* 1. januar 1889, Trst; † 6. julij 1948, Ljubljana

»Tista tri leta so bila leta neutrudljivega dela in morečih skrbi, kakršnih ne privoščim nobenemu človeku. Zakaj? V normalnih dobah je državni poslanec prirejal tu pa tam kakšen shod, priobčeval v časopisih tu pa tam kakšen članek, imel v parlamentu nekaj govorov, vložil nekaj interpelacij ter tu pa tam interveniral pri ministrih v korist volivcev. Zame pa je bilo vse drugače. Bil sem poslanec goriške dežele. Volili so me samo Slovenci, toda po izvolitvi nisem bil ozkosrčen: smatral sem, da imam dolžnost tudi do vseh Furlanov ter do pripadnikov vseh političnih strank brez razlike. To so ljudje tudi čutili. Name so se obračali vsi ljudje, ki so potrebovali mojega posredovanja.« Tako je o svojem triletnem poslanskem delu v italijanskem parlamentu (1921–1924), ki pomeni vrh njegovega javnega udejstvovanja, povedal Virgil Šček. Svoje izredne darove je postavil v službo ljudem kot duhovnik, poslanec, narodno obrambni delavec, urednik in pisec. Predstavljamo ga ob 70-letnici smrti.

DUHOVNIK MORE ZA NAROD NAJVEČ STORITI
Virgil Šček se je rodil 1. januarja 1889 v rojanski župniji v Trstu kot peti od sedmih otrok v družini železničarskega strojevodja Jožefa Ščeka z Gradišča pri Vipavi in Vinke Kante iz Velikega Dola pri Komnu. Od otrok sta poleg Virgila dočakali zrela leta sestri Marica (1891–1992) in Frida-Breda (1893–1968), ki se je uveljavila kot skladateljica. Virgil je rad povedal, da se ima očetu zahvaliti za natančnost in točnost, ki naj odlikujeta vsakega javnega delavca, mami pa, ker mu je dala dve trdni opori za hojo skozi življenje: krščansko ljubezen do bližnjega in veliko ljubezen do materinščine in slovenskega naroda. Osnovno šolo in prve razrede (nemške) srednje šole je obiskoval v Trstu, končal pa v Gorici, kjer se je vključil v cvetoče kulturno življenje s pisanjem v razne liste in s predavanji po deželi. Seznanil se je s številnimi odličnimi duhovniki. Prevzelo ga je predvsem njihovo socialno in kulturno delovanje za duhovni in družbeni dvig našega ljudstva, kar je vplivalo na njegovo življenjsko odločitev. Po maturi leta 1909 je odšel na Trgovsko šolo v Gradcu, a se je kmalu vrnil v Gorico ter se vpisal v tamkajšnje bogoslovje. Ob rednem študiju se je ukvarjal z mnogimi drugimi zadevami. V duhovnika e bil posvečen 7. julija 1914 v tržaški stolnici sv. Justa, novo mašo je daroval 9. julija v Marijini cerkvi na Blejskem otoku. Na vseh svojih duhovniških ‘postajah’ je deloval z izvirnimi prijemi, s katerimi je osvojil srca ljudi, predstojnikom pa včasih niso bili všeč. Nastopil je kot kaplan pri Sv. Ivanu v Trstu, nadaljeval pri Starem sv. Antonu v Trstu, po treh poslanskih letih je deloval najprej na Goriškem, zatem pa je bil župnijski upravitelj v Avberu in nazadnje pomočnik v Lokvi pri Divači.

ZBOR SVEČENIKOV SV. PAVLA – POSLANEC
Proti koncu leta 1919 je Virgil Šček z dvema drugima duhovnikoma dal pobudo, da se obnovi nekdanji Zbor svečenikov sv. Pavla, ki je bil ustanovljen leta 1899. S tihim privoljenjem nadškofa Sedeja so januarja 1920 pripravili občni zbor v Sežani. Zbor je bil glasnik vse slovanske duhovščine (slovenske in hrvaške) v Italiji. Do leta 1930 je bilo njegovo delovanje javno. Prirejali so občne zbore in delovali po odsekih. Izdajali so glasilo Zbornik svečenikov sv. Pavla. Mnogi duhovniki, ki so bili dejavni v Zboru, so bili somišljeniki Janeza Evangelista Kreka in drugih krščanskih socialistov na Slovenskem. Na prvem občnem zboru je bil Šček izvoljen za tajnika in je tako postal eden glavnih organizatorjev verskega in narodno obrambnega dela med slovenskim življem v krajih, ki jih je leta 1918 zasedla Italija. Pisal je članke v vse tedanje goriške in tržaške časopise in revije, predaval ter ustanavljal zadruge po Krasu in v Istri.
Na prigovarjanje sobratov in po pristanku tržaškega škofa Angela Bartolomasija je sprejel kandidaturo za državnozborske volitve 15. maja 1921 in bil izvoljen za dobo treh let. V svojem prvem nastopu v parlamentu je ostro obsodil nasilje nad slovenskim in hrvaškim prebivalstvom. Na koncu se je obrnil na svoje italijanske kolege – v isti klopi je sedel slavni Alcide de Gasperi – z besedami: »Slovani, ki so postali italijanski državljani, hočejo in morajo biti most za popolno spravo med Jugoslavijo in Italijo, postati utegnejo tista duhovna gonilna sila, ki bo na tej zemlji oživila čut višje človeške solidarnosti.« To lepo ‘voščilo’ se ni uresničilo, kajti že poldrugo leto zatem je v Italiji zavladal fašizem, ki je brezobzirno teptal temeljne pravice Slovencev in Hrvatov na zasedenih ozemljih.

RAZGIBANA ŽUPNIJA AVBER IN VEČER V LOKVI
Po izteku poslanskega mandata je Šček nekaj let deloval v Gorici. Bil je tajnik Katoliškega tiskovnega društva, pobudnik Goriške Mohorjeve družbe, poskrbel je za izdajo številnih molitvenikov, zlasti otroških, s čimer je skrbel tudi za jezikovno in narodno vzgojo otrok. Na začetku leta 1927 ga je nadškof Sedej odslovil iz Gorice. Tržaški škof Alojzij Fogar ga je poslal v kraško vas Avber, vendar ni postal župnik, ampak le upravitelj, ker tržaški prefekt ni dal pristanka. Takoj se je lotil dela, že spomladi 1928 je poklical mladega umetnika Toneta Kralja, da je poslikal cerkev v svojem značilnem (ekspresionističnem) slogu, ki je pri enih vzbujal navdušenje, pri drugih popolno zavračanje. Sezidal je Katoliški dom, kjer je imel verouk za otroke, sestra Breda pa pevske vaje. Posebno dobro je organiziral dekleta, ki so se zbirala na predavanjih, duhovnih vajah, romanjih. Pri mašah je vpeljal ljudsko petje. Pridno je zapisoval vse, kar se je dogajalo, beležil zanimivosti iz starih časov in sodobnosti in tako je spisal 14 debelih zvezkov svojih Paberkov. Na fašistični pritisk je moral leta 1941 iz Avbera ‘izginiti’.
Najprej se je umaknil v Trst, maja 1941 ga je kot “upokojenca brez pokojnine” sprejel dr. Tone Požar, župnijski upravitelj v Lokvi. Tam je ostal sedem let in kljub slabemu zdravju pridno pomagal. Zaradi spora s škofom Santinom so ga zadele hude cerkvene kazni. Ko je bil na bolniški postelji, ga je 12. maja 1948 obiskal administrator, poreški škof Nežić, ki je s svojim blagim nastopom premostil prepad med Ščekom in Cerkvijo. Konec junija 1948 se je odpravil v bolnišnico v Ljubljano. Operacijo je prestal, ni pa si več opomogel. Njegovo veliko srce se je ustavilo 6. julija 1948. Vstajenja čaka v grobu poleg očeta in matere pod lipo, katero je bil sam zasadil.

ČUK, Silvester. Virgil Šček (1889−1948) (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 42-43

Julijska številka je prva počitniška številka, zato boste v njej našli več namigov za poletno branje. Najprej sta dve strani s 17 knjigami, ki vam jih ponujamo s posebnim popustom. Gotovo boste našli med temi knjigami tudi kakšno zase. Ponudbo si lahko ogledate na str. 90.

Prav tako si lahko ogledate nekaj predlogov za poletno branje na str. 30, kjer predstavljamo Zbirko Graditelji slovenskega doma po polovični ceni. V naši spletni trgovini in v naših knjigarnah, pa je ponudba še bolj pestra, z bogatim izborom knjig, mnoge tudi po izredno ugodnih in privlačnih cenah.

Ne pozabimo, da je poletje odličen čas, da vzamemo v roke kakšno knjigo. Večkrat se pritožujemo, da med letom nimamo časa za branje knjig, ko pa pridejo počitnice, oziroma dopust, tega časa ne izkoristimo za branje. Pri Ognjišču vam za to nudimo veliko priložnosti..

Druga posebnost letošnje junijske številke je priložen strip Indijanček. Mnogim se je Indijanček priljubil že v otroštvu in ni malo tudi znanih osebnosti, ki so kot otroci začeli brati Ognjišče ‘od zadaj’, od Indijančka. Osem strani iz novega stripa, smo priložili junijski številki, da bi vas povabili k nakupu celotne revije, kjer je zbranih 100 duhovitih Indijančkov iz polstoletne zgodovine Ognjišča. V tej prilogi je tudi posebna naročilnica, s katero lahko naročite Indijančka. Ne dvomimo, da bo to primerno razvedrilno ‘branje’ za vroče poletne dni.
Ker pa boste to posebno izdajo hitro ‘prebrali’, vam priporočamo še dve dosedanji posebni izdaji: Rad te (se) imam (za mlade) in Radost zrelih let (namenjena starostnikom in tistim, ki jim strežejo ali stojijo ob strani).

Strip Indijanček se je zelo priljubil bralcem, zato smo povabili ilustratorja Marjana Marinčka, da nam kot gost meseca spregovori o pomenu stripa in podobe, pa tudi o Indijančku in njegovi umestitvi v svet stripa.
Počitniško je obarvana tudi tema meseca v mladinski prilogi, ki govori o plezanju. O njegovi privlačnosti in nevarnostih, pa tudi o njegovi duhovni razsežnosti.

Izšlo je Krstno Sveto pismo – darilna izdaja. Mnogi poznate ‘osnovno’ izdajo tega Svetega pisma, saj se vam je mnogim zelo priljubilo. Na željo kupcev je sedaj na voljo njegova nova, darilna izdaja. Je večjega formata, vezana v belo usnje in ima srebrn napis na platnicah. Razveselila bo tiste, ki bi ob krstu radi kupili lepo darilo novokrščencu ali njegovi družini. Več o knjigi si lahko preberete na str. 114.

16. junija je na Brezjah potekalo 50. jubilejno romanje bolnikov, invalidov in starejših. Vsem, ki ste kakorkoli sodelovali pri njem, se najlepše zahvaljujemo in kličemo nasvidenje prihodnje leto. Več o tem romanju pa tudi o ozadjih romanja si lahko preberete na str. 61.

Poletje ni samo čas razvedrila, ampak je tudi čas za duhovno poglobitev. Prevečkrat to pozabljamo in poletnih mesecev ne izkoristimo dovolj za duhovno rast. O tem govori tudi tokratno pismo meseca. Duhovno lahko rastemo tudi ob knjigi in tako rast vam pri Ognjišču tudi izredno toplo priporočamo.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 4.

»V našem telesu vsak dan nastane po nekaterih ocenah tudi milijon rakavih celic.« Moja tokratna sogovornica je Mateja Prunk, mlada raziskovalka z Odseka za biotehnologijo na Inštitutu Jožef Stefan. Vas zanima, zakaj večinoma vseeno ne zbolimo za rakom? Odgovor se glasi: zaradi celic ubijalk.

TUDI V NAŠEM TELESU SO NEKATERE CELICE SEBIČNE
Imunski sistem ima vsak od nas, a po navadi nanj (slabe volje) pomislimo šele, ko zbolimo. V resnici se naš imunski sistem vsak dan spopada s patogenimi organizmi, kot so virusi in bakterije. A to seveda ni vse. Imunski sistem nas ščiti tudi pred našimi lastnimi celicami, ki so skrenile s prave poti – ki so postale rakave. »Naše celice delujejo tako, da pripomorejo k dobremu delovanju našega telesa, rakave celice pa so sebične: ne opravljajo več svoje naloge, ampak se samo delijo, porabljajo hrano in rastejo,« mi razloži Mateja Prunk. Ker se rakave celice pospešeno delijo, kmalu nastane tumor – masa celic, ki ji zdravniki postavijo srh vzbujajočo diagnozo: rak.

CITOTOKSIČNI LIMFOCITI T ALI CELICE UBIJALKE
Danes številni znanstveniki po vsem svetu iščejo načine, kako preprečiti nastanek raka. A za ustrezno rešitev je najprej potrebno poznati mehanizem, ki vodi do njegovega nastanka. In si odgovoriti na še pomembnejše vprašanje: kako rakave celice odstraniti?
»Imunski sistem je zelo široko področje. Moja doktorska disertacija je omejena na eno vrsto celic imunskega sistema. To so citotoksični limfociti T,« mi zaupa mlada raziskovalka, ki je pred nekaj leti glasbeno kariero zamenjala za znanstveno. Prosim jo, naj mi razloži, kaj sploh pomeni beseda citotoksični. Mateja prikima: »Beseda citotoksični je sestavljena iz dveh besed: cito pomeni celica, toksični pa strupen. To torej pomeni strupen za celice.« V naslednjih minutah izvem, da so citotoksični limfociti T celice našega imunskega sistema, ki ubijajo druge celice. A ne vseh, ampak samo tiste, ki jih prepoznajo kot tuje. Drugega imena zanje ni težko uganiti: celice ubijalke.

KAKO CELICE UBIJALKE ODSTRANIJO RAKAVE CELICE?
Naše telo ima številne mehanizme, ki preprečujejo nastanek rakavih celic. Eden izmed njih so tudi celice ubijalke. »Citotoksični limfociti T na različne načine ubijajo tuje celice. Mi preučujemo način, pri katerem uporabljajo litična zrnca,« mi pove moja sogovornica, medtem ko sediva v laboratoriju, kjer potekajo raziskave, o katerih se pogovarjava. V litičnih zrncih so različne molekule, ki lahko ubijejo tujo celico, na primer rakavo. Najpomembnejše molekule so perforini in grancimi. Perforini v celično membrano naredijo poro, skozi katero lahko v rakavo celico vstopijo grancimi. Ti v rakavi celice sprožijo mehanizme, ki vodijo v njeno smrt. Zveni zapleteno? To je šele začetek ... »Perforini in grancimi so v celicah ubijalkah shranjeni v neaktivni obliki,« razlaga Mateja in pojasni, da se tako celice ubijalke zaščitijo pred lastnim orožjem. Če bi bile namreč te smrtonosne molekule v celicah ubijalkah v aktivni obliki, bi to pomenilo njihov samomor.
»V našem telesu je ključno ravnotežje in delovanje imunskega sistema, da nas ohranja zdrave. Ne samo pred prehladi, ampak tudi pred razvojem rakavih obolenj,« sklene najin pogovor Mateja.

- Pred začetkom intervjuja ste mi omenili, da ste tudi glasbenica. Kako ste zašli v naravoslovne vode?
V otroštvu me je zanimalo ogromno stvari in ker sem igrala flavto, sem se po končani gimnaziji vpisala na Akademijo za glasbo. Potem sem vzporedno vpisala še Laboratorijsko biomedicino na Fakulteti za farmacijo, ker sem pogrešala naravoslovni način razmišljanja. Dolgo sem mislila, da bom glasbenica, potem pa sem ugotovila, da mi je naravoslovje bolj všeč. Zdaj je glasba moj hobi. Dolgo časa sem sicer poskušala usklajevati obe področji, vendar sem v nekem trenutku ugotovila, da je bolje, da se osredotočim na eno stvar. In sem izbrala laboratorijsko biomedicino. Zaključila sem magisterij, po njem pa je imel prof. dr. Janko Kos na Inštitutu Jožef Stefan mesto za mladega raziskovalca. Ker me je ta tema že prej zanimala, sem se prijavila.
- Kako vzdržujete ravnotežje med delom, družino in prostim časom?
To ni tako preprosto. Februarja sem se vrnila s porodniške, tako da imam še čisto majhnega otroka. Še vedno se učim, kako uskladiti tako družinsko kot raziskovalno življenje. Za flavto mi trenutno zmanjkuje časa, ker vse proste trenutke namenjam družini. Skupaj hodimo na sprehode in izlete, se igramo.
- Kako vidite vlogo žensk v znanosti?
Sama nisem nikoli imela občutka, da me obravnavajo drugače, ker sem ženska. Seveda je zelo odvisno od tega, kje delaš. Se mi pa zdi, da materinstvo najbolj vpliva na razliko med znanstveniki in znanstvenicami, saj večino bolniških za nego otroka izkoristijo slednje. In tu se pojavi problem: če nisi v laboratoriju, ne moreš delati poskusov. To je dejstvo.
- Ali imate kakšne izkušnje s tujino? Veliko mladih znanstvenikov gre po doktoratu v tujino, ker doma ne dobi priložnosti ...
Med študijem sem celoten eksperimentalni del magisterija opravljala v Zagrebu. Zdaj vsako leto hodimo na konference v tujino. Kaj bo naprej, še ne vem. Sama si zaenkrat zelo želim ostati v Sloveniji, saj mi je tu zelo lepo. Zelo rada sicer potujem, a še rajši pridem spet domov. Nikoli nisem čutila želje ali nuje, da bi šla v tujino, da bi doživela nekaj novega.
- Kaj vas pri vašem delu najbolj navdušuje?
Zanimivo se mi zdi, kako izgleda naše telo na nek način čisto preprosto, po drugi strani pa je tako kompleksno, da se zdi, kot da še ničesar ne vemo. Nekje sem prebrala misel: če bi bili naši možgani tako preprosti, da bi jih lahko razumeli, potem bi bili mi tako neumni, da jih ne bi mogli razumeti.

CISTATIN F PREPREČI DELOVANJE SMRTONOSNIH MOLEKUL
V našem telesu je mnogo regulatornih mehanizmov, ki skrbijo, da procesi v celicah potekajo normalno. Se še spomnite perforinov in grancimov, smrtonosnih molekul, ki ubijejo rakave celice? V naših celicah so prisotne tudi snovi, ki njihovo delovanje zavrejo. »Cistatin F je molekula, za katero menimo, da prepreči aktivacijo perforinov in grancimov,« mi razloži Mateja Prunk. »Zaradi tega se sposobnost ubijanja pri celicah ubijalkah močno zmanjša.« Posledično so celice ubijalke manj uspešne pri odstranjevanju rakavih celic, zato se v določenem času lahko razvije tumor. Ali ste vedeli, da tudi rakave celice izločajo cistatin F in tako zmanjšajo ubijalsko zmožnost celic ubijalk? Ja, naše telo sploh ni tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled.

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 64-65.

Pred seboj imam aprilsko številko Ognjišča. Kot vsako številko smo tudi to lepo sprejeli v našo hišo. Preberem ga jaz, preberejo pa ga tudi moji odraščajoči otroci. Veseli me, da jim je marsikatera vsebina v njem všeč. Toda v aprilskem Ognjišču me moti toliko reklam. Ne štejem jih, a zdi se mi, da jih je veliko. Po mojem celo preveč. Vem, da morate preživeti in vem, da so reklame za vas tudi prihodek, a mene preveč reklam moti. Najbrž motijo še koga. Morda je temu vzrok tudi to, da sploh nisem prijatelj reklam.
Želim vam uspešno delo še naprej in želim tudi manj reklam.
Vido

Imate prav, v aprilskem Ognjišču je bilo res veliko reklam. To ste opazili. Najbrž pa ne vi in niti drugi niste opazili, da smo zato, ker je bilo več oglasov, aprilski številki dodali 8 strani. Tako da ni bila okrnjena nobena vsebina, ampak so bile dejansko še tri strani več kot običajno. Vedno se trudimo, da zaradi oglasov ne trpi vsebina, saj smo se za večje število oglasov odločili, šele ko smo povečali obseg Ognjišča.
Pa še nekaj. Tudi ni šlo za kakršnekoli reklame. Bilo je pet strani oglasov za obdarovanje ob zakramentih (krst, obhajilo, birma) in tri strani za knjige naše založbe za veliko noč, Svetnik za vsak dan in novosti. Tako, da je bilo tudi v oglasih neko versko sporočilo. Dokument papeškega sveta za družbeno obveščanje Etika oglaševanja (CD 72) v 8. točki predstavi tudi koristi in pozitivne učinke oglaševanja za moralo in etiko (za “prenos verskih in domoljubnih sporočil, sporočil sočutja in strpnosti, sočutja, nesebičnosti, dejavne ljubezni do potrebnih” ..., skratka “sporočil, ki na različne načine vzgajajo in spodbujajo ljudi k dobremu”). Med te oglase, ki “spodbujajo ljudi k dobremu” lahko prištevamo oglase za obdarovanje ob zakramentih. Menimo namreč, da če mladi družini ob krstu otroka podarimo (otroško) Sveto pismo (na primer Kratko Sveto pismo s slikami), ga bodo, upamo, kdaj vzeli v družini v roke. Morda ga bodo brali starši otrokom. Če ga nimajo, potem ga pač niti ne morejo vzeti v roke. Podobno je z otroškim ali mladinskim molitvenikom, katekizmom za mlade, prvoobhajilnim Svetim pismom in podobnimi. Bralcem svetujem, da ob darovanju pomislijo, kako bi podarili knjigo verske vsebine ali kakšen drug predmet, ki bo obdarovanca spodbujal k duhovni rasti (križ, podoba Matere Božje ali svetnikov, rožni venec, verižica s križcem, danes moderne zapestnice z verskim napisom ...). Podobno je s predstavitvami novih knjig na zadnjih straneh revije ali predstavitvi knjig, ki nam pomagajo globlje živeti določen čas cerkvenega leta (velika noč, post, advent, božič, mesec maj ...).
V Ognjišču pa ne oglašujemo samo svojih knjig in drugih izdelkov, ki jih ponujamo v naših knjigarnah, ampak tudi druge izdelke. Najprej je tu oglaševanje za razne versko-kulturne prireditve in romanja ter za razna srečanja, namenjena vernim, pa tudi ljudem, ki se znajdejo v kakšni stiski in iščejo pomoči ter nasvet. Prav tako vsako leto sodelujemo v dobrodelni akciji Za srce Afrike ter pri drugih dobrodelnih pobudah. Ne smem pa mimo čisto komercialnih oglasov. Pred očmi imam oglase v rubriki, ki govori o negovanju starostnikov. V njej predstavljamo pripomočke, ki lajšajo to negovanje, ter zdravila, ki starostnikom omogočajo boljše počutje. Predvidevam, da marsikomu, ki streže bolniku ali starostniku, oglasi v tej rubriki pomagajo. Tudi za rubriko kuharskih receptov velja podobno. V tem ne vidimo nič spornega, saj že omenjeni cerkveni dokument pravi, da more oglaševanje “postati zdravo in učinkovito sredstvo za medsebojno pomoč med ljudmi ... ko obvešča ljudi o novih izdelkih in raznih življenjskih uslugah in izboljšavah teh, ki so že na trgu, ko jim pomaga pri odločanju, kakor gre obveščenim in preudarnim porabnikom ...” (5). Zato je “Cerkev naklonjena rasti proizvodne človeške sposobnosti, in tudi vedno bolj razširjeni mreži odnosov in menjav med posameznimi družbenimi skupinami” (5).
Seveda pa oglaševanje skriva v sebi tudi določene pasti, saj je “sredstvo ... in more se pravilno ali slabo uporabljati”. Če “priporoča škodljive ali popolnoma nekoristne predmete in usluge, če obljublja neresnične stvari, če streže najnižjim človekovim nagonom, potem postane škodljivo” (9). Dokument poudarja, da se moramo “izogibati oglasom, ki zlorabljajo spolnost za kovanje dobičkov ali pa uporabljajo tehniko vplivanja na človekovo podzavest in s tem bistveno ogrožajo njegovo svobodo” (9). Tega pa se v naši reviji v velikem loku izogibamo.
Končno je res, kakor pravi dokument, da pri ‘komercialnem oglaševanju’ obstaja nevarnost, da dobimo vtis, “da množica dobrin prinaša srečo in uresničitev samega sebe” (3). Pa ni tako! Srečo prinašajo ljubeči medsebojni odnosi med osebami, ki so samo odsev odnosov, ki so v Sveti Trojici. Tako prave sreče ni brez Boga. Zato se lahko obdarujemo, a če v darovih ni ljubezni, potem nas tudi še tako veliki darovi ne osrečujejo.

RUSTJA, Božo (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 6, str 38-39.

tema meseca

Preizkusi se v športnem plezanju

gost meseca

Marjan Manček

brezje 2018

Dobrodošli pri Mariji

Preberite več: Julij 2018

Leta 1993 je v knjižici Četrt stoletja naših romanj urednik Ognjišča Franc Bole zapisal: »Marsikdo se je čudil, da Ognjišče, ki je namenjeno mladim, začenja z romanji invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje. Zadeva je zelo preprosta: Ognjišče hoče svoje bralce vzgajati v duhu evangelija. Najboljši način vzgoje so dejanja. Narediti nekaj za bližnjega, zlasti za tistega, ki je v stiski in potreben pomoči. To pomeni tudi pomagati invalidom priti do cerkve, do romarskega svetišča. Za vzor nam je bil Lurd. Če Marija sprejema bolnike in invalide v Lurdu, zakaj jih ne bi tudi na Brezjah? Rodilo se je romanje invalidov, bolnikov in ostarelih v osrednje slovensko Marijino svetišče, ki je kmalu postalo največje vsakoletno romanje v Sloveniji. Za vodstvo romanja smo vedno prosili enega od slovenskih škofov. Nekatere župnije so za pomočnike pri romanjih zaprosile mlade, nekateri so se priglasili sami. Tako so se izoblikovale skupine z voditelji, ki skrbijo za razna področja. Največja nagrada za vse, ki se z romanjem trudijo, je sreča invalidov, bolnikov in ostarelih.« V tem duhu in s tem namenom se naša romanja nadaljujejo do danes.

Prelistajte prilogo - ki je objavljena v junijskem Ognjišču (06/2018)

I. 19. avgusta 1969

Prvo romanje je vodil koprski škof dr. Janez Jenko. Cerkev se je napolnila z romarji. Spredaj so bili invalidi na vozičkih, ob njih spremljevalci. Po romanju smo prejeli veliko zahval naših invalidov.

II. 18. avgusta 1970

Voditelj romanja je bil ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič. Zbralo se je okoli 700 invalidov, bolnikov in spremljevalcev, ki so bili od sreče do solz ganjeni.

III. 21. avgusta 1971

Romanje, na katerem je bilo čez 1000 samo bolnikov in invalidov in ne dosti manj spremljevalcev, je vodil mariborski pomožni škof dr. Vekoslav Grmič. Po maši je škof med petjem litanij blagoslavljal bolnike z Najsvetejšim.

IV. 26. avgusta 1972

Romarska maša, ki jo je ob somašnikih daroval mariborski pomožni škof dr. Vekoslav Grmič, je bila prvič na velikem dvorišču pred cerkvijo, kjer je bilo okoli 800 sedežev. Za bolniško osebje je poskrbel p. Marjan Šef.

V. 19. avgusta 1973

Na petem romanju, ki ga je vodil ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik, se je zbralo blizu 7.000 romarjev, za katere je bilo na trgu pred cerkvijo 1150 sedežev. V imenu romarjev je pri darovanju spregovorila invalidka Tilka Pajk.

VI. 17. avgusta 1974

Romanje je vodil mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik. Zbralo se je nad 6.000 romarjev, ki so prejeli spominske podobice in knjižico s pesmimi. Po pridigi so prvič na našem romanju škof in duhovniki podelili zakrament bolniškega maziljenja.

VII. 21. junija 1975

Sedmo romanje je bilo že junija namesto avgusta, da se izognemo poletni vročini. Vodil ga je koprski škof dr. Janez Jenko, ki je očetovsko nagovoril 5.000 romarjev.

VIII. 26. junija 1976

Sveto mašo je za okoli 10.000 romarjev daroval ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič. Na parkirišču so našteli 73 avtobusov, 543 osebnih avtomobilov, mnogi so prišli z rednimi avtobusi ali z vlakom.

IX. 9. julija 1977

Somaševanje številnih duhovnikov iz vseh treh slovenskih škofij je vodil ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič. Romarji – več kot 7.000 – so dobili kovinske spominske priponke: bolniki rdeče, spremljevalci modre.

X. 8. julija 1978

Jubilejno deseto romanje je vodil ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik, ob njem sta bila koprski škof dr. Janez Jenko in ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič. Za več kot 10.000 romarjev je skrbelo okoli 200 večinoma mladih pomočnikov.

XI. 14. julija 1979

Na “najlepši dan v življenju trpečih” se je pred svetiščem Marije Pomagaj zbralo nad 12.000 romarjev. Množica se je z molitvijo rožnega venca in s petjem pripravljala na mašo, ki jo je daroval koprski škof dr. Janez Jenko.

XII. 28. junija 1980

Na romanju, ki ga je vodil ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar, se je zbralo rekordnih 15.000 romarjev: pripeljali so se s 110 avtobusi in nad 1000 osebnimi avtomobil. Prvič je bil med somašniki urednik Ognjišča Franc Bole, oče naših romanj.

XIII. 20. junija 1981

“Zdravi in bolni enakovredno gradimo svojo Cerkev” je bilo geslo tega romanja, ki ga je vodil novi mariborski škof dr. Franc Kramberger. »Naše romanje je srečanje z našo Materjo,« je dejal 10.000 romarjem.

XIV.12. junija 1982

Leto 1982 je bilo Mednarodno leto ostarelih, zato so bili na tem romanju, ki ga je vodil ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar, posebne pozornosti deležni ostareli. Med 12.000 romarji je bila tudi 87-letna nadškofova mati.

XV. 25. junija 1983

Sveto leto odrešenja (ob 1950 letnici Jezusove smrti) je na Brezje priklicalo okoli 12.000 romarjev. Ob ljubljanskem nadškofu dr. Alojziju Šuštarju so bili pri oltarju koprski škof Jenko, ljubljanski pomožni škof Lenič in mariborski pomožni škof Smej.

XVI. 23. junija 1984

Na prostranem dvorišču pred brezjansko cerkvijo in v parku nad njim se je zbralo okoli 10.000 romarjev. Ljubljanski pomožni škof Jožef Kvas je v svojem nagovoru dejal, da štirinajsti postaji križevega pota sledi petnajsta – vstajenje.

XVII. 22. junija 1985

Voditelj romanja je bil ‘sveže posvečeni’ koprski škof pomočnik Metod Pirih. »Zavedamo se, kako mi zdravi potrebujemo vas in kako vi potrebujete nas,« je izpovedal pred množico okoli 10.000 romarjev.

XVIII. 21. junija 1986

Leto 1986 so Združeni narodi razglasili za Mednarodno leto miru, zato je ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar naše romanje na Brezje imenoval “mirovni shod trpečih”, ki gradijo stavbo miru, povezani s trpečim Kristusom.

XIX. 20. junija 1987

V Marijinem letu 1987–1988 je romanje njenih trpečih otrok vodil novi beograjski nadškof dr. Franc Perko. Romarjev je bilo okoli 10.000. Pri darovanju je invalidka Stanka Glavan prinesla k oltarju Marijino sliko, ki jo je narisala z nogami.

XX. 18. junija 1988

Romanje ob dvajsetletnici je vodil ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar, ob njem pa je bilo še pet slovenskih škofov. Vsi romarji (okoli 9.000) so kot spominek na to jubilejno srečanje dobili razglednico s slikami vseh slovenskih škofov.

XXI. 24. junija 1989

Pred svetiščem Marije Pomagaj, ki je to leto prejelo naziv bazilike, se je zbralo blizu 10.000 romarjev. Romanje je vodil ljubljanski pomožni škof Jožef Kvas, ki se je po maši ustavil ob invalidih na vozičkih.

XXII. 23. junija 1990

»Mariji se grem zahvalit, da mi pošilja križe, ki jih sprejemam kot dar: darujem jih Bogu, da bi moji otroci ohranili vero vanj,« je rekla žena, ki se je že petnajstkrat udeležila tega romanja. Tokrat je bil voditelj koprski škof Metod Pirih ob svojem predniku dr. Janezu Jenku.

XXIII. 22. junija 1991

Naše romanje v letu 1991, ko je bila razglašena samostojna država Slovenija, je vodil mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej. Armada trpečih molivcev je premagala vojsko, ki je prišla nad nas s tanki in topovi.

XXIV. 20. junija 1992

Romanje je vodil upokojeni beograjski nadškof Alojzij Turk, ki je množici romarjev na lastnih doživetjih prikazal, kako Marija nagrajuje zaupanje vanjo. Ob teh srečanjih se romarji spomnijo tistih, ki jih ni več med nami. – Za srebrni jubilej leta 1993 smo izdali knjižico Četrt stoletja naših romanj s kratko zgodovino in opisom dotedanjih romanj.

XXV. 19. junija 1993

Voditelj ‘srebrnega’ romanja, ki se ga je udeležilo okoli 9.000 romarjev, je bil ljubljanski nadškof metropolit dr. Alojzij Šuštar, ob njem pa še sedem škofov, od teh kar štirje Alojziji: apostolski nuncij Pier Luigi Celata, upokojeni beograjski nadškof Turk, ljubljanski pomožni škof Uran in naslovni škof Grmič. Za bližnji god (21. 6.) so prejeli voščila in šopke. Nadškof Šuštar je Mariji “položil v usta” prošnjo nebeškemu Očetu za trpeče romarje: »Glej, zdravja nimajo!«

XXVI. 18. junija 1994

Romanje je vodil mariborski škof dr. Franc Kramberger. Svojevrsten pečat našim romanjem daje množica mladih in starejših pomočnikov, ki se z ljubeznijo posvetijo trpečim. »Nihče ne more Bogu reči naš Oče, če ne reče brat, sestra,« je dejal urednik Ognjišča pred molitvijo očenaša.

XXVII. 17. junija 1995

Na romanju se je ob Mariji Pomagaj zbralo nad 10.000 njenih ljubljenih otrok. Radio Ognjišče je romarsko slavje prvič ponesel v slovenske domove. Višek romanja je bila sveta maša, ki jo je daroval ljubljanski pomožni škof Alojz Uran s 65 somašniki.

XXVIII. 22. junija 1996

Romanje v letu prvega obiska papeža sv. Janeza Pavla II. v Sloveniji je bilo prvič ‘mokro’, odpadla je ‘lurška’ procesija z Najsvetejšim. Vodil ga je ljubljanski pomožni škof Jožef Kvas. Popoldansko pobožnost je obogatil vokalni kvartet bratov kapucinov Mir in dobro.

XXIX. 19. junija 1997

Ob Mariji, Zdravju bolnikov, se je zbralo okoli 8.000 romarjev. Skoraj polovico zbirnega prostora so napolnili vozički. »Trpeči bratje in sestre so izziv za pristnost naše vere,« je poudaril ljubljanski nadškof dr. Franc Rode v svojem mašnem nagovoru. Trpečim pa je dejal: »Vi pričujete za vrednost človeškega življenja.«

XXX. 20. junija 1998

Trideseto romanje je vodil ljubljanski nadškof dr. Franc Rode, med številnimi somašniki so bili beograjski nadškof dr. Franc Perko ter ljubljanska pomožna škofa Jožef Kvas in Alojz Uran. »Človek, ki sprejme trpljenje, notranje zori,« je dejal nadškof Rode. Franc Bole, oče romanj, se je na koncu zahvalil romarjem, sodelavcem, duhovnikom ter gostiteljem patrom frančiškanom.

XXXI. 19. junija 1999

V mednarodnem letu starejših je romanje več kot 7.000 bolnikov, invalidov, ostarelih in njihovih spremljevalcev vodil koprski škof Metod Pirih. Romarji so dobili v dar knjižico Zdravje in odrešenje z odlomki govorov papeža sv. Janeza Pavla II. ob srečanjih z bolniki.

XXXII. 24. junija 2000

“Slovenski dan bolnikov” v svetem letu odrešenja je vodil beograjski nadškof dr. Franc Perko. Člani “trpeče Cerkve na Slovenskem” so se na Brezje pripeljali s 70 avtobusi in nad 500 osebnimi avtomobili. Mariji so prinesli vse gorje, vse tegobe, ki jih spremljajo vsak dan. »Ko molim, se z Marijo tudi prepiram, toda vedno zmaga Ona.«

XXXIII. 23. junija 2001

Zbralo se je okoli 7.000 romarjev. Ljubljanski pomožni škof Andrej Glavan, voditelj romanja, je v pozdravu izrekel prošnjo, “da bi doumeli in poglobili zavest, da smo vsi, posebej trpeči, zapisani v Marijinem srcu”. Škof se je spomnil tudi mednarodnega leta prostovoljcev in izrekel zahvalo vsem navzočim pomočnikom.

XXXIV. 22. junija 2002

“Marija Pomagaj je tvoje ime” je bilo napisano nad oltarjem pred narodnim Marijinim svetiščem na Brezjah. Tam se je zbralo okoli 6.000 vernih in trpečih. »Ko čutimo svoj križ, se zavedajmo, da ta ni cilj naše poti, cilj je odrešenje in večno življenje,« jih je nagovoril upokojeni ljubljanski pomožni škof Jožef Kvas.

XXXV. 21. junija 2003

Več sto spremljevalcev, skavtov in drugih prostovoljcev je invalide na vozičkih vozilo na prizorišče pred cerkvijo. Tam se je zbralo okoli 5.000 romarjev. Koprski pomožni škof dr. Jurij Bizjak, voditelj romanja, je trpeče nagovoril: »Omehčajte svojo voljo in jo združite s pogumom Kristusa.«

XXXVI. 19. junija 2004

Romanje, ki ga imenujejo tudi narodni dan bolnikov, je vodil mariborski pomožni škof dr. Anton Stres. Potekalo je na god Marijinega brezmadežnega Srca. Več kot 5.000 romarjev je razveselil apostolski nuncij Santos Abril y Castello, ki je prinesel pozdrave svetega očeta.

XXXVII. 18. junija 2005

Romarsko mašo za okrog 7.000 bolnikov, invalidov, ostarelih in spremljevalcev je vodil ljubljanski nadškof metropolit Alojz Uran. »Tu se počutimo doma,« je pozdravil množico. Romanje je potekalo v znamenju štiridesetletnice revije Ognjišče, ki to srečanje pripravlja.

XXXVIII. 17. junija 2006

Pri Mariji Pomagaj se je zbralo okoli 5.000 romarjev, ki so se z vseh koncev Slovenije pripeljali z 61 avtobusi in nad 500 osebnimi avtomobili. Romarsko slavje je vodil ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik. Za lep potek so poskrbeli velikodušni pomočniki. »Če greš na romanje, je lepo, da ga skleneš z večernicami,« je dejal eden od romarjev.

XXXIX. 16. junija 2007

Sveto daritev je za več kot 5.000 bolnikov, invalidov, ostarelih in njihovih spremljevalcev z množico somašnikov vodil prvi murskosoboški škof dr. Marjan Turnšek. »Treba je vse storiti, da se trpečim stanje olajša, a tudi vse storiti, da bi zmogli takšno stanje sprejeti in ga posvetiti.«

XL. 21. junija 2008

Posebnost tega jubilejnega romanja je bil obisk milostnega kipa Fatimske Gospe, ki je bil tiste dni na obisku v Sloveniji in so ga za trpeče romarje pripeljali iz Stične. Romarsko mašo, ki je bila prvič na preurejenem trgu pred baziliko, je vodil ljubljanski nadškof metropolit Alojz Uran, romarje je nagovoril mariborski pomožni škof dr. Peter Štumpf. Med somašniki pri oltarju sta bila koprski pomožni škof dr. Jurij Bizjak in urednik Ognjišča zlatomašnik Franc Bole.

XLI. 20. junija 2009

Romanje, ki ga je vodil mariborski nadškof metropolit dr. Franc Kramberger, je zaradi močnega dežja namesto na prostranem trgu pred baziliko potekalo v cerkvi, ki je sprejela invalide in bolnike, drugi romarji (vseh je bilo okoli 4.000) pa so mašo prek zvočnikov spremljali v samostanskih prostorih ali kar v avtobusih. Nadškof je svoj nagovor povezal z evangelijem o usmiljenem Samarijanu.

XLII. 19. junija 2010

Voditelj romanja, upokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran, ga je imenoval “mali evharistični kongres” za bolnike, invalide in trpeče, kot odmev na slovenski evharistični kongres, ki je dober teden poprej potekal v Celju in se ga ‘udeležila’ tudi milostna podoba Kraljice Slovencev. Romarjev je bilo okoli 4.000.

XLIII. 18. junija 2011

Ob bolnikih, invalidih in ostarelih so bili na 43. narodnem romanju njihovi domači ter številni prostovoljci iz vrst skavtov, malteških vitezov in drugih. Vseh je bilo okrog 4.000. Romanje je vodil celjski škof dr. Stanislav Lipovšek. Skoraj vseh romanj se je udeležil invalid Tone Planinšek s svojim fotografskim aparatom. »Slikam za Prijatelja in se zavedam, da slikam drugače kot nekdo, ki je zdrav.«

XLIV. 16. junija 2012

Romanje je vodil upokojeni koprski škof Metod Pirih, ki je prisrčno nagovoril 4.000 romarjev, številnim pomočnikom pa se je zahvalil z besedami blaženega škofa Slomška: »Kdor rad bolnikom streže, si rajski venec veže.« Daritveni oltar je krasil ‘lurški’ prt iz 584 kosov čipk, ki ga je na pobudo Tanje Oblak ustvarjalo več kot 500 klekljaric.

XLV. 15. junija 2013

»V trpljenju se izkaže resnica o človeku,« je v svojem nagovoru poudaril voditelj romanja ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres. Romarjev je bilo več kot 4.000. »Za mnoge invalide in bolnike je to romanje morda edina pot iz domačega kraja,« je v svoji zahvali po maši poudaril Franc Bole, ‘oče’ romanj.

XLVI. 21. junija 2014

Koprski škof dr. Jurij Bizjak, voditelj romanja, je svoj nagovor 5.000 romarjem zaključil s spodbudo: »To romanje naj utrdi v nas vero v Božjo previdnost, v njegovo očetovsko skrb za nas, v njegovo navzočnost med nami, v njegovo brezkončno ljubezen do nas.« Maša je bila prvič ‘pod šotorom’. Po zaslugi Radia Ognjišče se je romanje ‘dogajalo’ po vseh slovenskih domovih.

XLVII. 20. junija 2015

Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, voditelj romanja, ki je bilo povezano s 50-letnico Ognjišča, je v svojem nagovoru trpečim bratom in sestram dejal: »Marija vas danes sprejema s posebno ljubeznijo, ker v vas vidi trpljenje svojega Sina Jezusa. Na koncu je romarje prosil, naj molijo za naš narod, da Bog zaceli njegove rane, za družine in za nove duhovne poklice.

XLVIII. 18. junija 2016

Romanje v jubilejnem svetem letu usmiljenja, ki ga je vodil mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl, je potekalo po ustaljenem redu, k čemur so pripomogli številni pomočniki in sodelavci. Nadškof Cvikl je med molitvijo rožnega venca pred mašo mnogim romarjem segel v roke, v svojem mašnem nagovoru je med drugim dejal: »Kako lahko mi živimo usmiljenje? Tako, da imamo spoštljiv in sočuten odnos do vseh, ki trpijo. Po pridigi je z navzočimi duhovniki delil zakrament bolniškega maziljenja, po obhajilu pa v procesiji z Najsvetejšim blagoslavljal romarje. Na koncu je blagoslovil klekljano slovensko zastavo za 25 let slovenske samostojnosti.

XLIX. 17. junija 2017

Več kot 4.000 bolnikov, invalidov in ostarelih z njihovimi spremljevalci je prišlo v naše narodno marijansko svetišče s svojimi križi in prošnjami. Ljubljanski pomožni škof dr. Franc Šuštar je romarje nagovoril: »Na sliki brezjanske Marije Pomagaj vidimo, da ima v svojem naročju poleg Jezusa prostor še za enega – za mene in tebe. Tako kot Jezusa želi tudi nas objeti z vso svojo materinsko ljubeznijo, nas potolažiti in usmeriti na svojega Sina Jezusa: na njegovo besedo in na njegov način življenja.« Za to narodno romanje, ki ga Ognjišče ob velikodušni pomoči mladih, zlasti skavtov in skavtinj, pa tudi starejših, malteških vitezov in drugih, številni bolniki in invalidi ‘živijo’ celo leto v pričakovanju novega srečanja s starimi znanci. Ob zaključku lanskega romanja smo se poslovili z besedami: »Nasvidenje prihodnje leto na zlatem, 50. romanju!«

ČUK, Silvester. Zlati jubilej naših romanj. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str 50-57.

* 24. november 1880, Loke pri Sv. Juriju ob Taboru, † 12. junij 1958, Ljubljana

»Lahko rečem: ni ga med nami, ki bi s podobno temeljitostjo pa tudi ljubeznijo preiskoval, premišljeval in zapisoval dogodke iz življenja velikih mož, kakor pokojni profesor dr. Franc Ksaver Lukman. Slonel je ure, dneve, mesece in leta nad deli cerkvenih očetov, črpal iz njihovih zakladov zase in za druge. Velikani: sv. Avguštin, sv. Ciprijan, sv. Janez Krizostom in drugi so mu postali tako rekoč bratje. Z enako ljubeznijo je preiskoval neumorno tudi pomembnost svojih rojakov – Slovencev, ko je v stolpcih Slovenskega biografskega leksikona postavljal z enakim spoštovanjem spomenike revnemu in zaslužnemu slovenskemu misijonarju ali poznanemu kulturnemu delavcu – velikanu.« S temi besedami, izrečenimi ob odprtem grobu na ljubljanskih Žalah 14. junija 1958, je škof Anton Vovk nakazal dvoje velikih zaslug dr. Franca Ksaverja Lukmana, profesorja dogmatike, dogemske zgodovine in zgodovine starokrščanskega slovstva na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani: prevajanje spisov cerkvenih očetov in urejanje Slovenskega biografskega leksikona. Vendar je bila dejavnost tega učenega, a žlahtno preprostega moža, ki se ga spominjamo ob 60-letnici smrti, mnogo širša.

SIN PONOSNE SAVINJSKE DOLINE
Doma je bil v Lokah pri Sv. Juriju ob Taboru na robu srednje Savinjske doline, kjer je bil rojen 24. novembra 1880. V trdnem kmečkem domu je v mladosti pil ljubezen in vernost svojih staršev. Po ljudski šoli pri Sv. Juriju je obiskoval gimnazijo v Mariboru, zadnji dve leti tudi glasbeni pouk v šoli Filharmoničnega društva. Po maturi (1899) ga je škof Mihael Napotnik poslal v Rim, kjer je na papeški univerzi Gregoriana študiral filozofijo in teologijo in študij kronal z dvojnim doktoratom. Mašniško posvečenje je prejel leta 1905. Po vrnitvi iz Rima je bil dve leti kaplan v Slovenski Bistrici, hkrati pa je na graški univerzi študiral klasično jezikoslovje, ki mu je odprlo vrata v svet starokrščanskega slovstva. V letih 1908–1919 je bil profesor moralne teologije na mariborskem bogoslovnem učilišču, vsa ta leta pa je tudi poučeval verouk na šolah, ki so jih vzorno vodile mariborske šolske sestre: osnovni in meščanski šoli ter dekliškem učiteljišču. Kot bogoslovni profesor je urejal prvo slovensko bogoslovno revijo – Voditelja v bogoslovnih vedah. Leta 1919 je pri Narodni vladi v Ljubljani postal referent za verske zadeve. Od leta 1920 do upokojitve (1952), dejansko pa skoraj do smrti, je kot profesor na Teološki fakulteti novoustanovljene Univerze v Ljubljani predaval dogmatiko, dogemsko zgodovino in zgodovino starokrščanskega slovstva. Dvakrat je bil dekan Teološke fakultete, leta 1926/27 rektor Univerze v Ljubljani. Leta 1940 je bil izvoljen za dopisnega člana AZU, njegova izvolitev v SAZU je bila leta 1948 potrjena. Umrl je 12. junija 1958 v Ljubljani, kjer je tudi pokopan. »Mož učenjak je bil mož neprestanega dela, zraven pa mož velikanske skromnosti. Zdi se mi, da kar nikdar ni koga užalil,« se mu je ob odprtem grobu poklonil škof Anton Vovk.

PREDSTAVIL NAM JE CERKVENE OČETE
Franc Ksaver Lukman je bil široko razgledan po teološki literaturi svojega časa. Bil je strokovnjak za starokrščansko slovstvo in za zgodovino teologije v antični dobi. Največ truda in pozornosti je posvetil prav starokrščanskemu slovstvu. Bil je tenkočuten prevajalec cerkvenih očetov, ker je temeljito poznal njihovo teološko misel in tudi klasično jezikoslovje. Poglabljal se je vanje in jim v marsičem postajal podoben. Tudi zanj v določeni meri velja, kar je zapisal o sv. Avguštinu: »Velik je kot prečiščena, čudovito ubrana osebnost, v kateri se občudovanja vredna bistrost duha spaja s tako plemenitostjo in nežnočutnostjo srca.« V spominskem govoru ob njegovi smrti je tedanji dekan Teološke fakultete Stanko Cajnkar o Lukmanu dejal: »Bil je resničen aristokrat, aristokrat v čisto krščanskem smislu: človek, ki zaupa v zmago in vlado najboljšega, najlepšega in najčistejšega.« Lukman je cerkvene očete (Avguština, Ciprijana, Hieronima, Janeza Krizostoma) vztrajno prevajal v slovenščino in si s sodelavci v okviru Bogoslovne akademije prizadeval za natis prevodov, katerim je napisal uvod le s predstavitvijo avtorja in pomena njegovega spisa. Pri Družbi sv. Mohorja v Celju je leta 1938 zasnoval zbirko Cerkvenih očetov izbrana dela. Med vojno je nekaj zvezkov izšlo pri Bogoslovni akademiji v Ljubljani, veliko prevodov pa je ostalo v rokopisu. Leta 1934 je celjski Mohorjevi izdal knjigo Martyres Christi (Kristusovi pričevalci), ki prinaša izbor poročil o mučencih prvih krščanskih stoletij (razširjena izdaja 1983). Iz rokopisne zapuščine je leta 1984 pri isti založbi izšlo Pastoralno vodilo papeža Gregorija Velikega. Na Lukmanovo pobudo je Anton Sovre mojstrsko prevedel znamenite Izpovedi (Confessiones) sv. Avguština, biser svetovne književnosti (1932).

“BIL NAM JE BLIZU, KER JE BIL BLIZU KRISTUSU”
Lepo pričevanje o Lukmanu kot učitelju in vzgojitelju je podal Stanko Cajnkar, takratni dekan Teološke fakultete, v spominskem govoru ob njegovi smrti. »Najbrž je bil že kot katehet in kot navaden pridigar predvsem in najbolj profesor, učitelj Božje modrosti, zaprisežen Božji resnici in do konca odvisen od nje. Takšen je pred menoj tudi kot katehet na ljudski in meščanski šoli v Mariboru in kot profesor verouka na ženskem učiteljišču pri mariborskih šolskih sestrah: učen in vendarle čudovito preprost, poln znanja, a še bolj dobrohotnosti in vneme za majhne in velike šolarje in študente ... Bil nam je blizu, ker je bil sam blizu Kristusu.« Škofu Antonu Vovku, nekdanjemu Lukmanovemu študentu, se je vtisnila v spomin njegova ljubeznivost. »Kot profesor je znal tako izpraševati, da je bila z vsakim vprašanjem združena tudi ljubezen.« Profesor dogmatike in dogemske zgodovine ter patrologije (o cerkvenih očetih) je bil več kot trideset let. Njegova predavanja so bila izvirna po zamisli in obliki, izpiljena v izrazu in v sodbi dognana. Predaval je po tujih učbenikih, šele zadnja leta je pripravil slovenska skripta. Študenti bogoslovja so kot skripta uporabljali tudi njegov Oris zgodovine prvih krščanskih stoletij, ki ga je pripravil za tisk, pa ni izšel. Kot razgledan znanstvenik je sodeloval tudi v mnogih tujih znanstvenih listih. V Mariboru je urejal Voditelja v bogoslovnih vedah (1909–1916), v Ljubljani pa Bogoslovni vestnik (1921–1944), kot predsednik znanstvenega društva Leonova družba je bil sourednik njenega glasila Čas. Od svojega znanstvenega dela se je odpočil, ko je sedel za harmonij in v notni zvezek zapisal kakšno prijetno melodijo. Povezan je bil z rojstno župnijo. Ob svoji zlati maši (1955) je župnijski cerkvi ‘podaril’ krstilnico po načrtih arh. Jožeta Plečnika (končana je bila leta 1970).

ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 42-43

Rada bi vam napisala nekaj besed glede romanja bolnikov, invalidov in starejših na Brezje.
Že nekajkrat sem se udeležila tega romanja kot prostovoljka – pomočnica. Občudujem vašo pripravljenost, neizmerno potrpežljivost, dobroto in veliko ljubezen do teh ljudi. Nekateri od njih se ne morejo zahvaliti z besedami, toda iskrica v očeh in tresoča roka nam povesta vse, prav vse. Za tako veliko množico ljudi ni lahko poskrbeti. Iz vsega opazovanega je bilo razbrati veliko mero organizatorskega truda, v oči mi je padel napis: Spoved za naglušne. Na kaj vse ste mislili!
Pomočniki smo po jutranji prisrčni molitvi imeli nekaj kratkih sestankov, kjer smo od vodje prejeli navodila in usmeritve za potek dela. Med drugim nas je opozoril tudi na to, da ne smemo pozabiti nase, da moramo tudi sami piti. Smiselno je razdelil naloge, vse nam je nazorno pokazal na plakatu, po potrebi je ponovno razložil z dobro voljo.
Ob tej priliki bi vodstvo Ognjišča seznanila s svojo izkušnjo, ki sem jo doživela, sicer po telefonu, v treh vaših poslovalnicah (Ljubljana, Koper, Kranj). Kot stranka sem v zadnjih letih kupila dva kompleta Gasparijevih knjig, Katekizem (Youcat), Sveto pismo, nekaj drobnih knjižic itd. Velikokrat ste mi ustregli glede plačilnih pogojev, upoštevali ste moje želje in jih ugodili.
Iz pogovorov z vašimi delavci ni težko razbrati, da vso svojo energijo in veliko poznavanje stroke vložijo v to, da bi strankam ustregli.
Slovenci in ljudje na splošno smo ponavadi taki, da kakšno napako brž povemo naokrog, pa še nekoliko napihnemo. Zakaj ne bi tudi lepih stvari dali na plano?
Prijazne besede so tako spodbuda za nadaljnje delo. Verjetno ste v vodstvu Ognjišča ponosni na tako pridne, marljive in dobre sodelavce.
Še naprej se bom trudila imeti čuteče srce in si svoj urnik prirejala tako, da se bom lahko udeležila romanja bolnikov, invalidov in starejših. Če si namreč vzamemo nekaj ur svojega časa in ga podarimo drugemu, bomo ob tem tudi sami bogatejši za spoznanje, da smo naredili dobro delo, ki je nekomu polepšalo dan.
Bernarda

Zelo sem vesel takih pisem, kot je vaše, saj je tako sončno in s toliko plemenitega sporočila. Že pred časom sem ga želel objaviti, a sem ga prihranil za ‘zlati’ jubilej romanj bolnikov, invalidov in starejših. Bogu smo hvaležni za ta jubilej, obenem pa se dobro zavedamo, da brez številnih pomočnikov tega romanja ne bi mogli izpeljati. Vaše pismo je lepa priložnost, da se vsem iskreno zahvalim. V zadnjih letih so se poleg številnih posameznikov kot ste npr. vi, pri pomoči pridružili skavti, zlasti odrasli, in malteški vitezi. Nekateri posamezniki že toliko let pomagajo na romanju, da jim ni potrebno dajati veliko navodil, saj so že seznanjeni z delom.
Seveda ne moremo mimo brezjanskih patrov, ki so že pol stoletja gostitelji tega romanja. Občudujem zdravniško ekipo in nekatere zdravnike, ki že desetletja nudijo romarjem nujno medicinsko pomoč. Pa organiste in voditelje ljudskega petja ... in številne druge.
Romanja bi ne bilo brez ljudi, ki stojijo ob strani bolnikom, invalidom in starejšim in jih pripeljejo na božjo pot. Ker nekateri domači ali sorodniki tega ne zmorejo, so jim v preteklosti priskočili na pomoč prostovoljci. Zelo plemenito dejanje, saj so jim s tem polepšali dan. Nekateri so iz tega dne živeli še dolgo časa. Zlasti je to veljalo v preteklosti, ko so bili nekateri invalidi priklenjeni na posteljo in voziček in so izredno težko zapustili domače okolje. Pravzaprav se je iz te osamljenosti to romanje tudi rodilo. Ustanovitelj revije Ognjišče in ‘ustanovitelj’ brezjanskih romanj Franc Bole je obiskoval bolnike in invalide. Ti so mu potožili, kako so osamljeni in kaj bi jim pomenilo eno samo romanje ter srečanje z ljudmi, ki so v podobni preizkušnji kot oni. In tako se je rodilo romanje bolnikov in invalidov.
So pa nekateri duhovniki kmalu začeli organizirati avtobuse ali kombije, v katerih so pripeljali večje skupine na Brezje. Duhovnikov je vedno manj in so vedno bolj obremenjeni. Zato so ponekod prevzele organizacijo župnijske, dekanijske ali področne Karitas. Velikokrat razpravljamo, kaj naj bi v Cerkvi delali laiki ali stalni diakoni ali kaj je poslanstvo Karitas. Organizacija romanj je lepa priložnost za služenje. V naši družbi je vse več starejših in nekaterih domači jih ne ravno radi peljejo na romanje. Ali ne lahko tukaj vstopi Karitas in jim pomaga na romanje? Zato iskrena hvala vsem župnijam in Karitas ter njihovim prostovoljcem, ki organizirajo romanje.
Duhovnikom smo hvaležni ne samo za organizacijo romanj, duhovno spremljanje romarjev, somaševanje in podeljevanje bolniškega maziljenja, ampak tudi za spovedovanje na romanju, ki se ga udeležijo številni ljudje, ki težje pridejo do spovednika in so zato delivci Božjega usmiljenja na Brezjah toliko bolj potrebni in dragoceni.
Hvala vam, ker ste delili svojo dobro izkušnjo z uslužbenci Ognjišča. Pokazali ste, da se da tudi kakšno težavo, ki se na prvi pogled zdi nerešljiva, rešiti. Ko kdo naroči za večjo vsoto knjig, mu damo možnost, da znesek poravna v več obrokih. Radi mu pridemo naproti, ker vemo, da nekateri težko plačajo znesek naenkrat. Naše poslanstvo pa je, da knjige in verski tisk širimo med ljudi, ne pa da mu postavljamo ovire. Upamo, da bomo še dolgo lahko opravljali svoje poslanstvo, čeprav v zadnjem času naklade knjig upadajo. Velja, da so knjige Ognjišča poceni. Lahko so bile tudi zato, ker so imele visoko naklado. Z zniževanjem naklade morajo, žal, rasti cene.
Verjemite, ne samo na dobre sodelavce, ki so pri nas zaposleni, ampak tudi na vse prostovoljce, ki pomagajo na romanju in drugače, mednje spadate tudi vi, smo ponosni in zanje Bogu hvaležni.
Ko je Slovenska škofovska konferenca našemu ustanovitelju Francu Boletu izročila odličje sv. Cirila in Metoda, je v zahvalnem govoru poudaril, da odličje ni namenjeno samo njemu, ampak številnim marljivim sodelavcem. Večkrat je poudaril, da so ti velik blagoslov za delo Ognjišča. A ne priznanja in pohvale, predvsem zavest, da delamo dobro in da s služenjem najbolj ubogim služimo Jezusu, nam mora dajati moč za delo. Kajti lahko se zgodi, da za svoje dobro, ki ga storimo, nismo vedno deležni priznanj. Najlepše priznanje pa je, kakor ste vi zapisali, zavest, da bomo potem, ko bomo nekaj časa podarili drugemu, “tudi sami bogatejši za spoznanje, da smo naredili dobro delo, ki je nekomu polepšalo dan”. In kar smo dobrega storili ‘najmanjšim bratom’, smo storili Jezusu in to ne bo nikoli pozabljeno, saj je zapisano v Božjo ljubezen.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 6-7.