priloga

Slovenska Jakobova pot

gost meseca

p. dr. Tadej Strehovec

narava in zdravje

Kurkuma

Preberite več: Julij 2016

Vsak par si izgradi zelo svojstveno dinamiko, ki je samo njuna. Tako je težko opredeliti, kaj zakonca v njuni globini najbolj povezuje. Najin začetek z zaljubljenostjo (ali vsaj privlačnostjo) je gotovo dober znak, da naju je združila narava in da se kot dva odrasla lahko odločiva za srečno skupno življenje. Zelo koristno je, kadar par prihaja iz podobnega kulturno-religioznega okolja. Takrat je večja verjetnost, da imata podobne vrednote. Poznano je, da religija pozitivno prispeva k zakonskemu zadovoljstvu. Tako imamo verni pari dodatno priložnost, da se v skupnem življenju podpiramo in dajemo medsebojno pomoč. Že sama religija podpira večne vrednote, ki lahko dobijo svoje mestu tudi v zakonskem odnosu: spoštovanje, dobrota, zaupanje, skrb za otroke in širšo skupnost ... Pa vendar vemo, da religija žal ne pomaga vsem zakoncem. Kot da ne bi znali izkoristiti priložnosti, ki nam je dana.

Par srednjih let je potarnal, da sta utrujena od truda za dober zakonski odnos. Pravita, da mora vedno nekdo potrpeti (večkrat žena). V začetku je še šlo, sedaj pa je vedno težje. Vedno je vsaj eden nezadovoljen. Kar strah ju je trenutka, ko bodo otroci odšli od doma in bosta ostala sama s svojim trudom, vsak v svojem svetu. In vsak s svojim prav.

Vedno je lepo, kadar se odločimo za dobro. Midva si bova dolgoročno naredila največjo uslugo za najino zakonsko zadovoljstvo in srečo, ko se bova odločila, da bova pričela spoznavati drug drugega. Veva, da morava skupaj poskrbeti za ekonomsko preživetje, za otroke, ponekod za ostarele starše, za prosti čas ... Dodatno pa naju bo zelo povezalo, ko si bova dovolila spoznavati drug drugega tako, da bom jaz lahko tebi pripovedoval o meni. Tako bova dodatno pričela graditi najino intimo. Seveda to ni samo spolnost. Intimni odnos pomeni, da jaz zberem pogum in pričnem pripovedovati o sebi in me ni strah, da bom zavrnjen ali prizadet. V intimnem odnosu si s partnerjem delim lepe in hude dogodke ter prijetna in neprijetna doživljanja. Od takšnega spoznavanja drug drugega se ne bova utrudila in nič nama ne bo potrebno potrpeti. Težko je pričeti govoriti o težkih stvarih, ki smo jih doživeli. Pogosto je še težje poslušati.

Vemo, da takšen način pogovora močno poveča srečo v zakonu. Pa vendar se tako pogovarja le manjšinski del zakoncev. Verjetno zato, ker pripovedovati boleče stvari (npr. žalost ob smrti staršev, strah pred izgubo službe, moje stalno kritizerstvo, jeza, ki mi jo vzbujajo otroci, teža, ker nisem nikoli slišana, žalost, da nimam nobene besede) ni lahko. Potrebno je zbrati pogum. Vsa ta čutenja lahko tudi potlačimo, a ne brez posledic. Ko utišamo del čutenjskega sveta, otopimo tudi za pozitivna čustva. Zmanjšamo si doživljanje sreče, manj smo ustvarjalni, težje smo hvaležni, težje odpuščamo. Otopimo kot ljubeča bitja, ker je teža prevelika.

Naj najino glavno vezivo postane medsebojna ranljivost, ki si jo priznava in deliva. Živimo v ranljivem svetu – negotove službe, negotovost zaradi naših otrok, finančni problemi ... in moji notranji boji. Nič ne pridobimo, če si ranljivosti ne priznamo. Ogromno pa pridobimo, ko si v zakonu dovolimo biti ranljivi. Priznajmo drug drugemu, da smo nepopolni in kljub temu vredni ljubezni in spoštovanja.v

Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

Ognjišče (2016) 06, str. 19

Pomlad na cesto prikliče tudi vse motoristične navdušence, a tako, kot se motoristi veselijo sezone za vožnjo, mnogi nad njimi tarnajo in jih zmerjajo z divjaki, samomorilci .... Zato s tem opravimo kar v uvodu: Ne obsojajmo motoristov kar počez, da so divjaki, in ne sodimo jih po njihovem videzu ali načinu oblačenja. Kdor je vsaj nekaj ur preživel v skupini motoristov, ki se temu načinu življenja predajajo zares, je videl, da gre pri njih za veliko več kot pa za divjanje po cestah.

Tako, zdaj lahko sproščeno vkorakamo v ta članek, v katerem vam bom približal motoristično društvo Motoristi za Motoriste (MzM), njegove člane, vzdušje ob druženju z njimi itd. Na Brinovem griču je kraj Nova Štifta, kjer smo se v poznem ponedeljkovem popoldnevu pod lipo srečali in si segli v roke z nekaj ustanovnimi člani društva MzM. Na začetku smo se pogovarjali kar stoje ob motorjih in videlo se je, da so tudi njihovi pogovori potekali o morebitnih pridobitvah in opremi, ki si jo je kateri izmed njih privoščil preko zime. Sledili so pogovori o preteklem vikendu, kje se je kdo potepal in kakšne vožnje so opravili. Pripovedovali so tudi o kakšnih dogodivščinah – tudi takih, kjer so se sami zgražali nad početjem mlajših divjakov; posebej je izstopala zgodba o dirkačih, ki se gredo dirkanje na stari cesti na Črni Kal, in še kakšna lokacija bi se našla. »Ti res niso bili pri pravi, ker so sneli celo izpušne cevi, nato pa divjali po tistih nekaj ovinkih gor in dol,« je dejal Jani, ki se je ravno tisti dan ustavil na Črnem Kalu. Pavle Hočevar, tajnik društva, je zato dodal, da je prav, da precejšen del njihove dejavnosti usmerjajo tudi v preventivo, kjer sodelujejo z različnimi moto klubi po Sloveniji, tudi s policijo, in opozarjajo na lastno odgovornost motoristov ter tudi ostalih udeležencev v prometu. »Skrb za varnost želimo tako razporediti na vse udeležence v prometu, ne samo na motoriste.«

Ker je pogovor tekel ravno o varnosti, me je zanimalo, kakšen je njihov pogled na varnost vožnje z motorji. Najprej so izpostavili ozaveščenost, da kot motoristi spadajo v ranljivejšo skupino udeležencev v prometu. Postregli so z razmislekom, da je ob dejstvu, da je v Sloveniji več kot 50 tisoč motoristov, dejstvo tudi to, da bo vsako leto verjetno prišlo vsaj do kakšne nesreče ali tragičnega dogodka. Na vprašanje, kaj za večjo varnost lahko naredimo vozniki avtomobilov, so hkrati zazveneli vsaj trije odgovori: »Nehajte uporabljat mobitele med vožnjo!« Nato je frančiškan pater Niko Žvokelj nadaljeval: »Pri motoristih je enako kot pri vsem ostalem, zato ne smemo posploševati. Mirne duše lahko rečem, da kolikor jih poznam, so motoristi v 80 ali celo več odstotkih tisti možakarji in ženske, ki uživajo v vožnji, posebej na ovinkih. In to uživanje v vožnji ne pomeni, da noriš, da prideš čim prej na nek cilj, ampak je že sama vožnja tisti cilj, ki ne rabi norenja in velikih hitrosti. V večini primerov gre za druženje, obstajajo pa posamezniki, ki odstopajo in za katere ne moremo prevzemati odgovornosti. Svoje preventivno delo opravljamo, potem se pa vsak sam na motorju odloči, kako in kaj.« Pavle je dodal: »V teh dvajsetih letih, kar sem sam prisoten med motoristi, se je kultura precej spremenila, in to na boljše.« Velike zasluge za to imajo ravno motoristična društva, katerim je mar za varnost. To dokazujejo tudi s tem, da se organizirajo tečaji varne vožnje, da sodelujejo s policijo, da se tudi drugače angažirajo v odborih za varnost v cestnem prometu, ob začetku šolskega leta na križiščih pomagajo policiji in gasilcem pri zagotavljanja varnosti itd.

Začetki društva
Motoristi iz ribniške okolice se dobivajo že 19 let. »Leta 1998 je do mene prišel starosta kluba Stane. Tisto leto nas je kar nekaj prijateljev kupilo motor in prišli smo do ideje, da gremo na Novo Štifto k patru Niku po blagoslov. In ker ima pater Niko dobre ideje, je rekel, če bi blagoslov motorjev opravili kar skupinsko, ne da smo kapljali posamezno.« S temi besedami je Pavle opisal začetke druženja navdušencev nad motorji. Starosta Stane je dodal: »Na prvem blagoslovu se nas je zbralo 12 motoristov; to je bila prva taka izkušnja skupinske vožnje z motorjem.« Pavle je nato dodal, da se je ideja razširila in so se blagoslova motoristov začela udeleževati tudi druga moto društva. Idejno zasnovo je pripisal patru Niku. »Tako, kot je na Štefanovo začel blagoslavljati prave konje, je začel blagoslavljati tudi naše konjičke.«
Pater Niko je še malce natančneje opisal dogodke ob samem začetku. »Takrat smo najprej ustanovili društvo MK Ribničan. Društvo je štelo 75 članov in to smo bili prava klapa. V tistem času so se začela tudi srečanja motoristov na Tromostovju v Ljubljani in mnogo naših članov se je ob sredah družilo tam. Kot rečeno je bil leta 1997 prvi blagoslov in takrat je prišel tudi Janez Šimenc, ki je videl, kako smo zastavili blagoslov. Naslednje leto so potem začeli z blagoslovom tudi v Mirni Peči.«
Kmalu po tistem so društvo MK Ribničan razpustili, tudi pater Niko je bil prestavljen v Strunjan, kljub temu pa je bila še zmeraj živa ideja, da je treba nekaj narediti. Pater Niko je nadaljeval: »Na večer smrti papeža Janeza Pavla II. sem se že kot premeščen v Strunjan oglasil pri Pavletu in začela sva pogovor o tem, kaj bomo naredili, ker ni več kluba. Predstavil sem mu idejo, ki mi je hodila po glavi že več kot eno leto, in sicer, da bi ustanovili solidarnostno društvo. Vedel sem, da je, če se je kje kdo poškodoval, družina ostala bolj ali manj prepuščena sama sebi in morebiti kakšnim prijateljem.« Tisti večer sta Niko in Pavle že postavila temelje, da bi to moral biti nekakšen sklad, kjer bi zbirali sredstva in bi ob morebitnih nesrečah lahko izkazali solidarnost tudi kot motoristično društvo.

V jedru društva solidarnost
Ideja se je še malce dodelala in tako so pred 10 leti registrirali društvo Motoristi za Motoriste. »Z idejo smo zelo dobro uspeli, saj so se mnogi hitro našli v njej, tudi ime se je dobro prijelo in naš logotip, ki ga tudi drugi uporabljajo vsepovsod. Na začetku smo še malce opozarjali, da je to naš logotip, ampak zdaj kar pustimo, da se ideja širi kot se širi.«
Ustanovni člani so v večini motoristi iz širše ribniške okolice, k njim so hitro pristopili prijatelji z avstrijske Koroške in vseh krajev Slovenije. Dogovorili so se vse podrobnosti in društvo je lahko začelo delovati.

Sredstva za sklad zbirajo celo leto in po besedah patra Nika so se že kmalu po ustanovitvi pojavile prve prošnje za pomoč. »Če se ne motim, je bila prva denarna pomoč posredovana že leta 2005. V teh desetih letih do danes smo razdelili več kot 55 tisoč evrov pomoči. Ves ta denar je bil zbran s prispevki; ves ostali denar, ki ga društvo rabi za svoje delovanje, se financira iz članarine in drugih dejavnosti, tako da za samo delovanje društva ne porabljamo denarja iz sklada,« je dodal Pavle. Poleg tega so društvo registrirali tudi kot društvo v javnem interesu za varnost v cestnem prometu in se tako uvrstili na seznam društev, ki so lahko prejemniki sredstev od dohodnine. Podpornike imajo tudi med mnogimi podjetji in posamezniki, ki se odzovejo in njihovo delovanje tudi finančno podprejo. Vse to daje celotnemu delovanju društva pomemben pečat in zadovoljstvo, da tudi drugi prepoznajo njihov trud in koristnost.
MzM danes šteje 165 članov, na listi za članstvo pa imajo že 22 kandidatov. Tajnik Pavle je dejal: »Imamo veliko povpraševanja, vendar niti nimamo velike želje povečevati števila članov v društvu, ker se s tem samo povečuje težava glede obveščanja, organizacije občnega zbora itd. Ljudje pa kar čutijo z društvom. Glede na odzive in kopico vprašanj glede letošnjega blagoslova bo pred nami spet en veličasten dogodek.« Člani društva prihajajo od vsepovsod, tudi iz tujine. »Tudi versko smo pisana druščina in nimamo nobenih omejitev glede članov – važno nam je, da vsi v srcu dobro mislimo.«

Aprilski blagoslov glavni dogodek
Višek druženja predstavlja blagoslov motoristov, ki se vsako leto odvija 27. aprila pri Novi Štifti. »Mi smo začetniki blagoslovov motoristov v Sloveniji,« ponosno pove Pavle. »Ob 10. obletnici bomo tako imeli že 18. motoristični blagoslov.« Pater Niko ga dopolni: »Po letošnjem letu ne bomo več šteli let, ampak bomo ostali pri imenu Legendarni motoristični blagoslov. To ime si tudi zaslužimo, saj so bila leta, ko o dogodku ob blagoslovu nismo ničesar objavljali, pa je še zmeraj prišlo blizu tisoč motoristov.« Brinov grič je za vse, ki pridejo na blagoslov, skoraj premajhen in trenutno so v društvu na meji tega, kar grič in tudi oni organizacijsko zmorejo pripraviti, da je prireditev še zmeraj lepa in doživeta za vse.

Potovanje na sprejem k papežu Frančišku
Poleg aprilskega blagoslova je čez leto v prvi vrsti pomembno druženje. Leta 2009 so organizirali tudi prvo skupno potovanje. »Naš red je takrat praznoval 800-letnico ustanovitve in sem bil takoj zato, da gremo skupaj v Asissi. Na prvo skupno potovanje nas je šlo 84 vozil in 140 ljudi. Od takrat vsako leto organiziramo skupno potovanje in letos je padla ideja, da se v luči svetega leta in naše desetletnice odpravimo v Vatikan na avdienco k papežu Frančišku. Od januarja smo sprožili vse napore v to, da smo idejo predstavili na različnih ravneh – bili smo pri nunciju, v Sloveniji je bil februarja kardinal Parolin in smo bili v pogovorih tudi z njim. Prišli smo do dogovora, da nas bo papež Frančišek sprejel 18. junija. V veliko pomoč pri organizaciji nam je bil tudi naš veleposlanik v Vatikanu Tomaž Kunstelj,« je pater Niko opisal idejo in vso organizacijo ob letošnjem potovanju v Vatikan. »Kar se letošnjega odhoda k papežu Frančišku tiče, je bilo zanimanje izjemno, saj smo 250 prijav, na kolikor smo bili omejeni, napolnili v 12 urah. Mislimo, da bo to dogodek, kot ga še ni bilo – tudi z vsebinskega vidika, saj smo verjetno edino društvo na svetu, ki smo organizirani s tako solidarnostno noto. Tudi na srečanju s papežem mu bomo predali sredstva za nakup motornega kolesa za potrebe slovenskega misijonarja.«

Erjavec M., Na obisku, v: Ognjišče (2016) 5, str. 104.

Pridružujem se študentki in drugim, ki so na glas izražali svojo bolečino, ker so prekinili svojo nosečnost. Bogu hvala za te plemenite ljudi, ki s svojo molitvijo trkajo na vest družbe, ki postaja s svojim obnašanjem brezno sramote.
Sem otrok druge svetovne vojne. Oče je bil kot zaveden Slovenec mnogo po zaporih, ne nazadnje smo bili tudi mi po koncu vojne v lagerju Strnišče.
Pri pouku v šoli je bila vera nekaj, kar je treba zatreti na vse načine, tudi brutalno. Žaljivo karikature duhovnikov, blažena svoboda, da sami odločamo o svojem telesu v vseh pogledih. Mitingi, pijančevanja, rajanja na sindikalnih izletih, opolzko obnašanje žensk ...
Poročila sva se. Rodila sta se nam dva lepa zdrava otroka. Potem se je v meni oglasil močan spomin na trpljenje in pomanjkanje v otroštvu. V meni je prevladal neki upor, ko sem hitro spet zanosila. Napuh je nadvladal vest, sočutje, niti staršem se nisem zaupala, da bi vedeli za mojo stisko. Šla sem na ginekologijo in specialist je bil takoj za to, tudi asistentka je bila pri tem nehumanem početju zelo vesele narave.
Ko se je vse končalo, – bilo je brez zapletov – sem se domov in v službo vrnila drugačna. Prestrašena. Brez samospoštovanja, kot pretepen pes, ki je vse skrival s krinko ravnodušnosti. V tem času seveda nisem imela vere. Poslušala sem aktiviste, ki so govorili o enakopravnosti z moškimi.

Kako bi se drugače končalo moje življenje in zakon, če bi srečala tako požrtvovalne ljudi, ki bi me z molitvijo opozarjali, da se podajam v nekaj človeka nevrednega! Tako pa mi je mož abortus grobo očital in rekel celo mladoletnemu sinu: »Mama je ubijala otroke!« V meni se je vse zlomilo. Danes razumem, da je mož sam hotel na ta način pokazati mojo krivdo, da bi bila primerljiva z njegovimi prestopki. Bila sem globoko ranjena, v družini se je naselil odpor, otroci niso več čutili nežnosti. Odšla sem po 38 letih zakona. Izgubila sem tudi možnost dedovanja.
Danes se še vedno kesam, ker nisem znala ohraniti zdrave družine. Zadoščujem za vse z molitvijo. Največja stvar je pa spoznanje, da sem, potem ko sem pristala na tleh, spet našla Boga. On mi daje moč v jeseni življenja, ki je polno preizkušenj, bolezni in tegob, da vidim v življenju tudi dobre stvari, ki jih je toliko, da se ji ne da našteti.
Tisti, ki so proti tej nenasilni molitvi pred ljubljansko porodnišnico, so še vedno ujetniki miselnosti: sprejmi in zavrzi in izražajo svojo ozkost do stvarstva. Če se reši le ena mama in otrok, celotno stvarstvo zavriska od veselja, zacvetijo najlepše rože in to ne le na fasadi in zasliši se pesem ljubezni.
Čeprav nekateri živimo na drugem koncu Slovenije, verjemite, da smo v mislih z vami. Bog naj vas ohrani in blagoslovi vaše delo, saj ste v teh kriznih časih preseljevanja narodov zares svetla luč na obzorju. Niste podlegli pogubni miselnosti tega sveta. Iskrena hvala.
Mojca

Pismo je nastalo ob pobudi 40 dni za življenje, oziroma ob ‘proti pobudi’ politične opcije, ki je zahtevala prepoved molitve pred porodnišnico. Najprej nekaj besed o molitveni pobudi 40 dni za življenje. Gre za mednarodno ekumensko in pro-life (za življenje) pobudo. Prizadeva si za kulturo življenja, za rešitev nerojenih, za zaščito žensk pred ranjenostjo zaradi umetnega splava ter za spreobrnjenje zdravstvenega osebja in zagovornikov splava. Je pobuda 40-dnevne molitve in posta, ozaveščanja lokalne skupnosti in neprekinjenega miroljubnega bedenja pred ustanovo, kjer se opravljajo splavi. V Sloveniji ta molitev poteka pred ljubljansko porodnišnico. Doslej je že tri krat potekala molitev po 40 dni.
Pobuda ni naperjena proti ženam, ki se odločijo za splav, ampak jim želi biti v pomoč. Splavu lahko botruje tudi stiska mater, ki ne vidijo izhoda iz trenutnih težav. Seveda se ta stiska s splavom ne konča, kakor dokazuje tudi to pismo. In zato ta pobuda želi moliti, pa tudi osveščati žene, da se ne bi odločile za splav, ki je umor nemočnega bitja. Prav tako skušajo nuditi drugo pomoč ženam, ki se znajdejo v stiski in nameravajo narediti splav. Na spletni strani so zapisali, da so s svojo molitvijo in postom, z ozaveščanjem in miroljubnimi bedenji, v 607 mestih po vsem svetu (v 32 državah) doslej rešili 11.165 človeških življenj, kolikor oni vedo), 127 aborcionistov je prenehalo opravljati splave, 64 abortivnih klinik se je zaprlo in več kot 675.000 prostovoljcev je sodelovalo v molitvi in bedenju pred klinikami. Judovska modrost pravi: kdor je rešil eno življenje, je rešil ves svet. Molitvena pobuda je rešila kar 11.165 življenj!

Pobuda ni naperjena proti nikomur, čeprav ne zamolči, da je splav zločin proti nemočnemu človeku, ampak skuša ozaveščati, moliti in pomagati. Tudi zato, ker vedno znova prihajajo k njim žene, ki so naredile splav, in pripovedujejo o svoji stiski in težavah, ki jih doživljajo po splavu. Tudi to pismo opisuje težave žene, ki je naredila splav. Primer pa niti malo ni osamljen, zato je pobuda tudi pomoč ženam, da ne bi doživljale stiske po opravljenem splavu.
Prav zaradi nenasilnosti in dobrohotnosti pobude je čudno, da so nekatere politične sile hotele prepovedati molitvena zborovanja pred ljubljansko porodnišnico. Taka prepoved ni demokratična. Vsak človek ima pravico povedati svoje mnenje, če to naredi spoštljivo in nenasilno. Tako imajo to pravico tudi skupine in ljudje, ki branijo življenje. Zakaj bi samo zlu bila dana pravica, da govori? Zakaj bi plemenite pobude ne imele pravice, da povedo svoje mišljenje? Zato se moramo ostro upreti zahtevam po prepovedi javne molitve. Pismo gospe dokazuje, kako je taka molitev potrebna in dobrodošla. Tudi ne drži trditev nasprotnikov molitve, da z javno molitvijo kratijo svobodo žena, ki bi se odločile za splav. Če pobuda 40 dni za življenje ženam pove, kaj pomeni splav, kakšne travme povzroči pri večini žena, potem daje koristne informacije, ki jih matere drugje žal ne dobijo. Več informacij ko imaš, lažje se odločiš. Torej pobuda povečuje svobodo, saj svobodna odločitev temelji na dobrih informacijah.
Pobuda izziva tudi nas vse, da znamo obsoditi greh (splav), imeti pa odprto srce za grešnika (žene, ki opravijo splav). Bolj kot obsodbo potrebujejo pomoč in razumevanje, predvsem pa ustvarjanje takega ozračja v družbi in družinah, da bodo vsi otroci zaželeni in lepo sprejeti. V okolju, kjer smo ali delujemo, širimo življenju naklonjeno miselnost. Podpirajmo pa tudi tiste organizacije in politične stranke, ki zagovarjajo življenje, zakonsko zvezo moža in žene in družno. Tako bo samo ozračje v družbi pomagalo k večjemu spoštovanju življenja.
Božo Rustja

Ognjišče (2016) 06, str. 48

V pogorju "skupine Krvavca", v predgorju Grintovcev, na grebenu, kjer se vrstijo vrhovi Krvavec (1853 m), Veliki Zvoh (1971 m) in Vrh Korena (1999 m), ki je najvišji vrh, ki ni dvatisočak.

Preberite več: Vrh Korena (1999 m), Veliki Zvoh, Krvavec

V življenju je vedno tako: če nič ne žrtvuješ, nič ne dobiš. (Ognjišče, marec 2016)

... Najprej naj povem, da živim v večjem mestu, da sem od mladih dni naprej imela versko vzgojo. Dokaj redno in aktivno se udeležujem tudi župnijskega življenja, čeprav sem stik z mladimi od prehoda k študentskim srečanjem izgubila. Najbrž je bila temu kriva moja nepripravljenost in zamerljivost. Ko sem marsikoga bolje spoznala, se mi je zazdelo, da ob stvareh, ki jih počne, ne spada v tako lep krog, kot je bilo na zunaj videti, in bi moral kot kristjan biti. Ker teh nisem mogla izločiti iz skupine, sem se ‘izločila’ sama. Prijateljem sem tudi zamerila vzvišenost, in tudi to, da so se nekateri hoteli povzpeti nad duhovnika. Med njimi preprosto nisem mogla več biti. Morda me je od njih odvrnilo tudi to, da so si mnogi poiskali simpatije, zame pa se ni našel nihče, ki bi bil tudi meni všeč. Vendar pa sem s tem izgubila stik z mladimi in tudi notranje ravnotežje.
Začel se je študij na univerzi, a se je pokazalo, da mu ne bom tako zlahka kos, kot v srednji šoli. Z mojo lenobo in brezvoljnostjo se je začel začarani krog. Ne da bi me snov ne zanimala ali da bi ne bila sposobna naštudirati izpitno snov. Preprosto nisem se učila. Ker sem edinka in pogosto sama, sem lahko počela, kar se mi je zljubilo. Minila so leta, jaz pa sem bila s študijem precej na začetku. Živim v udobju in obilju, ki mi ga starši na trdih žuljih omogočajo. Živim kot pravi parazit. Verjemite, še kakšna hujša beseda bi bila bolj na mestu, saj se do tu nimam za kristjanko. In sedaj, ko pomislim na besede, ki sem jih prej napisala o prijateljih, vidim, da sem še dosti slabša od njih. Bojim se, da se ne motim, če napišem, da je moja lenoba, kateri se pridružuje še nezmernost v jedači (zelo lepo napisano – pravilneje bi morala napisati požrešnost), ni samo manjša prehodna težava. Tega, kar počnem, sem se zavedla že večkrat, a nikoli se mi ni uspelo izkopati iz tega. Jasno je, da nisem človek z močno voljo, a tudi z molitvijo mi kar ne more uspeti. Tudi misel na milijone lačnih in ubogih me strezni le za hip, potem pa nadaljujem po starem.
Včasih se mi zdi, da bi mi iz tega lahko pomagal nekdo, ki bi moje življenje razgibal in bi me imel tudi iskreno rad. A ta sreča me še ni našla in bojim se, da se mi bo s takim početjem dokončno izmuznila. V časopisih sem že večkrat prebrala nasvete zdravnikov, ki ljudem, ki se še niso našli in svoje psihične težave rešujejo na neprave načine, kot jaz na primer s hrano, svetujejo pomoč psihiatrov Ali menite, da sem je tudi jaz potrebna?
Martina

Odgovarjam na pismo iz marčevske številke, saj sem imel podobne težave, ki pa sem jih bolj ali manj uspešno odpravil.
Martina, prva težava, ki si jo omenila, je, da sebe vidiš kot ‘boljšo’ osebo od tistih, s katerimi se ne strinjaš. To, da se tega zavedaš in da hočeš spremeniti na bolje, je že dober znak. Treba je samo še preiti k dejanjem. Tudi sam ne prenašam najbolje oseb, s katerimi se ne strinjam. Pogosto mi gredo na živce in včasih celo zviška gledam nanje, zato te povsem razumem. Vendar se potem malo zamislim nad tem in ugotovim, da je to nesmiselno. Ljudje smo različni, drugače razmišljamo in imamo drugačne poglede na življenje. To poskušam imeti vedno v zavesti. Če se z nekom, ki je v moji bližini, ne strinjam ali mi gre na živce, preženem slabe misli, saj hočem živeti v dobrih odnosih in se pri tisti osebi osredotočim bolj na pozitivne lastnosti. Na začetku je bilo težko, sedaj pa ‘mi gre’ že zelo dobro, zato predlagam, da tudi ti poskusiš. Res je včasih težko, a s pravo voljo se da.
Druga stvar, ki te obremenjuje, praviš, je pomanjkanje volje. Napisala si, da zaostajaš pri študiju. To ne zato, ker te stvar ne bi zanimala ali se ne bi mogla naučiti, ampak ker nimaš nobene volje. Ne morem ti natančno napisati, kaj je najbolje storiti, lahko pa te spet spodbudim s svojo izkušnjo. Tudi jaz dolgo časa nisem imel nobene motivacije za učenje, a ne vem, zakaj. Čas sem raje preživljal ob računalniku ali pa zunaj. Motivacijo za učenje sta mi dali dve spoznanji: prvo, da je znanje, ki ga pridobim v šoli, oz. veščina tega, zelo uporabna v vsakdanjem življenju, in drugo (kar me je še posebej spodbudilo), da je treba čas, ki ga imamo, porabiti za to, da delamo nekaj konkretnega, koristnega, saj nam v nasprotnem primeru po glavi hodijo neumnosti. Slednje sem namreč opazil pri sebi. Res je, da se tudi sedaj občasno še vedno težko spravim k učenju, pa vendar lahko rečem, da se je stanje izboljšalo.
Upam, da je moj odgovor pomagal tebi in morda še komu drugemu.
Mile

Ognjišče (2016) 06, str. 50

Tržaška založba Mladika, ki je ‘majhna’, a zelo rodovitna, s to knjigo začenja novo zbirko Zapisi iz zdomstva, posvečeno knjigam, ki so jih napisali naši rojaki po svetu. Ivo Jevnikar v svoji uvodni predstavitvi pove, da so na prvo mesto postavili spomine Alojzija Geržiniča, slavista, glasbenika, publicista in urednika, ne le zaradi stoletnice njegovega rojstva, ampak tudi zato, ker je imel pomembno vlogo pri ohranjanju slovenskega šolstva na Tržaškem po drugi svetovni vojni. O tem obdobju svojega dela in življenja govori v drugem delu teh svojih spominov. Te strani so za naše zamejske rojake poučne in zanimive. Bralce iz matične Slovenije bo najbolj nagovoril prvi del njegovih spominov Dni mojih mlajši polovica.

Tam pripoveduje o svojem otroštvu v Ljubljani: ob podobi njihove meščansko uradniške družine “se zrcalijo medvojne razmere in doba okupacije”. V letih študija slavistike na ljubljanski univerzi so bili med njegovimi sošolci in znanci tudi poznejši hudi revolucionarji. Po diplomi je v prvih letih druge svetovne vojne nastopil službo profesorja slovenščine na gimnaziji v Kočevju, kjer je ob vestnem delu poglabljal svoje versko znanje.Alojzij Geržinič

Od Save do Srebrne reke
Mladika, Trst 2015,
strani 422, cena broš. 23 €
[/rspot]

K temu ga je spodbudila znamenita knjižica Hoja za Kristusom. Vera, zgrajena na trdnih temeljih, ga je osrečevala in vodila vse dni življenja. Proti koncu vojne se je v Trstu vneto trudil za slovensko šolstvo v zamejstvu, kar je potem dolga leta nadaljeval kot begunec v zdomstvu – med zavednimi Slovenci v Argentini. O tem pripoveduje v tretjem, zadnjem delu svojih bogatih spominov na delovno življenje, ki se je izteklo 26. marca 2008. Na koncu knjige, ki bralca o marsičem pouči in ga tudi duhovno obogati, je obsežna bibliografija Geržiničevih knjig in spisov.

Življenje na svetu se končuje, blizu si večnemu. Zanima te, kakšna osebnost si bil, kaj so bili tvoji nameni in cilji, kaj si glede tega naredil ... Za zadnji predel romanja od Save do Srebrne reke se mi odpira razgled na Dni mojih mlajših polovico, na Dogajanja in dognanja od rojstva. Ob tem me osrečuje čudovita zavest Božjega usmiljenja, dobrote, zveličanja. Vsega tega želim in prosim za svojo družino, za sorodnike, prijatelje, za ves slovenski narod. O Bog, neskončna Ljubezen, hvala Ti za vse!

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2016) 6, str. 120

Papež Janez Dobri

»Na papeža Janeza XXIII. gledamo kot na papeža dobrote, koncila, ekumenizma, misijonov, Cerkve, ki hoče objeti svet, da bi ga prosili, naj nas iz nebes še blagoslavlja in nas spodbuja, da bi hodili po njegovih stopinjah,« je dejal papež Janez Pavel II., ki je 3. septembra v svetem letu 2000 svojega priljubljenega predhodnika razglasil za blaženega in določil, da se njegov god obhaja vsako leto 11. oktobra; tega dne leta 1962 se je v baziliki sv. Petra v Rimu, spremenjeni v »parlament« katoliških škofov z vsega sveta, začel drugi vatikanski koncil. Po posebnem božjem navdihu, ga je sklical papež, ki so imeli za »prehodnega«. Ko je bil 28. oktobra 1958 - pred petdesetimi leti - izvoljen za naslednika Pija XII., je bil star že sedeminsedemdeset let in od njega niso pričakovali kakšnih velikih reči. Bog pa je imel z njim drugačne načrte. »Ljudi je osvajala preprostost njegovega duha, obogatena z bogatimi izkušnjami,« je zapisal njegov dolgoletni osebni tajnik Loris Capovilla. »Veter novosti, ki ga je prinesel, se seveda ni nanašal na cerkveni nauk, temveč na način, kako ga predstaviti; nov je bil slog govorjenja in delovanja, nov naboj simpatije, s katero se je znal približati navadnim ljudem in mogočnikom tega sveta.«
Ta izredni dar preprostosti in človeške topline je prejel v kmečki družini, ki je živela, kot je sam dejal, »v blagoslovljeni revščini in zadovoljna, zakoreninjena v božjem strahu, ki je jamstvo za družinske kreposti«. Kot četrti od trinajstih otrok Giovannija Battista Roncallija jn Marianne Mazzola se je rodil 25. novembra 1881 v kraju Sotto il Monte pri Bergamu. Njegova rojstna hiša je spremenjene v muzej in obiskujejo jo številni romarji. Njegov prvi vzgojitelj je bil stari stric Zaverio, njegov krstni boter. Ko je bil star enajst let, je šel v malo semenišče. Bogoslovje je študiral v Rimu, ki ga je končal z doktoratom in 10. avgusta 1904 je bil posvečen v duhovnika. Po novi maši je bil deset let tajnik svojega svetniškega škofa v Bergamu, med prvo svetovno vojno je bil vojaški kaplan na fronti. Leta 1920 ga je papež Benedikt XV. poklical v Rim, da bi po italijanskih škofijah poživljal misijonsko dejavnost. Leta 1925 ga je Pij X. imenoval za škofa in ga poslal v diplomatsko službo na evropski Vzhod, kjer je ostal dvajset let: kot apostolski delegat v Bolgariji, zatem v Turčiji in nazadnje v Grčiji. Izkušnje, ki si jih je nabral v teh deželah, kjer so bili medčloveški stiki zelo težavni, je uspešno uporabil kot apostolski nuncij v Parizu, kamor je odšel proti koncu leta 1944. S svojim toplim nasmehom je »otajal« marsikak leden obraz. Papež Pij XII. ga je leta 1953 imenoval najprej za kardinala, brž nato pa še za beneškega patriarha. Vse je osvojil s svojo domačnostjo in humorjem. V Benetkah je ostal samo pet let in pol, kajti 28. oktobra 1958 je bil izvoljen za papeža. Izbral si je imel Janez XXIII. Kmalu so to njegovo izbiro začeli povezovati s stavkom evangelista Janeza, ki se nanaša na Janeza Krstnika: »Bil je človek, ki ga je poslal Bog, ime mu je bilo Janez« (Jn 1,6). Po svojem novem slogu papeževanja je postajal vedno bolj priljubljen. Ko je 3. junija 1963, na binkoštni ponedeljek, umiral, se je dogajalo nekaj podobnega kot ob smrti Janeza Pavla II. 2. aprila 2005. Tudi za Janeza Dobrega so mnogi zahtevali: »Santo subito!«, naj bo brž razglašen za svetnika.

»O papežu Janezu se nam je vsem vtisnila v spomin podoba smehljajočega se obraza in razširjenih rok, ki želijo objeti ves svet« (papež Janez Pavel II.).

Vsi dnevi in vsi meseci so Gospodovi, zato so vsi enako lepi. (Janez XXIII.)

Prava modrost je v Knjigi božji. Višek modrosti je biti previdno preprost. (Janez XXIII.)

Molitev je moje dihanje.(Janez XXIII.)

ČUK, Silvester. bl. Janez XXIII. (1881-1963). (Pričevalec evangelija). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 10, str. 36.