Tržaška založba Mladika, ki je ‘majhna’, a zelo rodovitna, s to knjigo začenja novo zbirko Zapisi iz zdomstva, posvečeno knjigam, ki so jih napisali naši rojaki po svetu. Ivo Jevnikar v svoji uvodni predstavitvi pove, da so na prvo mesto postavili spomine Alojzija Geržiniča, slavista, glasbenika, publicista in urednika, ne le zaradi stoletnice njegovega rojstva, ampak tudi zato, ker je imel pomembno vlogo pri ohranjanju slovenskega šolstva na Tržaškem po drugi svetovni vojni. O tem obdobju svojega dela in življenja govori v drugem delu teh svojih spominov. Te strani so za naše zamejske rojake poučne in zanimive. Bralce iz matične Slovenije bo najbolj nagovoril prvi del njegovih spominov Dni mojih mlajši polovica.

Tam pripoveduje o svojem otroštvu v Ljubljani: ob podobi njihove meščansko uradniške družine “se zrcalijo medvojne razmere in doba okupacije”. V letih študija slavistike na ljubljanski univerzi so bili med njegovimi sošolci in znanci tudi poznejši hudi revolucionarji. Po diplomi je v prvih letih druge svetovne vojne nastopil službo profesorja slovenščine na gimnaziji v Kočevju, kjer je ob vestnem delu poglabljal svoje versko znanje.Alojzij Geržinič

Od Save do Srebrne reke
Mladika, Trst 2015,
strani 422, cena broš. 23 €
[/rspot]

K temu ga je spodbudila znamenita knjižica Hoja za Kristusom. Vera, zgrajena na trdnih temeljih, ga je osrečevala in vodila vse dni življenja. Proti koncu vojne se je v Trstu vneto trudil za slovensko šolstvo v zamejstvu, kar je potem dolga leta nadaljeval kot begunec v zdomstvu – med zavednimi Slovenci v Argentini. O tem pripoveduje v tretjem, zadnjem delu svojih bogatih spominov na delovno življenje, ki se je izteklo 26. marca 2008. Na koncu knjige, ki bralca o marsičem pouči in ga tudi duhovno obogati, je obsežna bibliografija Geržiničevih knjig in spisov.

Življenje na svetu se končuje, blizu si večnemu. Zanima te, kakšna osebnost si bil, kaj so bili tvoji nameni in cilji, kaj si glede tega naredil ... Za zadnji predel romanja od Save do Srebrne reke se mi odpira razgled na Dni mojih mlajših polovico, na Dogajanja in dognanja od rojstva. Ob tem me osrečuje čudovita zavest Božjega usmiljenja, dobrote, zveličanja. Vsega tega želim in prosim za svojo družino, za sorodnike, prijatelje, za ves slovenski narod. O Bog, neskončna Ljubezen, hvala Ti za vse!

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2016) 6, str. 120

Papež Janez Dobri

»Na papeža Janeza XXIII. gledamo kot na papeža dobrote, koncila, ekumenizma, misijonov, Cerkve, ki hoče objeti svet, da bi ga prosili, naj nas iz nebes še blagoslavlja in nas spodbuja, da bi hodili po njegovih stopinjah,« je dejal papež Janez Pavel II., ki je 3. septembra v svetem letu 2000 svojega priljubljenega predhodnika razglasil za blaženega in določil, da se njegov god obhaja vsako leto 11. oktobra; tega dne leta 1962 se je v baziliki sv. Petra v Rimu, spremenjeni v »parlament« katoliških škofov z vsega sveta, začel drugi vatikanski koncil. Po posebnem božjem navdihu, ga je sklical papež, ki so imeli za »prehodnega«. Ko je bil 28. oktobra 1958 - pred petdesetimi leti - izvoljen za naslednika Pija XII., je bil star že sedeminsedemdeset let in od njega niso pričakovali kakšnih velikih reči. Bog pa je imel z njim drugačne načrte. »Ljudi je osvajala preprostost njegovega duha, obogatena z bogatimi izkušnjami,« je zapisal njegov dolgoletni osebni tajnik Loris Capovilla. »Veter novosti, ki ga je prinesel, se seveda ni nanašal na cerkveni nauk, temveč na način, kako ga predstaviti; nov je bil slog govorjenja in delovanja, nov naboj simpatije, s katero se je znal približati navadnim ljudem in mogočnikom tega sveta.«
Ta izredni dar preprostosti in človeške topline je prejel v kmečki družini, ki je živela, kot je sam dejal, »v blagoslovljeni revščini in zadovoljna, zakoreninjena v božjem strahu, ki je jamstvo za družinske kreposti«. Kot četrti od trinajstih otrok Giovannija Battista Roncallija jn Marianne Mazzola se je rodil 25. novembra 1881 v kraju Sotto il Monte pri Bergamu. Njegova rojstna hiša je spremenjene v muzej in obiskujejo jo številni romarji. Njegov prvi vzgojitelj je bil stari stric Zaverio, njegov krstni boter. Ko je bil star enajst let, je šel v malo semenišče. Bogoslovje je študiral v Rimu, ki ga je končal z doktoratom in 10. avgusta 1904 je bil posvečen v duhovnika. Po novi maši je bil deset let tajnik svojega svetniškega škofa v Bergamu, med prvo svetovno vojno je bil vojaški kaplan na fronti. Leta 1920 ga je papež Benedikt XV. poklical v Rim, da bi po italijanskih škofijah poživljal misijonsko dejavnost. Leta 1925 ga je Pij X. imenoval za škofa in ga poslal v diplomatsko službo na evropski Vzhod, kjer je ostal dvajset let: kot apostolski delegat v Bolgariji, zatem v Turčiji in nazadnje v Grčiji. Izkušnje, ki si jih je nabral v teh deželah, kjer so bili medčloveški stiki zelo težavni, je uspešno uporabil kot apostolski nuncij v Parizu, kamor je odšel proti koncu leta 1944. S svojim toplim nasmehom je »otajal« marsikak leden obraz. Papež Pij XII. ga je leta 1953 imenoval najprej za kardinala, brž nato pa še za beneškega patriarha. Vse je osvojil s svojo domačnostjo in humorjem. V Benetkah je ostal samo pet let in pol, kajti 28. oktobra 1958 je bil izvoljen za papeža. Izbral si je imel Janez XXIII. Kmalu so to njegovo izbiro začeli povezovati s stavkom evangelista Janeza, ki se nanaša na Janeza Krstnika: »Bil je človek, ki ga je poslal Bog, ime mu je bilo Janez« (Jn 1,6). Po svojem novem slogu papeževanja je postajal vedno bolj priljubljen. Ko je 3. junija 1963, na binkoštni ponedeljek, umiral, se je dogajalo nekaj podobnega kot ob smrti Janeza Pavla II. 2. aprila 2005. Tudi za Janeza Dobrega so mnogi zahtevali: »Santo subito!«, naj bo brž razglašen za svetnika.

»O papežu Janezu se nam je vsem vtisnila v spomin podoba smehljajočega se obraza in razširjenih rok, ki želijo objeti ves svet« (papež Janez Pavel II.).

Vsi dnevi in vsi meseci so Gospodovi, zato so vsi enako lepi. (Janez XXIII.)

Prava modrost je v Knjigi božji. Višek modrosti je biti previdno preprost. (Janez XXIII.)

Molitev je moje dihanje.(Janez XXIII.)

ČUK, Silvester. bl. Janez XXIII. (1881-1963). (Pričevalec evangelija). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 10, str. 36.

Življenjska zgodba tega izrednega moža, ki je oznanjal evangelij ‘brez besed’, s svojim življenjem in je sanjal, da ustanovi redovno družbo, za katero je že napisal pravila, pa je bil ubit ob roparskem napadu na njegovo revno bivališče v puščavski samoti, je potrditev Jezusovih besed: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12, 24). Ko je okrvavljeno seme padlo v puščavska tla, je začelo roditi sadove: po pravilih in zgledu ‘malega brata Charlesa’ je Rene Voillaume leta 1933 ustanovil skupnost Malih Jezusovih bratov; Magdeleine Hutin pa je ustanoviteljica Malih Jezusovih sester (1939). Iz njegovih globokih duhovnih spisov črpajo navdihe številne družine laikov, duhovnikov, redovnikov in redovnic. »Bratje in sestre morajo biti s svojim zgledom živa pridiga, vsak mora biti vzor življenja po evangeliju.«
‘Vesoljni brat’ Charles de Foucauld se je rodil 15. septembra 1858 v Strasbourgu. Pri šestih letih je ostal brez vernih staršev; s sestrico Marijo sta živela pri materinih starših. V srednji šoli je postal, kot je sam priznal, ‘popoln brezverec’. Osemnajstleten se je vpisal na vojaško akademijo Saint-Cyr. Zaradi lahkomiselnega in nerednega življenja so ga iz vojske odpustili. Nekaj zdravega pa je še bilo v njem. Raziskovanju Maroka, tedanje francoske kolonije, se je posvetil tako zavzeto, da si je prislužil odlikovanje Francoske geografske družbe in ponudbo, da se povsem posveti znanstvenemu raziskovanju. Toda takrat ga je že vabil ‘neznani’ Kristus. Kasneje je povedal, da je – še neveren – molil: »Moj Bog, če obstajaš, daj, da te spoznam!«
Oktobra 1886 je v pariški cerkvi sv. Avgu­ština srečal duhovnika Henrija Huve­li­na. Prosil ga je, naj mu pomaga spoznati krščansko vero. Modri duhovnik mu je dejal: »Prijatelj, vi niste neverni, le svojo vest morate spraviti v red!« Povabil ga je, naj najprej opravi temeljito življenjsko spoved, potem pa bosta obravnavala verske dvome. Po spovedi očiščeno srce je bilo dovzetno za vero, ki ga je vsega prevzela. »Ko sem prišel do vere, sem doumel da bom poslej živel samo za Boga.« Leta 1889 je romal v Sveto deželo, naslednje leto je vstopil v trapistovski samostan v Franciji, šest mesecev zatem pa se je preselil v samostan tega strogega reda v Siriji. Pri trapistih je ostal sedem let; ko je bil odvezan redovniških zaobljub, se je nastanil v Nazaretu kot hišni pomočnik redovnic klaris. Veliko je molil in premišljeval evangelij. Za svoje življenjsko geslo si je izbral besedi Jesus Caritas, za simbol pa srce, nad katerim je križ. Na prigovarjanje svojega duhovnega očeta je 9. junija 1909 prejel mašniško posvečenje.
Srce ga je vleklo v Maroko, deželo, ki jo je pred spreobrnjenjem raziskoval. Najprej se je ustavil v kraju Beni Abbes v Alžiriji blizu meje z Marokom. Ko mu ni bilo mogoče oditi v Maroko, je leta 1905 odšel med Tuarege, puščavsko pleme na jugu Alžirije. V puščavskem naselju Tamanrasset si je postavil skromno kočo in kapelo, kjer je sprejemal preproste Tuarege kot njihov ‘mali brat’. Njegov ‘evangelij brez besed’ je pritegnil ljudi: začutili so, da mora biti vera, ki daje človeku toliko notranje moči, prava. Vsak dan je enajst ur molil, šest ur delal in le nekaj ur spal. Naučil se je njihovega jezika in sestavil je obsežen Tuareško-francoski slovar ter objavil tri knjige tuareške poezije in proze. Ob roparskem napadu na njegovo revno, gostoljubno domovanje 1. decembra 1916 je padel pod streli. Na podlagi njegovih spisov, ki razodevajo, da je živel evangelij tako močno, da je sam postal živi evangelij, ga je papež Benedikt XVI. 13. novembra 2005 v cerkvi sv. Petra v Rimu razglasil za blaženega.

ČUK, Silvester. Bl. Charles de Faucauld (1858-1916). (Pričevalec evangelija). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 12, str. 28.

* 2. junij 1846, Rakitna pri Borovnici, Avstro-Ogrska, † 3. december 1920, Ljubljana

Kdor poučuje verouk, se imenuje katehet (po grški besedi kateheo - učim, poučujem). Nekdaj so bili to predvsem duhovniki in do druge svetovne vojne so bili tudi pri nas člani učiteljskega/profesorskega zbora po nižjih in srednjih šolah. Franc Ušeničnik, dolgoletni profesor na teološki fakulteti v Ljubljani, je v svoji knjigi Pastoralno bogoslovje (1932) zapisal: »Če hodi dušni pastir kot katehet v šolo, bo po otrocih dobil stik z družinami. Dober katehet ljubi otroke in otroci imajo njega radi: ljubezen otrok pa bo katehetu pogosto naklonila tudi srca staršev.« Vzor takega kateheta je bil Anton Kržič, ki ga predstavljamo ob 120-obletnici njegovega rojstva. Ko je bil profesor verouka na uršulinski gimnaziji v Ljubljani, je bila med njegovimi učenkami tudi poznejša redovnica mati Elizabeta Kremžar, znana pesnica, ki je o njem povedala: »Bil je izvrsten katehet in vzgojitelj, v šoli resen in hkrati ljubezniv. Otroci smo ga zelo spoštovali in ljubili.«

NAJSTAREJŠI BRAT MU JE BIL DRUGI OČE
Zibelka mu je tekla v kmečki družini v Rakitni, kjer se je rodil 2. junija 1846 kot najmlajši od osmih otrok. Ko mu je bilo pet let, se je s starši, z brati in sestrami preselil na nov dom, rojstnega pa so izročili sinu Martinu. Tonček je postal pastirček precejšnji čredici ovčic. V Rakitni takrat še ni bilo šole, zato si je Tonček sam naredil šolo doma. Na podstrešju je staknil star abecednik in ob pomoči brata Gašperja, ki je znal nekoliko brati, so tudi njemu črke postale domače. Leta 1857 ob veliki noči je prišel v Rakitno bolnega župnika nadomeščat frančiškan p. Benvenut Krobat iz Ljubljane. Ob srečanju s Tončkom se je začudil njegovi bistrosti in mu rekel: »Fant, ti moraš iti v šolo!« Ko se je vrnil v Ljubljano, je o tem pripovedoval svojemu redovnemu sobratu patru Andreju. To je bil Tončkov dvajset let starejši brat Miha in ta je domačim poslal sporočilo: »Tonček naj pride jeseni v Ljubljano. Jaz bom poskrbel za vse potrebno.« Jeseni sta se z očetom odpravila peš v Ljubljano, kjer ju je v frančiškanskem samostanu sprejel pater Andrej. Kljub silnemu domotožju se je Tonček pod vodstvom svojega brata posvetil učenju in opravil izkušnjo za prvi in drugi razred in bil sprejet v redno šolo. Leta 1860 je umrl oče in poslej je bil brat, pater Andrej, njegov drugi oče, čeprav je bil kmalu zatem prestavljen za kateheta v Pazin. Kot gimnazijec je bil gojenec zavoda Alojzijevišče, kjer je spoznal dve leti starejšega Josipa Jurčiča, ki se je že takrat uveljavljal kot pisatelj. Ob študiju, ki ga je zmagoval z odliko, se je posvetil glasbi in klavir mu je postal ljub prijatelj. Ves čas je v svojem srcu slišal božji klic, zato je po maturi vstopil v bogoslovje in bil leta 1871 posvečen v duhovnika.

VZGOJITELJ MLADIH ZA UČITELJSKI POKLIC
Na duhovniški poti ga je spremljala misel na ljubljeno mater, ki je umrla, ko je bil še gimnazijec. Bratu Mihu-patru Andreju je pisal: »Smrt materina me je zelo prizadela. Vendar upam zatrdno, da prosi za nas v neskončno lepšem življenju s še povečano materinsko ljubeznijo in skrbjo: saj ji je bila molitev tudi v njenem zares pobožnem življenju največje veselje in najpogostejši opravek.« Na mali šmaren 1872 je nastopil svojo prvo službo kaplana v Preddvoru, kjer je ostal štiri leta. Bil je vnet govornik, moder spovednik, ljubezniv katehet. Leta 1876 je v Ljubljani stopil na šolsko polje, na katerem je ostal do poznih let. Najprej je postal katehet pri uršulinkah, kjer pa ni učil samo verouka, ampak tudi prirodoslovje v vseh višjih razredih. Že omenjena m. Elizabeta Kremžar, njegova učenka, je povedala: »Nepozabno so se nam vtisnili v spomin njegovi nauki o očenašu, o sveti Cerkvi in o sveti maši. V postu nam je pripovedoval o Jezusovem trpljenju tako ganljivo, da je večkrat zdrsnila solza po licih njegovih učenk.«
Leta 1891 je bil imenovan za profesorja verouka na moškem in ženskem učiteljišču. Njegov glavni poklic je bil, da je s svojim znanjem, predvsem pa s svojo blago osebnostjo vzgajal mlade ljudi, ki so izbrali učiteljski poklic. Kot profesor je marljivo zasledoval razvoj novejše pedagogike in metodike ter skušal ta spoznanja uporabljati za verouk. Napisal je več katehetskih knjig (Zgodovina katoliške Cerkve za srednje šole, Kratka katehetika s praktičnimi pojasnili). Leta 1913 je stopil v pokoj. Svoje zadnje moči je uporabil za pisanje knjige o hvaležnosti Zvezde in cvetice, ki je izšla po njegovi smrti. Ta ga je 3. decembra 1920 pridružila prezgodaj umrlim staršem.

MLADINSKI PISATELJ IN SKRBNI UREDNIK
Otroke in mladino je Anton Kržič nagovarjal tudi s pisano besedo. Ko je bil kaplan v Preddvoru, je napisal delo Osmero blagrov ali dolga pridiga za kratkočasno življenje, ki je izšlo leta 1887 med rednimi knjigami Družbe sv. Mohorja. Leta 1884 je začel izdajati list Duhovni pastir v pomoč cerkvenim govornikom (zanj je napisal nad 300 govorov). Kot učitelja in prijatelja otrokom je leta 1887 začel izdajati list Angelček, ki ga je urejal petindvajset let. Leto zatem se mu je pridružil Detoljub, list za krščansko vzgojo in rešitev mladih. Od leta 1894 je z veliko ljubeznijo urejal Vrtec, ki ni bil prvenstveno verski, temveč krščansko vzgojni ‘časopis s podobami za slovensko mladino’. Mnogi tedanji pisatelji in pesniki (Kete, Murn, Župančič) so svoje slovstvene prvence nosili v presojo uredniku Kržiču. Kolikim sta njegova prisrčna beseda in radodarna roka bili spodbuda za nadaljnje ustvarjanje! Izdal je tri zvezke Zgledov bogoljubnih otrok, Vzornike prvega svetega obhajila in številne zanimive krajše spise in tudi ljudske igre. Deloval je tudi na karitativnem in socialnem polju, celo desetletje (1907–1917) je vodil dijaško in ljudsko kuhinjo. Pomagal je povsod, kjer se je dalo kaj narediti v korist mladini. Katehet Anton Čadež, ki je nadaljeval njegovo delo, je ob njegovi smrti v listu Angelček zapisal: »Kar je najvažnejše v njegovih spisih, sestavkih in knjigah, je to, da jih vsakdo lahko bere, bere s pridom in veseljem. Kar je zapisal, je vse premišljeno, pretehtano in očiščeno. Vsak spis, vsako knjigo, ki ima njegovo ime, vzame lahko v roke vsak otrok. Tako rahločutnega, nežno navdahnjenega, tankovestnega mladinskega pisatelja, kot je bil Anton Kržič, bi težko našli.«

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2016) 6, str. 52.

Na predvečer godu Fatimske Matere Božje (12. maja) je v Slovenijo prispel kip Marije – romarice iz Fatime. Tokratni gost meseca govori o sporočilu fatimske božje poti. Upamo, da bosta obisk in priprava nanj obrodila veliko duhovnih sadov. Pri Ognjišču smo tudi zaradi tega obiska ponatisnili knjigo Fatima – moje brezmadežno Srce bo slavilo zmago. V njej je na kratko opisan nastanek in zgodovina te portugalske božje poti ter Marijina sporočila trem pastirčkom. S. Lucija, ki je edina od treh vidcev dočakala starost, je postala redovnica in v svojih spominih opisala dogodke, ki jih je sama doživela. Njena knjiga Klici fatimskega sporočila je obogatena še z osebnimi razmišljanji. Fatimski božji poti bomo posvetili prilogo v eni prihodnjih številk Ognjišča.

Otrokom bo nastanek fatimske božje poti predstavila risanka na DVD-ju Dan, ko je sonce plesalo, ki je izšla v zbirki Velikani vere. V zbirki je še več DVD-jev, ki opisujejo življenja svetnikov (sv. Miklavž, sv. Bernardka Lurška ...). Pri Ognjišču lahko dobite kipe Fatimske Marije različnih velikosti, kakor tudi podobice z likom fatimske Gospe s posvetilno molitvijo. Več o tej ponudbi si lahko ogledate na str. 55, več podatkov o kipih lahko dobite na internetu, najbolje pa si jih boste lahko ogledali v naših knjigarnah.

Že pred časom smo natisnili nove podobice za leto usmiljenja z molitvijo ter podobice z liki svetnikov (blažena Lojze Grozde in Anton Martin Slomšek, sv. Rok, sv. Urban, sv. Krištof, sv. Štefan ...) ter ponatisnili nekatere druge podobice, ki so že pošle. Ogledate si jih lahko na naši spletni strani.

Prav tako smo ponatisnili knjigo p. Karla Gržana Čas (pre)kratkih hlač, v kateri opisuje najstniške zgode in nezgode, ko najstniki rastejo in hlače hitro postanejo prekratke, obenem pa se jim zgodijo še druge stvari. Knjiga je odlično darilo najstnikom in družinam z odraščajočimi otroki.

Iz tiskarne je prišel ponatis knjige Zgodbo ti povem, desete v zbirki Zgodbe za dušo.
Največkrat duhoviti zgodbi sledita kratka misel in molitev ob sporočilu pripovedi. Na koncu je dodana domislica, ki jo bomo lahko ponesli v življenje. Naj spomnimo, da na Radiu Ognjišče vsak dan berejo iz knjig iz zbirke Zgodbe za dušo zjutraj ob 6.50 in s ponovitvijo ob 11.50.

Nova je tudi knjiga Drobec usode in kanček nebes, v kateri svojo življenjsko pot opisuje Bojan Fekonja. Pretresljiv je opis ženine bolezni in njegove izkušnje klinične smrti ter številnih drugih preizkušenj, ki jih ni manjkalo v piščevem življenju. Knjiga je tudi lep opis zakonske ljubezni, o kateri lepo govori papeževa spodbuda Radost ljubezni, ki jo predstavljamo v tokratni prilogi.

Tretjo soboto – letos je to 18. junij – poteka že tradicionalno romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje. Mašo ob 10. uri bo vodil mariborski nadškof Alojzij Cvikl. Vabimo prostovoljce, da se nam kot pomočniki pridružijo pri pripravi romanja. Zbor pomočnikov je ob 7. uri zjutraj pred baziliko. Za kaj rabimo prostovoljce? Ti pripravijo prostor pred cerkvijo, opravljajo redarsko službo, prevažajo bolnike z vozički od avtobusov do sedežev in nazaj; delijo vodo in napitke. Seveda pomagajo tudi pospraviti prostor. Romanje je lepa priložnost, da župniki, župnijske, območne ali dekanijske karitas pripravijo lepo doživetje starejšim in bolnikom.

Božo Rustja, odgovorni urednik

Na pepelnico, 10. februarja 2016, ko je papež Frančišek med spokornim bogoslužjem določil in po svetu razposlal misijonarje usmiljenja, so bili v baziliki sv. Petra posmrtni ostanki sv. Pija iz Pietrelcine in sv. Leopolda Mandića, ki sta bila kot neutrudna spovednika ‘utelešenje’ Božjega usmiljenja. Njuni posmrtni ostanki so bili v Rimu od 3. do 11. februarja 2016, ko so jih prenesli nazaj v San Giovanni Rotondo oziroma v Padovo.

Sv. Pij iz Pietrelcine

»Jezus mi je dal videti kakor v zrcalu, da vse moje življenje v prihodnosti ne bo nič drugega kot mučeništvo,« je leta 1913 zapisal kapucinski pater Pij iz Pietrelcine. Vzdevek ‘iz Pietrelcine’ je dobil po svojem rojstnem kraju v srednji Italiji, kjer se je rodil 25. maja 1887 kot Francesco Forgione. Leta 1903 je vstopil h kapucinom in dobil redovno ime Pij (Pio), leta 1910 je prejel mašniško posvečenje. Od leta 1916 je živel v hribovskem kraju San Giovanni Rotondo. Tam je mladi redovnik prejel znamenja Kristusovih ran (stigme). Cerkveni predstojniki so mu naročili, naj te rane skrije in nosi rokavice (brez prstov). Kmalu po prihodu v San Giovanni Rotondo je zaslovel kot spovednik. V več kot petdesetih letih bivanja v tem samostanu je v svoji spovednici sprejel na sto tisoče ljudi. Na spoved pri njem se je bilo treba temeljito pripraviti. Imel je dar, da je videl v srca spovedancev, če ni opazil prave pripravljenosti, je znal biti zelo odločen. »Kot je ravnal Jezus s pismouki in farizeji ter drugimi svojimi sodobniki, tako delam jaz s svojimi spovedanci! Treba jih je pripraviti do tega, da se spreobrnejo in spokorijo; če tega ni mogoče doseči zlepa. jih je treba tudi bolj trdo prijeti!« Na splošno so bile spovedi pri patru Piju zelo krake: tri minute ali malo več. Pater je poslušal izpoved, drugo je videl, dal čisto kratek nauk za življenje in vsi so zadovoljni odhajali iz spovednice. Mnogi so prihajali k njemu vedno znova, ker so si ga izbrali za svojega duhovnega voditelja. »Ko mi Gospod zaupa neko dušo, si jo naložim na ramena in je ne izpustim,« je dejal. »Vsakdo lahko reče: pater je ves moj!« Svojih duhovnih otrok se je spominjal pri vsaki maši, zato se je zelo dolgo ustavljal pri spominu živih in rajnih. Njegovo življenje se je izteklo 23. septembra 1968. Za verne ljudi je bil pater Pij svetnik že za življenja, Cerkev pa mu je ta naslov priznala po rednem postopku. Papež Janez Pavel II. ga je 2. maja 1999 razglasil za blaženega, 16. junija 2002 pa za svetnika.

Sv. Leopold Mandić

»Sveti Leopold Mandić ni zapustil bogoslovnih ali književnih del, ni blestel s svojo izobrazbo, ni osnoval socialnih ustanov. Za vse, ki so ga poznali, je bil samo ubog redovnik, majhen in bolehen. Njegova veličina je drugje: v žrtvovanju, v darovanju samega sebe dan za dnem, ves čas svojega duhovniškega življenja, se pravi dvainpetdeset let, v tišini, v skritosti, v skromnosti sobice-spovednice,« je dejal papež Janez Pavel II., ko je 16. oktobra 1983 hrvaškega kapucina bl. patra Leopolda Mandića razglasil za svetnika in zavetnika spovednikov.
Rodil se je 12. maja 1866 v Hercegnovem v črnogorskem primorju in pri krstu dobil ‘preroško’ ime Bogdan. Doma je ostal do svojega šestnajstega leta, ko je vstopil h kapucinom beneške province. Po mašniškem posvečenju 20. septembra 1890 je deloval po raznih samostanih kot spovednik (zaradi govorne napake ni mogel pridigati). Oktobra 1909 je prišel v kapucinski samostan v Padovi in tam ostal 33 let – vse do svoje smrti 30. julija 1942.
Ves ta čas je bilo njegovo glavno delo spovedovanje. Kot spovednik je privlačil duše z nekim nadnaravnim ‘magnetizmom’. Ko je v svoji spovedni sobici sedel v naslanjaču, ga je bilo komaj videti (bil je zelo majhne postave – 139 cm). Imel pa je sila živahne oči, iz katerih je pogosto kar otipljivo izžarevala njegova velika duša. Na svoje poslanstvo spovednika se je pripravljal z nenehnim študijem, še več pa je molil, da si je od Boga izprosil dar modrosti. Poudarjal je, da spovednik ni profesor, ki razlaga svojo modrost, biti mora brat in oče, ki se sklanja k izgubljenemu sinu. »V spovednici ne smemo delati reklame svoji učenosti, ker bomo s tem samo podrli v dušah tisto, kar hoče v njih zgraditi Bog.« Ko so mu očitali, da je v spovednici do grešnikov preblag, je pokazal na križ in dejal: »Glejte, On nam je dal zgled. Nismo mi umrli za duše, On je zanje prelil svojo Božjo kri. Z dušami moramo torej ravnati, kakor nas je naučil On s svojim zgledom.« Ko je dajal razne nasvete, je znal biti zelo odločen. Zavest, da nastopa v Božjem imenu, je iz njega napravila čisto drugega človeka. »Ko spovedujem in svetujem, čutim vso težo svoje službe in ne morem biti izdajalec svoje vesti. Kot duhovnik, kot Božji služabnik se ne bojim nikogar!« T

Čuk S., Posebna priloga, v: Ognjišče (2016) 3, str. 16.

mladinska tema meseca

Preiskovanje skozi forenzikove oči

gosta meseca

Severin in Mojca Maffi

priloga

Zakon in družina - radost ljubezni

Preberite več: Junij 2016

“Najdenje vode v steni ni bilo naključje. Bil je čudež, ki je spremenil najino življenje.”

Združila ju je ljubezen do plezanja. Druži ju ljubezen do gora, pa tudi izkušnja izgube, ko ti gore vzamejo drago osebo. V zadnjih letih pa ju druži tudi globoka vera v Odrešenika Jezusa Kristusa, ki je za nas umrl in vstal. Prva zakonca, ki sta stala na najvišji gori sveta, sta bila zato dobrodošla sogovornika ob največjem krščanskem prazniku – veliki noči.

- Prišla sta v Guinnessovo knjigo rekordov kot prva zakonca, ki sta se povzpela na najvišji vrh sveta. Nista se pa povzpela na vrh s tem namenom.
Marija: Ne, nisva. To, da sva prva zakonca, ki sta se povzpela na Everest, sva zvedela, ko sva že prišla nazaj v Katmandu. To je ugotovila gospodična Elizabeth Hawley. Ona je spremljala himalajske odprave, ki gredo v to gorovje iz Nepala. Bila je izredno natančna in v svojih vprašalnikih zelo ‘zahtevna’. V tej svoji natančnosti je tudi razkrinkala kakšno odpravo, ki je trdila, da je bila na vrhu kakšnega osemtisočaka, pa se je izkazalo, da ni bila. Na podlagi svojih izredno natančnih povpraševanj je ugotovila, da sva bila tisti dan na vrhu dva para, a da sva bila midva z Andrejem prva. Za nama je samo čez kake pol ure prišel na vrh angleško-ruski par. Ko naju je nehala izredno natančno spraševati, je dejala: »Vidva sta bila prva!« Midva nisva vedela, o čem govori. Potem nama je povedala, da sva bila prvi zakonski par na Everestu.
Takrat ste bili vi, Marija, prvič na Everestu, vi, Andrej pa že drugič. Ne morem mimo vprašanja – kako se človek počuti, ko stoji na najvišji točki sveta? Gre za poseben občutek ali je to podobno, ko stojiš na kakšnem drugem osemtisočaku?
Andrej: Če ne bi vedel, da je to najvišji vrh, potem bi bilo to podobno, oz. enako kot na drugih osemtisočakih, čeprav je vsak drugačen in vsakega drugače doživiš. Splošen občutek, da si na veliki višini, pa je zelo podoben. Je pa ta tako občutno višji, da se pozna, kajti na tej višini se nekaj sto metrov višine izredno pozna. Do 8.200 m je ‘lahko’ priti, na one višje pa težko.

- Zaradi redkega zraka?
Andrej: Od nas do Jošta je 450 m in med obema krajema ni velike razlike, a med 8.000 in 8450 m pa je razlika ogromna! Že od 7.000 do 7.5000 je velika razlika.
Marija: Preprosto ne dobiš dovolj kisika, da bi mišice dobile energijo. Ne moreš iti naprej. Moje izkušnja je, da si zato moraš dajati majhne cilje: sedaj bom naredil 15 korakov in malo počivaš. Tistih 15 korakov te popolnoma izčrpa. In nadvse srečen si, če jih narediš 17. Z majhnimi cilji si omogočaš napredovanje. Od sedla do vrha Everesta je 900 m in če bi si v takih težkih razmerah zadal to razdaljo, bi obupal. Moraš si ustvarjati majhne cilje in napreduješ. Lahko imaš še toliko moči, nimaš pa kisika. Naj dam primer: tu v dolini bi se nekdo z veliko hitrostjo zapodil v hrib. Nekega trenutka bi zadihal in ne bi zmogel več ter bi se ustavil in bi moral malo počivati. Tako tam gori stalno dihaš.

- Pravita, da je bilo tistega dne nebo jasno, pihal pa je močan veter.
Andrej: Na sedlu je močan veter. Na eni strani je Tibet, na drugi Nepal. Zaradi temperaturne razlike so močni zračni tokovi. Šotore pogosto odnese. Od pomladi do jeseni je monsun, torej vlažen zrak in sedlo zasneži, od jeseni do pomladi pa ni vlage in veter spiha ves sneg. Sedlo je takrat golo, kamnito. Ker je zrak redek, lahko prenašaš veter. Dan za nama je kolega z južnega sedla hotel priti na vrh, pa ni mogel iti, ker bi ga veter odpihnil. Tako močan je bil!
- Lepo je stati na najvišjem vrhu sveta, a za tak podvig je potrebno veliko garanja, odrekanja, naporov ... Brez napora ni mogoče doseči tako velikega cilja.
Marija: Pri vsakem športu je to splošen zakon. Brez tega, da nekaj vložiš, ni rezultata. Kako pa pridobivaš to pripravljenost? Najbrž so za to zelo različne poti. Če se z eno stvarjo zares ukvarjaš, se z njo ukvarjaš zato, ker se s tem rad ukvarjaš. Avtomatično pridobivaš fizično pripravljenost. Najprej plezaš poleti, potem te zamika plezanje pozimi, zatem greš v Francoske Alpe, kjer je že višina med štiri in pet tisoč metri. Nabiraš izkušnje in pridobivaš osnovno pripravljenost. Ko pa se pokaže priložnost, da se udeležiš neke odprave kot je npr. Everest, pa priprave pospešiš. Seveda je za to potrebno prehoditi dolgo pot. Na kratki rok to ni mogoče.
Andrej: Pred kratkim smo slišali, da sta šla dva mlada na svetovno prvenstvo v biatlonu, da bi si nabirala izkušnje. Že za biatlon si morata nabirati izkušnje, pa se zdi, da je tam že vse znano. Pa še si nabirajo izkušnje. Kaj šele pri alpinizmu! Koliko izkušenj si moraš nabrati šele tu, kjer je toliko različnih situacij. Vsakič je nekaj drugače: sedaj je sneg bolj trd, drugič se pogrezaš do kolen, Enkrat je bolj ledeno, drugič ni snega in je treba plezati v skalah ....

- Zelo se me je dotaknilo, ko ste opisovali noč pred odhodom na vrh. Niste skoraj nič spali ... Kdo bi pomislil, da zaradi utrujenosti zaspiš kot ubit.
Marija: Zadnjo noč je izredno vznemirljiva. Postavlja se tisoč vprašanj. Bilo je res vetrovno in vprašanje je bilo, če bomo naslednje jutro lahko šli iz šotora in začeli vzpon. Če hočeš priti na vrh, se moraš do večera vrniti, kajti bivakirati nad 8.000 metri, je izjemno nevarno. Zlasti zaradi izredno nizkih temperatur. Begalo nas je, če imamo dovolj kisika s seboj. Kako se obleči, koliko hrane vzeti s seboj, če jo sploh vzeti? Begala nas je vrsta drugih stvari. Tik pred zdajci se ti pojavlja vprašanje – a sem dovolj dobra, da bom uspela? Bo šlo še ta zadnji del?
Andrej: Veš, da ti je dana samo ta priložnost. Saj bi lahko počakal naslednji dan. Težava pa je v tem, da ves dan in vso noč uporabljaš malo kisika in ti ga bo verjetno zmanjkalo. Vprašanje, koliko hrane si prinesel s seboj. Na višini redko kdo sploh spi. To ni kot doma, ko se uležeš in zaspiš. Tam manjka kisik tudi v spanju in se zbujaš. Ljudem je slabo, boli jih glava. Ni udobja kot doma v postelji. Hladno je. Poleg tega si moraš nakuhati kakšne tri litre pijače za zvečer in še kakšne tri litre za zjutraj. To kuhanje traja in traja. Ure in ure traja preden stališ toliko snega. Juho lahko vzameš z gorilnika in jo lahko takoj ješ in se ne opečeš, ker voda zaradi višine prej zavre. Imaš ogromno dela in opravkov. Tudi plin slabo gori, ker je malo kisika. Gorilnik ugaša. Tam je milijon problemov, ki si jih tu niti ne predstavljaš Tako te taka noč lahko izredno utrudi.
- Alpinist je stalno izpostavljanja nevarnosti. Vi, g. Andrej ste bili prvič na Everestu z Nejcem Zaplotnikom. Nejca ni več ... Vam, Marija, se je sestra ponesrečila v gorah ... Ali alpinist misli na te nevarnosti ali gre preprosto plezat?
Marija: Ni vedno tako nevarno, kot si predstavlja večina ljudi, ki ne pleza. Neko določeno znanje zmanjšuje objektivno nevarnost. Kadar grem plezat, grem v steno vedno z velikim spoštovanjem – tudi če je to slovenska smer v Triglavu, ki jo znam na pamet. Stena zahteva določeno pripravljenost in pozornost. Če je ne vzameš resno, izgubiš pozornost in najmanjši korak je lahko usoden. Človek pridobi izkušnje in se nevarnosti lahko izogne. Sama ne grem nikoli plezat z mislijo, da se mi lahko kaj naredi.
Meni se je sestra ponesrečila, ko ji je bilo 21, meni pa 23 let. Potem ko sva že skupaj precej plezali. Moja prva odločitev je bila, da nočem hribov niti videti. Pol leta hriba nisem niti prestopila, toda postala sem grozen človek, zagrenjena, zoprna. Ženska, ki je okolica ne more več prenašati, še manj pa sama sebe. Začela sem razmišljati, ali bom stalno nosila v sebi neko zagrenjenost, ali se bom ponovno postavila na noge. Ko sem šla spet plezat, sem videla, da je to moja pot, da bom hodila še naprej plezat. Ko se je z Barbaro, mojo sestro, to zgodilo, sva midva imela že prvega otroka, Katarino. Odločitve, kam bova šla plezat, zlasti ko sva šla plezat skupaj, so bile pomembne. Izbirala sva kraje, kjer je bila objektivna nevarnost čim manjša. Odločala sva se drugače kot prej.
Andrej: Meni se je svet najbolj podrl, ko se je ponesrečil Nejc Zaplotnik. Midva sva ogromno skupaj plezala, bila skupaj na treh himalajskih odpravah. Nekajkrat sva se za las izognila nesreči. Mislili smo, da smo tako natrenirani, tako dobri in izkušeni, da se nam v hribih ne more nič zgoditi. Potem pa pride novica iz Nepala, da Nejca ni več! Pa kaj je sedaj narobe naredil, saj je bil tako dober? Vsako nesrečo, ki se zgodi, analiziramo, da bi mi potem ne naredili take napake. Pri Nejcu pa nismo našli kakšne napake. Njega je zasul plaz, ki se sproži vsakih 50 let. Ampak da se je sprožil ravno takrat, ko je bil on tam ... In začeli smo razmišljati, da vse pa le ni v naših rokah. Je pa še nekdo nad nami, čeprav to danes ljudje težko priznamo. Bog je nad nami in mi smo včasih brez moči.
- Vidva sta ob skupnem vzponu na Everest pustila doma svoja otroka. Oprostita mojemu vprašanju, ki pa si ga postavlja marsikateri bralec: če bi se zgodila nesreča in obeh ne bi bilo več domov, bi otroka ostala brez obeh staršev ... Predstavljam si, da to ni bila najlažja odločitev.
Marija: Možnost, da greva oba na Everest je prišla nenadoma in nepričakovano. Začela sva tehtati in premišljevati. Pravzaprav sva enkrat že bila skupaj na enem osemtisočaku. Prvič sva vedela, da puščava otroke v zelo dobrem okolju. Izhajam iz družine z desetimi otroki. Tako sta otroka ostala z drugimi, mojimi brati in sestrami in njihovimi bratranci in sestričnami. Vedela sem, da moji mami in moji starejši sestri lahko otroke popolnoma zaupam. Otroke sva pustila v dobrih rokah. Druga stvar je bila odgovornost. Iti nekam, kjer je lahko nevarno. Najprej midva ne vidiva nevarnosti tako, kakor jo drugi vidijo.
Preden sva se dokončno odločila, sva premišljevala, da sva alpinista že toliko let. Tudi skupaj. Če bi spremenila slog življenja, ne bi bila več midva. Najina prva odsotnost in moževa odsotnost se je izkazala za družino zelo pozitivna. Ko sva bila doma, smo živeli polno življenje kot družina. Oba sva učitelja in sva dolžnosti lahko opravljala zvečer. Tako sva bila lahko cele popoldneve z otroki. Veliko več kot marsikateri drugi starši.
Ko se je Andrej vrnil z odprave ali sva midva prišla domov, je pomenilo, kot da imava nove medene tedne. Tako sva se povezala. Odsotnost je tako za naju kot zakonca kakor za otroke predstavljala spoznanje, da nismo predmeti. Nisva predmeta, ki ju dobiš doma, ko prideš iz šole, ampak sva oče in mati.
Nevarnost v alpinizmu je tudi smrt. A neodgovorno je tudi vsakodnevno pitje alkohola. Uničuje pivca pa tudi družino in odnose. Midva sva verjela, da je alpinizem najina pot, ki nama jo je namenil Gospod. Danes vem, da je to je njegov dar in nama je stal ob strani.

- Knjiga Pot Nejca Zaplotnika je postala skoraj kultna knjiga. Kako se ga vidva spominjata?
Andrej: Ko sem prvič prišel na alpinistični odsek v Kranju – šlo je za vlažno in dokaj zanemarjeno sobo – je vsakdo poročal, kje je plezal. In Nejc je poročal, da je plezal smer, ki je bila takrat zame nedosegljiva. Zame je bil Nejc bog v alpinizmu. Hitro je opazil, da smo mi mladi zagnani. Imel je ta dar, da je videl, ali bo kaj iz človeka. Večkrat nam je svetoval, kam naj gremo. Spravljeno imam pismo, ki mi ga je pisal od vojakov. Bil sem v nebesih, ko sem ga bral. Tako me je podžgalo, da bi šel najraje drugi dan plezat nekaj zelo težkega. Ko je šel v vojsko, mi je zapustil svoje gojzarje. »Leto jih ne bom rabil. Vzemi jih, da boš lahko plezal,« mi je dejal. Mi smo imeli trde, domače čevlje, ti pa so bili iz tujine, drugačni. Dobri ... Tudi zato sem ga čisto drugače gledal. Potem sva hitro postala kolega. Ko smo se pripravljali za Everest, se mi včasih ni dalo trenirati. Bilo je mrzlo in snežilo je, pa pozvoni Nejc v trenirki in pravi: Greva. In sem šel. Sam ne bi šel ... Zgodilo se je, da po cel mesec ni šel nikamor v hribe. Ampak to so bila kratka obdobja. Sicer pa nas je znal izredno ‘zakurit’ za alpinizem. Na polno! Vedeti moramo, da je on v tistem času osvojil tri osemtisočake, Messner pa pet, morda šest in bi mu bil huda konkurenca.
Name je vplival tudi s tem, da si je zgodaj ustvaril družino in imel otroke in še vedno plezal. Pri njegovi družini sem preživel ogromno časa. Še ena zanimivost. Ko je šel na Manoslu, je dejal, da bo skoraj celo leto od doma. In v meni se je podrl neki ideal in mislil sem si: tega pa jaz ne bi mogel narediti, da bi bil celo leto od družine! Bil sem srečen, ko so mi povedali, da se bo takoj po odpravi vrnil domov, ker ne bo mogel brez družine. Imel je načrt, da se bo povzpel na vse osemtisočake.
Marija: Bil je zelo čuteč. Ko se ja ponesrečila naša najmlajša sestra, je prišel k nam, saj je bil skoraj del naše družine. In mami je rekel: »Zelo hudo mi je. Žal mi je, da se meni ni to zgodilo.« Mama mu je odgovorila: »Ne govori tega. Ti imaš tri otroke!« To veliko pove o njem.
- Zaplotnik v knjigi Pot opisuje tudi svojo alpinistično pot. Kako pa se je začela vajina alpinistična pot? Od kod izvira vajino navdušenje za alpinizem?
Andrej: Meni je to Bog dal v zibelko. Nihče v družini ni bil zagret alpinist. Staršem so hribi pomenili samo delo. Če so se povzpeli, so se zato, da so tam delali. Kot otrok sem hodil čez polje v šolo in opazoval gore. Vedno so me mikale in sem se po otroško spraševal: »Ali je Grintovec tako špičast, da se da stati na vrhu ali ne?« In dejal sem si, da bom šel pogledat, ko bom dovolj star. Hodili smo k stari mami na počitnice v Davčo in se ogromno potepali. Kot otroci smo cele dneve bili naokrog in začeli sami hoditi v hribe. Z bratom sva (jaz sem bil v sedmem razredu, brat v prvem letniku gimnazije) šla za en teden prehodit najbolj zahteven del transverzale. In sva jo prehodila. Pozneje smo s prijatelji samo razmišljali, kako bi šli plezat. Naredili smo tudi veliko neumnosti in samo čudež je, da se nismo ponesrečili. Končno smo našli oglas za alpinistično šolo in smo se vpisali nanjo.
Marija: Brat je bil načelnik alpinističnega odseka in pri nas doma je bilo nekaj sestankov in stvar je začela tudi mene zanimati. Brat je bil pet let starejši od mene in jaz sem se kot ‘tamala’ vedno ‘štulila’ zraven. Stalno so prikazovali diapozitive in slike in pripovedovali, kje so bili. Sicer pa so nas prav za hribe navdušili kaplani. Imeli smo vedno kakšnega, s katerimi smo šli v hribe. Spominjam se prve ture, ki jo je vodil kaplan: Vogel, Črna prst, Rodica. Hodili smo kot skupina in skupaj prespali... Potem sem brata, ki je že plezal, nagovorila, da je nas tri najmlajša dekleta peljal na Triglav. Šele danes znam ceniti, kaj je to pomenilo za njega, da je tri krasne dneve porabil za tri majhne ‘frklje’, ker kot alpinist vem, kako ga je vleklo drugam. Počasi se je pokazalo, da imamo dobre preddispozicije za plezanje in potem sva se s sestro udeležili tudi prve odprave v Peru.

Marija Štremfelj je bila rojena v družini z desetimi otroki v Kranju (1957). Je profesorica biologije na kranjski gimnaziji.
Tudi Andrej Štremfelj je Kranjčan (1956). Z alpinizmom se je začel ukvarjati pri 16 letih, leta 1982 pa postal tudi gorski vodnik. V zgodovino slovenskega alpinizma se je vpisal 13. maja 1979, ko sta z Nejcem Zaplotnikom kot prva Slovenca in takrat kot prva Jugoslovana stopila na vrh Everesta. Osvojil je še več drugih osemtisočakov. Danes je profesor telesne vzgoje.
Marija in Andrej Štremfelj sta prva zakonca, ki sta se oktobra leta 1990 povzpela na Everest. Imata tri otroke Katarino, Anžeta in Nežo. Prva dva sta športna plezalca.

- Alpinizem ni donosen šport. V zapisu ob smrti Pavla Podgornika – z zaročenko se je ponesrečil v steni Mangarta – je pisalo, da bi postala bogatejša, če bi se ukvarjala z vsakim drugim športom ...
Marija: V materialnem smislu to drži. Ko sva prišla z Everesta – dobila sva neplačan dopust in od doma sva bila od konca avgusta do 5. novembra – sva se morala sposoditi denar, ker nisva imela sredstev za življenje. Do prve plače, da smo lahko spet normalno zaživeli. Otroka sta tisti čas živela pri starših. Mogoče je res, da danes za nekatere posameznike postal alpinizem že ‘tržna stvar’. S sem, ko se podrediš sponzorju, si dejansko daš zanko okrog vratu. Sponzorji neprestano zahtevajo nekaj več, ti pa nekje dosežeš svoj višek. Če pa se odločiš za nekaj več, se podaš v nevarnosti in greš preko sebe in se za kaj takega ne bi odločil, če ne bi pritiskali nate.
Lahko začneš poveličevati vzpone in jih opisovati kot nekaj izrednega, strokovna javnost pa ve, da to niso. Si sicer všečen ljudem, a prideš v razkorak s samim seboj, pa tudi strokovna javnost ve, kako ceniti določene vzpone.

- Vi, Marija, ste nekaj let pisali v verski časopis svoja duhovna razmišljanja. Kako je prišlo do teh razmišljanj? Nekoliko nenavadna je, da profesorica biologije, svetovno znana alpinistka, piše duhovna razmišljanja ...
Marija: Odločilno je bilo doživetje žeje, ki sem ga opisala v zgodbi o vodi. Z možem sva se odpravila plezat v steno El Capitan. Če kje, potem nisva pričakovala, da bi se nama tam kaj posebnega zgodilo. Gospod pa dela po svoje. V tisti steni sva imela s seboj premalo vode in sva bila bolj na robu preživetja kot kadarkoli v Himalaji. Steno sva plezala tri dni. Doživela sva izredno hudo žejo. Drugo noč ko sva prespala, sva bila zjutraj že kar malo omotična. Andrej je začel plezati, jaz pa sem ga varovala. Med tem sem v razpoki, ki je bila nastlana z vsemi mogočimi smetmi in svinjarijo, začela brskati in našla tri litre zapakirane, čiste vode. Čudež! Tisti dan sva prišla na vrh. Zame je bil tako presenetljiv dogodek, da sem se ob njem zamislila.
Težko je to z besedami opisati. Do takrat je bila moja vera tradicionalna – ob nedeljah k maši, potem pa končaš z Bogom. Tisto najdenje ni bilo naključje. Kako je to mogoče? To je bila spodbuda, da sem začela intenzivno razmišljati. Da je bila tam voda, ni bil čudež. Nekdo je je vzel preveč s seboj in jo je tam pustil. Pač pa moj vzgib, da sem začela brskati v tisto umazanijo, od katere bi se pravzaprav raje umaknila, je pa bil čudež! S sedanjim spoznanjem govorim, da takrat moj um ni bil sposoben več delati in sem sledila vzgibu Sv. Duha. To je čudež! Iskala sem odgovore: kako slišati ta glas? Ko sva šla sama plezat, sva s seboj vzela knjige. Branje je namreč moja velika strast. S seboj sem tudi imela eno newagejevsko knjigo. V tistem trenutku jo začnem brati in odprejo se mi nova spoznanja: Duhovnost. Seveda, ta je pomembna. Knjiga me je čisto potegnila in zdelo se mi je, da je napisana naravnost zame.
Padla sem v new age. Bilo mi je 36 let, ko se mi je to zgodilo. Izhajam iz verne družine. Moja mama je imela izredno trdno in iskreno vero, da je prestala vse, kar se ji je zgodilo v življenju: zgodaj je ostala vdova z desetimi otroki ... Jaz pa sem si mislila, če v 36 letih nisem od Cerkve dobila, kar sem iskala, potem tam ni nič in gremo drugam. K sreči je bil ta izlet zelo kratek. Ravno toliko, da sem videla, da je to popolnoma zgrešen korak. Ko začneš razmišljati v duhu new ageja, postaneš sebičen. Ti se postaviš na mesto Boga. Tudi sama sem postala nemogoča.

- Kako pa ste potem prišli ven iz tega?
Marija: Srečala sem se s sorodnikom, ki mi je dejal, da tudi on hodi v skupino in me odpeljal k frančiškanom v Ljubljano na srečanje Prenove v duhu. Moja prva reakcija je bila, saj so tu čisto nori. Toda pojejo pa dobro. Mislila sem si, da bodo spoznali, da se motijo. Zelo pa me je privlačilo petje, slavljenje Boga. Branje Božje besede me je začelo spreminjati. Prej smo imeli doma Sveto pismo na vsaki polici, a zaprto. Ne znam povedati, kako sem hvaležna, da sem se vrnila k Bogu in v Cerkev. Bog vodi naše življenje, kljub temu, da se mi včasih narobe odločamo. Mi lahko delamo slabo, a potem Bog popravlja. Vsakemu človeku bi želela, da se ustavi, pogleda svoje dosedanje življenje in videl bo, da sam od sebe ne bi mogel vsega tega narediti.
Začela sem veliko brati Sveto pismo. Srečala sem se s sodelavko, ki je bila v skupnosti Emanuel in je poznala Marjana Pogačnika. Takrat je izšlo nekaj mojih pričevanj o vodi in mislim, da me je on povabil k pisanju duhovnih sestavkov, ki sem jih pisala dve leti.
Najbrž vas taka osebna vere pripelje do tega, da začnete drugače gledati tudi na alpinizem: Človek se počuti majhnega, nemočnega pred mogočnimi gorami?
Marija: Zame je bilo najtežje vprašanje, ki so mi ga ljudje vedno zastavljali: Zakaj hodiš v gore? Kaj ti dajo? In potem sem uvidela, kaj mi gore dajo. Nekaj let sem pisala tudi psalme v revijo Prenova. Velikokrat Gospoda vprašam in čez nekaj časa mi odgovori po Božji besedi. Do takrat nisem znala povedati, kaj me vleče v gore, da me vleče tisto, s čemer jaz napojim svojega duha. Za telo skrbiš s hrano, za dušo skrbiš z lepoto. To dobim jaz v gorah, ob razgledu, ob rožah ... In vendar še to ni to. Nekdo lahko isto doživi ob klavirju ali kakšni drugi dejavnosti. Duh je čisto shiran v nas. In tudi tega duha je treba nahraniti in napojiti. Ne znam vam pa povedati, kaj v gorah napoji mojega duha. To je Božje delo. Pomembno je, na kakšen način nekaj delaš? Kaj je podlaga za tvoje delovanje. Eno in isto stvar lahko delaš na različne načine. Na podlagi denarja, slave ... ali pa je podlaga notranja želja, da tam sem.

- Pred nami je največji krščanski praznik velika noč. Kaj vama pomeni?
Marija: Ta praznik sem dojela v polnosti nedolgo nazaj. Za vsako stvar je potrebna pot, tudi za to, da odkriješ veliko noč. Dolgo sem razmišljala, zakaj Cerkev pravi, da je velika noč največji praznik. Ko je pa božič mnogo lepši – jaslice, vsa mehkoba in bližina Boga ... Prav branje Svetega pisma mi je razodelo resnico, da nas je Jezus s svojo smrtjo odrešil. Ko je na križu rekel “Dopolnjeno je”, nas je dejansko osvobodil in odrešil. Njegova kri je cena za vse, kar mi delamo narobe. Takrat sem dojela, da česa večjega ne more biti. Ko spoznaš to, moreš verovati, da zaradi te Jezusove žrtve umazan list lahko spet postane čist, bel. Ne delaš več dobro, da bi se odrešil, ker nas je že On odrešil, ampak ne moreš drugače, da delaš dobro, ker si odrešen. Jezus nas je odrešil in nam podaril popolno svobodo. Tega nisem občutila dolga leta svojega krščanskega življenja.

Zanimala sem se tudi za druge vere. Veliko sem o njih prebrala. Ko sem bila v Nepalu, smo hodili po poti in na njej srečevali družine. Praznovali so hindujski praznik. Na posebnem hribu so žrtvovali kozličke. Spraševali smo jih zakaj? Razložili so, da jim morajo z enim zamahom odrezati glavo in potem ta kri očisti člane družine vseh grehov od tistega trenutka nazaj. Do takrat me je begala tudi inkarnacija. Takrat pa me je prešinilo: Jezus je Božji Sin, on je Bog. Njemu ni treba vsako leto umirati. Enkrat za vselej nas je odrešil grehov! Reinkarnacija ni potrebna. Tisto žrtvovanje se mi je zdelo tudi nepravično, ker veliko ljudi v Nepalu nima denarja za kozlička. Kdo bo nje očistil grehov? Zame je bilo odločilno spoznanje – Jezus je Bog in je prelil svojo kri za odrešenje! Mene je odrešil in mi obljubil, da bo moje breme lahko. Zato ne skrbi, kakor velikokrat naroča Sveto pismo.

 Rustja B., Gost meseca, v: Ognjišče (2016) 4, str. 8.