Lani avgusta sem drugič v življenju doživel šok. Sem že mnogo let v pokoju in preživljam zadnja leta dan za dnem travmatična obdobja, ki so dosegla vrhunec v lanskem letu.
Človek bo zapustil starše in se pridružil ženi in bosta oba eno telo, je zapisano v Svetem pismu. Tako je tudi bilo.
V družini se rodijo otroci, čas beži. Družina se posveti materialnemu urejanju okolja v družini. Otroci rastejo. In se zgodi. Nenačrtovana nosečnost, ki družino pahne v dilemo. Ali narediti splav? V usodnem odločanju se nepremišljenost in strahopetno in popolnoma neumno zakonca odločita za splav. Neumna odločitev, ki se je takrat zdela logična. Napaka! Napake se začneš zavedati po kakšnem letu in se odločiš obiskati spovednika. Spoved je bila težavna, mogoče uspešna ali le utopija.
Leta minevajo, otroci odidejo, a v srcu greh raste in raste, razjeda dušo in na koncu vse telo. Z leti spoznaš, da si v potrošniški naglici storil najhujši zločin, greh, ki te vsak dan mori. Greh poskušaš z vzgojo otrok in vnukov popraviti, toda madež kljub spovedi in kesanju ostaja kot kamen na duši.
In po mnogih letih z mnogimi spovedmi in prejemanju obhajila ugotoviš, ko slišiš papeža, da si zaradi splava izobčen iz Cerkve. V trenutku ugotoviš, da si štirideset let živel v grehu, ker ti duhovnik ni imel pravice odpustiti storjeni greh. Šok. Kaj sedaj?
Kristus je na zemlji iskal izgubljene ovce, grešnike. Je tudi res, da je dal navodila: »Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni, komur jih zadržite, so jim zadržani.« Ali to velja za izobčene iz Cerkve? Kaj sedaj? Veliki smrtni greh ni izbrisan, ker ga duhovnik v tistem času ni imel pravice odpustiti. Kaj mi sedaj ostane? Samomor, ker sem popolnoma zavozil življenje zaradi mladostne nezrelosti in nerazsodnosti oz. neumnosti. Kje je rešitev za vse storjene kasnejše grehe, ki so posledica takratne izobčenosti?
Sedaj v zrelih letih, ko se bliža konec življenja, vsak trenutek izkoristim v pokoju, da prosim Boga odpuščanja.
Res je splav največji greh, saj je umor bitja, ki ima dušo in se že z materjo, ki ga nosi pod srcem, pogovarja in je že duhovno povezan s Stvarnikom, a takšnega prepričanja, kaj šele spoznanja, nisem bil zmožen v tistem času. Za takšen greh ni opravičila in vsak, ki bi se za takšen korak odločil, naj tisočkrat prej premisli, da se bo v tem času otrok že rodil. Splav nikoli, za nobeno ceno. Travmo nosiš vse življenje. Verjetno je tudi smrt zato težka, ker si izobčen in omadeževan.
Papež sedaj ponuja leto usmiljenja, a leta, prekleta zaradi izobčenosti, ostajajo in z njimi nakopičene neuspešne spovedi.
Upanje zadnje umre, zato upam, da se me bo vsaj Kristus usmilil, saj pogosto zaradi storjenega greha priteče solza iz oči. A leta bežijo in z njimi se bliža smrt. Ali obstaja rešitev? Bog mi pomagaj! Prosim, ne obsojajte mene ali moje žene, ker se že vsak dan obsojam, a le upam, da je Bog ljubezen in da odpušča slabotnim ljudem tudi takšne napake oz. neumnosti.
Hvala za razumevanje mojih grehov.
vaš starejši bralec Franc

Katoliška Cerkev je pred sto leti izdala Zakonik cerkvenega prava (ZCP 1917), ki je zbirka uradnih cerkvenih predpisov ter razdeljen na poglavja in ta na kanone. Po drugem vatikanskem cerkvenem zboru je izšel novi Zakonik cerkvenega prava (ZCP 1983), ki je izrazito pastoralno usmerjen in nikakor noče biti samo zbirka uradnih predpisov in moriti Duha, saj smo vsi ‘poklicani k svobodi’ (Gal 5,13). Namen Zakonika je dati cerkveni skupnosti takšno ureditev, ki daje prednost ljubezni, milosti in duhovnim darovom, obenem pa omogočiti njihovo urejeno rast v življenju cerkvene skupnosti in posameznikov (sv. Janez Pavel II.). To tudi velja za šesto knjigo Zakonika cerkvenega prava (od kanona 1311 do kanona 1399), ki govori o kaznivih dejanjih v Cerkvi, saj želi biti občutljiva, natančna in sočutna glede izrekanja različnih kazni, tudi kazni izobčenja.
Morda se kdo sprašuje, zakaj izobčenje zaradi izvršenega splava? Že v Stari zavezi beremo: »Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal: preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil« (Jer 1,5). Katekizem katoliške Cerkve za mlade takole razloži grešnost splava: »Samo Bog je gospodar življenja in smrti. Niti ‘moje’ življenje ne pripada meni. Vsak otrok ima od spočetja dalje pravico do življenja. Od samega začetka je nerojen človek lastna oseba, v njen krog pravic ne sme posegati od zunaj nihče, ne država ne zdravnik in tudi ne mati ali oče. Jasnost Cerkve glede tega ni nobeno pomanjkanje usmiljenosti; s svojim stališčem želi še bolj opozoriti na škodo, ki je ni mogoče popraviti in ki je storjena nedolžno umorjenemu otroku, njegovim staršem in celotni družbi« (Youcat 383).
Zdi se, da kazen izobčenja zaradi splava, ki jo je uvedel leta 1869 papež bl. Pij IX., potrebuje danes več razumevanja, sočutja in predvsem usmiljenja s strani cerkvene zakonodaje ter zato pooblastitev številnejših spovednikov oprostitve od izobčenja, kar so ugotovili tako

Apostolski sedež kot tudi slovenski škofje, že pred papežem Frančiškom, ki je dal v letu usmiljenja vsem spovednikom pooblastitev oprostitve od izobčenja zaradi splava. V tem duhu je tudi Apostolski sedež že pred leti podelil poseben privilegij nekaterim redovnikom (frančiškanom, kapucinom, minoritom, dominikancem, jezuitom, avguštincem in karmeličanom), ki lahko odvežejo do izobčenja zaradi splava kadarkoli in ne glede na število splavov. Tudi slovenski škofje so leta 1997 pooblastili vse duhovnike, ki imajo pravico za spovedovanje, da lahko odvežejo od izobčenja, pridržanega krajevnemu škofu, v adventnem in postnem času, med misijonom in duhovnimi obnovami ter pri spovedi zaročencev pred poroko. To je gotovo v duhu evangelija in tudi v duhu gesla leta usmiljenja: Usmiljeni kakor Oče.
Prav tako že Zakonik cerkvenega prava in poznejši cerkveni dokumenti učijo, da vnaprej izrečenega izobčenja zaradi splava ni, četudi kdo učinkovito oskrbi odpravo plodu, v naslednjih primerih: 1. Če oseba, ki je storila ali sodelovala pri splavu, še ni stara 18 let. 2. Če se ne zaveda, da je z grehom naredila tudi kaznivo dejanje. 3. Če ni bila pri pravi pameti oz. ni mogla razumno ravnati, v pomanjkanju svobode oz. pod vplivom hudega strahu. To pomeni, da ni vsak veliki greh, ki bi navadno zadel vnaprej izrečeno izobčenje, nujno kaznivo dejanje, je pa vsako težko kaznivo dejanje hkrati tudi greh. Da je neko dejanje opredeljeno kot kaznivo dejanje, morajo sočasno sovpadati trije elementi: zunanja kršitev norme, moralna obdolžljivost in predpisana kanonična kazen (sankcija). Tukaj ne govorimo o grehu splava, ampak o cerkveni kazni vnaprej izrečenem izobčenju zaradi splava.

In kako je bilo v vašem primeru? Po Zakoniku cerkvenega prava vi niste bili izobčeni, ker niste, kot trdite, vedeli za ta cerkveni zakon (ZCP 1323,2: »Kazen ne zadene tistega, ki je kršil zakon ali ukaz, če brez krivde ni vedel, da krši zakon ali ukaz«), po katerem bi izvršilca splava zadelo vnaprej izrečeno izobčenje. Tako je tudi spovednik, katerikoli je že bil, prav ravnal, da vam je dal odvezo od splava, saj niste bili izobčeni. Bilo bi pa seveda normalno in nujno, da bi vas duhovnik poučil, da boste pač v primeru morebitnega naslednjega splava izobčeni. Toda to, da vas duhovnik ni na to opozoril in poučil, ni vaš problem, marveč njegov, kar bi pa lahko bilo že naslednje vprašanje, žal pa zanj tukaj ni prostora, da bi ga obravnavali.
Odrešeni bomo, ne ker smo dobri in sveti, temveč ker je Bog dober, sočuten in usmiljen z nami. Zato tudi vi bodite Bogu hvaležni, ker je vaš šok samo šok, ki pa ne izhaja iz stvarnega izobčenja. Zdi se mi, da bo treba v tem izrednem jubilejnem letu usmiljenja še nekatere stvari podrobneje razjasnjevati tako glede spovedovanja (o čemer je v letošnjem Ognjišču posebna rubrika) in tudi glede izobčenj. Leto usmiljenja naj bi nam pomagalo, da bi poglobili hvaležnost do Božjega usmiljenja in da bi tudi sami bili usmiljeni do tistih, s katerimi živimo, in so nas hote ali nehote prizadeli in potrebujejo naše sočutje in usmiljenje. Bodite usmiljeni kakor Oče.
Vinko Škafar

Ognjišče (2016) 02, str. 48

»Božji milosti in pobožnosti moje mame se moram zahvaliti, da sem postal duhovnik. Drugače si ne morem predstavljati, da bi lahko študiral. Bili smo zelo revna družina. Mama je skrbela, da smo preživeli in poskrbela je za dobro vzgojo. Bila je čudovita žena,« je o svojem duhovništvu dejal Ivan Tomažič, ki je leta 2013 praznoval 70-letnico duhovništva.

P.Ivan Tomažič se je tako že s prvimi besedami vrnil v svoje otroštvo in rojstni kraj Pregarje v Brkinih. Potem ko je celo življenje preživel v tujini, sedaj večer življenja spet preživlja na domačih tleh, v domu starejših v Ilirski Bistrici.
Mama je v spominu p. Tomažiča ostala tem bolj v ospredju, ker je oče zgodaj umrl. Prvi otrok se je rodil prav ko je oče moral na fronto, divjala je prva svetovna vojna. »Ko se je oče vrnil, smo se rodili še trije otroci. Toda oče je kmalu umrl. Težko življenje na bojiščih, je pripomoglo, da je umrl tako mlad. Jaz sem bil ob njegovi smrti še majhen.«
Za družino je potem morala skrbeti mama. Za vse, za preživetje in za versko vzgojo. Tudi ona si je želela, da bi Ivan postal duhovnik. »Najprej sem poskusil, da bi se vpisal v goriško semenišče. Ona sama me je spremila s Pregarij v Gorico, kar takrat ni bilo kar tako. Dva dni je z menoj čakala, kakšni bodo rezultati sprejemnih izpitov. Seveda izpitov nisem naredil, ker nisem bil dovolj pripravljen. Slovenske šole nisem imel, kar je bilo v italijanščini, pa je bilo zelo slabo. Kam sedaj? Mama je imela zveze z msgr. Jakobom Ukmarjem. Bil je tudi njen spovednik. Svetoval ji je, naj pogleda h klaretincem. Ti so imeli v Trstu župnijo. Sprejeli so me in odšel sem v semenišče v Frascati blizu Rima. Tam sem naredil gimnazijo.«
Ves čas šolanja ni mogel domov. Ko je končeval šolanje, je izbruhnila druga svetovna vojna. Predstojniki so se zavedali nevarnosti, ki je grozila mladim fantom. Zato so jih poslali v Španijo. Tam je študiral bogoslovje. »To je bila pametna odločitev, saj tam ni divjala druga svetovna vojna. V Španijo sem prišel samo mesec po koncu državljanske vojne, med katero je Cerkev zelo trpela.« S patrom sva se potem pogovarjala, kako so republikanske sile med državljansko vojno pobile veliko vernikov, redovnikov in duhovnikov. Med drugim vse v njihovem klaretinskem semenišču.
V Španiji je bil tudi posvečen v duhovnika, vendar ni mogel priti domov, da bi imel novo mašo. Bilo je sredi vojne, leta 1943. Zato je še dve leti ostal na Iberskem polotoku. Poučeval je otroke. »Bili so zelo dobri. Še vedno mi pišejo, čeprav so stari že nad sedemdeset let,« se nekdanjih učencev spominja p. Ivan.
Izredno dejaven
v cesarski prestolnici
Temu je sledila sprememba: iz Španije je odšel v Rim, kjer je bil šest let kaplan. Po šestih letih je dobil dekret za Dunaj. »Nemško ne znam, Dunaja ne poznam,« je bil negotov pater. »Generalnemu predstojniku sem dejal, da bi rad šel v zamejstvo (npr. Trst ali Gorico) in bi deloval med Slovenci. Na to mi je odgovoril: »Pa saj imate Slovence tudi na Dunaju. Pojdite tja!« Pa nisem poznal nobenega. Šele tam sem jih začel spoznavati. Z njihovo pomočjo sem tudi začel spoznavati zgodovino Slovencev in začel o njej pisati.«
P. Tomažič, ki je napisal več knjig. V njih zagovarja, skupaj z nekaterimi drugimi pisci, venetsko teorijo o izvoru Slovencev. »Slovenci smo od vedno tu,« pravi. »Ni res, da smo sem prišli, tukaj smo že bili,« pribije. Proučeval je venetske napise in zatrjuje, da jih ni mogoče drugače razumeti, kakor s pomočjo slovenskega jezika.
»Na Dunaju sem bil bolniški duhovnik. V bolnišnici za starejše sem opravljal to službo pet in petdeset let. Občasno sem pomagal ali nadomeščal tudi v drugih bolnišnicah ali domovih. Stalno prebivališče sem imel sicer v hiši klaretincev, sicer pa sem stanoval v bolnišnici.« Vedno je želel biti pripravljen, ker je šlo za starejše in bolne ljudi in jim je bilo treba podeliti zakramente, zlasti zakramente za umirajoče. Deloval je namreč v bolnišnici, kjer je bilo kar 1300 starih ljudi!
Poleg te skrbi za starejše, je p. Ivan na Dunaju začel s še eno pomembno dejavnostjo. Ukvarjanje s Slovenci, zlasti s študenti. Zgradil je dva domova. Najprej je študentom namenil eno nadstropje v klaretinski hiši in tam uredil nekaj sob, da so lahko v njih stanovali. Začeli so se tudi družiti, občasno so imeli tudi kakšne prireditve, predavanja, pogovore. Enkrat je prišel kot gost mednje Bruno Kreisky, takrat je bil zunanji minister.
Spoznal se je s Slovenci, ki so živeli na Dunaju in organiziral je mašo zanje. To je bila prva maša za Slovence v avstrijski prestolnici in p. Ivan je tako postal prvi župnik za tamkajšnje Slovence. To delo je opravljal vse dokler ni prišel duhovnik iz domovine, ki se je posebej posvetil dušnopastirskemu delu za Slovence.
»Ko je bil zgrajen dom Korotan, smo tam imeli kapelo sv. Modesta, kjer smo imeli redno sveto mašo za Slovence. Ko je Mohorjeva družba prevzela Korotan, so kapelo podrli.« To je p. Ivana zelo bolelo. Še ena pomembna podrobnost je povezana z Dunajem. Iz tega mesta je p. Ivan prvič prišel domov v Slovenijo. Po 22 letih je spet stopil v rojstno vas in videl domače. Tudi mamo. Potem se je domov še večkrat vračal. Bilo je celo tako, da je mamo nič hudega sluteč peljal v bolnišnico na operacijo. Komaj je prišel na Dunaj, so mu sporočili, da je mama umrla. Vrnil se je domov in bil kot duhovnik na maminem pogrebu. Tako je mama, ki si je tako želela sina duhovnika, imela tega na svojem pogrebu. »Mami sem postavil tablo na zvoniku domače cerkve. Dela sem financiral jaz, posvetil pa mami!«
Vedno duhovnik
Poleg knjig, ki govore o izvoru Slovencev, je p. Ivan Tomažič napisal tudi nekaj knjig verske vsebine. V knjigi Na poti je ‘na kratko in jasno’, kakor sam pravi, predstavil verske resnice. »Ljudem se je tako priljubila, da sem jo ponatisnil. Tudi v domu sem jih že nekaj razdelil. Zadnja knjiga, ki sem jo napisal, je brošura o Magdaleni Gornik. Najprej sem napisal knjigo v nemščini in jo razposlal po Avstriji in Nemčiji. Poslal sem jo tudi papežu Benediktu XVI. in zanjo se mi je njegov tajnik lepo zahvalil. To knjigo sem potem izdal še v slovenščini v 2.000 izvodih. Ta slovenska mistikinja, ki je bila toliko let pozabljena, me je navdušila s svojo popolno predanostjo Jezusu. Zelo se je žrtvovala, zlasti za grešnike in zato da bi ljudje spoznali Jezusa. Trpela je podobno kot mučenci!«
Duhovniškemu delu je pater ostal vedno zvest. Tudi sedaj, v visoki starosti: »Vsak dan mašujem. Imam pa že težavo z velikim misalom, zato mi je tukajšnji župnik kupil ‘droben misal’, kjer si vstavljam mašna besedila za določen dan. Veste, moj spomin peša. Imam pač 94 let! Pol besed se ne spomnim. Vedno moram paziti in iskati prave besede. Preprosto se jih ne spomnim.
Vesel sem, da je kapela za mašo polna ljudi. Zato se splača maševati. Zanje, ki so celo življenje hodili k maši, je to zelo pomembno, da tudi sedaj skupaj molijo. Številni oskrbovanci ne morejo priti. Poleg tega onemogle pripravim na obhajilo, mnoge mazilim in jih pripravim tudi na smrt in na srečanje z Bogom. Z njimi se pogovarjam in molim.«
Ima tudi čas za osebno pobožnost: »Sedaj imam tudi čas za molitev. Vsako jutro najprej zmolim brevir, popoldne imam mašo ...« Med dnevom pa obiskuje stanovalce po oddelkih. Z njimi se pogovarja, spoveduje in pripravlja na druge zakramente in to mu zapolnjuje večer življenja. »To je moje veselje, zadoščenje in tolažba,« zatrjuje, »če tega ne bi imel, bi se počutil, kakor da sem vržen proč, da nisem za nobeno rabo.«
Spomnim ga, da ima za to ‘prakso’, saj je na Dunaju toliko let skrbel za ostarele. »Da, 55 let sem že opravljal to delo. Tam bi tudi ostal, a bi moral za dom plačati dvakrat več kot tukaj. Zvedel sem za ta dom, prišel sem, si ga ogledal in sklenil, da bom tukaj tudi ostal. V tem domu mi je izredno lepo in sem zelo zadovoljen. Vsaj dvakrat na dan grem na sprehod po dvajset minut in tako vidim tudi rojstno vas. Je pa to tudi vas, kjer bom počival za vso večnost ... Prihranil sem si grob, kjer je pokopan edini duhovnik na Pregarjah. Umrl pa je tistega leta, ko sem bil jaz rojen.«
Patrovo navezanost na domači kraj lahko toliko bolj razumemo, saj je vse življenje preživel v tujini. Zato je toliko bolj vesel, da sedaj lahko mašuje in moli vse v slovenskem jeziku. Prej je moral dolga leta to delati v tujih jezikih. Nima niti ene ure slovenske šole: »Gimnazijo sem naredil v italijanščini, teologijo sem študiral v španščini. Ko sem prišel na Dunaj, sem se začel seznanjati s slovenskim jezikom. Tam sem se poglobil v slovenščino, da sem lahko pisal. Ni bilo lahko!
P. Ivan je klaretinec. V tem redu je bilo več Slovencev: »Poznal sem p. Husuja. Je nekaj let starejši od mene. V italijanščino je prevedel Prešerna in Gregorčiča. V zadnjem času so izdali njegov prevod knjige Alojza Rebule Smer nova zemlja v italijanščino. Napisal je knjigo o klaretinskih mučencih, ki so jih ubili v Španiji. V času mojega študija je bilo kar nekaj Slovencev iz okolice Trsta pri klaretincih. Žal so že vsi pokojni. Sedaj nas je v Sloveniji zelo malo.« »Torej se morate vi dobro držati, da se ne bi vaše število še zmanjšalo,« sem mu rekel ob slovesu in pater je kar pritrdil mojim besedam.

Rustja B., Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče (2013) 7, str. 19.

Pridejo dnevi, ko je vsakršen smisel težak kot breme, ki ga ne zmoremo več nositi. Vročina poletja je pometla znane ulice mesta. Nikjer ni žive duše. Zavijem v domačo ulico. Na vogalu je šola. Ko prihajam bliže, zagledam zelo običajen prizor. Na železni ograji sedi dekle. Osamljeno in izgubljeno. V roki drži mobilni telefon. Strmi vanj in nenehno pritiska drobne gumbe. Kakor v nekakšni čudni omami skuša nekoga priklicati. Nič. Za hip se ustavim in jo gledam. Nobenega zaupnega pogovora, nobene navdihujoče pripoved, izpovedi. Strmi v tisti majhni ekran in pritiska. Žalost, pomislim, in se z muko poženem proti hiši, v kateri stanujem.
Sam skoraj vedno puščam mobilnik doma. Vendar me danes daje nekakšna zoprna osamljenost, ki pride nenadoma kot nevihta ali kot reklamni letak prileti v poštni nabiralnik. Z ničemer ne morem preprečiti, da pride trenutek izgubljenosti in bede. Če si to priznam, je možnost za rešitev; če priznam to drugim, sem navadno deležen posmeha ali vsaj začudenja.
Ko pridem v prazno stanovanje in globoko v meni jecne tista strašna misel: vse je nesmiselno!, se prestrašim samega sebe. Kako naj rešim to osamljenost? S humorjem? Z jokom? Naj pobrišem prah po pohištvu? Naj napišem nov scenarij? Naj odprem predal, v katerem so nekakšni zdravilni jogurtovi bomboni? Nič od tega, ker je kriza zares huda in se poglablja iz ure v uro. Življenje je tako daleč od mene. Mrzlično iščem v mislih rešitev, človeček globaliziranega, servilnega, medijskega sveta. Vse bi bilo nesmisel. Morda preprost človeški pogovor! Pogovor z nekom, ki ga imam rad in mu zaupam. Na pisalni mizi zagledam svoj mobilni telefon! Nasmehnem se. Saj res, zakaj pa sploh imam to nujno čudo tehnike. Pred mnogimi leti je bil prvi telefon oddaljen od moje domače vasi skoraj uro hoda daleč. Danes ... Pograbim to majhno škatlico, ki nam omogoča nenehno komunikacijo. V imeniku imam najmanj petdeset ljudi. Poklical bom samo enega. Enega od petih, tistih najbližjih, ki mi bodo gotovo pomagali. Nekoč mi je šali rekel neki mlad prijatelj: »Ej, stari, tebi se bo vedno oglasila ena sama številka: 112 – nujna pomoč ...«
Zastrmim se v mobilni telefon in pritiskam drobne gumbe. Prvi klic. Zvoni. Nihče se ne oglasi. Drugo ime. Številka trenutno ni dosegljiva. Tretja oseba – zasedena ... četrta, peta. Osuplo gledam v to čudno zablodo človeške veličine. Je mogoče, da ne dobim nikogar, ko ga zares nujno potrebujem? Še nikoli nisem bil tako razočaran. Odložim mobilnik in nenadoma zazvoni globoka, čudežna, strašno nenavadna misel. Stopim k drugemu predalu omare. Iz njega s potno roko potegnem star, črn mamin rožni venec. Če bi me zdaj videl kdo od mojih petih rešiteljev ... Sesedem se v stol in začnem tiho, ponižno, enakomerno. Drobno jagodo za jagodo. Moj telefon do Prijatelja, ki menda vedno posluša; tudi kadar govorim samo o sebi. Molim. Počasi popušča napetost, kriza se umirja. Spet sem se našel. Včasih bolje delujejo nekdanji, zastareli načini komunikacije ...
Stanislav

Ognjišče (2014) 02, str. 51

Ženska, ki zaseda najvišji položaj v Vatikanu je 41-letna Slovenka, Nataša Govekar, doma iz Šempetra pri Gorici. Papež Frančišek jo je v začetku februarja 2016 imenoval za direktorico teološko-pastoralnega oddelka vatikanskega tajništva za komunikacijo. Nataša Govekar je članica skupnosti sester, ki deluje v okviru Centra Aletti. Tega vodi slovenski jezuit p. Marko I. Rupnik in pri njem je Govekarjeva leta 2007 naredila doktorat z naslovom Posredovanje vere prek podob na primeru bazilike sv. Marije Magdalene v Vezelayu. Lahko rečemo, da jo je ta tudi »kvalificiral« za nedavno papeževo imenovanje.

Nataša Govekar je povezana tudi z Ognjiščem. Pri naši založbi je leta 2011 izdala knjigo Božja Mati Marija v umetnosti p. Marka I. Rupnika in Ateljeja Centra Aletti. Knjigi je pridana zgoščenka s podobami. Dve leti prej pa knjigo Božič z mozaiki p. M. I. Rupnika in Ateljeja Centra Aletti.

Za našo založbo je prevedla ali pa sodelovala pri več knjigah: Pričevanje svetih ikon; Ljubezen pa ostane: o naši smrti in vstajenju; Boguljubove povesti; Modra sova in njene zgodbe .... Sicer nam je bila Nataša vedno na razpolago, ko smo potrebovali njen nasvet ali pomoč v zvezi z umetnostjo p. Rupnika ali delovanjem Centra Aletti. Ko ji za imenovanje čestitamo, lahko samo upamo, da ji bodo nove obveznosti dovolile nadaljnje sodelovanje.

Rustja B., Zanimivosti, v: Ognjišče (2016) 3, str. 99.

V cerkvah, kjer je redno bogoslužje, je pri vhodnih vratih ali blizu vhoda kropilnik, kamnita večja ali manjša, ponekod tudi umetniško izdelana posoda za blagoslovljeno vodo, s katero se verniki pokrižajo, ko vstopijo v cerkev in ko gredo iz nje. Zakaj so začeli v cerkvah postavljati kropilnike? (Andreja)
Jezus je izbral vodo za snov svetega krsta, prvega in najpotrebnejšega zakramenta. Cerkev je vodo kot znamenje očiščevanja sprejela med zakramentale že v najstarejši dobi. Prvo znano besedilo (formular) za blagoslov vode je nastalo na Vzhodu v 3. stoletju, na Zahodu pa so rabo blagoslovljene vode uvedli precej kasneje. Sprva so vodo blagoslavljali po domovih, da so z njo kropili hiše. Ko so jo začeli blagoslavljati v cerkvi, so ohranili staro besedilo. O običaju, da so duhovniki pred nedeljsko mašo blagoslavljali vodo in z njo kropili vernike, priča nadškof Hinkmar iz francoskega Reimsa v svojih odlokih za duhovnike (leta 852). (Lep obred nedeljskega blagoslova vode pred mašo in kropljenje vernikov v spomin krsta je v pokoncilskem Rimskem misalu.) Duhovniki so z blagoslovljeno vodo kropili vernike samo ob nedeljah, ljudje pa so želeli, da bi se mogli kropiti tudi druge dni, ko so prihajali v cerkev. To je bilo povod, da so začeli napravljati kropilnike pri cerkvenih vratih. (sč)

Ognjišče (2016) 2, str. 50

Ob praznovanju jubileja revije Ognjišče sem za nekaj misli o njenih začetkih in takratnih časih povprašal častitljivega škofa Jožefa Smeja. S svojimi izkušnjami in dobrim vpogledom v takratni čas je podal nekaj vidikov na čas, ko je izšlo prvo Farno Ognjišče.

- Moje izhodišče za prvo vprašanje bi bila jubilejna številka Ognjišča ob njegovi 50-letnici. Se mogoče spomnite, kdaj ste sami prvič prišli v stik z revijo Ognjišče in kje?
Bilo je to leta 1965, torej pred 50 leti. Takrat sem bil župnik v Murski Soboti. Moj kaplan je bil Martin Poredoš, Franc Bole pa je bil takrat župnijski upravitelj v Bertokih. Poredoš mi je znal veliko povedati o Boletu. V bogoslovju sta bila sošolca, oba posvečena 1958.
Imate kakšno asociacijo na besedo Ognjišče? Kako vam je zvenelo to ime?
Ognjišče. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika ima dva pomena. Ognjišče je prostor z nezavarovanim ognjem, navadno v kuhinji, npr. na ognjišču so prasketala drva; drugič pa pomeni toplo domače ognjišče, dom, družino, npr. nepozabno domače ognjišče, nepozaben dom, nepozabna družina. Ognjišče kot revija spominja na nekdanje Slovenske večernice. Ob dolgih zimskih večerih je s stropa v topli veliki sobi visela petrolejka. Njena luč je toliko razsvetljevala, da je eden lahko bral, drugi pa so poslušali.
- Če pomislite nazaj na leto 1965, ko je tudi začelo izhajati Ognjišče – kako bi opisali takratne čase, sploh za izdajanje verskega tiska? Kakšni časi so bili to?
Zdi se mi, da je imel g. Bole že v bogoslovju načrt, da bo izdajal revijo za mladino. Takratna oblast je bila ljubosumna in se je bala, da bi mladina prišla v druge roke, ne njihove. Kdor ima mladino, ima bodočnost. Boletu je uspelo izdajati revijo za mladino, ker je imel za seboj močno osebnost. Bil je to msgr. dr. Mihael Toroš, apostolski administrator jugoslovanskega dela goriške nadškofije, in sicer od leta 1948 do svoje smrti, 29. decembra 1963. Bil je dobro zapisan pri oblasti, saj je nosil (!), ne samo prejel, jugoslovansko odlikovanje v priznanje za svojo narodnostno strpnost. Čeprav je Mihael Toroš kot apostolski administrator imel več naslednikov, npr. Anton Vovk, Albin Kjuder, Andrej Simčič, Janez Jenko, je vendar Torošev učinkujoči duh vplival na oblastnike, da so Boletu dovolili izdajanje revije, kljub oviram, ki so mu jih nastavljali – denimo ta, da je bil Bole 15 dni zaprt v Kopru. Oba, tako Bole kakor tudi Poredoš, sta dobila papeško odlikovanje: prvi papeški kaplan, drugi papeški hišni prelat.
- Zdi se, da je bila pri ljudeh prisotna velika potreba po takem tisku. Ali se motim? Tudi odnos do branja je bil na visoki ravni ... Kakšen je bil doprinos verskega tiska v tistem času?

Če pregledamo podatke pod naslovom Obsojeni, kaznovani, zaprti duhovniki iz Letopisa Cerkve na Slovenskem lahko uvidimo, da so bili duhovniki zaporniki vsi izpuščeni pred letom 1965. Zadnji je bil izpuščen 11. maja 1964, potem ko je bil ponovno aretiran in zaprt. S tem se je tudi precej omililo zatiranje vere, duhovnikov in drugih verujočih. In tako je lahko revija Ognjišče nastopila svojo založniško pot. Skupaj z založniško dejavnostjo se je enakovredno pridružila dejavnostim Mohorjeve družbe in verskega tednika Družina. Spominjam se, da je pod naslovom: Berite! priporočala dobre knjige tudi drugih založb.
Posebej si omembo zaslužijo izdaje praktične žepne knjižice Ognjišča! Te broširane knjižice si lahko vzel s seboj, saj niso trgale žepov. Spomnim se izdaj žepne knjižnice Ognjišča, npr.: romansiranih življenjepisov svetnikov Wilhelma Hünermanna, predvsem njegovega romansiranega dela Sin človekov, in drugih pisateljev, npr. Mati Terezija; Blagovestnika Slovanov; Pater Pij, stigmatik današnjega časa: križan brez križa itd. Z izbranim leposlovjem je Ognjišče odigralo pomembno vlogo v verskem, pastoralnem in kulturnem življenju.

- Če preskočiva na današnji čas – če se je verski tisk pred 50 leti moral bojevati, da je sploh lahko izhajal, je danes obratno. Marsikaj se lahko izdaja, ljudje pa kot da več ne prepoznajo potrebe po duhovnem branju. Soočamo se z upadom bralne kulture, ljudje čedalje manj posegajo po knjigah z versko vsebino ali verskem tisku. Kako danes pristopati do ljudi, vernikov s povabilom, naj ne opuščajo branja verskega tiska?
Morebiti je upadu branosti Ognjišča botrovala tudi misel, da je Ognjišče revija samo za mladino, čeprav je splošna revija namenjena celi družini. Če pa pogledam na bralno kulturo na splošno, bo – tako upam – k njeni rasti pripomogel Slovenski pastoralni načrt: Pridite in poglejte. Na 48. strani je rečeno: »Prebrati vsaj en evangelij in vsaj eno knjigo z duhovno vsebino.« Jaz bi dodal knjigo žepne izdaje Ognjišča!
- Tokratna številka je izšla v Velikem tednu pred velikonočnimi prazniki. Kako vi doživljate velikonočne praznike? Kakšno bi bilo vaše velikonočno sporočilo?
Odgovor bo kratek, jedrnat: Kartuzijani – ne vem, če tudi sedaj – so vse leto hodili drug mimo drugega s pozdravom Memento mori, to je Spominjaj se smrti, na velikonočno nedeljo pa so se z zvončki ali trobenticami v rokah pozdravljali z Memento vivere, kar pomeni Spominjaj se življenja in vstajenja.
Če k povedanemu dodam tako reviji Ognjišče kot njenim bralcem splošno spodbudo ob velikonočnih praznikih, pa kličem: Ognjišče (v prenesenem pomenu dom, hiša, družina!), ne boš nam ugasnilo, dokler se nad Slovenskim bo nebo modrilo!

Erjavec M., Moj pogled, v: Ognjišče (2015) 4, str. 68.

V letošnjem postnem času imaš priložnost, da se odločiš za pravo pot, ki vodi k Jezusu – pot molitve, odpovedi, posta, svete evharistije, pot VESELJA. Izkoristi to priložnost in post nameni temu, da Jezusa še bolj spoznaš in se Mu približaš.
Vendar kako? Povsem preprosto.
Od 10. februarja do 28. marca (od pepelnične srede do velikonočnega ponedeljka) in še na belo nedeljo (3. aprila) si vzemi 3 minutke na dan, odklikaj na spletno stran Pridi.com, Facebook ali Youtube, poišči #deliJezusa in si oglej kratek filmček.
Vsak dan te bo nagovoril bolj ali manj znan Slovenec, ki bo s teboj delil svojo izkušnjo vere v Jezusa in te ob tem povabil, da razmisliš ter pričuješ o svoji veri tudi TI!
#deliJezusa lahko spremljaš tudi preko televizije Exodus, vsak dan posta ob 7:00, 13:00, 19:00, 1:00.

Rustja B., Zanimivosti, v: Ognjišče (2016) 2, str. 99

Ob težki bolezni in preizkušnji vsakdo rabi sogovornika, s katerim lahko deli svojo bolečino, strah, jezo itd. Bolniški duhovnik pater Andrej Mohorčič se dnevno srečuje z bolniki, tudi mladimi, zato je bil pravi sogovornik na to temo. Predstavil je nekaj drobcev dogajanja med njegovimi obiski bolnikov.

- Ko vstopite v sobo, kjer vas čaka mladostnik s težko boleznijo – kaj vas pričaka tam?
Največkrat se pojavi ali jok ali umik. Pri mladem fantu ali dekletu, ki se oklepa joka in vso svojo bolečino izraža samo na tak način, je včasih res težko ostati neprizadet. Jok se te dotakne, tudi če osebno nisi vpleten v njegovo/njeno situacijo. Poskušam se vživeti, razumel pa te bolečine ne bom nikoli, ker to preboleva on/ona, ne jaz. Samo stojim mu/ji lahko ob strani, včasih ga/jo primem za roko ali čez ramena, največkrat pa je molk tisti, ki največ pove.
Pri umiku mladostnik beži od realnosti svoje bolezni, vse drugo mu je pomembnejše – kakšno vreme je zunaj, kaj je bilo danes za kosilo, kakšne čevlje ima duhovnik obute – samo da bi se ne soočil s stanjem. S takšnim mladostnikom zelo hitro navežem pogovor, ker je zgovoren, besede mu kar dežujejo. Počasi pa je potrebno preiti k bistvu, zakaj se je znašel v bolnišnici. Tu nastane tišina ali pa se pojavi krčevit jok. Dobro, smo že naredili korak naprej.

Kakšne so vsebine, o katerih se mladi v takih trenutkih želijo pogovoriti z vami?
Največkrat sam začnem pogovor. V sobi vidim, kaj ima poleg sebe, mogoče kakšno fotografijo bratca ali sestrice ali staršev od doma, plišasto igračo, osebni računalnik ... uporabim karkoli, da navežem pogovor o tisti stvari in se začne počasi odpirat. Hitro mi povedo, tudi brez besed, da jim ni do tega pogovora in bi se raje pogovarjali o čem drugem, večkrat pa se zgodi, da je ravno ta predmet vstopno mesto za to, da se izpove.
Predvsem mladostniki, ki tudi doma živo živijo krščanstvo, kar sami načnejo pogovor o zakramentih. Sicer malo po ovinkih, ko se na glas spominjajo trenutka, ko je k njim domov prišel duhovnik in babici prinesel obhajilo na prvi petek v mesecu, ali pa kot spomin, kako so se srečali s škofom, ko so prejeli sveto birmo. In na hitro obnovimo znanje od verouka, katere zakramente pozna, katere je že prejel, kaj pomeni kateri od zakramentov. Tako preideva na zakramente ozdravljenja. Krasno se je pogovarjati z nekom, ki te svete stvari pozna, ki se ne boji sprave z Bogom, se ne boji svetega obhajila, se ne boji bolniškega maziljenja. Težje je, kjer ni prave vzgoje ali pa se je verouk obiskoval zato, ker je babica tako želela. V takih primerih težkih bolezni in soočenja z duhovnikom se pojavi nemalo zadrege in strahu.

Kaj si mladi v takih trenutkih največkrat želijo?
Niti dva mladostnika nista enaka, odrasli nismo izjeme, in marsikateri me zna pošteno presenetiti z izjavami, kaj počne duhovnik v bolnišnici, zakaj je med bolniki. Takšna in podobna srečanja doživljam ne samo med mladostniki, ampak tudi med odraslimi in med zdravstvenim osebjem (Klinični center v Ljubljani ima približno 2.500 bolnikov in 7.500 zaposlenih). Da bi mladostnik sam od sebe izrazil željo, da bi bil kdo ob njem, je prej velika izjema kot mladostniško pravilo. V sebi prav gotovo želi imeti v bližini koga, da bi mu izrazil svoje strahove, stiske, bolečine, dvome in kar je podobnega, druga stvar pa je, kako to povedati.
Imeti čut, kdaj sem še dobrodošel in kdaj sem že vsiljiv, je Božji dar. Ko sem prvič poklican k mladostniku, ki ima težko ozdravljivo ali povsem neozdravljivo bolezen, sam sebe vprašam, kdo je prvi izrazil željo po obisku duhovnika pri tem mladem človeku. Je bil to bolnik sam, ga je nagovorila medicinska sestra ali so bili njegovi starši tisti, ki so želeli za svojega otroka duhovno oskrbo v času zdravljenja? Če je mladostnik sam izrazil to željo, bova hitro načela pogovor. Če je bila medicinska sestra, tudi ne bo problema, ker tega zagotovo ni naredila na lastno pest, ampak se je predhodno pozanimala bodisi pri mladostniku bodisi pri njegovih starših. Če pa so to bili starši, zna biti moj obisk dvorezen meč: starši želijo, otrok pa ne – in obratno. Kako zdaj sporočiti staršem, da me njihov otrok zavrača, ker se niso prej sami med seboj pogovorili, ali pa ima mladostnik celo napačno predstavo o duhovnikih in Cerkvi? Še posebej težko je, kjer so starši ločeni in mama in oče ločeno prihajata na obiske k svojemu otroku, pa npr. mama želi, da pride duhovnik, oče pa to odločno odklanja. Težki boji se dogajajo v tem mladostniku!

Vi ste se skozi čas naučili in navadili, kaj in kako pristopiti k bolnemu človeku/mladostniku, pri nas pa se zdi, da pogosto ne vemo, kako pristopiti k bolnemu svojcu ali prijatelju. Kakšni bi bili vaši nasveti?
Mnogi bolniki se zahvalijo za obisk, so ga zelo veseli in tudi prosijo za čisto preprosto molitev. Za takšne ljudi je potrebno moliti, jih vključiti v kakšno prošnjo. Vsekakor pa se jih ne izogibati. Ne se bati bolnih, naj bodo to otroci ali ostareli. Potrebno jim je prinašati upanje, toplo besedo. Upanje pa mora biti realno, ne visokoleteče, če bolnik že ve, kaj sledi. Bog dela čudeže, sicer po svoje, pa vendar je naredil en velik čudež: življenje. In tega življenja, ki se nadaljuje tudi po končani zemeljski poti, ni konec, se nadaljuje pri Njem. To je naše upanje, ki ne osramoti.

V letošnjem Letu usmiljenja smo povabljeni tudi k telesnim in duhovnim delom usmiljenja; eno od njih je bolne obiskovati. Čeprav je mnogim to težko, se od bolnih in preizkušenih gotovo marsikaj naučimo. Kaj bi izpostavili v tem pogledu?
Kot prvo je to lahko spoznanje, da sem jutri na njegovem mestu lahko jaz. Trpljenje in bolezen sta lahko milost, kjer človek spoznava delovanje Boga v svojem življenju. Spoznavam svoje meje, do kod lahko gre moje telo, do kod gredo moje sposobnosti dojemanja sebe in Boga. To ni nič novega, do teh ugotovitev je prišel že starozavezni Job, ko se na koncu zahvali Bogu za svojo majhnost in hkrati veličino, da je ustvarjen po Božji podobi. Tudi v meni kot trpečem in bolnem se nahaja Odrešenik, ki je moral dati skozi radost otroštva, sprejetost v Kani ali ob Galilejskem jezeru, ko so ga hoteli imeti za svojega kralja, zatajitev pred Pilatovo palačo ali trpljenje na križevem potu. Vsega tega se človek nauči, če je le pripravljen odpreti oči, videti Njegovo bližino in pot, kajti tudi v bolezni »Gospodova svetilka še ni ugasnila« (1 Sam 3,3).
Erjavec M., Tema meseca, Ognjišče (2) 2016, str. 74