Rada bi vam nekaj napisala, ker mi je zelo težko. Sem iz krščanske družine. Mož in sin sta hodila k maši. Pred leti mi je umrl mož, ker je bil bolan, sin pa že nekaj let ne hodi več k maši, ne k spovedi v domači župniji. Ima več kot trideset let in pravi, da so v naši vasi opravljivi ljudje, zato hodi k maši drugam. Jaz ne vem, ali res hodi ali ne. Res pa je, da ljudje pri nas radi opravljajo tiste, ki hodijo k maši in k spovedi. In sicer prav tisti, ki hodijo redno v cerkev. Postavijo se pred cerkvena vrata in nekako kontrolirajo. Vem, da jih ne bomo spremenili, so opravljali in bodo. Ne vem, zakaj hodijo k maši? Ali ne gredo molit in poslušat božjo besedo? Kaj pravite vi na to?
Tončka

Mati mora skrbeti za svojega sina, tudi če ima več kot trideset let, posebno za njegovo versko življenje. Toliko bolj, če živita skupaj. Ne sme pa biti to neki pritisk, ki deluje prav nasprotno od tega, kar želimo doseči. Prav je pa, da se pogovarjata tudi o verskih stvareh. Pustite pa mu svobodo, ne ga siliti, sam se mora odločati o svoji veri, dovolj je star.
Na vasi se vsi poznajo in tudi vsi vedo vse o vseh. Če ne, si pa vsaj domišljajo, da vedo. »Kontrola« pri cerkvenih vratih je pa nekaj grdega. Včasih je to delala »udba«, zdaj pa je menda ni več. Kot kaže, pa je »domača udba« še vedno aktivna. Prav imaš, ko se sprašuješ, zakaj neki hodijo v cerkev. Jezus nam prav gotovo ni dal te pravice, vsaj v Svetem pismu ni zapisana. Morda je to tisto, kar imenujemo »ustno izročilo«? Ne, tudi to ne bo držalo. Sveti Jakob nas lepo poučuje: »Bratje, ne govorite drug proti drugemu! Kdor govori proti bratu ali svojega brata obsoja, obrekuje postavo in obsoja postavo. Če pa obsojaš postavo, nisi uresničevalec postave, ampak sodnik. Zakonodajalec in sodnik je eden, tisti, ki lahko reši in pogubi. Kdo pa si ti, ki obsojaš bližnjega?« (Jak 4,11-12).
Na žalost teh ljudi res ne bomo spremenili, morda pa se bo ob tvojih besedah kdo le zamislil in šel raje v klop molit in biti pobožno pri sveti maši in bo opustil »udbovske« naloge. Včasih so bile vsej plačane, dane pa še to niso.

oče urednik Franc Bole

Ognjišče (2010) 11, str. 81

priloga

Od adventa do adventa

gost meseca

Kozma Ahačič

pričevanje

Bob Dylan

Preberite več: December 2016

Znani slovenski duhovnik Branko Cestnik je na svojem blogu objavil zapis o krščanski razsežnosti letošnjega Nobelovega nagrajenca za književnost Boba Dylana. Njegov zapis temelji na študiji španskega duhovnika, ki je o znanem pevcu in njegovem odnosu do krščanstva napisal knjigo. Za znanega glasbenika je bil odločilni trenutek, ko mu je nekdo izmed oboževalcev med koncertom leta 1978 na oder vrgel križec. Prav v tem času se je Bob znašel sredi družinskih prepirov, polpraznih scen in nakopičene utrujenosti. Sredi potrtosti zaradi ločitve od žene in skrbi za njunih pet otrok ga je ta križec spremljal vso turnejo. Prav tiste dni je v nekem hotelu doživel nekaj, kar nekateri imenujejo razodetje, sam pa je o tem dejal: »Jezus je položil svojo roko name.«
S tem dogodkom se je začelo pevčevo spreobrnjenje. Med letoma 1979 in 1981 je izdal svojo krščansko trilogijo in sicer albume: Slow Train Coming (Počasni vlak prihaja) – absolutni uspeh, zaradi katerega je pesem Gotta Ser­ve Somebody (Nekomu moraš služiti) prejela nagrado Grammy, prvo za Dylana. Sledi album Saved (Rešen) in na koncu, kot sklep trilogije, album Shot of Love (Ljubezenski strel), na katerem se nahaja biser Every Grain of Sand (Vsako zrno peska).
Cestnik pravi, da v teh albumih Dylan izrazi svojo gorečo vero v Jezusa Kristusa, kateremu posveti vrs­to pesmi. Njegova vera se najpogosteje naslanja na Knjigo razodetja in Pavlovo Pismo Rimljanom. Svojo vero je zaživel v evangeličanski skupnosti Vinograd, v kateri posebej poudarjajo vlogo milosti, pa tudi vlogo greha, ki do konca skvari človekovo svobodo. Zato se ne smemo čuditi, da je v tem času v pesmih stalnica naslanjanje na evangelij. Povzetek sporočila je jasen: radikalna vera v Kristusa. V pesmih naletimo tudi na kritiko verske hinavščine – kritiko, ki po njegovem mnenju izhaja iz evangelija – pri njegovih sodržavljanih, zlasti pri njegovih znancih in ‘prijateljih’. Ta kritika je združena s prikrito grožnjo z Božjo sodbo, ki je že na delu in se približuje. Zanimivo, da v pesmi Shot of Love prepeva: “sem Jezusova last” (Property of Jesus).
Zapis še poudarja, da se versko iskanje pri Dylanu ne začne šele v teh treh albumih, ampak ga srečamo že prej. Že v njegovem prvem albumu iz leta 1962 z naslovom Bob Dylan naletimo na sledi evangelija. Najprej v pesmi In my time of Dyin' (Ob uri moje smrti) ali v Gospel Plow (Oznanjevalec), nato v pesmih kot Masters of War (Gospodarji vojne) iz leta 1963 ali v With God on our Side (Z Bogom na naši strani) iz leta 1964 ter drugih. Tako je Dylan eden od sodobnih glasbenikov, pri katerem je krščansko izročilo navzoče od začetka do danes, čeprav zna biti tudi zelo sarkastičen – in pri tem uporablja evangelijska besedila – v odnosu do ljudske rabe in zlorabe evangelijskih določil ter kritičen, ko biča cinizem oblastnikov ali ko napada ameriški verski in politični puritanizem.
Bob Dylan v svojih pes­mih pokaže, da dobro ob­­vlada Sveto pismo, zlasti Sta­ro zavezo. Ne smemo pozabiti na njegovo judovsko po­reklo. Leta 2009 je izdal album, ki je na pol poti med country in blues in na katerem je izbor božičnih pesmi. Naslov albuma je Christmas in the Heart (Božič v srcu), na njegovi zadnji strani pa je slika sv. treh kraljev.
Avtor zapisa se ob sklepu nekako že vnaprej zavaruje pred očitki ‘pokristjanjenja’ tega sodobnega avtorja, saj pravi: »Če se hočemo z izkoristkom srečati z verskim in humanističnim sporočilom mojstra Boba Dylana, moramo počasi in študijsko iti skozi njegovo celotno diskografijo. Tako si bomo ustvarili idejo o resnični krščanski razsežnosti, ki je navzoča v mnogih njegovih pesmih in skozi vso njegovo več kot petdesetletno glasbeno pot.« (br)

Rustja B., Zanimivosti, v: Ognjišče (2016) 11, str. 124

Pisali smo že, da nas narava združi, kar je najbolj očitno v času zaljubljenosti. V tem času kot posamezniki skoraj ne obstajamo, saj smo dobesedno zliti z drugo osebo. Narava naju je samodejno združila z namenom, da nama bo lepo in da skupaj ozdráviva, kar ni dobro v meni in v tebi. Pri tem bova potrebovala medsebojno pomoč, saj je to edina pot, da bova z leti vse bolj povezana, srečna, umirjena, da se bova skupaj veselila življenjskih dosežkov ter bova drug drugemu v oporo. Nekateri pari pa se osredotočijo samo na midva: midva imava otroke, midva greva v hribe, midva sva kupila nov avto, midva urejava vse skupaj. Okolica je zelo presenečena, ko takšen zakon po npr. 20 letih razpade – na videz brez pravega zunanjega vzroka. Ti ločeni pogosto pripovedujejo, da so se kot posamezniki v zakonu popolnoma izgubili. Kot bi prenehali obstajati. Pozabili so, da zakon sestavljata dve samostojni osebi – mož in žena.
Zato se moramo za dober in trajno zadovoljen zakonski odnos najprej postaviti na dve nogi kot posamezniki. Dve osebi, ki znata poskrbeti najprej zase, bosta lahko tvorili, gradili in vzdrževali zrel zakonski odnos. Mož naj postane bolj moški, žena naj postane bolj ženska. Vsak zase odkrivajva svoje poslanstvo ne samo v zakonu, pač pa tudi v družini, v Cerkvi, v družbi, v službi. Zakaj sem tu in kaj želim doseči? Kaj želim ustvariti v svojem življenju? Kaj kot posameznik in kaj skupaj v zakonu? Kako bom delil sebe v zakonu in v družini? To so vprašanja, na katera si mora odgovoriti vsak sam. Na ta način bomo ostajali zvesti samim sebi in v zakonski odnos investirali in dajali tisti del sebe, ki ve, kaj hoče. Seveda bo mnogo lažje, če bom svoje misli, dvome, načrte in ugotovitve lahko delil s svojim zakoncem. Še bolj ključno pa je, da si ob tem upamo izmenjavati naša čustvena stanja.

Obljubila sva si, da bova skupaj do konca življenja. Lahko pa si še obljubiva, da bova drug ob drugem poskrbela, da bova v najin odnos investirala najboljši del sebe. Mož svojo moškost, žena svojo ženskost. Mož svoje moškosti ne bo kazal z nasiljem, alkoholom in grobostjo, temveč z odločnostjo in s tem, da bo ponosen nase, na ženo in otroke in jim bo to tudi povedal. Svojo moškost bo pokazal s tem, da se bo ob jezni ženi najprej sam umiril, jo stisnil k sebi in ji povedal, da bosta že uredila te težave. Ne glede na spremenjene družbene razmere bo mož svojo moškost kazal tudi s finančnim preživljanjem družine. Na drugi strani bo več ženske ženstvenosti v zakon in v družino prineslo spokojnost. Žena je po naravni poti bolj sočutna in hitreje najde tople besede za moža in otroke. S poslušanjem moža, ki tarna o finančnih težavah, mu bo z zaupanjem vanj pomagala, da se bo pravilno odločil. Moški v svoji moškosti včasih težko priznamo, da si želimo več ženske nežnosti. Ženske je imate v izobilju. Namenite je nekaj več svojim moškim. To so malenkosti, ki nam bodo pomagale, da bomo lažje odkrivali svojo moškost in odločnost. V najinem odnosu si izmenjajva, kar je v nama dobrega in nama je dala narava. Pomagajva si spoznavati in si odkrito priznati najine slabosti. Na ta način si bova v zrelih letih pričarala ponovno (zrelo in zavestno) zaljubljenost.

Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

Ognjišče (2016) 11, str. 19

Mesec november na začetku sicer zaznamujeta dva dneva, ko se spominjamo naših pokojnih – tudi o žalovanju imamo precej knjig, ki smo jih že priporočili –, a novembra zaznamuje naše uredništvo predvsem skrb za načrtovanje novega letnika Ognjišča in priprava kataloga, v katerem vam bomo prestavili nove knjige. Prav tako pripravljamo katalog s knjigami za otroke, primernimi za Miklavževo in božično-novoletno obdarovanje, pa tudi knjige, ki so primerne za obdarovanje ob drugih priložnostih.

Že v tem Ognjišču pa vam na sredini na štirih straneh predstavljamo knjige za otroke (str. 65–68). Te strani so nekakšna predhodnica Miklavževe ponudbe. Veseli je boste zlasti tisti, ki radi prej naročite knjige in druge stvari ter ne čakate na zadnji trenutek. Čeprav bosta tudi priloga in prihodnja številka revije izšli skoraj tri tedne pred Miklavžem.

Med knjigami za otroke, naj omenim dve novosti. Prva je Božična knjiga z nalogami. Njena posebnost je, da bodo lahko otroci naloge v knjigi večkrat reševali, saj je knjigi dodan poseben svinčnik, katerega pisanje lahko pobrišemo. Več o knjigi si lahko preberete na str. 130. Druga novost je slikanica Miklavž že ve. Knjiga, ki opisuje pričakovanje Miklavža, ima še eno posebnost – zaradi njene oblike in nalog jo laže berejo tudi otroci z bralnimi težavami. Da bi vam olajšali vaše obdarovanje, smo v prilogi pripravili tudi nekaj ugodnejših ponudb. Ena od teh je ponudba dveh slikanic o Miklavžu (Miklavž piškote peče in Miklavževi škornji) in CD, na katerem sta posneti besedili teh dveh knjig.

Kot sem že napisal, v novembru in sploh zadnjih mesecih leta, načrtujemo nov letnik revije. Toda načrtovati moramo tudi njeno novo ceno. Cene v letu 2017 bo taka: posamezna številka bo stala 2,80 €. Letna naročnina prek župnijskih uradov bo znašala 30,90 €, za naročnike po pošti pa 31,70 €. Kot lahko sami opazite, smo naročnino minimalno povišali, saj nižanje naklade pomeni večji strošek pri pripravi in tiskanju revije. Ostanite zvesti naročniki tudi naprej. Priporočite revijo svojim prijateljem in znancem ter ne pozabite, da je naročnina na Ognjišče lahko tudi lepo darilo. Naročnike bomo prihodnji mesec obdarili s koledarjem za leto 2017.

Najbrž nobenemu človeku ni lahko odpustiti krivico, ki jo je doživel. V pomoč pri tem nam bosta lahko dve knjigi. Prva Kako odpustiti (avtor Jean Monbourquette) doživlja že drugi ponatis. Govori nam, da je odpuščanje sad procesa, ki vključuje vse človeške sposobnosti. Ne pozabimo, da odpuščanje pomeni, da se osvobodimo tesnobnega nemira, ki ga prinašajo zamere. Več o knjigi si lahko preberete na str. 130. Druga knjiga, Odpuščanje, je novost na našem knjižnem trgu. Avtorja obeh knjig sta v tujini znana pisca duhovnih knjig. Svojega znanja ne črpata samo iz teorije, ampak sta v delavnicah ali pogovoru pomagala ljudem celiti rane, ki jih povzroča neodpuščanje, in jih usmeriti na pot osvobajajočega odpuščanja. Naj dodam, da je pred izidom tudi knjiga Ikona - zgodba o poteh odpuščanja. V njej bo zbrano besedilo, ki jo za istoimensko rubriko letos piše p. Karel Gržan.

Novembra praznujemo god sv. Martina. Po ljudskem izročilu ta dan mošt postane vino. Žal se v zadnjih letih god tega priljubljenega svetnika spreminja v dan pretiranega pitja alkohola. Sporočilo življenja sv. Martina, čigar 1700-letnico rojstva praznujemo, je čisto drugačno. Zato smo temu svetniku namenili tokratno prilogo z opisom njemu posvečenih župnijskih cerkva na Slovenskem.

Božo Rustja, odgovorni urednik

priloga

Sveti Martin na Slovenskem

obletnica meseca

pater Simon Ašič

šport

ACH Volley Ljubljana

Preberite več: November 2016

Vsak par si na začetku zida gradove v oblakih. Bolj ali manj sanjarimo in si v času zaljubljenosti slikamo zakonsko-družinsko življenje, ki ga nikjer ni. To je pač trik narave, ki poskrbi, da se združita dve osebi v želji po srečnem življenju. Pravzaprav ni nič narobe, če te sanje ohranjava kot najin cilj, za katerega se bova skupaj trudila. Zato ne pozabiva, kakšne ideale sva imela na začetku.
Na začetku zakona in skupnega življenja imamo veliko opraviti z reševanjem stanovanjskega problema, urejanja odnosov s starši, veliko je dela z majhnimi otroki. Skrbeti moramo za finance in zelo so mamljivi karierni uspehi. Veliko je zunanjih dejavnikov, ki nam vzamejo veliko energije in predvsem časa. Pa vendar je za naju najbolje, če bova pred vse te naloge vedno postavila naju. Znotraj naju pa vsak sebe na prvo mesto. To ni egoizem. Le drug drugemu dopustiva, da lahko v najinem odnosu malo še vsak sam zadiha. Morda zadostuje le ura na teden, da vsaj vem, kaj se ob tej naglici dogaja v meni. Nato pa si vzemiva čas in si izmenjajva najine izkušnje, misli, čustva, prijetne in manj prijetne trenutke. Zavedanje, ukrepanje, spreminjanje. Na tak način si bova v najinem odnosu omogočala vsak svojo spremembo. Konkretno to pomeni, da bom jaz ob tebi še bolj vesel in se bom ob tebi lahko in upal potolažiti, kadar mi bo hudo. Ja, tako preprosto je to: Skupaj lahko doživiva dvojno veselje in polovično trpljenje. Kaj ni to čudovita možnost, ki nam jo daje zakonsko življenje? Seveda pa je najprej nujna moja odločitev, da je moj mož/moja žena moj prvi zaupnik, prijatelj, sopotnik, s katerim bom delil moj notranji svet – predvsem takrat, ko bom prestrašen, osramočen, žalosten in ko ne bom več videl izhoda iz svojih/najinih težav.

Veliko spremembo prinesejo otroci. Poleg tega, da sva mož in žena, sedaj postaneva še oče in mama. Popolnoma nova vloga, novo veselje, nove skrbi, nova doživetja, tempo se poveča in najino življenje ni nikoli več tako, kot je bilo pred rojstvom najinih potomcev. Prav gotovo imamo ob otrocih priložnost, da se osrečimo, kajti veličastno je biti oče in mati. Za ta dar moramo biti hvaležni Stvarniku – ni dano vsem biti starš. Preko otrok lahko vsak dan dosegamo tudi lastno spremembo. Sebi bomo zelo pomagali, ko bomo otrokom dali tisto, česar sami nismo dobili v izvorni družini. Pa ne v materialnem smislu. Če doma nismo bili dovolj slišani, poslušajmo lastnega otroka, če nismo bili dovolj pohvaljeni, pohvalimo svojega otroka, če se oče ni igral z mano, naj se jaz igram s svojim sinom, če je oče veliko sam plezal po gorah, bom jaz vzel sina s seboj v hribe, če me je oče udaril, jaz ne bom nikoli udaril svojega otroka, če je mati kričala in me poniževala, jaz na tak način ne bom prizadel, če se oče ni pogovarjal z menoj, si bom jaz vzel čas za mojega otroka ...Tako bom postajal vedno boljši starš. Ključno pa je, da ne pozabim, da sem najprej mož oziroma žena. Največ bom za svojega otroka naredil, če bom ljubil svojega zakonca.
Iskanje mojega in najinega notranjega miru bo blagodejno vplivalo na razvoj najinih otrok. Midva kot odrasla sva dolžna najprej poskrbeti vsak za svoj notranji mir, za najino umirjenost – otroško vedenje bo le posledica. Več miru v meni pomeni več miru med nama in več miru v naši družini. Vsak teden poslušamo:»Mir z vami.« Vemo pa tudi, da je vera brez del mrtva. Da se bova lahko spremenila (in lažje, bolj sproščeno, veselo živela), v najinem odnosu skupaj raziskujva vsak svoj nemir, ki ga občasno začutiva in si ga podajava na nezdrav način v obliki prepirov, slabe volje, jeze, oboževanj. Ne pozabiva: imava moč podvojiti veselje in razpoloviti trpljenje.v

Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

Ognjišče (2016) 10, str. 19

Nemalokrat se mi zgodi, da se mi kakšna nejasna misel dolgo plete po glavi, preden se izkristalizira v jasno spoznanje. Navadno se to zgodi ob dogodkih in ljudeh, kjer bi to najmanj pričakovala. Tako me je, denimo, že dolgo vznemirjalo stališče, s katerim sva bila kar zasipana ob izteku zadnje nosečnosti. Večina ljudi, ki me je srečevala v času pred odhodom v porodnišnico, je namreč naklonjeno vzkliknila: »Samo, da bo otrok zdrav, samo to je važno!« Seveda razumem njihovo dobronamernost, pa vendar me je ob tem vedno nekaj neprijetnega zadelo. Nisem uspela razumeti, kaj natančno me pri tej trditvi moti. Hvala Bogu, se nam je kmalu rodil zdrav fantek in tovrstna razmišljanja so prišla na stranski tir. A znova so oživela pred kratkim, ko sva z možem otroka peljala na preiskave v bolnišnico. Tam je namreč moje dolgotrajno spraševanje nepričakovano našlo svoj odgovor ...
Ko smo namreč z našim dojenčkom vsi vznemirjeni čakali na zdravnika, je moj pogled zataval po sobi. Prestrašeno sem iskala uteho v skrbi za svoje dete, kajti v tistem trenutku nisem uspela zbrati toliko miru, da bi zmolila vsaj kakšno desetko rožnega venca k Materi, ki me vedno tako dobro razume ... Ustavila sem se ob otroku, ki je ležal v sosednji postelji in je kazal očitne znake zaostalosti. Ob njem pa mati, vsa zatopljena vanj. Neverjetno mirna se mi je zdela, nič zagrenjena, kot bi človek lahko pričakoval. Kmalu se ji je približal zdravnik in začela sta se pogovarjati o otrokovem razvojnem stanju. Presenetila me je mati z izjavo: »Vem, da bi po teoriji moral naš otrok dosegati višje rezultate, a vem, da ima on svojo pot. Mi smo se s tem sprijaznili in ga sprejeli, takšnega, kot je, kajti naš je.«
Ko so bile izgovorjene te besede, sem vedela, da se dotikajo tudi mene. Natančneje: nemira, ki me je zaposloval v dneh mojega pričakovanja. To so besede, ki sem jih iskala in bi jih morala izreči, ko so me ljudje spraševali o mojem otroku. Namreč, da sprejemam svojega otroka točno takšnega, kakršen je. Sprejemam ga takšnega, ker je naš. Jaz bi s svojimi besedami rekla, da otroka sprejemam, njega kot njega, ker je naravnost iz Božjih rok položen v naše naročje.
V luči teh besed tudi lažje razumem, zakaj me moti radovedno ugotavljanje otrokovega spola že pred rojstvom. Mar ni velika stvar, sprejeti ga s polno odprtostjo, brez 'kombiniranja' glede na spol drugih njegovih sorojencev? To stališče me potrjuje v prepričanju, da nimajo prav oznanjevalci t. i. odgovornega starševstva. Mar mi s svojimi načrtovanji vemo bolje od Boga, kdaj in koliko otrok nam je namenil podariti? In končno, mar nam te besede ne utrgajo še zadnjo tančico navidezne upravičenosti raziskav na nerojenih otrocih, ki določajo, kateri otrok naj bo rojen in kateri mora zaradi svoje domnevne 'defektnosti' pristati v smeteh?
Hvala Ti, Gospod, za takšne matere, ki znajo govoriti besede življenja. Hvala, da si mi dal srečati eno izmed njih.
Hvala Ti, da me spodbujaš, da se jih učim tudi sama govoriti. Govoriti s svojim življenjem. In nazadnje, hvala, da lahko besede življenja posredujem tudi drugim, zlasti tistim, ki jih logika smrti drži v jalovem strahu zase in za lastno udobje.
Anja

Življenje je velika skrivnost. Znanost, zlasti medicina, je naredila v zadnjih nekaj stoletjih ogromne korake. Ko gledam kakšno medicinsko televizijsko oddajo, se ne morem načuditi, kaj vse je človek »odkril«, kaj vse ve, pa tudi, kako se je razširil krog tega, česar »ne ve«. Za enim rešenim vprašanjem se odpira sto novih. Lepo pove psalmist: »Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela, moja duša te dobro pozna« (Ps 139, 14). Zame ni bolj prepričljivega razumskega dokaza, da Bog obstaja, kot je človekovo telo. Toliko med seboj povezanih funkcij, ki pogojujejo človekov organizem, da lahko deluje in se razvija. Tudi če odmislimo zadnje največje odkritje, to je DNK spirala, ki je v vsaki celici, ki ima v sebi zapisano vso zgodovino, razvoj in delovanje določene celice, imamo ves prebavni aparat, krvni obtok, živčevje, možgane, kot najbolj mogočen računalnik s spominom, vidni sistem, slušni sistem ... Znanstveniki odkrivajo, kako je vse to smotrno urejeno. Evolucija ne razloži, od kod ta smotrnost, tudi evolucijo je moral nekdo načrtovati. In če ena malenkost od teh med seboj povezanih mehanizmov, zaradi neke okvare ali pomanjkljivosti, odpove – imamo otroka, ki »ne dosega zaželenih rezultatov«. Seveda tu ni več vprašanje, ali medicina ve, zakaj je tako in ali to lahko odstrani. Tu je vprašanje »človeka«, ki je ne le čudovit mehanizem, temveč oseba z dušo in telesom in z neodtujljivimi pravicami človeka.
Tu se za mnoge starše, ki nimajo tako globoke vere kot ti, zastavi vprašanje: Zakaj Bog dopusti, da se rodijo taki otroci? Ne bi mogel tega preprečiti? Tvoj nemir so potešile razmišljanja modre mamice v bolnišnici ob svojem prizadetem otroku: »Vemo, da ima on svojo pot. Mi smo se s tem sprijaznili in ga sprejeli takšnega, kakršen je!« To je višek plemenitosti in tudi zaupanja, čeprav ni nujno, da je tisti par tudi veren. Vsekakor pa vera takemu razmišljanju daje trdno podlago. Pri svojem duhovniškem in časnikarskem delu sem srečal veliko invalidov in njihovih staršev. Navadno sem med njimi odkrival tako ljubezen in požrtvovalnost, da sem jo lahko samo občudoval. Če jim njihov prizadeti otrok umre, žalujejo bolj, kot če bi bil zdrav. Medsebojna navezanost je bolj globoka, bolj pristna, bolj brezpogojna. Zaradi svojega invalida si morda ne morejo privoščiti počitnic, izletov, prostega časa, vendar vsega tega ne pogrešajo, ker vsa ljubezen velja njemu, ki so ga »sprejeli takšnega, kot je, kajti naš je«.
Tega »naš je« ne smemo vzeti samo v fizičnem pomenu. Taka navezanost je tudi, recimo, med posvojenim otrokom in posvojitelji. Žal je ta ljubeča skrb namenjena bolj otrokom kot odraslim, kar je nekje razumljivo, kajti otrok je nebogljen, bolj odvisen od drugih. Toda tudi v odnosu med odraslimi najdemo veliko požrtvovalnih oseb. Pred nedavnim sem srečal pred bolnišnico neko svojo bivšo faranko. Rekla mi je, da gre obiskat mamo, ki že pol leta ne pozna svojih otrok in se ne odziva na besede. Rekla mi je: »S sestro jo obiskujeva vsak dan, ena dopoldne, druga popoldne«. Človeški in krščanski odnos do matere, ki gotovo podzavestno čuti njuno bližino, tudi če se z njo ne moreta pogovarjati. Več ko bo take »človečnosti« med nami, več bo tudi prave sreče, ki jo poraja.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2008) 10, str. 6