Draga Vida!
Tvoja vera je globoka in močna, zato moraš vztrajati do konca. Opisala ti bom, kaj se je meni zgodilo pred leti in v drugačnih razmerah, kot so danes. Imela sem 21 let in imela sem fanta, ki mi je pomenil vse, bil pa je površen v veri. Nihče od nas ni popoln in tega se moramo zavedati. S časom sem spoznala, da se noče na nikakršen način spremeniti, zato sta se najini poti razšli. Čeprav sem mnogo molila in upala, se nisva več srečala. Ostala sva le prijatelja, vsak trdno prepričana v svoja dejanja. Prosila sem Boga, naj mi pokaže jasneje, kdo naj bi bil moj življenjski sopotnik. Nekega dne sem srečala drugega fanta. Služil je domovini, takrat so fantje služili vojsko. S pogledi sva govorila vse, ker drugače nisva smela. Moj fant je bil komunist in neveren in verjetno je to pri sebi utemeljil. Ko sem izvedela, da nima vere, sem občutila strašno bolečino in mnoge dneve in noči sem bila boje s svojim razumom in čustvi. Neki glas mi je govoril, da je moja naloga rešiti njegovo dušo in mu pokazati pot življenja. Tedaj je bil hujši del boja za mano. Pod Njegovim vodstvom sem stopila v nov boj. S svojim življenjem sem mu dokazala, da me vodi Bog. Fant me je resnično ljubil in v začetku, mogoče tudi zaradi tega, je pokazal vso dobro voljo, da sprejme moje prepričanje. Prišel je dan, ko je zapustil vojašnico in skupaj sva pristopila prag cerkve. Bilo me je strah, kako bo on sprejel moje obnašanje, ali bo razumel, čemu znamenje križa in poklon pred oltarjem? Zbrala sem ves svoj pogum in šla korak pred njim po cerkvi. Otrpla sem se ustavila pred tabernakljem in se počasi pokrižala. Kot nebogljen otrok me je prosil, naj ga naučim narediti križ. Občutila sem njegovo srčno željo, da je pred Njim zares postal moj. S preprostimi besedami sva se zahvalila Jezusu za ta prelom v njegovem življenju. Poklonila sva se in odšla proti izhodu. Tedaj sva se še enkrat pokrižala in zdaj je križ naredil brez napake.
Zunaj sva z roko v roki odšla proti avtobusni postaji, začela sva znova. Fant je docela spremenil svoje prepričanje, ker je ob meni spoznal pravi smisel življenja. Zdaj drug drugega učiva z iskreno ljubeznijo premagovati težave tega življenja.
Magdalena

Pismo kje dobiti fanta, ki bo živel zdržno do poroke je bilo objavljeno v: Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 38

Že nekaj let novembrskemu Ognjišču prilagamo Miklavžev katalog naših knjig. Letos je ta katalog nekaj posebnega. Najprej je precej obširen (48 strani) in v njem na eni strani predstavljamo knjige, primerne za obdarovanje ob Miklavžu, na drugi strani pa predstavljamo različne jaslice, ki jih imamo na razpolago.

Katalog nas spodbuja, da ob Miklavžu podarimo versko knjigo in da pomislimo, da so tudi jaslice lepo darilo, zlasti mladi družini, ki jih morda še nima, ali mlajšim otrokom. Jaslice sicer niso bistvo naše vere, a nam na plastičen način govorijo o Božji ljubezni do človeka. Nekateri radi knjige za Miklavževo in božično obdarovanje naročite prej. Tega smo veseli, kajti zadnje dni pred Miklavžem je veliko naročil. Lahko se zgodi, da kakšne knjige ali kakšnega drugega izdelka v naši trgovini zmanjka in potem upravičeno nastopi slaba volja. Pohiteti se splača tudi zato, ker do 25. novembra velja višji popust za kartico zvestobe. Ponudbo Ognjišča si lahko tudi ogledate v naših knjigarnah v Kopru, Ljubljani, Kranju Mariboru in na Ptuju in seveda na spletu.

Pred Miklavžem je izšla knjiga o tem priljubljenem svetniku z naslovom Čas za svetega Miklavža. Ne govori o njegovem življenju (o tem govorita pobarvanka Sveti Miklavž in slikanica Miklavž piškote peče), ampak o otroškem pričakovanju prihoda tega svetnika in sporoča, da je obisk sv. Miklavža najlepši dan v letu tudi zato, ker nas spomni na to, da sta dobrota in ljubezen najvažnejši v našem življenju.

Prav tako je spet na voljo nekaj knjig, za katere velja stalno povpraševanje in so primerno darilo ob Miklavžu ali Božiču. Prva je pobarvanka Božič prihaja (besedilo Berta Golob; ilustracije Silva Karim), ki bo otrokom pomagala skozi adventni čas. Druga je slikanica Ana praznuje božič (besedilo Karel Gržan; ilustracije Karmen Smodiš) in govori o bistvu praznovanja božiča – to so velikokrat drugačne vrednote, kakor nam jih vsiljuje potrošniška družba.
Prav tako sta spet na voljo knjigi: spomini pokojnega zamejskega duhovnika Dušana Jakomina Od petrolejke do iPada ter sedaj že ‘legendarna’ knjiga Karla Gržana Jaz Čarli Čeplin, ki je doživela že četrti ponatis.

Že prejšnji mesec smo vas opozorili na knjigo Petra Milloniga Zasidran v veri. V tokratnem Ognjišču pa si lahko preberete pogovor z njim in tako zveste več o nastajanju knjige pa tudi o tem, kako pisatelj, ki je gospodarstvenik in nekaj časa diplomat, piše knjige duhovne vsebine.
V novembru vas opozarjamo tudi na knjige, ki vam bodo pomagale v procesu žalovanja ob izgubi najdražjih (Žalovanje, Kaj se zgodi po smrti, Obrisal bo solze, Izgubiti otroka).

Cena Ognjišča letu 2019 bo spremenjena. Posamezna številka bo stala 3,00 €. Naročnina za naročnike pri župnijskih uradih 33,50 €, za naročnike po pošti 34,30 €. Za inozemske naročnike pa 60 €, 80 USD, 88 CAD, 97 AUD, 70 CHF, 390 HRK, 55 GBP, 575 SEK..

Povabil sem vas že v naše knjigarne, novembra pa vas lahko povabim, da si naše knjige ogledate na stojnico naše založbe na Slovenskem knjižnem sejmu, ki bo od 21. do 25. novembra v Cankarjevem domu in kjer boste naše izdelke lahko kupili s sejemskim popustom.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 4.

priloga

Sveti Pavel VI. papež miru

gost meseca

dr. Peter Millonig

narava in zdravje

Zdravilne buče

Preberite več: November 2018

Lacie živi v svetu, katerega prebivalci drug drugega nenehno ocenjujejo s točkami od ena do pet. Za to uporabljajo aplikacije, nameščene v telefonih, ki so povezane s posebnimi kontaktnimi lečami za prikazovanje imen in povprečij ocen mimoidočih ljudi. V tem svetu povprečje ocen zelo veliko pomeni, od tega je odvisen posameznikov družbeni status, zaposljivost, cene dobrin in storitev, dostopnost zdravljenja itd. Zato večina ljudi skoraj ves prosti čas namenja aktivnostim, ki večajo možnost pridobitve visokih ocen. S tem namenom pred ogledalom vadijo srečne izraze na obrazu, kajti človek, ki izgleda srečno, je bolj všečen. Nenehno iščejo in fotografirajo luštkane motive, izmed katerih najboljše objavljajo na svojem profilu ter upajo, da jim bodo prinesli dobre ocene. Poleg tega so izjemno prijazni z vsemi ljudmi, ki jim čez dan prekrižajo pot, kajti dejanje, ki ga kdor koli oceni kot nevljudno, je sankcionirano z odbitjem točk. Vsak prebivalec tega sveta ima svoj motiv za izboljšanje povprečja. Lacie bi rada kupila stanovanje, kar bi ji končno omogočilo osamosvojitev. Tako se prične ena izmed epizod znanstvenofantastične serije Black Mirror in le vprašanje časa je, kdaj se bomo v njej znašli tudi mi.

SPLETNI UGLED
Pred desetimi leti se družbenega ugleda posameznika še ni dalo izmeriti. Vse, kar smo vedeli o njem, je bilo, da pri drugih vzbuja zavist in da je tesno povezan z vplivnostjo. V zadnjem času pa smo ga razgalili, saj je postalo jasno, kako se ga pridobi in izmeri. Recept je dokaj enostaven – vse, kar ima potencial, da postane všečno in posledično viralno, je potrebno redno objavljati na profilih različnih spletnih aplikacij. Redno izvajanje teh aktivnosti povečuje število spletnih prijateljev in sledilcev ter posledično prinaša tudi večji družbeni vpliv. Slednje so prepoznala tudi podjetja ter ustvarila nov poklic, ki ga poznamo pod imenom spletni vplivnež, spletna zvezda ali influencer. Za te posameznike je značilno, da imajo poleg velikega števila spletnih prijateljev in sledilcev tudi moč vplivati nanje, kar jih dela pomembne mnenjske voditelje glede nakupov, mode, počitnic ...
Opazen trend, povezan s spletnim ugledom, je tudi splošno ocenjevanje vsega, kar je objavljeno in ponujeno na internetu. Uporabniki ocenjujejo prenočišča (Booking.com), raznovrstne proizvode (Amazon.com), prodajalce (Ebay.com), turistične destinacije (Tripadvisor.com), učitelje (Profesorji.net) in šoferje (Uber.com). Te ocene so za potencialne stranke pomembna referenca pri odločanju za nakup, obisk destinacije ali naročanju storitve. Posebej pomembno pa se mi zdi izpostaviti ocenjevanje ljudi, ki izvajajo določena dela. Ocena namreč v večini primerov ne odraža kakovosti izvedbe storitve, temveč odnos, ki ga izvajalec vzpostavi s stranko. Posledica tega je, da posamezniki, ki želijo biti dobro ocenjeni, hlinijo veselje in prijaznost, kar pomeni, da njihova čustva in obnašanje niso več pristni, ampak zaigrani.

TEMNO OGLEDALO DRUŽBE
Vrnimo se nazaj v svet, ki sem ga predstavil v uvodu. Svet, v katerem so vsi ljudje popolnega videza in osladno prijazni, okolje, v katerem živijo, pa deluje sterilno. Popolna kulisa za ustvarjanje fotografij, ki pri ljudeh vzbujajo pozitivna čustva in posledično visoke ocene. Vendar je v tem svetu nekaj pritegnilo mojo pozornost – obnašanje ljudi. Vsi so izjemno prijazni in urejeni, vendar kljub temu gledalec med njimi zazna pasivno agresijo, katere izvor je tekmovanje za dvig povprečnih ocen. Navzven torej ljudje ne izražajo (več) pravih čustev, ampak so ta prirejena družbeni situaciji, v kateri se nahajajo. Ključna vrednota tega sveta je všečnost. Edino kar šteje, je to, da si drugim všeč, kajti takšno vedenje je nagrajeno in pripelje do višjega družbenega statusa. Ali je opisani svet res tako zelo drugačen od sveta, v katerem trenutno živimo?

MOJA IZKRIVLJENA PODOBA
Kot ugotavljajo raziskave, ki s psihološkega in sociološkega vidika preučujejo popularne spletne aplikacije, namenjene komuniciranju in deljenju multimedijskih vsebin, ljudje na njih predstavljajo svoje najboljše verzije ali celo podobe tega, kar si želijo biti. Pri tem je zanimivo, da na splošni ravni to že vsi vemo, a vedno znova pozabljamo, ko gledamo objave ali bolje rečeno spletne samopredstavitve drugih. Zaradi tega se ob takšnih zlaganih, nerealnih podobah počutimo pomanjkljivi, ponižani, manjvredni ipd. Lastno življenje lahko vidimo kot dolgočasno, pusto, nepomembno ali celo brezvezno. Omenjena epizoda (Nosedive) iz serije Black Mirror pripelje takšno zlagano samopredstavljanje ljudi na svetovnem spletu do ekstrema, s čimer nas prisili, da si odgovorimo na vprašanje, kako daleč smo sposobni iti v takšnem početju.

TEKMOVANJE V POPULARNOSTI
Večina samopredstavitvenih vsebin Facebooka, Instagrama in Twitterja vsebuje informacije o tem, kaj uporabniki jedo, v kaj so oblečeni, kam potujejo, s kom se dobivajo. Nepoznavalec gotovo misli, da je to popolnoma enostavno početje. Vendar to sploh ni res. Objavljanje tovrstnih fotografij in video posnetkov terja veliko truda in časa. Poleg tega, da vključuje uporabo različnih filtrov in fotografskih tehnik, je potrebno znati pozirati ter seveda končni izdelek tudi pravilno označiti s ključniki (#). Tako postanejo vsakodnevne posameznikove aktivnosti sredstvo za pridobivanje ugleda. Zaradi tega srečanje s starim prijateljem ni več družabni dogodek, ampak fotografska seansa, katere namen je pokazati drugim, kako dobro se imava, in posledično dobiti čim več všečkov. Takšno obnašanje kaže, da naša življenja postajajo nikoli končano tekmovanje v popularnosti.

IZ FIKCIJE V REALNOST
Leta 2014 je vodstvo Kitajske objavilo dokument, s katerim so državljane obvestili, da bodo do leta 2020 vzpostavili nacionalno lestvico zaupanja, s katero bodo ljudi nenehno ocenjevali in razvrščali na podlagi vsakodnevnih aktivnosti. Cilja uvedbe tega ocenjevalnega sistema sta merjenje in posledično izboljšanje zaupanja na nacionalni ravni ter razvoj kulture iskrenosti med državljani. S tem namenom bodo državni organi preverjali in ocenjevali, kaj ljudje kupujejo, kje se zadržujejo, s kom se družijo, kakšne vsebine gledajo na televiziji in računalniku, ali plačujejo davke ... Na podlagi ocen bodo posamezniki nato razvrščeni na javno objavljeni lestvici, ki bo služila kot eden izmed pomembnih kriterijev za posameznikovo zaposlitev, obiskovanje izobraževalnih institucij, odobritev kredita ... Kdor bo imel nizko oceno zaupanja, bo imel omejitve na vseh področjih življenja (hitrosti svetovnega spleta, dostopa do restavracij, nočnih klubov, potovanjih v tujino ...). Zveni znano?

UGLED – NOVA DRUŽBENA VALUTA
Ob branju uvoda tega prispevka ste se verjetno nasmehnili ob (retoričnem) vprašanju, koliko časa bo minilo, da opisani svet postane resničnost. Ne čudim se, če ste imeli občutek, da gre zgolj za še eno izmed znanstvenofantastičnih zgodb. A kot vidimo, smo temu svetu bliže z vsako oceno, ki jo dodelimo drugemu spletnemu uporabniku, in z vsakim všečkom, ki ga prejmemo zaradi objavljene vsebine. V nasprotju s Kitajci mi prostovoljno vstopamo v svet, kjer je vsakdanje življenje popolnoma odvisno od posameznikovega ugleda.

Aplikacije, namenjene deljenju multimedijskih vsebin in medsebojnemu povezovanju uporabnikov, so v zadnjem času označene kot izvor tesnobnih občutkov, povezanih z zavistjo in simptomi, značilnimi za depresijo. V popularni literaturi ta pojav imenujejo Facebook depresija. Kot ključni vzrok tega stanja se navaja konstantno izpostavljenost izjemno pozitivnim, vendar nereprezentativnim multimedijskim podobam (fotografije in video posnetki), ki jih prijatelji in sledilci objavljajo na spletu.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 80-81.

PAPEŽ JANEZ PAVEL II. IZ RODNE POLJSKE V VEČNO DOMOVINO

Življenjske postaje od rojstva do odhoda k Očetu

1920 20 maja: Karol Wojtyla se rodi očetu Karolu in materi Emiliji Kaczorowski v Wadowicah, 30 kilometrov od Krakova na Poljskem.

1938 Po maturi na gimnaziji v rojstnem mestu se vpiše na fakulteto za književnost in filozofijo Jagelonske univerze v Krakovu, kamor sta se preselila z očetom.

1940 Da se izogne deportaciji na prisilno delo v Nemčiji, se zaposli v kemični tovarni.

1942 Oktobra vstopi v tajno semenišče v Krakovu, kjer se pripravlja na duhovniški poklic.

1946 1. novembra prejme skupaj s sedmimi sošolci mašniško posvečenje v krakovski stolnici po rokah kardinala Adama Sapieha.

1948 Krakovski nadškof ga pošlje na študij v Rim; vpiše se na papeško univerzo Angelicum, kjer po dveh letih doseže doktorat z disertacijo o sv. Janezu od Križa.

1954 Postane profesor etike na filozofski fakulteti katoliške univerze v Lublinu.

1958 Imenovan je za pomožnega škofa v Krakovu.

1962 4. oktobra skupaj z drugimi poljskimi škofi odpotuje v Rimu, da sodeluje na zasedanjih drugega vatikanskega koncila (od 11. oktobra 1962 do 8. decembra 1965).

1964 13. januarja imenovan za nadškofa v Krakovu in s 43 leti je najmlajši škof katoliške Cerkve.

1967 28. junija mu papež Pavel VI. podeli kardinalski biret; ima 47 let in je najmlajši član kardinalskega zbora.

1978 Leto treh papežev. 6. avgusta umre papež Pavel VI., za njegovega naslednika je bil 26. avgusta izvoljen beneški patriarh Albino Luciani, ki je kot papež vodil Cerkev le 33 dni. Po njegovi smrti 29. septembra je bil nov konklave, iz katerega je 16. oktobra kot rimski škof in papež izšel krakovski nadškof Karol Wojtyla, ki si je privzel ime Janez Pavel II. Službo pastirja Kristusove Cerkve je nastopil 22. oktobra.

1979 Štiri apostolska potovanja po svetu (Mehika, Poljska, ZDA, Turčija). Smernice svoje papeške službe je zarisal v svoji prvi okrožnici Človekov Odrešenik (4. marca).

1981 Atentat med splošno avdienco na Trgu sv. Petra 13. maja. Potrebno je bilo dolgo zdravljenje v kliniki Gemelli. 13. maja 1982 se je kot romar v Fatimi zahvalil Mariji, da mu je rešila življenje.

1985 Prvi svetovni dan mladih v Rimu (1. aprila).

1986 Molitev za mir v Assisiju 27. oktobra pri kateri so se zbrali predstavniki vseh velikih svetovnih verstev.

1991 Na mednarodni praznik dela in praznik sv. Jožefa Delavca izšla okrožnica 'Ob stoletnici' (okrožnice 'Rerum novarum' Leona XIII., prve papeške okrožnice o delavskem vprašanju).

1996 Prvi papežev obisk v Sloveniji – od 17. do 19. maja (njegovo 71. potovanje po svetu). Ob zlati maši je izšla njegova knjiga Dar in skrivnost o njegovi poti do duhovništva.

1998 Drugič na Hrvaškem, razglasitev kardinala Alojzija Stepinca za blaženega. Okrožnica 'Vera in razum' (o odnosu med vero in znanostjo).

1999 Drugič v Sloveniji: 19. septembra v Mariboru razglasitev škofa Antona Martina Slomška za blaženega. 24. decembra odprtje svetih vrat bazilike sv. Petra v Rimu in začetek velikega jubileja 2000.

2002 Apostolsko pismo Rožni venec Device Marije, v katerem objavlja pet novih – svetlih – skrivnosti rožnega venca in razglaša leto rožnega venca.

2004 Zadnje (130.) apostolsko potovanje 15. avgusta v Lurd, kjer se pridruži bolnikom. Apostolsko pismo 'Ostani z nami', Gospod in razglasitev leta evharistije.

2005 Za veliko noč (27. marca) brez besed zadnjič podeli apostolski blagoslov 'mestu in svetu'; 2. aprila, v soboto pred belo nedeljo, ki jo je leta 2000 razglasil na nedeljo Božjega usmiljenja, ob 21.37 odide na svoje zadnje potovanje – v Očetovo hišo.

2011 1. maja: ob navzočnosti 1,5 milijona vernikov z vsega sveta ga papež Benedikt XVI. razglasi za blaženega. Njegov god se obhaja 22. oktobra, na obletnico njegovega nastopa papeške službe.

2014 Uresniči se 'referendum Svetnik takoj' (Santo subito) ob njegovem pogrebu: papež Frančišek ga 27. aprila skupaj z Janezom XXIII. prišteje med svetnike katoliške Cerkve – kot apostola našega časa, zavetnika nove evangelizacije in mladih, ki so 'upanje Cerkve'.

ČUTIL SEM, DA JE BIL JANEZ PAVEL II. SVETNIK

Poljski vatikanist Wlodzimierz Redzioch v svoji knjigi Ob Janezu Pavlu II., posvečeni kanonizaciji papeža bl. Janeza Pavla II., na prvem mestu navaja pričevanje zaslužnega papeža Benedikta XVI., ki je bil kot prefekt Kongregacije za verski nauk triindvajset let njegov najtesnejši sodelavec. »Prvo zavestno srečanje s kardinalom Wojtylom je bilo v konklavu, v katerem je bil izvoljen papež Janez Pavel I. Skupaj sva sicer delala na koncilu, vendar na različnih področjih. Ko sem ga osebno spoznal, sem takoj dojel z vso močjo njegovo človeško toplino, ki jo je izžareval ... Ko me je leta 1981 poklical v Rim za prefekta Kongregacije za verski nauk, sem spoznal njegovo temeljito teološko izobrazbo, občudoval njegovo odprtost za učenje. Prevzela me je njegova duhovnost, za katero je bila značilna predvsem intenzivnost njegove molitve, globoka ukoreninjenost v obhajanju svete evharistije. Vsi smo poznali njegovo veliko ljubezen do Božje Matere. Da je bil Janez Pavel II. svetnik, mi je v letih sodelovanja z njim postajalo vse bolj jasno. Posebej moramo seveda imeti pred očmi njegov močan odnos z Bogom, njegovo zatopljenost v občestvo z Gospodom. Od tod je izvirala njegova vedrina sredi velikih naporov in njegov pogum, s katerim je izpolnjeval svoje naloge v res težavnem času ... Moj spomin na Janeza Pavla II. je pol hvaležnosti. Nisem ga mogel in ga tudi nisem hotel posnemati, sem pa skušal peljati naprej njegovo delo.« V svoji homiliji ob beatifikaciji Janeza Pavla II. 1. maja 2011 je dejal: »Zgled njegove molitve me je vedno prevzel in mi bil v spodbudo: potopil se je v srečanje z Bogom. In potem njegovo pričevanje v trpljenju: Gospod ga je počasi oropal vsega, toda on je vedno ostal 'skala', kakor je hotel Kristus.«

"MOJ ŠKOF JE POSTAL PAPEŽ"

Kardinal Stanislaw Dziwisz, kot krakovski nadškof naslednik Karola Wojtyla, je bil njegov tajnik skoraj štirideset let – od oktobra 1966 do smrti papeža Janeza Pavla II. 2. aprila 2005. Svojega škofa je spremljal na številnih potovanjih. V Rimu je bil z njim prvič avgusta 1978, po smrti papeža Pavla VI., za konklave, v katerem je bil izvoljen Janez Pavel I. Ko je krakovski nadškof Wojtyla zvedel za njegovo nenadno smrt, je bil pretresen. »Ne vemo, kaj je hotel Kristus povedati Cerkvi in svetu s to smrtjo,« je dejal v homiliji pri maši za umrlega papeža. Ko sta potovala v Rim za naslednji konklave, se spominja Dziwisz, je bil njegov nadškof bolj zamišljen ... Ko je 16. oktobra 1978 zaslišal ime kardinala, ki je bil izvoljen, ga je prešinilo: »To je moj škof!« Obšlo ga je neizmerno veselje, hkrati pa je kar otrpnil. Še isti večer mu je papež Janez Pavel II. rekel, naj ostane njegov tajnik. Ko se ozira nazaj, je prepričan: »Vse njegovo dotedanje življenje je bila priprava na to edinstveno in nadvse težko poslanstvo. V Vatikanu se je takoj počutil kot doma... Molitev je bila središče njegovega življenja. V kapeli je imel tudi mizo in papir in pred Najsvetejšim so nastajale njegove okrožnice in drugi dokumenti.« Dziwisz je bil izvršitelj oporoke papeža Janeza Pavla II. »Razdeli vse!« mu je naročil pred smrtjo. Materialnih dobrin ni zapustil, ogromna pa je njegova duhovna dediščina.

'DOPOLNJENO JE' PAPEŽA JANEZA PAVLA II.

Renato Buzzonetti, papežev osebni zdravnik, je bil ob njem, ko je njegovo življenje ugašalo. Zapisoval si je vse dogajanje. V četrtek, 31. marca 2005, je papež med mašo ob njegovi postelji prejel zakrament bolniškega maziljenja. Med posvetitvijo je papež rahlo dvignil desnico za kruh in vino, pri Jagnje Božje je trikrat nakazal trkanje na prsi. V petek je z duhovniki spremljal molitev križevega pota: pri vsaki postaji se je pokrižal. V soboto, 2. aprila, je zjutraj sodeloval pri sveti maši. Okoli 15.30 je sestri Tobiani v poljščini zašepetal: »Pustite me oditi h Gospodu!« Te besede so bile njegov DOPOLNJENO JE.

Okoli 19. ure je padel v globoko nezavest. Ob 21.37 je njegovo srce prenehalo biti. Vsi so nekaj minut ostali zatopljeni v molk, potem pa so v materinem jeziku umrlega papeža zapeli zahvalno pesem. Ko se je v papeževi sobi prižgala luč, je množica, ki je napolnila Trg svetega Petra, vedela: ljubljeni papež je odšel v Očetovo hišo.

Silvester ČUK

priloga 05_2014

Tako kot vsak mesec sem tudi v avgustovski številki z zanimanjem prebrala rubriko Pisma in sicer pismo z naslovom Spolnost je zame sopomenka za fizično in psihično bolečino.
Ne morem si kaj, da ne bi k odgovoru gospe Barbare Jasmini dodala nekaj svojih misli.

Z vsem spoštovanjem do gospe Barbare, ki je verjetno strokovnjakinja na svojem področju in je v oblikovanje odgovora vložila svoj čas in trud, pa sem mnenja, da bi v katoliški reviji bralec moral dobiti odgovor, ki izhaja iz naše vere.
Bog je velik. On je ljubezen. On ozdravlja in osvobaja. Ali se bojite to povedati?
V odgovoru bralki, ki se je na vas obrnila v veliki stiski, namreč ta veliki Zdravnik skoraj ni omenjen (pravzaprav je omenjen samo enkrat s frazo: tako mi Bog pomagaj).
Sočutne in prijazne besede, s katerimi je odgovarjala gospa Barbara, so seveda čisto v redu, a človek sam, brez Božje pomoči, se zla, ki ima v Jasmininem primeru oblast nad njo, ne more osvoboditi. Izpraševanje samega sebe, obdelava spomina na travmatični dogodek, klicanje lepih dogodkov, avtosugestija ... tak odgovor dobimo v posvetnih revijah!
Bog ozdravlja in osvobaja! Sama sem doživela veliko njegovih ozdravljenj. Za ogromno sem jih slišala iz pričevanj ljudi, ki si upajo na glas povedati, od kod prihaja rešitev. Nihče, res nihče pa ni ozdravel tako, da bi sam v sebi premleval težke dogodke.
Kristjani imamo veliko ‘orožja’, ki pomaga proti hudemu duhu. Ozdravljamo pri zakramentih (spoved – sploh življenjska spoved, sveta evharistija, pri kateri lahko tako čudovito prinesemo pred Jezusa čisto vse, kar nas vznemirja, bolniško maziljenje), ozdravljamo po zaupni molitvi (devetdnevnice, pa molitve za ozdravljanje notranjih ran, različne karizmatične molitve), ozdravljamo v molitvah in tihi navzočnosti pred Najsvetejšim, pa s slavljenjem Boga, klicanjem Svetega Duha, ki je najbolj gotovo zdravilo v boju proti hudemu duhu, ozdravljamo po molitvah nad posamezniki (več na: http://prenova.rkc.si/ srečanja – molitev za ozdravljenje in osvobajanje), številni so ozdraveli s pomočjo posta ali po branju knjig, ki so jim pokazale pot v novo, polnejše življenje.
Sporočite Jasmini in sporočite bralcem, od kod prihaja za kristjane moč za življenje in vir ozdravljenja
Biserka

Da je Bog velik in da je ljubezen ter da ozdravlja in osvobaja, se ne samo bojimo povedati, ampak revija Ognjišče to sporoča že več kot pol stoletja. Tudi v času, ko je bilo to ‘nezaželeno’ pisati. Me je pa vaše pismo spomnilo na to, kako razkristjanjena družba smo postali. Meni se zdi samoumevno, da v vseh trenutkih življenja moliš in prosiš Boga. Zlasti v težkih trenutkih in v času preizkušnje, ali kot pravi sv. Pavel: »Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem« (Flp 4,6). Zato se mi odgovor gospe Barbare ni zdel sporen, ker mi je pač samoumevno, da kristjan moli in da mu ni treba tega posebej naročati. Vi pa opozarjate, da očitno to ni več samoumevno. Zato se vam zahvaljujem za to dopolnitev.
Naj dodam še odgovor g. Barbare. »Bog gotovo pričakuje od človeka, da tudi človek sam vse stori za svoje ozdravljenje, pač v okvirih možnosti, ki jih nudi medicina. To pa seveda ne izključuje prosilne molitve, zakramentov in Božje pomoči. Prepričana sem, da bi si tudi gospa Biserka, če bi jo bolel želodec, najprej skuhala čaj, se držala diete, skratka – si skušala pomagati sama. Če to ne bi pomagalo, bo poiskala zdravnika. Če si gospa, ki je prosila za pomoč, iz telesne in duševne bolečine ne bo mogla pomagati sama, bo morala tudi ona poiskati strokovno pomoč.«
Iskanje strokovne pomoči, obisk zdravnika, jemanje zdravil itd., ne pomeni nezaupanja v Boga. Bog deluje tudi po tem. Zdi se mi pomenljivo, kako je svetoval p. Simon Ašič, ki je mnogim pomagal do zdravja s pomočjo zdravilnih rastlin. Ko jim je napisal recept za čaj, je na koncu pripisal: “Pa Bogu se priporočite.” Naj sklenem: molitev za zdravje naj spremlja naše prizadevanje za duševno in telesno zdravje.
RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 39-40.

Draga Emilija!
V septembrski številki revije Ognjišče je bilo v rubriki Pismo meseca objavljeno tvoje pismo. Pisala si o odnosu matere do tebe in o tem, kako doživljaš in ne razumeš njenega vedenja, ki je po tvojem mnenju nezdružljivo z dejstvom, da hodi k spovedi in obhajilu. Ob tem si se spraševala tudi, kako Bog to spremlja in zakaj takšna dejanja (in še druge krivice, bolečine) dopušča. Na kar nekaj odprtih tem si dobila lep in jasen odgovor gospoda Boža Rustje, sama pa sem čutila, da bi ti želela dodati še naslednje:
Tvoje pismo je kratko, a močno zgovorno. Čutiti je, kako te boli mamino vedenje do tebe – grožnje, udarci, poniževanje, kar te povsem poniža, razvrednoti, polni z jezo in žalostjo, te oddaljujejo od mame in v tebi gradi občutek manjvrednosti. A materino vedenje ni pokazatelj tvoje napačnosti ali tega kako veliko napako si naredila, temveč je način izražanja stiske, v kateri se ona znajde. Ob tem pa moramo jasno priznati, da je takšno izražanje stiske neprimerno – nasilje in poniževanje nikoli ne najde pozitivnega odziva in ne gradi varnih odnosov, kaj šele, da bi omogočalo prostor otrokovega/mladostnikovega zavedanja in popravljanja napak, iskanja pravilnejših, bolj smiselnih in funkcionalnih poti ... torej uspešnega učenja.
Gospod Rustja v odgovoru na koncu navaja, “ ... starševska ljubezen ni v tem, da otrokom vse dovolijo. Ker jim želijo dobro, jih opomnijo, ko delajo narobe, da jih vzgajajo k dobrem, tudi takrat, ko otrokom ni lahko.” Temu ne gre oporekati. Starši v svojem bistvu želijo lastnim otrokom dobro – tako v situacijah, ko otroci ravnajo prav ali ko ravnajo narobe. A se pri tem premalo zavedamo, da je uspešnost otrokovega učenja odvisna tudi od tega, kako se bodo starši odzvali na otrokovo napako – na način, da bodo otroci ob starševskem odzivu občutili odrinjenost, neprimernost, neljubljenost (in s tem še večjo stisko, ki jo zaradi napake že sami po sebi občutijo), ali tako, da bodo otroci ob starših lahko pomirili svojo stisko (ki je vodila v napačno ravnanje) in skupaj z njimi razmislili o napaki? Ob prvem načinu se bo otrok začel starša bati, saj bo čutil več strahu ob staršu kot ob napaki. To otroka prisili v skrivanje, izkrivljanje resnice ipd., da o medgeneracijskem prenosu nasilja sploh ne govorimo. Drugi način bo omogočil, da bo otrok starša doživljal kot varno zavetje, kjer je dovolj varno razmišljati tudi o svojih slabostih in le-te z njihovo podporo, nasveti in pomočjo popravljati/spreminjati.
Tudi Jezus je kot otrok počel stvari, ki Mariji in Jožefu sprva niso bile po godu – na primer, ko je na romanju ostal v shodnici in sta starša na poti domov ugotovila, da njunega sina ni. Koliko strahu sta takrat čutila, si lahko samo mislimo. Ko sta se vrnila ponj, je Marija ob sinu izrazila stisko, da je sin vedel, da gre za resno dejanje, a na dostojen način, brez poniževanja, zaničevanja z nasiljem, brez groženj.
Draga Emilija, v pismu se (iz otroških/mladostniških oči) upravičeno vprašaš, kako mama hodi k maši, prejema sveto obhajilo in opravlja sveto spoved, med tem ko temeljne Jezusove oporoke, naj živimo v medsebojnem miru in ljubezni, ne zmore živeti med tistimi, ki so ji najbližji, so od njenega odnosa najbolj odvisni in si ob njej gradijo temeljno življenjsko osebnostno držo. Pravzaprav bi tvoje izpraševanje lahko prevedli v vprašanje, zakaj me udarja, rani in ponižuje nekdo, ki bi me naj imel najraje, me varoval kot punčico svojega očesa, saj sem sad njegovega telesa? V otrokovih očeh je to zares veliko neskladje, kot tudi sama navajaš. In ker je tvoja bolečina ob njenem ravnanju tako velika, je težko pomisliti na pozitivne vidike obiskovanja svete maše in zakramentov. Morda mama pri maši in zakramentih išče podpore in moči, da bi več zdržala, kadar jo popade jeza, da bi razvila drugačno materinstvo, kot ga je kot deklica bila deležna sama ... ne vem, to je samo eno izmed mnogih možnosti. A kakorkoli predvidevam, je dejstvo, da mamino vedenje odraža njeno stisko, njen notranji svet in ta notranji svet naravno najgloblje nagovorite otroci in mladostniki. Kako bo mama ravnala s svojo stisko, kakšno razmišljanje in vedenje bo takrat izražala, pa se je naučila predvsem ob svojih starših. Ali morda poznaš mamino zgodbo odraščanja? Kakšna je bila njena mama? Kako je njena mama ravnala s tvojo mamo? Kako ji je pomagala skozi stiske in ali je njene stiske sploh prepoznavala? Ali pa je hčerine stiske označila kot uporništvo, neprimernost, svojeglavost ... s ponižujočimi opazkami, morda udarci? Kako se je mama kot mladostnica počutila ob svoji mami?
Ugotavljanje, kaj tvoji mami prebuja toliko jeze, zahteva obširnejši pogovor. Vsekakor pa za čiščenje te jeze nisi ti primerno mesto. Morda v razmislek in spodbudo, da si v času notranje umirjenosti vzameš nekaj časa in najdeš besede za to, kar doživljaš in čutiš ob mami, očetu, kako doživljaš sebe v teh odnosih (vse to si lahko tudi zapišeš, da besede ne pobegnejo) in to deliš z mamo – kot pogovor ali v obliki pisma ... samo tako bo mama lahko spoznala, kaj se gradi v njeni hčeri, ti pa boš razbremenjena jeze in razočaranja, ki ju moraš nositi v sebi. Verjamem, da je to lahko precejšnje tveganje in zato terja kar nekaj poguma. A vedi, da v vsem tem nisi naredila nič narobe, čeprav si kot otrok in mladostnica morda naredila veliko napak. Materin način odzivanja je njena odgovornost in ta način vaju ne pelje v smeri povezovanja, učenja in polnega odraščanja. V osebni molitvi pa lahko prosiš za blagoslov, da bodo besede res prave, da boš ostala v sebi močna in boš zmogla predstaviti svoje doživljanje ter da bo mama zmogla slišati tvoje sporočilo.
Zato pogumno, kot to znate najstniki. Vse dobro ti želim.
Polona

Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 40-41.

* 15. marec 1867, Begunje pri Cerknici, † 5. oktober 1938, Ljubljana

»Pred vsem vedi, da mora profesor ne le poučevati, ampak tudi vzgajati, to je razvijati, krepiti mora v učencu vse zmožnosti: umstvene in nravne, voljo, srce in glavo, da bo na tem svetu koristen ud človeške družbe in da doseže tudi svoj večni namen. Ali ni to res vzvišen poklic? Zato pa mora imeti bodoči profesor čist namen. Kdor postane profesor samo zato, da si služi kruh, ali pa, ker si obeta prijetno življenje, on ni pravi profesor, ampak – najemnik.« Te misli so iz pisma očeta, učitelja na Notranjskem, sinu Ivanu na Dunaj, ki se odloča za profesorski poklic. S tem pismom se konča vzgojna, avtobiografska povest v pismih Vzori in boji pisatelja duhovnika Jožeta Debevca, ki je kot dolgoletni gimnazijski profesor ta načela uresničeval. Iz pisem, ki jih dijak Ivan (pisateljev drugi jaz) pošilja očetu in vrstniku Josipu v Novo mesto, spoznavamo vzdušje med narodno zavednimi slovenskimi dijaki v drugi polovici 19. stoletja. V našo kulturno zgodovino se je zapisal kot avtor prvega slovenskega prevoda celotne Dantejeve Božanske komedije, bisera svetovne književnosti.

"PROFESOR MORA IMETI LJUBEZEN DO MLADINE”
»Poučeval je jezike. Vsi njegovi nekdanji učenci zatrjujejo, da je bil med najboljšimi učitelji, kar so jih imeli,« je v otroškem listu Vrtec zapisalo hvaležno pero ob njegovi smrti. »Znal jim je s svojim zanimivim poučevanjem vzbuditi ljubezen do predmeta in je hkrati s svojo dobroto pridobil tudi njihova srca.« Rodil se je 15. marca 1867 v Begunjah pri Cerknici. Po očetovi in ljudski šoli v rojstnem kraju je desetleten odšel v Ljubljano. Zaradi bolezni je zamudil sprejemne izpite za gimnazijo, vendar je bil po uvidevnosti vodstva sprejet. Po maturi leta 1887 je odšel na Dunaj študirat klasično in slovansko jezikoslovje, a že naslednje leto je vstopil v bogoslovje v Ljubljani. Po mašniškem posvečenju leta 1890 je deloval kot kaplan na Breznici, zatem v Trnovem v Ljubljani ter študijski prefekt v ljubljanskem bogoslovju. Kot gojenec Avguštineja na Dunaju je študij teologije kronal z doktoratom. Na univerzi v Gradcu se je z diplomo iz klasičnega in slovanskega jezikoslovja usposobil za srednješolskega profesorja. Poleg klasičnih jezikov je poučeval tudi slovenščino, ki je bila njegova velika ljubezen. Najprej je bil suplent v Ljubljani, nato profesor v Kranju, od leta 1910 do upokojitve (1924) pa na klasični gimnaziji v Ljubljani. Med njegovimi dijaki je bil tudi Jakob Šolar, poznejši duhovnik in ugleden slavist, ki so se mu vtisnile v spomin “vse tiste prelepe ure, ko smo ob njegovi besedi goreli od navdušenja za lepoto in pozabili, da smo v šoli”. Mlade je vzgajal tudi s pisano besedo v Mentorju, Domu in svetu (dvakrat, 1919 in 1937, je bil njegov urednik), zlasti pa s svojo knjigo avtobiografskih pisem Vzori in boji. Njegova življenjska pot se je iztekla 5. oktobra 1938 v Ljubljani.

ZA VZORE SE JE TREBA BOJEVATI
Vzgojna povest Vzori in boji, ki je izhajala v Domu in svetu v letih 1896–1897, v knjigi pa leta 1918, podrobno spremlja gimnazijska leta dijaka Ivana do odhoda na dunajsko univerzo. “Mlado Ivanovo srce ves čas teži za vzori, zlasti za dvema, vero in domovino ..., a za vzore se je treba bojevati ... Zato naslov Vzori in boji,” beremo v uvodu (Odkod in kam). Zelo je poudarjena zvestoba Bogu in veri ter ljubezen do domovine. Sedmošolec Ivan piše očetu, da so ustanovili društvo ‘Pobratimija’ in si zadali naloge “buditi si med seboj narodno zavest, vaditi se v lepi naši materinščini, uriti se v govorništvu, izobraževati se v pisateljevanju in kritiki, pripravljati se sploh za družabno in socialno življenje”. Povest je dragocena kulturna slika ljubljanskega dijaškega življenja v osemdesetih letih. Prikazuje tedanjega gimnazijca, navezanega med letom na šolo, o počitnicah pa potujočega po deželi, njegova spoštljiva srečanja z vzorniki: Levstikom, Jurčičem in Gregorčičem. Že omenjeni Jakob Šolar je ob Debevčevi sedemdesetletnici (1937) zapisal, da “njegova avtobiografska dela sodijo med odlične literarne stvaritve”, ker lepo predstavlja pisemsko obliko kot pri nas zapostavljeno literarno vrsto. »Za dr. Debevca je ta knjiga značilna prav v vseh pogledih: vsa njegova osebnost, vse njegove ljubezni in zoprnosti so nam podane ... Njegova moč je v prijetnem zaupnem kramljanju, ki je pismu bistveno. Iz pisem ti odseva živo čuteč, estetsko izobražen človek, ki mu je umetnost, zlasti literarna, vir neprecenljivih duhovnih užitkov.« Z isto leposlovno tehniko je v nadaljevanju z naslovom Do zmage (1901–1902) slikal življenje slovenskih visokošolcev na Dunaju, a ne več s tako živimi barvami. Pisal je tudi raznovrstne knjižne razprave, kritike in ocene.

NJEGOVO ŽIVLJENJSKO DELO – PREVOD DANTEJA
Najpomembnejše delo Jožeta Debevca je prvi popolni slovenski prevod Dantejeve Božanske komedije (Divina Commedia), ki ga je z večjim presledkom prinašal Dom in svet od 1910 do 1925. Ob koncu prevoda je v tem listu pojasnil, zakaj in kako se je lotil prevajanja tega nadvse zahtevnega besedila. Spraševal se je: »Ali naj imamo prevod zato, ker jih imajo že vsi drugi narodi, tudi skoraj vsi slovanski? Ali naj s prevodom samo to dokažemo, da je naš jezik prav tako zmožen za izražanje najvišjih misli kakor drugi? Ne tajim, nekoliko sta vplivala name tudi ta dva razloga; vendar zadnji in najgloblji je bil ta, da bi bil – kakor pri drugih narodih – prevod kažipot v deželo duhov.« Dobro se je zavedal, da bi pesnika moral prevajati pesnik in občudoval je Župančičev prevod dveh spevov Pekla. »Ker se ni lotil prevoda noben pesnik, ne preostaja drugega, kakor to, da vzame nase to ogromno delo kak suhoparen filolog.« Prevajal je tako, da je vsak spev najprej čim bolj natančno in razumljivo prestavil v prozo, šele potem je iskal pravo pesniško obliko. Njegov prevod je bil ‘raztresen’ v trinajstih letnikih Doma in sveta. Dobro se je zavedal: »Dokler ne izide v knjigi, ga ni.« Hkrati pa se je vprašal, kdo bi to knjigo bral. »Ne tajimo: le majhno število, morda te-le tri vrste izbrancev: tisti, ki ljubijo družbo velikih duhov iz preteklosti; tisti, ki vedo, da dela velikih mož niso nič drugega kakor izraz njih trpljenja, in morda tisti, ki žele človeštvu srednjega veka pogledati v dno duše.« Pred nedavnim umrli pesnik in pisatelj Andrej Capuder, mojster drugega prevoda celotne Dantejeve Božanske komedije (Založba Obzorja, Maribor 1972), je Debevčev jezikoslovno zvesti prevod, na katerega so se naslanjali kasnejši prevajalci (Debeljak, Gradnik), pohvalil s krščanskim “Bog ti plačaj!”

ČUK, Silvester. Jože Debevec(1867-1938). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 42-43