* 6. julij 1845, Zavrh pod Šmarno Goro, † 4. maj 1927, Dovje na Gorenjskem.

»Jakob Aljaž od leta 1889 župnikuje na Dovjem pod Triglavom in vsa dolga leta do današnjega dne je z neverjetno telesno in duševno čilostjo, s čudovito preudarnostjo in spretnostjo na poljih in pri nalogah, za katere je sicer treba strokovnjaških študij in izkušenj, kot samouk in bister opazovalec vedno pogodivši pravo, deloval neumorno in z velikimi žrtvami za odkritje in pristop najlepšega, najvišjega slovanskega pogorja, očaka Triglava in njegove okolice, stal je od početka na idealnem narodnem stališču in se je zato z vso vnemo oklenil našega Planinskega društva, ki je zmagovito tekmovalo z nasprotniki in moglo razviti delovanje, katerega uspehi se morejo meriti z onimi v najkulturnejših državah. Brez župnika Aljaža bi ti uspehi sploh ne bili doseženi, vsekakor pa ne v sedanjem obsegu!« Tako je uredništvo Planinskega vestnika januarja 1922 slavilo ‘triglavskega župnika’ Jakoba Aljaža, ko so začeli objavljati njegove zanimive Planinske spomine, ki so izhajali na prvih straneh do junija 1923. Ta ‘očak’ slovenskega planinstva si je sam postavil spomenik na vrhu Triglava, najvišje slovanske gore – Aljažev stolp.

DOMOTOŽJE GA JE PRIVEDLO Z DUNAJA DOMOV
V Planinskem vestniku (avgust–november 1923) v Opisu mojega življenja je spregovoril o sebi. Rodil se je 6. julija 1845 v Zavrhu pod Šmarno goro kot četrti od osmih otrok kmečke družine. Oče je bil nevešč branja, mati pa je znala dobro brati in je imela skoraj vse nabožne bukve zadnjih dveh stoletij. Na prigovarjanje materinega sorodnika kanonika Jurija Zavašnika, ki je spoznal nadarjenost malega Jaka, so ga vpisali v ljubljanske šole. Po maturi leta 1866 je šel študirat na Dunaj za profesorja klasičnih jezikov. Pridružil se je literarnemu krogu, ki se je zbiral okrog Stritarja. Kmalu se mu je začelo tožiti po domovini, posebno po gorah, ki jih je v mladih letih občudoval s Šmarne gore. Na Dunaju je vzdržal samo eno leto. Vrnil se je domov in se vpisal v ljubljansko bogoslovje. V duhovnika je bil posvečen leta 1871. Po novi maši je služboval kot kaplan v Tržiču, od tam pa je šel za župnika na Dobravo pri Kropi in od tam se je leta 1887 prvikrat povzpel na Triglav, ki je postal njegova velika ‘ljubezen’, zlasti po letu 1889, ko je prišel v njegovo bližino kot župnik na Dovjem. Ljudem, ki so bili zaupani njegovi duhovniški skrbi, je bil kakor oče. Svojim Dovžanom je bil tudi svetovalec v raznih zadevah, rad jih je materialno podprl. Na Dovjem je ostal vse do smrti, 4 maja 1927. Do leta 1904, ko je prestal težko operacijo, je neštetokrat plezal po strmih stenah ob vsakem vremenu, pa je ostal cel in zdrav. Kratka pot po ravnem, iz cerkve v župnišče, pa je bila zanj usodna: padel je in si zlomil nogo, za posledicami te nesreče je umrl. Na njegovem nagrobniku na južni steni dovške cerkve je napis, ki ga je sestavil pesnik Silvin Sardenko: “Vsako jutro v zarji novi / naši zažare vrhovi – / gledajo – kdaj prideš spet – / ki si bil jim varuh svet: / Naš triglavski kralj Matjaž / župnik z Dovjega – Aljaž!”

NAJVIŠJI POSESTNIK – ‘LASTNIK’ VRHA TRIGLAVA
Takrat, ko je Jakob Aljaž prišel za župnika na Dovje, so se po naših gorah šopirili Nemci. Leta 1893 je zaživelo Slovensko planinsko društvo, ki je temu hotelo narediti konec. Dovški župnik je takoj šel na delo. Leta 1895 je na vrhu Triglava (2864 m) postavil stolp, potem ko je skalni vrh kupil od dovške občine za 1 goldinar in tako postal ‘najvišji posestnik’ na Slovenskem. Njegov načrt za stolp je izboljšal mojster Anton Belec iz Šentvida. Stolp ima obliko pokončnega valja s premerom 125 cm, okrog tri metre višine, s streho v obliki stožca. Zgrajen je iz kosov železa, težkih od 15–20 kg, ki so jih krepki nosači znosili na Triglav, mojster Belec s pomočniki ga je 7. avgusta 1895 postavil. Aljažev stolp je bil kmalu široko znan, po planincih, po pripovedovanju in po razglednicah, zlasti pa je zaslovel po Janku Mlakarju, ki je popisal, kako je Trebušnika peljal na Triglav in ga komaj stlačil v stolp. To je bil samo začetek. Na veliko jezo Nemcev je leta 1896 začela rasti Triglavska koča na Kredarici. Les zanjo so spravljali gor pozimi po posebni Aljaževi tehniki, drug gradbeni material pa so na svojih hrbtih znosili močni fantje iz Kota na Kredarico. Koča je bila slovesno odprta 10. avgusta 1896. S to kočo se je začelo množično zanimanje za Triglav. Turisti so prihajali zlasti ob nedeljah, zato se je kmalu pokazala potreba po kapelici in še isto leto je Aljaž nedaleč od koče dal postaviti kapelico v čast Lurški Materi Božji. Po njegovi zamisli, z njegovim delom in denarjem so planinci dobili še Staničevo zavetišče pod vrhom Triglava, Aljaževo malo kočo v Vratih in Aljažev dom v Vratih. Lastnoročno je napravil in popravil več planinskih poti v Triglavskem kraljestvu.

SLOVENSKA PLANINSKA HIMNA ‘OJ, TRIGLAV MOJ DOM’
Jakob Aljaž ni bil samo navdušen planinec, ampak tudi glasbenik in skladatelj. Že kot osmošolec je vodil zbor gimnazijcev in pel v kvartetu. Bil je glasbeni samouk, v svet glasbene umetnosti ga je temeljiteje uvedel Anton Foerster, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo. Podpiral je njegovo cecilijanstvo, prizadevanje, da iz cerkvene glasbe odstrani vse posvetne vplive. Na Dovjem je Aljaž ob spodbudi Antona Foersterja in Mateja Hubada začel tudi komponirati. Napisal je kar lepo število zborovskih skladb, ki so po oceni skladatelja Stanka Premrla, “preproste in lahke, a krepke in so se mnogo pele”. Najraje je imel besedila Simona Gregorčiča. »Dopisovala sva si z Gregorčičem. Zelo ga je veselilo, ker sem uglasbil več njegovih pesmi v lahkem slogu.« Med drugim je uglasbil njegovo pesem Nazaj v planinski raj, ki so jo zapeli ob pesnikovem pogrebu v Gorici 26. novembra 1906, preden so umrlega prepeljali k zadnjemu počitku k Svetemu Lovrencu na Libušnje. Na tej zadnji poti je prijatelja spremljal tudi Aljaž. Gotovo pa je najbolj znana Aljaževa pesem Oj, Triglav moj dom, za katero je besedilo napisal znani slovenski filozof Aleš Ušeničnik pod psevdonimom Slavin. Prvič je bila objavljena že leta 1896 v Planinskem vestniku. Za moški zbor je bila prirejena kot slavnostna pesem ob odprtju Triglavske koče na Kredarici 10. avgusta 1896. Postala je ‘himna’ slovenskega planinstva. Po sodbi glasbenih strokovnjakov je Aljaževo najpomembnejše delo za slovensko glasbo Slovenska pesmarica v dveh delih (1896 in 1900). V njej je zbral najbolj znane zborovske skladbe slovenskih skladateljev in je z njo spodbudil nastajanje pevskih zborov na podeželju in širjenje slovenske umetne pesmi med ljudstvom.

Čuk S. (Obletnica meseca), Ognjišče (2017) 5, str. 52-53.

Begunjščica je skoraj deset km dolgo pogorje v Karavankah, ki se razteza od Stola na Z do Šentanske doline na V. Ima več vrhov, najvišji je v sredini Veliki vrh, na V je Begunjska Vrtača (1997 m).

Preberite več: Begunjščica (2060 m)

Najbrž nas že junijsko toplo vreme pripravlja na poletni mesec julij, ki je počitniško obarvan. Kot vsako leto smo vam tudi letos pripravili posebno priložnost za nakup knjig, ki jih boste lahko prebirali v počitniškem obdobju. Pravzaprav smo letos akcijo še razširili.

Prva akcija je namenjena ljubiteljem branja. V njej ponujamo 18 knjig naše založbe, za različne okuse, za različne starosti in za različne želje, ter seveda tudi za različne žepe, po posebno ugodnih, znižanih cenah (po 1 €, 3 €, 5 €, 7 € in 9 €). Vzemite kakšno od teh knjig s seboj na oddih, privoščite si prosti čas v družbi knjig. Več o tej ponudbi na straneh 112–113.

Morda nekateri malo manj radi berete, si pa včasih radi ogledate kakšen film. Tem ljubiteljem sedme umetnosti in Svetega pisma ponujamo zbirko DVD-jev s svetopisemskimi zgodbami in junaki. Morda vam bo svetopisemska zgodba v filmu še bolj približala Sveto pismo in Božjo besedo, ki je namenjena vsakemu izmed nas. V akciji je cena DVD-ja samo 2,99 €. Več o ponudbi na strani 107.

Izšla je prenovljena izdaja knjige Cvetana Priol na poti svetosti. Za to Mariborčanko, ki jo nekateri primerjajo s sv. Terezijo Deteta Jezusa, se je pred leti začel škofijski postopek za razglasitev med blažene. Knjiga prinaša del duhovnega dnevnika Cvetane Priol, njene duhovne prozne spise in pesmi, esej Adolfa Mežana o duhovni podobi Priolove ter številne zapise in pričevanja o tej slovenski ‘Mali Cvetki’. Več o knjigi na str. 130.

Knjiga o slovenski Božji služabnici nam govori, da svetniki lahko postanejo navdih za naše življenje, saj so naši vzorniki. Obenem pa tudi pri Bogu prosijo za nas, saj so naši priprošnjiki. O svetnikih, zavetnikih Evrope govori tudi tokratna priloga Ognjišča. Še enkrat pa bi vas rad opozoril na knjigo Svetnik za vsak dan. 1. julija začnemo lahko brati drugi del te knjige. Vsak dan bomo v knjigi lahko prebrali življenjepis svetnika, ki goduje tisti dan, nekaj o njegovem imenu, pa še več drugih zanimivosti o njem in kakšno njegovo misel. Knjiga v dveh delih je lepo duhovno branje za nas, pa tudi lepo darilo za naše najbližje. Več o knjigi si lahko preberete na str. 49.

Naj sklenem z lepo novico. V tiskarni je nova izdaja knjige Kratko Sveto pismo s slikami. Knjiga, ki se je od vseh naših izdaj Svetega pisma, najbolj priljubila bralcem, saj je bilo pri nas doslej že prodanih več kot 150. 000 izvodov. Ljudje vedno znova radi segajo po njej in z njo obdarujejo svoje najbližje ob različnih priložnostih, saj je primerna tako za krste, prva obhajila pa tudi ob poroki kot družinsko Sveto pismo. Upamo, da bo tako tudi z novo izdajo.

V poletnih mesecih smo morda bolj v stiku z naravo. Problem onesnaževanja čedalje bolj občutimo tudi v Sloveniji. Težave, da je stvarstvo, ki nam ga je zaupal Stvarnik, vse bolj onesnaženo, se dotika pogovor s tokratnim gostom meseca. V pismu bralcev pa govorimo o biodinamičnem pridelovanju hrane in krščanskem odnosu do te metode ter sploh o krščanskem odnosu do narave. Želimo vam veliko lepih počitniških trenutkov v neokrnjeni in zdravi naravi.

Božo Rustja, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče (2017) 07, str. 5

* 9. januar 1902, Barbastro, Španija; † 26. junij 1975, Rim, Italija

Poklicno delo naj postane Božje delo

Ustanova Opus Dei, ki jo je papež Janez Pavel II. leta 1982 povzdignil v osebno prelaturo, je sredi leta 2003 začela svoje stalno apostolsko delovanje tudi v Sloveniji: odprla je svoje prvo središče v Ljubljani. Nekakšno "redovno pravilo" gibanja/ustanove Opus Dei je knjižica "Pot". Mnogi pravijo o njej; da je to "Hoja za Kristusom", napisana za ljudi naših dni. Srednjeveški duhovni pisatelj Tomaž Kempčan (ok. 1380-1471) v svoji Hoji za Kristusom poudarja, kako mo­ra kristjan bežati ven iz sveta, če se hoče približati Bogu, Josemaria Escriva de Balaguer pa hoče bralce svoje Poti prepričati: če se hočete posvetiti, približati Bogu, se mu morate približati sredi sveta. To je, po besedah drugega vatikanskega koncila, "pot svetosti za vse". Začetnik gibanja Opus Dei je španski duhovnik Josemaria Escriva de Balaguer, ki se je rodil 9. januarja 1902 v mestu Barbastro v Aragoniji.

Najprej je študiral pravo na univerzi v Zaragozi in dosegel doktorat. Mladi doktor prava je začutil, da ga Bog kliče drugam in vpisal se je na teološko fakulteto v Madridu in jo kmalu dokončal, ker so upoštevali nekatere predmete njegovega prvega študija. Komaj triindvajset let mu je bilo, ko je postal duhovnik. Prva duhovniška služba ga je privedla v revna predmestja španske prestolnice. Skušal je narediti čim več, da bi se Bogu zahvalil za darove, ki so mu bili dani. Okoli sebe je začel zbirati ljudi najrazličnejših poklicev in stopenj izobrazbe: od preprostih ročnih delavcev do univerzitetnih profesorjev. Pogovarjal se je z njimi o Bogu, o duhovnem življenju, o našem krščanskem poklicu. "Bilo mi je šestindvajset let in z božjo pomočjo ter dobro voljo sem ustanovil družbo, ki je dobila ime Opus Dei." Namen te družbe je bil pomagati ljudem različnih socialnih slojev, da bi v sebi izoblikovali čim popolnejšo krščansko podobo - svetost - v izvrševanju svojega poklicnega dela.

V začetku so se ob njem zbirale le majhne skupine, ki jim je mladi duhovnik razlagal: "Če hočete služiti Bogu, ni treba, da bi delali ne vem kakšne reči. Kristus od vseh ljudi brez izjeme zahteva, da bi bili popolni kakor je popoln njegov Oče. Za veliko večino ljudi pomeni biti svet to: posvečevati svoje vsakdanje delo in z delom posvečevati še druge."

Ljudje, ki so se zbirali ob njem in jim je govoril o "krščanstvu za vsak dan", so ga prosili, naj svoje misli zapiše. Tako je nastala knjižica z naslovom Duhovne misli, pisana v zelo ognjevitem slogu. Izšla je leta 1934, vedno znova so jo ponatiskovali in tudi prevajali v številne jezike. Leta 1939 je dobila sedanji naslov Pot (El Camino). Knjižica ni namenjena le članom gibanja, temveč je dobrodošla vsem kristjanom, ki bi resnično radi bili to, kar po Jezusovih besedah morajo biti: sol zemlje in luč sveta.

Družba Opus Dei je med obema vojnama poganjala globoke korenine med španskimi katoličani. Leta 1950 je Sveti sedež Opus Dei dokončno potrdil. Sedež ima v Rimu, kjer biva njegov voditelj prelat, razširjen je po vsem svetu, najbolj v špansko govorečih deželah. Duhovnost te družbe je strogo laična: od vseh članov duhovniki zavzemajo le dva odstotka. Najvodilnejši v njej so redni člani; ki živijo skupno in so neporočeni. Neporočeni so tudi pridruženi člani, ki pa živijo v lastnih družinah. Izredni člani družbe živijo svoje krščanstvo v zakonskem poklicu. Družbi Opus Dei pogosto podtikajo politične namene. Njen ustanovitelj je to odločni zavrnil: "Opus Dei se za nobeno ceno noče vtikati v politiko. Njeni nameni so izključno duhovni in apostolski. Od svojih članov zahteva edino to, da se trudijo svoje življenje oblikovati po idealih evangelija." Življenje ustanovitelja je nepričakovano ugasnilo 26. junija 1975 v Rimu. Kmalu je stekel proces za njegovo beatifikacijo in kanonizacijo: za blaženega je bil razglašen leta 1992, med svetnike pa je bil prištet 6. oktobra 2002.

Pri Ognjiščću smo izdali tudi njegovi knjigi Brazda in Kovačnica.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2004) 7, str. 38.

mladinska tema meseca

Utrip mode v času

gost meseca

Branko Stanovnik

priloga

Zavetniki Evrope

Preberite več: Julij 2017

Spoštovani oče urednik, Franc Bole. Že pred časom ste v Pismu meseca odgovorili zakoncema, ki sta se pritoževala glede otrok. Ne strinjam se niti z njima, niti z vašim odgovorom. Najprej odgovor staršem: starši imajo svoje otroke radi, otroci so Božji dar in jih nimamo zato, da bi nam pomagali, ampak preprosto zato, ker jih imamo radi.
Če nam hočejo kaj pomagati, je prav, ne smemo pa tega od njih pričakovati. Svoje otroke sprejemamo brezpogojno in ne pričakujemo nič v zameno. Ljudje imamo velika pričakovanja in smo potem razočarani, ampak smo za to sami krivi, ker preveč pričakujemo. Če ne bi pričakovali, nas ne bi bolelo. Starša navajata, da sta delala cele dneve in sta zgradila dom. Ampak v to jih je vabila sama ljubezen do lastnih otrok. Resda so v prejšnjih časih otroci skrbeli za starše na domu, ampak avtomatično, ker so mislili, da morajo to početi, ker je pač tako v življenju. Čutili so notranjo stisko in so morali mnogi prehitro odrasti in privzeti breme odgovornosti. Ves čas so bili v skrbeh, kako bodo morda tudi materialno preživeli svoje starše. Imeli so slabo vest, ko se vedeli, da starši nekaj pričakujejo od njih v zameno. To je že daj – dam, kar pa ni dobro.
Če otroci vedo, da njihovi starši nič ne pričakujejo od njih, se življenje obojih bistveno poenostavi in je bolj sproščeno. Starši jih sprejmimo take, kot so, in jih ljubimo z vsem svojim srcem in so za nas nenadomestljivi in edinstveni. V nadaljevanju pisma mama navaja, da z možem z veseljem pazita na vnuke in da morata biti vedno na razpolago. Otroci pa ne morejo zanju skrbeti, pa tudi niso pripravljeni denarno pomagati. Starša, oziroma mama, v isti sapi pove, da z veseljem popazita vnuke, ker jih preprosto imajo radi. Starša v zameno pričakujeta, da jim lastni otroci pomagajo tudi denarno.
Vi, oče urednik, ste še bolj rigorozni in greste v še večjo skrajnost: »To je prvovrstna sebičnost! Ko sta vidva garala za lepšo hišo in za njihovo preživetje, šolanje ... mar oni niso dolžni ničesar vračati?« Kaj naj vračajo? Sama pričakovanja in razočaranja na strani staršev. Svoje otroke ljubimo tudi če nas oni morda odrivajo od sebe. Vedno morajo čutiti,
da so zaželeni, sprejeti, ljubljeni ... Ali nam kaj nudijo, pomagajo, ali ne, ni pomembno.
Pomembni so nam otroci, saj so, kot sem že zapisala, Božji dar. Gospa navaja, da se tudi sin, ki je doma, brani tega, da je to zanj breme. Sin gotovo čuti stisko in ve, da pač ni kos nalogi, ki je pred njim. In tako je tudi prav. Starša bi to morala sprejeti iz ljubezni do sina. Tudi če gresta v dom, je tako prav in če otroci ne prispevajo nič denarja. Važno je, da svojih otrok ne izkoriščamo in nismo finančno odvisni od njih, če se le da. Bolj pomembno je, da je otrok sit, tudi če je mama lačna. Ni večjega bogastva za otroka, kakor da čuti, da je sprejet in zaželen, ne glede na njegove morebitne pomanjkljivosti. Tak otrok je preprosto srečen. Starševska ljubezen je za otroka najboljša popotnica v življenje.
Otroci niso naša last, so nam samo posojeni. So samostojna bitja, pustimo jim živeti tako, kot sami želijo, ne silimo jih v nekaj, česar sami ne želijo. Preprosto jih imejmo radi!
Zvesta bralka

Vaše pismo se nanaša še na pismo, na katero je odgovarjal urednik Franc Bole in bom za lažje razumevanje povzel pismo staršev in urednikov odgovor. Starši – v njunem imenu je pismo napisala mama – v pismu pravijo, kako so se žrtvovali za otroke, sedaj pa čutijo, da otrokom ni veliko do očeta in matere. Čeprav so vsi otroci v službah in niso revni, se izgovarjajo, da ne bi mogli skrbeti zanju, če bi obnemogla. Sta pa oba že v letih in ju tako obnašanje otrok boli, tudi zato, ker sta onadva skrbela za svoje starše, ko so obnemogli.
Urednik, ki je še pred pol leta odgovarjal na pisma, je v svojem odgovoru napisal, da je res, da so starši dolžni skrbeti za svoje otroke, da na primer stari starši tudi varujejo svoje vnuke (konkretno tudi pisca omenjenega pisma), da pa so tudi otroci dolžni skrbeti za svoje starše. Z njegovo trditvijo se strinjam tudi jaz. Lahko sicer oporekate kakšni urednikovi formulaciji, a osnovna misel, da so tudi otroci dolžni skrbeti za svoje starše, izhaja iz osnovnega in najvišjega moralnega zakona, ki ga ima človeštvo, iz četrte božje zapovedi: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. Zanimivo, da je to edina božja zapoved z obljubo blagostanja in posredno tudi z obljubo ‘grožnje’, da otroci, ki ne spoštujejo svojih staršev, nimajo sreče v življenju. Spoštovanje staršev se po božji zapovedi ne omeji samo na to, da jih ubogamo in poslušamo, dokler smo otroci. Spoštovanje in ljubezen velja tudi pozneje, ko odrastemo.
Seveda ta zapoved obvezuje tudi starše, da spoštujejo svoje otroke in skrbijo zanje, toda starša, ki sta napisala pismo, sta to izpolnjevala, saj sta vzgajala otroke, jim zgradila dom, pomagala do poklica in jim še stojita ob strani ...
Z večino trditev iz vašega pisma, kako morajo starši ljubiti svoje otroke in iz te ljubezni zanje vse narediti, se je mogoče strinjati. Kdo pa se ne bi strinjal, da morajo starši ljubiti otroke? Toda ljubezen ni slepa in ne razvaja. Ljubezen vidi dlje in več, zato ve, da mora otroke tudi vzgajati, da ne sme otrokom vsega dopustiti, da je treba od otrok tudi kaj zahtevati. Slabo doto bi dali otrokom tisti starši, ki bi jim vse dovolili, od njih pa ne zahtevali nič. Vaše besede bi kdo lahko tudi tako razumel. Otroci, ki bi bili deležni tako popustljive vzgoje, bi v življenju ne uspeli ali malo dosegli, ker ne bi bili vajeni napora in reda.

Bliža se poletje, čas, ko mnogi z grozo opazijo kakšen odvečen kilogram, ki se je nabral čez zimo. Morje in plaža sta pred vrati, številne revije pa obljubljajo čudežno izgubo kilogramov v tednu ali dveh. Toda, ali je hujšanje res tako preprosto? Kaj vse vpliva na našo telesno težo? Ali sploh lahko prelisičimo naše telo? Poleg prekomerne telesne teže so danes vedno večja težava tudi alergije. Na prvi pogled nedolžni čebelji pik, cvetni prah, oreščki in drugi alergeni se lahko v nekaterih primerih končajo s smrtnim izidom. Ali lahko preprečimo pretirano reakcijo telesa? O hujšanju in alergijah, dveh danes zelo aktualnih temah, sva se pogovarjali z izr. prof. dr. Mojco Lunder, magistro farmacije.

Izr. prof. dr. Mojco Lunder sem obiskala v njenem laboratoriju na Katedri za farmacevtsko biologijo, ki je del Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani.

- Imate kakšne izkušnje z znanstvenim delom v tujini? Zakaj je pomembno, da greš kot znanstvenik v tujino?
Ravno sem se vrnila iz tujine. Od februarja do maja sem raziskovalno delovala na Univerzi za veterino in farmacijo v Brnu. To je bila zame zelo dobra izkušnja, ki mi je prinesla nova znanja, izkušnje, kompetence in znanstvene povezave. Omogočila mi je predvsem priložnost, da sem lahko spet delala v laboratoriju in imela res čas le za svoje raziskave. Daljše bivanje v tujini ti da tudi izkušnjo, kaj pomeni biti tujec v tuji deželi, sam, brez svojih bližnjih, in ti spremeni pogled na tujce, ki pridejo v tvojo domovino.
- Kaj loči povprečnega znanstvenika od superuspešnega? Karakterne lastnosti?
Po mojem mnenju je najpomembnejša delavnost. Trdo delo je 99 % uspeha, 1 % je tvoj talent. Je pa velikokrat tudi sreča: da v nekem obdobju kot raziskovalec nekaj opaziš in na pravilen način interpretiraš.
Največ najboljših člankov nastane kot rezultat dolgoletnega trdega dela znotraj ene raziskovalne skupine. Zgodovina pa potem presodi, katera odkritja so zares pomembna. Tudi ni nujno, da so najpomembnejša odkritja res objavljena v najboljših revijah.
- Kako usklajujete službo in prosti čas?
Moje zasebno življenje je zelo polno. Poleg službe, ki mi sicer vzame kar precej časa, zelo uživam tudi v družinskem življenju: s partnerjem imava sina. Imam številne športne hobije, v zadnjem času zelo veliko gorsko kolesarim.
- Zanima me, ali se kdaj srečate z vprašanjem o končnosti-neskončnosti v znanosti.
To je zelo težko vprašanje. Ob tej besedni zvezi pomislim na vesolje in na človeško vrsto, ki se je pojavila v njem. Kakšna je prihodnost človeka, Zemlje, vesolja? Prihodnost človeštva prinaša še veliko novih odkritij in tako kot se je v preteklosti že pokazalo, se lahko marsikaj postavi na glavo. Človeštvo, Homo sapiens, ima veliko manj kot en odstotek časa v zgodovini planeta, na katerem živimo, smo zelo kratkega roka. Prihodnost Zemlje in vesolja ima čisto druge časovne dimenzije. Ali ima tudi vesolje rok trajanja? Ali bomo prišli do teh odgovorov? Ne vem. Kdo smo mi, da se to sploh vprašamo?

Alergije so vsako leto bolj pogoste
Zadnja leta se Mojca Lunder veliko ukvarja tudi s preučevanjem alergij. »Pri alergiji gre za to, da telo na antigen, ki je sicer popolnoma neškodljiv, odreagira po nekem napačnem mehanizmu. Posledično se lahko pojavi anafilaktični šok, kar je smrtno nevarno. V Sloveniji so najpogostejši alergeni cvetni prah, pršice; med najbolj resne alergene pa spadajo piki žuželk, na primer čebel ali os.« Zanima me, kako poteka zdravljenje alergij in Mojca Lunder mi pojasni: »Ena od strategij zdravljenja poteka tako, da zelo nizke odmerke alergena apliciramo pod jezik ali pod kožo in tak postopek ponavljamo dalj časa. Postopoma odmerke rahlo povečujemo in tako se odziv telesa postopoma spreminja. Po približno treh letih je alergijska reakcija manjša kot na začetku.« Mojca naredi kratek premor. »Problem nastane, ker lahko določeni alergeni, kot so čebelji strup ali arašidi, pri nekaterih ljudeh že v zelo majhnih odmerkih izzovejo anafilaktični šok, kar je smrtno nevarno. V našem laboratoriju poskušamo najti načine, kako narediti tako imunoterapijo varnejšo. Eden od načinov je, da poiščemo manjše dele posameznega alergena v obliki peptidov. Te dele bi potem na nekem nosilcu vnesli v telo in jih tako predstavili imunskemu sistemu. Tako bi se razvila toleranca oziroma manjša občutljivost na alergen.«

Katarina Šoln, Znanost in vera, Ognjišče (2017) 06, str. 102

Poznaš cmok v grlu, kamen v želodcu ali mehka kolena? Običajno so vsa tri našteta nelagodna doživetja odraz treme, ki spremlja nastopanje pred ljudmi. Kako jo premagati, se spopasti z njo, kakšni so njeni znaki in predvsem – kako hitro nam jo lahko uspe premagati?

Trema je pojav, ki spremlja večino ljudi pred nastopi, pa naj bodo to javni nastopi pred neznano publiko, televizijsko kamero, na športnih tekmovanjih ali pa v šoli, na predstavitvah sošolcem oziroma kolegom. Trema je nekaj naravnega in jo občutimo vedno, kadar smo pod pritiskom.

NISI EDINI IN NISI SAM!
Na delavnicah, ki jih izvajam že skoraj deset let, imam vedno udeležence, ki jih trema mine po prvi minuti nastopanja, pa tudi take, ki so izven delavnice na oder stopili samo takrat, ko res ni bilo druge možnosti (torej drugega kandidata namesto njih) saj jim je to predstavljalo ogromno težavo.
Ne pozabi, tudi najboljše govornike na svetu je na začetku kariere mučila trema, kar številni priznavajo v intervjujih. Celo igralce, ki od tega živijo! Vsakdo, razen največji naravni talenti (ki pa so redki), je najprej nekoliko neroden. Kar pomisli, vsega, kar danes obvladaš, si se moral naučiti. Hoditi, jesti, se oblačiti ...

TREMA JE POSLEDICA DUŠEVNEGA IN TELESNEGA ODZIVA
Ker tremo vsak občuti drugače, so tudi zunanji znaki različni. Morda tebe stiska v grlu, tvojemu prijatelju se trese glas, spet tretjemu se tresejo roke in se sooča z rdečico ... Vsi pa smo enakega mnenja: da je trema nadležna stvar in da bi bilo super, če je ne bi bilo. No, ampak nekateri pravijo, da nastop brez treme ne more biti učinkovit, ker naj bi pomagala, da predstavitev izpeljemo kar čim bolje.

Anita Urbančič je radijska novinarka in voditeljica. Opravljeno ima Londonsko šolo za odnose z javnostmi. Svoje znanje, ki ga predaja tečajnikom na tečajih retorike in javnega nastopanja, je s prakso bogatila v več PR-agencijah.
[anita.urbancic@ognjisce.si]

 Ognjišče (2017) 5, str. 82