* 4. junij 1907, Novo mesto, † 19. junij 1966, Novo mesto.

»Najplemenitejše glasbilo je človeški glas, saj izžareva neko posebno toplino in izraznost osebnosti, ki je ne more doseči nobeno umetno izdelano glasbilo. Edino človek govori in lahko tedaj združi z muziciranjem prepričevalno moč besede ter tako zajame še eno mogočno izrazno sredstvo. Zato je področje vokalne glasbe v vseh dobah ogromno. Od preproste narodne pesmice do velikih kantat in oper sega polje vokala; nepoznani ljudski umetniki in največji mojstri so v neštetih odtenkih s pomočjo glasbe in besede izrazili vse, kar je občutilo človeško srce.« Tako je v svoji knjigi ABC glasbe (Lipa, Koper 1957) zapisal skladatelj Marjan Kozina, ki je bil na glasbenem področju vsestranski ustvarjalec: od opernega in simfoničnega do vokalno-instrumentalnega in filmskega. Pomemben je zlasti zaradi svojega tehtnega prispevka slovenski glasbeni kulturi. Njegovo bogato zapuščino sta sin Jurij in hči Metka leta 1986 podarila Zgodovinskemu arhivu v Novem mestu, kjer se je rodil pred sto desetimi leti.

NOTE JE POZNAL PREJ KOT ČRKE
Zibelka mu je tekla v Novem mestu v ugledni meščanski družini. Očetu Juriju, sodnemu pristavu, in materi Mariji, rojeni Rozina, se je rodil 4. junija 1907. Leta 1910 se je družina preselila v Vipavo, kjer je oče postal predstojnik okrajnega sodišča. Marjan je tam obiskoval prva dva razreda osnovne šole. Ko je bil oče Jurij leta 1915 vpoklican k vojakom, je družino poslal nazaj v Novo mesto, kjer je Marjan nadaljeval šolanje vse do mature na novomeški gimnaziji. Odraščal je v družini, ki je ljubila glasbo. Starša sta bila glasbeno izobražena in sta rada muzicirala. Marjan je poznal note, še preden je začel hoditi v šolo. Kot gimnazijec je hodil k uram petja, učil se je klavir in violino in kasneje tudi orgle pri skladatelju Ignaciju Hladniku, organistu v kapiteljski cerkvi. Poleg glasbe je bila njegova strast matematika  in po maturi je najprej vpisal matematiko in fiziko na ljubljanski univerzi. Jeseni 1928 je začel študirati glasbo na dunajski akademiji pri profesorju Josephu Marxu. Študij je nadaljeval v Pragi: pri Josefu Suku kompozicijo, pri Nikolaju Malku dirigiranje. Oboje je končal z odliko (leta 1931 in 1932). Ko se je vrnil domov, je bil dve leti korepetitor v ljubljanski Operi, nato pa se je preselil v Maribor. Prevzel je mesto dirigenta zbora in orkestra pa tudi ravnatelja Glasbene Matice. Leta 1935 se je poročil s kolegico, pianistko Nedo Andrijaničevo in v zakonu sta se jima rodila sin Jurij (1937) in hči Metka (1939). Jeseni so se preselili v Beograd, kjer je dobil mesto profesorja na glasbeni akademiji, veliko je tudi komponiral; po drami Iva Vojnovića je pisal opero Ekvinokcij in jo do leta 1943 dokončal. Vrnili so se v Ljubljano, septembra 1943 se je po razpadu Italije priključil narodnoosvobodilnemu gibanju. Organiziral je zborovske tečaje, ustanavljal godbe, veliko je tudi komponiral.

NAJVEČKRAT IZVEDENA SLOVENSKA SIMFONIČNA SKLADBA
»Svet ob Krki, Dolenjska, na obeh straneh Gorjancev, pa še posebej Novo mesto s svojim čarom, s posebno romantično okolico in mehkobo pokrajine, vse to je odločilno vplivalo na bodočega skladatelja in ga oblikovalo kot človeka,« je o Marjanu Kozini zapisal Primož Kuret. Po vojni je bil nekaj časa profesor na glasbeni akademiji v Beogradu, toda želel se je vrniti domov in z veseljem je sprejel povabilo, da pride v Ljubljano za prvega upravnika novo ustanovljene Slovenske filharmonije. Vodil jo je tri leta, dokler ni bil leta 1951 imenovan za profesorja kompozicije na ljubljanski glasbeni akademiji, leta 1953 je bil izvoljen za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. To je bilo najbolj ustvarjalno obdobje njegovega življenja. Najgloblje in najveličastneje se je izpovedal v simfonični pesnitvi s stavki Ilova gora, Padlim, Bela Krajina, Proti morju. Nastajala je med letoma 1946 in 1949. Vse štiri skladbe – stavki v simfoniji – so med seboj vsebinsko povezani in predstavljajo pretresljiv spomenik boja slovenskega ljudstva za svobodo (P. Kuret). Bela Krajina, ki jo je skladatelj označil kot simfonični scherzo, je s svojim optimizmom predstavljala voljo do življenja vsega naroda. Glasbeniki so jo izvajali v vseh mogočih glasbenih zasedbah. Po tej pesnitvi, ki je koncertno največkrat izvedena slovenska simfonična skladba, so nastala še nekatera druga dela. Njegovo zadnje večje simfonično in nedokončano delo je simfonična pesnitev Davnina (1960), zamišljena kot prvi del cikla O Novem mestu, njegovem rojstnem kraju, ob praznovanju šeststoletnice. Bil je tudi mojster samospeva. Uglasbil je nekaj pesmi Srečka Kosovela, Lili Novy in nekaterih drugih slovenskih pesnikov.

SKLADATELJ FILMSKE GLASBE – KEKČEVA PESEM
Marjan Kozina je bil eden prvih slovenskih skladateljev, ki so pisali filmsko glasbo. Leta 1948 je napisal glasbo za prvi slovenski povojni igrani film Na svoji zemlji, ki ga je po scenariju pisatelja Cirila Kosmača režiral France Štiglic. Ocene so bile zelo pohvalne. Po uspehu tega filma, je glasbeno opremil film Dolina miru (1956), za kar je na filmskem festivalu v Pulju prejel zlato Areno. Še prej, leta 1951, je napisal glasbo za prvi slovenski mladinski film Kekec, ki ga je po povesti Josipa Vandota režiral Jože Gale. Kozinova glasba v tem filmu ni doživela takega priznanja kot tista v filmu Na svoji zemlji, čeprav so Kekčevo in Mojčino pesem slovenski otroci vzeli za svojo po vsej naši domovini. Kritiki so tudi tej pesmi, ki ji radi prisluhnemo še danes, očitali, da “tako kot Kekec in Mojca ne pojo kmečki fantiči in dekliči pod Špikom in Jalovcem”. Če hočemo biti pravični, moramo priznati, da je v njej pokazal veliko posluha in razumevanja za otroško dušo, kar potrjujejo tudi druge pesmi za otroke. O glasbi za film Dolina miru je dejal, da se mu je posrečila, ker je z njo zajel svojo dolino, kakor jo je gledal iz svoje zidanice na Trški gori.
Leta 1960 je bil upokojen. Leta pokoja je preživljal v Piranu ali na svoji Trški gori. Nenehno je snoval, toda ustvarjalna moč je zaradi bolezni pojemala, ugasnila je v novomeški bolnišnici 19. junija 1966. »Nemirni romar je odšel pogledat dežele onstran tuzemskega bivanja,« je o njem zapisal njegov dolenjski rojak pesnik Tone Pavček. »Bil je svetla pojoča nota slovenske glasbe, bistrež v pomenku in pisanju, človek z veliko dušo in otroškim srcem, Slovenec, ki ni bil narejen po čisto slovenski meri.«

Čuk S. (Obletnica meseca), Ognjišče (2017) 5, str. 52-53.

Naj začnem tokratno beležko z zahvalo. Zahvalo za vaš dober odziv na letošnjo Pomladno ponudbo Ognjišča, ki smo jo priložili prejšnji številki naše revije. Prejeli smo precej vaših naročil, zlasti naročil za knjige in druge artikle, primerne ob prejemu zakramentov. Ko to pišem, naročil še ni konec. Veseli smo, da se je naša ponudba ob prejemu zakramentov ‘prijela’ in da smo s tem pripomogli tudi k nekoliko kvalitetnejšemu obdarovanju ob prejemu zakramentov.

Češčenje Marije v mesecu maju bomo letos na neki način podaljšali, saj bomo konec junija praznovali 300-letnico kronanja svetogorske Matere Božje. Dogodku namenjamo prilogo v tem Ognjišču, predstavljamo pa tudi p. Pavla Krajnika, pisca svetogorskih šmarnic (1989), v katerih je opisal svetogorsko zgodovino.

S svetogorskim jubilejem sta povezana tudi ponatisa – dve knjigi o vidkinji Urški Ferligoj. Povest Pastirica Urška je napisala Zora Piščanc, ki z vso ljubeznijo v obliki ljudske povesti na zanimiv način opisuje nastanek in razvoj največje primorske božje poti. Druga je pobarvanka Pastirica Urška. Njeno besedilo, ki ga je napisala Berta Golob, je namenjeno najmlajšim. Risbe, ki jih je narisala Silva Karim, pa naj bodo izziv v barvanje vsem, saj so v zadnjem času zelo popularne pobarvanke tudi za odrasle. Več o knjigah na str. 130.

Konec meseca junija Slovenci praznujemo svoj pomembni državni praznik. O domoljubju in o svoji zanimivi življenjski poti nam govori tokratni gost meseca. Na isto temo je za naše bralce spregovoril član skupine Eroica in tudi v tujini znan pevec Matjaž Robavs. Za našo založbo, pri kateri je izdal tudi svoj prvi CD, je ob tem praznovanju posnel s citrarjem Tomažem Plahutnikom zgoščenko z naslovom Slovenska pesem, na kateri je 13 slovenskih ljudskih pesmi. Več o CD-ju na str. 130.

Novost je tudi knjiga Kaj nam omogoča živeti, v kateri priljubljeni duhovni pisatelj Anselm Grün, predstavlja svetopisemske odlomke, ki odgovarjajo na temeljna življenjska vprašanja in nam v trenutkih življenjskih preizkušenj pokažejo pot, kako naprej. Več o knjigi si lahko preberete v predstavitvi novih izdaj založbe .

Tretjo soboto v juniju (17. 6) bo, kot je že tradicionalno, potekalo letos že 49. romanje bolnikov, invalidov in starejših na Brezje. Romanje organizira naša revija, zato vas nanj še posebej vabimo. Pomislimo, kako bi pomagali tudi komu od starejših, bolnih ali invalidnih na to romanje. Romarsko mašo ob 10. uri bo letos vodil ljubljanski pomožni škof Franc Šuštar, ki je kot bogoslovec veliko delal z invalidi. Pred mašo je skupna molitev rožnega venca, ob 13.30 pa so v cerkvi litanije Matere Božje z odpevi.

Tako romanje zahteva veliko ljudi, ki so pripravljeni priskočiti na pomoč potrebnim. Zato vabimo vse prostovoljce, ki bi radi pomagali, naj se zberejo pred brezjansko baziliko ob 7. uri, da se dogovorimo za naloge.

Božo Rustja, odgovorni urednik

* 27. maj 1923, Zgornje Vodale, † 1. januar 1943, Mirna.

"Proč mračne misli, nov se dan rodi, / zdaj grem na pot, srce se ne boji, / saj moja pot se ne gubi v megli, / jasno začrtano jo zró oči ..."

"Lani med evharističnim kongresom v Celju (13. junija 2010) je papežev legat državni tajnik kardinal Tarcisio Bertone razglasil Alojzija Grozdeta za blaženega in ga tako postavil nam vsem, posebej še njegovim vrstnikom, za zgled zvestobe v veri in krščanskega poguma. Mlademu Lojzetu zvestoba in pogum nista kar padla v naročje, ampak si ju je izprosil z zvestim in vztrajnim krščanskim duhovnim življenjem, z molitvijo in posebej še s češčenjem in prejemanjem svetega Rešnjega telesa. V spomin smo si vtisnili njegov izrek o evharistiji kot soncu njegovega življenja. Sonce razsvetljuje, daje rast in zorenje, sonce krepi, razveseljuje in spodbuja. V krščanskem pogumu in zvestobi pa nas krepi obhajanje svete evharistije." S temi mislimi je ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres začel svojo homilijo pri evharističnem slavju na Zaplazu 28. maja 2011, ko so v tem božjepotnem svetišče novomeške škofije v njemu posvečeno kapelo položili relikvije Alojzija Grozdeta, prvega slovenskega blaženega mučenca. Duhovna priprava na to slavje je potekala tri tedne pod geslom "Srce se ne boji", vzetim iz Grozdetove pesmi Jutrnica. S svojo mučeniško smrtjo je dokazal, da to niso bile prazne besede.

Zunanje slavje v čast našega prvega blaženega mučenca Alojzija Grozdeta, ki je pred božjim prestolom glasnik številne množice slovenskih mučencev iz tistih krvavih časov, se je pričelo 23. maja z izkopom njegovih zemeljskih ostankov na pokopališču v Šentrupertu na Dolenjskem, ki so jih počastili in položili v poseben sarkofag. Potem se je začelo romanje relikvij po 'Grozdetovi poti'. Prva postaja je bila naslednji dan župnija Tržišče, kjer se je 27. maja 1923 rodil za ta svet in bil pri krsti zaznamovan za večnost. Somaševanje duhovnikov z ljubljanskim pomožnim škofom Antonom Jamnikom, h kateremu so posebej povabili župnijske sodelavce, kajti Grozde je bil dejaven krščanski laik, so pričeli z blagoslovitvijo krstne vode in obnovitvijo krstnih obljub. 25. maja je bil sprejem relikvij v župniji Šentrupert, kjer je bil bl. Grozde doslej pokopan. Mašo je daroval beograjski nadškof metropolit Stanislav Hočevar, ki je bil na začetku škofijskega postopka za beatifikacijo njegov postulator.

Večer so oblikovali birmanci. Iz Šentruperta so relikvije blaženega prenesli na Mirno, župnijo njegovega mučeništva. Med somaševanjem, ki mu je predsedoval ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres, so pri darovanju prinesli pred oltar Hojo za Kristusom (nabožno knjigo), Rimski misal (bogoslužni molitvenik) in zgibanke o Fatimi, 'gradivo', ki so ga Grozdetovi morilci imeli za dokaz o njegovi krivdi. Relikvije so nosili potomci in bližnji sorodniki otrok, ki so 23. februarja 1943 našli Grozdetovo truplo. V petek, 27. maja, na dan prvega praznovanja godu bl. Alojzija Grozdeta, je novomeški škof Andrej Glavan blagoslovil Grozdetovo kapelo v svetišču na Zaplazu in sprejel njegove relikvije. Mladi so tisti večer romali iz Mirne na Zaplaz, kjer so imeli od dveh do pol osmih zjutraj molitveno bedenje, imenovano 'Grozdetova noč mladih'. To je bila, kot je zapisano v gradivu, "noč iskanja Gospoda, ki je neusahljiv vir Božje ljubezni s svojo navzočnostjo v presveti evharistiji, iz katere raste naša vera v življenje, v dobroto in resnico". Namen te molitvene noči, med katero je mlade s katehezo nagovoril koprski pomožni škof Jurij Bizjak, je bil: spoznavati blaženega mučenca kot priprošnjika za svojo mladost in vero, poživiti iskanje Jezusa v tihi molitvi in evharistiji, poglobiti osebno in skupno molitev, krepiti veselje nad življenjem ter množiti svoje socialno, karitativno in družbeno delovanje.

V soboto, 28. maja 2011, je bila po zaključku 'Grozdetove noči mladih' molitvena priprava na slovesno mašo ob desetih, ki jo je ob somaševanju škofov in duhovnikov daroval novi apostolski nuncij v Republiki Sloveniji nadškof Juliusz Janusz, romarje, ki so napolnili svetišče in šotor ob njem, pa je s homilijo nagovoril ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres. Pol ure pred mašo so mladi k oltarju prinesli krsto z relikvijami blaženega Alojzija Grozdeta, ki so jih po maši slovesno prenesli v njegovo kapelo. Pri darovanju so predstavniki vseh šestih naših škofij prinesli vsak svojo s škofijskim grbom okrašeno svečo, ki so zdaj ob oltarju v Grozdetovi kapeli v znamenje, da je blaženi Alojzij Grozde priprošnjik za vse Slovence. "Ko so sedaj njegovi mučeniški posmrtni ostanki dobili svoj dom pod oboki tukajšnje romarske cerkve na Zaplazu," je v svoji homiliji dejal nadškof Stres, "bodo to božjo hišo in vse, ki bomo kot romarji prihajali sem, razsvetljevala in krepila v veri, pogumu in zvestobi tri sonca: sonce svete evharistije, ki se tukaj obhaja, sonce milostne podobe Matere Božje na Zaplazu, kateri je ta cerkev posvečena, in končno sonce zvestobe v veri in pogumnega pričevanja zanjo blaženega Alojzija Grozdeta, na kar nas bo spominjal njegov tukajšnji grob."

(pričevanje 07_2011)

mladinska tema meseca

Mladi ponosni kmetje na podeželju

moj poklic je poslanstvo

Ciril Čuš

gimnazijski life

Pesem osrečuje

Preberite več: Junij 2017

* 1. junija 1939 v Kamniku, umrl 9. decembra 2013

»V človeško bitje je vsajeno nekaj božanskega.«

»Življenjska pot pokojnega akademika je tako bogata, da je ni mogoče povzeti z nekaj besedami. Poudaril pa bi rad predvsem naslednje: Človek globoke osebne vere in zgleden kristjan je s svojim akademskim delom, predavanji, srčno dobroto, dialoško odprtostjo, toda hkrati tudi jasno besedo odločilno zaznamoval slovenski in širši evropski prostor,« je v mašnem nagovoru ob njegovem pogrebu dejal ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik, ki ga je s pokojnikom vezalo iskreno prijateljstvo. »Profesor Trontelj je pogosto poudarjal, kako krščanski pogled na življenje podpira smer bioetike, ki zagovarja svetost življenja ... Izhodišče krščanskega pogleda na bioetična vprašanja je: človekovo življenje je najprej Božji dar. Zato človek nima oblasti nad svojim življenjem, ampak ga sprejema kot nekaj podarjenega, kot veliko priložnost, ki jo Bog polaga v njegove roke, in kot odlično nalogo, da iz svojega življenja naredi nekaj velikega in lepega.«

To je v svojem življenju v vsej polnosti uresničil Jože Trontelj. Rodil se je 1. junija 1939 v Kamniku. Po osnovni šoli v domačem mestu je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani. »Hvaležen sem za svojo humanistično izobrazbo,« je povedal v pogovoru za Ognjišče (junija 2008). »Imel sem vrsto odličnih profesorjev, ki so skupaj s svojim bogatim znanjem na skoraj neopazen način prenašali na svoje učence tudi sposobnost za dojemanje vrednot.« Po maturi leta 1958 je študiral medicino: "o izbiri svoje poklice prihodnosti nisem imel nobenih dvomov". Po diplomi na medicinski fakulteti se je odločil za nevrologijo oz. nevrofiziologijo, kjer je bilo veliko priložnosti ne le za lepo zdravniško, ampak tudi za zanimivo znanstveno delo. Leta 1972 je postal doktor nevroloških znanosti. Leta 1973 je postal docent, 1996 pa redni profesor za nevrologijo na Medcinski fakulteti in na Fakulteti za zdravstvo Univerze v Ljubljani.

Svojo zdravniško kariero je posvetil klinični nevrofiziologiji. V znanstvenih krogih se je uveljavil z mikroelektromiografijo – novo elektrodiagnostično metodo. Sodeloval je pri izdelavi Konvencije o varstvu človekovih pravic in dostojanstvu človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine (Oviedske konvencije), ki jo je Slovenija med prvimi državami v Evropi ratificirala. Leta 1995 je prevzel vodenje Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko. Ta dolžnost je sčasoma zasegla ves njegov čas in energijo, tako da ga ni ostalo prav veliko za družino – ženo, dva sinova in hčerko, ki pa so njegova prizadevanja zvesto podpirali.

Jože Trontelj je bil leta 1991 izvoljen v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, ki je vrhovna znanstvena in umetniška ustanova v naši državi. »Članstvo v akademiji je velika čast, tako pri nas, kot tudi drugod po svetu,« je dejal. »Ugled akademije je vreden toliko, kot je vreden ugled njenih članov.« Leta 1995 je napredoval v rednega člana. V letih 1999-2002 je bil tajnik razreda za medicinske vede, leta 2002 je bil izvoljen za podpredsednika, 22. aprila 2008 pa za predsednika SAZU. »Lahko rečemo, da je dr. Trontelj kot predsednik SAZU tej ustanovi vrnil tisti ugled, ki bi ga morala kot zbor narodne intelektualne, znanstvene in umetniške elite imeti,« je zapisal Alojz Rebula. »Težko bo najti takemu človeku na tistem sedežu enakovrednega naslednika.«

Ob vseh svojih zahtevnih nalogah in dolžnostih ni odrekel sodelovanja na javnih nastopih, na katerih je z mirno in prepričljivo besedo govoril zlasti o etičnih vprašanjih, povezanimi s področjem bioetike. Zaznamoval je tudi javno razpravo o šolstvu, kulturi, znanosti, pa tudi o odnosu do povojnih pobojev in narodovi prihodnosti. Na posvetu Urada za verske skupnosti, ki je bil v Ljubljani 24. oktobra 2012, je spregovoril o tem, da so religijske vrednote temelj svetovne etike. »Vsi ljudje smo dediči religijskih vrednot. Brez njih se ne bi razvile, ne bi obstale civilizacije. Religijske vrednote so temelj svetovne etike, so podlaga urejenemu človeškemu življenju.« Na velika etična vprašanja najbolj dosledno gleda katoliška vera. »Doslednost je na primer v pogledu, da človeško bitje zasluži varstvo življenja od samega spočetja do naravne smrti.« Papež Janez Pavel II., ki je to načelo odločno zagovarjal, je svoje besede potrdil z zgledom: umrl je v domači postelji, ko je prišel njegov čas. Ni dovolil, da bi mu podaljševali življenje, čeprav bi to morda lahko dosegli v bolnišnici.

(pričevanje 03_2014)

Izredno pomemben del nastopa, na primer predstavitve seminarske ali diplomske naloge, so priprave. Mednje spada tudi sproščanje, saj ti lahko prav sproščenost omogoči, da je predstavitev kvalitetn(ejš)a in da jo izpelješ v skladu s svojimi željami. To je tudi razlog, da sem tokrat pod drobnogled vzela različne metode sproščanja in pravilnega dihanja, ki ti lahko v prihodnjih mesecih šolskega oziroma študijskega leta pridejo še kako prav.

Si vedel, da večina ljudi pri dihanju uporablja le del svojih pljučnih kapacitet? Dihajo plitko in pri tem uporabljajo samo en del svojega prsnega koša. Rame imajo navadno potisnjene naprej in navzdol, zaradi česar se pojavijo bolečine v zgornjem delu hrbta in vratu, poleg tega pa trpijo tudi zaradi pomanjkanja kisika. Posledično se hitro utrudijo, pa niti ne vedo, zakaj.
Zagotovo si v povezavi z dihanjem že slišal za trebušno prepono. Gre za pomembno dihalno mišico, katere krčenje izzove vdih. Pri človeku je debela okoli tri do pet milimetrov in doprinese do 80 odstotkov mišičnega dela, potrebnega za dihanje. In zakaj je trebušna prepona pomembna pri pripravah na govor? Razlog je čisto preprost: s pravilnim dihanjem, torej preponskim oziroma trebušnim dihanjem, lahko odpravimo številne napetosti. Popoln in počasen izdih je pogoj za pravilno dihanje, saj ne moremo pravilno (globoko) vdihniti, če nismo pljuč prej temeljito izpraznili.

Anita Urbančič
Anita Urbančič je radijska novinarka in voditeljica. Opravljeno ima Londonsko šolo za odnose z javnostmi. Svoje znanje,
ki ga predaja tečajnikom na tečajih retorike in javnega nastopanja, je s prakso bogatila v več PR-agencijah.
[anita.urbancic@ognjisce.si]

Urbančič A., Dobro vsebino ... dobro povej, v: Ognjišče (2017) 04, str. 82.

Minil je postni čas in z njimi povezane akcije, odločitve, odpovedi. Mnogi so se s postnimi zavezami odločili, da bodo opravljali dobra dela, tudi v obliki dobrodelnosti. Na mestu je torej vprašanje, zakaj bi se postnih načel držal le v času posta? Si razmišljal, da bi jih lahko prenesel v svoje celoletno delovanje? Kdaj pa sem zares dobrodelen? Kaj moram storiti in predvsem na kakšen način in s kakšnim namenom, da lahko resnično rečem, da sem naredil dobro delo?
KJE SO MEJE?
Dobrodelnost sama po sebi velja za plemenito gesto. Čeprav želimo človeku pomagati, pa mu s tem lahko na nek način tudi škodujemo. Verjetno imaš tudi ti sošolce, ki si vestno, dan za dnem sposojajo domače naloge in jih pridno prepisujejo. Ko si jim prvič posodil zvezek, si se počutil kot frajer, ker si nekomu pomagal. Sčasoma pa si verjetno pomislil, da lahko s tem sošolcu delaš škodo, ker tako podpiraš njegovo lenobo. Še huje pa je, ko tvoja dobra naravnanost privede do tega, da te sošolci/sošolke začnejo izkoriščati. Verjetno poznaš primere, da si, ko te ne rabijo, piflar, ko pa jim teče voda v grlo, postaneš njihova odrešilna bilka. Si se kdaj vprašal, kaj bi rekel na to Jezus? Teh ne delaš le zase in za drugega, temveč tudi za Boga.
KDAJ SEM ZARES DOBRODELEN?
Pasti dobrodelnosti pa se skrivajo tudi drugje. Postavlja se namreč vprašanje, ali delam dobro delo zaradi svoje notranje naravnanosti ali pa vidim v tem korist zase. Lep primer so krvodajalske akcije. Niti ni malo mladih, ki se jih pridno udeležuje in se imajo zaradi tega za dobrotnike, pogumneže. Toda pozor! Velika večina mladih gre na krvodajalsko akcijo, ker se jim zdi to boljša možnost kot sedenje v učilnicah in poslušanje učiteljev. Pripada jim namreč opravičeni izostanek od pouka in še malica v zdravstveni ustanovi. Torej – prost dan. Si lahko ponosen na svoje dobro delo, če to ni bilo narejeno iz pravilno usmerjenih vzgibov?
Druga zanka dobrodelnosti pa se skriva v resničnem nagibu tistega, ki opravlja dobra dela. Delam dobra dela zaradi tega, ker me to bogati in ker želim biti dober človek, kristjan, ali pa zaradi tega, da bodo drugi videli, kako krasna oseba sem? Pomagaš ljudem zato, da bi te ti pohvalili in bi prišel na dober glas? Pravi kristjan pomaga v svoji ponižnosti, pomaga zaradi dejanja samega in ne zaradi odziva publike. Zato velja povabilo, da opravljajmo dobra dela zaradi dobrih del samih, s sočutnim srcem do tistih, ki našo pomoč prejemajo.
SOČUTNOST IN SOLIDARNOST - ZDRAVILO MODERNE DOBE
Darovanje za ljudi v stiski je zelo razširjeno in ni malo bolj ali manj odmevnih akcij, ko ljudje izkažejo svoj socialni čut in darujejo denar. Sicer je žalostno, da prihaja v moderni dobi do pojavov, ko vsi nimajo zagotovljenega osnovnega človekovega dostojanstva, hkrati pa odziv v takšnih akcijah kaže, da imajo ljudje še vedno čut za sočloveka.
Ob tem lahko v premislek vzamemo sporočilo papeža Frančiška, ki je v Vatikanu spregovoril voditeljem 27 članic Evropske unije ob 60. obletnici podpisa pravnega temelja unije. Med govorom je papež opozoril, kako pomembna je sočutnost, skrb za sočloveka in kako prav so imeli očetje Evropske unije, ki so v začetne ideale nove skupnosti postavili tudi solidarnost. »Solidarnost je najučinkovitejši protistrup za populizem,« je poudaril.
Verjetno so tudi tebe že pretresle žalostne zgodbe in si daroval evro, dva ali več, da bi ljudem omogočil lepšo prihodnost. Ob tem se spomni na Jezusove besede: največ da tisti, ki da vse, kar ima, pa čeprav sta to le dva novčiča. Prav tako pa je pomembno tudi to, da se ne hvalimo s tem, koliko smo darovali. »Tisti, ki stori kaj dobrega, naj molči; tisti, ki mu je bilo dobro delo storjeno, naj pripoveduje,« je zapisal Seneka. Ni pa vse v denarju, saj je še veliko drugih oblik, ko smo lahko solidarni in sočutni do soljudi.
JEZUSOVO SPOROČILO
Naš Učitelj nas je s svojimi besedami in predvsem dejanji učil, da moramo opazovati okolico in popravljati krivice. Jezus je pomagal vsem. Ni ga zanimal ne stan, ne spol, še manj pa to, kaj bodo drugi rekli o tem. Tudi Jezus je bil sicer vesel, če so ljudje opazili njegova dobra dela, ampak ne zaradi tega, da bi ga opevali, temveč da bi spregledali. Da bi videli, kako morajo živeti. Tudi v tem primeru jim je želel sporočiti: »To delajte v moj spomin.« Obljubljeno Božje kraljestvo moramo začeti graditi že na tem svetu. In kako bomo to dosegli? S tem, da bomo ljubili sebe, drugega in Boga. Naša dejanja bodo potem odraz naše ljubezni, kdor ljubi, pa ne misli na zlo, temveč na dobro. In kdor misli dobro, dela dobro.
Urška Flisar, Megafon, Ognjišče (2017) 5, str. 78

Nanodelci so znani že več kot 20 let. Bili so zelo odmevno odkritje. Vzbudili so veliko pričakovanj in obljubljali ogromno možnosti za uporabo. Toda ... Zakaj se jih v praksi še vedno uporablja zelo malo? Odgovor na to vprašanje sva iskala s Klemnom Strojanom, mladim raziskovalcem v Skupini za nano in biotehnološke aplikacije na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani.

"Nekako sem bil vedno usmerjen v naravoslovje, ker rad kakšno stvar izračunam in ker je naravoslovje zelo uporabno,«

- Imate kakšne izkušnje z znanstvenim delom v tujini?
V tujini sem bil do zdaj na žalost samo na konferencah. To je nekaj, kar me še čaka. Mislim, da je potrebno iti v tujino in videti, kako se tam dela. Potrebno pa se je zavedati, da tudi mi veliko znamo. Najprej se moramo med seboj povezati Slovenci in šele potem iskati stike s tujino.
- Imate kakšne hobije, ki niso povezani z nanodelci?
Vzporedno študiram še statistiko, tako da popoldneve posvečam njej. Statistika je moj hobi. Svoj čas namenjam tudi družini, svoji partnerki. Rad tudi plezam in veslam. Celoten čas študija sem bil v reprezentanci za rafting. Mislim, da gresta znanost in šport zelo dobro skupaj: zdrav duh v zdravem telesu. Če cel dan mučim možgane, moram zvečer mučiti tudi telo, da vzpostavim ravnovesje. To sem našel v plezanju, hribih.
- Zanima me, kako vidite končnost-neskončnost znanosti? Bomo kdaj prišli do točke, ko si bomo lahko rekli: zdaj smo končno odgovorili na vsa vprašanja?
Jaz misim, da ne. Znanosti ne bo nikoli zmanjkalo dela. Enkrat sem videl prispodobo, kjer so znanost prikazali kot ježa. Nekatere stvari zelo dobro razumemo in smo v sami špici, okoli teh špic pa je ogromno praznega prostora. Nikoli ne bomo razumeli vsega. Največ, kar bomo razumeli, bodo meje našega sistema. Izven tega pa ne bomo mogli. Mislim, da nas prej ne bo več, preden bo znanost prišla do konca.

KAKO POTEKAJO RAZISKAVE NANODELCEV
Medtem ko mi razkazuje laboratorij, ga vprašam, kako potekajo raziskave. »V našem laboratoriju sintetiziramo nanodelce, hkrati pa tudi testiramo njihovo delovanje na celičnih kulturah, 3D celičnih modelih in v nekaterih primerih ex vivo,« razloži Klemen in mi pokaže epruvete z nanodelci. Izgledajo kot majhen zlat prah. Klemen prisloni magnet in vsi nanodelci se premaknejo k njemu. Pojasni mi, da je to enostaven način, kako se nanodelce izolira. »Pri svojem doktoratu poskušam ugotoviti, kako izboljšati nanodelce tako, da bodo uporabni tudi v praksi.« V nadaljevanju izvem, da so največji problem pri uporabi nanodelcev predvsem biološke ovire. »Nanodelci so zelo stabilni, dokler so v raztopinah z majhno ionsko jakostjo,« razlaga Klemen in mi pokaže drugo epruveto. »Ko pa nanodelce preneseš v celice ali v kri, kjer je pH drugačen, se zlepijo v agregate. Taka stvar pa ni več uporabna, saj ni več nano.«
anima me, če lahko agregati nanodelcev v organizmu povzročijo škodo in Klemen mi pritrdi. »Ja, prvič, ker nanodelci niso več funkcionalni, in drugič, ker so v telesu agregati, ki jih drugače ne bi bilo. Problem je imunski odziv: če se nanodelec izpostavi na površini celic, take celice imunski sistem ne prepozna kot lastne, kar sproži določen odziv. Na nivoju organizma se to lahko izrazi kot nezaželeni učinek. Vprašanje mojega doktorata je, kako to karakterizirati. Raziskovalci so namreč velikokrat prehitro prešli z bazičnih na klinične študije, kjer so se zaradi delovanja imunskega sistema pojavile različne alergijske reakcije.«
Klemen pri svojem doktoratu razvija postopek, s katerim bi lahko pripravili nanodelce tako, da bi čim manj interagirali s proteini v krvi in bi posledično ostali v nano obliki.

POVEZOVANJE MED ZNANSTVENIKI JE NUJNO
»Mislim, da je odličen znanstvenik tak, ki je zelo odprt za nove ideje. Razmišljati mora izven okvirjev. Biti vztrajen. Iskati priložnosti,« našteva Klemen, medtem ko pospravlja nazaj epruvete z nanodelci. Pogovor nadaljujeva o tem, kako pomembno je povezovanje med znanstveniki, tako domačimi kot tujimi. »Naša skupina je interdisciplinarna, v njej so fiziki, biotehnologi, biokemiki, biologi, farmacevti in kemijski inženirji.

NANODELCI IN ZDRAVLJENJE RAKA
Veliko raziskav nanodelcev se osredotoča na zdravljenje raka. »Z nanodelci lahko ciljamo tumorje. Če uporabimo magnetne nanodelce, lahko le-ti začnejo v tumorju oddajati toploto, temperatura se dvigne, posledično pa se tumor uniči,« mi pojasni Klemen in nadaljuje. »Nanodelcem lahko dodaš tudi citostatik. To je snov, ki zavira celične delitve. Ker se citostatik kopiči v rakavih celicah, se le-te ne delijo več tako hitro.« Vprašam ga, zakaj se nanodelci kopičijo le v rakavih celicah, ne pa tudi v zdravih. »Ko nanodelce pri poskusih direktno vbrizgamo v tumor, vemo, da smo jih res vnesli na tisto mesto. Toda kako jih ohraniti samo na enem območju v telesu, tega še nismo uspeli rešiti.«
Katarina Šoln, Znanost in vera, Ognjišče (2017) 5, str. 104