Oktobra se začne akademsko leto, ko odprejo vrata fakultete ter sprejmejo študente, da si bodo nabirali novo znanje. Tako vam v tokratnem Ognjišču predstavljamo dr. Roberta Petkovška, dekana teološke fakultete. V tej številki Ognjišča odmeva tudi razkritje pedofilske afere v Ameriki. O tem problemu v Ameriki, pri nas in po svetu smo se pogovarjali z dr. Andrejem Nagličem, članom ekspertne skupine za reševanje spolnih zlorab. Ista tema odmeva tudi v našem komentarju.

Oktober je posvečen molitvi rožnega venca. Na voljo imamo drobno knjižico Rožni venec s podobami (cena samo 2,90 €). Njena preprosta vsebina se je že doslej zelo priljubila bralcem. Prav tako je še na voljo dvojni CD Rožni venec (cena samo 12,52 €). V naših trgovinah pa si lahko nabavite najrazličnejše vrste rožnih vencev, od klasičnih do modernejših oblik.

Tema meseca v mladinski prilogi je bioetika, v kateri pisci odgovarjajo na pereča vprašanja o etiki, ki jih je prinesla sodobna tehnologija. Tako prilogo priporočam v branje vsem, ki bi radi poglobili svoje vedenje o splavu, umetni oploditvi, evtanaziji, kloniranju ... in našli krščanski pogled na ta izredno občutljiva sodobna vprašanja.

V tiskarno smo oddali knjigo Jožefmarije Escrivája de Balaguerja Kovačnica. Knjigo so prvič izdali leta 1987 in je je bilo do zdaj natisnjenih več kot 400.000 izvodov v petnajstih jezikih. Več o knjigi si lahko preberete na str. 114. Pri Ognjišču sta doslej izšli že dve knjigi istega avtorja: Pot in Brazda. Pisec knjig je bil ustanovitelj papeževe osebne prelature Opus Dei, ki letos praznuje 90-letnico ustanovitve in 15-letnico prihoda v Slovenijo. O njej ste gotovo že marsikaj slišali in prebrali. Mnogi jo imajo za skrivnostno in trdijo, da v zakulisju obvladuje mnoge vzvode cerkvenega, pa tudi finančnega, gospodarskega in političnega življenja. Zato se je naš sodelavec odpravil na obisk v njihov ljubljanski center, da bi odstrl te skrivnosti in prikazal njihovo delo.

Prav tako oktobra izide knjiga Petra Milloniga Zasidran v veri. Gre za svojevrstna razmišljanja o veri, ki jih je napisal uspešen poslovnež, vpet v sodobno življenje, ne pa teolog ali redovnik. Z njimi nas v svojevrstnem slogu – zagotavlja, da daleč od pridigarskega – vabi k razmisleku, ki potem lahko usmerja naše življenje. Več o knjigi na str. 114.

Izid posebnih Svetopisemskih domin napoveduje, da se pri naši založbi pripravljamo na konec leta z Miklavževimi in božično-novoletnimi obdarovanji. Kot že sam naslov Svetopisemske domine pove, gre za igro, s pomočjo katere bodo lahko otroci spoznavali sporočilo Svetega pisma. Tudi zato igra vsebuje knjižico s svetopisemskimi zgodbami.

Svetopisemske domine so samo ena od novosti in ena od ponudb, ki jih bomo predstavili v Miklavževemu katalogu in ga bomo dodali novembrski številki Ognjišča. Vemo, da nekateri radi kupujete darila za obdarovanje pri naši založbi (nekateri to tudi radi naredite dovolj zgodaj), zato vas že sedaj vabimo, da si ogledate naš katalog in v njem izberete darila (med njimi bo tudi bogata ponudba jaslic), ki bodo tudi duhovno obogatila vaše obdarovance. Za župnijske urade in druge katoliške organizacije pripravljamo posebno ponudbo, a o vsem tem več v prihodnji številki.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 4.

»Če bi vprašali povprečnega človeka, bi med konji in jahanjem postavil kar enačaj,« začne najin pogovor izr. prof. dr. Klemen Potočnik, ki se s konji ukvarja že od malih nog. V naslednji uri, ki jo preživim na Katedri za znanost o rejah živali, ki je del Oddelka za zootehniko na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, izvem številne zanimivosti o konjih, med drugim tudi, kako se z njimi komunicira, kako poteka njihova vzreja in kakšni so varnostni ukrepi pri delu z njimi.

»Konj je udomačen drugače kot druge domače živali, saj je bila njegova vloga drugačna,« mi pove Klemen Potočnik, ko mi predstavi različna področja, kjer se danes uporabljajo konji. In, seveda, to ni zgolj jahanje. »Konje uporabljamo za dirke z vpregami (kasaštvo) in pod sedlom (galoperstvo), potem so tu še različna tekmovanja: dresura, preskakovanje zaprek, polo ... Najbolj množično pa konje uporabljamo za rekreacijo, tako za jahanje kot v vpregi.« Veliko pasem je v preteklosti pomagalo tudi pri kmetijskih delih in spravilu lesa, danes pa se vse bolj ceni zdravilno kobilje mleko. Moj sogovornik omeni, da tako odraslim kot otrokom koristi tudi že samo druženje s konji.

BOLJ KOT GLAS JE PRI VODENJU POMEMBNO TELO JAHAČA
»Kadar konj ne naredi, kar želimo, je vzrok pogosto v napačni komunikaciji med nami: ne razumemo se,« mi razloži Klemen in nadaljuje, da so pri jahalnem konju ključna dejstva rok, nog in teže jahača. Pri tem poudari, da je pravilen izraz za vodenje konja dejstvo in ne ukaz. »Z rokami preko vajeti in brzde delujemo na konjev gobec. Če na primer potegnemo vajeti nazaj, se konj ustavi. Noge pritiskajo na konja bočno na prsni koš. Uporabljamo jih kot pomoč pri zavijanju in spodbujanju konja.« Pomembna je tudi jahačeva teža oz. kam svojo težo prenesemo, kar moj sogovornik slikovito ponazori: »Na gugalnici lahko s svojo težo gibanje ojačujemo ali ga zmanjšujemo, da se na koncu ustavimo. Podobno je pri jahanju, kjer s svojo težo ojačamo gibanje, zadržimo konja in uravnavamo smer.« Torej, če se bomo nagnili bolj na levo, bo to za konja znak, da zavije levo. Če se bomo nagnili naprej, pa bo konj pospešil. »Pri dobri komunikaciji med jahačem in konjem so dejstva minimalna,« izpostavi Klemen. »To pomeni, da bolj kot se konj odziva na manjša dejstva, boljša je komunikacija med njim in jahačem.« Kaj pa naš glas, me zanima. Najbrž niso pomembne besede, ampak ton glasu, ugibam dalje, ko si v mislih že rišem slike Divjega zahoda in kavboje na konjih. Predavatelj številnih predmetov o konjih odkima in mi pojasni, da se glasovna komunikacija uporablja le pri vožnji z vprego, pri jahanju pa ne.

NAJBOLJ NEVARNO JE STATI DVA METRA ZA KONJEM
Konji zaradi svoje velikosti marsikomu vzbujajo strah, za­to Klemna povprašam, kakš­na so varnostna navodila za delo s konji. »Za svojo varnost moramo dobro poznati fiziološke lastnosti konja, še posebej vida, sluha in dotika. Konj je pašna žival in ima oči postavljene bolj na stran. To pomeni, da pred čelom, pod brado in za repom ne vidi, sicer pa ima panoramski pogled, kar pomeni, da vidi skoraj 360°.« Klemen svetuje, da se konja ves čas dotikamo, še posebej, ko smo v območju črnih con, kjer nas konj ne vidi. »Največja napaka pri varnosti je, če se konja bojimo,« izpostavi moj sogovornik in pojasni, da je to za konja znak, da je nekaj narobe, saj bi se moral konj (plen) bati človeka (plenilca) in ne obratno. »Če nas je strah, si konju ne upamo iti tik za repom, zato gremo dva metra za konjem. To pa je najbolj nevarno območje, saj lahko konj brcne zelo daleč. Bolj kot ima stegnjeno nogo, močnejši je udarec. Če pa stojimo tik za njegovim repom, nas lahko zgolj odrine.«

KAKO POTEKA VZREJA KONJ?
Klemen Potočnik se ukvarja s selekcijo in genetiko konj, predvsem poskuša izračunati, kakšne potomce lahko pričakujejo pri določenem konju. »Pri konjih imamo včasih odličnega žrebca, z odličnimi rezultati, potomci pa niso uspešni. Po drugi strani imamo tudi povprečne žrebce, ki imajo briljantne potomce,« mi pove moj sogovornik. Kako lahko torej vnaprej predvidimo, čigavi potomci bodo najhitrejši na dirkah? Nekatere genetske lastnosti se dedujejo, druge ne. Tisti del, ki se deduje, se strokovno imenuje aditivni genetski del. »Če imamo ustrezne podatke, lahko izračunamo, kolikšen je aditivni genetski del, ki se prenese na potomce. Temu rečemo tudi plemenska vrednost.« In še Klemnov namig za konec: »Če znate oceniti plemensko vrednost, lahko najdete dobrega in hkrati poceni plemenskega žrebca.«

- Od kod izvira vaše navdušenje za delo s konji?
S konji sem se srečal praktično ob rojstvu, saj sta jih imela tako moj ded kot oče. Konji so me ves čas zanimali. Že v otroštvu me je zanimalo, zakaj se pri nekaterih ljudeh konj odziva drugače kot pri drugih, zakaj pri nekaterih bolje opravi svojo nalogo kot pri drugih. Sam sem imel čut, dar za konje, zato sem imel z njimi vedno dobre rezultate in mislim, da se še danes dobro ujamemo.
- Ponavadi svoje sogovornike vprašam, če imajo kakšne neznanstvene hobije, a sklepam, da je pri vas delo tudi močno povezano z vašim prostim časom ...
Tako je. Jaz sem v prostem času kmet, saj imam manjšo ekološko kmetijo, kjer redim tudi konje. Poleg tega imam tudi podjetje, ki se ukvarja s prirejo in predelavo kobiljega mleka, upravlja pa ga moja žena. Moje primarne misli so sicer na fakulteti, kjer sem vpet v pedagoški proces in raziskovalno delo, a seveda pomagam tudi doma – povsod, kjer je treba.
- Kako vidite povezavo med vero in znanostjo?
Vera je zelo širok pojem. Po definiciji vera in znanost ne gresta zelo skupaj, ampak brez vere v rezultat, ne bi bilo nobene raziskave. Jaz verjamem, da ima to, kar razmišljam in delam, nek smisel, nek širši pomen.

ZAKAJ JE KONJE POTREBNO PODKOVATI?
Konji imajo na nogah kopita, ki so z zunanje strani preraščena z roževino. Kopito ves čas raste in je podobno našim nohtom. Čeprav hodijo v naravi konji brez podkev, je pri pogosti uporabi konj potrebno njihova kopita zaščititi. »Če vprežemo konja v voz ter se z njim vozimo po cesti, se bodo kopita hitro obrabila,« mi pove Klemen Potočnik. Asfalt namreč deluje kot brusilni papir. Sčasoma se roževina tako zmanjša, da se izpostavi oživčeni del kopita, kar konja pri hoji močno boli. Da se to ne bi zgodilo, se uporabljajo podkve. S čim pa se podkev pritrdi, sem radovedna. Izvem, da se za to uporabljajo posebni žeblji in da konja prav nič ne boli, ko mu pritrdijo podkev – podobno kot nas ne boli lakiranje nohtov. »Menjava podkev poteka na približno 8 tednov. Najprej se poreže roževina, potem se v kopitno steno (to je neoživčeni del kopita) zabije žeblje in se jih tako zakrivi, da se podkev pritrdi na kopito. To je za konja neboleče. Če bi konju šli blizu oživčenega dela kopitne stene, pa je to taka bolečina, kot če bi se mi zbodli pod nohtom. Takrat konj izmakne nogo.«

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 64-65.

priloga

p. Stanislav Škrabec in slovenski jezikoslovci

mladinska tema meseca

Bioetika

gost meseca

dr. Andrej Naglič

Preberite več: Oktober 2018

Pogovori z Brankom Cestnikom ob prihajajoči sinodi, 4. del

- V prejšnji številki sva končala pri potrošništvu – novodobnem skritem sovražniku, ki mlade razceplja, saj jih s svojo zunanjo ponudbo vleče v umetno ustvarjene želje in potrebe. V pripravi na sinodo mladih je ravno v tej točki velik poudarek, kako naj mladi v procesu iskanja svoje lastne poti prisluhnejo glasu Svetega Duha; kaj je njim lastno in kaj je njihova pot.
Ustvaril se je paradoks – po eni strani smo visoko individualizirana družba in se individualno zelo poudarja. To lahko vidimo v mnogih oglasnih sporočilih, ki nas nagovarjajo, da če želimo biti posebni, unikatni, naj uporabljamo ta in ta produkt, vozimo ta in ta avto. Poudarja se edinstvenost, nagovarjajo nas, kako bomo s to kozmetiko, s temi napravami izstopali, bili posebni. S tem pritiskajo na naš gumb enkratnosti, posebnosti. Po drugi strani pa smo v neki obliki novega kolektivizma. Gre za brezoblično maso, ki jo oblikuje potrošniški svet; ta svet gradi porabniški kolektivizem in hkrati ga v tej brezobličnosti izčrpava.
V glavnem vidimo, da danes le malokdo zna izstopiti iz te mase. Svež primer iz mojega okolja: McDonalds je na severu Celja odprl drive možnost – se pravi, da lahko z avtom prevzameš hamburgerje za na pot. Ko se je to zgodilo, so otroci in najstniki začeli jesti več te hrane, saj jo starši na poti iz Celja iz avta z lahkoto naročijo in pripeljejo domov. Da zdaj jedo več hitre hrane, je bilo zaslediti iz njihovih pogovorov. Ne gre za to, da bi spraševal, kaj jedo, temveč da je prišlo do tega, da so mladi med seboj ustvarjali razlikovanje, kdo je to pripeljano hrano dobil domov in jo jedel in kdo ne. Tisti, ki je še niso užili, so bili na udaru, češ kako to, da je še niste jedli, pa veste, kako dobra je itd. Pritisk potem naredi, da še tisti, ki jim je malo mar za tovrstno hrano, omahujejo v svojem prepričanju in navsezadnje zaradi pritiska okolice popustijo in gredo po tisti hamburger, da ne bodo črne ovce.
Kako malo je potrebno, da vsi kakor piščanci letijo v eno smer, kjer nekdo potrosi samo malo otrobov po tleh. Zanimivo je, kako se okoli navadnega prehrambenega produkta zasuče njihovo življenje, njihove želje in medsebojna hierarhija. Sprašujejo se in primerjajo, kdo vse je že dosegel to stopnjo življenjskih izkušenj, užitkov in kdo je še ni. V tem je potrošniškemu svetu uspel veliki met: prodrl je v duše ljudi in jih oblikuje, še posebej mlade.

- Kako pa je pri mladih s presojanjem glede tega? Jih lahko kako pomagamo oborožiti s kakšnimi orodji, da bi vseeno znali razločevati, kaj je v tem svetu umetno ustvarjena potreba, kaj je privlečeno za lase?
Človek bi v takšnem svetu moral imeti izoblikovan zelo močan občutek svoje edinstvenosti; ljubosumen bi moral biti na lastno svobodo. Na prejšnjem primeru to pomeni, da se vsak sam neodvisno od pritiskov in mnenj drugih odloči, če in kdaj bo šel v tisto restavracijo s hitro prehrano na hamburger, ne pa, ko nanj pritisne okolica ali reklame. Tudi reklame moramo jemati samo kot obvestila, saj moramo ohraniti toliko svobode, da neobremenjeno rečemo da ali ne. Ni greh početi nekaj, kar počne tudi večina okoli tebe, vendar naj odločitev za nekaj temelji na lastni presoji, če je to zame dobro, če to res želim, če to res potrebujem itd. Oblikovati si moramo prostor svobodne izbire in to mora biti cilj tudi pri mladih, če jih želimo duhovno oblikovati.

Pred leti sem bil aktiven član spletnega foruma, kjer smo se srečevali oboževalci pokojnega glasbenika Randyja Rhoadsa. Člani foruma smo bili razpršeni po vsem svetu, kar pomeni, da se nikoli nismo srečali v fizičnem prostoru. Nekega dne nam je eden izmed članov zaupal, da se je znašel v težki finančni situaciji, zaradi česar nujno potrebuje dokaj visoko vsoto ameriških dolarjev. Med različnimi idejami, ki smo jih premlevali, da bi našli rešitev, se je pojavila pobuda, da bi člani foruma prispevali zneske po svojih zmožnostih in tako zbrali zahtevano vsoto. Ker smo bili med seboj zelo povezani in se tudi dobro poznali, smo bili takoj vsi za. Preko spletne aplikacije PayPal smo ustvarili poseben račun in v dveh tednih zbrali potrebno vsoto denarja. Podobnih zgodb o pomoči neznancem z interneta je veliko. Verjetno smo pomoč (specializiranih) spletnih skupnosti tudi sami kdaj iskali, predvsem v primerih, ko smo se prvič podali v nakup stvari, ki je nismo dobro poznali (npr. tekaške superge, športna ura, prenosni računalnik), zaradi velike ponudbe teh izdelkov na trgu pa nismo vedeli, kateri bi bil najbolj primeren za nas. Poleg tega se pogosto poslužujemo uporabe spletnih strani, ki jih ljudje prostovoljno ustvarjajo z namenom pomagati drugim, na primer z informacijami (Wikipedia), odgovori na vsa mogoča vprašanja (Quora) ali dajo na voljo najnovejše multimedijske izdelke (Partis). Večina uporabnikov interneta, se ne sprašuje, zakaj so deležni različnih vrst brezplačne pomoči, ko zanjo prosijo, ampak jo imajo kar za samoumevno.

VZAJEMNA IZMENJAVA POMOČI
Da bi razumeli motive, ki vodijo ljudi, da pomagajo neznancem na internetu, je potrebno najprej pojasniti pomen vzajemne medsebojne (recipročne) pomoči. Načelo vzajemnosti pravi, da vrnemo, kar dobimo od drugih. Povedano z drugimi besedami, če ti oseba A naredi uslugo, ji jo boš po vsej verjetnosti (nekoč) vrnil. Takšno delovanje posameznikov je univerzalni družbeni pojav, saj je vgrajeno v večino etničnih in kulturnih sistemov po vsem svetu. Glede na antropološke in sociološke študije ljudje dajemo, prejemamo in vračamo različne materialne in nematerialne darove z namenom, da bi utrdili medsebojno pripadnost, sodelovanje in povezanost, s čimer posledično gradimo skupnosti. Seveda gre v primeru vzajemnih odnosov na svetovnem spletu za ustvarjanje posebne vrste skupnosti, katere člani so med seboj fizično oddaljeni, vendar je med njimi ravno zaradi recipročnosti prisotna močna emocionalna povezanost.

USTVARJANJE (VIRTUALNE) SKUPNOSTI
Že od začetkov interneta je imelo pri njegovem ustvarjanju pomembno vlogo hekersko gibanje, ki ga je vodilo načelo, da morajo biti informacije brezplačno dostopne. Na podlagi tega lahko rečem, da je bilo delovanje hekerjev motivirano z nekakšno altruistično skrbjo, saj je bil cilj njihovega medsebojnega sodelovanja ustvarjanje vira, od katerega bi imeli koristi vsi uporabniki. Na takšen način bi nastala svetovna virtualna skupnost, katere člani bi si preko interneta medsebojno izmenjevali različne informacije in oblike pomoči. Vendar se internet ni izoblikoval ravno tako, kot so si zamislili takratni hekerji, saj je kasnejši razvoj potekal v dveh smereh: komercialni (informacije so na voljo za plačilo) ter nekomercialni (informacije so na voljo brezplačno). V tem prispevku me zanima predvsem smer, pri kateri so informacije dostopne vsem uporabnikom storitev interneta. Brezplačna dostopnost informacij na internetu pomeni, da so bile te ustvarjene s točno določenim namenom (npr. odgovori na vprašanja, navodila za izdelavo ali popravilo različnih stvari, multimedijske vsebine ...) in so brez omejitev na voljo prav vsem uporabnikom interneta. Takšno stanje posameznike spodbuja, da na internetu niso zgolj prejemniki pomoči (uporabniki), ampak jo nudijo tudi ostalim (ustvarjalci vsebin).

ZASTONJKARJI
Glede na lastnosti internetnega okolja ni presenetljivo, da je med uporabniki interneta prisotna velika skušnjava, da informacij, nasvetov in ostalih vsebin sami ne prispevajo oz. ustvarjajo, ampak zgolj uporabljajo. Takšno ravnanje je poznano kot zastonjkarstvo. To početje je kratkoročno sicer lahko uspešno, na dolgi rok pa pride do učinka bumeranga, saj se tudi ostali pričnejo do zastonjkarja obnašati strateško. Člani določene virtualne skupnosti ponujajo konstruktivno sodelovanje samo posameznikom, ki pomoč vrnejo bodisi njim bodisi komu drugemu. Tiste, ki ničesar ne vračajo oziroma niso kooperativni, kaznujejo tako, da nočejo več sodelovati z njimi ali jih celo izključijo iz skupnosti. Primer takšnega delovanja so posamezniki, ki jih znotraj internetne kulture poznamo pod imenom prežalci (lurkers). Zanje je značilno, da informacije pridobivajo oz. zbirajo, vendar jih ne posredujejo naprej; ko potrebujejo pomoč, zanjo prosijo, vendar je nikoli ne vrnejo. Takšno delovanje je nezaželeno, da ne rečem škodljivo. Če bi se vsi uporabniki interneta obnašali na takšen način, internet ne bi bil več to, kar je – ogromen bazen informacij ter posameznikov, ki so pripravljeni ob vsakem trenutku priskočiti na pomoč. Preživetje interneta je torej v največji meri odvisno od tega, koliko vsebin in aktivnosti uporabniki prispevajo.

POMOČ JE ZAŽELENA, VENDAR Z VELIKO MERO PREVIDNOSTI
Preden internetnemu uporabniku ponudimo pomoč, se moramo najprej prepričati, ali jo zares potrebuje ali gre za prevaranta. Velika mera previdnosti je potrebna predvsem v primerih, ko gre za nudenje finančne pomoči. Na Facebooku velikokrat krožijo različne prošnje posameznikov, ki potrebujejo denar za zdravljenje težke bolezni, so se znašli v finančni stiski ali so nenadoma postali brezdomci. Prošnje so zelo prepričljive, saj nas zaradi kombinacije fotografij in spremljujočih čustvenih opisov stanja pogosto preplavi močna želja, da bi nemudoma pomagali. V takšni situaciji se je najprej potrebno prepričati, ali gre za resnično osebo in ali se je resnično znašla v opisani situaciji, šele nato pričnemo z razmišljanjem, kako bi ji lahko pomagali. Primer finančne pomoči, ki sem ga predstavil v uvodu z namenom, da pokažem, česa je zmožna današnja (virtualna) skupnost, je poseben v tem, da smo se vsi člani skupnosti med seboj dobro poznali, poleg tega pa je oseba, ki smo ji pomagali, imela v skupnosti zelo visok ugled. Ni pa vedno tako.

ZAKAJ POMAGATI NEZNANCEM?
Ključno vprašanje je torej, zakaj posamezniki pomagajo neznacem na internetu. Z iskanjem vzrokov za zagotavljanje tovrstne pomoči se ukvarja več raziskav, kot ključne motive pa navajajo naslednje:
pričakovanje, da bo posameznik v zameno od katerega koli uporabnika interneta prejel uporabne informacije in pomoč, ko jo bo potreboval;

• kot za večino posameznikov je tudi za  uporabnike interneta pomembno, da za svoje sodelovanje dobijo priznanje. Ugled je prepoznan kot eden izmed ključnih motivacijskih dejavnikov, na podlagi katerega posamezniki
• prispevajo v katero koli skupnost in internet pri tem ni izjema;
• ko posameznik na internetu objavi določene informacije oziroma pomaga drugim, se v njem vzbudi občutek, da ima določen vpliv na dogajanje v tem okolju;
• uporabniki interneta objavljajo informacije oziroma pomagajo ostalim, ker potrebujejo pomoč (altruizem).

Seveda se našteti vzgibi med seboj prepletajo, kateri prevladuje, pa je odvisno od posameznega primera ter uporabnika interneta. Zanimivo je, da se rezultati nedavno izvedenih znanstvenih študij nagibajo v smer, da pomoč drugim ljudem ni nekaj, kar bi se posamezniki naučili v procesu socializacije, ampak se s tem vzgibom že rodimo. To pomeni, da se v nas, ko čutimo potrebo po tem, da nekomu pomagamo, prebudi instinkt, podoben lakoti. Te ugotovitve se mi na določeni ravni zdijo smiselne, kajti človeška družba temelji na sodelovanju in njeno preživetje je neposredno povezano z medsebojno pomočjo posameznikov, ki jo sestavljajo.

POMAGAJ SI TAKO, DA POMAGAŠ DRUGIM
V današnji družbi, ki jo poganjata potrošništvo in materializem, nam postaja vse bolj tuja ideja, da ljudje kaj naredijo za druge, ne da bi za to zahtevali plačilo. In takšno početje jih osrečuje, kajti kot pravi zelo star kitajski pregovor, če želiš biti srečen eno uro, si privošči dremanje, če želiš biti srečen en dan, pojdi na ribolov, če želiš biti srečen eno leto, podeduj bogastvo, če pa želiš biti srečen celo življenje, potem komu pomagaj.

Internet je postal zelo uporabno orodje za pridobivanje raznoraznih nasvetov, od izdelave umetniških artefaktov, preko iskanja davno izgubljenih prijateljev in zaposlitev, učenja igranja na vse mogoče inštrumente pa vse do izdelave najcenejše hiše na svetu. Med najbolj popularnimi aplikacijami za objavljanje tovrstnih naredi si sam vodičev so Pinterest, Youtube in Snapguide. Za hitro pomoč pri nasvetih glede nakupov različnih stvari, mnenj glede internetnih vsebin, predlogov za izlete ali pomoči pri iskanju pogrešane osebe pa se večina internetnih uporabnikov obrača na socialno mrežo, ki jo ima zbrano na Facebooku.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 80-81.

Papež Frančišek je obiskal Palermo na Siciliji - ob 25. obletnici smrti duhovnika Pina Puglisija, ki ga je ubila mafija. Tu je njegova zgodba, ki smo jo objavili leta 2013 v rubriki Pričevanje.

 * 15. septembra 1937, Brancaccio, Palermo, Italija; † 15. septembra 1993, Brancaccio, Palermo, Italija

Rodil se je 15. septembra 1937 v Palermu kot tretji od štirih otrok v preprosti družini, katere bogastvo je sta bili močna vera in prisrčna ljubezen. Oče je bil čevljar, mati šivilja. V otroških letih je bil strežnik in ob dobrem župniku se je ogrel za duhovniški poklic. Po končanem bogoslovnem študiju je bil posvečen v duhovnika 2. julija 1960, ko še ni dopolnil triindvajset let. Za novomašne podobice je izbral pomenljiv napis: »O Gospod, daj, da bom pripravno orodje v tvojih rokah za rešenje sveta.« Kot mlad duhovnik – pravili so mu '3P' (Padre Pino Puglisi) – je deloval v raznih župnijah rojstnega mesta. Povsod je posebno skrb posvetil otrokom in mladini.

V letih 1970–1978 je bil župnik v hribovski vasi Godrano, 40 kilometrov od Palerma. Dejal je: »Sem duhovnik na najvišjem položaju v škofiji.« Rad se je šalil tudi na svoj račun. Imel je velika ušesa in široke dlani. Razlagal je, kot volk v Rdeči kapici, da ima velika ušesa zato, da bolje posluša, velike dlani, da bolj nežno poboža, dolge noge, da hitreje hodi in takoj pride na pomoč potrebnim. »Kaj pa plešasta glava?« so ga vprašali. »Da bolje odseva božja svetloba.« Ko se je vrnil v Palermo je opravljal različne službe: bil je podravnatelj malega semenišča, vodil je Središče za duhovne poklice, na raznih šolah je poučeval matematiko in verouk, bil je asistent pri več katoliških mladinskih organizacijah. Konec septembra 1990 je bil imenovan za župnika v palermski četrti Brancaccio, ki jo obvladuje mafija.

Takoj se je začel boriti proti njej in sicer tako, da se je zavzemal za otroke in mlade, ki so bili prepuščeni ulici in so bili lahek plen mafije. Z raznimi dejavnostmi in z igrami jim je skušal dokazati, da je mogoče postati vreden spoštovanja ne zaradi nasilja, s katerim obvladuješ ljudi, temveč zaradi vrednot, ki so v tebi. S tem si je nakopal bes mafijskih prvakov in imeli so ga za oviro, ki jo treba odstraniti. Njihovih groženj se ni ustrašil in o tem ni nikomur pripovedoval. Svojim prijateljem pa je svetoval, naj ne hodijo k njemu, zlasti ne v večernih urah, ker bi postavljali v nevarnost svoje življenje. Ko je prišel v Brancaccio je vedel, kaj ga čaka. »Sprejel sem iz pokorščine in iz ljubezni. Sicer sem pa takšen: brž ko mi povedo, da tjakaj noče nihče iti, me nemudoma nekaj spodbudi, da se tja poženem prav jaz.«

Konec januarja 1993 '3P' ustanovi center Oče naš za vzgojo v človeškem dostojanstvu in za evangelizacijo. Grožnje mafije se stopnjujejo, njega pa krepijo besede, s katerimi je papež Janez Pavel II. 9. maja 1993 v Agrigentu obsodil mafijo: »Bog je nekoč dejal: Ne ubijaj! Ne more človek, ne more kateri koli človek, kakršna koli človeška združba, mafija, ne more spremeniti, ne more poteptati te najsvetejše Božje pravice ...

V imenu Kristusa, križanega in vstalega, tega Kristusa, ki je Pot, Resnica in Življenje, se obračam do odgovornih: spreobrnite se! Nekega dne bo prišla Božja sodba!« Zvesti Kristusov pričevalec je slutil, da mafija že steguje roke po njem. V svojih javnih nastopih je mafijce, ki so sejali strah med ljudi, povabil, naj pridejo, da se pogovorijo. Namesto tega pa so 15. septembra 1993, na njegov 56. rojstni dan, poslali dva morilca. Po napornem dnevu se je zvečer pripeljal domov s svojim starim avtomobilom. Ko je izstopil iz vozila in šel proti vratom, ga je nekdo poklical. Obrnil se je in njegov pajdaš ga je zahrbtno ustrelil v tilnik. Mafijska eksekucija! Kasneje so morilca aretirali. Povedal je, da je duhovnik, ko sta se mu z drugim mafijskim ubijalcem približala, z nasmehom na ustnicah dejal: »To sem pričakoval.«

Njegov pogreb 17. septembra je bil hvaležno slovo od mučenca. Na njegovem grobu je napis: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Janezov evangelij 15,13). Pet let po njegovi smrti se je začel škofijski postopek za njegovo razglasitev za blaženega in sicer kot mučenca. Mafija, ki je dejansko praktični ateizem, čeprav si rada nadeva 'pobožno' masko, ga je dala umoriti iz sovraštva do vere. 28. junija 2012 je papež Benedikt XVI. podpisal odlok o njegovi razglasitvi za blaženega. 15. aprila 2013 so njegove posmrtne ostanke prenesli s pokopališča v stolnico. Slovesnost njegove razglasitve za blaženega, mučenca mafije, je bila 25. maja 2013 v Palermu ob navzočnosti nad 100.000 ljudi.

ČUK, Silvester. (Pričevanje). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 7, str. 67.

6000 dežnikov in 6000 mladih src, ki se veselijo in iščejo odgovore. 21 delavnic, ki te odgovore prinašajo in nudijo prostor za razpravo. Zakaj je Stična vedno top? Ker prinaša duhovnost in zabavo v enem. Kljub dežju so bili obrazi na 36. Stični mladih sproščeni, jasni in nasmejani. Kakšni še?

Prelistajte glavno temo Mladinske priloge - ki je objavljena v oktobrskem Ognjišču (10/2017)

PRISTNI OBRAZI
Si se že kdaj vprašal, kako pomemben je tvoj obraz? Na njem so lahko izrisani naši občutki, razpoloženje, naš notranji svet. Ko smo veseli, smeh drugim sporoča naše veselje. Žalosten, zaskrbljen pogled izraža, da nismo ok, da nas nekaj skrbi. Poznamo veliko različnih čustev in še več izrazov, s katerimi jih izražamo. Pa vendar, ali je tvoj izraz vedno takšen, kakršno je tvoje počutje? Kolikokrat se ti je že zgodilo, da si si nadel prisilen nasmešek, da drugi ne bi opazili tvoje slabe volje? Si se pri tem zavedal, da takrat nisi bil resnično ti? Da si si le nadel masko, da bi drugi mislili, da si kul?
Smo torej mladi pristni ali fake? Smo resnični kristjani ali le kamuflaža? Na ta vprašanja smo poskušali odgovoriti tudi na delavnici revije Ognjišče. Sestavljena je bila iz treh delov. V prvem delu smo razmišljali: kaj so fake news, kje jih srečujemo in ali nas motijo. Mladi so po skupinah poskušali najti kriterije za iskanje lažnih oz. prirejenih novic. Sledilo je razpravljanje, ali smo sami pristni. Ali zares vemo, kdo smo? Kažemo to tudi pred drugimi? Smo v pisanje svoje zgodbe vključeni aktivno ali pasivno? Želeli smo opozoriti, da je potrebno to, kar smo, kazati tudi navzven. Da nas pred družbo ni sram priznati, da smo kristjani. Še več. Ponosni moramo biti na svojo vero in na svoje življenje po krščanskih vrednotah. Le tako smo lahko pristni mladi kristjani. Vse, kar je fake, je lažno in s tem grešno. Naj bodo to novice množičnih medijev, objave na Facebooku ali naš obraz, ko skrivamo resnična čustva. S pomočjo prispodobe smo pokazali, da laž ni obstojna. Laž je kot sladkor, ki se v vodi stopi. Sladek okus je prijeten, a ne zdrži. Resnica, ki izhaja iz evangelija, ga stopi. Zakaj ni dobro živeti sladke resnice? Ker nas na dolgi rok ne osreči. Osreči samo beseda edinega, ki ni nikoli fake – Boga. Pa čeprav je ta resnica za našo razvajeno kavčarsko dušo včasih ostra kot grobo kamenje. Naš cilj je bil prav to: pokazati, kako potrebno je življenje po evangeliju.
Nihče ni vedno 100 % super volje. Na svetu ni človeka, ki bi bil vedno nasmejan. Vsekakor pa je dosti bolj srečen tisti, ki ve, kdo je, ki se trudi živeti po evangeliju in v vsakem trenutku v svojem srcu nosi Boga. Tudi škof Peter Štumpf je mlade v Stični takole nagovoril: »Nikar se ne prepustite skušnjavi, da bi zavidali tistim, ki jim je lepo na kavču in se ne dajo premakniti z njega. Ne bodite jim nevoščljivi zaradi njihovega udobja. Čeprav se zdijo njihovi biseri zelo lepi, so umetni, niso trajni in nimajo vrednosti. Jezus vam ponuja resnične in trajne bisere iskrenosti in pristnosti. Ko molite zase, molite tudi za druge. Ko delate zase, delajte tudi za druge. V sebi boste poplavljeni od ljubezni in jo boste občutili kot veliko reč, ki vam jo je storil Mogočni.«

KAJ SPOROČAM SVETU?
Moj obraz je moje ogledalo in moja dejanja so tista, zaradi katerih si drugi ustvarjajo mnenje o meni. Obenem pa se lahko zgodi, da si drugi moje sporočilo razlaga na povsem subjektiven način in ne vidi tega, kar sem želel sporočiti. Poglejmo fotografije, objavljene na Facebooku. Si se kdaj vprašal, zakaj si objavil ravno to fotko in ne katere druge? Sem to naredil zato, da bi bila slika drugim všeč, da bi mi zavidali ali morda zato, da bi pobožal svoj ego z vsakim dobljenim lajkom? Tudi mladi iz naše delavnice so potrdili, da so se včasih zelo trudili, da so posneli najbolj hudo fotko, da bi dobili čim več pozornosti in oboževalcev. A kot ugotavljajo sami, človek z odraščanjem ugotovi, da to še zdaleč ni to, kar v življenju šteje.
Objavljanje fotografij na družbenih omrežjih ni nič slabega. Ravno nasprotno: tvoj izziv je, da jo objaviš in da se pri tem soočiš s svojimi občutki. Pomembno je, da so tvoje objave resnične. Če je tvoj nasmešek na fotografiji iskren, potem boš lahko z drugimi delil svoje veselje in jim sporočil nekaj lepega in pozitivnega. Druge zares navdušiš le, če si pristen, če si original. Tudi fantje na naši delavnici so povedali, da veliko raje všečkajo punce, ki imajo na slikah takšen nasmeh kot v resnici, in ne tistih, ki se nastavljajo in pretvarjajo.

AMPAK KDO SEM JAZ?
Mladost je vznemirljiv čas odraščanja, ko iščemo kar se da jasen stik s samim seboj. Na poti tega iskanja se večkrat izgubimo. Ko se že zdi, da smo se našli, se znajdemo na samem začetku. Pri vprašanju: »Kdo sem?« odgovora ni lahko najti. Iščemo ga na različne načine, največkrat preko svojih sovrstnikov. Z njimi se ne le družimo in pogovarjamo, temveč tudi primerjamo. Zaradi potrebe po tem, da bi bili sprejeti in zaželeni, smo se marsikdaj pripravljeni odpovedati samemu sebi. Spremenimo garderobo, začnemo poslušati drugačno muziko, počnemo stvari, ki so mojim frendom scenske. Ali so mi te spremembe dejansko všeč ali delam vse le za ceno slave? In kje je meja mojega prilagajanja?

SEM RESNIČEN ALI FAKE KRISTJAN?
Si ti je že zgodilo, da si kdaj zatajil Boga, ker se je tvoja družba norčevala iz vere? Te je bilo kdaj sram priznati, da si kristjan, ker si se bal, da bi te družba zaradi tega zasmehovala? Nosiš križec okrog vratu? Se pred šolsko malico prekrižaš?
Biti resničen kristjan pomeni, da si kristjan tukaj in zdaj, vsak trenutek tvojega življenja. Bog ne želi, da si za prijatelje izbiramo le popolne kristjane, temveč da kljub temu, da se družimo z drugače mislečimi in verujočimi, ne pozabimo nanj in da živimo tako, kot mu je všeč. Pravi kristjan ni tisti, ki po potrebi vero zanika, niti tisti, ki jo na veliko razglaša. Pristno je tisto, kar je resnično. Pristen si takrat, ko je tvoje srce čisto. In takšno je lahko le, če živiš po evangeliju. Na dolgi rok nas ne bodo uresničile in osrečile nore zabave, nove cunje in kup kolegov okrog nas. Vse zemeljsko je namreč minljivo. Zemeljske stvari nas ne potešijo, temveč nas naredijo še bolj lačne. Edina hrana, ki nas bo nasitila, je Beseda, ki jo je za nas na svet prinesla Resnica. Bog je namreč pot, po kateri hodimo, resnica, za katero se borimo, in življenje, ki ga kot kristjani živimo.

ZALJUBLJENI!
Je lahko obraz mladega kdaj bolj iskren kot takrat, ko je zaljubljen? Ljubezen nam nariše nasmeh na obraz, prižge iskrice v očeh in nam vrne otroško norost. Ko ljubimo, smo takšni, kakršni smo. Lahko bi celo rekli, da smo najbolj podobni Bogu takrat, ko se popolnoma predamo drug drugemu. To pa lahko storimo le, če ga povabimo v svojo sredo. Stična mladih je čudovita priložnost, kjer lahko fant in dekle skupaj doživita Božjo ljubezen. Udeležita se lahko delavnic, s pomočjo katerih bosta nadgradila svoj odnos. Povežeta se z drugimi mladimi pari in tako širita svoj krog prijateljev. Med mašo se povežeta v molitvi in se na zaključnem koncertu skupaj poveselita. Vsak takšen dogodek je duhovna bomba za mlade pare, zato se na koncu ne smemo pozabiti zahvaliti Bogu. Ljubezen je namreč največja izmed velikih stvari, ki nam jih je podaril Mogočni.
delavnica Ognjišča

RADOVEDNI?
Glede na to, koliko mladih se je udeležilo delavnic, ki so letos res navdušile, je težko reči, da je mladim vseeno. Čeprav se zanimanje za neko stvar večinoma začne z zabavo – gotovo pogosteje kot z reševanjem problema in navdušenjem za raziskavo – to še ne pomeni, da mladi ostajajo na površju. Želja po odriniti na globoko ostaja del vsakega človeka, vernega ali nevernega, le zgodba se začne na drugem koncu, kot so tega vajeni starejši. Začne se pri žuru, ko pa se naberejo lajki in ko zadevo delimo med prijatelje, radovednost, ki išče odgovore na bolj globoka vprašanja, sploh ni tako daleč!

SMO ZA AKCIJO?
Včasih je treba nekaj več motivacije (pa kakšen košček čokolade za podkupnino), potem pa naštevamo, kaj vse radi počnemo. Iskrice v očeh povedo, da to počnemo z veseljem in ponosom! Ob kljub dežju polni in glasni Stični pač mladim težko očitamo pasivnost, kajne? Treba je le nekaj izvirnosti (morda pristnosti?) pri motivaciji in kakšen majhen trik (+ molitev). Nad mladimi ne gre obupati, češ kakšni so. Kdor je namreč obupal nad mladimi, se je v resnici vdal sam.

ZNAMO IZRAŽATI SVOJA ČUSTVA?
Na delavnici Ognjišča smo imeli tudi debato za in proti na temo pristnosti. Mladi so debatirali o treh trditvah:

• Zato da bom v družbi sprejet, sem se pripravljen odpovedati vsemu svojemu in sprejeti tudi tisto, kar nisem jaz.
• Sem pristen. Ali sem tudi srečen?
• Brez veze je biti pristen v svetu, ki ni pristen.

Zanimivo je, da so mladi iskali argumente za in proti izključno v družbi, kulturi – v svojem okolju in znanju. Izhodišče za pogovor je bil vedno način razmišljanja oz. mnenje okolja. Pri nobenem od treh izzivov mladi niso izrazili svojih občutkov ali nagovarjali občutkov ostalih udeležencev. Argumentov, kaj je (ne)sprejemljivo, je bilo polno, nismo pa slišali izjave, ki bi vključevala občutke ali čustva. Recimo kaj takega: Zelo težko je biti pristen, če nihče okrog mene ni.
Nam je težko povedati, kaj čutimo, pa čeprav smo skoraj prepričani, da tudi drugi čuti enako? Zrcaliti svoja čustva skozi besede? Ali so argumenti, podprti s čustvi, morda neučinkoviti? Izražanje čustev (pa čeprav kot osnova za gradnjo argumenta) morda še vedno velja za znak šibkosti. Če povemo, da je nekaj težko, priznavamo tudi nemoč ... Pa tudi šola nas navaja, da mora vse, kar delamo, prinašati rezultat in oceno – kaj pa prinašajo čustva? Teže merljive rezultate. Seveda pa drži, da je čustva težko vključiti in preoblikovati v trdno stališče. Zdijo se tako neoprijemljiva. A če neko čustveno zaznavo nadgradimo z dejstvi, smo v komunikaciji zelo uspešni.

ZMEDENI?
Ko prideš (prvič) v Stično, si malce zmeden, v gneči pač ni najbolj udobno. Z zmedenostjo ni nič narobe, dokler iz nje ne nastane panika. Ko smo nemirni, gremo v cerkev, saj nima smisla slediti množici, če je v srcu nevihta. Grem in se umirim pri Njem. V Stični je priložnosti za spoved vedno na pretek. Le čas si je treba vzeti in si nekoliko odpočiti. Bog nas vedno pripelje pod streho.

SOČUTNI?
Med obrazi v Stični je bila le peščica takšnih, ki jim rečemo drugačni, to so obrazi mladih z downovim sindromom, cerebralno paralizo, gibalno oviranih mladih ... Ob njih je vedno še nekdo. Nekdo, ki išče streho, kamor bo zapeljal invalidski voziček. Nekdo, ki svojega brata drži za roko, da se ne izgubi med množico. Nekdo, ki mu kupi sendvič. Ta nekdo je mlad, sočuten. Pripravljen se je odpovedati svojemu udobju za Nekoga. Pomisli, morda bi drugo leto tudi ti v Stični postal ta Nekdo, ki se daruje. Da bo med mladimi tudi kakšen drugačen obraz več kot letos.

MLADINSKA PASTORALA
Stična vsako leto jasno nakaže tudi potrebo po dejavni mladinski pastorali. Kaj mlade premakne, da pridemo v Stično? Želja po skupnosti, po Bogu? Iskanje odgovorov? Zanimive delavnice, maša na prostem? Ali morda občutek izpolnjenosti? Mladi nesemo s sabo domov izkušnjo nečesa velikega. Se spomniš, ko si prvič stopil na prizorišče v Stični? Jaz se. Samo eno ostane: koliko ljudi, koliko Jezusovih mladih. Uau! In potem pri maši, ko se moli, ko se poje, ko se pleše, takrat srce eksplodira od občutka: del tega sem tudi jaz – in to hočem ostati! Tukaj se zgodi hvalnica: Velike reči mi je storil Mogočni! Mladinska pastorala ima pomembno nalogo – da ohrani navdušenje, ga prekvasi in oblikuje v nekaj trajnega, stanovitnega. Mladi kristjani se ne oblikujejo v Stični, oblikujejo se v domači župniji. Pošteno je, da se prav v vsaki župniji dogaja mala Stična na mladinskih skupinah, pri skavtih, študentskih srečanjih. Ker si mladi to zaslužijo!

FLISAR, Urška in KOFOL PEZDIR, Marjetka. 6000 obrazov. (Glavna tema - Mladinska priloga). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str 72-76.

Septembrski začetek novega šolskega in veroučnega leta odmeva tudi v tej številki Ognjišča. O vzgoji govori gost meseca dr. Andrej Perko, ki poudarja, da se vzgoja otrok pravzaprav začenja z urejeno družino in skladnim zakonom in da je zelo pomembno, v kakšni družini in s kakšnim očetom in mamo raste otrok. Tema, ki je velikokrat spregledana v naši javnosti, zato vabimo k branju njegovih misli. O odnosu do telesnosti in spolnosti pri mladih govori p. Branko Cestnik, ki opozarja na nekatere manj znane vidike teh problemov v naši družbi. Problematike zakona se pred svetovnim srečanjem družin v Dublinu lotevamo v rubriki Zakonci.

Tudi tema meseca v mladinski prologi se ob vrnitvi v šolske klopi dotika šole in težav, povezanih z njo. Govori, da lahko zaradi različnih osebnosti vlada zanimiva, tudi zahtevna, neprijazna razredna dinamika. Tema ne govori samo o vrstah nasilja v šoli, ampak tudi o tem, da je razred kraj srečevanja različnih tipov osebnosti in kako to vpliva na klimo v razredu, ter kaj storiti, ko določeno nesoglasje ali neko hecanje preseže zdravo mero in smo priča različnim vrstam nasilja.

Vsako leto na začetku veroučnega leta objavimo v Ognjišču oglas, ki vabi k vpisu v Katehetsko in pastoralno šolo (nekdanji katehetski tečaj). Ogledate si ga lahko na str. 93. Šola je namenjena vsem, ki želite v župniji sodelovati pri poučevanju verouka ali pri drugih dejavnostih, pa tudi vsem, ki bi želeli poglobiti svoje versko znanje.

Prav tako že nekaj let septembrskemu Ognjišču priložimo položnice, s katerimi lahko oddate svoj prispevek v akciji za Srce Afrike, in kratek opis te akcije. Daljši prispevek o tem, kam gredo zbrana sredstva v tej akciji in akciji Z delom do dostojnega življenja ste si lahko prebrali v mladinski prilogi avgustovskega Ognjišča. Sredstva, ki pri nas mogoče pomenijo malenkost, so za ljudi v Afriki lahko mesečna plača. Vse, kar zberemo v Sloveniji, naši misijonarji v Afriki še pomnožijo in vsak evro obrnejo dvakrat in pomoč izročijo v prave roke.

Poletje je tudi čas, ko načrtujemo in pripravljamo nekatere izdaje Ognjišča, ki bodo izšle v jeseni in bodo na voljo za obdarovanje o Miklavžu, božiču in novem letu. Tudi za letos pripravljamo nekaj zanimivih novih izdaj. Izdaje, ki jih pripravljamo s tujimi partnerji, pridejo v Slovenijo že proti koncu poletja.
Tako kot prvi prihaja ponatis Svetega pisma v torbici, namenjenega najmlajšim. Več o njem si lahko preberete na str. 114. ponatisnili smo ga, ker po Svetem pismu v torbici vlada stalno povpraševanje.

Sredi poletja je izšla knjiga Anselma Grüna Angel preprostosti. Vsak čas ima svojega angela. Skupno jim je, da olajšajo življenje in nas popeljejo naprej po poti k intenzivnejšemu in bolj srečnemu življenju.

24. septembra goduje blaženi Anton Martin Slomšek. Knjige izpod njegovega peresa in knjige, ki osvetljujejo njegov svetniški lik in njegovo bogato, plodno in sveto življenje, si lahko ogledate na str. 30.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 4.