* 11. februar 1890, Idrija, † 26. november 1959, Ljubljana

»Razvoju športa in telesne kulture sploh je posvečal vse svoje življenjske sile; s svojo skromnostjo, temeljitostjo, požrtvovalnostjo ter mecenstvom brez primere, predvsem pa z izredno delavnostjo je bil v našem kulturnem življenju osebnost zgodovinskega pomena in ima do sedaj največje zasluge v zgodovini slovenskega športa in slovenske telesne kulture.« Tako je na koncu svoje knjige o inženirju Stanku Bloudku (DZS, Ljubljana 1971) zapisal Drago Stepišnik. Ta genialni mož se je odpovedal družini, da je lahko ves svoj čas in vse svoje moči posvetil tistemu, kar je čutil kot svoj življenjski poklic in poslanstvo: posvetiti svoje izredne tehnične in druge darove za načrtovanje naprav in pobud, ki bodo v pomoč ljudem, da ohranjajo in utrjujejo svoje zdravje. Ob njegovem imenu se najprej spomnimo na smučarske skakalnice, zlasti velikanko, v Planici. Pa to je le delček tega, kar je ustvaril Stanko Bloudek, ki se ga tu spominjamo.

Najslabše mu je šlo pri fiziki in matematiki
Bloudkova rodbina po očetovi strani izvira iz trga Telč na Moravskem. Oče Jaroslav je po diplomi na rudarski visoki šoli v Pribřamu na Češkem dobil službo v državnem rudniku živega srebra v Idriji, kjer se je poročil z domačinko Minko Lapajne, katere oče je bil trgovec s čipkami. Družina je štela pet otrok, najstarejši je bil Stanko, ki se je rodil 11. februarja 1890, za njim pa so prišle še štiri sestre. Jaroslav se je kot zaveden Čeh tesno povezoval z narodno zavednimi Idrijčani, kar je motilo nemško rudniško upravo; to je bil glavni vzrok, da so ga leta 1894 premestili v rudnik v Mostu (Brüx) na severu Češke, ki je bil na slabem glasu, tudi prave družbe ni imel. Stanko je v Mostu obiskoval osnovno šolo in nižjo gimnazijo. Oče je zaradi neugodnih razmer in skrbi za družino zbolel na srcu in leta 1904 ga je zadela kap. Mlada vdova je morala preživljati veliko družino s silno nizko pokojnino. Vrnila se je v Slovenijo, kjer si je obetala pomoč od sorodnikov (v Kranju je bil njen svak Boleslav, gradbeni inženir, v Ljubljani pa drugi svak Leon, prav tako gradbeni inženir), a je bila razočarana, še najbolj so ji pomagali njeni sorodniki iz Idrije. Stanko je gimnazijo končal v Ljubljani. Kot dijak nikoli ni bil med boljšimi, v spričevalu je imel ocene »dobro« in »zadostno«, najboljši je bil vedno v risanju in telovadbi, najslabše pa mu je šlo pri fiziki in matematiki, kar se zdi čudno, če vemo, da se je potem posvetil tehničnemu poklicu in ga je nadvse uspešno opravljal. Mladi Bloudek je bil bister in nadarjen fant, toda v šolskih letih ga je privlačevalo toliko drugih stvari, ki mu jih šola ni mogla dati, da je šolo zdeloval le zaradi izredne nadarjenosti in s tem, kar se je sproti naučil med poukom. Po maturi se je vpisal na strojni oddelek tehnične visoke šole v Pragi, ki jo je končal leta 1913.

Letalski konstruktor in načrtovalec smučarske letalnice
Dijaka Bloudka je na vso moč privlačevalo letalstvo, zlasti konstruiranje letal. Med sošolci je slovel po tem, da je travnike in igrišča v Tivoliju prinašal majhne letalske modele in jih spuščal v zrak. Kot študent v Pragi je bil samostojen konstruktor z izvirnimi idejami: že v prvem študijskem letu je konstruiral svoje jadralno letalo in dvoje motornih, po koncu študija pa je služboval kot letalski konstruktor v avstrijskih, nemških in madžarskih letalskih tovarnah. Po koncu prve svetovne vojne si je za svojo domovino izbral Slovenijo, čeprav je bil po očetu češki državljan, mati Slovenka pa je umrla leta 1910. Najprej se je zaposlil kot tehnično vodja vojaških remontnih avtomobilskih delavnic v Ljubljani, kjer je ostal le eno leto. Potem je bil član delniške družbe, ki je kmalu razpadla, kasneje pa se je preživljal z raznimi izumi, ki so mu prinesli precej denarja, a bi ga lahko še veliko več, če bi imel več občutka za njegovo vrednost. - Brž se je spet vključil v športno življenje. Izvoljen je bil za prvega povojnega predsednika kluba Ilirija v Ljubljani, ki je bil največji slovenski športni klub v medvojnem času. Zanj je skrbel kot oče za svojega otroka. Uredil je razna igrišča (za nogomet, tenis) in sodobno kopališče. V slovenski šport je uvedel atletiko, umetnostno drsanje, hokej na ledu, namizni tenis in kotalkanje, še posebej pa ima veliko mednarodno vrednost njegovo delo pri razvijanju smučarskih skokov. Leta 1934 so bile prve tekme na njegovi prvi skakalnici v Planici in tekmovalci so pohvalili njeno varnost. Leta 1936 v dolini pod Poncami zrasla nova skakalnica-letalnica, s katero je Bloudek skeptičnim gospodom Mednarodne smučarske zveze (FIS) dokazal, da lahko človek na smučeh poleti 120 metrov pa tudi več.

Skromnost, značilna poteza njegovega značaja
V dijaških in študentskih letih se je Stanko Bloudek naučil skromnosti v vsakem pogledu; postala je ena najznačilnejših potez njegovega značaja in tak je ostal tudi, ko je postal bogat človek. Ko je leta 1919 prišel v Ljubljano, je prinesel s sabo nekaj prihranjenega denarja in se nastanil kot podnajemnik pri gospe Sattnerjevi, sestri skladatelja p. Hugolina Sattnerja, frančiškana, in tam ostal vse do smrti. Imel je eno samo sobico, tu se je hranil, ko je gospa umrla, mu je gospodinjila prejšnja gospodinjska pomočnica Francka. Sobo si je opremil z nekaj pohištva, celo risalna naprava, na kateri je napravil vrsto različnih znamenitih konstrukcij in izumov, je bila skromna in preprosta. Nikoli ni pomislil na to, da bi kupil večje in udobnejše stanovanje, čeprav bi si to lahko privoščil. Zelo preprosto se je oblačil, izredno nezahteven je bil tudi v hrani. Edino »razkošje«, ki si ga je privoščil, so bili navadni bomboni, ki jih je imel v okrogli škatlici in je z njimi gostil tudi otroke, svoje najboljše prijatelje. Ko je patentiral nekatera izume, je postal zelo bogat človek, toda vedno brez pravega občutka za vrednost denarja. Veliko denarja je imel vloženega v razne naprave; brez obotavljanja je bil pripravljen prijatelju ali znancu posoditi večjo ali manjšo vsoto, zanašajoč se na poštenost dolžnika. Družine si ni ustvaril. Osamelost si je lajšal z delom in neprestanim snovanjem novih načrtov, česar ne bi mogel delati v družinskem okolju. Ustvarjal je do zadnjega dne: njegovo oslabelo srce je prenehalo biti 26. novembra 1959.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2009) 11, str. 76.

* 25. december 1899, Kapljišče, † 8. februar 1986, Domžale

"Skladatelj Matija Tomc ima izredne zasluge za cerkveno in litur­gično petje in glasbo, zlasti še v prenovi bogoslužja po drugem vatikanskem cerkvenem zboru... Reči smemo, da je njegovo delo bistveni sestavni del slovenske glasbene kulture," je dejal ljub­ljanski nadškof Alojzij Šuštar 10. februarja 1986 ob grobu sklada­telja, ki se je rodil na božični praznik pred sto leti.

Matija Tomc je bil po rodu Belokranjec. Zibelka mu je stekla 25. decembra 1899 v Kapljiščih, vasici ob Kolpi, ki spada pod župnijo Podzemelj. "V družini posebnega smisla za glasbo ni bi­lo," je povedal. "Mama niso nikoli peli, oče tudi ne, jaz pa sem že kot otrok rad poslušal narodne pesmi, ki so jih peli fantje, ko so zvečer vasovali." Njegovo nadarjenost za glasbo je odkril kaplan Pavlin Bitner, ki ga je tudi spravil v šole. Prva dva raz­reda osnovne šole je končal v Podzemlju, druga dva in še prvi razred (tedaj osemletne) gimnazije pa v Novem mestu, kjer je pri­čel tudi glasbeni pouk pri skladatelju Ignaciju Hladniku (klavir, violina, petje). Potem je šel v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano, kjer je ostal do mature (1920). "Šentviška gimnazija je bila v vsakem oziru vzorno urejena, tudi glede glasbenega živ­ljenja. Imeli smo svoj zbor, svoj orkester; jaz sem pri orkestru igral violino, violo, rog, v šesti gimnaziji (petnajstleten) sem že igral na orgle na koru." Po maturi se je vpisal na bogoslovje in bil leta 1923 posvečen v duhovnika. Po končanem študiju je bil eno leto kaplan v Mokronogu, potem je šel za študijskega pre­fekta v Šentvid, hkrati pa je študiral glasbo (klavir in harmoni­jo) v Ljubljani. Škof Jeglič ga je leta 1926 poslal na Dunaj, kjer se je na Glasbeni akademiji pripravljal na poklic profesor­ja glasbe na šentviški škofijski gimnaziji, ki ga je opravljal do leta 1941, ko so jih pregnali Nemci. Leta 1946 je šel na žup­nijo Domžale, kjer je bil dve leti kaplan, nato pa petindvajset let župnik, vse do svoje zlate maše (1973). Natančno je opravljal vse svoje duhovniške dolžnosti, ob tem pa pridno deloval tudi na glasbenem področju. "V fari sem veljal samo za dušnega pastirja, zunaj nje pa samo za skladatelja." Partitura njegovega rodovitne­ga življenja se je zaprla 8. februarja 1986.

Tomčevo skladateljsko delo je zelo obsežno na področju cerk­vene glasbe, še bolj pa na področju svetne in narodne glasbe. Ob svoji osemdesetletnici je napravil "inventuro" svojega dela. "Do vključno junija 1979 je bilo 492 cerkvenih, 786 svetnih, skupaj 1278 skladb." Tomčeve cerkvene skladbe bi lahko delili v tri skupine: pesmi za ljudsko petje, zborovske in vrhunske. "Pravih ljud­skih pesmi ima Matija Tomc razmeroma malo," beremo v zapisu v Družini ob njegovi smrti. "Več ima priredb anonimnih pesmi in te ljudstvo rado poje." Največ je napisal za zbore. Verjetno boste prepoznali njegove pesmi za posamezne svete čase: advent (Vso zemljo tema krije), božič (Zvezde gorijo, Presveta noč), post (Strašno trpiš, Trnjev venec), velika noč (Močno se potrese). Na­pisal je vrsto napevov za bogoslužje po koncilski prenovi (vzklik po povzdigovanju, pri krščevanju...). V novi pesmarici Slavimo Gospoda najdemo 14 Tomčevih pesmi (Gospod, vodnikov nam daj, V Kristusa ste krščeni, Kristus, vate verujemo...). Že kot študent na Dunaju je pošiljal Vinku Vodopivcu v Gorico svoje skladbe za njegove pesmarice Božji spevi (7), Gospodov dan (8), Zdrava Ma­rija (8). Napisal je pet latinskih maš, med katerimi dosegata vrh maša v čast Marijinemu brezmadežnemu Srcu (1943) in jubilejna maša ob 500-letnici ljubljanske škofije (1961). Vseh njegovih del ni mogoče našteti, vsekakor pa je treba omeniti njegovo pri­ljubljeno kantato Slovenski božič (1938). "To je oratorij, ki ga je mogoče izvajati na odru kot božično igro ali pa tudi v cerkvi kot oratorijski koncert. Priredil sem stare slovenske božične na­peve na besedila, ki jih je zbral dr. Niko Kuret."

"Še eno stvar sem ugotovil, ko sem delal seznam: da je svetnih skladb neprimerno več kot cerkvenih!" je leta 1979 pisal uredniku Cerkvenega glasbenika. Njegova prva objavljena skladba je bila zborovska priredba ljudske pesmi Delaj, delaj, dekle, pušeljc (1923). "V desetletju 1930-1940 sem delal na področju svetne glas­be za Maroltov Akademski pevski zbor." Skladatelj Matija Tomc in dirigent France Marolt sta se čudovito dopolnjevala. Tomc je bil nedvomno eden največjih slovenskih zborovskih skladateljev. Rešil in oživil je zlasti mnogo lepih starih belokranjskih pesmi. "Pri vseh mojih skladbah upoštevajte, da sem Belokranjec," je zapisal. "Mi smo bolj ritmično razpoloženi kot melodično." Poznavalci naše pesmi sodijo, da nam belokranjska ljudska pesem in njen ritmični prikaz razodevata pristno in staro samoniklo ljudsko podobo, ki je danes na Slovenskem nikjer več ne zasledimo. Del tega bogast­va nam je posredoval Tomc v svoji zbirki belokranjskih pesmi Ig­raj kolce (1948). Med izvirnimi Tomčevimi zborovskimi stvaritva­mi so pomembne: Vlahi, Ponočna potnica, Rošlin in Verjanko, Pom­ladna romanca. Napisal je celovečerno kantato Stara pravda na Aškerčevo besedilo o velikem slovensko-hrvaškem kmečkem uporu leta 1473 za soliste, zbor, klavir in recitatorja. Ustvaril je tudi opero Krst pri Savici (1974) - pa še ogromno drugega. "Lah­ko rečem, da so bile skoraj vse moje skladbe, bodisi cerkvene ali svetne, kratke ali daljše, praktično tudi izvajane. To mi je v veselje in zadoščenje, da nisem zastonj delal!"

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1999) 12, str. 48.

V razpravah o pomenu družine naj nam bo koristno pričevanje o družini znanega slovenskega skakalca Petra Prevca, ki niza uspeh za uspehom. O družini je spregovoril župnik Damjan Prošt, ki je že od leta 2003 župnik v Selcih in se je pri verouku redno srečeval s Petrom in drugimi člani družine.
Dejal je, da so Prevčevi verna družina in povezana z župnijo: »Oče Božidar je cerkveni pevec, mama Julijana hodi redno k maši in je ‘taksist’ najmlajšima, Cene in Domen sta ministranta, sestra Nika obiskuje verouk v petem razredu in sodeluje pri otroškem pevskem zboru ter je sodelovala pri kolednikih, najmlajša Ema pa obiskuje verouk v prvem razredu.«
Župnik se spominja Prevčevih otrok, ki jih je srečeval pri verouku in drugih dejavnostih. Petra kot “tihega, mirnega in marljivega učenca, ki ni v ničemer izstopal, razen po tem, da je v zimskih mesecih zaradi treningov in tekem kar nekaj manjkal”. Brat Cene je nekoliko drugačen: »Je bolj vesele in žive narave, rad govori in se šali.« Tudi Domen je vesele narave, “a bolj tih”. Župnik je vesel, da Cene in Domen “še vedno prideta ministrirat, ko lahko prideta k maši in tudi sodelujeta pri maši s povabilom h kesanju, branjem beril in prošenj, uvodi v očenaš ...”. Sestra Nika, ki tudi trenira skoke in “je bila lansko leto državna prvakinja v svoji kategoriji, je med najbolj zvestimi in rednimi pevkami otroškega pevskega zbora.” Tako pri vajah kot pri petju v cerkvi.
Župnik Damjan kot zanimivost pove: »Ko sta Peter in Domen skakala na zaključku novoletne turneje, je Nika skupaj z mamo in sestro, medtem ko je bila tekma, prišla raje k sveti maši in sodelovala pri sklepu koledovanja, kot da bi gledala prenos tekme.« Najmlajša Ema hodi k verouku v prvi razred, kjer jo poučuje katehistinja Ana.
Selski župnik išče skrivnost uspeha Prevčevih fantov v družini in starših, “pri katerih in od katerih so se in se še lahko učijo delavnosti, marljivosti, odgovornosti, veselja. Oče in mama tako fante kot dekleti, podpirata in spodbujata pri njihovih željah, njihovem delovanju oziroma pri njihovih odločitvah. Vem, da starša otrok nista nikoli silila k skakanju, ampak sta jim omogočila to, kar so želeli in jih potem na tej poti spodbujala.” Kot župnik, ki je povezan s svojimi župljani, je Damjan Prošt povabil nekaj ministrantov in jih v sposojenem kombiju odpeljal ogledat trening skokov in kvalifikacij. Ministranti so bili veseli, ko sta si Peter in Domen vzela nekaj trenutkov časa in se fotografirala z njimi. Tega, da so ministranti, niso razglašali, čeprav je njihovo fotografiranje vzbudilo pozornost novinarjev.
Po župnikovem mnenju je tudi vera pripomogla k uspehu Prevčevih otrok: »Če verujemo, da je človek telesno in duhovno bitje, je lahko uspešen – da se izrazim bolj moderno –, če je v harmoniji s samim seboj. To pa si lahko edino tako, da tudi svojo dušo hraniš z duhovno hrano in da te ta ne vleče k tlom in te raztresa. Tako ostaneš miren in zbran, kar je za skakalce še kako pomembno.« Vera človeku pomaga k zaupanju, “da je vedno v Božjih rokah, da te varujejo angeli varuhi. Potem si vesel, ko je dan mimo in ti je uspelo ali pa če tudi ne najbolje, dan izročiš v Božje roke in greš zopet naprej na drugo tekmo, kot večkrat pravi Peter.”
Župnik se tudi ne boji, da bi se Prevčeva skakalca prevzela in postala nedostopna. Z njima je v stiku, zlasti po SMS sporočilih, ki si jih večkrat pošljejo. V njih jim predvsem pred tekmami zaželi ugoden veter.

Rustja B., Zanimivosti, v: Ognjišče (2016) 2, str. 55

Papež Frančišek je decembra 2015 Kongregacijo za zadeve svetnikov pooblastil, da razglasi dekret za priznanje čudeža na priprošnjo bl. Terezije iz Kalkute. Gre za nepojasnjeno ozdravitev Brazilca s težko boleznijo na možganih. 10. septembra 2008, ko je bil zaradi bolezni že v komi, so ga peljali v operacijsko sobo, da bi opravili nujen kirurški poseg. Njegova žena je večer pred tem prosila, da bi Mati Terezija ‘ozdravila’ moža. Med operacijo pa je molila skupaj s sorodniki in duhovnikom v kapeli bolnišnice. Ko se je kirurg, ki naj bi opravil zahteven poseg, po kratkem času vrnil v operacijsko sobo, je našel bolnika, ki je sedel na postelji. Bil je zbujen in ga je pri polni zavesti vprašal: »Kaj počnem tukaj?«
Kot so potrdili kasneje zdravniki, je šlo za ozdravitev v trenutku in ‘abscesi’ v možganih so preprosto in nerazložljivo izginili. Gre za enega redkih primerov čudeža ‘prve stopnje’, v katerem je moč zaznati vstajenje od mrtvih ali za popolno oz. celostno ozdravljenje, ki vključuje tudi ozdravljenje organov, ki jih je prizadela bolezen. Večina čudežev, ki jih navadno preverja vatikanska kongregacija, je ‘tretje stopnje’, kar pomeni, da gre za ozdravitev bolezni v trenutku, medtem ko bi medicina tak rezultat lahko dosegla samo po zelo dolgem čas. (br)

Rustja B., Zanimivosti, v: Ognjišče (2016) 2, str. 99

Nekateri današnji ljudje se v želji, da ne bi ‘žalili’ drugače mislečih, včasih obnašajo nerazumljivo. Temu je podlegla celo FIFA, krovna svetovna nogometna zveza. V videu, ki so ga prikazali na prireditvi nagrade ‘Zlata žoga’, so nogometašu Barcelone Neymarju z naglavnega traku izbrisali, recimo ‘cenzurirali’ napis 100-odstotno Jezus.
Lani je Barcelona osvojila Ligo prvakov in Neymar, brazilski nogometaš, eden najboljših na svetu, je tedaj nosil naglavni trak z napisom 100-odstotno Jezus. Že takrat so ga napadli, da se kaj takega ne spodobi nositi (zakaj pa ne?). Nogometaš pa je pojasnil, da je tak trak nosil že na treningih v mladosti. (br)

Rustja B., Zanimivosti, v: Ognjišče (2016) 2, str. 99

Letos dokaj zgodaj začenjamo postni čas – že 10. februarja. Imel bo še poseben pomen, saj ga bomo obhajali v letu Usmiljenja. Postimo in pokorimo se pred obličjem usmiljenega Očeta. Pomenljivo je, da bomo sredi letošnjega posta brali evangelij o izgubljenem sinu in usmiljenem očetu.

O neizmerni Božji ljubezni govori Jezusovo trpljenje, ki ga je prestal za nas. O njem premišljujemo pri pobožnosti križevega pota. V tiskarni je besedilo križevega pota Usmiljeni kakor Oče – križev pot v letu Usmiljenja, ki ga je napisal upokojeni mariborski pomožni škof Jožef Smej. Poleg te novosti imamo na voljo še več knjižic križevih potov.

V postnem času se na poseben način srečujemo z božjim usmiljenjem v zakramentu sprave ali spovedi. Pri odkrivanju bogastva spovedi nam bo pomagala nova izdaja v zbirki Katekizma za mlade Youcat Spoved. Knjiga govori, kako nas Bog po tem zakramentu osvobaja krivde, celi naše rane in nam po svojem odpuščanju omogoča novo življenje. Odlikujejo jo konkretni primeri, privlačno oblikovanje in jezik, ki je blizu mladim. Več o knjigi si boste lahko prebrali v prihodnji številki Ognjišča. V Zbirki Youcat – Katekizem za mlade bosta v prihodnosti izšli še dve izdaji in sicer o družbenem nauku Cerkve in o Svetem pismu.

Da bi jubilejno leto še bolj doživeli, bomo naslednji številki Ognjišča dodali posebno prilogo v svetem letu Usmiljenja. V njej bodo predstavljene cerkve s svetoletnimi vrati v Rimu in v Sloveniji ter še več podatkov o svetem letu, ki vam bodo koristili pri romanju in poglobitvi vere, zlasti v Božje usmiljenje. Ponovno bi vas spomnili na knjigo papeža Frančiška Cerkev – hiša usmiljenja, ki bo koristno duhovno branje v svetem letu, zlasti v postu.

Tudi otrokom približajmo Boga kot usmiljenega Očeta. Za to nam je dal lepo osnovo Jezus, ki je učencem povedal kar nekaj prilik o božjem usmiljenju. Med njimi je tudi prilika o izgubljeni ovci. To priliko na izviren način upodablja knjižica v obliki ovčke z naslovom Izgubljena ovčka. Več na str. 130..

Najmlajšim je tudi namenjena posebna ‘zbirka’ knjižic Božji darovi zame. V darilni škatlici so štiri kartonke: Živali, Barve, Nasprotja, Glasovi. Otrok bo vse te pojme spoznaval s pomočjo navedb v Svetem pismu. Škatlica, ki že na zunaj spominja na darilo, kar kliče, da jo podarimo, še posebej ob krstu. Več o knjigi si lahko preberete na str. 51.

Zaradi zanimanja smo ponovno ponatisnili knjigo Tonina Lasconija 365 + 1 dan s Teboj. V njej so misli ob svetopisemskih odlomkih za vsak dan v letu. 365 priložnosti za poglobitev vere z mislimi avtorja, ki je večkrat sicer izzivalen, a morda zato, da bi nas zdramil iz duhovne otopelosti in bi začutili aktualnost božje besede tudi za naš čas. Več o knjigi na st. 130.

 Omenjeno knjigo Tonina Lasconija so pred leti vsak dan brali na Radiu Ognjišče. Letos pa vsak dan prebirajo iz knjig Zgodbe za dušo. Zgodbe so izbrane glede na praznike in obdobja cerkvenega leta, da bi poslušalcem pomagale zaživeti krščanstvo v našem času in prostoru. Vsakokrat navedejo, iz katere knjige je prebrana zgodba, zato jih lahko naročite na naši upravi.

Božo Rustja, odgovorni urednik

Dalj časa ko smo poročeni, bolj si lahko priznamo, da niti točno ne vemo, kako in predvsem zakaj sva si postala všeč, postala fant in punca, sanjala o prihodnosti, sedaj pa že toliko in toliko let živiva skupaj. Pogosto minejo leta in ob dnevnih obveznostih pozabiva nase in na najino skupno sobivanje. Hitrost zunanjega sveta nas drug od drugega še bolj odtujuje, pa vendar si z leti vsak zakonski par vztrajno in zagotovo gradi svojo t. i. zakonsko osebo, ki je zelo edinstvena in tako zelo samo njuna. Ta zakonska oseba, drugače rečeno njuno, skupaj izoblikovano vzdušje, se z leti tudi spreminja. Čeprav sta dve osebi (»moža in ženo ju je ustvaril«, (1Mz 1,27)), se zakonca z leti vedno bolj poznata in naj bi postajala eno. Tako na eni strani vsak zase hrepeni po samostojnem in notranje umirjenem življenju, hkrati pa si želi bližine, sočutja in razumevanja s strani sozakonca.
Eden od ciljev zakonskega življenja je lahko (če se zakonca tako odločita) lastno in hkrati skupno zorenje v smeri vedno boljšega človeka. V sebi lahko s pomočjo našega duhovnega sveta uresničujemo graditev Novega Jeruzalema (Raz 21), ki se v zakonskem življenju kaže v medsebojnem spoštovanju in podpiranju, sprejemanju sebe in sozakonca, prijaznosti, zaupanju, seveda tudi v skupnemu trudu pri vzgoji otrok in skupnem zagotavljanju materialnih dobrin.
Žal pa se nam pogosto zatakne pri medsebojnem približevanju in medsebojnem trudu za razumevanje so‑zakonca. Ko mine zaljubljenost, zakon lahko postane rutinsko sobivanje z nekom, ki ga niti ne poznam, lahko pa se zakonca odločita, da bosta stopila na pot doživljenjskega spoznavanja samega sebe in sozakonca. To je velika zavestna odločitev, ki nam skupno življenje lahko drugače osmisli. Škoda je, kadar so glavna vez med zakonci le še skrbi za otroke, za materialno preživetje in skupni dopusti. Še slabše je, ko večino skupnega časa preživimo pred televizijo ali računalnikom ali v pogovorih o politiki in sosedih. Ni egoistično, če v zakonu damo na prvo mesto sebe – s tem mislim, da zberemo pogum in sozakoncu pričnemo govoriti o svojem notranjem svetu.
Vsak od naju je v zakonski odnos prinesel svojo zgodovino in svoj način vedenja, mišljenja in čustvovanja. Normalno je, da smo si različni. Sprejetje te različnosti in delitev mojega notranjega sveta s tabo, draga žena/dragi mož, bo sicer povečalo mojo ranljivost. Prosim te le, da me poslušaš in ne deliš nasvetov. Včasih sem tako na tleh, da niti ne najdem besed. Želim ti le povedati, da sem občasno preplavljen s čudnimi strahovi in vzdušji. Še najtežje pa je, da sem v tem sam. No, ni nam treba biti sami. Obljubili smo si, da bomo skupaj v dobrem in slabem, in k tej obljubi pritiče, da si bova stala ob strani, ko bo lepo in ko bo težko. Vsak od naju se lahko odloči, da bo o tem tudi spregovoril in govoril. Tako bo najina sreča podvojena in nesreča razpolovljena.
Delitev najine zgodbe v zakonskih skupinah nama da moč skozi zavedanje, da nisva sama. Skupna molitev naju opogumlja, ko veva, da je z nama Duh božji. (www.toplina.net)

Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

Ognjišče (2016) 01, str. 19

Kličite me Frančišek je naslov filma, ki prikazuje življenje papeža Frančiška od njegovega otroštva do izvolitve za papeža 13. marca 2013. Film, ki so ga minulega 1. decembra predstavili v Vatikanu, je delo italijanskega režiserja Danieleja Luchettija in si ga je od 3. decembra mogoče ogledati tudi v kinematografih po vsej Italiji.
Film pripoveduje o življenjski poti Jorgeja Bergoglia, sina italijanskih priseljencev v Argentini. Gledalcu približa trenutek njegove odločitve za duhovniški poklic, mračna leta vojaške diktature v Argentini in Bergoglievo zavzeto pastoralno delo v predmestjih Buenos Airesa do dne, ko je bil izvoljen na čelo katoliške Cerkve. Pobudo za filmsko upodobitev življenja sedanjega papeža je dal producent Pietro Valsecchi, ustanovitelj produkcijske hiše TaoDue. Idejo zanjo je dobil že kmalu po Frančiškovi izvolitvi, ko mu je postala jasna zgodovinska vloga tega papeža. Z mednarodno igralsko zasedbo je želel na filmskih platnih predstaviti lik človeka, ki povezuje različne dele sveta, jezike, kulture, generacije in družbene razrede. Snemanje je trajalo petnajst tednov, potekalo pa v Argentini, Nemčiji in Italiji ter je zahtevalo tudi precejšnje raziskovanje zgodovine in razmer, v katerih je odraščal papež, ter poglobitev v njegovo versko čutenje.
Pa še ena zanimivost, povezana s papežem. ‘Dragi papež Frančišek, rad bi malical s teboj.’ Tako se glasi naslov knjige, ki bo izšla marca 2016. Gre za zbirko pisem, ki jih je napisal osebno papež Frančišek kot odgovor na 31 ročno napisanih pisem in risb, ki so mu jih poslali otroci z vsega sveta, stari od 6 do 13 let.

Rustja B., Zanimivosti, v: Ognjišče (2016) 1, str. 115