Pridružujem se študentki in drugim, ki so na glas izražali svojo bolečino, ker so prekinili svojo nosečnost. Bogu hvala za te plemenite ljudi, ki s svojo molitvijo trkajo na vest družbe, ki postaja s svojim obnašanjem brezno sramote.
Sem otrok druge svetovne vojne. Oče je bil kot zaveden Slovenec mnogo po zaporih, ne nazadnje smo bili tudi mi po koncu vojne v lagerju Strnišče.
Pri pouku v šoli je bila vera nekaj, kar je treba zatreti na vse načine, tudi brutalno. Žaljivo karikature duhovnikov, blažena svoboda, da sami odločamo o svojem telesu v vseh pogledih. Mitingi, pijančevanja, rajanja na sindikalnih izletih, opolzko obnašanje žensk ...
Poročila sva se. Rodila sta se nam dva lepa zdrava otroka. Potem se je v meni oglasil močan spomin na trpljenje in pomanjkanje v otroštvu. V meni je prevladal neki upor, ko sem hitro spet zanosila. Napuh je nadvladal vest, sočutje, niti staršem se nisem zaupala, da bi vedeli za mojo stisko. Šla sem na ginekologijo in specialist je bil takoj za to, tudi asistentka je bila pri tem nehumanem početju zelo vesele narave.
Ko se je vse končalo, – bilo je brez zapletov – sem se domov in v službo vrnila drugačna. Prestrašena. Brez samospoštovanja, kot pretepen pes, ki je vse skrival s krinko ravnodušnosti. V tem času seveda nisem imela vere. Poslušala sem aktiviste, ki so govorili o enakopravnosti z moškimi.

Kako bi se drugače končalo moje življenje in zakon, če bi srečala tako požrtvovalne ljudi, ki bi me z molitvijo opozarjali, da se podajam v nekaj človeka nevrednega! Tako pa mi je mož abortus grobo očital in rekel celo mladoletnemu sinu: »Mama je ubijala otroke!« V meni se je vse zlomilo. Danes razumem, da je mož sam hotel na ta način pokazati mojo krivdo, da bi bila primerljiva z njegovimi prestopki. Bila sem globoko ranjena, v družini se je naselil odpor, otroci niso več čutili nežnosti. Odšla sem po 38 letih zakona. Izgubila sem tudi možnost dedovanja.
Danes se še vedno kesam, ker nisem znala ohraniti zdrave družine. Zadoščujem za vse z molitvijo. Največja stvar je pa spoznanje, da sem, potem ko sem pristala na tleh, spet našla Boga. On mi daje moč v jeseni življenja, ki je polno preizkušenj, bolezni in tegob, da vidim v življenju tudi dobre stvari, ki jih je toliko, da se ji ne da našteti.
Tisti, ki so proti tej nenasilni molitvi pred ljubljansko porodnišnico, so še vedno ujetniki miselnosti: sprejmi in zavrzi in izražajo svojo ozkost do stvarstva. Če se reši le ena mama in otrok, celotno stvarstvo zavriska od veselja, zacvetijo najlepše rože in to ne le na fasadi in zasliši se pesem ljubezni.
Čeprav nekateri živimo na drugem koncu Slovenije, verjemite, da smo v mislih z vami. Bog naj vas ohrani in blagoslovi vaše delo, saj ste v teh kriznih časih preseljevanja narodov zares svetla luč na obzorju. Niste podlegli pogubni miselnosti tega sveta. Iskrena hvala.
Mojca

Pismo je nastalo ob pobudi 40 dni za življenje, oziroma ob ‘proti pobudi’ politične opcije, ki je zahtevala prepoved molitve pred porodnišnico. Najprej nekaj besed o molitveni pobudi 40 dni za življenje. Gre za mednarodno ekumensko in pro-life (za življenje) pobudo. Prizadeva si za kulturo življenja, za rešitev nerojenih, za zaščito žensk pred ranjenostjo zaradi umetnega splava ter za spreobrnjenje zdravstvenega osebja in zagovornikov splava. Je pobuda 40-dnevne molitve in posta, ozaveščanja lokalne skupnosti in neprekinjenega miroljubnega bedenja pred ustanovo, kjer se opravljajo splavi. V Sloveniji ta molitev poteka pred ljubljansko porodnišnico. Doslej je že tri krat potekala molitev po 40 dni.
Pobuda ni naperjena proti ženam, ki se odločijo za splav, ampak jim želi biti v pomoč. Splavu lahko botruje tudi stiska mater, ki ne vidijo izhoda iz trenutnih težav. Seveda se ta stiska s splavom ne konča, kakor dokazuje tudi to pismo. In zato ta pobuda želi moliti, pa tudi osveščati žene, da se ne bi odločile za splav, ki je umor nemočnega bitja. Prav tako skušajo nuditi drugo pomoč ženam, ki se znajdejo v stiski in nameravajo narediti splav. Na spletni strani so zapisali, da so s svojo molitvijo in postom, z ozaveščanjem in miroljubnimi bedenji, v 607 mestih po vsem svetu (v 32 državah) doslej rešili 11.165 človeških življenj, kolikor oni vedo), 127 aborcionistov je prenehalo opravljati splave, 64 abortivnih klinik se je zaprlo in več kot 675.000 prostovoljcev je sodelovalo v molitvi in bedenju pred klinikami. Judovska modrost pravi: kdor je rešil eno življenje, je rešil ves svet. Molitvena pobuda je rešila kar 11.165 življenj!

Pobuda ni naperjena proti nikomur, čeprav ne zamolči, da je splav zločin proti nemočnemu človeku, ampak skuša ozaveščati, moliti in pomagati. Tudi zato, ker vedno znova prihajajo k njim žene, ki so naredile splav, in pripovedujejo o svoji stiski in težavah, ki jih doživljajo po splavu. Tudi to pismo opisuje težave žene, ki je naredila splav. Primer pa niti malo ni osamljen, zato je pobuda tudi pomoč ženam, da ne bi doživljale stiske po opravljenem splavu.
Prav zaradi nenasilnosti in dobrohotnosti pobude je čudno, da so nekatere politične sile hotele prepovedati molitvena zborovanja pred ljubljansko porodnišnico. Taka prepoved ni demokratična. Vsak človek ima pravico povedati svoje mnenje, če to naredi spoštljivo in nenasilno. Tako imajo to pravico tudi skupine in ljudje, ki branijo življenje. Zakaj bi samo zlu bila dana pravica, da govori? Zakaj bi plemenite pobude ne imele pravice, da povedo svoje mišljenje? Zato se moramo ostro upreti zahtevam po prepovedi javne molitve. Pismo gospe dokazuje, kako je taka molitev potrebna in dobrodošla. Tudi ne drži trditev nasprotnikov molitve, da z javno molitvijo kratijo svobodo žena, ki bi se odločile za splav. Če pobuda 40 dni za življenje ženam pove, kaj pomeni splav, kakšne travme povzroči pri večini žena, potem daje koristne informacije, ki jih matere drugje žal ne dobijo. Več informacij ko imaš, lažje se odločiš. Torej pobuda povečuje svobodo, saj svobodna odločitev temelji na dobrih informacijah.
Pobuda izziva tudi nas vse, da znamo obsoditi greh (splav), imeti pa odprto srce za grešnika (žene, ki opravijo splav). Bolj kot obsodbo potrebujejo pomoč in razumevanje, predvsem pa ustvarjanje takega ozračja v družbi in družinah, da bodo vsi otroci zaželeni in lepo sprejeti. V okolju, kjer smo ali delujemo, širimo življenju naklonjeno miselnost. Podpirajmo pa tudi tiste organizacije in politične stranke, ki zagovarjajo življenje, zakonsko zvezo moža in žene in družno. Tako bo samo ozračje v družbi pomagalo k večjemu spoštovanju življenja.
Božo Rustja

Ognjišče (2016) 06, str. 48

V pogorju "skupine Krvavca", v predgorju Grintovcev, na grebenu, kjer se vrstijo vrhovi Krvavec (1853 m), Veliki Zvoh (1971 m) in Vrh Korena (1999 m), ki je najvišji vrh, ki ni dvatisočak.

Preberite več: Vrh Korena (1999 m), Veliki Zvoh, Krvavec

V življenju je vedno tako: če nič ne žrtvuješ, nič ne dobiš. (Ognjišče, marec 2016)

... Najprej naj povem, da živim v večjem mestu, da sem od mladih dni naprej imela versko vzgojo. Dokaj redno in aktivno se udeležujem tudi župnijskega življenja, čeprav sem stik z mladimi od prehoda k študentskim srečanjem izgubila. Najbrž je bila temu kriva moja nepripravljenost in zamerljivost. Ko sem marsikoga bolje spoznala, se mi je zazdelo, da ob stvareh, ki jih počne, ne spada v tako lep krog, kot je bilo na zunaj videti, in bi moral kot kristjan biti. Ker teh nisem mogla izločiti iz skupine, sem se ‘izločila’ sama. Prijateljem sem tudi zamerila vzvišenost, in tudi to, da so se nekateri hoteli povzpeti nad duhovnika. Med njimi preprosto nisem mogla več biti. Morda me je od njih odvrnilo tudi to, da so si mnogi poiskali simpatije, zame pa se ni našel nihče, ki bi bil tudi meni všeč. Vendar pa sem s tem izgubila stik z mladimi in tudi notranje ravnotežje.
Začel se je študij na univerzi, a se je pokazalo, da mu ne bom tako zlahka kos, kot v srednji šoli. Z mojo lenobo in brezvoljnostjo se je začel začarani krog. Ne da bi me snov ne zanimala ali da bi ne bila sposobna naštudirati izpitno snov. Preprosto nisem se učila. Ker sem edinka in pogosto sama, sem lahko počela, kar se mi je zljubilo. Minila so leta, jaz pa sem bila s študijem precej na začetku. Živim v udobju in obilju, ki mi ga starši na trdih žuljih omogočajo. Živim kot pravi parazit. Verjemite, še kakšna hujša beseda bi bila bolj na mestu, saj se do tu nimam za kristjanko. In sedaj, ko pomislim na besede, ki sem jih prej napisala o prijateljih, vidim, da sem še dosti slabša od njih. Bojim se, da se ne motim, če napišem, da je moja lenoba, kateri se pridružuje še nezmernost v jedači (zelo lepo napisano – pravilneje bi morala napisati požrešnost), ni samo manjša prehodna težava. Tega, kar počnem, sem se zavedla že večkrat, a nikoli se mi ni uspelo izkopati iz tega. Jasno je, da nisem človek z močno voljo, a tudi z molitvijo mi kar ne more uspeti. Tudi misel na milijone lačnih in ubogih me strezni le za hip, potem pa nadaljujem po starem.
Včasih se mi zdi, da bi mi iz tega lahko pomagal nekdo, ki bi moje življenje razgibal in bi me imel tudi iskreno rad. A ta sreča me še ni našla in bojim se, da se mi bo s takim početjem dokončno izmuznila. V časopisih sem že večkrat prebrala nasvete zdravnikov, ki ljudem, ki se še niso našli in svoje psihične težave rešujejo na neprave načine, kot jaz na primer s hrano, svetujejo pomoč psihiatrov Ali menite, da sem je tudi jaz potrebna?
Martina

Odgovarjam na pismo iz marčevske številke, saj sem imel podobne težave, ki pa sem jih bolj ali manj uspešno odpravil.
Martina, prva težava, ki si jo omenila, je, da sebe vidiš kot ‘boljšo’ osebo od tistih, s katerimi se ne strinjaš. To, da se tega zavedaš in da hočeš spremeniti na bolje, je že dober znak. Treba je samo še preiti k dejanjem. Tudi sam ne prenašam najbolje oseb, s katerimi se ne strinjam. Pogosto mi gredo na živce in včasih celo zviška gledam nanje, zato te povsem razumem. Vendar se potem malo zamislim nad tem in ugotovim, da je to nesmiselno. Ljudje smo različni, drugače razmišljamo in imamo drugačne poglede na življenje. To poskušam imeti vedno v zavesti. Če se z nekom, ki je v moji bližini, ne strinjam ali mi gre na živce, preženem slabe misli, saj hočem živeti v dobrih odnosih in se pri tisti osebi osredotočim bolj na pozitivne lastnosti. Na začetku je bilo težko, sedaj pa ‘mi gre’ že zelo dobro, zato predlagam, da tudi ti poskusiš. Res je včasih težko, a s pravo voljo se da.
Druga stvar, ki te obremenjuje, praviš, je pomanjkanje volje. Napisala si, da zaostajaš pri študiju. To ne zato, ker te stvar ne bi zanimala ali se ne bi mogla naučiti, ampak ker nimaš nobene volje. Ne morem ti natančno napisati, kaj je najbolje storiti, lahko pa te spet spodbudim s svojo izkušnjo. Tudi jaz dolgo časa nisem imel nobene motivacije za učenje, a ne vem, zakaj. Čas sem raje preživljal ob računalniku ali pa zunaj. Motivacijo za učenje sta mi dali dve spoznanji: prvo, da je znanje, ki ga pridobim v šoli, oz. veščina tega, zelo uporabna v vsakdanjem življenju, in drugo (kar me je še posebej spodbudilo), da je treba čas, ki ga imamo, porabiti za to, da delamo nekaj konkretnega, koristnega, saj nam v nasprotnem primeru po glavi hodijo neumnosti. Slednje sem namreč opazil pri sebi. Res je, da se tudi sedaj občasno še vedno težko spravim k učenju, pa vendar lahko rečem, da se je stanje izboljšalo.
Upam, da je moj odgovor pomagal tebi in morda še komu drugemu.
Mile

Ognjišče (2016) 06, str. 50

Tržaška založba Mladika, ki je ‘majhna’, a zelo rodovitna, s to knjigo začenja novo zbirko Zapisi iz zdomstva, posvečeno knjigam, ki so jih napisali naši rojaki po svetu. Ivo Jevnikar v svoji uvodni predstavitvi pove, da so na prvo mesto postavili spomine Alojzija Geržiniča, slavista, glasbenika, publicista in urednika, ne le zaradi stoletnice njegovega rojstva, ampak tudi zato, ker je imel pomembno vlogo pri ohranjanju slovenskega šolstva na Tržaškem po drugi svetovni vojni. O tem obdobju svojega dela in življenja govori v drugem delu teh svojih spominov. Te strani so za naše zamejske rojake poučne in zanimive. Bralce iz matične Slovenije bo najbolj nagovoril prvi del njegovih spominov Dni mojih mlajši polovica.

Tam pripoveduje o svojem otroštvu v Ljubljani: ob podobi njihove meščansko uradniške družine “se zrcalijo medvojne razmere in doba okupacije”. V letih študija slavistike na ljubljanski univerzi so bili med njegovimi sošolci in znanci tudi poznejši hudi revolucionarji. Po diplomi je v prvih letih druge svetovne vojne nastopil službo profesorja slovenščine na gimnaziji v Kočevju, kjer je ob vestnem delu poglabljal svoje versko znanje.Alojzij Geržinič

Od Save do Srebrne reke
Mladika, Trst 2015,
strani 422, cena broš. 23 €
[/rspot]

K temu ga je spodbudila znamenita knjižica Hoja za Kristusom. Vera, zgrajena na trdnih temeljih, ga je osrečevala in vodila vse dni življenja. Proti koncu vojne se je v Trstu vneto trudil za slovensko šolstvo v zamejstvu, kar je potem dolga leta nadaljeval kot begunec v zdomstvu – med zavednimi Slovenci v Argentini. O tem pripoveduje v tretjem, zadnjem delu svojih bogatih spominov na delovno življenje, ki se je izteklo 26. marca 2008. Na koncu knjige, ki bralca o marsičem pouči in ga tudi duhovno obogati, je obsežna bibliografija Geržiničevih knjig in spisov.

Življenje na svetu se končuje, blizu si večnemu. Zanima te, kakšna osebnost si bil, kaj so bili tvoji nameni in cilji, kaj si glede tega naredil ... Za zadnji predel romanja od Save do Srebrne reke se mi odpira razgled na Dni mojih mlajših polovico, na Dogajanja in dognanja od rojstva. Ob tem me osrečuje čudovita zavest Božjega usmiljenja, dobrote, zveličanja. Vsega tega želim in prosim za svojo družino, za sorodnike, prijatelje, za ves slovenski narod. O Bog, neskončna Ljubezen, hvala Ti za vse!

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2016) 6, str. 120

Papež Janez Dobri

»Na papeža Janeza XXIII. gledamo kot na papeža dobrote, koncila, ekumenizma, misijonov, Cerkve, ki hoče objeti svet, da bi ga prosili, naj nas iz nebes še blagoslavlja in nas spodbuja, da bi hodili po njegovih stopinjah,« je dejal papež Janez Pavel II., ki je 3. septembra v svetem letu 2000 svojega priljubljenega predhodnika razglasil za blaženega in določil, da se njegov god obhaja vsako leto 11. oktobra; tega dne leta 1962 se je v baziliki sv. Petra v Rimu, spremenjeni v »parlament« katoliških škofov z vsega sveta, začel drugi vatikanski koncil. Po posebnem božjem navdihu, ga je sklical papež, ki so imeli za »prehodnega«. Ko je bil 28. oktobra 1958 - pred petdesetimi leti - izvoljen za naslednika Pija XII., je bil star že sedeminsedemdeset let in od njega niso pričakovali kakšnih velikih reči. Bog pa je imel z njim drugačne načrte. »Ljudi je osvajala preprostost njegovega duha, obogatena z bogatimi izkušnjami,« je zapisal njegov dolgoletni osebni tajnik Loris Capovilla. »Veter novosti, ki ga je prinesel, se seveda ni nanašal na cerkveni nauk, temveč na način, kako ga predstaviti; nov je bil slog govorjenja in delovanja, nov naboj simpatije, s katero se je znal približati navadnim ljudem in mogočnikom tega sveta.«
Ta izredni dar preprostosti in človeške topline je prejel v kmečki družini, ki je živela, kot je sam dejal, »v blagoslovljeni revščini in zadovoljna, zakoreninjena v božjem strahu, ki je jamstvo za družinske kreposti«. Kot četrti od trinajstih otrok Giovannija Battista Roncallija jn Marianne Mazzola se je rodil 25. novembra 1881 v kraju Sotto il Monte pri Bergamu. Njegova rojstna hiša je spremenjene v muzej in obiskujejo jo številni romarji. Njegov prvi vzgojitelj je bil stari stric Zaverio, njegov krstni boter. Ko je bil star enajst let, je šel v malo semenišče. Bogoslovje je študiral v Rimu, ki ga je končal z doktoratom in 10. avgusta 1904 je bil posvečen v duhovnika. Po novi maši je bil deset let tajnik svojega svetniškega škofa v Bergamu, med prvo svetovno vojno je bil vojaški kaplan na fronti. Leta 1920 ga je papež Benedikt XV. poklical v Rim, da bi po italijanskih škofijah poživljal misijonsko dejavnost. Leta 1925 ga je Pij X. imenoval za škofa in ga poslal v diplomatsko službo na evropski Vzhod, kjer je ostal dvajset let: kot apostolski delegat v Bolgariji, zatem v Turčiji in nazadnje v Grčiji. Izkušnje, ki si jih je nabral v teh deželah, kjer so bili medčloveški stiki zelo težavni, je uspešno uporabil kot apostolski nuncij v Parizu, kamor je odšel proti koncu leta 1944. S svojim toplim nasmehom je »otajal« marsikak leden obraz. Papež Pij XII. ga je leta 1953 imenoval najprej za kardinala, brž nato pa še za beneškega patriarha. Vse je osvojil s svojo domačnostjo in humorjem. V Benetkah je ostal samo pet let in pol, kajti 28. oktobra 1958 je bil izvoljen za papeža. Izbral si je imel Janez XXIII. Kmalu so to njegovo izbiro začeli povezovati s stavkom evangelista Janeza, ki se nanaša na Janeza Krstnika: »Bil je človek, ki ga je poslal Bog, ime mu je bilo Janez« (Jn 1,6). Po svojem novem slogu papeževanja je postajal vedno bolj priljubljen. Ko je 3. junija 1963, na binkoštni ponedeljek, umiral, se je dogajalo nekaj podobnega kot ob smrti Janeza Pavla II. 2. aprila 2005. Tudi za Janeza Dobrega so mnogi zahtevali: »Santo subito!«, naj bo brž razglašen za svetnika.

»O papežu Janezu se nam je vsem vtisnila v spomin podoba smehljajočega se obraza in razširjenih rok, ki želijo objeti ves svet« (papež Janez Pavel II.).

Vsi dnevi in vsi meseci so Gospodovi, zato so vsi enako lepi. (Janez XXIII.)

Prava modrost je v Knjigi božji. Višek modrosti je biti previdno preprost. (Janez XXIII.)

Molitev je moje dihanje.(Janez XXIII.)

ČUK, Silvester. bl. Janez XXIII. (1881-1963). (Pričevalec evangelija). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 10, str. 36.

Življenjska zgodba tega izrednega moža, ki je oznanjal evangelij ‘brez besed’, s svojim življenjem in je sanjal, da ustanovi redovno družbo, za katero je že napisal pravila, pa je bil ubit ob roparskem napadu na njegovo revno bivališče v puščavski samoti, je potrditev Jezusovih besed: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12, 24). Ko je okrvavljeno seme padlo v puščavska tla, je začelo roditi sadove: po pravilih in zgledu ‘malega brata Charlesa’ je Rene Voillaume leta 1933 ustanovil skupnost Malih Jezusovih bratov; Magdeleine Hutin pa je ustanoviteljica Malih Jezusovih sester (1939). Iz njegovih globokih duhovnih spisov črpajo navdihe številne družine laikov, duhovnikov, redovnikov in redovnic. »Bratje in sestre morajo biti s svojim zgledom živa pridiga, vsak mora biti vzor življenja po evangeliju.«
‘Vesoljni brat’ Charles de Foucauld se je rodil 15. septembra 1858 v Strasbourgu. Pri šestih letih je ostal brez vernih staršev; s sestrico Marijo sta živela pri materinih starših. V srednji šoli je postal, kot je sam priznal, ‘popoln brezverec’. Osemnajstleten se je vpisal na vojaško akademijo Saint-Cyr. Zaradi lahkomiselnega in nerednega življenja so ga iz vojske odpustili. Nekaj zdravega pa je še bilo v njem. Raziskovanju Maroka, tedanje francoske kolonije, se je posvetil tako zavzeto, da si je prislužil odlikovanje Francoske geografske družbe in ponudbo, da se povsem posveti znanstvenemu raziskovanju. Toda takrat ga je že vabil ‘neznani’ Kristus. Kasneje je povedal, da je – še neveren – molil: »Moj Bog, če obstajaš, daj, da te spoznam!«
Oktobra 1886 je v pariški cerkvi sv. Avgu­ština srečal duhovnika Henrija Huve­li­na. Prosil ga je, naj mu pomaga spoznati krščansko vero. Modri duhovnik mu je dejal: »Prijatelj, vi niste neverni, le svojo vest morate spraviti v red!« Povabil ga je, naj najprej opravi temeljito življenjsko spoved, potem pa bosta obravnavala verske dvome. Po spovedi očiščeno srce je bilo dovzetno za vero, ki ga je vsega prevzela. »Ko sem prišel do vere, sem doumel da bom poslej živel samo za Boga.« Leta 1889 je romal v Sveto deželo, naslednje leto je vstopil v trapistovski samostan v Franciji, šest mesecev zatem pa se je preselil v samostan tega strogega reda v Siriji. Pri trapistih je ostal sedem let; ko je bil odvezan redovniških zaobljub, se je nastanil v Nazaretu kot hišni pomočnik redovnic klaris. Veliko je molil in premišljeval evangelij. Za svoje življenjsko geslo si je izbral besedi Jesus Caritas, za simbol pa srce, nad katerim je križ. Na prigovarjanje svojega duhovnega očeta je 9. junija 1909 prejel mašniško posvečenje.
Srce ga je vleklo v Maroko, deželo, ki jo je pred spreobrnjenjem raziskoval. Najprej se je ustavil v kraju Beni Abbes v Alžiriji blizu meje z Marokom. Ko mu ni bilo mogoče oditi v Maroko, je leta 1905 odšel med Tuarege, puščavsko pleme na jugu Alžirije. V puščavskem naselju Tamanrasset si je postavil skromno kočo in kapelo, kjer je sprejemal preproste Tuarege kot njihov ‘mali brat’. Njegov ‘evangelij brez besed’ je pritegnil ljudi: začutili so, da mora biti vera, ki daje človeku toliko notranje moči, prava. Vsak dan je enajst ur molil, šest ur delal in le nekaj ur spal. Naučil se je njihovega jezika in sestavil je obsežen Tuareško-francoski slovar ter objavil tri knjige tuareške poezije in proze. Ob roparskem napadu na njegovo revno, gostoljubno domovanje 1. decembra 1916 je padel pod streli. Na podlagi njegovih spisov, ki razodevajo, da je živel evangelij tako močno, da je sam postal živi evangelij, ga je papež Benedikt XVI. 13. novembra 2005 v cerkvi sv. Petra v Rimu razglasil za blaženega.

ČUK, Silvester. Bl. Charles de Faucauld (1858-1916). (Pričevalec evangelija). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 12, str. 28.

* 2. junij 1846, Rakitna pri Borovnici, Avstro-Ogrska, † 3. december 1920, Ljubljana

Kdor poučuje verouk, se imenuje katehet (po grški besedi kateheo - učim, poučujem). Nekdaj so bili to predvsem duhovniki in do druge svetovne vojne so bili tudi pri nas člani učiteljskega/profesorskega zbora po nižjih in srednjih šolah. Franc Ušeničnik, dolgoletni profesor na teološki fakulteti v Ljubljani, je v svoji knjigi Pastoralno bogoslovje (1932) zapisal: »Če hodi dušni pastir kot katehet v šolo, bo po otrocih dobil stik z družinami. Dober katehet ljubi otroke in otroci imajo njega radi: ljubezen otrok pa bo katehetu pogosto naklonila tudi srca staršev.« Vzor takega kateheta je bil Anton Kržič, ki ga predstavljamo ob 120-obletnici njegovega rojstva. Ko je bil profesor verouka na uršulinski gimnaziji v Ljubljani, je bila med njegovimi učenkami tudi poznejša redovnica mati Elizabeta Kremžar, znana pesnica, ki je o njem povedala: »Bil je izvrsten katehet in vzgojitelj, v šoli resen in hkrati ljubezniv. Otroci smo ga zelo spoštovali in ljubili.«

NAJSTAREJŠI BRAT MU JE BIL DRUGI OČE
Zibelka mu je tekla v kmečki družini v Rakitni, kjer se je rodil 2. junija 1846 kot najmlajši od osmih otrok. Ko mu je bilo pet let, se je s starši, z brati in sestrami preselil na nov dom, rojstnega pa so izročili sinu Martinu. Tonček je postal pastirček precejšnji čredici ovčic. V Rakitni takrat še ni bilo šole, zato si je Tonček sam naredil šolo doma. Na podstrešju je staknil star abecednik in ob pomoči brata Gašperja, ki je znal nekoliko brati, so tudi njemu črke postale domače. Leta 1857 ob veliki noči je prišel v Rakitno bolnega župnika nadomeščat frančiškan p. Benvenut Krobat iz Ljubljane. Ob srečanju s Tončkom se je začudil njegovi bistrosti in mu rekel: »Fant, ti moraš iti v šolo!« Ko se je vrnil v Ljubljano, je o tem pripovedoval svojemu redovnemu sobratu patru Andreju. To je bil Tončkov dvajset let starejši brat Miha in ta je domačim poslal sporočilo: »Tonček naj pride jeseni v Ljubljano. Jaz bom poskrbel za vse potrebno.« Jeseni sta se z očetom odpravila peš v Ljubljano, kjer ju je v frančiškanskem samostanu sprejel pater Andrej. Kljub silnemu domotožju se je Tonček pod vodstvom svojega brata posvetil učenju in opravil izkušnjo za prvi in drugi razred in bil sprejet v redno šolo. Leta 1860 je umrl oče in poslej je bil brat, pater Andrej, njegov drugi oče, čeprav je bil kmalu zatem prestavljen za kateheta v Pazin. Kot gimnazijec je bil gojenec zavoda Alojzijevišče, kjer je spoznal dve leti starejšega Josipa Jurčiča, ki se je že takrat uveljavljal kot pisatelj. Ob študiju, ki ga je zmagoval z odliko, se je posvetil glasbi in klavir mu je postal ljub prijatelj. Ves čas je v svojem srcu slišal božji klic, zato je po maturi vstopil v bogoslovje in bil leta 1871 posvečen v duhovnika.

VZGOJITELJ MLADIH ZA UČITELJSKI POKLIC
Na duhovniški poti ga je spremljala misel na ljubljeno mater, ki je umrla, ko je bil še gimnazijec. Bratu Mihu-patru Andreju je pisal: »Smrt materina me je zelo prizadela. Vendar upam zatrdno, da prosi za nas v neskončno lepšem življenju s še povečano materinsko ljubeznijo in skrbjo: saj ji je bila molitev tudi v njenem zares pobožnem življenju največje veselje in najpogostejši opravek.« Na mali šmaren 1872 je nastopil svojo prvo službo kaplana v Preddvoru, kjer je ostal štiri leta. Bil je vnet govornik, moder spovednik, ljubezniv katehet. Leta 1876 je v Ljubljani stopil na šolsko polje, na katerem je ostal do poznih let. Najprej je postal katehet pri uršulinkah, kjer pa ni učil samo verouka, ampak tudi prirodoslovje v vseh višjih razredih. Že omenjena m. Elizabeta Kremžar, njegova učenka, je povedala: »Nepozabno so se nam vtisnili v spomin njegovi nauki o očenašu, o sveti Cerkvi in o sveti maši. V postu nam je pripovedoval o Jezusovem trpljenju tako ganljivo, da je večkrat zdrsnila solza po licih njegovih učenk.«
Leta 1891 je bil imenovan za profesorja verouka na moškem in ženskem učiteljišču. Njegov glavni poklic je bil, da je s svojim znanjem, predvsem pa s svojo blago osebnostjo vzgajal mlade ljudi, ki so izbrali učiteljski poklic. Kot profesor je marljivo zasledoval razvoj novejše pedagogike in metodike ter skušal ta spoznanja uporabljati za verouk. Napisal je več katehetskih knjig (Zgodovina katoliške Cerkve za srednje šole, Kratka katehetika s praktičnimi pojasnili). Leta 1913 je stopil v pokoj. Svoje zadnje moči je uporabil za pisanje knjige o hvaležnosti Zvezde in cvetice, ki je izšla po njegovi smrti. Ta ga je 3. decembra 1920 pridružila prezgodaj umrlim staršem.

MLADINSKI PISATELJ IN SKRBNI UREDNIK
Otroke in mladino je Anton Kržič nagovarjal tudi s pisano besedo. Ko je bil kaplan v Preddvoru, je napisal delo Osmero blagrov ali dolga pridiga za kratkočasno življenje, ki je izšlo leta 1887 med rednimi knjigami Družbe sv. Mohorja. Leta 1884 je začel izdajati list Duhovni pastir v pomoč cerkvenim govornikom (zanj je napisal nad 300 govorov). Kot učitelja in prijatelja otrokom je leta 1887 začel izdajati list Angelček, ki ga je urejal petindvajset let. Leto zatem se mu je pridružil Detoljub, list za krščansko vzgojo in rešitev mladih. Od leta 1894 je z veliko ljubeznijo urejal Vrtec, ki ni bil prvenstveno verski, temveč krščansko vzgojni ‘časopis s podobami za slovensko mladino’. Mnogi tedanji pisatelji in pesniki (Kete, Murn, Župančič) so svoje slovstvene prvence nosili v presojo uredniku Kržiču. Kolikim sta njegova prisrčna beseda in radodarna roka bili spodbuda za nadaljnje ustvarjanje! Izdal je tri zvezke Zgledov bogoljubnih otrok, Vzornike prvega svetega obhajila in številne zanimive krajše spise in tudi ljudske igre. Deloval je tudi na karitativnem in socialnem polju, celo desetletje (1907–1917) je vodil dijaško in ljudsko kuhinjo. Pomagal je povsod, kjer se je dalo kaj narediti v korist mladini. Katehet Anton Čadež, ki je nadaljeval njegovo delo, je ob njegovi smrti v listu Angelček zapisal: »Kar je najvažnejše v njegovih spisih, sestavkih in knjigah, je to, da jih vsakdo lahko bere, bere s pridom in veseljem. Kar je zapisal, je vse premišljeno, pretehtano in očiščeno. Vsak spis, vsako knjigo, ki ima njegovo ime, vzame lahko v roke vsak otrok. Tako rahločutnega, nežno navdahnjenega, tankovestnega mladinskega pisatelja, kot je bil Anton Kržič, bi težko našli.«

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2016) 6, str. 52.

Na predvečer godu Fatimske Matere Božje (12. maja) je v Slovenijo prispel kip Marije – romarice iz Fatime. Tokratni gost meseca govori o sporočilu fatimske božje poti. Upamo, da bosta obisk in priprava nanj obrodila veliko duhovnih sadov. Pri Ognjišču smo tudi zaradi tega obiska ponatisnili knjigo Fatima – moje brezmadežno Srce bo slavilo zmago. V njej je na kratko opisan nastanek in zgodovina te portugalske božje poti ter Marijina sporočila trem pastirčkom. S. Lucija, ki je edina od treh vidcev dočakala starost, je postala redovnica in v svojih spominih opisala dogodke, ki jih je sama doživela. Njena knjiga Klici fatimskega sporočila je obogatena še z osebnimi razmišljanji. Fatimski božji poti bomo posvetili prilogo v eni prihodnjih številk Ognjišča.

Otrokom bo nastanek fatimske božje poti predstavila risanka na DVD-ju Dan, ko je sonce plesalo, ki je izšla v zbirki Velikani vere. V zbirki je še več DVD-jev, ki opisujejo življenja svetnikov (sv. Miklavž, sv. Bernardka Lurška ...). Pri Ognjišču lahko dobite kipe Fatimske Marije različnih velikosti, kakor tudi podobice z likom fatimske Gospe s posvetilno molitvijo. Več o tej ponudbi si lahko ogledate na str. 55, več podatkov o kipih lahko dobite na internetu, najbolje pa si jih boste lahko ogledali v naših knjigarnah.

Že pred časom smo natisnili nove podobice za leto usmiljenja z molitvijo ter podobice z liki svetnikov (blažena Lojze Grozde in Anton Martin Slomšek, sv. Rok, sv. Urban, sv. Krištof, sv. Štefan ...) ter ponatisnili nekatere druge podobice, ki so že pošle. Ogledate si jih lahko na naši spletni strani.

Prav tako smo ponatisnili knjigo p. Karla Gržana Čas (pre)kratkih hlač, v kateri opisuje najstniške zgode in nezgode, ko najstniki rastejo in hlače hitro postanejo prekratke, obenem pa se jim zgodijo še druge stvari. Knjiga je odlično darilo najstnikom in družinam z odraščajočimi otroki.

Iz tiskarne je prišel ponatis knjige Zgodbo ti povem, desete v zbirki Zgodbe za dušo.
Največkrat duhoviti zgodbi sledita kratka misel in molitev ob sporočilu pripovedi. Na koncu je dodana domislica, ki jo bomo lahko ponesli v življenje. Naj spomnimo, da na Radiu Ognjišče vsak dan berejo iz knjig iz zbirke Zgodbe za dušo zjutraj ob 6.50 in s ponovitvijo ob 11.50.

Nova je tudi knjiga Drobec usode in kanček nebes, v kateri svojo življenjsko pot opisuje Bojan Fekonja. Pretresljiv je opis ženine bolezni in njegove izkušnje klinične smrti ter številnih drugih preizkušenj, ki jih ni manjkalo v piščevem življenju. Knjiga je tudi lep opis zakonske ljubezni, o kateri lepo govori papeževa spodbuda Radost ljubezni, ki jo predstavljamo v tokratni prilogi.

Tretjo soboto – letos je to 18. junij – poteka že tradicionalno romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje. Mašo ob 10. uri bo vodil mariborski nadškof Alojzij Cvikl. Vabimo prostovoljce, da se nam kot pomočniki pridružijo pri pripravi romanja. Zbor pomočnikov je ob 7. uri zjutraj pred baziliko. Za kaj rabimo prostovoljce? Ti pripravijo prostor pred cerkvijo, opravljajo redarsko službo, prevažajo bolnike z vozički od avtobusov do sedežev in nazaj; delijo vodo in napitke. Seveda pomagajo tudi pospraviti prostor. Romanje je lepa priložnost, da župniki, župnijske, območne ali dekanijske karitas pripravijo lepo doživetje starejšim in bolnikom.

Božo Rustja, odgovorni urednik