• Julij 2025

    Julij 2025

    priloga

    Popotovanje v veri

    gost meseca

    Beograjski nadškof Ladislav Nemet

    moj pogled

    Martin Hvastja: Kolesarstvo je zelo privlačen šport

     

    Preberi več
  • Junij 2025

    Junij 2025

    priloga

    Papež Leon XIV.

    gosta meseca

    Marijan Rupert o Rokopisni zbirki NUK

    tema meseca

    Noč ima svojo moč

     

    Preberi več
  • Maj 2025

    Maj 2025

    priloga

    Leto 1965 in rojstvo Ognjišča

    gosta meseca

    Bojan Ravbar in Silvester Čuk

    tema meseca

    Jezus nam deli darila

     

    Preberi več
  • April 2025

    April 2025

    priloga

    Vzgoja in molitev

    gostja meseca

    dr. Ignacija Fridl Jarc

    na obisku

    Pashalna večerja

     

    Preberi več
  • Marec 2025

    Marec 2025

    priloga

    Feminizem po Edith Stein

    gost meseca

    Andrej Brvar

    glasba

    Skupina Svetnik

     

    Preberi več
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5

Življenjska zgodba tega izrednega moža, ki je oznanjal evangelij ‘brez besed’, s svojim življenjem in je sanjal, da ustanovi redovno družbo, za katero je že napisal pravila, pa je bil ubit ob roparskem napadu na njegovo revno bivališče v puščavski samoti, je potrditev Jezusovih besed: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12, 24). Ko je okrvavljeno seme padlo v puščavska tla, je začelo roditi sadove: po pravilih in zgledu ‘malega brata Charlesa’ je Rene Voillaume leta 1933 ustanovil skupnost Malih Jezusovih bratov; Magdeleine Hutin pa je ustanoviteljica Malih Jezusovih sester (1939). Iz njegovih globokih duhovnih spisov črpajo navdihe številne družine laikov, duhovnikov, redovnikov in redovnic. »Bratje in sestre morajo biti s svojim zgledom živa pridiga, vsak mora biti vzor življenja po evangeliju.«
‘Vesoljni brat’ Charles de Foucauld se je rodil 15. septembra 1858 v Strasbourgu. Pri šestih letih je ostal brez vernih staršev; s sestrico Marijo sta živela pri materinih starših. V srednji šoli je postal, kot je sam priznal, ‘popoln brezverec’. Osemnajstleten se je vpisal na vojaško akademijo Saint-Cyr. Zaradi lahkomiselnega in nerednega življenja so ga iz vojske odpustili. Nekaj zdravega pa je še bilo v njem. Raziskovanju Maroka, tedanje francoske kolonije, se je posvetil tako zavzeto, da si je prislužil odlikovanje Francoske geografske družbe in ponudbo, da se povsem posveti znanstvenemu raziskovanju. Toda takrat ga je že vabil ‘neznani’ Kristus. Kasneje je povedal, da je – še neveren – molil: »Moj Bog, če obstajaš, daj, da te spoznam!«
Oktobra 1886 je v pariški cerkvi sv. Avgu­ština srečal duhovnika Henrija Huve­li­na. Prosil ga je, naj mu pomaga spoznati krščansko vero. Modri duhovnik mu je dejal: »Prijatelj, vi niste neverni, le svojo vest morate spraviti v red!« Povabil ga je, naj najprej opravi temeljito življenjsko spoved, potem pa bosta obravnavala verske dvome. Po spovedi očiščeno srce je bilo dovzetno za vero, ki ga je vsega prevzela. »Ko sem prišel do vere, sem doumel da bom poslej živel samo za Boga.« Leta 1889 je romal v Sveto deželo, naslednje leto je vstopil v trapistovski samostan v Franciji, šest mesecev zatem pa se je preselil v samostan tega strogega reda v Siriji. Pri trapistih je ostal sedem let; ko je bil odvezan redovniških zaobljub, se je nastanil v Nazaretu kot hišni pomočnik redovnic klaris. Veliko je molil in premišljeval evangelij. Za svoje življenjsko geslo si je izbral besedi Jesus Caritas, za simbol pa srce, nad katerim je križ. Na prigovarjanje svojega duhovnega očeta je 9. junija 1909 prejel mašniško posvečenje.
Srce ga je vleklo v Maroko, deželo, ki jo je pred spreobrnjenjem raziskoval. Najprej se je ustavil v kraju Beni Abbes v Alžiriji blizu meje z Marokom. Ko mu ni bilo mogoče oditi v Maroko, je leta 1905 odšel med Tuarege, puščavsko pleme na jugu Alžirije. V puščavskem naselju Tamanrasset si je postavil skromno kočo in kapelo, kjer je sprejemal preproste Tuarege kot njihov ‘mali brat’. Njegov ‘evangelij brez besed’ je pritegnil ljudi: začutili so, da mora biti vera, ki daje človeku toliko notranje moči, prava. Vsak dan je enajst ur molil, šest ur delal in le nekaj ur spal. Naučil se je njihovega jezika in sestavil je obsežen Tuareško-francoski slovar ter objavil tri knjige tuareške poezije in proze. Ob roparskem napadu na njegovo revno, gostoljubno domovanje 1. decembra 1916 je padel pod streli. Na podlagi njegovih spisov, ki razodevajo, da je živel evangelij tako močno, da je sam postal živi evangelij, ga je papež Benedikt XVI. 13. novembra 2005 v cerkvi sv. Petra v Rimu razglasil za blaženega.

ČUK, Silvester. Bl. Charles de Faucauld (1858-1916). (Pričevalec evangelija). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 12, str. 28.

Kategorija: Pričevalec evangelija

* 2. junij 1846, Rakitna pri Borovnici, Avstro-Ogrska, † 3. december 1920, Ljubljana

Krzic Anton1Kdor poučuje verouk, se imenuje katehet (po grški besedi kateheo - učim, poučujem). Nekdaj so bili to predvsem duhovniki in do druge svetovne vojne so bili tudi pri nas člani učiteljskega/profesorskega zbora po nižjih in srednjih šolah. Franc Ušeničnik, dolgoletni profesor na teološki fakulteti v Ljubljani, je v svoji knjigi Pastoralno bogoslovje (1932) zapisal: »Če hodi dušni pastir kot katehet v šolo, bo po otrocih dobil stik z družinami. Dober katehet ljubi otroke in otroci imajo njega radi: ljubezen otrok pa bo katehetu pogosto naklonila tudi srca staršev.« Vzor takega kateheta je bil Anton Kržič, ki ga predstavljamo ob 120-obletnici njegovega rojstva. Ko je bil profesor verouka na uršulinski gimnaziji v Ljubljani, je bila med njegovimi učenkami tudi poznejša redovnica mati Elizabeta Kremžar, znana pesnica, ki je o njem povedala: »Bil je izvrsten katehet in vzgojitelj, v šoli resen in hkrati ljubezniv. Otroci smo ga zelo spoštovali in ljubili.«

Krzic Anton2NAJSTAREJŠI BRAT MU JE BIL DRUGI OČE
Zibelka mu je tekla v kmečki družini v Rakitni, kjer se je rodil 2. junija 1846 kot najmlajši od osmih otrok. Ko mu je bilo pet let, se je s starši, z brati in sestrami preselil na nov dom, rojstnega pa so izročili sinu Martinu. Tonček je postal pastirček precejšnji čredici ovčic. V Rakitni takrat še ni bilo šole, zato si je Tonček sam naredil šolo doma. Na podstrešju je staknil star abecednik in ob pomoči brata Gašperja, ki je znal nekoliko brati, so tudi njemu črke postale domače. Leta 1857 ob veliki noči je prišel v Rakitno bolnega župnika nadomeščat frančiškan p. Benvenut Krobat iz Ljubljane. Krzic Anton3Ob srečanju s Tončkom se je začudil njegovi bistrosti in mu rekel: »Fant, ti moraš iti v šolo!« Ko se je vrnil v Ljubljano, je o tem pripovedoval svojemu redovnemu sobratu patru Andreju. To je bil Tončkov dvajset let starejši brat Miha in ta je domačim poslal sporočilo: »Tonček naj pride jeseni v Ljubljano. Jaz bom poskrbel za vse potrebno.« Jeseni sta se z očetom odpravila peš v Ljubljano, kjer ju je v frančiškanskem samostanu sprejel pater Andrej. Kljub silnemu domotožju se je Tonček pod vodstvom svojega brata posvetil učenju in opravil izkušnjo za prvi in drugi razred in bil sprejet v redno šolo. Leta 1860 je umrl oče in poslej je bil brat, pater Andrej, njegov drugi oče, čeprav je bil kmalu zatem prestavljen za kateheta v Pazin. Kot gimnazijec je bil gojenec zavoda Alojzijevišče, kjer je spoznal dve leti starejšega Josipa Jurčiča, ki se je že takrat uveljavljal kot pisatelj. Ob študiju, ki ga je zmagoval z odliko, se je posvetil glasbi in klavir mu je postal ljub prijatelj. Ves čas je v svojem srcu slišal božji klic, zato je po maturi vstopil v bogoslovje in bil leta 1871 posvečen v duhovnika.

Krzic Anton4VZGOJITELJ MLADIH ZA UČITELJSKI POKLIC
Na duhovniški poti ga je spremljala misel na ljubljeno mater, ki je umrla, ko je bil še gimnazijec. Bratu Mihu-patru Andreju je pisal: »Smrt materina me je zelo prizadela. Vendar upam zatrdno, da prosi za nas v neskončno lepšem življenju s še povečano materinsko ljubeznijo in skrbjo: saj ji je bila molitev tudi v njenem zares pobožnem življenju največje veselje in najpogostejši opravek.« Na mali šmaren 1872 je nastopil svojo prvo službo kaplana v Preddvoru, kjer je ostal štiri leta. Bil je vnet govornik, moder spovednik, ljubezniv katehet. Leta 1876 je v Ljubljani stopil na šolsko polje, na katerem je ostal do poznih let. Najprej je postal katehet pri uršulinkah, kjer pa ni učil samo verouka, ampak tudi prirodoslovje v vseh višjih razredih. Že omenjena m. Elizabeta Kremžar, njegova učenka, je povedala: »Nepozabno so se nam vtisnili v spomin njegovi nauki o očenašu, o sveti Cerkvi in o sveti maši. V postu nam je pripovedoval o Jezusovem trpljenju tako ganljivo, da je večkrat zdrsnila solza po licih njegovih učenk.«
Krzic Anton5Leta 1891 je bil imenovan za profesorja verouka na moškem in ženskem učiteljišču. Njegov glavni poklic je bil, da je s svojim znanjem, predvsem pa s svojo blago osebnostjo vzgajal mlade ljudi, ki so izbrali učiteljski poklic. Kot profesor je marljivo zasledoval razvoj novejše pedagogike in metodike ter skušal ta spoznanja uporabljati za verouk. Napisal je več katehetskih knjig (Zgodovina katoliške Cerkve za srednje šole, Kratka katehetika s praktičnimi pojasnili). Leta 1913 je stopil v pokoj. Svoje zadnje moči je uporabil za pisanje knjige o hvaležnosti Zvezde in cvetice, ki je izšla po njegovi smrti. Ta ga je 3. decembra 1920 pridružila prezgodaj umrlim staršem.

MLADINSKI PISATELJ IN SKRBNI UREDNIK
Otroke in mladino je Anton Kržič nagovarjal tudi s pisano besedo. Ko je bil kaplan v Preddvoru, je napisal delo Osmero blagrov ali dolga pridiga za kratkočasno življenje, ki je izšlo leta 1887 med rednimi knjigami Družbe sv. Mohorja. Leta 1884 je začel izdajati list Duhovni pastir v pomoč cerkvenim govornikom (zanj je napisal nad 300 govorov). Kot učitelja in prijatelja otrokom je leta 1887 začel izdajati list Angelček, ki ga je urejal petindvajset let. Leto zatem se mu je pridružil Detoljub, list za krščansko vzgojo in rešitev mladih. Od leta 1894 je z veliko ljubeznijo urejal Vrtec, ki ni bil prvenstveno verski, temveč krščansko vzgojni ‘časopis s podobami za slovensko mladino’. Krzic Anton6Mnogi tedanji pisatelji in pesniki (Kete, Murn, Župančič) so svoje slovstvene prvence nosili v presojo uredniku Kržiču. Kolikim sta njegova prisrčna beseda in radodarna roka bili spodbuda za nadaljnje ustvarjanje! Izdal je tri zvezke Zgledov bogoljubnih otrok, Vzornike prvega svetega obhajila in številne zanimive krajše spise in tudi ljudske igre. Deloval je tudi na karitativnem in socialnem polju, celo desetletje (1907–1917) je vodil dijaško in ljudsko kuhinjo. Pomagal je povsod, kjer se je dalo kaj narediti v korist mladini. Katehet Anton Čadež, ki je nadaljeval njegovo delo, je ob njegovi smrti v listu Angelček zapisal: »Kar je najvažnejše v njegovih spisih, sestavkih in knjigah, je to, da jih vsakdo lahko bere, bere s pridom in veseljem. Kar je zapisal, je vse premišljeno, pretehtano in očiščeno. Vsak spis, vsako knjigo, ki ima njegovo ime, vzame lahko v roke vsak otrok. Tako rahločutnega, nežno navdahnjenega, tankovestnega mladinskega pisatelja, kot je bil Anton Kržič, bi težko našli.«

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2016) 6, str. 52.

Krzic Anton8 Krzic Anton7

Kategorija: Obletnica meseca

beleznica bozo

Na predvečer godu Fatimske Matere Božje (12. maja) je v Slovenijo prispel kip Marije – romarice iz Fatime. Tokratni gost meseca govori o sporočilu fatimske božje poti. Upamo, da bosta obisk in priprava nanj obrodila veliko duhovnih sadov. Pri Ognjišču smo tudi zaradi tega obiska ponatisnili knjigo Fatima – moje brezmadežno Srce bo slavilo zmago. V njej je na kratko opisan nastanek in zgodovina te portugalske božje poti ter Marijina sporočila trem pastirčkom. S. Lucija, ki je edina od treh vidcev dočakala starost, je postala redovnica in v svojih spominih opisala dogodke, ki jih je sama doživela. Njena knjiga Klici fatimskega sporočila je obogatena še z osebnimi razmišljanji. Fatimski božji poti bomo posvetili prilogo v eni prihodnjih številk Ognjišča.

1305-124B - plamen

Otrokom bo nastanek fatimske božje poti predstavila risanka na DVD-ju Dan, ko je sonce plesalo, ki je izšla v zbirki Velikani vere. V zbirki je še več DVD-jev, ki opisujejo življenja svetnikov (sv. Miklavž, sv. Bernardka Lurška ...). Pri Ognjišču lahko dobite kipe Fatimske Marije različnih velikosti, kakor tudi podobice z likom fatimske Gospe s posvetilno molitvijo. Več o tej ponudbi si lahko ogledate na str. 55, več podatkov o kipih lahko dobite na internetu, najbolje pa si jih boste lahko ogledali v naših knjigarnah.

1305-124B - plamen

Že pred časom smo natisnili nove podobice za leto usmiljenja z molitvijo ter podobice z liki svetnikov (blažena Lojze Grozde in Anton Martin Slomšek, sv. Rok, sv. Urban, sv. Krištof, sv. Štefan ...) ter ponatisnili nekatere druge podobice, ki so že pošle. Ogledate si jih lahko na naši spletni strani.

1305-124B - plamen

Prav tako smo ponatisnili knjigo p. Karla Gržana Čas (pre)kratkih hlač, v kateri opisuje najstniške zgode in nezgode, ko najstniki rastejo in hlače hitro postanejo prekratke, obenem pa se jim zgodijo še druge stvari. Knjiga je odlično darilo najstnikom in družinam z odraščajočimi otroki.

1305-124B - plamen

Iz tiskarne je prišel ponatis knjige Zgodbo ti povem, desete v zbirki Zgodbe za dušo.
Največkrat duhoviti zgodbi sledita kratka misel in molitev ob sporočilu pripovedi. Na koncu je dodana domislica, ki jo bomo lahko ponesli v življenje. Naj spomnimo, da na Radiu Ognjišče vsak dan berejo iz knjig iz zbirke Zgodbe za dušo zjutraj ob 6.50 in s ponovitvijo ob 11.50.

beleznica-plamen

Nova je tudi knjiga Drobec usode in kanček nebes, v kateri svojo življenjsko pot opisuje Bojan Fekonja. Pretresljiv je opis ženine bolezni in njegove izkušnje klinične smrti ter številnih drugih preizkušenj, ki jih ni manjkalo v piščevem življenju. Knjiga je tudi lep opis zakonske ljubezni, o kateri lepo govori papeževa spodbuda Radost ljubezni, ki jo predstavljamo v tokratni prilogi.

beleznica plamen

Tretjo soboto – letos je to 18. junij – poteka že tradicionalno romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje. Mašo ob 10. uri bo vodil mariborski nadškof Alojzij Cvikl. Vabimo prostovoljce, da se nam kot pomočniki pridružijo pri pripravi romanja. Zbor pomočnikov je ob 7. uri zjutraj pred baziliko. Za kaj rabimo prostovoljce? Ti pripravijo prostor pred cerkvijo, opravljajo redarsko službo, prevažajo bolnike z vozički od avtobusov do sedežev in nazaj; delijo vodo in napitke. Seveda pomagajo tudi pospraviti prostor. Romanje je lepa priložnost, da župniki, župnijske, območne ali dekanijske karitas pripravijo lepo doživetje starejšim in bolnikom.

Božo Rustja, odgovorni urednik

Kategorija: Beležnica

PP 016aNa pepelnico, 10. februarja 2016, ko je papež Frančišek med spokornim bogoslužjem določil in po svetu razposlal misijonarje usmiljenja, so bili v baziliki sv. Petra posmrtni ostanki sv. Pija iz Pietrelcine in sv. Leopolda Mandića, ki sta bila kot neutrudna spovednika ‘utelešenje’ Božjega usmiljenja. Njuni posmrtni ostanki so bili v Rimu od 3. do 11. februarja 2016, ko so jih prenesli nazaj v San Giovanni Rotondo oziroma v Padovo.


Sv. Pij iz Pietrelcine

PP 017a»Jezus mi je dal videti kakor v zrcalu, da vse moje življenje v prihodnosti ne bo nič drugega kot mučeništvo,« je leta 1913 zapisal kapucinski pater Pij iz Pietrelcine. Vzdevek ‘iz Pietrelcine’ je dobil po svojem rojstnem kraju v srednji Italiji, kjer se je rodil 25. maja 1887 kot Francesco Forgione. Leta 1903 je vstopil h kapucinom in dobil redovno ime Pij (Pio), leta 1910 je prejel mašniško posvečenje. Od leta 1916 je živel v hribovskem kraju San Giovanni Rotondo. Tam je mladi redovnik prejel znamenja Kristusovih ran (stigme). Cerkveni predstojniki so mu naročili, naj te rane skrije in nosi rokavice (brez prstov). Kmalu po prihodu v San Giovanni Rotondo je zaslovel kot spovednik. V več kot petdesetih letih bivanja v tem samostanu je v svoji spovednici sprejel na sto tisoče ljudi. Na spoved pri njem se je bilo treba temeljito pripraviti. Imel je dar, da je videl v srca spovedancev, če ni opazil prave pripravljenosti, je znal biti zelo odločen. »Kot je ravnal Jezus s pismouki in farizeji ter drugimi svojimi sodobniki, tako delam jaz s svojimi spovedanci! Treba jih je pripraviti do tega, da se spreobrnejo in spokorijo; če tega ni mogoče doseči zlepa. jih je treba tudi bolj trdo prijeti!«PP 017b Na splošno so bile spovedi pri patru Piju zelo krake: tri minute ali malo več. Pater je poslušal izpoved, drugo je videl, dal čisto kratek nauk za življenje in vsi so zadovoljni odhajali iz spovednice. Mnogi so prihajali k njemu vedno znova, ker so si ga izbrali za svojega duhovnega voditelja. »Ko mi Gospod zaupa neko dušo, si jo naložim na ramena in je ne izpustim,« je dejal. »Vsakdo lahko reče: pater je ves moj!« Svojih duhovnih otrok se je spominjal pri vsaki maši, zato se je zelo dolgo ustavljal pri spominu živih in rajnih. Njegovo življenje se je izteklo 23. septembra 1968. Za verne ljudi je bil pater Pij svetnik že za življenja, Cerkev pa mu je ta naslov priznala po rednem postopku. Papež Janez Pavel II. ga je 2. maja 1999 razglasil za blaženega, 16. junija 2002 pa za svetnika.


Sv. Leopold Mandić

PP 016b»Sveti Leopold Mandić ni zapustil bogoslovnih ali književnih del, ni blestel s svojo izobrazbo, ni osnoval socialnih ustanov. Za vse, ki so ga poznali, je bil samo ubog redovnik, majhen in bolehen. Njegova veličina je drugje: v žrtvovanju, v darovanju samega sebe dan za dnem, ves čas svojega duhovniškega življenja, se pravi dvainpetdeset let, v tišini, v skritosti, v skromnosti sobice-spovednice,« je dejal papež Janez Pavel II., ko je 16. oktobra 1983 hrvaškega kapucina bl. patra Leopolda Mandića razglasil za svetnika in zavetnika spovednikov.
Rodil se je 12. maja 1866 v Hercegnovem v črnogorskem primorju in pri krstu dobil ‘preroško’ ime Bogdan. Doma je ostal do svojega šestnajstega leta, ko je vstopil h kapucinom beneške province. Po mašniškem posvečenju 20. septembra 1890 je deloval po raznih samostanih kot spovednik (zaradi govorne napake ni mogel pridigati). Oktobra 1909 je prišel v kapucinski samostan v Padovi in tam ostal 33 let – vse do svoje smrti 30. julija 1942.
PP 017cVes ta čas je bilo njegovo glavno delo spovedovanje. Kot spovednik je privlačil duše z nekim nadnaravnim ‘magnetizmom’. Ko je v svoji spovedni sobici sedel v naslanjaču, ga je bilo komaj videti (bil je zelo majhne postave – 139 cm). Imel pa je sila živahne oči, iz katerih je pogosto kar otipljivo izžarevala njegova velika duša. Na svoje poslanstvo spovednika se je pripravljal z nenehnim študijem, še več pa je molil, da si je od Boga izprosil dar modrosti. Poudarjal je, da spovednik ni profesor, ki razlaga svojo modrost, biti mora brat in oče, ki se sklanja k izgubljenemu sinu. »V spovednici ne smemo delati reklame svoji učenosti, ker bomo s tem samo podrli v dušah tisto, kar hoče v njih zgraditi Bog.« Ko so mu očitali, da je v spovednici do grešnikov preblag, je pokazal na križ in dejal: »Glejte, On nam je dal zgled. Nismo mi umrli za duše, On je zanje prelil svojo Božjo kri. Z dušami moramo torej ravnati, kakor nas je naučil On s svojim zgledom.« Ko je dajal razne nasvete, je znal biti zelo odločen. Zavest, da nastopa v Božjem imenu, je iz njega napravila čisto drugega človeka. »Ko spovedujem in svetujem, čutim vso težo svoje službe in ne morem biti izdajalec svoje vesti. Kot duhovnik, kot Božji služabnik se ne bojim nikogar!« T

 

Čuk S., Posebna priloga, v: Ognjišče (2016) 3, str. 16.

Kategorija: Priloga

mladinska tema meseca

Preiskovanje skozi forenzikove oči

gosta meseca

Severin in Mojca Maffi

priloga

Zakon in družina - radost ljubezni

Preberite več: Junij 2016

Kategorija: Kazalo

“Najdenje vode v steni ni bilo naključje. Bil je čudež, ki je spremenil najino življenje.”

Stremfelj Marija in Andrej1Združila ju je ljubezen do plezanja. Druži ju ljubezen do gora, pa tudi izkušnja izgube, ko ti gore vzamejo drago osebo. V zadnjih letih pa ju druži tudi globoka vera v Odrešenika Jezusa Kristusa, ki je za nas umrl in vstal. Prva zakonca, ki sta stala na najvišji gori sveta, sta bila zato dobrodošla sogovornika ob največjem krščanskem prazniku – veliki noči.

- Prišla sta v Guinnessovo knjigo rekordov kot prva zakonca, ki sta se povzpela na najvišji vrh sveta. Nista se pa povzpela na vrh s tem namenom.
Marija: Ne, nisva. To, da sva prva zakonca, ki sta se povzpela na Everest, sva zvedela, ko sva že prišla nazaj v Katmandu. To je ugotovila gospodična Elizabeth Hawley. Ona je spremljala himalajske odprave, ki gredo v to gorovje iz Nepala. Bila je izredno natančna in v svojih vprašalnikih zelo ‘zahtevna’. V tej svoji natančnosti je tudi razkrinkala kakšno odpravo, ki je trdila, da je bila na vrhu kakšnega osemtisočaka, pa se je izkazalo, da ni bila. Na podlagi svojih izredno natančnih povpraševanj je ugotovila, da sva bila tisti dan na vrhu dva para, a da sva bila midva z Andrejem prva. Za nama je samo čez kake pol ure prišel na vrh angleško-ruski par. Ko naju je nehala izredno natančno spraševati, je dejala: »Vidva sta bila prva!« Midva nisva vedela, o čem govori. Potem nama je povedala, da sva bila prvi zakonski par na Everestu.
Takrat ste bili vi, Marija, prvič na Everestu, vi, Andrej pa že drugič. Ne morem mimo vprašanja – kako se človek počuti, ko stoji na najvišji točki sveta? Gre za poseben občutek ali je to podobno, ko stojiš na kakšnem drugem osemtisočaku?
Stremfelj Marija in Andrej2Andrej: Če ne bi vedel, da je to najvišji vrh, potem bi bilo to podobno, oz. enako kot na drugih osemtisočakih, čeprav je vsak drugačen in vsakega drugače doživiš. Splošen občutek, da si na veliki višini, pa je zelo podoben. Je pa ta tako občutno višji, da se pozna, kajti na tej višini se nekaj sto metrov višine izredno pozna. Do 8.200 m je ‘lahko’ priti, na one višje pa težko.

- Zaradi redkega zraka?
Andrej: Od nas do Jošta je 450 m in med obema krajema ni velike razlike, a med 8.000 in 8450 m pa je razlika ogromna! Že od 7.000 do 7.5000 je velika razlika.
Marija: Preprosto ne dobiš dovolj kisika, da bi mišice dobile energijo. Ne moreš iti naprej. Moje izkušnja je, da si zato moraš dajati majhne cilje: sedaj bom naredil 15 korakov in malo počivaš. Tistih 15 korakov te popolnoma izčrpa. In nadvse srečen si, če jih narediš 17. Z majhnimi cilji si omogočaš napredovanje. Od sedla do vrha Everesta je 900 m in če bi si v takih težkih razmerah zadal to razdaljo, bi obupal. Moraš si ustvarjati majhne cilje in napreduješ. Lahko imaš še toliko moči, nimaš pa kisika. Naj dam primer: tu v dolini bi se nekdo z veliko hitrostjo zapodil v hrib. Nekega trenutka bi zadihal in ne bi zmogel več ter bi se ustavil in bi moral malo počivati. Tako tam gori stalno dihaš.

- Pravita, da je bilo tistega dne nebo jasno, pihal pa je močan veter.
Andrej: Na sedlu je močan veter. Na eni strani je Tibet, na drugi Nepal. Zaradi temperaturne razlike so močni zračni tokovi. Šotore pogosto odnese. Od pomladi do jeseni je monsun, torej vlažen zrak in sedlo zasneži, od jeseni do pomladi pa ni vlage in veter spiha ves sneg. Sedlo je takrat golo, kamnito. Ker je zrak redek, lahko prenašaš veter. Dan za nama je kolega z južnega sedla hotel priti na vrh, pa ni mogel iti, ker bi ga veter odpihnil. Tako močan je bil!
Stremfelj Marija in Andrej5- Lepo je stati na najvišjem vrhu sveta, a za tak podvig je potrebno veliko garanja, odrekanja, naporov ... Brez napora ni mogoče doseči tako velikega cilja.
Marija: Pri vsakem športu je to splošen zakon. Brez tega, da nekaj vložiš, ni rezultata. Kako pa pridobivaš to pripravljenost? Najbrž so za to zelo različne poti. Če se z eno stvarjo zares ukvarjaš, se z njo ukvarjaš zato, ker se s tem rad ukvarjaš. Avtomatično pridobivaš fizično pripravljenost. Najprej plezaš poleti, potem te zamika plezanje pozimi, zatem greš v Francoske Alpe, kjer je že višina med štiri in pet tisoč metri. Nabiraš izkušnje in pridobivaš osnovno pripravljenost. Ko pa se pokaže priložnost, da se udeležiš neke odprave kot je npr. Everest, pa priprave pospešiš. Seveda je za to potrebno prehoditi dolgo pot. Na kratki rok to ni mogoče.
Andrej: Pred kratkim smo slišali, da sta šla dva mlada na svetovno prvenstvo v biatlonu, da bi si nabirala izkušnje. Že za biatlon si morata nabirati izkušnje, pa se zdi, da je tam že vse znano. Pa še si nabirajo izkušnje. Kaj šele pri alpinizmu! Koliko izkušenj si moraš nabrati šele tu, kjer je toliko različnih situacij. Vsakič je nekaj drugače: sedaj je sneg bolj trd, drugič se pogrezaš do kolen, Enkrat je bolj ledeno, drugič ni snega in je treba plezati v skalah ....

    Kadar grem plezat, grem v steno vedno z velikim spoštovanjem. Stena zahteva določeno pripravljenost in pozornost.

- Zelo se me je dotaknilo, ko ste opisovali noč pred odhodom na vrh. Niste skoraj nič spali ... Kdo bi pomislil, da zaradi utrujenosti zaspiš kot ubit.
Marija: Zadnjo noč je izredno vznemirljiva. Postavlja se tisoč vprašanj. Bilo je res vetrovno in vprašanje je bilo, če bomo naslednje jutro lahko šli iz šotora in začeli vzpon. Če hočeš priti na vrh, se moraš do večera vrniti, kajti bivakirati nad 8.000 metri, je izjemno nevarno. Zlasti zaradi izredno nizkih temperatur. Begalo nas je, če imamo dovolj kisika s seboj. Kako se obleči, koliko hrane vzeti s seboj, če jo sploh vzeti? Begala nas je vrsta drugih stvari. Tik pred zdajci se ti pojavlja vprašanje – a sem dovolj dobra, da bom uspela? Bo šlo še ta zadnji del?
Andrej: Veš, da ti je dana samo ta priložnost. Saj bi lahko počakal naslednji dan. Težava pa je v tem, da ves dan in vso noč uporabljaš malo kisika in ti ga bo verjetno zmanjkalo. Vprašanje, koliko hrane si prinesel s seboj. Na višini redko kdo sploh spi. To ni kot doma, ko se uležeš in zaspiš. Tam manjka kisik tudi v spanju in se zbujaš. Ljudem je slabo, boli jih glava. Ni udobja kot doma v postelji. Hladno je. Poleg tega si moraš nakuhati kakšne tri litre pijače za zvečer in še kakšne tri litre za zjutraj. To kuhanje traja in traja. Ure in ure traja preden stališ toliko snega. Juho lahko vzameš z gorilnika in jo lahko takoj ješ in se ne opečeš, ker voda zaradi višine prej zavre. Imaš ogromno dela in opravkov. Tudi plin slabo gori, ker je malo kisika. Gorilnik ugaša. Tam je milijon problemov, ki si jih tu niti ne predstavljaš Tako te taka noč lahko izredno utrudi.
Stremfelj Marija in Andrej6- Alpinist je stalno izpostavljanja nevarnosti. Vi, g. Andrej ste bili prvič na Everestu z Nejcem Zaplotnikom. Nejca ni več ... Vam, Marija, se je sestra ponesrečila v gorah ... Ali alpinist misli na te nevarnosti ali gre preprosto plezat?
Marija: Ni vedno tako nevarno, kot si predstavlja večina ljudi, ki ne pleza. Neko določeno znanje zmanjšuje objektivno nevarnost. Kadar grem plezat, grem v steno vedno z velikim spoštovanjem – tudi če je to slovenska smer v Triglavu, ki jo znam na pamet. Stena zahteva določeno pripravljenost in pozornost. Če je ne vzameš resno, izgubiš pozornost in najmanjši korak je lahko usoden. Človek pridobi izkušnje in se nevarnosti lahko izogne. Sama ne grem nikoli plezat z mislijo, da se mi lahko kaj naredi.
Meni se je sestra ponesrečila, ko ji je bilo 21, meni pa 23 let. Potem ko sva že skupaj precej plezali. Moja prva odločitev je bila, da nočem hribov niti videti. Pol leta hriba nisem niti prestopila, toda postala sem grozen človek, zagrenjena, zoprna. Ženska, ki je okolica ne more več prenašati, še manj pa sama sebe. Začela sem razmišljati, ali bom stalno nosila v sebi neko zagrenjenost, ali se bom ponovno postavila na noge. Ko sem šla spet plezat, sem videla, da je to moja pot, da bom hodila še naprej plezat. Ko se je z Barbaro, mojo sestro, to zgodilo, sva midva imela že prvega otroka, Katarino. Odločitve, kam bova šla plezat, zlasti ko sva šla plezat skupaj, so bile pomembne. Izbirala sva kraje, kjer je bila objektivna nevarnost čim manjša. Odločala sva se drugače kot prej.
Andrej: Meni se je svet najbolj podrl, ko se je ponesrečil Nejc Zaplotnik. Midva sva ogromno skupaj plezala, bila skupaj na treh himalajskih odpravah. Nekajkrat sva se za las izognila nesreči. Mislili smo, da smo tako natrenirani, tako dobri in izkušeni, da se nam v hribih ne more nič zgoditi. Potem pa pride novica iz Nepala, da Nejca ni več! Pa kaj je sedaj narobe naredil, saj je bil tako dober? Vsako nesrečo, ki se zgodi, analiziramo, da bi mi potem ne naredili take napake. Pri Nejcu pa nismo našli kakšne napake. Njega je zasul plaz, ki se sproži vsakih 50 let. Ampak da se je sprožil ravno takrat, ko je bil on tam ... In začeli smo razmišljati, da vse pa le ni v naših rokah. Je pa še nekdo nad nami, čeprav to danes ljudje težko priznamo. Bog je nad nami in mi smo včasih brez moči.
Stremfelj Marija in Andrej3- Vidva sta ob skupnem vzponu na Everest pustila doma svoja otroka. Oprostita mojemu vprašanju, ki pa si ga postavlja marsikateri bralec: če bi se zgodila nesreča in obeh ne bi bilo več domov, bi otroka ostala brez obeh staršev ... Predstavljam si, da to ni bila najlažja odločitev.
Marija: Možnost, da greva oba na Everest je prišla nenadoma in nepričakovano. Začela sva tehtati in premišljevati. Pravzaprav sva enkrat že bila skupaj na enem osemtisočaku. Prvič sva vedela, da puščava otroke v zelo dobrem okolju. Izhajam iz družine z desetimi otroki. Tako sta otroka ostala z drugimi, mojimi brati in sestrami in njihovimi bratranci in sestričnami. Vedela sem, da moji mami in moji starejši sestri lahko otroke popolnoma zaupam. Otroke sva pustila v dobrih rokah. Druga stvar je bila odgovornost. Iti nekam, kjer je lahko nevarno. Najprej midva ne vidiva nevarnosti tako, kakor jo drugi vidijo.
Preden sva se dokončno odločila, sva premišljevala, da sva alpinista že toliko let. Tudi skupaj. Če bi spremenila slog življenja, ne bi bila več midva. Najina prva odsotnost in moževa odsotnost se je izkazala za družino zelo pozitivna. Ko sva bila doma, smo živeli polno življenje kot družina. Oba sva učitelja in sva dolžnosti lahko opravljala zvečer. Tako sva bila lahko cele popoldneve z otroki. Veliko več kot marsikateri drugi starši.
Ko se je Andrej vrnil z odprave ali sva midva prišla domov, je pomenilo, kot da imava nove medene tedne. Tako sva se povezala. Odsotnost je tako za naju kot zakonca kakor za otroke predstavljala spoznanje, da nismo predmeti. Nisva predmeta, ki ju dobiš doma, ko prideš iz šole, ampak sva oče in mati.
Nevarnost v alpinizmu je tudi smrt. A neodgovorno je tudi vsakodnevno pitje alkohola. Uničuje pivca pa tudi družino in odnose. Midva sva verjela, da je alpinizem najina pot, ki nama jo je namenil Gospod. Danes vem, da je to je njegov dar in nama je stal ob strani.

    Sicer pa so nas prav za hribe navdušili kaplani. Imeli smo vedno kakšnega, s katerimi smo šli v hribe. Spominjam se prve ture, ki jo je vodil kaplan.

- Knjiga Pot Nejca Zaplotnika je postala skoraj kultna knjiga. Kako se ga vidva spominjata?
Andrej: Ko sem prvič prišel na alpinistični odsek v Kranju – šlo je za vlažno in dokaj zanemarjeno sobo – je vsakdo poročal, kje je plezal. In Nejc je poročal, da je plezal smer, ki je bila takrat zame nedosegljiva. Zame je bil Nejc bog v alpinizmu. Hitro je opazil, da smo mi mladi zagnani. Imel je ta dar, da je videl, ali bo kaj iz človeka. Večkrat nam je svetoval, kam naj gremo. Spravljeno imam pismo, ki mi ga je pisal od vojakov. Bil sem v nebesih, ko sem ga bral. Tako me je podžgalo, da bi šel najraje drugi dan plezat nekaj zelo težkega. Ko je šel v vojsko, mi je zapustil svoje gojzarje. »Leto jih ne bom rabil. Vzemi jih, da boš lahko plezal,« mi je dejal. Mi smo imeli trde, domače čevlje, ti pa so bili iz tujine, drugačni. Dobri ... Tudi zato sem ga čisto drugače gledal. Potem sva hitro postala kolega. Ko smo se pripravljali za Everest, se mi včasih ni dalo trenirati. Bilo je mrzlo in snežilo je, pa pozvoni Nejc v trenirki in pravi: Greva. In sem šel. Sam ne bi šel ... Zgodilo se je, da po cel mesec ni šel nikamor v hribe. Ampak to so bila kratka obdobja. Sicer pa nas je znal izredno ‘zakurit’ za alpinizem. Na polno! Vedeti moramo, da je on v tistem času osvojil tri osemtisočake, Messner pa pet, morda šest in bi mu bil huda konkurenca.
Name je vplival tudi s tem, da si je zgodaj ustvaril družino in imel otroke in še vedno plezal. Pri njegovi družini sem preživel ogromno časa. Še ena zanimivost. Ko je šel na Manoslu, je dejal, da bo skoraj celo leto od doma. In v meni se je podrl neki ideal in mislil sem si: tega pa jaz ne bi mogel narediti, da bi bil celo leto od družine! Bil sem srečen, ko so mi povedali, da se bo takoj po odpravi vrnil domov, ker ne bo mogel brez družine. Imel je načrt, da se bo povzpel na vse osemtisočake.
Marija: Bil je zelo čuteč. Ko se ja ponesrečila naša najmlajša sestra, je prišel k nam, saj je bil skoraj del naše družine. In mami je rekel: »Zelo hudo mi je. Žal mi je, da se meni ni to zgodilo.« Mama mu je odgovorila: »Ne govori tega. Ti imaš tri otroke!« To veliko pove o njem.
Stremfelj Marija in Andrej4- Zaplotnik v knjigi Pot opisuje tudi svojo alpinistično pot. Kako pa se je začela vajina alpinistična pot? Od kod izvira vajino navdušenje za alpinizem?
Andrej: Meni je to Bog dal v zibelko. Nihče v družini ni bil zagret alpinist. Staršem so hribi pomenili samo delo. Če so se povzpeli, so se zato, da so tam delali. Kot otrok sem hodil čez polje v šolo in opazoval gore. Vedno so me mikale in sem se po otroško spraševal: »Ali je Grintovec tako špičast, da se da stati na vrhu ali ne?« In dejal sem si, da bom šel pogledat, ko bom dovolj star. Hodili smo k stari mami na počitnice v Davčo in se ogromno potepali. Kot otroci smo cele dneve bili naokrog in začeli sami hoditi v hribe. Z bratom sva (jaz sem bil v sedmem razredu, brat v prvem letniku gimnazije) šla za en teden prehodit najbolj zahteven del transverzale. In sva jo prehodila. Pozneje smo s prijatelji samo razmišljali, kako bi šli plezat. Naredili smo tudi veliko neumnosti in samo čudež je, da se nismo ponesrečili. Končno smo našli oglas za alpinistično šolo in smo se vpisali nanjo.
Marija: Brat je bil načelnik alpinističnega odseka in pri nas doma je bilo nekaj sestankov in stvar je začela tudi mene zanimati. Brat je bil pet let starejši od mene in jaz sem se kot ‘tamala’ vedno ‘štulila’ zraven. Stalno so prikazovali diapozitive in slike in pripovedovali, kje so bili. Sicer pa so nas prav za hribe navdušili kaplani. Imeli smo vedno kakšnega, s katerimi smo šli v hribe. Spominjam se prve ture, ki jo je vodil kaplan: Vogel, Črna prst, Rodica. Hodili smo kot skupina in skupaj prespali... Potem sem brata, ki je že plezal, nagovorila, da je nas tri najmlajša dekleta peljal na Triglav. Šele danes znam ceniti, kaj je to pomenilo za njega, da je tri krasne dneve porabil za tri majhne ‘frklje’, ker kot alpinist vem, kako ga je vleklo drugam. Počasi se je pokazalo, da imamo dobre preddispozicije za plezanje in potem sva se s sestro udeležili tudi prve odprave v Peru.

    Marija Štremfelj je bila rojena v družini z desetimi otroki v Kranju (1957). Je profesorica biologije na kranjski gimnaziji.
    Tudi Andrej Štremfelj je Kranjčan (1956). Z alpinizmom se je začel ukvarjati pri 16 letih, leta 1982 pa postal tudi gorski vodnik. V zgodovino slovenskega alpinizma se je vpisal 13. maja 1979, ko sta z Nejcem Zaplotnikom kot prva Slovenca in takrat kot prva Jugoslovana stopila na vrh Everesta. Osvojil je še več drugih osemtisočakov. Danes je profesor telesne vzgoje.
    Marija in Andrej Štremfelj sta prva zakonca, ki sta se oktobra leta 1990 povzpela na Everest. Imata tri otroke Katarino, Anžeta in Nežo. Prva dva sta športna plezalca.

- Alpinizem ni donosen šport. V zapisu ob smrti Pavla Podgornika – z zaročenko se je ponesrečil v steni Mangarta – je pisalo, da bi postala bogatejša, če bi se ukvarjala z vsakim drugim športom ...
Marija: V materialnem smislu to drži. Ko sva prišla z Everesta – dobila sva neplačan dopust in od doma sva bila od konca avgusta do 5. novembra – sva se morala sposoditi denar, ker nisva imela sredstev za življenje. Do prve plače, da smo lahko spet normalno zaživeli. Otroka sta tisti čas živela pri starših. Mogoče je res, da danes za nekatere posameznike postal alpinizem že ‘tržna stvar’. S sem, ko se podrediš sponzorju, si dejansko daš zanko okrog vratu. Sponzorji neprestano zahtevajo nekaj več, ti pa nekje dosežeš svoj višek. Če pa se odločiš za nekaj več, se podaš v nevarnosti in greš preko sebe in se za kaj takega ne bi odločil, če ne bi pritiskali nate.
Lahko začneš poveličevati vzpone in jih opisovati kot nekaj izrednega, strokovna javnost pa ve, da to niso. Si sicer všečen ljudem, a prideš v razkorak s samim seboj, pa tudi strokovna javnost ve, kako ceniti določene vzpone.

- Vi, Marija, ste nekaj let pisali v verski časopis svoja duhovna razmišljanja. Kako je prišlo do teh razmišljanj? Nekoliko nenavadna je, da profesorica biologije, svetovno znana alpinistka, piše duhovna razmišljanja ...
Marija: Odločilno je bilo doživetje žeje, ki sem ga opisala v zgodbi o vodi. Z možem sva se odpravila plezat v steno El Capitan. Če kje, potem nisva pričakovala, da bi se nama tam kaj posebnega zgodilo. Gospod pa dela po svoje. V tisti steni sva imela s seboj premalo vode in sva bila bolj na robu preživetja kot kadarkoli v Himalaji. Steno sva plezala tri dni. Doživela sva izredno hudo žejo. Drugo noč ko sva prespala, sva bila zjutraj že kar malo omotična. Andrej je začel plezati, jaz pa sem ga varovala. Med tem sem v razpoki, ki je bila nastlana z vsemi mogočimi smetmi in svinjarijo, začela brskati in našla tri litre zapakirane, čiste vode. Čudež! Tisti dan sva prišla na vrh. Zame je bil tako presenetljiv dogodek, da sem se ob njem zamislila.
Težko je to z besedami opisati. Do takrat je bila moja vera tradicionalna – ob nedeljah k maši, potem pa končaš z Bogom. Tisto najdenje ni bilo naključje. Kako je to mogoče? To je bila spodbuda, da sem začela intenzivno razmišljati. Da je bila tam voda, ni bil čudež. Nekdo je je vzel preveč s seboj in jo je tam pustil. Pač pa moj vzgib, da sem začela brskati v tisto umazanijo, od katere bi se pravzaprav raje umaknila, je pa bil čudež! S sedanjim spoznanjem govorim, da takrat moj um ni bil sposoben več delati in sem sledila vzgibu Sv. Duha. To je čudež! Iskala sem odgovore: kako slišati ta glas? Ko sva šla sama plezat, sva s seboj vzela knjige. Branje je namreč moja velika strast. S seboj sem tudi imela eno newagejevsko knjigo. V tistem trenutku jo začnem brati in odprejo se mi nova spoznanja: Duhovnost. Seveda, ta je pomembna. Knjiga me je čisto potegnila in zdelo se mi je, da je napisana naravnost zame.
Padla sem v new age. Bilo mi je 36 let, ko se mi je to zgodilo. Izhajam iz verne družine. Moja mama je imela izredno trdno in iskreno vero, da je prestala vse, kar se ji je zgodilo v življenju: zgodaj je ostala vdova z desetimi otroki ... Jaz pa sem si mislila, če v 36 letih nisem od Cerkve dobila, kar sem iskala, potem tam ni nič in gremo drugam. K sreči je bil ta izlet zelo kratek. Ravno toliko, da sem videla, da je to popolnoma zgrešen korak. Ko začneš razmišljati v duhu new ageja, postaneš sebičen. Ti se postaviš na mesto Boga. Tudi sama sem postala nemogoča.

    Začela sem brskati po razpoki in našla tri litre zapakirane, čiste vode. Zame je bil tako presenetljiv dogodek, da sem se ob njem zamislila.

- Kako pa ste potem prišli ven iz tega?
Marija: Srečala sem se s sorodnikom, ki mi je dejal, da tudi on hodi v skupino in me odpeljal k frančiškanom v Ljubljano na srečanje Prenove v duhu. Moja prva reakcija je bila, saj so tu čisto nori. Toda pojejo pa dobro. Mislila sem si, da bodo spoznali, da se motijo. Zelo pa me je privlačilo petje, slavljenje Boga. Branje Božje besede me je začelo spreminjati. Prej smo imeli doma Sveto pismo na vsaki polici, a zaprto. Ne znam povedati, kako sem hvaležna, da sem se vrnila k Bogu in v Cerkev. Bog vodi naše življenje, kljub temu, da se mi včasih narobe odločamo. Mi lahko delamo slabo, a potem Bog popravlja. Vsakemu človeku bi želela, da se ustavi, pogleda svoje dosedanje življenje in videl bo, da sam od sebe ne bi mogel vsega tega narediti.
Začela sem veliko brati Sveto pismo. Srečala sem se s sodelavko, ki je bila v skupnosti Emanuel in je poznala Marjana Pogačnika. Takrat je izšlo nekaj mojih pričevanj o vodi in mislim, da me je on povabil k pisanju duhovnih sestavkov, ki sem jih pisala dve leti.
Najbrž vas taka osebna vere pripelje do tega, da začnete drugače gledati tudi na alpinizem: Človek se počuti majhnega, nemočnega pred mogočnimi gorami?
Marija: Zame je bilo najtežje vprašanje, ki so mi ga ljudje vedno zastavljali: Zakaj hodiš v gore? Kaj ti dajo? In potem sem uvidela, kaj mi gore dajo. Nekaj let sem pisala tudi psalme v revijo Prenova. Velikokrat Gospoda vprašam in čez nekaj časa mi odgovori po Božji besedi. Do takrat nisem znala povedati, kaj me vleče v gore, da me vleče tisto, s čemer jaz napojim svojega duha. Za telo skrbiš s hrano, za dušo skrbiš z lepoto. To dobim jaz v gorah, ob razgledu, ob rožah ... In vendar še to ni to. Nekdo lahko isto doživi ob klavirju ali kakšni drugi dejavnosti. Duh je čisto shiran v nas. In tudi tega duha je treba nahraniti in napojiti. Ne znam vam pa povedati, kaj v gorah napoji mojega duha. To je Božje delo. Pomembno je, na kakšen način nekaj delaš? Kaj je podlaga za tvoje delovanje. Eno in isto stvar lahko delaš na različne načine. Na podlagi denarja, slave ... ali pa je podlaga notranja želja, da tam sem.

    Kristusova kri je cena za vse, kar mi delamo narobe. Ko spoznaš to, moreš verovati, da zaradi te Jezusove žrtve umazan list lahko spet postane čist.

- Pred nami je največji krščanski praznik velika noč. Kaj vama pomeni?
Marija: Ta praznik sem dojela v polnosti nedolgo nazaj. Za vsako stvar je potrebna pot, tudi za to, da odkriješ veliko noč. Dolgo sem razmišljala, zakaj Cerkev pravi, da je velika noč največji praznik. Ko je pa božič mnogo lepši – jaslice, vsa mehkoba in bližina Boga ... Prav branje Svetega pisma mi je razodelo resnico, da nas je Jezus s svojo smrtjo odrešil. Ko je na križu rekel “Dopolnjeno je”, nas je dejansko osvobodil in odrešil. Njegova kri je cena za vse, kar mi delamo narobe. Takrat sem dojela, da česa večjega ne more biti. Ko spoznaš to, moreš verovati, da zaradi te Jezusove žrtve umazan list lahko spet postane čist, bel. Ne delaš več dobro, da bi se odrešil, ker nas je že On odrešil, ampak ne moreš drugače, da delaš dobro, ker si odrešen. Jezus nas je odrešil in nam podaril popolno svobodo. Tega nisem občutila dolga leta svojega krščanskega življenja.

Zanimala sem se tudi za druge vere. Veliko sem o njih prebrala. Ko sem bila v Nepalu, smo hodili po poti in na njej srečevali družine. Praznovali so hindujski praznik. Na posebnem hribu so žrtvovali kozličke. Spraševali smo jih zakaj? Razložili so, da jim morajo z enim zamahom odrezati glavo in potem ta kri očisti člane družine vseh grehov od tistega trenutka nazaj. Do takrat me je begala tudi inkarnacija. Takrat pa me je prešinilo: Jezus je Božji Sin, on je Bog. Njemu ni treba vsako leto umirati. Enkrat za vselej nas je odrešil grehov! Reinkarnacija ni potrebna. Tisto žrtvovanje se mi je zdelo tudi nepravično, ker veliko ljudi v Nepalu nima denarja za kozlička. Kdo bo nje očistil grehov? Zame je bilo odločilno spoznanje – Jezus je Bog in je prelil svojo kri za odrešenje! Mene je odrešil in mi obljubil, da bo moje breme lahko. Zato ne skrbi, kakor velikokrat naroča Sveto pismo.

 Rustja B., Gost meseca, v: Ognjišče (2016) 4, str. 8.

Kategorija: Gost meseca

odlomek iz knjige Luciana Nervija: Fatima:

13. maja 1917: prvo prikazovanje

Fatimska skrivnost1»Ko smo se 13. maja 1917,« piše Lucija v četrtem Spominu, »na pobočju nad Irijsko globeljo z Jacinto in Franckom igrali, smo nenadoma videli nekakšen blisk. Bilo je okoli poldneva. 'Bolje je, da gremo domov,'« sem rekla sestrični in bratrancu, »bliska se. Najbrž bo nevihta.' In zagnali smo ovce po bregu navzdol proti cesti. Ko smo prišli nekako do sredine pobočja, blizu velikega grma, smo zagledali drugi blisk. Ko smo naredili še nekaj korakov, smo videli nad hrastičem Gospo, oblečeno v belo, ki je sijala bolj ko sonce. Presenečeni smo obstali. Bili smo ji tako blizu, da smo stali v luči, ki jo je obdajala ali se širila iz nje. Morda smo bili od nje oddaljeni poldrugi meter. Tedaj nam je Marija rekla: 'Ne bojte se. Nič hudega vam ne bom storila.' 'Odkod si?' sem jo vprašala. 'Iz nebes.' 'In kaj želiš od mene?' 'Prišla sem vas prosit, da bi prihajali sem trinajstega v mesecu ob tej uri šest mesecev zaporedoma.' 'Bom šla tudi jaz v nebesa?' 'Da, boš.' 'In Jacinta?' 'Tudi ona.' 'Pa Francek?' 'Tudi on, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev' /.../

Fatimska skrivnost2Potem je dodala: 'Ali ste se pripravljeni darovati Bogu in prenašati trpljenje, ki vam ga bo poslal, v spravo za grehe, s katerimi ga žalijo, in se žrtvovati za spreobrnjenje grešnikov?' 'Smo pripravljeni.' 'Precej boste morali trpeti, vendar vas bo krepila božja milost.' Ko je izgovorila ti dve besedi, je prvič razprla roke in na nas razlila tako močno luč, da smo v njej po Bogu, ki je bil ta luč, lahko videli sami sebe jasneje, kakor se vidimo v najboljšem ogledalu. Padli smo na kolena in ponavljali molitve, ki nas jih je naučil angel. Nato je Marija dodala: 'Vsak dan molite rožni venec, da boste svetu izprosili mir in konec vojne.' Zatem se je pričela narahlo dvigati proti vzhodu, dokler ni izginila v daljavi.«

Fatimska skrivnost3Pastirčki se vrnejo domov in si obljubijo, da ne bodo nikomur pripovedovali, kaj so videli. A Jacinta je obljubo prelomila in doma vse povedala. Ko svakinja Olimpija Lucijino mater pobara o zadevi in ta od hčere zahtevala pojasnilo, hči trdovratno molči. Mati povzdigne glas, a deklica se ne zbega.

Dnevi minevajo in pastirčki še bolj vztrajno molijo; molijo vse tri dele rožnega venca in se žrtvujejo.

Novica se hitro razširi in vsi nestrpno pričakujejo 13. junij. V vasici vre, radovednost je neizmerna.

Nekaj malega o zaporedju dogodkov

PRIKAZOVANJA

1915 prikazen angela

1916 tri prikazovanja angela, ki uči tri pastirčke moliti

1917 od maja do oktobra šest Marijinih prikazovanj

VIDCI

Lucija Jezusova, rojena 22. marca 1907, ima ob prikazovanjih deset let. Pozneje stopi k sestram dorotejkam, ki so ji bile učiteljice. Sprejme ime Marija Lucija Doloroza, pozneje v samostanu bosonogih karmeličank, kjer ostane do smrti, pa ime Marija Lucija Brezmadežnega srca. Večkrat obišče Fatimo: leta 1946, ko se vrne iz Španije; 13. maja 1967, ko se sreča s papežem Pavlom VI.; leta 1981, ko v karmelu svetuje, kako upodobiti prikazovanja; 13. maja 1982, leta 1991 in 2000, ko se sreča s papežem Janezom Pavlom II. – Umrla leta 2005.

Francek Marto je rojen 11. junija 1908. Ko vidi Marijo, mu je devet let. Umrje na svojem domu, 4. aprila 1919, zaradi španske gripe. Njegovi posmrtni ostanki počivajo na župnijskem pokopališču do 13. marca 1952, ko jih prenesejo v baziliko v Irijski globeli. Dne 13. maja 2000 ga papež Janez Pavel II. razglasi za blaženega.

Jacinta Marto, rojena 11. marca 1910, ima ob Marijinih prikazovanjih sedem let. Umre zaradi kostne tuberkuloze v lizbonski bolnišnici D. Estefania. 12. septembra 1935 prenesejo njegovo krsto iz družinske grobnice barona Alvaiàzerja v Ourému na fatimsko pokopališče, k posmrtnim ostankom brata Francka. Od tod ju 1. maja 1951 prenesejo v baziliko v Irijski globeli. Janez Pavel II. 13. maja 2000 tudi njo razglasi za blaženo.

Tretja fatimska skrivnost je v evangeliju

Fatimska skrivnost4Na pragu tretjega tisočletja krščanske zgodovine, ko nekateri "preroki nesreče" napovedujejo konec sveta, je še bolj živo vprašanje "tretje fatimske skrivnosti". V svojih spominih jo je leta 1943 zapisala sestra Lucija, edina še živeča od treh pastirčkov, ki se jim je v Fatimi prikazovala Marija od 13. maja do 13. oktobra 1917. Besedilo "tretje skrivnosti" ni bilo objavljano, temveč je bilo v zapečatenem pismu izročeno papežu Piju XII. Njegov naslednik Janez XXIII. je pismo dobil v roke leta 1959. Nadškof Loris Capovilla, tajnik tega papeža, ki mu je besedilo dal prebrati, je v pogovoru za verski tednik Famiglia cristiana konec novembra 1997 izjavil, da tretja fatimska skrivnost ne napoveduje katastrofe za človeštvo in Cerkev, temveč poudarja, da moramo bolj zares vzeti evangeljski klic k pokori in spreobrnjenju.

Prerokom "konca sveta" je hotel zapreti usta tudi papež Janez Pavel II., ki je v drugi polovici letošnjega novembra pri splošnih avdiencah ob sredah začel s katehezami priprave na jubilej druge tisočletnice odrešenja. "Edino Bogu je znano, kakšna bo prihodnost. Mi pa vemo, da bo to vsekakor prihodnost milosti, izpolnitev božjega načrta ljubezni za vse človeštvo in za vsakogar od nas. Zato gledamo v prihodnost polni zaupanja in se ne prepuščamo strahu."

Fatimska skrivnost5Papež Janez XXIII. je pismo sestre Lucije, ki vsebuje tretjo fatimsko skrivnost, prejel 17. avgusta 1959, deset mesecev po svoji izvolitvi. Kako ga je sprejel, so vprašali nadškofa Lorisa Capovilla, tedaj papeževega tajnika.

Zelo umirjeno, z vero preprostega krščanskega človeka. Pismo so mu izročili v ponedeljek. Jaz bi ga odprl takoj, on pa mi je rekel: "Odprl ga bom v petek s svojim spovednikom." To dokazuje njegovo modrost in resnost. Besedilo je res prebral skupaj s svojim spovednikom, potem pa se mu je zdelo primerno, da ga pokaže svojim najbližjim sodelavcem pri nekaterih vatikanskih uradih. Ne vem, kako so ga sprejeli, ker nisem bil zraven. Dejstvo je, da mi je potem narekoval pripombo, s katero dokončno in pastoralno odločitev glede tretje fatimske skrivnosti prepušča drugim. Kot bi hotel reči: Ne prenaglimo se. To stališče se mi zdi trezno, uvidevno.

- Lahko bi to razumeli kot prelaganje odgovornosti na ramena drugih, svojih naslednikov...

Fatimska skrivnost6Ne bi rekel. Sicer pa je bilo pismo naslovljeno na Pija XII. in če je tudi ta veliki papež sklenil, da ničesar ne objavi, je pač že moram imeti razlog za to. Časniki so pisali, da bo to besedilo sestre Lucije objavljeno leta 1960. Glede tega nikoli nisem slišal ničesar iz ust papeža ali njegovih najbližjih sodelavcev; vsem se zdi primerno, da spoštujejo odločitev Pija XII.

- Nekateri so obtožili papeža Janeza, da besedila tretje fatimske skrivnosti ni hotel objaviti zato, ker naj bi se le-ta nanašala na zmote in odpade v Cerkvi zaradi drugega vatikanskega koncila, ki ga je bil sklical papež Roncalli. Kaj pravite na te obtožbe?

Zelo preprosto jih lahko zavrnem: papež Janez XXIII. je umrl leta 1963. Ko bi on "cenzuriral" fatimsko sporočilo, bi njegovi nasledniki lahko objavili, kar je bilo po vesti nujno.

- Brali ste besedilo "tretje skrivnosti"? Ali ste se kdaj o tem pogovarjali s papežem Janezom?

- Ne, nikoli. Seveda pa to ne pomeni, da se papežu sporočilo ni zdelo važno. Lahko pa si mislim, da je bilo vključeno v njegov notranji pogovor z Bogom. Papež Janez je v svojih nagovorih romarjem in v svojih dokumentih pogosto omenjal Fatimo, fatimsko sporočilo. Globoko sled je v njegovem srce pustilo romanje v Fatimo leta 1956. Ko je kardinala Roncallija, ki je bil tedaj patriarh v Benetkah, junija 1958 obiskal publicist Tommaso Gallarati Scotti, sta se s patriarhom pogovarjala o cerkvenih zadevah, tudi o možnosti skorajšnjega konklava (papež Pij XII. je bil že v letih). Kakor bi svojega sogovornika hotel povabiti h globljemu razumevanju mističnega življenja Cerkve, je patriarh šel po dve podobici, kakršne je delil otrokom pri svojih pastoralnih obiskih po župnijah: na eni je bil Francek, na drugi pa njegove sestra Jacinta, fatimska pastirčka, ki sta videla našo Gospo in sta svetniško umrla že v nežni otroški dobi. V svojega gosta je uprl oči in dejal: "Postati moramo podobni tema otrokoma, če hočemo priti v nebeško kraljestvo." Bil je ves prevzet nad sporočilom preprostosti, uboštva, molitve in spokornosti teh fatimskih otrok.

- Ali se vam ne zdi, da bi bilo pametno objaviti "tretjo skrivnost" Fatime, da bi tako naredili konec raznim "ugibanjem"?

Mislim, da bi bilo treba na neki način razsvetliti javno mnenje in sredstva obveščanja glede tega, da bi se izognili takim zastrašujočim ali zavajajočim razlagam.

- Vi poznate "tretjo fatimsko skrivnost"; ali lahko rečete, da so razlage, ki jih širijo, izmišljene?

Niso mi znane vse razlage. Lahko pa povem le to: ko sem pozorno in zbrano prebral tisto besedilo, je to pripomoglo, da se je okrepilo moje češčenje Marijinega Brezmadežnega Srca. Sporočilo mi je prineslo zares veliko duhovno korist.

- Kaj menite o verzijah, po katerih naj bi besedilo vsebovalo katastrofalne napovedi za človeštvo ali za Cerkev?

Ne oziraje se na to, kar je zapisano na tistih listih, lahko iz Svetega pisma, iz samih evangelijev zvemo, da človeštvo čakajo številne preizkušnje. Kar pa zadeva Cerkev, nam dajo misliti Jezusove besede: "Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?" To so skrbi in težave vsakega dne. Vsakdanje so tudi razmere boja, nasprotovanj in preganjanj.

- Ali nam - dokler besedilo ni objavljeno, če sploh kdaj bo - lahko ponudite ključ za branje "tretje skrivnosti"?

Takega ključa nimam. Najdemo pa ga v evangeliju. V prvem poglavju Markovega evangelija beremo sporočilo: "Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju." Kardinal Roncalli, poznejši Janez XXIII., je kot romar v Fatimi dejal, da se je božje razodetje sicer zaključilo, vendar pa Bogu ni nemogoče posredovati novih razlag starega razodetja v duhovno korist nas samih, za življenje Cerkve in v blagor vsega človeštva.

(pričevanje 01_1998)

Kategorija: Pričevanje

* 10. maj 1876, Vrhnika, Avstro-Ogrska, † 11. december 1918, Ljubljana, Kraljevina SHS

Cankar Ivan1“Zdi se mi, da bi bilo koristno, če bi vsak človek očitno povedal o svojem pravem življenju vse, kar more. Nikakor ne zato, da bi se razkazoval po vlačugarsko, tudi zato ne, da bi pisal povesti ljudem v pouk in zabavo, temveč edinole, da se razgleda sam po prostranih poljanah svoje duše, da sega mukoma in trepetoma iz prepada v prepad svojega bitja, da išče dna.” Tako pisatelj Ivan Cankar končuje iskreno izpoved o svojem otroštvu v štirinajstih črticah s skupnim naslovom Moje življenje (1914). To so spomini na vrhniška otroška leta, na lepa doživetja v revni družini z bogastvom vere in ljubezni; so tudi izraz obžalovanja do premalo cenjene materine žrtve. “Gotovo je, da sem bil sila neroden in cmerav otrok,” piše v prvi črtici. “Sam se ne spominjam natanko, toda mati mi je pravila, da sem bil nadloga že od rojstva. Prišel sem prezgodaj na svet; v svojih bolečinah je zaobljubila mati sebe na Svete Višarje, mene pa v lemenat. Nikoli ni bila na Svetih Višarjah, jaz ne v lemenatu.” Skupaj obudimo spomin na našega največjega pisatelja ob obletnici njegovega rojstva.

Cankar Ivan3S KLANCA SIROMAKOV V ŠIRNI SVET
Očetu Jožefu Cankarju, revnemu krojaču, izobrazbe željnemu človeku, in materi Neži, rojeni Pivk, se je v leseni, s slamo kriti hišici na Klancu na Vrhniki 10. maja 1876 rodil Ivan kot osmi izmed dvanajstih otrok, od katerih so štirje umrli že v nežni mladosti. Tri leta po njegovem rojstvu je hišica pogorela in odtlej so se kot gostači potikali po slabih stanovanjih. Skrb za veliko družino je padla na ramena matere, ki je otroke preživljala kot dninarica pri premožnih kmetih. Cankar Ivan4Zanje se je žrtvovala do konca, kot je s hvaležnostjo in obžalovanjem priznal Ivan v črtici Sveto obhajilo. Po končani ljudski šoli na Vrhniki je leta 1888 odšel v Ljubljano na realko. Bil je odličnjak, dokler se ni začel ukvarjati z literarnim delom v poeziji in prozi in je zaradi tega šolo zanemarjal. Maturo je opravil poleti 1896, jeseni pa se je kot dober risar vpisal na stavbni oddelek dunajske tehnike. Študij ga ni zanimal, zato je nameraval presedlati na univerzo, da bi študiral romanistiko in slavistiko, a te namere ni uresničil. “S tem izgubim štipendijo,” je pisal bratu Karlu. “Torej moram pisati, veliko pisati, da si kaj prislužim.” Cankar Ivan2S tem je nakazal svoj življenjski poklic: postal bo pisatelj. Spomladi 1897 se je vrnil domov k svoji umirajoči materi. S honorarjem za svojo prvo knjigo – pesniško zbirko Erotika je plačal njen pogreb. Jeseni 1898 se je vrnil na Dunaj, kjer je ostal do leta 1909. To so bila pisateljsko zelo plodovita leta. Septembra 1909 je šel v Sarajevo k bratu Karlu, ki je bil tajnik tamkajšnjega nadškofa Josipa Stadlerja. Zbližal se je z Bogom in Cerkvijo. Od tam je šel v Ljubljano: nekaj časa je bil v hotelu Tivoli, nato pa na Rožniku. Leta 1917 se je z Rožnika preselil v mesto. Po nesrečnem padcu po stopnicah je 11. decembra 1918 umrl.
NIKOLI NI PODVOMIL V SVOJ TALENT
Cankar Ivan6Ivan Cankar se je začel resneje ukvarjati s pisanjem v zadnjih letih srednje šole, ne le zato, da se je s honorarji za silo prebijal skozi življenje, ampak tudi, ker se je zavedal svojega talenta. Sprva se je posvetil bolj poeziji; v pesmih je najprej sledil Prešernu in Gregorčiču, zatem Aškercu in Heineju. Njegova prva knjiga je bila znamenita pesniška zbirka Erotika (1899, 1902); s honorarjem zanjo je poravnal stroške za materin pogreb. Dobršen del prve izdaje je zaradi nekaterih blasfemičnih verzov (v drugi izdaji jih je izpustil) odkupil škof Jeglič in jo dal sežgati. Kmalu po materini smrti je odšel na Dunaj in je tam skoraj zdržema ostal enajst let. Dunajska leta so bila pisateljsko zelo rodovitna; v tem obdobju je napisal skoraj polovico svojih povesti in romanov ter nekaj dram. V njih se je bojeval proti hinavstvu in lažnivosti ‘meščanske morale’, ki ji je videz vse, jedro nič, simbol ji je dolina šentflorjanska.Cankar Ivan7 “K delu me najbolj podviza – jeza. Politične in kulturne oslarije zapeljejo človeka k pisanju, da si srce ohladi. Za narodov blagor, Gospa Judit, Bela krizantema so nastale tako,” je povedal svojemu bratrancu Izidorju leta 1911 (Obiski). Kritiki so mu očitali pesimizem, sam pa se je imel za optimista in je to gledanje izpovedoval “v satiri, tragiki in paradoksu”. “Pišem strašno hitro: Pohujšanje sem napisal v štirinajstih dneh, za svojo najdaljšo povest Na klancu nisem potreboval več kot tri tedne.” Seznam njegovih del je silno dolg. Njegovi Zbrani spisi, ki jih je uredil ter dodal uvode in opombe Izidor Cankar (1925–1936), obsega 21 knjig, Zbrano delo z več uredniki (1967–1976) pa 30 knjig.
CANKARJEVA MATI – SVETOPISEMSKA ‘MOČNA’ ŽENA
Cankar Ivan5Ne vem, ali je v literaturi še kje primer take in tolike sinovske ljubezni, kot jo je doživljal in opisoval Ivan Cankar” (Izidor Cankar). Najlepše strani mnogih njegovih del, zlasti njegovih črtic, so posvečene spominu matere, ki je bila “v slabotnem telesu svetopisemska ‘močna žena’, poosebljena ljubezen in požrtvovalnost” (I, Grafenauer). “Veliko prenese človek, to vem sam; par konj ne bi zvleklo tovora, ki ga nosi na plečih že otrok. Ali da se da trpeti toliko in tako dolgo, kakor je trpela moja mati, je bil čudež, ki si ga še zdaj ne morem natanko razložiti. Žena je devetkrat močnejša od moža, mati pa devetkrat devetdesetkrat” (Moje življenje). Cankar Ivan9Bil je ob umirajoči materi in ko je izdihnila, je vzel papir, da bi jo risal. “Ko sem gledal dolgo in mirno na njene ustnice, so se odpirala vrata moje duše in izlila se je nanjo svetloba iz nebes. Materine ustnice so se smehljale; v tistem smehljaju je bila moja večerna molitev in plačilo zanjo; Bog jo je slišal ter jo uslišal po svoji modrosti” (Večerna molitev). Ivan Grafenauer piše: “Mati mu je bila v mislih, če je pisal o trpeči ženi, o ljubezni, ki se bori z bedo in pomanjkanjem, o večni veri v pravico, ki se mora izkazati ... Z materino podobo, ki so jo ozarjali mladostni spomini, mu je stalo ob strani na strmi poti tudi njegovo globoko usmiljenje do slabotnih in blodečih, a hrepenečih po luči in svetlobi.” Pisateljev brat Karlo je po smrti zapisal o njem: “Njegov evangelij, ki ga je oznanjal trpečim, ponižanim in razžaljenim ... je bila dediščina, ki jo je prejel od svoje matere. In ko mi je rekel na smrtni postelji, da mu veliko prihaja na misel pokojna mati in da jo bo pozdravil, ko se z njo snide, sem vedel, da ga je mati vodila iz trpljenja v poveličanje.”

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2016) 5, str. 52.

Kategorija: Obletnica meseca

Podkategorije

Revija Ognjisce

Zajemi vsak dan

Kdor se boji Gospoda, se mu bo naposled dobro godilo in na dan svoje smrti bo slavljen.

(Sirah)
Sobota, 12. Julij 2025
Na vrh