mladinska tema meseca

Preiskovanje skozi forenzikove oči

gosta meseca

Severin in Mojca Maffi

priloga

Zakon in družina - radost ljubezni

Preberite več: Junij 2016

“Najdenje vode v steni ni bilo naključje. Bil je čudež, ki je spremenil najino življenje.”

Združila ju je ljubezen do plezanja. Druži ju ljubezen do gora, pa tudi izkušnja izgube, ko ti gore vzamejo drago osebo. V zadnjih letih pa ju druži tudi globoka vera v Odrešenika Jezusa Kristusa, ki je za nas umrl in vstal. Prva zakonca, ki sta stala na najvišji gori sveta, sta bila zato dobrodošla sogovornika ob največjem krščanskem prazniku – veliki noči.

- Prišla sta v Guinnessovo knjigo rekordov kot prva zakonca, ki sta se povzpela na najvišji vrh sveta. Nista se pa povzpela na vrh s tem namenom.
Marija: Ne, nisva. To, da sva prva zakonca, ki sta se povzpela na Everest, sva zvedela, ko sva že prišla nazaj v Katmandu. To je ugotovila gospodična Elizabeth Hawley. Ona je spremljala himalajske odprave, ki gredo v to gorovje iz Nepala. Bila je izredno natančna in v svojih vprašalnikih zelo ‘zahtevna’. V tej svoji natančnosti je tudi razkrinkala kakšno odpravo, ki je trdila, da je bila na vrhu kakšnega osemtisočaka, pa se je izkazalo, da ni bila. Na podlagi svojih izredno natančnih povpraševanj je ugotovila, da sva bila tisti dan na vrhu dva para, a da sva bila midva z Andrejem prva. Za nama je samo čez kake pol ure prišel na vrh angleško-ruski par. Ko naju je nehala izredno natančno spraševati, je dejala: »Vidva sta bila prva!« Midva nisva vedela, o čem govori. Potem nama je povedala, da sva bila prvi zakonski par na Everestu.
Takrat ste bili vi, Marija, prvič na Everestu, vi, Andrej pa že drugič. Ne morem mimo vprašanja – kako se človek počuti, ko stoji na najvišji točki sveta? Gre za poseben občutek ali je to podobno, ko stojiš na kakšnem drugem osemtisočaku?
Andrej: Če ne bi vedel, da je to najvišji vrh, potem bi bilo to podobno, oz. enako kot na drugih osemtisočakih, čeprav je vsak drugačen in vsakega drugače doživiš. Splošen občutek, da si na veliki višini, pa je zelo podoben. Je pa ta tako občutno višji, da se pozna, kajti na tej višini se nekaj sto metrov višine izredno pozna. Do 8.200 m je ‘lahko’ priti, na one višje pa težko.

- Zaradi redkega zraka?
Andrej: Od nas do Jošta je 450 m in med obema krajema ni velike razlike, a med 8.000 in 8450 m pa je razlika ogromna! Že od 7.000 do 7.5000 je velika razlika.
Marija: Preprosto ne dobiš dovolj kisika, da bi mišice dobile energijo. Ne moreš iti naprej. Moje izkušnja je, da si zato moraš dajati majhne cilje: sedaj bom naredil 15 korakov in malo počivaš. Tistih 15 korakov te popolnoma izčrpa. In nadvse srečen si, če jih narediš 17. Z majhnimi cilji si omogočaš napredovanje. Od sedla do vrha Everesta je 900 m in če bi si v takih težkih razmerah zadal to razdaljo, bi obupal. Moraš si ustvarjati majhne cilje in napreduješ. Lahko imaš še toliko moči, nimaš pa kisika. Naj dam primer: tu v dolini bi se nekdo z veliko hitrostjo zapodil v hrib. Nekega trenutka bi zadihal in ne bi zmogel več ter bi se ustavil in bi moral malo počivati. Tako tam gori stalno dihaš.

- Pravita, da je bilo tistega dne nebo jasno, pihal pa je močan veter.
Andrej: Na sedlu je močan veter. Na eni strani je Tibet, na drugi Nepal. Zaradi temperaturne razlike so močni zračni tokovi. Šotore pogosto odnese. Od pomladi do jeseni je monsun, torej vlažen zrak in sedlo zasneži, od jeseni do pomladi pa ni vlage in veter spiha ves sneg. Sedlo je takrat golo, kamnito. Ker je zrak redek, lahko prenašaš veter. Dan za nama je kolega z južnega sedla hotel priti na vrh, pa ni mogel iti, ker bi ga veter odpihnil. Tako močan je bil!
- Lepo je stati na najvišjem vrhu sveta, a za tak podvig je potrebno veliko garanja, odrekanja, naporov ... Brez napora ni mogoče doseči tako velikega cilja.
Marija: Pri vsakem športu je to splošen zakon. Brez tega, da nekaj vložiš, ni rezultata. Kako pa pridobivaš to pripravljenost? Najbrž so za to zelo različne poti. Če se z eno stvarjo zares ukvarjaš, se z njo ukvarjaš zato, ker se s tem rad ukvarjaš. Avtomatično pridobivaš fizično pripravljenost. Najprej plezaš poleti, potem te zamika plezanje pozimi, zatem greš v Francoske Alpe, kjer je že višina med štiri in pet tisoč metri. Nabiraš izkušnje in pridobivaš osnovno pripravljenost. Ko pa se pokaže priložnost, da se udeležiš neke odprave kot je npr. Everest, pa priprave pospešiš. Seveda je za to potrebno prehoditi dolgo pot. Na kratki rok to ni mogoče.
Andrej: Pred kratkim smo slišali, da sta šla dva mlada na svetovno prvenstvo v biatlonu, da bi si nabirala izkušnje. Že za biatlon si morata nabirati izkušnje, pa se zdi, da je tam že vse znano. Pa še si nabirajo izkušnje. Kaj šele pri alpinizmu! Koliko izkušenj si moraš nabrati šele tu, kjer je toliko različnih situacij. Vsakič je nekaj drugače: sedaj je sneg bolj trd, drugič se pogrezaš do kolen, Enkrat je bolj ledeno, drugič ni snega in je treba plezati v skalah ....

- Zelo se me je dotaknilo, ko ste opisovali noč pred odhodom na vrh. Niste skoraj nič spali ... Kdo bi pomislil, da zaradi utrujenosti zaspiš kot ubit.
Marija: Zadnjo noč je izredno vznemirljiva. Postavlja se tisoč vprašanj. Bilo je res vetrovno in vprašanje je bilo, če bomo naslednje jutro lahko šli iz šotora in začeli vzpon. Če hočeš priti na vrh, se moraš do večera vrniti, kajti bivakirati nad 8.000 metri, je izjemno nevarno. Zlasti zaradi izredno nizkih temperatur. Begalo nas je, če imamo dovolj kisika s seboj. Kako se obleči, koliko hrane vzeti s seboj, če jo sploh vzeti? Begala nas je vrsta drugih stvari. Tik pred zdajci se ti pojavlja vprašanje – a sem dovolj dobra, da bom uspela? Bo šlo še ta zadnji del?
Andrej: Veš, da ti je dana samo ta priložnost. Saj bi lahko počakal naslednji dan. Težava pa je v tem, da ves dan in vso noč uporabljaš malo kisika in ti ga bo verjetno zmanjkalo. Vprašanje, koliko hrane si prinesel s seboj. Na višini redko kdo sploh spi. To ni kot doma, ko se uležeš in zaspiš. Tam manjka kisik tudi v spanju in se zbujaš. Ljudem je slabo, boli jih glava. Ni udobja kot doma v postelji. Hladno je. Poleg tega si moraš nakuhati kakšne tri litre pijače za zvečer in še kakšne tri litre za zjutraj. To kuhanje traja in traja. Ure in ure traja preden stališ toliko snega. Juho lahko vzameš z gorilnika in jo lahko takoj ješ in se ne opečeš, ker voda zaradi višine prej zavre. Imaš ogromno dela in opravkov. Tudi plin slabo gori, ker je malo kisika. Gorilnik ugaša. Tam je milijon problemov, ki si jih tu niti ne predstavljaš Tako te taka noč lahko izredno utrudi.
- Alpinist je stalno izpostavljanja nevarnosti. Vi, g. Andrej ste bili prvič na Everestu z Nejcem Zaplotnikom. Nejca ni več ... Vam, Marija, se je sestra ponesrečila v gorah ... Ali alpinist misli na te nevarnosti ali gre preprosto plezat?
Marija: Ni vedno tako nevarno, kot si predstavlja večina ljudi, ki ne pleza. Neko določeno znanje zmanjšuje objektivno nevarnost. Kadar grem plezat, grem v steno vedno z velikim spoštovanjem – tudi če je to slovenska smer v Triglavu, ki jo znam na pamet. Stena zahteva določeno pripravljenost in pozornost. Če je ne vzameš resno, izgubiš pozornost in najmanjši korak je lahko usoden. Človek pridobi izkušnje in se nevarnosti lahko izogne. Sama ne grem nikoli plezat z mislijo, da se mi lahko kaj naredi.
Meni se je sestra ponesrečila, ko ji je bilo 21, meni pa 23 let. Potem ko sva že skupaj precej plezali. Moja prva odločitev je bila, da nočem hribov niti videti. Pol leta hriba nisem niti prestopila, toda postala sem grozen človek, zagrenjena, zoprna. Ženska, ki je okolica ne more več prenašati, še manj pa sama sebe. Začela sem razmišljati, ali bom stalno nosila v sebi neko zagrenjenost, ali se bom ponovno postavila na noge. Ko sem šla spet plezat, sem videla, da je to moja pot, da bom hodila še naprej plezat. Ko se je z Barbaro, mojo sestro, to zgodilo, sva midva imela že prvega otroka, Katarino. Odločitve, kam bova šla plezat, zlasti ko sva šla plezat skupaj, so bile pomembne. Izbirala sva kraje, kjer je bila objektivna nevarnost čim manjša. Odločala sva se drugače kot prej.
Andrej: Meni se je svet najbolj podrl, ko se je ponesrečil Nejc Zaplotnik. Midva sva ogromno skupaj plezala, bila skupaj na treh himalajskih odpravah. Nekajkrat sva se za las izognila nesreči. Mislili smo, da smo tako natrenirani, tako dobri in izkušeni, da se nam v hribih ne more nič zgoditi. Potem pa pride novica iz Nepala, da Nejca ni več! Pa kaj je sedaj narobe naredil, saj je bil tako dober? Vsako nesrečo, ki se zgodi, analiziramo, da bi mi potem ne naredili take napake. Pri Nejcu pa nismo našli kakšne napake. Njega je zasul plaz, ki se sproži vsakih 50 let. Ampak da se je sprožil ravno takrat, ko je bil on tam ... In začeli smo razmišljati, da vse pa le ni v naših rokah. Je pa še nekdo nad nami, čeprav to danes ljudje težko priznamo. Bog je nad nami in mi smo včasih brez moči.
- Vidva sta ob skupnem vzponu na Everest pustila doma svoja otroka. Oprostita mojemu vprašanju, ki pa si ga postavlja marsikateri bralec: če bi se zgodila nesreča in obeh ne bi bilo več domov, bi otroka ostala brez obeh staršev ... Predstavljam si, da to ni bila najlažja odločitev.
Marija: Možnost, da greva oba na Everest je prišla nenadoma in nepričakovano. Začela sva tehtati in premišljevati. Pravzaprav sva enkrat že bila skupaj na enem osemtisočaku. Prvič sva vedela, da puščava otroke v zelo dobrem okolju. Izhajam iz družine z desetimi otroki. Tako sta otroka ostala z drugimi, mojimi brati in sestrami in njihovimi bratranci in sestričnami. Vedela sem, da moji mami in moji starejši sestri lahko otroke popolnoma zaupam. Otroke sva pustila v dobrih rokah. Druga stvar je bila odgovornost. Iti nekam, kjer je lahko nevarno. Najprej midva ne vidiva nevarnosti tako, kakor jo drugi vidijo.
Preden sva se dokončno odločila, sva premišljevala, da sva alpinista že toliko let. Tudi skupaj. Če bi spremenila slog življenja, ne bi bila več midva. Najina prva odsotnost in moževa odsotnost se je izkazala za družino zelo pozitivna. Ko sva bila doma, smo živeli polno življenje kot družina. Oba sva učitelja in sva dolžnosti lahko opravljala zvečer. Tako sva bila lahko cele popoldneve z otroki. Veliko več kot marsikateri drugi starši.
Ko se je Andrej vrnil z odprave ali sva midva prišla domov, je pomenilo, kot da imava nove medene tedne. Tako sva se povezala. Odsotnost je tako za naju kot zakonca kakor za otroke predstavljala spoznanje, da nismo predmeti. Nisva predmeta, ki ju dobiš doma, ko prideš iz šole, ampak sva oče in mati.
Nevarnost v alpinizmu je tudi smrt. A neodgovorno je tudi vsakodnevno pitje alkohola. Uničuje pivca pa tudi družino in odnose. Midva sva verjela, da je alpinizem najina pot, ki nama jo je namenil Gospod. Danes vem, da je to je njegov dar in nama je stal ob strani.

- Knjiga Pot Nejca Zaplotnika je postala skoraj kultna knjiga. Kako se ga vidva spominjata?
Andrej: Ko sem prvič prišel na alpinistični odsek v Kranju – šlo je za vlažno in dokaj zanemarjeno sobo – je vsakdo poročal, kje je plezal. In Nejc je poročal, da je plezal smer, ki je bila takrat zame nedosegljiva. Zame je bil Nejc bog v alpinizmu. Hitro je opazil, da smo mi mladi zagnani. Imel je ta dar, da je videl, ali bo kaj iz človeka. Večkrat nam je svetoval, kam naj gremo. Spravljeno imam pismo, ki mi ga je pisal od vojakov. Bil sem v nebesih, ko sem ga bral. Tako me je podžgalo, da bi šel najraje drugi dan plezat nekaj zelo težkega. Ko je šel v vojsko, mi je zapustil svoje gojzarje. »Leto jih ne bom rabil. Vzemi jih, da boš lahko plezal,« mi je dejal. Mi smo imeli trde, domače čevlje, ti pa so bili iz tujine, drugačni. Dobri ... Tudi zato sem ga čisto drugače gledal. Potem sva hitro postala kolega. Ko smo se pripravljali za Everest, se mi včasih ni dalo trenirati. Bilo je mrzlo in snežilo je, pa pozvoni Nejc v trenirki in pravi: Greva. In sem šel. Sam ne bi šel ... Zgodilo se je, da po cel mesec ni šel nikamor v hribe. Ampak to so bila kratka obdobja. Sicer pa nas je znal izredno ‘zakurit’ za alpinizem. Na polno! Vedeti moramo, da je on v tistem času osvojil tri osemtisočake, Messner pa pet, morda šest in bi mu bil huda konkurenca.
Name je vplival tudi s tem, da si je zgodaj ustvaril družino in imel otroke in še vedno plezal. Pri njegovi družini sem preživel ogromno časa. Še ena zanimivost. Ko je šel na Manoslu, je dejal, da bo skoraj celo leto od doma. In v meni se je podrl neki ideal in mislil sem si: tega pa jaz ne bi mogel narediti, da bi bil celo leto od družine! Bil sem srečen, ko so mi povedali, da se bo takoj po odpravi vrnil domov, ker ne bo mogel brez družine. Imel je načrt, da se bo povzpel na vse osemtisočake.
Marija: Bil je zelo čuteč. Ko se ja ponesrečila naša najmlajša sestra, je prišel k nam, saj je bil skoraj del naše družine. In mami je rekel: »Zelo hudo mi je. Žal mi je, da se meni ni to zgodilo.« Mama mu je odgovorila: »Ne govori tega. Ti imaš tri otroke!« To veliko pove o njem.
- Zaplotnik v knjigi Pot opisuje tudi svojo alpinistično pot. Kako pa se je začela vajina alpinistična pot? Od kod izvira vajino navdušenje za alpinizem?
Andrej: Meni je to Bog dal v zibelko. Nihče v družini ni bil zagret alpinist. Staršem so hribi pomenili samo delo. Če so se povzpeli, so se zato, da so tam delali. Kot otrok sem hodil čez polje v šolo in opazoval gore. Vedno so me mikale in sem se po otroško spraševal: »Ali je Grintovec tako špičast, da se da stati na vrhu ali ne?« In dejal sem si, da bom šel pogledat, ko bom dovolj star. Hodili smo k stari mami na počitnice v Davčo in se ogromno potepali. Kot otroci smo cele dneve bili naokrog in začeli sami hoditi v hribe. Z bratom sva (jaz sem bil v sedmem razredu, brat v prvem letniku gimnazije) šla za en teden prehodit najbolj zahteven del transverzale. In sva jo prehodila. Pozneje smo s prijatelji samo razmišljali, kako bi šli plezat. Naredili smo tudi veliko neumnosti in samo čudež je, da se nismo ponesrečili. Končno smo našli oglas za alpinistično šolo in smo se vpisali nanjo.
Marija: Brat je bil načelnik alpinističnega odseka in pri nas doma je bilo nekaj sestankov in stvar je začela tudi mene zanimati. Brat je bil pet let starejši od mene in jaz sem se kot ‘tamala’ vedno ‘štulila’ zraven. Stalno so prikazovali diapozitive in slike in pripovedovali, kje so bili. Sicer pa so nas prav za hribe navdušili kaplani. Imeli smo vedno kakšnega, s katerimi smo šli v hribe. Spominjam se prve ture, ki jo je vodil kaplan: Vogel, Črna prst, Rodica. Hodili smo kot skupina in skupaj prespali... Potem sem brata, ki je že plezal, nagovorila, da je nas tri najmlajša dekleta peljal na Triglav. Šele danes znam ceniti, kaj je to pomenilo za njega, da je tri krasne dneve porabil za tri majhne ‘frklje’, ker kot alpinist vem, kako ga je vleklo drugam. Počasi se je pokazalo, da imamo dobre preddispozicije za plezanje in potem sva se s sestro udeležili tudi prve odprave v Peru.

Marija Štremfelj je bila rojena v družini z desetimi otroki v Kranju (1957). Je profesorica biologije na kranjski gimnaziji.
Tudi Andrej Štremfelj je Kranjčan (1956). Z alpinizmom se je začel ukvarjati pri 16 letih, leta 1982 pa postal tudi gorski vodnik. V zgodovino slovenskega alpinizma se je vpisal 13. maja 1979, ko sta z Nejcem Zaplotnikom kot prva Slovenca in takrat kot prva Jugoslovana stopila na vrh Everesta. Osvojil je še več drugih osemtisočakov. Danes je profesor telesne vzgoje.
Marija in Andrej Štremfelj sta prva zakonca, ki sta se oktobra leta 1990 povzpela na Everest. Imata tri otroke Katarino, Anžeta in Nežo. Prva dva sta športna plezalca.

- Alpinizem ni donosen šport. V zapisu ob smrti Pavla Podgornika – z zaročenko se je ponesrečil v steni Mangarta – je pisalo, da bi postala bogatejša, če bi se ukvarjala z vsakim drugim športom ...
Marija: V materialnem smislu to drži. Ko sva prišla z Everesta – dobila sva neplačan dopust in od doma sva bila od konca avgusta do 5. novembra – sva se morala sposoditi denar, ker nisva imela sredstev za življenje. Do prve plače, da smo lahko spet normalno zaživeli. Otroka sta tisti čas živela pri starših. Mogoče je res, da danes za nekatere posameznike postal alpinizem že ‘tržna stvar’. S sem, ko se podrediš sponzorju, si dejansko daš zanko okrog vratu. Sponzorji neprestano zahtevajo nekaj več, ti pa nekje dosežeš svoj višek. Če pa se odločiš za nekaj več, se podaš v nevarnosti in greš preko sebe in se za kaj takega ne bi odločil, če ne bi pritiskali nate.
Lahko začneš poveličevati vzpone in jih opisovati kot nekaj izrednega, strokovna javnost pa ve, da to niso. Si sicer všečen ljudem, a prideš v razkorak s samim seboj, pa tudi strokovna javnost ve, kako ceniti določene vzpone.

- Vi, Marija, ste nekaj let pisali v verski časopis svoja duhovna razmišljanja. Kako je prišlo do teh razmišljanj? Nekoliko nenavadna je, da profesorica biologije, svetovno znana alpinistka, piše duhovna razmišljanja ...
Marija: Odločilno je bilo doživetje žeje, ki sem ga opisala v zgodbi o vodi. Z možem sva se odpravila plezat v steno El Capitan. Če kje, potem nisva pričakovala, da bi se nama tam kaj posebnega zgodilo. Gospod pa dela po svoje. V tisti steni sva imela s seboj premalo vode in sva bila bolj na robu preživetja kot kadarkoli v Himalaji. Steno sva plezala tri dni. Doživela sva izredno hudo žejo. Drugo noč ko sva prespala, sva bila zjutraj že kar malo omotična. Andrej je začel plezati, jaz pa sem ga varovala. Med tem sem v razpoki, ki je bila nastlana z vsemi mogočimi smetmi in svinjarijo, začela brskati in našla tri litre zapakirane, čiste vode. Čudež! Tisti dan sva prišla na vrh. Zame je bil tako presenetljiv dogodek, da sem se ob njem zamislila.
Težko je to z besedami opisati. Do takrat je bila moja vera tradicionalna – ob nedeljah k maši, potem pa končaš z Bogom. Tisto najdenje ni bilo naključje. Kako je to mogoče? To je bila spodbuda, da sem začela intenzivno razmišljati. Da je bila tam voda, ni bil čudež. Nekdo je je vzel preveč s seboj in jo je tam pustil. Pač pa moj vzgib, da sem začela brskati v tisto umazanijo, od katere bi se pravzaprav raje umaknila, je pa bil čudež! S sedanjim spoznanjem govorim, da takrat moj um ni bil sposoben več delati in sem sledila vzgibu Sv. Duha. To je čudež! Iskala sem odgovore: kako slišati ta glas? Ko sva šla sama plezat, sva s seboj vzela knjige. Branje je namreč moja velika strast. S seboj sem tudi imela eno newagejevsko knjigo. V tistem trenutku jo začnem brati in odprejo se mi nova spoznanja: Duhovnost. Seveda, ta je pomembna. Knjiga me je čisto potegnila in zdelo se mi je, da je napisana naravnost zame.
Padla sem v new age. Bilo mi je 36 let, ko se mi je to zgodilo. Izhajam iz verne družine. Moja mama je imela izredno trdno in iskreno vero, da je prestala vse, kar se ji je zgodilo v življenju: zgodaj je ostala vdova z desetimi otroki ... Jaz pa sem si mislila, če v 36 letih nisem od Cerkve dobila, kar sem iskala, potem tam ni nič in gremo drugam. K sreči je bil ta izlet zelo kratek. Ravno toliko, da sem videla, da je to popolnoma zgrešen korak. Ko začneš razmišljati v duhu new ageja, postaneš sebičen. Ti se postaviš na mesto Boga. Tudi sama sem postala nemogoča.

- Kako pa ste potem prišli ven iz tega?
Marija: Srečala sem se s sorodnikom, ki mi je dejal, da tudi on hodi v skupino in me odpeljal k frančiškanom v Ljubljano na srečanje Prenove v duhu. Moja prva reakcija je bila, saj so tu čisto nori. Toda pojejo pa dobro. Mislila sem si, da bodo spoznali, da se motijo. Zelo pa me je privlačilo petje, slavljenje Boga. Branje Božje besede me je začelo spreminjati. Prej smo imeli doma Sveto pismo na vsaki polici, a zaprto. Ne znam povedati, kako sem hvaležna, da sem se vrnila k Bogu in v Cerkev. Bog vodi naše življenje, kljub temu, da se mi včasih narobe odločamo. Mi lahko delamo slabo, a potem Bog popravlja. Vsakemu človeku bi želela, da se ustavi, pogleda svoje dosedanje življenje in videl bo, da sam od sebe ne bi mogel vsega tega narediti.
Začela sem veliko brati Sveto pismo. Srečala sem se s sodelavko, ki je bila v skupnosti Emanuel in je poznala Marjana Pogačnika. Takrat je izšlo nekaj mojih pričevanj o vodi in mislim, da me je on povabil k pisanju duhovnih sestavkov, ki sem jih pisala dve leti.
Najbrž vas taka osebna vere pripelje do tega, da začnete drugače gledati tudi na alpinizem: Človek se počuti majhnega, nemočnega pred mogočnimi gorami?
Marija: Zame je bilo najtežje vprašanje, ki so mi ga ljudje vedno zastavljali: Zakaj hodiš v gore? Kaj ti dajo? In potem sem uvidela, kaj mi gore dajo. Nekaj let sem pisala tudi psalme v revijo Prenova. Velikokrat Gospoda vprašam in čez nekaj časa mi odgovori po Božji besedi. Do takrat nisem znala povedati, kaj me vleče v gore, da me vleče tisto, s čemer jaz napojim svojega duha. Za telo skrbiš s hrano, za dušo skrbiš z lepoto. To dobim jaz v gorah, ob razgledu, ob rožah ... In vendar še to ni to. Nekdo lahko isto doživi ob klavirju ali kakšni drugi dejavnosti. Duh je čisto shiran v nas. In tudi tega duha je treba nahraniti in napojiti. Ne znam vam pa povedati, kaj v gorah napoji mojega duha. To je Božje delo. Pomembno je, na kakšen način nekaj delaš? Kaj je podlaga za tvoje delovanje. Eno in isto stvar lahko delaš na različne načine. Na podlagi denarja, slave ... ali pa je podlaga notranja želja, da tam sem.

- Pred nami je največji krščanski praznik velika noč. Kaj vama pomeni?
Marija: Ta praznik sem dojela v polnosti nedolgo nazaj. Za vsako stvar je potrebna pot, tudi za to, da odkriješ veliko noč. Dolgo sem razmišljala, zakaj Cerkev pravi, da je velika noč največji praznik. Ko je pa božič mnogo lepši – jaslice, vsa mehkoba in bližina Boga ... Prav branje Svetega pisma mi je razodelo resnico, da nas je Jezus s svojo smrtjo odrešil. Ko je na križu rekel “Dopolnjeno je”, nas je dejansko osvobodil in odrešil. Njegova kri je cena za vse, kar mi delamo narobe. Takrat sem dojela, da česa večjega ne more biti. Ko spoznaš to, moreš verovati, da zaradi te Jezusove žrtve umazan list lahko spet postane čist, bel. Ne delaš več dobro, da bi se odrešil, ker nas je že On odrešil, ampak ne moreš drugače, da delaš dobro, ker si odrešen. Jezus nas je odrešil in nam podaril popolno svobodo. Tega nisem občutila dolga leta svojega krščanskega življenja.

Zanimala sem se tudi za druge vere. Veliko sem o njih prebrala. Ko sem bila v Nepalu, smo hodili po poti in na njej srečevali družine. Praznovali so hindujski praznik. Na posebnem hribu so žrtvovali kozličke. Spraševali smo jih zakaj? Razložili so, da jim morajo z enim zamahom odrezati glavo in potem ta kri očisti člane družine vseh grehov od tistega trenutka nazaj. Do takrat me je begala tudi inkarnacija. Takrat pa me je prešinilo: Jezus je Božji Sin, on je Bog. Njemu ni treba vsako leto umirati. Enkrat za vselej nas je odrešil grehov! Reinkarnacija ni potrebna. Tisto žrtvovanje se mi je zdelo tudi nepravično, ker veliko ljudi v Nepalu nima denarja za kozlička. Kdo bo nje očistil grehov? Zame je bilo odločilno spoznanje – Jezus je Bog in je prelil svojo kri za odrešenje! Mene je odrešil in mi obljubil, da bo moje breme lahko. Zato ne skrbi, kakor velikokrat naroča Sveto pismo.

 Rustja B., Gost meseca, v: Ognjišče (2016) 4, str. 8.

odlomek iz knjige Luciana Nervija: Fatima:

13. maja 1917: prvo prikazovanje

»Ko smo se 13. maja 1917,« piše Lucija v četrtem Spominu, »na pobočju nad Irijsko globeljo z Jacinto in Franckom igrali, smo nenadoma videli nekakšen blisk. Bilo je okoli poldneva. 'Bolje je, da gremo domov,'« sem rekla sestrični in bratrancu, »bliska se. Najbrž bo nevihta.' In zagnali smo ovce po bregu navzdol proti cesti. Ko smo prišli nekako do sredine pobočja, blizu velikega grma, smo zagledali drugi blisk. Ko smo naredili še nekaj korakov, smo videli nad hrastičem Gospo, oblečeno v belo, ki je sijala bolj ko sonce. Presenečeni smo obstali. Bili smo ji tako blizu, da smo stali v luči, ki jo je obdajala ali se širila iz nje. Morda smo bili od nje oddaljeni poldrugi meter. Tedaj nam je Marija rekla: 'Ne bojte se. Nič hudega vam ne bom storila.' 'Odkod si?' sem jo vprašala. 'Iz nebes.' 'In kaj želiš od mene?' 'Prišla sem vas prosit, da bi prihajali sem trinajstega v mesecu ob tej uri šest mesecev zaporedoma.' 'Bom šla tudi jaz v nebesa?' 'Da, boš.' 'In Jacinta?' 'Tudi ona.' 'Pa Francek?' 'Tudi on, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev' /.../

Potem je dodala: 'Ali ste se pripravljeni darovati Bogu in prenašati trpljenje, ki vam ga bo poslal, v spravo za grehe, s katerimi ga žalijo, in se žrtvovati za spreobrnjenje grešnikov?' 'Smo pripravljeni.' 'Precej boste morali trpeti, vendar vas bo krepila božja milost.' Ko je izgovorila ti dve besedi, je prvič razprla roke in na nas razlila tako močno luč, da smo v njej po Bogu, ki je bil ta luč, lahko videli sami sebe jasneje, kakor se vidimo v najboljšem ogledalu. Padli smo na kolena in ponavljali molitve, ki nas jih je naučil angel. Nato je Marija dodala: 'Vsak dan molite rožni venec, da boste svetu izprosili mir in konec vojne.' Zatem se je pričela narahlo dvigati proti vzhodu, dokler ni izginila v daljavi.«

Pastirčki se vrnejo domov in si obljubijo, da ne bodo nikomur pripovedovali, kaj so videli. A Jacinta je obljubo prelomila in doma vse povedala. Ko svakinja Olimpija Lucijino mater pobara o zadevi in ta od hčere zahtevala pojasnilo, hči trdovratno molči. Mati povzdigne glas, a deklica se ne zbega.

Dnevi minevajo in pastirčki še bolj vztrajno molijo; molijo vse tri dele rožnega venca in se žrtvujejo.

Novica se hitro razširi in vsi nestrpno pričakujejo 13. junij. V vasici vre, radovednost je neizmerna.

Nekaj malega o zaporedju dogodkov

PRIKAZOVANJA

1915 prikazen angela

1916 tri prikazovanja angela, ki uči tri pastirčke moliti

1917 od maja do oktobra šest Marijinih prikazovanj

VIDCI

Lucija Jezusova, rojena 22. marca 1907, ima ob prikazovanjih deset let. Pozneje stopi k sestram dorotejkam, ki so ji bile učiteljice. Sprejme ime Marija Lucija Doloroza, pozneje v samostanu bosonogih karmeličank, kjer ostane do smrti, pa ime Marija Lucija Brezmadežnega srca. Večkrat obišče Fatimo: leta 1946, ko se vrne iz Španije; 13. maja 1967, ko se sreča s papežem Pavlom VI.; leta 1981, ko v karmelu svetuje, kako upodobiti prikazovanja; 13. maja 1982, leta 1991 in 2000, ko se sreča s papežem Janezom Pavlom II. – Umrla leta 2005.

Francek Marto je rojen 11. junija 1908. Ko vidi Marijo, mu je devet let. Umrje na svojem domu, 4. aprila 1919, zaradi španske gripe. Njegovi posmrtni ostanki počivajo na župnijskem pokopališču do 13. marca 1952, ko jih prenesejo v baziliko v Irijski globeli. Dne 13. maja 2000 ga papež Janez Pavel II. razglasi za blaženega.

Jacinta Marto, rojena 11. marca 1910, ima ob Marijinih prikazovanjih sedem let. Umre zaradi kostne tuberkuloze v lizbonski bolnišnici D. Estefania. 12. septembra 1935 prenesejo njegovo krsto iz družinske grobnice barona Alvaiàzerja v Ourému na fatimsko pokopališče, k posmrtnim ostankom brata Francka. Od tod ju 1. maja 1951 prenesejo v baziliko v Irijski globeli. Janez Pavel II. 13. maja 2000 tudi njo razglasi za blaženo.

Tretja fatimska skrivnost je v evangeliju

Na pragu tretjega tisočletja krščanske zgodovine, ko nekateri "preroki nesreče" napovedujejo konec sveta, je še bolj živo vprašanje "tretje fatimske skrivnosti". V svojih spominih jo je leta 1943 zapisala sestra Lucija, edina še živeča od treh pastirčkov, ki se jim je v Fatimi prikazovala Marija od 13. maja do 13. oktobra 1917. Besedilo "tretje skrivnosti" ni bilo objavljano, temveč je bilo v zapečatenem pismu izročeno papežu Piju XII. Njegov naslednik Janez XXIII. je pismo dobil v roke leta 1959. Nadškof Loris Capovilla, tajnik tega papeža, ki mu je besedilo dal prebrati, je v pogovoru za verski tednik Famiglia cristiana konec novembra 1997 izjavil, da tretja fatimska skrivnost ne napoveduje katastrofe za človeštvo in Cerkev, temveč poudarja, da moramo bolj zares vzeti evangeljski klic k pokori in spreobrnjenju.

Prerokom "konca sveta" je hotel zapreti usta tudi papež Janez Pavel II., ki je v drugi polovici letošnjega novembra pri splošnih avdiencah ob sredah začel s katehezami priprave na jubilej druge tisočletnice odrešenja. "Edino Bogu je znano, kakšna bo prihodnost. Mi pa vemo, da bo to vsekakor prihodnost milosti, izpolnitev božjega načrta ljubezni za vse človeštvo in za vsakogar od nas. Zato gledamo v prihodnost polni zaupanja in se ne prepuščamo strahu."

Papež Janez XXIII. je pismo sestre Lucije, ki vsebuje tretjo fatimsko skrivnost, prejel 17. avgusta 1959, deset mesecev po svoji izvolitvi. Kako ga je sprejel, so vprašali nadškofa Lorisa Capovilla, tedaj papeževega tajnika.

Zelo umirjeno, z vero preprostega krščanskega človeka. Pismo so mu izročili v ponedeljek. Jaz bi ga odprl takoj, on pa mi je rekel: "Odprl ga bom v petek s svojim spovednikom." To dokazuje njegovo modrost in resnost. Besedilo je res prebral skupaj s svojim spovednikom, potem pa se mu je zdelo primerno, da ga pokaže svojim najbližjim sodelavcem pri nekaterih vatikanskih uradih. Ne vem, kako so ga sprejeli, ker nisem bil zraven. Dejstvo je, da mi je potem narekoval pripombo, s katero dokončno in pastoralno odločitev glede tretje fatimske skrivnosti prepušča drugim. Kot bi hotel reči: Ne prenaglimo se. To stališče se mi zdi trezno, uvidevno.

- Lahko bi to razumeli kot prelaganje odgovornosti na ramena drugih, svojih naslednikov...

Ne bi rekel. Sicer pa je bilo pismo naslovljeno na Pija XII. in če je tudi ta veliki papež sklenil, da ničesar ne objavi, je pač že moram imeti razlog za to. Časniki so pisali, da bo to besedilo sestre Lucije objavljeno leta 1960. Glede tega nikoli nisem slišal ničesar iz ust papeža ali njegovih najbližjih sodelavcev; vsem se zdi primerno, da spoštujejo odločitev Pija XII.

- Nekateri so obtožili papeža Janeza, da besedila tretje fatimske skrivnosti ni hotel objaviti zato, ker naj bi se le-ta nanašala na zmote in odpade v Cerkvi zaradi drugega vatikanskega koncila, ki ga je bil sklical papež Roncalli. Kaj pravite na te obtožbe?

Zelo preprosto jih lahko zavrnem: papež Janez XXIII. je umrl leta 1963. Ko bi on "cenzuriral" fatimsko sporočilo, bi njegovi nasledniki lahko objavili, kar je bilo po vesti nujno.

- Brali ste besedilo "tretje skrivnosti"? Ali ste se kdaj o tem pogovarjali s papežem Janezom?

- Ne, nikoli. Seveda pa to ne pomeni, da se papežu sporočilo ni zdelo važno. Lahko pa si mislim, da je bilo vključeno v njegov notranji pogovor z Bogom. Papež Janez je v svojih nagovorih romarjem in v svojih dokumentih pogosto omenjal Fatimo, fatimsko sporočilo. Globoko sled je v njegovem srce pustilo romanje v Fatimo leta 1956. Ko je kardinala Roncallija, ki je bil tedaj patriarh v Benetkah, junija 1958 obiskal publicist Tommaso Gallarati Scotti, sta se s patriarhom pogovarjala o cerkvenih zadevah, tudi o možnosti skorajšnjega konklava (papež Pij XII. je bil že v letih). Kakor bi svojega sogovornika hotel povabiti h globljemu razumevanju mističnega življenja Cerkve, je patriarh šel po dve podobici, kakršne je delil otrokom pri svojih pastoralnih obiskih po župnijah: na eni je bil Francek, na drugi pa njegove sestra Jacinta, fatimska pastirčka, ki sta videla našo Gospo in sta svetniško umrla že v nežni otroški dobi. V svojega gosta je uprl oči in dejal: "Postati moramo podobni tema otrokoma, če hočemo priti v nebeško kraljestvo." Bil je ves prevzet nad sporočilom preprostosti, uboštva, molitve in spokornosti teh fatimskih otrok.

- Ali se vam ne zdi, da bi bilo pametno objaviti "tretjo skrivnost" Fatime, da bi tako naredili konec raznim "ugibanjem"?

Mislim, da bi bilo treba na neki način razsvetliti javno mnenje in sredstva obveščanja glede tega, da bi se izognili takim zastrašujočim ali zavajajočim razlagam.

- Vi poznate "tretjo fatimsko skrivnost"; ali lahko rečete, da so razlage, ki jih širijo, izmišljene?

Niso mi znane vse razlage. Lahko pa povem le to: ko sem pozorno in zbrano prebral tisto besedilo, je to pripomoglo, da se je okrepilo moje češčenje Marijinega Brezmadežnega Srca. Sporočilo mi je prineslo zares veliko duhovno korist.

- Kaj menite o verzijah, po katerih naj bi besedilo vsebovalo katastrofalne napovedi za človeštvo ali za Cerkev?

Ne oziraje se na to, kar je zapisano na tistih listih, lahko iz Svetega pisma, iz samih evangelijev zvemo, da človeštvo čakajo številne preizkušnje. Kar pa zadeva Cerkev, nam dajo misliti Jezusove besede: "Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?" To so skrbi in težave vsakega dne. Vsakdanje so tudi razmere boja, nasprotovanj in preganjanj.

- Ali nam - dokler besedilo ni objavljeno, če sploh kdaj bo - lahko ponudite ključ za branje "tretje skrivnosti"?

Takega ključa nimam. Najdemo pa ga v evangeliju. V prvem poglavju Markovega evangelija beremo sporočilo: "Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju." Kardinal Roncalli, poznejši Janez XXIII., je kot romar v Fatimi dejal, da se je božje razodetje sicer zaključilo, vendar pa Bogu ni nemogoče posredovati novih razlag starega razodetja v duhovno korist nas samih, za življenje Cerkve in v blagor vsega človeštva.

(pričevanje 01_1998)

* 10. maj 1876, Vrhnika, Avstro-Ogrska, † 11. december 1918, Ljubljana, Kraljevina SHS

“Zdi se mi, da bi bilo koristno, če bi vsak človek očitno povedal o svojem pravem življenju vse, kar more. Nikakor ne zato, da bi se razkazoval po vlačugarsko, tudi zato ne, da bi pisal povesti ljudem v pouk in zabavo, temveč edinole, da se razgleda sam po prostranih poljanah svoje duše, da sega mukoma in trepetoma iz prepada v prepad svojega bitja, da išče dna.” Tako pisatelj Ivan Cankar končuje iskreno izpoved o svojem otroštvu v štirinajstih črticah s skupnim naslovom Moje življenje (1914). To so spomini na vrhniška otroška leta, na lepa doživetja v revni družini z bogastvom vere in ljubezni; so tudi izraz obžalovanja do premalo cenjene materine žrtve. “Gotovo je, da sem bil sila neroden in cmerav otrok,” piše v prvi črtici. “Sam se ne spominjam natanko, toda mati mi je pravila, da sem bil nadloga že od rojstva. Prišel sem prezgodaj na svet; v svojih bolečinah je zaobljubila mati sebe na Svete Višarje, mene pa v lemenat. Nikoli ni bila na Svetih Višarjah, jaz ne v lemenatu.” Skupaj obudimo spomin na našega največjega pisatelja ob obletnici njegovega rojstva.

S KLANCA SIROMAKOV V ŠIRNI SVET
Očetu Jožefu Cankarju, revnemu krojaču, izobrazbe željnemu človeku, in materi Neži, rojeni Pivk, se je v leseni, s slamo kriti hišici na Klancu na Vrhniki 10. maja 1876 rodil Ivan kot osmi izmed dvanajstih otrok, od katerih so štirje umrli že v nežni mladosti. Tri leta po njegovem rojstvu je hišica pogorela in odtlej so se kot gostači potikali po slabih stanovanjih. Skrb za veliko družino je padla na ramena matere, ki je otroke preživljala kot dninarica pri premožnih kmetih. Zanje se je žrtvovala do konca, kot je s hvaležnostjo in obžalovanjem priznal Ivan v črtici Sveto obhajilo. Po končani ljudski šoli na Vrhniki je leta 1888 odšel v Ljubljano na realko. Bil je odličnjak, dokler se ni začel ukvarjati z literarnim delom v poeziji in prozi in je zaradi tega šolo zanemarjal. Maturo je opravil poleti 1896, jeseni pa se je kot dober risar vpisal na stavbni oddelek dunajske tehnike. Študij ga ni zanimal, zato je nameraval presedlati na univerzo, da bi študiral romanistiko in slavistiko, a te namere ni uresničil. “S tem izgubim štipendijo,” je pisal bratu Karlu. “Torej moram pisati, veliko pisati, da si kaj prislužim.” S tem je nakazal svoj življenjski poklic: postal bo pisatelj. Spomladi 1897 se je vrnil domov k svoji umirajoči materi. S honorarjem za svojo prvo knjigo – pesniško zbirko Erotika je plačal njen pogreb. Jeseni 1898 se je vrnil na Dunaj, kjer je ostal do leta 1909. To so bila pisateljsko zelo plodovita leta. Septembra 1909 je šel v Sarajevo k bratu Karlu, ki je bil tajnik tamkajšnjega nadškofa Josipa Stadlerja. Zbližal se je z Bogom in Cerkvijo. Od tam je šel v Ljubljano: nekaj časa je bil v hotelu Tivoli, nato pa na Rožniku. Leta 1917 se je z Rožnika preselil v mesto. Po nesrečnem padcu po stopnicah je 11. decembra 1918 umrl.
NIKOLI NI PODVOMIL V SVOJ TALENT
Ivan Cankar se je začel resneje ukvarjati s pisanjem v zadnjih letih srednje šole, ne le zato, da se je s honorarji za silo prebijal skozi življenje, ampak tudi, ker se je zavedal svojega talenta. Sprva se je posvetil bolj poeziji; v pesmih je najprej sledil Prešernu in Gregorčiču, zatem Aškercu in Heineju. Njegova prva knjiga je bila znamenita pesniška zbirka Erotika (1899, 1902); s honorarjem zanjo je poravnal stroške za materin pogreb. Dobršen del prve izdaje je zaradi nekaterih blasfemičnih verzov (v drugi izdaji jih je izpustil) odkupil škof Jeglič in jo dal sežgati. Kmalu po materini smrti je odšel na Dunaj in je tam skoraj zdržema ostal enajst let. Dunajska leta so bila pisateljsko zelo rodovitna; v tem obdobju je napisal skoraj polovico svojih povesti in romanov ter nekaj dram. V njih se je bojeval proti hinavstvu in lažnivosti ‘meščanske morale’, ki ji je videz vse, jedro nič, simbol ji je dolina šentflorjanska. “K delu me najbolj podviza – jeza. Politične in kulturne oslarije zapeljejo človeka k pisanju, da si srce ohladi. Za narodov blagor, Gospa Judit, Bela krizantema so nastale tako,” je povedal svojemu bratrancu Izidorju leta 1911 (Obiski). Kritiki so mu očitali pesimizem, sam pa se je imel za optimista in je to gledanje izpovedoval “v satiri, tragiki in paradoksu”. “Pišem strašno hitro: Pohujšanje sem napisal v štirinajstih dneh, za svojo najdaljšo povest Na klancu nisem potreboval več kot tri tedne.” Seznam njegovih del je silno dolg. Njegovi Zbrani spisi, ki jih je uredil ter dodal uvode in opombe Izidor Cankar (1925–1936), obsega 21 knjig, Zbrano delo z več uredniki (1967–1976) pa 30 knjig.
CANKARJEVA MATI – SVETOPISEMSKA ‘MOČNA’ ŽENA
“Ne vem, ali je v literaturi še kje primer take in tolike sinovske ljubezni, kot jo je doživljal in opisoval Ivan Cankar” (Izidor Cankar). Najlepše strani mnogih njegovih del, zlasti njegovih črtic, so posvečene spominu matere, ki je bila “v slabotnem telesu svetopisemska ‘močna žena’, poosebljena ljubezen in požrtvovalnost” (I, Grafenauer). “Veliko prenese človek, to vem sam; par konj ne bi zvleklo tovora, ki ga nosi na plečih že otrok. Ali da se da trpeti toliko in tako dolgo, kakor je trpela moja mati, je bil čudež, ki si ga še zdaj ne morem natanko razložiti. Žena je devetkrat močnejša od moža, mati pa devetkrat devetdesetkrat” (Moje življenje). Bil je ob umirajoči materi in ko je izdihnila, je vzel papir, da bi jo risal. “Ko sem gledal dolgo in mirno na njene ustnice, so se odpirala vrata moje duše in izlila se je nanjo svetloba iz nebes. Materine ustnice so se smehljale; v tistem smehljaju je bila moja večerna molitev in plačilo zanjo; Bog jo je slišal ter jo uslišal po svoji modrosti” (Večerna molitev). Ivan Grafenauer piše: “Mati mu je bila v mislih, če je pisal o trpeči ženi, o ljubezni, ki se bori z bedo in pomanjkanjem, o večni veri v pravico, ki se mora izkazati ... Z materino podobo, ki so jo ozarjali mladostni spomini, mu je stalo ob strani na strmi poti tudi njegovo globoko usmiljenje do slabotnih in blodečih, a hrepenečih po luči in svetlobi.” Pisateljev brat Karlo je po smrti zapisal o njem: “Njegov evangelij, ki ga je oznanjal trpečim, ponižanim in razžaljenim ... je bila dediščina, ki jo je prejel od svoje matere. In ko mi je rekel na smrtni postelji, da mu veliko prihaja na misel pokojna mati in da jo bo pozdravil, ko se z njo snide, sem vedel, da ga je mati vodila iz trpljenja v poveličanje.”

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2016) 5, str. 52.

Tokratna številka je praznična, je namreč 600. številka Ognjišča. To je lepa priložnost za hvaležnost Bogu, ki nas podpira, in vam, naročniki in bralci, ki ste nam zvesti. Maja potekajo po številnih župnijah prva obhajila in birme. Pravijo, da se dan prvega obhajila mnogim vtisne v srce za celo življenje. Da bi ostal še dolgo spomin nanj živ, smo vam tudi letos pripravili nekaj predlogov za darila. V ta namen majski številki prilagamo posebno Ponudbo Ognjišča – pomlad 2016, v kateri vam predstavljamo knjižne in druge novosti in nekaj predlogov za obdarovanje ob prvem obhajilu, birmi in krstu.

Pripravili smo posebne komplete, primerne za obdarovanje ob zakramentih: krst, prvo obhajilo in birma. Ogledate se jih lahko v prilogi pa tudi na str. 55. Kompleti so zasnovani tako, da je v vsakem knjiga, spominček, oz. versko znamenje, da bi tako knjiga kot spominček ostala obdarovancu in njegovi družini ter ga duhovno bogatila. Lepo je, če za zakramente poklonimo knjigo duhovne vsebine in potem ta ostane in pomaga v življenju celo čez leta. Pomislimo na to ob obdarovanju.

Nekateri poklanjate birmancu kot darilo (večletno) naročnino na Ognjišče. Tako darilo je dobra zamisel, saj bo obdarovanca večkrat ‘obiskalo’ in ga duhovno bogatilo. Pri Ognjišču lahko kupite tudi darilne bone in si obdarovanci potem sami izberejo primerno darilo. To lahko naredite v naših knjigarnah. Lahko pa si našo ponudbo ogledate na spletu ali jo naročite prek telefona.

Zelo bi vam priporočili obisk naših knjigarn (Koper, Ljubljana, Kranj, Maribor, Ptuj). Obiskovalci, ki prvič prestopijo prag naših prodajaln, so presenečeni nad pestro in kvaliteto izbiro, ki jo ponujajo. Ne bojte se podariti verske knjige ali spominka. Morda pa obdarovanci od vas, ki ste verni, pričakujejo prav nekaj takega. Me pa včasih zmoti, ko v družinah – tudi takih, ki se imajo za verne – vidim najrazličnejše knjige (za otroke), verskih pa ne. Zakaj bi otroka prikrajšali zanje? Se premalo zavedamo, da otrok kot goba ‘pije’ informacije? In prej ko mu začnemo govoriti (ali brati) o Bogu, globlje se bo to vcepilo v njegovo dušo.

V majski številki je prvi oglas za naše že tradicionalno romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje, ki bo letos 18. junija. Mašo ob 10. uri bo vodil mariborski nadškof Alojzij Cvikl. To je lepa priložnost, da župniki, župnijske, območne ali dekanijske karitas pripravijo lepo doživetje starejšim in bolnikom. Več o romanju si lahko ogledate na str. 39. Prav tako že sedaj vabimo prostovoljce, da se nam kot pomočniki pridružijo pri pripravi romanja.

Ko vam sporočamo razne novosti, vam lahko tudi z veseljem povemo, da smo z nekaterimi zadeli v polno, kar dokazujejo ponatisi. Tako je na razpolago že tretji natis Krstnega Svetega pisma. Na voljo je v dveh barvah: modra za dečke, roza za deklice. Prav tako ponatiskujemo Molitvenik za mlade – Youcat ter knjigo Karla Gržana Začinjeno za življenje, ki je res hitro pošla. Naj samo dodam, da sta obe lepo darilo mladostnikom, tudi birmancem. Prav tako je v tiskarni ponatis knjige Zgodbo ti povem – Zgodba za dušo 10. K boljši prepoznavnosti zbirke najbrž močno pripomore tudi vsakodnevna rubrika na Radiu Ognjišče Zgodba za dušo ob 7.50, s ponovitvijo ob 11.50.

V tem Ognjišču se posvečamo tudi nekaterim obletnicam. Pogovor z dr. Borisom Pleskovičem nas uvaja v praznovanje 25-letnice naše domovine, priloga o sv. Leopoldu Mandiču, sozavetniku leta Usmiljenja, pa je posvečena 150-letnici njegovega rojstva.

Božo Rustja, odgovorni urednik

Prazniki so poseben čas, ki si ga vsi želimo doživeti precej idealno, harmonično, vendar se nam predvsem pri odnosih precejkrat ustavi in pristanemo pri prepirih, zapiranju v svoje sobe in svetove ter uničenih praznikih. Kaj nam je storiti, da temu ne bi bilo tako? Z družinskim terapevtom Janezom Logarjem sva pogledala na odnose med zakoncema in v družini nasploh, ko so pred vrati prazniki.

Če vprašam kar direktno in konkretno – kako bi v nekaj besedah podali način za dobro praznovanje med zakoncema in v družini?
Za začetek bi rekel, da bomo navzven praznovali tako, kakor si pripravimo praznik odznotraj. Kakor bomo mi doživljali praznike, tako se bo to odražalo v naših družinah. Ob praznikih se odnosi zgostijo, ker smo enostavno več časa skupaj. V normalnem delovnem tednu se čas za skupne trenutke zmanjša, ko pa pridejo prazniki, dobimo naenkrat kar veliko časa, ki ga lahko preživimo skupaj. In takrat nas lahko ta bližina začne ogrožati in nas postane strah. Ob praznikih si želimo biti drug ob drugem, se skupaj veseliti, ker pa se zdi, da si pridemo preblizu, se raje skrijemo, umaknemo, kot da bi odgovorno, odraslo povedali, kaj si želimo, in zdržali bližino.
Torej je eden od receptov ta, da se osredotočimo na bistvene stvari?
Koristno je, da si pred prazniki prikličemo v zavest praznovanje in si zamislimo, kako bi ga organizirali, da bo čim lepše. Če tega ne naredimo in se ne odločimo ter prepustimo vse toku dogajanja, sta kreganje (ali molk) in napetost neizogibna. Zanimivo je, da slabo pride samo od sebe, za dobro praznovanje, za dobre odnose pa se moramo potruditi. Ključno vlogo pri tem morata odigrati starša, mogoče še bolj oče, da se vzpostavi razporeditev obveznosti, opravil, da se razporedi časovne okvirje. Že vnaprej se mora povedati, kdaj bo kdo kaj naredil, kdo bo s kom kam šel, kaj mora kdo od članov družine prevzeti, za kaj poskrbeti. To je osnova.
Kot drugo je v današnjem času pomembno, da znajo tudi mame narediti kakšen korak nazaj in ne opravijo vsega dela v luči žrtvovanja samo one. Sploh v družinah z večjimi otroki, najstniki, je nujno, da se jim prepusti kakšne naloge in odgovornosti, ker se bodo na tak način tudi sami čutili del praznovanja, da so tudi oni prispevali svoj delež k skupnemu družinskemu praznovanju. Več ko se bomo zmenili, več obveznosti ko si bomo razdelili, bolj ko si bomo vsi skupaj pomagali, bolj bomo kot družina ob praznikih povezani. Ne smemo pa starši od otrok pričakovati, da bodo kar sami poprijeli za delo, ampak jih je treba na pravilen način vpeljati in jim razložiti njihove naloge.
Torej začnemo pri starših, ki morata postaviti trdne temelje in razdeliti delo?
Pri odnosih v družini naj se starša zavedata, da imata ključno moč za urejanje in ustvarjanje družinskega vzdušja. Tudi za njun odnos je pomembno, da se je treba, če začutita, da se bližata meji prepiranja, usesti in si priklicati v ospredje tisto, kar je najbolj bistveno. To, da so prazniki, da smo skupaj in da imata onadva kot starša vse vajeti v rokah, da stvari speljeta mirno. Le notranje naj se najprej onadva umirita.

Zanimivo je, da si na eni strani želimo te bližine, družinskega prazničnega vzdušja, hkrati pa nas je, kot pravite, te iskrene bližine kar strah?
Verjetno smo bili že nekje na poti našega življenja zavrnjeni. Večkrat. Ko prihajamo drug drugemu naproti, nas je podzavestno strah, da bi se ta zavrnitev ponovila. To je večni boj med bližino in oddaljenostjo, ko si želimo bližine in imamo hkrati v sebi silnice, ki nas silijo, da smo samostojne osebe.
Zavedati se moramo, da je Bog ustvaril zakonca kot moža in ženo in da smo ustvarjeni za skupno življenje, za odnos. Ob tem pa, kot rečeno, vseskozi prehajamo iz želje po samostojnosti do občutja naju kot zakoncev. In ravno ta del skupnega življenja si mnogi razlagajo na različne načine, kako živijo svojo samostojnost in svoj zakon. Ko se začnemo o teh stvareh pogovarjati, smo naredili že velik korak naprej. Takrat se že zavedamo, da je treba poskrbeti za samostojno rast človeka, hkrati pa živimo z nekom v odnosu.
Pogosto se zdi, da si med sabo ne znamo/ne zmoremo povedati, kako bi radi praznovali, ampak sledimo nekim zunanjim podobam praznovanja, ki mogoče niti ne ustrezajo prvotni, dejanski vsebini praznika. Svoje pogosto dodajo še vplivi mladih, ki se želijo oddaljiti od tradicije ...
Tradicija je del kulture in vere. Zavedati se moramo, da nam daje neko varnost in predvidljivost. V tradiciji je veliko dobrega, ne sme pa postati bistvena. Tradicija v veri ni najbolj bistvena, pomemben je oseben trud za vero.
Če ostanem na področju družine, bi rekel, da četudi starši vztrajajo pri izdelovanju butaric, barvanju pirhov, blagoslovu jedil, procesiji itd. in so otroci proti, jim bodo otroci prej ali slej sledili, če bodo pri tem početju res iskreni in zavzeti. Mogoče je pri najstnikih to malce težje, ampak tam je še toliko bolj pomembna pristnost verovanja in opravljanja tradicionalnih obredov. Če starša to delata z dušo in srcem, se bo to vsadilo otrokom v zavest in bodo temu sledili. Če ne takoj, pa kasneje; mogoče šele takrat, ko bodo že na poti ustvarjanja lastne družine.
Vse to so zunanji znaki tradicije, ki nas lahko poveže v prazničnem vzdušju, pomembno pa je, da k temu dodamo še duhovnost. Kaj je bistvo Velike noči? Da je Kristus vstal od mrtvih, da nas je s tem odrešil. Če se potrudimo in želimo razumeti veselje tega praznika, se enostavno morata v nas naseliti mir in veselje, da lahko veličino naše vere doživljamo in delimo z najbližjimi.
Smo pa samo ljudje in nas prevzamejo domača opravila – skrb za snažnost hiše in celotna obremenjenost s kulinaričnimi presežki; vse to nas toliko okupira, da do duhovnosti pogosto niti ne pridemo. Hkrati se začne tehtati, kdo je več naredil in zakaj kdo ne vidi prispevka koga drugega, ki se je očitno potrudil bolj kot ostali.
Čisto človeško moramo poskrbeti in si, kot sem prej omenil, priklicati v zavest stvari, ki so tisti dan, za tisti praznik res najbolj pomembne. Prav je, da nas takšna duhovnost zasvoji. Jezus v evangelijskem odlomku lepo reče Marti, da jo skrbi veliko stvari, ampak samo eno je pomembno. Zato pravim, da se je ob vsakem kočljivem trenutku treba ustaviti in se vprašati, kaj je tisto, kar je najbolj pomembno. V pripravi na praznike je zato pomembno, da vsak član družine prispeva svoj delež, da se potrudi. Nujno pa je, da se najprej starša notranje umirita.

Vse, o čemer sva do sedaj govorila, temelji na enem skupnem imenovalcu – pogovoru. Vidimo lahko, kako si z besedami, pogovorom podarjamo ljubezen, hkrati se z besedami tudi ranimo. Zanimivo je, kako se skozi ves čas odraščanja in izobraževanja ne naučimo, kako se izražati, kako spregovoriti o sebi, kako se pogovarjati z drugim.
To tudi mene čudi. In če sva ob tem že pri vlogi terapevta – mi stalno poudarjamo pomen pogovora in spodbujamo pare in posameznike, da se je končno treba začeti pogovarjati. In ne se pogovarjati le o politiki, o vremenu, športu, ampak o tem, kako se jaz počutim, kako me ti doživljaš, zakaj je mene kdaj strah, kdaj sem v stiski, kje se čutim ranjen, nemočen, kako doživljam tebe zakonca itd. Dokler se zakonca ne pogovarjata o sebi, do takrat ne bosta razrešila morečega vzdušja, nelagodja pred drugim.
Bistvo vsega je res pogovor. Zanj se moramo potruditi in, seveda, na začetku ni lahko začeti govoriti o sebi. Zbrati je treba pogum. Hkrati ima vsak zakonec tudi nalogo, da je čuječ za tovrstno željo po pogovoru. Če se bo mož enkrat odločil, da bi npr. spregovoril o svojem strahu, žena pa bo zamahnila z roko in ga odpravila z neko nepomembno izjavo, se mož ne bo več odprl na tak način.
Z najstnikom je treba prav tako vzpostaviti dialog. Da se mu prisluhne, da se ga pri njegovih strahovih, ranjenosti, krivicah, doživetjih jemlje resno. Hkrati se v pogovoru tudi postavlja meje. Kar težko je videti kdaj kakšne starše, ki pravijo, da ne morejo postaviti meje svojemu otroku. Ampak preko pogovora potem vidimo, da so tudi sami v svojem otroštvu doživeli neprijetno vzgojo, ki jim preprečuje zdravo in odločno postavljanje meja.
Se pa strinjam in poudarjam, da je pogovor edini ključ do uspeha, kadar gre za odnos.
Zakaj se je tako težko odločiti za pogovor?
Vzorci iz preteklosti so pomembno vplivali na to, kako doživljamo govorjenje o sebi. Po mojem mnenju bi se v šoli ali pri verouku res moralo poudarjati odnos do sebe, pogovor o tem, kdo sem jaz, kako doživljam sebe, ljudi in svet. Ker nas pogovor o sebi osvobaja strahov, nejasnosti in tegob, ki nas tarejo. Tega pa nas ni nihče naučil in na to nismo pripravljeni. In koliko je danes še ljudi, ki se niso srečali s to spodbudo, da ne rečem potrebo, da bi se odločili za pogovor.
Kako poteka delo z nekom, ki se odloči za terapijo?
Ljudje v današnjem času do terapevta pridejo dokaj pozno. Ne bom rekel, da prepozno, vendar bi se z zgodnejšim iskanjem pomoči lahko marsikaj rešilo na lažji način. Pa s tem ne mislim reči, da bi moralo biti tako kot v ZDA, kjer skorajda po pravilu velja, da vsak potrebuje terapevta. Obstaja pa precejšen delež ljudi, ki ima težave v odnosih in potrebuje pomoč, da jih lahko reši.
Normalno je, da v odnosih prihaja do težav, vprašanje pa je, kako se jih lotimo. Z iskrenim pogovorom in sočutnim poslušanjem (brez dajanja navodil) lahko rešimo ogromno.
Na terapijah želimo vsakemu človeku najprej povrniti lastno vrednost in dostojanstvo. Nato je treba vsakemu posamezniku pomagati odkriti moč za spremembo, za premik v pravo smer. Največkrat se pri klientih srečujemo z ogromno nemočjo in vdanostjo v situacijo, v kateri pravijo, da se ne da nič narediti. Vernim ljudem je duhovnost lahko v veliko pomoč. Naš način dela je tak, da se dobimo na dvanajstih srečanjih v enem ciklusu. Ne bom trdil, da v teh dvanajstih srečanjih vse rešimo, ampak če se posameznik ali par zaveda, kako deluje/-ta, kakšne vzorce nosi/-ta v sebi, ima/-ta možnost spremeniti potek dogodkov. Mnogi po dvanajstih srečanjih priznajo, da se niso zavedali, da imajo v sebi zakopane take stvari. Dejstvo je, da si moramo dati priložnost in spregovoriti o stvareh, ki nas mučijo, žrejo. In pogosto temelj problema niti ni v teh vidnih problemih, ampak se pokaže, da je izvor čisto nekje drugje. Vse pa se začne z odločitvijo človeka, da enkrat reče: »Dovolj imam« in naredi korak naprej.

Erjavec M., Moj pogled, v: Ognjišče (2016) 4, str. 68.

* 22. april 1886, Šid v Vojvodini, † 22. september 1958, Ljubljana

DUHOVNIK IZ HVALEŽNOSTI DO DOBROTNIKOV
Rodil se je 22. aprila 1886 v Šidu v Sremu kot prvi od sedmih otrok Andreja Cankarja, krojača z Vrhnike, strica Ivana Cankarja, in sremske Nemke Marije Huber. Odraščal je v družini njene sestre, ki je bila premožna, in se navzel uglajenosti, ki je bila zanj značilna. V hiši so govorili nemško in hrvaško, slovenščine se je naučil v Ljubljani, kamor je prišel leta 1897 s pomočjo bratrancev Ivana in Karla. Kot reven dijak je dobil zavetje v zavodu Marijanišče, kjer je bil od leta 1900 vodja Andrej Kalan, izredno plemenit in življenjsko moder človek, ki se je očetovsko zavzel za vsestransko nadarjenega Izidorja. Iz hvaležnosti je izpolnil Kalanovo željo in je vstopil v ljubljansko bogoslovje, čeprav mu je bratranec Karlo, ki je postal duhovnik, to odsvetoval, ker ga je dobro poznal. Po končanem bogoslovnem študiju je bil leta 1909 posvečen v duhovnika. Predstojniki so mu omogočili študij umetnostne zgodovine na katoliški univerzi v Louvainu v Belgiji, nato pa na Dunaju. Tedaj je že slovel kot pisatelj. V vojnih letih 1914–18 je bil urednik revije Dom in svet, ki jo je dvignil na visoko kulturno raven. Leta 1920 je postal docent za zgodovino zahodnoevropske umetnosti na novo ustanovljeni ljubljanski univerzi in bil eden najbolj blestečih predavateljev. Razvil je vsestransko dejavnost in bil povsod v središču dogajanja. Leta 1926 je opustil duhovniški poklic in se poročil z Ano Hribar, imenovano Niča, in zadela ga je kazen izobčenja iz katoliške Cerkve. Pisatelj Finžgar je z njim ohranil prijateljske stike do njegove smrti. Leta 1936 je ob podpori dr. Antona Korošca šel v diplomatski poklic: bil je jugoslovanski veleposlanik v Argentini, Braziliji, zatem v Kanadi, po vojni v Grčiji. Po vrnitvi v domovino je živel osamljen v Ljubljani. Spravljen z Bogom in Cerkvijo je umrl 22. septembra 1958, SAZU ni izpolnila njegove želje za krščanski pogreb.

MOJSTRSTVO BESEDE – BOŽJI DAR CANKARJEVIM
Materin jezik Izidorja Cankarja je bila nemščina, s slovenskim jezikom se je srečal šele pri enajstih letih, ko je prišel v Ljubljano. Hitro ga je obvladal tako dobro, da se je v njem mojstrsko izražal. To mu je omogočalo tudi kulturno ozračje Marijanišča. Kot dijak je začel ustvarjati v prozi in pokazal toliko nadarjenost, da so ga njegovi pokrovitelji izbrali za bodočega urednika svojega lista Dom in svet. Leta 1906 so bile v tem listu objavljene njegove prve literarne ocene, leto zatem pa prvi literarni poskusi. Njegovo literarno ime pa je zaslovelo, ko so leta 1911 v Domu in svetu izhajali njegovi Obiski, v katerih je na svojski, pri nas dotlej neznani način predstavil javnosti tedanje najvidnejše predstavnike književnosti, slikarstva, gledališke umetnosti in glasbe. Vsak ‘obisk’ je umetnina zase, kajti to niso suhoparni opisi njihovega dela, ampak nazoren oris življenja ustvarjalca v njegovem vsakdanjem okolju.
Še večji odmev je dobil njegov ‘poučni roman’ S poti, ki je izhajal v Domu in svetu leta 1913. Nastanek tega njegovega najbolj znanega literarnega dela je povezan z njegovim potovanjem v Italijo po sledeh Giulia Quaglia, slikarja ljubljanske stolnice, čigar delo si je izbral za svojo doktorsko disertacijo. Na potovanju je pisal dnevnik, doma pa je te zapiske umetniško ‘pregnetel’. Glavna oseba romana je pisatelj sam, Fritz pa je njegov spremljevalec in poklicni tovariš Poljak Feliks Detloff. Izidor Cankar je literarno delal prav do smrti s prevodi iz angleške in francoske književnosti.

NJEGOVA ZNANOST - UMETNOSTNA ZGODOVINA
Izidor Cankar velja za utemeljitelja umetnostne zgodovine pri nas. To znanost je opredelil kot zgodovino likovnega stila in po njem kar zgodovina duha. “Umetnost je izraz duševnega stanja neke dobe, družbe in njenih udov, kakor religija, filozofija, nravnost, veda, socialni red, pesništvo, glasba,” je zapisal. Najprej je napisal Uvod v likovno umetnost (1926, druga izdaja 1959), potem pa je svoje poglede na umetnost kot zgodovino stila uresničil v svojem življenjskem delu Zgodovina likovne umetnosti v zahodni Evropi, ki je izhajalo pri Slovenski matici od leta 1926 dalje. Obsega tri dele: Od začetkov krščanske umetnosti do leta 1000, Od leta 1000 do 1400 ter Od leta 1400 do 1546. Smrt mu je onemogočila dokončanje tega velikega dela. “Če danes pogledamo na njegovo življenjsko delo,” je zapisal umetnostni zgodovinar France Stele, “mogoče kdo kar osupne, ko vidi, kako maloštevilni so Cankarjevi znanstveni spisi. V bistvu samo ti dve knjigi; vse drugo je nastajalo priložnostno in le takrat, kadar je bilo treba povedati jasno besedo o kolikor toliko dvomljivo postavljeni trditvi, ali če je šlo kako načelno vprašanje... Ni bil mnogopisec, kar je zapisal, pa je bilo jezikovno izbrušeno.”
Ena njegovih odlik je bila, da je bil velik organizator. Leta 1920 je ustanovil Umetnostno zgodovinsko društvo, naslednje leto Zbornik za umetnostno zgodovino, ki ga je dolgo tudi urejal. Zatem je ‘prebudil’ Narodno galerijo, leta 1925 je bil pobudnik Slovenskega biografskega leksikona in njegov prvi urednik. V letih 1925–1936 je izdal 19 knjig Zbranih spisov bratranca Ivana Cankarja, kjer je v uvodih in opombah zarisal njegovo duhovno podobo.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2016) 4, str. 52.

priloga

sv. Leopold Mandić

gost meseca

dr. Boris Pleskovič

pričevanje

O, Kristusov križ

Preberite več: Maj 2016