Ženska, ki zaseda najvišji položaj v Vatikanu je 41-letna Slovenka, Nataša Govekar, doma iz Šempetra pri Gorici. Papež Frančišek jo je v začetku februarja 2016 imenoval za direktorico teološko-pastoralnega oddelka vatikanskega tajništva za komunikacijo. Nataša Govekar je članica skupnosti sester, ki deluje v okviru Centra Aletti. Tega vodi slovenski jezuit p. Marko I. Rupnik in pri njem je Govekarjeva leta 2007 naredila doktorat z naslovom Posredovanje vere prek podob na primeru bazilike sv. Marije Magdalene v Vezelayu. Lahko rečemo, da jo je ta tudi »kvalificiral« za nedavno papeževo imenovanje.

Nataša Govekar je povezana tudi z Ognjiščem. Pri naši založbi je leta 2011 izdala knjigo Božja Mati Marija v umetnosti p. Marka I. Rupnika in Ateljeja Centra Aletti. Knjigi je pridana zgoščenka s podobami. Dve leti prej pa knjigo Božič z mozaiki p. M. I. Rupnika in Ateljeja Centra Aletti.

Za našo založbo je prevedla ali pa sodelovala pri več knjigah: Pričevanje svetih ikon; Ljubezen pa ostane: o naši smrti in vstajenju; Boguljubove povesti; Modra sova in njene zgodbe .... Sicer nam je bila Nataša vedno na razpolago, ko smo potrebovali njen nasvet ali pomoč v zvezi z umetnostjo p. Rupnika ali delovanjem Centra Aletti. Ko ji za imenovanje čestitamo, lahko samo upamo, da ji bodo nove obveznosti dovolile nadaljnje sodelovanje.

Rustja B., Zanimivosti, v: Ognjišče (2016) 3, str. 99.

V cerkvah, kjer je redno bogoslužje, je pri vhodnih vratih ali blizu vhoda kropilnik, kamnita večja ali manjša, ponekod tudi umetniško izdelana posoda za blagoslovljeno vodo, s katero se verniki pokrižajo, ko vstopijo v cerkev in ko gredo iz nje. Zakaj so začeli v cerkvah postavljati kropilnike? (Andreja)
Jezus je izbral vodo za snov svetega krsta, prvega in najpotrebnejšega zakramenta. Cerkev je vodo kot znamenje očiščevanja sprejela med zakramentale že v najstarejši dobi. Prvo znano besedilo (formular) za blagoslov vode je nastalo na Vzhodu v 3. stoletju, na Zahodu pa so rabo blagoslovljene vode uvedli precej kasneje. Sprva so vodo blagoslavljali po domovih, da so z njo kropili hiše. Ko so jo začeli blagoslavljati v cerkvi, so ohranili staro besedilo. O običaju, da so duhovniki pred nedeljsko mašo blagoslavljali vodo in z njo kropili vernike, priča nadškof Hinkmar iz francoskega Reimsa v svojih odlokih za duhovnike (leta 852). (Lep obred nedeljskega blagoslova vode pred mašo in kropljenje vernikov v spomin krsta je v pokoncilskem Rimskem misalu.) Duhovniki so z blagoslovljeno vodo kropili vernike samo ob nedeljah, ljudje pa so želeli, da bi se mogli kropiti tudi druge dni, ko so prihajali v cerkev. To je bilo povod, da so začeli napravljati kropilnike pri cerkvenih vratih. (sč)

Ognjišče (2016) 2, str. 50

Ob praznovanju jubileja revije Ognjišče sem za nekaj misli o njenih začetkih in takratnih časih povprašal častitljivega škofa Jožefa Smeja. S svojimi izkušnjami in dobrim vpogledom v takratni čas je podal nekaj vidikov na čas, ko je izšlo prvo Farno Ognjišče.

- Moje izhodišče za prvo vprašanje bi bila jubilejna številka Ognjišča ob njegovi 50-letnici. Se mogoče spomnite, kdaj ste sami prvič prišli v stik z revijo Ognjišče in kje?
Bilo je to leta 1965, torej pred 50 leti. Takrat sem bil župnik v Murski Soboti. Moj kaplan je bil Martin Poredoš, Franc Bole pa je bil takrat župnijski upravitelj v Bertokih. Poredoš mi je znal veliko povedati o Boletu. V bogoslovju sta bila sošolca, oba posvečena 1958.
Imate kakšno asociacijo na besedo Ognjišče? Kako vam je zvenelo to ime?
Ognjišče. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika ima dva pomena. Ognjišče je prostor z nezavarovanim ognjem, navadno v kuhinji, npr. na ognjišču so prasketala drva; drugič pa pomeni toplo domače ognjišče, dom, družino, npr. nepozabno domače ognjišče, nepozaben dom, nepozabna družina. Ognjišče kot revija spominja na nekdanje Slovenske večernice. Ob dolgih zimskih večerih je s stropa v topli veliki sobi visela petrolejka. Njena luč je toliko razsvetljevala, da je eden lahko bral, drugi pa so poslušali.
- Če pomislite nazaj na leto 1965, ko je tudi začelo izhajati Ognjišče – kako bi opisali takratne čase, sploh za izdajanje verskega tiska? Kakšni časi so bili to?
Zdi se mi, da je imel g. Bole že v bogoslovju načrt, da bo izdajal revijo za mladino. Takratna oblast je bila ljubosumna in se je bala, da bi mladina prišla v druge roke, ne njihove. Kdor ima mladino, ima bodočnost. Boletu je uspelo izdajati revijo za mladino, ker je imel za seboj močno osebnost. Bil je to msgr. dr. Mihael Toroš, apostolski administrator jugoslovanskega dela goriške nadškofije, in sicer od leta 1948 do svoje smrti, 29. decembra 1963. Bil je dobro zapisan pri oblasti, saj je nosil (!), ne samo prejel, jugoslovansko odlikovanje v priznanje za svojo narodnostno strpnost. Čeprav je Mihael Toroš kot apostolski administrator imel več naslednikov, npr. Anton Vovk, Albin Kjuder, Andrej Simčič, Janez Jenko, je vendar Torošev učinkujoči duh vplival na oblastnike, da so Boletu dovolili izdajanje revije, kljub oviram, ki so mu jih nastavljali – denimo ta, da je bil Bole 15 dni zaprt v Kopru. Oba, tako Bole kakor tudi Poredoš, sta dobila papeško odlikovanje: prvi papeški kaplan, drugi papeški hišni prelat.
- Zdi se, da je bila pri ljudeh prisotna velika potreba po takem tisku. Ali se motim? Tudi odnos do branja je bil na visoki ravni ... Kakšen je bil doprinos verskega tiska v tistem času?

Če pregledamo podatke pod naslovom Obsojeni, kaznovani, zaprti duhovniki iz Letopisa Cerkve na Slovenskem lahko uvidimo, da so bili duhovniki zaporniki vsi izpuščeni pred letom 1965. Zadnji je bil izpuščen 11. maja 1964, potem ko je bil ponovno aretiran in zaprt. S tem se je tudi precej omililo zatiranje vere, duhovnikov in drugih verujočih. In tako je lahko revija Ognjišče nastopila svojo založniško pot. Skupaj z založniško dejavnostjo se je enakovredno pridružila dejavnostim Mohorjeve družbe in verskega tednika Družina. Spominjam se, da je pod naslovom: Berite! priporočala dobre knjige tudi drugih založb.
Posebej si omembo zaslužijo izdaje praktične žepne knjižice Ognjišča! Te broširane knjižice si lahko vzel s seboj, saj niso trgale žepov. Spomnim se izdaj žepne knjižnice Ognjišča, npr.: romansiranih življenjepisov svetnikov Wilhelma Hünermanna, predvsem njegovega romansiranega dela Sin človekov, in drugih pisateljev, npr. Mati Terezija; Blagovestnika Slovanov; Pater Pij, stigmatik današnjega časa: križan brez križa itd. Z izbranim leposlovjem je Ognjišče odigralo pomembno vlogo v verskem, pastoralnem in kulturnem življenju.

- Če preskočiva na današnji čas – če se je verski tisk pred 50 leti moral bojevati, da je sploh lahko izhajal, je danes obratno. Marsikaj se lahko izdaja, ljudje pa kot da več ne prepoznajo potrebe po duhovnem branju. Soočamo se z upadom bralne kulture, ljudje čedalje manj posegajo po knjigah z versko vsebino ali verskem tisku. Kako danes pristopati do ljudi, vernikov s povabilom, naj ne opuščajo branja verskega tiska?
Morebiti je upadu branosti Ognjišča botrovala tudi misel, da je Ognjišče revija samo za mladino, čeprav je splošna revija namenjena celi družini. Če pa pogledam na bralno kulturo na splošno, bo – tako upam – k njeni rasti pripomogel Slovenski pastoralni načrt: Pridite in poglejte. Na 48. strani je rečeno: »Prebrati vsaj en evangelij in vsaj eno knjigo z duhovno vsebino.« Jaz bi dodal knjigo žepne izdaje Ognjišča!
- Tokratna številka je izšla v Velikem tednu pred velikonočnimi prazniki. Kako vi doživljate velikonočne praznike? Kakšno bi bilo vaše velikonočno sporočilo?
Odgovor bo kratek, jedrnat: Kartuzijani – ne vem, če tudi sedaj – so vse leto hodili drug mimo drugega s pozdravom Memento mori, to je Spominjaj se smrti, na velikonočno nedeljo pa so se z zvončki ali trobenticami v rokah pozdravljali z Memento vivere, kar pomeni Spominjaj se življenja in vstajenja.
Če k povedanemu dodam tako reviji Ognjišče kot njenim bralcem splošno spodbudo ob velikonočnih praznikih, pa kličem: Ognjišče (v prenesenem pomenu dom, hiša, družina!), ne boš nam ugasnilo, dokler se nad Slovenskim bo nebo modrilo!

Erjavec M., Moj pogled, v: Ognjišče (2015) 4, str. 68.

V letošnjem postnem času imaš priložnost, da se odločiš za pravo pot, ki vodi k Jezusu – pot molitve, odpovedi, posta, svete evharistije, pot VESELJA. Izkoristi to priložnost in post nameni temu, da Jezusa še bolj spoznaš in se Mu približaš.
Vendar kako? Povsem preprosto.
Od 10. februarja do 28. marca (od pepelnične srede do velikonočnega ponedeljka) in še na belo nedeljo (3. aprila) si vzemi 3 minutke na dan, odklikaj na spletno stran Pridi.com, Facebook ali Youtube, poišči #deliJezusa in si oglej kratek filmček.
Vsak dan te bo nagovoril bolj ali manj znan Slovenec, ki bo s teboj delil svojo izkušnjo vere v Jezusa in te ob tem povabil, da razmisliš ter pričuješ o svoji veri tudi TI!
#deliJezusa lahko spremljaš tudi preko televizije Exodus, vsak dan posta ob 7:00, 13:00, 19:00, 1:00.

Rustja B., Zanimivosti, v: Ognjišče (2016) 2, str. 99

Ob težki bolezni in preizkušnji vsakdo rabi sogovornika, s katerim lahko deli svojo bolečino, strah, jezo itd. Bolniški duhovnik pater Andrej Mohorčič se dnevno srečuje z bolniki, tudi mladimi, zato je bil pravi sogovornik na to temo. Predstavil je nekaj drobcev dogajanja med njegovimi obiski bolnikov.

- Ko vstopite v sobo, kjer vas čaka mladostnik s težko boleznijo – kaj vas pričaka tam?
Največkrat se pojavi ali jok ali umik. Pri mladem fantu ali dekletu, ki se oklepa joka in vso svojo bolečino izraža samo na tak način, je včasih res težko ostati neprizadet. Jok se te dotakne, tudi če osebno nisi vpleten v njegovo/njeno situacijo. Poskušam se vživeti, razumel pa te bolečine ne bom nikoli, ker to preboleva on/ona, ne jaz. Samo stojim mu/ji lahko ob strani, včasih ga/jo primem za roko ali čez ramena, največkrat pa je molk tisti, ki največ pove.
Pri umiku mladostnik beži od realnosti svoje bolezni, vse drugo mu je pomembnejše – kakšno vreme je zunaj, kaj je bilo danes za kosilo, kakšne čevlje ima duhovnik obute – samo da bi se ne soočil s stanjem. S takšnim mladostnikom zelo hitro navežem pogovor, ker je zgovoren, besede mu kar dežujejo. Počasi pa je potrebno preiti k bistvu, zakaj se je znašel v bolnišnici. Tu nastane tišina ali pa se pojavi krčevit jok. Dobro, smo že naredili korak naprej.

Kakšne so vsebine, o katerih se mladi v takih trenutkih želijo pogovoriti z vami?
Največkrat sam začnem pogovor. V sobi vidim, kaj ima poleg sebe, mogoče kakšno fotografijo bratca ali sestrice ali staršev od doma, plišasto igračo, osebni računalnik ... uporabim karkoli, da navežem pogovor o tisti stvari in se začne počasi odpirat. Hitro mi povedo, tudi brez besed, da jim ni do tega pogovora in bi se raje pogovarjali o čem drugem, večkrat pa se zgodi, da je ravno ta predmet vstopno mesto za to, da se izpove.
Predvsem mladostniki, ki tudi doma živo živijo krščanstvo, kar sami načnejo pogovor o zakramentih. Sicer malo po ovinkih, ko se na glas spominjajo trenutka, ko je k njim domov prišel duhovnik in babici prinesel obhajilo na prvi petek v mesecu, ali pa kot spomin, kako so se srečali s škofom, ko so prejeli sveto birmo. In na hitro obnovimo znanje od verouka, katere zakramente pozna, katere je že prejel, kaj pomeni kateri od zakramentov. Tako preideva na zakramente ozdravljenja. Krasno se je pogovarjati z nekom, ki te svete stvari pozna, ki se ne boji sprave z Bogom, se ne boji svetega obhajila, se ne boji bolniškega maziljenja. Težje je, kjer ni prave vzgoje ali pa se je verouk obiskoval zato, ker je babica tako želela. V takih primerih težkih bolezni in soočenja z duhovnikom se pojavi nemalo zadrege in strahu.

Kaj si mladi v takih trenutkih največkrat želijo?
Niti dva mladostnika nista enaka, odrasli nismo izjeme, in marsikateri me zna pošteno presenetiti z izjavami, kaj počne duhovnik v bolnišnici, zakaj je med bolniki. Takšna in podobna srečanja doživljam ne samo med mladostniki, ampak tudi med odraslimi in med zdravstvenim osebjem (Klinični center v Ljubljani ima približno 2.500 bolnikov in 7.500 zaposlenih). Da bi mladostnik sam od sebe izrazil željo, da bi bil kdo ob njem, je prej velika izjema kot mladostniško pravilo. V sebi prav gotovo želi imeti v bližini koga, da bi mu izrazil svoje strahove, stiske, bolečine, dvome in kar je podobnega, druga stvar pa je, kako to povedati.
Imeti čut, kdaj sem še dobrodošel in kdaj sem že vsiljiv, je Božji dar. Ko sem prvič poklican k mladostniku, ki ima težko ozdravljivo ali povsem neozdravljivo bolezen, sam sebe vprašam, kdo je prvi izrazil željo po obisku duhovnika pri tem mladem človeku. Je bil to bolnik sam, ga je nagovorila medicinska sestra ali so bili njegovi starši tisti, ki so želeli za svojega otroka duhovno oskrbo v času zdravljenja? Če je mladostnik sam izrazil to željo, bova hitro načela pogovor. Če je bila medicinska sestra, tudi ne bo problema, ker tega zagotovo ni naredila na lastno pest, ampak se je predhodno pozanimala bodisi pri mladostniku bodisi pri njegovih starših. Če pa so to bili starši, zna biti moj obisk dvorezen meč: starši želijo, otrok pa ne – in obratno. Kako zdaj sporočiti staršem, da me njihov otrok zavrača, ker se niso prej sami med seboj pogovorili, ali pa ima mladostnik celo napačno predstavo o duhovnikih in Cerkvi? Še posebej težko je, kjer so starši ločeni in mama in oče ločeno prihajata na obiske k svojemu otroku, pa npr. mama želi, da pride duhovnik, oče pa to odločno odklanja. Težki boji se dogajajo v tem mladostniku!

Vi ste se skozi čas naučili in navadili, kaj in kako pristopiti k bolnemu človeku/mladostniku, pri nas pa se zdi, da pogosto ne vemo, kako pristopiti k bolnemu svojcu ali prijatelju. Kakšni bi bili vaši nasveti?
Mnogi bolniki se zahvalijo za obisk, so ga zelo veseli in tudi prosijo za čisto preprosto molitev. Za takšne ljudi je potrebno moliti, jih vključiti v kakšno prošnjo. Vsekakor pa se jih ne izogibati. Ne se bati bolnih, naj bodo to otroci ali ostareli. Potrebno jim je prinašati upanje, toplo besedo. Upanje pa mora biti realno, ne visokoleteče, če bolnik že ve, kaj sledi. Bog dela čudeže, sicer po svoje, pa vendar je naredil en velik čudež: življenje. In tega življenja, ki se nadaljuje tudi po končani zemeljski poti, ni konec, se nadaljuje pri Njem. To je naše upanje, ki ne osramoti.

V letošnjem Letu usmiljenja smo povabljeni tudi k telesnim in duhovnim delom usmiljenja; eno od njih je bolne obiskovati. Čeprav je mnogim to težko, se od bolnih in preizkušenih gotovo marsikaj naučimo. Kaj bi izpostavili v tem pogledu?
Kot prvo je to lahko spoznanje, da sem jutri na njegovem mestu lahko jaz. Trpljenje in bolezen sta lahko milost, kjer človek spoznava delovanje Boga v svojem življenju. Spoznavam svoje meje, do kod lahko gre moje telo, do kod gredo moje sposobnosti dojemanja sebe in Boga. To ni nič novega, do teh ugotovitev je prišel že starozavezni Job, ko se na koncu zahvali Bogu za svojo majhnost in hkrati veličino, da je ustvarjen po Božji podobi. Tudi v meni kot trpečem in bolnem se nahaja Odrešenik, ki je moral dati skozi radost otroštva, sprejetost v Kani ali ob Galilejskem jezeru, ko so ga hoteli imeti za svojega kralja, zatajitev pred Pilatovo palačo ali trpljenje na križevem potu. Vsega tega se človek nauči, če je le pripravljen odpreti oči, videti Njegovo bližino in pot, kajti tudi v bolezni »Gospodova svetilka še ni ugasnila« (1 Sam 3,3).
Erjavec M., Tema meseca, Ognjišče (2) 2016, str. 74

* 11. februar 1890, Idrija, † 26. november 1959, Ljubljana

»Razvoju športa in telesne kulture sploh je posvečal vse svoje življenjske sile; s svojo skromnostjo, temeljitostjo, požrtvovalnostjo ter mecenstvom brez primere, predvsem pa z izredno delavnostjo je bil v našem kulturnem življenju osebnost zgodovinskega pomena in ima do sedaj največje zasluge v zgodovini slovenskega športa in slovenske telesne kulture.« Tako je na koncu svoje knjige o inženirju Stanku Bloudku (DZS, Ljubljana 1971) zapisal Drago Stepišnik. Ta genialni mož se je odpovedal družini, da je lahko ves svoj čas in vse svoje moči posvetil tistemu, kar je čutil kot svoj življenjski poklic in poslanstvo: posvetiti svoje izredne tehnične in druge darove za načrtovanje naprav in pobud, ki bodo v pomoč ljudem, da ohranjajo in utrjujejo svoje zdravje. Ob njegovem imenu se najprej spomnimo na smučarske skakalnice, zlasti velikanko, v Planici. Pa to je le delček tega, kar je ustvaril Stanko Bloudek, ki se ga tu spominjamo.

Najslabše mu je šlo pri fiziki in matematiki
Bloudkova rodbina po očetovi strani izvira iz trga Telč na Moravskem. Oče Jaroslav je po diplomi na rudarski visoki šoli v Pribřamu na Češkem dobil službo v državnem rudniku živega srebra v Idriji, kjer se je poročil z domačinko Minko Lapajne, katere oče je bil trgovec s čipkami. Družina je štela pet otrok, najstarejši je bil Stanko, ki se je rodil 11. februarja 1890, za njim pa so prišle še štiri sestre. Jaroslav se je kot zaveden Čeh tesno povezoval z narodno zavednimi Idrijčani, kar je motilo nemško rudniško upravo; to je bil glavni vzrok, da so ga leta 1894 premestili v rudnik v Mostu (Brüx) na severu Češke, ki je bil na slabem glasu, tudi prave družbe ni imel. Stanko je v Mostu obiskoval osnovno šolo in nižjo gimnazijo. Oče je zaradi neugodnih razmer in skrbi za družino zbolel na srcu in leta 1904 ga je zadela kap. Mlada vdova je morala preživljati veliko družino s silno nizko pokojnino. Vrnila se je v Slovenijo, kjer si je obetala pomoč od sorodnikov (v Kranju je bil njen svak Boleslav, gradbeni inženir, v Ljubljani pa drugi svak Leon, prav tako gradbeni inženir), a je bila razočarana, še najbolj so ji pomagali njeni sorodniki iz Idrije. Stanko je gimnazijo končal v Ljubljani. Kot dijak nikoli ni bil med boljšimi, v spričevalu je imel ocene »dobro« in »zadostno«, najboljši je bil vedno v risanju in telovadbi, najslabše pa mu je šlo pri fiziki in matematiki, kar se zdi čudno, če vemo, da se je potem posvetil tehničnemu poklicu in ga je nadvse uspešno opravljal. Mladi Bloudek je bil bister in nadarjen fant, toda v šolskih letih ga je privlačevalo toliko drugih stvari, ki mu jih šola ni mogla dati, da je šolo zdeloval le zaradi izredne nadarjenosti in s tem, kar se je sproti naučil med poukom. Po maturi se je vpisal na strojni oddelek tehnične visoke šole v Pragi, ki jo je končal leta 1913.

Letalski konstruktor in načrtovalec smučarske letalnice
Dijaka Bloudka je na vso moč privlačevalo letalstvo, zlasti konstruiranje letal. Med sošolci je slovel po tem, da je travnike in igrišča v Tivoliju prinašal majhne letalske modele in jih spuščal v zrak. Kot študent v Pragi je bil samostojen konstruktor z izvirnimi idejami: že v prvem študijskem letu je konstruiral svoje jadralno letalo in dvoje motornih, po koncu študija pa je služboval kot letalski konstruktor v avstrijskih, nemških in madžarskih letalskih tovarnah. Po koncu prve svetovne vojne si je za svojo domovino izbral Slovenijo, čeprav je bil po očetu češki državljan, mati Slovenka pa je umrla leta 1910. Najprej se je zaposlil kot tehnično vodja vojaških remontnih avtomobilskih delavnic v Ljubljani, kjer je ostal le eno leto. Potem je bil član delniške družbe, ki je kmalu razpadla, kasneje pa se je preživljal z raznimi izumi, ki so mu prinesli precej denarja, a bi ga lahko še veliko več, če bi imel več občutka za njegovo vrednost. - Brž se je spet vključil v športno življenje. Izvoljen je bil za prvega povojnega predsednika kluba Ilirija v Ljubljani, ki je bil največji slovenski športni klub v medvojnem času. Zanj je skrbel kot oče za svojega otroka. Uredil je razna igrišča (za nogomet, tenis) in sodobno kopališče. V slovenski šport je uvedel atletiko, umetnostno drsanje, hokej na ledu, namizni tenis in kotalkanje, še posebej pa ima veliko mednarodno vrednost njegovo delo pri razvijanju smučarskih skokov. Leta 1934 so bile prve tekme na njegovi prvi skakalnici v Planici in tekmovalci so pohvalili njeno varnost. Leta 1936 v dolini pod Poncami zrasla nova skakalnica-letalnica, s katero je Bloudek skeptičnim gospodom Mednarodne smučarske zveze (FIS) dokazal, da lahko človek na smučeh poleti 120 metrov pa tudi več.

Skromnost, značilna poteza njegovega značaja
V dijaških in študentskih letih se je Stanko Bloudek naučil skromnosti v vsakem pogledu; postala je ena najznačilnejših potez njegovega značaja in tak je ostal tudi, ko je postal bogat človek. Ko je leta 1919 prišel v Ljubljano, je prinesel s sabo nekaj prihranjenega denarja in se nastanil kot podnajemnik pri gospe Sattnerjevi, sestri skladatelja p. Hugolina Sattnerja, frančiškana, in tam ostal vse do smrti. Imel je eno samo sobico, tu se je hranil, ko je gospa umrla, mu je gospodinjila prejšnja gospodinjska pomočnica Francka. Sobo si je opremil z nekaj pohištva, celo risalna naprava, na kateri je napravil vrsto različnih znamenitih konstrukcij in izumov, je bila skromna in preprosta. Nikoli ni pomislil na to, da bi kupil večje in udobnejše stanovanje, čeprav bi si to lahko privoščil. Zelo preprosto se je oblačil, izredno nezahteven je bil tudi v hrani. Edino »razkošje«, ki si ga je privoščil, so bili navadni bomboni, ki jih je imel v okrogli škatlici in je z njimi gostil tudi otroke, svoje najboljše prijatelje. Ko je patentiral nekatera izume, je postal zelo bogat človek, toda vedno brez pravega občutka za vrednost denarja. Veliko denarja je imel vloženega v razne naprave; brez obotavljanja je bil pripravljen prijatelju ali znancu posoditi večjo ali manjšo vsoto, zanašajoč se na poštenost dolžnika. Družine si ni ustvaril. Osamelost si je lajšal z delom in neprestanim snovanjem novih načrtov, česar ne bi mogel delati v družinskem okolju. Ustvarjal je do zadnjega dne: njegovo oslabelo srce je prenehalo biti 26. novembra 1959.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2009) 11, str. 76.

* 25. december 1899, Kapljišče, † 8. februar 1986, Domžale

"Skladatelj Matija Tomc ima izredne zasluge za cerkveno in litur­gično petje in glasbo, zlasti še v prenovi bogoslužja po drugem vatikanskem cerkvenem zboru... Reči smemo, da je njegovo delo bistveni sestavni del slovenske glasbene kulture," je dejal ljub­ljanski nadškof Alojzij Šuštar 10. februarja 1986 ob grobu sklada­telja, ki se je rodil na božični praznik pred sto leti.

Matija Tomc je bil po rodu Belokranjec. Zibelka mu je stekla 25. decembra 1899 v Kapljiščih, vasici ob Kolpi, ki spada pod župnijo Podzemelj. "V družini posebnega smisla za glasbo ni bi­lo," je povedal. "Mama niso nikoli peli, oče tudi ne, jaz pa sem že kot otrok rad poslušal narodne pesmi, ki so jih peli fantje, ko so zvečer vasovali." Njegovo nadarjenost za glasbo je odkril kaplan Pavlin Bitner, ki ga je tudi spravil v šole. Prva dva raz­reda osnovne šole je končal v Podzemlju, druga dva in še prvi razred (tedaj osemletne) gimnazije pa v Novem mestu, kjer je pri­čel tudi glasbeni pouk pri skladatelju Ignaciju Hladniku (klavir, violina, petje). Potem je šel v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano, kjer je ostal do mature (1920). "Šentviška gimnazija je bila v vsakem oziru vzorno urejena, tudi glede glasbenega živ­ljenja. Imeli smo svoj zbor, svoj orkester; jaz sem pri orkestru igral violino, violo, rog, v šesti gimnaziji (petnajstleten) sem že igral na orgle na koru." Po maturi se je vpisal na bogoslovje in bil leta 1923 posvečen v duhovnika. Po končanem študiju je bil eno leto kaplan v Mokronogu, potem je šel za študijskega pre­fekta v Šentvid, hkrati pa je študiral glasbo (klavir in harmoni­jo) v Ljubljani. Škof Jeglič ga je leta 1926 poslal na Dunaj, kjer se je na Glasbeni akademiji pripravljal na poklic profesor­ja glasbe na šentviški škofijski gimnaziji, ki ga je opravljal do leta 1941, ko so jih pregnali Nemci. Leta 1946 je šel na žup­nijo Domžale, kjer je bil dve leti kaplan, nato pa petindvajset let župnik, vse do svoje zlate maše (1973). Natančno je opravljal vse svoje duhovniške dolžnosti, ob tem pa pridno deloval tudi na glasbenem področju. "V fari sem veljal samo za dušnega pastirja, zunaj nje pa samo za skladatelja." Partitura njegovega rodovitne­ga življenja se je zaprla 8. februarja 1986.

Tomčevo skladateljsko delo je zelo obsežno na področju cerk­vene glasbe, še bolj pa na področju svetne in narodne glasbe. Ob svoji osemdesetletnici je napravil "inventuro" svojega dela. "Do vključno junija 1979 je bilo 492 cerkvenih, 786 svetnih, skupaj 1278 skladb." Tomčeve cerkvene skladbe bi lahko delili v tri skupine: pesmi za ljudsko petje, zborovske in vrhunske. "Pravih ljud­skih pesmi ima Matija Tomc razmeroma malo," beremo v zapisu v Družini ob njegovi smrti. "Več ima priredb anonimnih pesmi in te ljudstvo rado poje." Največ je napisal za zbore. Verjetno boste prepoznali njegove pesmi za posamezne svete čase: advent (Vso zemljo tema krije), božič (Zvezde gorijo, Presveta noč), post (Strašno trpiš, Trnjev venec), velika noč (Močno se potrese). Na­pisal je vrsto napevov za bogoslužje po koncilski prenovi (vzklik po povzdigovanju, pri krščevanju...). V novi pesmarici Slavimo Gospoda najdemo 14 Tomčevih pesmi (Gospod, vodnikov nam daj, V Kristusa ste krščeni, Kristus, vate verujemo...). Že kot študent na Dunaju je pošiljal Vinku Vodopivcu v Gorico svoje skladbe za njegove pesmarice Božji spevi (7), Gospodov dan (8), Zdrava Ma­rija (8). Napisal je pet latinskih maš, med katerimi dosegata vrh maša v čast Marijinemu brezmadežnemu Srcu (1943) in jubilejna maša ob 500-letnici ljubljanske škofije (1961). Vseh njegovih del ni mogoče našteti, vsekakor pa je treba omeniti njegovo pri­ljubljeno kantato Slovenski božič (1938). "To je oratorij, ki ga je mogoče izvajati na odru kot božično igro ali pa tudi v cerkvi kot oratorijski koncert. Priredil sem stare slovenske božične na­peve na besedila, ki jih je zbral dr. Niko Kuret."

"Še eno stvar sem ugotovil, ko sem delal seznam: da je svetnih skladb neprimerno več kot cerkvenih!" je leta 1979 pisal uredniku Cerkvenega glasbenika. Njegova prva objavljena skladba je bila zborovska priredba ljudske pesmi Delaj, delaj, dekle, pušeljc (1923). "V desetletju 1930-1940 sem delal na področju svetne glas­be za Maroltov Akademski pevski zbor." Skladatelj Matija Tomc in dirigent France Marolt sta se čudovito dopolnjevala. Tomc je bil nedvomno eden največjih slovenskih zborovskih skladateljev. Rešil in oživil je zlasti mnogo lepih starih belokranjskih pesmi. "Pri vseh mojih skladbah upoštevajte, da sem Belokranjec," je zapisal. "Mi smo bolj ritmično razpoloženi kot melodično." Poznavalci naše pesmi sodijo, da nam belokranjska ljudska pesem in njen ritmični prikaz razodevata pristno in staro samoniklo ljudsko podobo, ki je danes na Slovenskem nikjer več ne zasledimo. Del tega bogast­va nam je posredoval Tomc v svoji zbirki belokranjskih pesmi Ig­raj kolce (1948). Med izvirnimi Tomčevimi zborovskimi stvaritva­mi so pomembne: Vlahi, Ponočna potnica, Rošlin in Verjanko, Pom­ladna romanca. Napisal je celovečerno kantato Stara pravda na Aškerčevo besedilo o velikem slovensko-hrvaškem kmečkem uporu leta 1473 za soliste, zbor, klavir in recitatorja. Ustvaril je tudi opero Krst pri Savici (1974) - pa še ogromno drugega. "Lah­ko rečem, da so bile skoraj vse moje skladbe, bodisi cerkvene ali svetne, kratke ali daljše, praktično tudi izvajane. To mi je v veselje in zadoščenje, da nisem zastonj delal!"

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1999) 12, str. 48.

V razpravah o pomenu družine naj nam bo koristno pričevanje o družini znanega slovenskega skakalca Petra Prevca, ki niza uspeh za uspehom. O družini je spregovoril župnik Damjan Prošt, ki je že od leta 2003 župnik v Selcih in se je pri verouku redno srečeval s Petrom in drugimi člani družine.
Dejal je, da so Prevčevi verna družina in povezana z župnijo: »Oče Božidar je cerkveni pevec, mama Julijana hodi redno k maši in je ‘taksist’ najmlajšima, Cene in Domen sta ministranta, sestra Nika obiskuje verouk v petem razredu in sodeluje pri otroškem pevskem zboru ter je sodelovala pri kolednikih, najmlajša Ema pa obiskuje verouk v prvem razredu.«
Župnik se spominja Prevčevih otrok, ki jih je srečeval pri verouku in drugih dejavnostih. Petra kot “tihega, mirnega in marljivega učenca, ki ni v ničemer izstopal, razen po tem, da je v zimskih mesecih zaradi treningov in tekem kar nekaj manjkal”. Brat Cene je nekoliko drugačen: »Je bolj vesele in žive narave, rad govori in se šali.« Tudi Domen je vesele narave, “a bolj tih”. Župnik je vesel, da Cene in Domen “še vedno prideta ministrirat, ko lahko prideta k maši in tudi sodelujeta pri maši s povabilom h kesanju, branjem beril in prošenj, uvodi v očenaš ...”. Sestra Nika, ki tudi trenira skoke in “je bila lansko leto državna prvakinja v svoji kategoriji, je med najbolj zvestimi in rednimi pevkami otroškega pevskega zbora.” Tako pri vajah kot pri petju v cerkvi.
Župnik Damjan kot zanimivost pove: »Ko sta Peter in Domen skakala na zaključku novoletne turneje, je Nika skupaj z mamo in sestro, medtem ko je bila tekma, prišla raje k sveti maši in sodelovala pri sklepu koledovanja, kot da bi gledala prenos tekme.« Najmlajša Ema hodi k verouku v prvi razred, kjer jo poučuje katehistinja Ana.
Selski župnik išče skrivnost uspeha Prevčevih fantov v družini in starših, “pri katerih in od katerih so se in se še lahko učijo delavnosti, marljivosti, odgovornosti, veselja. Oče in mama tako fante kot dekleti, podpirata in spodbujata pri njihovih željah, njihovem delovanju oziroma pri njihovih odločitvah. Vem, da starša otrok nista nikoli silila k skakanju, ampak sta jim omogočila to, kar so želeli in jih potem na tej poti spodbujala.” Kot župnik, ki je povezan s svojimi župljani, je Damjan Prošt povabil nekaj ministrantov in jih v sposojenem kombiju odpeljal ogledat trening skokov in kvalifikacij. Ministranti so bili veseli, ko sta si Peter in Domen vzela nekaj trenutkov časa in se fotografirala z njimi. Tega, da so ministranti, niso razglašali, čeprav je njihovo fotografiranje vzbudilo pozornost novinarjev.
Po župnikovem mnenju je tudi vera pripomogla k uspehu Prevčevih otrok: »Če verujemo, da je človek telesno in duhovno bitje, je lahko uspešen – da se izrazim bolj moderno –, če je v harmoniji s samim seboj. To pa si lahko edino tako, da tudi svojo dušo hraniš z duhovno hrano in da te ta ne vleče k tlom in te raztresa. Tako ostaneš miren in zbran, kar je za skakalce še kako pomembno.« Vera človeku pomaga k zaupanju, “da je vedno v Božjih rokah, da te varujejo angeli varuhi. Potem si vesel, ko je dan mimo in ti je uspelo ali pa če tudi ne najbolje, dan izročiš v Božje roke in greš zopet naprej na drugo tekmo, kot večkrat pravi Peter.”
Župnik se tudi ne boji, da bi se Prevčeva skakalca prevzela in postala nedostopna. Z njima je v stiku, zlasti po SMS sporočilih, ki si jih večkrat pošljejo. V njih jim predvsem pred tekmami zaželi ugoden veter.

Rustja B., Zanimivosti, v: Ognjišče (2016) 2, str. 55