mladinska tema meseca

Utrip mode v času

gost meseca

Branko Stanovnik

priloga

Zavetniki Evrope

Preberite več: Julij 2017

Spoštovani oče urednik, Franc Bole. Že pred časom ste v Pismu meseca odgovorili zakoncema, ki sta se pritoževala glede otrok. Ne strinjam se niti z njima, niti z vašim odgovorom. Najprej odgovor staršem: starši imajo svoje otroke radi, otroci so Božji dar in jih nimamo zato, da bi nam pomagali, ampak preprosto zato, ker jih imamo radi.
Če nam hočejo kaj pomagati, je prav, ne smemo pa tega od njih pričakovati. Svoje otroke sprejemamo brezpogojno in ne pričakujemo nič v zameno. Ljudje imamo velika pričakovanja in smo potem razočarani, ampak smo za to sami krivi, ker preveč pričakujemo. Če ne bi pričakovali, nas ne bi bolelo. Starša navajata, da sta delala cele dneve in sta zgradila dom. Ampak v to jih je vabila sama ljubezen do lastnih otrok. Resda so v prejšnjih časih otroci skrbeli za starše na domu, ampak avtomatično, ker so mislili, da morajo to početi, ker je pač tako v življenju. Čutili so notranjo stisko in so morali mnogi prehitro odrasti in privzeti breme odgovornosti. Ves čas so bili v skrbeh, kako bodo morda tudi materialno preživeli svoje starše. Imeli so slabo vest, ko se vedeli, da starši nekaj pričakujejo od njih v zameno. To je že daj – dam, kar pa ni dobro.
Če otroci vedo, da njihovi starši nič ne pričakujejo od njih, se življenje obojih bistveno poenostavi in je bolj sproščeno. Starši jih sprejmimo take, kot so, in jih ljubimo z vsem svojim srcem in so za nas nenadomestljivi in edinstveni. V nadaljevanju pisma mama navaja, da z možem z veseljem pazita na vnuke in da morata biti vedno na razpolago. Otroci pa ne morejo zanju skrbeti, pa tudi niso pripravljeni denarno pomagati. Starša, oziroma mama, v isti sapi pove, da z veseljem popazita vnuke, ker jih preprosto imajo radi. Starša v zameno pričakujeta, da jim lastni otroci pomagajo tudi denarno.
Vi, oče urednik, ste še bolj rigorozni in greste v še večjo skrajnost: »To je prvovrstna sebičnost! Ko sta vidva garala za lepšo hišo in za njihovo preživetje, šolanje ... mar oni niso dolžni ničesar vračati?« Kaj naj vračajo? Sama pričakovanja in razočaranja na strani staršev. Svoje otroke ljubimo tudi če nas oni morda odrivajo od sebe. Vedno morajo čutiti,
da so zaželeni, sprejeti, ljubljeni ... Ali nam kaj nudijo, pomagajo, ali ne, ni pomembno.
Pomembni so nam otroci, saj so, kot sem že zapisala, Božji dar. Gospa navaja, da se tudi sin, ki je doma, brani tega, da je to zanj breme. Sin gotovo čuti stisko in ve, da pač ni kos nalogi, ki je pred njim. In tako je tudi prav. Starša bi to morala sprejeti iz ljubezni do sina. Tudi če gresta v dom, je tako prav in če otroci ne prispevajo nič denarja. Važno je, da svojih otrok ne izkoriščamo in nismo finančno odvisni od njih, če se le da. Bolj pomembno je, da je otrok sit, tudi če je mama lačna. Ni večjega bogastva za otroka, kakor da čuti, da je sprejet in zaželen, ne glede na njegove morebitne pomanjkljivosti. Tak otrok je preprosto srečen. Starševska ljubezen je za otroka najboljša popotnica v življenje.
Otroci niso naša last, so nam samo posojeni. So samostojna bitja, pustimo jim živeti tako, kot sami želijo, ne silimo jih v nekaj, česar sami ne želijo. Preprosto jih imejmo radi!
Zvesta bralka

Vaše pismo se nanaša še na pismo, na katero je odgovarjal urednik Franc Bole in bom za lažje razumevanje povzel pismo staršev in urednikov odgovor. Starši – v njunem imenu je pismo napisala mama – v pismu pravijo, kako so se žrtvovali za otroke, sedaj pa čutijo, da otrokom ni veliko do očeta in matere. Čeprav so vsi otroci v službah in niso revni, se izgovarjajo, da ne bi mogli skrbeti zanju, če bi obnemogla. Sta pa oba že v letih in ju tako obnašanje otrok boli, tudi zato, ker sta onadva skrbela za svoje starše, ko so obnemogli.
Urednik, ki je še pred pol leta odgovarjal na pisma, je v svojem odgovoru napisal, da je res, da so starši dolžni skrbeti za svoje otroke, da na primer stari starši tudi varujejo svoje vnuke (konkretno tudi pisca omenjenega pisma), da pa so tudi otroci dolžni skrbeti za svoje starše. Z njegovo trditvijo se strinjam tudi jaz. Lahko sicer oporekate kakšni urednikovi formulaciji, a osnovna misel, da so tudi otroci dolžni skrbeti za svoje starše, izhaja iz osnovnega in najvišjega moralnega zakona, ki ga ima človeštvo, iz četrte božje zapovedi: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. Zanimivo, da je to edina božja zapoved z obljubo blagostanja in posredno tudi z obljubo ‘grožnje’, da otroci, ki ne spoštujejo svojih staršev, nimajo sreče v življenju. Spoštovanje staršev se po božji zapovedi ne omeji samo na to, da jih ubogamo in poslušamo, dokler smo otroci. Spoštovanje in ljubezen velja tudi pozneje, ko odrastemo.
Seveda ta zapoved obvezuje tudi starše, da spoštujejo svoje otroke in skrbijo zanje, toda starša, ki sta napisala pismo, sta to izpolnjevala, saj sta vzgajala otroke, jim zgradila dom, pomagala do poklica in jim še stojita ob strani ...
Z večino trditev iz vašega pisma, kako morajo starši ljubiti svoje otroke in iz te ljubezni zanje vse narediti, se je mogoče strinjati. Kdo pa se ne bi strinjal, da morajo starši ljubiti otroke? Toda ljubezen ni slepa in ne razvaja. Ljubezen vidi dlje in več, zato ve, da mora otroke tudi vzgajati, da ne sme otrokom vsega dopustiti, da je treba od otrok tudi kaj zahtevati. Slabo doto bi dali otrokom tisti starši, ki bi jim vse dovolili, od njih pa ne zahtevali nič. Vaše besede bi kdo lahko tudi tako razumel. Otroci, ki bi bili deležni tako popustljive vzgoje, bi v življenju ne uspeli ali malo dosegli, ker ne bi bili vajeni napora in reda.

Bliža se poletje, čas, ko mnogi z grozo opazijo kakšen odvečen kilogram, ki se je nabral čez zimo. Morje in plaža sta pred vrati, številne revije pa obljubljajo čudežno izgubo kilogramov v tednu ali dveh. Toda, ali je hujšanje res tako preprosto? Kaj vse vpliva na našo telesno težo? Ali sploh lahko prelisičimo naše telo? Poleg prekomerne telesne teže so danes vedno večja težava tudi alergije. Na prvi pogled nedolžni čebelji pik, cvetni prah, oreščki in drugi alergeni se lahko v nekaterih primerih končajo s smrtnim izidom. Ali lahko preprečimo pretirano reakcijo telesa? O hujšanju in alergijah, dveh danes zelo aktualnih temah, sva se pogovarjali z izr. prof. dr. Mojco Lunder, magistro farmacije.

Izr. prof. dr. Mojco Lunder sem obiskala v njenem laboratoriju na Katedri za farmacevtsko biologijo, ki je del Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani.

- Imate kakšne izkušnje z znanstvenim delom v tujini? Zakaj je pomembno, da greš kot znanstvenik v tujino?
Ravno sem se vrnila iz tujine. Od februarja do maja sem raziskovalno delovala na Univerzi za veterino in farmacijo v Brnu. To je bila zame zelo dobra izkušnja, ki mi je prinesla nova znanja, izkušnje, kompetence in znanstvene povezave. Omogočila mi je predvsem priložnost, da sem lahko spet delala v laboratoriju in imela res čas le za svoje raziskave. Daljše bivanje v tujini ti da tudi izkušnjo, kaj pomeni biti tujec v tuji deželi, sam, brez svojih bližnjih, in ti spremeni pogled na tujce, ki pridejo v tvojo domovino.
- Kaj loči povprečnega znanstvenika od superuspešnega? Karakterne lastnosti?
Po mojem mnenju je najpomembnejša delavnost. Trdo delo je 99 % uspeha, 1 % je tvoj talent. Je pa velikokrat tudi sreča: da v nekem obdobju kot raziskovalec nekaj opaziš in na pravilen način interpretiraš.
Največ najboljših člankov nastane kot rezultat dolgoletnega trdega dela znotraj ene raziskovalne skupine. Zgodovina pa potem presodi, katera odkritja so zares pomembna. Tudi ni nujno, da so najpomembnejša odkritja res objavljena v najboljših revijah.
- Kako usklajujete službo in prosti čas?
Moje zasebno življenje je zelo polno. Poleg službe, ki mi sicer vzame kar precej časa, zelo uživam tudi v družinskem življenju: s partnerjem imava sina. Imam številne športne hobije, v zadnjem času zelo veliko gorsko kolesarim.
- Zanima me, ali se kdaj srečate z vprašanjem o končnosti-neskončnosti v znanosti.
To je zelo težko vprašanje. Ob tej besedni zvezi pomislim na vesolje in na človeško vrsto, ki se je pojavila v njem. Kakšna je prihodnost človeka, Zemlje, vesolja? Prihodnost človeštva prinaša še veliko novih odkritij in tako kot se je v preteklosti že pokazalo, se lahko marsikaj postavi na glavo. Človeštvo, Homo sapiens, ima veliko manj kot en odstotek časa v zgodovini planeta, na katerem živimo, smo zelo kratkega roka. Prihodnost Zemlje in vesolja ima čisto druge časovne dimenzije. Ali ima tudi vesolje rok trajanja? Ali bomo prišli do teh odgovorov? Ne vem. Kdo smo mi, da se to sploh vprašamo?

Alergije so vsako leto bolj pogoste
Zadnja leta se Mojca Lunder veliko ukvarja tudi s preučevanjem alergij. »Pri alergiji gre za to, da telo na antigen, ki je sicer popolnoma neškodljiv, odreagira po nekem napačnem mehanizmu. Posledično se lahko pojavi anafilaktični šok, kar je smrtno nevarno. V Sloveniji so najpogostejši alergeni cvetni prah, pršice; med najbolj resne alergene pa spadajo piki žuželk, na primer čebel ali os.« Zanima me, kako poteka zdravljenje alergij in Mojca Lunder mi pojasni: »Ena od strategij zdravljenja poteka tako, da zelo nizke odmerke alergena apliciramo pod jezik ali pod kožo in tak postopek ponavljamo dalj časa. Postopoma odmerke rahlo povečujemo in tako se odziv telesa postopoma spreminja. Po približno treh letih je alergijska reakcija manjša kot na začetku.« Mojca naredi kratek premor. »Problem nastane, ker lahko določeni alergeni, kot so čebelji strup ali arašidi, pri nekaterih ljudeh že v zelo majhnih odmerkih izzovejo anafilaktični šok, kar je smrtno nevarno. V našem laboratoriju poskušamo najti načine, kako narediti tako imunoterapijo varnejšo. Eden od načinov je, da poiščemo manjše dele posameznega alergena v obliki peptidov. Te dele bi potem na nekem nosilcu vnesli v telo in jih tako predstavili imunskemu sistemu. Tako bi se razvila toleranca oziroma manjša občutljivost na alergen.«

Katarina Šoln, Znanost in vera, Ognjišče (2017) 06, str. 102

Poznaš cmok v grlu, kamen v želodcu ali mehka kolena? Običajno so vsa tri našteta nelagodna doživetja odraz treme, ki spremlja nastopanje pred ljudmi. Kako jo premagati, se spopasti z njo, kakšni so njeni znaki in predvsem – kako hitro nam jo lahko uspe premagati?

Trema je pojav, ki spremlja večino ljudi pred nastopi, pa naj bodo to javni nastopi pred neznano publiko, televizijsko kamero, na športnih tekmovanjih ali pa v šoli, na predstavitvah sošolcem oziroma kolegom. Trema je nekaj naravnega in jo občutimo vedno, kadar smo pod pritiskom.

NISI EDINI IN NISI SAM!
Na delavnicah, ki jih izvajam že skoraj deset let, imam vedno udeležence, ki jih trema mine po prvi minuti nastopanja, pa tudi take, ki so izven delavnice na oder stopili samo takrat, ko res ni bilo druge možnosti (torej drugega kandidata namesto njih) saj jim je to predstavljalo ogromno težavo.
Ne pozabi, tudi najboljše govornike na svetu je na začetku kariere mučila trema, kar številni priznavajo v intervjujih. Celo igralce, ki od tega živijo! Vsakdo, razen največji naravni talenti (ki pa so redki), je najprej nekoliko neroden. Kar pomisli, vsega, kar danes obvladaš, si se moral naučiti. Hoditi, jesti, se oblačiti ...

TREMA JE POSLEDICA DUŠEVNEGA IN TELESNEGA ODZIVA
Ker tremo vsak občuti drugače, so tudi zunanji znaki različni. Morda tebe stiska v grlu, tvojemu prijatelju se trese glas, spet tretjemu se tresejo roke in se sooča z rdečico ... Vsi pa smo enakega mnenja: da je trema nadležna stvar in da bi bilo super, če je ne bi bilo. No, ampak nekateri pravijo, da nastop brez treme ne more biti učinkovit, ker naj bi pomagala, da predstavitev izpeljemo kar čim bolje.

Anita Urbančič je radijska novinarka in voditeljica. Opravljeno ima Londonsko šolo za odnose z javnostmi. Svoje znanje, ki ga predaja tečajnikom na tečajih retorike in javnega nastopanja, je s prakso bogatila v več PR-agencijah.
[anita.urbancic@ognjisce.si]

 Ognjišče (2017) 5, str. 82

* 4. junij 1907, Novo mesto, † 19. junij 1966, Novo mesto.

»Najplemenitejše glasbilo je človeški glas, saj izžareva neko posebno toplino in izraznost osebnosti, ki je ne more doseči nobeno umetno izdelano glasbilo. Edino človek govori in lahko tedaj združi z muziciranjem prepričevalno moč besede ter tako zajame še eno mogočno izrazno sredstvo. Zato je področje vokalne glasbe v vseh dobah ogromno. Od preproste narodne pesmice do velikih kantat in oper sega polje vokala; nepoznani ljudski umetniki in največji mojstri so v neštetih odtenkih s pomočjo glasbe in besede izrazili vse, kar je občutilo človeško srce.« Tako je v svoji knjigi ABC glasbe (Lipa, Koper 1957) zapisal skladatelj Marjan Kozina, ki je bil na glasbenem področju vsestranski ustvarjalec: od opernega in simfoničnega do vokalno-instrumentalnega in filmskega. Pomemben je zlasti zaradi svojega tehtnega prispevka slovenski glasbeni kulturi. Njegovo bogato zapuščino sta sin Jurij in hči Metka leta 1986 podarila Zgodovinskemu arhivu v Novem mestu, kjer se je rodil pred sto desetimi leti.

NOTE JE POZNAL PREJ KOT ČRKE
Zibelka mu je tekla v Novem mestu v ugledni meščanski družini. Očetu Juriju, sodnemu pristavu, in materi Mariji, rojeni Rozina, se je rodil 4. junija 1907. Leta 1910 se je družina preselila v Vipavo, kjer je oče postal predstojnik okrajnega sodišča. Marjan je tam obiskoval prva dva razreda osnovne šole. Ko je bil oče Jurij leta 1915 vpoklican k vojakom, je družino poslal nazaj v Novo mesto, kjer je Marjan nadaljeval šolanje vse do mature na novomeški gimnaziji. Odraščal je v družini, ki je ljubila glasbo. Starša sta bila glasbeno izobražena in sta rada muzicirala. Marjan je poznal note, še preden je začel hoditi v šolo. Kot gimnazijec je hodil k uram petja, učil se je klavir in violino in kasneje tudi orgle pri skladatelju Ignaciju Hladniku, organistu v kapiteljski cerkvi. Poleg glasbe je bila njegova strast matematika  in po maturi je najprej vpisal matematiko in fiziko na ljubljanski univerzi. Jeseni 1928 je začel študirati glasbo na dunajski akademiji pri profesorju Josephu Marxu. Študij je nadaljeval v Pragi: pri Josefu Suku kompozicijo, pri Nikolaju Malku dirigiranje. Oboje je končal z odliko (leta 1931 in 1932). Ko se je vrnil domov, je bil dve leti korepetitor v ljubljanski Operi, nato pa se je preselil v Maribor. Prevzel je mesto dirigenta zbora in orkestra pa tudi ravnatelja Glasbene Matice. Leta 1935 se je poročil s kolegico, pianistko Nedo Andrijaničevo in v zakonu sta se jima rodila sin Jurij (1937) in hči Metka (1939). Jeseni so se preselili v Beograd, kjer je dobil mesto profesorja na glasbeni akademiji, veliko je tudi komponiral; po drami Iva Vojnovića je pisal opero Ekvinokcij in jo do leta 1943 dokončal. Vrnili so se v Ljubljano, septembra 1943 se je po razpadu Italije priključil narodnoosvobodilnemu gibanju. Organiziral je zborovske tečaje, ustanavljal godbe, veliko je tudi komponiral.

NAJVEČKRAT IZVEDENA SLOVENSKA SIMFONIČNA SKLADBA
»Svet ob Krki, Dolenjska, na obeh straneh Gorjancev, pa še posebej Novo mesto s svojim čarom, s posebno romantično okolico in mehkobo pokrajine, vse to je odločilno vplivalo na bodočega skladatelja in ga oblikovalo kot človeka,« je o Marjanu Kozini zapisal Primož Kuret. Po vojni je bil nekaj časa profesor na glasbeni akademiji v Beogradu, toda želel se je vrniti domov in z veseljem je sprejel povabilo, da pride v Ljubljano za prvega upravnika novo ustanovljene Slovenske filharmonije. Vodil jo je tri leta, dokler ni bil leta 1951 imenovan za profesorja kompozicije na ljubljanski glasbeni akademiji, leta 1953 je bil izvoljen za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. To je bilo najbolj ustvarjalno obdobje njegovega življenja. Najgloblje in najveličastneje se je izpovedal v simfonični pesnitvi s stavki Ilova gora, Padlim, Bela Krajina, Proti morju. Nastajala je med letoma 1946 in 1949. Vse štiri skladbe – stavki v simfoniji – so med seboj vsebinsko povezani in predstavljajo pretresljiv spomenik boja slovenskega ljudstva za svobodo (P. Kuret). Bela Krajina, ki jo je skladatelj označil kot simfonični scherzo, je s svojim optimizmom predstavljala voljo do življenja vsega naroda. Glasbeniki so jo izvajali v vseh mogočih glasbenih zasedbah. Po tej pesnitvi, ki je koncertno največkrat izvedena slovenska simfonična skladba, so nastala še nekatera druga dela. Njegovo zadnje večje simfonično in nedokončano delo je simfonična pesnitev Davnina (1960), zamišljena kot prvi del cikla O Novem mestu, njegovem rojstnem kraju, ob praznovanju šeststoletnice. Bil je tudi mojster samospeva. Uglasbil je nekaj pesmi Srečka Kosovela, Lili Novy in nekaterih drugih slovenskih pesnikov.

SKLADATELJ FILMSKE GLASBE – KEKČEVA PESEM
Marjan Kozina je bil eden prvih slovenskih skladateljev, ki so pisali filmsko glasbo. Leta 1948 je napisal glasbo za prvi slovenski povojni igrani film Na svoji zemlji, ki ga je po scenariju pisatelja Cirila Kosmača režiral France Štiglic. Ocene so bile zelo pohvalne. Po uspehu tega filma, je glasbeno opremil film Dolina miru (1956), za kar je na filmskem festivalu v Pulju prejel zlato Areno. Še prej, leta 1951, je napisal glasbo za prvi slovenski mladinski film Kekec, ki ga je po povesti Josipa Vandota režiral Jože Gale. Kozinova glasba v tem filmu ni doživela takega priznanja kot tista v filmu Na svoji zemlji, čeprav so Kekčevo in Mojčino pesem slovenski otroci vzeli za svojo po vsej naši domovini. Kritiki so tudi tej pesmi, ki ji radi prisluhnemo še danes, očitali, da “tako kot Kekec in Mojca ne pojo kmečki fantiči in dekliči pod Špikom in Jalovcem”. Če hočemo biti pravični, moramo priznati, da je v njej pokazal veliko posluha in razumevanja za otroško dušo, kar potrjujejo tudi druge pesmi za otroke. O glasbi za film Dolina miru je dejal, da se mu je posrečila, ker je z njo zajel svojo dolino, kakor jo je gledal iz svoje zidanice na Trški gori.
Leta 1960 je bil upokojen. Leta pokoja je preživljal v Piranu ali na svoji Trški gori. Nenehno je snoval, toda ustvarjalna moč je zaradi bolezni pojemala, ugasnila je v novomeški bolnišnici 19. junija 1966. »Nemirni romar je odšel pogledat dežele onstran tuzemskega bivanja,« je o njem zapisal njegov dolenjski rojak pesnik Tone Pavček. »Bil je svetla pojoča nota slovenske glasbe, bistrež v pomenku in pisanju, človek z veliko dušo in otroškim srcem, Slovenec, ki ni bil narejen po čisto slovenski meri.«

Čuk S. (Obletnica meseca), Ognjišče (2017) 5, str. 52-53.

Naj začnem tokratno beležko z zahvalo. Zahvalo za vaš dober odziv na letošnjo Pomladno ponudbo Ognjišča, ki smo jo priložili prejšnji številki naše revije. Prejeli smo precej vaših naročil, zlasti naročil za knjige in druge artikle, primerne ob prejemu zakramentov. Ko to pišem, naročil še ni konec. Veseli smo, da se je naša ponudba ob prejemu zakramentov ‘prijela’ in da smo s tem pripomogli tudi k nekoliko kvalitetnejšemu obdarovanju ob prejemu zakramentov.

Češčenje Marije v mesecu maju bomo letos na neki način podaljšali, saj bomo konec junija praznovali 300-letnico kronanja svetogorske Matere Božje. Dogodku namenjamo prilogo v tem Ognjišču, predstavljamo pa tudi p. Pavla Krajnika, pisca svetogorskih šmarnic (1989), v katerih je opisal svetogorsko zgodovino.

S svetogorskim jubilejem sta povezana tudi ponatisa – dve knjigi o vidkinji Urški Ferligoj. Povest Pastirica Urška je napisala Zora Piščanc, ki z vso ljubeznijo v obliki ljudske povesti na zanimiv način opisuje nastanek in razvoj največje primorske božje poti. Druga je pobarvanka Pastirica Urška. Njeno besedilo, ki ga je napisala Berta Golob, je namenjeno najmlajšim. Risbe, ki jih je narisala Silva Karim, pa naj bodo izziv v barvanje vsem, saj so v zadnjem času zelo popularne pobarvanke tudi za odrasle. Več o knjigah na str. 130.

Konec meseca junija Slovenci praznujemo svoj pomembni državni praznik. O domoljubju in o svoji zanimivi življenjski poti nam govori tokratni gost meseca. Na isto temo je za naše bralce spregovoril član skupine Eroica in tudi v tujini znan pevec Matjaž Robavs. Za našo založbo, pri kateri je izdal tudi svoj prvi CD, je ob tem praznovanju posnel s citrarjem Tomažem Plahutnikom zgoščenko z naslovom Slovenska pesem, na kateri je 13 slovenskih ljudskih pesmi. Več o CD-ju na str. 130.

Novost je tudi knjiga Kaj nam omogoča živeti, v kateri priljubljeni duhovni pisatelj Anselm Grün, predstavlja svetopisemske odlomke, ki odgovarjajo na temeljna življenjska vprašanja in nam v trenutkih življenjskih preizkušenj pokažejo pot, kako naprej. Več o knjigi si lahko preberete v predstavitvi novih izdaj založbe .

Tretjo soboto v juniju (17. 6) bo, kot je že tradicionalno, potekalo letos že 49. romanje bolnikov, invalidov in starejših na Brezje. Romanje organizira naša revija, zato vas nanj še posebej vabimo. Pomislimo, kako bi pomagali tudi komu od starejših, bolnih ali invalidnih na to romanje. Romarsko mašo ob 10. uri bo letos vodil ljubljanski pomožni škof Franc Šuštar, ki je kot bogoslovec veliko delal z invalidi. Pred mašo je skupna molitev rožnega venca, ob 13.30 pa so v cerkvi litanije Matere Božje z odpevi.

Tako romanje zahteva veliko ljudi, ki so pripravljeni priskočiti na pomoč potrebnim. Zato vabimo vse prostovoljce, ki bi radi pomagali, naj se zberejo pred brezjansko baziliko ob 7. uri, da se dogovorimo za naloge.

Božo Rustja, odgovorni urednik

* 27. maj 1923, Zgornje Vodale, † 1. januar 1943, Mirna.

"Proč mračne misli, nov se dan rodi, / zdaj grem na pot, srce se ne boji, / saj moja pot se ne gubi v megli, / jasno začrtano jo zró oči ..."

"Lani med evharističnim kongresom v Celju (13. junija 2010) je papežev legat državni tajnik kardinal Tarcisio Bertone razglasil Alojzija Grozdeta za blaženega in ga tako postavil nam vsem, posebej še njegovim vrstnikom, za zgled zvestobe v veri in krščanskega poguma. Mlademu Lojzetu zvestoba in pogum nista kar padla v naročje, ampak si ju je izprosil z zvestim in vztrajnim krščanskim duhovnim življenjem, z molitvijo in posebej še s češčenjem in prejemanjem svetega Rešnjega telesa. V spomin smo si vtisnili njegov izrek o evharistiji kot soncu njegovega življenja. Sonce razsvetljuje, daje rast in zorenje, sonce krepi, razveseljuje in spodbuja. V krščanskem pogumu in zvestobi pa nas krepi obhajanje svete evharistije." S temi mislimi je ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres začel svojo homilijo pri evharističnem slavju na Zaplazu 28. maja 2011, ko so v tem božjepotnem svetišče novomeške škofije v njemu posvečeno kapelo položili relikvije Alojzija Grozdeta, prvega slovenskega blaženega mučenca. Duhovna priprava na to slavje je potekala tri tedne pod geslom "Srce se ne boji", vzetim iz Grozdetove pesmi Jutrnica. S svojo mučeniško smrtjo je dokazal, da to niso bile prazne besede.

Zunanje slavje v čast našega prvega blaženega mučenca Alojzija Grozdeta, ki je pred božjim prestolom glasnik številne množice slovenskih mučencev iz tistih krvavih časov, se je pričelo 23. maja z izkopom njegovih zemeljskih ostankov na pokopališču v Šentrupertu na Dolenjskem, ki so jih počastili in položili v poseben sarkofag. Potem se je začelo romanje relikvij po 'Grozdetovi poti'. Prva postaja je bila naslednji dan župnija Tržišče, kjer se je 27. maja 1923 rodil za ta svet in bil pri krsti zaznamovan za večnost. Somaševanje duhovnikov z ljubljanskim pomožnim škofom Antonom Jamnikom, h kateremu so posebej povabili župnijske sodelavce, kajti Grozde je bil dejaven krščanski laik, so pričeli z blagoslovitvijo krstne vode in obnovitvijo krstnih obljub. 25. maja je bil sprejem relikvij v župniji Šentrupert, kjer je bil bl. Grozde doslej pokopan. Mašo je daroval beograjski nadškof metropolit Stanislav Hočevar, ki je bil na začetku škofijskega postopka za beatifikacijo njegov postulator.

Večer so oblikovali birmanci. Iz Šentruperta so relikvije blaženega prenesli na Mirno, župnijo njegovega mučeništva. Med somaševanjem, ki mu je predsedoval ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres, so pri darovanju prinesli pred oltar Hojo za Kristusom (nabožno knjigo), Rimski misal (bogoslužni molitvenik) in zgibanke o Fatimi, 'gradivo', ki so ga Grozdetovi morilci imeli za dokaz o njegovi krivdi. Relikvije so nosili potomci in bližnji sorodniki otrok, ki so 23. februarja 1943 našli Grozdetovo truplo. V petek, 27. maja, na dan prvega praznovanja godu bl. Alojzija Grozdeta, je novomeški škof Andrej Glavan blagoslovil Grozdetovo kapelo v svetišču na Zaplazu in sprejel njegove relikvije. Mladi so tisti večer romali iz Mirne na Zaplaz, kjer so imeli od dveh do pol osmih zjutraj molitveno bedenje, imenovano 'Grozdetova noč mladih'. To je bila, kot je zapisano v gradivu, "noč iskanja Gospoda, ki je neusahljiv vir Božje ljubezni s svojo navzočnostjo v presveti evharistiji, iz katere raste naša vera v življenje, v dobroto in resnico". Namen te molitvene noči, med katero je mlade s katehezo nagovoril koprski pomožni škof Jurij Bizjak, je bil: spoznavati blaženega mučenca kot priprošnjika za svojo mladost in vero, poživiti iskanje Jezusa v tihi molitvi in evharistiji, poglobiti osebno in skupno molitev, krepiti veselje nad življenjem ter množiti svoje socialno, karitativno in družbeno delovanje.

V soboto, 28. maja 2011, je bila po zaključku 'Grozdetove noči mladih' molitvena priprava na slovesno mašo ob desetih, ki jo je ob somaševanju škofov in duhovnikov daroval novi apostolski nuncij v Republiki Sloveniji nadškof Juliusz Janusz, romarje, ki so napolnili svetišče in šotor ob njem, pa je s homilijo nagovoril ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres. Pol ure pred mašo so mladi k oltarju prinesli krsto z relikvijami blaženega Alojzija Grozdeta, ki so jih po maši slovesno prenesli v njegovo kapelo. Pri darovanju so predstavniki vseh šestih naših škofij prinesli vsak svojo s škofijskim grbom okrašeno svečo, ki so zdaj ob oltarju v Grozdetovi kapeli v znamenje, da je blaženi Alojzij Grozde priprošnjik za vse Slovence. "Ko so sedaj njegovi mučeniški posmrtni ostanki dobili svoj dom pod oboki tukajšnje romarske cerkve na Zaplazu," je v svoji homiliji dejal nadškof Stres, "bodo to božjo hišo in vse, ki bomo kot romarji prihajali sem, razsvetljevala in krepila v veri, pogumu in zvestobi tri sonca: sonce svete evharistije, ki se tukaj obhaja, sonce milostne podobe Matere Božje na Zaplazu, kateri je ta cerkev posvečena, in končno sonce zvestobe v veri in pogumnega pričevanja zanjo blaženega Alojzija Grozdeta, na kar nas bo spominjal njegov tukajšnji grob."

(pričevanje 07_2011)

mladinska tema meseca

Mladi ponosni kmetje na podeželju

moj poklic je poslanstvo

Ciril Čuš

gimnazijski life

Pesem osrečuje

Preberite več: Junij 2017