V času letošnjih velikonočnih praznikov je na filmska platna v Sloveniji prišla koprodukcijska drama o aktualnem papežu Frančišku, ki je že od samega začetka zelo priljubljen med verniki in ki s svojim delovanjem pozitivno odmeva tudi v splošni svetovni javnosti.

Koprodukcijska biografska drama pripoveduje zgodbo o leta 1936 v argentinskem Buenos Airesu rojenem Jorgeju Mariu Bergogliu (igra ga argentinski igralec Dario Grandinetti),

Žanrsko in tehnično gre za povprečen film, njegova glavna vrednost se skriva v pozitivno naravnani zgodbi, ki na sproščen način poda vpogled v življenje in nazore papeža Frančiška. Prikaže ga kot skromnega in prijaznega, a obenem načelnega in odločnega dušnega pastirja, ki po vzoru sv. Frančiška posebno pozornost namenja revnim.

V naših kinematografih od 24. marca 2016.

Rehar A., Film, v: Ognjišče (2016) 4, str. 96.

"Skupaj živimo, skupaj umrjemo, z Jezusom, Marijo in našo Materjo« (Terezijo), so zadnje besede nedavno ubitih misijonark ljubezni, ki so umrle nasilne smrti ob napadu na dom starejših v jemenskem mestu Aden. Dom, ki je v sklopu samostana, je napadla skupina oboroženih moških. Streljali so in poleg štirih redovnic ubili nekaj zaposlenih in nekaj varovancev doma. Preberimo, kaj so napisale v pismu sestram v Rimu.
»Aden je mesto, s petimi cerkvami, ki je bilo najbolj prizadeto. Sprti strani hočeta zavzeti Aden, ker so v njem naravna bogastva, pristanišče in mednarodno letališče. Z neba noč in dan letala mečejo bombe, vojaki pa silovito napadajo. Me molimo pred izpostavljenim Najsvetejšim in prosimo usmiljenega Jezusa, da nas varuje, brani naše reveže in podeli mir tem ljudem.
Medtem ko se vojna nadaljuje, preračunavamo, koliko hrane še imamo in se sprašujemo: “Bo dovolj za danes?” ... Kako bomo jutri potešile lakoto naših ubogih?
V popolnem zaupanju me sestre tečemo proti domu za reveže tudi med najhujšim bombardiranjem. Včasih se skrijemo pod drevesa in verujemo, da je to Božja roka, ki nas varuje, in potem bežimo k našim ubogim, ki nas mirno čakajo. Takoj ko prispemo, začnemo z delom: čistimo, peremo, kuhamo in uporabljamo zadnje vreče moke in steklenice olja, prav kakor v zgodbi o preroku Eliju in vdovi.
Nekdo pozvoni na našem vhodu – neki človek, ki ga ne poznamo. Kljub streljanju in bombardiranju nam je prinesel svež kruh. Pustil ga je in odšel. V solzah lahko samo rečemo: Hvala, Jezus!«

Sestre potem opišejo še podoben primer, ko jim je nekdo prinesel banane in zdravila, in to prav tista, ki so jim zmanjkala. Pismo so napisale junija lani in poslale sestram v Rim, ko je v Jemenu že divjala vojna. »Ko so bombardiranja najbolj huda, se skrijemo pod stopnice. Vseh pet, vedno skupaj!« Nato pa še dodale začetne besede: »Skupaj živimo ...« in sklenile pismo s. Anzelma, s. Regineta, s. Margarita in s. Judita, ki so bile ubite. (br)

Rustja B., Zanimivosti, v: Ognjišče (2016) 4, str. 101.

SLOVENCI MORAMO SAMI VZETI V ROKE SVOJO USODO

- Kritično razmišljate o odnosu Slovencev do lastne domovine. Niste ostali samo pri problemu (ne)izobešanja zastav, ampak tudi pri poimenovanju nekaterih institucij in opozarjate na nespoštovanje države same do sebe.
Nikoli nisem bil navdušen Jugoslovan. Bil pa sem lojalen do vsake oblasti. Imel sem to srečo, da sem bil že prvi dan vojne za Slovenijo mobiliziran in sem ostal vojak vse do srede julija. Zelo sem vesel, da imamo lastno državo. To moje veselje ni nič manjše ob težavah in dejstvu, da stvari niso take, kot smo pričakovali. Me pa zelo preseneča, da Slovenci ne znamo živeti z lastno državo. Najbolj me preseneča, da te zavesti nimajo niti državni organi, ki bi morali skrbeti za to, da se državna zavest širi. Tako bomo letos spet poslušali o republiški volilni komisiji, kot da smo še vedno ena od republik nekdanje države. Sploh imamo še veliko »republiških« organov. Od ministrstva za kmetijstvo do šolskega ministrstva (na primer, republiška maturitetna komisija, namesto državna). In če bi kmetijskemu ministru to še lahko odpustili, pa šolskemu ministru, ki bi moral skrbeti za vzgojo, tega ne moremo.
Moti me tudi zamenjava pojma nacionalni in državni. Pri nas se besede država bojimo in uporabljamo le besedo nacionalni. V srednjeevropskem prostoru beseda nacionalni pomeni narodni. V anglosaškem svetu je morda pravilno uporabljati samo besedo nacionalni, v srednjeevropskem pa ne. Slovenci smo od leta 1848 nacija. To so nam takrat priznali v dunajskem parlamentu. Avstrija je bila večnacionalna država in mi smo bili eden od narodov. Bili smo nacija kot so bili Čehi ali Italijani v večnacionalni Avstriji. Nismo postali nacija šele z osamosvojitvijo, kakor bi nekateri radi videli.
- Ali vpliva k tej nedržavljanski drži tudi pomanjkanje državljanske vzgoje? Ali kot zgodovinar iščete korenine take drže tudi v preteklosti?
V državah, kjer smo Slovenci živeli, je bilo veliko državljanske vzgoje in mi smo bili najboljši Avstrijci, potem (tako v stari kot v novi Jugoslaviji) Jugoslovani... Sedanja prevladujoča ideologija seveda ne mara ne narodne ne državljanske vzgoje. Sodim med pogoste kritike šolskega ministra. Odkrito in jasno povem, da ga ne kritiziram zaradi njegovih ideoloških opredelitev, do katerih ima on enako pravico kot jaz do svojih. Vendar ne sme svoje ideologije zlorabljati za to, da pri nas ni ustrezne državljanske in domovinske vzgoje v šolah. Včasih smo imeli družbeno politično vzgojo, ki je bila gojitev ljubezni do revolucije in do njenih voditeljev. Ta sedaj ne pride več v poštev. Ta državljanska vzgoja mora sloneti na ljubezni do državljanskih, pravnih razmerij, da državljan spoštuje svojo državo kot pravno državo. Slednje pa spet mnogim ne diši in smo v začaranem krogu. Verjetno se bodo te stvari uredile, ko bo Slovenija pravna država. Državljanska vzgoja pomeni vzgojo za ljubezen in za veselje, da živiš v neki državi in te država osrečuje v materialnem, duhovnem in kulturnem pogledu. Menim, da je to naša največja pomanjkljivost pri vstopanju v Evropo. Vsi namreč vstopajo tja kot Avstrijci, kot Italijani ali Estonci itd, mi pa kot neka neizoblikovana, amorfna masa, ki ne ve, od kod prihaja, kaj je in kaj naj bi bila.

SLOVENSKA ZASTAVA IN GRB
Dr. Stane Granda je strokovnjak za prelomno leto 1848, ko je nastala sedanja slovenska zastava. Zato nas je zanimalo njegovo mnenje o njej in o spremembah, povezanih z njo.
»Dejansko je bila sedanja slovenska zastava potrjena leta 1848. Obstajajo trditve, da je celo starejša, vendar počakajmo na objavo dokumentov, da bomo to lahko z gotovostjo rekli. Zastave ne moreš menjati, kakor ne moreš menjati priimka. To prineseš s seboj. Zastava mora imeti pravilne proporce in mora biti na njej grb na ustreznem mestu. Problemi z našo zastavo niso v barvah, ampak v dimenzijah. Tu pa naj strokovnjaki povedo, kakšno mora biti razmerje med dolžino in širino, da zastava pravilno plapola v vetru. Več problemov je z grbom, kajti slovenskega grba ni. Sedanji grb meni ni všeč, a to ni bistveno, saj so okusi različni. Heraldiki, strokovnjaki za grbe, pa pravijo, da je hieraldično zgrešen. Zato bi ga morali popraviti. Tu nima »ljudska volja« kaj govoriti, ampak naj problem reši stroka. Lahko se dogovorimo glede vsebine, obliko pa določa stroka. Saj ne morejo ljudje »odločati«, kako bodo komu amputirali nogo. Tudi ni stvar »ljudske volje«, kako bodo nekomu popravili zob. To odloči stroka. Zato je politična razprava o obliki grba, čista politična manipulacija.«

- Kot zgodovinar ste natančneje obdelali obdobje prelomnega leta 1848. Slovenci smo takrat tudi politično jasneje izoblikovali narodne zahteve. Takrat smo bili združeni v Avstrijski monarhiji. Kaj bi se lahko od takrat naučili koristnega za naše sedanje vključevanje v Evropo.

Večina Slovencev je bila takrat res del avstrijskega cesarstva in pod istim vladarjem. Od takratne izkušnje se lahko naučimo, da moramo svojo usodo vedno sami držati v svojih rokah. V tistem času Slovenci nismo imeli nobene skupne organizacije, ki bi nas vsaj na nekem nivoju povezovala. Tudi cerkveno smo bili takrat razdrobljeni med številne škofije. Mohorjeva družba je prva organizacija, ki je povezala vse Slovence, do tedaj jih je povezoval samo jezik! In vendar smo Slovenci postavili najbolj radikalen program v tedanjem avstrijskem cesarstvu. Noben drug narod ni bil tako radikalen v svoji zahtevi kot je bila radikalna zahteva po Združeni Sloveniji. Predvideli smo tudi jasen cilj: svojo državno enoto s svojim parlamentom in slovenščino kot uradnim jezikom. In iz te osnove je zrasla slovenska država. Zato me zelo moti, ko želijo danes nekateri ustvariti mit, kako se je partija že od 70-ih let prejšnjega stoletja trudila za slovensko državo. Imela je škarje in platno, lahko bi karkoli izpeljala. Pa ni naredila nič! Kardelj se v grobu obrača ob teh besedah, kajti on je bil Jugoslovan, čeprav je bil Slovenec, in njegov cilj je bil jugoslovanski delavski razred. To se vidi tudi po tem, da so na obrobje slovenskega ozemlja v okviru nekdanje Jugoslavije, načrtno naselili ogromno neslovencev (Obala, Nova Gorica, Jesenice, Maribor...), da bi načeli slovenski etnični prostor.

V LUČI EVROPSKEGA ZDRUŽENJA
- V zgodovini smo bili Slovenci zelo pozorni na svoj jezik. Kako gledate na to v luči evropskega združevanja?
Kolikor poznam evropske razmere in kolikor sem se z nekaterimi ljudmi pogovarjal, nam samo vključevanje v Evropo ne ogroža jezika samo po sebi. V evropskih institucijah bodo prevajali. V tem bomo na boljšem kot nekoč v Beogradu, kjer tega niso delali. Bojimo pa se lahko naših politikov, ki nimajo narodne zvesti. Pravzaprav smo Slovenci samim sebi največja nevarnost. Ker vemo, kakšna je vzgoja pri nas, smo upravičeno zaskrbljeni nad našo usodo. Če kdo na odgovornem mestu reče, da komaj čaka, da bomo postali dvojezični, nas je lahko upravičeno strah za našo prihodnost.
- Zagovarjate misel, da Slovenci ne smemo pričakovati, da bo naše nerešene probleme reševala Evropa. Ali se ne v takem slepem zaupanju v Evropo ponavlja naivnost Slovencev, ki smo ji bili priče že v preteklosti?
Te naivnosti je pri nas zelo veliko. Že slovenska odločitev za Jugoslavijo leta 1918 je bila zelo naivna. Ta drža se ponavlja. Tudi danes mnogi mislijo, da nima smisla politično delovati, češ, saj nam bo Evropa rešila stvari. Poglejte, Italija je še vedno Italija z vsemi svojimi dobrimi in slabimi stvarmi. Še vedno ima mafijo, čeprav je v Evropi. Podobno imajo druge države v okviru Evrope še vedno vrsto prejšnjih problemov. Mi bomo morali sami sebe »evropeizirati« v smislu, da bomo sami vzpostavili pravno državo... Evropa bo poskrbela samo za to, da je ne bomo motili. Vse drugo pa bodo prepustili nam. Stvari, ki bodo ostale v naši avtonomiji, bomo morali urejati sami.

- Proučevali ste socialne razmere na Slovenskem v 19. stoletju. Ali lahko povlečemo kakšne vzporednice med obdobjem po uveljavljanju kapitalizma takrat in danes?
Kapitalizem je začel v Slovenijo prodirati z izgradnjo železnice Dunaj – Trst (1857). V začetku prodira zelo počasi, v 80 in 90 letih pa se začenja njegov pospešen razvoj. V tam času se pod vplivom Janeza Evangelista Kreka, kardinala Missie, pozneje Šušteršiča organizira krščansko socialno gibanje, ki je Slovence rešilo pred kapitalističnim odiranjem, kakršnega so poznali drugod po Evropi. Meni je zelo žal, da velikih naporov teh ljudi in te tradicije danes ne poznamo. V drugih predelih takratne Avstrije so bili delovodje in drugi vodilni delavci krščanski socialisti, delavci pa socialisti ali komunisti, pri nas je bilo ravno obratno. Delavci so bili krščanski socialisti. Pravzaprav se danes ta zgodba ponavlja. Večina direktorjev je članov vladajoče stranke, prej partije. Delavci pa so neorganizirani. Nobena od pomladnih strank ni poskusila resno organizirati delavstva in še vedno je velika večina delavstva v bivših sindikatih. Tudi delavci ne kažejo prave volje, da bi pri nas ustanovili neke demokratične sindikate, ki bi se borili za delavske plače in boljše delovne pogoje. Delavci, ki v neki tovarni izgubijo delo, ne morejo kolektivno tožiti tovarne ali kogarkoli, ampak morajo to narediti posamično. Medtem ko, na primer, problem odpisanih lahko kolektivno rešujejo. To samo pomeni, koliko je pri nas delavec brezpraven. Pred nedavnim sem našel podatek, da so v 18. in 19. stoletju takrat ko je neko gospostvo propadlo, morali najprej poskrbeti za delavce. Danes je ravno obratno – za delavca ne poskrbi nihče. Pomanjkljivost pomladnih strank je, da ne znajo delavstva organizirati in se zavzemati za njihove pravice.

- V preteklosti smo Slovenci imeli veliko dobrih politikov, ki so se naslanjali na katoliško tradicijo. Zakaj so bili v zgodovini tako uspešni?
Eno je verska, drugo je ideološka opredelitev, spet drugo pa je znanje. Naši politiki so lahko odlični kristjani ali so osebno pošteni ljudje, a so politično neizobraženi, ker so se vzgajali v prejšnjem političnem sistemu in poznajo samo njegov vzorec obnašanja. Da ne bi koga užalili, vzemimo krščanske demokrate, ki jih ni več. Nekdo lahko nastopa kot tak, obnašal pa se je kot nekdanji socialistični politik. Nimajo pravih vzorcev obnašanja. Mislim, da bi se morali tega naučiti na zahodu. Graditi bi morali na mladih, ki bi se zunaj naučili in bi tako dobili evropsko izobražene kadre. Volje je veliko, vendar brez znanja še taka volja ne pomaga nič.
- Isti direktorji in politiki, ki so včasih govorili o samoupravljanju in o pravicah delavcev, o jugoslovanskem bratstvu in pomenu JLA, danes govorijo o tržnem gospodarstvu in kapitalu ter evropskih integracijah in NATU. Ste si kdaj postavili podobno vprašanje kot jaz: Kdaj so lagali: sedaj ali prej. Ali obakrat?
Demos je bil sam presenečen nad svojo zmago in tisti, ki so pripravljali osamosvojitev Slovenije, na socialna vprašanja niso bili dovolj pozorni. Prej so bili zlasti zdravstvo in štipendije, pa tudi stanovanjsko vprašanje razmeroma na dobri poti urejevanja. Potem je prišlo do privatizacije – Hrvati jo duhovito imenujejo prihvatizacija. Politični voditelji, ki so veliko govorili o samoupravljanju in delegatskem sistemu, so bili samo z eno nogo v tistem sistemu. To se je kazalo tudi v njihovem privatnem življenju. Že v socializmu so si nekateri privoščili standard, o katerem tudi na Zahodu normalen direktor ni mogel niti sanjati. Čim se je zastava obrnila, so pozabili na to, na kar so prej prisegali in so postali kapitalisti. Niso postali kapitalisti, kot jih poznamo v Severni Italiji ali Avstriji, ki sta nam kulturno blizu, ampak po vzorih najbolj grozljivega (turbo) kapitalizma. Naši novi kapitalisti so poznali zgodnji kapitalizem, ki je bil v Evropi v prvi polovici 19. stoletja. Po tem grobem kapitalističnem sistemu so se tudi ravnali. Najbrž so ga socialistični zgodovinarji nekoliko karikirali in ga prikazali še bolj grobega, kot je v resnici bil. Ne smemo pozabiti, da delavska zakonodaja izvira od utopičnih socialistov, ne pa od marksistov.

NEMORALNOST SODOBNEGA KAPITALIZMA
Naši sedanji kapitalisti so se zgledovali po tem divjem sistemu in ga prignali do konca. Ker pravna država ni delovala in ker je veljalo, da je sedaj treba obogateti in ker so bili brez morale, se je to tudi zgodilo. Številni mlajši »kapitalisti« se nikoli niso učili desetih božjih zapovedi. Prav tako so nekatere stranke vedele, da se bo politični vpliv delil na podlagi kapitalske moči in so zelo spodbujale svoje funkcionarje, da so se povzpeli na vplivna mesta v gospodarstvu in jih sedaj trdno držijo v rokah. Pretresljivo je poslušati direktorja velikega sistema in se spominjati, kako je včasih vpil za delavske pravice, danes pa je največji zagovornik delodajalcev. Ob tem se človek sprašuje, kako je on postal iz upravljalca lastnik. Prepričan sem, da je bivšim oblastnikom kar najbolj ustrezalo, da so stvari postale nepregledne in slabe za delavce, da so lahko dokazovali, kako je bil prejšnji sistem dober, sedanji pa slab.
- Opozarjate na socialne probleme tudi mladih, ki se tudi zaradi tega ne odločajo za družinsko življenje. Se vam zdi, da je Cerkev v Sloveniji dovolj dvignila glas v prid tem ljudem, saj je končno med temi ljudmi veliko kristjanov?
Zelo občudujem zagrebškega nadškofa, ki je v tem oziru veliko bolj jasen in tudi oster. Mislim, da se pri nas premalo zavedamo tega problema, zlasti stanovanjskega problema in problema mladih. Pri nas se preveč zapletamo glede politike in podobnega in premalo gledamo naprej in mogoče preveč nazaj. Socialno vprašanje in mladi bosta stvari, ki bosta tudi Cerkev na Slovenskem »odpeljali« naprej. Mislim, da bi to morali bolj poudarjati. Manjka poznavanje slovenske zgodovine, ki nudi za te probleme dovolj izhodišč. Ne gre za posnemanje, ampak za to, da bi se toliko naučili iz nje, da bi pripravili nove modele. Dovolj gradiva imamo tudi v papeških okrožnicah. Prepričan sem, da so v Cerkvi številni ljudje, ki to poznajo, a se premalo oglašajo v javnosti.

- Kar je bilo nekoč »uzakonjeno« na revolucionarni način, to je danes na demokratičen. Tudi to ste napisali. Poudariti ste hoteli, da je v Sloveniji marsikaj ostalo enako ne glede na spremembe. Med to lahko prištevamo tudi odnos do kristjanov. Kaže, da se z njimi lahko vsakdo »poigra«, kakor hoče. Branil jih ne bo nihče. Kdo bi jih moral?
Prvi bi jih moral braniti pravni sistem. Drugo bi moralo biti ustrezno družbeno ozračje, za katero bi moral na prvem mestu skrbeti predsednik države, ki bi moral v takih primerih nujno reagirati. Mislim tudi na prejšnjega predsednika države. Drugi poklicani človek je varuh človekovih pravic, ki pa je v Sloveniji čisto odpovedal. Tudi strankarski voditelji bi se morali v takih primerih bolj jasno oglasiti. Vsaj njihovi ideologi ne bi smeli molčati. Tudi izobraženci bi se morali bolj oglašati. Zlasti katoliški izobraženci bi se morali bolj jasno in glasno pojavljati in biti bolj zahtevni. Nekaj možnosti, čeprav omejene, imamo. Ne samo, da ni prave volje, opažam tudi strah ljudi, da bi se oglašali in branili človekove pravice. Pa vendar je bila Cerkev na Slovenskem skozi vso zgodovino, tudi takrat, ko je bila še sama fevdalni gospod, v večini primerov braniteljica revnih in zatiranih. Samo nadaljevati bi morali to tradicijo.

Rustja B., Gost meseca, v: Ognjišče (2004) 2, str. 8.

Letošnja aprilska številka je tudi velikonočna, saj jo boste dobili pred tem največjim praznikom. Ne pozabimo, da je na veliko noč pred 51 leti izšla prva številka Ognjišča. Kako je velika noč največji krščanski praznik in ima globoko vsebino, bomo lahko prebrali v pogovoru z zakoncema Štremfelj, alpinistoma, ki sta kot prvi zakonski par stopila na najvišjo goro sveta.

V letu Usmiljenja ste številni lepo sprejeli ponudbo kipov Usmiljenega Jezusa po prednaročniški ceni. Kipi so na voljo še naprej, vabljeni v naše knjigarne ali na našo spletno stran, če se še zanimate za nakup takega kipa, ki bo lep spomin na to sveto leto.

Pripravili smo tudi ponatis nekaterih priljubljenih podobic z molitvijo in tudi nove podobice s podobami in molitvami svetnikov, med katerimi sta tudi slovenska blažena Antona Martina Slomška ter blaženi Alojzij Grozde. Imamo tudi priljubljene dvojne, prepogljive podobice z molitvami, npr. Molitvijo petih prstov papeža Frančiška, ter tri podobice z motivi in molitvami ob letu usmiljenja: Usmiljeni Odrešenik (srednjeveška molitev); Bodi nam milostljiv (bl. Pavel VI.), Uči nas svojega usmiljenja (Gilbert Cesbron); ter tudi podobice dveh posebnih svetnic usmiljenja, sv. Faustine Kovalske in bl. Mati Terezije, podobice imajo tudi njuni molitvi. Obenem imamo še na voljo podobice z logom leta Usmiljenja in molitve za to leto.

S pomladjo in z velikonočnim časom se začenjajo tudi birmanska slavja. V tej številki si na str. 78 lahko ogledate nekaj knjig, primernih za darila ob tem zakramentu. Lepo darilo za birmanca je naročnina na Ognjišče. Več knjig in drugih izdelkov si lahko ogledate na naši spletni strani in v naših knjigarnah. Majski številki pa bomo priložili posebno prilogo o prvoobhajanskih, birmanskih, krstnih ter poročnih paketih.

Veseli smo, da je na voljo že tretji natis Krstnega Svetega pisma. Dosedanja natisa sta hitro pošla, kar priča, da se je ta knjiga z besedili nekaterih osnovnih molitev in z nekaj stranmi ‘krstnega albuma’ zelo priljubila. Na voljo je v dveh barvah: modra za dečke, roza za deklice.

Iz tiskarne prihaja zbirka pesmi Berte Golob Iz božje roke za otroke – pesmi z duhovno vsebino za otroke. Izdajamo jo skupaj z zamejsko goriško revijo za otroke Pastirček ob njeni 70-letnici in v znamenje hvaležnosti Berti Golob, naši dolgoletni zvesti sodelavki. V njej boste dobili pesmi duhovne vsebine za otroke, primerne za različne priložnosti.

V zadnjem času smo izdali več knjig za otroke: Moja prva knjiga o Bogu. Gre za kartonko, ki bo otroku v prvih letih življenja pomagala odkrivati božje, sveto in svet. Kartonka, ki je okrogle oblike in ‘polžasto’ zasnovana kot knjižica z zavihki, je primerno darilo ob rojstvu, krstu ali prvem rojstnem dnevu. Podobno bosta primerno darilo knjižica Izgubljena ovca (kartonka v obliki ovčke) in ‘darilni zavojček’ štirih knjižic Božji darovi zame.

Kako je Jezus s svojo smrtjo in vstajenjem premagal smrt in zlo se bomo lahko prepričali v knjigi eksorcista Gabrieleja Amortha Bog, lepši od hudiča. Je nekakšna patrova duhovna oporoka, zadnje sporočilo bralcem, ki ste njegovo prvo knjigo izredno lepo sprejeli. Branje, polno optimizma, primerno vsebini velikonočnega praznika.

Božo Rustja, odgovorni urednik

* 23. marec 1896, Ljubljana, † 12. februar 1965, Ljubljana

»Alma Sodnikova se je s svojo dejavnostjo na znanstvenem in pedagoškem področju trajno zapisala v zgodovino slovenske filozofije in ljubljanske univerze. Njeni bibliografski podatki pa tudi njene lastne izjave pričajo, s kakšno težavo si je izborila svoje mesto,« začenja Frane Jerman svojo spremno besedo v knjigi Izbrani filozofski spisi Alme Sodnik (Slovenska matica, Ljubljana 1975). Svojo pot je prehodila v tedaj prevladujočem moškem svetu. Dekletom v tistih časih še ni bilo omogočeno redno obiskovanje srednjih šol, zato je morala klasično gimnazijo obiskovati kot privatistka. (opravljala je samo izpite na šoli). Odločila se je za študij filozofije, ki velja bolj za ‘moško’ stroko, kot študentka je kmalu pokazala svojo prizadevnost in nadarjenost. Postala je prva doktorica filozofije, ena izmed prvih univerzitetnih profesoric in prva dekanja. Najbolj se je posvečala zgodovini slovenske filozofije in na tem področju postavila temelje. Pri svojem znanstvenem in pedagoškem delu je s pridom uporabljala svoje znanje latinščine in grščine ter več modernih jezikov. – Ta zapis ji posvečamo ob 120-letnici njenega rojstva.

PRI TRIDESETIH LETIH JE OSIVELA
Rodila se je 23. marca 1896 v Ljubljani v družini trgovskega poslovodja Urbana Zupanca. Po končani ljudski šoli je nadaljevala šolanje na klasični gimnaziji kot privatistka in ga leta 1915 končala z maturo. Naslednje leto se je poročila z Alojzijem Sodnikom, profesorjem na tehniški srednji šoli. Leta 1917 je rodila sinka, ki čez dve leti umrl zaradi neozdravljive bolezni. Mož se je vrnil iz vojne poškodovan, tako da ni mogel več imeti otrok, bil pa je tudi živčno prizadet. Spričo teh krutih udarcev je že pri tridesetih letih osivela. Leta 1919 se je vpisala na filozofsko fakulteto pravkar ustanovljene univerze v Ljubljani. Kot glavni predmet je izbrala filozofijo, kot dopolnilna predmeta pa pedagogiko in slovansko filologijo. Bila je najboljša učenka filozofa Franceta Vebra in začela je tudi s samostojnim raziskovanjem. Leta 1923 je uspešno zagovarjala svojo disertacijo Psihološka analiza akcenta in postala prva doktorica filozofije na slovenski univerzi. Vendar je morala dolgo čakati, da je na tej ustanovi dobila svoji izobrazbi ustrezno in pošteno nagrajeno službo. Leta 1933 je postala privatna docentka za zgodovino filozofije. Ta naziv je pomenil znanstveno in pedagoško delo, ki ni bilo plačano, tako da se je morala preživljati z moževo pokojnino. Po drugi svetovni vojni je prevzela vodstvo filozofskega seminarja, ker je bil France Veber prisilno upokojen. Leta 1945 je postala izredna, leta 1951 pa redna profesorica. V akademskem letu 1952/53 je bila izvoljena za dekanjo Filozofske fakultete, leta 1959 je bila na lastno prošnjo upokojena, vendar je honorarno predevala vse do svoje smrti 13. februarja 1965.

NEZNANJE ŠTUDENTOV JO JE PRIZADELO
Frane Jerman, eden njenih študentov, v zgoraj omenjeni spremni besedi piše: »V očeh nas, njenih študentov, je bila predvsem izredno razumevajoč učitelj. Na izpite pri njej smo se pripravljali z vso vnemo, saj smo vedeli, kako jo študentovo neznanje osebno prizadene. Predavala je tiho, vendar razločno in vse je pritegnila s kleno, logično strukturo in izpeljavo problemov. Nikoli se ni razburila, znala je vljudno, elegantno povedati svoje odklonilno stališče ... Včasih je kolegom pripovedovala tudi o svojih težavah na prehojeni poti, vendar so bili takšni trenutki bolj redki.« O njeni plemenitosti govori tudi dejstvo, da je vsa svoja zadnja leta je mlajšim, neizkušenim kolegom na fakulteti pomagala s svojim velikim strokovnim znanjem in s toplo besedo.
Imela je zelo trezen pogled na ‘žensko vprašanje’, o katerem je pisala leta 1924 v knjižici Smernice za vzgojo deklet, v kateri je razglabljala o mestu ženske v sodobni družbi. Gibanje sufražetk, fanatičnih bork za enakopravnost žensk, je imela za nepotrebno pretiravanje v splošnem ženskem gibanju. Odločno je nasprotovala nazoru, da je edina naloga ženske materinstvo in gospodinjstvo. Ni se zavzemala za politično enakopravnost žensk, ker se ji v tisti dobi pač ni zdela pomembna, je pa odločno zagovarjala potrebo po poklicni enakopravnosti žensk. Žensko neenakopravnost je dokazovala tudi na področju nazivov, ki so pretežno moškega spola. Vedno je zagovarjala mnenje, da mora ženska ohraniti značilnosti svojega spola, ne sme postati možača, temveč mora ostati ženska.

ZGODOVINARKA SLOVENSKE FILOZOFIJE
»Njen znanstveni prispevek tvorijo predvsem dela s področja zgodovine filozofije,« piše Bojan Žalec, raziskovalec življenja in dela Alme Sodnik. »Iz opusa svetovne filozofije je največ prostora posvetila novoveški racionalistični filozofiji, predvsem Descartesovi (njena študija o tem francoskem mislecu je izšla leta 1939 v knjigi). Zlasti v svojih poznih letih se je intenzivneje ukvarjala tudi z antično filozofijo. Verjetno najpomembnejši del njenega opusa predstavljajo spisi s področja zgodovine slovenske filozofije. Preučevala je, na primer, življenje in delo sholastikov, humanistično navdahnjenega Matijo Hvaleta, avtorja prve filozofske knjige, ki jo je napisal Slovenec (Hagenau, 1513), pa Andreja Erberja iz prve polovice 18. stoletja, zatem razsvetljenca Franca Karpeta († 1806), filozofski sistem Jožefa Misleja († ok. 1840).« Njene razprave o navedenih možeh so objavljene v tretjem delu njenih Izbranih spisov (1975). Gre za filozofe, ki so bili rojeni v tujini, a so delali in pisali pri nas; poseben pomen pa imajo filozofski pisci, ki so bili rojeni na Slovenskem, a so delali v tujini. Svojega življenjskega dela ni dovršila, za celotno zgodovino filozofije pri Slovencih, ki jo je imela pred očmi, je dala le kratko skico v Enciklopediji Jugoslavije (1958). »Alma Sodnik lastne filozofije ni ustvarila,« ocenjuje Bojan Žalec. »Bila je znanstvenica na področju filozofije, ne pa filozofski mislec ... S svojim delom ni ravno razburkala javnosti. Morda res ni drla bregov, gotovo pa je bila tiha voda s trajnim učinkom. Njeno delo na področju slovenske filozofije ostaja trajni znanstveni dosežek prvovrstne kakovosti.«

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2016) 3, str. 52.

mladinska tema meseca

Duhovno ali materialno kupčevanje?

gost meseca

Alpinista Marija in Andrej Štremfelj

na obisku

Ribniški pasijon

Preberite več: April 2016

V novembrskem Ognjišču je upokojeni nadškof Turnšek lepo razložil pomen odpustkov. Opisal je tudi pogoje, da odpustek prejmemo tudi v svetem letu. Pa ne vem, če sem pravilno razumela vse pogoje. Moram se spovedati, prejeti obhajilo, moram biti nenavezana na greh, moliti po namenu svetega očeta (vera, očenaš, zdravamarija in Slava Očetu) in izpolniti poseben pogoj. V svetem letu je to prehod skozi vrata usmiljenja, če prav razumem. Za vse svete je pogoj obisk pokopališča, ob drugih priložnostih pa drugi. Zanima me, če je vse to potrebno opraviti v eni cerkvi? Za sveto leto imajo samo nekatere, npr. stolnice in božjepotne cerkve, sveta vrata. Ali moram vse, spoved, obhajilo in molitev opraviti v tej cerkvi ali se lahko spovem v drugi cerkvi in grem pozneje, morda naslednji dan skozi svetoletna vrata? Pri vsem tem pa me moti še to, da nekateri pravijo, da odpustki niso bistveni, da so ‘srednjeveški’ ostanek. Proti njim je bil že Luter in se je zaradi tega ‘odcepil’ od katoliške Cerkve. Pravijo, da je bistvena spoved, odpustki pa zastarela stvar. Hvaležna bom za pojasnila.
Tea
Sveto leto usmiljenja že rojeva svoje sadove. Zanimanje za marsikaj, kar je v preteklosti nekako nekje poniknilo, se je spet prebudilo: več se govori o spovedi, o posledicah hotene prekinitve nosečnosti, o usmiljenju sploh ... Med te nekoliko ‘zanemarjene’ ali ‘pozabljene’ resničnosti sodijo gotovo tudi odpustki. Nesrečno se jih držijo srednjeveški očitki, ki jih je protestantsko gibanje še bolj poudarilo. Nikakor pa niso bili odpustki glavni vzrok takratnega razkola v Cerkvi. Ker jih je Luter naštel med drugimi nepravilnostmi, so postali kasneje, še zlasti v ateističnih sistemih, zelo priročno sredstvo za smešenje vere. A smešili so jih tisti, ki njihove prave vsebine sploh niso poznali. In tako so dobili zelo ‘zloglasno’ noto tudi v naši polpretekli zgodovini. S tem ne zanikam, da so mogoče tudi napačne razlage in celo zlorabe odpustkov; in gotovo so kdaj v zgodovine tudi bile. Vendar so tudi v Lutrovem času veljali za odpustke enaki zunanji in predvsem notranji pogoji in kdor jih ni izpolnil, ker ni imel pravega namena in je ‘blefiral’, sploh ni bil deležen milosti, ki jih odpustki pomenijo. Saj Boga ni mogoče prevarati, četudi komu uspe ukaniti ljudi. Podobno kakor spoved ni veljavna in učinkovita, če spovedanec hlini skesanost, čeprav je spovednik prepričan, da je vse v redu in prav.
Gospa je v pisnem vprašanju dobro obnovila pogoje, ki so potrebni za pridobitev odpustka v svetem letu usmiljenja. Razrešimo pa dilemo okoli vprašanja, ali je vse pogoje potrebno izpolniti v eni cerkvi in, dodal bi še, na isti dan. Ker je mogoče pridobiti na dan odpustek samo enkrat, je potrebno imeti tisti dan vse pogoje izpolnjene. Gotovo je ‘posebni pogoj’, t.j. vstop skozi sveta vrata, treba narediti vsakič znova. Nenavezanost na greh je na svoj način povezana z zakramentom sprave ali spovedi, zato ni treba obhajati tega zakramenta prav tisti dan, ampak nekje v bližini (nekako v obdobju enega tedna je praktičen nasvet), vendar pa je treba ohraniti nenavezanost na greh. V primeru večjega greha je potrebno zakrament ponovno obhajati. Ostale pogoje, molitev, obhajilo, darovanje trpljenja, delo usmiljenja, lahko načelno izpolnimo tudi drugje. Najbolje pa seveda je, če moremo vse združiti v cerkvi, kjer stopimo tudi skozi sveta vrata usmiljenja; tako pride najbolj do izraza celota kot simbolno dejanje, znamenje, ki je naš del duhovnega dogajanja, ki se v odpustkih dogaja v občestvu Cerkve med človekom in Bogom.

Res je pa tudi, da nekateri očitki oz. pomisleki o odpustkih pri nekaterih še kar ostajajo in da so pri marsikom še vedno na ‘slabem glasu’. V vprašanju je poudarjeno, da jih imajo nekateri za zastarele in jim očitajo, da niso bistveni, da je pomembnejša spoved. S tem pojmovanjem se je mogoče načelno delno strinjati. Nikakor ni mogoče odpustkov primerjati, še manj enačiti z zakramenti in dogajanjem v njih. Nikakor pa ni res, da so zastareli ali da zato, ker niso bistveni, nimajo nobenega pomena. Zastareli bi bili, če bi danes greh ne puščal več posledic, ki tudi po spovedi ostanejo v grešniku in v drugih. Glede pomena nebistvenih stvari pa tale razmislek. Pomislimo samo na okus pri hrani: gotovo ni bistven, bolezensko ga lahko celo izgubimo, bistveni so sestavni deli hrane, ki jih uporablja telo za svoje življenje, rast in obnavljanje; a je okus pri tem še kako dobrodošel in marsikaj olajša; zlasti pri ljudeh, ki izgubijo apetit. Hočem reči, da če določena stvar ni bistvena ali nujno potrebna za določen proces ali dogajanje, to še ne pomeni, da je vredna omalovaževanja ali da je odveč. Za odpustke pa lahko celo ugotovimo, da vsaj na neki način spadajo k procesu spovedi same, saj so ‘zunanja’ pomoč občestva Cerkve spovedancu pri tistem delu zakramenta sprave, ki ga imenujemo sprava ali pokora – in ta je sestavni del zakramenta sprave, ne le neki dodatek, ki je ali pa ga ni. Pokora se namreč nanaša na popravo posledic (kazni) grehov tako pri drugih, ki so jih naši grehi prizadeli, oškodovali (vidik zadoščevanja), kakor pri grešniku samem (vidik boja s temi posledicami po spovedi). In ker se je s kaznimi ali posledicami grehov težko in mukotrpno ter naporno bojevati in jih odstranjevati, nam pri tem poleg pokore lahko pomagajo tudi odpustki. Nikakor pa odpustki niso nujno sredstvo v tem ‘rehabilitacijskem’ procesu po odpuščanju grehov v zakramentu sprave. So dodatna pomoč. Če greh predstavlja bolezen z njenim izvorom, potem je obhajanje zakramenta sprave zdravljenje in odstranitev tega izvora. A vemo npr., da po zacelitvi kosti pri zlomu in odstranitvi opore, nujno sledi včasih zelo boleče razgibavanje in odpravljanje stranskih posledic, ki jih je prinesel zlom in zdravljenje mišicam in drugim gibalnim sposobnostim. Tako tudi greh lahko pušča posledice tako na telesni kot duševni in duhovni ravni; in tudi za odpravljanje teh posledic je potrebna posebna ‘terapija’. Sicer se bolnik tudi brez posebnih terapij počasi vrne nazaj v normalni način življenja, a gotovo počasneje in morda tudi ne več tako popolno, kot bi bilo mogoče s ‘posebno obdelavo’.
Morda lahko tudi ta primerjava, ki gotovo tudi ‘šepa’, kot vsaka, pomaga tistim, ki dvomijo v koristnost in sodobnost odpustkov, da jih pogledajo še s kakšnega drugega zornega kota, kot so jih presojali do sedaj. In tudi temu je namenjeno sveto leto usmiljenja.
Vsem želim, da ga še naprej v polnosti živimo in se v njem ponovno okrepimo v notranjem človeku, v krstu upodobljenem po Kristusu, da bi to novo življenje vsakega izmed nas, ki je s Kristusom že skrito v Bogu, prihajalo vedno bolj in bolj do ‘vidnosti’ tudi v našem vsakdanjem sobivanju z ljudmi. Ne pozabimo, da smo drug drugemu poslani biti obličje “Obličja Očetovega usmiljenja”, ki je Jezus Kristus.
Marjan Turnšek

Ognjišče (2016) 03, str. 46

Čut za kulturo je treba privzgojiti. Že zgodaj je treba začeti otroke na njim primeren način navajati na kulturne dogodke. Gotovo je za otroke ena najbolj primernih kulturnih prireditev lutkovna predstava. Se spominjate, kdaj ste videli zadnjo? Verjetno ne. Se pa gotovo spomnite, da je bilo takrat lepo. Lutkovno gledališče je kraj, kjer živijo sanje in ustvarjajo čudovit svet, mnogokrat lepši od dejanskega. Človek z govorico ne more izrazit toliko stvari, kot jih lahko izrazi lutka. Svet lutk je čaroben in bi ga veljalo vsaj od časa do časa »odnesti« domov in ga živeti namesto televizije in »japonskih risank z vprašljivo vsebino«.

V preteklem decembru (2010) smo praznovali stoto obletnico lutkarstva v Sloveniji, ko smo se spomnili, da je Milan Klemenčič 22. decembra 1910 v svoji domači hiši v Ajdovščini (Šturjah), uprizoril prvo lutkovno predstavo Mrtvec v redečem plašču. V institucionalizirani obliki pa je lutkarstvo prisotno v Lutkovnem gledališču Ljubljana od leta 1948, ko je zaživelo kot Mestno lutkovno gledališče. Začetni ustvarjalni zagon je to gledališče črpalo iz različnih lutkarskih tradicij, ki so se v začetku prejšnjega stoletja že dobro razvijale po različnih krajih v Sloveniji. Danes imamo lutkovno gledališče tudi v Mariboru, lutkovne predstave pa bolj ali manj redno prirejajo tudi v drugih krajih po Sloveniji. Obiskali smo Lutkovno gledališče Ljubljana kot najstarejše. Od leta 2009 sta v njem združeni dve gledališči, oziroma gledališki dejavnosti: Lutkovna ter dramska. Nekdanje Gledališče za otroke in mlade po novem domuje na Krekovem trgu, njegova dejavnost pa se v okviru Lutkovnega gledališča Ljubljana imenuje Dramski oder za mlade. Tako je Lutkovno gledališče Ljubljana prva stopnica za vstop najmlajših v svet gledališča.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana različne zasedbe nastopajo na petih različnih odrih, njihove dvorane lahko sprejmejo od 50 do 220 otrok, odrsko prizorišče za posebne predstave imajo v tunelu pod ljubljanskim gradom, v zaključni fazi pa je tudi njihova najnovejša pridobitev Oder pod zvezdami. Prostorna večnamenska dvorana na podstrešju s stekleno streho bo to res posebno prizorišče.
V gledališču je redno zaposlenih petindvajset igralcev, občasno pa se jim pridružijo še številni zunanji sodelavci, zlasti režiserji ali drugi gledališki delavci. Njihovi tehniki večinoma sami skrbijo za postavitev ustreznih scenografij, odrov ter svetlobnih efektov ter za akustično ustreznost; najbolj zanimiva pa je njihova lutkovna delavnica. V njej sta zaposlena dva kiparja, slikar, tehnolog ter šivilja. Ti mojstri, vsak na svojem področju, na podlagi skic scenografov izdelujejo lutke, kostume in tudi dele scenografije. Prav zanimivo je videti najprej lutke, in igralce animatorje, ki tem lutkam vdahnejo življenje, potem pa stopiti v delavnico, kjer je polno skic in maket, ter videti lutke v izdelavi. Lutke morajo biti izdelane tako, da so prijetne na pogled, biti morajo gibljive in vodljive. Ne smejo biti pretežke in masivne, vendar pa dovolj trpežne. Lutke so unikati, in če se katera poškoduje tik pred predstavo, morajo mojstri hitro ukrepati, da se predstava lahko izvede. Verjetno bi otroci težko sprejeli odpoved predstave zaradi »poškodbe lutke«.
V lutkovnem gledališču je, sam sem se lahko prepričal, živahno ves dan, zlasti dopoldne, kar je za gledališča neobičajno. V dopoldanskem času imajo navadno predstave za vrtce in šole, ter vaje za nove predstave, ki nastajajo. Popoldne so predstave za otroke izven, zvečer pa tudi prestave za odrasle. Lutke namreč niso namenjen samo otrokom. Nasprotno, lutke so v zgodovini imele posebno vlogo, in naboj, podobnega kot dvorni norčki, lahko so povedali, česar drugi, ki niso bili kos lesa, niso smeli, zato je bilo tudi veliko nasilja, kar pa ni bilo ravno za otroke. Za marsikoga se sicer sliši čudno, a tudi danes predvajajo lutkovne predstave namenjene odraslim. Pravijo, da je obisk sicer nekoliko slabši, ker je med odraslimi še ta predsodek, da je to za otroke, če pa pridejo, odhajajo s predstave za odrasle prav tako zadovoljni kot otroci z otroških.
Na sezono običajno pripravijo deset premier, od tega šest lutkovnih in štiri dramske. Nekatere predstave potem dlje časa igrajo, druge manj, trudijo se, da se igra čim dlje. Včasih jo zagode kakšna bolezen ali kaj podobnega in pri lutkovnem delu težko animatorja lutke nekdo hitro nadomesti. Zato pravijo, da so predstave kot življenje: nekatere živijo krajši čas, druge daljše obdobje. Zlasti klasične predstave imajo daljši rok predvajanja, da ne govorimo o tistih, ki jih imenujejo Predstave, ki nočejo iz odra. Naslov sam pove, da so to dolgoletne uspešnice, ki jih vedno znova igrajo: Zvezdica Zaspanka, Žogica Marogica in Sapramiška, če naštejemo samo tri najbolj znane. Predstave občasno igrajo tudi izven gledališča, čeprav jim je ljubše, da se otroci navajajo prihajati v gledališče, da začutijo, da je to neko posebno doživetje. Trudijo se tudi, da so cenovno ugodni. Nekatere predstave so po teden ali več v naprej razprodane in z obiskom so zadovoljni. Z nekakšnim razumevanjem sprejemajo dejstvo, da se s sezono lepega vremena pozna upad obiska. V decembru imajo še posebej veliko dela, saj mnoga podjetja v tem času rada tudi obdarujejo otroke svojih delavcev z lutkovno prestavo, poleg tega pa so tudi organizatorji Miklavževega sprevoda po Ljubljani.

Turk M., Na obisku, v: Ognjišče (2011) 2, str. 16.