Oktober je, podobno kot maj, Marijin mesec, saj je mesec molitve rožnega venca, ko se skupaj z ne­beško Materjo Marijo ‘sprehodimo’ po pomembnih postajah našega od­rešenja. Zato nas v oktobr­sko Ognjišče uvaja posebna uvodna molitev, s katero vedno začnemo našo revijo, pa tudi pripovedi v rubriki Zgodbo ti povem, govorijo o molitvi. Priloga nas vodi na najbolj zapostavljen del slovenskega etničnega ozemlja, v Beneško Slovenijo ob 150-letnici plebiscita, po katerem so prišli pod Italijo.

Iz tiskarne prihaja knjiga YOUCAT BIRMA – priročnik za katehete. Kot že naslov pove, je namenjena predvsem tistim, ki učijo verouk, oziroma vodjo birmanske skupine. Več o knjigi si lahko preberete med novostmi na str. 130 in (tudi o drugih knjigah iz iste zbirke) na spletni strani http://knjigarna.ognjisce.si/mladinska_knjiznica.html. Skupaj s knjigo Youcat birma bosta sestavljala nepogrešljiv pripomoček za birmanska srečanja. Pri teh srečanjih, pa tudi sicer, bo zelo dobrodošel Youcat katekizem za mlade, v katerem je v obliki vprašanj in odgovorov na kratko opisano bistvo katoliške vere. Naj omenim, da se vzpostavlja tudi posebna internetna stran z naslovom Youcat.si.

V zbirki Youcat sta izšli še dve knjigi. Prva je: Youcat – Molitvenik za mlade z izbranimi molitvami. Poleg klasičnih molitev vsebuje vrsto sodobnih molitev, ki zlasti nagovarjajo mlade. Druga pa: Youcat – Spoved z ovrednotenjem zakramenta spovedi in s pripravo nanjo. Odveč je napisati, da so vse te knjige lepo darilo mladim ob birmi pa tudi za rojstni dan ali god in ne nazadnje za Miklavža, božič in novo leto.

V pripravi sta še dve knjigi, povezani z katekizmom za mlade. Prva je Youcat Socialni nauk katoliške Cerkve, (izvirnik Docat), druga pa Youcat Sveto pismo. Naslova povesta, o čem knjigi govorita. Prva o tem, kaj o družbi in družbenem življenju uči Cerkev in kako naj ravnamo, delamo (od tu angleški naslov Docat) v življenju. Katekizem Sveto pismo pa ne bo vseboval celotnega Svetega pisma, ker bo nekatere manj poznane in težje razumljive odlomke izpustil. Imel pa bo več uvodov in opomb, ki sodobnemu človeku pomagajo razumeti svetopisemsko sporočilo. Upamo, da knjigi izideta v začetku prihodnjega leta.

Spet lahko pišem o dveh ponatisih. Prvi je Sveto pismo, igra spomin. Igra temelji na dobro poznanih igrah (memori) spomin, njena posebnost pa je, da nam pomaga odkrivati Sveto pismo. Zlasti ga pomaga odkrivati otrokom in mladim, ki jim je v prvi vrsti namenjena. Skratka, to je igra, pri kateri boste uživali, obenem pa spoznavali svetopisemske osebnosti. Več o igri si lahko preberete med novostmi na str. 130.

Drugi je ponatis knjige Drobne zgodbe za dušo. Gre že za 8. izdajo, kar priča, kako se je ta knjiga z univerzalnim sporočilom priljubila bralcem. Bila je druga v zbirki Zgodbe za dušo. Zgodbam iz te zbirke lahko prisluhnete vsako jutro ob 6.50 na Radiu Ognjišče, s ponovitvijo ob 11.50. Številni prisluhnejo zgodbam na poti v službo in jim je njihovo sporočilo navdih za tisti dan. Upamo, da bo v prihodnosti izšla še kakšna knjiga v tej priljubljeni zbirki.

V prihodnji številki Ognjišča vam bomo že prvič predstavili Miklavževo ponudbo Ognjišča: knjige in druge artikle, ki jih boste lahko po ugodnih cenah kupili za Miklavževo, božično in novoletno obdarovanje. Letos vam bomo ponudili kar nekaj zanimivih novosti.

Božo Rustja, odgovorni urednik

Stara sem enaindvajset let in obračam se na Ognjišče, ker vam zaupam. Vaš časopis redno prebiram in res ne vem, kateri drug časnik ali revija v tej naši domovini bi lahko posredoval odgovor na moje vprašanje, razmišljanje. Pred kratkim sem končala študij, predvsem so me zelo zanimali mediji in seveda vzgoja zanje, kar pa se danes v veliki meri pozablja. Sprašujem se, ali so vse tiste moralne vrednote, ki so nekdaj živele v naših družinah in se prenašale iz roda v rod, res že preteklost in ali ni ničesar več, na čemer bi lahko gradili in se nekako poskušali upreti vsemu tistemu medijskemu ‘linču’, ki nas vsak dan pritiska k tlom, da moramo misliti in delati tako, kot nam je vsiljeno.
Ker sem ženska, izhajam najprej iz predpostavke, da so ženske danes postale samo še predmet izkoriščanja, za dosego denarja in nekih hitrih ekonomskih učinkov. Če hočeš pozitiven odziv ljudi, daj samo žensko na naslovnico, v reklami jo razgali tako in drugače in uspeh je nekako zagotovljen. Nihče se več ne sprašuje o čem globljem – in vendar je trgovina delovala tudi nekdaj. Koliko pornografskega gradiva danes kroži čisto legalno med nami, med mladostniki, zakonci in celo otroci zlahka pridejo do takih vsebin. Naša družba pa o tem ne razmišlja preveč, od časa do časa se sicer dvigne kakšna afera okrog spolnega izkoriščanja otrok, tu in tam zaprejo kakšnega zvodnika, ki trpinči mlada dekleta ... Toda celotna miselnost ljudi ostaja taka, da je za hiter uspeh vse dovoljeno, za zaslužek je dovoljeno uporabljati tudi lastno telo in pri tem ni treba razmišljati o kakšnem dostojanstvu. Seveda niso samo ženske postale predmet ekonomskega poželenja. Nekaj podobnega je tudi z moškimi. Zakaj mnogi prodajajo svoje telo? Zakaj se po vseh ‘pozitivnih’ dosežkih feminizma, še vedno izkorišča žensko, njeno telo pa spreminja v potrošniško blago? Ali je mogoče, da se vse naše bivanje, življenje in doživljanje skrči samo na to? Prodajamo telesa in kupujemo še tisto malega ‘duha’, ki ga Slovenci premoremo v naših tradicionalnih okoljih. Seveda so tu mnogi in mnoge, ki so samo sužnji in se temu ne morejo svobodno upreti in se morajo ‘prodajati’ zaradi groženj in nasilja. Tu bi morali svoje povedati tudi organi pregona. To je res velika sramota naše družbe in na kakšen način bi se morali temu upreti in narediti konec temu začaranemu krogu? Ali obstaja kakšen žarek upanja? Sprašujem vas, ali nismo v tej situaciji kristjani poklicani, da bi se vsak dan v našem življenjskem okolju, trudili in gradili neko novo spoštovanje med ljudmi. Sprožiti bi morali kakšno pobudo za neko novo javno moralo, da bi temu ne pritrjevali ampak tudi v javnosti obsodili tako ravnanje, ne pa še naprej spodbujali to umazano tržišče. Morda bi kanček k temu lahko prispevalo tudi Ognjišče, ki bi lahko prineslo kakšen članek, rubriko, ki bi govorila čisto konkretno o tem, kako se boriti proti tem medijskim napadom na človeško moralo in etiko.
Damjana
V svojem pismu si opozorila na probleme, ki obstajajo, a se o njih premalo govori. Res je, naša družba je postala ‘instant’ družba, kjer ljudje hočejo doseči vse, takoj in na čim lažji način. Po svoje je to razumljivo, saj ljudje težimo k lažjemu načinu življenja in tudi krščanstvo uči, da trpljenje ni samo po sebi vrednota. Je pa napor sestavni del našega življenja, zlasti pa se mu ne smemo izogibati in tako zapasti nepošteno ravnanje. Naj navedem zelo preprost primer. Ljudje se moramo preživljati s svojim delom. Laže bi seveda bilo, da nam ne bi bilo treba zjutraj vstajati in delati ter se truditi dan za dnem. Toda za preživetje je napor nujen. Lahko se bi se mu izognili, tako da bi kradli, sleparili in si na ta način pridobili sredstva za preživljanje. Toda oškodovali bi nekoga drugega. In v tem je tudi problem naše družbe. Danes čedalje bolj odkrivamo, kako so nekateri ljudje, žal tudi iz Cerkve, hoteli špekulirati in na nepošten način hitro obogateti. In kam so pripeljali našo družbo? V krizo, ki močno prizadeva številne ljudi.
Nekaj podobnega je na področju morale. Sicer pa čedalje več ljudi trdi, da je sedanja kriza najprej moralna in šele nato gospodarska. Da, prav imaš, ko praviš, da danes vse skušajo prodajati na podlagi spolnosti. Koliko reklam igra na ta človeški nagon! Prav tako je zanimivo, kar si napisala, kako se ponižuje ženo, zlasti njeno telo. V družbi, ki tako poudarja, kako je žena enakopravna, kako jo hočemo na vseh položajih, v politiki zahtevamo posebne ’ženske kvote“ ..., pa obenem tako ponižujemo dostojanstvo žene. Pri nekem duhovniku sem videl zanimivo umetniško sliko (delo umetnice!). Najprej je upodobila ženo v preteklosti: pokrita je z ruto in preprosto oblečena in z lepim obrazom. V prihodnjih upodobitvah je žena čedalje bolj razkrita, vse manj obleke ima in čedalje bolj so poudarjeni njeni ženski atributi, obraz pa je vse manj viden. Čedalje na višjem podstavku je žena, čedalje bolj ‘neobremenjena’, a zgodila se je zelo pomembna stvar – izgubila je obraz!
Prav tako je res, da je pornografija vedno bolj dostopna. Tudi otrokom. Raziskave pravijo, da so na internetu zelo obiskane prav te strani. Posebej skrbi lahka dostopnost do teh vsebin. Zlasti je zaskrbljujoče, da se številni otroci tako zgodaj srečajo s pornografijo in jo enačijo s spolnostjo in se tako samo na ta način srečajo s spolnostjo. So raziskave, ki pravijo, da mladi preveč pričakujejo od telesne ljubezni (mislijo, da so v filmih), zanemarjajo druge oblike odnosa med moškim in žensko in tudi zato propada veliko število zakonov. V nekaterih zakonih prihaja do krize zaradi odvisnosti (zlasti moških) od interneta in internetne spolnosti. Prav tako je zaskrbljujoča vse večja odvisnost od računalnika in interneta. Rezultati raziskav, zlasti med mladimi, so skrb zbujajoči.
Pa vendar le ni vse tako črno. So družine in okolja, kjer ne pomeni vse telesnost, kjer se življenje ne zreducira samo na spolnost, ampak še živijo pristno in polno življenje. Tu opažamo, kako važno vlogo ima družina. Drugi važen pomen ima družba, skupine in prijatelji, s katerimi se družijo mladi. Praviš, da si končala študij. Upam, da si bila članica mladinske ali študentske skupine, da si hodila na duhovne vaje in se tako družila z ljudmi, ki imajo podobne vrednote, kot jih imaš ti. Več ko imamo takih stikov, laže se bomo upirali ‘diktatu’ in močnemu vplivu javnega mnenja. Več ko nas bo, laže bomo oblikovali javno mnenje in ga spreminjali. Ni tako nepomembno tudi naše družbeno delovanje. Kajti nimajo tudi vse stranke enakega odnosa do družine, splava, do istospolnih porok, pornografije. So nekatere, ki jim družina pomeni malo ali nič, so druge, ki branijo družino. So nekatere, ki bi za družino rade razglasile vse, kar komu pride na pamet, so druge, ki branijo družino, ki temelji na dosmrtni zvezi moža in žene ... So nekatere, ki jim večje število otrok ni vrednota in so druge, ki jim je. Saj smo kristjani že po krščanskem nauku dolžni podpirati družino tudi v javnosti, a tvoje pismo nas prepričuje, da je še več razlogov, da jo podpremo. Hvalevredno je, da so se prav v zadnjem času razvile nove civilne iniciative, ki branijo dostojanstvo zakona in družine in s tem tudi žene in otrok.
Na koncu samo še o tvoji zanimivi pobudi o člankih in knjigah, ki bi govorili o medijski vzgoji. Imaš prav, da jih je premalo. A nekaj vendarle je: v vsaki številki Ognjišča so v rubriki Film predstavljeni in ocenjeni filmi. Obenem je pri njih nekaj priporočil o (ne)primernosti za otroke in družine. Večji narodi npr. Italijani imajo v okviru škofovske konference na svoji spletni strani predstavljeno oceno primernosti še za večje število filmov. Tudi katoliški tednik Družina ima posebno prilogo, namenjeno medijem. Žal ne more slediti vsemu dogajanju, oceniti in predstaviti vseh oddaj in filmov, kar bi bilo za mnoge ljudi zelo dobrodošlo. Sam sem pred leti pol leta pisal o problematiki medijev, zlasti novejših, v Ognjišču. Pri naši založbi je izšla tudi kakšna knjiga na to temo (npr. Izzivi sodobnih medijev). Nekaj odgovorov na svoje pismo boš našla v knjigah Bogdana Žorža (o zasvojenosti, pa o vrednotah, vzgojnih težavah ...). Predvsem pa ostani še naprej odprtih oči in kritično spremljaj dogajanje okrog sebe. Kakor doslej, ne podlegaj mišljenju večine, predvsem pa utrjuj svoje ravnanje s stalno prošnjo Bogu, naj ti daje spoznati, kaj je prav in kaj želi od tebe ter ti daje moči, da se boš po teh spoznanjih tudi ravnala.
Božo Rustja

Ognjišče (2013) 09, str. 52

priloga

Beneška Slovenija in njeni Čedermaci

mladinska tema meseca

Mobilni telefon - prijatelj ali sovražnik?

gost meseca

Zgodovinar dr. Janko Prunk

Preberite več: Oktober 2016

Ne izhajam iz verne družine. Starši gredo k maši le ob praznikih. Meni osebno pa vera veliko pomeni. Skušam se zgledovati po Jezusu, vendar pa nimam nikogar, ki bi mi stal ob strani. Potrditev najdem v psiholoških knjigah, ob katerih sem si okrepila samozavest, ter v Ognjišču in Družini. Žal pa nisem in ne delujem v nobeni skupini, čeprav bi rada. Ne vem, kam naj se obrnem. V domači župniji to žal ni mogoče, ker naš duhovnik ne pokaže zanimanja za mlade, zato se v župniji »nič ne dogaja«. Jaz sem pred leti sodelovala v sosednji župniji. V osnovni šoli sem začela hoditi na duhovne vaje, v srednji šoli pa sem poskušala storiti kaj, da bi bila domača župnija bolj dejavna, vendar mi duhovnik ne dovoli. Pred leti naj bi bil pri nas duhovnik, ki je skrbel za mlade (taborjenje in podobno), zato so ga župljani »pregnali«, ker so hoteli imeti otroke doma za delo. Od takrat je župnija »na dnu«. Skušala sem govoriti z duhovnikom, vendar ga ne zanima. Sama sem pred leti, skupaj s prijateljico, vodila mladinski verouk, pri katerem duhovnik ni bil prisoten. Sedaj je več mladih, ki bi tudi radi sodelovali v župniji. Kaj nam lahko svetujete? Vera mi veliko pomeni, zato rada delam kot animatorka, vendar ne vem, kam naj se vključim, ker se nočem vsiljevati. Prosim za nasvet.
Pa še nekaj bi vas prosila. Zelo rada pomagam ljudem, ki so v duševni stiski. Veliko sem že pretrpela, zato sem vesela, če lahko iz lastnih izkušenj pomagam drugim. To bi rada delala celo življenje. Razmišljala sem o društvih, ki imajo organizirane telefonske pogovore s svetovalci. Kam naj se obrnem?
Gabrijela

Najprej bi rekel, da bi bilo treba takega duhovnika, kot je vaš kakor ga ti opisuješ, poslati v kakšen samostan, tam bi imel dovolj miru pred (mladimi) verniki! Nekoliko ga morda opravičuje dejstvo, da je najbrž že v letih. Seveda imamo premalo duhovnikov, tudi takih, ki so že v pokoju, da bi jih »poslali na Luno« ali v dom upokojencev, če lahko še mašujejo, spovedujejo, previdevajo... in vsaj v glavnem vodijo župnijo. Morda se glede njegovih let motim, si pa enostavno ne morem predstavljati, da bi »normalen« duhovnik odklanjal pomoč na takem področju, kot je (mladinski) verouk in pri delu v župniji na sploh. Čudim se tudi temu, kar pišeš o njegovem predniku, ki naj bi ga ljudje na marali, ker je bil »zagnan« za svoje duhovniško delo. Čudno je, da je človek tako zaljubljen v delo in zemljo, da mu je več do nje, kot do duše svojih otrok. Ne morem si pa predstavljati, da bi bili vsi farani taki, posebno ne danes, ko vemo v kakšni nevarnosti so mladi (alkoholizem, droga, slaba družba, disko). Sodobna tehnika tudi pri kmečkem delu lahko nadomesti mnogo rok. Marsikje starši otroke celo premalo zaposlijo in jim pustijo toliko prostega časa, da jim to duhovno škodi. Da bi pa ne ločili vzgoje od nekontrolirane zabave, bi bila res slepota, in žrtve bi postali tudi sami starši. Posebno na podeželju ni težko ločiti taborjenja, duhovnih vaj, romanj, izletov, ki jih organizira duhovnik, od zabav, ki jih organizirajo gostinci in podobni.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2007) 09, str. 6

Kako živeti zakonsko življenje, nas niso učili v šoli. Pri verouku smo spoznavali večne resnice in vrednote, ki nam dajejo smer za naše odnose v zakonu. Vsi se strinjamo, da so ljubezen, spoštovanje, enakopravnost, hvaležnost, odpuščanje ... nujne za srečno zakonsko življenje. Dejstvo pa je tudi, da se morava za najino zakonsko srečo preprosto potruditi. Ne vemo, zakaj slabo pride samo od sebe, za dobro pa se moramo odločiti in pri tem vztrajati.
Veliko sva se o zakonskem življenju naučila vsak v svoji primarni družini. Tam je vsakdo od naju opazoval in na svoj način doživljal, kako reagirata oče in mama, kako usklajujeta različna mnenja, kako se imata rada, kako rešujeta dnevne probleme, kako ravnata z otroki in kako poskrbita vsak zase. Kot otroka sva se ob njima učila osnovnega jezika odnosov. Hočeš-nočeš velik del naučenega preigravava v najinem zakonskem odnosu.
Prvi korak za srečno zakonsko življenje je ta, da se začneva zavedati, kaj se vedno znova dogaja v najinem odnosu. Še natančneje moramo zapisati. Najprej moram jaz sam ugotoviti, kako reagiram na različne dogodke. Kako se odzovem, ko sem v stresu in ko mi je hudo. Kaj storim, ko ostanem brez službe, ko me žena kritizira, ko me nihče ne pohvali, ko mi spet dajo jasno vedeti, da sem jaz kriv za vse ... Kmalu bom opazil, da vedno reagiram zelo podobno – doma, v službi, med prijatelji ali v povsem novih situacijah. Najlepše in najbolj težke trenutke doživljam v intimnih odnosih, saj je to prostor, kjer naj bi si dovolil, da me zakonec vidi takšnega, kot sem v resnici. Drugi korak, ki ga morava storiti, je, da vsak od naju prevzame odgovornost za svoje vedenje, mišljenje in celo čutenje.

Tako so za naju kot zrela in odgovorna zakonca izkušnje največja šola srečnega zakonskega življenja. Morava pa se odločiti, da se bova iz najinih izkušenj učila. To je ključno. Če tega koraka ne bova naredila, bova boleče izkušnje ponavljala in se iz njih le malo naučila. Midva sicer lahko analizirava najino vedenje in vsak svoje odzive (npr. molk, prepire, vpitje), povsem drugače pa se bova pričela učiti, ko si bova dovolila govoriti o najinem notranjem svetu. Nikoli ni težko izmenjati veselja in radosti ob veselih dogodkih, zbrati pa moram pogum, da zakoncu priznam, da me je strah, kako bomo finančno prebrodili mesec in kaj bo z najinimi otroki, da sem upravičeno žalosten, ker nihče ne opazi mojega truda v gospodinjstvu, da me je sram, ker se spet nisi postavil zase, da še sam ne razumem svoje hitre jeze, da se kljub družini počutim osamljeno ... Ne samo odrivanje mojega razbolelega notranjega sveta, temveč najino pripovedovanje in medsebojno sočutno razumevanje (brez dajanja nasvetov) naju bo neverjetno povezalo in omogočilo, da se bova lažje učila iz težkih življenjskih izkušenj. Iz dnevnega življenja vemo, da so težki dogodki lažje sprejemljivi, če je ob meni nekdo, ki me razume in me v celoti sprejema npr. v moji žalosti ali v mojih strahovih.
Za medsebojno razumevanje ne potrebujemo nujno fakultet, učenih raziskav in mnogo prebranih knjig. Da se bom lahko čim več naučil iz svojih in najinih izkušenj, napak, dosežkov, naj me ne bo strah in sram prositi tebe, draga žena, dragi mož, da mi pomagaš razumeti, kaj se dogaja z mano in z nama, saj je včasih res težko videti celoto. Oprosti mi za moje napake. Skupaj lahko vidiva več in skupaj zmoreva ustvarjati varno vzdušje za naju, da bova doživljala mnogo več veselja in sreče kot pa zagrenjenosti v dnevnih skrbeh.Kako živeti zakonsko življenje, nas niso učili v šoli. Pri verouku smo spoznavali večne resnice in vrednote, ki nam dajejo smer za naše odnose v zakonu. Vsi se strinjamo, da so ljubezen, spoštovanje, enakopravnost, hvaležnost, odpuščanje ... nujne za srečno zakonsko življenje. Dejstvo pa je tudi, da se morava za najino zakonsko srečo preprosto potruditi. Ne vemo, zakaj slabo pride samo od sebe, za dobro pa se moramo odločiti in pri tem vztrajati.
Veliko sva se o zakonskem življenju naučila vsak v svoji primarni družini. Tam je vsakdo od naju opazoval in na svoj način doživljal, kako reagirata oče in mama, kako usklajujeta različna mnenja, kako se imata rada, kako rešujeta dnevne probleme, kako ravnata z otroki in kako poskrbita vsak zase. Kot otroka sva se ob njima učila osnovnega jezika odnosov. Hočeš-nočeš velik del naučenega preigravava v najinem zakonskem odnosu.
Prvi korak za srečno zakonsko življenje je ta, da se začneva zavedati, kaj se vedno znova dogaja v najinem odnosu. Še natančneje moramo zapisati. Najprej moram jaz sam ugotoviti, kako reagiram na različne dogodke. Kako se odzovem, ko sem v stresu in ko mi je hudo. Kaj storim, ko ostanem brez službe, ko me žena kritizira, ko me nihče ne pohvali, ko mi spet dajo jasno vedeti, da sem jaz kriv za vse ... Kmalu bom opazil, da vedno reagiram zelo podobno – doma, v službi, med prijatelji ali v povsem novih situacijah. Najlepše in najbolj težke trenutke doživljam v intimnih odnosih, saj je to prostor, kjer naj bi si dovolil, da me zakonec vidi takšnega, kot sem v resnici. Drugi korak, ki ga morava storiti, je, da vsak od naju prevzame odgovornost za svoje vedenje, mišljenje in celo čutenje.
Tako so za naju kot zrela in odgovorna zakonca izkušnje največja šola srečnega zakonskega življenja. Morava pa se odločiti, da se bova iz najinih izkušenj učila. To je ključno. Če tega koraka ne bova naredila, bova boleče izkušnje ponavljala in se iz njih le malo naučila. Midva sicer lahko analizirava najino vedenje in vsak svoje odzive (npr. molk, prepire, vpitje), povsem drugače pa se bova pričela učiti, ko si bova dovolila govoriti o najinem notranjem svetu. Nikoli ni težko izmenjati veselja in radosti ob veselih dogodkih, zbrati pa moram pogum, da zakoncu priznam, da me je strah, kako bomo finančno prebrodili mesec in kaj bo z najinimi otroki, da sem upravičeno žalosten, ker nihče ne opazi mojega truda v gospodinjstvu, da me je sram, ker se spet nisi postavil zase, da še sam ne razumem svoje hitre jeze, da se kljub družini počutim osamljeno ... Ne samo odrivanje mojega razbolelega notranjega sveta, temveč najino pripovedovanje in medsebojno sočutno razumevanje (brez dajanja nasvetov) naju bo neverjetno povezalo in omogočilo, da se bova lažje učila iz težkih življenjskih izkušenj. Iz dnevnega življenja vemo, da so težki dogodki lažje sprejemljivi, če je ob meni nekdo, ki me razume in me v celoti sprejema npr. v moji žalosti ali v mojih strahovih.
Za medsebojno razumevanje ne potrebujemo nujno fakultet, učenih raziskav in mnogo prebranih knjig. Da se bom lahko čim več naučil iz svojih in najinih izkušenj, napak, dosežkov, naj me ne bo strah in sram prositi tebe, draga žena, dragi mož, da mi pomagaš razumeti, kaj se dogaja z mano in z nama, saj je včasih res težko videti celoto. Oprosti mi za moje napake. Skupaj lahko vidiva več in skupaj zmoreva ustvarjati varno vzdušje za naju, da bova doživljala mnogo več veselja in sreče kot pa zagrenjenosti v dnevnih skrbeh.

Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

Ognjišče (2016) 09, str. 19

Tim Gajser je že v lanski, še posebej pa v letošnji sezoni navdušil številne privržence motošporta v Sloveniji. Mladenič, ki bo kmalu praznoval 20. rojstni dan, je v »kraljevskem« razredu motokrosa tik pred tem, da osvoji naslov prvaka. Z nogami je trdno na tleh, prav tako mu ne zmanjka ciljev, na katere je stoodstotno osredotočen. Za razliko od marsikaterega športnika Tim z veseljem spregovori o svoji veri v Boga. Povsem jasno mu je, da poleg vloženega truda potrebuje tudi varstvo Vsemogočnega.

PS. Teden dni po izidu tega članka je Tim Gajser na predzadnji dirki v elitnem razredu MXGP  v ameriškem Charlottu postal svetovni prvak, s čimer je še nadgradil lanski podoben podvig v kategoriji MX2. S tem je mladi Tim (pet dni pred svojim dvajsetim rojstnim dnevom) dosegel enega največjih uspehov slovenskega motošporta in v prvi sezoni dirkanja na najvišji ravni osvojil svetovni naslov.

- Vaše življenje je od malega povezano z motokrosom. Kaj je tisto, kar vas je v tem športu najbolj navdušilo, prepričalo, da se profesionalno ukvarjate z njim?
Moj oče je bil motokrosist, pravzaprav je še vedno, saj še vedno vozi, zato sem bil z njim praktično po celi Evropi, ko sem bil star že dve ali tri leta. Ta šport ti pride v kri. Takrat me je tudi prvič postavil na motor in se je vse skupaj začelo. Dejansko uživam v vsem, kar je povezano s tem športom, v hitrosti, v skokih. Motokros mi je res pri srcu, praktično živim zanj. Lahko bi rekli, da zanj jem, diham in spim.
- Tekmujete v ‘kraljevskem’ razredu motokrosa – kako težka je bila pot do tu?
Seveda je bila pot težka. Najprej moram izpostaviti očeta, saj je moral on žrtvovati ogromno, da sem lahko jaz tukaj, kjer sem. Nato pa seveda tudi jaz, ker ni lahko priti do vrha. Ne padeš kar iz zraka in postaneš svetovni prvak. Potrebno je veliko odrekanja, žrtvovanja. A na koncu se izplača; če imaš cilj in trdo delaš, se na koncu vse poplača.
- V prvem delu sezone ste vi lovili tekmece, zdaj vam že oni gledajo v hrbet in vas lovijo. Je kaj težje tekmovati zdaj, ko branite prvo mesto po točkovanju?
Niti ne čutim živčnosti. Četudi sem na vrhu in me drugi lovijo, skušam vse, kar moram, narediti brez kakšnega dodatnega pritiska. Sam mislim, da je najboljša lekcija, da greš na tekmo, odpelješ tako, kot znaš ... Ni pa tako lahko, kot se sliši. ⦋smeh⦌ Potrebno je trdo trenirati, se o kakšni stvari pogovoriti z očetom, ki je tudi moj trener. Rezultat pa nato pokaže, ali si res dobro delal in ali si najboljši.
- Če je pri ostalih motornih športih največkrat odločilna hitrost, gre pri motokrosu še za številne druge veščine, ki jih mora motokrosist obvladati. Katere bi kot ključne za dober rezultat izpostavili vi?
Pri motokrosu se morajo vse te veščine, od poguma do koordinacije, zložiti skupaj, da zares uspeš. Pri našem športu je tako, da je voznik dosti pomembnejši od motorja. Motorji so skorajda vsi isti, od tebe pa je potem odvisno, kako pritiskaš na plin, kako čutiš motor, kako si pripravljen. Celotno telo mora biti vrhunsko pripravljeno, od koordinacije do kondicije in morda še najbolj do same glave. Vse to mora biti na vrhuncu, da nato zares uspeš.
Pomembne so tudi okoliščine v sami ekipi, ki je poleg tebe, da imaš ob sebi ljudi, ki točno vedo, kaj reči pred tekmo in da se ne nazadnje tudi dobro razumeš z njimi.
- Po dirki v Lombardiji ste dejali, da je bila druga vožnja najtežja tekma v vaši karieri. Kaj jo je naredilo tako težko?
Domačin, legenda motokrosa, je na dirki na domačih tleh, kjer je že tako težko koga poraziti, štartal res dobro. Tempo dirke je bil zelo visok, obenem je bila še huda vročina. Bil sem izmučen, zato je bila tekma res težka.
- Vi vozite Hondin motor – kaj odloča oz. vpliva na odločitev, kateri motor boste vozili?
Tovarniški motorji so vsi res dobri, tako da tukaj ni nobenih razlik. Meni osebno je pomembno samo vzdušje v ekipi. To čutiš, ko prideš na samo tekmo, da ljudje dihajo s tabo, da vsi delamo za en cilj – biti prvi. Atmosfera je pomembna, ker potem lahko uživaš v sami tekmi in svojem športu. Najlažje je delati v timu, kjer se nihče grdo ne gleda, zato sem tudi izbral Hondo.
- Prejšnji vikend ste se mudili na dirki Moto GP v Avstriji – se kdaj spogledujete z idejo, da bi presedlali v kakšno drugo obliko motošporta? Vas navdušuje tudi cestno dirkanje ali ob gledanju teh dirk zgolj uživate?
Da bi presedlal v kakšen drug razred motošporta, gotovo ne, ker nikoli ne bi zapustil motokrosa. Ta je moje življenje, tako kot sem dejal prej. Rad pa bi poskusil voziti motor razreda Moto GP. Mislim, da bom ob koncu sezone lahko vozil Marqeuzov motor. Druge razrede motošporta raje le gledam.
- Sestavni del športa so tudi padci in poškodbe. V kolikšni meri kot tekmovalec sploh razmišljate o tem? Vpliva to tudi kaj na vašo vožnjo?
O tem skušam čim manj razmišljati, čeprav se tudi takšne misli vtihotapijo v glavo. A takrat morajo hitro spet iz glave, moram jih počistiti. Za vsakega tekmovalca je to lahko huda blokada. Sem profesionalni voznik, zavedam se tveganja vsakič, ko grem na dirko, vsaka tekma je tudi možnost za padec, a zato raje razmišljam o tem, koliko uživam na motorju.
- Kako se pripravljate na tekme? Vemo, da ima vsak športnik poseben ritual. Imate kaj posebnega tudi vi?
Imam. Pred vsako tekmo dam čelado na balanco in vedno nekaj zmolim. Tako se skušam čim bolje pripraviti na tekmo. Velikokrat tudi govorim sam s sabo. Če bi to kdo gledal, bi se mu najbrž čudno zdelo, a meni pomaga.
- Vaša družina je precej povezana z Bogom, tudi v vaših intervjujih sem zasledil, da večkrat omenjate Boga. Kaj vam osebno pomeni? Se spomnite nanj tudi kdaj med tekmami?
Celotna družina je povezana z Bogom, zares verujemo vanj. Če je le mogoče in smo doma, grem ob nedeljah vedno k maši. Čutim, da mi pomaga, da je to tisto pravo, čutim pa tudi to, da mi zares stoji ob strani, mi pomaga in me varuje.
Velikokrat imam izkušnjo njegove pomoči, predvsem pri padcih. V nogi sem recimo čutil, da jo imam zlomljeno, v njej mi je vse migalo in nisem mogel stopiti nanjo, po eni uri pa je bilo vse v redu. To zares takšni mali čudeži. Tudi ko sem si zlomil hrbtenico, kar je zelo huda poškodba, sem bil že po mesecu dni na motorju. To je bil gotovo čudež. Vsi so me spraševali, kako je to mogoče, saj so še zdravniki rekli, da bom mogoče začel hoditi po treh mesecih in pol. Lahko bi rekel, da se splača verjeti v Boga, saj te nikoli ne pusti na cedilu.
- Ste vzor mnogim otrokom in najstnikom po celem svetu. Mnogi pa ne vedo, da ne žurate in ne pijete alkohola. Je mogoče tak življenjski stil približati tudi ostalim?
Res imam čisto drugačen stil življenja. Takoj, ko sem se odločil, da bom profesionalni športnik, o katerem se bo govorilo še leta, sem sprejel tudi to, da ne bom imel enakega življenja, kot ga imajo moji vrstniki. Na to mora biti pripravljen vsak, ki želi na takšno pot. Ni to zato, ker sem športnik ali ker bi mi oče prepovedal. Zares sem toliko fokusiran na šport, da me takšne stvari niti ne zanimajo.

 Kavčič, T., Šport, v: Ognjišče (2016) 9, str. 96

Skoraj nemogoče je začeti septembrsko be­­lež­ko drugače kot z novim veroučnim in šolskim letom. Že zadnjič smo vam predstavili knjigo Tonina Lasconija, ki bo veroučencem in njihovim staršem pomagala odkrivati zakrament sprave Tudi jaz hodim k spovedi. Birmancem bo v pomoč pri pripravi zakramenta potrditve v veri YOUCAT BIRMA, sedaj pa bo ta knjiga še bolj uporabna, saj bo sredi septembra izšel YOUCAT BIRMA – priročnik za katehete. Več o obeh omenjenih knjigah si lahko preberete med novostmi na str. 130 in (tudi o drugih knjigah iz iste zbirke) na spletni strani http://knjigarna.ognjisce.si/mladinska_knjiznica.html#YoucatBirma.

Ob začetku veroučnega leta predstavljamo dobrodošlo novost: revijo Rad te imam – Rad se imam! Privlačna revija predstavlja mladost kot čas poln izzivov in priložnosti. Čas, ko mladi spoznavajo sebe, postajajo vedno bolj samostojni, oblikujejo in izbirajo svojo pot. Revija je polna izhodišč za pogovore v družini, pri mladinski skupini in med prijatelji. V njej bodo našli odgovore na bistvena vprašanja odraščanja, kot je iskanje smisla življenja. Pa tudi na druga vprašanja kot so: Katera je moja pot? Kako najti punco/fanta? Kako naj gradiva trden odnos? Kaj pa spolnost? V reviji je polno kažipotov, ki vodijo skozi odraščanje.

Revijo bomo še na poseben način predstavili mladim na vsakoletnem srečanju v Stični. Začetek novega veroučnega leta je primeren čas za nakup te revije. Je tudi primerno darilo, ki ga lahko starši in vzgojitelji kupite odraščajočim. Morda so mladi pripravljeni brati več vsebin, ki jim bodo odstrle skrivnosti odraščanja, kakor si mi predstavljamo. O težavah vzgoje in težavah, povezanih z obiskovanjem šole in z učenjem, si boste lahko prebrali v pogovoru s tokratnim gostom meseca. V pismih si boste lahko prebrali odgovor na posebno težavo – kako z otroki k maši.

Prav tako je postalo že tradicionalno, da v septembrsko Ognjišče vložimo položnico za Akcijo za srce Afrike. Navadili ste se že nanjo in mnogi ste postali dobrotniki tudi v novi akciji Z delom do dostojnega življenja. Nekaj o sadovih, ki jih je rodila vaša velikodušnost, si lahko preberete na str. 36. Ker je prostor v reviji omejen, si boste lahko več o akcijah prebrali na naši spletni strani. Zavedamo se, da je veliko potreb tudi pri nas, a ob stiskah naših ljudi ne pozabimo še na veliko večje stiske ljudi po svetu.

Letošnji september bo zaznamoval tudi enkraten dogodek. V začetku meseca bo razglašena za svetnico blažena Mati Terezija iz Kalkute. Že zadnjič smo vam predstavili knjige, DVD in podobice z besedili njenih molitev ter njen kip. Tokrat naj dodamo, da je že na voljo knjiga Misli in prigode z njenimi mislimi in življenjskimi prigodami. Več o njej si lahko preberete med novostmi na str. 130, o drugih publikacijah o novi svetnici pa na str. 55. Življenje nove svetnice boste lahko pobližje spoznali v tokratni prilogi Ognjišča.

Septembra prav tako začnejo prihajati knjige, ki jih tiskamo v tujini in so namenjene otrokom, predvsem za Miklavževo in božično novoletno obdarovanje. Za njihovo predstavitev bo še čas. Tokrat naj samo napišemo, da prihaja ponatis knjige Medvedkovo Sveto pismo. Gre že za drugi ponatis. Vsak ponatis knjige predstavlja za nas veselje, saj pomeni, da je knjiga našla pot med bralce. Toliko bolj velja to za otroške knjige, ki najmlajšim pomagajo spoznavati Sveto pismo in Božjo podobo, predstavljeno v njem.

Božo Rustja, odgovorni urednik

priloga

Sveta Terezija iz Kalkute

gost meseca

pedagog Marko Juhant

mladinska tema meseca

Reševanje težav s hrano

Preberite več: September 2016