Papež Frančišek je decembra 2015 Kongregacijo za zadeve svetnikov pooblastil, da razglasi dekret za priznanje čudeža na priprošnjo bl. Terezije iz Kalkute. Gre za nepojasnjeno ozdravitev Brazilca s težko boleznijo na možganih. 10. septembra 2008, ko je bil zaradi bolezni že v komi, so ga peljali v operacijsko sobo, da bi opravili nujen kirurški poseg. Njegova žena je večer pred tem prosila, da bi Mati Terezija ‘ozdravila’ moža. Med operacijo pa je molila skupaj s sorodniki in duhovnikom v kapeli bolnišnice. Ko se je kirurg, ki naj bi opravil zahteven poseg, po kratkem času vrnil v operacijsko sobo, je našel bolnika, ki je sedel na postelji. Bil je zbujen in ga je pri polni zavesti vprašal: »Kaj počnem tukaj?«
Kot so potrdili kasneje zdravniki, je šlo za ozdravitev v trenutku in ‘abscesi’ v možganih so preprosto in nerazložljivo izginili. Gre za enega redkih primerov čudeža ‘prve stopnje’, v katerem je moč zaznati vstajenje od mrtvih ali za popolno oz. celostno ozdravljenje, ki vključuje tudi ozdravljenje organov, ki jih je prizadela bolezen. Večina čudežev, ki jih navadno preverja vatikanska kongregacija, je ‘tretje stopnje’, kar pomeni, da gre za ozdravitev bolezni v trenutku, medtem ko bi medicina tak rezultat lahko dosegla samo po zelo dolgem čas. (br)

Rustja B., Zanimivosti, v: Ognjišče (2016) 2, str. 99

Nekateri današnji ljudje se v želji, da ne bi ‘žalili’ drugače mislečih, včasih obnašajo nerazumljivo. Temu je podlegla celo FIFA, krovna svetovna nogometna zveza. V videu, ki so ga prikazali na prireditvi nagrade ‘Zlata žoga’, so nogometašu Barcelone Neymarju z naglavnega traku izbrisali, recimo ‘cenzurirali’ napis 100-odstotno Jezus.
Lani je Barcelona osvojila Ligo prvakov in Neymar, brazilski nogometaš, eden najboljših na svetu, je tedaj nosil naglavni trak z napisom 100-odstotno Jezus. Že takrat so ga napadli, da se kaj takega ne spodobi nositi (zakaj pa ne?). Nogometaš pa je pojasnil, da je tak trak nosil že na treningih v mladosti. (br)

Rustja B., Zanimivosti, v: Ognjišče (2016) 2, str. 99

Letos dokaj zgodaj začenjamo postni čas – že 10. februarja. Imel bo še poseben pomen, saj ga bomo obhajali v letu Usmiljenja. Postimo in pokorimo se pred obličjem usmiljenega Očeta. Pomenljivo je, da bomo sredi letošnjega posta brali evangelij o izgubljenem sinu in usmiljenem očetu.

O neizmerni Božji ljubezni govori Jezusovo trpljenje, ki ga je prestal za nas. O njem premišljujemo pri pobožnosti križevega pota. V tiskarni je besedilo križevega pota Usmiljeni kakor Oče – križev pot v letu Usmiljenja, ki ga je napisal upokojeni mariborski pomožni škof Jožef Smej. Poleg te novosti imamo na voljo še več knjižic križevih potov.

V postnem času se na poseben način srečujemo z božjim usmiljenjem v zakramentu sprave ali spovedi. Pri odkrivanju bogastva spovedi nam bo pomagala nova izdaja v zbirki Katekizma za mlade Youcat Spoved. Knjiga govori, kako nas Bog po tem zakramentu osvobaja krivde, celi naše rane in nam po svojem odpuščanju omogoča novo življenje. Odlikujejo jo konkretni primeri, privlačno oblikovanje in jezik, ki je blizu mladim. Več o knjigi si boste lahko prebrali v prihodnji številki Ognjišča. V Zbirki Youcat – Katekizem za mlade bosta v prihodnosti izšli še dve izdaji in sicer o družbenem nauku Cerkve in o Svetem pismu.

Da bi jubilejno leto še bolj doživeli, bomo naslednji številki Ognjišča dodali posebno prilogo v svetem letu Usmiljenja. V njej bodo predstavljene cerkve s svetoletnimi vrati v Rimu in v Sloveniji ter še več podatkov o svetem letu, ki vam bodo koristili pri romanju in poglobitvi vere, zlasti v Božje usmiljenje. Ponovno bi vas spomnili na knjigo papeža Frančiška Cerkev – hiša usmiljenja, ki bo koristno duhovno branje v svetem letu, zlasti v postu.

Tudi otrokom približajmo Boga kot usmiljenega Očeta. Za to nam je dal lepo osnovo Jezus, ki je učencem povedal kar nekaj prilik o božjem usmiljenju. Med njimi je tudi prilika o izgubljeni ovci. To priliko na izviren način upodablja knjižica v obliki ovčke z naslovom Izgubljena ovčka. Več na str. 130..

Najmlajšim je tudi namenjena posebna ‘zbirka’ knjižic Božji darovi zame. V darilni škatlici so štiri kartonke: Živali, Barve, Nasprotja, Glasovi. Otrok bo vse te pojme spoznaval s pomočjo navedb v Svetem pismu. Škatlica, ki že na zunaj spominja na darilo, kar kliče, da jo podarimo, še posebej ob krstu. Več o knjigi si lahko preberete na str. 51.

Zaradi zanimanja smo ponovno ponatisnili knjigo Tonina Lasconija 365 + 1 dan s Teboj. V njej so misli ob svetopisemskih odlomkih za vsak dan v letu. 365 priložnosti za poglobitev vere z mislimi avtorja, ki je večkrat sicer izzivalen, a morda zato, da bi nas zdramil iz duhovne otopelosti in bi začutili aktualnost božje besede tudi za naš čas. Več o knjigi na st. 130.

 Omenjeno knjigo Tonina Lasconija so pred leti vsak dan brali na Radiu Ognjišče. Letos pa vsak dan prebirajo iz knjig Zgodbe za dušo. Zgodbe so izbrane glede na praznike in obdobja cerkvenega leta, da bi poslušalcem pomagale zaživeti krščanstvo v našem času in prostoru. Vsakokrat navedejo, iz katere knjige je prebrana zgodba, zato jih lahko naročite na naši upravi.

Božo Rustja, odgovorni urednik

Dalj časa ko smo poročeni, bolj si lahko priznamo, da niti točno ne vemo, kako in predvsem zakaj sva si postala všeč, postala fant in punca, sanjala o prihodnosti, sedaj pa že toliko in toliko let živiva skupaj. Pogosto minejo leta in ob dnevnih obveznostih pozabiva nase in na najino skupno sobivanje. Hitrost zunanjega sveta nas drug od drugega še bolj odtujuje, pa vendar si z leti vsak zakonski par vztrajno in zagotovo gradi svojo t. i. zakonsko osebo, ki je zelo edinstvena in tako zelo samo njuna. Ta zakonska oseba, drugače rečeno njuno, skupaj izoblikovano vzdušje, se z leti tudi spreminja. Čeprav sta dve osebi (»moža in ženo ju je ustvaril«, (1Mz 1,27)), se zakonca z leti vedno bolj poznata in naj bi postajala eno. Tako na eni strani vsak zase hrepeni po samostojnem in notranje umirjenem življenju, hkrati pa si želi bližine, sočutja in razumevanja s strani sozakonca.
Eden od ciljev zakonskega življenja je lahko (če se zakonca tako odločita) lastno in hkrati skupno zorenje v smeri vedno boljšega človeka. V sebi lahko s pomočjo našega duhovnega sveta uresničujemo graditev Novega Jeruzalema (Raz 21), ki se v zakonskem življenju kaže v medsebojnem spoštovanju in podpiranju, sprejemanju sebe in sozakonca, prijaznosti, zaupanju, seveda tudi v skupnemu trudu pri vzgoji otrok in skupnem zagotavljanju materialnih dobrin.
Žal pa se nam pogosto zatakne pri medsebojnem približevanju in medsebojnem trudu za razumevanje so‑zakonca. Ko mine zaljubljenost, zakon lahko postane rutinsko sobivanje z nekom, ki ga niti ne poznam, lahko pa se zakonca odločita, da bosta stopila na pot doživljenjskega spoznavanja samega sebe in sozakonca. To je velika zavestna odločitev, ki nam skupno življenje lahko drugače osmisli. Škoda je, kadar so glavna vez med zakonci le še skrbi za otroke, za materialno preživetje in skupni dopusti. Še slabše je, ko večino skupnega časa preživimo pred televizijo ali računalnikom ali v pogovorih o politiki in sosedih. Ni egoistično, če v zakonu damo na prvo mesto sebe – s tem mislim, da zberemo pogum in sozakoncu pričnemo govoriti o svojem notranjem svetu.
Vsak od naju je v zakonski odnos prinesel svojo zgodovino in svoj način vedenja, mišljenja in čustvovanja. Normalno je, da smo si različni. Sprejetje te različnosti in delitev mojega notranjega sveta s tabo, draga žena/dragi mož, bo sicer povečalo mojo ranljivost. Prosim te le, da me poslušaš in ne deliš nasvetov. Včasih sem tako na tleh, da niti ne najdem besed. Želim ti le povedati, da sem občasno preplavljen s čudnimi strahovi in vzdušji. Še najtežje pa je, da sem v tem sam. No, ni nam treba biti sami. Obljubili smo si, da bomo skupaj v dobrem in slabem, in k tej obljubi pritiče, da si bova stala ob strani, ko bo lepo in ko bo težko. Vsak od naju se lahko odloči, da bo o tem tudi spregovoril in govoril. Tako bo najina sreča podvojena in nesreča razpolovljena.
Delitev najine zgodbe v zakonskih skupinah nama da moč skozi zavedanje, da nisva sama. Skupna molitev naju opogumlja, ko veva, da je z nama Duh božji. (www.toplina.net)

Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

Ognjišče (2016) 01, str. 19

Kličite me Frančišek je naslov filma, ki prikazuje življenje papeža Frančiška od njegovega otroštva do izvolitve za papeža 13. marca 2013. Film, ki so ga minulega 1. decembra predstavili v Vatikanu, je delo italijanskega režiserja Danieleja Luchettija in si ga je od 3. decembra mogoče ogledati tudi v kinematografih po vsej Italiji.
Film pripoveduje o življenjski poti Jorgeja Bergoglia, sina italijanskih priseljencev v Argentini. Gledalcu približa trenutek njegove odločitve za duhovniški poklic, mračna leta vojaške diktature v Argentini in Bergoglievo zavzeto pastoralno delo v predmestjih Buenos Airesa do dne, ko je bil izvoljen na čelo katoliške Cerkve. Pobudo za filmsko upodobitev življenja sedanjega papeža je dal producent Pietro Valsecchi, ustanovitelj produkcijske hiše TaoDue. Idejo zanjo je dobil že kmalu po Frančiškovi izvolitvi, ko mu je postala jasna zgodovinska vloga tega papeža. Z mednarodno igralsko zasedbo je želel na filmskih platnih predstaviti lik človeka, ki povezuje različne dele sveta, jezike, kulture, generacije in družbene razrede. Snemanje je trajalo petnajst tednov, potekalo pa v Argentini, Nemčiji in Italiji ter je zahtevalo tudi precejšnje raziskovanje zgodovine in razmer, v katerih je odraščal papež, ter poglobitev v njegovo versko čutenje.
Pa še ena zanimivost, povezana s papežem. ‘Dragi papež Frančišek, rad bi malical s teboj.’ Tako se glasi naslov knjige, ki bo izšla marca 2016. Gre za zbirko pisem, ki jih je napisal osebno papež Frančišek kot odgovor na 31 ročno napisanih pisem in risb, ki so mu jih poslali otroci z vsega sveta, stari od 6 do 13 let.

Rustja B., Zanimivosti, v: Ognjišče (2016) 1, str. 115

mladinska tema meseca

Preizkušnja težke bolezni

gost meseca

Skladatelj Ambrož Čopi

priloga

Sneg

Preberite več: Februar 2016

Najpomembnejši kulturni dogodek leta 1996 na Slovenskem je bil izid prevoda celotnega Svetega pisma v slovenščino iz izvirnih jezikov. ‘Knjigo vseh knjig’ smo v slovenskem prevodu prvič dobili po zaslugi naših protestantov: to je bila Dalmatinova Biblija (1584). Prvi katoliški prevod - Japljevo Sveto pismo - je prišel dvesto let pozneje. V letih 1856-1859 je izšlo Wolfovo Sveto pismo, prevedeno po latinski vulgati. Čutiti je bilo potrebo po prevodu svetopisemskega besedila iz izvirnih jezikov. Prevajanja Stare zaveze iz hebrejščine se je lotil Matija Slavič, profesor bibličnih ved na teološki fakulteti ljubljanske univerze.

OD ŠOLARČKA DO REKTORJA UNIVERZE

Doma je bil iz naselja Bučečovci v ljutomerski okolici, od koder je izšlo veliko pomembnih mož, zlasti mnogo duhovnikov. Rodil se je 27. januarja 1877 v kmečki družini. Osnovno šolo je obiskoval v Križevcih in v Radgoni, klasično gimnazijo pa v Mariboru, kjer je končal tudi bogoslovje in bil leta 1901 posvečen v duhovnika. Po novi maši je na teološki fakulteti na Dunaju študiral biblične vede in z znanstveno razpravo o Kristusovi osebi v nekaterih pismih apostola Pavla leta 1905 dosegel akademski naslov doktor. Po vrnitvi domov je bil do leta 1911 katehet in pridigar v Celju, potem pa do leta 1920 profesor za biblične vede Stare zaveze na Bogoslovnem učilišču v Mariboru. V svoji stroki se je izpopolnjeval s študijem in na potovanjih po svetopisemskih deželah, ki jih je prikazal v poljudnih opisih (V deželi faraonov, Noč v Jerihi, Po Mojzesovih stopinjah, Na Sinaju). Leta 1920 je bil imenovan za profesorja na teološki fakulteti novoustanovljene univerze v Ljubljani, kjer je predaval biblične vede vse do uradne upokojitve (1951), dejansko pa do smrti 25. oktobra 1958 (takrat je bila teološka fakulteta že "vržena" z univerze). Profesor dr. Matija Slavič je bil dvakrat dekan teološke fakultete, prav tako dvakrat (v letih 1932-1936 in 1939-1940) pa rektor univerze v Ljubljani.

BOJ ZA PREKMURJE IN ZA SLOVENSKO UNIVERZO

Matiju Slaviču je zibelka tekla ob Muri in vse življenje se je živo zanimal za narodnostne, gospodarske, politične in kulturne probleme Prekmurja, slovenske pokrajine, ki je bila dolga stoletja pod Ogrsko. Po prvi svetovni vojni si je na vso moč prizadeval, da bi bilo Prekmurje priključeno k Jugoslaviji. Kot izvedenec za prekmurska vprašanja je sodeloval na mirovnih konferencah v Parizu in v Londonu. Na podlagi dokumentarnega gradiva je z govorjeno in pisano besedo dokazal slovenski značaj Prekmurja in njegovo pripadnost k matični domovini Sloveniji. Leta 1921 je v Ljubljani izšla njegova knjiga Prekmurje z zemljevidom te malo znane in zapostavljene pokrajine.

Pomembno je bilo tudi Slavičevo prizadevanje za obstoj slovenske univerze, zlasti v letih, ko je bil njen rektor. Ob svoji ustanovitvi (23. julija 1919) je le-ta imela pet fakultet: teološko, pravno, filozofsko, tehniško in medicinsko. Njen uradni naziv je bil "univerza kraljevine SHS v Ljubljani", čeprav je večina zahtevala, naj bi se imenovala preprosto "slovenska univerza"; leta 1929 so jo preimenovali v "univerzo kralja Aleksandra I." Skoraj ves čas med obema vojnama je univerzi v Ljubljani grozila okrnitev ali celo ukinitev, češ da je v Jugoslaviji dovolj ena sama univerza (seveda srbska!), ki bi imela nekatere fakultete v Beogradu, nekatere v Zagrebu in nekatere v Ljubljani. Za vsako novo profesorsko mesto na slovenski univerzi se je bilo treba zagrizeno boriti v prosvetnem in finančnem ministrstvu v Beogradu.

ŽIVLJENJSKO DELO: PREVOD STARE ZAVEZE

Ko je jeseni 1959 izšla prva knjiga "mariborskega" Svetega pisma, je tedanji mariborski škof Maksimilijan Držečnik v uvodu izrekel posebno hvaležnost prevajalcu Matiju Slaviču, ki je "nad dvajset let svojega življenja posvetil skoraj izključno prevajanju Svetega pisma. Žal, da ni več dočakal dneva, dabi videl svoje življenjsko delo natisnjeno in objavljeno." Prevajati je začel že kot profesor v Mariboru. Po temeljitih znanstvenih pripravah (leto študija na Bibličnem inštitutu v Rimu, potovanje po svetopisemskih deželah), je delo nadaljeval v ljubljanskih letih. Prevajanju Svetega pisma je posvetil predvsem svoje vsakoletne počitnice, ki jih je prebil največkrat na blejskem otoku, in sicer od leta 1929 do druge svetovne vojne. Leta 1939 je Mohorjeva družba izdala Slavičev prevod Petih Mojzesovih knjig in Jozuetove knjige, pa so skoraj celotno naklado ob okupaciji uničili Nemci. Med vojno je poslovenil vse zgodovinske knjige, po vojni pa še poučne in velike preroke; za prevod malih prerokov je zaprosil dr. Jakoba Aleksiča, svojega naslednika na teološki fakulteti. Njun prevod so uporabili pri "mariborski" izdaji celotnega Svetega pisma (1959-1961) potem pa še v Ekumenski izdaji Svetega pisma leta 1974. Njuno delo so upoštevali tudi prevajalci Standardnega slovenskega prevoda (1996).

ČUK Silvester, dr. Matija Slavič (Obletnica meseca), v: Ognjišče (1997) 1, str. 28.

"Spričo slovarjev, odličnih prevodov v tujih jezikih, bogatega eksegetičnega gradiva in drugih pripomočkov, ki so današnjemu prevajalcu na razpolago, je občudovanja vredno delo, ki sta ga s prevajanjem Svetega pisma opravila predvsem Trubar in Dalmatin, saj sta dobesedno morala orati trdo ledino v slovenskem izražanju svetopisemskih besed" (dr. Matija Slavič, 1957).

»Smrt nam ponuja možnost, da se svobodno predamo Očetovemu ljubečemu objemu.«

»Pred časom sem gledal fotografije, ki so bile posnete ob mojem mašniškem posvečenju in novi maši. Ko sem gledal ljudi za ‘glavno mizo’ na pogostitvi, sem pretresen ugotovil, da so vsi razen moje nečakinje v maminem naročju in mene že umrli: moj oče in moja mama, moj stric duhovnik, župnik moje rojstne župnije in župnik župnije, v kateri sem imel novo mašo, in vsi drugi. Vsakdanje spominjanje se je spremenilo v oster opomin moje umrljivosti in umrljivosti vseh nas.« Tako je v svojem razmišljanju Ko umirajoč ležim novembra 1997 zapisal naš rojak Alojzij Ambrožič, nadškof v Torontu v Kanadi. Potem si zastavlja vprašanje: “Kakšna bo moja smrt in smrt drugih? Takšno vprašanje nima odgovora, preprosto zato, ker se smrt vsakemu od nas zgodi samo enkrat.” In še: “Ali bom pustil Bogu, da me bo ljubil, ko bom umrl?” Njemu je bil odgovor na ti vprašanji dan 26. avgusta 2011, ko se je po dolgem in posvečenem življenju v dveh domovinah – Sloveniji in Kanadi – preselil v večno domovino vseh ljudi in vseh narodov.

V knjigi Kdo kakor Bog (Družina, Ljubljana 2005) je med njegovim izbranimi mislimi tudi Razmišljanje o otroštvu, zabeleženo marca 1993. Rodil se je 27. januarja 1930 v vasi Gabrje, ki spada pod župnijo Dobrova pri Ljubljani, kot drugi od sedmih otrok. Čeprav je kot šolar doživljal strahote vojne, “z nedvomno gotovostjo lahko trdim, da sem imel srečno otroštvo,” je zapisal. »Hotel sem samo pohajati po gozdovih, nabirati kostanj in ga peči, se med pašo izgubiti v knjigi pripovedk ... Vse podeželje je bilo moje, prav tako gobe in jagode, ki so kar vabile, da bi jih nabral. In čudoviti občutek svetega spokoja na nedeljsko popoldne. Kako bi bil tedaj poimenoval te občutke, ne vem, se jih pa dobro spominjam.« Ta zaklad spominov ga je spremljal, ko je moral maja leta 1945 kot petnajstleten deček skupaj s svojimi zapustiti »raj« svojega otroštva in iti v begunstvo. V stiskah in težavah begunskih taborišč je družino še tesneje povezovala medsebojna ljubezen in močna vera. »Moji starši so bili, če danes pomislim nanje, bolj ali manj revni in v družbi niso izstopali. Postopoma sem odkrival, da mama in oče nista popolna, toda nikoli mi ni prišlo na pamet. da bi si zaželel druge starše. Če bi si danes moral izbrati starše, bi si izbral očeta in mater, ki sta mi bila dana. Moji bratje in sestre: imeli smo svoje bitke, prepire in nesoglasja, za katere starši niso imeli časa, da bi se ukvarjali z njimi, vendar ne najdem besed, s katerimi bi opisal hvaležnost za slehernega izmed njih. Lojze je v Ljubljani začeto gimnazijo končal v begunskem taborišču v Spittalu. Septembra 1948 so se Ambrožičevi izselili v Kanado, kjer so prvo leto občutili ‘neizmerno osamljenost’. Ustvarili so si nov dom v bližini Toronta. Lojze je kmalu vstopil v bogoslovno semenišče in bil 4. julija 1955 posvečen v duhovnika. Po dveh kaplanskih letih je za tri leta odšel na študij v Rim, po vrnitvi v Toronto je bil sedem let profesor Svetega pisma v semenišču, pa spet v Evropo, tokrat v Nemčijo in leta 1970 je v Würzburgu dosegel doktorat iz teologije. Šest let je predaval Sveto pismo nove zaveze, potem pa je kot strela z jasnega prišlo imenovanje za torontskega pomožnega škofa. Škofovsko geslo Kdo kakor Bog mu je navdihnil zavetnik torontske stolnice nadangel Mihael, čigar ime pomeni prav to. »Bil sem prepričan, da bom vse življenje profesor, kajti v tem poklicu sem bilo zelo zadovoljen.« To je bilo leta 1976 in v tej novi službi je bil odgovoren predvsem za priseljence, ki je v tej največji kanadski škofiji ogromno (v Torontu vsako nedeljo mašujejo v 28 jezikih!). Leta 1986 ga je papež imenoval za nadškofa pomočnika s pravico nasledstva, za torontskega nadškofa in metropolita pa leta 1990. Ko je prijel za krmilo, je torontska nadškofija štela 1,1 milijona, v šestnajstih letih (1990-2006) njegove pastirske službe pa je njihovo število predvsem zaradi priseljencev z vseh koncev sveta naraslo na 1,8 milijona katoličanov. Kot drugi Slovenec v zgodovini Cerkve je leta 1998 postal član kardinalskega zbora. V škrlatu papeževih svetovalcev je oktobra 1998 obiskal Slovenijo, svojo prvo domovino. Svojim rojakom na Dobrovi je zagotovil: »Ne bi znal biti Neslovenec, čeprav že nad petdeset let živim zunaj Slovenije. Seveda nisem Slovenec, kot bi bil, če bi ostal doma – vmes sem postal še kaj drugega, toda Slovenec ostajam z dušo in srcem.« Najvišje je sijalo sonce nad Torontom od 22. do 29. julija 2002, ko je mesto preplavila množica 600.000 mladih, zbranih ob papežu Janezu Pavlu II. za 17. svetovni dan mladih. Kardinal Alojzij Ambrožič, njihovih gostitelj, je po koncu SDM dejal: »Moj pogled na mlade se je spremenil, pritegnil me je svet, ki ga ustvarjajo mladi. Prevzelo me je njihovo navdušenje, domišljija, upanje.« Po smrti papeža bl. Janeza Pavla II. aprila 2005 je bil kot prvi Slovenec med volivci novega papeža – Benedikta XV. Leta 2006 se je upokojil in zadnje obdobje življenja preživel v starostnem domu, imenovanem po njem Hiša Previdnosti kardinala Ambrožiča, kjer se je 26. avgusta 2011 srečal s smrtjo in se, kot je zapisal, “svobodno predal Očetovemu ljubečemu objemu”.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2011) 10, str. 20.