Slovenci radi romamo. Nekdaj, ko je bila naša domovina pretežno kmečka dežela, je bil romanjem namenjen ‘medmašni čas’ – od 15. avgusta do 8. septembra, zdaj pa se je ta čas raztegnil na vse poletje pa še dlje. Današnja romanja so ‘po obliki’ drugačna od nekdanjih, ‘po vsebini’ pa so bistveno enaka: iskanje stika z Božjim na svetem kraju v občestvu z drugimi. Slovenci veljamo za Marijin narod. Večina romarskih svetišč na slovenskih tleh je posvečenih Materi Božji, vseh šest slovenskih škofij ima svoje osrednje marijansko romarsko svetišče, narodno svetišče pa je bazilika Marije Pomagaj na Brezjah.

Večino slovenskih božjih poti je predstavil Franci Petrič v knjigah Duša, le pojdi z mano. V njih je posegel tudi prek meja naše sedanje države, vendar vseh ni dosegel. ‘Marljiva mravljica’ Mariza Perat v tej knjigi predstavlja romarska svetišča na oglejskih, primorskih tleh – pa tudi glavna slovenska, Petričeve predstavitve pa dopolnjuje z opisom svetišča Rože Skrivnostne v Krminu, predvsem pa z zgodbo o Materi Božji ‘Žanjici’ v Porčinju nad Čedadom, kjer se je leta 1855 Marija prikazala desetletni Tereziji Duš in ji vzela iz roke srp ter požela šop trave.

To se je zgodilo 8. septembra, na praznik Marijinega rojstva. Ko je Marija požela travo, je deklici vrnila srp ter rekla: »Pojdi domov in vsem oznani, naj ne skrunijo praznikov in naj ne preklinjajo.« Deklica je kasneje postala redovnica in je umrla v sluhu svetosti, stara komaj 25 let. Porčinj je bil dolgo pozabljen, zdaj pa privablja številne romarje, tudi iz Slovenije. Ob branju teh zapisov bogatimo svoje znanje o slovenski zgodovini, spoznavamo pa tudi naše kraje v preteklosti. To je dragocena šola ljubezni do domovine, ki je pri nas na žalost povsem zanemarjena.

Mariza Perat, rojena 14. aprila 1939 v Gorici, po poklicu učiteljica, je vneta kulturna delavka med Slovenci na Goriškem. Že v dijaških letih je začela pisati za otroško revijo Pastirček, kmalu pa se je oglašala tudi v verskem tedniku Katoliški glas (zdaj Novi glas). Napisala je več radijskih iger in pravljic za otroke. Njena ‘nadaljevanka’ Goriški sprehodi je izšla v knjigi (1985). Pričujoča knjiga vsebuje izbor njenih zapisov o božjih poteh doma in na tujem, ki so izhajali v Novem glasu.

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2018, leto 53, št. 6, str 109.

Kategorija: Priporočamo, berite

V juniju bo za našo revijo pomembna tretja sobota (16. 6.), ko bo potekalo jubilejno romanje bolnikov, invalidov in starostnikov na Brezje. O polstoletni zgodovini romanj govori tokratna priloga, v kateri so na kratko v besedi in podobi predstavljena vsa dosedanja romanja.

Tudi gosta meseca govorita o romanjih v slovensko narodno svetišče Marije Pomagaj. Spregovorita o tem, da sodobni človek, za katerega sociologi trdijo, da se oddaljuje od vere, rad obišče božjepotna svetišča, da se navžije miru in doživi sprejetost in razumevanje. Brezje so ena od mnogih božjih poti, ki jo radi obiščejo Slovenci in tujci. Med množičnimi romanji zavzema posebno mesto tudi romanje bolnikov in invalidov.

Pismo meseca pa je izpoved dekleta, ki že nekaj let na omenjenem romanju sodeluje kot pomočnica. Zatrjuje, da jo pomoč drugim osrečuje in tako pomoč priporoča tudi drugim. Naj njena izkušnja, ki jo je opisala v pismu, navdihne tudi letos številne prostovoljce, ki so vabljeni kot pomočniki na Brezje. Več o tem si lahko preberete na str. 30.

Veseli smo, da ste tako lepo sprejeli našo ponudbo za krst, obhajilo in birmo. Vaša številna naročila nam vlivajo pogum in nas spodbujajo k še bolj zavzetemu delu. Junija potekajo še obhajila in birme, zato vas vabimo, da si ponovno ogledate našo ponudbo za prve zakramente na spletu (http://knjigarna.ognjisce.si/) ali pa v posebni prilogi, ki je priložena majskemu Ognjišču. Majhen izbor knjig in, upamo, tudi idejo za obdarovanje ob prvih zakramentih smo vam pripravili na str. 103.

Za tisk smo pripravili “izbor iz rubrike Indijanček”, ki je nekakšen “zaščitni znak” naše revije. Številne generacije najmlajših (in ne samo nje) so rastle ob njem in vsak mesec spremljale duhovite dogodivščine prvotnega prebivalca Amerike, ozaljšanega s perjanico. Ta duhoviti strip je za mnoge ena prvih stvari, ki so jih pogledali v naši reviji. Sedaj bo 100 najboljših izšlo v posebni reviji z nekaj spremnega besedila: kje se je rodil Indijanček, kdo je njegov ‘oče’ in kako smo ga posvojili pri Ognjišču.

Naj vas ob tem spomnimo na doslej izdani reviji. Prva je namenjena mladim z naslovom Rad te (se) imam, druga, Radost zrelih let pa starostnikom. Obe sta še na voljo in sta koristno branje ter izredno praktično darilo.

Prav tako smo pripravili za tisk prvo knjižico s spodbudnimi mislimi Vzemi si čas. Tej bodo sledile še druge. Te knjižice so nekakšne sestrice zbirke Moje čestitke, ki ste jo zelo lepo sprejeli in jih radi pridenete k darilom za rojstni dan, za god, ob zakramentih (krst, obhajilo, birma, poroka), pa tudi ob zahvali ali izražanju sožalja.

Novost v slovenskem prostoru je knjiga Karla Bedernjaka o krščanskem odnosu do živali – Etološka etika. Avtor poudarja da mora človek svojo etično in moralno odgovornost pokazati tudi v odnosu do živalskega sveta. Druga skrajnost pa je malikovanje živali in pretirano ukvarjanje z njimi, ki meji že na mučenje. Knjiga ponuja odgovore na vprašanja kako smemo ravnati z živalmi in ostati kristjani. Več o knjigi na str. 114.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 4.

Kategorija: Beležnica

Vse večja vloga informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT) v vsakdanjem življenju je privedla tudi do novih oblik nasilja med otroki in najstniki. Pri tem je bistveno, da se je nasilje iz šol, igrišč, ulic ... preselilo ali bolje rečeno razširilo tudi na svetovni splet. V praksi to pomeni, da nasilje nikoli ne preneha, saj mu zaradi načina delovanja IKT žrtev ne more ubežati niti v fizično oddaljene niti najbolj intimne kraje, kot je dom. Da, nasilneži in izsiljevalci sedaj vstopajo tudi v stanovanja in celo v otroške sobe. Njihovo prisotnost namreč določa domet internetne povezave. Poleg tega se spletno nasilje od tradicionalnega razlikuje tudi po hitrosti, s katero se širi nasilna vsebina, in po potencialno neomejenem številu ljudi, ki ga lahko izvaja.
Spletno nasilje se pojavlja v različnih oblikah, izmed katerih sta med današnjimi otroki in najstniki najbolj razširjena medvrstniško nasilje (angl. cyberbulling) in maščevalna pornografija (angl. revenge pornography). Maščevalna pornografija je vrsta spolnega nasilja in je ena izmed najhujših oblik spletnega nasilja, saj žrtev do skrajnosti poniža, ji odvzame dostojanstvo in družbeni ugled. Z njenimi posledicami se težko soočajo že odrasli, kaj šele otroci. Zato strokovna literatura v primeru maščevalne pornografije pa tudi dolgotrajnega medvrstniškega spletnega nasilja med mlado populacijo vse bolj izpostavlja povečano tveganje za samomor. Zgodba, ki jo predstavljam v nadaljevanju, je eden izmed najbolj odmevnih primerov spletnega nasilja, ki se je končalo skupaj z žrtvinim življenjem.

OBIČAJNA NAJSTNICA
Amanda Todd je živela v mirnem in urejenem kanadskem predmestju. Takšnem, kot jih poznamo iz hollywoodskih filmov. Starša sta bila prepričana, da je v tem okolju varna pred nevarnostmi sodobne družbe. Njeno internetno življenje se je pričelo popolnoma nedolžno, kot večina trinajstletnic je tudi ona imela sanje o uspešni pevski karieri, zato je posnetke objavljala na svojem kanalu na Youtubu. Pela je zelo dobro, kar so potrjevali tudi pozitivni komentarji, ki jih je prejemala od spletnih gledalcev. Takšno odobravanje ji je dajalo potrditev in želeno pozornost, ki ju med vrstniki ni bila deležna. Obenem pa jo je spodbujalo k nadaljevanju tega početja.

INTERNET POSTANE AMANDIN ODER
Na določeni točki svoje spletne pevske kariere je Amanda želela narediti korak naprej, in sicer nastopati v živo preko spletne kamere. Glede tega sta starša, ki sta bila takrat že ločena, imela nasprotujoči si mnenji. Mama nikakor ni hotela pristati na to, da bi Amanda imela lastno kamero, oče pa v tem ni videl nič slabega. Ravno nasprotno, prepričan je bil, da bo s kamero internet postal njen oder. In ji jo je kupil. S tem je Amanda vstopila v svet videoklepetalnic, kjer se srečujejo ljudje s celega sveta. Vsak s svojim razlogom, motivom, zgodbo, težavo ... Njena soba se je spremenila v globalno koncertno dvorano. Pozornost njenega občinstva se je premaknila od zvoka k vizualni podobi in v središče je stopilo njeno telo. Amandini nastopi v video klepetalnicah so izzvali odobravanje in postajala je vse bolj navdušena nad lastno spletno podobo. Zaradi uspehov na internetnem odru je postajala tudi vse bolj drzna. Neke noči, ko je njen nastop gledalo 200 ljudi, je sprejela odločitev, ki jo je preganjala do konca življenja.

Medvrstniško spletno nasilje je agresivno, namerno dejanje ali ravnanje, ki ga nad žrtvijo izvaja skupina ali posameznik preko IKT. Takšno nasilje se pojavlja v različnih oblikah, med katerimi so najpogostejše: norčevanje, žaljenje, ustrahovanje, opravljanje, izsiljevanje, grožnje. Če se ti zgodi, da postaneš žrtev spletnega nasilja, ne odgovarjaj na sovražna, izsiljevalska ali žaljiva sporočila, shrani jih kot dokaz nadlegovanja in – najpomembnejše – o tem povej odrasli osebi, ki ji zaupaš.

SPOLNO NASILJE NAD AMANDO
Amanda se je zelo vživela v spletni nastop, tako močno, da je v zanosu za trenutek dvignila majico, pod katero ni imela ničesar. Teh nekaj sekund je bilo dovolj, da jo je eden izmed gledalcev ujel na zaslonsko sliko. Čez nekaj dni je prejela fotografijo in sporočilo, pod katerim je bil podpisan Tyler Boo. Zahteva je bila kratka in jasna, še ena predstava, fotografija bo izbrisana in nato sva zaključila. V nasprotnem primeru bo fotografija poslana prijateljem, sošolcem in sorodnikom. Amanda se je takšnemu izsiljevanju uprla in zahteve ni izpolnila. Izsiljevalec je grožnjo uresničil, fotografijo objavil na pornografski spletni strani, povezavo pa posredoval vsem njenim facebook prijateljem in mami. Amandina mama je z dogodkom takoj seznanila policijo, vendar zaradi drugih prioritet primera niso preiskovali.

DEKLE NA SLIKI
Amanda je v trenutku postala dekle na sliki. Njen ugled je bil uničen in samopodoba popolnoma porušena. V šoli so jo pričeli zmerjati z različnimi vzdevki, prejemala je nespodobna povabila, sošolci in prijatelji so se je izogibali. Medvrstniško nasilje jo je spravilo v hudo stisko, obenem pa ni imela sogovornika. Izsiljevalcu je popustila in misleč, da se bodo težave končale, izvedla predstavo. Vendar Tylerja Booja to ni ustavilo. Hotel je še, v nasprotnem primeru bo razširil posnetke po celem mestu. Amanda je tudi tokrat popustila.

SENCA IZ PRETEKLOSTI
Od zadnje zahteve Tylerja Booja je minilo eno leto. V tem času se je Amanda preselila v drugo mesto, kjer je ni nihče poznal, niti ni ničesar vedel o njeni preteklosti. Ravno ko se ji je življenje uredilo, se je izsiljevalec ponovno oglasil. Tokrat je zahteval tri petnajstminutne predstave. Amanda mu je odgovorila z izzivom, naj pride osebno iskat, kar želi, če ga seveda ni preveč strah. Tyler Boo je odreagiral, kot je najbolje znal. Na Facebooku je ustvaril lažni profil in se pod pretvezo, da prihaja na šolo kot nov učenec, povezal z Amandinimi prijatelji ter sošolci. Ko je pridobil 280 prijateljev, je profilno fotografijo zamenjal s slavno fotografijo. Amandi se je ponovno sesul ves svet.

S. O. S.
Zaradi kombinacije maščevalne pornografije, spletnega izsiljevanja in medvrstniškega nasilja je Amanda zbolela za depresijo ter pričela s sampoškodovalnim vedenjem. Plenilec jo je počasi uničeval s pomočjo njene okolice. Ker se je počutila ponižano, se je socialno izolirala. Večino časa je preživela doma, sama z mislimi ... V enem izmed dnevniških zapisov iz tistega obdobja pravi, da vsak dan joče, dokler ne zaspi, ker jo to dogajanje tako močno boli. V septembru 2013 je posnela in na Youtubu objavila devetminutni video (ki je še vedno dostopen) z naslovom Moja zgodba: borba, medvrstniško nasilje, samomor in samopoškodovanje, v katerem je preko kartic z napisi (iz)povedala svojo zgodbo. Kot pred dvema letoma je tudi tokrat od spletnega občinstva prejemala sporočila podpore, razumevanja in sočustvovanja. Vendar je niso dvignila, napolnila s samozavestjo ali popravila samopodobe. Amanda je 10. 10. 2013 na svojem domu sprejela odločitev, da konča življenje. Stara je bila 15 let.

ŽIVI IN PUSTI ŽIVETI
Zgodbo Amande Todd sem izbral, ker je šolski primer nastanka in poteka spletnega spolnega nasilja ter njegove nadgradnje v kombinacijo spletnega in fizičnega medvrstniškega nasilja. Brez težav bi lahko namesto Amande izbral katerega izmed mnogih primerov slovenskih najstnikov, ki je imel srečnejši konec. A zaradi občutljivosti tematike in s tem povezanega varovanja zasebnosti sem raje ostal pri žrtvi, ki se je sama odločila, da spregovori o tem, kar se ji je dogajalo. Poleg tega smo ljudje veliko bolj dojemljivi za sporočila, ki jih prinašajo tragični dogodki. In ker je sporočilo tega prispevka zelo pomembno, sem se namenoma odločil za žalosno zgodbo. Charlie Chaplin je v nekih drugih časih in kontekstu izrekel naslednjo misel: »Moja bolečina je morda nekomu razlog za smeh. Toda moj smeh ne sme biti nikoli nikomur razlog za bolečino.« Ko naslednjič na spletu naletiš na vsebino, ki je do koga žaljiva, se spomni nanjo.

Amandi je uničil življenje moški, ki je živel na Nizozemskem. Pripadal je internetni subkulturi Capperjev, ki na spletu prežijo na najstnice ter jih z različnimi (psihološkimi) prijemi in zvijačami pripravijo do tega, da pokažejo svoje golo telo pred spletno kamero, nato pa naredijo zaslonsko sliko. Takšne fotografije jim služijo kot statusni simbol v njihovi skupnosti, obenem pa so tudi predmet spletnega izsiljevanja žrtev (sextortion). Izsiljevanje se seveda nikoli ne konča in žrtev se ujame v zanko, iz katere skoraj ni rešitve. Policijska preiskava je odkrila, da je Tyler Boo v tistem času, ko je izsiljeval Amando, uporabljal 90 lažnih imen, upravljal 86 facebook profilov in preko njih hkrati izsiljeval 75 najstnic po celem svetu.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 80-81.

Kategorija: MP Ucinki IKT

gosta meseca

p. dr. Robert Bahčič in Andreja Eržen

priloga

Brezje 50let - zlati jubilej naših romanj

tema meseca

Poročiva.se

Preberite več: Junij 2018

Kategorija: Kazalo

Pred časom ste v Ognjišču pisali o obhajilu na roko ali na jezik. Z odgovorom se strinjam, toda kot vernica sem naletela na težave s prejemanjem obhajila.
Na žalost nekateri duhovniki vsem zapovedujejo obhajilo kleče in v usta ter vse drugo predstavljajo kot bogoskrunstvo. Pri tem pa se pozablja, da je Kristus navzoč v vsakem človeku in da bi to še kako moralo vplivati na naše odnose ... pa žal ne.
Prav tako se nekateri duhovniki samovoljno odločijo za zavrnitev obhajanja ločenih (tudi če živijo samskost). Zanima me, kaj naj ljudje storijo v takih primerih? Če prav razumem, o tem odloča škof ali papež in te prepovedi še nisem našla zapisane. Mnogi duhovniki so mi potrdili, da ločeni, ki živijo samskost, lahko prejemajo obhajilo.
Kristina

V februarski številki sem poskušal odgovoriti na vprašanje glede obhajanja na roko ali na jezik in sem dobil nekaj pritrdilnih odzivov in enega negativnega. Neznana oseba mi je tudi poslala zanimiv pregled, sicer v hrvaščini, kjer dalmatinski duhovnik Alojzije Bavčević v svoji knjižni razpravi Sveto obhajilo, način obhajanja (hrv. Sveta pričest – način dijeljenja i primanja tijela Kristova) prinaša zelo dober zgodovinski pregled obhajila na roko in na jezik in se zaustavlja ob pokoncilskih razpravah glede načina obhajanja.
Obhajilo na roko ali na jezik seveda ne spada v dogmatični (bistveni in nespremenljivi) nauk Cerkve, marveč v disciplinsko področje Cerkve, ki ga zato lahko Cerkev (cerkveno vodstvo) po potrebi spreminja in prilagaja. Ob televizijskih prenosih evharističnih bogoslužij iz Vatikana ali od drugod ste lahko opazili, da sta v praksi oba načina obhajanja. Tudi slovenski škofje, ki so odgovorni za disciplinsko področje cerkvene prakse pri nas, obhajajo na oba načina, kar morajo upoštevati tudi duhovniki. Če ste opisano prakso doživeli kot edino v konkretni župniji, je seveda duhovnik šel čez svoje pristojnosti, saj sta v Cerkvi na Slovenskem oba načina enakovredna. Poudarjam pa, da gre tukaj za disciplinski vidik načina obhajanja in je škoda, da se duhovnik bolj ne potrudi, da bi poudarjal teološki (bistvo evharistije) in predvsem mistagoški (uvajanje v skrivnost) vidik obhajanja evharistične daritve. Gre za skrivnostni (mistagoški) vidik, katerega poudarek sem spodbudno doživel pred desetletjem v eni izmed velikih moskovskih pravoslavnih cerkva, kjer so na diskreten način opozarjali romarje in turiste naj bodo tiho in spoštljivi, saj se v cerkvi med bogoslužjem dogajajo svete stvari in jih prosili naj jih ne motijo. Tudi napis ‘tišina’ v različnih jezikih na novoletnih taizéjskih srečanjih mladih želijo pomagati, da navzočih ne bi motili s pogovori in nespoštljivim obnašanjem med nagovorom, občestveno meditacijo, petjem kanonov in psalmov. To je seveda samo zunanji okvir, toda nujen za slavljenje Boga in predvsem za slišanje Boga in njegovega sporočila že med molitvenim, kaj šele med evharističnim bogoslužjem. Bogoslužna tihota pomaga, da lahko skrivnost doživim; tihota, zgovornost in slišanost svetih besedil je tudi pogoj za vsako pristno, predvsem še za evharistično molitev in daritev. Ta vidika, teološki in mistagoški, pa spadata k bistvu in ne samo k disciplini evharističnega bogoslužja in je zato duhovnik dolžan, da zbranim vernikom s svojo držo pomaga k vedno globljemu sodelovanju v evharistiji. Drugi vatikanski cerkveni zbor izrecno naroča duhovnikom, naj učijo vernike pri mašni daritvi darovati “Bogu Očetu Božjo žrtev in z njo tudi svoje življenje” (D 5). Maša bi naj bila dogodek ali še bolje dogajanje, med katerim Kristus s Svetim Duhom iz posameznikov gradi cerkveno občestvo oziroma Cerkev ‘v malem’. »Deležnost Kristusovega telesa in njegove krvi ne povzroča nič drugega, kakor da prehajamo v to, kar prejemamo« (B 26), to je v živo njegovo skrivnostno telo. Mi kristjani, duhovnik in verniki, pa po Kristusu, z Njim in v Njem v Svetem Duhu slavimo Očeta tako, da Kristusovi daritvi pridružujemo tudi daritev svojega življenja. Glavni poudarek ni na obhajanju na jezik ali na roko, marveč v podarjanju samega sebe Kristusu, ki iz nas gradi živo občestvo, kar bi nam naj pomagalo, da bi bili kvas in luč v svojem konkretnem življenju. V tej luči so nekdanji mučenci iz Severne Afrike govorili, da brez nedeljske evharistije ne morejo živeti. Oba načina obhajila, za katerega koli se odločimo, pa morata biti spoštljiva, predana in izraz vere, kar med obhajanjem na duhovnikovo izpoved “Kristusovo telo” prejemnik odgovori “amen”, in tako izrazi vero v živo navzočnost Jezusa Kristusa v sveti hostiji.
Pri drugem vprašanju pa najbrž gre za pomoto, saj vsi uradni dokumenti Cerkve razvezanim in ne ponovno (civilno) poročenim ves čas dovoljujejo reden prejem zakramentov. Sv. Janez Pavel II. je v svojem Apostolskem pismu o družini (CD 16) prav za ločene in razvezane, a ne ponovno poročene, napisal že leta 1981 besedilo, ki očitno še ni udomačeno med vsemi verniki.
Zato ga bom vsaj delno navedel: »Različni razlogi, na primer medsebojno nerazumevanje ali nesposobnost za navezovanje resnično osebnostnih odnosov, morejo voditi do boleče posledice, da v veljavnem zakonu nastopi večkrat nepopravljiv prelom. Na ločitev moramo seveda gledati kot na skrajno sredstvo, potem ko je vsak razumen poskus ostal zaman.
Osamljenost in druge težave so mnogokrat delež ločenega zakonca, zlasti če je nedolžen. Takim ljudem mora cerkveno občestvo posvečati posebno skrb in jim izkazovati spoštovanje, solidarnost, razumevanje in konkretno pomoč, da bodo mogli tudi v svojem težavnem položaju ohraniti zvestobo. Pomagati jim je treba, da bodo res odpuščali, kakor to zapoveduje krščanska ljubezen, in da bodo pripravljeni obnoviti prejšnjo skupnost zakonskega življenja, če bi se ponudila za to priložnost.
Podoben je položaj zakonca, ki je bil razvezan, a ve za nerazvezljivost veljavne zakonske vezi in zato ne sklene nove zveze, temveč se trudi le za izpolnjevanje svojih obveznosti do družine in za krščansko življenje. Ta zgled zvestobe in krščanske doslednosti je dragoceno pričevanje pred svetom in Cerkvijo Nujno je, da Cerkev takim ljudem neprestano stoji ob strani z ljubeznijo in praktično pomočjo, pri čemer ni nobene ovire za pristopanje k zakramentom« (CD 16, 78, FC 83).
Ločeni in uradno razvezani, a ne ponovno poročeni, zlasti če so nedolžni, so zaradi težkih življenjskih preizkušenj še posebni božji ljubljenci; tisti, ki niso nedolžni, kdo pa je sploh nedolžen, prav tako lahko dobijo milost, če greh in krivdo priznajo, obžalujejo, se je spovejo in lahko s hvaležnostjo za Božje usmiljenje pristopajo k obhajilu.

ŠKAFAR, Vinko (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 5, str 40-41.

Kategorija: Pisma

“Svobodno misliti in odgovorno ravnati!”

Moj tokratni sogovornik me je sprejel v drugem nadstropju predsedniške palače, kjer ima pisarno kot svetovalec predsednika republike. Najprej je izpostavil dejstvo, da je v tej stavbi že služboval ob koncu sedemdesetih let, le dve pisarni naprej. V Ljubljano se prof. dr. Ernest Petrič vozi vsak dan z Bleda in svoje delo kljub dejstvu, da je v 82. letu, jemlje kot velik izziv in odgovornost..

- Začniva zelo preprosto: glede na to, da ste že slabo leto upokojeni – kako poteka vaše življenje in s čim se ukvarjate? Si privoščite kaj več miru, odmika oz. koliko vas delo in vpetost v aktualno dogajanje še ženeta naprej?
Ko prideš v moja leta, letos bom dopolnil 82 let, je ena od stvari, s katerimi se kar naprej ukvarjaš, zdravje. To mi ne vzame toliko fizične energije, ampak me predvsem načne na psihični ravni. Zavedam se, da je zdravje pomembno in ga moram pri svojih letih postavljati na prvo mesto. Kot drugo se zavedam, da postaneš omejen pri drugih rečeh. Ves čas sem se zelo rad ukvarjal s športom. Zdaj je moja realnost kakšen sprehod in še to ne preveč dolg, občasno malce plavanja ali jutranje telovadbe in to je to, kar zmorem.
Če me sprašujete o miru, se odmik zelo prileže in bi sedaj, v mesecu maju, prišlo zelo prav, da bi se usedel na kakšno lovsko prežo in počakal, če bi prišel kakšen star srnjak, da bi ga nameril in skušal upleniti. Lovec sem že 60 let in to mi je pri srcu.
Si pa dopovedujem, da mora človek biti aktiven in se tudi trudim biti aktiven. Tudi zato odhajam za nekaj tednov v ZDA, kar bo naporno, vendar grem, ker je to intelektualni izziv. Ravno tako jemljem tudi svojo vsakodnevno pot z Bleda v Ljubljano, ker me že sama vožnja drži v formi. Rad opravljam svoje delo in ga ne jemljem kot breme.
- Mnogi si za čas upokojitve načrtujejo mnoge stvari, ki jih bodo počeli po aktivni službeni in karierni poti, pa nato ugotavljajo, da vedno zmanjkuje časa. Imate tudi vi kakšne odložene želje, ki se jih boste še lotili?
Sam sem šel v pokoj lani maja in sem bil takrat baje najstarejši, ki je še prejel redno plačo s strani države. Sicer pa sem si za upokojitev želel, da bi imel več časa, ki bi ga namenil pisanju. Trenutno mi to uspeva, saj sem končal knjigo, ki bo mogoče izšla še ta mesec. Imela bo naslov Spomini in spoznanja. K pisanju so me nagovarjali mnogi prijatelji, čeprav sem se tega otepal, ker nisem imel energije, da bi hodil po arhivih in datumsko preverjal, kdaj se je kaj zgodilo. Sedaj sem napisal v knjigo stvari, kot se jih jaz spomnim, tako da dopuščam možnost, da bo kje kakšen datum s kakšno napako. To niso spomini o mojem življenju, ampak spomini in spoznanja o času, v katerem sem živel in kako sem ga doživljal.
- Prej ste omenili, da si kakšno delo še vzamete kot intelektualni izziv. Kako pomembno se vam to zdi?
Ravno se ukvarjam z razmislekom in pisanjem komentarja k trem členom Ustave – členu 5, členu 8 in členu 11. V pripravi je nova razlaga s komentarji slovenske Ustave in povabljen sem bil, da tudi sam pripravim prispevek. To delo jemljem zelo resno in spada med potrebne intelektualne izzive. Tudi zato sem sprejel vlogo svetovalca predsednika republike, da ostajam v toku dogajanj, da sem prisiljen sproti še vedno spremljati dogodke. Zdi se mi res pomembno, da dokler človek živi, živi aktivno.
Ob izzivih bi poudaril, da je moj osebni problem in verjetno problem cele moje generacije, da smo v malce neprijetnem položaju, kar se tiče odnosa do tehnologije. Kar neverjetno je, kako se danes dostopa do podatkov, komunicira. Rekel bi celo, da obvladam kar nekaj moderne tehnologije, a daleč od tega, da bi bil tak mojster, kot je vsak srednješolec. Čeprav si predstavljam, da ima naša generacija nekaj modrosti in izkušenj, je večja težava, kako modrost in izkušnje nekam usmeriti, ker se je tehnologija tako razvila. Celo do te mere, da je do tistih, ki je ne obvladamo, malce kruta.
- Ko sva pri željah in izbirah – če vas popeljem nazaj v čas vašega odraščanja, za katere izbire ali izkušnje se vam zdi, da so usodno vplivale na vašo življenjsko pot?
Ob koncu druge svetovne vojne sem bil star 9 let. V tistem času sem že marsikaj videl, slišal, bolj malo razumel. Ampak vendarle so bila najstniška leta, ki so sledila, zelo pestra, marsikaj tudi ni bilo lepo, vendar smo živeli v nekem optimizmu. Nagnali smo Nemce, še toliko bolj mi je bilo všeč, da smo nagnali Sovjete. To je bil čas resnega prepričanja, da obnavljamo domovino in gradimo pravičnejši svet. Prvi šok se je zgodil v času študentskih let. Zgodila se je madžarska vstaja leta 1956. Takrat smo se mnogi začeli spraševati, kaj se dogaja. To je bil prvi mentalni izziv.
Še prej bi moral omeniti, da so me ravno eno leto pred tem dogodkom na kranjski gimnaziji prepričali, da sem baje zelo sposoben dijak in so me vabili v partijo. Odločil sem se za ta korak. Oče mi je takrat rekel, naj naredim, kot želim, ker naj bom sam odgovoren za svojo odločitev, mama pa je rekla, da bo to cela groza, ker bomo imeli komunista pri hiši.
V istem času so se zgodile še druge stvari, ki so mi ostale v spominu. Bil sem podpredsednik zveze študentov in predsednik mednarodnega odbora, hodil sem tudi v Beograd in tam sem prišel do drugega spoznanja, ki je bilo tudi prvi politični debakel. Vedno se mi je zdelo, da je naša študentska vloga, da prenesemo interese študentov do oblasti. Na univerzitetnem komiteju partije pa je bila tendenca, naj bomo mi kot študentska organizacija glasilo partije. S tem se nisem strinjal in sem o tem veliko razmišljal in tudi zapustil študentsko organizacijo.

Hkrati sem v tistih letih začel veliko potovati, lahko bi dejal, da sem bil verjetno eden prvih avtoštoparjev pri nas, in to že pred letom 1955. S tem povezano sem se učil tujih jezikov in to, da sem se obrnil v svet, je prineslo tretje pomembno spoznanje: da zahod še zdaleč ni tista grozna izkoriščevalska zgodba, kot smo poslušali doma. S tem se je v meni začel proces, ki je pripeljal do tega, da moram razmišljati s svojo glavo.
Kar se tiče možnosti za izobraževanje in izbire življenjske poti – v tistem času ni bilo tako samoumevno, da bi kar vsi šli v šole, tako da sem za to, da sem se lahko šolal, hvaležen teti Tončki, ki me je podpirala. Mislim, da sva na višjo gimnazijo v Kranj iz Tržiča takrat šla samo dva.
- Preskočiva kakšno obdobje in se ustaviva pri diplomaciji, kjer ste bili dejavni več kot 20 let. Na kakšen način ste si priučili veščin, ki so bile potrebne za vaše uspešno delo na področju diplomatskih odnosov? Ste imeli kakšnega mentorja?
Po padcu Kavčičeve vlade, ko so nas ene bolj, druge manj grobo odgnali, se je pojavila ideja, da bi šel v jugoslovansko diplomacijo. Takrat sem to razumel kot željo, da bi se me znebili iz Slovenije, in na to nisem pristal. Ostal sem na univerzi, kar mi je omogočilo, da sem hodil tudi veliko delat po svetu – v Kolumbijo, Etiopijo, Irak ... V osemdesetih letih, ko sem se vrnil iz Adis Abebe, so me takoj izvolili za dekana fakultete. Kmalu zatem je zazvonil telefon. Poklical me je takratni predsednik vlade Dušan Šinigoj in mi sporočil, da so me dali na listo veleposlanikov. Slovenija je morala zapolniti kvoto diplomatov in v meni so videli dobrega kandidata.
O vstopu v diplomacijo sem veliko razmišljal in glede na to, da sem se leta in leta ukvarjal s teorijo zunanje politike, se mi je zdelo, da je pravi trenutek, da grem to preizkusit tudi v praksi. To je bil velik izziv in vesel sem, da sem ta korak storil.
- Danes je lahko laični pogled na diplomacijo – sploh slovensko – tak, da je ta zelo glasna, da se dela veliko kravala, videti je, da je veliko soliranja in da so tudi diplomatski odnosi postali teren za nabiranje notranjepolitičnih točk ...
Delo diplomatov je bilo takrat zelo drugačno. Če pogledam z ozkega profesionalnega vidika, je bila takrat to dobra diplomacija; pustiva sedaj ob strani vsebinski vidik ali cilje, za katere si je prizadevala. Tehnika dela je bila dobra. Gotovo je bilo v njej tudi veliko lenuhov, otrok raznih generalov, propadlih partijskih funkcionarjev, ki so bili kot suhe veje. Toda ob njih je bilo zaposlenih veliko takih, ki so to delo opravljali s srcem in dušo.
Če pa pogledava na diplomacijo z vidika izvrševanja te službe, je bil to popolnoma drug čas. Ni bilo mobilnih telefonov, z matično državo se je komuniciralo preko kurirjev in radia, pošiljalo se je šifrirane depeše. Osebnih stikov med ministri različnih držav je bilo zelo malo. Danes pa lahko vsak minister pokliče vsakega tujega ministra po telefonu. Včasih je bil predstavnik države in njen govorec tam, kjer je služboval, le veleposlanik. Danes se na veleposlanika kar malce pozabi. Diplomati so morali takrat biti veliko bolj neodvisne osebnosti, hkrati pa sposobni pridobiti pozornost ministra v matici, ko je bilo to potrebno. Hkrati je bil v matici minister za informacije veliko bolj odvisen od veleposlanika, kot je danes, ko se večino stvari izve že iz medijev ali po drugih kanalih.
Diplomacija je bila nekoč res namenjena predstavljanju države v tuji državi in je imela zato veliko bolj pomembno vlogo kot danes, ko na obiske v neko državo hodijo razne in številne odprave – gospodarske, iz te in one zbornice ... Veleposlaniki so nekoč celo nosili uniforme z odlikovanji. Pomembne so bile razne večerje in druženje, kjer si moral na stran potegniti tega ali onega veleposlanika, da bi kaj izvedel ali mu posredoval kakšno sporočilo, danes pa je vse to že v medijih, komunikacija pa v veliki meri poteka po mobilnih telefonih in mailih.
Če bi opisal diplomacijo, kot jo vidim danes, bi dejal, da je veliko bolj zgolj tehnika in organizacija zbiranja podatkov, ki se jih lahko posreduje v matično državo. Včasih je bil vir informacij skoraj izključno veleposlanik, ki se je preko pogovora z drugimi veleposlaniki seznanil z novicami, odločitvami in dogajanjem v neki državi.
- Kakšen je poklic diplomata? Kakšne lastnosti mora imeti dober diplomat?
Poklic diplomata je marsikaj izgubil. Je pa še zmeraj zelo pomembno, da je veleposlanik na svojem mestu z željo, da bi nekaj naredil za stike med državama in naredi lahko veliko. Sam kot veleposlanik danes v mestu službovanja ne bi pustil ob strani niti ene inštitucije, tudi ne univerze ali združenja, kamor si ne bi našel poti, da bi jim povedal našo zgodbo o arbitraži ali drugih vsebinah. Na vse te naslove bi kot predstavnik naše države prenesel ideje, stališča in pričakovanja Slovenije.
Danes pa ravno zaradi tega, ker se je pomen diplomacije precej izgubil, mnogi veleposlaniki sedijo v svoji pisarni in berejo časopise ter poročajo v domovino to, kar lahko že sami preberemo v časopisih. Seveda pa se potrudijo, ko pridejo visoki obiskovalci iz domovine, in ko se ti vrnejo v domovino, hvalijo tega ali onega veleposlanika, kako je sijajen, da je tako dobro poskrbel za nas, ne zanima pa jih, kako tam uveljavlja našo državo.
Koliko ta isti veleposlanik deluje kot agent in zastopnik naše države, kako se trudi za zastopanje države v najširših krogih države gostiteljice, je pa druga zgodba. Zato pa je potrebno, da je veleposlanik osebnost z ugledom, znanjem, izkušnjami. Pa tudi patriotizem je potreben.
- Zdi se mi, da navezanost na Slovenijo kar generalno manjka in redko lahko danes pri kakem politiku, ministru ali veleposlaniku vidimo, da bi z žarom govoril o Sloveniji ali s svojimi dejanji dajal vtis, da ima Slovenijo iskreno rad.
Patriotizem in predanost nečemu so lastnosti, ki v današnjem času niso popularne. Danes je vse bolj relativno, o vsaki stvari imamo več resnic, danes lahko delaš, kar hočeš, zmerjaš, kogar hočeš, pišeš tudi neumnosti, počneš, kar hočeš. Manjka resnosti, samokontrole in zlasti odgovornosti. Zavedanja o tem, kaj počneš. Zame je bila uresničitev samostojne Slovenije zelo velika stvar. Čustveno in osebnostno sem bil srečen ob tem. Danes sem – in v tem verjetno nisem edini – v marsičem razočaran, a še vedno je to moja domovina. Domovina je kot mati, ki je ne izbiraš, ampak ti je dana.
- Za razočaranje nad stanjem v Sloveniji nosi vsak del oblasti svojo odgovornost. Vi ste 9 let posvetili tudi sodni veji oblasti in sicer kot član in predsednik ustavnega sodišča. Kako nosi sodstvo svoj del odgovornosti, ko se zdi, da se lovimo bolj v procesih kot v pojmu pravičnosti?
Pravosodje ni moja prva ljubezen. Mene so vedno zanimali mednarodni odnosi in mednarodno pravo. S tem sem v življenju začel in s tem tudi končujem svoje delovno aktivno življenje.
Sem pa bil, kot ste dejali, 9 let na ustavnem sodišču in na vašo misel bi odgovoril, da sodnika ne smejo voditi samo paragrafi – seveda mora poznati tudi te – ampak je nujno, da išče pravično rešitev. Pravičnost. Pravo brez pravičnosti je kot telo brez duše. Duša je pravičnost. Pozitivno pravo ti pomaga do pravičnosti. Ampak nazadnje moraš biti kot sodnik sposoben odločiti tako, da boš razsodil pravično. Ne pa žongliral s paragrafi, da se zgodijo primeri, ko se nekomu, ki je ostal dolžan 70 €, vzame in proda hišo. Je to pravično?
Hkrati je treba obračunati s še prisotnim razumevanjem, kakor so še nas učili, da je sodstvo sredstvo v rokah oblasti. Veliko takega gledanja je še zmeraj ostalo. Velikokrat sem se na poti odločanja na sodišču srečal z miselnostjo in pričakovanji, da je treba odločiti politično korektno, tako kot pričakuje večina, ki že vnaprej ve, kdo je kriv. Imamo preveč zakonov in drugih pravnih aktov, hkrati pa pogosto premalo občutka za pravičnost.
- Kako pa bi razložili področje mednarodnega prava v odnosu do notranjega prava?
Gre za posebno pravo, ki nad sabo nima oblasti, nima zakonodajalca in nima obvezujočih sodišč. Vsa njegova moč v bistvu temelji na konsenzu, na soglasju držav. Države želijo živeti v nekem redu in zato na mednarodno pravo pristajajo. V mednarodnem pravu ni organov prisile, ki bi države primorale, da ga morajo spoštovati. Spoštujejo pa ga vendarle, saj bi brez mednarodnega prava v mednarodnem življenju vladala anarhija.
V luči pravičnosti, medosebnih odnosov, izkazovanja skupne naklonjenosti do naše države se dotakniva še analize Slovenije. Zanima me, kje vidite razloge, da smo izgubili enotnost in navdušenje nad svojo državo.
Rekel bi, da smo še vedno ujetniki pomanjkanja politične kulture in tudi obče človeške kulture, kjer sta toleranca in medsebojno spoštovanje nekaj temeljnega. Kakšnih 25 let sem preživel v tujini in spoznaval tamkajšnje življenje. Redkokje sem naletel na toliko ozkosti in nestrpnosti kot pri nas doma. Sam verjamem, da je na ljudi, tudi tiste, ki so politično na drugi strani, mogoče gledati predvsem kot na ljudi. Četudi se s kom in s čim ne strinjam, si skušam dopovedati, da to ne sme biti razlog za sovraštvo ali celo obračun na osebni ravni. Pri nas pa je, za razliko od zahodnih razvitih držav, to, da smo različnih pogledov, že povod, da se sovražimo. Nismo si samo nasprotniki v argumentih ali pogledih, ampak sovražniki. Tega je v Sloveniji toliko, da ti marsikdaj jemlje veselje do dela. V tej sposobnosti in težnji, ko nekdo že zaradi različnih pogledov želi drugega uničiti, diskvalificirati in ponižati, smo Slovenci izredni mojstri.
- Ker ste tudi svetovalec predsednika za mednarodne odnose in Evropsko unijo – maja praznujemo tudi dan Evrope – kako vidite Evropo danes in čez 5 do 7 let? Mnogi govorijo o stari dami, ki je počasna v odločanju in reagiranju na posamezne spremembe.
V tem časovnem okvirju, do enega desetletja, mislim, da kakšnih večjih sprememb ne bo. Prej bo šlo za nekatere manjše popravke. Morda bomo imeli nekaj več pogovorov o skupni varnostni in zunanji politiki, morda bomo imeli bolj dodelan sistem, kako se srečevati z migracijami, morda bo prišlo do finančne unije in do kakšnih sprememb pri volitvah v organe EU. V tem časovnem obdobju bo Evropska unija še gotovo obstajala in ne bo razpadla. Hkrati pa še tudi ne bo neka naddržava ali federacija. Bi si pa upal trditi, da bo na poti k večji povezanosti.
Razlog za to vidim v tem, da se je svet spremenil. Nastali so novi centri moči in Evropa izgublja moč in vpliv. Kar nekaj stoletij smo bili ne le center moči, temveč skoraj monopolisti pri ustvarjanju novega znanja, novih tehnologij in proizvodov. To prednost smo uspešno uveljavljali in tržili v svetu, postali smo bogati in smo živeli dobro. Nikjer na svetu ni toliko blagostanja in tudi socialne varnosti, takega standarda življenja, pokojninske varnosti, dostopnosti in izbire izobraževanja kot v Evropi, v našem delu sveta. Še zmeraj živimo dobro, najbolje. Smo pa danes že priča veliki tekmi v svetu, nastala je velika konkurenca. Na obzorju nastajajo novi centri moči, novi velikani moči, znanja, ustvarjalnosti. Le povezana, združena Evropa je lahko kos tem izzivom.
- Kako bo to vplivalo na Slovenijo?
Ob realnosti bodočega sveta se bomo morali predvsem manjši narodi v Evropi, kot smo tudi Slovenci, osredotočiti na razmislek, kako si zagotoviti položaj v okviru evropske skupnosti, pa tudi, kako živeti čim bolj racionalno. Ne govorim o varčevanju, ampak o racionalnosti. Z našima dvema milijonoma prebivalcev želimo imeti vse – opero, gledališča, športnike, ki so svetovni prvaki, znanost, akademijo za znanost, številčen parlament z dvema domovoma, veliko število občin ... Hočemo biti narod in država v pravem pomenu besede, z vsem, kar moderen narod počne in ima. V danih razmerah vzdrževanje vsega tega zahteva racionalno državo in hkrati povezanost v širšo skupnost.
Odgovor na vaše vprašanje je torej, da je nujno, da je Slovenija vpeta v Evropsko unijo in da aktivno prispeva k povezovanju Evrope; tudi zato, da zagotavlja lastno in skupno varnost. Kot drugo se morajo ohraniti povezave Evrope preko Atlantika. Z Ameriko si delimo skupne vrednote, hkrati pa nas povezujejo skupni interesi, saj gre preko Atlantika vsak dan ogromno blaga, v vrednosti čez milijardo in pol evrov. In gre za tisoče milijard medsebojnih investicij in drugih povezav. Ne smemo pa pozabiti na povezavo Evropske unije tudi na vzhod, saj se je treba zavedati, da je bila tudi Rusija dolga stoletja del Evrope in še vedno je. Ruska kultura je zahodna kultura in ruska duša je navsezadnje krščanska duša. Rusija je bila vedno pomemben člen odločanja v Evropi in del evropskih dogajanj. Tudi z Rusijo moramo dolgoročno uveljaviti partnerstvo. Tudi Rusija ima interes za sodelovanje, saj jim tam daleč na vzhodu nastaja velikan, ki pogleduje proti Sibiriji in centralni Aziji. In Rusija se je spremenila od stalinistične v moderne državo in se bo še spreminjala. Navsezadnje tudi današnji voditelji – Putin, Trump in drugi – niso večni. Svet se spreminja in v tem novem svetu Evropski narodi lahko dobro preživijo le, če so povezani. Združena Evropa, seveda združena demokratično in ob upoštevanju evropske pestrosti, je pogoj za to, da bodo evropski narodi, tudi slovenski, še naprej živeli v varnosti in blagostanju. Slovenci pa se moramo znebiti občutka, da nam iz Bruslja samo nekaj diktirajo. Zavedati se moramo, da če živimo v neki skupnosti, moramo kakšno stvar tudi sprejeti, čeprav nam ni čisto pogodu, je pa v interesu celotne skupnosti.
- Ves čas govoriva o politiki, sodstvu, diplomaciji, rad pa bi vas vprašal tudi o vašem razmisleku o duhovni razsežnosti človeškega življenja. Če strnem prizadevanje vseh teh ved in veščin za dobrobit človekovega življenja, se mi postavlja vprašanje, koliko ste se na svoji poti srečevali tudi z duhovno razsežnostjo bivanja.
Sposodil si bom misel iz svoje knjige, ki bo ravno izšla – zaključil sem jo s temle stavkom: Svoboda duha! Svobodni duh in človekova ustvarjalnost sta tisto, kar je za človeka zelo pomembno in to svobodo si skušam vedno ohraniti. Misliti s svojo glavo. To pa potegne za sabo nekaj, kar pogosto manjka, a je skoraj enako pomembno kot svoboda – odgovornost. Ljudje naj bi bili navsezadnje svobodna in hkrati odgovorna bitja. Odgovornost do družine, do naroda, do države, do soljudi, do sveta in do okolja. Ta odgovornost te mora spremljati v enaki meri, kot te spremlja občutek, da si svoboden. Svobodno misliti in odgovorno ravnati! Mislim, povem, storim to, kar se mi zdi prav. In iskati tisto nekaj, kar presega vsakodnevne potrebe in daje nek globlji smisel življenju. Iskati in najti to v sebi, v sožitju z ljudmi okoli sebe ali v Bogu, tisti, ki vanj verujejo.

 

prof. dr. Ernest Petrič
se je rodil leta 1936 v Tržiču. Diplomiral je leta 1960 na Pravni fakulteti, pet let kasneje je doktoriral iz pravnih znanosti. Po prvi zaposlitvi na Inštitutu za narodnostna vprašanja je bil najprej docent in izredni profesor, nato pa redni profesor za mednarodno pravo in mednarodne odnose. Profesorska pot ga je vodila tudi v tujino. Po letu 1989 je bil veleposlanik v Indiji, ZDA in Avstriji ter nerezidenčni veleposlanik v Nepalu, Mehiki in Braziliji. Bil je stalni predstavnik (veleposlanik) pri OZN (New York). Veliko časa je namenil mednarodnemu pravu, urejanju diplomatskih odnosov in tudi sedaj je v kabinetu predsednika republike svetovalec za mednarodne odnose in mednarodno pravo, odnose s sosedi, razmere v regiji in prihodnost Evropske unije..

ERJAVEC, Matej. (Gost meseca) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 8-13.

Kategorija: Gost meseca

Že v aprilski številki smo vam predstavili nekaj predlogov za obdarovanje ob zakramentih. Tokratnemu Ognjišču pa dodajamo bogatejšo Ponudbo Ognjišča za pomlad 2018. V njej ni predstavljena samo ponudba za obdarovanje ob krstu, obhajilu in birmi, ampak tudi novosti naše založbe ter ponatisi, med katerimi so nekateri prave uspešnice naše založbe (Svetnik za vsak dan; Jaz, Čarli Čeplin; Kratko Sveto pismo s slikami, Youcat, Živi vsak dan ...).

Med uspešnice naše založbe lahko prištevamo tudi prvoobhajanski album Moje prvo obhajilo, ki je doživel že šesti natis. Več o njem si lahko preberete v posebni prilogi, kakor si v njej lahko ogledate druge knjige in izdelke, ki so primerni za obdarovanje pri prvih zakramentih.

Iz tiskarne prihaja tudi ponatis knjige Pater Pij – sveti, ponižni in ljubljeni. Pater Pij je priljubljen svetnik našega časa in v tem času se spet začenjajo množičnejša romanja na njegov grob. Knjiga o njem nam bo pomagala, da bomo bolje spoznali njegovo življenje. Nekateri organizatorji romanj poklonijo vsakemu udeležencu knjigo o p. Piju ali pa o drugi božji poti, ki je cilj njihovega romanja. Nekatere lahko najdete tudi med našimi izdajami ‘modrih knjižic’, ki na kratko, a jedrnato predstavijo posamezno božjo pot ali svetnika, povezanega z njo: Bernardka Lurška, Fatima, Medjugorje.

Te knjige, ki govorijo o Marijinih božjih poteh, nas bodo uvedle tudi v Marijin mesec maj, ki je posvečen naši nebeški materi Mariji. V letošnjem maju bi vas radi opozorili še na DVD-je na risankah iz zbirke Velikani vere, namenjene otrokom, ki govorijo o Marijinih božjih poteh: Fatima – Dan, ko je plesalo sonce; Lurd – Bernardka – Marijina glasnica; Guadalupe v Mehiki – Juan Diego – Glasnik naše Gospe.

Med novostmi naj omenim knjigo Ivana Gričnika Od Santiaga do Assisija. Ta potopis je nadaljevanje potopisa Moj kamino. Pisec opisuje dogodke na poti, ki jo je prehodil sv. Frančišek Asiški (od Dovadole do Assisija) in ne niza samo suhoparnih podatkov, ampak opisuje osebna spoznanja, ki človeku ostanejo globoko v srcu. Več o knjigi si lahko preberete v prilogi, dodani tokratnemu Ognjišču.

Že pred leti smo izdali nekaj voščilnic s fotografijami. Največ povpraševanja je bilo po voščilnicah z napisom Hvala ali Najlepša hvala za vse in podobno. Zato smo pripravili dve novi voščilnici z napisom hvala in hvala za vse. Obenem opozarjamo tudi na knjižice v zbirki Voščilnice. Ena od njih ima naslov Najlepša hvala. Druge pa so Vse najboljše za god, rojstni dan, Iskreno sožalje itd. Pripravljamo tudi novi knjižici s spodbudnimi mislimi.

Že zadnjič smo vas obvestili, da bo vsakoletno narodno romanje bolnikov in invalidov na Brezje letos 16. junija, jubilejno ali ‘zlato’, saj se bodo bolniki zbrali ob Mariji že petdesetič. Vabimo prostovoljce, da se nam pridružijo in pomagajo pri organizaciji romanja. Prav tako vabimo duhovnike in župnijske ali področne Karitas, da organizirajo avtobuse ali druge oblike skupinskega prevoza in tako omogočijo bolnikom ali ostarelim, da poromajo na Brezje. Več o romanju si preberite na str. 27.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 4.

Kategorija: Beležnica

Ali se kdaj vprašate, koliko celic gradi vaše telo? Nekatere celice so z nami le nekaj dni, druge celo življenje. Kaj vpliva na njihovo dolgoživost? Kako celice odmrejo? »Včasih se niti ne zavedamo, kako kompleksno smo zgrajeni,« poudarja izr. prof. dr. Mateja Erdani Kreft z Inštituta za biologijo celice Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, s katero sva odkrivali skrivnosti celic.

VSA ŽIVA BITJA SO ZGRAJENA IZ CELIC
»Celica je naša osnovna življenjska enota – kot prvi zidak pri hiši,« se slikovito izrazi moja tokratna sogovornica. »Več celic skupaj tvori tkivo. Tkiva sestavljajo organe, tako kot več zidakov gradi nadstropje. Organi sestavljajo en organizem, na primer človeka, tako kot več nadstropij sestavlja hišo.« Celice so različnih oblik in velikosti. Zgradba nekaterih je preprosta, zgradba drugih pa zelo kompleksna. »Predvideva se, da imamo v telesu okoli 200 različnih tipov celic. Vsaka izmed njih opravlja svojo nalogo: od matičnih celic, ki skrbijo za obnovo tkiva, do zelo specializiranih živčnih celic, brez katerih človeški organizem ne bi mogel delovati,« mi razloži Mateja. Kmalu izvem, da celica ni zaprta enota, ampak na njeno delovanje vplivajo tudi sosednje celice in zunajcelično tkivo, v katerem so različne molekule, med njimi tudi kolagen in elastin.

KOLIKO ČASA ŽIVIJO CELICE V NAŠEM TELESU?
Strokovnjaki ocenjujejo, da naj bi telo odraslega človeka sestavljalo približno 40 bilijonov celic. Število celic naj bi bilo večinoma stalno, kar pomeni, da celice ves čas nastajajo in hkrati tudi propadajo. Pri tem se domislim zanimivega vprašanja: koliko časa sploh živijo naše celice? »To je različno v različnih tkivih,« mi pojasni Mateja in navede nekaj primerov. »Črevesne celice, ki so v stiku z vsebino črevesja, se v 5 dneh popolnoma obnovijo. Jetrne celice preživijo 100 dni, celice v sečnem mehurju pa tudi do 200 dni. Urin je lahko za celice škodljiv, zato je pomembno, da so celice, ki so z njim neposredno v stiku, zelo odporne in dolgožive.« Nekatere celice pa so lahko z nami celo življenje. Take so na primer celice v očesni mrežnici. Ali si predstavljate, da bi imeli pametni telefon ali tablico, ki bi zdržala 90 let in več?

KAJ JE AVTOFAGIJA?
Na preživetje celic in njihovo kondicijo pomembno vpliva proces, ki mu strokovno pravimo avtofagija. Ta izraz izhaja iz dveh grških besed: autos, kar pomeni sam, in phageȋn, kar pomeni jesti. »Celica lahko razgradi lastne molekule in poškodovane orga­nele. Razgradnja poteka v specializiranih organelih, ki jih imenujemo lizosomi,« pove Mateja in mi razloži, da z razgradnjo poškodovanih celičnih struktur do osnovnih gradnikov celica pridobi material, ki ga lahko nato ponovno uporabi. »To je zelo inovativen mehanizem, ki se je razvil v evoluciji in omogočil preživetje celice tudi v stresnih situacijah, ko ni bilo hrane. Prav tako se celica na tak način znebi vsega tistega, kar bi ji lahko škodilo.«
Reciklaža poškodovanih struktur omogoča, da lahko preživijo tudi 80 let in več. A danes, ko večina ljudi zaužije več hrane, kot bi jo res potrebovali, se pojavi problem. »Ker celicam dodajamo več hranil, kot jih uspejo porabiti, zmanjšamo avtofagijo. S tem pa si naredimo medvedjo uslugo: celica tako kopiči poškodovane organele in druge strukture, ki bi jih z avtofagijo lahko razgradila,« opozori Mateja. »To seveda ne pomeni, da bi morali stradati ... A po obilnem kosilu nam vendarle ni treba pojesti še tistega koščka čokolade ...« se zasmeji.

- Zakaj ste se odločili za študij biologije?
Narava mi je blizu. Še danes zelo uživam v sprehodih in pri opazovanju narave. Radovednost, zakaj se nekaj dogaja, zakaj jeseni odpadajo listi, kako se lahko celice delijo, kako nastanemo ... Navdušenje v povezavi z naravo imam že od otroštva. Stik z naravo me pomiri in sprosti.
- Poleg raziskovalnega dela ste zelo vpeti tudi v pedagoško delo. Kako doživljate delo s študenti?
Predavam študentom Medicinske fakultete, poleg tega tudi študentom Biotehniške fakultete in Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo. Delo s študenti je zanimivo, mogoče včasih stresno, a na koncu, ko dobim povratno informacijo, ko vidim, da bi o nečem radi slišali še več, mi to vedno napolni baterije. Poleg tega me delo s študenti spodbudi, da neko področje res natančno spremljam, ker jim ga moram razložiti.
- Kako usklajujete družino, službo in prosti čas?
Včasih so stvari tudi v službi stresne, a mi pomaga zavedanje, da imam oporo v družini, za kar sem zelo hvaležna. Družina me vedno tudi najbolj sprosti. Med vikendi poskušamo s hčerko in sinom nadoknaditi čas: skupaj pojemo kosilo ali gremo kam skupaj na izlet. Rada tudi kuham in hodim v naravo. Z možem enkrat tedensko hodiva plavat, letos pa smo se na Inštitutu tudi udeležili maratona.
- Kako se po vašem mnenju povezujeta znanost in vera?
Zame so celice velik čudež. Da je celica osnovni gradnik živih bitij, vemo približno 200 let, odkar je znana celična teorija. V teh letih je ogromno novega in znanega, a ko začneš nekaj raziskovati, vidiš, da več stvari še vedno ne veš. Znanstveniki poskušajo narediti tudi umetne celice, a da bi vse delovalo kot v zelo specializirani celici – to je praktično nemogoče. Nepojmljivo je, kako kompleksno smo zgrajeni. Moramo se zavedati, da je treba na svoje celice paziti.

KAKO CELICA ODMRE?
Celice imajo številne popravljalne mehanizme, ki omogočajo, da lahko celica dolgo časa normalno deluje. Toda ko je poškodovanih struktur in poškodb DNK le preveč, celica odmre. Temu pojavu pravimo programirana celična smrt ali apoptoza. »Programirana celična smrt je normalen fiziološki proces, pri katerem se strukture v notranjosti celice razgradijo, ostanke celice pa pojedo sosednje celice ali se preprosto odluščijo, na primer v svetlino organa,« mi pojasni dr. Mateja Erdani Kreft. Ali ste vedeli, da vsako sekundo odmre ogromno naših celic?
Poleg apoptoze poznamo tudi drugo obliko celične smrti, ki jo imenujemo nekroza. »To je nekontrolirano celično odmiranje, ki ga lahko povzročijo določeni strupi.« Mateja mi pove, da lahko nekrozo povzročijo nekateri strupi kač: komponente strupa namreč razgradijo celično membrano, kar povzroči odmiranje celic in hude krvavitve.

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 68-69.

Kategorija: Znanost in vera