odlomek iz knjige Luciana Nervija: Fatima:

13. maja 1917: prvo prikazovanje

»Ko smo se 13. maja 1917,« piše Lucija v četrtem Spominu, »na pobočju nad Irijsko globeljo z Jacinto in Franckom igrali, smo nenadoma videli nekakšen blisk. Bilo je okoli poldneva. 'Bolje je, da gremo domov,'« sem rekla sestrični in bratrancu, »bliska se. Najbrž bo nevihta.' In zagnali smo ovce po bregu navzdol proti cesti. Ko smo prišli nekako do sredine pobočja, blizu velikega grma, smo zagledali drugi blisk. Ko smo naredili še nekaj korakov, smo videli nad hrastičem Gospo, oblečeno v belo, ki je sijala bolj ko sonce. Presenečeni smo obstali. Bili smo ji tako blizu, da smo stali v luči, ki jo je obdajala ali se širila iz nje. Morda smo bili od nje oddaljeni poldrugi meter. Tedaj nam je Marija rekla: 'Ne bojte se. Nič hudega vam ne bom storila.' 'Odkod si?' sem jo vprašala. 'Iz nebes.' 'In kaj želiš od mene?' 'Prišla sem vas prosit, da bi prihajali sem trinajstega v mesecu ob tej uri šest mesecev zaporedoma.' 'Bom šla tudi jaz v nebesa?' 'Da, boš.' 'In Jacinta?' 'Tudi ona.' 'Pa Francek?' 'Tudi on, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev' /.../

Potem je dodala: 'Ali ste se pripravljeni darovati Bogu in prenašati trpljenje, ki vam ga bo poslal, v spravo za grehe, s katerimi ga žalijo, in se žrtvovati za spreobrnjenje grešnikov?' 'Smo pripravljeni.' 'Precej boste morali trpeti, vendar vas bo krepila božja milost.' Ko je izgovorila ti dve besedi, je prvič razprla roke in na nas razlila tako močno luč, da smo v njej po Bogu, ki je bil ta luč, lahko videli sami sebe jasneje, kakor se vidimo v najboljšem ogledalu. Padli smo na kolena in ponavljali molitve, ki nas jih je naučil angel. Nato je Marija dodala: 'Vsak dan molite rožni venec, da boste svetu izprosili mir in konec vojne.' Zatem se je pričela narahlo dvigati proti vzhodu, dokler ni izginila v daljavi.«

Pastirčki se vrnejo domov in si obljubijo, da ne bodo nikomur pripovedovali, kaj so videli. A Jacinta je obljubo prelomila in doma vse povedala. Ko svakinja Olimpija Lucijino mater pobara o zadevi in ta od hčere zahtevala pojasnilo, hči trdovratno molči. Mati povzdigne glas, a deklica se ne zbega.

Dnevi minevajo in pastirčki še bolj vztrajno molijo; molijo vse tri dele rožnega venca in se žrtvujejo.

Novica se hitro razširi in vsi nestrpno pričakujejo 13. junij. V vasici vre, radovednost je neizmerna.

Nekaj malega o zaporedju dogodkov

PRIKAZOVANJA

1915 prikazen angela

1916 tri prikazovanja angela, ki uči tri pastirčke moliti

1917 od maja do oktobra šest Marijinih prikazovanj

VIDCI

Lucija Jezusova, rojena 22. marca 1907, ima ob prikazovanjih deset let. Pozneje stopi k sestram dorotejkam, ki so ji bile učiteljice. Sprejme ime Marija Lucija Doloroza, pozneje v samostanu bosonogih karmeličank, kjer ostane do smrti, pa ime Marija Lucija Brezmadežnega srca. Večkrat obišče Fatimo: leta 1946, ko se vrne iz Španije; 13. maja 1967, ko se sreča s papežem Pavlom VI.; leta 1981, ko v karmelu svetuje, kako upodobiti prikazovanja; 13. maja 1982, leta 1991 in 2000, ko se sreča s papežem Janezom Pavlom II. – Umrla leta 2005.

Francek Marto je rojen 11. junija 1908. Ko vidi Marijo, mu je devet let. Umrje na svojem domu, 4. aprila 1919, zaradi španske gripe. Njegovi posmrtni ostanki počivajo na župnijskem pokopališču do 13. marca 1952, ko jih prenesejo v baziliko v Irijski globeli. Dne 13. maja 2000 ga papež Janez Pavel II. razglasi za blaženega.

Jacinta Marto, rojena 11. marca 1910, ima ob Marijinih prikazovanjih sedem let. Umre zaradi kostne tuberkuloze v lizbonski bolnišnici D. Estefania. 12. septembra 1935 prenesejo njegovo krsto iz družinske grobnice barona Alvaiàzerja v Ourému na fatimsko pokopališče, k posmrtnim ostankom brata Francka. Od tod ju 1. maja 1951 prenesejo v baziliko v Irijski globeli. Janez Pavel II. 13. maja 2000 tudi njo razglasi za blaženo.

Tretja fatimska skrivnost je v evangeliju

Na pragu tretjega tisočletja krščanske zgodovine, ko nekateri "preroki nesreče" napovedujejo konec sveta, je še bolj živo vprašanje "tretje fatimske skrivnosti". V svojih spominih jo je leta 1943 zapisala sestra Lucija, edina še živeča od treh pastirčkov, ki se jim je v Fatimi prikazovala Marija od 13. maja do 13. oktobra 1917. Besedilo "tretje skrivnosti" ni bilo objavljano, temveč je bilo v zapečatenem pismu izročeno papežu Piju XII. Njegov naslednik Janez XXIII. je pismo dobil v roke leta 1959. Nadškof Loris Capovilla, tajnik tega papeža, ki mu je besedilo dal prebrati, je v pogovoru za verski tednik Famiglia cristiana konec novembra 1997 izjavil, da tretja fatimska skrivnost ne napoveduje katastrofe za človeštvo in Cerkev, temveč poudarja, da moramo bolj zares vzeti evangeljski klic k pokori in spreobrnjenju.

Prerokom "konca sveta" je hotel zapreti usta tudi papež Janez Pavel II., ki je v drugi polovici letošnjega novembra pri splošnih avdiencah ob sredah začel s katehezami priprave na jubilej druge tisočletnice odrešenja. "Edino Bogu je znano, kakšna bo prihodnost. Mi pa vemo, da bo to vsekakor prihodnost milosti, izpolnitev božjega načrta ljubezni za vse človeštvo in za vsakogar od nas. Zato gledamo v prihodnost polni zaupanja in se ne prepuščamo strahu."

Papež Janez XXIII. je pismo sestre Lucije, ki vsebuje tretjo fatimsko skrivnost, prejel 17. avgusta 1959, deset mesecev po svoji izvolitvi. Kako ga je sprejel, so vprašali nadškofa Lorisa Capovilla, tedaj papeževega tajnika.

Zelo umirjeno, z vero preprostega krščanskega človeka. Pismo so mu izročili v ponedeljek. Jaz bi ga odprl takoj, on pa mi je rekel: "Odprl ga bom v petek s svojim spovednikom." To dokazuje njegovo modrost in resnost. Besedilo je res prebral skupaj s svojim spovednikom, potem pa se mu je zdelo primerno, da ga pokaže svojim najbližjim sodelavcem pri nekaterih vatikanskih uradih. Ne vem, kako so ga sprejeli, ker nisem bil zraven. Dejstvo je, da mi je potem narekoval pripombo, s katero dokončno in pastoralno odločitev glede tretje fatimske skrivnosti prepušča drugim. Kot bi hotel reči: Ne prenaglimo se. To stališče se mi zdi trezno, uvidevno.

- Lahko bi to razumeli kot prelaganje odgovornosti na ramena drugih, svojih naslednikov...

Ne bi rekel. Sicer pa je bilo pismo naslovljeno na Pija XII. in če je tudi ta veliki papež sklenil, da ničesar ne objavi, je pač že moram imeti razlog za to. Časniki so pisali, da bo to besedilo sestre Lucije objavljeno leta 1960. Glede tega nikoli nisem slišal ničesar iz ust papeža ali njegovih najbližjih sodelavcev; vsem se zdi primerno, da spoštujejo odločitev Pija XII.

- Nekateri so obtožili papeža Janeza, da besedila tretje fatimske skrivnosti ni hotel objaviti zato, ker naj bi se le-ta nanašala na zmote in odpade v Cerkvi zaradi drugega vatikanskega koncila, ki ga je bil sklical papež Roncalli. Kaj pravite na te obtožbe?

Zelo preprosto jih lahko zavrnem: papež Janez XXIII. je umrl leta 1963. Ko bi on "cenzuriral" fatimsko sporočilo, bi njegovi nasledniki lahko objavili, kar je bilo po vesti nujno.

- Brali ste besedilo "tretje skrivnosti"? Ali ste se kdaj o tem pogovarjali s papežem Janezom?

- Ne, nikoli. Seveda pa to ne pomeni, da se papežu sporočilo ni zdelo važno. Lahko pa si mislim, da je bilo vključeno v njegov notranji pogovor z Bogom. Papež Janez je v svojih nagovorih romarjem in v svojih dokumentih pogosto omenjal Fatimo, fatimsko sporočilo. Globoko sled je v njegovem srce pustilo romanje v Fatimo leta 1956. Ko je kardinala Roncallija, ki je bil tedaj patriarh v Benetkah, junija 1958 obiskal publicist Tommaso Gallarati Scotti, sta se s patriarhom pogovarjala o cerkvenih zadevah, tudi o možnosti skorajšnjega konklava (papež Pij XII. je bil že v letih). Kakor bi svojega sogovornika hotel povabiti h globljemu razumevanju mističnega življenja Cerkve, je patriarh šel po dve podobici, kakršne je delil otrokom pri svojih pastoralnih obiskih po župnijah: na eni je bil Francek, na drugi pa njegove sestra Jacinta, fatimska pastirčka, ki sta videla našo Gospo in sta svetniško umrla že v nežni otroški dobi. V svojega gosta je uprl oči in dejal: "Postati moramo podobni tema otrokoma, če hočemo priti v nebeško kraljestvo." Bil je ves prevzet nad sporočilom preprostosti, uboštva, molitve in spokornosti teh fatimskih otrok.

- Ali se vam ne zdi, da bi bilo pametno objaviti "tretjo skrivnost" Fatime, da bi tako naredili konec raznim "ugibanjem"?

Mislim, da bi bilo treba na neki način razsvetliti javno mnenje in sredstva obveščanja glede tega, da bi se izognili takim zastrašujočim ali zavajajočim razlagam.

- Vi poznate "tretjo fatimsko skrivnost"; ali lahko rečete, da so razlage, ki jih širijo, izmišljene?

Niso mi znane vse razlage. Lahko pa povem le to: ko sem pozorno in zbrano prebral tisto besedilo, je to pripomoglo, da se je okrepilo moje češčenje Marijinega Brezmadežnega Srca. Sporočilo mi je prineslo zares veliko duhovno korist.

- Kaj menite o verzijah, po katerih naj bi besedilo vsebovalo katastrofalne napovedi za človeštvo ali za Cerkev?

Ne oziraje se na to, kar je zapisano na tistih listih, lahko iz Svetega pisma, iz samih evangelijev zvemo, da človeštvo čakajo številne preizkušnje. Kar pa zadeva Cerkev, nam dajo misliti Jezusove besede: "Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?" To so skrbi in težave vsakega dne. Vsakdanje so tudi razmere boja, nasprotovanj in preganjanj.

- Ali nam - dokler besedilo ni objavljeno, če sploh kdaj bo - lahko ponudite ključ za branje "tretje skrivnosti"?

Takega ključa nimam. Najdemo pa ga v evangeliju. V prvem poglavju Markovega evangelija beremo sporočilo: "Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju." Kardinal Roncalli, poznejši Janez XXIII., je kot romar v Fatimi dejal, da se je božje razodetje sicer zaključilo, vendar pa Bogu ni nemogoče posredovati novih razlag starega razodetja v duhovno korist nas samih, za življenje Cerkve in v blagor vsega človeštva.

(pričevanje 01_1998)

* 10. maj 1876, Vrhnika, Avstro-Ogrska, † 11. december 1918, Ljubljana, Kraljevina SHS

“Zdi se mi, da bi bilo koristno, če bi vsak človek očitno povedal o svojem pravem življenju vse, kar more. Nikakor ne zato, da bi se razkazoval po vlačugarsko, tudi zato ne, da bi pisal povesti ljudem v pouk in zabavo, temveč edinole, da se razgleda sam po prostranih poljanah svoje duše, da sega mukoma in trepetoma iz prepada v prepad svojega bitja, da išče dna.” Tako pisatelj Ivan Cankar končuje iskreno izpoved o svojem otroštvu v štirinajstih črticah s skupnim naslovom Moje življenje (1914). To so spomini na vrhniška otroška leta, na lepa doživetja v revni družini z bogastvom vere in ljubezni; so tudi izraz obžalovanja do premalo cenjene materine žrtve. “Gotovo je, da sem bil sila neroden in cmerav otrok,” piše v prvi črtici. “Sam se ne spominjam natanko, toda mati mi je pravila, da sem bil nadloga že od rojstva. Prišel sem prezgodaj na svet; v svojih bolečinah je zaobljubila mati sebe na Svete Višarje, mene pa v lemenat. Nikoli ni bila na Svetih Višarjah, jaz ne v lemenatu.” Skupaj obudimo spomin na našega največjega pisatelja ob obletnici njegovega rojstva.

S KLANCA SIROMAKOV V ŠIRNI SVET
Očetu Jožefu Cankarju, revnemu krojaču, izobrazbe željnemu človeku, in materi Neži, rojeni Pivk, se je v leseni, s slamo kriti hišici na Klancu na Vrhniki 10. maja 1876 rodil Ivan kot osmi izmed dvanajstih otrok, od katerih so štirje umrli že v nežni mladosti. Tri leta po njegovem rojstvu je hišica pogorela in odtlej so se kot gostači potikali po slabih stanovanjih. Skrb za veliko družino je padla na ramena matere, ki je otroke preživljala kot dninarica pri premožnih kmetih. Zanje se je žrtvovala do konca, kot je s hvaležnostjo in obžalovanjem priznal Ivan v črtici Sveto obhajilo. Po končani ljudski šoli na Vrhniki je leta 1888 odšel v Ljubljano na realko. Bil je odličnjak, dokler se ni začel ukvarjati z literarnim delom v poeziji in prozi in je zaradi tega šolo zanemarjal. Maturo je opravil poleti 1896, jeseni pa se je kot dober risar vpisal na stavbni oddelek dunajske tehnike. Študij ga ni zanimal, zato je nameraval presedlati na univerzo, da bi študiral romanistiko in slavistiko, a te namere ni uresničil. “S tem izgubim štipendijo,” je pisal bratu Karlu. “Torej moram pisati, veliko pisati, da si kaj prislužim.” S tem je nakazal svoj življenjski poklic: postal bo pisatelj. Spomladi 1897 se je vrnil domov k svoji umirajoči materi. S honorarjem za svojo prvo knjigo – pesniško zbirko Erotika je plačal njen pogreb. Jeseni 1898 se je vrnil na Dunaj, kjer je ostal do leta 1909. To so bila pisateljsko zelo plodovita leta. Septembra 1909 je šel v Sarajevo k bratu Karlu, ki je bil tajnik tamkajšnjega nadškofa Josipa Stadlerja. Zbližal se je z Bogom in Cerkvijo. Od tam je šel v Ljubljano: nekaj časa je bil v hotelu Tivoli, nato pa na Rožniku. Leta 1917 se je z Rožnika preselil v mesto. Po nesrečnem padcu po stopnicah je 11. decembra 1918 umrl.
NIKOLI NI PODVOMIL V SVOJ TALENT
Ivan Cankar se je začel resneje ukvarjati s pisanjem v zadnjih letih srednje šole, ne le zato, da se je s honorarji za silo prebijal skozi življenje, ampak tudi, ker se je zavedal svojega talenta. Sprva se je posvetil bolj poeziji; v pesmih je najprej sledil Prešernu in Gregorčiču, zatem Aškercu in Heineju. Njegova prva knjiga je bila znamenita pesniška zbirka Erotika (1899, 1902); s honorarjem zanjo je poravnal stroške za materin pogreb. Dobršen del prve izdaje je zaradi nekaterih blasfemičnih verzov (v drugi izdaji jih je izpustil) odkupil škof Jeglič in jo dal sežgati. Kmalu po materini smrti je odšel na Dunaj in je tam skoraj zdržema ostal enajst let. Dunajska leta so bila pisateljsko zelo rodovitna; v tem obdobju je napisal skoraj polovico svojih povesti in romanov ter nekaj dram. V njih se je bojeval proti hinavstvu in lažnivosti ‘meščanske morale’, ki ji je videz vse, jedro nič, simbol ji je dolina šentflorjanska. “K delu me najbolj podviza – jeza. Politične in kulturne oslarije zapeljejo človeka k pisanju, da si srce ohladi. Za narodov blagor, Gospa Judit, Bela krizantema so nastale tako,” je povedal svojemu bratrancu Izidorju leta 1911 (Obiski). Kritiki so mu očitali pesimizem, sam pa se je imel za optimista in je to gledanje izpovedoval “v satiri, tragiki in paradoksu”. “Pišem strašno hitro: Pohujšanje sem napisal v štirinajstih dneh, za svojo najdaljšo povest Na klancu nisem potreboval več kot tri tedne.” Seznam njegovih del je silno dolg. Njegovi Zbrani spisi, ki jih je uredil ter dodal uvode in opombe Izidor Cankar (1925–1936), obsega 21 knjig, Zbrano delo z več uredniki (1967–1976) pa 30 knjig.
CANKARJEVA MATI – SVETOPISEMSKA ‘MOČNA’ ŽENA
“Ne vem, ali je v literaturi še kje primer take in tolike sinovske ljubezni, kot jo je doživljal in opisoval Ivan Cankar” (Izidor Cankar). Najlepše strani mnogih njegovih del, zlasti njegovih črtic, so posvečene spominu matere, ki je bila “v slabotnem telesu svetopisemska ‘močna žena’, poosebljena ljubezen in požrtvovalnost” (I, Grafenauer). “Veliko prenese človek, to vem sam; par konj ne bi zvleklo tovora, ki ga nosi na plečih že otrok. Ali da se da trpeti toliko in tako dolgo, kakor je trpela moja mati, je bil čudež, ki si ga še zdaj ne morem natanko razložiti. Žena je devetkrat močnejša od moža, mati pa devetkrat devetdesetkrat” (Moje življenje). Bil je ob umirajoči materi in ko je izdihnila, je vzel papir, da bi jo risal. “Ko sem gledal dolgo in mirno na njene ustnice, so se odpirala vrata moje duše in izlila se je nanjo svetloba iz nebes. Materine ustnice so se smehljale; v tistem smehljaju je bila moja večerna molitev in plačilo zanjo; Bog jo je slišal ter jo uslišal po svoji modrosti” (Večerna molitev). Ivan Grafenauer piše: “Mati mu je bila v mislih, če je pisal o trpeči ženi, o ljubezni, ki se bori z bedo in pomanjkanjem, o večni veri v pravico, ki se mora izkazati ... Z materino podobo, ki so jo ozarjali mladostni spomini, mu je stalo ob strani na strmi poti tudi njegovo globoko usmiljenje do slabotnih in blodečih, a hrepenečih po luči in svetlobi.” Pisateljev brat Karlo je po smrti zapisal o njem: “Njegov evangelij, ki ga je oznanjal trpečim, ponižanim in razžaljenim ... je bila dediščina, ki jo je prejel od svoje matere. In ko mi je rekel na smrtni postelji, da mu veliko prihaja na misel pokojna mati in da jo bo pozdravil, ko se z njo snide, sem vedel, da ga je mati vodila iz trpljenja v poveličanje.”

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2016) 5, str. 52.

Tokratna številka je praznična, je namreč 600. številka Ognjišča. To je lepa priložnost za hvaležnost Bogu, ki nas podpira, in vam, naročniki in bralci, ki ste nam zvesti. Maja potekajo po številnih župnijah prva obhajila in birme. Pravijo, da se dan prvega obhajila mnogim vtisne v srce za celo življenje. Da bi ostal še dolgo spomin nanj živ, smo vam tudi letos pripravili nekaj predlogov za darila. V ta namen majski številki prilagamo posebno Ponudbo Ognjišča – pomlad 2016, v kateri vam predstavljamo knjižne in druge novosti in nekaj predlogov za obdarovanje ob prvem obhajilu, birmi in krstu.

Pripravili smo posebne komplete, primerne za obdarovanje ob zakramentih: krst, prvo obhajilo in birma. Ogledate se jih lahko v prilogi pa tudi na str. 55. Kompleti so zasnovani tako, da je v vsakem knjiga, spominček, oz. versko znamenje, da bi tako knjiga kot spominček ostala obdarovancu in njegovi družini ter ga duhovno bogatila. Lepo je, če za zakramente poklonimo knjigo duhovne vsebine in potem ta ostane in pomaga v življenju celo čez leta. Pomislimo na to ob obdarovanju.

Nekateri poklanjate birmancu kot darilo (večletno) naročnino na Ognjišče. Tako darilo je dobra zamisel, saj bo obdarovanca večkrat ‘obiskalo’ in ga duhovno bogatilo. Pri Ognjišču lahko kupite tudi darilne bone in si obdarovanci potem sami izberejo primerno darilo. To lahko naredite v naših knjigarnah. Lahko pa si našo ponudbo ogledate na spletu ali jo naročite prek telefona.

Zelo bi vam priporočili obisk naših knjigarn (Koper, Ljubljana, Kranj, Maribor, Ptuj). Obiskovalci, ki prvič prestopijo prag naših prodajaln, so presenečeni nad pestro in kvaliteto izbiro, ki jo ponujajo. Ne bojte se podariti verske knjige ali spominka. Morda pa obdarovanci od vas, ki ste verni, pričakujejo prav nekaj takega. Me pa včasih zmoti, ko v družinah – tudi takih, ki se imajo za verne – vidim najrazličnejše knjige (za otroke), verskih pa ne. Zakaj bi otroka prikrajšali zanje? Se premalo zavedamo, da otrok kot goba ‘pije’ informacije? In prej ko mu začnemo govoriti (ali brati) o Bogu, globlje se bo to vcepilo v njegovo dušo.

V majski številki je prvi oglas za naše že tradicionalno romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje, ki bo letos 18. junija. Mašo ob 10. uri bo vodil mariborski nadškof Alojzij Cvikl. To je lepa priložnost, da župniki, župnijske, območne ali dekanijske karitas pripravijo lepo doživetje starejšim in bolnikom. Več o romanju si lahko ogledate na str. 39. Prav tako že sedaj vabimo prostovoljce, da se nam kot pomočniki pridružijo pri pripravi romanja.

Ko vam sporočamo razne novosti, vam lahko tudi z veseljem povemo, da smo z nekaterimi zadeli v polno, kar dokazujejo ponatisi. Tako je na razpolago že tretji natis Krstnega Svetega pisma. Na voljo je v dveh barvah: modra za dečke, roza za deklice. Prav tako ponatiskujemo Molitvenik za mlade – Youcat ter knjigo Karla Gržana Začinjeno za življenje, ki je res hitro pošla. Naj samo dodam, da sta obe lepo darilo mladostnikom, tudi birmancem. Prav tako je v tiskarni ponatis knjige Zgodbo ti povem – Zgodba za dušo 10. K boljši prepoznavnosti zbirke najbrž močno pripomore tudi vsakodnevna rubrika na Radiu Ognjišče Zgodba za dušo ob 7.50, s ponovitvijo ob 11.50.

V tem Ognjišču se posvečamo tudi nekaterim obletnicam. Pogovor z dr. Borisom Pleskovičem nas uvaja v praznovanje 25-letnice naše domovine, priloga o sv. Leopoldu Mandiču, sozavetniku leta Usmiljenja, pa je posvečena 150-letnici njegovega rojstva.

Božo Rustja, odgovorni urednik

Prazniki so poseben čas, ki si ga vsi želimo doživeti precej idealno, harmonično, vendar se nam predvsem pri odnosih precejkrat ustavi in pristanemo pri prepirih, zapiranju v svoje sobe in svetove ter uničenih praznikih. Kaj nam je storiti, da temu ne bi bilo tako? Z družinskim terapevtom Janezom Logarjem sva pogledala na odnose med zakoncema in v družini nasploh, ko so pred vrati prazniki.

Če vprašam kar direktno in konkretno – kako bi v nekaj besedah podali način za dobro praznovanje med zakoncema in v družini?
Za začetek bi rekel, da bomo navzven praznovali tako, kakor si pripravimo praznik odznotraj. Kakor bomo mi doživljali praznike, tako se bo to odražalo v naših družinah. Ob praznikih se odnosi zgostijo, ker smo enostavno več časa skupaj. V normalnem delovnem tednu se čas za skupne trenutke zmanjša, ko pa pridejo prazniki, dobimo naenkrat kar veliko časa, ki ga lahko preživimo skupaj. In takrat nas lahko ta bližina začne ogrožati in nas postane strah. Ob praznikih si želimo biti drug ob drugem, se skupaj veseliti, ker pa se zdi, da si pridemo preblizu, se raje skrijemo, umaknemo, kot da bi odgovorno, odraslo povedali, kaj si želimo, in zdržali bližino.
Torej je eden od receptov ta, da se osredotočimo na bistvene stvari?
Koristno je, da si pred prazniki prikličemo v zavest praznovanje in si zamislimo, kako bi ga organizirali, da bo čim lepše. Če tega ne naredimo in se ne odločimo ter prepustimo vse toku dogajanja, sta kreganje (ali molk) in napetost neizogibna. Zanimivo je, da slabo pride samo od sebe, za dobro praznovanje, za dobre odnose pa se moramo potruditi. Ključno vlogo pri tem morata odigrati starša, mogoče še bolj oče, da se vzpostavi razporeditev obveznosti, opravil, da se razporedi časovne okvirje. Že vnaprej se mora povedati, kdaj bo kdo kaj naredil, kdo bo s kom kam šel, kaj mora kdo od članov družine prevzeti, za kaj poskrbeti. To je osnova.
Kot drugo je v današnjem času pomembno, da znajo tudi mame narediti kakšen korak nazaj in ne opravijo vsega dela v luči žrtvovanja samo one. Sploh v družinah z večjimi otroki, najstniki, je nujno, da se jim prepusti kakšne naloge in odgovornosti, ker se bodo na tak način tudi sami čutili del praznovanja, da so tudi oni prispevali svoj delež k skupnemu družinskemu praznovanju. Več ko se bomo zmenili, več obveznosti ko si bomo razdelili, bolj ko si bomo vsi skupaj pomagali, bolj bomo kot družina ob praznikih povezani. Ne smemo pa starši od otrok pričakovati, da bodo kar sami poprijeli za delo, ampak jih je treba na pravilen način vpeljati in jim razložiti njihove naloge.
Torej začnemo pri starših, ki morata postaviti trdne temelje in razdeliti delo?
Pri odnosih v družini naj se starša zavedata, da imata ključno moč za urejanje in ustvarjanje družinskega vzdušja. Tudi za njun odnos je pomembno, da se je treba, če začutita, da se bližata meji prepiranja, usesti in si priklicati v ospredje tisto, kar je najbolj bistveno. To, da so prazniki, da smo skupaj in da imata onadva kot starša vse vajeti v rokah, da stvari speljeta mirno. Le notranje naj se najprej onadva umirita.

Zanimivo je, da si na eni strani želimo te bližine, družinskega prazničnega vzdušja, hkrati pa nas je, kot pravite, te iskrene bližine kar strah?
Verjetno smo bili že nekje na poti našega življenja zavrnjeni. Večkrat. Ko prihajamo drug drugemu naproti, nas je podzavestno strah, da bi se ta zavrnitev ponovila. To je večni boj med bližino in oddaljenostjo, ko si želimo bližine in imamo hkrati v sebi silnice, ki nas silijo, da smo samostojne osebe.
Zavedati se moramo, da je Bog ustvaril zakonca kot moža in ženo in da smo ustvarjeni za skupno življenje, za odnos. Ob tem pa, kot rečeno, vseskozi prehajamo iz želje po samostojnosti do občutja naju kot zakoncev. In ravno ta del skupnega življenja si mnogi razlagajo na različne načine, kako živijo svojo samostojnost in svoj zakon. Ko se začnemo o teh stvareh pogovarjati, smo naredili že velik korak naprej. Takrat se že zavedamo, da je treba poskrbeti za samostojno rast človeka, hkrati pa živimo z nekom v odnosu.
Pogosto se zdi, da si med sabo ne znamo/ne zmoremo povedati, kako bi radi praznovali, ampak sledimo nekim zunanjim podobam praznovanja, ki mogoče niti ne ustrezajo prvotni, dejanski vsebini praznika. Svoje pogosto dodajo še vplivi mladih, ki se želijo oddaljiti od tradicije ...
Tradicija je del kulture in vere. Zavedati se moramo, da nam daje neko varnost in predvidljivost. V tradiciji je veliko dobrega, ne sme pa postati bistvena. Tradicija v veri ni najbolj bistvena, pomemben je oseben trud za vero.
Če ostanem na področju družine, bi rekel, da četudi starši vztrajajo pri izdelovanju butaric, barvanju pirhov, blagoslovu jedil, procesiji itd. in so otroci proti, jim bodo otroci prej ali slej sledili, če bodo pri tem početju res iskreni in zavzeti. Mogoče je pri najstnikih to malce težje, ampak tam je še toliko bolj pomembna pristnost verovanja in opravljanja tradicionalnih obredov. Če starša to delata z dušo in srcem, se bo to vsadilo otrokom v zavest in bodo temu sledili. Če ne takoj, pa kasneje; mogoče šele takrat, ko bodo že na poti ustvarjanja lastne družine.
Vse to so zunanji znaki tradicije, ki nas lahko poveže v prazničnem vzdušju, pomembno pa je, da k temu dodamo še duhovnost. Kaj je bistvo Velike noči? Da je Kristus vstal od mrtvih, da nas je s tem odrešil. Če se potrudimo in želimo razumeti veselje tega praznika, se enostavno morata v nas naseliti mir in veselje, da lahko veličino naše vere doživljamo in delimo z najbližjimi.
Smo pa samo ljudje in nas prevzamejo domača opravila – skrb za snažnost hiše in celotna obremenjenost s kulinaričnimi presežki; vse to nas toliko okupira, da do duhovnosti pogosto niti ne pridemo. Hkrati se začne tehtati, kdo je več naredil in zakaj kdo ne vidi prispevka koga drugega, ki se je očitno potrudil bolj kot ostali.
Čisto človeško moramo poskrbeti in si, kot sem prej omenil, priklicati v zavest stvari, ki so tisti dan, za tisti praznik res najbolj pomembne. Prav je, da nas takšna duhovnost zasvoji. Jezus v evangelijskem odlomku lepo reče Marti, da jo skrbi veliko stvari, ampak samo eno je pomembno. Zato pravim, da se je ob vsakem kočljivem trenutku treba ustaviti in se vprašati, kaj je tisto, kar je najbolj pomembno. V pripravi na praznike je zato pomembno, da vsak član družine prispeva svoj delež, da se potrudi. Nujno pa je, da se najprej starša notranje umirita.

Vse, o čemer sva do sedaj govorila, temelji na enem skupnem imenovalcu – pogovoru. Vidimo lahko, kako si z besedami, pogovorom podarjamo ljubezen, hkrati se z besedami tudi ranimo. Zanimivo je, kako se skozi ves čas odraščanja in izobraževanja ne naučimo, kako se izražati, kako spregovoriti o sebi, kako se pogovarjati z drugim.
To tudi mene čudi. In če sva ob tem že pri vlogi terapevta – mi stalno poudarjamo pomen pogovora in spodbujamo pare in posameznike, da se je končno treba začeti pogovarjati. In ne se pogovarjati le o politiki, o vremenu, športu, ampak o tem, kako se jaz počutim, kako me ti doživljaš, zakaj je mene kdaj strah, kdaj sem v stiski, kje se čutim ranjen, nemočen, kako doživljam tebe zakonca itd. Dokler se zakonca ne pogovarjata o sebi, do takrat ne bosta razrešila morečega vzdušja, nelagodja pred drugim.
Bistvo vsega je res pogovor. Zanj se moramo potruditi in, seveda, na začetku ni lahko začeti govoriti o sebi. Zbrati je treba pogum. Hkrati ima vsak zakonec tudi nalogo, da je čuječ za tovrstno željo po pogovoru. Če se bo mož enkrat odločil, da bi npr. spregovoril o svojem strahu, žena pa bo zamahnila z roko in ga odpravila z neko nepomembno izjavo, se mož ne bo več odprl na tak način.
Z najstnikom je treba prav tako vzpostaviti dialog. Da se mu prisluhne, da se ga pri njegovih strahovih, ranjenosti, krivicah, doživetjih jemlje resno. Hkrati se v pogovoru tudi postavlja meje. Kar težko je videti kdaj kakšne starše, ki pravijo, da ne morejo postaviti meje svojemu otroku. Ampak preko pogovora potem vidimo, da so tudi sami v svojem otroštvu doživeli neprijetno vzgojo, ki jim preprečuje zdravo in odločno postavljanje meja.
Se pa strinjam in poudarjam, da je pogovor edini ključ do uspeha, kadar gre za odnos.
Zakaj se je tako težko odločiti za pogovor?
Vzorci iz preteklosti so pomembno vplivali na to, kako doživljamo govorjenje o sebi. Po mojem mnenju bi se v šoli ali pri verouku res moralo poudarjati odnos do sebe, pogovor o tem, kdo sem jaz, kako doživljam sebe, ljudi in svet. Ker nas pogovor o sebi osvobaja strahov, nejasnosti in tegob, ki nas tarejo. Tega pa nas ni nihče naučil in na to nismo pripravljeni. In koliko je danes še ljudi, ki se niso srečali s to spodbudo, da ne rečem potrebo, da bi se odločili za pogovor.
Kako poteka delo z nekom, ki se odloči za terapijo?
Ljudje v današnjem času do terapevta pridejo dokaj pozno. Ne bom rekel, da prepozno, vendar bi se z zgodnejšim iskanjem pomoči lahko marsikaj rešilo na lažji način. Pa s tem ne mislim reči, da bi moralo biti tako kot v ZDA, kjer skorajda po pravilu velja, da vsak potrebuje terapevta. Obstaja pa precejšen delež ljudi, ki ima težave v odnosih in potrebuje pomoč, da jih lahko reši.
Normalno je, da v odnosih prihaja do težav, vprašanje pa je, kako se jih lotimo. Z iskrenim pogovorom in sočutnim poslušanjem (brez dajanja navodil) lahko rešimo ogromno.
Na terapijah želimo vsakemu človeku najprej povrniti lastno vrednost in dostojanstvo. Nato je treba vsakemu posamezniku pomagati odkriti moč za spremembo, za premik v pravo smer. Največkrat se pri klientih srečujemo z ogromno nemočjo in vdanostjo v situacijo, v kateri pravijo, da se ne da nič narediti. Vernim ljudem je duhovnost lahko v veliko pomoč. Naš način dela je tak, da se dobimo na dvanajstih srečanjih v enem ciklusu. Ne bom trdil, da v teh dvanajstih srečanjih vse rešimo, ampak če se posameznik ali par zaveda, kako deluje/-ta, kakšne vzorce nosi/-ta v sebi, ima/-ta možnost spremeniti potek dogodkov. Mnogi po dvanajstih srečanjih priznajo, da se niso zavedali, da imajo v sebi zakopane take stvari. Dejstvo je, da si moramo dati priložnost in spregovoriti o stvareh, ki nas mučijo, žrejo. In pogosto temelj problema niti ni v teh vidnih problemih, ampak se pokaže, da je izvor čisto nekje drugje. Vse pa se začne z odločitvijo človeka, da enkrat reče: »Dovolj imam« in naredi korak naprej.

Erjavec M., Moj pogled, v: Ognjišče (2016) 4, str. 68.

* 22. april 1886, Šid v Vojvodini, † 22. september 1958, Ljubljana

DUHOVNIK IZ HVALEŽNOSTI DO DOBROTNIKOV
Rodil se je 22. aprila 1886 v Šidu v Sremu kot prvi od sedmih otrok Andreja Cankarja, krojača z Vrhnike, strica Ivana Cankarja, in sremske Nemke Marije Huber. Odraščal je v družini njene sestre, ki je bila premožna, in se navzel uglajenosti, ki je bila zanj značilna. V hiši so govorili nemško in hrvaško, slovenščine se je naučil v Ljubljani, kamor je prišel leta 1897 s pomočjo bratrancev Ivana in Karla. Kot reven dijak je dobil zavetje v zavodu Marijanišče, kjer je bil od leta 1900 vodja Andrej Kalan, izredno plemenit in življenjsko moder človek, ki se je očetovsko zavzel za vsestransko nadarjenega Izidorja. Iz hvaležnosti je izpolnil Kalanovo željo in je vstopil v ljubljansko bogoslovje, čeprav mu je bratranec Karlo, ki je postal duhovnik, to odsvetoval, ker ga je dobro poznal. Po končanem bogoslovnem študiju je bil leta 1909 posvečen v duhovnika. Predstojniki so mu omogočili študij umetnostne zgodovine na katoliški univerzi v Louvainu v Belgiji, nato pa na Dunaju. Tedaj je že slovel kot pisatelj. V vojnih letih 1914–18 je bil urednik revije Dom in svet, ki jo je dvignil na visoko kulturno raven. Leta 1920 je postal docent za zgodovino zahodnoevropske umetnosti na novo ustanovljeni ljubljanski univerzi in bil eden najbolj blestečih predavateljev. Razvil je vsestransko dejavnost in bil povsod v središču dogajanja. Leta 1926 je opustil duhovniški poklic in se poročil z Ano Hribar, imenovano Niča, in zadela ga je kazen izobčenja iz katoliške Cerkve. Pisatelj Finžgar je z njim ohranil prijateljske stike do njegove smrti. Leta 1936 je ob podpori dr. Antona Korošca šel v diplomatski poklic: bil je jugoslovanski veleposlanik v Argentini, Braziliji, zatem v Kanadi, po vojni v Grčiji. Po vrnitvi v domovino je živel osamljen v Ljubljani. Spravljen z Bogom in Cerkvijo je umrl 22. septembra 1958, SAZU ni izpolnila njegove želje za krščanski pogreb.

MOJSTRSTVO BESEDE – BOŽJI DAR CANKARJEVIM
Materin jezik Izidorja Cankarja je bila nemščina, s slovenskim jezikom se je srečal šele pri enajstih letih, ko je prišel v Ljubljano. Hitro ga je obvladal tako dobro, da se je v njem mojstrsko izražal. To mu je omogočalo tudi kulturno ozračje Marijanišča. Kot dijak je začel ustvarjati v prozi in pokazal toliko nadarjenost, da so ga njegovi pokrovitelji izbrali za bodočega urednika svojega lista Dom in svet. Leta 1906 so bile v tem listu objavljene njegove prve literarne ocene, leto zatem pa prvi literarni poskusi. Njegovo literarno ime pa je zaslovelo, ko so leta 1911 v Domu in svetu izhajali njegovi Obiski, v katerih je na svojski, pri nas dotlej neznani način predstavil javnosti tedanje najvidnejše predstavnike književnosti, slikarstva, gledališke umetnosti in glasbe. Vsak ‘obisk’ je umetnina zase, kajti to niso suhoparni opisi njihovega dela, ampak nazoren oris življenja ustvarjalca v njegovem vsakdanjem okolju.
Še večji odmev je dobil njegov ‘poučni roman’ S poti, ki je izhajal v Domu in svetu leta 1913. Nastanek tega njegovega najbolj znanega literarnega dela je povezan z njegovim potovanjem v Italijo po sledeh Giulia Quaglia, slikarja ljubljanske stolnice, čigar delo si je izbral za svojo doktorsko disertacijo. Na potovanju je pisal dnevnik, doma pa je te zapiske umetniško ‘pregnetel’. Glavna oseba romana je pisatelj sam, Fritz pa je njegov spremljevalec in poklicni tovariš Poljak Feliks Detloff. Izidor Cankar je literarno delal prav do smrti s prevodi iz angleške in francoske književnosti.

NJEGOVA ZNANOST - UMETNOSTNA ZGODOVINA
Izidor Cankar velja za utemeljitelja umetnostne zgodovine pri nas. To znanost je opredelil kot zgodovino likovnega stila in po njem kar zgodovina duha. “Umetnost je izraz duševnega stanja neke dobe, družbe in njenih udov, kakor religija, filozofija, nravnost, veda, socialni red, pesništvo, glasba,” je zapisal. Najprej je napisal Uvod v likovno umetnost (1926, druga izdaja 1959), potem pa je svoje poglede na umetnost kot zgodovino stila uresničil v svojem življenjskem delu Zgodovina likovne umetnosti v zahodni Evropi, ki je izhajalo pri Slovenski matici od leta 1926 dalje. Obsega tri dele: Od začetkov krščanske umetnosti do leta 1000, Od leta 1000 do 1400 ter Od leta 1400 do 1546. Smrt mu je onemogočila dokončanje tega velikega dela. “Če danes pogledamo na njegovo življenjsko delo,” je zapisal umetnostni zgodovinar France Stele, “mogoče kdo kar osupne, ko vidi, kako maloštevilni so Cankarjevi znanstveni spisi. V bistvu samo ti dve knjigi; vse drugo je nastajalo priložnostno in le takrat, kadar je bilo treba povedati jasno besedo o kolikor toliko dvomljivo postavljeni trditvi, ali če je šlo kako načelno vprašanje... Ni bil mnogopisec, kar je zapisal, pa je bilo jezikovno izbrušeno.”
Ena njegovih odlik je bila, da je bil velik organizator. Leta 1920 je ustanovil Umetnostno zgodovinsko društvo, naslednje leto Zbornik za umetnostno zgodovino, ki ga je dolgo tudi urejal. Zatem je ‘prebudil’ Narodno galerijo, leta 1925 je bil pobudnik Slovenskega biografskega leksikona in njegov prvi urednik. V letih 1925–1936 je izdal 19 knjig Zbranih spisov bratranca Ivana Cankarja, kjer je v uvodih in opombah zarisal njegovo duhovno podobo.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2016) 4, str. 52.

priloga

sv. Leopold Mandić

gost meseca

dr. Boris Pleskovič

pričevanje

O, Kristusov križ

Preberite več: Maj 2016

Dolgi naslov te ‘ameriško’ sončne knjige dopolnjuje in pojasnjuje podnaslov “Kako lahko matere otrokom pomagajo na poti v samostojno življenje”. Dvainpetdeset poglavij, ki pokrivajo življenje otrok od zgodnjega otroštva do najstniških let, naj bi mladim staršem pomagalo v svojih otrocih vzbuditi zavest, da so ljubljeni in varni, jih učiti sproščenih in spoštljivih odnosov in stikov z ljudmi ter ustvarjati prijazno vzdušje v domu. Nikoli pa nikjer ne teče vse gladko, zato avtorica staršem svetuje, kdaj in kako popraviti nepravilno vedenje in določiti posledice (kaznovati, kar je za dobre in modre starše najbolj boleče). Velika naloga staršev je, da s svojim zgledom spodbujajo otroke, da vztrajajo in uspejo.

Knjiga se začenja s ‘pismom’, v katerem avtorica ‘osebno’ nagovarja vsako mamo, bralko te svoje knjige. “Ljubi svoje otroke z vsem srcem, z vso dušo in vso močjo. Ljubi jih v njihovih napakah. Ljubi jih v njihovem spreminjanju. Ljubi jih, ko so nemogoči. Ljubi jih, ko so popolni. Samo odpri srce in se ne zadržuj ... nikoli. Naši otroci potrebujejo na tem svetu nekoga, ki jih bo silno ljubil, ne glede na to, kaj bo prineslo življenje. Ta naloga je bila zaupana tebi in meni. Zato se naučiva ljubiti z zdravo ljubeznijo. Z Božjo ljubeznijo.”

Ob branju teh njenih nasvetov morda dobimo občutek, da so težko uresničljivi, ona pa zatrjuje, da piše o tem, kar dobre mame že delajo. “Skoraj vse mame, ki jih poznam, delajo najbolje, kar lahko glede na svoje sposobnosti, otroke in sredstva.” Hkrati s to privlačno knjigo, namenjeno mamam, je naša najstarejša založba izdala ‘dvojčico’ za očete 52 stvari, ki jih otroci potrebujejo od očeta. Napisal jo je Američan Jay K. Payleitner na podlagi svojih očetovskih izkušenj.

Angela Thomas, ameriška avtorica številnih knjižnih uspešnic (Se ti zdim lepa?, Moje življenje mame samohranilke, Molitve za sinka, Molitve za hčerkico) in mati štirih otrok, na osnovi lastnih izkušenj in svetopisemskih načel ponuja 52 spodbud za pomoč pri vzgoji zdravih, odgovornih otrok in ustvarjanju trdnih družinskih vezi ... Uživali boste v spoznanjih, domiselnih napotkih in obilici spodbud, ki jih prinaša vsaka njenih kratkih zgodb.

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2016) 4, str. 120-21

Pred petdesetimi leti, 12. aprila 1966, je v Ljubnem na Gorenjskem, kjer je bil od leta 1958 župnik, umrl pisatelj Janez Jalen. Pokopan je na Rodinah, saj je bil na svojo domačo vas in rojstno hišo zelo navezan. Hiša je bila mežnarija in stoji ob cerkvi sv. Klemena, ki je bila do leta 1821, ko so sedež župnije prenesli na Breznico, župnijska cerkev. Hiša je bila po vojni nacionalizirana in Jalen jo je moral leta 1954 odkupiti in v njej so živele tri njegove sestre. Leta 1991 se je vanjo preselil pisateljev pranečak z družino in od tedaj je razdeljena na stari in novi del. Novi del je preurejen v stanovanje, stari del pa je takšen, kakršen je bil v Jalnovem času. Notranjost sta uredila pranečak in njegova soproga. Leta 1987 je bila razglašena za kulturni spomenik, od leta 1997 je odprta tudi za javnost.
Hiša ima štiri prostore: vežo, črno kuhinjo, hišo in kamro. Veža je razmeroma velika, črna kuhinja z velbanim stropom pa zelo majhna. V njej je ognjišče s kuriščem za peč v hiši in veliko gospodinjskega orodja. Največji prostor je hiša, prostor, kje se je, zlasti pozimi, zadrževala velika družina. Peč je nova, pečnice so narejene po starih predlogah. Vzdolž obeh zunanjih sten so dolge klopi. V bogkovem kotu nad mizo je križ z dvema kipcema. Kamra je bila prizidana kasneje in je bila preurejena v Jalnovo delovno sobo s pisalno mizo, več polnimi knjižnimi omarami, portretom pisatelja in razni pisateljevi osebni predmeti (klobuk, očala, pipa). Družina Mulej (tako se piše Jalnov pranečak, sedanji lastnik hiše) pripravi vsako leto več razstav o slovenskih običajih (jaslice, beganice, pisanice).

Čuk S., Domače ognjišče, v: Ognjišče (2016) 4, str. 131 (foto Matej Erjavec)