* 22. april 1886, Šid v Vojvodini, † 22. september 1958, Ljubljana

DUHOVNIK IZ HVALEŽNOSTI DO DOBROTNIKOV
Rodil se je 22. aprila 1886 v Šidu v Sremu kot prvi od sedmih otrok Andreja Cankarja, krojača z Vrhnike, strica Ivana Cankarja, in sremske Nemke Marije Huber. Odraščal je v družini njene sestre, ki je bila premožna, in se navzel uglajenosti, ki je bila zanj značilna. V hiši so govorili nemško in hrvaško, slovenščine se je naučil v Ljubljani, kamor je prišel leta 1897 s pomočjo bratrancev Ivana in Karla. Kot reven dijak je dobil zavetje v zavodu Marijanišče, kjer je bil od leta 1900 vodja Andrej Kalan, izredno plemenit in življenjsko moder človek, ki se je očetovsko zavzel za vsestransko nadarjenega Izidorja. Iz hvaležnosti je izpolnil Kalanovo željo in je vstopil v ljubljansko bogoslovje, čeprav mu je bratranec Karlo, ki je postal duhovnik, to odsvetoval, ker ga je dobro poznal. Po končanem bogoslovnem študiju je bil leta 1909 posvečen v duhovnika. Predstojniki so mu omogočili študij umetnostne zgodovine na katoliški univerzi v Louvainu v Belgiji, nato pa na Dunaju. Tedaj je že slovel kot pisatelj. V vojnih letih 1914–18 je bil urednik revije Dom in svet, ki jo je dvignil na visoko kulturno raven. Leta 1920 je postal docent za zgodovino zahodnoevropske umetnosti na novo ustanovljeni ljubljanski univerzi in bil eden najbolj blestečih predavateljev. Razvil je vsestransko dejavnost in bil povsod v središču dogajanja. Leta 1926 je opustil duhovniški poklic in se poročil z Ano Hribar, imenovano Niča, in zadela ga je kazen izobčenja iz katoliške Cerkve. Pisatelj Finžgar je z njim ohranil prijateljske stike do njegove smrti. Leta 1936 je ob podpori dr. Antona Korošca šel v diplomatski poklic: bil je jugoslovanski veleposlanik v Argentini, Braziliji, zatem v Kanadi, po vojni v Grčiji. Po vrnitvi v domovino je živel osamljen v Ljubljani. Spravljen z Bogom in Cerkvijo je umrl 22. septembra 1958, SAZU ni izpolnila njegove želje za krščanski pogreb.

MOJSTRSTVO BESEDE – BOŽJI DAR CANKARJEVIM
Materin jezik Izidorja Cankarja je bila nemščina, s slovenskim jezikom se je srečal šele pri enajstih letih, ko je prišel v Ljubljano. Hitro ga je obvladal tako dobro, da se je v njem mojstrsko izražal. To mu je omogočalo tudi kulturno ozračje Marijanišča. Kot dijak je začel ustvarjati v prozi in pokazal toliko nadarjenost, da so ga njegovi pokrovitelji izbrali za bodočega urednika svojega lista Dom in svet. Leta 1906 so bile v tem listu objavljene njegove prve literarne ocene, leto zatem pa prvi literarni poskusi. Njegovo literarno ime pa je zaslovelo, ko so leta 1911 v Domu in svetu izhajali njegovi Obiski, v katerih je na svojski, pri nas dotlej neznani način predstavil javnosti tedanje najvidnejše predstavnike književnosti, slikarstva, gledališke umetnosti in glasbe. Vsak ‘obisk’ je umetnina zase, kajti to niso suhoparni opisi njihovega dela, ampak nazoren oris življenja ustvarjalca v njegovem vsakdanjem okolju.
Še večji odmev je dobil njegov ‘poučni roman’ S poti, ki je izhajal v Domu in svetu leta 1913. Nastanek tega njegovega najbolj znanega literarnega dela je povezan z njegovim potovanjem v Italijo po sledeh Giulia Quaglia, slikarja ljubljanske stolnice, čigar delo si je izbral za svojo doktorsko disertacijo. Na potovanju je pisal dnevnik, doma pa je te zapiske umetniško ‘pregnetel’. Glavna oseba romana je pisatelj sam, Fritz pa je njegov spremljevalec in poklicni tovariš Poljak Feliks Detloff. Izidor Cankar je literarno delal prav do smrti s prevodi iz angleške in francoske književnosti.

NJEGOVA ZNANOST - UMETNOSTNA ZGODOVINA
Izidor Cankar velja za utemeljitelja umetnostne zgodovine pri nas. To znanost je opredelil kot zgodovino likovnega stila in po njem kar zgodovina duha. “Umetnost je izraz duševnega stanja neke dobe, družbe in njenih udov, kakor religija, filozofija, nravnost, veda, socialni red, pesništvo, glasba,” je zapisal. Najprej je napisal Uvod v likovno umetnost (1926, druga izdaja 1959), potem pa je svoje poglede na umetnost kot zgodovino stila uresničil v svojem življenjskem delu Zgodovina likovne umetnosti v zahodni Evropi, ki je izhajalo pri Slovenski matici od leta 1926 dalje. Obsega tri dele: Od začetkov krščanske umetnosti do leta 1000, Od leta 1000 do 1400 ter Od leta 1400 do 1546. Smrt mu je onemogočila dokončanje tega velikega dela. “Če danes pogledamo na njegovo življenjsko delo,” je zapisal umetnostni zgodovinar France Stele, “mogoče kdo kar osupne, ko vidi, kako maloštevilni so Cankarjevi znanstveni spisi. V bistvu samo ti dve knjigi; vse drugo je nastajalo priložnostno in le takrat, kadar je bilo treba povedati jasno besedo o kolikor toliko dvomljivo postavljeni trditvi, ali če je šlo kako načelno vprašanje... Ni bil mnogopisec, kar je zapisal, pa je bilo jezikovno izbrušeno.”
Ena njegovih odlik je bila, da je bil velik organizator. Leta 1920 je ustanovil Umetnostno zgodovinsko društvo, naslednje leto Zbornik za umetnostno zgodovino, ki ga je dolgo tudi urejal. Zatem je ‘prebudil’ Narodno galerijo, leta 1925 je bil pobudnik Slovenskega biografskega leksikona in njegov prvi urednik. V letih 1925–1936 je izdal 19 knjig Zbranih spisov bratranca Ivana Cankarja, kjer je v uvodih in opombah zarisal njegovo duhovno podobo.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2016) 4, str. 52.

priloga

sv. Leopold Mandić

gost meseca

dr. Boris Pleskovič

pričevanje

O, Kristusov križ

Preberite več: Maj 2016

Dolgi naslov te ‘ameriško’ sončne knjige dopolnjuje in pojasnjuje podnaslov “Kako lahko matere otrokom pomagajo na poti v samostojno življenje”. Dvainpetdeset poglavij, ki pokrivajo življenje otrok od zgodnjega otroštva do najstniških let, naj bi mladim staršem pomagalo v svojih otrocih vzbuditi zavest, da so ljubljeni in varni, jih učiti sproščenih in spoštljivih odnosov in stikov z ljudmi ter ustvarjati prijazno vzdušje v domu. Nikoli pa nikjer ne teče vse gladko, zato avtorica staršem svetuje, kdaj in kako popraviti nepravilno vedenje in določiti posledice (kaznovati, kar je za dobre in modre starše najbolj boleče). Velika naloga staršev je, da s svojim zgledom spodbujajo otroke, da vztrajajo in uspejo.

Knjiga se začenja s ‘pismom’, v katerem avtorica ‘osebno’ nagovarja vsako mamo, bralko te svoje knjige. “Ljubi svoje otroke z vsem srcem, z vso dušo in vso močjo. Ljubi jih v njihovih napakah. Ljubi jih v njihovem spreminjanju. Ljubi jih, ko so nemogoči. Ljubi jih, ko so popolni. Samo odpri srce in se ne zadržuj ... nikoli. Naši otroci potrebujejo na tem svetu nekoga, ki jih bo silno ljubil, ne glede na to, kaj bo prineslo življenje. Ta naloga je bila zaupana tebi in meni. Zato se naučiva ljubiti z zdravo ljubeznijo. Z Božjo ljubeznijo.”

Ob branju teh njenih nasvetov morda dobimo občutek, da so težko uresničljivi, ona pa zatrjuje, da piše o tem, kar dobre mame že delajo. “Skoraj vse mame, ki jih poznam, delajo najbolje, kar lahko glede na svoje sposobnosti, otroke in sredstva.” Hkrati s to privlačno knjigo, namenjeno mamam, je naša najstarejša založba izdala ‘dvojčico’ za očete 52 stvari, ki jih otroci potrebujejo od očeta. Napisal jo je Američan Jay K. Payleitner na podlagi svojih očetovskih izkušenj.

Angela Thomas, ameriška avtorica številnih knjižnih uspešnic (Se ti zdim lepa?, Moje življenje mame samohranilke, Molitve za sinka, Molitve za hčerkico) in mati štirih otrok, na osnovi lastnih izkušenj in svetopisemskih načel ponuja 52 spodbud za pomoč pri vzgoji zdravih, odgovornih otrok in ustvarjanju trdnih družinskih vezi ... Uživali boste v spoznanjih, domiselnih napotkih in obilici spodbud, ki jih prinaša vsaka njenih kratkih zgodb.

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2016) 4, str. 120-21

Pred petdesetimi leti, 12. aprila 1966, je v Ljubnem na Gorenjskem, kjer je bil od leta 1958 župnik, umrl pisatelj Janez Jalen. Pokopan je na Rodinah, saj je bil na svojo domačo vas in rojstno hišo zelo navezan. Hiša je bila mežnarija in stoji ob cerkvi sv. Klemena, ki je bila do leta 1821, ko so sedež župnije prenesli na Breznico, župnijska cerkev. Hiša je bila po vojni nacionalizirana in Jalen jo je moral leta 1954 odkupiti in v njej so živele tri njegove sestre. Leta 1991 se je vanjo preselil pisateljev pranečak z družino in od tedaj je razdeljena na stari in novi del. Novi del je preurejen v stanovanje, stari del pa je takšen, kakršen je bil v Jalnovem času. Notranjost sta uredila pranečak in njegova soproga. Leta 1987 je bila razglašena za kulturni spomenik, od leta 1997 je odprta tudi za javnost.
Hiša ima štiri prostore: vežo, črno kuhinjo, hišo in kamro. Veža je razmeroma velika, črna kuhinja z velbanim stropom pa zelo majhna. V njej je ognjišče s kuriščem za peč v hiši in veliko gospodinjskega orodja. Največji prostor je hiša, prostor, kje se je, zlasti pozimi, zadrževala velika družina. Peč je nova, pečnice so narejene po starih predlogah. Vzdolž obeh zunanjih sten so dolge klopi. V bogkovem kotu nad mizo je križ z dvema kipcema. Kamra je bila prizidana kasneje in je bila preurejena v Jalnovo delovno sobo s pisalno mizo, več polnimi knjižnimi omarami, portretom pisatelja in razni pisateljevi osebni predmeti (klobuk, očala, pipa). Družina Mulej (tako se piše Jalnov pranečak, sedanji lastnik hiše) pripravi vsako leto več razstav o slovenskih običajih (jaslice, beganice, pisanice).

Čuk S., Domače ognjišče, v: Ognjišče (2016) 4, str. 131 (foto Matej Erjavec)

Pisatelj Fran Erjavec je bil šestnajst let profesor na (nemški) realki v Gorici in na goriškem pokopališču čaka vstajenja. Slovenskim bralcem se je priljubil zlasti s svojimi knjigami, v katerih tako zanimivo in živo opisuje živali. Vse kaže, da je dobil več kot posnemovalca, ampak kar dobrega naslednika v Danijelu Čotarju, ki nam je s svojo pesniško navdahnjeno knjigo o naših pticah pripravil čudovito branje. Njegovo kramljanje bogatijo zgovorne ilustracije slikarja Mateja Sosiča, ki je naše pernate prijatelje upodobil tako živo, da jih kar slišimo.

»O vsaki ptici zna napisati krasno zgodbo,« pohvali našega pisatelja Jurij Paljk v svoji spremni besedi (Ptičjim kvatram na rob), »ki je polna življenjskih izkušenj, a tudi in predvsem znanja, poznavanja, saj je vsak opis tudi prepleten z bogatim naravoslovnim znanjem, predvsem pa vsak zapis odlikuje tisti odnos do živalic, ki se je v današnjem svetu nekje izgubil, kot smo tudi izgubili odnos do narave."

Kvatre iz naslova so pravzaprav štirje letni časi; Čotar najprej na kratko spregovori – to so skoraj pesmi v prozi – o posameznem letnem času, od zime do jeseni, in v vsakega od teh postavi tiste naše ptice, ki jih v tem obdobju leta najpogosteje srečujemo. Vrabec, ki nastopi prvi (njegova podoba je tudi na naslovni strani), ni samo ‘zimski’ ptič, saj ga vidimo in slišimo vse leto. Erjavec je o njem zapisal, da je ‘prekanjeni zmikavt’, Čotar pa ocenjuje njegovo petje: »V njegovem čivkanju je veliko različic, ki jih človeško uho niti ne zazna, on pa se s tako govorico lepo sporazumeva z vrstniki. O kakšni prijetni pesmici pa res ne moremo govoriti.« V knjigi je opisanih 32 ptic, za vsake ‘kvatre’ po osem.

Prava mojstrovina je čukova glava. Velika mora biti zato, ker so vanjo vgrajene izredno velike oči in velika notranja ušesa. Okoli žvepleno rumenih oči je perje zraščeno tako, da zariše značilen obrazni venec. Oči niso postavljene ob straneh glave kakor običajno pri pticah. Usmerjene so naravnost naprej, zato je razgledni kot zelo ozek. To pomanjkljivost čuk popravi z izredno gibljivostjo glave, saj jo lahko zasuka tako močno, da mu pridejo oči nad hrbet.

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2016) 3, str. 112-13

Državni praznik nas državljane zmeraj postavlja pred vprašanje, kaj mi država sploh pomeni in kakšen odnos imam do nje. Osebna raven je hkrati odraz vsesplošne družbene klime in tudi obrnjeno. Kako torej opredeliti ta odnos in kaj storiti, da bo si bomo na ravni država-državljani res v ponos.O tem in o zgodovinski vlogi do zdravega patriotizma smo se pogovarjali z dr. Stanetom Grando, ki je znanstveni svetnik na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU in predsednik programskega sveta RTV Slovenija. Sicer pa Dolenjec po duši in življenju.

Imamo Slovenci po vašem mnenju primeren odnos do svoje države in državnih praznikov?
Tako kot za človeka, ki se poroči ali sprejme določen poklic in se mora privaditi na življenje v postavljenih okvirjih, to velja tudi za državljane, ki morajo sprejeti dejstva in okvirje za življenje v tej samostojni državi. Drži, da smo bili Slovenci izvrstni avstrijski in jugoslovanski državljani in ko tako delam primerjave pri sebi, se mi zdi, da smo še najslabši kot slovenski državljani. Manjka primaren spoštljiv odnos do države, katerega bi se dalo in moralo privzgojiti.
Za državne praznike velja tudi, da smo v zadnjih devetdesetih letih imeli avstrijske praznike, pa jugoslovanske in komunistične praznike in sedaj slovenske praznike. Mnogi določenih praznikov niso sprejeli za svoje in tako se človek navadi te malomarnosti do praznikov. Tako danes ljudje praznik vzamejo kot dela prost dan, ko lahko človek nekaj naredi za sebe oz. doma naredi tista fizična opravila, ki jih med tednom ne uspe.
Če nas torej po vaših besedah nekateri prazniki delijo, ali nas torej vsaj glavni državni praznik poenoti in združi v skupnem praznovanju?
Ne. Tudi ob največjem državnem prazniku si nismo enotni. Razlog je v veliki meri v tem, da so po osamosvojitvi ta državni praznik tudi politično zlorabljali. Ko se je zamenjala oblast po padcu Peterletove vlade, se je takoj začelo obračunavanje s prejšnjo oblastjo tudi na proslavah in tega se ne sme početi. Sploh pa ne v demokraciji. Takrat in še danes so marsikatere proslave strankarske proslave, kar načeloma ni nič narobe, če so ob tem tudi obče državne proslave. Zadnje primere zlorabljanja proslav lahko vidimo ob obletnici taborskega gibanja. Proslave v Brdih in na Kalcu, kljub temu, da je šlo za praznik največje slovenske demokracije, so se zlorabile za opravičevanje revolucije in celo povojnih pobojev.
Problem je tudi v tem, da nekateri ljudje državo identificirajo s posameznikom, s političnim vodjem. In če te osebe ni na oblasti, potem usahne tudi naklonjenost do države. Potem nekateri slovensko državo vidijo kot izdajalko komunizma, kot državo, ki ji je bil osnovni namen obračunati z Jugoslavijo in podobno. Vse to vodi k nespoštovanju lastne slovenske države.

Kateri pa so po vašem mnenju tisti povezovalni elementi, na katerih bi bilo potrebno graditi enotnost?
Manjka zdrav patriotizem, ki ga trenutno pogrešam. Stavim na mlajše generacije, ki bi ga lahko razvile, seveda s pomočjo zdrave vzgoje v tej smeri. Ob tem ne smemo pozabiti na pomen izkušenj z lastno državo.
Je vzrok za pomanjkanje ljubezni do države in tudi naroda v tem, da je pomanjkanje znanja zgodovine?
Vsekakor. Moram poudariti, da raven znanja zgodovinskih dejstev, tudi tistih, ki niso ideološko obarvana, zelo pada. Od kdaj do kdaj je trajala druga svetovna vojna, ali podatek, ki mi ga je povedal slovenski diplomat, ki je pred dnevi predaval na FDV, da študentje niso vedeli, da je prvo slovensko vlado vodil Lojze Peterle. Veliko je še takih dejstev in podatkov iz sodobne zgodovine, ki je mnogi ne poznajo. Drugi moj primer izpred nekaj dni - proti večeru me na ulici v bližini NUK-a nekaj mladih ustavi in me vpraša, kje so Križanke oz. da bi to moral biti nekje zraven neke knjižnice, nekega NUK-a. To pomeni, da sploh ne poznajo hrama slovenske kulture in zanj ne vedo. Vendar tega niso krivi samo otroci, kriva je tudi šola in vzgoja.
Ste tudi s tem namenom napisali knjigo Mala zgodovina Slovenije, ali vas je k temu vodil tudi kak drug razlog?
Gotovo, čeprav me je vodila želja, da bi pripravil tako zgodovinsko knjigo, ki bi v obvladljivem obsegu bila dostopna vsem ljudem. Pri tej knjigi sem se trudil, da bi ljudje lahko posegali po njej, kjer ne bi imeli problemov z razumevanjem. Je pa res, da je pisana samo z moje strani, z mojim pogledom in zaobsega obdobja od prazgodovine vse do današnjih dni.
Vendar zgodovinski podatki so velikokrat stvar interpretacij. Kako torej razumeti neko zgodovinsko dejstvo, ki si ga predvsem politiki in komentatorji prirejajo na način, kot jim ustreza. Bi lahko govorili tukaj o nujnosti vzpostavitve zgodovinske znanosti, ki bi temu naredila konec?
Kot prvo bi poudaril, da o zgodovinskih dejstvih ni možno razpravljati. Neka vojna se je začela tega datuma in to drži. Pri interpretacijah pa bodo vedno razlike. Tukaj ne pričakujem, da bi bila zelo kmalu neka enotnost. Se pa strinjam, da mora priti do poenotenih moralnih stališč. Pri nas je največji problem pri vidiku zločinov, za katere vemo, da jih iz pravnih in moralnih stališč ne moremo nikakor opravičevati. Zločin je zločin in pri nas se očitno ne moremo poenotiti, kaj je zločin. Vidimo lahko, kako nam predstavniki bivše oblasti želijo vsiljevati lastno terminologijo o lastni preteklosti. Pri nas bo še nekaj časa preteklo, preden bomo čas pred osamosvojitvijo označili za čas komunizma z vsemi njegovimi atributi.
Ste tudi predsednik programskega sveta. Kaj lahko televizija kot zaenkrat še najbolj popularen medij naredi po tej plati za ta domovinski občutek?
Kolikor lahko opazujem, je veliko odmeva na vrhunsko pripravljene dokumentarne filme. Taki filmi, če so narejeni pošteno in strokovno, imajo zelo velik odmev in vpliv na družbo. Preko njih lahko človek sam črpa spoznanja. Drugi vidik je ta, da se mora skozi vse oddaje, novice, reportaže in podobno odražati pozitiven odnos do domovine. To ne pomeni, da ne smemo biti kritični. Sploh ne, vedeti je samo potrebno, da obstoj slovenske države ni stvar debate, ampak je dejstvo.
Za krepitev domovinske zavesti bi bilo dobro, da bi recimo Slovensko kroniko, ki prinaša novice iz regionalnih in lokalnih okolij in iz vsakodnevnih dejavnosti ljudi po Sloveniji prestavili v kasnejši, bolj gledan termin. Verjetno je treba poznati tisto, kar naj bi imel rad, ali? Navsezadnje smo domovina ljudje, naše delo, kultura in prizadevanja...
No, tukaj smo pa pri najbolj glavnem vprašanju, kar jih je. V Sloveniji imamo že več kot 100 let ta problem, da mislimo, da je Ljubljana popek Slovenije. To je tudi problem televizije. Enostavno nima enakopravnega odnosa do regionalnih novic. Moji prekmurski prijatelji večkrat rečejo, da mora biti štrajk ali kaj drugega narobe s tovarno Mura ali se morajo kakšni Romi stepsti, da pride Prekmurje v novice osrednjega dnevnika. In bi moralo biti ravno obratno. Novice iz Prekmurja kot tudi drugih pokrajin Koroške, Primorske, Notranjske, Dolenjske in tako naprej, bi morale biti prisotne dnevno in tukaj se strinjam z vami. Za primer lahko pogledamo poročanje o Koroški – noč in dan smo poslušali na novicah o Haiderju, kot da je Haider osrednji problem in osrednja novica Koroške. Noben ne posveča večje pozornosti kulturnemu življenju Slovencev na Koroškem, ki je zelo močno in živo. Osrednje novice bi res morale biti povezovalne in se osredotočati na celotno Slovenijo.
In do tega ne pride, ker..?
Dolgo časa sem mislil, da je problem pri dopisnikih, pa to ni res. Dopisniki so po večini delovni in pripravljajo material, ga množično pošiljajo v uredništva. In tukaj se zalomi. Marsikateri uredniki mislijo, da če nek dogodek ni iz Ljubljane, da ga ni potrebno omeniti. Torej je osrednji problem zaradi zelo starega vzorca, ko je vse samo Ljubljana. Enak problem lahko zaznavam tudi v zgodovini, kjer se dogodki izven Ljubljane veliko manj omenjajo ali izpuščajo. Poglejmo, kaj se dogaja s Slomškom ali z drugimi pomembnimi osebami slovenstva ali iz Primorske ali drugih pokrajin.
To bomo lahko presegli le takrat, ko bodo ljudje iz periferije še bolj aktivni in še bolj glasni, saj si lahko predstavljamo, da se Ljubljančani ne bodo nikoli odrekli svoji centralni poziciji. Ob tem morajo svojo vlogo odigrati tudi tisti, ki pridejo iz periferije živet v Ljubljano, da ne pozabijo, od kod prihajajo, ampak morajo zastopati svojo regijo.

Erjavec M., Moj pogled, v: Ognjišče (2009) 6, str. 24.

V času letošnjih velikonočnih praznikov je na filmska platna v Sloveniji prišla koprodukcijska drama o aktualnem papežu Frančišku, ki je že od samega začetka zelo priljubljen med verniki in ki s svojim delovanjem pozitivno odmeva tudi v splošni svetovni javnosti.

Koprodukcijska biografska drama pripoveduje zgodbo o leta 1936 v argentinskem Buenos Airesu rojenem Jorgeju Mariu Bergogliu (igra ga argentinski igralec Dario Grandinetti),

Žanrsko in tehnično gre za povprečen film, njegova glavna vrednost se skriva v pozitivno naravnani zgodbi, ki na sproščen način poda vpogled v življenje in nazore papeža Frančiška. Prikaže ga kot skromnega in prijaznega, a obenem načelnega in odločnega dušnega pastirja, ki po vzoru sv. Frančiška posebno pozornost namenja revnim.

V naših kinematografih od 24. marca 2016.

Rehar A., Film, v: Ognjišče (2016) 4, str. 96.

"Skupaj živimo, skupaj umrjemo, z Jezusom, Marijo in našo Materjo« (Terezijo), so zadnje besede nedavno ubitih misijonark ljubezni, ki so umrle nasilne smrti ob napadu na dom starejših v jemenskem mestu Aden. Dom, ki je v sklopu samostana, je napadla skupina oboroženih moških. Streljali so in poleg štirih redovnic ubili nekaj zaposlenih in nekaj varovancev doma. Preberimo, kaj so napisale v pismu sestram v Rimu.
»Aden je mesto, s petimi cerkvami, ki je bilo najbolj prizadeto. Sprti strani hočeta zavzeti Aden, ker so v njem naravna bogastva, pristanišče in mednarodno letališče. Z neba noč in dan letala mečejo bombe, vojaki pa silovito napadajo. Me molimo pred izpostavljenim Najsvetejšim in prosimo usmiljenega Jezusa, da nas varuje, brani naše reveže in podeli mir tem ljudem.
Medtem ko se vojna nadaljuje, preračunavamo, koliko hrane še imamo in se sprašujemo: “Bo dovolj za danes?” ... Kako bomo jutri potešile lakoto naših ubogih?
V popolnem zaupanju me sestre tečemo proti domu za reveže tudi med najhujšim bombardiranjem. Včasih se skrijemo pod drevesa in verujemo, da je to Božja roka, ki nas varuje, in potem bežimo k našim ubogim, ki nas mirno čakajo. Takoj ko prispemo, začnemo z delom: čistimo, peremo, kuhamo in uporabljamo zadnje vreče moke in steklenice olja, prav kakor v zgodbi o preroku Eliju in vdovi.
Nekdo pozvoni na našem vhodu – neki človek, ki ga ne poznamo. Kljub streljanju in bombardiranju nam je prinesel svež kruh. Pustil ga je in odšel. V solzah lahko samo rečemo: Hvala, Jezus!«

Sestre potem opišejo še podoben primer, ko jim je nekdo prinesel banane in zdravila, in to prav tista, ki so jim zmanjkala. Pismo so napisale junija lani in poslale sestram v Rim, ko je v Jemenu že divjala vojna. »Ko so bombardiranja najbolj huda, se skrijemo pod stopnice. Vseh pet, vedno skupaj!« Nato pa še dodale začetne besede: »Skupaj živimo ...« in sklenile pismo s. Anzelma, s. Regineta, s. Margarita in s. Judita, ki so bile ubite. (br)

Rustja B., Zanimivosti, v: Ognjišče (2016) 4, str. 101.