Poletni počitniški meseci nas vabijo na dopust, potovanja in oglede najrazličnejših znamenitosti. Tudi mi vas v avgustovski prilogi vabimo na Bled, ki ga opisujemo zlasti s zgodovinskega vidika. Ta slovenski biser je mednarodna revija National Geographic postavila na naslovnico svojega kataloga.

Počitniško dopustniški dnevi so tudi priložnost, da v roke vzamemo knjigo, česar si med delovnimi meseci, ki so polni raznih obveznosti, ne moremo privoščiti. Tako si na str. 112. lahko ogledate obogateno ponudbo počitniškega branja. Knjige ponujamo po posebno ugodnih, znižanih cenah (po 1 €, 3 €, 5 €, 7 € in 9 €). Vzemite kakšno od teh knjig s seboj na oddih, privoščite si prosti čas v družbi dobrih in zanimivih knjig. Naj samo spomnim, da so v akciji tudi svetopisemski filmi na DVD (str. 107).

V branje vam v tokratnem Ognjišču ponujamo nov podlistek z naslovom Le eno je potrebno izpod peresa znanega in priljubljenega pisatelja Karla Mauserja (1918–1977). Govori o svetniškem misijonarju med ameriškimi Indijanci Frideriku Baragi. V Ognjišču smo objavili že nekaj podlistkov tega pisatelja. Med drugim nazadnje Razdrto gnezdo, ob koncu osemdesetih let pa smo kot prvi v Sloveniji za podlistek objavili njegov roman Kaplan Klemen. Z objavljanjem tega podlistka obeležujemo tudi dve obletnici: 40-letnico smrti Karla Mauserja (umrl je prav med pisanjem knjige o Baragi) in 150-letnico smrti Friderika Ireneja Barage (1868), saj se bo podlistek nadaljeval tudi v prihodnjem letniku Ognjišča.

Že nekajkrat se je zgodilo, da smo članke, ki so izhajali v reviji Ognjišče, objavili v posebni knjigi, da so laže dostopni bralcem. V tiskarno odhaja knjiga p. Andraža Arka V šoli usmiljenja. Gre za knjigo v obliki dialoga, pogovora z urednikom mladinske priloge Mateja Erjavca s p. Arkom. Frančiškanski pater veliko spoveduje in se srečuje s človeško potrebo po odpuščanju krivde in po hrepenenju po usmiljenem in ljubečem Bogu

Iz tiskarne prihaja Velika svetopisemska pobarvanka. V njej so zgodbe Svetega pisma ob njih pa barvne ilustracije in črnobele risbe. Te bodo lahko otroci pa tudi odrasli ali z njihovo pomočjo pobarvali. Lahko po svojem okusu ali po natisnjeni predlogi. Z barvanjem bodo še bolj osvojili sporočilo svetopisemskih zgodb.

Veseli smo, da smo oddali v tisk tudi komplet treh knjig Darilo ob krstu. Na neki način je knjiga podobna kompletu Krstno darilo, ki ste ga bralci izredno lepo sprejeli. Gre za tri knjige (Svetopisemske zgodbe, Krstni album in Prve molitve), ki bodo otrokom in staršem spomin na krst pa tudi dragocen in prijeten sopotnik v prvih letih odraščanja in vzgoje v veri. Nov komplet ima popolnoma drugačno grafično zasnovo, ilustracije in spremenjena besedila.

Božo Rustja, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče (2017) 08, str. 5

Večina se verjetno strinja z mislijo mladih, da so počitnice namenjene odklopu od šolskih in študijskih obveznosti ter vsesplošnemu oddihu. Tudi sam se podpišem pod to izjavo, ker je vsakomur potreben počitek. Ob tem pa obstaja nevarnost, da si v času tega odmora ne uspemo nabrati novih moči za naprej. Na misel mi pride prispodoba, ko gremo v hribe in imamo nekje med potjo malico, z namenom, da v telo vnesemo porabljene kalorije, ki bodo pomagale koraku naprej. Seveda se tudi oddahnemo od naprezanja, ki je za nami.

priloga

Bled privablja svet

gost meseca

s. Snežna Vrečko

moj pogled

Anže Kopitar

Preberite več: Avgust 2017

V roki držite kemični svinčnik. Če pozorno pogledate, opazite plastično ohišje, vzmet, črnilo ... Le ko je vse skupaj sestavljeno, lahko z njim tudi pišete. Za vsem tem se skriva delo strojnikov. Zapleteno? O pomenu strojništva, povezovanja z industrijo in Newtonovih zakonih sva se pogovarjala z dr. Matijo Brumatom, asistentom na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani.

Nahajam se v Laboratoriju za dinamiko strojev in konstrukcij, ki je del Katedre za mehaniko. Takoj na začetku pogovora vprašam asist. dr. Matija Brumata, s čim se pravzaprav strojništvo ukvarja. Je to mogoče kot aplikativna fizika? Matija prikima. »To na nek način drži. Fiziki izumljajo enačbe, mi strojniki pa to naredimo,« se zasmeji in pojasni: »Če želimo neko stvar narediti, moramo pri tem določene stvari tudi zanemariti. Ko namreč izdelujemo zelo kompleksne sisteme, v enačbah ne moremo več upoštevati vsega. To počnejo fiziki (tj. želijo vse izračunati), strojniki pa rečemo, da je nekaj dovolj dobro takrat, ko deluje.«

- Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Zdaj sicer delam na fakulteti, a razmišljam, da bi šel v industrijo – tam so novi izzivi, bolj kompleksni izdelki, proizvajaš znanje za podjetje in predvsem – tam so problemi realnega sveta.
- Imate kakšne izkušnje z znanstvenim delom v tujini?
V tujini sem bil v času študija, leta 2010. Preko programa IAESTE sem šel na Škotsko, kjer sem pri nekem podjetju pomagal pri razvoju nove generacije senzorjev za kri. Tujina ti omogoči, da na stvari gledaš bolj široko in da spoznaš, da je tudi v Sloveniji zelo veliko dobrih stvari. Pri delu v tujini si razširiš tudi kulturno obzorje, ker se srečaš z ljudmi s celega sveta. Tako sem spoznal ljudi s Poljske, Amerike, Irana, Kitajske ...
- Kako usklajujete službo in prosti čas?
Že na začetku doktorskega študija sem se odločil, da mora biti vikend za to, da se spočijem in da lahko potem med tednom resno delam. Med vikendi hodim v hribe, v naravo, stran od računalnika, stran od dela, enačb in mehanike. Sodelujem pri lokalnem gasilskem društvu in društvih za ohranjanje tradicije mizarstva.
- Zanima me, kako vidite končnost-neskončnost v znanosti. Boste v strojništvu kdaj prišli do točke, ko ne boste imeli nobenega izziva več?
Ne verjamem. Čar strojništvo je ravno v tem, da veš, kje ne kompliciraš, do kam greš in od kod naprej ne greš več. Strojništvo nima omejitev, če ima dovolj časa in denarja.

Matija je že od malega zanimalo strojništvo. »Kolegov stric je imel orodjarsko delavnico, kjer so bili vedno stroji in orodja. Kot otroci smo tekmovali z modeli letal. Zelo nas je zanimala tehnika. Poleg tega smo se udeležili tudi številnih tekmovanj.« Po koncu osnovne šole je Matija svoje izobraževanje nadaljeval na tehniški gimnaziji (smer mehanika) in se nato vpisal na Fakulteto za strojništvo, kjer je zdaj asistent.

SILA = MASA x POSPEŠEK ALI KAKO POTEKAJO POSKUSI V STROJNIŠTVU
Zanima me, s čim točno se ukvarja zdaj, in Matija mi poskuša čim bolj jasno razložiti: »Če poenostavim, bi rekel, da se ukvarjamo z Newtonovo mehaniko: z dinamiko in statiko – s statiko so stvari pri miru, mi pa se ukvarjamo z dinamiko – ko se stvari premikajo, tresejo, vibrirajo.« Izvem, da je zanje najbolj uporaben drugi Newtonov zakon. »Osnova dinamike je drugi Newtonov zakon (masa x pospešek = sila). Zelo poenostavljeno lahko rečemo: kadar se neka stvar pospešeno premika, ima zaradi samega premikanja in mase neko silo.«
V nadaljevanju mi Matija pojasni, kako sploh potekajo poskusi v strojništvu – popolnoma drugače kot pri biologiji ali kemiji. »Pri nas se ukvarjamo z vibracijami in za avtomobilsko industrijo testiramo različne avtomobilske dele. Kot veste, je avtomobil sestavljen iz nosilca motorja, vrat, stekla, sedežev ... Vsi ti deli morajo določen čas zdržati. Pri nas avtomobilske dele testiramo tako, da simuliramo obremenitve, ki bi nastale med vožnjo v predvidenem času uporabe. Pri testih na primer ugotavljamo, ali tak izdelek določene standardne obremenitve zdrži.« Vprašam ga, na kakšen način simulirajo vožnjo avtomobila. »Imamo velike stresalnike (predstavljajte si jih kot velike zvočnike), vanje vpnemo npr. nosilec motorja in ga z visokimi pospeški tresemo.« Potem opazujejo poškodbe, ki pri tem nastanejo. »Kdaj izdelek ne ustreza več namenu uporabe, je odvisno predvsem od zahtev proizvajalca – če se omejimo na vidne poškodbe, je pri nekaterih izdelkih dovolj že majhna razpoka, pri drugih pa se o neustreznosti govori, ko se izdelek popolnoma prelomi.«
Kaj se zgodi, če nosilec motorja poči, me zaskrbi. Že si predstavljam silovito eksplozijo, a kmalu izvem, da nič ne eksplodira, čeprav so posledice lahko vseeno usodne. »Če nosilec motorja poči, motor ni več pritrjen, voznik lahko izgubi nadzor nad vozilom in posledično se lahko zaletite. Da se to ne bi zgodilo, vitalne dele avtomobila pregledajo na vsakoletnem tehničnem pregledu.«

POVEZOVANJE Z INDUSTRIJO IN VKLJUČEVANJE MLADIH
V primerjavi z drugimi fakultetami, kjer študentje dobijo veliko teoretičnega znanja, a (velikokrat) premalo praktičnega, je ena glavnih prednosti Fakultete za strojništvo ravno povezovanje z industrijo. »Dobro je, da se študentje že med študijem povežejo z industrijo, a še vedno je najpomembnejša samoiniciativnost študentov. Študentje se morajo odločiti sami, se zmeniti z nekim podjetjem in tam delati čez poletje.« V Sloveniji je tako poletno delo včasih zelo težko dobiti, po drugi strani pa imajo v tujini za take oblike učenja več posluha. O tem mi je več povedal Matija: »V Avstriji, Nemčiji in Švici imajo vajeniške programe in podjetja prav tekmujejo, da bi poleti privabila na prakso čim boljše študente in jih po koncu študija tam tudi zadržala.« Poletno študentsko delo ima veliko prednosti tudi za podjetje, pripomnim in moj sogovornik prikima. »Med študentskim delom lahko podjetje veliko bolje oceni, ali je nekdo primeren kader za njih ali ne. Tudi če podjetje študenta na koncu ne zaposli, se je slednji še vedno zelo veliko naučil in pridobil nove izkušnje. Na žalost se v Sloveniji na take poletne prakse velikokrat gleda le kot na nepotreben strošek,« nejevoljno razlaga Matija. »Ker so zaposleni v podjetju preveč obremenjeni s svojim delom, si nihče ne more vzeti na primer eno uro na dan, da bi se ukvarjal s študentom. Ponavadi mu svetujejo, naj si sam najde neko delo ali mu dodelijo kaj takega, kot je pometanje. Študente dobesedno ubije, da se počutijo kot tretje kolo. Tista redka podjetja, ki se zavzemajo za mlade, pa imajo posledično tudi zelo dober kader,« sklene najin pogovor Matija Brumat.

KAKO SE DELO NA UNIVERZI RAZLIKUJE OD DELA V INDUSTRIJI?
Matija Brumat ima izkušnje tako z delom v industriji kot z delom na univerzi. Opisal mi je prednosti in slabosti obeh. »Delo na univerzi in v industriji se razlikuje v akademski svobodi – s katerim problemom se boš spopadel in na kakšen način. V industriji problem nastane zaradi proizvoda, ki se ga proizvaja, in je precej ozek. Ponavadi ga je potrebno rešiti hitro in posledično ni časa za poglobljen študij. Vsak dan, ko problem ni rešen, prinaša podjetju strošek. Takoj ko se problem reši, je tu že nov, ki ga je potrebno rešiti. Prednost dela v industriji je, da se dela na realnih problemih. Po drugi strani pa je prednost dela v akademski sferi, da imaš več akademske svobode: problema se lahko lotiš na različne načine in imaš na voljo več različne opreme, posvetuješ se lahko z več ljudmi. Delo je bolj interdisciplinarno, na znanstvenih konferencah pa lahko z drugimi izmenjuješ uporabne informacije, česar je pri delu v industriji bistveno manj.«

Katarina Šoln, Znanost in vera, Ognjišče (2017) 07, str. 102

Ko človek v iskalniku odtipka besedo retorika, najde res veliko zadetkov, predvsem pa tudi – veliko ponudb. Delavnica retorike, tečaj javnega nastopanja, šola za javno nastopanje in retoriko, šola retorike, tečaj retorike ... Kako izbrati pravi način usvajanja znanj, na kaj biti pozoren?

Vsaj toliko kot je različnih poimenovanj, je tudi različnih ponudb: trajanje posameznega srečanja, skupno število ur, cena ... Pa se ustavimo za začetek prav pri njej. Ne dopusti, da te zavede (nizka) cena! Naj opis tečaja vsebuje čim več informacij o obsegu posredovanih znanj, na kakšen način jih bodo posredovali, posebno pozornost pa nameni tudi samim izkušnjam izvajalca. Priporočam, da izbereš tečaj, za katerega vidiš, da te bo o retoriki učil nekdo, ki ve, kako se temu streže, torej ima konkretne izkušnje s tega področja. Nikakor ne izberi nekoga, ki je morda samo prebral kakšno knjigo o retoriki in sedaj izvaja predavanja. Ker tega ne moreš kar vedeti, ti svetujem, da preveriš, kakšne informacije o izvajalcu ponuja svetovni splet.

DODATNI NAČINI UČENJA

Anita Urbančič
Anita Urbančič je radijska novinarka in voditeljica. Opravljeno ima Londonsko šolo za odnose z javnostmi. Svoje znanje,
ki ga predaja tečajnikom na tečajih retorike in javnega nastopanja, je s prakso bogatila v več PR-agencijah.
[anita.urbancic@ognjisce.si]

RAZNOLIKOST PONUDBE
Po trenutno dostopnih podatkih je za tečaj retorike potrebno odšteti od borih 45 evrov (za študente) do vrtoglavih 800 evrov in celo več. Konkretna razlika, kajne? Zato: ne glede na globino tvojega žepa, če imaš težave z nastopanjem, ne obupaj in poišči nekaj, kar si lahko privoščiš. Prav nobena ura, ki jo vložiš vase in v svojo rast, namreč ni vržena stran
Pa še nekaj: vse, česar se naučiš, čim prej prenesi tudi v prakso v šoli, na fakulteti oziroma na delovnem mestu. Kajti čeprav radi rečemo, da se dobro blago samo hvali, se še tako dober izdelek ne bo predstavil sam. Potrebuje verodostojnega in prepričljivega govorca. Kar lahko postaneš tudi ti, zato kar na delo!

Urbančič A., Dobro vsebino ... dobro povej, v: Ognjišče (2017) 06, str. 82.

V aprilski številki Ognjišča ste v Pismu meseca pisali o vdovah: Pozabili ste omeniti vdove in njihove težave v življenju. Omenili ste, da so v prvem obdobju krščanstva imele posebno mesto v Cerkvi. Potem ste na primeru prerokinje Ane iz Svetega pisma opozorili na današnjo vlogo številnih vdov v Cerkvi, ko ste zapisali: “Prerokinja Ana lahko postane navdih tudi za današnje vdove. In brez dvoma je mnogim tudi postala. Koliko vdov tudi danes predano služi Cerkvi. Koliko krasilk cerkva, koliko župnijskih gospodinj, sodelavk Karitas, pevk, katehistinj, molivk in podobno je vdov, ki so svoje mesto po izgubi moža našle v službi Cerkvi in bližnjim. Mnogo dobrega naredijo tiste vdove, ki so se po vzori prerokinje Ane in drugih vdov v zgodovini Cerkve, posvetile službi Bogu in ljudem.”
Tudi moja izkušnja je podobna, vendar mene zanima, kaj je s posebnim ‘redom vdov’, ki je nastal v Italiji? Če prav razumem, gre za to, da vdove naredijo posebne zaobljube za služenje Cerkvi. Ali to pomeni, da bodo tudi v prihodnje delale za Cerkev, bodo pa imele neko posebno obliko Bogu posvečenega življenja? Ali bo tudi Cerkev v Sloveniji kaj takega ustanovila ali pa že obstajajo take skupine bogu posvečenih vdov?
Monika
Zanimivo, da je pisanje o vdovah naletelo na tak odmev, kar kaže, da je v naši družbi in tudi Cerkvi veliko vdov, ki jim do sedaj morda nismo posvečali dovolj pozornosti. Tudi sam sem zasledil, da se rojeva v Italiji poseben ‘red vdov’ (latinsko Ordo viduarum). Naj že v začetku povem, da ne gre za ‘klasičen red’, kakor jih poznamo danes (frančiškani, salezijanci, jeziti, uršulinke, šolske sestre, Marijine sestre ...). ‘Posvečene vdove’ so trenutno navzoče v različnih škofijah po Italiji. Največ jih je v Rimu. Gre za novo obliko posvečenega življenja, ki je še v povojih, saj je nastal leta 2013 in zato še nima točno določenih pravil, ki bi jih potrdil papež, priznali pa so jih že nekateri škofje. To pomeni, da lahko delujejo v škofijah, kjer so jih potrdili škofje. Čeprav gre za novo obliko posvečenega življenja, pa so poseben stan vdov poznali že v času apostolov, saj o vdovah piše sv. Pavel, navzoče pa so bile tudi v prvi Cerkvi. O tem sem pisal že v omenjenem Pismu meseca.

Moje ime je Anica, stara sem 47 let. Pišem vam v zvezi z belogardisti ali domobranci. Vedno znova opažam, kako imajo članki v Ognjišču, še bolj pa v Družini, en boleč, poseben prizvok s to tematiko.
Veliko se je delalo na spravi, vendar to še ni pomirjeno. Manjka še en košček v mozaiku: da bi Cerkev sprejela svoj delež odgovornosti za to. Da bi priznala, da je nagovarjala in spodbujala k domobranstvu, njihovi navezi z okupatorjem in na ta način prispevala k državljanski vojni in posledicam. Tu je navzoča slaba vest Cerkve, ki se je morala zavedati, sprejeti odgovornost in božje in človeško odpuščanje. Cerkev se čuti so-odgovorna za po vojni pobite žrtve. Mislim, da gre za Cerkev na Notranjskem, na Primorskem belogardizma in domobranstva ni bilo. Duhovniki so bili proti fašistom. Tudi ne na Štajerskem.
Nikoli se ne spomnim, da bi se Cerkev opravičila, ker je nagovarjala k sodelovanju z okupatorjem in proti partizanom.
Spominjam se pisma Bogdana Žorža, objavljenega na to temo v Ognjišču. Pred kratkim sem brala Balantičev življenjepis: Pozni november za pesnika.
Vam in reviji želim vse dobro
Anica

Dalj časa sem okleval, ali naj vaše pismo objavim ali ne. Zakaj? Zato ker se zavedam, da zmore tema, o kateri pišete, izredno skregati Slovence na narodni in na osebni ravni. Zakaj sem ga potem le objavil? Prvič zato, ker je napisano spoštljivo, brez žaljenja in ker kaže, da skušate vendarle iskati resnico, kar je ključno pri tej zadevi.
Ne morem se sistematično lotiti problema, ampak bom skušal odgovoriti na vaše trditve. Najprej s pisanjem v Ognjišču. Ne vem, kdaj smo v naši reviji tako pisali o domobrancih, da bi pisali z ‘bolečim prizvokom’, kakor pravite. Olajšali bi mi delo, če bi navedli, za kateri članek gre. Prejel sem že kakšen telefonski klic, ki je očital, da poveličujemo domobranstvo. Na vprašanje, v katerem članku je bilo to, pa odgovora nisem dobil. Ljudje prevečkrat nekritično povzemajo pavšalne trditve, ki jih ponavljajo zlasti dominantni mediji in nekateri zgodovinarji.
Strinjam se, da v Sloveniji še ni prišlo do sprave. Ne morem pa se strinjati, da se Cerkev ni opravičila in da ni prevzela dela svoje odgovornosti. Obstaja celo knjiga Resnici na ljubo, v kateri so zbrane izjave ljubljanskih škofov o medvojnih dogodkih. Že naslov pove, da so se podobni očitki pojavljali tudi v preteklosti, a da je resnici na ljubo treba reči, da so take izjave bile. Prvi dve že leta 1945, v eni piše: “obžalujemo, da so take in podobne napake (zanemarjanje patriotičnih dolžnosti) v usodni dobi okupacije zagrešili tudi nekateri duhovniki in nekateri katoličani”. Zelo odmevna je bila pridiga ljubljanskega nadškofa Jožefa Pogačnika na veliki četrtek leta 1977. V njej je najprej kot kristjan odpustil krivice – in to on, ki je po vojni popolnoma nedolžen preživel več let v zaporu in naj bi ga po pričevanjih mučil sam Mitja Ribičič – ter prosil odpuščanja za krivice, ki smo jih storili kristjani. To njegovo pridigo so leta 1995 ob 50-letnici konca druge svetovne vojne navajali v svoji izjavi tudi slovenski škofje. Tudi oni se še enkrat opravičujejo in zagotavljajo odpuščanje za krivice, ki smo jih pretrpeli kristjani.
Torej se je Cerkev v Sloveniji večkrat opravičila za dejanja svojih članov med vojno. Zelo bi pospešilo proces sprave, če bi se tudi drugi opravičili nam kristjanom za medvojno in povojno preganjanje. Lahko bi to naredil predsednik republike, kot predstavnik države, ki je omogočala to krvavo preganjanje, lahko stranka SD kot naslednica stranke, ki si je prisvojila vso oblast in preganjala verne, lahko Zveza borcev kot naslednica vojaških enot, ki so z orožjem izvrševali poboje ... . Lahko bi se opravičili predstavniki medijev, šolstva in številnih drugih organizacij, ki so sodelovali pri preganjanju kristjanov. V Cerkvi, zlasti v sedanjem papežu imajo lep zgled, kako se prosi odpuščanja za storjene krivice in tako omogoča sožitje in spravo.
Nikoli sicer še nisem zasledil dokumenta, ki bi govoril, da je Cerkev, oziroma kot vi pravilno ‘specifizirate’ ljubljanska škofija “nagovarjala in spodbujala k domobranstvu, njihovi navezi z okupatorjem in na ta način prispevala k državljanski vojni”. V že omenjeni izjavi so škofje leta 1995 navedli nekaj pogojev za spravo. Prvi je ta, da mrtve dostojno pokopljemo, kar se pri nas še ni zgodilo. Drugi je, da iščemo resnico o dogodkih. Ob tem se bom še ustavil ob koncu, tretji pa je, da jasno ugotavljamo vzročne povezave in vplive na usodne dogodke. In morda je v teh besedah škofov odgovor tudi na vašo trditev. Najprej je revolucionarna stran pobila veliko nedolžnih ljudi, med njimi kaplane, župnike, učitelje, kmečke gospodarje in župane. Da bi se ljudje zavarovali pred divjim pobijanjem, so ustanovili vaške straže. Seveda se tu pojavlja očitek, da so vaški stražarji vzeli orožje od okupatorjev za obrambo svojega življenja. Kako prav imajo škofje, ko naglašajo, da moramo videti vzroke določenih zapletenih dejanj.
Napisali ste, da domobranstva na Primorskem in Štajerskem ni bilo. Res je, primorski duhovniki so bili proti fašizmu, a bili so tudi proti komunizmu. Za svojo pokončno držo so primorski duhovniki prejeli ‘lepo nagrado’. Povojna komunistična oblast jih je preganjala, veliko jih je zaprla, nekaj ubila. Simbol tega upora proti fašizmu je mučenec Filip Terčelj, ki je zbežal s Primorske, da si je pred fašisti rešil življenje, po vojni so ga komunisti na skrivnem ubili! Tudi glede Štajerske imate prav. A naj navedem pričevanje, ki se me je zelo dotaknilo. Duhovnik Franc Puncer je bil v taborišču Dachau. Ko je prišel domov, ga je komunistična tajna policija stalno zasliševala. Po nekem dolgem in napornem zaslišanju, se mu je iz prsi oglasil vzdih: Lažje je bilo v Dachau prenašati uničevalno taborišče kot stalna zaslišanja na OZNI! Omenjeni primeri in številni drugi kažejo, da je šlo povojni oblasti za to, da izkorenini vero v Boga, ne glede, kako se je kdo obnašal med vojno.
Za spravo je pomembna resnica, so zapisali škofje. Upam, da se oba strinjava s to trditvijo. Iskati resnico, tudi ko je ta neprijetna za nas. V Sloveniji se bomo morali še veliko truditi za ta ideal. Bliže ko bomo Kristusu, ki je zase rekel, da je resnica, in ki je zatrdil, da nas bo resnica osvobodila, bliže bomo tudi spravi.
Božo Rustja, Pismo meseca, Ognjišče, 2017, leto 53, št. 7, str. 6-7

Z ženo bi vas rada vprašala za mnenje, ali je biodinamičen način pridelave vrtnin, ki ga izvaja društvo Ajda, v skladu s krščanskim naukom. Sami nismo v tem zaznali nič spornega. Kot pozitivno smo zaznali, da se je katehistinja pohvalila z odličnim pridelkom po uporabi biodinamičnih pripravkov.
Biodinamika je ekološko kmetovanje na osnovi gnojenja izključno s pripravki iz zelišč in upoštevanja luninih men ter vpliva planetov oz. kozmosa.
Zasledila pa sem, da uporabljajo pri izdelavi pripravkov tudi kravji rog. Tako je na spletni strani navedeno: “Rudolf Steiner priporoča, da vzamemo za izdelavo gnoja iz roga, preparata 500, rog krave. Pri tem opisuje, kako se sile iz prebavnega trakta živali dvigujejo v glavo živali in da imajo rogovi sposobnost, da te sile sevajo nazaj v prebavni trakt. Prav zaradi tega naj bi bil goveji gnoj tudi nekaj posebnega. Če damo gnoj krave v rogove, te pa položimo preko zime v zemljo, vsesava rog sile iz svojega okolja in jih poveže z gnojem v rogu. Tako postane gnoj v rogu nekaj čisto posebnega.”
Mnogi se pohvalijo, da postane zemlja s tem načinom kmetovanja bolj rahla in bolj rodovitna. Med ekološko hrano je vse več izdelkov označenih z oznako DEMETER, ki označuje, da je hrana pridelana na zgoraj opisani biodinamičen način.
Vse lepo in dobro vam želiva
Mira in Riko

Spoštovana Mira in Riko!
V svojem pismu navajata Rudolfa Steinerja (* 1861 Kraljevec v Medmurju na Hrvaškem – † 1925 Dornach v Švici), avstrijskega filozofa, okultista in pisatelja, ki ni samo začetnik antropozofije (znanosti o ljudski modrosti), alternativne antropozofske medicine ampak tudi euritmije (ozaveščeno gibanje telesa), waldorfske pedagogike in waldorfskega šolstva, verske ločine krščanske skupnosti in tudi biološko-dinamičnega poljedelstva. Zato se tudi Smernice pridelave za uporabo DEMETER, biodinamika in sorodne zaščitene znamke (2017) namreč sklicujejo na Rudolfa Steinerja oziroma na njegovo drugačno poljedelstvo, ki se imenuje ‘Biološko-dinamično poljedelstvo’, ki pa mora brezpogojno slediti biodinamičnemu načelu in biodinamični metodi, kar je pogoj za biodinamično pridelavo. Rudolf Steiner je namreč eno leto pred smrtjo, leta 1924, organiziral poljedelski tečaj za velike kmetovalce v Nemčiji, na katerem je opozoril na resne posledice uporabljanja kemičnih sredstev, umetnih gnojil in škropiv v poljedelstvu ter na posledice nespoštovanja naravnih ciklov v kmetijstvu, ki se je vse bolj industrializiralo. ... Na omenjenem poljedelskem tečaju je izjavil: »Konec tega stoletja bodo naša živila tako prazna, da za človekovo prehrano ne bodo več uporabna, polnila bodo le njegov želodec, a resnično prehranjevati človeka ne bodo več mogla.« V marsičem je imel prav in bil je preroški, predvsem v določenih predvidevanjih in tudi že v analizi, žal pa je tudi pri ‘biodinamiki’ izhajal iz svoje antropozofije, ki pa je krščanstvo razodetja ne more sprejeti.