Operacijski oblačni sistemi

Izraz oblačen v zadnjih letih postaja vse bolj pogost v digitalnem svetu. Ta oblačnost seveda nima nič skupnega z vremenskim pojavom na nebu, ki pogosto prinaša dež (pa tudi priimek avtorja pričujočega članka nima nič s tem.). Izraz, da je nekaj v oblaku, bi lahko prosto prevedli, da se nekaj nahaja na spletu. V preteklosti smo že govorili o shranjevanju datotek v oblakih, sedaj pa si bomo ogledali, kaj pomeni operacijski sistem (OS) v oblaku in kaj nam nudi.

Oblačno računalništvo je zaenkrat še zelo v razvoju. Zasledimo lahko različne ponudnike, vendar kar se tiče števila uporabnikov, najbolj prevladuje OS giganta Googla.
Ko se pripravljamo na nakup namiznega ali prenosnega računalnika, si vedno postavimo vprašanje, ali ima računalnik nameščen operacijski sistem. Brez OS računalnika ne moremo uporabljati, saj za to, da nek program poženemo, potrebujemo osnovo, na kateri bo ta program izvajal procese in operacije. Če je bilo do sedaj vedno najbolj preprosto izbrati OS Windows, za katerega je bilo treba v določenih primerih odšteti stotaka evrov ali več, se nam sedaj ponujajo spletni OS, ki se nahajajo na spletu, v oblaku. Dobra stran tega je, da nam operacijski istem ne zaseda prostora na disku računalnika, slaba pa ta, da za delo s spletnim OS vedno potrebujemo povezavo z internetom.
Oblačni sistemi so primerni za vse nezahtevne uporabnike računalnika, kar pomeni, da ga uporabljamo za brskanje po internetu, pisanje dokumentov, gledanje filmskih posnetkov, poslušanje glasbe ..., torej stvari, ki jih večina izmed nas počne vsakodnevno. Na računalniku imamo nameščen le delček oblačnega sistema (ali pa še to ne), vse ostalo pa se skriva v oblaku oz. na spletu. Do aplikacij, ki jih uporabljamo, dostopamo prek spleta, veliko pa jih lahko tudi še naknadno namestimo. Za uporabo oblačnih sistemov torej ne potrebujemo močnih, najnovejših računalnikov, prav pa pride dovolj zmogljiva in stabilna spletna povezava. Če pa ste zahtevnejši uporabnik in za obdelovanje slik, zvoka, videa uporabljate katerega izmed zahtevnejših programov ali igrate zahtevnejše igre, je seveda to bolje početi na običajnih operacijskih sistemih. Prav tako velja opozoriti, da se pri uporabi tega OS vse naše stvari nahajajo v spletu, zato je primerno, da poskrbimo za shranjevanje pomembnih dokumentov, fotografij in drugih podatkov na lokalnem računalniku oz. zunanjem disku.
Cena: nekateri spletni OS so brezplačni, za druge pa je potrebno seči tudi v denarnico, vendar še zdaleč ne toliko, kakor če bi šli v nakup navadnega OS.
Chromium OS
Po številu uporabnikov spletnega OS je vodilni Googlov Chrome OS, kljub temu da je na voljo samo uporabnikom računalnikov Chromebook, ki jih ravno tako prodaja Google. (Pri nas jih zaenkrat ni mogoče kupiti.) Da pa ostali uporabniki ne bi bili prikrajšani, so zanesenjaki razvili Chromium OS, ki, kakor že ime namiguje, močno temelji na Chrome OS. V prvi vrsti je seveda namenjen uporabnikom spleta (kar preprosto pomeni, da če ostanete brez spletne povezave, z njim nimate kaj početi). Temu primerno je tudi njegov izgled zelo minimalističen, brez nepotrebne navlake. Sistem se naloži v dobrih 10 sekundah in je tudi zelo odziven, nameščenih je nekaj osnovnih aplikacij, drugače pa ste bolj ali manj odvisni od spletnih različic le-teh. Ko igrate kako internetno igro ali uporabljate Google docs za urejanje dokumentov, imate občutek, da uporabljate običajne nameščene različice programov. Problem nastane, ko želimo uporabljati kakšen poseben program, za katerega ne obstaja spletna različica oz. ga ne najdemo v Google Chrome trgovini in ga zato ne moremo namestiti. Chrome oz. Chromium je še precej mlad sistem, ki se še razvija in bo seveda moral pojesti še dosti polente, da bo dohitel starejša velikana, kakor sta Mac OS X ali Windows. Dobra stran Chromiuma pa je v tem, da ga lahko naložimo na kak star, že skoraj odslužen računalnik in mu s tem malce podaljšamo uporabnost. (www.chromium.org)
Desktop
Desktop je naslednik enega izmed prvih oblačnih sistemov nasploh z imenom Jolicloud. Če bi lahko kateremu izmed sistemov očitali neprivlačnost uporabniškega vmesnika, za Desktop to gotovo ne drži, poleg tega je zelo preprost za uporabo. Vse svoje aplikacije in programe lahko shranite na enem mestu, vsebine (glasbene in tekstovne datoteke) pa lahko shranite v oblaku in jih nato urejate ter razvrščate z ustvarjanjem map. Sistem je sicer plačljiv, vendar lahko, če ga hočemo le preizkusiti, pri registraciji uporabimo računa za Facebook ali Google. Na voljo je tako za uporabnike Android kot tudi IOS. (www.jolicloud.com)
Silve Cloud OS
Vizualno Silve Cloud OS močno spominja na okolje Windows, kar je vsekakor velika prednost za vse, ki nam je dolgoletna uporaba tega sistema zlezla pod kožo. Ima namreč zelo podobno opravilno vrstico in startni gumb ter je, kakor oba predhodnika, ravno tako zelo preprost za uporabo. V sistemu so že nameščeni spletni brskalnik, urejevalnik besedil, nekatere aplikacije socialnih omrežij in nekaj iger, dodatno pa lahko namestite še kar pestro bero ostalih spletnih aplikacij. Edina posebnost tega operacijskega sistema je v tem, da morate za njegovo normalno delovanje naložiti programček Silverlight 4. (www.silveos.com)
Netvibes
Netvibes se od ostalih oblačnih sistemov razlikuje po tem, da kot osnovo za delo uporablja pripomočke (widgete), ki jih razvrščamo po t. i. digitalni delovni tabli. Tako lahko sem ter tja premikamo programe, povezave do spletnih strani, ne da bi nam bilo potrebno odpirati neštete zavihke ali okna. Če hočemo ohraniti dobro preglednost nad trenutno odprtim, je to vsekakor dobra rešitev. Netvibes lahko povežemo tudi z mobilnimi napravami, njegova osnovna različica pa je seveda brezplačna.
Cloud Me
Cloud Me je operacijski oblačni sistem evropskega porekla, ki naj bi bil po besedah razvijalcev naravnan na evropski trg. Kaj točno naj bi to pomenilo, ni čisto jasno, vendar pa lahko s sistemom normalno dostopamo do svojih datotek, poleg tega lahko med drugim še poslušamo glasbo in shranjujemo fotografije. Če hočemo datoteke sinhronizirati z drugimi računalniki oz. mobilnimi napravami, jih moramo le povleči v modro mapo, ki je na voljo na namizju. (Tudi vmesnik sistema je očem prijeten, saj je ravno tako večinoma v modri barvi.) Zasebni uporabniki lahko sistem uporabljajo brezplačno, za poslovno različico pa je potrebno doplačati.
Kaj nas čaka?
Oblačni sistemi se bodo v prihodnosti še naprej razvijali. Nedavno je svojega napovedal računalniški gigant Microsoft, prav gotovo pa ne bodo izostale tudi druge računalniške korporacije in manjša podjetja. Za vse, ki računalnik uporabljalo zgolj za osnovna opravila in ki si ne želijo puliti las ob prezahtevni uporabi ter ne želijo pregloboko segati v žep, pa je tudi dosedanja izbira že čisto dobra.

Sandro Oblak, Klik, Ognjišče (2017) 4, str. 90

Ko pomislim na svoja srednješolska in študentska leta, se samo nasmehnem. Kolikokrat sem stala pred razredom ali kolegi s tresočimi rokami in z glasom, ki je kar izginjal, predvsem pa sploh ni zvenel kot moj! Sporočila, ki sem jih nekaj dni ponavljala doma in hotela posredovati, so se zaradi hromeče treme izgubila nekje na poti do table ...

Ugotovila sem, da imajo podobne spomine na ta del šolskih oz. študijskih let tudi udeleženci mojih tečajev retorike in javnega nastopanja. Nekatere so ti nastopi tako zaznamovali, da imajo zaradi njih danes težave z nastopanjem v službi. Da se to ne bi zgodilo tebi, tokratno kolumno posvečam pripravam na predstavitev seminarske naloge, prepričana pa sem, da bodo napotki prišli prav tudi pri zagovoru diplomskega dela.
Se bojiš nastopa pred manjšo skupino ali bolj trepetaš pred polno dvorano gledalcev? Koga pa imaš med publiko raje, znane ali neznane osebe? Za začetek se zavedaj, da se tudi samo nekajminutni nastop kot celota začne še v varnem zavetju (dijaškega oziroma študentskega) doma, s pripravami ...

PREDPRIPRAVE SO IZREDNO POMEMBNE
Osnova za nastop je seveda vsebina. Najbolj se obnese, če tisto, kar želiš posredovati, spišeš do besede natančno, nato pa besedilo večkrat prebereš na glas. Na tak način boš hitro ugotovil, ali je zaporedje zapisanih vsebin pravo, če ti izbrane besede ustrezajo in če ti odgovarja dolžina stavkov. Slovenščina je namreč specifičen jezik – pisana in govorjena beseda se izredno razlikujeta. Besede saj v prostem govoru zagotovo ne boš uporabil, nekaj drugega pa je, ko se usedeš za računalnik in pišeš, kajne? Poskrbi tudi, da govorjene povedi ne bodo predolge, da ti bodo poslušalci lahko ves čas sledili.
Ključna vprašanja, ki si jih moraš postaviti in z besedilom nanje tudi odgovoriti, so: kaj želim povedati oziroma katero je glavno sporočilo? Kako bom začel? Kako bom zaključil?
Dobro je začeti s kakšnim nepričakovanim začetkom ... Sledi jedro, torej razlaga osrednje teme, vrh je nizanje podatkov s ciljem, da nam občinstvo kar čim bolj verjame, zaključni del govora pa naj bo sestavljen iz povzetka govora, poziva oziroma zaključne misli in zahvale za pozornost.

KAKO SE OBNAŠATI NA ODRU?
Imej v mislih, da se tvoj nastop začne tisti trenutek, ko te sošolci in profesorji zagledajo, in ne, ko odpreš usta, kot bi morda mislil. To pomeni, da predstavitev začneš takrat, ko vstaneš in se odpraviš pred tablo. Ko stojiš pred zbranimi, se drži zravnano, saj s tem vzbujaš zaupanje. Roke naj bodo ob telesu, in sicer nekje pri popku. Če ti bo ta položaj povzročal nelagodje oziroma ne boš vedel, kaj z rokami (kar se pogosto zgodi, ko nastopamo), si pomagaj s svinčnikom ali z listom papirja, ki ju drži v eni od rok. Da ne bi pozabil, kaj želiš povedati, si seveda lahko omisliš oporne točke, ki naj bodo samo povzetek tvojega besedila. Napiši jih na list papirja A4, tega pa obvezno prilepi na trši papir (na primer šeleshamer) umirjenih, temnejših barv. Branje besedila močno odsvetujem. S takim načinom predstavitve so tisti udeleženci delavnic, ki so se sicer vsebinsko odlično pripravili na nastop, zelo hitro postali dolgočasni. Ko bereš, se namreč ne ukvarjaš s tistimi, ki te gledajo in poslušajo. Zato tudi tisti, ki bi ti res radi sledili, z mislimi prej odtavajo.
Če bo tvoj govor daljši, priporočam, da se med njim počasi, umirjeno sprehajaš po prostoru, ob tabli. Predvsem pa ne pozabi, da je zelo pomembno, kako govoriš: ne prehitro, ne prepočasi, ravno prav glasno, razločno in odločno. Če se zgodi, da se izgubiš, torej za hip zbiraš misli – brez panike. Takrat preprosto ostani tiho, torej ne govori. Niti pomisli ne na to, da bi tišino zapolnil z mašili, saj so ta lahko res moteča! Pa še nekaj. Da bi si tvoji sošolci zapomnili čim več, uporabljaj asociacije, primerjave in metafore.
Pomembno je tudi, da s publiko obdržiš očesni stik. Pravila, kako in koliko časa glej posameznega sošolca, ni, pomembno je, da začutijo tvoje besede, da vsak od njih ve, da je tisto, kar govoriš, namenjeno njim, da torej nisi samemu sebi namen ... Pa četudi gre za predstavitev seminarske naloge, s katero bi rad izboljšal oceno pri določenem predmetu..

Anita Urbančič je radijska novinarka in voditeljica. Opravljeno ima Londonsko šolo za odnose z javnostmi. Svoje znanje,
ki ga predaja tečajnikom na tečajih retorike in javnega nastopanja, je s prakso bogatila v več PR-agencijah.
[anita.urbancic@ognjisce.si]

SREDSTVA PREPRIČEVANJA
Z etosom (osebna raven: govorica telesa, oči, obraz) govornik izpostavlja svojo osebnost in svoj ugled, saj si prizadeva, da bi mu poslušalci verjeli in zaupali; s patosom (odnosna raven: melodija, hitrost, poudarki) vzbuja čustvene odzive in jih tako pridobiva za svoje ideje, logos (strokovna raven: argumentiranje, sklepanje) pa pomeni uporabo razumskih argumentov. Z njimi govornik podpre in dokaže svoje trditve.

 Anita Urbančič, Ognjišče (2017) 3, str. 82

* 22. april 1877, Postojna, † 25. februar 1959, Ljubljana

»Lojz Kraigher je pisal predvsem v velikih formah, v romanu in drami. Kot zdravnika in pristaša filozofskega materializma ga je najbolj mikala ljubezenska oz. spolna stran človeškega življenja, ki jo je pojmoval najprej fiziološko, četudi se je trudil, da bi v leposlovnih delih presojal opažanja v etičnem smislu. Zaradi tega pa svojim spisom ni mogel dajati enotne ubranosti, zlasti ker je preveč očitno ljubil prikazovanje zablod, pregreh in napak, tako da njegove etične, narodne in socialne misli izzvenevajo brez globokega odmeva v duši vznemirjenega bralca.« Tako je literarno ustvarjanje pisatelja Lojza Kraigherja na kratko označil Anton Slodnjak v svoji knjigi Slovensko slovstvo (1968). Pripadal je drugi generaciji slovenskih naturalistov. Literarno se je razvijal v ožjem krogu slovenske moderne ter bil eden najboljših prijateljev Ivana Cankarja. Ni bil zadovoljen z uvrstitvijo med naturaliste in se je čutil bolj kot Cankarjev realistični učenec. Predstavljamo ga ob 140-letnici njegovega rojstva.

OČE MEDICINSKE FAKULTETE UNIVERZE V LJUBLJANI
Rodil se je 22. aprila 1877 v Postojni, njegov rod pa izvira iz Furlanije. Pisateljev ded Giorgio je sredi 19. stol. prišel v Postojno kot krošnjar in kmalu postal premožen trgovec in posestnik. Imel je deset otrok; prvorojenec Alois, prav tako trgovec in posestnik, se je poročil z Josipino Lavrenčič; Lojz je bil prvi od njunih trinajstih otrok. Osnovno šolo je obiskoval v Postojni, prva dva gimnazijska razreda v Novem mestu, kjer je spoznal Otona Župančiča, preostale razrede pa v Ljubljani. Na predlog sošolca Dragotina Ketteja je bil sprejet v literarni krožek Zadruga in tam srečal Ivana Cankarja, s katerim je navezal prijateljstvo. Po maturi leta 1897 je na Dunaju študiral medicino. Družil se je s slovenskimi študenti in tudi veliko pisal. Še kot študent se je poročil z Viktorijo Juvančič, s katero je imel šest otrok. Po končanem študiju (1903) in obvezni praksi v Ljubljani je deloval kot zdravnik v Bovcu. Leta 1907 se je z družino preselil k Sveti Trojici v Slovenskih goricah, kjer je prevzel mesto okrajnega zdravnika. Leta 1914 je dobil službo v Ljubljani. Med prvo svetovno vojno je bil vojaški zdravnik, po vojni pa je postal vodja ljubljanske bolnišnice. Ob ustanovitvi univerze v Ljubljani leta 1919 si je zelo prizadeval, da dobi tudi medicinsko fakulteto, zato velja za očeta ljubljanske medicinske fakultete. Po ‘dvajsetletnih disharmonijah’ se je ločil od prve žene in se povezal z drugo. Leta 1922 je odšel v München, kjer je opravil zobozdravniško specializacijo ter do leta 1929 opravljal zobozdravniški poklic na Goriškem, nato pa v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno se je vključil v OF, leta 1944 je bil interniran v Dachau. Po vojni je bil vodja medicinske knjižnice in urednik Zdravstvenega vestnika. Leta 1958 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Umrl je 25. februarja 1959 v Ljubljani.

ZANIMALI SO GA PREDVSEM LJUBEZENSKI MOTIVI
Lojz Kraigher je slovstveno začel delovati proti koncu gimnazije, živahneje pa v dunajskih letih. Objavljal je v raznih listih, sprva pod psevdonimi, od leta 1911 s pravim imenom. Zanimali so ga predvsem ljubezenski motivi, ki se jih je loteval dokaj drzno. V njegovem zgodnjem pisanju je bilo precej grobega naturalizma in prevratniških idej, zato so mu uredniki črtali kak premočen izraz ali kar dele besedila. »Najrajši je obravnaval negativne pojave izvenzakonskega in zakonskega življenja, a čeprav je večinoma pravilno ugotavljal njihove vzroke in posledice, ni vedel zoper nje svetovati nič drugega kakor splošne fraze o vzdržnosti in zvestobi« (Anton Slodnjak). Njegovo najbolj znano delo je roman Kontrolor Škrobar (1913), ki je nastajal od leta 1910 do 1913. Od prvotno zamišljene ljubezenske novele se je besedilo razraslo v zajeten politični roman, ki je izšel v dveh delih tik pred začetkom prve svetovne vojne. Škrobar predstavlja številne takratne slovenske uradnike, ki so zaradi kruha in kariere zatajili svojo narodno zavest. Naturalistično opisovanje ljubezni in spolnosti imamo v romanu Mlada ljubezen (1923), ki se dogaja v meščanski Ljubljani okoli leta 1900.
Poleg novel in romanov je Kraigher napisal tudi več dram. Najbolj je pomembna Školjka (1908), drama v treh dejanjih, ki je premiero doživela v Zagrebu leta 1918, v Ljubljani šele 1921. »Tema je ibsenovska: narava in družba ženo podrejata moškemu, ki je surov in gospodovalen; pravo ljubezen bo doživela, ko se bo emancipirala, ko bo razbila meščanski zakon in se svobodno odločala o življenjskem tovarišu« (Joža Mahnič).

SPOMENIK PRIJATELJU IVANU CANKARJU
Lojz Kraigher je prvič srečal Ivana Cankarja kot gimnazijec v literarnem krožku Zadruga in brž sta postala prijatelja ter ostala vse življenje. Od jeseni 1910 do pomladi 1911 je bil Cankar njegov gost pri Sveti Trojici. Po prijateljevi smrti 11. decembra 1918 je poskušal prikazati njegovo človeško in umetniško podobo. Najprej je to storil z Umetnikovo trilogijo (1921). To so tri enodejanke. Prvi del, Umetnik v tujini, opisuje Cankarjevo dunajsko ljubezen, drugi del, Umetnik v domovini, njegovo ljubezensko razmerje na Rožniku, obiske dijakov in slutnje smrti, tretji del, Umetnik v nebesih, poveličuje Cankarjevo umetnost: umetnik je kljub ogorčenim ugovorom slovenskih kulturnih voditeljev sprejet med nebeščane in prva ga pozdravi njegova mati. V tretjem delu je posnemal slog Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski in vanj vpletel podobe iz pisateljevega resničnega življenja pa tudi iz njegovih umetniških del. Lojz Kraigher si je za eno svojih življenjskih nalog določil prodreti v bistvo Cankarja, človeka in umetnika. Pri tem prizadevanju pa sta preveč prihajala do izraza njegov zdravniški poklic in osebni temperament. Sad desetletnega dela je bila monografija Ivan Cankar, študije o njegovem delu in življenju, spomini nanj, ki je izšla v dveh zajetnih knjigah, obsegajočih skupno 1500 strani, leta 1954 in 1958. V delu, ki razodeva močno ljubezen do prijatelja, spremlja Cankarjevo življenje in ustvarjalnost od mladih začetkov vse do smrti. Stalno mu je pred očmi razlika med Cankarjevo človeško nebogljenostjo umetniško veličino, med njegovim osebnim pesimizmom in družbeno borbenostjo. Po sodbi literarnih zgodovinarjev Kraigher ni vedno pravičen, ker gleda na prijatelja z očmi zdravnika.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2017) 4, str. 52.

V zadnjem času je svet precej razburila papeževa opazka o dvoličnosti nekaterih katoličanov, zaradi katerih ljudje velikokrat govorijo, da je v takem primeru bolje biti ateist kot takšen katolik. Slovenski mediji so jo navdušeno povzemali, ko pa sem hotela kaj bolj natančnega izvedeti od katoliških medijev, sem zasledila samo objavo, da papež tega ni zares rekel, ampak da je citiral tiste, ki iz razočaranja nad hinavščino tako govorijo. Razpravljanju o srži problema so se previdno izognili.
Sem pa ob brskanju naletela na še neko drugo papeževo izjavo o ateistih, namreč da lahko tudi ateisti pridejo v nebesa, če delajo dobro. O tem so na facebook strani Ateisti Slovenije razpravljali tudi tisti, ki jim je stran prvenstveno namenjena (stran je namenjena predvsem tistim, ki se opredeljujejo kot ateisti, antiteisti, agnostiki ali sekularni humanisti). Kaj menijo o takšni izjavi? Če pustimo ob strani zafrkljive, žaljive in ostale nerelevantne odgovore, lahko po hitri analizi izluščimo, da jim 1. to nič ne pomeni, ker v nebesa itak ne verjamejo, zato hvala za nič, in 2. da gredo raje v pekel, ker je v nebesih dolgčas in ker so raje med sebi enakimi kot v družbi skesanih barab. Hm! Ali torej papež protipol kristjanov izpostavlja samo z namenom, da zbudi kristjane? Ateistov se njegove izjave očitno ne tičejo. Čeprav sodeč po ostalih objavah prav z veseljem polemizirajo o njih in o raznih svetopisemskih odlomkih.
Vsi smo se že kdaj znašli v nerodni situaciji, ko smo morali argumentirati svoje katoliško prepričanje, pa ga glede na argumente nevernega sogovornika nismo bili sposobni dovolj dobro podkrepiti. Včasih je problem neznanje. Tu si lahko pomagamo. Včasih pa gre za različno dojemanje, na podlagi katerega oblikujemo svoj pogled na svet. Nekdo bo Jezusovo priliko o viničarjih, ki pobijejo gospodarjeve služabnike in njegovega sina, tako da jih gospodar na koncu pokonča (prim. Mr 12,1-12), razumel kot potrditev, da Jezus spodbuja ubijanje. Drugi bo v tem videl pravično kazen za hudodelstva viničarjev. Pomemben je tudi način pogovarjanja. Pri napadalnem nastopu ponavadi nimamo kaj početi, kot preprosto počakati, da se ves nakopičeni gnev izlije na plano. Čisto drugačen in za oba bogat pogovor pa je z nekom, ki se na krščanske stvari sploh ne spozna in ga stvar zanima. Ob takem pogovoru raste tudi kristjan, saj mora najprej sam pri sebi vedeti, zakaj veruje v nebesa, kako naj bi tam bilo in kako to razumljivo razložiti nekomu, ki mu katoliško okolje ni položeno v zibko.
Kakorkoli obračamo, vedno pridemo do spoznanja, da je najmočnejše orožje (in orodje) proti neveri globoka osebna vera. Tako globoka, da si ne želi za vsako ceno dobiti vseh bitk v besednih dvobojih z napadalci, in tako ponižna, da je sposobna v opazki, da so ateisti boljši kot hinavski kristjani, videti resnico. Pa če je to povedal papež kot svojo izjavo ali pa jo govorijo ljudje po ulicah. Kristjan naj bo kristjan, ne samo v cerkvi, ampak tudi doma, na ulici, na delovnem mestu in med sosedi. Žalostno je, da ljudje kaj takega sploh govorijo, še bolj žalostno pa bi bilo, če nas taka opazka ne bi osvestila. Ali na podlagi našega ravnanja naši znanci vedo, kakšna je razlika med vernimi in nevernimi? Ali delamo dobra dela tako, da naša luč sveti pred ljudmi in oni zaradi tega slavijo našega Boga (prim. Mt 5,16)? Ga sploh slavimo sami?
Post je čas, ki nam razkriva resnico o nas. Velikokrat smo zaslepljeni in sploh ne vemo, da česa ne delamo prav. Premišljevanje, molitev in postenje pa dela čudeže. Osvetli notranjost in neusmiljeno pokaže navlako, ki jo odrivamo v najgloblje kotičke srca. Zato s spovedjo ni modro čakati na veliko noč. Čas je, da ta milostni čas vzamemo resno že zdaj.

Ana Gruden, Megafon, Ognjišče (2017) 4, str. 78

V lekarni kupite zdravilo in doma nenadoma ugotovite, da niste prepričani, kakšen odmerek morate vzeti. Se sliši znano? O vprašanjih, ki jih morate nujno zastaviti farmacevtu, in o delovanju lekarniških storitev sem se pogovarjala s farmacevtom, asist. dr. Nejcem Horvatom.

S svojim tokratnim sogovornikom sem se srečala popoldne, na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani, na Katedri za socialno farmacijo. Pred intervjujem sem se morala ustaviti še v lekarni, zato se mi zdi kot nalašč, da ga najprej vprašam, kako Slovenci gledamo na zdravila.

- Ali gresta farmacija in etika z roko v roki? Ali imate na primer možnost ugovora vesti?
Kot farmacevt moraš podati informacije, seveda pa jih nekomu ne moreš vsiliti, če si tega ne želi. V našem etičnem kodeksu je možen ugovor vesti, a je hkrati potrebno zagotoviti minimum storitve, kar je v našem primeru izdaja zdravila. Problem je predvsem pri postkoitalni kontracepciji (tabletki po) – ugovor vesti bo tu vedno obstajal.
Po eni strani se soočaš z osebnim prepričanjem, po drugi strani pa ima pacient pravico do tega zdravila, kar pomeni, da ga mora dobiti. V osnovi se ta problem rešuje tako, da zdravilo pač izda nekdo drug. Toda kaj pa, če si edini farmacevt v lekarni? To so težke stvari, ki pri nas niso jasno določene. Pri nas ni znano, koliko farmacevtov dejansko uveljavlja ugovor vesti in ravno to tematiko si želim v prihodnje raziskati.
- Kako usklajujete delo in zasebno življenje? Omenili ste mi, da imate družino, majhne otroke …? Kako najdete čas za vse?
Za otroke ni nikoli dovolj časa, za službo tudi ne. Sam imam jasne prioritete: na prvem mestu je moja družina. Ko pridem domov, nekaj čez 17.00 (od doma gre ob 5.30, op. avt.), se ukvarjam s svojima sinovoma. Takrat sem samo njun, no, malo še ženin (smeh).
- Kako kot znanstvenik razumete končnost-neskončnost? Ali menite, da bomo kdaj prišli do točke, ko bomo vedeli vse?
Mislim, da bo vprašanj vedno več. Jaz se bolj nagibam k temu, da bomo kmalu prišli do točke, ko vprašanja sicer še bodo, odgovorov pa ne bo več. Človeški razum je do določene mere omejen. Sam se te omejenosti zavedam in jo sprejemam. So določene stvari, ki jih ne moremo razumeti, tako pač je. In potem lahko pridemo tudi na področje vere. Tega ne moreš preveriti s hipotezo, ampak pač verjameš ali pa ne.

OD NOGOMETNEGA VRATARJA DO FARMACEVTA
Nejc Horvat si je kot otrok želel postati nogometni vratar, a je kasneje prevladala želja po naravoslovju. »Po navadi je tako, da kar ti dobro gre, ti postane tudi všeč. In obratno. Kemija biologija in fizika – vse tri vede so mi bile všeč. Tako sem iskal nekaj, v čemer bi lahko povezal vse. To je bila farmacija, ki zajema različna znanja.«
Po opravljeni mednarodni maturi na II. gimnaziji Maribor se je vpisal na Fakulteto za farmacijo v Ljubljani. Diplomiral je leta 2007 in nato pol leta opravljal pripravništvo v Mariborskih lekarnah. Februarja 2008 se je kot asistent zaposlil na Katedri za socialno farmacijo in 2014 doktoriral. Zdaj vodi vaje in včasih tudi predava. »Vaje potekajo v računalniški učilnici, kjer študentje spoznavajo baze podatkov, ki so povezane z zdravili. Študentom pokažem, kje lahko poiščejo podatke, hkrati pa jih učim tudi kritičnega razmišljanja. Te vaje so mi zelo všeč, saj se s študenti tudi veliko pogovarjamo. Poleg tega vodim tudi vaje iz komunikologije, kjer računalniki niso potrebni, vaje iz statistike in vaje, kjer se študentje učijo na podlagi konkretnih primerov (problem based learning).«

KAJ JE SOCIALNA FARMACIJA?
Poleg pedagoških obveznosti je Nejc Horvat tudi raziskovalec. »Socialna farmacija preučuje vpliv zdravil na družbo,« mi predstavi svoje področje raziskav. »Na naši katedri se v grobem ukvarjamo z dvema področjema: z vrednotenjem zdravstvenih tehnologij, kamor sodijo npr. farmakoekonomske raziskave, ter z zdravstveno oskrbo, kjer preučujemo npr. izide zdravljenja, težave, povezane z zdravili. Sam se ukvarjam predvsem s slednjim in z vrednotenjem lekarniških storitev.«

Oziram se naokoli, a nikjer ne opazim laboratorijev, zato vprašam svojega sogovornika, kako pri njih pravzaprav sploh potekajo raziskave. »Pri svojem delu večinoma uporabljamo vprašalnike, lahko pa imamo tudi intervjuje, s katerimi ocenjujemo zdravstvene storitve in preverjamo zdravstveno pismenost,« mi pove in tako ugotovim, da laboratorija tu sploh ne potrebujejo. »Zdaj se ukvarjam z zdravstveno pismenostjo, povezano z zdravili. Vprašalnikov, ki bi bili specifično povezani z zdravili, še ni, zato jih poskušamo razviti. Naj predstavim primer: na zdravilu je napisano, da moramo vzeti dvakrat po eno tableto na dan. Zanima nas, kako si ljudje to razlagajo in zato pripravimo vprašalnik z več možnimi odgovori.« Nejc mi pojasni, da lahko ljudje enaka navodila razumejo popolnoma različno. »Problem se pojavi tudi pri preračunavanju ustreznih odmerkov za otroke glede na njihovo telesno težo ali koliko maksimalnega dnevnega odmerka lahko vzamemo.«
Nejc Horvat se je pred leti pri svojem doktoratu ukvarjal z delovanjem lekarniških storitev, tako s pacientovega vidika (njihovo zadovoljstvo) kot s strokovnega (ustreznost svetovanja farmacevtov). »Ugotovili smo, da so bolniki precej zadovoljni z lekarniškimi storitvami in odnosom farmacevtov. V prihodnje pa bi morali razmisliti, kako zagotoviti čim več zasebnosti pri svetovanju pacientom.«

DOBER FARMACEVT = ZADOVOLJEN PACIENT?
Zanima me, kaj so tiste lastnosti, ki ločijo povprečnega farmacevta od zelo dobrega. »Proaktivnost!« takoj izstreli Nejc. »Proaktivni farmacevti poskušajo navezati stik s pacientom, mu poskušajo čim več svetovati in s tem pacientu omogočijo boljšo seznanitev z zdravilom. A vem, da je včasih težko, še posebej, ko so farmacevti v lekarni zelo obremenjeni.«
Malo za šalo in malo zares ga vprašam, kakšen bi moral biti idealen pacient. »Tak, ki sprašuje. Farmacevti v lekarnah imajo ogromno znanja, a ljudje na žalost ne sprašujejo. Vprašati je potrebno vse, kar nas zanima, tudi vse pomisleke, ki jih imamo. Ljudje se bojijo, da bodo vprašali kaj neumnega. Naloga zdravstvenega delavca pa je, da to skrb odpravi,« sklene najin pogovor Nejc Horvat.

Katarina Šoln, Znanost in vera, Ognjišče (2017) 4, str. 102

»Kako naj ljudje v teh časih verjamejo, da jih Bog ni zapustil, če bi jih jaz zapustil? Kakšen je pastir, ki zapusti svoje ovce, ko jih napadejo grabežljivi volkovi?«
(Izidor Završnik)

Poljski redovnik minorit Maksimilijan Kolbe je izpričal zvestobo Kristusu kot mučenec ljubezni do bližnjega. V zloglasnem taborišču smrti Auschwitz je 14. avgusta 1941 umrl namesto sojetnika, družinskega očeta. Leta 1982 ga je papež sv. Janez Pavel II. razglasil za svetnika. Jezusove besede: »Nihče nima večje ljubezni kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13) so spodbudile tudi mladega slovenskega duhovnika Izidorja Završnika, da je 10. marca 1943 stopil v vrsto talcev namesto dvajsetletnega sojetnika v mariborskih nacističnih zaporih. Na dvorišču so postrojili vse zapornike. Začeli so izbirati talce za streljanje, vsakega desetega. Franček (Franc Žvan iz Hoč) je bil ravno deseti. Poleg njega je stal v vrsti Izidor Završnik. Ko so Nemci zapisovali imena in med seboj debatirali, je Izidor rekel Frančeku: »Fant, ti si še mlad. Vso bodočnost imaš pred seboj.« In potem sta zamenjala mesti v vrsti. Odbrane so odpeljali na streljanje, Franček pa je ostal v zaporu. S svojim rešiteljem se je srečal po odhodu v večnost 22. septembra 1997. Ob stoletnici rojstva slovenskega Maksimilijana Kolbeja je Karel Gržan napisal lepo knjigo-pričevanje o njem.

Napisana je v obliki privlačne povesti in sicer na podlagi številnih pričevanj o življenju in smrti tega junaškega duhovnika. Rodil se je 4. aprila 1917 kot drugi od sedmih otrok (najstarejši in najmlajša sta umrla v nežni dobi) Vinka Završnika in Lucije roj. Kosmelj in bil še isti dan krščen v župnijski cerkvi pri Sv. Juriju ob Taboru. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v očetovo domačijo na Gomilsko. Darko, kakor so Izidorju pravili, je bil izredno bister otrok. »Bil je vsestranski. Ni je bilo stvari, ki se je ne bi lotil,« ga je pohvalil tri leta mlajši brat Drago. Ko je sedemletni Darko prejel zakrament svete birme, mu je mama Lucija na spominsko podobico zapisala: “Kaj Ti življenje bode osladilo? / In kaj v trpljenju bo Te tolažilo? / Kar za Boga - v ljubezni si storil / in da Marijin zvest otrok si bil.” Rad bi šel v šole, toda družina je bila revna, tedaj pa se je zanj zavzel ugleden duhovnik dr. Franc Ksaver Cukala, doma z Gomilskega. Postal je njegov duhovni oče in dobrotnik. V Gržanovi povesti beremo, kako globoke življenjske nauke je posredoval Izidorju, ko sta se pogovarjala o šahu in o fotografiji, dveh ‘konjičkih’, ki sta mu bila zelo pri srcu. V šolskem letu 1928/29 je bil Izidor vpisan v dijaško semenišče v Mariboru in v prvi razred osemletne klasične gimnazije. V razredu je bilo dvanajst semeniščnikov, deset od njih jih je kasneje vstopilo v bogoslovje in so bili tudi posvečeni. Izidor se je učil z lahkoto. »Kar so si drugi stežka ubijali v glavo, je Izidor razumel mimogrede,« je o njem dejal sošolec Franc Puncer. Ostajalo mu je veliko časa za izvenšolske dejavnosti. Pri sedemnajstih letih je zašel v mladostno krizo in je celo izstopil iz semenišča, toda po iskrenem pogovor s svojim dobrotnikom Cukalom se je kmalu vrnil. Po maturi leta 1936 je bil sprejet v mariborsko bogoslovje in do leta 1941 je obiskoval Visoko bogoslovno šolo v Mariboru.
Mariborsko škofijo je v letih 1933 do 1949 vodil škof Ivan Jožef Tomažič. Ko so Nemci aprila 1941 zasedli ozemlje mariborske škofije, so najprej z vso ostrino udarili po duhovnikih, ker so v ljudeh ohranjali slovensko narodno zavest. Škofovo posredovanje za duhovnike in vernike je okupatorska oblast prezirljivo odklanjala. Iz njegove škofije je bilo pregnanih (predvsem na Hrvaško) 284 škofijskih in 81 redovnih duhovnikov, na župnijah je ostalo samo 140 ostarelih in onemoglih duhovnikov. Zaradi burnih političnih dogodkov je škof Tomažič sklenil, da bo bogoslovce, ki bi prejeli mašniško posvečenje v juliju, posvetil že kar na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941. Izidor je nekaj dni pred tem zbolel, zato ga je škof posvetil 11. maja 1941. Naslednji dan je imel v domači župniji Gomilsko novo mašo brez vseh zunanjih slovesnosti. Po novi maši je prevzel domačo župnijo Gomilsko in Št. Pavel ob Preboldu. »Kot dušni pastir se je Završnik z vso vnemo žrtvoval, ko je neutrudno vršil duhovniška opravila v več župnijah,« je povedal Franc Puncer, njegov duhovniški sobrat in tudi sotrpin. »Pri tem pa je, kot pravi narodni duhovnik, trpel s trpečim ljudstvom.« Pomagal je tistim, ki jih je zasledovala nemška policija, da so se lahko umaknili pred Nemci v Ljubljansko pokrajino, ki so jo zasedli Italijani in so bile razmere znosnejše. Neki mož, ki je bil v službi na občini, ga je v največji tajnosti oskrboval z veljavnimi prepustnicami, s katerimi je reševal potrebne. To je bilo zelo nevarno in Izidor je moral računati z najhujšim, če Nemci to odkrijejo.
Na praznik Svetih treh kraljev, 6. januarja 1943, je maševal v domači cerkvi in sredi maše so v zakristijo vdrli gestapovci. Preden je prestrašene vernike blagoslovil, je izrekel opogumljajoče besede: »Potrpite. Ne obupavajte. Svoboda pride.« Po maši ga je v zakristiji aretiral gestapovec in zahteval, da mu izroči prepustnice. Tudi po osebni preiskavi pri njem niso našli nobene, zato so ga gnali na dom in pri pregledu njegove sobe so našli eno prepustnico pod papirjem na dnu nočne omarice. Ob tem ‘zmagoslavnem’ odkritju je eden od gestapovcev Izidorja z vso močjo udaril. Odvedli so ga v zloglasni celjski zapor Stari pisker, zasliševan pa je bil na Grofiji, zasliševalnem poslopju Gestapa. Celjski trije gestapovci Niederberger, Wiegele in Kollman so bili znani po svoji krutosti. Med zasliševanjem so jetnike strahotno mučili. Izidorjeva sestra Ana je povedala: »Enkrat na teden smo mu nesli sveže perilo. Čakali smo, po dveh urah smo dobili večkrat krvavo perilo.« Po štirih mesecih so ga izpustili iz zapora z naročilom, naj jim prihaja poročat. »Da bi to delal, mi še na misel ne pride,« je zaupal prijatelju Puncerju, ki mu je prigovarjal, naj se umakne nekam v notranjost Nemčije, pa mu je odvrnil, da pastir ne sme zapustiti svoje črede, posebno takrat, ko je v nevarnosti pred volkovi. Spet se je posvetil oskrbovanju župnij, ki so mu bile zaupane. V zgodnji jeseni 1942 so ga spet zaprli. Prestajal je nova zasliševanja in mučenja. »Vso noč sem visel obešen za roke. Če sem se popolnoma stegnil, sem s konci palcev dosegel tla. Trske so mi zabijali za nohte,« je šepetaje povedal sotrpinu Puncerju in dostavil: »Bog ve za nas.« Ko so zasliševanja končali, so ga preselili v mariborske zapore. Na pustni torek, 9. marca 1943, sta ga lahko obiskala oče in sestra Ana. Prosil ju je, naj mu prihodnjič prinesejo čevlje, ker je upal, da ga bodo poslali v koncentracijsko taborišče. Naslednji dan, na pepelnično sredo, 10. marca 1943, so na dvorišču mariborskih zaporov ustrelili 25 talcev. Med njimi je bil tudi Izidor Završnik. Ko je sestra Ana zvedela, da je njen brat Izidor daroval življenje za sojetnika, je dejala: »Čisto njemu podobno.« Franc Puncer, Izidorjev sošolec, sobrat v duhovništvu in sotrpin v gestapovskih zaporih, pa je zatrdil: »Prepričan sem, da je umrl mučeniške smrti. Usmrtili so ga, ker je bil duhovnik, ker je delil zakramente in imel vpliv na ljudi.«

ČUK, Silvester. Pričevanje, v: Ognjišče (2017) 04, str. 42.

Sem mama že v letih, imam otroke, fante in eno dekle. Pri fantih je bilo vse v redu. Lepo so odraščali in bili zdravi. Nekoč jim pri večerji povem, da bomo dobili dojenčka. Takrat sem bila stara štirideset let. Morda so si mislili vsak svoje, nobeden pa ni izrekel kakšne besede neodobravanja. Od takrat so mi še bolj pomagali pri težjih delih. Porod je bil normalen in dobili smo deklico. Še danes, po tolikih letih, čutim, kako sem bila srečna, ko so mi dali to malo čudo na prsi. Nisem se je mogla nagledati! Ko sem odhajala iz porodnišnice, so prišli vsi ‘fantje’ – sinovi in mož – in jo hoteli videti. Ta otrok je bil družinska svetinja. Vsi smo pazili nanjo. Rada je hodila v cerkev. V obhajilni oblekici se mi je zdela kot angelček. Ob birmi je bila že luštno dekle. Nato pa srednja šola: do drugega letnika je še kar šlo, potem pa je spoznala fanta, v katerega se je resno zaljubila. Kar je rekel on, je bilo sveto. K maši ni več hodila, ker je to ‘brez veze’, jaz pa sem molila, da bi dobila takega fanta, ki bi jo pripeljal na pravo pot. S težavo je končala srednjo šolo. Potem je rekla, da gre na faks. Začela je, pa tudi hitro končala. Nato nas je doletela nenadna smrt mojega moža. Joj, kako sem bila žalostna, ona pa še bolj svobodna! Dela samo občasno, sem pa tja najde kakšnega prijatelja. Nič resnega. Preveč, vse preveč smo jo imeli radi in jo razvajali. Sedaj to vem. Ampak jaz še vedno molim zanjo. Ko je pred nedavni prišla domov, je rekla: »Sedaj sem spoznala še kar v redu fanta. Ima samo eno napako: je zelo pobožen.« Mene je tako zabolelo, mislila sem, da mi bo srce kar počilo. Sedaj jo opazujem in zdi se mi, da je malo drugačna, boljša. Kljub temu še vedno molim, da bi dobila fanta, ki bi jo osvojil in spravil na pravo pot. Mogoče pa se bo to zgodilo. Da bi se le! Dragi urednik, ali naj jo kaj sprašujem, ali je bolje, da jo pustim pri miru? Končno je toliko stara, da sama zase odgovarja. A kaj, ko smo mame take, da ljubimo svoje otroke vedno.
Andreja

In prav je, da jih ljubite, ker so vaše ljubezni zelo potrebni. Sama z bridkostjo ugotavljaš, da so danes ‘čudni časi’. Zlasti mladi so zbegani, ker imajo toliko slabih zgledov in slabo družbo. Če pride vmes še slepa ljubezen, je polomija še večja. Včasih pa se zgodi, da je ljubezen lahko odrešujoča. Vedno bi morala biti odrešujoča! Tista prava ljubezen, ki želi ljubljeni osebi dobro, resnično dobro. Danes pa se žal ljubezen pogosto enači s spolnostjo brez odgovornosti, kar bi lahko imenovali ‘sebičnost v dvoje’.
Uspeh v življenju je odvisen od truda, ki ga vložimo, da dosežemo neki cilj. Ta cilj je lahko nekaj omejenega, nekaj, kar zadovolji naše čute: lahko je nekaj višjega, kar zadovolji našega duha, naš razum, ali pa še bolj plemenitega, kar zadovolji našo dušo. Ti si v svojem življenju iskala višje vrednote, zato si svoje otroke vzgajala v veri. To je prineslo največje zadoščenje tebi in tudi tvojim ‘fantom’ (sinovom in možu). Ljubezen do hčerke je tudi bila na tej lestvici plemenitih ciljev in želja. Očitaš si, da ste tej vaši deklici izkazovali preveč ljubezni, da ste jo razvajali, ker je bila toliko mlajša od sinov. Modra vzgoja ne dopušča vsega, kar si otrok želi, treba ga je navajati k odpovedi. Življenje je sestavljeno iz prijetnih in neprijetnih stvari. Na to se mora že otrok naučiti, kot si se naučila ti sama, da si svoji družini lahko nudila varnost in sinovom z zgledom vcepljala smisel za žrtve, brez katerih ni mogoče doseči nobenega višjega cilja. Tega tvoja punčka ni razumela ali ni hotela razumeti. Ko je malo odrasla, je hotela uživati čimprej in čimveč. Razvajena je bila morda prav v tem, da ji nisi znala dopovedati te življenjske enačbe: če hočeš prejemati, moraš tudi dajati. Tega ji niste znali razložiti, pokazati. Te enačbe ne razumejo premnogi, zlasti mladi, pa tudi nam odraslim ne uspe vedno. Zato je potrebno, da spoštujemo in upoštevamo božje zapovedi, da hodimo v cerkev, prejemamo zakramente, beremo Sveto pismo.
Vsega tega se ne da ukazati, mogoče je le pokazati z zgledom. Sprašuješ, ali jo lahko kaj vprašaš, ali je bolje, da jo pustiš pri miru. Svetujem ti: skušaj se pogovoriti z njo, prijateljsko, brez očitkov ali ‘pridig’, ki jih seveda ne bi prenesla. Poišči trenutek, ko sta si bolj ‘blizu’, in ji povej o svojih življenjskih izkušnjah, predvsem pa ji prisluhni. Tvoja molitev bo še vedno potrebna in nujna, ker Bog najprej usliši matere, ki molijo za svoje otroke. Morda se sadovi ne bodo pokazali takoj ali v kratkem času, vendar zaupaj. Mladi mislijo, da je življenjski način, kot smo ga v mladosti živeli mi starejši, danes ‘brez veze’. Življenje jim bo pokazalo, da ni tako. Če bi se tvoja deklica potrudila in začela na faksu redno študirati, najbrž danes ne bi bila tam, kjer je: brez službe, nezadovoljna s svojim življenjem. Ne bi iskala kratkih avantur. Ni še vse izgubljeno, če bo dovzetna za ‘šolo življenja’.
Pred nami so velikonočni prazniki. Prav Jezusovo trpljenje in vstajenje nam odkrivata to modrost življenja: do sreče, veselja in zmage pridemo po poti odpovedi in žrtve. Sodobni človek ne sprejme te resnice, zato si sam nakoplje toliko trpljenja – sebi in drugim. Z begom pred trpljenjem še globlje pada vanj. Nemški bogoslovni pisatelj Romano Guardini je zapisal, da na naše trpko vprašanje: čemu trpljenje? ve odgovor le križ, ki govori: »Vse naše trpljenje, naše darovanja in naša smrt je božja setev. Če smo združeni z božjo voljo, požene iz nje življenje, bogato življenje za nas in za druge.« Veselje velikonočne ‘aleluje’ dosežemo samo, če gremo z Jezusom tudi po križevem potu.

oče urednik Franc Bole, Ta otrok je bil družinska svetinja. (Pismo meseca). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 4, str. 6-7

Vsako leto se aprila spominjamo izida prve številke Ognjišča o veliki noči leta 1965. Letošnjega aprila pa se spominjamo še okrogle obletnice: 50-letnice ‘rojstva’ založbe Ognjišče. Nobenega uradnega dokumenta nimamo o tem, ampak samo dejstvo, da je takrat pri Ognjišču izšla prva knjiga v Žepni knjižnici Ognjišča Papež Janez Dobri (o sv. Janezu XXIII.) v več deset tisoč izvodih. Takratni uredniki so v težkih razmerah za Cerkev in verne želeli ljudem ponuditi poleg duhovnega branja v Ognjišču še dodatno branje v knjigah. In začeli so ‘avanturo’ založbe, ki je v pol stoletja izdala veliko knjig v visokih nakladah. Bogu hvala za vse dobro v tem pol stoletju.

Tudi zato v tokratnem Ognjišču v rubriki Na obisku predstavljamo delo v naši založbi in opisujemo, kako pripravljamo knjige za tisk. Zavedamo pa se, da ni dovolj knjige izdajati, ampak je treba, da gredo med ljudi, saj so namenjene njim. O vlogi javnih glasil, tudi modernih ter o pomenu oznanjevanja vere v našem času s sodobnimi sredstvi govori tokratna gostja meseca Nataša Govekar, ki zaseda odgovorno mesto v rimski kuriji, najvišje, ki ga zaseda v tem trenutku kdo od Slovencev ali kakšna ženska sploh.

Druga knjiga, ki je izšla v Žepni knjižnici Ognjišča, je imela naslov Moč ljubezni, govori pa o znanem poljskem svetniku Maksimiljanu Kolbeju, ki je v taborišču smrti dal življenje za sojetnika, družinskega očeta. Zanimivo, da ob jubileju, po pol stoletja v isti zbirki izdajamo knjigo o slovenskem Maksimiljanu Kolbeju, duhovniku Izidorju Završniku, ki je na pepelnico leta 1943 dal življenje namesto mladega fanta, sojetnika v mariborskem nacističnem zaporu. O tem slovenskem mučencu je napisal knjigo Zmagovita ljubezen p. Karel Gržan, ki ga bralci Ognjišča dobro poznate, saj že dlje časa piše v našo revijo.

Na žalost je bil slovenski Maksimiljan Kolbe do sedaj (pre)malo znan. Pisec knjige o njem pravi, da nam je bilo dano “v dediščino, česar ne znamo – tako se zdi – dovolj prepoznati, ovrednotiti in iz tega živeti …, kakor da se ne znamo s ponosom veseliti izjemnih dogodkov in osebnosti, ki nikakor ne bi smele utoniti v pozabo, saj so navdih in zgled za naše sedanje ravnanje in delovanje”. Drugi narodi bi iz njega že kdaj naredili svetnika, mi pa kakor da tega ne znamo. Duhovnika Završnika predstavljamo tudi v rubriki Pričevanje in upamo, da bo ta zapis skupaj z novo knjigo okrepil zanimanje za tega slovenskega mučenca.

Sredi aprila praznujemo največji krščanski praznik, veliko noč. Po tem prazniku se začnejo po župnijah birme, malo pozneje še prva obhajila. Prijaznejše spomladansko vreme pa začne tudi ‘sezono’ krščevanja. Ob prejemu teh zakramentov radi poklonimo kakšen dar. To je lepo, a prav je, da pri tem ne pretiravamo in se obdarovanje ne spremeni v tekmovalnost in samo pospešuje potrošniško miselnost. Zato podarimo knjigo duhovne vsebine ali kakšno drugo primerno darilo. Nekaj predlogov za tako obdarovanje boste našli že v tej številki na str. 98 in 99, še več pa v posebni prilogi, ki jo bomo priložili prihodnji številki Ognjišča.

Zadnji del postnega časa nam bo lahko pomagala globlje doživeti pesnitev Leona Oblaka, dolga 900 verzov, Neumrljiva duša in sedem glavnih grehov. Avtor poudarja, da ni dovolj, da se spovedujemo svojih grehov, ampak moramo poiskati korenine grešnih dejanj, ki se skrivajo v poglavitnih grehih, in se proti zlu bojujemo že v korenini, v samem začetku.

Božo Rustja, odgovorni urednik