornica.
Na koncu me malo za šalo in malo zares zanima, ali bi tudi iz črnih kvasovk nastal kruh. »Večina kvasovk je sposobnih alkoholne fermentacije. Najbrž bi tudi s temi kvasovkami nastal kruh, le da bi bil bolj nizek, ker se ne bi sproščale take količine CO2 in alkohola kot pri pekovskih kvasovkah,« v smehu sklene najin pogovor Nina Gunde Cimerman. Kdo ve, mogoče pa kmalu spet odkrijejo kaj novega.

- Kaj vas je pripeljalo v biologijo?
V gimnazijskih letih me je zanimalo veliko stvari. Na koncu sem se odločila za študij biologije, čeprav sem si želela študirati krajinsko arhitekturo, a tisto leto študij ni bil razpisan. Potem mi je študij postal všeč in sem ostala. Nisem bila kakšen vzoren študent, a se je vse spremenilo z diplomo: takrat sem dobila svoj prvi raziskovalni problem, ki sem ga morala rešiti. Takoj sem vzljubila raziskovalni način razmišljanja. Takrat sem bila na Kemijskem inštitutu, kjer sem potem nadaljevala z magisterijem in doktoratom. Seveda je biologija krasna veda, veda o življenju. V biologiji ni samo ja in ne odgovorov in to mi je všeč.
- Kako držite ravnotežje med službo na eni strani ter družino in prostim časom na drugi strani?
Potrebno je najti čas za vse, drugače se to lahko pozna na tvojem zdravju. Poleg tega se tudi profesionalna kariera, čeprav je zelo zanimiva, enkrat konča, zato moraš imeti tudi hobije, ki te veselijo in izpolnjujejo. Sama zelo rada berem in plešem argentinski tango. Z možem imava na Švedskem hišo, kjer se vozimo s kajaki in nabiramo gobe, kolesarimo. Zelo rada tudi vrtnarim in kuham. Imam tudi dve krasni punci, zelo dobrega moža in dva mačka.
- Kako vidite povezavo med vero in znanostjo?
Do neke mere si lahko vse stvari razložimo in dokažemo z dejstvi. Sama se kot znanstvenik najprej podpišem pod to. A čeprav poskušaš pridobiti čim več dejstev, jih objektivizirati in razumeti, ti na neki točki vseeno nekaj zmanjka. Na tisti točki si lahko rečeš, da nima nobena stvar pravega smisla in je vse le veliko naključje. Ampak ... če je to naključje res naključje, potem je zelo lepo vodeno, ker nas je obdarilo s toliko lepote, s prepletenostjo in tudi zapletenostjo.

ALI JE SPLOH ŠE VARNO UPORABLJATI POMIVALNE STROJE?
V pomivalnih strojih so črne kvasovke, ki so za nas lahko potencialno nevarne. Ali to pomeni, da moramo posodo spet pomivati na roke? Prof. dr. Nina Gunde Cimerman meni drugače: »Že nekaj let sodelujemo z domačo in tujo industrijo ter poskušamo najti rešitev. Ugotovili smo, da pridejo te kvasovke v pomivalne stroje z vodo. Filtri niso dobra rešitev, ker se hitro zamašijo in jih je potrebno menjavati. Problem so tudi biofilmi, ki se naredijo na vratih in šobah. Trenutno raziskujemo turbulentne tokove, ki bi lahko razbili kvasne celice.« Kaj pa bi lahko uporabili že danes? To, kar uporablja vsaka pametna gospodinja: kis. Tudi moja sogovornica še vedno uporablja svoj pomivalni stroj, a pri tem svetuje: »Dobro je, da vse prebrišemo s kisom in da enkrat mesečno prazen pomivalni stroj operemo pri najvišji temperaturi.«

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 64-65.

Ko sem se odločil za nakup kolesa, sem ga izvedel preko neznanega prodajalca na spletni strani ebay.com. Ko potrebujem prevoz, se preko spletne strani prevoz.org pridružim neznancu v avtu, ki me odpelje do želene lokacije. Prenočišče v ZDA sem poiskal preko spletne aplikacije Airbnb in se za nekaj dni vselil k popolnemu tujcu. Ko nisem bil zadovoljen z diagnozo, ki mi jo je postavil osebni zdravnik, sem za drugo mnenje povprašal neznance na spletnem forumu, katerega tema so zdravstvene težave. Nanizani primeri so v popolnem nasprotju s tem, kar so nas kot otroke učili starši, učitelji in ostale za nas pomembne osebe, namreč da tujcem pod nobenim pogojem ne smemo zaupati. Kaj se je torej zgodilo z zaupanjem v današnjem času in kaj ima pri tem informacijsko-komunikacijska tehnologija?

ZAUPANJE JE MAZIVO SOCIALNEGA ŽIVLJENJA
Priznani avtor s področja poslovanja Frank K. Sonnenberg je zaupanje primerjal s krvnim tlakom. Je tiho, pomembno za dobro zdravje in, če ga zlorabimo, je lahko tudi smrtonosno. Zaupanje je torej neke vrste mazivo, zaradi katerega odnosi med ljudmi gladko tečejo. Na zelo splošni ravni je zaupanje odraz posameznikovih pričakovanj o tem, da bodo drugi, s katerimi je v odnosu, delovali skladno z družbenimi vlogami, ki jih imajo. Računica je torej izjemno preprosta; če so tovrstna pričakovanja izpolnjena, posameznikova stopnja zaupanja narašča, če niso, pa upada. Pomembno je tudi dejstvo, da zaupanje deluje na podlagi zgodovine: dobra izkušnja iz preteklosti poraja zaupanje v sedanjosti. Poleg tega je stopnja zaupanja do posameznika, s katerim stopamo v interakcijo, odvisna od vrste različnih dejavnikov, med katerimi so tudi njegove vizualne značilnosti, kot so na primer etnična pripadnost, spol, starost ... Izhajajoč iz tega v kibernetskem prostoru oz. na svetovnem spletu sploh ni mogoče govoriti o zaupanju, saj tam niso izpolnjeni osnovni pogoji, na katerih temelji.

ZAUPANJE, NEZNANCI IN SVETOVNI SPLET
Neznanec in zaupanje se v fizičnem prostoru v veliki večini primerov izključujeta. V kibernetskem prostoru pa velja ravno obratno. Kot sem nakazal že z nekaj uvodnimi primeri, se ljudje v vsakdanjem življenju velikokrat zanašamo ravno na informacije, nasvete in storitve, ki jih na svetovnem spletu (pri)dobimo od popolnih neznancev. Takšen preobrat v kontekstu zaupanja bi lahko označil kar za kulturno spremembo. Slednja vsekakor temelji (tudi) na prefinjenih socialnih mehanizmih (sistemi ocenjevanja ponudnikov in potrošnikov) ter algoritmih (hierarhično razporejanje informacij spletnih iskalnikov), ki delujejo po sistemu kazni in nagrad. Vzpostavitev zaupanja na internetu omogoča nekaj digitalnih orodij, ki nas spodbujajo in nam omogočajo, da zaupamo ostalim neznanim spletnim uporabnikom. V nadaljevanju bom v kontekstu spletnega nakupovanja in pridobivanja nasvetov oz. informacij preko iskalnikov predstavil, kako delujejo mehanizmi zaupanja na svetovnem spletu.

Eno izmed najbolj priljubljenih področij iskanja informacij na svetovnem spletu je zdravje. Ko se pojavi določena zdravstvena težava ali simptom, ga enostavno poguglamo. Čeprav zdravstveni strokovnjaki to početje odsvetujejo, saj naj bi bila večina objavljenih informacij netočnih, se ga kljub temu večina ljudi poslužuje. Po podatkih Googla že vsak dvajseti uporabnik tega iskalnika išče informacije v zvezi z zdravjem. Obenem pa iskanje zdravstvenih informacij lahko pripelje do psihološkega stanja, ki se ga označuje kot kiberhondrija (skovanka besed kiber in hipohondrija), saj ljudje velikokrat naletijo na (napačne) informacije, zaradi katerih so prepričani, da imajo veliko resnejše zdravstvene težave kot v resnici.

MEDSEBOJNO OCENJEVANJE
Ko se s prijatelji pogovarjamo o najnovejših nakupih preko eBaya, se vedno najde kakšna nezaupljiva oseba, ki postavlja vprašanja, o katerih sploh ne razmišljamo več, na primer na podlagi česa kupci verjamemo, da: (a) prodajalec želeno stvar dejansko ima, (b) ustreza stanju na priloženi fotografiji in opisu ter (c) bo stvar resnično odposlana, ko bo plačilo izvedeno? Verjetno si je bilo ta vprašanja smiselno postavljati pred dvaindvajsetimi leti, ko je podjetje začelo delovati; danes, ko ima približno 171 milijonov uporabnikov, pa so popolnoma odveč. Stvar namreč funkcionira in to zelo dobro. Spletni portal eBay izpostavljam namenoma, ker je bil eno izmed prvih internetnih podjetij, ki je delovalo na zaupanje med popolnimi neznanci. Skratka, če ne bi bilo eBaya, verjetno danes ne bi poznali niti svetovno uspešnih, na platformah temelječih podjetij, kot sta na primer Uber in Airbnb, ali vsaj ne v takšni obliki. Delovanje tovrstnih internetnih storitev namreč temelji predvsem na medsebojnem ocenjevanju ponudnika in uporabnika, kar je kot prvo uvedlo podjetje eBay. In prav tovrstno ocenjevanje je ključni mehanizem vzpostavljanja zaupanja med prodajalcem in kupcem.

USTVARJANJE ZAUPLJIVEGA OKOLJA
Živimo v obdobju, ko nam je zakladnica človeškega znanja ob vsakem času in kraju dostopna na konicah naših prstov. In veliko ljudi pri vsakodnevnih odločitvah deluje na podlagi informacij ter nasvetov, ki jih (pri)dobi s svetovnega spleta. Pa četudi so dvomljive kakovosti. Posledica tega je, da spletne informacije pomembno vplivajo na ravnanje posameznikov, kar se odraža tudi na nivoju celotne družbe. Eden izmed razlogov, da smo ljudje dokaj zaupljivi do informacij, ki jih pridobimo preko iskalnikov na svetovnem spletu, se nahaja tudi v t. i. filtrirnem mehurčku. Bistvo slednjega je, da iskalnik (npr. Google) uporabniku na osnovi predhodnih iskanj in osebnih informacij ponuja vedno bolj personalizirane zadetke. Filtrirni mehurčki so v prvi vrsti namenjeni pospeševanju prodaje na internetu (npr. Amazon nam na podlagi predhodnih nakupov in ogledov priporoča druge izdelke), žal pa so prodrli tudi v druge sfere svetovnega spleta, kjer uporabnikom omejujejo pridobivanje novih in raznovrstnih informacij. S takšnim prirejanjem iskalnih rezultatov težko izvemo kaj novega – ujeti smo v majhen mehurček svetovnega spleta, v katerem pa se zelo dobro počutimo, saj postaja vse bolj podoben našemu notranjemu svetu. Zaradi tega informacijam, ki jih tam najdemo, tudi vse bolj zaupamo. Ljudje smo nagnjeni k temu, da zaupamo tistim, ki so nam podobni, in enako velja tudi za informacije. Če se skladajo z našimi osebnimi prepričanji, smo do njih veliko bolj zaupljivi kot v nasprotnem primeru.

SKLENJEN KROG ZAUPANJA
Brez dvoma so informacijsko-komunikacijske tehnologije spremenile naš pogled na zaupanje do tujcev tudi v fizičnem prostoru. Toda za utemeljevanje te trditve bi bilo potrebno izvesti bolj poglobljeno razpravo oz. raziskavo, ki presega okvirje tega prispevka. Posamezniki smo namreč še vedno precej nezaupljivi do neznancev na ulici, medtem ko jih na svetovnem spletu sprašujemo za nasvete glede zelo osebnih zadev ali sprejemamo njihove argumente glede naših naslednjih investicij v nepremično ali premično premoženje. Mogoče so vzrok temu ključne značilnosti svetovnega spleta, kot so odsotnost fizičnega kontakta, (iz)menjav neverbalnih informacij in relativna anonimnost uporabnikov, kar nam daje občutek, da nimamo opravka z ljudmi, temveč z nezmotljivo tehnologijo. Toda ne pozabimo, da delovanje te tehnologije usmerjajo algoritmi, te pa so sprogramirali posamezniki, ki jim na koncu prav tako zaupamo. In s tem se krog zaupanja med ljudmi sklene.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 80-81.

Avgust je najbolj počitniški mesec. Mnogi boste v njem obiskali naše gore. V prilogi vam predstavljamo zgodovino vzponov na slovenski narodni simbol Triglav ob 240-letnici prvega dokumentiranega vzpona (26. avgusta 1778). O koristnem preživljanju počitnic govori tudi duhovnik Robert Friškovec v svojem klepetu z mladimi.

V počitnicah lahko vzamemo v roke dobro knjigo. Na strani 44 in 45 boste našli več namigov za poletno branje. Na dveh straneh vam ponujamo knjige s posebnim popustom. Gotovo boste našli med temi knjigami tudi kakšno zase. Obiščite tudi naše knjigarne po Sloveniji (Koper, Ljubljana, Kranj, Maribor in Ptuj), kjer si boste lahko ogledali še večjo ponudbo. Preživimo dopust z dobro knjigo.

Počitnice so čas za razvedrilo in oddih. Pa tudi za veselje in humor. Zato vam priporočamo posebno revijo Ognjišča Indijanček. Tega lika vam ni treba posebej predstavljati, saj ga bralci dobro poznate iz naše revije, sedaj vam je izbor stotih na voljo v posebni izdaji. Za oddih, za razvedrilo, za sprostitev ...

Poleti pridejo na oddih tudi naši misijonarji. Eno od njih, s. Zvonko Mikec smo povabili, da spregovori za Ognjišče in nam predstavi nam precej neznani afriški državi Angolo in Mozambik, kjer deluje že 27 let.
Na poseben način je misijonom namenjena tudi glavna tema v mladinski prilogi, ki govori o pomoči, ki jo Slovenci namenjamo zlasti afriškim deželam. Misijonarji oznanjajo evangelij, prinašajo pa tudi napredek in lajšajo življenje ljudi. To je v glavni temi lepo opisano tudi z izjavami afriških domačinov, ki so bili deležni te pomoči. Pri tej pomoči ste pripomogli tudi vi, dragi bralci, ki se vsako leto lepo odzovete na akcijo Za srce Afrike in drugi, ki prispevati vsak mesec v akciji Z delom do dostojnega življenja. Tudi letos boste v prihodnji številki dobili položnico, s pomočjo katere boste lahko oddali svoj prispevek.

Poleti se mnogi odločijo za taborjenje v naravi. Med njimi so tudi katoliški skavti. Od osamosvojitve Slovenije delujejo tudi pri nas. O pozitivnih straneh skavtizma in njegovih pasteh govori publicist Branko Cestnik v pogovoru z Matejem Erjavcem. Pogovore o problematiki mladih s p. Cestnikom že od začetka leta objavljamo v Ognjišču kot pripravo na sinodo mladih.

Iz tiskarne prihaja drobna knjižica Najdi čas. V njej so kratke misli sv. Terezije iz Kalkute, govorijo pa o tem, za katere stvari si moramo vzeti čas, da bo življenje postalo lepše. Celostranske barvne fotografije nam bodo približale sporočilo misli, obenem pa naredile knjigo še privlačnejšo. To knjižico in druge iz te zbirke, bomo lahko komu podarili, oziroma jo dodali kakšnemu darilu in bo to darilo imelo še osebnejšo ‘noto’ in spodbudno sporočilo.

Konec meseca avgusta hitijo nakupovat šolske potrebščine še zadnji zamudniki, kajti septembra odprejo vrata šolske in veroučne učilnice. Zato bodo že v avgustu v naših poslovalnicah na voljo veroučni učbeniki in delovni zvezki ter drugi pripomočki.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 4.