Pisatelj Ivan Sivec, ki je na teh straneh, namenjenih spodbujanju k branju, nastopil največkrat, se je od zgodb, povesti in romanov iz sedanjega življenja, ki ga je znal prikazati živo in privlačno, zadnje čase preusmeril v ‘davno’ slovensko zgodovino. Dela se je lotil zelo zavzeto, poglobil se je v študij, kar dokazuje dolg seznam literature, naveden v vsaki knjigi. Težko pa je s pomočjo tega gradiva zasnovati lepo tekočo zgodbo, kot jo je ustvaril Fran Saleški Finžgar v svojem odličnem romanu Pod svobodnim soncem. V nizu Zgodovinski romani, ki ga Ivan Sivec v svoji bibliografiji (seznamu vseh knjig izpod njegovega peresa, ki je kar ‘neskončno’ dolg), postavlja na prvo mesto, je naštetih šestnajst knjig; v oddelku Slovenska zgodovina tega niza je pričujoča knjiga sedma po vrsti in prva iz ‘peteroknjižja’ o pokneženih celjskih grofih.
Podnaslov knjige pove, da so v njej predstavljeni začetniki mogoče rodovine celjskih grofov. Zanesljiva zgodovinska dejstva o njih podaja zgodovinar Franc Kralj na koncu knjige, kjer Sivčevo delo strokovno ocenjuje. »Knjiga pisatelja Ivana Sivca Vitezi jutranje zarje je zelo lep prispevek k večji prepoznavnosti naše najpomembnejše srednjeveške plemiške družine, katere življenjska usoda je značilen primer vzpona do zvezd in na višku moči padca do največjih globin.

Zgodba je lepo vpeta v nekatera resnična zgodovinska dogajanja (viteški turnir v Brežah, spori glede meje na Dobrovljah, pobiranja mitnin, vojaški spopadi) in v opisovanje življenja na takratnih gradovih in delno tudi na podeželju. Seveda je treba upoštevati pisateljevo svobodo izražanja in prikazovanja dogodkov, kot si jih je on zamislil.«

Veliko semen je posejanih v zemljo, a mnogo jih nikoli ne vzklije. Med tistimi, ki vzklijejo, pa so velikokrat razlike v rasti, cvetenju, plodovih, Ne govorim samo za žito in za rože. Govorim tudi o ljudeh, družinah, rodovih. Med tistimi, katerih seme zraslo v najbolj veličastne plodove, poznam rodovino, ki je zrasla vsem nam v čast, ponos in tudi opozorilo. To je bila celjska rodovina, bleščeča rodovina celjskih grofov in knezov.

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2016) 3, str. 113.

K pisanju me je spodbudila reklama, ki jo predvajajo na televiziji. Mama pride domov, otroka in mož so v dnevni sobi. Mama veselo: »Sem že doma.« Nato groba tišina. Otroka in mož imajo v rokah računalnik in se sploh ne zmenijo, da je prišla mama domov. Šele čez nekaj časa zagledajo, da je prinesla čokolado.
Sedaj bom povedala, kako smo pa mi pričakali svojo mamo. Vračala se je s kolesom iz tovarne, 7 km daleč. Ko smo jo zagledali, smo tekli proti njej in jo veselo klicali. Čeprav ni imela nobene čokolade. Samo mama je prišla. Nato je starejši brat prijel kolo in ga odpeljal v drvarnico. Vsi smo veseli odšli v kuhinjo. Mi smo že zakurili štedilnik pristavili lonec z vodo, da je bila že topla. Mama je kar hitro skuhala skromno kosilo in nam pripovedovala, kako je bilo v službi, mi pa njej, kako je bilo v šoli. Veliko smo tudi peli in se smejali.
Danes pa je ta tehnologija otroke čisto premamila, da ne vidijo in ne slišijo.
Oprostite, to sem morala napisati. Zelo me skrbi za te naše otroke ali bodo postali roboti.
zvesta bralka

Najprej sem bil nad vašim pismom slabe volje, ker sem menil, da je napisano v slogu: Včasih je bilo vse dobro, danes pa je vse slabo: otroci se ne več pogovarjajo, niso hvaležni, ne spoštujejo staršev in so pohlepni za materialne dobrine. Vemo, da to ne drži, da so ljudje imeli včasih napake in jih imamo danes. Vendar je zasvojenost s spletnimi mediji danes problem, ki se ga premalo zavedamo, in na katerega ste tudi vi opozorili. Vse več mladih ima težave z omenjeno zasvojenostjo. Nekateri celo velike težave. Spominjam se pogovora z mamo mladega fanta, ki je bil zelo zasvojen z računalnikom (igrami in internetom). Pustil je študij, se zaprl v svojo sobo, ni se več udeleževal skupnih obedov, z domačimi se ni želel pogovarjati. Zamenjal je dan za noč. Ponoči je bil na računalniku, podnevi je spal. Po hrano si je šel ponoči v hladilnik in jo sam pojedel. Morda je to res skrajni primer, ki pa nam pokaže, kam lahko pripelje ta sodobna zasvojenost. Čedalje več šolajočih se otrok in mladostnikov ima težave s koncentracijo, kar je tudi posledica te zasvojenosti. Nekateri preveliko telesno težo mlade generacije vidijo v dejstvu, da družine nimajo več skupnih obedov, ampak številni ljudje med sedenjem pri računalniku segajo po vrečki čipsa, čokoladi, sladkih keksih, skratka po jedeh, ki redijo in so nezdrave. Naj se sliši še tako neverjetno, a je res, da sodobni mediji (računalniki in mobiteli) bolj otežujejo osebne odnose, kakor jih olajšujejo. Koliko zakonov in družin trpi zaradi tega.

Nemogoče je, da bi v kratkem odgovoru prikazal vse težave zasvojenosti z računalnikom. Zato bi v branje priporočil knjigo, ki jo je pred leti napisal zvesti sodelavec Ognjišča Bogdan Žorž: Sodobno suženjstvo – sodobne zasvojenosti. V njej opisuje več sodobnih zasvojenosti, med njimi tudi z mobiteli in računalnikom. Psiholog Žorž je v primerih, ki sem ga prej opisal, zagovarjal ostro ukrepanje staršev. Tudi izklop elektrike, če ne gre drugače, kajti zasvojenec mora spremeniti svoj način življenja, sicer bo tonil samo globlje. So tudi psihologi, ki so veliko ostrejši v svojih stališčih. Poznamo primere zasvojenosti, ko nasveti ne pomagajo, ampak je potrebno resno zdravljenje s pomočjo strokovnjaka.
Vsi pa lahko iz tega povlečemo nauk, da se moramo izogibati vsakršne zasvojenosti in se kontrolirati v svojih razvadah. Za nas kristjane je postni čas lepa priložnost za to. Vsako leto se iz ljubezni do Boga odpovejmo eni stvari, eni razvadi. Bodimo prepričani, da nam bo to pomagalo pri samokontroli in da bo to dobra preventiva proti številnim zasvojenostim. Tudi sodobnim.
Božo Rustja

Ognjišče (2016) 03, str. 50

Kako se vse umirja, pomislim. Tudi prazniki niso več to, kar so včasih bili. Mislim božič in novo leto. Končno jih lahko pričakam s pristnim veseljem, mirom in brez nestrpnosti. Ja, upokojitev ima svoje prednosti in, hvala Bogu, znam jih izkoristiti.
Za sabo sem pustila tekanje po trgovinah in stikanje za darili. Dokler so bile v modi bomboniere, panetoni morda steklenica vina, je še šlo. Toda navade so postajale vse bolj zahtevne, pričakovanja velika, ideje pa tudi niso kar padale iz rokava, denar še manj. Če temu dodam gnečo v trgovinah, ki je bila neizbežna, in čas, ki me je vselej preganjal, se je tisto, kar naj bi bilo prijetno opravilo, spremenilo v nočno moro.
Zdaj je vse drugače: imam več časa in manj denarja, ostalo pa je dvoje pridnih rok in mati narava, ki mi daje ideje za darila. Začne se na pomlad, ko previdno nabiram liste čemaža. Bog ne daj, da se vsem pritakne kakšna šmarnica! Ko sem prepričana, da ni nobene nevarnosti, je otročje lahko iz čemaža pripraviti namaz ali pesto. Hči je zadovoljna, ker jo, kot pravi, reši marsikatere zadrege. Takrat, ko zorijo češnje, napolnim prve kozarce marmelade. Prav posebej se potrudim in sadju ter sladkorju dodam ščepec sladkih začimb, da dobi izdelek osebno noto. In potem kuham marmelado še do pozne jeseni, dokler ne dozori zadnji kaki. Ko smo že pri kakiju: posušen je odličen. Skupaj z jabolčnimi krhlji je ne samo dobro, temveč tudi lično darilo. Za tiste, ki znajo ceniti trud, priložim še vrečko domačega čaja. To je aroma, ki je ne moreš kupiti.
Ko narava preneha razdajati darove, jih je treba poiskati med štirimi stenami. Večeri postajajo vse daljši in lahko se zgodi, da se misli, obdane s temo, nevarno zlijejo z njo. Takrat vzamem v roke pletilke ali kvačko in se grem ustvarjalca. Takega iz ljubezni.
Hišni copatki za vnuke. To mi je v posebno veselje. Domišljiji pustim prosto pot in tistega, kar nastane, jasno, ni videti v nobeni trgovini. Ni čudno, da mojim malim ni jasno, kje kupi Božiček takšne copate. Dedek, ki pri vnukih noče zaostajati, se je zelo potrudil, ko je žagal in zbijal les za ptičjo krmilnico. »Pobarvali jo boste sami,« jih skuša uvajati v delo. Se že veselim pogleda na drobne rokice, zaposlene s čopiči.
Tudi sin bo verjetno zadovoljen z doma spletenim šalom in rokavicami. Mislim, da bo iz melirane volne s poudarjeno modro barvo nastal lep komplet. Mož bo po dolgih letih deležen nogavic iz prave ovčje volne.
Prijemalke za posodo so namenjene prijateljicam. Skromno in preprosto darilo, a upam, da ga bodo znale ceniti. Naj le preštejejo, koliko pentelj je bilo treba narediti.
Saj res, tudi kape rada pletem. Komu bi prišla prav letos? Sosedov Janez bi je bil vesel. Ne da bi si je ne mogel sam kupiti, to ne, le v mesto ga živ krst ne spravi in zanj, tako pravi, je tako in tako vse dobro. Tista kapa, ki mu, če jaz kaj vem, greje glavo že kakih dvajset let, gotovo ni tako topla, kot bi morala biti. In še nekaj je: vem, da bo vesel že zato, ker se ga je nekdo spomnil. Ja, včasih je res preprosto nekomu narediti veselje.
Sem koga pozabila? Seveda, gospo Francko, ki me vsak ponedeljek zvesto čaka. Kaj naj pripravim zanjo? Nič pletenega niti kvačkanega ne pride v poštev. V domu upokojencev znajo zaposliti varovanke z ročnimi deli. Suho sadje ni za njena brezzoba usta. Marmelade, čaji ... no ja, če bi živela doma, že, tako pa ...
Nekaj pa ji vendar lahko ponudim, drobno, zelo drobno pozornost. Nenavadno, a morda bo šlo. Kolikokrat mi je potožila, da bi rada vsaj še enkrat obiskala grob svojega moža in edinega sina. »Samo, kako naj le grem, tako nebogljena,« je rada dodala.
Kako, da mi nikoli ni prišlo na misel, da bi jo peljala tja? Verjetno zato, ker si nisem mogla predstavljati, kako bom v moj avto stlačila invalidski voziček. Dobro, bom pač poskusila, sem bila odločna. Pravzaprav je bilo od vsega najteže prepričati moža. Njemu je sentimentalnost pač tuja, humanost pa na srečo ne, kot se je izkazalo. Brez moškega smisla za razporeditev stvari bi bila moja ideja obsojena na propad. Tako pa nama je uspelo.
Pokopališča imajo tako ali tako moč, da spremenijo razpoloženje čim človek prestopi njihov prag, samo če gre za poseben dogodek, kot je bil tale, je doživljanje težko opisati. Nekaj toplega in svetega mi je leglo v srce. Gospa Francka je misli in spomine zavila v malone slovesen molk. Mislim, da je v svoji zamaknjenosti pozabila na kraj in čas. Težko je bilo določiti pravi trenutek in reči: »Gremo.« Tiho je bilo tudi celo pot do doma, ob slovesu pa mi je stisnila roko z močjo, ki ji je ne bi nikoli pripisala. S tem je povedala vse.
Moj krog daril je sklenjen. Z malo denarja in veliko ljubezni.
Rafaela

Ognjišče (2016) 03, str. 56

Med letošnjimi nagrajenci Prešernovega sklada sta bila tudi skladatelj Ambrož Čopi, ki smo ga predstavili v februarskem Ognjišču, ter slikar Aleksij Kobal, ki je bil rojen leta 1962 v Kopru ter leta 1986 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost, podiplomski študij iz slikarstva pa je sklenil leta 1993 pri prof. Metki Krašovec.
Manj znano je, da je Kobal tudi avtor plamenčka, logotipa založbe Ognjišče, ki ga je za nas izdelal leta 1991. Zato mu za nagrado iskreno čestitamo. (br)

Rustja B., Zanimivosti, v: Ognjišče (2016) 3, str. 99.

Sliko na naslovnici razlaga zgodba Križev pot, ki pripoveduje, kako je don Camillo ‘poučeval’ dva nevernika z ročajem vil. Njegov stari škof ga je zaradi tega kazensko prestavil v “najbolj nesrečen kraj na tem planetu”. V tisti gluhi samoti je strašno pogrešal Križanega iz cerkve, kjer je bil doslej in se je z njim pogosto zaupno pogovarjal. Sklenil je, da ga gre iskat. Križ je bil težak, pot pa dolga in strma, vendar je s skrajnim naporom prispel do vrha in križ postavil v svojo sedanjo cerkev. Po maši je Križanega vprašal: »Jezus, nisi jezen, da sem te pripeljal v to ubogo cerkev?« Kristus pa mu je z nasmehom odgovoril: »Ne, don Camillo, čudovita cerkev je ...«

Prva leta po drugi svetovni vojni je bila za politično vzdušje v Italiji značilna napetost med strankama krščanskih demokratov in komunistov, ki so bili ‘zadrti’ stalinisti. To vzdušje je pisatelj Giovannino Guareschi zajel v zgodbah, v katerih prve pooseblja podeželski župnik don Camillo, druge pa ‘proletarec’ Peppone, župan v tistem kraju. Don Camillo si pri svoji ‘evangelizaciji’ večkrat pomaga z mišicami in je zaradi tega deležen graje Kristusa na velikem križu v cerkvi, ki se mu bolj ali manj skesano izpoveduje. Peppone s svojo rdečo druščino don Camillu rad nagaja in v javnosti nastopa kot zagrizen sovražnik Cerkve. Kot človeka pa sta si moža zelo blizu, prava prijatelja.

Zgodbe so izšle v več knjigah v letih 1948–1965; njihovo priljubljenost so povečali in jo še naprej ohranjajo po njih posneti filmi s francoskim komikom Fernandelom (don Camillo) in italijanskim igralcem Ginom Cervijem (Peppone). Dediči so vse knjige povzeli v zbirko Ves don Camillo (Tutto don Camilo), ki obsega 246 zgodb. Naša najstarejša založba jih postopoma ponuja slovenskim bralcem. Doslej so izšle tri zajetne knjige, lahko pričakujemo še dve.

(Ljudje so zahtevali od škofa, da se don Camillo vrne). »Domovinski čut je prisoten v nas, kjerkoli smo, toda ko gre v vojni vojak v napad, mora videti, kako plapola zastava njegovega polka. Zastava ohranja vero v naše moči in zato mora plapolati tudi takrat, ko je vera v domovino prisotna v nas. Ekscelenca: tisti križani Kristus je naša zastava, don Camillo pa njen praporščak.«

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2016) 3, str. 112.

»Bravo, Tina, bravo, Tina!« je donelo iz otroških grl, da sem pohitela v dnevno sobo pogledat, kaj se dogaja. Vsi so bili tako zagledani v veleslalomsko vožnjo naše odlične smučarke, da me niso niti opazili. Tudi sama rada pogledam smučarijo, pa sem imela opravka s kuhanjem nedeljskega kosila, zato me je na tekmo opozorilo šele navdušenje domačih navijačev. Ker je bilo v kuhinji “vse pod kontrolo”, sem se za nekaj minut pridružila ogledu tekme.
Tekmovalke so se hitro vrstile in vsaka, ki je šla na progo, je bila favoritka, ki lahko prevzame vodstvo.
Ko je ena od tekmovalk srečno prismučala do cilja in prehitela svojo predhodnico, ki je tako izpadla iz prve trojice najboljših, je izpadli podala roko. Športni reporter je komentiral: »Kot kaže, so včerajšnje jezne, ostre in žaljive besede pozabljene. In verjetno sta si tudi podali roke v spravo, vsaj tako je videti z njunih obrazov. Sedaj bosta lahko spet neobremenjeni nadaljevali tekmovanja na belih strminah in se trudili od sebe dati vse, kar znata in zmoreta.«
Podali sta si roko sprave in miru. Tako kot mi vsi, ki smo pred dobro uro prišli od nedeljske maše. In ravno danes smo bili pred pozdravom miru nagovorjeni: »Podajte roko sprave vsem, ki so okrog vas. Podelite jim svoj mir, odpuščanje in to sprejmite tudi od njih. V mislih pa podajte roko svojega srca tudi vsem tistim, ki so predaleč, da bi jih dosegli, in ki so mogoče tako daleč zato, ker z njimi še nismo uredili svojih odnosov, čeprav si to želimo ali se za to trudimo.«
Ob tem sem se spomnila dogodka izpred mnogih let. Cerkev se je že napolnila in samo tu pa tja je bil še kakšen prostor v klopi. Počasi je po cerkvi stopala gospa in ogledovala, kje je še kakšno prazno mesto. V klopi pred nami je bilo eno, dve klopi pred nami pa kar dve prazni mesti. Ampak ne – gospa si je izbrala našo vrsto! Čudno se mi je zdelo, da si je želela sedeti ravno v naši vrsti, čeprav je bila polna. Vseeno smo se vsi pomaknili k zidu in ji naredili prostor. Le zakaj je to storila?
Prišli smo do pozdrava miru. Takrat pa sem videla, zakaj gospa ni sedla kam drugam. Gospa je najprej hitro podala roko meni. Ni se ozirala, ni se rokovala z drugimi, stala je in mirno čakala. Ko sem podala roko vsem, ki sem jih dosegla, sem se obrnila k njej in se ji nasmehnila. Še enkrat mi je podala roko, vsa nasmejana mi jo je stisnila, kot da je ne misli več izpustiti.
Pozneje sem zvedela, da je bila ta gospa poznana kot ženska, ki se ne razume z nikomer iz svoje vasi. Verjetno je prav zato izbrala prostor, kam bo sedla, da bi lahko vsaj nekomu podala roko. In meni jo je lahko.
Kako vsi hrepenimo po sprejetosti, prisrčnosti in ljubezni. Nismo vedno sposobni to vračati, dajati ali izkazovati. Vendar nismo srečni, če nismo v prijateljstvu z Bogom, ki se uresničuje v prijateljstvu z ljudmi.
Katarina

Ognjišče (2013) 02, str. 22

Marčevska številka Ognjišča je postna in ji prilagamo posebno prilogo v svetem letu Usmiljenja z naslovom Svetoletno romanje, s podnaslovom Spodbuda za spreobrnjenje. Zaradi te priloge bo Ognjišče malo drugače zasnovano in bo brez običajne priloge, saj bo ta priloga, ki šteje 32 strani, veliko obširnejša kot siceršnja, ki jih šteje osem.

V posebni svetoletni prilogi je precej branja o letu usmiljenja: molitev papeža Frančiška, koledar dogodkov, opis logotipa (znaka), ki ga je izdelal Slovenec, predstavitev pomena romanja, opis štirih rimskih bazilik ter svetoletnih cerkva v slovenskih (nad)škofijah. Prilogo sklenemo z nekaj zanimivosti, povezanih z letom Usmiljenja.

V prilogi so predstavljeni tudi svetniki usmiljenja. Najprej glasnika Božjega usmiljenja: sveti Janez Pavel II. in sv. Favstina Kowalska. Sledi jim opis služabnikov Božjega usmiljenja: sv. p. Pij iz Pietrelcine in sv. Leopold Mandić. Nestrohnjeni trupli obeh znanih spovednikov, delivcev zakramenta božjega usmiljenja, sta bili v začetku februarja tudi izpostavljeni v češčenje v baziliki sv. Petra.

O vseh teh svetnikih imamo pri Ognjišču knjige, ki opisujejo njihovo življenje. O p. Piju imamo dve knjigi: Pater Pij (pošlo) in Pater Pij, sveti, ponižni in ljubljeni (krajši življenjepis s fotografijami). Sv. Leopold Mandić je daljši in zanimivo napisan življenjepis. O glasnikih Božjega usmiljenja (Janez Pavel II. in sv. Favstina Kowalska) imamo krajša življenjepisa. Vse knjige, ki jih lahko dobite pri Ognjišču, so omenjene tudi v prilogi. Poleg teh imamo še tri knjige o ‘angelu’ božjega usmiljenja, blaženi Tereziji iz Kalkute, ki jo bo papež letošnjega septembra razglasil za svetnico: knjigo njenih molitev Bog ljubi danes po nas ter njen življenjepis Mati velikodušne ljubezni ter krajši življenjepis izpod peresa Berte Golob Sandale in sari. Na zadnji strani priloge je oglas za kipe Usmiljenega Jezusa, ki jih lahko samo pri Ognjišču dobite po promocijski (nižji) ceni do srede marca.

Ob vsem tem svetoletnem naštevanju naj spomnim na knjigo papeža Frančiška Cerkev – hiša usmiljenja, ki bo koristno duhovno branje v svetem letu, zlasti v postu, ter na dve knjigi o spovedi. Prva je izpod peresa Anselma Grüna Spoved, druga pa je izšla v zbirki katekizmov za mlade Youcat – spoved (več o slednji si preberite na str. 93).

Postni čas je tudi čas molitve križevega pota. Že zadnjič smo vas opozorili na novo knjigo Usmiljeni kakor Oče – križev pot v letu Usmiljenja, ki ga je napisal škof Jožef Smej. Poleg te novosti imamo na voljo še več knjižic križevih potov: Pot ljubezni do konca, je ponatis ‘zbirke’ petih križevih potov. Druga Križev pot z razmišljanji blažene Terezije iz Kalkute je po obsegu skromen, a z bogato vsebino. Tretja Srce, ki ljubi vse ljudi, je izšla že pred leti in vsebuje dva križeva pota za otroke..

Iz tiskarne prihaja knjiga Karla Gržana Začinjeno za življenje. V njej mladim s pomočjo zgodbe in, zanimivo, receptov spregovori o pripravi na skupno življenje. Knjiga bo nagovorila ne samo nje, ampak tudi vse, ki se trudijo za pristen zakonski odnos, ki je temelj družinske sreče. Zanimivo, da knjigo priporočata dve znani ženski: Desa Muck in Manca Košir.

V postnem času se pripravljamo na veliko noč in v to pripravo spada tudi nabava velikonočnih čestitk. Ponudbo čestitk naše založbe si lahko ogledate na str. 55. Eno zbirko čestitk vam ponujamo po ugodnejši ceni.

Božo Rustja, odgovorni urednik

Duhovnost je del naše narave in vere. Še posebej med prazniki jo težko ločimo od tradicionalnosti, ki nam lahko polepša naš vsakdanjik. Tradicionalni običaji, ki so povezani z našo vero, so nam poznani in praznike si brez njih težko predstavljamo. Teh običajev je zelo veliko in so del naše kulture (postavljanje jaslic in blagoslov hiše, koledovanje, posamezne jedi ob praznikih, pustovanje, materinski dan). Običajno bolj očetje poskrbimo, da se tradicija nadaljuje, saj nam to daje neko predvidljivost, mame pa v pripravo raznih dogodkov in običajev vključijo celo družino.
Duhovnost pa je tisti del našega bivanja, ki nas presega in nas hkrati opozarja, od kod prihajamo, zakaj smo na svetu in kam odhajamo. To naj bi bila nadgradnja tradicije. Vsi prazniki in vsak naš dan, prepleten z duhovnostjo, je lahko lepši.
Gospa srednjih let mi je pripovedovala svojo zgodbo. Za boljši zakon se je trudila bolj ona kot mož. Mož jo je sicer poslušal, šel z njo k maši, tudi na kakšno predavanje, ni se pa želel pretirano pogovarjati o težavah, ki sta jih doživljala. Gospa navaja, da jima je, ko so bili njegovi izbruhi jeze največji, pomagala le še skupna molitev. Šele potem sta se toliko umirila, da sta lahko mirno pričela reševati zaplete. Molitev jima je vlila moč in pogum, da sta se soočila s svojimi težavami in pomagala drug drugemu.

Zakonci pogosto pripovedujejo, da se ne želijo ali ne upajo iskreno pogovarjati o sebi. To je za mnoge neobičajno in pogosto težko, zato si lahko pomagajo s skupno molitvijo. Ta nama da neko varnost, da bova lažje spregovorila o sebi, saj v najin odnos zavestno kličeva samega Boga. Morda pred njim lažje kaj več poveva o sebi in svojem notranjem svetu. Dobrodošla je molitev po obrazcih (kot so nas naučili), saj nas ponavljajoče se molitve vedno pomirjajo, verjetno pa je še bolj pomembno, da v skupni molitvi po svojih besedah pričneva Bogu (in hkrati sozakoncu) pripovedovati, kaj se dogaja v nama in kaj doživljava drug ob drugem. Ko se s pomočjo molitve notranje umiriva, bom kot mož lažje zbral pogum in pripovedoval o strahovih, ki me spremljajo v službi ali se pojavijo v meni, ko me žena krega ali ko razmišljam, kako bo z najinimi odraščajočimi otroci. Tudi žena bo v takšnem mirnem vzdušju upala možu potarnati, kako ji je hudo, da je nihče ne sliši, in da še sama ne ve, zakaj se za mnogo stvari počuti krivo, čeprav se trudi, kakor najbolje ve in zna.
Ko si zakonca pričneta razlagati stvari, ki jih že dolgo nosita v sebi, se prične sproščati tista čudna napetost med njima. Lažje zadihata in to novost vedno začutijo tudi otroci. Zato kot verni ljudje uporabimo moč molitve za naš vsakdanjik, kot odgovorni zakonci pa si olajšajmo doživljanje samega sebe, zberimo pogum in recimo svoji ženi ali možu: »Pridi, nekaj bi ti rad/-a povedal/-a.« 

Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

Ognjišče (2016) 02, str. 19