V novembrskem Ognjišču je upokojeni nadškof Turnšek lepo razložil pomen odpustkov. Opisal je tudi pogoje, da odpustek prejmemo tudi v svetem letu. Pa ne vem, če sem pravilno razumela vse pogoje. Moram se spovedati, prejeti obhajilo, moram biti nenavezana na greh, moliti po namenu svetega očeta (vera, očenaš, zdravamarija in Slava Očetu) in izpolniti poseben pogoj. V svetem letu je to prehod skozi vrata usmiljenja, če prav razumem. Za vse svete je pogoj obisk pokopališča, ob drugih priložnostih pa drugi. Zanima me, če je vse to potrebno opraviti v eni cerkvi? Za sveto leto imajo samo nekatere, npr. stolnice in božjepotne cerkve, sveta vrata. Ali moram vse, spoved, obhajilo in molitev opraviti v tej cerkvi ali se lahko spovem v drugi cerkvi in grem pozneje, morda naslednji dan skozi svetoletna vrata? Pri vsem tem pa me moti še to, da nekateri pravijo, da odpustki niso bistveni, da so ‘srednjeveški’ ostanek. Proti njim je bil že Luter in se je zaradi tega ‘odcepil’ od katoliške Cerkve. Pravijo, da je bistvena spoved, odpustki pa zastarela stvar. Hvaležna bom za pojasnila.
Tea
Sveto leto usmiljenja že rojeva svoje sadove. Zanimanje za marsikaj, kar je v preteklosti nekako nekje poniknilo, se je spet prebudilo: več se govori o spovedi, o posledicah hotene prekinitve nosečnosti, o usmiljenju sploh ... Med te nekoliko ‘zanemarjene’ ali ‘pozabljene’ resničnosti sodijo gotovo tudi odpustki. Nesrečno se jih držijo srednjeveški očitki, ki jih je protestantsko gibanje še bolj poudarilo. Nikakor pa niso bili odpustki glavni vzrok takratnega razkola v Cerkvi. Ker jih je Luter naštel med drugimi nepravilnostmi, so postali kasneje, še zlasti v ateističnih sistemih, zelo priročno sredstvo za smešenje vere. A smešili so jih tisti, ki njihove prave vsebine sploh niso poznali. In tako so dobili zelo ‘zloglasno’ noto tudi v naši polpretekli zgodovini. S tem ne zanikam, da so mogoče tudi napačne razlage in celo zlorabe odpustkov; in gotovo so kdaj v zgodovine tudi bile. Vendar so tudi v Lutrovem času veljali za odpustke enaki zunanji in predvsem notranji pogoji in kdor jih ni izpolnil, ker ni imel pravega namena in je ‘blefiral’, sploh ni bil deležen milosti, ki jih odpustki pomenijo. Saj Boga ni mogoče prevarati, četudi komu uspe ukaniti ljudi. Podobno kakor spoved ni veljavna in učinkovita, če spovedanec hlini skesanost, čeprav je spovednik prepričan, da je vse v redu in prav.
Gospa je v pisnem vprašanju dobro obnovila pogoje, ki so potrebni za pridobitev odpustka v svetem letu usmiljenja. Razrešimo pa dilemo okoli vprašanja, ali je vse pogoje potrebno izpolniti v eni cerkvi in, dodal bi še, na isti dan. Ker je mogoče pridobiti na dan odpustek samo enkrat, je potrebno imeti tisti dan vse pogoje izpolnjene. Gotovo je ‘posebni pogoj’, t.j. vstop skozi sveta vrata, treba narediti vsakič znova. Nenavezanost na greh je na svoj način povezana z zakramentom sprave ali spovedi, zato ni treba obhajati tega zakramenta prav tisti dan, ampak nekje v bližini (nekako v obdobju enega tedna je praktičen nasvet), vendar pa je treba ohraniti nenavezanost na greh. V primeru večjega greha je potrebno zakrament ponovno obhajati. Ostale pogoje, molitev, obhajilo, darovanje trpljenja, delo usmiljenja, lahko načelno izpolnimo tudi drugje. Najbolje pa seveda je, če moremo vse združiti v cerkvi, kjer stopimo tudi skozi sveta vrata usmiljenja; tako pride najbolj do izraza celota kot simbolno dejanje, znamenje, ki je naš del duhovnega dogajanja, ki se v odpustkih dogaja v občestvu Cerkve med človekom in Bogom.

Res je pa tudi, da nekateri očitki oz. pomisleki o odpustkih pri nekaterih še kar ostajajo in da so pri marsikom še vedno na ‘slabem glasu’. V vprašanju je poudarjeno, da jih imajo nekateri za zastarele in jim očitajo, da niso bistveni, da je pomembnejša spoved. S tem pojmovanjem se je mogoče načelno delno strinjati. Nikakor ni mogoče odpustkov primerjati, še manj enačiti z zakramenti in dogajanjem v njih. Nikakor pa ni res, da so zastareli ali da zato, ker niso bistveni, nimajo nobenega pomena. Zastareli bi bili, če bi danes greh ne puščal več posledic, ki tudi po spovedi ostanejo v grešniku in v drugih. Glede pomena nebistvenih stvari pa tale razmislek. Pomislimo samo na okus pri hrani: gotovo ni bistven, bolezensko ga lahko celo izgubimo, bistveni so sestavni deli hrane, ki jih uporablja telo za svoje življenje, rast in obnavljanje; a je okus pri tem še kako dobrodošel in marsikaj olajša; zlasti pri ljudeh, ki izgubijo apetit. Hočem reči, da če določena stvar ni bistvena ali nujno potrebna za določen proces ali dogajanje, to še ne pomeni, da je vredna omalovaževanja ali da je odveč. Za odpustke pa lahko celo ugotovimo, da vsaj na neki način spadajo k procesu spovedi same, saj so ‘zunanja’ pomoč občestva Cerkve spovedancu pri tistem delu zakramenta sprave, ki ga imenujemo sprava ali pokora – in ta je sestavni del zakramenta sprave, ne le neki dodatek, ki je ali pa ga ni. Pokora se namreč nanaša na popravo posledic (kazni) grehov tako pri drugih, ki so jih naši grehi prizadeli, oškodovali (vidik zadoščevanja), kakor pri grešniku samem (vidik boja s temi posledicami po spovedi). In ker se je s kaznimi ali posledicami grehov težko in mukotrpno ter naporno bojevati in jih odstranjevati, nam pri tem poleg pokore lahko pomagajo tudi odpustki. Nikakor pa odpustki niso nujno sredstvo v tem ‘rehabilitacijskem’ procesu po odpuščanju grehov v zakramentu sprave. So dodatna pomoč. Če greh predstavlja bolezen z njenim izvorom, potem je obhajanje zakramenta sprave zdravljenje in odstranitev tega izvora. A vemo npr., da po zacelitvi kosti pri zlomu in odstranitvi opore, nujno sledi včasih zelo boleče razgibavanje in odpravljanje stranskih posledic, ki jih je prinesel zlom in zdravljenje mišicam in drugim gibalnim sposobnostim. Tako tudi greh lahko pušča posledice tako na telesni kot duševni in duhovni ravni; in tudi za odpravljanje teh posledic je potrebna posebna ‘terapija’. Sicer se bolnik tudi brez posebnih terapij počasi vrne nazaj v normalni način življenja, a gotovo počasneje in morda tudi ne več tako popolno, kot bi bilo mogoče s ‘posebno obdelavo’.
Morda lahko tudi ta primerjava, ki gotovo tudi ‘šepa’, kot vsaka, pomaga tistim, ki dvomijo v koristnost in sodobnost odpustkov, da jih pogledajo še s kakšnega drugega zornega kota, kot so jih presojali do sedaj. In tudi temu je namenjeno sveto leto usmiljenja.
Vsem želim, da ga še naprej v polnosti živimo in se v njem ponovno okrepimo v notranjem človeku, v krstu upodobljenem po Kristusu, da bi to novo življenje vsakega izmed nas, ki je s Kristusom že skrito v Bogu, prihajalo vedno bolj in bolj do ‘vidnosti’ tudi v našem vsakdanjem sobivanju z ljudmi. Ne pozabimo, da smo drug drugemu poslani biti obličje “Obličja Očetovega usmiljenja”, ki je Jezus Kristus.
Marjan Turnšek

Ognjišče (2016) 03, str. 46

Čut za kulturo je treba privzgojiti. Že zgodaj je treba začeti otroke na njim primeren način navajati na kulturne dogodke. Gotovo je za otroke ena najbolj primernih kulturnih prireditev lutkovna predstava. Se spominjate, kdaj ste videli zadnjo? Verjetno ne. Se pa gotovo spomnite, da je bilo takrat lepo. Lutkovno gledališče je kraj, kjer živijo sanje in ustvarjajo čudovit svet, mnogokrat lepši od dejanskega. Človek z govorico ne more izrazit toliko stvari, kot jih lahko izrazi lutka. Svet lutk je čaroben in bi ga veljalo vsaj od časa do časa »odnesti« domov in ga živeti namesto televizije in »japonskih risank z vprašljivo vsebino«.

V preteklem decembru (2010) smo praznovali stoto obletnico lutkarstva v Sloveniji, ko smo se spomnili, da je Milan Klemenčič 22. decembra 1910 v svoji domači hiši v Ajdovščini (Šturjah), uprizoril prvo lutkovno predstavo Mrtvec v redečem plašču. V institucionalizirani obliki pa je lutkarstvo prisotno v Lutkovnem gledališču Ljubljana od leta 1948, ko je zaživelo kot Mestno lutkovno gledališče. Začetni ustvarjalni zagon je to gledališče črpalo iz različnih lutkarskih tradicij, ki so se v začetku prejšnjega stoletja že dobro razvijale po različnih krajih v Sloveniji. Danes imamo lutkovno gledališče tudi v Mariboru, lutkovne predstave pa bolj ali manj redno prirejajo tudi v drugih krajih po Sloveniji. Obiskali smo Lutkovno gledališče Ljubljana kot najstarejše. Od leta 2009 sta v njem združeni dve gledališči, oziroma gledališki dejavnosti: Lutkovna ter dramska. Nekdanje Gledališče za otroke in mlade po novem domuje na Krekovem trgu, njegova dejavnost pa se v okviru Lutkovnega gledališča Ljubljana imenuje Dramski oder za mlade. Tako je Lutkovno gledališče Ljubljana prva stopnica za vstop najmlajših v svet gledališča.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana različne zasedbe nastopajo na petih različnih odrih, njihove dvorane lahko sprejmejo od 50 do 220 otrok, odrsko prizorišče za posebne predstave imajo v tunelu pod ljubljanskim gradom, v zaključni fazi pa je tudi njihova najnovejša pridobitev Oder pod zvezdami. Prostorna večnamenska dvorana na podstrešju s stekleno streho bo to res posebno prizorišče.
V gledališču je redno zaposlenih petindvajset igralcev, občasno pa se jim pridružijo še številni zunanji sodelavci, zlasti režiserji ali drugi gledališki delavci. Njihovi tehniki večinoma sami skrbijo za postavitev ustreznih scenografij, odrov ter svetlobnih efektov ter za akustično ustreznost; najbolj zanimiva pa je njihova lutkovna delavnica. V njej sta zaposlena dva kiparja, slikar, tehnolog ter šivilja. Ti mojstri, vsak na svojem področju, na podlagi skic scenografov izdelujejo lutke, kostume in tudi dele scenografije. Prav zanimivo je videti najprej lutke, in igralce animatorje, ki tem lutkam vdahnejo življenje, potem pa stopiti v delavnico, kjer je polno skic in maket, ter videti lutke v izdelavi. Lutke morajo biti izdelane tako, da so prijetne na pogled, biti morajo gibljive in vodljive. Ne smejo biti pretežke in masivne, vendar pa dovolj trpežne. Lutke so unikati, in če se katera poškoduje tik pred predstavo, morajo mojstri hitro ukrepati, da se predstava lahko izvede. Verjetno bi otroci težko sprejeli odpoved predstave zaradi »poškodbe lutke«.
V lutkovnem gledališču je, sam sem se lahko prepričal, živahno ves dan, zlasti dopoldne, kar je za gledališča neobičajno. V dopoldanskem času imajo navadno predstave za vrtce in šole, ter vaje za nove predstave, ki nastajajo. Popoldne so predstave za otroke izven, zvečer pa tudi prestave za odrasle. Lutke namreč niso namenjen samo otrokom. Nasprotno, lutke so v zgodovini imele posebno vlogo, in naboj, podobnega kot dvorni norčki, lahko so povedali, česar drugi, ki niso bili kos lesa, niso smeli, zato je bilo tudi veliko nasilja, kar pa ni bilo ravno za otroke. Za marsikoga se sicer sliši čudno, a tudi danes predvajajo lutkovne predstave namenjene odraslim. Pravijo, da je obisk sicer nekoliko slabši, ker je med odraslimi še ta predsodek, da je to za otroke, če pa pridejo, odhajajo s predstave za odrasle prav tako zadovoljni kot otroci z otroških.
Na sezono običajno pripravijo deset premier, od tega šest lutkovnih in štiri dramske. Nekatere predstave potem dlje časa igrajo, druge manj, trudijo se, da se igra čim dlje. Včasih jo zagode kakšna bolezen ali kaj podobnega in pri lutkovnem delu težko animatorja lutke nekdo hitro nadomesti. Zato pravijo, da so predstave kot življenje: nekatere živijo krajši čas, druge daljše obdobje. Zlasti klasične predstave imajo daljši rok predvajanja, da ne govorimo o tistih, ki jih imenujejo Predstave, ki nočejo iz odra. Naslov sam pove, da so to dolgoletne uspešnice, ki jih vedno znova igrajo: Zvezdica Zaspanka, Žogica Marogica in Sapramiška, če naštejemo samo tri najbolj znane. Predstave občasno igrajo tudi izven gledališča, čeprav jim je ljubše, da se otroci navajajo prihajati v gledališče, da začutijo, da je to neko posebno doživetje. Trudijo se tudi, da so cenovno ugodni. Nekatere predstave so po teden ali več v naprej razprodane in z obiskom so zadovoljni. Z nekakšnim razumevanjem sprejemajo dejstvo, da se s sezono lepega vremena pozna upad obiska. V decembru imajo še posebej veliko dela, saj mnoga podjetja v tem času rada tudi obdarujejo otroke svojih delavcev z lutkovno prestavo, poleg tega pa so tudi organizatorji Miklavževega sprevoda po Ljubljani.

Turk M., Na obisku, v: Ognjišče (2011) 2, str. 16.

Spominjam se, kako prijetno je bilo nekdaj poslušati prasketanje polen v peči. Zadnje čase je tega vse manj, saj za ogrevanje velikokrat uporabljamo drugačne goriva. Mnogi se vračajo k starim virom energije. Les je gotovo eden takih. Les pa seveda ni odličen le za kurjavo, temveč še za marsikaj drugega uporablja se v gradbeništvu, v lesni industriji in končno tudi za izdelavo papirja, ki ga sedaj držite v rokah. In kje se pravzaprav zgodba z lesom začne? V gozdu seveda. Zato smo se na obisk odpravili v gozd, pravzaprav smo obiskali Gozdno Gospodarstvo Bled, ki skrbi za gozdove in z njimi gospodari.

Gozdno gospodarstvo Bled, po površini gozdov, ki jih ime v oskrbi, spada med srednja v Sloveniji. Gospodarijo pa v državnih in zasebnih gozdovih, del teh zasebnih gozdov so tudi gozdovi ljubljanske nadškofije. Skupaj nekaj čez dvajset tisoč hektarjev. Glavnina teh gozdov pokriva planote Jelovice, Pokljuke in Mežaklje in z njimi celostno gospodarijo. Upravljanje oziroma gospodarjenje z gozdovi pomeni oskrbovanje v skladu z gozdno gospodarskimi načrti, ki jih pripravlja državni Zavod za gozdove. Na osnovi teh načrtov, ki so običajno desetletni, pripravijo letni načrt, katera dela bodo v tistem letu izvedli. Gre za posek in spravilo lesa, ki ga morajo potem prodati. Redno izvajajo potrebna gozdna gojitvena in varstvena dela, vzdržujejo gozdno infrastrukturo, gradijo gozdne vlake in gozdne ceste. Gozdna gospodarstva so izvajalci del v gozdu, pod nadzorom javne gozdarske službe (Zavoda za gozdove), ki je v pristojnosti države. Noben lastnik gozda ali pa nekdo, ki v imenu lastnika gospodari z gozdom, ne more samovoljno sekati dreves, ampak v skladu s tem, kar odmeri država. Manjši lastniki gozdov, kmetje, navadno sami sekajo in čistijo, kar jim je odkazal revirni gozdar. Prav tako tudi v državnih gozdovih, kjer to delajo Gozdna gospodarstva, ki imajo za to delo koncesijo. Občasno si skupaj z revirnim gozdarjem ogledajo gozdove, da vidijo, kaj naj bi sekali. Da bi sekali glede na potrebe trga, ni dovoljeno, ker je treba z gozdom gospodariti pametno. Zadnja štiri leta pa je največje »odkazilo« naredila narava sama, ker je v tem času veliko drevja podrl sneg in viharji, kar je treba čim prej pospraviti. Letos zato sekajo le drevje, podrto zaradi ujm.
V Gozdnem gospodarstvu Bled je zaposlenih približno 115 ljudi, v poletnem času, ko je dela bistveno več, pa vključujejo tudi podizvajalce. Največ dela se opravi poleti, v dolgih zimah ne morejo delati. Največ delavcev je gozdarjev sekačev, ti na »klasičen način«, z motornimi žagami, podirajo drevje, ki ga izvlečejo z gozdarskimi traktorji (kolesniki ali goseničarji) ali tudi z žičnicami, zlasti na strmih in nedostopnih terenih. Delno vršijo spravilo tudi po zraku s pomočjo žičnih žerjavov. Gozdno gospodarstvo Bled je leta 2004 prvo v Sloveniji kupilo garnituro za strojno sečnjo, sedaj pa imajo že tri garniture. To je poseben stroj (imenovan harvester), podoben traktorju, ki ima posebno »roko«, s katero drevo prime, ga podere, očisti vej in razreže na zaželeno dolge dele. Drug stroj (imenovan forvarder), potem s posebno roko ta les prime, ga naloži na prikolico in pripelje iz gozda do kamionskih poti. Posebej so se ti stroji izkazali po ujmah, ko naenkrat pade veliko drevja. Leta 2006 je vihar podrl skoraj šestdeset tisoč kubičnih metrov lesa na Jelovici. Brez teh strojev bi bilo delo veliko težje in počasneje opravljeno, bilo pa bi tudi bolj nevarno. Podobno tudi leta 2007 in 2009, ko je veliko drevja polomil sneg. V takih primerih pade tudi bolj drobno drevje in tu sekač z motorno žago ne naredi veliko, stroj pa v nekaj minutah očisti in razžaga drevo. Les, ki ga posekajo in spravijo do poti, takoj peljejo do kupca, ga ne skladiščijo. Kupci lesa so različni: hlodovina za predelavo, za celulozo, za drva. Za prodajo skrbi komercialna služba, ki skupaj z operativnimi gozdarji usmerja, kam se bo les prodal. Prodati morajo les, ki je na razpolago, tudi če je padel zaradi snega. Najprej je treba počistiti posledice ujm in šele potem podirati zdrava stoječa drevesa. Velikokrat morajo usklajevati med tem, kar imajo, in potrebo trga. Delavci sicer živijo od gozda. Gospodariti morajo tako, da se gozd ne uničuje, siromaši. Z gozdom morajo gospodariti trajnostno. p

Turk M., Na obisku, v: Ognjišče (2009) 10, str. 14.

Tako kot veliko ljudi, se tudi jaz obračam k vam po nasvet. Zelo bom vesela, če bom dobila odgovor v Ognjišču. Nekaj me razjeda bolj in bolj in ne najdem odgovora. Sem mati treh še majhnih otrok. Sem cerkveno poročena. Mož je bil že poročen in je dobil tudi ničnost zakona od Cerkve. Tako sva se lahko cerkveno poročila in otroke vzgajava v veri.
Moj problem so najini spolni odnosi, ker uporabljava kondom in zato ne upam k obhajilu. Ali lahko kljub temu grem k obhajilu? Zakaj je to greh? Imam že tri otroke. Lepo skrbim zanje in za moža, k obhajilu pa ne smem, ker sva z možem uporabljala kondom? Brez spovedi ne hodim k obhajilu, ker si ne upam. Jezus me čaka več mesecev, mene pa ni, čeprav hodim k maši vsako nedeljo.
Pa še nekaj me muči: ko imava z možem odnos – brez kondoma – pa grem k obhajilu. Saj grem lahko, mar ne? Saj sva poročena. Saj vsi poročeni lahko hodijo k obhajilu, mar ne? Ko grem k obhajilu, sem srečna, vesela. Z Jezusom se pogovarjam v mislih skozi cel dan. Vedno je z mano, moj nevidni Prijatelj. Zelo rada molim. Razjeda pa me še vedno: ali lahko grem k obhajilu in se združim z možem? Pa brez slabe vesti.
Iz srca hvala za vaš odgovor
Frančiška
V svojem pismu ste postavili dve vprašanji glede zakonske spolnosti. Najprej bom odgovoril na zadnje vprašanje: Ali je spolnost v zakonu, tudi brez kontracepcije, ovira za redno prejemanje obhajila? Vem, da je odgovor na to vprašanje jasen večini bralcev Ognjišča, saj že v prvem poglavju Svetega pisma beremo, da je Bog ustvaril moškega in žensko, ju blagoslovil in jima naročil: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita« (1 Mz 1,28). Iz tega izhaja, da Bog vse od stvarjenja blagoslavlja človeški par, enega moškega in eno žensko, in posledično tudi njuno spolnost kot nekaj dobrega, kar pomeni, da ima, kot pravijo številni antropologi, vsak par moškega in ženske v sebi že po stvarjenju nekaj odrešenjskega, kar “niti kazen za izvirni greh ni uničila” (Poročni obrednik). Za kristjane pa je zakon enega moškega in ene ženske še pravi zakrament, vidno znamenje nevidne milosti, kar traja od sklenitve zakramenta zakona do smrti enega izmed sozakoncev. Vsak človek je bitje odnosov, zato toliko uspe in se kot človek razvije po podobi troedinega Boga, kolikor drugega sprejema, je do njega uvideven, nežen, ga spoštuje, posluša in ga ima rad. To Božjo dialoško in komunikacijsko dinamiko in nežnost je najgloblje predstavil Rubljev na ikoni Svete Trojice, kjer se Božje osebe hvaležno sprejemajo, ljubijo, slišijo in tako ustvarjajo sveto komunikacijo, sveti dialog, ki je od vekomaj, je sedaj in bo večen. Človek je toliko bolj Bogu podoben, kolikor bolj uspe komunicirati, dialogizirati, poslušati in se pogovarjati, biti do drugega uvideven in nežen, sodelovati z drugim človekom oziroma z drugimi ljudmi. Pri zakoncih pa ta odrešenjska komunikacija, dialog, uvidevnost, ‘poslušanje in govorjenje’ vključuje tudi darovanjsko spolnost. ‘Teologija telesa’, o kateri se v zadnjih desetletjih toliko piše in govori, lahko pomaga k ovrednotenju in obogatitvi človeške, predvsem zakonske spolnosti.

Drugo vprašanje, ki ga postavljate pa je problem urejanja spočetja. Odgovarjal bom splošno, ker je to vprašanje številnih zakonskih parov in zakoncev. Krščanska zakonca imata pravico in celo dolžnost, da urejata spočetja in zato govorimo o odgovornem starševstvu, kar pomeni, da imata svojim življenjskim razmeram primerno število otrok. Po katoliškem moralnem nauku ni za zakonca ideal imeti niti ‘največje’ (maximum) niti ‘najmanjše’ (minimum), temveč najprimernejše (optimum) število otrok. To pomeni, ne da jih imata ‘čim več’ in ne ‘čim manj’, ampak toliko, kolikor jih moreta v svojih življenjskih pogojih primerno preskrbeti, prehraniti, obleči, vzgojiti itd., skratka privesti do telesnega in duševnega kruha. Iz tega sledi, da morata zakonca porajati otroke odgovorno pred Bogom in pred ljudmi. Zato govorijo tudi cerkveni dokumenti o odgovornem starševstvu, očetovstvu in materinstvu.
Najprimernejše število otrok je lahko za različne zakonske pare precej različno, četudi imajo navidezno enake zunanje pogoje. Zdi se, da lahko tudi tukaj uporabimo priliko o različnih talentih: en par ima morda talent samo za enega otroka in je za tega Bogu hvaležen, drugi par ima morda dva talenta za dva otroka, tretji tri, štiri, pet itd. Nekje sem prebral zanimivo misel, da se bo zakonski par, kjer je njuna medsebojna ljubezen večja, kljub zunanjim enakim možnostim, lažje odločil še za enega otroka več, saj je velikodušna ljubezen med zakoncema ob drugih talentih lahko dodatni talent.
Vas seveda zanima, kako je s konkretnim urejanjem spočetja, če zakonca ugotovita, da po vesti zaradi različnih razlogov več otrok ne moreta ali pa ne smeta sprejeti, ker bi ravnala neodgovorno, na drugi strani pa so popolna spolna dejanja za njuno normalno sožitje, za zakonsko zvestobo in izkazovanje medsebojne ljubezni potrebna.
Najprej moramo postaviti jasno načelo glede izbire večjega in manjšega zla. Kristjani ne govorimo o urejanju rojstev ampak spočetja. V tej luči kategorično zavračamo vse vrste splavov, ker gre pri splavu za umor še ne rojenega človeškega bitja. Tudi preprečevanja spočetij s kontracepcijskimi sredstvi je po katoliškem nauku nedovoljeno, dovoljeno in priporočljivo pa je urejanje spočetij s pomočjo naravne metode (v dneh ženinega mesečnega cikla, v katerem spočetje ni mogoče), ki številnim parom pomaga tudi k vzajemnemu vsestranskemu zorenju v zakonu. Najbrž številni zakonski pari naravnih metod za urejanja spočetij ne poznajo ali, kot nekateri menijo, za njih konkretno niso uresničljive, kajti za naravno metodo morata bita oba zakonca, pomembno je zdravje in še druge stvari. Vas, saj naravne metode ne omenjate, zanima uporaba kondoma, ki spada med neabortivne kontracepcije. Poznamo pa tudi abortivno (splavno) kontracepcijo (maternične vložke /spirala, mirena/ in hormonsko kontracepcijo), ki preprečuje ovulacijo ali ugnezdenje zarodka, kar lahko pomeni prekinitev novonastalega življenja in gre pravzaprav za eno od manj znanih metod splava. Zato je nujno razlikovanje med abortivno in neabortivno kontracepcijo, saj je slednja manjše zlo.

Pri nekaterih zakoncih lahko pride do navskrižja moralnih dolžnosti. Na eni strani obstaja dolžnost odgovornega urejanja spočetja z dovoljenimi sredstvi (uporaba naravnih metod), na drugi strani pa dolžnost skrbi za trdnost zakona in za rast v medsebojni ljubezni, ki vključuje tudi spolnost, kar je dobro. Če dovoljenih načinov za urejanje spočetja (naravne metode) v konkretnem zakonskem primeru ni, si lahko ti dve dolžnosti v življenju zakoncev nasprotujeta. Zakonca ne moreta izpolniti dve nasprotujoči si dolžnosti, ki zahtevata istočasno izpolnitev in če sta v tem navskrižju, morata izpolniti tisto dolžnost, ki jo po iskreni vesti pred Bogom spoznata za večjo in pomembnejšo. Če ne obstaja navskrižja na objektivni ravni, ga pa moralni teologi to dopuščajo na subjektivni ravni, kar velja tudi za področje urejanja spočetja. V tem primeru zakonca smeta izrabiti izpolnitev večje dolžnosti, čeprav bi istočasno storila manjše zlo, kar je v določenem primeru lahko tudi neabortivna kontracepcija. Zato zakonca, ki po prepričanju svoje vesti, ki sta jo oblikovala po molitvi in pred Bogom, neabortivne kontracepcije (npr. kondoma) nimata v svojem primeru za težki greh, in se zato v navzkrižnem primeru v luči Božjega usmiljenja odločita za manjše zlo, bi smela brez predhodne spovedi prejeti obhajilo, ker ne bi storila težkega formalnega greha.
Kako je v konkretnem vajinem primeru, če se ne moreta glede urejanja spočetja ravnati po naravni metodi, pa vesta vidva, saj naj bi do spoznanja prišla po skupni molitvi in skupnem preudarku pred usmiljenim Bogom, ki vaju kot zakonski par ima rad ter vaju spremlja in obenem želi, da bi nenehno rasla v medsebojni ljubezni in da bi svoje otroke vzgojila za pristne kristjane in dobre državljane. Če dvom ostaja, in si ga sama ne zmoreta rešiti, svetujem, da se o problemu podrobneje pogovorite s svojim spovednikom ali duhovnim spremljevalcem, ki vama bo pomagal, da se bosta lažje odločila za manjše zlo v luči Božjega sočutja in usmiljenja.
Vinko Škafar

Ognjišče (2016) 03, str. 48

Pisatelj Ivan Sivec, ki je na teh straneh, namenjenih spodbujanju k branju, nastopil največkrat, se je od zgodb, povesti in romanov iz sedanjega življenja, ki ga je znal prikazati živo in privlačno, zadnje čase preusmeril v ‘davno’ slovensko zgodovino. Dela se je lotil zelo zavzeto, poglobil se je v študij, kar dokazuje dolg seznam literature, naveden v vsaki knjigi. Težko pa je s pomočjo tega gradiva zasnovati lepo tekočo zgodbo, kot jo je ustvaril Fran Saleški Finžgar v svojem odličnem romanu Pod svobodnim soncem. V nizu Zgodovinski romani, ki ga Ivan Sivec v svoji bibliografiji (seznamu vseh knjig izpod njegovega peresa, ki je kar ‘neskončno’ dolg), postavlja na prvo mesto, je naštetih šestnajst knjig; v oddelku Slovenska zgodovina tega niza je pričujoča knjiga sedma po vrsti in prva iz ‘peteroknjižja’ o pokneženih celjskih grofih.
Podnaslov knjige pove, da so v njej predstavljeni začetniki mogoče rodovine celjskih grofov. Zanesljiva zgodovinska dejstva o njih podaja zgodovinar Franc Kralj na koncu knjige, kjer Sivčevo delo strokovno ocenjuje. »Knjiga pisatelja Ivana Sivca Vitezi jutranje zarje je zelo lep prispevek k večji prepoznavnosti naše najpomembnejše srednjeveške plemiške družine, katere življenjska usoda je značilen primer vzpona do zvezd in na višku moči padca do največjih globin.

Zgodba je lepo vpeta v nekatera resnična zgodovinska dogajanja (viteški turnir v Brežah, spori glede meje na Dobrovljah, pobiranja mitnin, vojaški spopadi) in v opisovanje življenja na takratnih gradovih in delno tudi na podeželju. Seveda je treba upoštevati pisateljevo svobodo izražanja in prikazovanja dogodkov, kot si jih je on zamislil.«

Veliko semen je posejanih v zemljo, a mnogo jih nikoli ne vzklije. Med tistimi, ki vzklijejo, pa so velikokrat razlike v rasti, cvetenju, plodovih, Ne govorim samo za žito in za rože. Govorim tudi o ljudeh, družinah, rodovih. Med tistimi, katerih seme zraslo v najbolj veličastne plodove, poznam rodovino, ki je zrasla vsem nam v čast, ponos in tudi opozorilo. To je bila celjska rodovina, bleščeča rodovina celjskih grofov in knezov.

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2016) 3, str. 113.

K pisanju me je spodbudila reklama, ki jo predvajajo na televiziji. Mama pride domov, otroka in mož so v dnevni sobi. Mama veselo: »Sem že doma.« Nato groba tišina. Otroka in mož imajo v rokah računalnik in se sploh ne zmenijo, da je prišla mama domov. Šele čez nekaj časa zagledajo, da je prinesla čokolado.
Sedaj bom povedala, kako smo pa mi pričakali svojo mamo. Vračala se je s kolesom iz tovarne, 7 km daleč. Ko smo jo zagledali, smo tekli proti njej in jo veselo klicali. Čeprav ni imela nobene čokolade. Samo mama je prišla. Nato je starejši brat prijel kolo in ga odpeljal v drvarnico. Vsi smo veseli odšli v kuhinjo. Mi smo že zakurili štedilnik pristavili lonec z vodo, da je bila že topla. Mama je kar hitro skuhala skromno kosilo in nam pripovedovala, kako je bilo v službi, mi pa njej, kako je bilo v šoli. Veliko smo tudi peli in se smejali.
Danes pa je ta tehnologija otroke čisto premamila, da ne vidijo in ne slišijo.
Oprostite, to sem morala napisati. Zelo me skrbi za te naše otroke ali bodo postali roboti.
zvesta bralka

Najprej sem bil nad vašim pismom slabe volje, ker sem menil, da je napisano v slogu: Včasih je bilo vse dobro, danes pa je vse slabo: otroci se ne več pogovarjajo, niso hvaležni, ne spoštujejo staršev in so pohlepni za materialne dobrine. Vemo, da to ne drži, da so ljudje imeli včasih napake in jih imamo danes. Vendar je zasvojenost s spletnimi mediji danes problem, ki se ga premalo zavedamo, in na katerega ste tudi vi opozorili. Vse več mladih ima težave z omenjeno zasvojenostjo. Nekateri celo velike težave. Spominjam se pogovora z mamo mladega fanta, ki je bil zelo zasvojen z računalnikom (igrami in internetom). Pustil je študij, se zaprl v svojo sobo, ni se več udeleževal skupnih obedov, z domačimi se ni želel pogovarjati. Zamenjal je dan za noč. Ponoči je bil na računalniku, podnevi je spal. Po hrano si je šel ponoči v hladilnik in jo sam pojedel. Morda je to res skrajni primer, ki pa nam pokaže, kam lahko pripelje ta sodobna zasvojenost. Čedalje več šolajočih se otrok in mladostnikov ima težave s koncentracijo, kar je tudi posledica te zasvojenosti. Nekateri preveliko telesno težo mlade generacije vidijo v dejstvu, da družine nimajo več skupnih obedov, ampak številni ljudje med sedenjem pri računalniku segajo po vrečki čipsa, čokoladi, sladkih keksih, skratka po jedeh, ki redijo in so nezdrave. Naj se sliši še tako neverjetno, a je res, da sodobni mediji (računalniki in mobiteli) bolj otežujejo osebne odnose, kakor jih olajšujejo. Koliko zakonov in družin trpi zaradi tega.

Nemogoče je, da bi v kratkem odgovoru prikazal vse težave zasvojenosti z računalnikom. Zato bi v branje priporočil knjigo, ki jo je pred leti napisal zvesti sodelavec Ognjišča Bogdan Žorž: Sodobno suženjstvo – sodobne zasvojenosti. V njej opisuje več sodobnih zasvojenosti, med njimi tudi z mobiteli in računalnikom. Psiholog Žorž je v primerih, ki sem ga prej opisal, zagovarjal ostro ukrepanje staršev. Tudi izklop elektrike, če ne gre drugače, kajti zasvojenec mora spremeniti svoj način življenja, sicer bo tonil samo globlje. So tudi psihologi, ki so veliko ostrejši v svojih stališčih. Poznamo primere zasvojenosti, ko nasveti ne pomagajo, ampak je potrebno resno zdravljenje s pomočjo strokovnjaka.
Vsi pa lahko iz tega povlečemo nauk, da se moramo izogibati vsakršne zasvojenosti in se kontrolirati v svojih razvadah. Za nas kristjane je postni čas lepa priložnost za to. Vsako leto se iz ljubezni do Boga odpovejmo eni stvari, eni razvadi. Bodimo prepričani, da nam bo to pomagalo pri samokontroli in da bo to dobra preventiva proti številnim zasvojenostim. Tudi sodobnim.
Božo Rustja

Ognjišče (2016) 03, str. 50

Kako se vse umirja, pomislim. Tudi prazniki niso več to, kar so včasih bili. Mislim božič in novo leto. Končno jih lahko pričakam s pristnim veseljem, mirom in brez nestrpnosti. Ja, upokojitev ima svoje prednosti in, hvala Bogu, znam jih izkoristiti.
Za sabo sem pustila tekanje po trgovinah in stikanje za darili. Dokler so bile v modi bomboniere, panetoni morda steklenica vina, je še šlo. Toda navade so postajale vse bolj zahtevne, pričakovanja velika, ideje pa tudi niso kar padale iz rokava, denar še manj. Če temu dodam gnečo v trgovinah, ki je bila neizbežna, in čas, ki me je vselej preganjal, se je tisto, kar naj bi bilo prijetno opravilo, spremenilo v nočno moro.
Zdaj je vse drugače: imam več časa in manj denarja, ostalo pa je dvoje pridnih rok in mati narava, ki mi daje ideje za darila. Začne se na pomlad, ko previdno nabiram liste čemaža. Bog ne daj, da se vsem pritakne kakšna šmarnica! Ko sem prepričana, da ni nobene nevarnosti, je otročje lahko iz čemaža pripraviti namaz ali pesto. Hči je zadovoljna, ker jo, kot pravi, reši marsikatere zadrege. Takrat, ko zorijo češnje, napolnim prve kozarce marmelade. Prav posebej se potrudim in sadju ter sladkorju dodam ščepec sladkih začimb, da dobi izdelek osebno noto. In potem kuham marmelado še do pozne jeseni, dokler ne dozori zadnji kaki. Ko smo že pri kakiju: posušen je odličen. Skupaj z jabolčnimi krhlji je ne samo dobro, temveč tudi lično darilo. Za tiste, ki znajo ceniti trud, priložim še vrečko domačega čaja. To je aroma, ki je ne moreš kupiti.
Ko narava preneha razdajati darove, jih je treba poiskati med štirimi stenami. Večeri postajajo vse daljši in lahko se zgodi, da se misli, obdane s temo, nevarno zlijejo z njo. Takrat vzamem v roke pletilke ali kvačko in se grem ustvarjalca. Takega iz ljubezni.
Hišni copatki za vnuke. To mi je v posebno veselje. Domišljiji pustim prosto pot in tistega, kar nastane, jasno, ni videti v nobeni trgovini. Ni čudno, da mojim malim ni jasno, kje kupi Božiček takšne copate. Dedek, ki pri vnukih noče zaostajati, se je zelo potrudil, ko je žagal in zbijal les za ptičjo krmilnico. »Pobarvali jo boste sami,« jih skuša uvajati v delo. Se že veselim pogleda na drobne rokice, zaposlene s čopiči.
Tudi sin bo verjetno zadovoljen z doma spletenim šalom in rokavicami. Mislim, da bo iz melirane volne s poudarjeno modro barvo nastal lep komplet. Mož bo po dolgih letih deležen nogavic iz prave ovčje volne.
Prijemalke za posodo so namenjene prijateljicam. Skromno in preprosto darilo, a upam, da ga bodo znale ceniti. Naj le preštejejo, koliko pentelj je bilo treba narediti.
Saj res, tudi kape rada pletem. Komu bi prišla prav letos? Sosedov Janez bi je bil vesel. Ne da bi si je ne mogel sam kupiti, to ne, le v mesto ga živ krst ne spravi in zanj, tako pravi, je tako in tako vse dobro. Tista kapa, ki mu, če jaz kaj vem, greje glavo že kakih dvajset let, gotovo ni tako topla, kot bi morala biti. In še nekaj je: vem, da bo vesel že zato, ker se ga je nekdo spomnil. Ja, včasih je res preprosto nekomu narediti veselje.
Sem koga pozabila? Seveda, gospo Francko, ki me vsak ponedeljek zvesto čaka. Kaj naj pripravim zanjo? Nič pletenega niti kvačkanega ne pride v poštev. V domu upokojencev znajo zaposliti varovanke z ročnimi deli. Suho sadje ni za njena brezzoba usta. Marmelade, čaji ... no ja, če bi živela doma, že, tako pa ...
Nekaj pa ji vendar lahko ponudim, drobno, zelo drobno pozornost. Nenavadno, a morda bo šlo. Kolikokrat mi je potožila, da bi rada vsaj še enkrat obiskala grob svojega moža in edinega sina. »Samo, kako naj le grem, tako nebogljena,« je rada dodala.
Kako, da mi nikoli ni prišlo na misel, da bi jo peljala tja? Verjetno zato, ker si nisem mogla predstavljati, kako bom v moj avto stlačila invalidski voziček. Dobro, bom pač poskusila, sem bila odločna. Pravzaprav je bilo od vsega najteže prepričati moža. Njemu je sentimentalnost pač tuja, humanost pa na srečo ne, kot se je izkazalo. Brez moškega smisla za razporeditev stvari bi bila moja ideja obsojena na propad. Tako pa nama je uspelo.
Pokopališča imajo tako ali tako moč, da spremenijo razpoloženje čim človek prestopi njihov prag, samo če gre za poseben dogodek, kot je bil tale, je doživljanje težko opisati. Nekaj toplega in svetega mi je leglo v srce. Gospa Francka je misli in spomine zavila v malone slovesen molk. Mislim, da je v svoji zamaknjenosti pozabila na kraj in čas. Težko je bilo določiti pravi trenutek in reči: »Gremo.« Tiho je bilo tudi celo pot do doma, ob slovesu pa mi je stisnila roko z močjo, ki ji je ne bi nikoli pripisala. S tem je povedala vse.
Moj krog daril je sklenjen. Z malo denarja in veliko ljubezni.
Rafaela

Ognjišče (2016) 03, str. 56

Med letošnjimi nagrajenci Prešernovega sklada sta bila tudi skladatelj Ambrož Čopi, ki smo ga predstavili v februarskem Ognjišču, ter slikar Aleksij Kobal, ki je bil rojen leta 1962 v Kopru ter leta 1986 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost, podiplomski študij iz slikarstva pa je sklenil leta 1993 pri prof. Metki Krašovec.
Manj znano je, da je Kobal tudi avtor plamenčka, logotipa založbe Ognjišče, ki ga je za nas izdelal leta 1991. Zato mu za nagrado iskreno čestitamo. (br)

Rustja B., Zanimivosti, v: Ognjišče (2016) 3, str. 99.