Marčevska številka Ognjišča je postna in ji prilagamo posebno prilogo v svetem letu Usmiljenja z naslovom Svetoletno romanje, s podnaslovom Spodbuda za spreobrnjenje. Zaradi te priloge bo Ognjišče malo drugače zasnovano in bo brez običajne priloge, saj bo ta priloga, ki šteje 32 strani, veliko obširnejša kot siceršnja, ki jih šteje osem.

V posebni svetoletni prilogi je precej branja o letu usmiljenja: molitev papeža Frančiška, koledar dogodkov, opis logotipa (znaka), ki ga je izdelal Slovenec, predstavitev pomena romanja, opis štirih rimskih bazilik ter svetoletnih cerkva v slovenskih (nad)škofijah. Prilogo sklenemo z nekaj zanimivosti, povezanih z letom Usmiljenja.

V prilogi so predstavljeni tudi svetniki usmiljenja. Najprej glasnika Božjega usmiljenja: sveti Janez Pavel II. in sv. Favstina Kowalska. Sledi jim opis služabnikov Božjega usmiljenja: sv. p. Pij iz Pietrelcine in sv. Leopold Mandić. Nestrohnjeni trupli obeh znanih spovednikov, delivcev zakramenta božjega usmiljenja, sta bili v začetku februarja tudi izpostavljeni v češčenje v baziliki sv. Petra.

O vseh teh svetnikih imamo pri Ognjišču knjige, ki opisujejo njihovo življenje. O p. Piju imamo dve knjigi: Pater Pij (pošlo) in Pater Pij, sveti, ponižni in ljubljeni (krajši življenjepis s fotografijami). Sv. Leopold Mandić je daljši in zanimivo napisan življenjepis. O glasnikih Božjega usmiljenja (Janez Pavel II. in sv. Favstina Kowalska) imamo krajša življenjepisa. Vse knjige, ki jih lahko dobite pri Ognjišču, so omenjene tudi v prilogi. Poleg teh imamo še tri knjige o ‘angelu’ božjega usmiljenja, blaženi Tereziji iz Kalkute, ki jo bo papež letošnjega septembra razglasil za svetnico: knjigo njenih molitev Bog ljubi danes po nas ter njen življenjepis Mati velikodušne ljubezni ter krajši življenjepis izpod peresa Berte Golob Sandale in sari. Na zadnji strani priloge je oglas za kipe Usmiljenega Jezusa, ki jih lahko samo pri Ognjišču dobite po promocijski (nižji) ceni do srede marca.

Ob vsem tem svetoletnem naštevanju naj spomnim na knjigo papeža Frančiška Cerkev – hiša usmiljenja, ki bo koristno duhovno branje v svetem letu, zlasti v postu, ter na dve knjigi o spovedi. Prva je izpod peresa Anselma Grüna Spoved, druga pa je izšla v zbirki katekizmov za mlade Youcat – spoved (več o slednji si preberite na str. 93).

Postni čas je tudi čas molitve križevega pota. Že zadnjič smo vas opozorili na novo knjigo Usmiljeni kakor Oče – križev pot v letu Usmiljenja, ki ga je napisal škof Jožef Smej. Poleg te novosti imamo na voljo še več knjižic križevih potov: Pot ljubezni do konca, je ponatis ‘zbirke’ petih križevih potov. Druga Križev pot z razmišljanji blažene Terezije iz Kalkute je po obsegu skromen, a z bogato vsebino. Tretja Srce, ki ljubi vse ljudi, je izšla že pred leti in vsebuje dva križeva pota za otroke..

Iz tiskarne prihaja knjiga Karla Gržana Začinjeno za življenje. V njej mladim s pomočjo zgodbe in, zanimivo, receptov spregovori o pripravi na skupno življenje. Knjiga bo nagovorila ne samo nje, ampak tudi vse, ki se trudijo za pristen zakonski odnos, ki je temelj družinske sreče. Zanimivo, da knjigo priporočata dve znani ženski: Desa Muck in Manca Košir.

V postnem času se pripravljamo na veliko noč in v to pripravo spada tudi nabava velikonočnih čestitk. Ponudbo čestitk naše založbe si lahko ogledate na str. 55. Eno zbirko čestitk vam ponujamo po ugodnejši ceni.

Božo Rustja, odgovorni urednik

Duhovnost je del naše narave in vere. Še posebej med prazniki jo težko ločimo od tradicionalnosti, ki nam lahko polepša naš vsakdanjik. Tradicionalni običaji, ki so povezani z našo vero, so nam poznani in praznike si brez njih težko predstavljamo. Teh običajev je zelo veliko in so del naše kulture (postavljanje jaslic in blagoslov hiše, koledovanje, posamezne jedi ob praznikih, pustovanje, materinski dan). Običajno bolj očetje poskrbimo, da se tradicija nadaljuje, saj nam to daje neko predvidljivost, mame pa v pripravo raznih dogodkov in običajev vključijo celo družino.
Duhovnost pa je tisti del našega bivanja, ki nas presega in nas hkrati opozarja, od kod prihajamo, zakaj smo na svetu in kam odhajamo. To naj bi bila nadgradnja tradicije. Vsi prazniki in vsak naš dan, prepleten z duhovnostjo, je lahko lepši.
Gospa srednjih let mi je pripovedovala svojo zgodbo. Za boljši zakon se je trudila bolj ona kot mož. Mož jo je sicer poslušal, šel z njo k maši, tudi na kakšno predavanje, ni se pa želel pretirano pogovarjati o težavah, ki sta jih doživljala. Gospa navaja, da jima je, ko so bili njegovi izbruhi jeze največji, pomagala le še skupna molitev. Šele potem sta se toliko umirila, da sta lahko mirno pričela reševati zaplete. Molitev jima je vlila moč in pogum, da sta se soočila s svojimi težavami in pomagala drug drugemu.

Zakonci pogosto pripovedujejo, da se ne želijo ali ne upajo iskreno pogovarjati o sebi. To je za mnoge neobičajno in pogosto težko, zato si lahko pomagajo s skupno molitvijo. Ta nama da neko varnost, da bova lažje spregovorila o sebi, saj v najin odnos zavestno kličeva samega Boga. Morda pred njim lažje kaj več poveva o sebi in svojem notranjem svetu. Dobrodošla je molitev po obrazcih (kot so nas naučili), saj nas ponavljajoče se molitve vedno pomirjajo, verjetno pa je še bolj pomembno, da v skupni molitvi po svojih besedah pričneva Bogu (in hkrati sozakoncu) pripovedovati, kaj se dogaja v nama in kaj doživljava drug ob drugem. Ko se s pomočjo molitve notranje umiriva, bom kot mož lažje zbral pogum in pripovedoval o strahovih, ki me spremljajo v službi ali se pojavijo v meni, ko me žena krega ali ko razmišljam, kako bo z najinimi odraščajočimi otroci. Tudi žena bo v takšnem mirnem vzdušju upala možu potarnati, kako ji je hudo, da je nihče ne sliši, in da še sama ne ve, zakaj se za mnogo stvari počuti krivo, čeprav se trudi, kakor najbolje ve in zna.
Ko si zakonca pričneta razlagati stvari, ki jih že dolgo nosita v sebi, se prične sproščati tista čudna napetost med njima. Lažje zadihata in to novost vedno začutijo tudi otroci. Zato kot verni ljudje uporabimo moč molitve za naš vsakdanjik, kot odgovorni zakonci pa si olajšajmo doživljanje samega sebe, zberimo pogum in recimo svoji ženi ali možu: »Pridi, nekaj bi ti rad/-a povedal/-a.« 

Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

Ognjišče (2016) 02, str. 19

* 20. september 1892, Trst, † 27. februar 1956, Bokalce, Ljubljana

Ko je 25. februarja 1956 v domu za onemogle na Bokalcah pri Ljubljani umrl enainšestdesetletni skladatelj Marij Kogoj, je bilo število tistih, ki so se docela zavedali, kdo je s Kogojem preminil, zelo majhno. Na zadnji poti so ga spremili nekateri znanci, ki so mu bili blizu v letih njegovih borb za umetnostno izpoved, spremili so ga skladatelji, ki so poznali njegova dela pa tudi njegovo usodo. Javnost pa je pri tem stala daleč ob strani in zlasti mlajši rod, pa naj je pripadal tem ali onim umetniškim strujam, ni vedel, koga smo polagali v grob. Vzrok za to ni samo v običajni trpki poti slovenskega umetnika-ustvarjalca, ki ga priznamo navadno šele po smrti, ko se nam odpro oči za njegovo vlogo v ogromnem, raznovrstnem in po svoje čudovitem liku naše kulture. Vzrok za nepoznavanje Kogoja in njegovega dela je še drugje. Pri njem gre še za prav posebno težko usodo, saj mu je neozdravljiva bolezen že pred petindvajsetimi leti preprečila nadaljnje snovanje. – Tako je ob smrti Marija Kogoja pred šestdesetimi leti zapisal skladatelj Marijan Lipovšek (Naša sodobnost 9/1956).

MARIJ KOGOJ JE BIL V RESNICI JULIJ
»Drugačna kakor drugih ljudi je bila Kogojeva življenjska zgodba,« piše Josip Vidmar v svoji knjigi Obrazi. »Spominjam se, s kakšnim čudnim smehom mi je nekoč pripovedoval o zgodbi svojega otroštva. Oče jim je umrl v začetku leta 1898. Po njegovi smrti je mati menda tri otroke zaklenila v stanovanje in izginila ... Otroke so rešili iz stanovanja in jih kot sirote poslali v očetov rojstni kraj, v Kanal, kjer je zanje skrbela občina ... Kogoj je dejal, da po njegovem spominu v resnici sploh ni Marij, temveč Julij, da je bil rojen leta 1892, Marij je bil njegov mlajši brat (rojen leta 1895) in je umrl kot dojenček. Po njegovi smrti so Julija začeli klicati z imenom pokojnega Marija. In ime se je prijelo.« Uganko je skušal razvozlati tržaški skladatelj Pavle Merku. Kogoj se je rodil 30. septembra 1892 v Trstu kot tretji otrok Štefana Kogoja, kolarja iz Kanala, in Tržačanke Angele Filippini (ob poroki je imela komaj petnajst let). Pri krstu je dobil ime Julij (Dante Alojzij – po botrih). V tretjem letu starosti je bil nekaj časa v goriški bolnišnici zaradi neznane bolezni – v tem je mogoče iskati enega od vzrokov za njegovo poznejšo duševno bolezen. Marij, četrti otrok Kogojevih, je bil rojen 27. aprila 1895, umrl pa je 31. januarja 1896 zaradi meningitisa. Ko je Julij leta 1906 iz Kanala odšel v goriške šole, so za prijavo potrebovali krstni list. Iz župnije sv. Antona Padovanskega v Trstu so poslali krstni list na ime Marij Kogoj z rojstno letnico 27. aprila 1895. Nenavadno, kajti v matičnih knjigah omenjene župnije so pravilno vodili za živega Julija, za umrlega pa Marija!

NEOMAJNO JE ZAUPAL V SVOJ TALENT
Glasba ga je privlačila že kot otroka. V svet glasbe ga je v Kanalu uvajal učitelj in pevovodja Mihael Zega, največ pa se je izobraževal sam ob klavirju in orglah, nato pa pri tedanjih glasbenikih v Gorici, kjer je obiskoval gimnazijo. Jeseni 1914 se je namesto v osmi razred gimnazije vpisal na Akademijo za glasbo na Dunaju, ki je bil takrat središče glasbenega ekspresionizma. Pri Franzu Schrekerju se je učil kontrapunkta, pri Arnoldu Schoenbergu pa instrumentacije. Neomajno je zaupal v svoj talent. Ko je jeseni 1918 prišel v Ljubljano, je bil prežet z novimi idejami o preobrazbi slovenske glasbe. V ljubljanskih glasbenih krogih so Kogoju sicer priznavali znanje, vendar tam nikoli ni bil prav zaželen. »Če si hotel shajati z njim,« je zapisal Josip Vidmar, »si moral brezpogojno verjeti v njegovo umetnost in njegov uspeh. Če se v čem nisi strinjal z njim, ti je zagrozil: “Fantič, boš že videl!”« V Ljubljani je bil kratek čas korepetitor v Operi, na Glasbeni matici je predaval zgodovino slovenske glasbe. Leta 1919 se je poročil z Marijo Podlogar iz Škocjana pri Turjaku, ki je pela v ljubljanskem opernem zboru. V zakonu so se jima rodili trije sinovi. Po pričevanju najstarejšega sina Marija Emila je bil Marij ljubeč oče in je bil rad v krogu svoje družine. Kadar je sedel za klavirjem in je skladal, pa je moral biti mir v hiši. Njegov glasbeni opus je po številu najbogatejši v zborih. Obsega kakih 35 pesmi za mladinski, moški, ženski in mešani zbor. Po sodbi glasbenih poznavalcev so kot umetnine največ vredni mladinski zbori. Druga najmočnejša stran Marija Kogoja so samospevi. Na začetku svoje usodne bolezni (1932) je svoje skladbe podpisoval “J./ulij/ Marij Kogoj”.

“ČRNE MASKE” – DRAMA ČLOVEKOVE DUŠEVNOSTI
Svoj ustvarjalni višek je Marij Kogoj dosegel z opero Črne maske na dramsko besedilo ruskega pisatelja Leonida N. Andrejeva. Vsebina drame je precej grozljiva: prikazuje more in blodnje človeka, ki se bori sam proti sebi, proti svetu, proti vsemu. Na ples v maskah nepovabljene pridejo črne maske, ki se poigravajo z glavnim junakom Lorenzom. Maske ugašajo bakle, prostor postaja vedno temnejši. »V drami je podan razvoj vsakdanjega človeka v duhovnega. Z opero sem se začel ukvarjati leta 1922, končal pa sem jo leta 1926,« je povedal skladatelj. Opera je doslej doživela štiri postavitve: krstna uprizoritev je bila leta 1929, druga leta 1957, tretja pa leta 1990 v Cankarjevem domu. Originalna partitura obsega 815 strani. Pri dosedanjih izvedbah je bilo delo skrajšano za okoli 2000 taktov. Novo redakcijo je pripravil dirigent Uroš Lajovic in prvo uprizoritev je doživela v Mariboru v začetku leta 2012, ko je bil Maribor evropsko mesto kulture. V tej novi redakciji (izvedba traja približno dve uri in štirideset minut) je doživela premiero v Cankarjevem domu v Ljubljani 2. marca 2012, sledile so še štiri ponovitve. »Črne maske so bile besedilo, ob katerem je Kogojev genij dosegel višek, ki ga doslej na opernem odru med Slovenci nihče ni presegel,« sodi glasbeni kritik Borut Loparnik. »S to opero lahko stopimo pred svet – in če tega še nismo storili in še vedno ne poznamo njene vrednosti, je to dokaz, kako malo cenimo in razumemo Kogojevo umetnost.«

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2016) 2, str. 52.

Spoštovani oče urednik!
Pišem vam na ta naslov, ker želim posredovati svoje razmišljanje v Pisma bralcev, pa te rubrike ne najdem.
Vstopili smo v sveto leto Božjega usmiljenja, ki ga je oznanil priljubljeni papež Frančišek.
Zelo sem si zapomnila njegove besede: “Usmiljenje je pred vsako sodbo!” in z razumevanjem do človeškega rodu je odprl svetoletna vrata za vse, ki iščejo Božjega usmiljenja.
Moram povedati, da grem zelo nerada v cerkev. Zakaj? Ne toliko zaradi spolnih in finančnih škandalov, ki so povsod po svetu, ampak zaradi nečesa drugega. Moti me namreč, da duhovniki preveč obsojajo in kritizirajo ljudi; ni prav to, ni prav ono ... Ali ne bi raje pohvalili tisto kar je prav! Pa saj ni Kristus prišel na svet, da bi svet obsodil, ampak da bi se po njem rešil.
Veliko ljudi je prav zaradi papeža Frančiška spet malo pokukalo v cerkev, ker govori o ljubečem Očetu, odpuščanju, božji nežnosti in milosti. In kaj se dogaja?
Tudi jaz sem zdaj, ko se je to sveto leto začelo, prišla v cerkev, da bi slišala kaj lepega, spodbudnega. Vem, zelo dobro vem, kako boli trdosrčnost in brezbrižnost ljudi, takrat ko si v stiski in tega gotovo ne odobravam. Vendar ... kaj smo slišali pri pridigi? Naj nehamo pasti sami sebe in da bomo sojeni po tem, koliko smo ljubili. Kot mrzel tuš na moje srce, ki sicer ne pasem samo sama sebe in verjetno tudi drugi ne. Pa tudi če bi bilo tako, se ljudi naj ne bi karalo, ampak spodbujalo k dobremu. Predvsem pa je duhovnik čisto pozabil povedati kaj o ljubečem Očetu, ki nas grešnike čaka z odprtimi rokami. Saj je tukaj vendar bistvo. Če se bodo ljudje tega zavedli, bodo tudi sami bolj usmiljeni do drugih.
Cerkev je bila napol prazna. Nič čudnega. Ko pa je prišel Pedro Opeka, je pokala po šivih.
Verjamem, da se cerkvene strukture ne spreminjajo tako hitro. A če se ne bo duhovščina malo zamislila nad besedami, ki jih slišimo od svetega očeta, bodo cerkve, še naprej napol prazne.
Jaz bi zelo rada prišla, toda da bi poslušala drugačne besede. To moderno farizejščino poslušam že od mladih let. Pri verouku so nam kot otrokom govorili, da je eden izmed darov Svetega Duha strah božji. Prav v Sveto pismo, sem šla iskat, če je to res. Zdaj vem, da ni (1 Pismo Korinčanom 12,4). Po birmi sem nehala hoditi v Cerkev, ker se mi je že kot otroku zdelo, da so kateheti malo preveč ‘hudi’ na nas. Kasneje, kot študentka, sem spet prišla in vztrajala, čeprav se mi je včasih zdelo, da sem prišla iz enega sodobnega življenja v srednji vek.
Ne mislim, da bi ljudje lahko delali, kar se jim zahoče. Saj je vsakemu žal, če kaj pogreši. To nam že vest očita. A jaz mislim, da bi se marsikdo rad poboljšal, če bi duhovniki ravnali tako, kakor Jezus z Zahejem, ki je splezal na smokvo, da bi ga videl, pa mu je dejal, da želi obedovati pri njem. Ni ga nadrl, zakaj pri davkih goljufa ljudi. Če naj se hudo z dobrim vrača, bi morali malo bolj psihološko postopati tudi dušni pastirji. Ljudje niso ovčice, katerim lahko rečeš, kar hočeš, Vsi vedno bolj razmišljamo s svojo glavo.
Bog blagoslovi papeža Frančiška! Upam, da mu bo uspelo prenoviti cerkev. On ne kritizira ljudi, ampak okostenelo Cerkev.
Oprostite mojemu pisanju, če je preveč direktno, vendar sem ga napisala v želji, da bi bila Cerkev res Mati z velikim srcem. Z veseljem bomo prišli. Pa ne samo verniki, tudi še kdo drug.
Marjeta

Smo eden od prvih časopisov, ki je začel objavljati pisma bralcev in sicer že pred petdesetimi leti. Ker pa je naša naloga kot verskega časopisa, da vzgajamo in to na temelju Božje besede ali Svetega pisma, je urednik pismom, ki smo jih objavljali, dodajal tudi odgovore na vprašanja, ki so mu jih v pismih postavljali bralci. Posebno v začetku, ko je verskega tiska bilo malo, so se prav pisma uredniku zelo priljubila in v več raziskavah so jih bralci postavljali na prvo mesto po priljubljenosti. Izdali smo celo dve knjigi izborov teh pisem in odgovorov (Pisma uredniku in Pisma mladih uredniku). V Ognjišču imamo rubriko Pisma meseca in Pisma, na katera odgovarjajo tudi drugi ne samo urednik, med njimi škof, teološki profesorji in drugi strokovnjaki.
Tvoje mnenje, ki ga v pismu izražaš, je zelo zanimivo in upoštevanja vredno.. Če bi upoštevali že to, kako je takšno gledanje na vero in na Cerkev vplivalo nate, bi se morali zamisliti. Slovenski star pregovor pravi: »Po duhovnikih vera gor, po duhovnikih vera dol«. Tega se zavedamo. Papež zato tako pogosto opozarja nas duhovnike in tudi škofe in druge cerkvene osebe, da so do sebe strogi, do vernikov pa blagi. Zato je tudi razglasil jubilejno leto usmiljenja, da bi se tega še bolj zavedli. Hvala Bogu, da nam je poslal takega papeža. Potrebovali smo ga.

Z druge strani pa se moramo tudi zavedati, da smo duhovniki po značajih zelo različni, imamo različne sposobnosti in tudi različno mero kreposti potrpežljivosti. Morali bi biti svetniki, pa nismo. Duhovniški poklic ni ravno lahek. Ne samo to, da se nekateri celo težko preživljajo. Po večini nimajo niti gospodinje, ki bi jim kuhala, prala, pospravljala ... To morajo delati sami. Imeti toliko ur verouka in moda še potovati vmes, če upravljajo več župnij. Ni čudno da vedno bolj primanjkuje duhovniških poklicev. Biti duhovnik je velika milost, ker samo on lahko prikliče na oltar telo Kristusovo, samo on lahko da odvezo od grehov, deli druge zakramente, da sveto maziljenje ... Ti si se nekoliko oddaljila od Cerkve. Kdo te lahko spravi s Kristusom? Res je, lahko se kesaš in usmiljeni nebeški Oče ti bo odpustil. Toda gotovost v njegovo odpuščanje ti lahko da samo duhovnik. In če tega nimaš je lahko tvoje življenje zgrešeno. Jezus pravi: »Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?« (Mt 16,26).
Tudi to lahko vzameš kot ‘grožnjo’, pa je samo opozorilo, ki ga je dal Jezus sam. Lahko iz evangelija vzamemo samo prijetne stvari, vendar to ni vsa resnica. Res je, Jezus je dober in rad odpušča, vendar morajo biti za to pogoji (kesanje, volja po poboljšanju). Tudi papež postavlja te pogoje, čeprav bolj poudarja ‘usmiljenje’. Sicer bi bilo tako kot če bi starši otrokom samo odpuščali, ne bi pa zahtevali, da postanejo boljši.
oče urednik Franc Bole

Bole F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2016) 2, str. 6.

mladinska tema meseca

Postni verouk z Youcat-om

gost meseca

Nadškof Lojze Cvikl

posebna priloga

Svetoletno romanje - spodbuda za spreobrnenje

Preberite več: Marec 2016

Lani avgusta sem drugič v življenju doživel šok. Sem že mnogo let v pokoju in preživljam zadnja leta dan za dnem travmatična obdobja, ki so dosegla vrhunec v lanskem letu.
Človek bo zapustil starše in se pridružil ženi in bosta oba eno telo, je zapisano v Svetem pismu. Tako je tudi bilo.
V družini se rodijo otroci, čas beži. Družina se posveti materialnemu urejanju okolja v družini. Otroci rastejo. In se zgodi. Nenačrtovana nosečnost, ki družino pahne v dilemo. Ali narediti splav? V usodnem odločanju se nepremišljenost in strahopetno in popolnoma neumno zakonca odločita za splav. Neumna odločitev, ki se je takrat zdela logična. Napaka! Napake se začneš zavedati po kakšnem letu in se odločiš obiskati spovednika. Spoved je bila težavna, mogoče uspešna ali le utopija.
Leta minevajo, otroci odidejo, a v srcu greh raste in raste, razjeda dušo in na koncu vse telo. Z leti spoznaš, da si v potrošniški naglici storil najhujši zločin, greh, ki te vsak dan mori. Greh poskušaš z vzgojo otrok in vnukov popraviti, toda madež kljub spovedi in kesanju ostaja kot kamen na duši.
In po mnogih letih z mnogimi spovedmi in prejemanju obhajila ugotoviš, ko slišiš papeža, da si zaradi splava izobčen iz Cerkve. V trenutku ugotoviš, da si štirideset let živel v grehu, ker ti duhovnik ni imel pravice odpustiti storjeni greh. Šok. Kaj sedaj?
Kristus je na zemlji iskal izgubljene ovce, grešnike. Je tudi res, da je dal navodila: »Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni, komur jih zadržite, so jim zadržani.« Ali to velja za izobčene iz Cerkve? Kaj sedaj? Veliki smrtni greh ni izbrisan, ker ga duhovnik v tistem času ni imel pravice odpustiti. Kaj mi sedaj ostane? Samomor, ker sem popolnoma zavozil življenje zaradi mladostne nezrelosti in nerazsodnosti oz. neumnosti. Kje je rešitev za vse storjene kasnejše grehe, ki so posledica takratne izobčenosti?
Sedaj v zrelih letih, ko se bliža konec življenja, vsak trenutek izkoristim v pokoju, da prosim Boga odpuščanja.
Res je splav največji greh, saj je umor bitja, ki ima dušo in se že z materjo, ki ga nosi pod srcem, pogovarja in je že duhovno povezan s Stvarnikom, a takšnega prepričanja, kaj šele spoznanja, nisem bil zmožen v tistem času. Za takšen greh ni opravičila in vsak, ki bi se za takšen korak odločil, naj tisočkrat prej premisli, da se bo v tem času otrok že rodil. Splav nikoli, za nobeno ceno. Travmo nosiš vse življenje. Verjetno je tudi smrt zato težka, ker si izobčen in omadeževan.
Papež sedaj ponuja leto usmiljenja, a leta, prekleta zaradi izobčenosti, ostajajo in z njimi nakopičene neuspešne spovedi.
Upanje zadnje umre, zato upam, da se me bo vsaj Kristus usmilil, saj pogosto zaradi storjenega greha priteče solza iz oči. A leta bežijo in z njimi se bliža smrt. Ali obstaja rešitev? Bog mi pomagaj! Prosim, ne obsojajte mene ali moje žene, ker se že vsak dan obsojam, a le upam, da je Bog ljubezen in da odpušča slabotnim ljudem tudi takšne napake oz. neumnosti.
Hvala za razumevanje mojih grehov.
vaš starejši bralec Franc

Katoliška Cerkev je pred sto leti izdala Zakonik cerkvenega prava (ZCP 1917), ki je zbirka uradnih cerkvenih predpisov ter razdeljen na poglavja in ta na kanone. Po drugem vatikanskem cerkvenem zboru je izšel novi Zakonik cerkvenega prava (ZCP 1983), ki je izrazito pastoralno usmerjen in nikakor noče biti samo zbirka uradnih predpisov in moriti Duha, saj smo vsi ‘poklicani k svobodi’ (Gal 5,13). Namen Zakonika je dati cerkveni skupnosti takšno ureditev, ki daje prednost ljubezni, milosti in duhovnim darovom, obenem pa omogočiti njihovo urejeno rast v življenju cerkvene skupnosti in posameznikov (sv. Janez Pavel II.). To tudi velja za šesto knjigo Zakonika cerkvenega prava (od kanona 1311 do kanona 1399), ki govori o kaznivih dejanjih v Cerkvi, saj želi biti občutljiva, natančna in sočutna glede izrekanja različnih kazni, tudi kazni izobčenja.
Morda se kdo sprašuje, zakaj izobčenje zaradi izvršenega splava? Že v Stari zavezi beremo: »Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal: preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil« (Jer 1,5). Katekizem katoliške Cerkve za mlade takole razloži grešnost splava: »Samo Bog je gospodar življenja in smrti. Niti ‘moje’ življenje ne pripada meni. Vsak otrok ima od spočetja dalje pravico do življenja. Od samega začetka je nerojen človek lastna oseba, v njen krog pravic ne sme posegati od zunaj nihče, ne država ne zdravnik in tudi ne mati ali oče. Jasnost Cerkve glede tega ni nobeno pomanjkanje usmiljenosti; s svojim stališčem želi še bolj opozoriti na škodo, ki je ni mogoče popraviti in ki je storjena nedolžno umorjenemu otroku, njegovim staršem in celotni družbi« (Youcat 383).
Zdi se, da kazen izobčenja zaradi splava, ki jo je uvedel leta 1869 papež bl. Pij IX., potrebuje danes več razumevanja, sočutja in predvsem usmiljenja s strani cerkvene zakonodaje ter zato pooblastitev številnejših spovednikov oprostitve od izobčenja, kar so ugotovili tako

Apostolski sedež kot tudi slovenski škofje, že pred papežem Frančiškom, ki je dal v letu usmiljenja vsem spovednikom pooblastitev oprostitve od izobčenja zaradi splava. V tem duhu je tudi Apostolski sedež že pred leti podelil poseben privilegij nekaterim redovnikom (frančiškanom, kapucinom, minoritom, dominikancem, jezuitom, avguštincem in karmeličanom), ki lahko odvežejo do izobčenja zaradi splava kadarkoli in ne glede na število splavov. Tudi slovenski škofje so leta 1997 pooblastili vse duhovnike, ki imajo pravico za spovedovanje, da lahko odvežejo od izobčenja, pridržanega krajevnemu škofu, v adventnem in postnem času, med misijonom in duhovnimi obnovami ter pri spovedi zaročencev pred poroko. To je gotovo v duhu evangelija in tudi v duhu gesla leta usmiljenja: Usmiljeni kakor Oče.
Prav tako že Zakonik cerkvenega prava in poznejši cerkveni dokumenti učijo, da vnaprej izrečenega izobčenja zaradi splava ni, četudi kdo učinkovito oskrbi odpravo plodu, v naslednjih primerih: 1. Če oseba, ki je storila ali sodelovala pri splavu, še ni stara 18 let. 2. Če se ne zaveda, da je z grehom naredila tudi kaznivo dejanje. 3. Če ni bila pri pravi pameti oz. ni mogla razumno ravnati, v pomanjkanju svobode oz. pod vplivom hudega strahu. To pomeni, da ni vsak veliki greh, ki bi navadno zadel vnaprej izrečeno izobčenje, nujno kaznivo dejanje, je pa vsako težko kaznivo dejanje hkrati tudi greh. Da je neko dejanje opredeljeno kot kaznivo dejanje, morajo sočasno sovpadati trije elementi: zunanja kršitev norme, moralna obdolžljivost in predpisana kanonična kazen (sankcija). Tukaj ne govorimo o grehu splava, ampak o cerkveni kazni vnaprej izrečenem izobčenju zaradi splava.

In kako je bilo v vašem primeru? Po Zakoniku cerkvenega prava vi niste bili izobčeni, ker niste, kot trdite, vedeli za ta cerkveni zakon (ZCP 1323,2: »Kazen ne zadene tistega, ki je kršil zakon ali ukaz, če brez krivde ni vedel, da krši zakon ali ukaz«), po katerem bi izvršilca splava zadelo vnaprej izrečeno izobčenje. Tako je tudi spovednik, katerikoli je že bil, prav ravnal, da vam je dal odvezo od splava, saj niste bili izobčeni. Bilo bi pa seveda normalno in nujno, da bi vas duhovnik poučil, da boste pač v primeru morebitnega naslednjega splava izobčeni. Toda to, da vas duhovnik ni na to opozoril in poučil, ni vaš problem, marveč njegov, kar bi pa lahko bilo že naslednje vprašanje, žal pa zanj tukaj ni prostora, da bi ga obravnavali.
Odrešeni bomo, ne ker smo dobri in sveti, temveč ker je Bog dober, sočuten in usmiljen z nami. Zato tudi vi bodite Bogu hvaležni, ker je vaš šok samo šok, ki pa ne izhaja iz stvarnega izobčenja. Zdi se mi, da bo treba v tem izrednem jubilejnem letu usmiljenja še nekatere stvari podrobneje razjasnjevati tako glede spovedovanja (o čemer je v letošnjem Ognjišču posebna rubrika) in tudi glede izobčenj. Leto usmiljenja naj bi nam pomagalo, da bi poglobili hvaležnost do Božjega usmiljenja in da bi tudi sami bili usmiljeni do tistih, s katerimi živimo, in so nas hote ali nehote prizadeli in potrebujejo naše sočutje in usmiljenje. Bodite usmiljeni kakor Oče.
Vinko Škafar

Ognjišče (2016) 02, str. 48

»Božji milosti in pobožnosti moje mame se moram zahvaliti, da sem postal duhovnik. Drugače si ne morem predstavljati, da bi lahko študiral. Bili smo zelo revna družina. Mama je skrbela, da smo preživeli in poskrbela je za dobro vzgojo. Bila je čudovita žena,« je o svojem duhovništvu dejal Ivan Tomažič, ki je leta 2013 praznoval 70-letnico duhovništva.

P.Ivan Tomažič se je tako že s prvimi besedami vrnil v svoje otroštvo in rojstni kraj Pregarje v Brkinih. Potem ko je celo življenje preživel v tujini, sedaj večer življenja spet preživlja na domačih tleh, v domu starejših v Ilirski Bistrici.
Mama je v spominu p. Tomažiča ostala tem bolj v ospredju, ker je oče zgodaj umrl. Prvi otrok se je rodil prav ko je oče moral na fronto, divjala je prva svetovna vojna. »Ko se je oče vrnil, smo se rodili še trije otroci. Toda oče je kmalu umrl. Težko življenje na bojiščih, je pripomoglo, da je umrl tako mlad. Jaz sem bil ob njegovi smrti še majhen.«
Za družino je potem morala skrbeti mama. Za vse, za preživetje in za versko vzgojo. Tudi ona si je želela, da bi Ivan postal duhovnik. »Najprej sem poskusil, da bi se vpisal v goriško semenišče. Ona sama me je spremila s Pregarij v Gorico, kar takrat ni bilo kar tako. Dva dni je z menoj čakala, kakšni bodo rezultati sprejemnih izpitov. Seveda izpitov nisem naredil, ker nisem bil dovolj pripravljen. Slovenske šole nisem imel, kar je bilo v italijanščini, pa je bilo zelo slabo. Kam sedaj? Mama je imela zveze z msgr. Jakobom Ukmarjem. Bil je tudi njen spovednik. Svetoval ji je, naj pogleda h klaretincem. Ti so imeli v Trstu župnijo. Sprejeli so me in odšel sem v semenišče v Frascati blizu Rima. Tam sem naredil gimnazijo.«
Ves čas šolanja ni mogel domov. Ko je končeval šolanje, je izbruhnila druga svetovna vojna. Predstojniki so se zavedali nevarnosti, ki je grozila mladim fantom. Zato so jih poslali v Španijo. Tam je študiral bogoslovje. »To je bila pametna odločitev, saj tam ni divjala druga svetovna vojna. V Španijo sem prišel samo mesec po koncu državljanske vojne, med katero je Cerkev zelo trpela.« S patrom sva se potem pogovarjala, kako so republikanske sile med državljansko vojno pobile veliko vernikov, redovnikov in duhovnikov. Med drugim vse v njihovem klaretinskem semenišču.
V Španiji je bil tudi posvečen v duhovnika, vendar ni mogel priti domov, da bi imel novo mašo. Bilo je sredi vojne, leta 1943. Zato je še dve leti ostal na Iberskem polotoku. Poučeval je otroke. »Bili so zelo dobri. Še vedno mi pišejo, čeprav so stari že nad sedemdeset let,« se nekdanjih učencev spominja p. Ivan.
Izredno dejaven
v cesarski prestolnici
Temu je sledila sprememba: iz Španije je odšel v Rim, kjer je bil šest let kaplan. Po šestih letih je dobil dekret za Dunaj. »Nemško ne znam, Dunaja ne poznam,« je bil negotov pater. »Generalnemu predstojniku sem dejal, da bi rad šel v zamejstvo (npr. Trst ali Gorico) in bi deloval med Slovenci. Na to mi je odgovoril: »Pa saj imate Slovence tudi na Dunaju. Pojdite tja!« Pa nisem poznal nobenega. Šele tam sem jih začel spoznavati. Z njihovo pomočjo sem tudi začel spoznavati zgodovino Slovencev in začel o njej pisati.«
P. Tomažič, ki je napisal več knjig. V njih zagovarja, skupaj z nekaterimi drugimi pisci, venetsko teorijo o izvoru Slovencev. »Slovenci smo od vedno tu,« pravi. »Ni res, da smo sem prišli, tukaj smo že bili,« pribije. Proučeval je venetske napise in zatrjuje, da jih ni mogoče drugače razumeti, kakor s pomočjo slovenskega jezika.
»Na Dunaju sem bil bolniški duhovnik. V bolnišnici za starejše sem opravljal to službo pet in petdeset let. Občasno sem pomagal ali nadomeščal tudi v drugih bolnišnicah ali domovih. Stalno prebivališče sem imel sicer v hiši klaretincev, sicer pa sem stanoval v bolnišnici.« Vedno je želel biti pripravljen, ker je šlo za starejše in bolne ljudi in jim je bilo treba podeliti zakramente, zlasti zakramente za umirajoče. Deloval je namreč v bolnišnici, kjer je bilo kar 1300 starih ljudi!
Poleg te skrbi za starejše, je p. Ivan na Dunaju začel s še eno pomembno dejavnostjo. Ukvarjanje s Slovenci, zlasti s študenti. Zgradil je dva domova. Najprej je študentom namenil eno nadstropje v klaretinski hiši in tam uredil nekaj sob, da so lahko v njih stanovali. Začeli so se tudi družiti, občasno so imeli tudi kakšne prireditve, predavanja, pogovore. Enkrat je prišel kot gost mednje Bruno Kreisky, takrat je bil zunanji minister.
Spoznal se je s Slovenci, ki so živeli na Dunaju in organiziral je mašo zanje. To je bila prva maša za Slovence v avstrijski prestolnici in p. Ivan je tako postal prvi župnik za tamkajšnje Slovence. To delo je opravljal vse dokler ni prišel duhovnik iz domovine, ki se je posebej posvetil dušnopastirskemu delu za Slovence.
»Ko je bil zgrajen dom Korotan, smo tam imeli kapelo sv. Modesta, kjer smo imeli redno sveto mašo za Slovence. Ko je Mohorjeva družba prevzela Korotan, so kapelo podrli.« To je p. Ivana zelo bolelo. Še ena pomembna podrobnost je povezana z Dunajem. Iz tega mesta je p. Ivan prvič prišel domov v Slovenijo. Po 22 letih je spet stopil v rojstno vas in videl domače. Tudi mamo. Potem se je domov še večkrat vračal. Bilo je celo tako, da je mamo nič hudega sluteč peljal v bolnišnico na operacijo. Komaj je prišel na Dunaj, so mu sporočili, da je mama umrla. Vrnil se je domov in bil kot duhovnik na maminem pogrebu. Tako je mama, ki si je tako želela sina duhovnika, imela tega na svojem pogrebu. »Mami sem postavil tablo na zvoniku domače cerkve. Dela sem financiral jaz, posvetil pa mami!«
Vedno duhovnik
Poleg knjig, ki govore o izvoru Slovencev, je p. Ivan Tomažič napisal tudi nekaj knjig verske vsebine. V knjigi Na poti je ‘na kratko in jasno’, kakor sam pravi, predstavil verske resnice. »Ljudem se je tako priljubila, da sem jo ponatisnil. Tudi v domu sem jih že nekaj razdelil. Zadnja knjiga, ki sem jo napisal, je brošura o Magdaleni Gornik. Najprej sem napisal knjigo v nemščini in jo razposlal po Avstriji in Nemčiji. Poslal sem jo tudi papežu Benediktu XVI. in zanjo se mi je njegov tajnik lepo zahvalil. To knjigo sem potem izdal še v slovenščini v 2.000 izvodih. Ta slovenska mistikinja, ki je bila toliko let pozabljena, me je navdušila s svojo popolno predanostjo Jezusu. Zelo se je žrtvovala, zlasti za grešnike in zato da bi ljudje spoznali Jezusa. Trpela je podobno kot mučenci!«
Duhovniškemu delu je pater ostal vedno zvest. Tudi sedaj, v visoki starosti: »Vsak dan mašujem. Imam pa že težavo z velikim misalom, zato mi je tukajšnji župnik kupil ‘droben misal’, kjer si vstavljam mašna besedila za določen dan. Veste, moj spomin peša. Imam pač 94 let! Pol besed se ne spomnim. Vedno moram paziti in iskati prave besede. Preprosto se jih ne spomnim.
Vesel sem, da je kapela za mašo polna ljudi. Zato se splača maševati. Zanje, ki so celo življenje hodili k maši, je to zelo pomembno, da tudi sedaj skupaj molijo. Številni oskrbovanci ne morejo priti. Poleg tega onemogle pripravim na obhajilo, mnoge mazilim in jih pripravim tudi na smrt in na srečanje z Bogom. Z njimi se pogovarjam in molim.«
Ima tudi čas za osebno pobožnost: »Sedaj imam tudi čas za molitev. Vsako jutro najprej zmolim brevir, popoldne imam mašo ...« Med dnevom pa obiskuje stanovalce po oddelkih. Z njimi se pogovarja, spoveduje in pripravlja na druge zakramente in to mu zapolnjuje večer življenja. »To je moje veselje, zadoščenje in tolažba,« zatrjuje, »če tega ne bi imel, bi se počutil, kakor da sem vržen proč, da nisem za nobeno rabo.«
Spomnim ga, da ima za to ‘prakso’, saj je na Dunaju toliko let skrbel za ostarele. »Da, 55 let sem že opravljal to delo. Tam bi tudi ostal, a bi moral za dom plačati dvakrat več kot tukaj. Zvedel sem za ta dom, prišel sem, si ga ogledal in sklenil, da bom tukaj tudi ostal. V tem domu mi je izredno lepo in sem zelo zadovoljen. Vsaj dvakrat na dan grem na sprehod po dvajset minut in tako vidim tudi rojstno vas. Je pa to tudi vas, kjer bom počival za vso večnost ... Prihranil sem si grob, kjer je pokopan edini duhovnik na Pregarjah. Umrl pa je tistega leta, ko sem bil jaz rojen.«
Patrovo navezanost na domači kraj lahko toliko bolj razumemo, saj je vse življenje preživel v tujini. Zato je toliko bolj vesel, da sedaj lahko mašuje in moli vse v slovenskem jeziku. Prej je moral dolga leta to delati v tujih jezikih. Nima niti ene ure slovenske šole: »Gimnazijo sem naredil v italijanščini, teologijo sem študiral v španščini. Ko sem prišel na Dunaj, sem se začel seznanjati s slovenskim jezikom. Tam sem se poglobil v slovenščino, da sem lahko pisal. Ni bilo lahko!
P. Ivan je klaretinec. V tem redu je bilo več Slovencev: »Poznal sem p. Husuja. Je nekaj let starejši od mene. V italijanščino je prevedel Prešerna in Gregorčiča. V zadnjem času so izdali njegov prevod knjige Alojza Rebule Smer nova zemlja v italijanščino. Napisal je knjigo o klaretinskih mučencih, ki so jih ubili v Španiji. V času mojega študija je bilo kar nekaj Slovencev iz okolice Trsta pri klaretincih. Žal so že vsi pokojni. Sedaj nas je v Sloveniji zelo malo.« »Torej se morate vi dobro držati, da se ne bi vaše število še zmanjšalo,« sem mu rekel ob slovesu in pater je kar pritrdil mojim besedam.

Rustja B., Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče (2013) 7, str. 19.

Pridejo dnevi, ko je vsakršen smisel težak kot breme, ki ga ne zmoremo več nositi. Vročina poletja je pometla znane ulice mesta. Nikjer ni žive duše. Zavijem v domačo ulico. Na vogalu je šola. Ko prihajam bliže, zagledam zelo običajen prizor. Na železni ograji sedi dekle. Osamljeno in izgubljeno. V roki drži mobilni telefon. Strmi vanj in nenehno pritiska drobne gumbe. Kakor v nekakšni čudni omami skuša nekoga priklicati. Nič. Za hip se ustavim in jo gledam. Nobenega zaupnega pogovora, nobene navdihujoče pripoved, izpovedi. Strmi v tisti majhni ekran in pritiska. Žalost, pomislim, in se z muko poženem proti hiši, v kateri stanujem.
Sam skoraj vedno puščam mobilnik doma. Vendar me danes daje nekakšna zoprna osamljenost, ki pride nenadoma kot nevihta ali kot reklamni letak prileti v poštni nabiralnik. Z ničemer ne morem preprečiti, da pride trenutek izgubljenosti in bede. Če si to priznam, je možnost za rešitev; če priznam to drugim, sem navadno deležen posmeha ali vsaj začudenja.
Ko pridem v prazno stanovanje in globoko v meni jecne tista strašna misel: vse je nesmiselno!, se prestrašim samega sebe. Kako naj rešim to osamljenost? S humorjem? Z jokom? Naj pobrišem prah po pohištvu? Naj napišem nov scenarij? Naj odprem predal, v katerem so nekakšni zdravilni jogurtovi bomboni? Nič od tega, ker je kriza zares huda in se poglablja iz ure v uro. Življenje je tako daleč od mene. Mrzlično iščem v mislih rešitev, človeček globaliziranega, servilnega, medijskega sveta. Vse bi bilo nesmisel. Morda preprost človeški pogovor! Pogovor z nekom, ki ga imam rad in mu zaupam. Na pisalni mizi zagledam svoj mobilni telefon! Nasmehnem se. Saj res, zakaj pa sploh imam to nujno čudo tehnike. Pred mnogimi leti je bil prvi telefon oddaljen od moje domače vasi skoraj uro hoda daleč. Danes ... Pograbim to majhno škatlico, ki nam omogoča nenehno komunikacijo. V imeniku imam najmanj petdeset ljudi. Poklical bom samo enega. Enega od petih, tistih najbližjih, ki mi bodo gotovo pomagali. Nekoč mi je šali rekel neki mlad prijatelj: »Ej, stari, tebi se bo vedno oglasila ena sama številka: 112 – nujna pomoč ...«
Zastrmim se v mobilni telefon in pritiskam drobne gumbe. Prvi klic. Zvoni. Nihče se ne oglasi. Drugo ime. Številka trenutno ni dosegljiva. Tretja oseba – zasedena ... četrta, peta. Osuplo gledam v to čudno zablodo človeške veličine. Je mogoče, da ne dobim nikogar, ko ga zares nujno potrebujem? Še nikoli nisem bil tako razočaran. Odložim mobilnik in nenadoma zazvoni globoka, čudežna, strašno nenavadna misel. Stopim k drugemu predalu omare. Iz njega s potno roko potegnem star, črn mamin rožni venec. Če bi me zdaj videl kdo od mojih petih rešiteljev ... Sesedem se v stol in začnem tiho, ponižno, enakomerno. Drobno jagodo za jagodo. Moj telefon do Prijatelja, ki menda vedno posluša; tudi kadar govorim samo o sebi. Molim. Počasi popušča napetost, kriza se umirja. Spet sem se našel. Včasih bolje delujejo nekdanji, zastareli načini komunikacije ...
Stanislav

Ognjišče (2014) 02, str. 51