* 22. januar 1923, Sveče pri Bistrici v Rožu, † 6. november 2002, Celovec, Avstrija

“Služil je Rodu in Gospodu, Skupna Koroška je njegova dediščina.”

Celovška Mohorjeva družba je izdala zajeten zbornik, posvečen dr. Valentinu Inzku (1923–2002), neutrudnemu vsestranskemu delavcu za Slovence in za njihovo ohranitev na avstrijskem Koroškem. Ko je ta plemeniti mož pred leti razmišljal o svojem življenju, je zapisal: »Če pregledam svoje 27-letno poklicno in javno delovanje, potem z mirnim srcem lahko rečem, da so bila izpolnjena ta leta z doslednim delom za narod. Vse to pa je bilo možno zaradi opore, ki sem pri tem delu našel v družini.« Devet let je vodil Narodni svet koroških Slovencev, potem pa so ga njegovi nasprotniki zvijačno ‘odžagali’. To ga je prizadelo, ne pa potrlo. »Kdor stoji v javnem življenju sredi odločitev, mora računati tudi z razočaranji. Vendar me taki trenutki v mojem življenju nikdar niso potrli, temveč sem se po vsaki težji življenjski preizkušnji vprašal, kako bom zastavil v bodoče svoje sile še bolj v prid slovenske narodne skupnosti na Koroškem.« Na njegovem grobu v rojstnih Svečah je napis: »Služil je Rodu in Gospodu,« ki povzema vsebino njegovega življenja in dela.

Rodil se je 22. januarja v kmečki hiši pri Pregleju v Svečah, na domu Einspielerjev, ki je dal slovenskemu narodu vrsto požrtvovalnih in za duhovni razvoj na Koroškem zaslužnih mož; šest duhovnikov med njimi Andreja (1813–1888), ki je bil skupaj s Slomškom in Antonom Janežičem ustanovitelj Mohorjeve družbe. Mati je bila učiteljica Marija Einspieler, oče Valentin Inzko pa orožnik. Mali Foltej je obiskoval najprej dvojezično šolo v Svečah, gimnazijo v Celovcu, nadaljeval pa na glavni šoli v Borovljah. Vpisal se je na učiteljišče, leta 1942 je moral k vojakom; konec vojne je dočakal v ujetništvu,od koder se je vrnil marca 1946. Na univerz v Gradcu je študij slavistike končal z doktoratom leta 1949. Leto prej, 30. marca 1948 se je pri Gospe Sveti poročil z učiteljico Marijo Ziherl, begunko iz Vodic nad Ljubljano, sorodnico Einspielerjevih. Njuno, čez zlato poroko segajočo ljubezen so obogatili štirje otroci: Zdravko (1949), Marija (1951), Zala (1952) in Alenka (1956). »Svoji ženi Marinki sem hvaležen za njeno razumevanje v vseh letih najinega skupnega življenja,« je povedal v pogovoru za Ognjišče ob 75-letnici. »Bila je najmočnejša opora pri vseh mojih dejavnostih ter v mnogih zadevah najzanesljivejša svetovalka.« Najprej je poučeval slovenščino, zgodovino in zemljepisna klasični in realni gimnaziji v Celovcu, zatem pa na celovškem učiteljišču, dokler ni bil (1963) imenovan za strokovnega nadzornika za Državno gimnazijo za Slovence v Celovcu. Kot profesor je pri pouku ustvarjal družinsko vzdušje, veliko so tudi prepevali. Poleg šolske dejavnosti je sodeloval na domala vseh področjih življenja koroških Slovencev. Veliko je pisal: bil je odbornik Mohorjeve, sodeloval je pri verskem listu Nedelja, pri slovenskih oddajah celovškega radia. V domači župniji je bil organist pri svitnah (adventnih zornicah). Ustanovil je Katoliško prosveto, Zvezo slovenskih katoliških izobražencev. Leta 1960 je bil izvoljen za predsednika novoustanovljenega Narodnega sveta koroških Slovencev, ki ga je vodil devet let in v tem času je bil tudi urednik Našega tednika. Odmeven je bil njegov delež na sinodi krške/celovške škofije; na njej je Nemce na Koroškem prosil odpuščanja za vse, kar so jim Slovenci slabega storili. Ko mu je sin Zdravko dejal, da je bila to “odlična taktična poteza”, je oče Inzko odgovoril, da je to storil “iz čisto krščanskih nagibov”. Izvoljen je bil v osrednjo komisijo sinode ter skupaj z dr. Ernestom Waldsteinom pomagal pripraviti nemško-slovenski sinodalni dokument Sožitje Nemcev in Slovencev v koroški Cerkvi. Plod sinode je bila tudi publikacija Das gemeinsame Karnten-Skupna Koroška, ki sta jo omenjena moža skoraj dvajset let. V spominskem zapisu, ki ga je škof Egon Kapellari pripravil za omenjeni zbornik, pove, da je ob svojem škofovskem posvečenju v celovški stolnici 21. januarja 1982 navajal besedilo te sinode, ki vabi k sodelovanju “v duhu krščanske ljubezni”.

Proti koncu avgusta 2002 ga je na domu v Svečah zadela kap in nekaj mesecev kasneje, 6. novembra je za vedno zaprl oči. Sin Zdravko se spominja: »Še malo pred smrtjo mi je rekel: Ti si en fajn pub. Nekaj podobnega je rekel tudi sestrama (Zali in Alenki, Marija je namreč leta 1995 umrla za rakom in to je bil za starše boleč udarec). Smrt je sprejel vdano in je mirno zaspal. S sestrama smo bili v bolnišnici, tudi mama. Tiho smo pomolili in ga še pobožali. Na mrtvaški oder smo ga položili v njegovi domači hiši pri Pregleju v Svečah, v tisti šiši, kjer se je rodil, in ogromna množica ga je spremljala k zadnjemu počitku.« Škof Egon Kapellari piše, da se je kot celovški škof s profesorjem Inzkom pogosto pogovarjal in da mu je mnogokrat dobro svetoval. »Ko je umrl, sem bil že dve leti graško-sekovski škof. Rad sem na željo njegove družine vodil mašo zadušnico v Svečah.« V svojem zapisu pričuje: »V krščanski veri je bil doktor Inzko po nauku katoliške Cerkve vse življenje globoko zakoreninjen. Pogosto izrečena tridelna formula za slovensko katoliško identiteto Bog, mati, domovina je bilo navdihujoče obzorje tudi tega zvestega sina Cerkve.«

Hči Alenka, najmlajša, pričuje: »Vesela sem, da je ostal nepozaben in v najlepšem spominu meni im mojim otrokom nežni in veseli očetov nasmeh, ki ga je kljub velikim političnim izzivom in pritiskom še vedno izžareval. Ob koncu dneva se je vedno rad nasmejal ... Duh je prevladoval in to nas je nosilo, to nas nosi še danes.«

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2015) 10, str. 38.

šolnik, koroški kulturni in javni delavec

“V življenju me je osrečevalo in dajalo moč dejstvo, da sem kristjan.”

"In kdo je na fotografiji, tu ob vas?" sem vprašal svojega sogovornika dr. Valentina Inzka. "Predsednik avstrijske republike," mi je samoumevno odgovoril. In da bi preprečil nadaljnje razkrivanje mojega neznanja, je še dodal: "Ob njem pa je predsednik zvezne vlade". Potrdilo se je moje pričakovanje, da sem se napotil k možu z bogato življenjsko zgodbo. Tako bogata je, da jo kar zakriva. Ne postavlja se v ospredje, želi pa govoriti o svojih rojakih, koroških Slovencih, katerim je posvetil svoje življenje. Pusti, da govorijo dejstva in podatki. Ne govori o svojih zaslugah niti o svojem trpljenju. Take reči je bilo treba kar izvleči iz njega. Tako sem se zagledal v križ v bogkovem kotu nad mizo. "Lep križ. Kje ste ga dobili?" sem vprašal. "Ima posebno zgodovino. Z njim so povezani moji spomini," je odgovoril. "Hodil sem v šolo, ko so na Koroško prišli nacisti. Iz šolskih razredov so pometali križe, ki so prej viseli v vseh javnih prostorih. Snažilka jih je lepo zložila v košaro. Ker sem jo videval v cerkvi pri maši, sem vedel, da jih je z veliko bolečino nesla iz šole. Srečal sem jo in jo prosil, če mi da en križ. Z veseljem mi ga je odstopila. Spremljal me je skozi življenje. Sedaj je tu nad našo družinsko mizo." Dejstvo, da niso bili komunisti in njihovi potomci prvi, ki so iz šol metali verske simbole, me ni kdovekaj presenetilo. Tudi me ni presenetilo dejstvo, da se odstranjevanje križev tako rado druži s teptanjem človekovega dostojanstva in kršenjem njegovih pravic. Bolj me je presenetil način njegovega pripovedovanja: brez jeze, brez sovraštva, brez zagrenjenosti. Morda je k temu pripomogla tudi njegova žena, ki se je včasih pridružila najinemu pogovoru ali pa tiho stala ob strani, kakor mu stoji že dolga desetletija.

- Januarja letos ste dopolnili 75 let. Ta vaš visoki življenjski jubilej je v javnosti, zlasti koroški, vzbudil precej pozornosti. Kaj so ljudje ob čestitkah, ki so vam jih izrekali, posebej poudarjali? Kakšne vaše zasluge so posebej omenjali ?

Pustil bom govoriti druge. Vidni predstavnik Katoliške akcije v krški (celovški) škofiji mag. Janko Merkač je ob čestitkah, ki jih je izrekel v Nedelji, cerkvenem listu krške škofije, omenil razpravo o dokumentu Sožitje Nemcev in Slovencev v koroški Cerkvi na škofijski sinodi 19971-72. Zapisal je: "Ta prispevek je resnično zarezal ozračje sinode. Prosil si namreč odpuščanje za vse, kar smo Slovenci prizadeli hudega nemško govorečim. Šele polagoma so se sinodali zavedli teže tvojih besed. Vem, da niso bile deležne le odobravanja. Trajalo je nekaj časa, preden se je tudi na strani nemško govorečih nekdo oglasil in prosil Slovence za odpuščanje za krivice, ki smo jih utrpeli z njihove strani. Osebno sem prepričan, da je bila prav ta tvoja krščanska gesta eden od odločilnih ključev, ki so odprli vrata in je bil sprejet dokument o sožitju. Drugi dogodek je potekal v povsem drugačnem okolju. Stal si pred sodnikom sodišča v Celovcu. Zagovarjati si se moral, ker si se v zvezi s šolskim vprašanjem zavzel za pravice Slovencev na Koroškem. Morda je bila za sodnika rutina, toda to spraševanje in zasliševanje sem doživljal kot skrajno moreče in ponižujoče. Zdelo se mi je, da te hoče oropati tvojega dostojanstva. Danes gledam na ta dogodek povsem drugače, namreč, da pomeni zate odlikovanje. Tvojega vsestranskega in srčnega zavzemanja za pravice slovenskega človeka nasprotniki ne bi mogli bolje potrditi, kakor da Te prav zaradi tega tirajo pred sodnika." Zelo me je veselilo, da je bila moj življenjski jubilej povod za to, da so Dušnopastirski urad, Katoliška akcija in Mohorjeva družba vabili na večer, ki naj bi omogočil razpravo o sožitju.

- Bili ste vsestransko dejavni: šolnik in profesor, javni in kulturni delavec, dejavni ste bili v cerkvenem življenju. Kako ste vse to zmogli? Ste se mogli ob vsem delu posvečati še družini? Ponavadi vas vidimo skupaj z ženo. Vam je ona stala ob strani?

Ponovil bom, kar sem izjavil v Družini: "Svoji ženi Marinki sem hvaležen za njeno razumevanje v vseh letih najinega skupnega življenja. Bila je najmočnejša opora pri vseh mojih dejavnostih ter v mnogih zadevah najzanesljivejša svetovalka."

- Rodili ste se v Svečah, v znameniti Einspielerjevi družini, ki je dala precej narodnih in kulturnih delavcev. Ste že od doma podedovali delo za narod, skupno blaginjo, za domovino, kulturo?

Rodil sem se v hiši, iz katere izhaja posredno ali neposredno šest duhovnikov Einspielerjev. Moja mama, učiteljica Marija Einspieler, so nam posredovali tradicijo Einspielerjeve rodbine. Profesor Andrej Einspieler je bi s Slomškom soustanovitelj Mohorjeve družbe (1851) in prvi slovenski poslanec v koroškem deželnem zboru (1861). V vrsti v slovensko in nemško pisanih glasil je budil politično in kulturno zavest koroških Slovencev ter se zavzemal za enakopravnost Slovencev z nemškimi sodeželani. Stolni prošt Lambert Einspieler je bil prvi zastopnik koroških Slovencev v avstrijskem parlamentu na Dunaju (1887 - 1901), frančiškan p. Oton Einspieler je vzgajal duhovniški naraščaj na Kostanjevici na Goriškem, prošt Gregor Einspieler je bil lastnik kulturno-političnega glasila Mir med leti 1888 in 1920.

- Kakšni so vaši spomini na Sveče vaše mladosti in današnjo vas? Kakšno razliko opažate v rabi slovenščine?

Ko sem med leti 1929 in 1934 obiskoval ljudsko šolo v Svečah, so govorili vsi otroci, razen nadučiteljevih hčerk, slovensko, pouk pa je bil nemški. Danes govori večina otrok nemško, pouk pa je za otroke, ki jih starši prijavijo k dvojezičnemu pouku na prvih treh šolskih stopnjah v enaki meri v nemškem in slovenskem jeziku. Od četrte stopnje naprej pa je slovenščina predvidena kot predmet štiri ure tedensko.

- In kako je večinski narod gledal na Slovence?

V obeh desetletjih, preden je Hitler leta 1938 zasedel Avstrijo, je bilo med Nemci in Slovenci vzdušje napeto. Nemci so videli v Slovencih sodeželane, ki so izdali Avstrijo pri glasovanju za priključitev južne Koroške k Jugoslaviji leta 1920 ali proti njej, čeprav je večina Slovencev tedaj glasovala za Avstrijo.

- Tudi druga svetovna vojna je bila za Slovence na Koroškem huda preizkušnja.

Slovenske kulturne in gospodarske ustanove so bile za časa Hitlerja ukinjene, slovenska beseda je bila, potem ko je nemška vojska zasedla Jugoslavijo, v javnosti prepovedana. Slovenski duhovniki so bili premeščeni v nemške predele dežele, nad dvesto slovenskih družin so nacisti izselili v razna taborišča v Nemčiji. Sledil je protinacistični upor. Kot žrtve tega upora na Dunaju so obglavili 13 rojakov iz vasi Sele in njene okolice.

- Ob vaši mnogovrstni dejavnosti se najprej ustaviva pri vašem deležu v cerkvenem življenju. Bili ste član koroške sinode leta 1971. Ta je zavzela pozitiven odnos do Slovencev. Kot njen sad ste že omenili dokument "Sožitje Nemcev in Slovencev v koroški Cerkvi". Kako danes, po skoraj tridesetih letih, gledate na njeno usmeritev pa tudi na njene sadove?

Politično najtehtnejši dokument sinode je naslovljen "Sožitje Nemcev in Slovencev v koroški Cerkvi". Vpeljava ljudskega jezika po 2. vatikanskem koncilu pri bogoslužju je od vsega začetka naletela v dvojezičnih farah na Koroškem na precejšnje težave. Zakonodaja iz leta 1959 je glede na uporabo materinega jezika pri verouku prikrajšala slovenske otroke. Škofijska sinoda se je morala tudi zato ukvarjati z vprašanjem verouka na dvojezičnem ozemlju. Sploh je bilo treba vrsto vprašanj, ki zadevajo rabo jezika na različnih področjih dvojezičnih far rešiti v duhu nemško-slovenskega sporazuma, kar pride do izraza v načelni izjavi dokumenta o sožitju: "Dejstvo, da v škofiji Krka-Celovec stoletja žive Nemci in Slovenci, je za nas dokaz mnogovrstnosti stvarstva in živa zgodovinska danost, zato hvaležno prevzemamo nalogo kristjanov na Koroškem, da oba ta naroda vodimo k boljšemu vzajemnemu razumevanju in s tem dejansko prispevamo k sožitju v duhu krščanske bratske ljubezni."

Da je treba rešiti v Cerkvi odprta vprašanja v duhu sožitja, je v krški škofiji po sinodi priznana praksa. Ni vprašanja, ki bi se ga ne dalo rešiti v dialogu, v sodelovanju. Škofija priznava Slovencem njihov življenjski prostor.

- Sodelovali ste tudi pri avstrijski sinodi. Tudi v Sloveniji se pripravljamo na sinodo. Lahko potegnemo kakšne vzporednice? Česa se od vas lahko še posebej naučimo?

S sklepi koroške škofijske sinode o sožitju so sinodali nemškega in slovenskega materinega jezika ustvarili podlago za bodoči razvoj. S sklepi avstrijske sinode pod naslovom "Etnične manjšine v Avstriji" pa je Cerkev poudarila svojo odgovornost in skrb za vse manjšine v Avsriji. "Škofije tistih škofij, v katerih žive narodnostne manjšine, in Avstrijska škofovska konferenca se bodo v svojih področjih pri politično odgovornih zavzeli za pravično reševanje odprtih vprašanj v korist etničnih manjšin, ki naj ga na podlagi skupne odgovornosti skušajo soglasno doseči." Menim, da bi morala tudi slovenska sinoda v eni ali drugi obliki dati izjavo o vprašanju manjšin in drugače verujočih.

- Bili ste predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, organizacije, ki temelji na krščanskem svetovnem nazoru. Takrat ste se zavzeli, da naj tudi ta organizacija sodeluje s Slovenijo, oziroma takrat še Jugoslavijo. Kako je ta vaša odločitev odmevala v organizaciji? In kako gledate danes nanjo?

Organizacija se je s tem strinjala. Maja 1965 se je proslave Narodnega sveta koroških Slovencev ob 20-letnici obstoja Druge avstrijske republike in ob 10. obletnice podpisa avstrijske državne pogodbe udeležil tedanji zvezni kancler dr. Josef Klaus. Bila je to mogočna manifestacija avstrijske ideje. Uradni obisk na povabilo predsednika slovenske vlade Janka Smoleta pri tedanji slovenski vladi pa je poudaril našo povezanost z vseslovenskim prostorom. Načelno gledano velja za danes isto. Kot zvesti avstrijski državljani se priznavamo k vseslovenskemu kulturnemu prostoru, vendar z vizijo, da bo poleg Avstrije postala tudi Slovenija članica Evropske unije. Pripadali bomo eni in isti Evropi.

- Vsestranska je bila vaša dejavnost na šolskem področju: pobudnik šolstva, nadzornik, organizator seminarjev za šolnike... V enem svojih predavanj ste zapisali: "Šoli ni dana samo naloga, da uvaja otroka v osnovno znanje, temveč ... da vzgaja otroke v osebnosti." V Sloveniji vladajoča ideologija poudarja, da šola ne sme vzgajati in mora biti neideološka.

V Avstriji so vprašanja katoliške Cerkve in šole urejena s pogodbo (9. julij 1962), sklenjeno med Svetim sedežem in Republiko Avstrijo v povezavi s konkordatom iz leta 1933. Take pogodbe so potrebne, da se država ne more polastiti monopola nad šolo.

- Koroško šolstvo je dvojezično. Kako gledate na njegovo prihodnost, zlasti z ozirom, da mladi, posebej otroci ne govorijo več slovensko?

Na dvojezičnem, torej na ozemlju, ki ga poseljujejo Slovenci in Nemci, je trenutno 67 osnovnih šol, na katerih na prvih treh šolskih stopnjah poučujejo vse predmete v enaki meri v nemškem in slovenskem jeziku. Na četrti šolski stopnji pa so za slovenski jezik predvidene štiri ure tedensko. Jezikovna slika med Slovenci je sledeča: na Koroškem obvlada slovenski jezik še okoli 40.000 ljudi. Narodno zavednih Slovencev je približno 15.000. To so osebe, ki so pri zadnjem ljudskem štetju 1991 navedle kot občevalni jezik slovenščino. Težave pri dvojezičnem pouku izvirajo iz dejstva, da precej otrok prihaja v šolo s slabim jezikovnim znanjem. Dogaja se, da marsikdaj otroci iz slovenskih družin ne obvladajo več slovenskega narečja. Tudi zaradi tega jezikovno znanje med našo mladino nazaduje. Moram pa omeniti, da imamo koroški Slovenci tri višje šole, na katerih morejo slovenski otroci opravljati maturo.

Enakopravnost slovenskega jezika in kulture moremo poleg teh šol dvigniti le z intenzivnim kulturnim delom, za kar si prizadevata tako Krščanska kulturna zveza kot Slovenska prosvetna zveza.

- Ob 50-letnici koroškega plebiscita ste govorili na proslavi. To je bil občutljiv trenutek, saj nemški nacionalisti radi zlorabljajo pomen tega dogodka tudi za gonjo proti Slovencem. Vi ste bili kot govornik sprejemljivi tako za Avstrijce kakor za slovensko manjšino.

Da, za slovenskega govornika sta me izbrala tako Narodni svet koroških Slovencev in Zveza slovenskih organizacij. Na proslavi so bili navzoči zastopniki koroškega deželnega zbora, deželne vlade, škof, deželni glavar pa tudi državni predsednik dr. Thomas Klestil in tedanji zvezni kancler dr. Franz Vranitzky.

- In kaj ste želeli s tem nastopom in govorom pokazati in povedati?

Povedati sem hotel, da poudarjamo koroški Slovenci ob 1400 letnem bivanju v deželi tudi danes pravico do nemotenega razvoja na domači zemlji, da nam je Koroška skupna domovina in da nam je skupna tudi nadaljna zgodovinska usoda.

- V življenju ste - tako od Avstricev kot od Slovencev -prejeli več odlikovanj. Priznanja sicer niso tisto, po čemer človek teži, a ste jih najbrž veseli. Kaj pa vas je skozi življenje veselilo, osrečevalo, vam dajalo moč?

To, da sem kristjan.

- Kdor vas je kdaj obiskal, je lahko občudoval vaše družinsko življenje. Vsi štirje otroci so že odrasli. Najbolj znan je sin Zdravko, sedaj veleposlanik Republike Avstrije v Sarajevu, prej pa je bil ravnatelj avstrijskega Kulturnega instituta v Pragi. Kaj pa drugi otroci?

V Svečah, mojem rojstnem kraju, sem se leta 1946 spoznal z begunko, učiteljico Marinko Ziherl iz Vodic na Gorenjskem. Pri Gospe Sveti sva se pred dobrimi 50 leti poročila. Štirje otroci so se nama rodili, doraščali so v kmečkem okolju in se šolali na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu. Sin Zdravko je poročen z znano pevko Bernardo Fink, Slovenko iz Argentine. Osemletni Simon in petletni Valentin dopolnjujeta njuno družino. Sinu so sledile tri hčerke, vse pedagoginje, kot oče in mama. Hčerka Marija, rojena leta 1951, je vse prezgodaj umrla zaradi neozdravljive bolezni v 44. letu starosti. Zala in Alenka pa poučujeta na celovških srednjih šolah. Z ženo se veseliva trinajstih vnukov, ki naju obiskujejo in razveseljujejo. Vsi so še na začetku ali sredi šolanja. Rada jih imava. Za prihodnost si želiva predvsem zdravja. Bogu se zahvaljujeva za vse lepo in dobro v življenju pa tudi za preizkušnje, ki so naju kalile.

Tudi gospa Marinka mi je ob koncu pogovora pripovedovala o svojih otrocih. Zanimal me je seveda sin Zdravko, veleposlanik v Sarajevu. Nanizala mi je zanimive spomine na svoj obisk v Mongoliji, kjer ga je obiskala, ko je tam deloval še kot diplomat organizacije OZN. "Toliko let je prebil v tuji deželi, pa je ohranil vero," je materinsko dejala. "Najbrž zato, ker je v življenju srečal toliko dobrih ljudi. Veste, boljše snahe kot je njegova žena, bi si ne mogla želeti," je še dodala. Dobrota kliče dobroto, se mi je utrnila misel, ko sem že v dežju zapuščal Sveče, idilično koroško vas, kjer je svoje zadnje domovanje našel znani slovenski kipar Franc Gorše. Tudi njega se Inzkova spominjata z vso prisrčnostjo. Obiskovalcu rada pokažeta domačijo, kjer je preživel zadnje leto svojega življenja in odstirata poteze njegovega blagega značaja.

Rustja B., Gost meseca, v: Ognjišče (1998) 5, str. 6.

Upokojeni mariborski pomožni škof Jožef Smej je že v 90. letu. Pa je bil do nedavnega izredno čil. Rad je hodil na sprehode, ki jih je izkoristil za molitev in premišljevanje. Pred časom pa so ga prepeljali v bolnišnico. Dovolj velik povod, da smo ga obiskali in povprašali, kako je, ko se škof znajde v bolnišnici.

»Vesel sem obiska in rad pristanem na pogovor,« mi je dejal ob prihodu, »a samo zato, da bi spregovoril o pomenu trpljenja. Morda bo komu to pomagalo.« Prosil me je še, da bi se tiho pogovarjala, saj njegov sosed počiva. Bolnik, ki je bil s škofom v sobi, je namreč Madžar. V Sloveniji je doživel hudi prometno nesrečo in škof se je v bolnišnici spremenil še v prevajalca. Bil je edini, ki je razumel njegov jezik.
Kar nekaj truda je bilo potrebno, da sem izvedel, zakaj je v bolnišnici. »To ljudi ne zanima,« je zamahnil z roko škof. Potem pa je vendarle nadaljeval: »Letos sem imel že dvakrat neke vrste pljučnico. Kašelj mi ni dal ponoči spati. Dobil sem antibiotike. Poleg tega sem veliko delal in premalo počival. Pred 27 leti sem prevedel Ivanocyjevo disertacijo Sveto pismo in klinopisni spomeniki. Prosili so me, naj napišem njegov življenjepis v romanizirani obliki, podobno kakor sem napisal o prvem prekmurskem pisatelju Miklošu Kuzmiča Po sledovih zlatega peresa.« In tako je škof Smej delal, morda preko mere. Gotovo je premalo počival, sprašuje se, če je tudi premalo molil, a dodaja, da je tudi delo molitev, če ga posvetiš Bogu. »Vedno sem prosil Jezusa: Samo ti mi ostani. Če je po božji volji, naj to napišem.«
Tej bolezni pa se je pridružil še zlom noge: »Zgodilo se je že lani za binkošti, da sem padel na stopnicah župnišča v Murski Soboti. Tam sem si zlomil nekaj kosti na roki, a sem vseeno birmoval. Veste, zelo me moti, če me kdo gleda ali opazuje. In v Soboti se je to zgodilo. Letos pa se na nedeljo Svete Trojice zjutraj vračam od sester, kjer sem maševal. Namesto da bi šel z dvigalom v prvo nadstropje, sem šel po stopnicah. V rokah sem imel dežnik ter evangeljsko knjigo. Stopnice nimajo opore, pa še malo višje so. Najbrž sem stopil na talar in znašel sem se na tleh. Nekaj časa sem tam ležal, saj sem mislil, da bo kdo prišel mimo. Ker ni, sem poklical na pomoč. Odpeljali so me v bolnišnico in še isti dan je sledila operacija kolka, saj sem bil še tešč.«
V dneh, ko sem ga obiskal, je že naredil prve korake s hojco. In kaj je delal, ko je bil cele dneve priklenjen na posteljo? »V bolnišnico sem nalašč vzel s seboj francoski bogoslužni molitvenik (brevir).« Pokaže mi polepljen molitvenik in zatrdi: »To je znamenje, da ni šele prišel iz tiskarne, ampak da ga uporabljam.« Ko se pozanimam, zakaj je vzel francoski molitvenik, mi razloži: »Ker ima himne (pesmi v začetku posameznih molitev) drugačne kakor so v latinskem. V eni izmed himen pravi: Sveti Duh, ti si ogenj in ti izžgi iz naš plevel. Dovolj je, da boš ti naš dih! Še to: beseda ognjišče prihaja od besede Ogenj. Ogenj pa je simbol za Svetega Duha.
Sprašujem se, zakaj sem v bolnišnici že skoraj dvajset dni. Vse je za nekaj dobro! Ko je človek tako sam, gre vase. Veliko, izredno veliko premišljujem o svojem življenju. V francoskem brevirju je himna, ki pravi: Kdo je ta naš Bog, ki ga moremo tako globoko raniti, če ranimo človeka? Čudovita misel. Francozi, veste, to so možgani Evrope! Dalje pravi: Kdo je ta naš Bog, ki potrebuje najmanjše, da ga lahko najdemo? Tu se skriva evangeljska misel: karkoli ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste meni storili. In še tretja: Kdo je ta naš Bog, ki joka nad našo slabostjo in nad našo boleznijo kakor mati? Že te misli bi bile dovolj, da bi jih še in še premišljevali.
Trpljenje je skrivnost
V tem brevirju je tudi vrstica, ki je v slovenskem prevodu ni: Velika armada tam zgoraj se bojuje za nas. Kako velika tolažba je to! Tudi za bolnike. Tudi zato sem namenoma vzel s seboj francoski brevir, čeprav ga imam v slovenskem, latinskem, madžarskem in francoskem jeziku. Manjkata mi italijanski in nemški.« Škof Smej zelo rad bere duhovne knjige in jih premišljuje. Tudi v tujih jezikih. »Vsak dan po maši molimo s sestrami hvalnice. Potem pa vzamem v roke Sveto pismo in preberem eno stran Nove zaveze v grščini, v jeziku, v katerem je bila napisana.
Tu, v bolnišnici imam čas. Lahko se ustavim pri eni ali drugi vrstici. Ustavim se, premišljujem in si kaj tudi podčrtam! Spominjam se duhovnih vaj, kjer je pater jezuit rekel: »Naglica pri molitvi brevirja je zelo nevarna!« O tem tudi raje govorim kakor o svoji bolezni.«
Bolnišnica mu je tudi priložnost, da premišljuje svoje življenje. »Sem namreč že v 90. letu. Sprašujem se, ali sem čas preizkušnje, ki mi ga je dal Bog, dobro prestal ali ne? Ko je človek v letih, ga najbolj bolijo grehi zoper bližnjega. To je zanimivo. Kakor pravi v francoskem brevirju: Kdo je ta naš Bog, ki ga moremo tako globoko raniti, če ranimo človeka?«
»Ni človeka, ki ne bi trpel. Bodisi na duši ali na telesu. Moj sosed zelo trpi. Zelo ga boli, da je šestnajstletno dekle, ki je bila z njimi v avtu, umrla v prometni nesreči. Ni njegova hčerka, samo podpiral jo je, potem ko ima že dva svoja odrasla otroka. Vprašal me je, zakaj ni on umrl, ne pa tako mlado dekle? Žalostne tolažiti je dobro delo, zato sem ga tolažil. Dejal sem mu: Trpljenje je skrivnost! Kakor je sploh skrivnost naše življenje! Koncilska poslanica bolnikom lepo pravi: Tudi Jezus Kristus nam ni popolnoma razodel skrivnosti trpljenja. Zakaj tudi nedolžni trpijo? Poglejte, v nesreči je umrlo dekle, voznik ni bil poškodovan, moj sosed malo bolj ... Jezus Kristus ni do konca razodel skrivnosti trpljenja, vendar ga je Božji Sin vzel nase in je s tem pokazal, kako dragoceno je!
Konec junija smo se postili in molili za našo domovino. Koncilska poslanica še pravi, da je v Božjih očeh veliko vredno trpljenje bolnikov. Tako sem skušal tudi svoje trpljenje, svoje noči brez spanja darovati Bogu za našo drago domovino.«
Vsi hrepenimo po sreči
Preden je odšel v bolnišnico, je škof Smej napisal tudi letošnje vrtnice. »Tako sem prvo poglavje v knjigi vrtnic Odrešeniška ljubezen v psalmih naslovil Sreča. Vsak človek hrepeni po sreči, pa naj se tega zaveda ali ne. Zelo me je prizadelo, ko sem slišal, da je v bolnišnici mlad fant, ki je skušal iti pod vlak. Njegovo življenje je sedaj v veliki nevarnosti. Najbrž je tudi on mislil, da bo tako dosegel srečo ... Tudi veliko delo svetovne književnosti Faust se ukvarja z vprašanjem sreče. Faust Mefistu proda svojo dušo. V zameno mu Mefisto zagotovi: “Srečen boš vse življenje in ko boš na višku sreče, takrat reči: ‘Obstoj trenutek!’” Dolgo časa Faust uživa vse. “Trenutek obstoj!” pa reče šele takrat, ko je opravljal dobra dela. To je bil obenem tudi trenutek njegove smrti. Dokončne sreče na zemlji ni. To čudovito izrazi Goethe. Pesnik Gregorčič prosi Boga, naj ustvari karkoli, samo človeka, ki bi moral trpeti in ne bi bil srečen, naj ne ustvari. Nasprotno pa psalmi govorijo o sreči. Kje najdemo srečo? Gospod, pokaži, da je ta samo v tebi. Ali: Ti me osrečuješ z večjim veseljem kot vse zemeljske dobrine.«
Kaže, da so škofu vrtnice zelo blizu, saj se ob tej knjigi večkrat ustavi. »Ker se pogovarjava za Ognjišče, naj še to povem: V knjigo nisem dal naslova Žareče ognjišče ljubezni (fornax ardens caritatis), čeprav je to vzklik v litanijah Srca Jezusovega. V latinščini fornax ardens dobesedno pomeni žareča peč. Mi pa smo prevedli ognjišče. Vsaj štirikrat na leto grem pomagat k Sv. Ani v Slovenskih goricah. Tam vidim, kako župnik po maši sam deli naročnikom revijo Ognjišče. Tako, da boste videli, kakšno skrb imajo naši duhovniki za Ognjišče!«
Naj sklenem še z enim posebnim škofovim doživetjem v bolnišnici: »Ko sem bil prvo nedeljo v bolnišnici, je prišel zgodaj zjutraj k meni p. Kranjc. Vprašal me je, če bi maševal. “Če je mogoče, bi,” sem mu odgovoril. Prinesel mi je potrebne svari. Vprašal sem ga, po kakšnem namenu naj mašujem. Odgovoril mi je: “Za vse bolnike v bolnišnici, pa za vse zdravnike in drugo zdravstveno osebje ...” Jaz pa sem dodal in še za oba bolniška duhovnika.« Gotovo se škof Smej v svojih molitvah kdaj spomni tudi nas, dragi bralci Ognjišča.

Rustja B., Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče (2011) 8, str. 24.

»Tema usmiljenja se vse bolj naglaša v življenju Cerkve od Pavla VI. dalje. Janez Pavel II. jo je močno poudaril s svojo okrožnico Bogat v usmiljenju (Dives in misericordia), z razglasitvijo Favstine Kowalske za svetnico in s postavitvijo praznika Božjega usmiljenja na velikonočno osmino. V tej smeri sem čutil, da obstaja Gospodova želja pokazati ljudem svoje usmiljenje. Torej na to misel nisem prišel jaz, temveč nadaljujem razmeroma novejšo tradicijo, ki pa je vedno obstajala. In spoznal sem, da je treba nekaj storiti,« je povedal papež Frančišek za bralce tednika ‘Verovati’ (Credere), uradnega glasila svetega leta usmiljenja. »Čutil sem, da Jezus hoče odpreti vrata svojega Srca, da Oče hoče pokazati nedra usmiljenja in zato nam pošilja Duha: da nas zbudi in spodbudi. To je leto odpuščanja, leto sprave.« Sveto leto usmiljenja se je pričelo 8. decembra 2015, na praznik Brezmadežne, ko je papež Frančišek odprl sveta vrata bazilike sv. Petra v Rimu. Že devet dni prej pa je – prvič izven Rima – med svojim pastirskim obiskom v Afriki 30. novembra odprl vrata stolnice v Banguiju glavnem mestu Srednjeafriške republike.

Srednjeafriška republika je bila zadnja postaja tega njegovega romanja po trpeči in mladostni črni celini – prvi dve sta bili Kenija in Uganda. »Danes je postal Bangui duhovno glavno mesto sveta,« je dejal papež Frančišek, ko je na prvo adventno nedeljo, 30. novembra 2015, odprl sveta vrata tamkajšnje stolnice. »Sveto leto usmiljenja prihaja prej v to deželo, ki že več let trpi zaradi vojne in sovraštva, nerazumevanja, pomanjkanja miru. V tej mučeniški deželi so navzoče vse dežele, ki nosijo križ vojne ... Vsi iščemo mir, usmiljenje, spravo, odpuščanje, ljubezen.« Med mašo v stolnici je duhovnike, redovnike, redovnice, pripravnike na duhovni poklic in katehiste nagovoril: »Tudi tam, še posebej tam, kjer vlada nasilje, sovraštvo, krivica in preganjanje, so kristjani poklicani pričevati, da je Bog ljubezen.« Politikom je zaklical: »Odvrzite orožje, orodje smrti. Namesto tega se oborožite s pravičnostjo, ljubeznijo in usmiljenjem, ki resnično zagotavljajo mir.«
»Kmalu bom z veseljem odprl sveta vrata Usmiljenja. To dejanje, tako preprosto, pa močno simbolično, opravljamo – kot sem to storil v Banguiju – v luči Božje besede, ki smo jo poslušali in ki postavlja v ospredje prvenstvo milosti.« Tako je papež Frančišek začel svojo homilijo med mašo na Trgu sv. Petra na praznik Brezmadežne, 8. decembra 2015. Pri njej je sodelovalo zaradi strogih varnostnih ukrepov po terorističnih napadih v Parizu ‘samo’ okoli 50.000 romarjev z vsega sveta. Pročelje vatikanske bazilike je krasil znak svetega leta usmiljenja, izdelan po zamisli p. Marka Rupnika. Papeževa kratka homilija je bila razlaga evangeljskega dogodka angelovega oznanjenja Mariji. »Devica Marija je poklicana predvsem k temu, naj se veseli za vse, kar je Gospod izvršil v njej ... Polnost milosti je sposobna preobraziti srce in ga usposobiti za tako veliko dejanje, ki bo spremenilo zgodovino človeštva. Praznik Brezmadežne razodeva veličino Božje ljubezni. Bog je ne le tisti, ki odpušča greh, temveč Marijo celo obvaruje izvirne krivde, ki jo vsak človek prinese s seboj, ko pride na svet.« Dar Božje milosti je tudi to sveto leto. »Vstopiti skozi vrata usmiljenja pomeni odkriti globočino Očetovega usmiljenja, ki vse sprejema in gre naproti vsakemu osebno. On nas išče! On nam prihaja naproti! To bo leto, v katerem naj bi rasli v prepričanju o usmiljenju. Koliko krivice delamo Bogu in njegovi milosti, ko trdimo predvsem to, da njegova sodba grehe kaznuje, namesto da bi imeli pred očmi to, da jih njegovo usmiljenje odpušča. Da, prav tako je! Usmiljenju moramo dati prednost pred sodbo. Vsekakor bo Božja sodba vedno v luči njegovega usmiljenja. Ko bomo stopili skozi sveta vrata, naj torej začutimo, da smo deležni te skrivnosti ljubezni in nežnosti. Znebimo se vsake vrste strahu in bojazni, ki se ne spodobi tistemu, ki je ljubljen. Raje se prepustimo veselju srečanja z milostjo, ki vse preobrazi.« Na koncu svoje homilije je omenil “neka druga vrata” – tista, katera je drugi vatikanski koncil, ki se je zaključil pred petdesetimi leti (8. decembra 1965), odprl sodobnemu svetu.
Obred odprtja svetih vrat je bil po obhajilu. Napovedal ga je diakon s posebno formulo. Sveti oče je pred vrati najprej molil, da bi doživeli milost jubileja. Nato je pristopil k vratom in rekel: »To so vrata Gospodova. Odprite mi vrata pravičnosti.« Odprl je sveta vrata, se za nekaj trenutkov ustavil na pragu, zatem pa prvi vstopil skoznje v baziliko. Takoj za papežem Frančiškom je prag svetih vrat prestopil zaslužni papež Benedikt XVI. Med nadaljevanjem praznične maše je zbor zapel himno svetega leta, ki opeva Očetovo usmiljenje, dobroto in ljubezen.
Opoldne je papež Frančišek z okoli 70.000 romarji na Trgu sv. Petra molil angelovo češčenje, potem ko jim je postavil pred oči Brezmadežno kot podobo Božjega usmiljenja. Po njenem posredovanju naj se naseli usmiljenje v naših srcih. »Pustimo se objeti usmiljenju Boga, ki nas čaka in vse odpušča. Nič ni slajše od njegovega usmiljenja.« Popoldne je papež Frančišek molil pred kipom Brezmadežne na Španskem trgu v Rimu. V pogovoru za revijo ‘Verovati’ je dejal: »Danes moramo gojiti revolucijo nežnosti kot sad tega leta usmiljenja: Božje nežnosti do vsakogar med nami. Vsakdo od nas mora reči: “Sem nesrečnik, toda Bog me tako ljubi, torej moram tudi jaz tako ljubiti druge”.« – V nedeljo, 13. decembra 2015, so se odprla sveta vrata po vseh škofijah katoliške Cerkve.
Silvester Čuk

Ognjišče 2016 (01), str. 42

V svojem prvem nagovoru pred nedeljsko opoldansko molitvijo angelskega češčenja, 17. marca 2013, je papež Frančišek dejal: »Ko slišimo usmiljenje, ta beseda spremeni vse. To je najboljše, kar lahko slišimo: spreminja svet. Nekaj usmiljenja naredi svet manj mrzel in bolj pravičen. Čutimo potrebo, da prav razumemo božje usmiljenje, tega usmiljenega Očeta, ki je tako potrpežljiv.« Od takrat ne neha govoriti o neizmernem usmiljenju nebeškega Očeta, “ki se ne naveliča odpuščati”, zato njegova napoved izrednega svetega Usmiljenja ni presenečenje. Kako bo potekalo, naj spregovori sam v svojem pismu, s katerim ga je napovedal. »Na praznik Brezmadežnega spočetja (8. decembra) bom z veseljem odprl sveta vrata. Ob tej priložnosti bodo to vrata usmiljenja. Kdorkoli bo vstopil skoznje, bo lahko občutil ljubezen Boga, ki tolaži, odpušča in vliva upanje. Na nedeljo zatem, na tretjo adventno, se bodo odprla tudi sveta vrata v rimski stolnici, baziliki svetega Janeza v Lateranu. Zatem se bodo odprla vrata tudi v drugih papeških bazilikah. Določam, da se na isto nedeljo v vsaki krajevni Cerkvi v stolnici, ki je materna cerkev za vse vernike, ali pa v konkatedrali ali drugi pomembni cerkvi odpre za vse sveto leto enaka vrata usmiljenja. Po izboru ordinarija jih je mogoče odpreti tudi v svetiščih, kamor romajo številni romarji, ki se jih v srcu na teh svetih krajih dotakne milost in najdejo pot spreobrnjenja. Vsaka krajevna Cerkev bo tako neposredno vpeta v dogajanje tega svetega leta kot v izreden trenutek milosti in duhovne prenove. Jubilej bomo tako praznovali v Rimu kot po krajevnih Cerkvah kot vidno znamenje občestva vse Cerkve. 8. december sem izbral, ker je ta datum zelo pomenljiv za nedavno zgodovino Cerkve. Sveta vrata bom namreč odprl ob petdesetletnici zaključka drugega vatikanskega koncila ... Na misel mi prihajajo besede, ki jih je izrekel sv. Janez XXIII., ko je odprl koncil, da bi nakazal, po kateri poti naj hodi: “Zdaj ima Kristusova nevesta zdravilo usmiljenja raje, kot da bi uporabljala orožje strogosti.”« Malo naprej beremo: »To jubilejno leto hočemo preživeti v luči Gospodove besede: usmiljeni kakor Oče. Evangelist podaja Jezusov nauk, ko pravi: “Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!” (Lk 6,36). Ta življenjski program je zahteven in obenem bogat z veseljem in mirom.« Kakšne bodo dejavnosti v tem izrednem svetem letu? »Poseben vidik svetega leta je romanje, ki je podoba poti, ki jo vsak človek prehodi v svojem življenju. Življenje je romanje in človek je popotnik, romar, ki prehodi pot do želenega cilja. Tudi za to, da dospe do svetih vrat v Rimu in vsakem drugem kraju, bo moral vsak, glede na svoje moči, opraviti romanje. To bo znamenje dejstva, da je tudi usmiljenje cilj, ki ga je treba doseči in zahteva vztrajnost.«
Objavljen je koledar dogodkov v tem letu Usmiljenja za vsak mesec. V decembru so se odprla sveta vrata bazilik sv. Petra, sv. Janeza v Lateranu in sv. Pavla zunaj obzidja ter stolnic po vsem svetu. Na novo leto, praznik Marije, svete Božje Matere, je bilo odprtje svetih vrat bazilike sv. Marije Velike. 25. januarja, na praznik spreobrnjenja apostola Pavla, bo ekumensko bogoslužje v baziliki sv. Pavla zunaj obzidja. 2. februarja, na praznik Gospodovega darovanja, bo jubilej posvečenega življenja in sklep leta posvečenega življenja. 10. februarja, na pepelnico, bo papež med spokornim obredom v baziliki sv. Petra odposlal po vsem svetu misijonarje usmiljenja, ki “bodo znamenje materinske skrbi Cerkve za božje ljudstvo, da bi vstopilo v globino bogastva te skrivnosti, ki je za vero tako temeljna.” Vsem spovednikom polaga na srce, naj bodo “pravo znamenje Očetovega usmiljenja”. Veliko slavje bo 3. aprila 2016, na nedeljo božjega usmiljenja, ko se bodo ob papežu zbrali tisti, ki sledijo skrivnosti božjega usmiljenja. 3. junija, na praznik Srca Jezusovega, bo jubilej duhovnikov. V oktobru, mesecu rožnega venca, bo Marijanski jubilej. 6. novembra 2016 se bodo zaprla sveta vrata v rimskih bazilikah in škofijah. »Jubilejno leto se bo zaključilo na slovesni praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva, 20. novembra 2016. Na ta dan bomo ob zaprtju svetih vrat predvsem hvaležni in se bomo zahvaljevali Sveti Trojici, da nam je naklonila ta izredni čas milosti.«
Silvester Čuk

Ognjišče (2015) 12, str. 64-65

Papež Janez Pavel II. je v okrožnici O Odrešenikovi materi (Redemptoris mater), podpisani 25. marca 1987, na praznik Gospodovega oznanjenja Mariji, napovedal posebno Marijino leto, ki se bo pričelo binkošti, 7. junija 1987, in se bo zaključilo na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta 1988. Posvečeno je bilo dvatisočletnici Marijinega rojstva. »Četudi ni mogoče časovno natančno določiti datuma Marijinega rojstva, se vendarle Cerkev stalno zaveda, da je Marija na obzorju zgodovine odrešenja nastopila pred Kristusom ... Ta njen nastop pred Kristusovim prihodom dobiva vsako leto odsev v bogoslužju adventa.« V Rimu se je praznovanje Marijinega leta pričelo v baziliki Marije Velike na binkošti, 7. junija 1987, s katero so bila povezana največja Marijina svetišča po vsem svetu. Od tam so prenesli podobo Marije, rešiteljice rimskega ljudstva (Salus Populi Romani) na Trg svetega Petra, kjer je bila slovesna maša. Ta praznik je bil izbran zato, ker je bila Marija med apostoli v dvorani zadnje večerje na prve binkošti. Marijino leto so obhajali po vseh krajevnih Cerkvah. Pri nas je vsaka škofija določila, kako bo Marijino leto obhajala. »Glavni namen tega milostnega leta ne smejo biti zunanje slovesnosti,« so naročali slovenski škofje, »ampak poglobitev krščanskega življenja po Marijinem zgledu v hoji za Kristusom v veri, upanju in ljubezni.« Ob zaključku Marijinega leta na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta 1988, so bile zahvalne slovesnosti v glavnih romarskih središčih..
Silvester Čuk

Ognjišče (2015) 12, str. 64

Mrzlo je bilo in otroci so se tiščali na k peči. Tadej je bral, Manca in Tinka sta igrali domine, Tinkara, najmlajša, pa je pomagala noni treti in čistiti orehe. Vsi so se veselili slastne potice, ki jo zna speči samo njihova nona.
Približeval se je božič. Letos bo zanje nekaj posebnega. V prvih dneh decembra se je namreč v njihovo družino rodil Jure. Tadej, Manca, Tinca in Tinkara so dobili bratca. Od časa do časa so pustili svoja opravila in šli, zdaj eden zdaj drug, v sobo k posteljici, v kateri se je nasmihal in kremžil njihov bratec. S kakšnim veseljem so se ob dojenčku pripravljali na božič. Na praznik rojstva Božjega Otroka.
Z očetom so že prinesli mah iz bližnjega gozda. Pripravili so štalico in ogrado za ovčke in pastirje. Letos bo lahko tudi Jure občudoval njihovo delo.
Njihovo veselje ob pričakovanju božiča se je še stopnjevalo, ko je mama povedala, da bodo Jureta krstili takoj po božiču, na praznik Svete družine. Ob tej novici so šli vsi po svoje krstne sveče, spravljene v posebni škatli v omari. Tadejeva je bila najkrajša in vsi so vedeli, zakaj. On je bil najstarejši. Ob vsakem krstu otroka v njihovi družini so vsi drugi otroci stali ob krstnem kamnu, vsak s svojo prižgano svečo in pospremili svojega najmlajšega člana v življenje Božjega otroka.
Že dan pred božičem so v kotu dnevne sobe stale lepe jaslice. Šli so k polnočnici in občudovali Božje Dete, ki so ga mladi na začetku maše slovesno položili v jaslice. Jaslice v cerkvi so bile zelo velike, mnogo večje kot pri njih doma. In prava voda je tekla po strugi v pokrajini. Tadej je bil navdušen nad jezerci, ob katerih so stale ovčke in se napajale. In veliko pastirčkov je bilo okrog štalice. Otroci so vedeli: bili so prvi, ki so se prišli poklonit Detetu. Štalica je bila velika, lepo osvetljena. da je bil dobro viden speči Jezušček in ob njem skrbna mama Marija in sveti Jožef. Pa osliček in voliček. Ko so po cerkvi luči ugasnile, so bile razsvetljene jaslice še lepše.
Oče in mama sta med polnočnico mislila na Jureta, ki ga je doma varovala nona, in na vse svoje otroke, ki sta jih gledala v klopeh pred seboj, in njuna hvalnica Bogu je bila iskrena, segajoča do božjega prestola. Hvala in slava Bogu na višavah!
Napolnjeni z božjim mirom so hiteli skozi mrzlo noč v toplo zavetje doma.
Jure je spal kot angelček. Mama in oče sta ga pokrižala, za njim pa še vse svoje otroke, ko so šli spat. Mirno so utonili v spanje božične noči.
»Mmmm, potica! Dobra potica!« je veselo prepeval Tadej v božičnem jutru. Vsi so zbudili dobre volje. Nona je postregla s potico in dišečim čajem.
»Nona, si prihranila potico za krst?« je bila radovedna Manca. Nona se je zasmejala. »Nisem, ker bom za krst spekla drugo.«
»Z našimi orehi,« je dodala Tinkara, ki se je spomnila, koliko dela je imela s čiščenjem jedrc. »Seveda, jejte brez skrbi!« se je smehljala nona in božala svoje vnuke z ljubečim pogledom.
Vsak dan so spremljali Jureta. Koliko so mu zrasle nogice, koliko lask ima na glavici. Veselili so se vsakega njegovega glasu in vsakega njegovega nasmeha. Kazali so mu figurice z jaslic, zlasti malega Jezusa. On jih je samo gledal.
Prišla je nedelja, praznik Svete družine, dan svetega krsta. Vsem je iz oči sijalo veselje. Za otroke so bile tisti dan najbolj pomembne sveče. Da jih ne bi pozabili doma! Župnik je znal tako lepo pripraviti krstni obred in k sodelovanju je pritegnil vse prisotne, še posebej pa brate in sestre krščenca. Med obredom so prižgali svoje krste sveče in jih ponosno držali. Juretovo je imel v rokah oče. Jure je bil ves čas tiho. Nedolžno je gledal v svet, ko se je v njem dogodil čudež: postal je Božji otrok.
Na koncu obreda je župnik povabil Tadeja, Manco, Tinko in Tinkaro k jaslicam. Tam so spet prižgali sveče. »Zdaj pa lepo vsi skupaj zmolimo en očenaš za Jureta.« Vsi so se pokrižali in glasno molili. Ko so končali, se je oglasila Tinkara: »Pa še eno zdravamarijo, da ga bo Jezusova mama varovala.« In so molili.
Mama je pestovala Jureta ter opazovala svoje otroke in moža, ki se jim je pridružil pri jaslicah. Bila je presrečna in odmevalo ji je v ušesih, kot da bi igralo tisoč orgel: »Slava Bogu na višavah! Hvala in slava zdaj in vekomaj!«
Pavlina Bizjak

Ognjišče (2015) 01, str. 18

Prvo Marijino leto v zgodovini katoliške Cerkve je razglasil papež Pij XII. z okrožnico Sijajna krona na praznik Marijinega rojstva 8. septembra 1953. V njej je navedel, zakaj se je odločil za praznovanje posebnega Marijinega leta: »Da bi po vsem svetu obhajali prvo stoletnico, odkar je naš predhodnik Pij IX., blagega spomina, slovesno razglasil versko resnico, da je bila blažena Devica Marija v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in posebni pravici, ki ji jo je podelil vsemogočni Bog glede na zasluženje Kristusa Jezusa, Zveličarja človeškega rodu.« To se je zgodilo 8. decembra 1854. Marijino leto se je zato pričelo na praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije, 8. decembra 1953, ko je papež Pij XII. slovesno odprl vrata bazilike Marije Velike v Rimu. V teku Marijinega leta je papež vodil razna slavja, sprejemal romarje z vsega sveta, jih navduševal za češčenje Matere božje z govori, apostolskimi pismi in radijskimi poslanicami. Verniki so mu radi prisluhnili in povsod po svetu se je Marijino češčenje izredno poživilo. Z okrožnico H Kraljici nebes z dne 11. oktobra 1954 je Pij XII. uvedel praznik Marije Kraljice, ki naj se obhaja zadnji dan v maju, Marijinem mesecu. Po preureditvi bogoslužnega koledarja po koncilu je bil god Marije Kraljice prenesen na 22. avgust, na osmi dan po Marijinem vnebovzetju. Prvo Marijino leto se je zaključilo 8. decembra 1954.
Silvester Čuk

Ognjišče (2015) 12, str. 63