Zelo sem vesela, da imamo v Sloveniji prvo krščansko televizijo Exodus. Dosti jo gledam in tako tudi skoraj vsak dan molim z molivci rožni venec na televiziji. Na to molitev pa imam pripombo. Zelo me moti, da po vsaki desetki opustijo molitev O, Jezus, odpusti nam naše grehe ... To molitev molim že celo življenje in zares me zelo moti, da to na televiziji opuščajo. Takrat mi vedno nekaj manjka in se zmedem. Zakaj so to naredili? Ali res ni več časa tudi za to? Kolikor vem, je to molitev zelo priporočala Mati Božja v Fatimi otrokom ob prikazovanjih. Kdo in zakaj si je drznil ukiniti to prošnjo iz rožnega venca? Mislim, da nisem edina, ki pogreša to molitev. Že res, da lahko sam moliš, kakor hočeš, ampak če gre za skupno molitev, pa ni prav, da so opustili že toliko let, desetletij in še več zasidrano, oz. udomačeno molitev. Saj imamo vsi razlog, da prosimo za duše naših rajnih!
Oprostite za to kritiko, saj sem sicer zelo hvaležna vsem molivcem na televiziji Exodus, da tako lepo poskrbijo, da lahko tudi bolniki in drugi pred ekranom molimo skupaj z njimi.
Lepo vas pozdravljam in se vam zahvaljujem za vaš odgovor, če je mogoče v Ognjišču.
Mimi

Tudi sam sem na sporedu televizije Exodus že ujel molitev rožnega venca. Opazil sem, da uporabljajo zvok zgoščenke z molitvijo rožnega venca, ki smo jo izdali pri Ognjišču. Tudi zato vam odgovarjam, ker se nekako čutim dolžnega, saj gre za našo izdajo. Dokončni odgovor pa boste morali poiskati na uredništvu televizije Exodus.
Zgoščenko so leta 2003 pripravili slovenski bogoslovci. Nekateri med temi bogoslovci so po 14 letih postali že župniki in dekani in ali opravljajo druge odgovorne funkcije v Cerkvi. Izbrali so pesmi in tudi različne načine, kako lahko molimo rožni venec, kakor nam jih predlaga Cerkev. Tako v veselem delu na koncu vsake zdravamarije dodajo kakšen navedek iz Svetega pisma, ki pomaga pri razmišljanju o tisti skrivnosti. Avtor teh besedil je upokojeni mariborski pomožni škof Jože Smej, ki je izdal celo knjižico s takimi vzkliki za vse dela rožnega venca. Pri novem, svetlem delu na koncu vsake zdravamarije dodajo skrivnost desetke (ki je bil krščen v Jordanu ... ). V žalostni del nas uvede znana pesem Duša le pojdi z mano, podobno pri častitljivem delu pesem Poveličujmo ...
Moti vas, da na koncu vsake desetke ni molitve O Jezus, odpusti nam naše grehe ... Kolikor se spominjam, so se ji bogoslovci morali odreči zaradi časovne omejitve. Na eno ploščo gre besedila ali glasbe v dolžini do ene ure. Ker so na plošček uvrstili tudi pesmi, je zmanjkalo ‘prostora’ za omenjeno molitev. Nikakor ne gre za podcenjevanje te molitve, ki jo je po prikazovanjih v Fatimi priporočila tudi Cerkev. Vendar naj vas potolažim, da je rožni venec ‘veljaven’ tudi brez te molitve, ki je sicer lepa in pomenljiva.
Iz omenjene zgoščenke vidimo, da je rožni venec mogoče moliti na različne načine. Vendar način ni bistven, bistveno je, da nam molitev rožnega venca pomaga premišljevati Jezusovo življenje in zgodovino odrešenja. Rožni venec je premišljevalna molitev. Ponavljanje zdravamarij nam pomaga, da premišljujemo Jezusovo življenje pa tudi, da vanj vključujemo svoje potrebe, potrebe in prošnje naših najbližjih in vsega sveta (pomislimo na misijonski rožni venec). Sveti Janez XXIII. je vsak dan zmolil tri rožne vence in vsak del s posebnim namenom. Tako ni samo premišljeval Jezusovega življenja, ampak je v rožnem vencu izročal Bogu velike potrebe Cerkve in sveta.
Nekateri verniki niso ljubitelji te molitve. Pravijo, da je preveč ponavljajoča, ‘drdrajoča’ in da so pri njej raztreseni. Prepričan sem, da ni človeka na tem svetu, ki bi med to molitvijo mislil samo na skrivnost, ki jo moli. Vsakemu od nas zbežijo misli k težavam, ki jih imamo v življenju, k ljudem, ki jih srečujemo in na njihove težave, na razočaranja, ki smo jih doživeli, pa tudi na lepe trenutke, ki so nas osrečili. Zato ne izgubljajmo moči in se ne obremenjujmo z dejstvom, da v molitvi nismo osredotočeni samo na skrivnost desetke, ampak raje ob premišljevanju odrešenjskih dogodkov Gospodu izročajmo težave in prošnje pa tudi ljudi in dogodke.
Pater Tomaš Špidlik, jezuit češkega rodu in znan duhovni pisatelj, poznejši kardinal je pripovedoval o svoji stari mami, ki je neprestano nosila s seboj roži venec in ga molila. Tudi med delom. Šla je na vrt in si govorila: »Moj Bog, pohiteti moram. Nabrati zelenjavo in skuhati za vso družino. Zdrava Marija ...« Šla je do kokoši: »Pi, pi, pridite, nimam časa, mudi se mi kuhat. Zdrava, Marija ...« Stopila je na stopnice z bremenom v roki: »Kako težko že grem po stopnicah, O, Bog, pomagaj mi. Zdrava, Marija ...« Nato je poslušalce vprašal: »Je ta molitev imela kakšen smisel, vrednost?« Poslušalci so bili v zadregi, saj si niso upali reči, da taka molitev nima smisla. Šlo je vendarle za kardinalovo babico! Na to zadrego je običajno navezal svojo misel. To je pravzaprav smisel molitve rožnega venca, da svoje misli, namene, želje in težave izročamo Gospodu. Ko z Gospodom povezujemo svoje misli, mu izročamo svoje življenje. Z molitvijo rožnega venca moremo tako povezati z Gospodom vse svoje življenje in mu ga izročati. To je na neki način tudi smisel vsake krščanske molitve. Naj nam v oktobru, mesecu rožnega venca, ta starodavna molitev pomaga sodobne probleme izročati Bogu in mu predano z njim povezovati svoje misli ter vse življenje.
RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str 46.

Sem redna bralka vaše revije in ko počitnikujemo v Kopru, radi zavijemo v vašo trgovino. Hvala, da ste. Hvala tudi za to, da Vam lahko napišem nekaj o svoji bolečini, o kateri se mi zdi dobro, da bi jo morda dobro razdelati tudi v Ognjišču.
Torej, sem mama več otrok. Prvi trije fantje so od malih nog ministrirali v naši župniji, kjer je bila ob nedeljski sveti maši lepa skupina ministrantov, kakšnih deset. Oblečeni so bili še v klasične ministrantske obleke, lepo so poklekali, sodelovali, po obhajilu klečali pred oltarjem. Z njimi se je na mesečnih srečanjih ukvarjal predan mlad laik, ki je odrasel v salezijanski župniji in je imel bogate izkušnje s tem.
Po menjavi župnika je novi gospod laika odslovil, češ da se bo z ministranti ukvarjal sam. Dve leti je bilo še vse v redu, brez težav in maše so bile lepe, zbrane. Potem pa je župnik na župnijskem pastoralnem svetu naznanil namero, da bo uvedel ministrantke. Neki mož mu je omenil, da obstaja nevarnost, da s prihodom ministrantk fantov ne bo več, kot se je zgodilo marsikje drugje. Župnik ni verjel in je vztrajal. Prišlo je veliko število deklic, nekaj časa so dečki še prihajali, a kmalu se je res zgodilo to, da so dečki poniknili. Dobesedno. Sedaj redno ministrira 13-leten fant, za katerega mi je rekla njegova mama, ki je sicer katehistinja, da ima to pod obvezno, torej nekako pod prisilo. Potem še mlajši bratec ene ministrantke in občasno še en majhen deček. Raven ministriranja pa je: hihitanje, popravljanje las, oblek, šepetanje, skratka ... Kot sem razumela od svojih sinov, je v trenutku prihoda deklet v zakristijo prihajalo do rivalstva, nemira, spletk. Skratka, zgodilo se je tisto, česar fantje nimajo radi. Ker jim je to presedalo, jih seveda ne siliva in tako sedaj družina s fanti sedi v klopi, medtem ko imamo prezbiterij z vedno redkejšimi ministrantkami, ki so sedaj oblečene le še v bele halje, kot si je to zamislila katehistinja.
No, da strnem. Zanima me vaše mnenje o tem, zakaj fantje nočejo ministrirati s puncami? Kako vi gledate na pojav ministrantk? Morda imate kaj vpogleda v to, kakšno je stanje v Sloveniji glede tega? Morda kakšno je mnenje škofov?
Mene ta tema zelo zaposluje, ker me neposredno zadeva, pa tudi v luči duhovnih poklicev. Letos imamo v Sloveniji štiri novomašnike, pa bomo še naprej širili pojav, ki, milo rečeno, ravno ne prispeva k razvoju duhovnih poklicev?
V upanju, da bom lahko brala vaše mnenje, vas lepo pozdravljam.
Iva

Zahvaljujem se vam za vašo zvestobo Ognjišču. Veseli me, da so vam všeč naše izdaje in jih radi kupujete. Sprašujete me, kakšne so moje izkušnje z ministranti. Sam sem doživel oboje: so župnije samo z ministranti in se odlično obnesejo. Sem pa opazil in doživel, da je zlasti v manjših župnijah, kjer je malo otrok, težava, da bi imeli samo ministrante. Zato so župniki uvedli tudi ministrantke. Po moji izkušnji te niso ‘pregnale’ dečkov. Je pa res, da je pri deklicah veliko več pozornosti na bogoslužni obleki, nameščanja in popravljanja pasov pri albi, spenjanja in razpenjanja las ter veliko več ogledovanja pred ogledalom v zakristiji. Osebno tega nisem jemal tragično. Saj tudi dečki niso idealni. Če se ustavimo pri oblekah, potem jim je veliko manj mar, kako urejeni pristopajo k oltarju. Tudi klepetanje ni samo domena deklic.
Vi, žal, opisujete drugačno izkušnjo, ko so se ob prihodu deklic ministranti umaknili. Morda je to posledica tudi tega, ker so običajno deklice bolj redne in vestne. Vendar menim, da se da tudi ta težava rešiti. Narediti je treba spored ministriranja, kjer se izmenjujejo dečki in deklice in tako nihče ne bo imel občutka, da je zapostavljen.
Opisujete, da je v vaši župniji mlad laik skrbel in delal z ministranti. To je zelo pohvalno. Tudi moja izkušnja s takimi zavzetimi laiki je pozitivna. Zlasti tam, kjer duhovnik upravlja več župnij, je tak sodelavec zelo dobrodošel. Ta lahko uvede ministrante v ministriranje pri maši in drugih obredih. Pomislimo samo na sveto velikonočno tridnevje! Na neki način razumem tudi župnika, da je sam prevzel delo z ministranti. So namreč duhovniki, ki imajo za to poseben dar. Morda ga ima tudi vaš župnik in se je želel zato sam ukvarjati z ministranti. Predvidevam, da nima nobene župnije v soupravi in se lahko temu posveča. Bistveno je, da se z ministranti nekdo ukvarja, jih uvaja v streženje pri oltarju, v različne obrede pa tudi, da jim približa pomen bogoslužja, bogoslužnih simbolov in drž ter pomen cerkvenega leta ter jih uči, uvaja ter vedno znova opozarja na primerno obnašanje pri oltarju.
Imate prav – v preteklosti je mnogo duhovnikov prihajala iz vrst ministrantov. Bližina oltarja in sodelovanje pri maši jim je, tako se zdi, pomagala pri odločanju za duhovni poklic. Vendar ni bilo odločilno samo to. Običajno so ministranti prihajali iz krščanskih družin, kjer so bili deležni verske vzgoje. Bili so blizu duhovniku, morda so z njim šli na počitnice, na izlete in na srečanja za ministrante na škofijski ali dekanijski ravni. Spremljali so ga k bolnikom ... Od blizu so lahko videli, koliko lahko dobrega naredi duhovnik, kako se posveča ljudem. Lahko so videli, da je srečen. Vse to in še druge stvari so jim pomagale, da so lahko prepoznali božji klic in odgovorili nanj. Ne vodi pa samo ministriranje v duhovni polic. Srečal sem že tudi stare partijce in celo udbovce, ki so se hvalili, kako so ministrirali temu ali onemu duhovniku. Kljub temu, da so opustili versko življenje, so mnogi med njimi ohranili lepe spomine na duhovnika, ki so mu ministrirali in celo spoštovanje do duhovniškega poklica.
Iz vašega pisma razberem, da imate med svojimi otroki tudi več fantov, ki pa ne ministrirajo (več). Morda jih spodbudite, da bi šli ministrirat, zlasti če doslej niso bili ministranti. Spletkam in odrivanjem fantov se lahko izognete s tem, da naredite seznam ministrantov, zlasti da določite ‘glavna’ ministranta. Seznam mora biti sestavljen tako, da se pravično izmenjujejo vsi ministranti, ki so sposobni prav in lepo streči pri maši. Pri ministriranju in vsem pastoralnem delu ne moremo gledati na osebne zamere in preference. Ko sem še sam ministriral, smo imeli v zakristiji napisanih deset ministrantskih zapovedi. Prva se je glasila: Ministrant služi Kristusu, najvišjemu Gospodu. Takrat tiste zapovedi nisem razumel. Bolj sem razumel one, ne klepeta, se ne preriva ... Danes jo razumem. Prepričan sem, da tudi vi želite, da bi vaši sinovi služili Kristusu, najvišjemu Gospodu.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str. 6-7

Za Veroniko je bilo vse poletje eno samo pričakovanje in želja, da vendarle nastopi jesen. Zame, njeno mamo, pa je bilo drugače. Skrbelo me je.
V zadnjih razredih osnovne šole je bila prisotna samo ena želja: kje nadaljevati šolanje. Škofijska klasična gimnazija in bivanje v Jegličevem dijaškem domu!!!
Brez dodatnih variant in vedno nespremenjena.
Dnevi odprtih vrat in informativni dnevi, ki sva jih obiskovali že dve leti prej, odločitve niso spremenili. Tudi na prijavnici za srednjo šolo je bila napisana samo ena želja. Res me je skrbelo. Če ji ne uspe, se ji bo podrl svet. Kaj če, kaj če?
Vse je podredila svojemu cilju. V šoli so bile vse zaključene ocene odlične. Glasbena šola in skavti so prinesli še dodatne točke.
In res: Veroniki je uspelo.
Ko je prišlo po pošti potrdilo o vpisu in s tem dokaz, da je resnično dijakinja ŠKG, je bila njena sreča neizmerna.
In seveda veselje v vsej družini.
Jaz pa sem se kot mama morala končno sprijazniti, da bo prva ptička odletela iz gnezda in se bo vanj vračala samo ob vikendih. Bližje ko je bil september, bolj me je tiščalo v prsih.
Kupili sva kovček in posteljnino s pikapolonicami “za srečno in mirno spanje”. Zvezki so bili že zdavnaj v ovitkih, plišasti medo opran, Marijin kipec je bil varno zavit v brisačo, skavtska rutka je čakala na mizi.
Vse je bilo pripravljeno.
Kako natančno je potekal tisti dan, se ne spominjam več dobro. V spominu pa mi je ostal križec na njenem čelu ob odhodu od doma, njeno neizmerno veselje, skupna maša in moja vožnja zvečer domov. Čeprav sem VEDELA, da jo puščam v dobrih rokah, so med vožnjo solze tekle kar same. Noč je bila popolnoma jasna in svetila je polna luna. Vožnja proti domu je bila ena sama bolečina, molitev in solze. Moj angel varuh je imel res veliko dela, da me je takrat varno pripeljal domov.
Mlajši sestri sta jo zelo pogrešali, vendar je ritem ponovnih obveznosti omilil praznino. Včasih so vikendi kar spolzelo mimo nas, sedaj pa so že postali bolj izpolnjeni in praznični. Kako veliko smo si imeli povedati, obiskati sorodnike, iti k maši s starimi prijatelji ...
Od tega je minilo že nekaj let. Odhod v dijaški dom je bil zame vsako leto malo lažji, saj sta kmalu sledili tudi sestri; ena za drugo.
Ko se z Veroniko danes pogovarjava o tem, se obema na obrazu riše nasmeh. Sama sem neskončno hvaležna vsem profesorjem in vzgojiteljem, ki so bili ta štiri leta ob njej. Dali so ji varnost, spodbudo in dom.
Veronika pa vedno reče, da je bil to najlepši del njenega življenja.
Mame in očetje, zaupajte otrokom, učiteljem, vzgojiteljem, predvsem pa Bogu.
Vse bo dobro.
Dora. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str. 125.

alpinist Franček Knez
»Lepota gora je neizmerna in večna.«

Zadnje čase smo na športnih straneh razmeroma veliko pisali o alpinizmu. Tokrat sem obiskal enega naših največjih alpinistov, zaslužnega športnika Jugoslavije, Bloudkovega nagrajenca (1985) ..., Frančka Kneza. Kar nekam nebogljeno sem se počutil pred človekom, ki mu je plezanje in premagovanje težkih mest največja slast, ki živi v samoti in tihoti, z naravo in v pristnem doživljanju lepote. Ko sva začela pogovor o zadnjih uspehih in o njegovi plezalni poti, sem videl, da je res težko razumeti nekaj, česar sam nisem nikoli doživel. Alpinizem razkriva svoje skrivnosti samo tistim, ki se mu posvetijo z vsem srcem - in Franček je eden od teh.

- Franček, pogled na tvojo alpinistično pot (odprave) priča, da ti je zadnje čase nekako najbolj pri srcu Patagonija in nene gore. Lansko leto si bil že tretjič v tem koncu sveta. Kaj te tako vleče v te gore, v to deželo ...?

Patagonija je razsežna pokrajina na jugu Argentine (južno od reke Colorado). Do tja segajo zadnji izrastki Andov, ki se vlečejo vzdolž pacifiške obale Južne Amerike in se končujejo na jugu v ’ gričevju Ognjene zemlje. V patagonskem delu Andov so izjemno veličastne granitne igle, ki so visoke do 1500 metrov. Tu se srečujejo podnebni vplivi z obeh oceanov, zato je za te hribe značilno izredno vetrovno vreme, obnje zadenejo izredno močni vetrovi, ki na svoji poti ne najdejo nobene ovire, s sabo nosijo oblake, ki zadenejo v igle. Snežne nevihte so zato v teh gorah, vsakdanji pojav. Velika težava je predvsem v tem, daje silno težko vreme napovedati, zdaj je zelo lepo, jasno, naenkrat pa prično pihati tako močni vetrovi (do 200 km/h), da človek še na nogah ne more stati. Vetrovi ustvarjajo v teh stenah ledeno okrasje, največji okras pa je sam vrh - ledena goba, ki je visoka do 50 metrov. To je res edinstvene stvaritev na svetu, ki si jo hodijo ogledovat turisti in ljubitelji planin iz vsega sveta. Še več pa je alpinistov, ki se hočejo na te vrhove tudi povzpeti. Srečujejo se z izredno velikimi težavami, kajti te granitne stene niso le gladke, ampak polne ledu, ki je ob že omenjenem vetru ena glavnih ovir za plezanje v teh stenah.

- Zaradi omenjenih težav je verjetno v teh gorah uspešnih le malo odprav. Kaj pravi zgodovina?

Lansko leto smo bili na Torre Eggerju (odprava Karo, Jeglič, Knez). Pred nami je bilo na tem vrhu le pet ljudi, ki so prišli gor po obeh grebenih, se pravi po najlažji možni poti. Med obema grebenoma pa je ostala mogočna stena, ki smo si jo mi izbrali za cilj, ker je bila takrat eden hajvečjih nerešenih problemov. Opazovali smo jo že pri vzponu na najlepšo goro Cerro Torre. Od tam sem tudi zarisal idealno smer za osvojitev vrha Torre Eggeija. Rodila se mi je želja, da pridemo spet v Patagonijo in poskusimo. ?elje in upanje - to je tisto, kar vleče človeka naprej. Z vsemi silami smo se vrgli na délo - zbiranje sredstev, predvsem pa smo seveda pridno trenirali.

- Na vseh treh patagonskih odpravah ste bili v glavnem vedno isti plezalci. Kako ste se našli in v čem je skrivnost, da se tako dobro ujemate?

Našli smo se po naključju. Silva Kara sem spoznal v Rimskih Toplicah, v zdravilišču, kjer je bil na okrevanju, potem ko si je na služenju vojaškega roka zlomil nogo. Z Janezom Jegličem pa sem se srečal pri plezanju v Paklenici in drugih stenah. Potem smo se še večkrat srečevali in postali nerazdružni plezalci iste naveze v raznih stenah. V čem je skrivnost? Vloga posameznika je v taki odpravi silno velika. Ko smo pred letom plezali na Cerro Torre, nas je bilo šest, zdaj smo bili samo trije, zato je bilo breme še enkrat težje. Pri takem delu ne sme nihče odpovedati. Ker se pa zelo dobro poznamo, lahko drug drugemu tudi popolnoma zaupamo.

- S kakšnimi težavami ste se srečevali pri vzponu?

Omenil sem že viharje in poledenelo steno. V Argentini nas je pričakalo slabo vreme (v prvi polovici meseca oktobra). Potem se je vreme zboljšalo, vendar samo za kratek čas, za napredovanje je bilo treba izkoristiti dan, dva, včasih le popoldan ali dopoldan. Večkrat je bilo treba plezati v izredno slabem vremenu, v vetru in sneženju. Težko je opisati, kako naporno je to plezanje. Če vemo, da je že v normalnih okoliščinah plezanje tam zelo zahtevno.

- Doslej sva govorila o tvojem zadnjem uspehu. Kako gledaš nanj, kako ga ocenjuješ in kam hi ga uvrstil po pomembnosti v svoji bogati alpinistični poti?

Ko gledam nazaj na prestane težave, ki smo jih premagali in stali na treh vrhovih v Patagoniji, bi dal prednost predvsem zadnjim dvem ‘ekspedicijam’ na Cerro Torre in Torre Egger. Moja alpinistična pot je res dolga. Ko sem pred štirinajstimi leti (1973) začenjal, sem si mislil, da bo to morda trajalo nekaj let. Ko zdaj gledam nazaj in vidim del življenja, ki je povezan s plezanjem, se mi zdi, da je minilo tako hitro, da je to silno kratka pot. Le po tem vem, da je minilo veliko časa, ko v stenah ne srečam več nobenega tistih, s katerimi sem pred leti začenjal.

- Alpinizem je danes obsežno področje, razdeljeno na več vej. Kako gledaš ti na to zdajšnjo usmeritev v posamezne panoge?

Alpinizem je res široko področje; ena veja je prosto plezanje, druga je plezanje v zasneženi in zaledeneli skali, med obema je tehnično plezanje, potem je plezanje v ledu in plezanje na visoke gore. Nekateri plezalci so prišli v tej usmeritvi na posamezno panogo tako daleč, da eni plezajo samo plošče, drugi samo razpoke, eni samo smeri dolge do sto metrov, drugi velike stene, nekateri pa se odpravljajo samo na visoke vrhove. To je stvar okusa. Sam imam prav vse rad, vse se mi zdi enako privlačno, saj lahko eno smer plezaš tudi dvakrat, vendar ti ne bo nikoli to uspelo prav enako. Če se plezalec osredotoči na eno samo področje, lahko na tem doseže neko trenutno popolnost.

- Rekel si, da imaš rad prav vse, pa vendar te nekaj bolj navdušuje?

Mislim, da je največje mojstrstvo, ko plezaš sam, brez vrvi in tehničnih pripomočkov, da se pri tem ne varuješ. Tako plezanje je največja mojstrovina, pri kateri je človek najbolj izpostavljen nevarnosti, popolnoma osredotočen na določen trenutek, prijem, kajti pri določenih gibih si ne sme privoščiti napake - zaveda se, da ta lahko pomeni njegov konec.

- Ali je morda ta tvoja odločitev za to »navečje mojstrstvo« kaj v zvezi s tvojo naravo, značem, si morda najraje sam?

Človek res najlažje reši probleme, če je sam. V odpravah prihaja velikokrat do nasprotujočih si mnenj, v skrajno težkih razmerah je tudi psihični pritisk večji in to lahko včasih pusti katastrofalne sledove. Če si sam, si rešen vsega tega. Večkrat pa je tudi tako, da se za samostojno plezanje odločim, ko nimam soplezalca ali si želim samote.

- Franček, znan si tudi kot plezalec rekorder. Preplezal si veliko prvenstvenih smeri v Matterhornu, na Eigerju, Grandes Jorasses, rešil »zadnje probleme Alp«, bil si brez kisika na 8250,metrih, najhitreje si preplezal 800-metrski Bonattijev steber v Mont Blancu ...

Izrednih dosežkov je res veliko. Lahko bi rekel, da sem preplezal več kot 1700 raznih smeri, od tega je več kot 500 novih, kar je gotovo svetovni rekord. Bilo je veliko izrednih dejanj, hitrih vzponov, nekateri so bili že preseženi, drugi še ne, vendar ne bi rad našteval, kajti potem bi ostala kar pri tem, zdi se mi, da to ni tisto, kar je tu bistveno.

- Kaj je torej tisto, kar te vleče v nove preizkušnje, rekorde?

Človeka v življenju zanimajo mnoge stvari, življenje je pestro, vključuje širok spekter znanj in zanimanj, človekovo psiho, čustveno doživljanje, fizično delo, človek se srečuje z naravo, živalstvom ... Vse to, prav vse, človek najbolj uresniči prav v plezanju, ki ni le golo preprijemanje po steni, ampak skupek življenjskih trenutkov. Pri plezanju se določeni občutki izpostavijo. Določene trenutke človek dojema drugače kot med hojo. Glej, če se človek znajde v čisto pokončni steni, ima več možnosti: nekoga to zbega, drugemu daje misliti, tretji pa išče izhod iz tega položaja. Nikakor pa plezanje ni beg pred samim seboj. Pri plezanju so namreč vsi gibi točno določeni. Nikdar ne plezajo samo plezalčeve roke, noge. Najprej plezajo oči, potem možgani in šele nato roke in noge. Večkrat nastopi trenutek popolne koncentracije, ko se izgubiš v svetu svojega gibanja, pozabiš na čas, na potrebe organizma, na vse. Plezalec stremi za popolnostjo, kot vsak drug človek, le pot do nje je drugačna. Človek, ki ima rad gore, gre po tej poti. Vsi pa vemo, da popolnosti v življenju ne bomo nikoli dosegli, da je vse to le senca neke višje popolnosti. Res pa je tudi, da se mora človek najprej dobro naučiti hoditi, šele potem bo znal plezati.

- Alpinizmu se v sredstvih javnega obveščanja posveča malo prostora. Tudi o vseh tvojih uspehih in vsem tem, kar si naredil, se je malo pisalo. Zakaj je alpinizem tako na rob potisnjen šport?

Morda bi bilo najbolje, če bi odgovorili z ugotovitvijo, da je v alpinizmu ena največjih vrlin prav skromnost. Mimogrede: prepričan sem da je to tudi največja človeška vrlina. Vendar pa je tudi res, da je treba o uspehih spregovoriti, pisati, posredovati podatke. Velikokrat smo sami alpinisti krivi, ker nam je osebno doživetje v ospredju. Sam pri sebi si rečeš: Kaj bi delal iz muhe slona, saj je tako težko povedati tisto, kar je v resnici bilo! Tako pride človek domov, se vsega spominja, ostane lep spomin, izpolnjen sen, že naslednji trenutek pa strmi za drugim ciljem in je že ves v ognju zanj. Navadno se uspešnost alpinista ocenjuje po minulem delu, tisto, kar si naredil, je merilo tvoje uspešnosti. Ni še prišel čas, ko bi dovolj ocenili moje delo, kajti ogromno smeri je še v različnih stenah pri nas in v tujini, ki jih Še ni nihče ponavljal za mano. Tako torej še ni nikjer podana neka celota mojega dela.

- V vseh športnih zvrsteh prirejajo tekmovanja, prvenstva. Rekel si, da je v alpinizmu merilo uspeha minulo delo. Se morda prirejajo kakšna tekmovanja, prvenstva?

Za alpinizem je nerodno to, da je stena (tekmovalna arena) potisnjena daleč stran od gledalcev, nemogoče jo je postaviti pred večjo maso ljudi. Na Zahodu so skušali to rešiti s pomočjo televizije, vendar je to daleč od tistega plezanja »v živo«. Na Vzhodu (SZ) so si domislili drugo pot. Začeli so prirejati tekmovanja na krajših stenah, pod katerimi se zbirajo gledalci. Z Željkom Perkom iz Tržiča sem se udeležil enega takih prvenstev leta 1979 na Krimu. Še nikoli prej nisem videl takega tekmovanja, drugi so trenirali že prej, midva pa sva se komaj spoznala s pravili in že sva bila na vrsti. Dosegla sva četrto mesto in za seboj pustila mnoga znana imena.

- Alpinizem združuje v sebi različne športne zvrsti. Atletika je kraljica športov, najtežja atletska disciplina je deseteroboj, alpinist pa mora vsem tem spretnostim pridružiti še marsikaj, večje napore in psihično obremenitev.

Alpinizem vsebuje vse tiste zvrsti, ki jih pozna šport, le psihična obremenitev je pri plezanju veliko večja. Povsod drugje lahko odnehaš, ko ne moreš več. V alpinizmu pa si pogosto postavljen pred dejstvo, ki ti ga stena nudi, poti nazaj ni, treba je vztrajati do konca. Če sem popolnoma iskren, moram priznati, da mi ni veliko do tega priznanja. Plezam zaradi sebe in ciljev, ki sem si jih zastavil. Najlepše mi je bilo v Argentini, kjer smo se srečali s Slovenci, ki so nam tudi pomagali z denarjem, predvsem pa z razumevanjem in toplino, ki jo alpinisti doma nismo vajeni. Tako je to: ko se človek odloči za alpinizem, mora računati, da se bo srečeval z nerazumevanjem, da bo ostal v ozadju, osamljen.

- Zadnje čase dajejo prednost manjšim odpravam v okviru planinskih društev. Denar je treba nekje dobiti. Kako si pomagate?

Za državne odprave so sredstva zbrana, za manjše pa se je treba pošteno potruditi za dovolj veliko vsoto denarja. Vedno se držim načela, da ne bo nikoli problem, kako priti do denarja, dokler imam zdrave roke. Alpinisti si največkrat služimo za odprave potrebni denar z višinskim delom (barvanjem dimnikov, pisanjem reklamnih napisov, čiščenjem ...), ki je zelo dobro plačano. Na pomoč nam priskočijo tudi številne delovne organizacije.

- Kakšni so tvoji načrti?

Spomladi se odpravljamo v Himalajo, kjer pripravljamo vzpon na enega od šesttisočakov, 1500 metrov visoko »cigaro«, na kateri so bili doslej samo trije ljudje, ki pa so tu umrli. Če bo dovolj časa, bomo odšli še na en osemtisočak, kajti v prejšnjih himalajskih odpravah sem imel zaradi tragičnih dogodkov vedno smolo - nikoli nisem stal na vrhu osemtisočaka.

S Frančkom sva se pogovarjala dolgo v noč. Pripovedoval je svoje himalajske dogodivščine, kako je kmalu po materini smrti splezal samostojno smer na enem šesttisočaku in jo imenoval po materi. Neuspehi, ki jih tudi doživlja, ga spodbujajo k novim vztrajnim poskusom in uspehom, po sledeh vzornikov, ki jih nima veliko (Walter Bonatti, Herman Buhi), saj mu je najvažnejše to, kar človek nosi v sebi in iz česar živi, »vedno v ozki, komaj zarisani meji med bivanjem in večnostjo«. Srečno, Franček!

ČUK, Marko. Franček Knez: "Lepota gora je neizmerna in večna." (Šport). Ognjišče, 1987, leto 23, št. 10, str 46-49.

»Leto 1917 je zelo po­memb­no v slovenski narodni zgodovini,« pravi tokratni gost meseca. Spominjamo se nekaterih obletnic, pomembnih za narodovo zgodovino. To se odraža tudi v oktobrskem Ognjišču. Leta 1917 je umrl Janez Evangelist Krek, duhovnik in velik narodni voditelj. Posvečamo mu prilogo. Istega leta so konec oktobra prenehali boji na soški fronti. O tem dogajanju in o prvi svetovni vojni ter o našem sedanjem slovenskem trenutku smo se pogovarjali z zgodovinarjem dr. Renatom Podbersičem.

Vsako leto septembra je v Stični vseslovensko romanje mladih. Običajno prav na tisti dan oddajamo v tisk Ognjišče. Letos pa ne. Mimogrede: Ognjišče izide zadnjo nedeljo v mesecu za prihodnji mesec, razen ko nedelja pade na prvi dan naslednjega meseca. Tak primer je ta mesec. Zato smo temu srečanju, na katerem je bila navzoča tudi ekipa revije Ognjišče, lahko posvetili več pozornosti v mladinski prilogi.

V rubriki šport bo spregovoril tudi Goran Dragić, kapetan slovenske košarkarske reprezentance, ki je osvojila zlato medaljo na evropskem prvenstvu v košarki. Na str. 96 si preberite besede najboljšega igralca prvenstva, ki s ponosom nosi križ.

Oktober je mesec molitve rožnega venca. Molitvi sta posvečeni dve pismi, eno prav molitvi rožnega venca. Že tam lahko preberete, da imamo na voljo dvojni CD Rožni venec (cena samo 12,52 €). Prav tako je še na voljo drobna knjižica Rožni venec s podobami (cena samo 2,90 €). Njena preprosta vsebina se je že doslej zelo priljubila bralcem.

Zaradi molitve rožnega venca je oktober na neki način tudi Marijin mesec. Na razpolago imamo nekaj podobic z marijanskimi motivi in z molitvami: dve fatimski podobici z molitvami (letos je stoletnica prikazovanj), podobico Svetogorske Matere Božje (letos je tristoletnica kronanja milostne podobe) in podobico brezjanske Marije (110-letnica kronanja). Prav tako imamo na voljo lepo reprodukcijo Svetogorske Kraljice večjega formata (velik: 30 x 40 cm; mali 20 x 25 cm). Ta podoba bo lahko lep spomin na tristoletnico kronanja svetogorske podobe.

Omenjene podobice in podobe ter številne druge artikle si lahko ogledate v naših knjigarnah v Kopru, Ljubljani, Kranju, Mariboru in na Ptuju. Laže se odločimo za nakup, ko si izdelek lahko ogledamo. Zato vabljeni v naše knjigarne. Nekateri bralci, ki preživite del počitnic ali obiščete slovensko obalo, se oglasite tudi v naši knjigarni v Kopru. Zelo ste dobrodošli. Oktobra bomo našo prodajalno preselili kakšnih sto metrov naprej. Z lahkoto jo boste našli in si ogledali našo ponudbo. A o tem kaj več v prihodnji številki

Septembra začnejo šolsko leto osnovnošolci in dijaki, oktobra pa študentje. Mladi iščejo smernice za življenje, čeprav tega velikokrat ne pokažejo navzven. Nekaj nevsiljivih smernic bodo našli v posebni reviji z naslovom Rad te/se imam. Teme, obdelane v reviji so primerne tudi za pogovor v mladinskih ali študentskih skupinah.

‘Iz daljne dežele’ prihaja z ladjo Noetova barka, knjiga za otroke. Njena izvirnost je v tem, da je knjigi velikega formata s celostranskimi barvnimi ilustracijami dodanih še 28 živali iz kartona. Več o knjigi na str. 78. Sploh se z oktobrom začne intenzivno delovanje na našem uredništvu. Pripraviti moramo nov katalog, pa Miklavževo ponudbo ter načrtovati prihodnji letnik Ognjišča. O vseh novostih, ki jih pripravljamo za Miklavža in za božično-novoletno obdarovanje, vas bomo obveščali v prihodnjih številkah, že sedaj vas vabimo, da računate na našo ponudbo, ko načrtujete svoja obdarovanja.

Božo Rustja, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče (2017) 09, str. 5

mladinska tema meseca

Stična 2017

gost meseca

dr. Renato Podberšič

priloga

Janez Evangelist Krek

Preberite več: Oktober 2017

To zanimivo knjigo o sveti gori Sinaj, pod katero je, kot vemo iz Svetega pisma, Bog sklenil zavezo z Izraelci po izhodu iz Egipta, sta napisala alpinistka Nives Meroi (Jutranja zarja na Sinaju) in biblicist Vito Mancuso (Gora Sinaj). Pravzaprav so avtorji trije, kajti sredi med njunim besedilom je osem strani barvnih fotografij (Ob zori na Sinaju) Romana Beneta, zamejskega Slovenca, moža Meroijeve. Alpinistka, ki se je v navezi s svojim možem povzpela na vseh štirinajst osemtisočakov, pripoveduje, kako sta doživljala vzpon na ‘Mojzesovo goro’ (Gebel Musa, 2.285 m) in porajanje novega dne z njenega vrha. To je cilj številnih romarjev v svetopisemske kraje. V pripoved vpleta zapiske iz svojega dnevnika, s katerimi potrdi spoznanja, ki so dozorela v njej v spoštljivih srečanjih z najvišjimi gorami. »Midva nisva samo osvajalca gora, temveč predvsem strokovnjaka v umetnosti bega brez kančka sramu ... Ko ti narava vrže v obraz svojo vzvišenost, je beg edino, na kar lahko računaš z enako gotovostjo, kot da boš dosegel vrh, kajti poraz je včasih enako vreden kot zmaga.« Sinaju sta posvetila pet dni februarja 2013.

Bogoslovni profesor Vito Mancuso v svojem zapisu nariše privlačno sliko svetih gora v svetovnih verstvih, gora v Svetem pismu, posebej gore Sinaj, o kateri je veliko govora v štirih (od petih) Mojzesovih knjigah, kjer ima dve imeni: Sinaj in Horeb. Gora in njena okolica sta prizorišči številnih Božjih posegov v življenje izvoljenega ljudstva (goreči grm in poklicanje Mojzesa, desete zapovedi, zakonik zaveze). Na koncu navaja arheološka in zgodovinska dejstva ter zaključi z razmišljanjem, da je gora Sion “bolj kot zgodovinski in zemljepisni kraj, v resnici filozofski, teološki in duhovni prostor ...” Knjigo je v slovenščino mojstrsko prelila pisateljica Mateja Gomboc.

Že od nekdaj pripisujejo goram, da jih odlikuje poseben privilegij srečanja z Božjim. Njihova višina daje človeškemu svetu novo razsežnost, do tja ne seže hrup iz doline, vsakdanje novice tam niso pomembne in ob pogledu na tako prostranost in moč narave se človeško bivanje neizogibno pokaže takšno, kot v resnici je: majhno, naključno in minljivo ... Prav zato ima v vseh svetovnih religijah gora tako pomembno in odločilno mesto.

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2017) 9, str. 120

Tokrat se posvečamo tistim, ki morda nameravate narediti karierni korak naprej. In čisto mogoče je, da si boš po tokratnem prispevku laže vzel čas za konkreten razmislek o tem, kako ustrezno odgovoriti na najpogostejša vprašanja, ki ti jih lahko zastavijo na razgovoru za novo delovno mesto.

Razgovori v večini primerov potekajo bolj kot ne po ustaljenem postopku. Vse se začne s pozdravom in stiskom roke. Ponavadi sledi okvirna predstavitev kandidata, torej tebe, tej pa pogovor o tvoji izobrazbi, izkušnjah, veščinah, interesih, sposobnostih ter pričakovanjih. To so področja, ki običajno zanimajo delodajalce. In ravno zato so hkrati to tudi vprašanja, na katera se lahko predhodno pripraviš.

Anita Urbančič
Anita Urbančič je radijska novinarka in voditeljica. Opravljeno ima Londonsko šolo za odnose z javnostmi. Svoje znanje, ki ga predaja tečajnikom na tečajih retorike in javnega nastopanja, je s prakso bogatila v več PR-agencijah.
[anita.urbancic@ognjisce.si]