Začetek poletja, začetek počitnic. Dopust od ustaljenih tirnic. Čas, ko naj bi si nabrali novih moči. V pogovoru s starši šoloobveznih otrok večkrat slišim: “Končno, konec šole, konec verouka, adijo maša in listki.” Klopi v cerkvi, namenjene najmlajšim in njihovim staršem, bodo ‘na počitnicah’. Večkrat slišim: »Če bi ne bilo listkov, otroci ne bi hodili k maši.« Verjamem, da bi marsikje bilo tako, ni pa nujno. Najprej bi se morali ustaviti pri vseh tistih, ki listkov ne potrebujejo. Stopijo v cerkev, da tam ob srečanju z Jezusom ponovno doživijo, kaj res pomeni biti kristjan, biti z Jezusom. Prvi kristjani so bili v manjšini, a bili so povezani v veri Jezusa Kristusa. Pomagali so si med seboj in se spodbujali. Imam občutek, da danes ni tako. Danes smo si tujci, na cesti neznanci, v isti veri.
Počitnice so dobre in koristne, so obvezne, da bi se mogli slišati in ujeti na prave frekvence življenja. Šumenje morskih valov ob našem nemiru naj postane nov izziv za izkušnje miru. Spominjam se, kako smo z družino letovali preko sindikalnega turizma, bilo je pestro in napeto, včasih tudi komično.
Prav družina se včasih ‘sreča’ ravno na počitnicah. Tam se vsi križi zložijo v enega samega. In če tega križa ne prinašamo pred oltar, pred Najsvetejše, nas teži in utruja, vleče k tlom. Take počitnice zaključimo jezni in vidno še bolj utrujeni.
Pred nedavnim me je po maši povabila na čaj verna žena, ki kot jaz zajema moč iz evharistije. Tiste minute ob čaju so bile počitnice, počitnice v lepi družbi, ki ne jemlje, ne teži, pač pa spodbuja krščansko življenje v teži dneva. Nekaj obveznosti bomo v počitnicah lahko pogrešali, maša pa ne more biti obveznost, ker je vendar darilo, »letalska karta« na poti v večnost.
Papež Frančišek pravi: »Navadimo se poklicati v spomin vse dobro, ki nam ga je storil Bog.«. Sveta maša je dobro, tisto, v katerem je vključeno vse.
Marjeta Debevec

Počitnice, hura! Koliko je bilo pričakovanja. Tudi v naših mladih časih, ko še nismo ‘obvezno’ hodili na morje. No, tudi letos bo mnogo takih, ki ne bodo šli na morje, tudi med mladimi. Kriza kaže svoje zobe, vedno bolj. To, kar si zapisala na začetku pisma, me je zabolelo. Starši, ki se čutijo olajšane, da ne bo več zbiranja listkov, ne bo maše, ne verouka. Prednje klopi v cerkvah, namenjene otrokom, bodo tudi “šle na počitnice” in bodo prazne. Na žalost si zapisala resnico, ki velja tudi za Koper, kjer vsako nedeljo mašujem ob 8 uri. V naši stolnici bodo do neke mere klopi zasedli turisti, marsikje pa še tega ni. Vem, so kraji kjer je drugače. Misijonarji, ki prihajajo v teh mesecih domov na počitnice, zlasti iz Afrike, kjer je največ slovenskih misijonarjev, pripovedujejo, kako so njihove cerkve polne otrok in odraslih, ki so prišli peš tudi več ur daleč in z navdušenjem pojejo svoje pesmi ob spremljavi bobnov in v ritmu plesov. Ne gledajo na uro, ki je nimajo, koliko časa bo misijonar pridigal ali, kot pri nas rečejo, ‘nakladal’, niti na to, kako dolga bo maša. Zanje je vedno prekratka. Zato se moramo njim zahvaliti, da število katoličanov v svetu na splošno še raste.
»Če bi ne bilo listkov, otroci ne bi hodili k maši«, si zapisala mnenje nekaterih. Nič nimam proti listkom, otroci jih radi zbirajo, in če jih to pritegne k maši, je prav. Morda pa bodo z leti le razumeli, da ob nedeljah gremo obiskat Jezusa. Toda to jim mora nekdo povedati. Morali bi jim povedati starši, toda če tudi oni ne hodijo redno k maši, od koga naj zvejo?
Žal je res tisto, kar si povedala v drugem delu svojega pisma. Kristjani živimo ‘privatno’ krščanstvo. Že v družini si starši ne upajo reči svojemu pubertetniku ali pubertetnici: »Pojdi z nami k maši«, tudi če potem tam najde svoje družbo. Ne upamo biti ‘javni kristjani’. O tem se ne upamo pogovarjati v družbi, morda niti s svojo prijateljico, kot si storila ti, ali s prijateljem. Fantje so bodo lahko pogovarjali cele ure o kakšni nogometni tekmi in jim ne bo dolgčas cele ure presedeti na stadionu. Za mašo pa seveda ni časa. Tudi šport je lahko odlično razvedrilo, toda kristjan ne “živi samo od športa” ampak “od vsake besede, ki prihaja iz božjih ust”.
Ljudje smo družabna bitja. Tako nas je Bog ustvaril. Po svoji naravi se družimo. Danes kot da smo to pozabili. Zato je toliko nesrečnih in nezadovoljnih ljudi. Mi potrebujemo druge in drugi potrebujejo nas. Razlogi, zaradi katerih se družimo, so različni. Zato imamo veliko društev: pevsko, planinsko, gasilsko, plavalno itd. Največje med temi pa je krščansko ali, bolj natančno, katoliško ‘društvo’, ki mu pravimo Cerkev, ki šteje eno milijardo in dvesto petdeset milijonov članov. Zaradi tega nas ne bi smelo biti sram. Nismo pa nič kaj ponosni.
Kako zelo potrebujemo božjo pomoč tudi v počitnicah, nam je nakazala že Marjeta. Evharistija je dobesedno Bog z nami. Če je Bog z nami, kdo more biti proti nam? In njegovo pomoč v resnici potrebujemo. Prvi kristjani so preganjalcem, ki so jim prepovedovali nedeljsko shajanje pri sveti maši, rekli: »Brez maše (evharistije) ne moremo živeti.« To bi moralo veljati tudi za nas, tudi v počitnicah. Srečevali se bomo kot družina, družba, sorodniki, prijatelji ... Držati moramo skupaj, da nas ne napadejo ‘volkovi’, teh pa danes ni malo. Varni smo samo, če držimo skupaj in se opiramo na našega velikega brata Jezusa.
Ko gremo po svetu, lahko vidimo tudi veliko poučnega. Hoditi moramo z odprtimi očmi za dobro. Marsikaj se lahko naučimo. Ko sem kot študent dvoje počitnic ‘štopal’ po Franciji, Švici in Belgiji, sem se veliko naučil. Ne samo jezika, ampak tudi in še bolj verskega življenja, kar mi je zelo pomagalo pri delu v župnijah Postojna in Bertoki, še bolj pa pri Ognjišču. Še sedaj imam lepe spomine na tista doživetja. To je bila moja druga univerza. Res je, počitnice so lahko tudi zelo koristne. Take koristne počitnice želim tudi vam.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2013) 07, str. 6

* 4. julij 1846, Ježica, † 2. december 1916, Ljubljana

»Bodi učen ali neučen, kmet ali gospod, mlad ali star – umel ga bodeš, ako ti le ne manjka srca; kajti on je pisal svoje pesmi iz srčnih občutkov in zatorej segajo v srce! Cvet njegove lirike so sonetje, venec njegovih poezij pa Krst pri Savici, o kteri prekrasni pesmi žali bog tukaj ne moremo kaj več govoriti.« Tako je o Francetu Prešernu, največjem slovenske pesniku, zapisal leta 1867 enaindvajsetletni Fran Levec v svoji maturitetni nalogi iz slovenskega jezika z naslovom Kratka povestnica slovenskega pesništva po raznih književnih dobah. V njej je bodoči literarni zgodovinar na 16 straneh izčrpno podal prerez slovenske književnosti od časov sv. Cirila in Metoda do tedaj. Že v dijaških letih je objavljal svoje pesmi, kasneje pa se je udejstvoval skoraj na vseh področjih literarne kulture. Najprej kot pisatelj in pisec, zatem kot kritik in zgodovinar, kot leposlovni mentor in urednik, ukvarjal se je tudi z jezikoslovjem in pravopisom. Poleg tega je bil kot profesor učitelj in vzgojitelj mladine, kot šolski nadzornik pa si je prizadeval za čim bolj urejeno šolstvo pri nas.
DVAKRAT POROČEN, OČE DESETIH OTROK
Fran Levec se je rodil 4. julija 1846 na Ježici pri Ljubljani kot prvi od petih otrok; nekaj mesecev po njegovem rojstvu se je družina preselila v Radomlje pri Kamniku, kjer je preživel svoje otroštvo. Pri devetih letih je odšel k babici v Ljubljano, ki je imela kavarnico pod Rožnikom. V Ljubljani je nabiral znanje na osnovni šoli in nato v gimnaziji, ki jo je leta 1867 z odliko na maturi končal. V dijaških letih je bil domači učitelj, kot šestošolec je prišel h Kersnikovim in v krogu te družine je preživel srečne trenutke, Janka je pridobil za pisateljsko delo. Jeseni 1867 je odšel na dunajsko univerzo, kjer je študiral slavistiko, germanistiko ter zgodovino in zemljepis. V času študija je sodeloval v združenjih slovenskih študentov. Jeseni 1871 je nastopil službo suplenta na gimnaziji v Gorici in bil urednik tednika ‘Soča’. Leta 1873 je prišel na realko v Ljubljano, najprej kot suplent, po dodatnih izpitih pa redni profesor. 31. oktobra 1875 se je poročil z Jerico Dolinar, s katero se je seznanil že leta 1862 kot šestnajstletni dijak. Njuno zvezo je utrdil sin Valentin, po težkem porodu hčerke Vide pa je žena Jerica umrla. Novembra 1881 se je Fran poročil s Pavlo Mrak, ki je postala mati osmih njunih otrok, petih sinov in treh hčera. Nekaj sinov je tudi pokopal v pomladi življenja, eden je padel na začetku prve svetovne vojne v Galiciji. Leta 1909 je bil odlikovan z redom železne krone 3. razreda, imenovan je bil za dvornega svetnika, mestna občina Ljubljana pa mu je podelila častno meščanstvo. Februarja 1915 je bil po 42 letih službovanja upokojen. Računal je, da bo zdaj lahko uresničil še katerega od svojih načrtov, toda 2. decembra 1916 mu je načrte prekrižala smrt.
OD DIJAŠKEGA LISTA DO LJUBLJANSKEGA ZVONA
V dijaških letih je Fran Levec pisal lirske in epske pesmi, ki so bile objavljene v raznih listih, med drugim v rokopisni knjigi ‘Triglav’ (1862). Njegova dijaška lirika poudarja rodoljubje in ljubezen do narave; soneti močno razodevajo Prešernov vpliv, posnemal je tudi Simona Jenka. S pesništvom je zaključil leta 1875 zaradi kritike Frana Levstika pa tudi zaradi lastne kritičnosti. Zavedal se je namreč svoje oblikovne in tudi vsebinske odvisnosti od svojih vzornikov (v epiki sta bila to Matija Valjavec in Fran Levstik).
Od pesništva se je obrnil k publicistiki in uredniškem delu. V dunajskih letih je bil dopisnik Slovenskega glasnika, kot profesor v Gorici je bil urednik tednika Soča, po odhodu iz Gorice je poročal o ljubljanskih razmerah. V Ljubljani se je vključil v družabno in literarno življenje. Leta 1876 je Stritar obnovil Zvon in Levec je bil med njegovimi zvestimi sodelavci. Ko pa je dunajski Zvon konec leta 1880 nehal izhajati, je bil med ustanovitelji Ljubljanskega zvona. Strokovna razgledanost in delavnost sta ga usposobili za njegovega urednika. Okoli sebe je zbral skoraj vse tedanje pisatelje in pesnike različnih smeri in nazorov. Po vzoru Janežičevega Slovenskega glasnika, ki je bil “lepoznansko podučen list”, je Levec tudi Ljubljanskemu zvonu začrtal dvojno smer: leposlovno in poljudno. Na leposlovnih straneh so sodelovali: Jurčič, Kersnik, Tavčar, Trdina, Mencinger in Detela, na poljudnih straneh, kjer so obravnavali literarno zgodovino, jezikoslovje, zgodovino in zemljepis, sta se pogosto oglaša Hinko Dolenc in Josip Stare pa tudi urednik Levec sam. Središče njegovega zanimanja je bil Prešeren in zbiral je tiskano in pisano gradivo o njem.
RAZGIBAL JE ‘SLOVENSKO MATICO’
Skoraj polovico svojega življenja je posvetil Slovenski matici, društvu za izdajanje znanstvenih in leposlovnih knjig, ki je bilo ustanovljeno leta 1864. Leta 1882 je postal njen odbornik, v letih 1886–1892 prvi podpredsednik, po smrti Josipa Marna pa štirinajst let (1893–1907) njen predsednik. Skoraj dvajset let je vodil književni odsek. Razgibal je dejavnost Slovenske matice, ko je pritegnil mlade sodelavce. Njen Letopis je preuredil v zbirko “učenoznanstveno in poljudnoznanstveno pisanih razprav”, ki naj pospešujejo naše idealne težnje po splošnem napredku. Dosegel je, da Slovenska matica dobila plačanega stalnega tajnika, zagovarjal je načelo, naj bo dober pisatelj tudi dobro plačan. Za izvirno in prevodno jezikoslovje je na njegov predlog zaživela Zabavna knjižnica. Zanjo je Levec uredil dva zvezka Erjavčevih izbranih spisov z izčrpnim življenjepisom (1889). Slovenska matica je poskrbela za izdajo slovenskih ljudskih pesmi in pod uredništvom Karla Štreklja je nastala zajetna zbirka Slovenske narodne pesmi I–IV, 1895–1923 (IV. knjigo je dokončal Joža Glonar). Fran Levec je pomagal Karlu Glaserju pri pisanju Zgodovine slovenskega slovstva I–IV, 1894–1900. Dolga leta je urejal Knezovo knjižnico in v njej zbral naše najboljše pripovednike. Pomembno delo je opravil z urejanjem zbranih oziroma izbranih del Jurčiča, Levstika, Valjavca in z njimi prvi na Slovenskem uveljavil kritične izdaje literarnih del. Na podlagi Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja je sestavil Slovenski pravopis (1899). Vse te dejavnosti je opravljal ob svoji redni službi profesorja in kasneje šolskega nadzornika. Tudi na tem področju je zaoral globoke brazde.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2016) 7, str. 52.

Počitnice lahko izkoristimo za veliko stvari: za potovanja, za oddih, za rekreacijo, za zabavo ..., so ljudje, tudi mladi, ki ta dragoceni čas zapravijo. Mi vam predlagamo, da počitniške dni dobro izkoristite za razvedrilo in oddih. Ena od možnosti je, da se odpravite na Jakobovo pot, ki jo predstavljamo v prilogi. Na njej si okrepite tudi dušo in duha. Kot že nekaj let, smo vam pripravili posebno Poletno branje 2016. V njem vam ponujam knjige po ugodnih cenah, da si jih lahko vsak nabavi in potem, ko knjige prebere, kakšno tudi podari, zase pa ohrani tiste za svojo dušo.

V ponudbi poletno branje najdete čez trideset naslovov po: 1 €, 3 €, 5 €, 7 € in 9 €. Zanimivo in različno branje, primerno za vse okuse. Pri nakupu knjig vas tudi nagradimo. Ob nakupu nad 20 € iz te ponudbe dobite poseben klobuček z napisom Ognjišče. Ponudba velja do 31. 8. 2016, oziroma do razprodaje zalog. Več o akciji si lahko ogledate na str 68.

Velikokrat tožimo, da za branje nimamo časa. In med letom ga res pogosto nimamo. Obenem pa ne izkoristimo prostih poletnih ali drugih dopustniških dni za branje, zlasti za branje duhovnih knjig. Nenavadno je, ko v družinah – tudi takih, ki se imajo za verne – najdeš najrazličnejše knjige (za otroke), verskih pa ne. Zakaj bi otroka prikrajšali zanje? Se premalo zavedamo, da otrok kot goba ›pije‹ informacije? In prej ko mu začnemo govoriti (ali brati) o Bogu, globlje se bo to vcepilo v njegovo dušo. Tako kot veliko drugih lastnosti, tudi branje nekako ›podedujemo‹. Otroci staršev, ki so radi in veliko brali, bodo po vsej verjetnosti tudi dobri bralci. Preprosto, ker bodo videli starše brati in bodo rastli s knjigami. Družina je zato nadvse primeren prostor vzgoje za branje in za ljubezen do knjig.

Vzgoja za branje se lahko začne že v otroški dobi, ko starši otrokom prebirajo knjige. Knjige pravljic in zgodb ter poljudne knjige, ki bodo otrokom širile obzorje in v njih vzbujale željo po zanju in spoznavanju novega. Prav je, da ima družina svojo priročno knjižnico. V njej naj ima posebno mesto Sveto pismo, ki ga skupaj in posamezno prebirajmo. Za otroke bodo dobrodošle zgodbe Svetega pisma, prirejene zanje. Podobno velja za mladostnike. Ne pozabimo pa tudi na kvalitetno leposlovje, zlasti slovensko s klasiki, in knjige pozitivnih misli, ki nas bodo spodbudile in dvignile v temnih trenutkih življenja. Slednjih je precej izšlo tudi pri Ognjišču.

Dobrodelnost in dela usmiljenja ne poznajo počitnic. O redovnici, ki je velik del svojega življenja posvetila službi najbolj potrebnim, govori knjiga Sestra Mihelangela. V pričevanjih je predstavljena Ana Maraž, Marijina sestra čudodelne svetinje (1938 –1996). Nekateri invalidi in sodelavci so ob 20-letnici njene smrti predstavili njeno velikodušno služenje in pomoč potrebnim, njene organizacijske sposobnosti in njen vpliv na njihovo mladostno oblikovanje. O Leopoldini Brandis, ustanoviteljici Marijinih sester, ki jim je pripadala s. Mihelangela, pa govori tokratno pričevanje.

Že pred poletjem smo ponatisnili knjigo Karla Gržana Začinjeno za življenje. Prva izdaja knjige, ki je v duhovitem slogu in zanimivi zgodbi pravzaprav nekakšna priprava na zakon, je hitro pošla, kar priča da je nagovorila sodobnega bralca. V pravih receptih pa se skriva tudi življenjska modrost.

Božo Rustja, odgovorni urednik

Pršivec je gora, ki se strmo in visoko vzpenja iznad S obale Bohinjskega jezera, se ponosno ogleduje v njem in zakriva pogled proti višjim vrhovom s Triglavom na čelu.

Preberite več: Pršivec (1761 m)

priloga

Slovenska Jakobova pot

gost meseca

p. dr. Tadej Strehovec

narava in zdravje

Kurkuma

Preberite več: Julij 2016

Vsak par si izgradi zelo svojstveno dinamiko, ki je samo njuna. Tako je težko opredeliti, kaj zakonca v njuni globini najbolj povezuje. Najin začetek z zaljubljenostjo (ali vsaj privlačnostjo) je gotovo dober znak, da naju je združila narava in da se kot dva odrasla lahko odločiva za srečno skupno življenje. Zelo koristno je, kadar par prihaja iz podobnega kulturno-religioznega okolja. Takrat je večja verjetnost, da imata podobne vrednote. Poznano je, da religija pozitivno prispeva k zakonskemu zadovoljstvu. Tako imamo verni pari dodatno priložnost, da se v skupnem življenju podpiramo in dajemo medsebojno pomoč. Že sama religija podpira večne vrednote, ki lahko dobijo svoje mestu tudi v zakonskem odnosu: spoštovanje, dobrota, zaupanje, skrb za otroke in širšo skupnost ... Pa vendar vemo, da religija žal ne pomaga vsem zakoncem. Kot da ne bi znali izkoristiti priložnosti, ki nam je dana.

Par srednjih let je potarnal, da sta utrujena od truda za dober zakonski odnos. Pravita, da mora vedno nekdo potrpeti (večkrat žena). V začetku je še šlo, sedaj pa je vedno težje. Vedno je vsaj eden nezadovoljen. Kar strah ju je trenutka, ko bodo otroci odšli od doma in bosta ostala sama s svojim trudom, vsak v svojem svetu. In vsak s svojim prav.

Vedno je lepo, kadar se odločimo za dobro. Midva si bova dolgoročno naredila največjo uslugo za najino zakonsko zadovoljstvo in srečo, ko se bova odločila, da bova pričela spoznavati drug drugega. Veva, da morava skupaj poskrbeti za ekonomsko preživetje, za otroke, ponekod za ostarele starše, za prosti čas ... Dodatno pa naju bo zelo povezalo, ko si bova dovolila spoznavati drug drugega tako, da bom jaz lahko tebi pripovedoval o meni. Tako bova dodatno pričela graditi najino intimo. Seveda to ni samo spolnost. Intimni odnos pomeni, da jaz zberem pogum in pričnem pripovedovati o sebi in me ni strah, da bom zavrnjen ali prizadet. V intimnem odnosu si s partnerjem delim lepe in hude dogodke ter prijetna in neprijetna doživljanja. Od takšnega spoznavanja drug drugega se ne bova utrudila in nič nama ne bo potrebno potrpeti. Težko je pričeti govoriti o težkih stvarih, ki smo jih doživeli. Pogosto je še težje poslušati.

Vemo, da takšen način pogovora močno poveča srečo v zakonu. Pa vendar se tako pogovarja le manjšinski del zakoncev. Verjetno zato, ker pripovedovati boleče stvari (npr. žalost ob smrti staršev, strah pred izgubo službe, moje stalno kritizerstvo, jeza, ki mi jo vzbujajo otroci, teža, ker nisem nikoli slišana, žalost, da nimam nobene besede) ni lahko. Potrebno je zbrati pogum. Vsa ta čutenja lahko tudi potlačimo, a ne brez posledic. Ko utišamo del čutenjskega sveta, otopimo tudi za pozitivna čustva. Zmanjšamo si doživljanje sreče, manj smo ustvarjalni, težje smo hvaležni, težje odpuščamo. Otopimo kot ljubeča bitja, ker je teža prevelika.

Naj najino glavno vezivo postane medsebojna ranljivost, ki si jo priznava in deliva. Živimo v ranljivem svetu – negotove službe, negotovost zaradi naših otrok, finančni problemi ... in moji notranji boji. Nič ne pridobimo, če si ranljivosti ne priznamo. Ogromno pa pridobimo, ko si v zakonu dovolimo biti ranljivi. Priznajmo drug drugemu, da smo nepopolni in kljub temu vredni ljubezni in spoštovanja.v

Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

Ognjišče (2016) 06, str. 19

Pomlad na cesto prikliče tudi vse motoristične navdušence, a tako, kot se motoristi veselijo sezone za vožnjo, mnogi nad njimi tarnajo in jih zmerjajo z divjaki, samomorilci .... Zato s tem opravimo kar v uvodu: Ne obsojajmo motoristov kar počez, da so divjaki, in ne sodimo jih po njihovem videzu ali načinu oblačenja. Kdor je vsaj nekaj ur preživel v skupini motoristov, ki se temu načinu življenja predajajo zares, je videl, da gre pri njih za veliko več kot pa za divjanje po cestah.

Tako, zdaj lahko sproščeno vkorakamo v ta članek, v katerem vam bom približal motoristično društvo Motoristi za Motoriste (MzM), njegove člane, vzdušje ob druženju z njimi itd. Na Brinovem griču je kraj Nova Štifta, kjer smo se v poznem ponedeljkovem popoldnevu pod lipo srečali in si segli v roke z nekaj ustanovnimi člani društva MzM. Na začetku smo se pogovarjali kar stoje ob motorjih in videlo se je, da so tudi njihovi pogovori potekali o morebitnih pridobitvah in opremi, ki si jo je kateri izmed njih privoščil preko zime. Sledili so pogovori o preteklem vikendu, kje se je kdo potepal in kakšne vožnje so opravili. Pripovedovali so tudi o kakšnih dogodivščinah – tudi takih, kjer so se sami zgražali nad početjem mlajših divjakov; posebej je izstopala zgodba o dirkačih, ki se gredo dirkanje na stari cesti na Črni Kal, in še kakšna lokacija bi se našla. »Ti res niso bili pri pravi, ker so sneli celo izpušne cevi, nato pa divjali po tistih nekaj ovinkih gor in dol,« je dejal Jani, ki se je ravno tisti dan ustavil na Črnem Kalu. Pavle Hočevar, tajnik društva, je zato dodal, da je prav, da precejšen del njihove dejavnosti usmerjajo tudi v preventivo, kjer sodelujejo z različnimi moto klubi po Sloveniji, tudi s policijo, in opozarjajo na lastno odgovornost motoristov ter tudi ostalih udeležencev v prometu. »Skrb za varnost želimo tako razporediti na vse udeležence v prometu, ne samo na motoriste.«

Ker je pogovor tekel ravno o varnosti, me je zanimalo, kakšen je njihov pogled na varnost vožnje z motorji. Najprej so izpostavili ozaveščenost, da kot motoristi spadajo v ranljivejšo skupino udeležencev v prometu. Postregli so z razmislekom, da je ob dejstvu, da je v Sloveniji več kot 50 tisoč motoristov, dejstvo tudi to, da bo vsako leto verjetno prišlo vsaj do kakšne nesreče ali tragičnega dogodka. Na vprašanje, kaj za večjo varnost lahko naredimo vozniki avtomobilov, so hkrati zazveneli vsaj trije odgovori: »Nehajte uporabljat mobitele med vožnjo!« Nato je frančiškan pater Niko Žvokelj nadaljeval: »Pri motoristih je enako kot pri vsem ostalem, zato ne smemo posploševati. Mirne duše lahko rečem, da kolikor jih poznam, so motoristi v 80 ali celo več odstotkih tisti možakarji in ženske, ki uživajo v vožnji, posebej na ovinkih. In to uživanje v vožnji ne pomeni, da noriš, da prideš čim prej na nek cilj, ampak je že sama vožnja tisti cilj, ki ne rabi norenja in velikih hitrosti. V večini primerov gre za druženje, obstajajo pa posamezniki, ki odstopajo in za katere ne moremo prevzemati odgovornosti. Svoje preventivno delo opravljamo, potem se pa vsak sam na motorju odloči, kako in kaj.« Pavle je dodal: »V teh dvajsetih letih, kar sem sam prisoten med motoristi, se je kultura precej spremenila, in to na boljše.« Velike zasluge za to imajo ravno motoristična društva, katerim je mar za varnost. To dokazujejo tudi s tem, da se organizirajo tečaji varne vožnje, da sodelujejo s policijo, da se tudi drugače angažirajo v odborih za varnost v cestnem prometu, ob začetku šolskega leta na križiščih pomagajo policiji in gasilcem pri zagotavljanja varnosti itd.

Začetki društva
Motoristi iz ribniške okolice se dobivajo že 19 let. »Leta 1998 je do mene prišel starosta kluba Stane. Tisto leto nas je kar nekaj prijateljev kupilo motor in prišli smo do ideje, da gremo na Novo Štifto k patru Niku po blagoslov. In ker ima pater Niko dobre ideje, je rekel, če bi blagoslov motorjev opravili kar skupinsko, ne da smo kapljali posamezno.« S temi besedami je Pavle opisal začetke druženja navdušencev nad motorji. Starosta Stane je dodal: »Na prvem blagoslovu se nas je zbralo 12 motoristov; to je bila prva taka izkušnja skupinske vožnje z motorjem.« Pavle je nato dodal, da se je ideja razširila in so se blagoslova motoristov začela udeleževati tudi druga moto društva. Idejno zasnovo je pripisal patru Niku. »Tako, kot je na Štefanovo začel blagoslavljati prave konje, je začel blagoslavljati tudi naše konjičke.«
Pater Niko je še malce natančneje opisal dogodke ob samem začetku. »Takrat smo najprej ustanovili društvo MK Ribničan. Društvo je štelo 75 članov in to smo bili prava klapa. V tistem času so se začela tudi srečanja motoristov na Tromostovju v Ljubljani in mnogo naših članov se je ob sredah družilo tam. Kot rečeno je bil leta 1997 prvi blagoslov in takrat je prišel tudi Janez Šimenc, ki je videl, kako smo zastavili blagoslov. Naslednje leto so potem začeli z blagoslovom tudi v Mirni Peči.«
Kmalu po tistem so društvo MK Ribničan razpustili, tudi pater Niko je bil prestavljen v Strunjan, kljub temu pa je bila še zmeraj živa ideja, da je treba nekaj narediti. Pater Niko je nadaljeval: »Na večer smrti papeža Janeza Pavla II. sem se že kot premeščen v Strunjan oglasil pri Pavletu in začela sva pogovor o tem, kaj bomo naredili, ker ni več kluba. Predstavil sem mu idejo, ki mi je hodila po glavi že več kot eno leto, in sicer, da bi ustanovili solidarnostno društvo. Vedel sem, da je, če se je kje kdo poškodoval, družina ostala bolj ali manj prepuščena sama sebi in morebiti kakšnim prijateljem.« Tisti večer sta Niko in Pavle že postavila temelje, da bi to moral biti nekakšen sklad, kjer bi zbirali sredstva in bi ob morebitnih nesrečah lahko izkazali solidarnost tudi kot motoristično društvo.

V jedru društva solidarnost
Ideja se je še malce dodelala in tako so pred 10 leti registrirali društvo Motoristi za Motoriste. »Z idejo smo zelo dobro uspeli, saj so se mnogi hitro našli v njej, tudi ime se je dobro prijelo in naš logotip, ki ga tudi drugi uporabljajo vsepovsod. Na začetku smo še malce opozarjali, da je to naš logotip, ampak zdaj kar pustimo, da se ideja širi kot se širi.«
Ustanovni člani so v večini motoristi iz širše ribniške okolice, k njim so hitro pristopili prijatelji z avstrijske Koroške in vseh krajev Slovenije. Dogovorili so se vse podrobnosti in društvo je lahko začelo delovati.

Sredstva za sklad zbirajo celo leto in po besedah patra Nika so se že kmalu po ustanovitvi pojavile prve prošnje za pomoč. »Če se ne motim, je bila prva denarna pomoč posredovana že leta 2005. V teh desetih letih do danes smo razdelili več kot 55 tisoč evrov pomoči. Ves ta denar je bil zbran s prispevki; ves ostali denar, ki ga društvo rabi za svoje delovanje, se financira iz članarine in drugih dejavnosti, tako da za samo delovanje društva ne porabljamo denarja iz sklada,« je dodal Pavle. Poleg tega so društvo registrirali tudi kot društvo v javnem interesu za varnost v cestnem prometu in se tako uvrstili na seznam društev, ki so lahko prejemniki sredstev od dohodnine. Podpornike imajo tudi med mnogimi podjetji in posamezniki, ki se odzovejo in njihovo delovanje tudi finančno podprejo. Vse to daje celotnemu delovanju društva pomemben pečat in zadovoljstvo, da tudi drugi prepoznajo njihov trud in koristnost.
MzM danes šteje 165 članov, na listi za članstvo pa imajo že 22 kandidatov. Tajnik Pavle je dejal: »Imamo veliko povpraševanja, vendar niti nimamo velike želje povečevati števila članov v društvu, ker se s tem samo povečuje težava glede obveščanja, organizacije občnega zbora itd. Ljudje pa kar čutijo z društvom. Glede na odzive in kopico vprašanj glede letošnjega blagoslova bo pred nami spet en veličasten dogodek.« Člani društva prihajajo od vsepovsod, tudi iz tujine. »Tudi versko smo pisana druščina in nimamo nobenih omejitev glede članov – važno nam je, da vsi v srcu dobro mislimo.«

Aprilski blagoslov glavni dogodek
Višek druženja predstavlja blagoslov motoristov, ki se vsako leto odvija 27. aprila pri Novi Štifti. »Mi smo začetniki blagoslovov motoristov v Sloveniji,« ponosno pove Pavle. »Ob 10. obletnici bomo tako imeli že 18. motoristični blagoslov.« Pater Niko ga dopolni: »Po letošnjem letu ne bomo več šteli let, ampak bomo ostali pri imenu Legendarni motoristični blagoslov. To ime si tudi zaslužimo, saj so bila leta, ko o dogodku ob blagoslovu nismo ničesar objavljali, pa je še zmeraj prišlo blizu tisoč motoristov.« Brinov grič je za vse, ki pridejo na blagoslov, skoraj premajhen in trenutno so v društvu na meji tega, kar grič in tudi oni organizacijsko zmorejo pripraviti, da je prireditev še zmeraj lepa in doživeta za vse.

Potovanje na sprejem k papežu Frančišku
Poleg aprilskega blagoslova je čez leto v prvi vrsti pomembno druženje. Leta 2009 so organizirali tudi prvo skupno potovanje. »Naš red je takrat praznoval 800-letnico ustanovitve in sem bil takoj zato, da gremo skupaj v Asissi. Na prvo skupno potovanje nas je šlo 84 vozil in 140 ljudi. Od takrat vsako leto organiziramo skupno potovanje in letos je padla ideja, da se v luči svetega leta in naše desetletnice odpravimo v Vatikan na avdienco k papežu Frančišku. Od januarja smo sprožili vse napore v to, da smo idejo predstavili na različnih ravneh – bili smo pri nunciju, v Sloveniji je bil februarja kardinal Parolin in smo bili v pogovorih tudi z njim. Prišli smo do dogovora, da nas bo papež Frančišek sprejel 18. junija. V veliko pomoč pri organizaciji nam je bil tudi naš veleposlanik v Vatikanu Tomaž Kunstelj,« je pater Niko opisal idejo in vso organizacijo ob letošnjem potovanju v Vatikan. »Kar se letošnjega odhoda k papežu Frančišku tiče, je bilo zanimanje izjemno, saj smo 250 prijav, na kolikor smo bili omejeni, napolnili v 12 urah. Mislimo, da bo to dogodek, kot ga še ni bilo – tudi z vsebinskega vidika, saj smo verjetno edino društvo na svetu, ki smo organizirani s tako solidarnostno noto. Tudi na srečanju s papežem mu bomo predali sredstva za nakup motornega kolesa za potrebe slovenskega misijonarja.«

Erjavec M., Na obisku, v: Ognjišče (2016) 5, str. 104.

Pridružujem se študentki in drugim, ki so na glas izražali svojo bolečino, ker so prekinili svojo nosečnost. Bogu hvala za te plemenite ljudi, ki s svojo molitvijo trkajo na vest družbe, ki postaja s svojim obnašanjem brezno sramote.
Sem otrok druge svetovne vojne. Oče je bil kot zaveden Slovenec mnogo po zaporih, ne nazadnje smo bili tudi mi po koncu vojne v lagerju Strnišče.
Pri pouku v šoli je bila vera nekaj, kar je treba zatreti na vse načine, tudi brutalno. Žaljivo karikature duhovnikov, blažena svoboda, da sami odločamo o svojem telesu v vseh pogledih. Mitingi, pijančevanja, rajanja na sindikalnih izletih, opolzko obnašanje žensk ...
Poročila sva se. Rodila sta se nam dva lepa zdrava otroka. Potem se je v meni oglasil močan spomin na trpljenje in pomanjkanje v otroštvu. V meni je prevladal neki upor, ko sem hitro spet zanosila. Napuh je nadvladal vest, sočutje, niti staršem se nisem zaupala, da bi vedeli za mojo stisko. Šla sem na ginekologijo in specialist je bil takoj za to, tudi asistentka je bila pri tem nehumanem početju zelo vesele narave.
Ko se je vse končalo, – bilo je brez zapletov – sem se domov in v službo vrnila drugačna. Prestrašena. Brez samospoštovanja, kot pretepen pes, ki je vse skrival s krinko ravnodušnosti. V tem času seveda nisem imela vere. Poslušala sem aktiviste, ki so govorili o enakopravnosti z moškimi.

Kako bi se drugače končalo moje življenje in zakon, če bi srečala tako požrtvovalne ljudi, ki bi me z molitvijo opozarjali, da se podajam v nekaj človeka nevrednega! Tako pa mi je mož abortus grobo očital in rekel celo mladoletnemu sinu: »Mama je ubijala otroke!« V meni se je vse zlomilo. Danes razumem, da je mož sam hotel na ta način pokazati mojo krivdo, da bi bila primerljiva z njegovimi prestopki. Bila sem globoko ranjena, v družini se je naselil odpor, otroci niso več čutili nežnosti. Odšla sem po 38 letih zakona. Izgubila sem tudi možnost dedovanja.
Danes se še vedno kesam, ker nisem znala ohraniti zdrave družine. Zadoščujem za vse z molitvijo. Največja stvar je pa spoznanje, da sem, potem ko sem pristala na tleh, spet našla Boga. On mi daje moč v jeseni življenja, ki je polno preizkušenj, bolezni in tegob, da vidim v življenju tudi dobre stvari, ki jih je toliko, da se ji ne da našteti.
Tisti, ki so proti tej nenasilni molitvi pred ljubljansko porodnišnico, so še vedno ujetniki miselnosti: sprejmi in zavrzi in izražajo svojo ozkost do stvarstva. Če se reši le ena mama in otrok, celotno stvarstvo zavriska od veselja, zacvetijo najlepše rože in to ne le na fasadi in zasliši se pesem ljubezni.
Čeprav nekateri živimo na drugem koncu Slovenije, verjemite, da smo v mislih z vami. Bog naj vas ohrani in blagoslovi vaše delo, saj ste v teh kriznih časih preseljevanja narodov zares svetla luč na obzorju. Niste podlegli pogubni miselnosti tega sveta. Iskrena hvala.
Mojca

Pismo je nastalo ob pobudi 40 dni za življenje, oziroma ob ‘proti pobudi’ politične opcije, ki je zahtevala prepoved molitve pred porodnišnico. Najprej nekaj besed o molitveni pobudi 40 dni za življenje. Gre za mednarodno ekumensko in pro-life (za življenje) pobudo. Prizadeva si za kulturo življenja, za rešitev nerojenih, za zaščito žensk pred ranjenostjo zaradi umetnega splava ter za spreobrnjenje zdravstvenega osebja in zagovornikov splava. Je pobuda 40-dnevne molitve in posta, ozaveščanja lokalne skupnosti in neprekinjenega miroljubnega bedenja pred ustanovo, kjer se opravljajo splavi. V Sloveniji ta molitev poteka pred ljubljansko porodnišnico. Doslej je že tri krat potekala molitev po 40 dni.
Pobuda ni naperjena proti ženam, ki se odločijo za splav, ampak jim želi biti v pomoč. Splavu lahko botruje tudi stiska mater, ki ne vidijo izhoda iz trenutnih težav. Seveda se ta stiska s splavom ne konča, kakor dokazuje tudi to pismo. In zato ta pobuda želi moliti, pa tudi osveščati žene, da se ne bi odločile za splav, ki je umor nemočnega bitja. Prav tako skušajo nuditi drugo pomoč ženam, ki se znajdejo v stiski in nameravajo narediti splav. Na spletni strani so zapisali, da so s svojo molitvijo in postom, z ozaveščanjem in miroljubnimi bedenji, v 607 mestih po vsem svetu (v 32 državah) doslej rešili 11.165 človeških življenj, kolikor oni vedo), 127 aborcionistov je prenehalo opravljati splave, 64 abortivnih klinik se je zaprlo in več kot 675.000 prostovoljcev je sodelovalo v molitvi in bedenju pred klinikami. Judovska modrost pravi: kdor je rešil eno življenje, je rešil ves svet. Molitvena pobuda je rešila kar 11.165 življenj!

Pobuda ni naperjena proti nikomur, čeprav ne zamolči, da je splav zločin proti nemočnemu človeku, ampak skuša ozaveščati, moliti in pomagati. Tudi zato, ker vedno znova prihajajo k njim žene, ki so naredile splav, in pripovedujejo o svoji stiski in težavah, ki jih doživljajo po splavu. Tudi to pismo opisuje težave žene, ki je naredila splav. Primer pa niti malo ni osamljen, zato je pobuda tudi pomoč ženam, da ne bi doživljale stiske po opravljenem splavu.
Prav zaradi nenasilnosti in dobrohotnosti pobude je čudno, da so nekatere politične sile hotele prepovedati molitvena zborovanja pred ljubljansko porodnišnico. Taka prepoved ni demokratična. Vsak človek ima pravico povedati svoje mnenje, če to naredi spoštljivo in nenasilno. Tako imajo to pravico tudi skupine in ljudje, ki branijo življenje. Zakaj bi samo zlu bila dana pravica, da govori? Zakaj bi plemenite pobude ne imele pravice, da povedo svoje mišljenje? Zato se moramo ostro upreti zahtevam po prepovedi javne molitve. Pismo gospe dokazuje, kako je taka molitev potrebna in dobrodošla. Tudi ne drži trditev nasprotnikov molitve, da z javno molitvijo kratijo svobodo žena, ki bi se odločile za splav. Če pobuda 40 dni za življenje ženam pove, kaj pomeni splav, kakšne travme povzroči pri večini žena, potem daje koristne informacije, ki jih matere drugje žal ne dobijo. Več informacij ko imaš, lažje se odločiš. Torej pobuda povečuje svobodo, saj svobodna odločitev temelji na dobrih informacijah.
Pobuda izziva tudi nas vse, da znamo obsoditi greh (splav), imeti pa odprto srce za grešnika (žene, ki opravijo splav). Bolj kot obsodbo potrebujejo pomoč in razumevanje, predvsem pa ustvarjanje takega ozračja v družbi in družinah, da bodo vsi otroci zaželeni in lepo sprejeti. V okolju, kjer smo ali delujemo, širimo življenju naklonjeno miselnost. Podpirajmo pa tudi tiste organizacije in politične stranke, ki zagovarjajo življenje, zakonsko zvezo moža in žene in družno. Tako bo samo ozračje v družbi pomagalo k večjemu spoštovanju življenja.
Božo Rustja

Ognjišče (2016) 06, str. 48