* 1. junija 1939 v Kamniku, umrl 9. decembra 2013

»V človeško bitje je vsajeno nekaj božanskega.«

»Življenjska pot pokojnega akademika je tako bogata, da je ni mogoče povzeti z nekaj besedami. Poudaril pa bi rad predvsem naslednje: Človek globoke osebne vere in zgleden kristjan je s svojim akademskim delom, predavanji, srčno dobroto, dialoško odprtostjo, toda hkrati tudi jasno besedo odločilno zaznamoval slovenski in širši evropski prostor,« je v mašnem nagovoru ob njegovem pogrebu dejal ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik, ki ga je s pokojnikom vezalo iskreno prijateljstvo. »Profesor Trontelj je pogosto poudarjal, kako krščanski pogled na življenje podpira smer bioetike, ki zagovarja svetost življenja ... Izhodišče krščanskega pogleda na bioetična vprašanja je: človekovo življenje je najprej Božji dar. Zato človek nima oblasti nad svojim življenjem, ampak ga sprejema kot nekaj podarjenega, kot veliko priložnost, ki jo Bog polaga v njegove roke, in kot odlično nalogo, da iz svojega življenja naredi nekaj velikega in lepega.«

To je v svojem življenju v vsej polnosti uresničil Jože Trontelj. Rodil se je 1. junija 1939 v Kamniku. Po osnovni šoli v domačem mestu je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani. »Hvaležen sem za svojo humanistično izobrazbo,« je povedal v pogovoru za Ognjišče (junija 2008). »Imel sem vrsto odličnih profesorjev, ki so skupaj s svojim bogatim znanjem na skoraj neopazen način prenašali na svoje učence tudi sposobnost za dojemanje vrednot.« Po maturi leta 1958 je študiral medicino: "o izbiri svoje poklice prihodnosti nisem imel nobenih dvomov". Po diplomi na medicinski fakulteti se je odločil za nevrologijo oz. nevrofiziologijo, kjer je bilo veliko priložnosti ne le za lepo zdravniško, ampak tudi za zanimivo znanstveno delo. Leta 1972 je postal doktor nevroloških znanosti. Leta 1973 je postal docent, 1996 pa redni profesor za nevrologijo na Medcinski fakulteti in na Fakulteti za zdravstvo Univerze v Ljubljani.

Svojo zdravniško kariero je posvetil klinični nevrofiziologiji. V znanstvenih krogih se je uveljavil z mikroelektromiografijo – novo elektrodiagnostično metodo. Sodeloval je pri izdelavi Konvencije o varstvu človekovih pravic in dostojanstvu človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine (Oviedske konvencije), ki jo je Slovenija med prvimi državami v Evropi ratificirala. Leta 1995 je prevzel vodenje Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko. Ta dolžnost je sčasoma zasegla ves njegov čas in energijo, tako da ga ni ostalo prav veliko za družino – ženo, dva sinova in hčerko, ki pa so njegova prizadevanja zvesto podpirali.

Jože Trontelj je bil leta 1991 izvoljen v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, ki je vrhovna znanstvena in umetniška ustanova v naši državi. »Članstvo v akademiji je velika čast, tako pri nas, kot tudi drugod po svetu,« je dejal. »Ugled akademije je vreden toliko, kot je vreden ugled njenih članov.« Leta 1995 je napredoval v rednega člana. V letih 1999-2002 je bil tajnik razreda za medicinske vede, leta 2002 je bil izvoljen za podpredsednika, 22. aprila 2008 pa za predsednika SAZU. »Lahko rečemo, da je dr. Trontelj kot predsednik SAZU tej ustanovi vrnil tisti ugled, ki bi ga morala kot zbor narodne intelektualne, znanstvene in umetniške elite imeti,« je zapisal Alojz Rebula. »Težko bo najti takemu človeku na tistem sedežu enakovrednega naslednika.«

Ob vseh svojih zahtevnih nalogah in dolžnostih ni odrekel sodelovanja na javnih nastopih, na katerih je z mirno in prepričljivo besedo govoril zlasti o etičnih vprašanjih, povezanimi s področjem bioetike. Zaznamoval je tudi javno razpravo o šolstvu, kulturi, znanosti, pa tudi o odnosu do povojnih pobojev in narodovi prihodnosti. Na posvetu Urada za verske skupnosti, ki je bil v Ljubljani 24. oktobra 2012, je spregovoril o tem, da so religijske vrednote temelj svetovne etike. »Vsi ljudje smo dediči religijskih vrednot. Brez njih se ne bi razvile, ne bi obstale civilizacije. Religijske vrednote so temelj svetovne etike, so podlaga urejenemu človeškemu življenju.« Na velika etična vprašanja najbolj dosledno gleda katoliška vera. »Doslednost je na primer v pogledu, da človeško bitje zasluži varstvo življenja od samega spočetja do naravne smrti.« Papež Janez Pavel II., ki je to načelo odločno zagovarjal, je svoje besede potrdil z zgledom: umrl je v domači postelji, ko je prišel njegov čas. Ni dovolil, da bi mu podaljševali življenje, čeprav bi to morda lahko dosegli v bolnišnici.

(pričevanje 03_2014)

Izredno pomemben del nastopa, na primer predstavitve seminarske ali diplomske naloge, so priprave. Mednje spada tudi sproščanje, saj ti lahko prav sproščenost omogoči, da je predstavitev kvalitetn(ejš)a in da jo izpelješ v skladu s svojimi željami. To je tudi razlog, da sem tokrat pod drobnogled vzela različne metode sproščanja in pravilnega dihanja, ki ti lahko v prihodnjih mesecih šolskega oziroma študijskega leta pridejo še kako prav.

Si vedel, da večina ljudi pri dihanju uporablja le del svojih pljučnih kapacitet? Dihajo plitko in pri tem uporabljajo samo en del svojega prsnega koša. Rame imajo navadno potisnjene naprej in navzdol, zaradi česar se pojavijo bolečine v zgornjem delu hrbta in vratu, poleg tega pa trpijo tudi zaradi pomanjkanja kisika. Posledično se hitro utrudijo, pa niti ne vedo, zakaj.
Zagotovo si v povezavi z dihanjem že slišal za trebušno prepono. Gre za pomembno dihalno mišico, katere krčenje izzove vdih. Pri človeku je debela okoli tri do pet milimetrov in doprinese do 80 odstotkov mišičnega dela, potrebnega za dihanje. In zakaj je trebušna prepona pomembna pri pripravah na govor? Razlog je čisto preprost: s pravilnim dihanjem, torej preponskim oziroma trebušnim dihanjem, lahko odpravimo številne napetosti. Popoln in počasen izdih je pogoj za pravilno dihanje, saj ne moremo pravilno (globoko) vdihniti, če nismo pljuč prej temeljito izpraznili.

Anita Urbančič
Anita Urbančič je radijska novinarka in voditeljica. Opravljeno ima Londonsko šolo za odnose z javnostmi. Svoje znanje,
ki ga predaja tečajnikom na tečajih retorike in javnega nastopanja, je s prakso bogatila v več PR-agencijah.
[anita.urbancic@ognjisce.si]

Urbančič A., Dobro vsebino ... dobro povej, v: Ognjišče (2017) 04, str. 82.

Minil je postni čas in z njimi povezane akcije, odločitve, odpovedi. Mnogi so se s postnimi zavezami odločili, da bodo opravljali dobra dela, tudi v obliki dobrodelnosti. Na mestu je torej vprašanje, zakaj bi se postnih načel držal le v času posta? Si razmišljal, da bi jih lahko prenesel v svoje celoletno delovanje? Kdaj pa sem zares dobrodelen? Kaj moram storiti in predvsem na kakšen način in s kakšnim namenom, da lahko resnično rečem, da sem naredil dobro delo?
KJE SO MEJE?
Dobrodelnost sama po sebi velja za plemenito gesto. Čeprav želimo človeku pomagati, pa mu s tem lahko na nek način tudi škodujemo. Verjetno imaš tudi ti sošolce, ki si vestno, dan za dnem sposojajo domače naloge in jih pridno prepisujejo. Ko si jim prvič posodil zvezek, si se počutil kot frajer, ker si nekomu pomagal. Sčasoma pa si verjetno pomislil, da lahko s tem sošolcu delaš škodo, ker tako podpiraš njegovo lenobo. Še huje pa je, ko tvoja dobra naravnanost privede do tega, da te sošolci/sošolke začnejo izkoriščati. Verjetno poznaš primere, da si, ko te ne rabijo, piflar, ko pa jim teče voda v grlo, postaneš njihova odrešilna bilka. Si se kdaj vprašal, kaj bi rekel na to Jezus? Teh ne delaš le zase in za drugega, temveč tudi za Boga.
KDAJ SEM ZARES DOBRODELEN?
Pasti dobrodelnosti pa se skrivajo tudi drugje. Postavlja se namreč vprašanje, ali delam dobro delo zaradi svoje notranje naravnanosti ali pa vidim v tem korist zase. Lep primer so krvodajalske akcije. Niti ni malo mladih, ki se jih pridno udeležuje in se imajo zaradi tega za dobrotnike, pogumneže. Toda pozor! Velika večina mladih gre na krvodajalsko akcijo, ker se jim zdi to boljša možnost kot sedenje v učilnicah in poslušanje učiteljev. Pripada jim namreč opravičeni izostanek od pouka in še malica v zdravstveni ustanovi. Torej – prost dan. Si lahko ponosen na svoje dobro delo, če to ni bilo narejeno iz pravilno usmerjenih vzgibov?
Druga zanka dobrodelnosti pa se skriva v resničnem nagibu tistega, ki opravlja dobra dela. Delam dobra dela zaradi tega, ker me to bogati in ker želim biti dober človek, kristjan, ali pa zaradi tega, da bodo drugi videli, kako krasna oseba sem? Pomagaš ljudem zato, da bi te ti pohvalili in bi prišel na dober glas? Pravi kristjan pomaga v svoji ponižnosti, pomaga zaradi dejanja samega in ne zaradi odziva publike. Zato velja povabilo, da opravljajmo dobra dela zaradi dobrih del samih, s sočutnim srcem do tistih, ki našo pomoč prejemajo.
SOČUTNOST IN SOLIDARNOST - ZDRAVILO MODERNE DOBE
Darovanje za ljudi v stiski je zelo razširjeno in ni malo bolj ali manj odmevnih akcij, ko ljudje izkažejo svoj socialni čut in darujejo denar. Sicer je žalostno, da prihaja v moderni dobi do pojavov, ko vsi nimajo zagotovljenega osnovnega človekovega dostojanstva, hkrati pa odziv v takšnih akcijah kaže, da imajo ljudje še vedno čut za sočloveka.
Ob tem lahko v premislek vzamemo sporočilo papeža Frančiška, ki je v Vatikanu spregovoril voditeljem 27 članic Evropske unije ob 60. obletnici podpisa pravnega temelja unije. Med govorom je papež opozoril, kako pomembna je sočutnost, skrb za sočloveka in kako prav so imeli očetje Evropske unije, ki so v začetne ideale nove skupnosti postavili tudi solidarnost. »Solidarnost je najučinkovitejši protistrup za populizem,« je poudaril.
Verjetno so tudi tebe že pretresle žalostne zgodbe in si daroval evro, dva ali več, da bi ljudem omogočil lepšo prihodnost. Ob tem se spomni na Jezusove besede: največ da tisti, ki da vse, kar ima, pa čeprav sta to le dva novčiča. Prav tako pa je pomembno tudi to, da se ne hvalimo s tem, koliko smo darovali. »Tisti, ki stori kaj dobrega, naj molči; tisti, ki mu je bilo dobro delo storjeno, naj pripoveduje,« je zapisal Seneka. Ni pa vse v denarju, saj je še veliko drugih oblik, ko smo lahko solidarni in sočutni do soljudi.
JEZUSOVO SPOROČILO
Naš Učitelj nas je s svojimi besedami in predvsem dejanji učil, da moramo opazovati okolico in popravljati krivice. Jezus je pomagal vsem. Ni ga zanimal ne stan, ne spol, še manj pa to, kaj bodo drugi rekli o tem. Tudi Jezus je bil sicer vesel, če so ljudje opazili njegova dobra dela, ampak ne zaradi tega, da bi ga opevali, temveč da bi spregledali. Da bi videli, kako morajo živeti. Tudi v tem primeru jim je želel sporočiti: »To delajte v moj spomin.« Obljubljeno Božje kraljestvo moramo začeti graditi že na tem svetu. In kako bomo to dosegli? S tem, da bomo ljubili sebe, drugega in Boga. Naša dejanja bodo potem odraz naše ljubezni, kdor ljubi, pa ne misli na zlo, temveč na dobro. In kdor misli dobro, dela dobro.
Urška Flisar, Megafon, Ognjišče (2017) 5, str. 78

Nanodelci so znani že več kot 20 let. Bili so zelo odmevno odkritje. Vzbudili so veliko pričakovanj in obljubljali ogromno možnosti za uporabo. Toda ... Zakaj se jih v praksi še vedno uporablja zelo malo? Odgovor na to vprašanje sva iskala s Klemnom Strojanom, mladim raziskovalcem v Skupini za nano in biotehnološke aplikacije na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani.

"Nekako sem bil vedno usmerjen v naravoslovje, ker rad kakšno stvar izračunam in ker je naravoslovje zelo uporabno,«

- Imate kakšne izkušnje z znanstvenim delom v tujini?
V tujini sem bil do zdaj na žalost samo na konferencah. To je nekaj, kar me še čaka. Mislim, da je potrebno iti v tujino in videti, kako se tam dela. Potrebno pa se je zavedati, da tudi mi veliko znamo. Najprej se moramo med seboj povezati Slovenci in šele potem iskati stike s tujino.
- Imate kakšne hobije, ki niso povezani z nanodelci?
Vzporedno študiram še statistiko, tako da popoldneve posvečam njej. Statistika je moj hobi. Svoj čas namenjam tudi družini, svoji partnerki. Rad tudi plezam in veslam. Celoten čas študija sem bil v reprezentanci za rafting. Mislim, da gresta znanost in šport zelo dobro skupaj: zdrav duh v zdravem telesu. Če cel dan mučim možgane, moram zvečer mučiti tudi telo, da vzpostavim ravnovesje. To sem našel v plezanju, hribih.
- Zanima me, kako vidite končnost-neskončnost znanosti? Bomo kdaj prišli do točke, ko si bomo lahko rekli: zdaj smo končno odgovorili na vsa vprašanja?
Jaz misim, da ne. Znanosti ne bo nikoli zmanjkalo dela. Enkrat sem videl prispodobo, kjer so znanost prikazali kot ježa. Nekatere stvari zelo dobro razumemo in smo v sami špici, okoli teh špic pa je ogromno praznega prostora. Nikoli ne bomo razumeli vsega. Največ, kar bomo razumeli, bodo meje našega sistema. Izven tega pa ne bomo mogli. Mislim, da nas prej ne bo več, preden bo znanost prišla do konca.

KAKO POTEKAJO RAZISKAVE NANODELCEV
Medtem ko mi razkazuje laboratorij, ga vprašam, kako potekajo raziskave. »V našem laboratoriju sintetiziramo nanodelce, hkrati pa tudi testiramo njihovo delovanje na celičnih kulturah, 3D celičnih modelih in v nekaterih primerih ex vivo,« razloži Klemen in mi pokaže epruvete z nanodelci. Izgledajo kot majhen zlat prah. Klemen prisloni magnet in vsi nanodelci se premaknejo k njemu. Pojasni mi, da je to enostaven način, kako se nanodelce izolira. »Pri svojem doktoratu poskušam ugotoviti, kako izboljšati nanodelce tako, da bodo uporabni tudi v praksi.« V nadaljevanju izvem, da so največji problem pri uporabi nanodelcev predvsem biološke ovire. »Nanodelci so zelo stabilni, dokler so v raztopinah z majhno ionsko jakostjo,« razlaga Klemen in mi pokaže drugo epruveto. »Ko pa nanodelce preneseš v celice ali v kri, kjer je pH drugačen, se zlepijo v agregate. Taka stvar pa ni več uporabna, saj ni več nano.«
anima me, če lahko agregati nanodelcev v organizmu povzročijo škodo in Klemen mi pritrdi. »Ja, prvič, ker nanodelci niso več funkcionalni, in drugič, ker so v telesu agregati, ki jih drugače ne bi bilo. Problem je imunski odziv: če se nanodelec izpostavi na površini celic, take celice imunski sistem ne prepozna kot lastne, kar sproži določen odziv. Na nivoju organizma se to lahko izrazi kot nezaželeni učinek. Vprašanje mojega doktorata je, kako to karakterizirati. Raziskovalci so namreč velikokrat prehitro prešli z bazičnih na klinične študije, kjer so se zaradi delovanja imunskega sistema pojavile različne alergijske reakcije.«
Klemen pri svojem doktoratu razvija postopek, s katerim bi lahko pripravili nanodelce tako, da bi čim manj interagirali s proteini v krvi in bi posledično ostali v nano obliki.

POVEZOVANJE MED ZNANSTVENIKI JE NUJNO
»Mislim, da je odličen znanstvenik tak, ki je zelo odprt za nove ideje. Razmišljati mora izven okvirjev. Biti vztrajen. Iskati priložnosti,« našteva Klemen, medtem ko pospravlja nazaj epruvete z nanodelci. Pogovor nadaljujeva o tem, kako pomembno je povezovanje med znanstveniki, tako domačimi kot tujimi. »Naša skupina je interdisciplinarna, v njej so fiziki, biotehnologi, biokemiki, biologi, farmacevti in kemijski inženirji.

NANODELCI IN ZDRAVLJENJE RAKA
Veliko raziskav nanodelcev se osredotoča na zdravljenje raka. »Z nanodelci lahko ciljamo tumorje. Če uporabimo magnetne nanodelce, lahko le-ti začnejo v tumorju oddajati toploto, temperatura se dvigne, posledično pa se tumor uniči,« mi pojasni Klemen in nadaljuje. »Nanodelcem lahko dodaš tudi citostatik. To je snov, ki zavira celične delitve. Ker se citostatik kopiči v rakavih celicah, se le-te ne delijo več tako hitro.« Vprašam ga, zakaj se nanodelci kopičijo le v rakavih celicah, ne pa tudi v zdravih. »Ko nanodelce pri poskusih direktno vbrizgamo v tumor, vemo, da smo jih res vnesli na tisto mesto. Toda kako jih ohraniti samo na enem območju v telesu, tega še nismo uspeli rešiti.«
Katarina Šoln, Znanost in vera, Ognjišče (2017) 5, str. 104

Celjska Mohorjeva družba zvesto uresničuje načrt, da slovenskim bralcem posreduje vse zgodbe italijanskega pisatelja Giovannina Guareschija, katerih junaka sta bojeviti župnik don Camillo in ‘rdeči’ župan Peppone, ki v javnosti nastopata kot zagrizena nasprotnika, dejansko pa eden brez drugega ne moreta biti. Vseh zgodb je 246, v dosedanjih petih knjigah smo jih dobili 206, torej lahko pričakujemo šesto, zadnjo, nekoliko debelejšo knjigo.

Privlačna stran so besedni dvoboji med Pepponejem in njegovimi pajdaši ter don Camillom, v katerih župnik skoraj redno zmaguje. Še bolj pa so zanimivi pogovori don Camilla s Kristusom na križu v njegovi cerkvi, pred katerega prihaja hladit svojo vročo glavo. Križanega Gospoda hoče ‘pridobiti’ na svojo stran, nazadnje pa mora priznati, da ima on prav. Toda niso vse zgodbe take, da bi se ob njih nasmejali ali vsaj nasmihali, nekaj je tudi takih, ob katerih se zamislimo. V tej knjigi sta me prevzele zlasti tiste, v katerih nastopajo otroci, katere so njihovi ‘rdeči’ očetje, ki so se ‘razstrupljali’ od vere, prikrajšali za lepa doživetja Miklavža, božiča. V zgodbi Vest srečamo Suhiča, sina mlade vdove, zagrizene aktivistke, ki “ga je vzgajala kot prosto pasočega žrebca”. Če se je zgodilo kaj slabega, so brž vedeli, kdo je to storil. Bil je kot divjaček, kljub temu pa ni bil brez vesti, kar je dokazal na pretresljiv način: na smrt bolan je vrnil ukradeno žogo. Tudi za don Camilla je bila to uganka, zato je Jezusa vprašal: »Kako je lahko ta otrok storil to, kar je storil, ob grozni vzgoji, ki je je bil deležen? Le kdo ga je naučil razlike med dobrim in slabim, če pa je vedno živel v zlu?« Kristus se je nasmehnil in odgovoril: »Vesti se ni mogoče naučiti, vest je nagon, don Camillo.«

Zdi se da je krščansko usmiljenje umrlo. Toda hvala Bogu ni tako: usmiljenje in dobrota sta še živa v srcih ljudi. In če je od tisočih dogodkov, o katerih poročajo časopisi, devetsto devetdeset poročil o hudobiji in zgolj deset o dobroti, naj nas teh devetsto devetdeset ne spravi v obup, ampak naj nas teh deset pripravi do tega, da pozabimo tistih devetsto devetdeset, in nam da upanje na prihodnost, v kateri bosta vladala mir in dobrota.

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2017) 5, str. 120

Varšavsko-praški nadškof Henryk Hoser je posebni papežev odposlanec za Medjugorje. Njegova naloga je, da podrobneje prouči pastoralne potrebe romarjev v znano hercegovsko božjepotno središče, ne bo se pa ukvarjal z ugotavljanjem pristnosti prikazovanj.
Konec marca je prišel v Medjugorje, 2. aprila pa je maševal v župnijski cerkvi. V svoji homiliji je med drugim dejal, da so največji čudež Medjugorja spovedi, zakrament sprave in odpuščanja. Znano je, da se v tem božjepotnem središču spove veliko vernikov, številni tudi po več letih.
Nadškof Henryk je na tiskovnih konferencah pred obiskom Medjugorja zanikal, da je čudežno ozdravel potem ko je bil obiskal to božjo pot. Povedal je, da do takrat sploh ni bil v Medjugorju. Dejal je še, da v Medjugorju neprestano častijo Najsvetejše, veliko spovedujejo, redno molijo križev pot, skratka da se tam ohranja zakramentalna praksa, ki je izginila ali so jo zanemarili v večini župnij zahodne Evrope. Zato je ta kraj lahko velika spodbuda za obnovo vere.
Nadškof Hoser je član reda palotincev, v katerega je vstopil leta 1969, leta 1974 je bil posvečen v duhovnika. Dlje časa je bil misijonar v Afriki, za škofa je bil imenovan leta 2008.

Rustja B., Zanimivosti, v: Ognjišče (2017) 5, str. 100

LETA 1805 UMRL FRIEDRICH SCHILLER

NEMŠKI PESNIK IN DRAMATIK (* 1759)

Sodobnik Johanna Wolfganga Goetheja, največjega nemškega pesnika, je bil Friedrich Schiller, ki je pisal občutene lirične pesmi. Bolj pa je pomemben kot dramatik. Znane so njegove drame Kovarstvo in ljubezen, Wallenstein, Devica Orleanska. Njegovo knjižno ustvarjanje je znano po vsem svetu, malokdo pa ve, da je bil po poklicu vojaški zdravnik.

njegovo razmišljanje:

• S trojno hitrostjo koraka čas: obotavljaje prihaja naproti prihodnost, bliskovito beži od nas sedanjost, večno tiha stoji preteklost.
• Najboljši človek na svetu ne more ohraniti miru, če to ni po volji njegovemu hudobnemu sosedu.
• Če hočeš samega sebe spoznati, glej, kaj delajo drugi; če hočeš razumeti druge, poglej v svoje lastno srce.
• Drag mi je prijatelj, toda tudi sovražnik mi je lahko koristen. Prijatelj mi pokaže, kaj morem, sovražnik pa me uči, kaj bi moral storiti.

LETA 1827 UMRL MIHAEL ZAGAJŠEK

DUHOVNIK, SLOVNIČAR, PISATELJ, PREVAJALEC (* 1739)

V župniji Kalobje, nedaleč od Šentjurja pri Celju, je skoraj 50 let (1773–1820) kot duhovnik služboval Mihael Zagajšek, ki je deloval tudi slovstveno. Sestavil je nemško-slovenski slovar, ki je ostal v rokopisu, pač pa je bila leta 1791 natisnjena njegova Slovenska Grammatika, prva slovensko pisana slovnica slovenskega jezika. Iz njegove zapuščine je Anton Martin Slomšek dobil Kalobski rokopis, pesmarico z latinskim naslovom Liber cantionum Carniolicarum iz srede 17. stoletja, ki vsebuje 45 cerkvenih pesmi in druga besedila.

LETA 1847 ROJEN JULIJ KLEINMAYR

IN PRVA ZGODOVINA SLOVENSKEGA SLOVSTVA († 1913)

V Višnji Gori rojeni Julij Kleinmayr je bil po študiju zgodovine in slavistike na Dunaju in v Gradcu srednješolski profesor v Celovcu, Kopru, Gorici. Pisal je literarno zgodovinske in biografske članke, zbiral ljudske pesmi. Njegovo glavno delo je Zgodovina slovenskega slovstva (1881), prva v slovenščini, sestavljena po zgodovinskem zaporedju pisateljev in njihovih del. Zaradi njenih pomanjkljivosti so jo sodobniki odklanjali.

LETA 1883 UMRL JERNEJ LEVIČNIK

DUHOVNIK, PESNIK IN PREVAJALEC (* 1808)

Med pesniki almanaha Krajnska čbelica, katerega "roji štirje" so izšli v letih 1830-1834 (peti pa leta 1848), sta bila poleg Franceta Prešerna in mnogih drugih tudi Ignacij Holzapfel in Jernej Levičnik, oba po poklicu duhovnika. Pesmi sta pisala iz ljubezni do slovenstva, pesniški dar pa jima ni bil položen v zibelko. Ta svoja sodelavca in prijatelja je Prešeren "zadel" s puščico Lesničnjeku in Levičnjeku" "in ju je bolj ohranil v spominu, kakor so ju mogle njune pesmi" (Lino Legiša). Prešeren se v tej svoji puščici sprašuje: "Kako bi neki sladke pel Lesničnjek! / Kako bi neki prave pel Levičnjek!" Prvi "zadeti", Holzapfel (njegov priimek pomeni "lesnika"), je sodeloval samo v prvem letniku Čbelice, drugi, Levičnik (zaradi rime Levičnjek) pa je ostal Čbelici zvest do konca. Prešerna je tako visoko cenil, da mu te "puščice" ni zameril, temveč je ostal njegov častilec, kar je izpovedal v Prešernovem življenjepisu dve leti po pesnikovi smrti. Ta malo znani orač na njivi slovenske omike je umrl na današnji dan

... več o njem: Ognjišče (Obletnica meseca), 2008, leto 44, št. 8, str. 46-47.

LETA 1891 ROJEN RUDOLF PEČJAK

PISATELJ, PESNIK, DRAMATIK, učitelj in prijatelj mladih († 1940)

Po gimnaziji in trgovski šoli se je odločil za učiteljski poklic. Kot učitelj je deloval najprej v Ribnici, nato v Ljubljani in Tržiču, zatem je bil okrajni šolski nadzornik v Kranju, nazadnje pa ravnatelj meščanske šole v Šentvidu nad Ljubljano. Po letu 1913 je začel pisati črtice, pesmi, igre in poučne spise za mladino. Vzgojne članke je objavljal v strokovnih revijah, napisal je tudi nekaj učbenikov. Veliko mladinskih odrov je uprizorilo njegovo dramo Kraljična z mrtvim srcem (1925). Njegov sin Vid (1929–2016) je bil pisatelj in psiholog.

LETA 1892 ROJEN DANILO LOKAR

ZDRAVNIK IN PISATELJ 'VEČERNIH UR' († 1989)

Danilo Lokar, po poklicu zdravnik, ki je najdlje deloval v svoji rojstni Ajdovščini, se je kot pisatelj uveljavil zelo pozno: njegova prva knjiga Podoba dečka (zbirka novel) je izšla šele 1956, ko je imel 64 let. Tej so v naslednjih tridesetih letih sledile številne nove knjige, v katerih je povedal marsikaj o sebi in svojem poklicu. Dočakal je častitljivo starost 97 let.

več:
S. ČUK. Danilo Lokar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2009), 76-77.

LETA 1903 UMRL PAUL GAUGUIN

FRANCOSKI SLIKAR (* 1848)

Francoski slikar, grafik in kipar (umrl 1903) je eden vodilnih slikarjev postimpresionističnega obdobja, ki je odločilno vplival na umetnost 20. stoletja. Bil je samouk, ki je v slikarstvu iskal pristnost in prvinskost, kar je razvidno v njegovi tematiki – kmečki motivi iz Bretanije in pejsaži s tihomorskih otok. Uporabljal je močne konture in tehniko nepretrganih ploskev. Kombinacije barv, v katerih prevladujeta rdeča in rumena, ustvarjajo vtis domišljijskih sanjskih pokrajin in postav,... V želji po idiličnem življenju v neokrnjeni naravi se je leta 1891 preselil na Tahiti in vse do smrti bival na otoku Hiva Oa. Njegova pomembna dela: Bretonske delavke, Bretonska vas v snegu, Sadna drevesa v Vauguirardu in Opoldanski počitek.

nekaj njegovih misli:

• Zaprl sem oči, da bi videl.
  
• Barva! Kako globok in skrivnosten jezik - jezik sanj.
  
• Umetnost – plagiatorstvo ali revolucija.
  
• Kritik je tisti, ki se ukvarja z nečim, kar se ga ne tiče.
  
• Vsebina nekega nestvarnega in nedoumljivega dela je v tistem, kar ni izraženo; bistvo se dojema onstran barve in besed; saj bistvo ni materialne narave. - Jaz hkrati slikam in sanjam, pred očmi nimam nobene konkretne alegorije.

LETA 1936 ROJEN ŠKOF METOD PIRIH

UPOKOJENI KOPRSKI ŠKOF († 2021)

Njegova življenjska pot se je začela v Lokovcu, v hiši 'pri Kačarjevih'. V družini, ki je imela osem otrok, se je škof Metod rodil drugi in že isti dan postal pri krstu Božji otrok. Oče Mirko je po 2. svetovni vojni opravljal službo pismonoša in skromno preživljal številno družino. Mati Štefanija je bila skrbna in delavna, bistrega spomina in modra žena, rada je brala in je bila razgledana. Doma so imeli majhno kmetijo in pridelovali za preživetje najbolj potrebne poljščine ter redili dve ali tri goveda. Vsakdanja opravila v hiši in na polju so povezovala številno družino in vzgajala vsakega posebej. Gospod je iz njihove družine poleg škofa Metoda poklical v svojo službo tudi njegovo sestro Milico, ki je vstopila v samostan benediktink na otoku Cresu in si izbrala ime Sholastika.
Osnovno šolo je škof Metod obiskoval doma v Lokovcu v letih 1943-49. Nato je odšel na gimnazijo v Pazin, ki je tedaj obsegala štiri nižje in štiri višje razrede, enkrat v enem letu naredil dva razreda in opravil maturo leta 1956. Nato je vstopil v bogoslovje v Ljubljani in se vpisal na teološko fakulteto. Po prvem letniku je opravil dve leti vojaške službe, nato pa študij dokončal in leta 1963 imel novo mašo kot edini novomašnik za takratno goriško administraturo. Sam je nekje zapisal, da mu je duhovni poklic izprosil, poleg staršev seveda, zlasti njegov stari oče, ki je veliko molil, cele dneve molil in vsak večer molil naprej rožni venec. »Tudi o škofu Metodu torej veljajo besede, ki jih je Gospod povedal kralju Davidu: "Jaz sem te vzel s pašnika izza drobnice, da bi bil knez mojemu ljudstvu Izraelu. Bil sem s teboj, kjerkoli si hodil, in sem iztrebil pred teboj vse tvoje nasprotnike. Naredil ti bom veliko ime, ki bo enako imenu velikašev na zemlji" (2 Sam 7,8). Gospod ga je poklical in bil z njim in škof Metod se je odzval in bil z Gospodom: preden je prišel do oltarja in še veliko bolj potem, ko je nastopil svojo službo pri oltarju,« je zapisal njegov naslednik, škof Jurij Bizjak.
Po novi maši je začel opravljati cerkvene službe in jih je vključno s škofovsko opravljal ravno sedem, število sedem pa pomeni celovitost in popolnost: kaplan v Solkanu (1963-64); tajnik škofa Janeza (1964-74); študij duhovne teologije na Teresianumu v Rimu (1974-76); spiritual v bogoslovnem semenišču v Ljubljani (1976-84); generalni vikar Škofije Koper (1984-85); škof pomočnik (1985-87); škof ordinarij Škofije Koper (1987 - 2012).
Za škofovsko geslo izbral psalmistove besede: Vate zaupam (Ps 143,8). Geslo pomeni najprej zaupanje v Boga, kakor ga izraža psalmist: Daj, da že zjutraj začutim tvojo dobroto, kajti vate zaupam!, in zaupanje v človeka, kakor piše apostol Pavel Tesaloničanom: Kajti kdo je naše upanje in naše veselje in naš venec, s katerim se bomo ponašali, če ne prav vi, pred našim Gospodom Jezusom ob njegovem prihodu? Vi ste namreč naša slava in naše veselje (1 Tes 2,19–20).

Med dosežke njegove škofovske službe spadajo:

Škofijske pastoralne smernice za prenovo škofije (1996), sodelovanje na Plenarnem zboru Cerkve na Slovenskem (1997–2002), številni govori, pogovori, članki in razprave o resnicah in skrivnostih cerkvenega leta, o vsebini zakramentov in obredov, o poslanstvu Cerkve, duhovnikov in vernikov, o vrednosti in dostojanstvu človeške osebe, družine in družbe, o vrednosti dela in počitka, umetnosti in tehnike ter o bratskem sožitju med narodi.
V času njegove škofovske službe je z delom v koprskem studiu začel Radio Ognjišče. Spodbudil je sodelovanje laikov pri katehetskem delu, v župnijskih pastoralnih in gospodarskih svetih in pri Škofijski Karitas Koper, ki so nastale skoraj po vsej škofiji. Imel je veliko duhovnih vaj za duhovnike in bogoslovce, za redovnike in redovnice, za različne skupnosti vernikov doma in po svetu. Škof Pirih je predsedoval vsem glavnim slovesnostim in vodil vse škofovske obrede v stolnici in po župnijah. Posvetil je 55 duhovnikov in pomožnega škofa Jurija Bizjaka, potrjeval pri birmi na tisoče mladih, spovedoval in delil obhajilo v stolnici in po župnijah, mazilil bolnike na romanjih in shodih. Posvetil je nekaj novih cerkva in več oltarjev, blagoslovil veliko prenovljenih cerkva in kapel, novih orgel in zvonov ter druge cerkvene opreme.
Dal je pobudo za ustanovitev in gradnjo Škofijske gimnazije in dijaškega doma v Vipavi. Ustanovil je župniji Hrpelje–Kozina in Koper–Sveti Marko. Preuredil je nekaj dekanij, 24 vikariatov pa je kot podružnice pridružil različnim župnijam. Prenovil je škofijsko hišo v Kopru, za bolne in ostarele duhovnike je pridobil in uredil dom v Šempetru. Znan je kot reden obiskovalec domov za starejše in velik prijatelj obstoječih skupnosti zasvojenih. Vsako župnijo koprske škofije je v teh letih obiskal po večkrat in vsako podružnico vsaj enkrat. Več let je bil odgovoren za Slovence po svetu in je obiskal številne rojake po vseh celinah.
Z ostalimi slovenskimi škofi je štirikrat odšel na obisk ad limina apostolorum v Vatikan. Leta 1990 se je udeležil škofovske sinode v Rimu, katere sad je bila papeževa apostolska spodbuda Dal vam bom pastirjev (1992). V času prvega obiska papeža Janeza Pavla II. (1978–2005) v Sloveniji leta 1996, ga je škof Pirih sprejel in spremljal med mladimi v Postojni. V času njegove škofovske službe je koprska škofija praznovala 1400. obletnico starodavne koprske škofije (1999) in 25. obletnico obnovljene in povečane sedanje koprske škofije (2002). Leta 2000 je koprska škofija na njegovo prošnjo dobila pomožnega škofa, leta 2004 pa tudi konkatedralo v Novi Gorici.

več:
F. Bole, Novi koprski škof pomočnik msgr. Metod Pirih. Moje geslo je: "Vate zaupam": v Boga, duhovnike in vernike: Gost meseca, v: Ognjišče 5 (1985), 6-10.
F. Bole, Koprski škof msgr. Metod Pirih. Župnije v misijonih so lahko evropski Cerkvi vzor sodelovanja laikov: Gost meseca, v: Ognjišče 5 (1987), 6-10.
B. Rustja, Odgovorni smo za naše rojake po svetu.: Pogovor o, v: Ognjišče 7 (1998), 30-31.

 nekaj njegovih misli:

• Premišljevanje je bistveno sredstvo za dosego svetosti, spodbuja duhovniško popolnost in jo hrani, njegovo opuščanje pa hromi duha, manjša pobožnost, povzroča osebno nazadovanje in nazadovanje vsega dušnopastirskega dela.
  
• Zaupati moramo Bogu. Le on daje vero in upanje. Mi sami ju nimamo. Koristno bi bilo, če bi se prestavili v prve krščanske čase, ko Cerkve ni skrbela njena majhnost. Namesto tega je delovala z vso svobodo, sproščenostjo in v velikem zaupanju v Božjo milost.
  
• Iščimo ljudi, ki so v stiski. Ljudje naj čutijo našo pomoč, pri tem ne bodimo preračunljivi.
  
• Dolgo sem iskal škofovsko geslo: Vate zaupam (Ps 143,8). Zavedal sem se, da breme škofovske službe presega človeške moči. S svojim geslom Vate zaupam sem hotel izraziti zaupanje v Boga, a hkrati tudi zaupanje v človeka, v sodelavce, v duhovnike, v laike in vse ljudi dobre volje.«
  
• Škof mora najprej sam poslušati in premišljevati božjo besedo, da jo lahko potem oznanja drugim; redno se mora v zakramentu sprave srečevati z božjo odpuščajočo ljubeznijo, da lahko posreduje odpuščanje drugim in jim postaja priča božje ljubezni; vsak dan se mora hraniti z evharistijo, da lahko posvečuje druge; prvi mora biti pokoren, da lahko tudi sam ukazuje drugim. Svoje poslanstvo mora škof opravljati v Marijinem slogu: modro, pogumno, zastonjsko, ponižno, vztrajno in potrpežljivo.
  
• Duhovniki in verniki sestavljamo sveto božje ljudstvo. Naša naloga je, da vernikom pomagamo, da se v njih čim bolj razcveti krstno duhovništvo, v moči katerega so tudi oni poklicani, da gradijo Cerkev.
  
• Če hočemo, da se bo za nami nadaljevalo življenje, da se bo nadaljevala zgodovina, da se bo prenašala vera, da bodo obdelana naša polja, da ne bodo pozabljene naše korenine, da ne zapravimo svoje države, potem je treba več kot v banke in zavarovanja, izlete in potovanja vlagati v življenje.
  
• Marija, božja in naša mati, je pomoč kristjanom, naša stalna tolažnica in veliko pribežališče. V Mariji prepoznavamo in sprejemamo vso božjo tenkočutnost in ljubezen do nas ljudi. Obenem nam je v Mariji dana najboljša obramba proti zlu v današnjem času.
  
• Marija se je popolnoma darovala Bogu in Božjim odrešenjskim načrtom. Nikoli ni preklicala besed, ki jih je izrekla pri oznanjenju: Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.

LETA 1947 UMRL JAN (IVAN) PLESTENJAK

PISATELJ IN PREVAJALEC (* 1899)

Pisatelja Jana Plestenjaka, rojenega 27. marca 1899 pri Sv. Barbari nad Škofjo Loko, ki je v svojih povestih slikal trpke zgodbe iz domačega hribovskega okolja, je literarni zgodovinar Anton Slodnjak označil za “podobarja škofjeloških hribovcev”. Po maturi na klasični gimnaziji v Šentvidu je študiral slavistiko; služboval je kot uradnik. Pisateljsko se je uveljavil z večerniško povestjo Lovrač (1936). Pri Celjski Mohorjevi družbi sta izšli tudi njegovi večerniški povesti Bajtarji (1937) in Mlinar Bogataj (1942)

odlomek iz Mlinarja Bogataja:

• Po zaselku je završalo. Svojim dolžnikom je Bogataj določil dneve, ko morajo odšteti denar. Vse prošnje so bile zaman. Surovo jim je oponašal nehvaležnost, jim očital obrekovanje in jih dolžil, da so zmeraj rovarili zoper njega. Znova se je bil spomnil poraza v društvu in še bolj jasno mu je jelo kljuvati v srcu. "Vam bom že pokazal!" Moreča skrb se je zagrizla v duše. Bajte in kmetije, ki so bile dolžne Bogataju, so se nekam čudno stiskale vase, kot bi se bale nevidnih rok, ki so segale po njih. Pri Bajžljevih je vse obnemelo. Še živina se ni oglasila v hlevu in še muhe se niso zganile na stropu...

LETA 1950 ZAČETEK EVROPSKEGA ZDRUŽEVANJA

FR. ZUNANJI MINISTER ROBERT SCHUMAN PREBERE DEKLARACIJO

Vsako leto se 9. maj praznuje kot ‘dan Evrope’: 9. maja 1950, natanko pet let po porazu nacizma in koncu druge svetovne vojne v Evropi, je francoski zunanji minister Robert Schuman prebral deklaracijo o ustanovitvi (francosko-nemške) Skupnosti za proizvodnjo premoga in jekla, s katero je sprožil proces evropskega združevanja. "Za Francijo, ki je že več kot dvajset let zagovornica združene Evrope, je bil vedno glavni cilj služiti miru. Evropa se ni oblikovala, dobili smo vojno... Povezovanje evropskih narodov zahteva, da za vselej preneha stoletno nasprotje med Francijo in Nemčijo." Schuman je našel iskrenega sogovornika v nemškem kanclerju Konradu Adenauerju. Tema dvema "očetoma" združene Evrope se je pridružil tretji - italijanski zunanji minister in predsednik vlade Alcide de Gasperi. Vse tri je poleg želje po Evropi miru in sodelovanja povezovala tudi globoka vera in pri vseh njihovih prizadevanjih so jih vodila krščanska načela.Trdnejši temelji so bili postavljeni z Rimskim sporazumom o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, ki so ga 25. marca 1957 podpisali zastopniki šestih zahodno evropskih držav (Belgije, Francije, Italije, Luksemburga, Nizozemske in Zvezne republike Nemčije).

več:
Naša domovina Evropa – Robert Schuman – Oče Evropske unije je bil globoko veren katoličan – Konrad Adenauer – Alcide de Gasperi

LETA 1969 UMRL RADIVOJ REHAR

UREDNIK, PISATELJ, PRIPOVEDOVALEC ZGODBE o JAZONU IN ARGONAVTIH PRI NAS (* 1894)

Radivoj (Franc) Rehar, po poklicu novinar, je pisal poezijo in prozo za otroke, radijske igre, utopične kriminalke, novele, povesti, romane in zgodovinske drame. Pod psevdonimom Radislav Rudan je leta 1943 izdal dvodelni roman Argonavti. V njem pripoveduje starogrško zgodbo o Jazonu in njegovih tovariših Argonavtih, ki so z ladjo Argo iskali nove plovne in trgovske poti. S Črnega morja naj bi se vračali v domovino navzgor po Donavi, Savi in Ljubljanici ter po suhem na severni Jadran

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Majski številki Ognjišča dodajamo katalog z novostmi in darili, primernimi ob prejemu zakramentov krsta, obhajila in birme. Prvi dve strani kataloga sta namenjeni najmlajšim in darilom ob krstu in rojstvu. Naslednji dve strani sta namenjeni prvoobhajancem in otrokom po vstopu v devetletko. Zadnji dve strani posvečamo birmancem in najstnikom v zadnjih razredih devetletke. Na prvi in zadnji strani pa predstavljamo novosti naše založbe.

Ne ponujamo samo knjig, čeprav tudi te, ker smo prepričani, da je knjiga izvrstno darilo, ampak tudi druge darilne predmete ob zakramentih. Ta darila so več kot darila, so lahko drag spomin, ki bo v obdarovancu spodbudil rast vere.

Posebej predstavljamo tako imenovane komplete za krst, prvo obhajilo in birmo. Gre za pripravljene komplete, v katerih je knjiga in nekaj različnih spominkov. Vse pa je v lični darilni škatli. Prednost teh kompletov je tudi ta, da jih dobite po ugodnejši ceni.

Po zapisanem sem prepričan, da bo v priloženem prospektu lahko vsakdo kaj izbral. Dovolim si pa priporočiti nekaj knjig, ki so v njem. Pri krstu opozarjam na novost Krstno darilo tri knjige v darilni škatli (več o knjigi si lahko ogledate na str. 55) ter na ‘preizkušeno’ Krstno sveto pismo v modri in roza izdaji. Pri obhajilu opozarjam na posebno darilno izdajo Svetega pisma v zgodbah. Zaradi bele barve platnic je zelo primerna za prvoobhajilno darilo. Ta knjiga je v kompletu cenejša. Lepo prvoobhajilno darilo je tudi knjiga Kruh in vino smo prinesli, ki smo je pred kratkim ponatisnili. Pri birmanskih darilih ne morem mimo različnih izdaj Youcata – Katekizma za mlade ter posebne revije Rad te(se) imam, ki obravnava teme, zanimive za najstnike.

Omenil sem novosti. V spomladanskem katalogu boste lahko opazili knjigi Svetopisemski raziskovalec: Iščemo Jezusa in Iščemo Božje ljudstvo. Knjigi večjega formata imata podobno zasnovo: mlad bralec mora poiskati podrobnost, ki je na robu vsake knjige v ilustraciji. Naslova knjig povesta, da prva knjiga opisuje Jezusovo življenje in nauk, druga pa bolj dogodke iz Stare zaveze, s poudarkom na izhodu Izraelcev iz egiptovske sužnosti. Več o knjigah si lahko preberete na str. 130.

Ob novostih naj omenim še ponatis, ki je skoraj novost, saj gre za izpopolnjeno izdajo, ki je zadnjič izšla leta 1988. Večkrat ste povpraševali po njej, zato smo Svetopisemske zgodbe za najmlajše v dveh delih znova ponatisnili, tokrat v bogatejšem in privlačnejšem ovitku za vsak del, v katerem je po 12 drobnejših knjižic. Več o knjigah si lahko preberete na str. 55.

Med ponatisi naj omenim še knjigo Pripoved ruskega romarja. Gre že za klasično delo o molitvi, v katerem neznani pisatelj na preprost način uvaja v molitev. Pomoč pri branju teh pripovedi nam bo spremna študija izpod peresa p. Marka Rupnika in dodatek, ki govori o svetu vzhodne duhovnosti. Več o knjigi si lahko preberete na str. 130.

V aprilski številki Ognjišča je številne nagovoril pogovor z Natašo Govekar. V mesecu maju bo zato dobrodošla njena knjiga Božja Mati Marija v umetnosti p. Marka I. Rupnika. Poglobljeno in duhovno bogato branje za Marijin mesec majnik. Mariji je posvečena mladinska priloga, priloga Ognjišča pa govori o 100-letnici fatimskih dogodkov, s posebnim poudarkom na odnosu papežev do te velike božje poti.

Božo Rustja, odgovorni urednik