LETA 1805 UMRL FRIEDRICH SCHILLER

NEMŠKI PESNIK IN DRAMATIK (* 1759)

Sodobnik Johanna Wolfganga Goetheja, največjega nemškega pesnika, je bil Friedrich Schiller, ki je pisal občutene lirične pesmi. Bolj pa je pomemben kot dramatik. Znane so njegove drame Kovarstvo in ljubezen, Wallenstein, Devica Orleanska. Njegovo knjižno ustvarjanje je znano po vsem svetu, malokdo pa ve, da je bil po poklicu vojaški zdravnik.

njegovo razmišljanje:

• S trojno hitrostjo koraka čas: obotavljaje prihaja naproti prihodnost, bliskovito beži od nas sedanjost, večno tiha stoji preteklost.
• Najboljši človek na svetu ne more ohraniti miru, če to ni po volji njegovemu hudobnemu sosedu.
• Če hočeš samega sebe spoznati, glej, kaj delajo drugi; če hočeš razumeti druge, poglej v svoje lastno srce.
• Drag mi je prijatelj, toda tudi sovražnik mi je lahko koristen. Prijatelj mi pokaže, kaj morem, sovražnik pa me uči, kaj bi moral storiti.

LETA 1827 UMRL MIHAEL ZAGAJŠEK

DUHOVNIK, SLOVNIČAR, PISATELJ, PREVAJALEC (* 1739)

V župniji Kalobje, nedaleč od Šentjurja pri Celju, je skoraj 50 let (1773–1820) kot duhovnik služboval Mihael Zagajšek, ki je deloval tudi slovstveno. Sestavil je nemško-slovenski slovar, ki je ostal v rokopisu, pač pa je bila leta 1791 natisnjena njegova Slovenska Grammatika, prva slovensko pisana slovnica slovenskega jezika. Iz njegove zapuščine je Anton Martin Slomšek dobil Kalobski rokopis, pesmarico z latinskim naslovom Liber cantionum Carniolicarum iz srede 17. stoletja, ki vsebuje 45 cerkvenih pesmi in druga besedila.

LETA 1847 ROJEN JULIJ KLEINMAYR

IN PRVA ZGODOVINA SLOVENSKEGA SLOVSTVA († 1913)

V Višnji Gori rojeni Julij Kleinmayr je bil po študiju zgodovine in slavistike na Dunaju in v Gradcu srednješolski profesor v Celovcu, Kopru, Gorici. Pisal je literarno zgodovinske in biografske članke, zbiral ljudske pesmi. Njegovo glavno delo je Zgodovina slovenskega slovstva (1881), prva v slovenščini, sestavljena po zgodovinskem zaporedju pisateljev in njihovih del. Zaradi njenih pomanjkljivosti so jo sodobniki odklanjali.

LETA 1883 UMRL JERNEJ LEVIČNIK

DUHOVNIK, PESNIK IN PREVAJALEC (* 1808)

Med pesniki almanaha Krajnska čbelica, katerega "roji štirje" so izšli v letih 1830-1834 (peti pa leta 1848), sta bila poleg Franceta Prešerna in mnogih drugih tudi Ignacij Holzapfel in Jernej Levičnik, oba po poklicu duhovnika. Pesmi sta pisala iz ljubezni do slovenstva, pesniški dar pa jima ni bil položen v zibelko. Ta svoja sodelavca in prijatelja je Prešeren "zadel" s puščico Lesničnjeku in Levičnjeku" "in ju je bolj ohranil v spominu, kakor so ju mogle njune pesmi" (Lino Legiša). Prešeren se v tej svoji puščici sprašuje: "Kako bi neki sladke pel Lesničnjek! / Kako bi neki prave pel Levičnjek!" Prvi "zadeti", Holzapfel (njegov priimek pomeni "lesnika"), je sodeloval samo v prvem letniku Čbelice, drugi, Levičnik (zaradi rime Levičnjek) pa je ostal Čbelici zvest do konca. Prešerna je tako visoko cenil, da mu te "puščice" ni zameril, temveč je ostal njegov častilec, kar je izpovedal v Prešernovem življenjepisu dve leti po pesnikovi smrti. Ta malo znani orač na njivi slovenske omike je umrl na današnji dan

... več o njem: Ognjišče (Obletnica meseca), 2008, leto 44, št. 8, str. 46-47.

LETA 1891 ROJEN RUDOLF PEČJAK

PISATELJ, PESNIK, DRAMATIK, učitelj in prijatelj mladih († 1940)

Po gimnaziji in trgovski šoli se je odločil za učiteljski poklic. Kot učitelj je deloval najprej v Ribnici, nato v Ljubljani in Tržiču, zatem je bil okrajni šolski nadzornik v Kranju, nazadnje pa ravnatelj meščanske šole v Šentvidu nad Ljubljano. Po letu 1913 je začel pisati črtice, pesmi, igre in poučne spise za mladino. Vzgojne članke je objavljal v strokovnih revijah, napisal je tudi nekaj učbenikov. Veliko mladinskih odrov je uprizorilo njegovo dramo Kraljična z mrtvim srcem (1925). Njegov sin Vid (1929–2016) je bil pisatelj in psiholog.

LETA 1892 ROJEN DANILO LOKAR

ZDRAVNIK IN PISATELJ 'VEČERNIH UR' († 1989)

Danilo Lokar, po poklicu zdravnik, ki je najdlje deloval v svoji rojstni Ajdovščini, se je kot pisatelj uveljavil zelo pozno: njegova prva knjiga Podoba dečka (zbirka novel) je izšla šele 1956, ko je imel 64 let. Tej so v naslednjih tridesetih letih sledile številne nove knjige, v katerih je povedal marsikaj o sebi in svojem poklicu. Dočakal je častitljivo starost 97 let.

več:
S. ČUK. Danilo Lokar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2009), 76-77.

LETA 1903 UMRL PAUL GAUGUIN

FRANCOSKI SLIKAR (* 1848)

Francoski slikar, grafik in kipar (umrl 1903) je eden vodilnih slikarjev postimpresionističnega obdobja, ki je odločilno vplival na umetnost 20. stoletja. Bil je samouk, ki je v slikarstvu iskal pristnost in prvinskost, kar je razvidno v njegovi tematiki – kmečki motivi iz Bretanije in pejsaži s tihomorskih otok. Uporabljal je močne konture in tehniko nepretrganih ploskev. Kombinacije barv, v katerih prevladujeta rdeča in rumena, ustvarjajo vtis domišljijskih sanjskih pokrajin in postav,... V želji po idiličnem življenju v neokrnjeni naravi se je leta 1891 preselil na Tahiti in vse do smrti bival na otoku Hiva Oa. Njegova pomembna dela: Bretonske delavke, Bretonska vas v snegu, Sadna drevesa v Vauguirardu in Opoldanski počitek.

nekaj njegovih misli:

• Zaprl sem oči, da bi videl.
  
• Barva! Kako globok in skrivnosten jezik - jezik sanj.
  
• Umetnost – plagiatorstvo ali revolucija.
  
• Kritik je tisti, ki se ukvarja z nečim, kar se ga ne tiče.
  
• Vsebina nekega nestvarnega in nedoumljivega dela je v tistem, kar ni izraženo; bistvo se dojema onstran barve in besed; saj bistvo ni materialne narave. - Jaz hkrati slikam in sanjam, pred očmi nimam nobene konkretne alegorije.

LETA 1936 ROJEN ŠKOF METOD PIRIH

UPOKOJENI KOPRSKI ŠKOF († 2021)

Njegova življenjska pot se je začela v Lokovcu, v hiši 'pri Kačarjevih'. V družini, ki je imela osem otrok, se je škof Metod rodil drugi in že isti dan postal pri krstu Božji otrok. Oče Mirko je po 2. svetovni vojni opravljal službo pismonoša in skromno preživljal številno družino. Mati Štefanija je bila skrbna in delavna, bistrega spomina in modra žena, rada je brala in je bila razgledana. Doma so imeli majhno kmetijo in pridelovali za preživetje najbolj potrebne poljščine ter redili dve ali tri goveda. Vsakdanja opravila v hiši in na polju so povezovala številno družino in vzgajala vsakega posebej. Gospod je iz njihove družine poleg škofa Metoda poklical v svojo službo tudi njegovo sestro Milico, ki je vstopila v samostan benediktink na otoku Cresu in si izbrala ime Sholastika.
Osnovno šolo je škof Metod obiskoval doma v Lokovcu v letih 1943-49. Nato je odšel na gimnazijo v Pazin, ki je tedaj obsegala štiri nižje in štiri višje razrede, enkrat v enem letu naredil dva razreda in opravil maturo leta 1956. Nato je vstopil v bogoslovje v Ljubljani in se vpisal na teološko fakulteto. Po prvem letniku je opravil dve leti vojaške službe, nato pa študij dokončal in leta 1963 imel novo mašo kot edini novomašnik za takratno goriško administraturo. Sam je nekje zapisal, da mu je duhovni poklic izprosil, poleg staršev seveda, zlasti njegov stari oče, ki je veliko molil, cele dneve molil in vsak večer molil naprej rožni venec. »Tudi o škofu Metodu torej veljajo besede, ki jih je Gospod povedal kralju Davidu: "Jaz sem te vzel s pašnika izza drobnice, da bi bil knez mojemu ljudstvu Izraelu. Bil sem s teboj, kjerkoli si hodil, in sem iztrebil pred teboj vse tvoje nasprotnike. Naredil ti bom veliko ime, ki bo enako imenu velikašev na zemlji" (2 Sam 7,8). Gospod ga je poklical in bil z njim in škof Metod se je odzval in bil z Gospodom: preden je prišel do oltarja in še veliko bolj potem, ko je nastopil svojo službo pri oltarju,« je zapisal njegov naslednik, škof Jurij Bizjak.
Po novi maši je začel opravljati cerkvene službe in jih je vključno s škofovsko opravljal ravno sedem, število sedem pa pomeni celovitost in popolnost: kaplan v Solkanu (1963-64); tajnik škofa Janeza (1964-74); študij duhovne teologije na Teresianumu v Rimu (1974-76); spiritual v bogoslovnem semenišču v Ljubljani (1976-84); generalni vikar Škofije Koper (1984-85); škof pomočnik (1985-87); škof ordinarij Škofije Koper (1987 - 2012).
Za škofovsko geslo izbral psalmistove besede: Vate zaupam (Ps 143,8). Geslo pomeni najprej zaupanje v Boga, kakor ga izraža psalmist: Daj, da že zjutraj začutim tvojo dobroto, kajti vate zaupam!, in zaupanje v človeka, kakor piše apostol Pavel Tesaloničanom: Kajti kdo je naše upanje in naše veselje in naš venec, s katerim se bomo ponašali, če ne prav vi, pred našim Gospodom Jezusom ob njegovem prihodu? Vi ste namreč naša slava in naše veselje (1 Tes 2,19–20).

Med dosežke njegove škofovske službe spadajo:

Škofijske pastoralne smernice za prenovo škofije (1996), sodelovanje na Plenarnem zboru Cerkve na Slovenskem (1997–2002), številni govori, pogovori, članki in razprave o resnicah in skrivnostih cerkvenega leta, o vsebini zakramentov in obredov, o poslanstvu Cerkve, duhovnikov in vernikov, o vrednosti in dostojanstvu človeške osebe, družine in družbe, o vrednosti dela in počitka, umetnosti in tehnike ter o bratskem sožitju med narodi.
V času njegove škofovske službe je z delom v koprskem studiu začel Radio Ognjišče. Spodbudil je sodelovanje laikov pri katehetskem delu, v župnijskih pastoralnih in gospodarskih svetih in pri Škofijski Karitas Koper, ki so nastale skoraj po vsej škofiji. Imel je veliko duhovnih vaj za duhovnike in bogoslovce, za redovnike in redovnice, za različne skupnosti vernikov doma in po svetu. Škof Pirih je predsedoval vsem glavnim slovesnostim in vodil vse škofovske obrede v stolnici in po župnijah. Posvetil je 55 duhovnikov in pomožnega škofa Jurija Bizjaka, potrjeval pri birmi na tisoče mladih, spovedoval in delil obhajilo v stolnici in po župnijah, mazilil bolnike na romanjih in shodih. Posvetil je nekaj novih cerkva in več oltarjev, blagoslovil veliko prenovljenih cerkva in kapel, novih orgel in zvonov ter druge cerkvene opreme.
Dal je pobudo za ustanovitev in gradnjo Škofijske gimnazije in dijaškega doma v Vipavi. Ustanovil je župniji Hrpelje–Kozina in Koper–Sveti Marko. Preuredil je nekaj dekanij, 24 vikariatov pa je kot podružnice pridružil različnim župnijam. Prenovil je škofijsko hišo v Kopru, za bolne in ostarele duhovnike je pridobil in uredil dom v Šempetru. Znan je kot reden obiskovalec domov za starejše in velik prijatelj obstoječih skupnosti zasvojenih. Vsako župnijo koprske škofije je v teh letih obiskal po večkrat in vsako podružnico vsaj enkrat. Več let je bil odgovoren za Slovence po svetu in je obiskal številne rojake po vseh celinah.
Z ostalimi slovenskimi škofi je štirikrat odšel na obisk ad limina apostolorum v Vatikan. Leta 1990 se je udeležil škofovske sinode v Rimu, katere sad je bila papeževa apostolska spodbuda Dal vam bom pastirjev (1992). V času prvega obiska papeža Janeza Pavla II. (1978–2005) v Sloveniji leta 1996, ga je škof Pirih sprejel in spremljal med mladimi v Postojni. V času njegove škofovske službe je koprska škofija praznovala 1400. obletnico starodavne koprske škofije (1999) in 25. obletnico obnovljene in povečane sedanje koprske škofije (2002). Leta 2000 je koprska škofija na njegovo prošnjo dobila pomožnega škofa, leta 2004 pa tudi konkatedralo v Novi Gorici.

več:
F. Bole, Novi koprski škof pomočnik msgr. Metod Pirih. Moje geslo je: "Vate zaupam": v Boga, duhovnike in vernike: Gost meseca, v: Ognjišče 5 (1985), 6-10.
F. Bole, Koprski škof msgr. Metod Pirih. Župnije v misijonih so lahko evropski Cerkvi vzor sodelovanja laikov: Gost meseca, v: Ognjišče 5 (1987), 6-10.
B. Rustja, Odgovorni smo za naše rojake po svetu.: Pogovor o, v: Ognjišče 7 (1998), 30-31.

 nekaj njegovih misli:

• Premišljevanje je bistveno sredstvo za dosego svetosti, spodbuja duhovniško popolnost in jo hrani, njegovo opuščanje pa hromi duha, manjša pobožnost, povzroča osebno nazadovanje in nazadovanje vsega dušnopastirskega dela.
  
• Zaupati moramo Bogu. Le on daje vero in upanje. Mi sami ju nimamo. Koristno bi bilo, če bi se prestavili v prve krščanske čase, ko Cerkve ni skrbela njena majhnost. Namesto tega je delovala z vso svobodo, sproščenostjo in v velikem zaupanju v Božjo milost.
  
• Iščimo ljudi, ki so v stiski. Ljudje naj čutijo našo pomoč, pri tem ne bodimo preračunljivi.
  
• Dolgo sem iskal škofovsko geslo: Vate zaupam (Ps 143,8). Zavedal sem se, da breme škofovske službe presega človeške moči. S svojim geslom Vate zaupam sem hotel izraziti zaupanje v Boga, a hkrati tudi zaupanje v človeka, v sodelavce, v duhovnike, v laike in vse ljudi dobre volje.«
  
• Škof mora najprej sam poslušati in premišljevati božjo besedo, da jo lahko potem oznanja drugim; redno se mora v zakramentu sprave srečevati z božjo odpuščajočo ljubeznijo, da lahko posreduje odpuščanje drugim in jim postaja priča božje ljubezni; vsak dan se mora hraniti z evharistijo, da lahko posvečuje druge; prvi mora biti pokoren, da lahko tudi sam ukazuje drugim. Svoje poslanstvo mora škof opravljati v Marijinem slogu: modro, pogumno, zastonjsko, ponižno, vztrajno in potrpežljivo.
  
• Duhovniki in verniki sestavljamo sveto božje ljudstvo. Naša naloga je, da vernikom pomagamo, da se v njih čim bolj razcveti krstno duhovništvo, v moči katerega so tudi oni poklicani, da gradijo Cerkev.
  
• Če hočemo, da se bo za nami nadaljevalo življenje, da se bo nadaljevala zgodovina, da se bo prenašala vera, da bodo obdelana naša polja, da ne bodo pozabljene naše korenine, da ne zapravimo svoje države, potem je treba več kot v banke in zavarovanja, izlete in potovanja vlagati v življenje.
  
• Marija, božja in naša mati, je pomoč kristjanom, naša stalna tolažnica in veliko pribežališče. V Mariji prepoznavamo in sprejemamo vso božjo tenkočutnost in ljubezen do nas ljudi. Obenem nam je v Mariji dana najboljša obramba proti zlu v današnjem času.
  
• Marija se je popolnoma darovala Bogu in Božjim odrešenjskim načrtom. Nikoli ni preklicala besed, ki jih je izrekla pri oznanjenju: Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.

LETA 1947 UMRL JAN (IVAN) PLESTENJAK

PISATELJ IN PREVAJALEC (* 1899)

Pisatelja Jana Plestenjaka, rojenega 27. marca 1899 pri Sv. Barbari nad Škofjo Loko, ki je v svojih povestih slikal trpke zgodbe iz domačega hribovskega okolja, je literarni zgodovinar Anton Slodnjak označil za “podobarja škofjeloških hribovcev”. Po maturi na klasični gimnaziji v Šentvidu je študiral slavistiko; služboval je kot uradnik. Pisateljsko se je uveljavil z večerniško povestjo Lovrač (1936). Pri Celjski Mohorjevi družbi sta izšli tudi njegovi večerniški povesti Bajtarji (1937) in Mlinar Bogataj (1942)

odlomek iz Mlinarja Bogataja:

• Po zaselku je završalo. Svojim dolžnikom je Bogataj določil dneve, ko morajo odšteti denar. Vse prošnje so bile zaman. Surovo jim je oponašal nehvaležnost, jim očital obrekovanje in jih dolžil, da so zmeraj rovarili zoper njega. Znova se je bil spomnil poraza v društvu in še bolj jasno mu je jelo kljuvati v srcu. "Vam bom že pokazal!" Moreča skrb se je zagrizla v duše. Bajte in kmetije, ki so bile dolžne Bogataju, so se nekam čudno stiskale vase, kot bi se bale nevidnih rok, ki so segale po njih. Pri Bajžljevih je vse obnemelo. Še živina se ni oglasila v hlevu in še muhe se niso zganile na stropu...

LETA 1950 ZAČETEK EVROPSKEGA ZDRUŽEVANJA

FR. ZUNANJI MINISTER ROBERT SCHUMAN PREBERE DEKLARACIJO

Vsako leto se 9. maj praznuje kot ‘dan Evrope’: 9. maja 1950, natanko pet let po porazu nacizma in koncu druge svetovne vojne v Evropi, je francoski zunanji minister Robert Schuman prebral deklaracijo o ustanovitvi (francosko-nemške) Skupnosti za proizvodnjo premoga in jekla, s katero je sprožil proces evropskega združevanja. "Za Francijo, ki je že več kot dvajset let zagovornica združene Evrope, je bil vedno glavni cilj služiti miru. Evropa se ni oblikovala, dobili smo vojno... Povezovanje evropskih narodov zahteva, da za vselej preneha stoletno nasprotje med Francijo in Nemčijo." Schuman je našel iskrenega sogovornika v nemškem kanclerju Konradu Adenauerju. Tema dvema "očetoma" združene Evrope se je pridružil tretji - italijanski zunanji minister in predsednik vlade Alcide de Gasperi. Vse tri je poleg želje po Evropi miru in sodelovanja povezovala tudi globoka vera in pri vseh njihovih prizadevanjih so jih vodila krščanska načela.Trdnejši temelji so bili postavljeni z Rimskim sporazumom o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, ki so ga 25. marca 1957 podpisali zastopniki šestih zahodno evropskih držav (Belgije, Francije, Italije, Luksemburga, Nizozemske in Zvezne republike Nemčije).

več:
Naša domovina Evropa – Robert Schuman – Oče Evropske unije je bil globoko veren katoličan – Konrad Adenauer – Alcide de Gasperi

LETA 1969 UMRL RADIVOJ REHAR

UREDNIK, PISATELJ, PRIPOVEDOVALEC ZGODBE o JAZONU IN ARGONAVTIH PRI NAS (* 1894)

Radivoj (Franc) Rehar, po poklicu novinar, je pisal poezijo in prozo za otroke, radijske igre, utopične kriminalke, novele, povesti, romane in zgodovinske drame. Pod psevdonimom Radislav Rudan je leta 1943 izdal dvodelni roman Argonavti. V njem pripoveduje starogrško zgodbo o Jazonu in njegovih tovariših Argonavtih, ki so z ladjo Argo iskali nove plovne in trgovske poti. S Črnega morja naj bi se vračali v domovino navzgor po Donavi, Savi in Ljubljanici ter po suhem na severni Jadran

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Majski številki Ognjišča dodajamo katalog z novostmi in darili, primernimi ob prejemu zakramentov krsta, obhajila in birme. Prvi dve strani kataloga sta namenjeni najmlajšim in darilom ob krstu in rojstvu. Naslednji dve strani sta namenjeni prvoobhajancem in otrokom po vstopu v devetletko. Zadnji dve strani posvečamo birmancem in najstnikom v zadnjih razredih devetletke. Na prvi in zadnji strani pa predstavljamo novosti naše založbe.

Ne ponujamo samo knjig, čeprav tudi te, ker smo prepričani, da je knjiga izvrstno darilo, ampak tudi druge darilne predmete ob zakramentih. Ta darila so več kot darila, so lahko drag spomin, ki bo v obdarovancu spodbudil rast vere.

Posebej predstavljamo tako imenovane komplete za krst, prvo obhajilo in birmo. Gre za pripravljene komplete, v katerih je knjiga in nekaj različnih spominkov. Vse pa je v lični darilni škatli. Prednost teh kompletov je tudi ta, da jih dobite po ugodnejši ceni.

Po zapisanem sem prepričan, da bo v priloženem prospektu lahko vsakdo kaj izbral. Dovolim si pa priporočiti nekaj knjig, ki so v njem. Pri krstu opozarjam na novost Krstno darilo tri knjige v darilni škatli (več o knjigi si lahko ogledate na str. 55) ter na ‘preizkušeno’ Krstno sveto pismo v modri in roza izdaji. Pri obhajilu opozarjam na posebno darilno izdajo Svetega pisma v zgodbah. Zaradi bele barve platnic je zelo primerna za prvoobhajilno darilo. Ta knjiga je v kompletu cenejša. Lepo prvoobhajilno darilo je tudi knjiga Kruh in vino smo prinesli, ki smo je pred kratkim ponatisnili. Pri birmanskih darilih ne morem mimo različnih izdaj Youcata – Katekizma za mlade ter posebne revije Rad te(se) imam, ki obravnava teme, zanimive za najstnike.

Omenil sem novosti. V spomladanskem katalogu boste lahko opazili knjigi Svetopisemski raziskovalec: Iščemo Jezusa in Iščemo Božje ljudstvo. Knjigi večjega formata imata podobno zasnovo: mlad bralec mora poiskati podrobnost, ki je na robu vsake knjige v ilustraciji. Naslova knjig povesta, da prva knjiga opisuje Jezusovo življenje in nauk, druga pa bolj dogodke iz Stare zaveze, s poudarkom na izhodu Izraelcev iz egiptovske sužnosti. Več o knjigah si lahko preberete na str. 130.

Ob novostih naj omenim še ponatis, ki je skoraj novost, saj gre za izpopolnjeno izdajo, ki je zadnjič izšla leta 1988. Večkrat ste povpraševali po njej, zato smo Svetopisemske zgodbe za najmlajše v dveh delih znova ponatisnili, tokrat v bogatejšem in privlačnejšem ovitku za vsak del, v katerem je po 12 drobnejših knjižic. Več o knjigah si lahko preberete na str. 55.

Med ponatisi naj omenim še knjigo Pripoved ruskega romarja. Gre že za klasično delo o molitvi, v katerem neznani pisatelj na preprost način uvaja v molitev. Pomoč pri branju teh pripovedi nam bo spremna študija izpod peresa p. Marka Rupnika in dodatek, ki govori o svetu vzhodne duhovnosti. Več o knjigi si lahko preberete na str. 130.

V aprilski številki Ognjišča je številne nagovoril pogovor z Natašo Govekar. V mesecu maju bo zato dobrodošla njena knjiga Božja Mati Marija v umetnosti p. Marka I. Rupnika. Poglobljeno in duhovno bogato branje za Marijin mesec majnik. Mariji je posvečena mladinska priloga, priloga Ognjišča pa govori o 100-letnici fatimskih dogodkov, s posebnim poudarkom na odnosu papežev do te velike božje poti.

Božo Rustja, odgovorni urednik

priloga

Fatima in papeži

gost meseca

Aleksander Igličar

obletnica meseca

Jakob Aljaž

Preberite več: Maj 2017

Operacijski oblačni sistemi

Izraz oblačen v zadnjih letih postaja vse bolj pogost v digitalnem svetu. Ta oblačnost seveda nima nič skupnega z vremenskim pojavom na nebu, ki pogosto prinaša dež (pa tudi priimek avtorja pričujočega članka nima nič s tem.). Izraz, da je nekaj v oblaku, bi lahko prosto prevedli, da se nekaj nahaja na spletu. V preteklosti smo že govorili o shranjevanju datotek v oblakih, sedaj pa si bomo ogledali, kaj pomeni operacijski sistem (OS) v oblaku in kaj nam nudi.

Oblačno računalništvo je zaenkrat še zelo v razvoju. Zasledimo lahko različne ponudnike, vendar kar se tiče števila uporabnikov, najbolj prevladuje OS giganta Googla.
Ko se pripravljamo na nakup namiznega ali prenosnega računalnika, si vedno postavimo vprašanje, ali ima računalnik nameščen operacijski sistem. Brez OS računalnika ne moremo uporabljati, saj za to, da nek program poženemo, potrebujemo osnovo, na kateri bo ta program izvajal procese in operacije. Če je bilo do sedaj vedno najbolj preprosto izbrati OS Windows, za katerega je bilo treba v določenih primerih odšteti stotaka evrov ali več, se nam sedaj ponujajo spletni OS, ki se nahajajo na spletu, v oblaku. Dobra stran tega je, da nam operacijski istem ne zaseda prostora na disku računalnika, slaba pa ta, da za delo s spletnim OS vedno potrebujemo povezavo z internetom.
Oblačni sistemi so primerni za vse nezahtevne uporabnike računalnika, kar pomeni, da ga uporabljamo za brskanje po internetu, pisanje dokumentov, gledanje filmskih posnetkov, poslušanje glasbe ..., torej stvari, ki jih večina izmed nas počne vsakodnevno. Na računalniku imamo nameščen le delček oblačnega sistema (ali pa še to ne), vse ostalo pa se skriva v oblaku oz. na spletu. Do aplikacij, ki jih uporabljamo, dostopamo prek spleta, veliko pa jih lahko tudi še naknadno namestimo. Za uporabo oblačnih sistemov torej ne potrebujemo močnih, najnovejših računalnikov, prav pa pride dovolj zmogljiva in stabilna spletna povezava. Če pa ste zahtevnejši uporabnik in za obdelovanje slik, zvoka, videa uporabljate katerega izmed zahtevnejših programov ali igrate zahtevnejše igre, je seveda to bolje početi na običajnih operacijskih sistemih. Prav tako velja opozoriti, da se pri uporabi tega OS vse naše stvari nahajajo v spletu, zato je primerno, da poskrbimo za shranjevanje pomembnih dokumentov, fotografij in drugih podatkov na lokalnem računalniku oz. zunanjem disku.
Cena: nekateri spletni OS so brezplačni, za druge pa je potrebno seči tudi v denarnico, vendar še zdaleč ne toliko, kakor če bi šli v nakup navadnega OS.
Chromium OS
Po številu uporabnikov spletnega OS je vodilni Googlov Chrome OS, kljub temu da je na voljo samo uporabnikom računalnikov Chromebook, ki jih ravno tako prodaja Google. (Pri nas jih zaenkrat ni mogoče kupiti.) Da pa ostali uporabniki ne bi bili prikrajšani, so zanesenjaki razvili Chromium OS, ki, kakor že ime namiguje, močno temelji na Chrome OS. V prvi vrsti je seveda namenjen uporabnikom spleta (kar preprosto pomeni, da če ostanete brez spletne povezave, z njim nimate kaj početi). Temu primerno je tudi njegov izgled zelo minimalističen, brez nepotrebne navlake. Sistem se naloži v dobrih 10 sekundah in je tudi zelo odziven, nameščenih je nekaj osnovnih aplikacij, drugače pa ste bolj ali manj odvisni od spletnih različic le-teh. Ko igrate kako internetno igro ali uporabljate Google docs za urejanje dokumentov, imate občutek, da uporabljate običajne nameščene različice programov. Problem nastane, ko želimo uporabljati kakšen poseben program, za katerega ne obstaja spletna različica oz. ga ne najdemo v Google Chrome trgovini in ga zato ne moremo namestiti. Chrome oz. Chromium je še precej mlad sistem, ki se še razvija in bo seveda moral pojesti še dosti polente, da bo dohitel starejša velikana, kakor sta Mac OS X ali Windows. Dobra stran Chromiuma pa je v tem, da ga lahko naložimo na kak star, že skoraj odslužen računalnik in mu s tem malce podaljšamo uporabnost. (www.chromium.org)
Desktop
Desktop je naslednik enega izmed prvih oblačnih sistemov nasploh z imenom Jolicloud. Če bi lahko kateremu izmed sistemov očitali neprivlačnost uporabniškega vmesnika, za Desktop to gotovo ne drži, poleg tega je zelo preprost za uporabo. Vse svoje aplikacije in programe lahko shranite na enem mestu, vsebine (glasbene in tekstovne datoteke) pa lahko shranite v oblaku in jih nato urejate ter razvrščate z ustvarjanjem map. Sistem je sicer plačljiv, vendar lahko, če ga hočemo le preizkusiti, pri registraciji uporabimo računa za Facebook ali Google. Na voljo je tako za uporabnike Android kot tudi IOS. (www.jolicloud.com)
Silve Cloud OS
Vizualno Silve Cloud OS močno spominja na okolje Windows, kar je vsekakor velika prednost za vse, ki nam je dolgoletna uporaba tega sistema zlezla pod kožo. Ima namreč zelo podobno opravilno vrstico in startni gumb ter je, kakor oba predhodnika, ravno tako zelo preprost za uporabo. V sistemu so že nameščeni spletni brskalnik, urejevalnik besedil, nekatere aplikacije socialnih omrežij in nekaj iger, dodatno pa lahko namestite še kar pestro bero ostalih spletnih aplikacij. Edina posebnost tega operacijskega sistema je v tem, da morate za njegovo normalno delovanje naložiti programček Silverlight 4. (www.silveos.com)
Netvibes
Netvibes se od ostalih oblačnih sistemov razlikuje po tem, da kot osnovo za delo uporablja pripomočke (widgete), ki jih razvrščamo po t. i. digitalni delovni tabli. Tako lahko sem ter tja premikamo programe, povezave do spletnih strani, ne da bi nam bilo potrebno odpirati neštete zavihke ali okna. Če hočemo ohraniti dobro preglednost nad trenutno odprtim, je to vsekakor dobra rešitev. Netvibes lahko povežemo tudi z mobilnimi napravami, njegova osnovna različica pa je seveda brezplačna.
Cloud Me
Cloud Me je operacijski oblačni sistem evropskega porekla, ki naj bi bil po besedah razvijalcev naravnan na evropski trg. Kaj točno naj bi to pomenilo, ni čisto jasno, vendar pa lahko s sistemom normalno dostopamo do svojih datotek, poleg tega lahko med drugim še poslušamo glasbo in shranjujemo fotografije. Če hočemo datoteke sinhronizirati z drugimi računalniki oz. mobilnimi napravami, jih moramo le povleči v modro mapo, ki je na voljo na namizju. (Tudi vmesnik sistema je očem prijeten, saj je ravno tako večinoma v modri barvi.) Zasebni uporabniki lahko sistem uporabljajo brezplačno, za poslovno različico pa je potrebno doplačati.
Kaj nas čaka?
Oblačni sistemi se bodo v prihodnosti še naprej razvijali. Nedavno je svojega napovedal računalniški gigant Microsoft, prav gotovo pa ne bodo izostale tudi druge računalniške korporacije in manjša podjetja. Za vse, ki računalnik uporabljalo zgolj za osnovna opravila in ki si ne želijo puliti las ob prezahtevni uporabi ter ne želijo pregloboko segati v žep, pa je tudi dosedanja izbira že čisto dobra.

Sandro Oblak, Klik, Ognjišče (2017) 4, str. 90

Ko pomislim na svoja srednješolska in študentska leta, se samo nasmehnem. Kolikokrat sem stala pred razredom ali kolegi s tresočimi rokami in z glasom, ki je kar izginjal, predvsem pa sploh ni zvenel kot moj! Sporočila, ki sem jih nekaj dni ponavljala doma in hotela posredovati, so se zaradi hromeče treme izgubila nekje na poti do table ...

Ugotovila sem, da imajo podobne spomine na ta del šolskih oz. študijskih let tudi udeleženci mojih tečajev retorike in javnega nastopanja. Nekatere so ti nastopi tako zaznamovali, da imajo zaradi njih danes težave z nastopanjem v službi. Da se to ne bi zgodilo tebi, tokratno kolumno posvečam pripravam na predstavitev seminarske naloge, prepričana pa sem, da bodo napotki prišli prav tudi pri zagovoru diplomskega dela.
Se bojiš nastopa pred manjšo skupino ali bolj trepetaš pred polno dvorano gledalcev? Koga pa imaš med publiko raje, znane ali neznane osebe? Za začetek se zavedaj, da se tudi samo nekajminutni nastop kot celota začne še v varnem zavetju (dijaškega oziroma študentskega) doma, s pripravami ...

PREDPRIPRAVE SO IZREDNO POMEMBNE
Osnova za nastop je seveda vsebina. Najbolj se obnese, če tisto, kar želiš posredovati, spišeš do besede natančno, nato pa besedilo večkrat prebereš na glas. Na tak način boš hitro ugotovil, ali je zaporedje zapisanih vsebin pravo, če ti izbrane besede ustrezajo in če ti odgovarja dolžina stavkov. Slovenščina je namreč specifičen jezik – pisana in govorjena beseda se izredno razlikujeta. Besede saj v prostem govoru zagotovo ne boš uporabil, nekaj drugega pa je, ko se usedeš za računalnik in pišeš, kajne? Poskrbi tudi, da govorjene povedi ne bodo predolge, da ti bodo poslušalci lahko ves čas sledili.
Ključna vprašanja, ki si jih moraš postaviti in z besedilom nanje tudi odgovoriti, so: kaj želim povedati oziroma katero je glavno sporočilo? Kako bom začel? Kako bom zaključil?
Dobro je začeti s kakšnim nepričakovanim začetkom ... Sledi jedro, torej razlaga osrednje teme, vrh je nizanje podatkov s ciljem, da nam občinstvo kar čim bolj verjame, zaključni del govora pa naj bo sestavljen iz povzetka govora, poziva oziroma zaključne misli in zahvale za pozornost.

KAKO SE OBNAŠATI NA ODRU?
Imej v mislih, da se tvoj nastop začne tisti trenutek, ko te sošolci in profesorji zagledajo, in ne, ko odpreš usta, kot bi morda mislil. To pomeni, da predstavitev začneš takrat, ko vstaneš in se odpraviš pred tablo. Ko stojiš pred zbranimi, se drži zravnano, saj s tem vzbujaš zaupanje. Roke naj bodo ob telesu, in sicer nekje pri popku. Če ti bo ta položaj povzročal nelagodje oziroma ne boš vedel, kaj z rokami (kar se pogosto zgodi, ko nastopamo), si pomagaj s svinčnikom ali z listom papirja, ki ju drži v eni od rok. Da ne bi pozabil, kaj želiš povedati, si seveda lahko omisliš oporne točke, ki naj bodo samo povzetek tvojega besedila. Napiši jih na list papirja A4, tega pa obvezno prilepi na trši papir (na primer šeleshamer) umirjenih, temnejših barv. Branje besedila močno odsvetujem. S takim načinom predstavitve so tisti udeleženci delavnic, ki so se sicer vsebinsko odlično pripravili na nastop, zelo hitro postali dolgočasni. Ko bereš, se namreč ne ukvarjaš s tistimi, ki te gledajo in poslušajo. Zato tudi tisti, ki bi ti res radi sledili, z mislimi prej odtavajo.
Če bo tvoj govor daljši, priporočam, da se med njim počasi, umirjeno sprehajaš po prostoru, ob tabli. Predvsem pa ne pozabi, da je zelo pomembno, kako govoriš: ne prehitro, ne prepočasi, ravno prav glasno, razločno in odločno. Če se zgodi, da se izgubiš, torej za hip zbiraš misli – brez panike. Takrat preprosto ostani tiho, torej ne govori. Niti pomisli ne na to, da bi tišino zapolnil z mašili, saj so ta lahko res moteča! Pa še nekaj. Da bi si tvoji sošolci zapomnili čim več, uporabljaj asociacije, primerjave in metafore.
Pomembno je tudi, da s publiko obdržiš očesni stik. Pravila, kako in koliko časa glej posameznega sošolca, ni, pomembno je, da začutijo tvoje besede, da vsak od njih ve, da je tisto, kar govoriš, namenjeno njim, da torej nisi samemu sebi namen ... Pa četudi gre za predstavitev seminarske naloge, s katero bi rad izboljšal oceno pri določenem predmetu..

Anita Urbančič je radijska novinarka in voditeljica. Opravljeno ima Londonsko šolo za odnose z javnostmi. Svoje znanje,
ki ga predaja tečajnikom na tečajih retorike in javnega nastopanja, je s prakso bogatila v več PR-agencijah.
[anita.urbancic@ognjisce.si]

SREDSTVA PREPRIČEVANJA
Z etosom (osebna raven: govorica telesa, oči, obraz) govornik izpostavlja svojo osebnost in svoj ugled, saj si prizadeva, da bi mu poslušalci verjeli in zaupali; s patosom (odnosna raven: melodija, hitrost, poudarki) vzbuja čustvene odzive in jih tako pridobiva za svoje ideje, logos (strokovna raven: argumentiranje, sklepanje) pa pomeni uporabo razumskih argumentov. Z njimi govornik podpre in dokaže svoje trditve.

 Anita Urbančič, Ognjišče (2017) 3, str. 82

* 22. april 1877, Postojna, † 25. februar 1959, Ljubljana

»Lojz Kraigher je pisal predvsem v velikih formah, v romanu in drami. Kot zdravnika in pristaša filozofskega materializma ga je najbolj mikala ljubezenska oz. spolna stran človeškega življenja, ki jo je pojmoval najprej fiziološko, četudi se je trudil, da bi v leposlovnih delih presojal opažanja v etičnem smislu. Zaradi tega pa svojim spisom ni mogel dajati enotne ubranosti, zlasti ker je preveč očitno ljubil prikazovanje zablod, pregreh in napak, tako da njegove etične, narodne in socialne misli izzvenevajo brez globokega odmeva v duši vznemirjenega bralca.« Tako je literarno ustvarjanje pisatelja Lojza Kraigherja na kratko označil Anton Slodnjak v svoji knjigi Slovensko slovstvo (1968). Pripadal je drugi generaciji slovenskih naturalistov. Literarno se je razvijal v ožjem krogu slovenske moderne ter bil eden najboljših prijateljev Ivana Cankarja. Ni bil zadovoljen z uvrstitvijo med naturaliste in se je čutil bolj kot Cankarjev realistični učenec. Predstavljamo ga ob 140-letnici njegovega rojstva.

OČE MEDICINSKE FAKULTETE UNIVERZE V LJUBLJANI
Rodil se je 22. aprila 1877 v Postojni, njegov rod pa izvira iz Furlanije. Pisateljev ded Giorgio je sredi 19. stol. prišel v Postojno kot krošnjar in kmalu postal premožen trgovec in posestnik. Imel je deset otrok; prvorojenec Alois, prav tako trgovec in posestnik, se je poročil z Josipino Lavrenčič; Lojz je bil prvi od njunih trinajstih otrok. Osnovno šolo je obiskoval v Postojni, prva dva gimnazijska razreda v Novem mestu, kjer je spoznal Otona Župančiča, preostale razrede pa v Ljubljani. Na predlog sošolca Dragotina Ketteja je bil sprejet v literarni krožek Zadruga in tam srečal Ivana Cankarja, s katerim je navezal prijateljstvo. Po maturi leta 1897 je na Dunaju študiral medicino. Družil se je s slovenskimi študenti in tudi veliko pisal. Še kot študent se je poročil z Viktorijo Juvančič, s katero je imel šest otrok. Po končanem študiju (1903) in obvezni praksi v Ljubljani je deloval kot zdravnik v Bovcu. Leta 1907 se je z družino preselil k Sveti Trojici v Slovenskih goricah, kjer je prevzel mesto okrajnega zdravnika. Leta 1914 je dobil službo v Ljubljani. Med prvo svetovno vojno je bil vojaški zdravnik, po vojni pa je postal vodja ljubljanske bolnišnice. Ob ustanovitvi univerze v Ljubljani leta 1919 si je zelo prizadeval, da dobi tudi medicinsko fakulteto, zato velja za očeta ljubljanske medicinske fakultete. Po ‘dvajsetletnih disharmonijah’ se je ločil od prve žene in se povezal z drugo. Leta 1922 je odšel v München, kjer je opravil zobozdravniško specializacijo ter do leta 1929 opravljal zobozdravniški poklic na Goriškem, nato pa v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno se je vključil v OF, leta 1944 je bil interniran v Dachau. Po vojni je bil vodja medicinske knjižnice in urednik Zdravstvenega vestnika. Leta 1958 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Umrl je 25. februarja 1959 v Ljubljani.

ZANIMALI SO GA PREDVSEM LJUBEZENSKI MOTIVI
Lojz Kraigher je slovstveno začel delovati proti koncu gimnazije, živahneje pa v dunajskih letih. Objavljal je v raznih listih, sprva pod psevdonimi, od leta 1911 s pravim imenom. Zanimali so ga predvsem ljubezenski motivi, ki se jih je loteval dokaj drzno. V njegovem zgodnjem pisanju je bilo precej grobega naturalizma in prevratniških idej, zato so mu uredniki črtali kak premočen izraz ali kar dele besedila. »Najrajši je obravnaval negativne pojave izvenzakonskega in zakonskega življenja, a čeprav je večinoma pravilno ugotavljal njihove vzroke in posledice, ni vedel zoper nje svetovati nič drugega kakor splošne fraze o vzdržnosti in zvestobi« (Anton Slodnjak). Njegovo najbolj znano delo je roman Kontrolor Škrobar (1913), ki je nastajal od leta 1910 do 1913. Od prvotno zamišljene ljubezenske novele se je besedilo razraslo v zajeten politični roman, ki je izšel v dveh delih tik pred začetkom prve svetovne vojne. Škrobar predstavlja številne takratne slovenske uradnike, ki so zaradi kruha in kariere zatajili svojo narodno zavest. Naturalistično opisovanje ljubezni in spolnosti imamo v romanu Mlada ljubezen (1923), ki se dogaja v meščanski Ljubljani okoli leta 1900.
Poleg novel in romanov je Kraigher napisal tudi več dram. Najbolj je pomembna Školjka (1908), drama v treh dejanjih, ki je premiero doživela v Zagrebu leta 1918, v Ljubljani šele 1921. »Tema je ibsenovska: narava in družba ženo podrejata moškemu, ki je surov in gospodovalen; pravo ljubezen bo doživela, ko se bo emancipirala, ko bo razbila meščanski zakon in se svobodno odločala o življenjskem tovarišu« (Joža Mahnič).

SPOMENIK PRIJATELJU IVANU CANKARJU
Lojz Kraigher je prvič srečal Ivana Cankarja kot gimnazijec v literarnem krožku Zadruga in brž sta postala prijatelja ter ostala vse življenje. Od jeseni 1910 do pomladi 1911 je bil Cankar njegov gost pri Sveti Trojici. Po prijateljevi smrti 11. decembra 1918 je poskušal prikazati njegovo človeško in umetniško podobo. Najprej je to storil z Umetnikovo trilogijo (1921). To so tri enodejanke. Prvi del, Umetnik v tujini, opisuje Cankarjevo dunajsko ljubezen, drugi del, Umetnik v domovini, njegovo ljubezensko razmerje na Rožniku, obiske dijakov in slutnje smrti, tretji del, Umetnik v nebesih, poveličuje Cankarjevo umetnost: umetnik je kljub ogorčenim ugovorom slovenskih kulturnih voditeljev sprejet med nebeščane in prva ga pozdravi njegova mati. V tretjem delu je posnemal slog Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski in vanj vpletel podobe iz pisateljevega resničnega življenja pa tudi iz njegovih umetniških del. Lojz Kraigher si je za eno svojih življenjskih nalog določil prodreti v bistvo Cankarja, človeka in umetnika. Pri tem prizadevanju pa sta preveč prihajala do izraza njegov zdravniški poklic in osebni temperament. Sad desetletnega dela je bila monografija Ivan Cankar, študije o njegovem delu in življenju, spomini nanj, ki je izšla v dveh zajetnih knjigah, obsegajočih skupno 1500 strani, leta 1954 in 1958. V delu, ki razodeva močno ljubezen do prijatelja, spremlja Cankarjevo življenje in ustvarjalnost od mladih začetkov vse do smrti. Stalno mu je pred očmi razlika med Cankarjevo človeško nebogljenostjo umetniško veličino, med njegovim osebnim pesimizmom in družbeno borbenostjo. Po sodbi literarnih zgodovinarjev Kraigher ni vedno pravičen, ker gleda na prijatelja z očmi zdravnika.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2017) 4, str. 52.

V zadnjem času je svet precej razburila papeževa opazka o dvoličnosti nekaterih katoličanov, zaradi katerih ljudje velikokrat govorijo, da je v takem primeru bolje biti ateist kot takšen katolik. Slovenski mediji so jo navdušeno povzemali, ko pa sem hotela kaj bolj natančnega izvedeti od katoliških medijev, sem zasledila samo objavo, da papež tega ni zares rekel, ampak da je citiral tiste, ki iz razočaranja nad hinavščino tako govorijo. Razpravljanju o srži problema so se previdno izognili.
Sem pa ob brskanju naletela na še neko drugo papeževo izjavo o ateistih, namreč da lahko tudi ateisti pridejo v nebesa, če delajo dobro. O tem so na facebook strani Ateisti Slovenije razpravljali tudi tisti, ki jim je stran prvenstveno namenjena (stran je namenjena predvsem tistim, ki se opredeljujejo kot ateisti, antiteisti, agnostiki ali sekularni humanisti). Kaj menijo o takšni izjavi? Če pustimo ob strani zafrkljive, žaljive in ostale nerelevantne odgovore, lahko po hitri analizi izluščimo, da jim 1. to nič ne pomeni, ker v nebesa itak ne verjamejo, zato hvala za nič, in 2. da gredo raje v pekel, ker je v nebesih dolgčas in ker so raje med sebi enakimi kot v družbi skesanih barab. Hm! Ali torej papež protipol kristjanov izpostavlja samo z namenom, da zbudi kristjane? Ateistov se njegove izjave očitno ne tičejo. Čeprav sodeč po ostalih objavah prav z veseljem polemizirajo o njih in o raznih svetopisemskih odlomkih.
Vsi smo se že kdaj znašli v nerodni situaciji, ko smo morali argumentirati svoje katoliško prepričanje, pa ga glede na argumente nevernega sogovornika nismo bili sposobni dovolj dobro podkrepiti. Včasih je problem neznanje. Tu si lahko pomagamo. Včasih pa gre za različno dojemanje, na podlagi katerega oblikujemo svoj pogled na svet. Nekdo bo Jezusovo priliko o viničarjih, ki pobijejo gospodarjeve služabnike in njegovega sina, tako da jih gospodar na koncu pokonča (prim. Mr 12,1-12), razumel kot potrditev, da Jezus spodbuja ubijanje. Drugi bo v tem videl pravično kazen za hudodelstva viničarjev. Pomemben je tudi način pogovarjanja. Pri napadalnem nastopu ponavadi nimamo kaj početi, kot preprosto počakati, da se ves nakopičeni gnev izlije na plano. Čisto drugačen in za oba bogat pogovor pa je z nekom, ki se na krščanske stvari sploh ne spozna in ga stvar zanima. Ob takem pogovoru raste tudi kristjan, saj mora najprej sam pri sebi vedeti, zakaj veruje v nebesa, kako naj bi tam bilo in kako to razumljivo razložiti nekomu, ki mu katoliško okolje ni položeno v zibko.
Kakorkoli obračamo, vedno pridemo do spoznanja, da je najmočnejše orožje (in orodje) proti neveri globoka osebna vera. Tako globoka, da si ne želi za vsako ceno dobiti vseh bitk v besednih dvobojih z napadalci, in tako ponižna, da je sposobna v opazki, da so ateisti boljši kot hinavski kristjani, videti resnico. Pa če je to povedal papež kot svojo izjavo ali pa jo govorijo ljudje po ulicah. Kristjan naj bo kristjan, ne samo v cerkvi, ampak tudi doma, na ulici, na delovnem mestu in med sosedi. Žalostno je, da ljudje kaj takega sploh govorijo, še bolj žalostno pa bi bilo, če nas taka opazka ne bi osvestila. Ali na podlagi našega ravnanja naši znanci vedo, kakšna je razlika med vernimi in nevernimi? Ali delamo dobra dela tako, da naša luč sveti pred ljudmi in oni zaradi tega slavijo našega Boga (prim. Mt 5,16)? Ga sploh slavimo sami?
Post je čas, ki nam razkriva resnico o nas. Velikokrat smo zaslepljeni in sploh ne vemo, da česa ne delamo prav. Premišljevanje, molitev in postenje pa dela čudeže. Osvetli notranjost in neusmiljeno pokaže navlako, ki jo odrivamo v najgloblje kotičke srca. Zato s spovedjo ni modro čakati na veliko noč. Čas je, da ta milostni čas vzamemo resno že zdaj.

Ana Gruden, Megafon, Ognjišče (2017) 4, str. 78

V lekarni kupite zdravilo in doma nenadoma ugotovite, da niste prepričani, kakšen odmerek morate vzeti. Se sliši znano? O vprašanjih, ki jih morate nujno zastaviti farmacevtu, in o delovanju lekarniških storitev sem se pogovarjala s farmacevtom, asist. dr. Nejcem Horvatom.

S svojim tokratnim sogovornikom sem se srečala popoldne, na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani, na Katedri za socialno farmacijo. Pred intervjujem sem se morala ustaviti še v lekarni, zato se mi zdi kot nalašč, da ga najprej vprašam, kako Slovenci gledamo na zdravila.

- Ali gresta farmacija in etika z roko v roki? Ali imate na primer možnost ugovora vesti?
Kot farmacevt moraš podati informacije, seveda pa jih nekomu ne moreš vsiliti, če si tega ne želi. V našem etičnem kodeksu je možen ugovor vesti, a je hkrati potrebno zagotoviti minimum storitve, kar je v našem primeru izdaja zdravila. Problem je predvsem pri postkoitalni kontracepciji (tabletki po) – ugovor vesti bo tu vedno obstajal.
Po eni strani se soočaš z osebnim prepričanjem, po drugi strani pa ima pacient pravico do tega zdravila, kar pomeni, da ga mora dobiti. V osnovi se ta problem rešuje tako, da zdravilo pač izda nekdo drug. Toda kaj pa, če si edini farmacevt v lekarni? To so težke stvari, ki pri nas niso jasno določene. Pri nas ni znano, koliko farmacevtov dejansko uveljavlja ugovor vesti in ravno to tematiko si želim v prihodnje raziskati.
- Kako usklajujete delo in zasebno življenje? Omenili ste mi, da imate družino, majhne otroke …? Kako najdete čas za vse?
Za otroke ni nikoli dovolj časa, za službo tudi ne. Sam imam jasne prioritete: na prvem mestu je moja družina. Ko pridem domov, nekaj čez 17.00 (od doma gre ob 5.30, op. avt.), se ukvarjam s svojima sinovoma. Takrat sem samo njun, no, malo še ženin (smeh).
- Kako kot znanstvenik razumete končnost-neskončnost? Ali menite, da bomo kdaj prišli do točke, ko bomo vedeli vse?
Mislim, da bo vprašanj vedno več. Jaz se bolj nagibam k temu, da bomo kmalu prišli do točke, ko vprašanja sicer še bodo, odgovorov pa ne bo več. Človeški razum je do določene mere omejen. Sam se te omejenosti zavedam in jo sprejemam. So določene stvari, ki jih ne moremo razumeti, tako pač je. In potem lahko pridemo tudi na področje vere. Tega ne moreš preveriti s hipotezo, ampak pač verjameš ali pa ne.

OD NOGOMETNEGA VRATARJA DO FARMACEVTA
Nejc Horvat si je kot otrok želel postati nogometni vratar, a je kasneje prevladala želja po naravoslovju. »Po navadi je tako, da kar ti dobro gre, ti postane tudi všeč. In obratno. Kemija biologija in fizika – vse tri vede so mi bile všeč. Tako sem iskal nekaj, v čemer bi lahko povezal vse. To je bila farmacija, ki zajema različna znanja.«
Po opravljeni mednarodni maturi na II. gimnaziji Maribor se je vpisal na Fakulteto za farmacijo v Ljubljani. Diplomiral je leta 2007 in nato pol leta opravljal pripravništvo v Mariborskih lekarnah. Februarja 2008 se je kot asistent zaposlil na Katedri za socialno farmacijo in 2014 doktoriral. Zdaj vodi vaje in včasih tudi predava. »Vaje potekajo v računalniški učilnici, kjer študentje spoznavajo baze podatkov, ki so povezane z zdravili. Študentom pokažem, kje lahko poiščejo podatke, hkrati pa jih učim tudi kritičnega razmišljanja. Te vaje so mi zelo všeč, saj se s študenti tudi veliko pogovarjamo. Poleg tega vodim tudi vaje iz komunikologije, kjer računalniki niso potrebni, vaje iz statistike in vaje, kjer se študentje učijo na podlagi konkretnih primerov (problem based learning).«

KAJ JE SOCIALNA FARMACIJA?
Poleg pedagoških obveznosti je Nejc Horvat tudi raziskovalec. »Socialna farmacija preučuje vpliv zdravil na družbo,« mi predstavi svoje področje raziskav. »Na naši katedri se v grobem ukvarjamo z dvema področjema: z vrednotenjem zdravstvenih tehnologij, kamor sodijo npr. farmakoekonomske raziskave, ter z zdravstveno oskrbo, kjer preučujemo npr. izide zdravljenja, težave, povezane z zdravili. Sam se ukvarjam predvsem s slednjim in z vrednotenjem lekarniških storitev.«

Oziram se naokoli, a nikjer ne opazim laboratorijev, zato vprašam svojega sogovornika, kako pri njih pravzaprav sploh potekajo raziskave. »Pri svojem delu večinoma uporabljamo vprašalnike, lahko pa imamo tudi intervjuje, s katerimi ocenjujemo zdravstvene storitve in preverjamo zdravstveno pismenost,« mi pove in tako ugotovim, da laboratorija tu sploh ne potrebujejo. »Zdaj se ukvarjam z zdravstveno pismenostjo, povezano z zdravili. Vprašalnikov, ki bi bili specifično povezani z zdravili, še ni, zato jih poskušamo razviti. Naj predstavim primer: na zdravilu je napisano, da moramo vzeti dvakrat po eno tableto na dan. Zanima nas, kako si ljudje to razlagajo in zato pripravimo vprašalnik z več možnimi odgovori.« Nejc mi pojasni, da lahko ljudje enaka navodila razumejo popolnoma različno. »Problem se pojavi tudi pri preračunavanju ustreznih odmerkov za otroke glede na njihovo telesno težo ali koliko maksimalnega dnevnega odmerka lahko vzamemo.«
Nejc Horvat se je pred leti pri svojem doktoratu ukvarjal z delovanjem lekarniških storitev, tako s pacientovega vidika (njihovo zadovoljstvo) kot s strokovnega (ustreznost svetovanja farmacevtov). »Ugotovili smo, da so bolniki precej zadovoljni z lekarniškimi storitvami in odnosom farmacevtov. V prihodnje pa bi morali razmisliti, kako zagotoviti čim več zasebnosti pri svetovanju pacientom.«

DOBER FARMACEVT = ZADOVOLJEN PACIENT?
Zanima me, kaj so tiste lastnosti, ki ločijo povprečnega farmacevta od zelo dobrega. »Proaktivnost!« takoj izstreli Nejc. »Proaktivni farmacevti poskušajo navezati stik s pacientom, mu poskušajo čim več svetovati in s tem pacientu omogočijo boljšo seznanitev z zdravilom. A vem, da je včasih težko, še posebej, ko so farmacevti v lekarni zelo obremenjeni.«
Malo za šalo in malo zares ga vprašam, kakšen bi moral biti idealen pacient. »Tak, ki sprašuje. Farmacevti v lekarnah imajo ogromno znanja, a ljudje na žalost ne sprašujejo. Vprašati je potrebno vse, kar nas zanima, tudi vse pomisleke, ki jih imamo. Ljudje se bojijo, da bodo vprašali kaj neumnega. Naloga zdravstvenega delavca pa je, da to skrb odpravi,« sklene najin pogovor Nejc Horvat.

Katarina Šoln, Znanost in vera, Ognjišče (2017) 4, str. 102