Spominjam se, kako prijetno je bilo nekdaj poslušati prasketanje polen v peči. Zadnje čase je tega vse manj, saj za ogrevanje velikokrat uporabljamo drugačne goriva. Mnogi se vračajo k starim virom energije. Les je gotovo eden takih. Les pa seveda ni odličen le za kurjavo, temveč še za marsikaj drugega uporablja se v gradbeništvu, v lesni industriji in končno tudi za izdelavo papirja, ki ga sedaj držite v rokah. In kje se pravzaprav zgodba z lesom začne? V gozdu seveda. Zato smo se na obisk odpravili v gozd, pravzaprav smo obiskali Gozdno Gospodarstvo Bled, ki skrbi za gozdove in z njimi gospodari.

Gozdno gospodarstvo Bled, po površini gozdov, ki jih ime v oskrbi, spada med srednja v Sloveniji. Gospodarijo pa v državnih in zasebnih gozdovih, del teh zasebnih gozdov so tudi gozdovi ljubljanske nadškofije. Skupaj nekaj čez dvajset tisoč hektarjev. Glavnina teh gozdov pokriva planote Jelovice, Pokljuke in Mežaklje in z njimi celostno gospodarijo. Upravljanje oziroma gospodarjenje z gozdovi pomeni oskrbovanje v skladu z gozdno gospodarskimi načrti, ki jih pripravlja državni Zavod za gozdove. Na osnovi teh načrtov, ki so običajno desetletni, pripravijo letni načrt, katera dela bodo v tistem letu izvedli. Gre za posek in spravilo lesa, ki ga morajo potem prodati. Redno izvajajo potrebna gozdna gojitvena in varstvena dela, vzdržujejo gozdno infrastrukturo, gradijo gozdne vlake in gozdne ceste. Gozdna gospodarstva so izvajalci del v gozdu, pod nadzorom javne gozdarske službe (Zavoda za gozdove), ki je v pristojnosti države. Noben lastnik gozda ali pa nekdo, ki v imenu lastnika gospodari z gozdom, ne more samovoljno sekati dreves, ampak v skladu s tem, kar odmeri država. Manjši lastniki gozdov, kmetje, navadno sami sekajo in čistijo, kar jim je odkazal revirni gozdar. Prav tako tudi v državnih gozdovih, kjer to delajo Gozdna gospodarstva, ki imajo za to delo koncesijo. Občasno si skupaj z revirnim gozdarjem ogledajo gozdove, da vidijo, kaj naj bi sekali. Da bi sekali glede na potrebe trga, ni dovoljeno, ker je treba z gozdom gospodariti pametno. Zadnja štiri leta pa je največje »odkazilo« naredila narava sama, ker je v tem času veliko drevja podrl sneg in viharji, kar je treba čim prej pospraviti. Letos zato sekajo le drevje, podrto zaradi ujm.
V Gozdnem gospodarstvu Bled je zaposlenih približno 115 ljudi, v poletnem času, ko je dela bistveno več, pa vključujejo tudi podizvajalce. Največ dela se opravi poleti, v dolgih zimah ne morejo delati. Največ delavcev je gozdarjev sekačev, ti na »klasičen način«, z motornimi žagami, podirajo drevje, ki ga izvlečejo z gozdarskimi traktorji (kolesniki ali goseničarji) ali tudi z žičnicami, zlasti na strmih in nedostopnih terenih. Delno vršijo spravilo tudi po zraku s pomočjo žičnih žerjavov. Gozdno gospodarstvo Bled je leta 2004 prvo v Sloveniji kupilo garnituro za strojno sečnjo, sedaj pa imajo že tri garniture. To je poseben stroj (imenovan harvester), podoben traktorju, ki ima posebno »roko«, s katero drevo prime, ga podere, očisti vej in razreže na zaželeno dolge dele. Drug stroj (imenovan forvarder), potem s posebno roko ta les prime, ga naloži na prikolico in pripelje iz gozda do kamionskih poti. Posebej so se ti stroji izkazali po ujmah, ko naenkrat pade veliko drevja. Leta 2006 je vihar podrl skoraj šestdeset tisoč kubičnih metrov lesa na Jelovici. Brez teh strojev bi bilo delo veliko težje in počasneje opravljeno, bilo pa bi tudi bolj nevarno. Podobno tudi leta 2007 in 2009, ko je veliko drevja polomil sneg. V takih primerih pade tudi bolj drobno drevje in tu sekač z motorno žago ne naredi veliko, stroj pa v nekaj minutah očisti in razžaga drevo. Les, ki ga posekajo in spravijo do poti, takoj peljejo do kupca, ga ne skladiščijo. Kupci lesa so različni: hlodovina za predelavo, za celulozo, za drva. Za prodajo skrbi komercialna služba, ki skupaj z operativnimi gozdarji usmerja, kam se bo les prodal. Prodati morajo les, ki je na razpolago, tudi če je padel zaradi snega. Najprej je treba počistiti posledice ujm in šele potem podirati zdrava stoječa drevesa. Velikokrat morajo usklajevati med tem, kar imajo, in potrebo trga. Delavci sicer živijo od gozda. Gospodariti morajo tako, da se gozd ne uničuje, siromaši. Z gozdom morajo gospodariti trajnostno. p

Turk M., Na obisku, v: Ognjišče (2009) 10, str. 14.

Tako kot veliko ljudi, se tudi jaz obračam k vam po nasvet. Zelo bom vesela, če bom dobila odgovor v Ognjišču. Nekaj me razjeda bolj in bolj in ne najdem odgovora. Sem mati treh še majhnih otrok. Sem cerkveno poročena. Mož je bil že poročen in je dobil tudi ničnost zakona od Cerkve. Tako sva se lahko cerkveno poročila in otroke vzgajava v veri.
Moj problem so najini spolni odnosi, ker uporabljava kondom in zato ne upam k obhajilu. Ali lahko kljub temu grem k obhajilu? Zakaj je to greh? Imam že tri otroke. Lepo skrbim zanje in za moža, k obhajilu pa ne smem, ker sva z možem uporabljala kondom? Brez spovedi ne hodim k obhajilu, ker si ne upam. Jezus me čaka več mesecev, mene pa ni, čeprav hodim k maši vsako nedeljo.
Pa še nekaj me muči: ko imava z možem odnos – brez kondoma – pa grem k obhajilu. Saj grem lahko, mar ne? Saj sva poročena. Saj vsi poročeni lahko hodijo k obhajilu, mar ne? Ko grem k obhajilu, sem srečna, vesela. Z Jezusom se pogovarjam v mislih skozi cel dan. Vedno je z mano, moj nevidni Prijatelj. Zelo rada molim. Razjeda pa me še vedno: ali lahko grem k obhajilu in se združim z možem? Pa brez slabe vesti.
Iz srca hvala za vaš odgovor
Frančiška
V svojem pismu ste postavili dve vprašanji glede zakonske spolnosti. Najprej bom odgovoril na zadnje vprašanje: Ali je spolnost v zakonu, tudi brez kontracepcije, ovira za redno prejemanje obhajila? Vem, da je odgovor na to vprašanje jasen večini bralcev Ognjišča, saj že v prvem poglavju Svetega pisma beremo, da je Bog ustvaril moškega in žensko, ju blagoslovil in jima naročil: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita« (1 Mz 1,28). Iz tega izhaja, da Bog vse od stvarjenja blagoslavlja človeški par, enega moškega in eno žensko, in posledično tudi njuno spolnost kot nekaj dobrega, kar pomeni, da ima, kot pravijo številni antropologi, vsak par moškega in ženske v sebi že po stvarjenju nekaj odrešenjskega, kar “niti kazen za izvirni greh ni uničila” (Poročni obrednik). Za kristjane pa je zakon enega moškega in ene ženske še pravi zakrament, vidno znamenje nevidne milosti, kar traja od sklenitve zakramenta zakona do smrti enega izmed sozakoncev. Vsak človek je bitje odnosov, zato toliko uspe in se kot človek razvije po podobi troedinega Boga, kolikor drugega sprejema, je do njega uvideven, nežen, ga spoštuje, posluša in ga ima rad. To Božjo dialoško in komunikacijsko dinamiko in nežnost je najgloblje predstavil Rubljev na ikoni Svete Trojice, kjer se Božje osebe hvaležno sprejemajo, ljubijo, slišijo in tako ustvarjajo sveto komunikacijo, sveti dialog, ki je od vekomaj, je sedaj in bo večen. Človek je toliko bolj Bogu podoben, kolikor bolj uspe komunicirati, dialogizirati, poslušati in se pogovarjati, biti do drugega uvideven in nežen, sodelovati z drugim človekom oziroma z drugimi ljudmi. Pri zakoncih pa ta odrešenjska komunikacija, dialog, uvidevnost, ‘poslušanje in govorjenje’ vključuje tudi darovanjsko spolnost. ‘Teologija telesa’, o kateri se v zadnjih desetletjih toliko piše in govori, lahko pomaga k ovrednotenju in obogatitvi človeške, predvsem zakonske spolnosti.

Drugo vprašanje, ki ga postavljate pa je problem urejanja spočetja. Odgovarjal bom splošno, ker je to vprašanje številnih zakonskih parov in zakoncev. Krščanska zakonca imata pravico in celo dolžnost, da urejata spočetja in zato govorimo o odgovornem starševstvu, kar pomeni, da imata svojim življenjskim razmeram primerno število otrok. Po katoliškem moralnem nauku ni za zakonca ideal imeti niti ‘največje’ (maximum) niti ‘najmanjše’ (minimum), temveč najprimernejše (optimum) število otrok. To pomeni, ne da jih imata ‘čim več’ in ne ‘čim manj’, ampak toliko, kolikor jih moreta v svojih življenjskih pogojih primerno preskrbeti, prehraniti, obleči, vzgojiti itd., skratka privesti do telesnega in duševnega kruha. Iz tega sledi, da morata zakonca porajati otroke odgovorno pred Bogom in pred ljudmi. Zato govorijo tudi cerkveni dokumenti o odgovornem starševstvu, očetovstvu in materinstvu.
Najprimernejše število otrok je lahko za različne zakonske pare precej različno, četudi imajo navidezno enake zunanje pogoje. Zdi se, da lahko tudi tukaj uporabimo priliko o različnih talentih: en par ima morda talent samo za enega otroka in je za tega Bogu hvaležen, drugi par ima morda dva talenta za dva otroka, tretji tri, štiri, pet itd. Nekje sem prebral zanimivo misel, da se bo zakonski par, kjer je njuna medsebojna ljubezen večja, kljub zunanjim enakim možnostim, lažje odločil še za enega otroka več, saj je velikodušna ljubezen med zakoncema ob drugih talentih lahko dodatni talent.
Vas seveda zanima, kako je s konkretnim urejanjem spočetja, če zakonca ugotovita, da po vesti zaradi različnih razlogov več otrok ne moreta ali pa ne smeta sprejeti, ker bi ravnala neodgovorno, na drugi strani pa so popolna spolna dejanja za njuno normalno sožitje, za zakonsko zvestobo in izkazovanje medsebojne ljubezni potrebna.
Najprej moramo postaviti jasno načelo glede izbire večjega in manjšega zla. Kristjani ne govorimo o urejanju rojstev ampak spočetja. V tej luči kategorično zavračamo vse vrste splavov, ker gre pri splavu za umor še ne rojenega človeškega bitja. Tudi preprečevanja spočetij s kontracepcijskimi sredstvi je po katoliškem nauku nedovoljeno, dovoljeno in priporočljivo pa je urejanje spočetij s pomočjo naravne metode (v dneh ženinega mesečnega cikla, v katerem spočetje ni mogoče), ki številnim parom pomaga tudi k vzajemnemu vsestranskemu zorenju v zakonu. Najbrž številni zakonski pari naravnih metod za urejanja spočetij ne poznajo ali, kot nekateri menijo, za njih konkretno niso uresničljive, kajti za naravno metodo morata bita oba zakonca, pomembno je zdravje in še druge stvari. Vas, saj naravne metode ne omenjate, zanima uporaba kondoma, ki spada med neabortivne kontracepcije. Poznamo pa tudi abortivno (splavno) kontracepcijo (maternične vložke /spirala, mirena/ in hormonsko kontracepcijo), ki preprečuje ovulacijo ali ugnezdenje zarodka, kar lahko pomeni prekinitev novonastalega življenja in gre pravzaprav za eno od manj znanih metod splava. Zato je nujno razlikovanje med abortivno in neabortivno kontracepcijo, saj je slednja manjše zlo.

Pri nekaterih zakoncih lahko pride do navskrižja moralnih dolžnosti. Na eni strani obstaja dolžnost odgovornega urejanja spočetja z dovoljenimi sredstvi (uporaba naravnih metod), na drugi strani pa dolžnost skrbi za trdnost zakona in za rast v medsebojni ljubezni, ki vključuje tudi spolnost, kar je dobro. Če dovoljenih načinov za urejanje spočetja (naravne metode) v konkretnem zakonskem primeru ni, si lahko ti dve dolžnosti v življenju zakoncev nasprotujeta. Zakonca ne moreta izpolniti dve nasprotujoči si dolžnosti, ki zahtevata istočasno izpolnitev in če sta v tem navskrižju, morata izpolniti tisto dolžnost, ki jo po iskreni vesti pred Bogom spoznata za večjo in pomembnejšo. Če ne obstaja navskrižja na objektivni ravni, ga pa moralni teologi to dopuščajo na subjektivni ravni, kar velja tudi za področje urejanja spočetja. V tem primeru zakonca smeta izrabiti izpolnitev večje dolžnosti, čeprav bi istočasno storila manjše zlo, kar je v določenem primeru lahko tudi neabortivna kontracepcija. Zato zakonca, ki po prepričanju svoje vesti, ki sta jo oblikovala po molitvi in pred Bogom, neabortivne kontracepcije (npr. kondoma) nimata v svojem primeru za težki greh, in se zato v navzkrižnem primeru v luči Božjega usmiljenja odločita za manjše zlo, bi smela brez predhodne spovedi prejeti obhajilo, ker ne bi storila težkega formalnega greha.
Kako je v konkretnem vajinem primeru, če se ne moreta glede urejanja spočetja ravnati po naravni metodi, pa vesta vidva, saj naj bi do spoznanja prišla po skupni molitvi in skupnem preudarku pred usmiljenim Bogom, ki vaju kot zakonski par ima rad ter vaju spremlja in obenem želi, da bi nenehno rasla v medsebojni ljubezni in da bi svoje otroke vzgojila za pristne kristjane in dobre državljane. Če dvom ostaja, in si ga sama ne zmoreta rešiti, svetujem, da se o problemu podrobneje pogovorite s svojim spovednikom ali duhovnim spremljevalcem, ki vama bo pomagal, da se bosta lažje odločila za manjše zlo v luči Božjega sočutja in usmiljenja.
Vinko Škafar

Ognjišče (2016) 03, str. 48

Pisatelj Ivan Sivec, ki je na teh straneh, namenjenih spodbujanju k branju, nastopil največkrat, se je od zgodb, povesti in romanov iz sedanjega življenja, ki ga je znal prikazati živo in privlačno, zadnje čase preusmeril v ‘davno’ slovensko zgodovino. Dela se je lotil zelo zavzeto, poglobil se je v študij, kar dokazuje dolg seznam literature, naveden v vsaki knjigi. Težko pa je s pomočjo tega gradiva zasnovati lepo tekočo zgodbo, kot jo je ustvaril Fran Saleški Finžgar v svojem odličnem romanu Pod svobodnim soncem. V nizu Zgodovinski romani, ki ga Ivan Sivec v svoji bibliografiji (seznamu vseh knjig izpod njegovega peresa, ki je kar ‘neskončno’ dolg), postavlja na prvo mesto, je naštetih šestnajst knjig; v oddelku Slovenska zgodovina tega niza je pričujoča knjiga sedma po vrsti in prva iz ‘peteroknjižja’ o pokneženih celjskih grofih.
Podnaslov knjige pove, da so v njej predstavljeni začetniki mogoče rodovine celjskih grofov. Zanesljiva zgodovinska dejstva o njih podaja zgodovinar Franc Kralj na koncu knjige, kjer Sivčevo delo strokovno ocenjuje. »Knjiga pisatelja Ivana Sivca Vitezi jutranje zarje je zelo lep prispevek k večji prepoznavnosti naše najpomembnejše srednjeveške plemiške družine, katere življenjska usoda je značilen primer vzpona do zvezd in na višku moči padca do največjih globin.

Zgodba je lepo vpeta v nekatera resnična zgodovinska dogajanja (viteški turnir v Brežah, spori glede meje na Dobrovljah, pobiranja mitnin, vojaški spopadi) in v opisovanje življenja na takratnih gradovih in delno tudi na podeželju. Seveda je treba upoštevati pisateljevo svobodo izražanja in prikazovanja dogodkov, kot si jih je on zamislil.«

Veliko semen je posejanih v zemljo, a mnogo jih nikoli ne vzklije. Med tistimi, ki vzklijejo, pa so velikokrat razlike v rasti, cvetenju, plodovih, Ne govorim samo za žito in za rože. Govorim tudi o ljudeh, družinah, rodovih. Med tistimi, katerih seme zraslo v najbolj veličastne plodove, poznam rodovino, ki je zrasla vsem nam v čast, ponos in tudi opozorilo. To je bila celjska rodovina, bleščeča rodovina celjskih grofov in knezov.

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2016) 3, str. 113.

K pisanju me je spodbudila reklama, ki jo predvajajo na televiziji. Mama pride domov, otroka in mož so v dnevni sobi. Mama veselo: »Sem že doma.« Nato groba tišina. Otroka in mož imajo v rokah računalnik in se sploh ne zmenijo, da je prišla mama domov. Šele čez nekaj časa zagledajo, da je prinesla čokolado.
Sedaj bom povedala, kako smo pa mi pričakali svojo mamo. Vračala se je s kolesom iz tovarne, 7 km daleč. Ko smo jo zagledali, smo tekli proti njej in jo veselo klicali. Čeprav ni imela nobene čokolade. Samo mama je prišla. Nato je starejši brat prijel kolo in ga odpeljal v drvarnico. Vsi smo veseli odšli v kuhinjo. Mi smo že zakurili štedilnik pristavili lonec z vodo, da je bila že topla. Mama je kar hitro skuhala skromno kosilo in nam pripovedovala, kako je bilo v službi, mi pa njej, kako je bilo v šoli. Veliko smo tudi peli in se smejali.
Danes pa je ta tehnologija otroke čisto premamila, da ne vidijo in ne slišijo.
Oprostite, to sem morala napisati. Zelo me skrbi za te naše otroke ali bodo postali roboti.
zvesta bralka

Najprej sem bil nad vašim pismom slabe volje, ker sem menil, da je napisano v slogu: Včasih je bilo vse dobro, danes pa je vse slabo: otroci se ne več pogovarjajo, niso hvaležni, ne spoštujejo staršev in so pohlepni za materialne dobrine. Vemo, da to ne drži, da so ljudje imeli včasih napake in jih imamo danes. Vendar je zasvojenost s spletnimi mediji danes problem, ki se ga premalo zavedamo, in na katerega ste tudi vi opozorili. Vse več mladih ima težave z omenjeno zasvojenostjo. Nekateri celo velike težave. Spominjam se pogovora z mamo mladega fanta, ki je bil zelo zasvojen z računalnikom (igrami in internetom). Pustil je študij, se zaprl v svojo sobo, ni se več udeleževal skupnih obedov, z domačimi se ni želel pogovarjati. Zamenjal je dan za noč. Ponoči je bil na računalniku, podnevi je spal. Po hrano si je šel ponoči v hladilnik in jo sam pojedel. Morda je to res skrajni primer, ki pa nam pokaže, kam lahko pripelje ta sodobna zasvojenost. Čedalje več šolajočih se otrok in mladostnikov ima težave s koncentracijo, kar je tudi posledica te zasvojenosti. Nekateri preveliko telesno težo mlade generacije vidijo v dejstvu, da družine nimajo več skupnih obedov, ampak številni ljudje med sedenjem pri računalniku segajo po vrečki čipsa, čokoladi, sladkih keksih, skratka po jedeh, ki redijo in so nezdrave. Naj se sliši še tako neverjetno, a je res, da sodobni mediji (računalniki in mobiteli) bolj otežujejo osebne odnose, kakor jih olajšujejo. Koliko zakonov in družin trpi zaradi tega.

Nemogoče je, da bi v kratkem odgovoru prikazal vse težave zasvojenosti z računalnikom. Zato bi v branje priporočil knjigo, ki jo je pred leti napisal zvesti sodelavec Ognjišča Bogdan Žorž: Sodobno suženjstvo – sodobne zasvojenosti. V njej opisuje več sodobnih zasvojenosti, med njimi tudi z mobiteli in računalnikom. Psiholog Žorž je v primerih, ki sem ga prej opisal, zagovarjal ostro ukrepanje staršev. Tudi izklop elektrike, če ne gre drugače, kajti zasvojenec mora spremeniti svoj način življenja, sicer bo tonil samo globlje. So tudi psihologi, ki so veliko ostrejši v svojih stališčih. Poznamo primere zasvojenosti, ko nasveti ne pomagajo, ampak je potrebno resno zdravljenje s pomočjo strokovnjaka.
Vsi pa lahko iz tega povlečemo nauk, da se moramo izogibati vsakršne zasvojenosti in se kontrolirati v svojih razvadah. Za nas kristjane je postni čas lepa priložnost za to. Vsako leto se iz ljubezni do Boga odpovejmo eni stvari, eni razvadi. Bodimo prepričani, da nam bo to pomagalo pri samokontroli in da bo to dobra preventiva proti številnim zasvojenostim. Tudi sodobnim.
Božo Rustja

Ognjišče (2016) 03, str. 50

Kako se vse umirja, pomislim. Tudi prazniki niso več to, kar so včasih bili. Mislim božič in novo leto. Končno jih lahko pričakam s pristnim veseljem, mirom in brez nestrpnosti. Ja, upokojitev ima svoje prednosti in, hvala Bogu, znam jih izkoristiti.
Za sabo sem pustila tekanje po trgovinah in stikanje za darili. Dokler so bile v modi bomboniere, panetoni morda steklenica vina, je še šlo. Toda navade so postajale vse bolj zahtevne, pričakovanja velika, ideje pa tudi niso kar padale iz rokava, denar še manj. Če temu dodam gnečo v trgovinah, ki je bila neizbežna, in čas, ki me je vselej preganjal, se je tisto, kar naj bi bilo prijetno opravilo, spremenilo v nočno moro.
Zdaj je vse drugače: imam več časa in manj denarja, ostalo pa je dvoje pridnih rok in mati narava, ki mi daje ideje za darila. Začne se na pomlad, ko previdno nabiram liste čemaža. Bog ne daj, da se vsem pritakne kakšna šmarnica! Ko sem prepričana, da ni nobene nevarnosti, je otročje lahko iz čemaža pripraviti namaz ali pesto. Hči je zadovoljna, ker jo, kot pravi, reši marsikatere zadrege. Takrat, ko zorijo češnje, napolnim prve kozarce marmelade. Prav posebej se potrudim in sadju ter sladkorju dodam ščepec sladkih začimb, da dobi izdelek osebno noto. In potem kuham marmelado še do pozne jeseni, dokler ne dozori zadnji kaki. Ko smo že pri kakiju: posušen je odličen. Skupaj z jabolčnimi krhlji je ne samo dobro, temveč tudi lično darilo. Za tiste, ki znajo ceniti trud, priložim še vrečko domačega čaja. To je aroma, ki je ne moreš kupiti.
Ko narava preneha razdajati darove, jih je treba poiskati med štirimi stenami. Večeri postajajo vse daljši in lahko se zgodi, da se misli, obdane s temo, nevarno zlijejo z njo. Takrat vzamem v roke pletilke ali kvačko in se grem ustvarjalca. Takega iz ljubezni.
Hišni copatki za vnuke. To mi je v posebno veselje. Domišljiji pustim prosto pot in tistega, kar nastane, jasno, ni videti v nobeni trgovini. Ni čudno, da mojim malim ni jasno, kje kupi Božiček takšne copate. Dedek, ki pri vnukih noče zaostajati, se je zelo potrudil, ko je žagal in zbijal les za ptičjo krmilnico. »Pobarvali jo boste sami,« jih skuša uvajati v delo. Se že veselim pogleda na drobne rokice, zaposlene s čopiči.
Tudi sin bo verjetno zadovoljen z doma spletenim šalom in rokavicami. Mislim, da bo iz melirane volne s poudarjeno modro barvo nastal lep komplet. Mož bo po dolgih letih deležen nogavic iz prave ovčje volne.
Prijemalke za posodo so namenjene prijateljicam. Skromno in preprosto darilo, a upam, da ga bodo znale ceniti. Naj le preštejejo, koliko pentelj je bilo treba narediti.
Saj res, tudi kape rada pletem. Komu bi prišla prav letos? Sosedov Janez bi je bil vesel. Ne da bi si je ne mogel sam kupiti, to ne, le v mesto ga živ krst ne spravi in zanj, tako pravi, je tako in tako vse dobro. Tista kapa, ki mu, če jaz kaj vem, greje glavo že kakih dvajset let, gotovo ni tako topla, kot bi morala biti. In še nekaj je: vem, da bo vesel že zato, ker se ga je nekdo spomnil. Ja, včasih je res preprosto nekomu narediti veselje.
Sem koga pozabila? Seveda, gospo Francko, ki me vsak ponedeljek zvesto čaka. Kaj naj pripravim zanjo? Nič pletenega niti kvačkanega ne pride v poštev. V domu upokojencev znajo zaposliti varovanke z ročnimi deli. Suho sadje ni za njena brezzoba usta. Marmelade, čaji ... no ja, če bi živela doma, že, tako pa ...
Nekaj pa ji vendar lahko ponudim, drobno, zelo drobno pozornost. Nenavadno, a morda bo šlo. Kolikokrat mi je potožila, da bi rada vsaj še enkrat obiskala grob svojega moža in edinega sina. »Samo, kako naj le grem, tako nebogljena,« je rada dodala.
Kako, da mi nikoli ni prišlo na misel, da bi jo peljala tja? Verjetno zato, ker si nisem mogla predstavljati, kako bom v moj avto stlačila invalidski voziček. Dobro, bom pač poskusila, sem bila odločna. Pravzaprav je bilo od vsega najteže prepričati moža. Njemu je sentimentalnost pač tuja, humanost pa na srečo ne, kot se je izkazalo. Brez moškega smisla za razporeditev stvari bi bila moja ideja obsojena na propad. Tako pa nama je uspelo.
Pokopališča imajo tako ali tako moč, da spremenijo razpoloženje čim človek prestopi njihov prag, samo če gre za poseben dogodek, kot je bil tale, je doživljanje težko opisati. Nekaj toplega in svetega mi je leglo v srce. Gospa Francka je misli in spomine zavila v malone slovesen molk. Mislim, da je v svoji zamaknjenosti pozabila na kraj in čas. Težko je bilo določiti pravi trenutek in reči: »Gremo.« Tiho je bilo tudi celo pot do doma, ob slovesu pa mi je stisnila roko z močjo, ki ji je ne bi nikoli pripisala. S tem je povedala vse.
Moj krog daril je sklenjen. Z malo denarja in veliko ljubezni.
Rafaela

Ognjišče (2016) 03, str. 56

Med letošnjimi nagrajenci Prešernovega sklada sta bila tudi skladatelj Ambrož Čopi, ki smo ga predstavili v februarskem Ognjišču, ter slikar Aleksij Kobal, ki je bil rojen leta 1962 v Kopru ter leta 1986 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost, podiplomski študij iz slikarstva pa je sklenil leta 1993 pri prof. Metki Krašovec.
Manj znano je, da je Kobal tudi avtor plamenčka, logotipa založbe Ognjišče, ki ga je za nas izdelal leta 1991. Zato mu za nagrado iskreno čestitamo. (br)

Rustja B., Zanimivosti, v: Ognjišče (2016) 3, str. 99.

Sliko na naslovnici razlaga zgodba Križev pot, ki pripoveduje, kako je don Camillo ‘poučeval’ dva nevernika z ročajem vil. Njegov stari škof ga je zaradi tega kazensko prestavil v “najbolj nesrečen kraj na tem planetu”. V tisti gluhi samoti je strašno pogrešal Križanega iz cerkve, kjer je bil doslej in se je z njim pogosto zaupno pogovarjal. Sklenil je, da ga gre iskat. Križ je bil težak, pot pa dolga in strma, vendar je s skrajnim naporom prispel do vrha in križ postavil v svojo sedanjo cerkev. Po maši je Križanega vprašal: »Jezus, nisi jezen, da sem te pripeljal v to ubogo cerkev?« Kristus pa mu je z nasmehom odgovoril: »Ne, don Camillo, čudovita cerkev je ...«

Prva leta po drugi svetovni vojni je bila za politično vzdušje v Italiji značilna napetost med strankama krščanskih demokratov in komunistov, ki so bili ‘zadrti’ stalinisti. To vzdušje je pisatelj Giovannino Guareschi zajel v zgodbah, v katerih prve pooseblja podeželski župnik don Camillo, druge pa ‘proletarec’ Peppone, župan v tistem kraju. Don Camillo si pri svoji ‘evangelizaciji’ večkrat pomaga z mišicami in je zaradi tega deležen graje Kristusa na velikem križu v cerkvi, ki se mu bolj ali manj skesano izpoveduje. Peppone s svojo rdečo druščino don Camillu rad nagaja in v javnosti nastopa kot zagrizen sovražnik Cerkve. Kot človeka pa sta si moža zelo blizu, prava prijatelja.

Zgodbe so izšle v več knjigah v letih 1948–1965; njihovo priljubljenost so povečali in jo še naprej ohranjajo po njih posneti filmi s francoskim komikom Fernandelom (don Camillo) in italijanskim igralcem Ginom Cervijem (Peppone). Dediči so vse knjige povzeli v zbirko Ves don Camillo (Tutto don Camilo), ki obsega 246 zgodb. Naša najstarejša založba jih postopoma ponuja slovenskim bralcem. Doslej so izšle tri zajetne knjige, lahko pričakujemo še dve.

(Ljudje so zahtevali od škofa, da se don Camillo vrne). »Domovinski čut je prisoten v nas, kjerkoli smo, toda ko gre v vojni vojak v napad, mora videti, kako plapola zastava njegovega polka. Zastava ohranja vero v naše moči in zato mora plapolati tudi takrat, ko je vera v domovino prisotna v nas. Ekscelenca: tisti križani Kristus je naša zastava, don Camillo pa njen praporščak.«

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2016) 3, str. 112.

»Bravo, Tina, bravo, Tina!« je donelo iz otroških grl, da sem pohitela v dnevno sobo pogledat, kaj se dogaja. Vsi so bili tako zagledani v veleslalomsko vožnjo naše odlične smučarke, da me niso niti opazili. Tudi sama rada pogledam smučarijo, pa sem imela opravka s kuhanjem nedeljskega kosila, zato me je na tekmo opozorilo šele navdušenje domačih navijačev. Ker je bilo v kuhinji “vse pod kontrolo”, sem se za nekaj minut pridružila ogledu tekme.
Tekmovalke so se hitro vrstile in vsaka, ki je šla na progo, je bila favoritka, ki lahko prevzame vodstvo.
Ko je ena od tekmovalk srečno prismučala do cilja in prehitela svojo predhodnico, ki je tako izpadla iz prve trojice najboljših, je izpadli podala roko. Športni reporter je komentiral: »Kot kaže, so včerajšnje jezne, ostre in žaljive besede pozabljene. In verjetno sta si tudi podali roke v spravo, vsaj tako je videti z njunih obrazov. Sedaj bosta lahko spet neobremenjeni nadaljevali tekmovanja na belih strminah in se trudili od sebe dati vse, kar znata in zmoreta.«
Podali sta si roko sprave in miru. Tako kot mi vsi, ki smo pred dobro uro prišli od nedeljske maše. In ravno danes smo bili pred pozdravom miru nagovorjeni: »Podajte roko sprave vsem, ki so okrog vas. Podelite jim svoj mir, odpuščanje in to sprejmite tudi od njih. V mislih pa podajte roko svojega srca tudi vsem tistim, ki so predaleč, da bi jih dosegli, in ki so mogoče tako daleč zato, ker z njimi še nismo uredili svojih odnosov, čeprav si to želimo ali se za to trudimo.«
Ob tem sem se spomnila dogodka izpred mnogih let. Cerkev se je že napolnila in samo tu pa tja je bil še kakšen prostor v klopi. Počasi je po cerkvi stopala gospa in ogledovala, kje je še kakšno prazno mesto. V klopi pred nami je bilo eno, dve klopi pred nami pa kar dve prazni mesti. Ampak ne – gospa si je izbrala našo vrsto! Čudno se mi je zdelo, da si je želela sedeti ravno v naši vrsti, čeprav je bila polna. Vseeno smo se vsi pomaknili k zidu in ji naredili prostor. Le zakaj je to storila?
Prišli smo do pozdrava miru. Takrat pa sem videla, zakaj gospa ni sedla kam drugam. Gospa je najprej hitro podala roko meni. Ni se ozirala, ni se rokovala z drugimi, stala je in mirno čakala. Ko sem podala roko vsem, ki sem jih dosegla, sem se obrnila k njej in se ji nasmehnila. Še enkrat mi je podala roko, vsa nasmejana mi jo je stisnila, kot da je ne misli več izpustiti.
Pozneje sem zvedela, da je bila ta gospa poznana kot ženska, ki se ne razume z nikomer iz svoje vasi. Verjetno je prav zato izbrala prostor, kam bo sedla, da bi lahko vsaj nekomu podala roko. In meni jo je lahko.
Kako vsi hrepenimo po sprejetosti, prisrčnosti in ljubezni. Nismo vedno sposobni to vračati, dajati ali izkazovati. Vendar nismo srečni, če nismo v prijateljstvu z Bogom, ki se uresničuje v prijateljstvu z ljudmi.
Katarina

Ognjišče (2013) 02, str. 22