Ko sestavljam tokratno beležnico, pravzaprav ugotavljam, da ni skoraj nič počitniška, čeprav je avgust počitniški mesec. V zadnjem času nam je uspelo uresničiti kar nekaj načrtov. Med prvimi naj omenim novo revijo z naslovom Verujem, upam, ljubim!. Gre za posebno občasno revijo. Vsebinsko bo revija tematska, zato je tudi prodajno zastavljena na daljši čas prodaje, ne samo aktualni teden ali mesec ... Njena vsebina bo za različne kroge bralcev, različne starostne skupine in zaradi različne vsakokratne tematike bo vsaka revija imela svoj osrednji naslov. Tematike pa bodo različne, vprašanje vere, medsebojnih odnosov, vzgoje ...

Prva številka te revije je namenjena mladim (in njihovim staršem in vzgojiteljem), s pomenljivim naslovom: Rad te imam – Rad se imam! Revija večinoma povzema članke, ki so bili objavljeni v zadnjih letih v mladinski prilogi v rubriki Fantje – Punce, sedaj pa so zbrani in vam jih ponujamo v revijalni obliki. Revija je posebej primerna kot nagrada za animatorje in mlade župnijske sodelavce, za pogovore v skupinah in za mladinski verouk ali kot nagrada ali spodbudno branje posameznim mladincem. Cena posamezne revije je 4,90 €. Župnijskim uradom nudimo poseben popust na večje število naročenih revij. Nekateri duhovniki revijo poklanjajo animatorjem pri oratorijih. Več o novi reviji si lahko preberete na str. 99.

Septembra bo razglašena za svetnico sedaj blažena Mati Terezija iz Kalkute, rojena leta 1910 v Skopju. K njeni odločitvi za misijonski poklic so prispevali tudi Slovenci, kar je vedno hvaležno poudarjala. Ognjišču je bila ena prvih založb v Sloveniji, ki je izdala knjige o njej. Leta 1983 smo izdali njen prvi življenjepis v slovenščini. Ob njeni kanonizaciji bomo septembra izdali knjigo z njenimi mislimi in zanimivimi prigodami iz njenega življenja Misli in prigode. Obenem vam ponujamo še dve knjigi. Ena govori o njenem življenju (Mati velikodušne ljubezni), druga (Bog ljubi danes po nas) pa je knjiga njenih molitev. Prav tako je na voljo DVD (risanka - Peti svet) o njenem delu ter kipec in križ z njeno podobo ter več podobic z besedili njenih molitev. To posebno ponudbo si lahko ogledate na str. 50.

Sredi avgusta praznujemo Marijino vnebovzetje, največji Marijin praznik. Za Slovence je ta dan posebnega pomena, saj se od osamosvojitve naprej vsako leto izročimo Mariji s posebno posvetitvijo. Letos se številni posamezniki, župnije in slovenske škofije ob obisku kipa fatimske Matere Božje posvečajo Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Zato posvečamo tokratno prilogo zgodovini te velike božje poti ter pomenu obiska fatimskega kipa v Sloveniji. Obenem vas vabimo, da si na spletu ali v naših knjigarnah ogledate knjige o Fatimi (Fatima - moje brezmadežno Srce bo slavilo zmago, Klici fatimskega sporočila) ter kipe fatimske Kraljice.

Včasih se pošalim, da na uredništvu živimo ‘shizofreno’. Medtem ko večina ljudi razmišlja o počitnicah, se moramo mi pripravljati na novo veroučno in pastoralno leto. Z mislijo na novo veroučno leto smo izdali knjigo Tonina Lasconija Tudi jaz hodim k spovedi. Knjiga je namenjena prvenstveno otrokom in govori o pripravi na spoved ter o pomenu tega zakramenta. A čeprav je pisana kot pripomoček za pripravo otrok na praznik prve spovedi, bodo v razlagah svetopisemskih odlomkov in drugih pojmov v zvezi s spovedjo nagovorila tudi odrasle, saj pomaga razblinjati številne predsodke o spovedi. Lep prispevek k poglobljenemu obhajanju leta usmiljenja. Več o knjigi si lahko preberete med predstavitvijo novosti na str. 130..

Božo Rustja, odgovorni urednik

Šolarji, dijaki in študenti komaj čakajo, da si oddahnejo od učilnic, predavanj, knjig in študija. Še bolj in drugače si oddiha želimo zaposleni. Bremena dnevnega ritma, obveznosti, hitenja, skrbi v službi in doma od nas skoraj zahtevajo oddih in odklop. Vsi se veselimo dopusta in si skoraj idilično predstavljamo šumenje morja, poležavanje na plaži, mirne noči in spokojnost. V družinah, kjer so otroci še majhni, pa se običajno zgodi, da pridemo domov še bolj utrujeni, kot smo odhajali. Kljub temu, da imamo zelo radi naše otroke, je prav, da si vsaj medsebojno priznamo, da so celo dopusti naporni. Tudi naši starejši mladinci nam dajejo vedeti, da obstajajo, čeprav na drugačen način. Enkrat bi se pogovarjali, drugič ne, tretjič imajo ideje, ki bi jim utegnile škodovati.

Počitnice in dopust naj bi bili res najprej namenjeni počitku in sprostitvi. Ker je manj fizičnih in psihičnih obremenitev in ker smo več skupaj, prihajamo drug drugemu bolj blizu. Pravimo, da se odnosi in vzdušja, ki jih nosimo v sebi, kar zgostijo. Zato je tako zelo pomembno, da vsi v družini vemo, kaj je namen počitnic in dopusta. Ni namen, da se bomo prepirali, kdo ima prav in kdo ne, kam bomo šli in kam ne ter koliko časa bomo preživeli za računalnikom in televizijo. Namen je, da se spočijemo, se imamo lepo in drug drugemu namenjamo spoštovanje in prijaznost.
Vnaprej si bomo vsaj okvirno določili, kako bomo preživljali prosti čas. Kjer so otroci že večji, je smiselno, da se skupaj dogovorimo, kaj bi radi doživeli, koliko časa bomo skupaj, kaj bo kdo delal, kako si bomo med počitnicami porazdelili delo v hiši (ali na kmetiji, v delavnici). Otroci nam bodo hvaležni, če nam bodo vsaj lahko povedali svoje želje. Presenetljivo hitro bodo tudi razumeli, zakaj nekaterih njihovih želja pač ne moremo uresničiti. Starši naj se le potrudimo, da jih najprej poslušamo in jih sprejmemo kot resne sogovornike. Odločitve so seveda na strani staršev.

Da pa bodo odločitve trdnejše, se morava najprej uskladiti midva kot zakonca. Najprej se midva odločiva, da se bova med dopustom imela lepo, da se bova spoštovala, drug druga upoštevala (tudi v različnosti mnenj) in s tem dala otrokom varnost v družini. Če otroci potrebujejo, da so od staršev slišani, jaz kot mož še bolj potrebujem, da sem slišan od svoje žene (in obratno). Želim ti povedati, kako si zamišljam preživljanje prostega časa. Ne vem, če bova lahko uskladila vse, lahko pa se odločiva, da se bova vsaj potrudila drug drugega razumeti in začutiti.
Dovolimo si, da si bomo med dopustom res odpočili. Vseeno je, ali bomo ogled kakšne znamenitosti, mesta, adrenalinskega parka, veselice ... izpustili. Okrepimo si medsebojne vezi, ki jih bomo nosili s seboj ne le do naslednjega dopusta, temveč vse življenje. In potrudimo se, da bomo v to poletje investirali naše veselje in radost, da smo skupaj z ljudmi, ki jih imamo radi. Slabo voljo, nerganje, sitnobo, kritiko in tarnanje pa dajmo na jadrnico in jih pošljimo daleč proč.

Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

Ognjišče (2016) 07, str. 19

Stol s svojo široko kopasto in s številnimi dolgimi žlebovi razbrazdano podobo ponuja zelo dovršeno gorsko kuliso blejski kotlini in gorenjski deželi, nad katero kraljuje.

Preberite več: Stol (2236 m)

mladinska tema meseca

SDM v Krakovu

gost meseca

misijonar Pavel Bajec

priloga

"Marija - okno upanja"

Preberite več: Avgust 2016

Začetek poletja, začetek počitnic. Dopust od ustaljenih tirnic. Čas, ko naj bi si nabrali novih moči. V pogovoru s starši šoloobveznih otrok večkrat slišim: “Končno, konec šole, konec verouka, adijo maša in listki.” Klopi v cerkvi, namenjene najmlajšim in njihovim staršem, bodo ‘na počitnicah’. Večkrat slišim: »Če bi ne bilo listkov, otroci ne bi hodili k maši.« Verjamem, da bi marsikje bilo tako, ni pa nujno. Najprej bi se morali ustaviti pri vseh tistih, ki listkov ne potrebujejo. Stopijo v cerkev, da tam ob srečanju z Jezusom ponovno doživijo, kaj res pomeni biti kristjan, biti z Jezusom. Prvi kristjani so bili v manjšini, a bili so povezani v veri Jezusa Kristusa. Pomagali so si med seboj in se spodbujali. Imam občutek, da danes ni tako. Danes smo si tujci, na cesti neznanci, v isti veri.
Počitnice so dobre in koristne, so obvezne, da bi se mogli slišati in ujeti na prave frekvence življenja. Šumenje morskih valov ob našem nemiru naj postane nov izziv za izkušnje miru. Spominjam se, kako smo z družino letovali preko sindikalnega turizma, bilo je pestro in napeto, včasih tudi komično.
Prav družina se včasih ‘sreča’ ravno na počitnicah. Tam se vsi križi zložijo v enega samega. In če tega križa ne prinašamo pred oltar, pred Najsvetejše, nas teži in utruja, vleče k tlom. Take počitnice zaključimo jezni in vidno še bolj utrujeni.
Pred nedavnim me je po maši povabila na čaj verna žena, ki kot jaz zajema moč iz evharistije. Tiste minute ob čaju so bile počitnice, počitnice v lepi družbi, ki ne jemlje, ne teži, pač pa spodbuja krščansko življenje v teži dneva. Nekaj obveznosti bomo v počitnicah lahko pogrešali, maša pa ne more biti obveznost, ker je vendar darilo, »letalska karta« na poti v večnost.
Papež Frančišek pravi: »Navadimo se poklicati v spomin vse dobro, ki nam ga je storil Bog.«. Sveta maša je dobro, tisto, v katerem je vključeno vse.
Marjeta Debevec

Počitnice, hura! Koliko je bilo pričakovanja. Tudi v naših mladih časih, ko še nismo ‘obvezno’ hodili na morje. No, tudi letos bo mnogo takih, ki ne bodo šli na morje, tudi med mladimi. Kriza kaže svoje zobe, vedno bolj. To, kar si zapisala na začetku pisma, me je zabolelo. Starši, ki se čutijo olajšane, da ne bo več zbiranja listkov, ne bo maše, ne verouka. Prednje klopi v cerkvah, namenjene otrokom, bodo tudi “šle na počitnice” in bodo prazne. Na žalost si zapisala resnico, ki velja tudi za Koper, kjer vsako nedeljo mašujem ob 8 uri. V naši stolnici bodo do neke mere klopi zasedli turisti, marsikje pa še tega ni. Vem, so kraji kjer je drugače. Misijonarji, ki prihajajo v teh mesecih domov na počitnice, zlasti iz Afrike, kjer je največ slovenskih misijonarjev, pripovedujejo, kako so njihove cerkve polne otrok in odraslih, ki so prišli peš tudi več ur daleč in z navdušenjem pojejo svoje pesmi ob spremljavi bobnov in v ritmu plesov. Ne gledajo na uro, ki je nimajo, koliko časa bo misijonar pridigal ali, kot pri nas rečejo, ‘nakladal’, niti na to, kako dolga bo maša. Zanje je vedno prekratka. Zato se moramo njim zahvaliti, da število katoličanov v svetu na splošno še raste.
»Če bi ne bilo listkov, otroci ne bi hodili k maši«, si zapisala mnenje nekaterih. Nič nimam proti listkom, otroci jih radi zbirajo, in če jih to pritegne k maši, je prav. Morda pa bodo z leti le razumeli, da ob nedeljah gremo obiskat Jezusa. Toda to jim mora nekdo povedati. Morali bi jim povedati starši, toda če tudi oni ne hodijo redno k maši, od koga naj zvejo?
Žal je res tisto, kar si povedala v drugem delu svojega pisma. Kristjani živimo ‘privatno’ krščanstvo. Že v družini si starši ne upajo reči svojemu pubertetniku ali pubertetnici: »Pojdi z nami k maši«, tudi če potem tam najde svoje družbo. Ne upamo biti ‘javni kristjani’. O tem se ne upamo pogovarjati v družbi, morda niti s svojo prijateljico, kot si storila ti, ali s prijateljem. Fantje so bodo lahko pogovarjali cele ure o kakšni nogometni tekmi in jim ne bo dolgčas cele ure presedeti na stadionu. Za mašo pa seveda ni časa. Tudi šport je lahko odlično razvedrilo, toda kristjan ne “živi samo od športa” ampak “od vsake besede, ki prihaja iz božjih ust”.
Ljudje smo družabna bitja. Tako nas je Bog ustvaril. Po svoji naravi se družimo. Danes kot da smo to pozabili. Zato je toliko nesrečnih in nezadovoljnih ljudi. Mi potrebujemo druge in drugi potrebujejo nas. Razlogi, zaradi katerih se družimo, so različni. Zato imamo veliko društev: pevsko, planinsko, gasilsko, plavalno itd. Največje med temi pa je krščansko ali, bolj natančno, katoliško ‘društvo’, ki mu pravimo Cerkev, ki šteje eno milijardo in dvesto petdeset milijonov članov. Zaradi tega nas ne bi smelo biti sram. Nismo pa nič kaj ponosni.
Kako zelo potrebujemo božjo pomoč tudi v počitnicah, nam je nakazala že Marjeta. Evharistija je dobesedno Bog z nami. Če je Bog z nami, kdo more biti proti nam? In njegovo pomoč v resnici potrebujemo. Prvi kristjani so preganjalcem, ki so jim prepovedovali nedeljsko shajanje pri sveti maši, rekli: »Brez maše (evharistije) ne moremo živeti.« To bi moralo veljati tudi za nas, tudi v počitnicah. Srečevali se bomo kot družina, družba, sorodniki, prijatelji ... Držati moramo skupaj, da nas ne napadejo ‘volkovi’, teh pa danes ni malo. Varni smo samo, če držimo skupaj in se opiramo na našega velikega brata Jezusa.
Ko gremo po svetu, lahko vidimo tudi veliko poučnega. Hoditi moramo z odprtimi očmi za dobro. Marsikaj se lahko naučimo. Ko sem kot študent dvoje počitnic ‘štopal’ po Franciji, Švici in Belgiji, sem se veliko naučil. Ne samo jezika, ampak tudi in še bolj verskega življenja, kar mi je zelo pomagalo pri delu v župnijah Postojna in Bertoki, še bolj pa pri Ognjišču. Še sedaj imam lepe spomine na tista doživetja. To je bila moja druga univerza. Res je, počitnice so lahko tudi zelo koristne. Take koristne počitnice želim tudi vam.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2013) 07, str. 6

* 4. julij 1846, Ježica, † 2. december 1916, Ljubljana

»Bodi učen ali neučen, kmet ali gospod, mlad ali star – umel ga bodeš, ako ti le ne manjka srca; kajti on je pisal svoje pesmi iz srčnih občutkov in zatorej segajo v srce! Cvet njegove lirike so sonetje, venec njegovih poezij pa Krst pri Savici, o kteri prekrasni pesmi žali bog tukaj ne moremo kaj več govoriti.« Tako je o Francetu Prešernu, največjem slovenske pesniku, zapisal leta 1867 enaindvajsetletni Fran Levec v svoji maturitetni nalogi iz slovenskega jezika z naslovom Kratka povestnica slovenskega pesništva po raznih književnih dobah. V njej je bodoči literarni zgodovinar na 16 straneh izčrpno podal prerez slovenske književnosti od časov sv. Cirila in Metoda do tedaj. Že v dijaških letih je objavljal svoje pesmi, kasneje pa se je udejstvoval skoraj na vseh področjih literarne kulture. Najprej kot pisatelj in pisec, zatem kot kritik in zgodovinar, kot leposlovni mentor in urednik, ukvarjal se je tudi z jezikoslovjem in pravopisom. Poleg tega je bil kot profesor učitelj in vzgojitelj mladine, kot šolski nadzornik pa si je prizadeval za čim bolj urejeno šolstvo pri nas.
DVAKRAT POROČEN, OČE DESETIH OTROK
Fran Levec se je rodil 4. julija 1846 na Ježici pri Ljubljani kot prvi od petih otrok; nekaj mesecev po njegovem rojstvu se je družina preselila v Radomlje pri Kamniku, kjer je preživel svoje otroštvo. Pri devetih letih je odšel k babici v Ljubljano, ki je imela kavarnico pod Rožnikom. V Ljubljani je nabiral znanje na osnovni šoli in nato v gimnaziji, ki jo je leta 1867 z odliko na maturi končal. V dijaških letih je bil domači učitelj, kot šestošolec je prišel h Kersnikovim in v krogu te družine je preživel srečne trenutke, Janka je pridobil za pisateljsko delo. Jeseni 1867 je odšel na dunajsko univerzo, kjer je študiral slavistiko, germanistiko ter zgodovino in zemljepis. V času študija je sodeloval v združenjih slovenskih študentov. Jeseni 1871 je nastopil službo suplenta na gimnaziji v Gorici in bil urednik tednika ‘Soča’. Leta 1873 je prišel na realko v Ljubljano, najprej kot suplent, po dodatnih izpitih pa redni profesor. 31. oktobra 1875 se je poročil z Jerico Dolinar, s katero se je seznanil že leta 1862 kot šestnajstletni dijak. Njuno zvezo je utrdil sin Valentin, po težkem porodu hčerke Vide pa je žena Jerica umrla. Novembra 1881 se je Fran poročil s Pavlo Mrak, ki je postala mati osmih njunih otrok, petih sinov in treh hčera. Nekaj sinov je tudi pokopal v pomladi življenja, eden je padel na začetku prve svetovne vojne v Galiciji. Leta 1909 je bil odlikovan z redom železne krone 3. razreda, imenovan je bil za dvornega svetnika, mestna občina Ljubljana pa mu je podelila častno meščanstvo. Februarja 1915 je bil po 42 letih službovanja upokojen. Računal je, da bo zdaj lahko uresničil še katerega od svojih načrtov, toda 2. decembra 1916 mu je načrte prekrižala smrt.
OD DIJAŠKEGA LISTA DO LJUBLJANSKEGA ZVONA
V dijaških letih je Fran Levec pisal lirske in epske pesmi, ki so bile objavljene v raznih listih, med drugim v rokopisni knjigi ‘Triglav’ (1862). Njegova dijaška lirika poudarja rodoljubje in ljubezen do narave; soneti močno razodevajo Prešernov vpliv, posnemal je tudi Simona Jenka. S pesništvom je zaključil leta 1875 zaradi kritike Frana Levstika pa tudi zaradi lastne kritičnosti. Zavedal se je namreč svoje oblikovne in tudi vsebinske odvisnosti od svojih vzornikov (v epiki sta bila to Matija Valjavec in Fran Levstik).
Od pesništva se je obrnil k publicistiki in uredniškem delu. V dunajskih letih je bil dopisnik Slovenskega glasnika, kot profesor v Gorici je bil urednik tednika Soča, po odhodu iz Gorice je poročal o ljubljanskih razmerah. V Ljubljani se je vključil v družabno in literarno življenje. Leta 1876 je Stritar obnovil Zvon in Levec je bil med njegovimi zvestimi sodelavci. Ko pa je dunajski Zvon konec leta 1880 nehal izhajati, je bil med ustanovitelji Ljubljanskega zvona. Strokovna razgledanost in delavnost sta ga usposobili za njegovega urednika. Okoli sebe je zbral skoraj vse tedanje pisatelje in pesnike različnih smeri in nazorov. Po vzoru Janežičevega Slovenskega glasnika, ki je bil “lepoznansko podučen list”, je Levec tudi Ljubljanskemu zvonu začrtal dvojno smer: leposlovno in poljudno. Na leposlovnih straneh so sodelovali: Jurčič, Kersnik, Tavčar, Trdina, Mencinger in Detela, na poljudnih straneh, kjer so obravnavali literarno zgodovino, jezikoslovje, zgodovino in zemljepis, sta se pogosto oglaša Hinko Dolenc in Josip Stare pa tudi urednik Levec sam. Središče njegovega zanimanja je bil Prešeren in zbiral je tiskano in pisano gradivo o njem.
RAZGIBAL JE ‘SLOVENSKO MATICO’
Skoraj polovico svojega življenja je posvetil Slovenski matici, društvu za izdajanje znanstvenih in leposlovnih knjig, ki je bilo ustanovljeno leta 1864. Leta 1882 je postal njen odbornik, v letih 1886–1892 prvi podpredsednik, po smrti Josipa Marna pa štirinajst let (1893–1907) njen predsednik. Skoraj dvajset let je vodil književni odsek. Razgibal je dejavnost Slovenske matice, ko je pritegnil mlade sodelavce. Njen Letopis je preuredil v zbirko “učenoznanstveno in poljudnoznanstveno pisanih razprav”, ki naj pospešujejo naše idealne težnje po splošnem napredku. Dosegel je, da Slovenska matica dobila plačanega stalnega tajnika, zagovarjal je načelo, naj bo dober pisatelj tudi dobro plačan. Za izvirno in prevodno jezikoslovje je na njegov predlog zaživela Zabavna knjižnica. Zanjo je Levec uredil dva zvezka Erjavčevih izbranih spisov z izčrpnim življenjepisom (1889). Slovenska matica je poskrbela za izdajo slovenskih ljudskih pesmi in pod uredništvom Karla Štreklja je nastala zajetna zbirka Slovenske narodne pesmi I–IV, 1895–1923 (IV. knjigo je dokončal Joža Glonar). Fran Levec je pomagal Karlu Glaserju pri pisanju Zgodovine slovenskega slovstva I–IV, 1894–1900. Dolga leta je urejal Knezovo knjižnico in v njej zbral naše najboljše pripovednike. Pomembno delo je opravil z urejanjem zbranih oziroma izbranih del Jurčiča, Levstika, Valjavca in z njimi prvi na Slovenskem uveljavil kritične izdaje literarnih del. Na podlagi Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja je sestavil Slovenski pravopis (1899). Vse te dejavnosti je opravljal ob svoji redni službi profesorja in kasneje šolskega nadzornika. Tudi na tem področju je zaoral globoke brazde.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2016) 7, str. 52.

Počitnice lahko izkoristimo za veliko stvari: za potovanja, za oddih, za rekreacijo, za zabavo ..., so ljudje, tudi mladi, ki ta dragoceni čas zapravijo. Mi vam predlagamo, da počitniške dni dobro izkoristite za razvedrilo in oddih. Ena od možnosti je, da se odpravite na Jakobovo pot, ki jo predstavljamo v prilogi. Na njej si okrepite tudi dušo in duha. Kot že nekaj let, smo vam pripravili posebno Poletno branje 2016. V njem vam ponujam knjige po ugodnih cenah, da si jih lahko vsak nabavi in potem, ko knjige prebere, kakšno tudi podari, zase pa ohrani tiste za svojo dušo.

V ponudbi poletno branje najdete čez trideset naslovov po: 1 €, 3 €, 5 €, 7 € in 9 €. Zanimivo in različno branje, primerno za vse okuse. Pri nakupu knjig vas tudi nagradimo. Ob nakupu nad 20 € iz te ponudbe dobite poseben klobuček z napisom Ognjišče. Ponudba velja do 31. 8. 2016, oziroma do razprodaje zalog. Več o akciji si lahko ogledate na str 68.

Velikokrat tožimo, da za branje nimamo časa. In med letom ga res pogosto nimamo. Obenem pa ne izkoristimo prostih poletnih ali drugih dopustniških dni za branje, zlasti za branje duhovnih knjig. Nenavadno je, ko v družinah – tudi takih, ki se imajo za verne – najdeš najrazličnejše knjige (za otroke), verskih pa ne. Zakaj bi otroka prikrajšali zanje? Se premalo zavedamo, da otrok kot goba ›pije‹ informacije? In prej ko mu začnemo govoriti (ali brati) o Bogu, globlje se bo to vcepilo v njegovo dušo. Tako kot veliko drugih lastnosti, tudi branje nekako ›podedujemo‹. Otroci staršev, ki so radi in veliko brali, bodo po vsej verjetnosti tudi dobri bralci. Preprosto, ker bodo videli starše brati in bodo rastli s knjigami. Družina je zato nadvse primeren prostor vzgoje za branje in za ljubezen do knjig.

Vzgoja za branje se lahko začne že v otroški dobi, ko starši otrokom prebirajo knjige. Knjige pravljic in zgodb ter poljudne knjige, ki bodo otrokom širile obzorje in v njih vzbujale željo po zanju in spoznavanju novega. Prav je, da ima družina svojo priročno knjižnico. V njej naj ima posebno mesto Sveto pismo, ki ga skupaj in posamezno prebirajmo. Za otroke bodo dobrodošle zgodbe Svetega pisma, prirejene zanje. Podobno velja za mladostnike. Ne pozabimo pa tudi na kvalitetno leposlovje, zlasti slovensko s klasiki, in knjige pozitivnih misli, ki nas bodo spodbudile in dvignile v temnih trenutkih življenja. Slednjih je precej izšlo tudi pri Ognjišču.

Dobrodelnost in dela usmiljenja ne poznajo počitnic. O redovnici, ki je velik del svojega življenja posvetila službi najbolj potrebnim, govori knjiga Sestra Mihelangela. V pričevanjih je predstavljena Ana Maraž, Marijina sestra čudodelne svetinje (1938 –1996). Nekateri invalidi in sodelavci so ob 20-letnici njene smrti predstavili njeno velikodušno služenje in pomoč potrebnim, njene organizacijske sposobnosti in njen vpliv na njihovo mladostno oblikovanje. O Leopoldini Brandis, ustanoviteljici Marijinih sester, ki jim je pripadala s. Mihelangela, pa govori tokratno pričevanje.

Že pred poletjem smo ponatisnili knjigo Karla Gržana Začinjeno za življenje. Prva izdaja knjige, ki je v duhovitem slogu in zanimivi zgodbi pravzaprav nekakšna priprava na zakon, je hitro pošla, kar priča da je nagovorila sodobnega bralca. V pravih receptih pa se skriva tudi življenjska modrost.

Božo Rustja, odgovorni urednik

Pršivec je gora, ki se strmo in visoko vzpenja iznad S obale Bohinjskega jezera, se ponosno ogleduje v njem in zakriva pogled proti višjim vrhovom s Triglavom na čelu.

Preberite več: Pršivec (1761 m)