Med moškimi imeni je ime Niko na 137. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo pri nas leta 2007 z imenom Niko poimenovanih 1385 (1994: 996) oseb. Še pogostejša je bila različica Nik (2256, 102. mesto; 1994: 256), manj pogoste pa različice Niki (96), Nikolaj (858, 180. mesto; 1994: 964) in Miklavž (75, 677. mesto; 1994: 86). Ženska oblika imena Niko je Nika (5236; 54. mesto; 1994: 1621) z različicami Niki (43), Nikica (30), Nikolaja (174; 436. mesto; 1994: 192), Nikolina (250; 365. mesto; 1994: 117).

God:
• 4. februar
• 21. marec
• 15. maj
• 2. junij
• 9. julij
• 10. september
• 25. september
• 13. november
• 14. november
• 6. december

Ime Niko je skrajšana oblika imena Nikolaj, prav tako različici Nik in Niki. Ime Niko je tvorjeno s priponskim obrazilom ‑o, Niki s priponskim obrazilom ‑i.

Ime Nikolaj izhaja prek latinskega imena Nicolaus iz grškega imena Nikólaos. Grško ime je zloženo iz grških besed nī'kē 'zmaga v boju' in laós 'narod, ljudstvo'.Grško Nī'kē je poosebljeno kot ime boginje zmage in kot ime boginje Atene, ki so jo častili v Atenah. Iz latinskega Nicolaus je nastala tudi različica Miklavž, pri kateri je začetni N- zamenjan z M-. O nastanku tega so med imenoslovci različna mnenja.

Med številnimi svetniki z imenom Nikolaj je najbolj znan decembrski (6. decembra) sv. Nikolaj, škof iz Mire v Mali Aziji. Pri nas je poimenovan z imenom Miklavž. Veljal je za velikega dobrotnika in je zavetniki brodarjev, mornarjev in zoper povodnji. Po legendi je trem hčeram siromaka ponoči dal skozi okno tri kepe zlata za doto in jih tako rešil sramote. Praznovanje sv. Miklavža se imenuje tudi miklavževanje. Njegovi spremljevalci so angeli in parkeljni. Na Miklavževo so bili nekdaj v vseh večjih krajih Miklavževi sejmi. Miklavž je tudi vremenski napovedovalec: Če je na Miklavževo mrzlo, pravijo, da bo huda zima. Spomladi pa pri nas goduje tudi Nikolaj iz Flüe (v nemških deželah 25. septembra), septembra je god spokornika sv. Nikolaja Tolentinskega, in številni drugi svetniki s tem mimenom.

Med moškimi imeni v Sloveniji je ime Janez na drugem mestu za imenom Franc. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2010 z imenom Janez poimenovanih 24577 (2008: 25028; 1994: 32656; 1971: 35054). Različice: Anže (2010: 4214), Anžej (90), Džoni (11), Gianni (23), Gianfranco (15), Giovanni (29), Jan (6776), Janči (7), Jane (24), Janej (11), Janek (8), Janeslav, Jani (971), Janik (21), Janislav (27), Janko (4542), Jano (13), Janos (8), Janoš (81), Januš (66), Janž (25), Janže (32), Jean (39), Johan (30), Johann (24), John (22), Jovan (441), Jovica (139), Jovo (232), Vanja (189), Vanjo (19), Žan (5072), Žane (26), Žani (19), Žanžak, Žan Žak (9). Ženske oblike: Jana (3734), Janka (125), Johana (34), Vanja (2003), Žana (780).

Janez Kancij

God:
• Januar:
  2., 4., 6., 15., 19., 26., 28., 31.
• Februar:
  1., 4., 14., 19., 23.
• Marec:
  5., 8., 16., 19., 30.
• April:
  3., 7., 24.
• Maj:
  8., 10., 16., 18., 22., 23., 24.
• Junij:
  3., 11., 17., 20., 22., 24., 26., 27.
• Julij:
  2., 4., 9., 11., 12., 21., 22., 23., 25., 26., 31.
• Avgust:
  4., 17., 19., 27., 29., 31.
• September:
  2., 7., 11., 13., 14., 18., 20., 21., 23., 26., 27.
• Oktober:
  3., 9., 10., 14., 17., 19., 20., 23., 25.
• November:
  4., 9., 11., 14., 16., 20., 24., 26.
• December:
  4., 5., 7., 14., 17., 23., 27.

Ime Janez izhaja iz latinskega imena Johannes, Joannes, to pa prek grškega Iohánnes, Ioánnes iz hebrejskega imena Jehohanan, skrajšano Johanan z nekdanjim pomenom 'Jahve (tj. Bog) je milostljiv'. Ime so torej prvotno dajali v zahvalo Bogu, ki jim je dal dolgo pričakovanega otroka. Glede na drugo sestavino sta hebrejskemu Johanan sorodni imeni Ana in Hanibal. Iz grške oblike izhajata starocerkvenoslovanski obliki Ioanъ, Ivannъ, v hrvaškem, srbskem, bolgarskem in ruskem jeziku Ivan ter poleg imena Jan še v češkem, slovaškem in poljskem jeziku. V srbskem jeziku se je iz starocerkvenoslovanskih oblik razvilo ime Jovan. Na slovenskem ozemlju sta danes imeni Janez in Ivan zastopani precej enakovredno. Ime Janez, starejše Janž, Janež, je sprejeto naravnost iz latinskega Joannes in je oziroma je bilo značilno za osrednji del Slovenije – Kranjsko, kar se kaže tudi v izrazu kranjski Janez. Ime Jan se je kot skrajšana oblika imena Janez uveljavila v najnovejšem času kot posledica mode kratkih imen. Na enak način sta se uveljavili tudi imeni Anže in Žan. Ime Janko je tvorjenka na  ko iz skrajšanega imena Janez s prvotno manjšalnim pomenom, ki pa se je ob pogosti rabi izgubil.

Janez je angleško John, Johny, Jack, Jacky, francosko Jean (starofrancosko Jehan), ženska oblika Jeanne, nemško Johann, skrajšano Hannes, Hans, italijansko Giovanni, skrajšano Gianni, Nino (iz manjšalnice Giovannino), špansko Juan, ženska oblika Juanita, finsko Juhani, skrajšano Ants, Hannu.

Janez je ime mnogih svetnikov. Pri nas najbolj znana Janeza sta Janez Krstnik in Janez Evangelist. Po novi zavezi je Janez Krstnik sin Zaharija in Elizabete, Jezusov predhodnik, oznanjevalec pokore, glasnik bližajočega se Mesijevega kraljestva in je krstil Jezusa v Jordanu. Herod Antipa ga je dal obglaviti. Hči Herodiade je namreč terjala za svoj ples pred Herodom glavo Janeza Krstnika (24. junija – rojstvo in 29. avgusta – mučeništvo). Janez Evangelist je po novi zavezi sin Zebedeja in Salome, ribič, Jezusov učenec, apostol, pisec 4. evangelija, Razodetja (Apokalipse) in treh listov ter eden od stebrov jeruzalemske cerkve, ki je umrl okrog leta 100 star 104 leta (v koledarju 27. decembra). Simbol 4. evangelija je orel, s katerim Janeza Evangelista tudi upodabljajo.

Spisek vseh svetnikov z imenom Janez (125) v Letu svetnikov:

• Janez Dobri, sv., † ok. 660, škof v Milanu v Italiji (2. januar)
• Janez Sholar, sv., † ok. 543, menih, učenec sv. Saba v Palestini (4. januar)
• Janez Nepomuk Neumann, sv., † 1860, ameriški misijonar (5. januar)
• Janez de Ribera, sv., † 1611, nadškof v Valenciji (6. januar)
• Janez Kalibit, sv., † ok. 450, skrivnostni samotar iz Carigrada (15. januar)
• Janez Latruna, sv., † 1816, frančiškan, misijonar, mučenec na Kitajskem (god 15. januar)
• Janez Peter Neel, sv., † 1862, francoski duhovnik in mučenec na Kitajskem (18. februar, god tudi 15. jan.)
• Janez iz Ravene, sv., † 595, škof (19. januar)
• Janez, sv., 6. st., mučenec v Jeruzalemu (26. januar)
• Janez, sv., † ok. 554, duhovnik in menih v Galiji (28. januar)
• Janez Bosko (Don Bosco), sv., † 1888, apostol mladine (31. januar)
• Janez, sv., 4. st., mučenec v Aleksandriji v Egiptu (31. januar)
• Janez, sv., † 1163, škof v Saint-Malo v Franciji (1. februar)
• Janez de Brito, sv., † 1693, in drugi jezuitski misijonarji in mučenci (4. februar)
• Janez Krstnik od Spočetja (Juan García Jijon), sv., † 1613, španski redovnik trinitarec (14. februar)
• Janez Peter Neel, sv., † 1862, francoski duhovnik in mučenec na Kitajskem (18. februar, god tudi 15. jan)
• Janez, sv., † 1862, mučenec na Kitajskem (19. februar)
• Janez, sv., 11. st., iz Reggio Calabria v Italiji (23. februar)
• Janez Jožef od Križa, sv., † 1734, alkantarenec (5. marec)
• Janez od Boga, sv., † 1550, ustanovitelj reda usmiljenih bratov (8. marec)
• Janez Sarkander, sv., † 1620, duhovnik in mučenec (17. marec)
• Janez, sv., 6. st., opat pri Spoletu v Italiji (19. marec)
• Janez Klimak, sv., † 649, bogoljubni pisatelj (30. marec)
• Janez, sv., † 432, škof v Neaplju v Italiji (3. april)
• Janez Krstnik de la Salle, sv., † 1719, ustanovitelj reda šolskih bratov (7. april)
• Janez, Anton in Evstahij, sv. † I342-, mučenci v Vilni (24. april)
• Janez iz Sanhuta, sv., † ok. 303, mučenec (3. maj)
• Janez Houghton, Avguštin Webster, Robert Lawrence in dri angl.muč., sv., † 1535, angl. mučenci (4. maj)
• Janez iz Beverleyja, sv., † 721, škof in opat (7. maj)
• Janez, sv., † ok. 475, škof v Autunu v Franciji (8. maj)
• Janez Avilski, sv., † 1569, pridigar in vzgojitelj (10. maj)
• Janez Nepomuk, sv., † 1393, mučenec (16. maj)
• Janez I., sv., † 526, papež (18. maj)
• Janez, sv., 10. st., opat v Parmi v Italiji (22. maj)
• Janez Krstnik de Rossi, sv., † 1764, apostol zapuščenih (23. maj)
• Janez Psihaitas, sv., † 820, menih v Carigradu (24. maj)
• Janez Grande, sv., † 1600, redovnik usmiljenih bratov (3. junij)
• Janez Marija Muzel, sv., † 1887, ugandski mučenec (27. januar, god 3. junij)
• Janez Fakundski, sv., † 1479, glasnik sprave (11. junij)
• Janez iz Matere, sv., † 1139, Pulsano v Italiji (20. junij)
• Janez (John) Fisher in Tomaž More, sv., † 1535, kardinal in državnik, mučenca (22. junij)
• Janez Krstnik (rojstvo), sv., 24. junij
• Janez Got, sv., † ok. 800, škof v Pontu (26. junij)
• Janez in Pavel, sv., † 362?, mučenca (26. junij)
• Janez, sv., 6. st., duhovnik v Chinonu v Franciji (27. junij)
• Janez Frančišek Regis, sv., † 1640, jezuit (31. december, god 2. julij)
• Janez Cornelius in tovariši, sv., † 1594, mučenci v Dorchestru v Angliji (4. julij)
• Janez Heer, sv., † 1572, garkumski mučenec (9. julij)
• Janez Jones in Janez Wall, sv., † 1598 in 1679, mučenca (12. julij)
• Janez Gualbert, sv., † 1073, ustanovitelj reda valombrožanov (12. julij)
• Janez Hagiorita, sv., † ok. 1002, iguman na gori Atos (12. julij)
• Janez Wall, sv., † 1679, mučenec v Worcestru v Angliji (22. avgust, god 12. julij)
• Janez, sv., 6. st., menih v Siriji (21. julij)
• Janez Lloyd, sv., † 1679, mučenec v Cardiffu v Angliji (22. julij)
• Janez Kasijan, sv., † ok. 435, cerkveni oče (23. julij)
• Janez Agnus, sv., † ok. 646, škof v Maastrichtu na Nizozemskem (25. julij)
• Janez Columbini, sv., † 1367, jezuit v Sieni v Italiji (31. julij)
• Janez Marija Vianney, sv., † 1859, arški župnik (4. avgust)
• Janez, sv., 11./12. st., škof v italijanski Kampaniji (17. avgust)
• Janez Eudes, sv., † 1680, začetnik češčenja Srca Jezusovega (19. avgust)
• Janez, sv., † ok. 825, škof v Papiji (27. avgust)
• Janez Krstnik (mučeništvo), sv., 29. avgust
• Janez, sv., 7. st., škof v Comu v Italiji (31. avgust)
• Janez, sv., † 946, samotar v samostanu Rilo v Bolgariji (31. avgust)
• Janez Postivec, sv., † 595, carigrajski patriarh (2. september)
• Janez iz Lodija, sv., † ok. 1205, škof v Gubbiu v Italiji (7. september)
• Janez Gabrijel Perboyre, sv., † 1840, misijonar in mučenec (11. september)
• Janez Krizostom (Janez Zlatousti), sv., † 407, cerkveni učitelj (13. september)
• Janez Gabrijel Taurin Dufresse, sv., † 1815, mučenec na Kitajskem (14. september)
• Janez Macias, sv., † 1645, dominikanec (16. september, god 18. september)
• Janez Chon, sv., † 1866, korejski misijonski tiskar in mučenec (10. marec, god 20. september)
• Janez Ni Youn-Il, sv., † 1867, družinski oče iz Koreje, katehet in mučenec (20. januar, god 20.
• september)
• Janez Pak in tovariši, sv., † 1839, mučenci v Koreji (4. september, god 20. september)
• Janez Yi, sv., † 1867, mučenec v Taegu v Koreji (30. januar, god 20. september)
• Janez Prandota, sv., † 1266, škof v Krakovu na Poljskem (21. september)
• Janez, sv., † po 881, mučenec v severni Afriki (23. september)
• Janez a Meda, sv., † 1159, ustanovitelj humiliatov v Milanu (26. september)
• Janez, sv. † ok. 825, mučenec v Kordobi v Španiji (27. september)
• Janez Duklanski, sv., † 1484, frančiškan (29. september, god 3. oktober)
• Janez Leonardi, sv., † 1609, redovni ustanovitelj (9. oktober)
• Janez, sv., † *397, kanonik v Angliji (10. oktober)
• Janez Ogilvie, sv., † 1615, jezuit, mučenec s Škotskega (10. marec, god 14. oktober)
• Janez, sv., 4. st., menih v Tebajski puščavi (17. oktober)
• Janez de la Lande, sv., † 1646, kanadski mučenec (19. oktober)
• Janez Brebeuf in drugi kanadski mučenci, sv., † 1649 (16. marec, god 19. oktober)
• Janez Rigby, sv., † 1600, mučenec v Angliji (21. junij, god 20. oktober)
• Janez Kapistran, sv., † 1456, redovni reformator in pridigar (23. oktober)
• Janez Almond, sv., † 1612, mučenec v Angliji (3. december, god 25. oktober)
• Janez Boste in tovariši, sv., † 1594, angleški mučenci (24. julij, god 25. oktober)
• Janez Kemble, sv., † 1679, duhovnik in mučenec v Angliji (22. avgust, god 25. oktober)
• Janez Payne, sv., † 1582, mučenec v Angliji (2. april, god 25. oktober)
• Janez Southworth, sv., † 1654, mučenec v Londonu v Angliji (28. junij, god 25. oktober)
• Janez Hozibita, sv., † ok. 635, škof v Cezareji v Palestini (28. oktober)
• Janez in Jakob, sv., † 344, škof in duhovnik v Perziji (1. november)
• Janez Zedazneli in tovariši, sv., 6. st., menihi v Georgiji (4. november)
• Janez Colobus ali Mali, sv., 5. st., puščavnik v Egiptu (9. november)
• Janez Miloščinar, sv., † 619/620, aleksandrijski patriarh (11. november)
• Janez iz Tufara, sv., † 1170, opat v Beneventu v Italiji (14. november)
• Janez del Castillo, sv., † 1628, mučenec (15. november, god 16. november)
• Janez in tovariši, sv., 4. st., mučenci v Perziji (20. november)
• Janez Karel Cornay, sv., † 1837, mučenec v Vietnamu (20. september, god 24. november)
• Janez Ludvik Bonnard, sv., † 1852, misijonar v Vietnamu in mučenec (1. maj, god 24. november)
• Janez, duhovnik, in Matej, katehist, sv., † 1861, mučenca v Vietnamu (26. maj, god 24. november)
• Janez Dat, sv., † 1798, mučenec v Vietnamu (28. oktober, god 24. november)
• Janez Krstnik Dinh Van Thanh, sv., † 1840, mučenec v Vietnamu (28. april, god 24. november)
• Janez Berhmans, sv., † 1621, jezuitski redovnik (13. avgust, god 26. november)
• Janez Calabria, sv., † I954, iz Verone v Italiji (4. december)
• Janez Damaščan, sv., † 749, cerkveni učitelj (4. december)
• Janez, sv., 9. st., škof v Aziji (5. december)
• Janez Molčavec, sv., † 559 ali 588, škof in puščavnik (7. december)
• Janez od Križa, sv., † 1591, duhovnik, cerkveni učitelj (14. december)
• Janez de Matha, sv., † 1213, ustanovitelj trinitarskega reda (17. december)
• Janez Kancij (Kentski), sv., † 1473, bogoslovni profesor in zavetnik Poljske (23. december)
• Janez Evangelist, sv., po 100, apostol (27. december)

Razširjenost oziroma uveljavljenost imena v slovenskem prostoru dokazujejo tudi številne cerkve posvečene svetim Janezom. Največ je cerkev sv. Janeza Krstnika, in sicer 84, sledi 21 cerkev sv. Janeza Evangelista, dve cerkvi sv. Janeza Nepomuka in štiri cerkve sv. Janeza in Pavla. Po cerkvah so mnogi kraji v Sloveniji poimenovani z imeni Šentjanž, Št. Janž, Sv. Janez, Šentjanška vas ter Šentjanževo predmestje, drugo ime za Šempeter v Ljubljani. Z imenom Janez so povezana še krajevna imena Janževski Vrh, Janževa Gora, Jankoti, Janeži, Jankovec, Jankova. Po imenu Ivan so nastala imena naselij Ivanci, Ivančna gorica, Ivaniše, Ivanja vas, Ivanje selo, Ivanjkovci, Ivanjkovščak, Ivanše, Ivanjšovci ter Štivan po cerkvi sv. Ivana.

V občnem besedju se praviloma najpogostejša imena posplošeno uporabljajo za poimenovanje narodov in človeških likov. Tako se ime Janez – dandanes resda nekoliko šaljivo – uporablja v pomenu 'Slovenec', navadno v zvezi kranjski Janez, ime Ivan pa v pomenu 'Rus'. Angleško John Bull pomeni 'ironičen naziv za angleškega buržuja, za angleški narod sploh'. Nemško Hans Dumm pomeni 'tepec, norec', Hans Liederlich 'propadel, razuzdan človek', Hans Urian 'hudič, satan, hudobec', Hans im Bild 'pametnjakovič'.

Izraz janez pomeni 'nekoliko neiznajdljiv, preprost fant', ki se s pridevniško podvojitvijo janezast uporablja tudi v nagovoru: O ti janez janezasti. Slovensko Anžon je 'velik, motovilast, neroden Janez', anžon pa 'črv v sadju'. Obstajal je tudi rimani izraz Žane iz Ljubljane 'ljubljanski meščan iz predmestja'. Izraz pridni Janezek pomeni 'človek dobrega, pozitivnega značaja'. Pomen 'človek' ima Janez tudi v pregovoru Kar se Janezek nauči, to Janez zna.

* 19. oktober 1876, Ledinek, † 3. februar 1951, Gornja Radgona

Knjižničar že v dijaškem semenišču v Mariboru

Življenje in delo Janka Šlebingerja je lepo predstavil Bruno Hartman, ugleden bibliotekar, ob odkritju spominske plošče na kulturnem domu pri Sv. Ani leta 2001. Po njem povzemam glavne podatke. Rodil se je 19. oktobra 1876 na Ledineku pri Sv. Ani v Slovenskih goricah kot deveti otrok malega kmeta. Po osnovni šoli v Zgornji Ščavnici je šel v Maribor na klasično gimnazijo. "Ta gimnazija je bila prava kovačnica mladih slovenskih izobražencev s takratnega Štajerskega. Duhovščina po deželi je odbirala in podpirala nadarjene kmečke fante, da so jih starši dali študirat. V Mariboru je škofija vzdrževala dijaški dom - malo semenišče. Gojenec Janko Šlebinger je delal kot knjižničar v zavodovi knjižnici. V njej se je zapisal knjižničarstvu, ki je bilo potlej njegovo življenjsko poslanstvo." Po maturi je bil eno leto vpisan v bogoslovje, leta 1899 pa je odšel na Dunaj študirat slavistiko in germanistiko, kjer je imel sijajne profesorje, med njimi štajerskega rojaka Matija Murka. Študij je končal leta 1903 z doktoratom o Adamu Bohoriču, prvem slovenskem slovničarju. Na Dunaju se je Šlebinger seznanil dr. Francem Simoničem iz Ivanjkovec pri Ljutomeru, ki je bil eden vodilnih knjižničarjev dunajske univerzitetne knjižnice. Šlebingerja je vleklo srce, da bi zaposlil v tej ugledni ustanovi, pa mu je Simonič, ki postal njegov tast - Janko se je namreč poročil z njegovo hčerko Olgo - to odsvetoval. Šlebinger se je odpravil v Ljubljano, kjer je postal profesor na gimnaziji, zatem v Novem mestu, kjer je poučeval slovenščino in nemščino; od leta 1909 do 1925 pa na ljubljanski realki. V tem času se je posvetil dvojemu - bibliografiji in literarni zgodovini.

Bibliografija terja pridnost čebele

Janka Šlebingerja je kot dunajskega visokošolca usmeril v bibliografijo univerzitetni knjižničar Franc Simonič, njegov bodoči tast. "Bibliografija je veda, ki se ukvarja s popisovanjem knjig, časnikov, časopisov in drugih tiskanih dokumentov. Omogoča nam pregled nad tiskanim (danes tudi fotografskim in elektronskim) gradivom glede na njegove pisce, področje človeškega delovanja, jezik, kraj in čas njegovega nastanka" (Bruno Hartman). Kako naporno je to delo, ve samo tisti, ki je kdaj imel z njim opravka. Zahteva bogato splošno znanje in seveda zbirateljsko pridnost. Šlebinger se je z bibliografskim delom ukvarjal že v študentskih letih. Po letu 1903 pa se je lotil sistematičnega popisovanja vsega slovenskega tiska po posameznih letih in ga objavljal v Zbornikih Slovenske matice pa tudi v samostojnih knjigah. Nemogoče je našteti vsa njegova dela na bibliografskem področju. Omenimo samo nekatera glavna. Pregledal in dopolnil je obsežno delo dr. Simoniča Slovenska bibliografija 1550-1900, v kateri je avtor poskusil zajeti vso slovensko tiskano gradivo od Trubarjevega Katekizma do vseh, kar tiskov, ki so izšli v naslednjih tri in pol stoletjih. Ob razstavi slovenskega novinarstva v Ljubljani leta 1937 mu je uspelo v knjižni obliki objaviti kronološki pregled slovenskih časnikov in časopisov od 1797 do 1936, predragocen pripomoček o dosežkih Slovencev na tem področju. Sestavil je izčrpne bibliografije o nekaterih slovenskih pisateljih in pesnikih in še marsikaj drugega.

Ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice

Ko je bil Janko Šlebinger že priznan slovenski bibliograf in se je bližal petdesetemu letu, se mu je izpolnila davna želja, da bi postal bibliotekar - knjižničar. Leta 1925 so ga državne oblasti s šole poklicale v Državno biblioteko, današnjo Narodno in univerzitetno knjižnico (NUK). "Menile so da je spričo svojega vsestranskega znanja, še zlasti na področju knjižničarstva, nadvse primeren, da prevzame vodstvo te častitljive in za slovenski narod nadvse pomembne ustanove." Šlebinger jo je kot ravnatelj vodil od leta 1925 do 1946, ko je bil upokojen. Njegova Narodna biblioteka je rasla in se množila, toda stiskala se je v neprimernih prostorih. Nujno je bilo poskrbeti za novo stavbo. V letih 1936-1941 so po načrtih mojstra Jožeta Plečnika pozidali njegovo umetnino, na katero smo še danes ponosni.

Isto leto, ko je Šlebinger postal ravnatelj Državne biblioteke, je začel izhajati znameniti Slovenski biografski leksikon, ki je izhajal do leta 1991 in obsega štiri knjige s 4.768 stranmi, samo osebno kazalo jih šteje 245. Ker je imel tako dober pregled nad celostnim slovenskim ustvarjalnim potencialom, je skoraj sam izdelal obsežen spisek osebnosti, ki naj bi prišle v SBL. Bil je v uredniškem odboru prvih treh zvezkov, za SBL je napisal več kot 220 temeljitih življenjepisov in k njim pripadajočih bibliografij. Pomembno je bilo tudi njegovo uredniško delo pri raznih revijah in založbah. Deloval je tudi literarno. Zaradi svojih zaslug za slovensko knjižničarstvo je bil izvoljen za dopisnega člana SAZU. Močno bolan se je leta 1948 preselil na svoje posestvo v Gornji Radgoni, kjer je preživel še štiri leta. Umrl je 3. februarja 1951 in je tam tudi pokopan.

(obletnica meseca 10_2006)

V februarski številki Ognjišča odmevajo tudi dogodki, ki se jih spominjamo v tem mesecu. 2. februarja, na svečnico, s katero v 'ljudskem koledarju' sklepamo božično obdobje, praznujemo tudi dan posvečenega življenja. Tega smo se spomnili v pogovoru s sestrami karmeličankami, ki praznujejo tudi 500-letnico rojstva svoje ustanoviteljice sv. Terezije Avilske.

Na god lurške Matere Božje, 11. februarja, obhajamo svetovni dan bolnikov. Zato predstavljamo delo bolniškega duhovnika p. Tonija Brinjovca. Bolniškega maziljenja se dotika tudi pismo, v katerem upokojeni nadškof Turnšek razlaga pomen tega zakramenta.

8. februarja Slovenci praznujemo svoj kulturni praznik. Nanj opozarja pogovor s slikarjem Tomažem Perkom in priloga, ki predstavlja starodavno kulturno ustanovo, znamenito Semeniško knjižnico v Ljubljani..

Ob tragičnih dogodkih v Franciji, kjer so muslimanski skrajneži ubili več članov uredništva satiričnega časopisa in druge grožnje islamistov, se sprašujemo o pravem pomenu vere in o različnih verah. Te tematike se dotika Pismo meseca in delno komentar. Prav zato, da bi spoznali, kaj zares uči islam in kaj druge vere, vključno s krščanstvom, vam na str. 123 predstavljamo knjigo Vplivna verstva sveta.

Letos začenjamo postni čas dokaj zgodaj, 18. februarja. Da bi ga globlje doživeli in se v njem pripravili na veliko noč, vam ponujamo nekaj knjig. Najprej predstavljamo križeve pote (str 57), potem nekaj postnih knjig za otroke (str. 45). Tudi Slomškova založba nam na str. 96 predstavlja nekaj knjig s to tematiko. Naj bo duhovno branje del naše priprave na največji krščanski praznik.

Iz tiskarne je prišla knjiga Jožefmarija Escrivaja Brazda. Po Escrivajevi smrti so zbrali njegove misli, ki so kot nekakšni 'smerokazi', ob katerih moremo usmerjati svoje razmišljanje, molitev in življenje. To je že druga knjiga ustanovitelja Opus Dei Jožefmarija Escrivaja, ki je izšla pri Ognjišču. Pred leti je izšla knjiga Pot, ki je doživela ponatis. O Opus Dei lahko v naši javnosti zasledimo veliko govoric in najrazličnejša mnenja o tej organizaciji. Sedaj imamo možnost, da si sami preberemo, kaj je učil njen ustanovitelj.

Že prejšnji mesec smo vam predstavili romanje ob 50-letnici Ognjišča. Tokrat pa vam ga na str. 16 natančneje predstavljamo in vas vabimo, da se nam pridružite na njem, saj boste tako lahko med prvimi počastili ponovno izpostavljen Turinski prt ter poromali po poteh svetih papežev.

Naročniki po pošti nas večkrat sprašujete, kdaj boste dobili položnice za plačilo revije. Predvidevamo, da jih boste dobili ob koncu januarja. Začetek leta naj bo spodbuda, da naročimo Ognjišče zase ali ga podarimo svojim bližnjim ali prijateljem. Morda tudi komu, ki si ga zaradi stiske ne more sam plačati.

gostje meseca

Sestre karmeličanke iz Sore

tema meseca

Semeniška knjižnica

mladinska tema meseca

Pišem, torej živim!

Preberite več: Februar 2015

Leži v vencu Sp. Bohinjskih gora in nanj se lahko povzpnemo tako s primorske kot tudi z bohinjske strani. Na S strani je visokogorsko smučišče, vendar je tudi poleti zelo obiskan. Nad Bohinjsko kotlino (Na Rjavo skalo - 1535 m visoko) obiskovalce pripelje tudi gondola..

Preberite več: Vogel (1922 m)

Večkrat mi je prišlo na misel, da bi z vami delila nekaj občutij, ampak na koncu nikoli nisem naredila ničesar. Le brala in brala sem vaše članke. Vsako leto 'odkrijem' kakšno zanimivo rubriko več in vsakič bolj nestrpno pričakujem Ognjišče. Sem namreč ena vaših mlajših bralk (15 let) in prav vse me (še) ne zanima. Ampak Ognjišče mi je zelo všeč.

Zelo me je navdušila tema mladinske priloge o molitvenih vzdihljajih in kako naj se jih le navadimo. Moj odgovor: sem se jih že, že zdavnaj :)! In verjemite, to je ena boljših reči, ki jih lahko kristjan počne. Naj vam povem moj primer. Sama sem imela zdravstvene težave, namreč včasih sem na lepem omedlela. Stanje se na srečo izboljšuje, ampak včasih sem bila zato v družbi, sploh če smo dolgo stali ali kaj podobnega, precej nesproščena: kaj, če omedlim zdaj? To bi bilo pa RES neprimerno itd. Še preden sem se zavedala, sem bila na robu živčnega zloma, srce mi je divje utripalo in imela sem občutek da prav ČUTIM, kako bom zdaj, zdaj ... Pa ni bilo nič, le moje predstave in moja bujna domišljija. Nekako takrat sem, na začetku kakšne proslave ali česa podobnega, začela oblikovati kratke molitvene vzdihljaje: »Bog, zdajle se počutim odlično. Če se bom tako počutila ves čas, ti bom zelo hvaležna.« In potem sem se pomirila, Bog že ve, kaj si želim jaz, in če bo uredil, da se mi bo kaj zgodilo, on ve zakaj in za koga bo to dobro. Kmalu sem te povedi izgovorila spontano, na začetku vsakega družbenega dogodka, in vse je bilo v redu! Bila sem res vesela in čedalje bolj sproščena in moj strah je izginil. Zdaj se velikokrat šele na koncu dogodka zavem in si rečem: »O, Bog, tako sem bila sproščena, tako odlično sem se počutila, da niti pomislila nisem, da bi bilo lahko drugače. Pa vseeno hvala, saj ti gotovo nisi pozabil name, samo zato, ker sem jaz nate.«

Ko sem se vam odločila pisati v tej smeri, sem šele začela razmišljati. Meni je lahko, saj vem, da naj se mi zgodi karkoli, Bog ve, zakaj je tako in je ob meni. Ne bojim se prometnih nesreč, bolezni, itd. Seveda sem previdna, ampak ni me strah. Vem, da je življenje pred mano in da lahko svetu v prihodnosti koristim. To ve tudi Bog in če se mu zdi, da sem 'potencial' (saj to je v bistvu vsak), bo že kako, da bom živela. Če pa ne, pač ne. Saj Bog je tako in tako najpametnejši in v njegovo odločitev zaupam. Kaj pa neverni? S čim se tolažijo oni? Med dejanji ne vidijo povezav, saj jih tudi mi ne, a verujemo, da jih vidi Bog in nam je lažje. Ne vejo, kaj bo po smrti. Mislijo, da nekaj gotovo bo – ampak kaj? Tega si niti ne upajo predstavljati. Zdi se mi, da sploh nimajo miru, tistega najglobljega, da nekdo nad nami dela tako, da bo na koncu pravično in pošteno. Ali pač? Ali mislite, da so ateisti v srcu mirni ali ne? Mogoče so pa tudi ateisti mirni v srcih, mislijo si, jaz sem dober in pač to je to, ampak nimam občutka, da je tako pri vseh. Čedalje bolj se zavedam, da je vera res DAR. Božji dar, največkrat nakazan s strani vernih staršev, ki nam jo dajo z vzgojo.

Kar precej misli sem vam že zaupala... Povedala pa bi še nekaj starejšim gospem, ki so nagnjene k jamranju o neverni in pokvarjeni mladini! Tisti, ki imajo verne starše, povečini so verni in to precej trdno. Neverni ali mlačni pa so tisti, čigar taki so tudi starši! Seveda so tudi izjeme v obe smeri, ampak v osnovi je pa za moje pojme in po mojih izkušnjah in opažanjih tako. In mladi nismo sami krivi za nevero svojih staršev, oni pa so vsaj posredno za našo. Torej se zgražajte nad njimi! In ne nad nami!

Kaj menite, da bi začeli za novopečene starše objavljati rubriko, ki bi spodbujala k vzgoji o veri? Ali pa bi naredili raziskavo vseh mladinskih verskih aktivnosti, da bi starejšim dokazali, da nekaj vere pa le še tli v mladih?

Res ste dobra revija. Najboljša!

Manca

Primerno je, da v prvi številki leta, ko praznujemo 50-letnico Ognjišča, objavimo pismo mladega človeka, ki mu je všeč naša revija. Hvala za pismo, ki razodeva, kako, glede na svoja leta, globoko razmišljaš o nekaterih problemih. Tvoje pismo ima nekako tri sklope.

V prvem govoriš o molitvenih zdihljajih. Ob njih se velja nekoliko ustaviti. Dober poznavalec duhovnega življenja kardinal Špidlik je zelo pozitivno pisal o njih in jih priporočal vernikom. Najprej kot vajo, da bi dosegli neprestano molitev ali molitveno stanje. Po njegovem mnenju je značilnost zdihljajev, da so dobri, kratki in preprosti. Uporabljali so jih že menihi v Egiptu. Trdili so, da so kratke molitve (zdihljaji) velik zaklad. »Ne raztresa nas, ker je kratka in če jo pogosto ponavljamo, v nas ustvari trajno razpoloženje. Izbiramo jo svobodno in glede na posebne potrebe nekega časa« (T, Špidlik, Moliti v srcu, 58). Menihi so že v prvih časih krščanstva iznašli veliko molitvenih zdihljajev, a počasi so opuščali druge zdihljaje in dali prednost Jezusovi molitvi, ki se glasi "Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešnika." Od 14 stol. se je zelo razširila v vzhodni Cerkvi. V zahodni Cerkvi smo jo spoznali v zadnjem času, predvsem po zaslugi knjige Pripoved ruskega romarja. O tej knjigi smo pisali v junijskem Ognjišču leta 2014 v rubriki Pisma in jo je mogoče še dobiti pri naši založbi. Po pripovedi v knjigi je romar, preprost kmet, iskal odgovor na vprašanje, kako neprenehoma moliti. Neki starec (duhovni oče) mu je svetoval preprost način: začne naj ponavljati Jezusovo molitev. Postopoma je romar prešel s 3000 na 6000 in nato vse do 12000 ponovitev te molitve na dan. Zatem ni več štel, ker so se njegove ustnice premikale same, brez napora in celo v spanju.

Čez nekaj časa je prešel na drugo stopnjo: z ustnic, ki se postopoma niso več premikale, se je gibanje omejilo zgolj na jezik. S tega pa je molitev prešla v srce. Romar se je zavedal, da se je njegova molitev uskladila z ritmom bitja srca.

Tako nam je ruski romar, ki je uporabljal molitvene zdihljaje, postal zgled, kako z molitvijo srca, izpolnjuje naročilo apostola Pavla: »Neprenehoma molite« (1 Tes 5,17). Knjiga, ki je že 'klasika' v duhovni literaturi, pa nam govori, kako pomembni so molitveni zdihljaji. Zdihljaji nam tudi pomagajo, da vse, kar se nam zgodi v življenju, izročamo Bogu in delamo v povezanosti z njim.

V drugem delu pa lepo govoriš, kako ti vera v Boga daje mir srca in se sprašuješ, ali so tega miru deležni tudi neverni ljudje. Tega ne vem, vem pa, da so ga deležni številni verni. Vernik, ki je izkusil, kakšen mir doživi, ko se v iskreni in globoki veri prepusti Bogu, se ne bo spraševal, kaj doživljajo ateisti. A samo pomisli lahko, kako je on živel, ko ni še imel tako globoke vere. Najbrž niti ni pogrešal tega notranjega miru, ker ga prej ni izkusil. Ti pa, ki si v osebni izročitvi Bogu doživela mir, se tudi še naprej trudi za bližino z Bogom. Je pa tudi res, da številni veliki svetniki niso v stiku z Bogom doživljali samo miru in spokojnosti. Doživljali so tudi notranje boje, nemir, pa tudi odsotnost Boga, ki jih je begala. A to že presega temo tvojega pisma.

V tretjem delu pisma pa govoriš o tem, kako so tudi nekateri mladi verni in kako številni mladi v starših nimajo zgleda vere in zato naj se starejši ne čudijo, da kdo od mladih ne veruje, saj je samo prevzel obnašanje svojih staršev. Strinjam se, da številni starši niso dober zgled v veri, a že sama praviš, da tudi otroci vernih staršev lahko postanejo neverni ali vsaj živijo tako, kakor da vere ne bi poznali. In brez dvoma to zelo boli verne starše in druge sorodnike. Nikoli pa ne vemo, kako bo z otroki, ki so bili versko vzgojeni, a so se nato veri odtujili. Morda se bodo v poznejših letih približali Bogu. Poznamo pa tudi primere, ko kdo od mladih, kljub neveri staršev, živi svojo vero izredno globoko. Poznam primer mlajšega duhovnika, ki se je kljub nevernim staršem in njihovemu nasprotovanju odločil za duhovniški poklic. To nam dokazuje, kako more Bog delovati tudi mimo človeških ovir, sicer pa raje uporablja običajno pot. Pa še glede tvojega predloga, da bi za mlade starše uvedli posebno rubriko v Ognjišču, ki bi jim pomagala vzgajati v veri. Že lani je p. Gržan p svoji rubriki pisal o zaročencih, letos pa bo nadaljeval s pisanjem o mladih zakoncih. Uvajamo pa tudi rubriko o verski vzgoji otrok. Prav pismo, kot je tvoje, naj številnim starejšim, ki obupujejo nad mladim rodom, vlije poguma, da ni vse tako slabo in da Bog deluje tudi v našem času.

Božo Rustja

* 21. februar 1909, Ptuj, † 26. januar 1976, Celovec

Mož, ki je prehiteval koncil

Po zaslugi Metoda Turnška so slovenski kristjani že dvajset let pred drugim vatikanskim koncilom dobili v roke celoten Rimski misal - mašno knjigo Cerkve - v domačem jeziku. Prvo izdajo je s sodelavci pripravil leta 1944, druga je izšla 1961 v Celovcu, tretja pa 1965 v Ljubljani. Ta daljnovidni mož se je rodil 21. februarja 1909 v Budini pri Ptuju kot četrti otrok delavske družine in pri krstu so mu dali ime Konrad. Oče je moral leta 1915 na fronto v Galicijo in je kot vojni ujetnik umrl v Rusiji. Konrad je po osnovni šoli na Ptuju leta 1922 odšel k cistercijanom v Stično, kjer je obiskoval samostansko gimnazijo. Maturo je opravil z odliko na klasični gimnaziji v Ljubljani. Po petih letih študija na teološki fakulteti ljubljanske univerze je leta 1934 prejel mašniško posvečenje. Pater Metod, vzgojitelj cistercijanskih novincev v Slomškovem zavodu v Ljubljani, je po novi maši študije nadaljeval in jih zaključil z doktoratom (doktorsko razpravo Razvoj krstnega obreda v prvi Cerkvi je kasneje objavil v knjigi z naslovom S krstom v Kristusovo Cerkev). Že med študijem je sprejel urejanje glasila Apostolstva sv. Cirila in Metoda Kraljestvo božje. Skupaj s p. Tomažem Kurentom je začel izdajati liturgični list Božji vrelci, sam je ustanovil liturgično knjižnico Živimo s Cerkvijo. Za 800-letnico stiškega samostana je leta 1936 napisal igro Potujoči križ, isto leto je mesečniku Bogoljub izhajal njegov namišljeni potopis Stoji, stoji tam sivi samostan. Pri vsem tem delu se je lotil prevajanja zajetnega Rimskega misala. Ob prevajanju se mu je porodila misel za knjigo Leto božjih skrivnosti, oris cerkvenega leta po misalu (1938). Za Mohorjevo je sestavil Družinski molitvenik, leta 1943 so mohorjani dobili prvi zvezek njegovega dela Pod vernim krovom, s katerim bralca vodi "ob ljudskih običajih skoz cerkveno leto". Vnema za nabiranje narodopisnega blaga ga je po vojni zanesla v Trst, kjer je bil profesor slovenščine, zgodovine in zemljepisa na raznih slovenskih šolah, hkrati pa je veliko pisal. Leta 1956 ni bil več nastavljen kot profesor, ker ni imel italijanskega državljanstva. Umaknil se je na Koroško. Sprejel je župnijo Rebrca nad Železno Kaplo, kjer je vpeljal slovensko bogoslužje, zgradil je župnijsko dvorano, da se je v njej zbirala mladina ter se utrjevala v veri in narodni zavesti. Nekaj let je poučeval na kmetijski šoli v Tinjah. Ves čas je pisal in veliko sodeloval na celovškem radiu. Zaradi sladkorne bolezni je leta 1972 stopil pokoj, peresa pa ni odložil. Iztrgala mu ga je šele božja dekla smrt, ki ga je obiskala 26. januarja 1976. Po slovesu v Celovcu in na Rebrci so ga pokopali doma - v Stični.

Buditelj narodne zavesti in ponosa

Na leposlovnem področju se je Turnšek najprej uveljavil kot dramatik z že omenjeno tridejanko Potujoči križ (1936). V tržaškem obdobju je napisal dramo Država med gorami (1948), ki obravnava izgubo svobode v Karantaniji v 8. stoletju. Na Koroškem pa je napisal dramo Kralj Samo in naš prvi vek (1959), v kateri sega v prve začetke slovenske zgodovine. Obe igri sta izrazito domoljubni, pisani v verzih. Prav tako je v verzih napisan dramski scenarij o sv. Cirilu in Metodu z naslovom Zvezdi našega neba (1966, leta 1974 je izšel nemški prevod). V karantansko zgodovino se je vrnil s svojo igro Krst karantanskih knezov (1968), ki ji je dodano zgodovinsko ozadje o pokristjanjenju Slovencev.

Izredno plodovit je bil Turnšek kot pripovednik. Profesor Martin Jevnikar pravi, da je bil "preprost in topel, sočen ljudski pripovednik" in njegovo delo označi takole: "Kakor v igrah, se je tudi v prozi najraje zatekal v zgodovino, ki jo je prepletal z narodopisjem in s širokim krajevnim zamahom, po katerem se gibljejo njegovi dobri ljudje z nekako lahkoto in brez večjih duševnih pretresov." Njegova prva pripovedna knjiga Z rodne grude (1951) prinaša tri idilične zgodbe; roman In hrumela je Drava (1955) prikazuje nemško zasedbo Štajerske in trpljenje slovenskih ljudi; Božja planina, "zgodovinska višarska povest", je izšla kot prva knjiga Slomškove založbe, ki jo je bil Turnšek ustanovil v Celovcu leta 1964. Dogajanje povesti Na Višarjah zvoni (1969) je postavljeno v leto 1941. Povesti Stoji na Rebri grad (1965) in Črni Hanej (1972) segata v srednjeveško Koroško. Najdaljši in najboljši Turnškov roman je Med koroškimi brati (1973), ki se dogaja med drugo svetovno vojno. V knjigi novel Naš rod v krčih (1975) nas vodi po slovenskem zamejstvu: od Tržaške in Goriške prek Benečije na Koroško. Veliko je pisal za razne koroške liste: v člankih je obravnaval religiozna, literarna, zgodovinska, ekumenska in etnografska vprašanja, povezana s slovenstvom. "Ozkosrčni niste bili nikoli. Koristoljubni tudi ne," mu je ob zadnjem slovesu v imenu Korošcev dejal pisatelj Janko Mesner. "Bili ste narodno kulturno prizadeti, zaskrbljeni in zmeraj delavni."

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1996) 1, str. 28.