Z Urško sva se dobila na sedežu judo kluba Sankaku, ki leži tik ob avtocesti, nedaleč od počivališča Lopata. Zgodnja ura ji ne povzroča težav, saj je vajena vstajati zgodaj. Kot nekdanja olimpijska prvakinja iz Londona izpred štirih let in sedanja trenerka naslednjih rodov judoistov je bila prava sogovornica pred prihajajočimi olimpijskimi igrami v Riu de Janeiru.

- V šport se otroci običajno podajajo zaradi druženja, kratkočasenja. Kdaj ste vi pri sebi ugotovili, da gre za nekaj več kot samo za amatersko ukvarjanje z judom?
Že leta 1997, ko sem bila mladinska evropska prvakinja v Ljubljani, se mi je utrnila želja in misel, da zdaj lahko sanjam tudi olimpijado. Takrat sem prvič videla, da sem sposobna priti na tako velik dogodek. Prva naslednja olimpijada je bila potem leta 2000 v Sydneyju, kamor še nisem odpotovala, ker sem bila premlada. Vendar sem bila pod pravim strokovnim vodstvom, da sem uspela napredovati, tako da se je potem uresničil že prvi cilj, da sem odpotovala na olimpijske igre v Atene in tam dobila bronasto medaljo. V judu sem bila precej ciljno orientirana. Ko sem sprejela nek cilj, ga vzela za svojega, sem to želela speljati. Celo uživala sem v tem. Si pa na tej poti nisem nikoli predstavljala, da bom dobila olimpijsko medaljo ter da bom kasneje celo olimpijska prvakinja. Vse to je bil normalen potek in napredek; skozi leta je prinesel svoje sadove.
- Zakaj so olimpijske igre nekaj tako posebnega, zakaj je to največji športni dogodek predvsem za športnika?
Gre za dogodek, na katerem se za vsako olimpijsko panogo zberejo najboljši s celega sveta. Tam je prisoten ves svet; ljudje po vsem svetu spremljajo svoje športnike, navijajo.
Ko greš kot športnik prvič na olimpijado, si vzhičen. Tam se dogajajo stvari, ki jih nisi vajen. Mimo tebe se sprehajajo najbolj zveneča imena posameznih športov, veliko je spremljevalnih dogodkov. Če sam pri sebi nisi dovolj močan in osredotočen na svojo nalogo, te vse to dogajanje lahko hitro odnese. Prav zaradi tega lahko hitro izgubiš dobro uvrstitev. Tudi zdaj svojim varovancem vedno pravim, da je pomembno, da ohranijo koncentracijo za svoje naloge in odmislijo vse, kar se dogaja okrog njih. Za vse čudenje in uživanje v tem svetovnem dogodku je dovolj časa tudi potem, ko že končaš s svojimi nastopi.
Še to – športnik se za ta dogodek pripravlja štiri leta. Tudi zaradi tega je taka tekma tako zelo pomembna, ima tako veljavo. Veš, da priložnosti za popravljanje rezultata nimaš že prihodnji teden ali mesec.
- To me spominja na tisto življenjsko modrost, ko pravijo, da bi šele pri gradnji tretje hiše točno vedel, kaj in kako. Za vas bi držalo, da ste na tretjih olimpijskih igrah res imeli nekako vse pod kontrolo, da ste prišli do zlate olimpijske medalje.
Točno tako. Pravi tekmovalni naboj, osredotočenost, zrelost je res prišla šele na tretji olimpijadi. Točno sem vedela, kaj in kje so tiste drobne posebnosti, ki ti lahko ali odvzamejo ali prinesejo naslov olimpijske prvakinje.
- Danes ste v vlogi trenerke in na olimpijske nastope pripravljate nove rodove slovenskih judoistov. Sami ste vedno zelo poudarjali pomen trenerja na športnikovi poti do uspeha. Kaj bi rekli, da je danes tisto, kar dobrega trenerja naredi res dobrega?
Prvo in najpomembnejše je sodelovanje med športnikom in trenerjem. Tekmovalec se mora 100-odstotno zanesti na trenerja in obratno. Med njima morajo biti vse karte na mizi, odprte. Ustvarjanje vrhunskega športnika ni vezano samo na to, kar se dogaja med treningom, na blazini. Ni vse samo v mišicah, ni vse niti v tehniki. Na končni uspeh vplivajo tudi in predvsem stvari, ki vplivajo na športnika v njegovem zasebnem življenju. Kaj se dogaja pri njem doma, kaj se dogaja v njem samem, kakšne težave ima, kaj ga skrbi, kaj ga obdaja. Če jaz ne vem, da ima športnik neko težavo, da se je nekaj zgodilo, in ga na treningu pritisnem preveč, preko njegovih skrajnih zmožnosti, se lahko pripeti poškodba. Lahko pride do izgube zaupanja. Biti dober trener je danes težko, ker moraš biti trener, prijatelj, zaupnik, oče in mama, malce tudi šef itd. Kot že prej rečeno – k sreči imam zelo dober zgled v mojem trenerju Marjanu Fabjanu, ki je dobro uskladil vse te vloge in imel posluh za športnika.

- Ravno zaradi različnih vlog, ki jih ima trener v odnosu do športnika, je verjetno težko biti hkrati tisti, ki športnika posluša, hkrati pa ga vedno znova porivati do njegovih skrajnih meja.
Pri tem je pomembno, da postaviš dobre razmejitve med tem, kar je nujno, kar se dogaja na tatamiju in v dvorani med treningom, ter tem, kaj se dogaja pred in po treningu. Sama sem še precej nova v tem in se učim teh veščin, ker gre za stvari, ki se jih ne moreš naučiti iz knjig, ampak gre za vzpostavljanje odnosa in spoštovanja med trenerjem in športnikom. Vsak tekmovalec ima svoj karakter ter svoj način izražanja in sprejemanja tako kritik kot vzpodbud.
- Športno ste bili aktivni v času, ko se je šport zelo spremenil. Kako gledate na današnjo zasnovo profesionalnega športa? Kam je šel šport?
Kratko povedano je šport postal precej gladiatorski, predvsem v tem smislu, da je treba telo vedno držati na meji še vzdržnega, če želiš biti res konkurenčen na svetovni ravni. Iz telesa je treba iztisniti tisti maksimum, ga ožeti do konca. Treningi za olimpijske igre so naporni, hudi, vendar je tukaj potem toliko bolj treba vse skupaj pravilno voditi in imeti napore pod nadzorom.
Hkrati se je v šport preveč vrinila tudi politika in tega ne bi smelo biti. Šport bi moral ostati šport, ne da se na organizacijski ravni in pri posameznih tekmovanjih vse več vrti samo še okoli politike in denarja.
Tretji vidik razvoja športa, ki je posledica teh pričakovanj po uspehih, je prisotnost nedovoljenih poživil. Sama trdim in sem živi dokaz, da se da priti do zlate olimpijske medalje tudi z domačo hrano in brez umetnih dodatkov.
- Šport pa ni samo panoga, namenjena športnikom, ampak je v prvi vrsti tam za gledalce. Kakšni gledalci, bolje rečeno navijači, smo Slovenci?
Mislim, da smo Slovenci zelo dobri navijači. Če pomislim na moj uspeh, na tisti dan, ko se je odvijala vsa evforija – ljudje znajo biti zelo čustveni in to tudi pokažejo. Ko sem prišla iz Londona, sem slišala veliko zgodb, kaj vse so ljudje počeli in kje vse so gledali moje nastope.
Slovenci smo dobri navijači, znamo pa zelo hitro in na veliko tudi kritizirati, če niso zmeraj medalje.
- Ob tem zadnjem se zdi, da smo gledalci vsak na svojem kavču s pilotom v roki najboljši trenerji, strategi, vsevedi, ki pa hitro posežemo po kritikah, ne da bi se vživeli ali poznali neko športno panogo oz. ne da bi vedeli, kaj vse je treba narediti, da lahko posežeš po največjih uspehih.
Mnogim si je težko predstavljati, kaj pomeni trenirati trikrat na dan, dan za dnem. Pa ni vse samo v treningu – je tudi študiranje nasprotnikov, iskanje njihovih šibkih točk, priprava načrtov, kako iti v napad, kako se braniti. Kot sem prej že rekla – ni vse v moči, pri športniku mora tudi glava zelo dobro funkcionirati, ker te od uspeha včasih res ločijo samo tisočinke sekunde, ena dobra ali ena napačna poteza, en gib...
Ob tem se je treba zavedati, koliko športnikov pride na olimpijado. Vsak se je maksimalno pripravljal štiri leta, ampak samo redkim uspe in za vsako panogo so na voljo samo tri medalje. Vsi pa vemo, da pri gledalcih šteje samo medalja.
Mnogo športnikov gara celo športno kariero, a jim mogoče niti enkrat ne uspe poseči po najvišjih mestih. Zato je treba ceniti tudi trud, ki ga vsak vloži v to. Pogosto se tudi omenja, da so slovenski športniki turisti – navsezadnje bo vsak, ki bo odpotoval na olimpijske igre, moral doseči neko normo, torej se je že kvalificiral skozi izborno sito.

- Bi nam še malce opisali, kako poteka vaš dan zdaj, v času najinega pogovora, ko smo zgolj še kak teden ali dva oddaljeni od vašega odhoda s športniki v Rio?
Vse stvari so se zdaj zelo zgostile. Dvakrat na dan potekajo treningi, ki so sedaj že kakšno uro kasneje, saj jih prilagajamo na časovno razliko z Brazilijo. Treninge običajno začnemo že ob 6. uri zjutraj, tako da sama vstajam 15 čez 5. Sledi trening s prvo ekipo, ki traja približno 2 uri. Potem je na vrsti moje delo v pisarni kluba, kjer je veliko komunikacije s tujino, organizacije prevozov in transferjev na tekmovanja, urejanje nastanitev itd. Po 12. uri se odpravim domov, pripravim kosilo in postorim, kar je še domačih opravil. Popoldne ob pol šestih začnem s treningi deklet, kjer imam 15 deklic, starih od 10 do 14 let. Z njimi imam trening do 19. ure, nato pa spet dve uri treninga prve ekipe, kjer poleg trenerja Igorja Trbovca pomagam glavnemu trenerju Judo kluba Z’dežele Sankaku Celje Marjanu Fabjanu, tvorcu do sedaj treh olimpijskih medalj.
Kaj dosti se v zadnjih dveh tednih ne da popraviti, razen v glavi. Ne sme se delati nobenih napak. Iz svojih izkušenj vem, da bolj kot se bliža dan tekme, bolj narašča napetost. Če si res dobro pripravljen, če si zaupaš in veš, česa si sposoben, je najboljši občutek dva ali tri dni pred tekmo, ko kar čutiš, kako ti forma raste in komaj čakaš, da greš v boj ter pokažeš vse, kar znaš in zmoreš.
- Dotikava se že področja psihologije, kjer pogosto slišimo, kaj in kako naj bi se športniki obračali tudi na športne psihologe itd. Kako vi vidite to potrebo?
Kot prvo bi rekla in se vprašala, zakaj bi kdo sploh potreboval psihologa. Moje mnenje je, da nas psiholog ne pozna in bi v tem primeru šli k osebi, ki ne ve ničesar o nas. Povedali bi mu nekaj stavkov, ki jih mi želimo, in on naj bi potem za nas našel neke rešitve in nam povedal, kaj in kako naj bi kaj delali. Sama nisem prepričana v to. Mislim, da mora športniku pomagati oseba, ki je ves čas v stiku z njim, ki je z njim vsak dan. To so starši in trener. In pri judu je zelo pomembna glava, da so misli jasne. Ne smeš imeti preveč treme, ne smeš biti brez treme, ker delaš še večje napake. To je seveda moje mnenje in vsak gleda na te stvari drugače.
- Kako pa je pri športnikih z vero – je lahko tudi vera v nekem trenutku v pomoč?
Mnogi se sicer zatekajo h kakšnim vražam, ritualom. Poznam tudi tekmovalce, ki se pred vsako borbo prekrižajo. Tega kot športnik sicer ne smeš narediti direktno na tatamiju, ampak prej. Vsak ima nekaj, česar se v končni fazi še želi oprijeti in mu daje dodatno trdnost. Mi kristjani se obračamo na Boga. Sama sem imela vedno na enak način stvari zložene v torbo, vedela sem, kakšno hrano in pijačo moram vzeti s sabo – vse to so stalnice, ki ti dajo varnost. Sicer pa v veri ne smeš iskati potuhe, najprej je treba dati vse od sebe in narediti največ, kar se da, šele nato lahko prosiš za dodaten kanček sreče.
Foto: studio Fonda in osebni arhiv

Erjavec M., Moj pogled, v: Ognjišče (2016) 8, str. 55.

Bogdan Žorž je priznan psihoterapevt, ki s svojimi prispevki že vrsto let bogati tudi Ognjišče. S svojim delom pomaga mnogim, ki se znajdejo v stiskah, pri vzgojnih zagatah pa je pravi naslov za mnoge starše. V adventu, ko si vzamemo več časa drug za drugega in se pripravljamo na prihod Odrešenika, naj nam bo ta pogovor z njim spodbuda za vzgojo nas samih. Vzgoja samega sebe se ne konča z osnovno ali s srednjo šolo, tudi ne z diplomo na fakulteti ali z odhodom v pokoj.

- Danes imamo veliko težav z odnosi v družbi in tudi v družinah. Kaj je glavni vzrok zanje in kaj nam manjka, da jih ne znamo učinkovito reševati?
Je nekaj, kar nam manjka, in nekaj, česar imamo preveč. Odgovor bom črpal iz svojega poklicnega dela, iz izkušenj, ki sem jih pridobil pri svetovalnem terapevtskem delu. Pri tem delu večinoma srečujem ljudi, ki prihajajo iz urejenih krogov. Klasični stereotip je, da imajo težave ljudje iz obrobja in iz težkih družinskih razmer, a s temi se sam ne srečujem veliko. Danes je preveč naglice in nestrpnosti. Nestrpnosti ne razumem v smislu “vsi drugačni, vsi enakopravni”, to so prazne puhlice, ampak v smislu, da ne znamo biti potrpežljivi, da ne znamo počakati ter dopustiti, da gredo stvari tudi malo drugače, kot smo si zamislili. Ne znamo dopustiti Bogu, da ureja stvari po svoje. Preveč hlastamo za tem, da bi si uredili raj na zemlji. Premalo je strpnosti, pripravljenosti, da bi stvari gradili dolgoročno. Želimo rezultate takoj! Preveč izhajamo iz svojih pravic in zaverovanosti v to, kar nam pripada. Premalo pa upoštevamo kaj smo dolžni storiti, za kaj smo poklicani na ta svet.
- Nam torej manjka časa, ki bi si ga družine znale vzeti za pogovor, druženje, medsebojno razumevanje …?
Ni mi blizu besedna zveza, da nam ‘manjka časa’. Če se ozrem v svoje otroštvo, lahko trdim, da se danes starši precej več pogovarjajo s svojimi otroki, kot so se včasih. To je le iluzija, ko trdimo, da nam zmanjkuje časa za pogovor. Tako se kaže nestrpnost, ker hočemo v pogovor zaobjeti vse in obvladovati vse. Starši bi morali otrokom pustiti več možnosti, da bi se razvijali v samostojne osebnosti. V odnosih je premalo sprejemanja drugega takšnega, kot je. Občutek, da nam zmanjkuje časa za pogovor, se pojavi zaradi tega, ker si v medsebojnih odnosih predstavljamo, da si moramo zagotoviti popoln nadzor nad situacijo. Ne sprejemamo neke negotovosti.
- Živimo v obdobju svetovne gospodarske krize in negotove situacije, o kateri povsod poslušamo. To pri ljudeh vzbuja zaskrbljenost.
Sam nerad govorim o recesiji, ker gre pri njej le za finančni vidik, razlogi pa so globlji. Na sedanjo krizo gledam kot na veliko širšo družbeno krizo. Zagotovo sem eden redkih, ki se te družbene krize veseli. Od nje optimistično pričakujem, da se bo človeštvo v zahodni civilizaciji ponovno zmoglo srečati s samim seboj. V tem trenutku nič ne kaže na to, saj se samo bojimo in se nam zdi, da človeštvo v preteklosti tako hude krize ni še nikoli doživelo. V resnici so se krize skozi zgodovino vedno dogajale. Ni treba pogledati daleč v zgodovino, dovolj je, da pogledamo 20. stoletje, ko smo na našem ozemlju preživeli dve svetovni vojni in več totalitarizmov. Mar niso bile to dovolj hude krize? Iz sedanjega dogajanja bi se morali nekaj naučiti.
- Ali je napačna predstava, da imamo danes več težav, kot jih je bilo včasih? Je bilo morda nekoč samo okolje bolj prijazno in manj težko? Kaj storiti, da bi tudi danes ravnali tako, da bi se bolje razumeli?
Razlike seveda so, ker je v toku zgodovine vsak trenutek edinstven. Primerjave so vedno težke. Starejši pravimo, da je bilo včasih bolje. To zato, ker smo bili mlajši. Bilo je drugače in gre za večplastnost. Sedanji trenutek je obremenjujoč, kar kaže statistika. Več je depresij, razočaranj, več družin razpada. Vse to kaže, da je občutek varnosti v tem trenutku zelo nizek. Človekova potreba po varnosti ni zadovoljena, kar je paradoks. Celo v času vojn občutek varnosti ni bil tako prizadet in ogrožen, kot je danes, pa je bila objektivna nevarnost za posameznika neprimerno večja kot je danes. Omenil bi dve ideologiji, ki sta zavladali v zahodni kulturi: ideologija potrošništva (imeti več, kopičiti) in iluzija, da nam bo kopičenje materialnega bogastva prineslo srečo in zadovoljstvo. Da nam bodo materialne dobrine prinesle občutek varnosti. Iz tega izhaja vedno več razočaranj. Druga večja ideološka zabloda je liberalizem, ki ga raje imenujem anarholiberalizem. Ta termin uporablja eden mojih učiteljev psihoterapije, ki se opredeljuje za ateista in pravi, da je anarholiberalizem moderne dobe iz človeškega življenja izrinil svetost. Nič več ni nedotakljivo, sveto. Vse mi je dovoljeno, vse je dopustno. Potem padejo meje. Meje pa so predpogoj za zadovoljevanje občutka varnosti in če jih ni, tudi občutka varnosti ni. Zato sem še zlasti kritičen do tako imenovane permisivne vzgoje, ki se je pojavila in tudi prevladala v drugi polovici 20. stoletja. Prav v procesu vzgoje pa se oblikuje človekova osebnost.

- Kako naj družina adventni čas, ko je čas pričakovanja, izkoristi za nekaj svetega v hiši?
Včasih je imelo koledarsko leto večji pomen kot danes. Bilo je naslonjeno na neka obdobja, ko se je človek usmeril na določena področja. Že letni časi so bili bolj izraziti kot danes in bolj smo bili odvisni od narave. Razlike so danes precej manjše že zaradi načina življenja. Pozimi imamo vse prostore v stanovanju enako ogrevane in ni se nam potrebno stiskati okoli peči, da nam je toplo ­‑ in se že zaradi tega oddaljujemo drug od drugega. Življenje je bilo verjetno res bolj zaznamovano z vero in tudi s cerkvenim letom. Advent je bil čas pričakovanja, danes pa je čas napetosti in nervoze ob hitenju po prazničnih nakupih. Za kristjane je v tem obdobju pomembno duhovno poglabljanje, imamo pa tudi priložnost za vzgojo, saj prinaša pomembne dogodke, ki nam pomagajo vzgajati. Prihod svetega Miklavž je odlično umeščen v adventni čas, saj stoji na njegovem začetku kot oznanilo, da prihaja Božič. Ko otrok pričakuje obdarovanje, pričakuje prihod svetega Miklavža. Ni tako pomembno, kaj bo dobil. Pomembno je, da Miklavž pride in da se bo spomnil nanj. Včasih Miklavž ni bil tako radodaren kot je danes, starši pa so nam znali pričarati negotovost, pisali smo pisma. Znali so nam reči, da Miklavža morda ne bo, da nismo bili dovolj pridni … Bili smo v napetem, nestrpnem pričakovanju. Radovednost se je večala in bili smo v negotovosti. Ko smo potem pogledali v krožnik, je bilo nekaj v njem in tedaj ni bilo pomembno, kaj je bilo, pač pa dejstvo, da se je Miklavž spomnil name. Danes izgubljamo pomen adventnega časa. Ne znamo več pričarati napetosti. Vse želimo narediti jasno, znano, načrtovano, načrtno. Otrok ne vidi več tega čara in zato tudi ni več hvaležnosti.
- Ali lahko danes to prikličemo nazaj?
Res se je veliko spremenilo, vendar sem nepoboljšljiv optimist in mislim, da ni vse izgubljeno. Srečujem ljudi, ki jim je to v zavesti, in mlade starše, ki znajo svojim otrokom pričarati to napetost. Neznansko sem vesel, ko srečam take primere. Vesel sem otrok, ki se znajo hvaležno razveseliti, ko so nekaj doživeli. Ne delam si iluzij, da bomo tukaj vzpostavili raj, ko bomo vsi tako ravnali. Optimist sem, da bo zdrav duh preživel in obstal med nami.

- Dnevno se srečujete s stiskami ljudi. Kakšen pečat pusti na vas, ko poslušate o tolikih težavah in skušate svetovati?
Stisk ljudi ne moremo meriti z objektivnimi merili. Za vsakega človeka je njegov problem največji na svetu in ga tako tudi doživlja. Nikoli ne pristopim k delu tako, da bi zmanjševal pomen stiske. Kako v sebi ohraniti ravnovesje, je resen izziv vseh poklicev, pri katerih se na katerem koli področju srečujemo z reševanjem osebnih težav človeka. V psihoterapiji velja pravilo, da je potrebna supervizija. Bistvo le-te ni v nadzoru mojega dela, temveč v tem, da nekdo tretji pomaga vzpostaviti mejo med menoj in človekom v stiski, ki se je v danem trenutku morda zabrisala. Brez supervizije pri svojem delu v preteklosti tudi sam ne bi zmogel dobro opraviti dela. Danes supervizije ne uporabljam več. Uspel sem si izoblikovati držo, ki je na tem področju zelo pomembna. To je drža spoštovanja. Ko se srečam s človekom v stiski, naprej skušam skupaj z njim poiskati nekaj pozitivnega, dobrega, kar je doslej naredil v premagovanju te stiske. Za to sta dva razloga: dobro je za njegovo rast in tudi zame, za mojo držo. Gre za ohranjanje lastne integritete, ravnotežja. Ohranjam spoštovanje do odnosa, ne pomilujem. To vodi v nezmožnost pomoči in hkrati mene postavlja v lažno pozicijo neke popolnosti, za katero je le vprašanje časa, kdaj se bo zrušila. Zaradi tega grem v nasprotno smer in človeka opogumljam pri ohranjanju trdnosti. Občudujem in spoštujem. Nimam razloga, da bi me to obremenjevalo, ampak me napolnjuje. Sedaj se z ljudmi srečujem na način, da jih občudujem, ko se soočajo s tako veliko stisko. In še vedno se od njih zelo veliko naučim.
- Prihodnje leto boste še sodelovali z našo revijo. Kakšno se vam zdi to sodelovanje, kako ste si zastavili delo v prihodnosti in kakšne odzive dobivate od ljudi?
Sodelovanja z revijo Ognjišče sem zelo vesel, tako kot tudi dela na Radiu Ognjišče. Brez lažne skromnosti lahko trdim, da si želim, da bi to sodelovanje trajalo še nekaj časa. To delo mi veliko pomeni predvsem zaradi odzivov, ki jih dobivam. Veliko je klicev, sporočil ljudi, ki moja razmišljanja berejo in poslušajo. To mi zadostuje, saj ne potrebujem statističnih podatkov. Če je to, kar napišem ali povem na radiu, zanimivo samo za enega, sem tega zelo vesel in je moj trud poplačan. Nova serija, ki bo v prihodnjem letu, bo drugačna od sedanjega pisanja, vendar ne morem iz svoje kože, tako da pišem iz življenjskih izkušenj. Že vrsto let imam željo, da bi z ljudmi podelil življenjsko modrost, ki mi jo dajejo gore. Ne bom pisal potopisov in opisoval izletniških točk, ampak bi rad ljudem predstavil modrosti povezave z vzgojo in tudi s samovzgojo ter z osebnostno rastjo, ki traja vse do zaključka našega zemeljskega življenja. Izleti v gore veliko pripomorejo k moji samovzgoji in osebnostni rasti, zato bom izhajal iz tega in to delil z drugimi.

Miha Turk, Bogdan Žorž (Moj pogled). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 12, str. 54-56.

Ko sestavljam tokratno beležnico, pravzaprav ugotavljam, da ni skoraj nič počitniška, čeprav je avgust počitniški mesec. V zadnjem času nam je uspelo uresničiti kar nekaj načrtov. Med prvimi naj omenim novo revijo z naslovom Verujem, upam, ljubim!. Gre za posebno občasno revijo. Vsebinsko bo revija tematska, zato je tudi prodajno zastavljena na daljši čas prodaje, ne samo aktualni teden ali mesec ... Njena vsebina bo za različne kroge bralcev, različne starostne skupine in zaradi različne vsakokratne tematike bo vsaka revija imela svoj osrednji naslov. Tematike pa bodo različne, vprašanje vere, medsebojnih odnosov, vzgoje ...

Prva številka te revije je namenjena mladim (in njihovim staršem in vzgojiteljem), s pomenljivim naslovom: Rad te imam – Rad se imam! Revija večinoma povzema članke, ki so bili objavljeni v zadnjih letih v mladinski prilogi v rubriki Fantje – Punce, sedaj pa so zbrani in vam jih ponujamo v revijalni obliki. Revija je posebej primerna kot nagrada za animatorje in mlade župnijske sodelavce, za pogovore v skupinah in za mladinski verouk ali kot nagrada ali spodbudno branje posameznim mladincem. Cena posamezne revije je 4,90 €. Župnijskim uradom nudimo poseben popust na večje število naročenih revij. Nekateri duhovniki revijo poklanjajo animatorjem pri oratorijih. Več o novi reviji si lahko preberete na str. 99.

Septembra bo razglašena za svetnico sedaj blažena Mati Terezija iz Kalkute, rojena leta 1910 v Skopju. K njeni odločitvi za misijonski poklic so prispevali tudi Slovenci, kar je vedno hvaležno poudarjala. Ognjišču je bila ena prvih založb v Sloveniji, ki je izdala knjige o njej. Leta 1983 smo izdali njen prvi življenjepis v slovenščini. Ob njeni kanonizaciji bomo septembra izdali knjigo z njenimi mislimi in zanimivimi prigodami iz njenega življenja Misli in prigode. Obenem vam ponujamo še dve knjigi. Ena govori o njenem življenju (Mati velikodušne ljubezni), druga (Bog ljubi danes po nas) pa je knjiga njenih molitev. Prav tako je na voljo DVD (risanka - Peti svet) o njenem delu ter kipec in križ z njeno podobo ter več podobic z besedili njenih molitev. To posebno ponudbo si lahko ogledate na str. 50.

Sredi avgusta praznujemo Marijino vnebovzetje, največji Marijin praznik. Za Slovence je ta dan posebnega pomena, saj se od osamosvojitve naprej vsako leto izročimo Mariji s posebno posvetitvijo. Letos se številni posamezniki, župnije in slovenske škofije ob obisku kipa fatimske Matere Božje posvečajo Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Zato posvečamo tokratno prilogo zgodovini te velike božje poti ter pomenu obiska fatimskega kipa v Sloveniji. Obenem vas vabimo, da si na spletu ali v naših knjigarnah ogledate knjige o Fatimi (Fatima - moje brezmadežno Srce bo slavilo zmago, Klici fatimskega sporočila) ter kipe fatimske Kraljice.

Včasih se pošalim, da na uredništvu živimo ‘shizofreno’. Medtem ko večina ljudi razmišlja o počitnicah, se moramo mi pripravljati na novo veroučno in pastoralno leto. Z mislijo na novo veroučno leto smo izdali knjigo Tonina Lasconija Tudi jaz hodim k spovedi. Knjiga je namenjena prvenstveno otrokom in govori o pripravi na spoved ter o pomenu tega zakramenta. A čeprav je pisana kot pripomoček za pripravo otrok na praznik prve spovedi, bodo v razlagah svetopisemskih odlomkov in drugih pojmov v zvezi s spovedjo nagovorila tudi odrasle, saj pomaga razblinjati številne predsodke o spovedi. Lep prispevek k poglobljenemu obhajanju leta usmiljenja. Več o knjigi si lahko preberete med predstavitvijo novosti na str. 130..

Božo Rustja, odgovorni urednik

Šolarji, dijaki in študenti komaj čakajo, da si oddahnejo od učilnic, predavanj, knjig in študija. Še bolj in drugače si oddiha želimo zaposleni. Bremena dnevnega ritma, obveznosti, hitenja, skrbi v službi in doma od nas skoraj zahtevajo oddih in odklop. Vsi se veselimo dopusta in si skoraj idilično predstavljamo šumenje morja, poležavanje na plaži, mirne noči in spokojnost. V družinah, kjer so otroci še majhni, pa se običajno zgodi, da pridemo domov še bolj utrujeni, kot smo odhajali. Kljub temu, da imamo zelo radi naše otroke, je prav, da si vsaj medsebojno priznamo, da so celo dopusti naporni. Tudi naši starejši mladinci nam dajejo vedeti, da obstajajo, čeprav na drugačen način. Enkrat bi se pogovarjali, drugič ne, tretjič imajo ideje, ki bi jim utegnile škodovati.

Počitnice in dopust naj bi bili res najprej namenjeni počitku in sprostitvi. Ker je manj fizičnih in psihičnih obremenitev in ker smo več skupaj, prihajamo drug drugemu bolj blizu. Pravimo, da se odnosi in vzdušja, ki jih nosimo v sebi, kar zgostijo. Zato je tako zelo pomembno, da vsi v družini vemo, kaj je namen počitnic in dopusta. Ni namen, da se bomo prepirali, kdo ima prav in kdo ne, kam bomo šli in kam ne ter koliko časa bomo preživeli za računalnikom in televizijo. Namen je, da se spočijemo, se imamo lepo in drug drugemu namenjamo spoštovanje in prijaznost.
Vnaprej si bomo vsaj okvirno določili, kako bomo preživljali prosti čas. Kjer so otroci že večji, je smiselno, da se skupaj dogovorimo, kaj bi radi doživeli, koliko časa bomo skupaj, kaj bo kdo delal, kako si bomo med počitnicami porazdelili delo v hiši (ali na kmetiji, v delavnici). Otroci nam bodo hvaležni, če nam bodo vsaj lahko povedali svoje želje. Presenetljivo hitro bodo tudi razumeli, zakaj nekaterih njihovih želja pač ne moremo uresničiti. Starši naj se le potrudimo, da jih najprej poslušamo in jih sprejmemo kot resne sogovornike. Odločitve so seveda na strani staršev.

Da pa bodo odločitve trdnejše, se morava najprej uskladiti midva kot zakonca. Najprej se midva odločiva, da se bova med dopustom imela lepo, da se bova spoštovala, drug druga upoštevala (tudi v različnosti mnenj) in s tem dala otrokom varnost v družini. Če otroci potrebujejo, da so od staršev slišani, jaz kot mož še bolj potrebujem, da sem slišan od svoje žene (in obratno). Želim ti povedati, kako si zamišljam preživljanje prostega časa. Ne vem, če bova lahko uskladila vse, lahko pa se odločiva, da se bova vsaj potrudila drug drugega razumeti in začutiti.
Dovolimo si, da si bomo med dopustom res odpočili. Vseeno je, ali bomo ogled kakšne znamenitosti, mesta, adrenalinskega parka, veselice ... izpustili. Okrepimo si medsebojne vezi, ki jih bomo nosili s seboj ne le do naslednjega dopusta, temveč vse življenje. In potrudimo se, da bomo v to poletje investirali naše veselje in radost, da smo skupaj z ljudmi, ki jih imamo radi. Slabo voljo, nerganje, sitnobo, kritiko in tarnanje pa dajmo na jadrnico in jih pošljimo daleč proč.

Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

Ognjišče (2016) 07, str. 19

Stol s svojo široko kopasto in s številnimi dolgimi žlebovi razbrazdano podobo ponuja zelo dovršeno gorsko kuliso blejski kotlini in gorenjski deželi, nad katero kraljuje.

Preberite več: Stol (2236 m)

mladinska tema meseca

SDM v Krakovu

gost meseca

misijonar Pavel Bajec

priloga

"Marija - okno upanja"

Preberite več: Avgust 2016

Začetek poletja, začetek počitnic. Dopust od ustaljenih tirnic. Čas, ko naj bi si nabrali novih moči. V pogovoru s starši šoloobveznih otrok večkrat slišim: “Končno, konec šole, konec verouka, adijo maša in listki.” Klopi v cerkvi, namenjene najmlajšim in njihovim staršem, bodo ‘na počitnicah’. Večkrat slišim: »Če bi ne bilo listkov, otroci ne bi hodili k maši.« Verjamem, da bi marsikje bilo tako, ni pa nujno. Najprej bi se morali ustaviti pri vseh tistih, ki listkov ne potrebujejo. Stopijo v cerkev, da tam ob srečanju z Jezusom ponovno doživijo, kaj res pomeni biti kristjan, biti z Jezusom. Prvi kristjani so bili v manjšini, a bili so povezani v veri Jezusa Kristusa. Pomagali so si med seboj in se spodbujali. Imam občutek, da danes ni tako. Danes smo si tujci, na cesti neznanci, v isti veri.
Počitnice so dobre in koristne, so obvezne, da bi se mogli slišati in ujeti na prave frekvence življenja. Šumenje morskih valov ob našem nemiru naj postane nov izziv za izkušnje miru. Spominjam se, kako smo z družino letovali preko sindikalnega turizma, bilo je pestro in napeto, včasih tudi komično.
Prav družina se včasih ‘sreča’ ravno na počitnicah. Tam se vsi križi zložijo v enega samega. In če tega križa ne prinašamo pred oltar, pred Najsvetejše, nas teži in utruja, vleče k tlom. Take počitnice zaključimo jezni in vidno še bolj utrujeni.
Pred nedavnim me je po maši povabila na čaj verna žena, ki kot jaz zajema moč iz evharistije. Tiste minute ob čaju so bile počitnice, počitnice v lepi družbi, ki ne jemlje, ne teži, pač pa spodbuja krščansko življenje v teži dneva. Nekaj obveznosti bomo v počitnicah lahko pogrešali, maša pa ne more biti obveznost, ker je vendar darilo, »letalska karta« na poti v večnost.
Papež Frančišek pravi: »Navadimo se poklicati v spomin vse dobro, ki nam ga je storil Bog.«. Sveta maša je dobro, tisto, v katerem je vključeno vse.
Marjeta Debevec

Počitnice, hura! Koliko je bilo pričakovanja. Tudi v naših mladih časih, ko še nismo ‘obvezno’ hodili na morje. No, tudi letos bo mnogo takih, ki ne bodo šli na morje, tudi med mladimi. Kriza kaže svoje zobe, vedno bolj. To, kar si zapisala na začetku pisma, me je zabolelo. Starši, ki se čutijo olajšane, da ne bo več zbiranja listkov, ne bo maše, ne verouka. Prednje klopi v cerkvah, namenjene otrokom, bodo tudi “šle na počitnice” in bodo prazne. Na žalost si zapisala resnico, ki velja tudi za Koper, kjer vsako nedeljo mašujem ob 8 uri. V naši stolnici bodo do neke mere klopi zasedli turisti, marsikje pa še tega ni. Vem, so kraji kjer je drugače. Misijonarji, ki prihajajo v teh mesecih domov na počitnice, zlasti iz Afrike, kjer je največ slovenskih misijonarjev, pripovedujejo, kako so njihove cerkve polne otrok in odraslih, ki so prišli peš tudi več ur daleč in z navdušenjem pojejo svoje pesmi ob spremljavi bobnov in v ritmu plesov. Ne gledajo na uro, ki je nimajo, koliko časa bo misijonar pridigal ali, kot pri nas rečejo, ‘nakladal’, niti na to, kako dolga bo maša. Zanje je vedno prekratka. Zato se moramo njim zahvaliti, da število katoličanov v svetu na splošno še raste.
»Če bi ne bilo listkov, otroci ne bi hodili k maši«, si zapisala mnenje nekaterih. Nič nimam proti listkom, otroci jih radi zbirajo, in če jih to pritegne k maši, je prav. Morda pa bodo z leti le razumeli, da ob nedeljah gremo obiskat Jezusa. Toda to jim mora nekdo povedati. Morali bi jim povedati starši, toda če tudi oni ne hodijo redno k maši, od koga naj zvejo?
Žal je res tisto, kar si povedala v drugem delu svojega pisma. Kristjani živimo ‘privatno’ krščanstvo. Že v družini si starši ne upajo reči svojemu pubertetniku ali pubertetnici: »Pojdi z nami k maši«, tudi če potem tam najde svoje družbo. Ne upamo biti ‘javni kristjani’. O tem se ne upamo pogovarjati v družbi, morda niti s svojo prijateljico, kot si storila ti, ali s prijateljem. Fantje so bodo lahko pogovarjali cele ure o kakšni nogometni tekmi in jim ne bo dolgčas cele ure presedeti na stadionu. Za mašo pa seveda ni časa. Tudi šport je lahko odlično razvedrilo, toda kristjan ne “živi samo od športa” ampak “od vsake besede, ki prihaja iz božjih ust”.
Ljudje smo družabna bitja. Tako nas je Bog ustvaril. Po svoji naravi se družimo. Danes kot da smo to pozabili. Zato je toliko nesrečnih in nezadovoljnih ljudi. Mi potrebujemo druge in drugi potrebujejo nas. Razlogi, zaradi katerih se družimo, so različni. Zato imamo veliko društev: pevsko, planinsko, gasilsko, plavalno itd. Največje med temi pa je krščansko ali, bolj natančno, katoliško ‘društvo’, ki mu pravimo Cerkev, ki šteje eno milijardo in dvesto petdeset milijonov članov. Zaradi tega nas ne bi smelo biti sram. Nismo pa nič kaj ponosni.
Kako zelo potrebujemo božjo pomoč tudi v počitnicah, nam je nakazala že Marjeta. Evharistija je dobesedno Bog z nami. Če je Bog z nami, kdo more biti proti nam? In njegovo pomoč v resnici potrebujemo. Prvi kristjani so preganjalcem, ki so jim prepovedovali nedeljsko shajanje pri sveti maši, rekli: »Brez maše (evharistije) ne moremo živeti.« To bi moralo veljati tudi za nas, tudi v počitnicah. Srečevali se bomo kot družina, družba, sorodniki, prijatelji ... Držati moramo skupaj, da nas ne napadejo ‘volkovi’, teh pa danes ni malo. Varni smo samo, če držimo skupaj in se opiramo na našega velikega brata Jezusa.
Ko gremo po svetu, lahko vidimo tudi veliko poučnega. Hoditi moramo z odprtimi očmi za dobro. Marsikaj se lahko naučimo. Ko sem kot študent dvoje počitnic ‘štopal’ po Franciji, Švici in Belgiji, sem se veliko naučil. Ne samo jezika, ampak tudi in še bolj verskega življenja, kar mi je zelo pomagalo pri delu v župnijah Postojna in Bertoki, še bolj pa pri Ognjišču. Še sedaj imam lepe spomine na tista doživetja. To je bila moja druga univerza. Res je, počitnice so lahko tudi zelo koristne. Take koristne počitnice želim tudi vam.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2013) 07, str. 6

* 4. julij 1846, Ježica, † 2. december 1916, Ljubljana

»Bodi učen ali neučen, kmet ali gospod, mlad ali star – umel ga bodeš, ako ti le ne manjka srca; kajti on je pisal svoje pesmi iz srčnih občutkov in zatorej segajo v srce! Cvet njegove lirike so sonetje, venec njegovih poezij pa Krst pri Savici, o kteri prekrasni pesmi žali bog tukaj ne moremo kaj več govoriti.« Tako je o Francetu Prešernu, največjem slovenske pesniku, zapisal leta 1867 enaindvajsetletni Fran Levec v svoji maturitetni nalogi iz slovenskega jezika z naslovom Kratka povestnica slovenskega pesništva po raznih književnih dobah. V njej je bodoči literarni zgodovinar na 16 straneh izčrpno podal prerez slovenske književnosti od časov sv. Cirila in Metoda do tedaj. Že v dijaških letih je objavljal svoje pesmi, kasneje pa se je udejstvoval skoraj na vseh področjih literarne kulture. Najprej kot pisatelj in pisec, zatem kot kritik in zgodovinar, kot leposlovni mentor in urednik, ukvarjal se je tudi z jezikoslovjem in pravopisom. Poleg tega je bil kot profesor učitelj in vzgojitelj mladine, kot šolski nadzornik pa si je prizadeval za čim bolj urejeno šolstvo pri nas.
DVAKRAT POROČEN, OČE DESETIH OTROK
Fran Levec se je rodil 4. julija 1846 na Ježici pri Ljubljani kot prvi od petih otrok; nekaj mesecev po njegovem rojstvu se je družina preselila v Radomlje pri Kamniku, kjer je preživel svoje otroštvo. Pri devetih letih je odšel k babici v Ljubljano, ki je imela kavarnico pod Rožnikom. V Ljubljani je nabiral znanje na osnovni šoli in nato v gimnaziji, ki jo je leta 1867 z odliko na maturi končal. V dijaških letih je bil domači učitelj, kot šestošolec je prišel h Kersnikovim in v krogu te družine je preživel srečne trenutke, Janka je pridobil za pisateljsko delo. Jeseni 1867 je odšel na dunajsko univerzo, kjer je študiral slavistiko, germanistiko ter zgodovino in zemljepis. V času študija je sodeloval v združenjih slovenskih študentov. Jeseni 1871 je nastopil službo suplenta na gimnaziji v Gorici in bil urednik tednika ‘Soča’. Leta 1873 je prišel na realko v Ljubljano, najprej kot suplent, po dodatnih izpitih pa redni profesor. 31. oktobra 1875 se je poročil z Jerico Dolinar, s katero se je seznanil že leta 1862 kot šestnajstletni dijak. Njuno zvezo je utrdil sin Valentin, po težkem porodu hčerke Vide pa je žena Jerica umrla. Novembra 1881 se je Fran poročil s Pavlo Mrak, ki je postala mati osmih njunih otrok, petih sinov in treh hčera. Nekaj sinov je tudi pokopal v pomladi življenja, eden je padel na začetku prve svetovne vojne v Galiciji. Leta 1909 je bil odlikovan z redom železne krone 3. razreda, imenovan je bil za dvornega svetnika, mestna občina Ljubljana pa mu je podelila častno meščanstvo. Februarja 1915 je bil po 42 letih službovanja upokojen. Računal je, da bo zdaj lahko uresničil še katerega od svojih načrtov, toda 2. decembra 1916 mu je načrte prekrižala smrt.
OD DIJAŠKEGA LISTA DO LJUBLJANSKEGA ZVONA
V dijaških letih je Fran Levec pisal lirske in epske pesmi, ki so bile objavljene v raznih listih, med drugim v rokopisni knjigi ‘Triglav’ (1862). Njegova dijaška lirika poudarja rodoljubje in ljubezen do narave; soneti močno razodevajo Prešernov vpliv, posnemal je tudi Simona Jenka. S pesništvom je zaključil leta 1875 zaradi kritike Frana Levstika pa tudi zaradi lastne kritičnosti. Zavedal se je namreč svoje oblikovne in tudi vsebinske odvisnosti od svojih vzornikov (v epiki sta bila to Matija Valjavec in Fran Levstik).
Od pesništva se je obrnil k publicistiki in uredniškem delu. V dunajskih letih je bil dopisnik Slovenskega glasnika, kot profesor v Gorici je bil urednik tednika Soča, po odhodu iz Gorice je poročal o ljubljanskih razmerah. V Ljubljani se je vključil v družabno in literarno življenje. Leta 1876 je Stritar obnovil Zvon in Levec je bil med njegovimi zvestimi sodelavci. Ko pa je dunajski Zvon konec leta 1880 nehal izhajati, je bil med ustanovitelji Ljubljanskega zvona. Strokovna razgledanost in delavnost sta ga usposobili za njegovega urednika. Okoli sebe je zbral skoraj vse tedanje pisatelje in pesnike različnih smeri in nazorov. Po vzoru Janežičevega Slovenskega glasnika, ki je bil “lepoznansko podučen list”, je Levec tudi Ljubljanskemu zvonu začrtal dvojno smer: leposlovno in poljudno. Na leposlovnih straneh so sodelovali: Jurčič, Kersnik, Tavčar, Trdina, Mencinger in Detela, na poljudnih straneh, kjer so obravnavali literarno zgodovino, jezikoslovje, zgodovino in zemljepis, sta se pogosto oglaša Hinko Dolenc in Josip Stare pa tudi urednik Levec sam. Središče njegovega zanimanja je bil Prešeren in zbiral je tiskano in pisano gradivo o njem.
RAZGIBAL JE ‘SLOVENSKO MATICO’
Skoraj polovico svojega življenja je posvetil Slovenski matici, društvu za izdajanje znanstvenih in leposlovnih knjig, ki je bilo ustanovljeno leta 1864. Leta 1882 je postal njen odbornik, v letih 1886–1892 prvi podpredsednik, po smrti Josipa Marna pa štirinajst let (1893–1907) njen predsednik. Skoraj dvajset let je vodil književni odsek. Razgibal je dejavnost Slovenske matice, ko je pritegnil mlade sodelavce. Njen Letopis je preuredil v zbirko “učenoznanstveno in poljudnoznanstveno pisanih razprav”, ki naj pospešujejo naše idealne težnje po splošnem napredku. Dosegel je, da Slovenska matica dobila plačanega stalnega tajnika, zagovarjal je načelo, naj bo dober pisatelj tudi dobro plačan. Za izvirno in prevodno jezikoslovje je na njegov predlog zaživela Zabavna knjižnica. Zanjo je Levec uredil dva zvezka Erjavčevih izbranih spisov z izčrpnim življenjepisom (1889). Slovenska matica je poskrbela za izdajo slovenskih ljudskih pesmi in pod uredništvom Karla Štreklja je nastala zajetna zbirka Slovenske narodne pesmi I–IV, 1895–1923 (IV. knjigo je dokončal Joža Glonar). Fran Levec je pomagal Karlu Glaserju pri pisanju Zgodovine slovenskega slovstva I–IV, 1894–1900. Dolga leta je urejal Knezovo knjižnico in v njej zbral naše najboljše pripovednike. Pomembno delo je opravil z urejanjem zbranih oziroma izbranih del Jurčiča, Levstika, Valjavca in z njimi prvi na Slovenskem uveljavil kritične izdaje literarnih del. Na podlagi Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja je sestavil Slovenski pravopis (1899). Vse te dejavnosti je opravljal ob svoji redni službi profesorja in kasneje šolskega nadzornika. Tudi na tem področju je zaoral globoke brazde.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2016) 7, str. 52.