Vrtača je vzhodna soseda Stola, drugi najvišji vrh v Karavankah, imenujejo jo tudi Visoka Vrtača; med domačini na južni strani (Žirovnica, Bégunje) je znana kot Nemški vrh.

Preberite več: Vrtača (2181 m)

Papež Frančišek je oklical leto posvečenega življenja, ki se je začelo na prvo adventno nedeljo, 30. novembra 2014, in se bo zaključilo 2. februarja 2016, na praznik Gospodovega darovanja. V tem letu dve veliki, po vsem svetu delujoči redovni družini obhajata jubilej svojih ustanoviteljev: salezijanci 200-letnico rojstva sv. Janeza Boska (16. avgusta), karmeličanke pa 500-letnico rojstva sv. Terezije Ávilske, prenoviteljice reda (28. marca). Ta izredna žena, ki se je vsa posvetila božjemu ženinu, je velika učiteljica globokega in nenehnega molitvenega življenja. Zapis o njenem življenju in delu v Ognjišču za mesec marec spremlja molitev slovenskih sester karmeličank in njihovo zagotovilo, da bodo v tem jubilejnem letu "še posebej prosile gospoda, naj nas vse blagoslavlja in nam pomaga zaživeti v svojem življenju tisto najglobljo resnico, ki je v polnosti prežela sv. Terezijo: Jezus Kristus, učlovečeni Bog, je središče našega bitja. V njegovi smrti in vstajenju smo odrešeni za večno življenje. Vstopajmo v pogovor z njim, ki nas ljubi."

več lahko preberete v prilogi - Ognjišče 03_2015

Petdeset let Ognjišča

razgibaj se, odpri oči ...

Stol (Kobariški); Veliki Muzec

moj poklic je poslanstvo

župnik Ambrož Kodelja

Preberite več: April 2015

* 15 avgust.1917, Ciudad Barrios, El Salvador; 24 marec 1980, San Salvador

"Umreti hočem tukaj, ker moram vstati med svojim ljudstvom."

»Svojega brata zelo pogrešam, toliko stvari bi ga še moral vprašati, toliko nasvetov dobiti od njega,« je dejal Gaspar Romero, brat novega blaženega, v pogovoru za italijanski verski mesečnik Jesus (2/2015), v katerem je orisal njegovo življenjsko pot. »V družini nas je bilo šest bratov in sestra. Oscar, rojen 15. avgusta 1917, je bil dvanajst let starejši od mene. Že pri enajstih letih je govoril, da bo postal duhovnik. Dobrotniki so mu omogočili, da je odšel najprej v malo semenišče in nato v bogoslovje v San Salvador. Leta 1938 so ga poslali študirat v Rim, kjer je bil leta 1942 posvečen v duhovnika. V domovino se je vrnil leta 1844. Njegov poklic je bil kristalno čist. Nagovarjal me je, naj tudi jaz postanem duhovnik, pa sem mu odkrito povedal, da je neprimernih duhovnikov že veliko, zakaj bi jim pridružili še nove.«

Po vrnitvi iz Rima je Oscar precej let vodil dve župniji v revnem predmestju, potem so ga poklicali za ravnatelja medškofijskega semenišča v San Salvadoru. Leta 1970 je bil imenovan za tamkajšnjega pomožnega škofa, leta 1974 pa je sprejel vodstvo škofije Santiago de Maria. 23. februarja 1977 je postal nadškof in metropolit v San Salvadoru. Ni šel stanovat v škofijsko palačo, ampak v bolnišnico. Hotel je imeti proste roke, da nastopi zoper strašne socialne krivice, s katerimi se je srečeval na vsakem koraku. 12. marca 1977 je bil umorjen njegov prijatelj jezuit Rutilio Grande, ki se je zavzemal za pravice kmetov pred nasiljem veleposestnikov. Ta smrt je poglobila njegovo zvestobo ubogim in ga okrepila za obrambo njihovih pravic. Od predsednika Molina, osebnega znanca, je odločno zahteval, naj uvede preiskavo o tem zločinu. Ko se ni nič premaknilo, je sklenil, da iz protesta ne bo sodeloval pri nobeni državni proslavi in tako je tudi storil. Mnogim se je zameril tudi zato, ker je bila ob nedeljah v stolnici maša za vse, bogate in revne, pri kateri v svojih pridigah obsojal vnebovpijoče socialne krivice. Vse pogosteje je prejemal anonimna sporočila z grožnjami smrti, kar pa ga je še bolj okrepilo in večalo njegovo ljubezen do ljudstva, ki mu je bilo zaupano. »Tri dni pred tistim ponedeljkom, ko je bil umorjen,« je povedal brat Caspar, »sem prejel ne vem več katero anonimno pismo, v katerem je pisalo: "Povej svojemu bratu, da ne bo minilo 72 ur, ko ga bomo aretirali in odvedli v kraj, kjer ga nikdar ne boste našli." Pohitel sem k Oscarju in mu pokazal pismo, pa mi je mirno odvrnil: "Ne skrbi, pojdi domov; če te bom potreboval, te bom dal poklicati."« Poklicali so ga drugi dan, 24. marca 1980 popoldne, in mu povedali, da so najeti morilci streljali nanj med mašo v kapeli bolnišnice, kjer je stanoval. To se je zgodilo pri darovanju, tako da je sam postal daritev. »Pohitel sem tja in nemočen gledal, kako ga hočejo rešiti.« Ves trud je bil zaman. Nadškofa-mučenca so položili na mrtvaški oder v stolnici in štiri dni so se ob njem zgrinjale množice ljudi, ki so ga imele za svetnika. K njegovemu pogrebu na cvetno nedeljo, 30. marca 1980, se je zgrnilo več kot 250.000 ljudi z vseh koncev države in tudi od drugod, kajti nadškof Romero je bil kot neustrašen borec za socialno pravičnost znan po vsem svetu. Pokopali so ga v stolnici in ljudje so začeli brž romati na njegov grob. Papež sv. Janez Pavel II. ga je imel za mučenca. Približno mesec dni smrtjo je bil nadškof Romero v Rimu pri papežu Janezu Pavlu II. »Dejal mi je da sta obramba socialne pravičnost in prednostna skrb za uboge izhodiščni točki za delovanje Cerkve.« Ko je papež Janez Pavel II. med svojim apostolskim potovanjem v Srednjo Ameriko (marca 1983 in februarja 1996) obiskal El Salvador, je obakrat zahteval, naj v uradni program vključijo tudi obisk Romerovega groba v stolnici glavnega mesta,

Postopek za njegovo razglasitev za blaženega se je pričel leta 1997. Nekateri so ta postopek zavirali, ker so napačno razumeli prizadevanje nadškofa Romera za socialno pravičnost, pa se je izkazalo, da se je držal načel, ki jih je zapisal papež bl. Pavel VI. v svoji okrožnici O razvoju narodov (1967). Papež Frančišek je postopek pospešil in 23. maja 2015 bo velik praznik za brezpravne množice ne le v državi El Salvador, ampak tudi drugod po svetu, ker bo borec za njihove pravice v duhu evangelija, poveličan pred vesoljno Cerkvijo.

pričevanje 04_2015

Najprej bi revijo Ognjišče pohvalila. V današnji množici časopisov je res dobra in potrebna. Hvala vsem, ki pri njej sodelujete, in Bog daj, da bi tako delali še naprej.

Vera je temelj mojega življenja, moj največji zaklad na tem svetu, in živim jo z velikim veseljem. Rada bi jo posredovala tudi drugim. Po svojih močeh se trudim za to, vem pa, da premalo. Sem pač laik, nevedna preprosta ženska. Imam več časa, ker živim sama. Mnogo molim, berem in hodim v cerkev kadar morem. Veliko se tudi pogovarjamo s prijatelji, največ o verskih stvareh, in si posredujemo izkušnje, se spodbujamo in si pomagamo.
Te dni sem dobila od prijateljev gradivo o življenjski spovedi na podlagi desetih božjih zapovedih. Saj jih poznamo od otroštva, vendar menim, da se o njih premalo piše, govori, predvsem pa ne upošteva dovolj! Kaj vse se da pri vsaki povedati! Kaj vse se danes veruje namesto v edinega pravega Boga. Vem, da mnogo ljudi malo ali nič ne ve o raznih okultnih praksah (joga, horoskopi, bioenergija, numerologija, klicanje duhov, vedeževanje in še in še). Mnogi se pri iskanju sreče zatekajo k nepravim ljudem. Tudi sama sem, zaradi nevednosti, doživela drago, zelo poniževalno in seveda popolnoma nekoristno izkušnjo. Tu je na delu zelo premeteni hudi duh, ki človeku nastavlja vse mogoče in vabljive pasti. On je oče laži in vedno hoče samo slabo, čeprav je embalaža zelo lepa in privlačna. Pa koliko je preklinjanja Boga in Marije. Menim, da tega ne smemo dopustiti.
Pri tretji zapovedi: "Spoštuj Gospodov dan", me naravnost boli, ko vidim, kako malo je otrok, birmancev, mladine ob nedeljah pri sveti maši (med počitnicami skoraj nič). K svetemu obhajilu pa pristopajo vsi, kot da je vse lepo in prav. Nikogar nočem obsojati, vendar nas katekizem uči, da če eno mašo po malomarnosti opustiš, ne smeš k obhajilu brez spovedi. Bolezen je druga stvar. Ali ti mladi ljudje in tudi starejši to vedo in opravijo pravilno spoved, da se obtožijo velikega greha? Mislim, da jih bi morali bolj spodbujati – ljubeznivo in spoštljivo. Pa tudi nedeljsko vele-kupovanje po trgovinah in marketih ni primerno. Kako zelo smo odgovorni za vse – za sebe in za druge.
Neki duhovnik je pred nedavnim rekel pri sveti maši: »Ali poznate Katekizem katoliške Cerkve - Kompedij?« Tudi jaz sem med tistimi, ki ga v celoti še nisem predelala, a ga moram. Saj razlaga osnove naše vere. Zelo cenim duhovnike, škofe in druge oznanjevalce vere, mislim pa, da bi bilo prav, da bi Katekizem katoliške cerkve in deset božjih zapovedi večkrat razlagali, saj so nam dane za srečo že tu na zemlji in zlasti v večnosti.
Lea

Včasih mi kdo reče: »Kaj bi hodil k spovedi, saj nimam nobenih grehov!« Ti si naštela komaj polovico desetih božjih zapovedi in mislim, da bi se moral tisti, ki pravi, da nima nobenih grehov, zamisliti, ali je to res. Načela si veliko problemov, ki bi jih težko obdelali v enem odgovoru na pismo. Lotimo se vsaj nekaterih. Živiš med ljudmi, se z njimi pogovarjaš in odkrivaš veliko problemov, ki jih morda mi duhovniki ne zaznamo dovolj. Iz svoje izkušnje praviš, da bi morali večkrat razlagati deset božjih zapovedi. V Katekizmu katoliške Cerkve so lepo razložene, tam pa so obdelane tudi resnice in zapovedi naše vere. Slovenski prevod katekizma (804 strani) je prvič izšel leta 1993. Ti navajaš skrajšano izdajo ali Kompendij, ki ima 244 strani. Ilustrirani katekizem za mlade Youcat je izšel leta 2011 in ima 302 strani. Navajam vse tri katekizme; zadnji je najbolj praktičen in tudi privlačen, zlasti za mlade (prevod iz nemščine – izdala Slomškova založba - Ognjišče, 17,90 €), prva dva sta bolj 'resna', namenjena iskalcem.

Iz tvojih vprašanj v pismu, bi se dotaknil problema tretje zapovedi "spoštuj Gospodov dan". Pišeš, "naravnost boli in teži me, ko vidim, kako malo je otrok, birmancev, mladine v nedeljo pri sveti maši". Osnovni problem je v tem, da starši ne gredo k nedeljski maši, kako naj potem zahtevajo, da gredo njihovi otroci in mladi? V živih župnijah se morda nekaj naredi s tem, da mlade 'zaposlijo'. Prvo je, da so strežniki (ministranti) pri maši. Je pa še marsikaj, kar bi zaposlilo mlade. Nekatere župnije imajo zelo žive 'organizacije' na primer skavte, pomočnike pri pripravi za prvo obhajilo, animatorje za birmo, pevski zbor, delo pri karitas, obiskujejo bolnike, starejše, osamljene ... Za vse to delo mora biti nekdo odgovoren, duhovnik vsega ne zmore. Pridobiti mora odrasle in jih vključiti v to delo. Ni lahko, se pa splača potruditi. Pomembno je tudi to, da se laiki med seboj pogovorite o svoji župniji, o njenih problemih, kako vplivati na svojo okolico ...
Za pogosto obhajilo smo lahko samo veseli, da so ljudje opustili navado iti k obhajilu za božič in veliko noč. Večina vernikov, ki hodijo redno k maši ima vse pogoje, da gredo tudi k obhajilu. Moti te, ker niso bili prejšnjo ali še kakšno drugo nedeljo pri maši. Res je, Cerkev nas obvezuje, da smo ob nedeljah in zapovedanih praznikih pri sveti maši. Vendar je to cerkvena zapoved, ki nas veže ob normalnih okoliščinah. Če starši otroke prejšnjo nedeljo niso poslali k maši, ali so šli z njimi kam na obisk, ali so bile kakšne drugačne ovire, ni on kriv. Ni veljavna enačba: "ena nedelja brez maše, en smrtni greh". Morda takrat na to, ali sme iti k obhajilu, ni niti pomislil. Za odrasle je odgovornost večja, pa tudi tu bi se lahko reklo, da vsak izostanek od maše še ni smrtni greh. Priznam, da imam rajši dolgo vrsto vernikov pri obhajilu, kot da bi imel take, ki si grizejo dušo, ker ne vedo, ali bi šli ali ne. Pa Jezusu je verjetno tudi bolj všeč tako. To velja, če je to izjema in ne stalna navada iz nemarnosti.

Strinjam pa se s tvojimi pripombami glede nakupovalnih središč ob nedeljah. Nekateri se norčujejo, češ: "včasih smo hodili v cerkev k maši, danes pa hodimo v trgovske centre, to so danes moderne katedrale". Tudi če bi bilo to res, bi bila to zelo žalostna zamenjava. Prodati vero za en nakupovalni voziček! In ko boš priklenjen v svojo sobo in ne boš mogel več iti v maksi market? Prej ali slej pride tudi do tega. In če ti ob nedeljah ne greš obiskat svoje mame ali stare mame, očeta, kdo bo prišel k tebi? Župnijsko občestvo ni samo nekaj lepih spominov, je trdna vera v večno življenje, večno radost. Živa župnija ne pusti svojih ostarelih osamljenih. Tudi to je 'maša', občestvo verujočih. Papež Frančišek to znova in znova poudarja.

Še marsikaj bi morali povedati ob božjih zapovedih, kar si ti začela, pa sem jaz opustil, ker bi ne bilo dovolj prostora. Letošnjo jesen bo v Rimu sinoda o družini, Bog daj, da bi vedno bolj razumeli vlogo družine pri vzgoji v veri.

urednik oče Franc Bole

Letošnji, že 10. radijski misijon, ki bo od 22. do 28. marca, bo potekal pod naslovom Za vas živim na Radiu Ognjišče, vodili ga bodo salezijanci in Hčere Marije Pomočnice. Vsak dan bodo misijonski pogovori ob 10.15, 13.00 in 17.00, ponovitev pa med 21. in 23. uro. Posnetki bodo na voljo tudi v arhivu na spletni strani Radia Ognjišče. Vsak večer ob 20.00 bo molitev rožnega venca. Petek, 27. marec, je načrtovan kot spovedni dan. Več o možnostih za spoved in o misijonu sploh boste lahko našli na spletni strani radia http://radio.ognjisce.si/.

Zanima me, kakšno je stališče katoliške Cerkve glede odločitve kristjana, da po smrti svoje telo daruje v raziskovalne namene (Inštitut za anatomijo v Ljubljani) ali svoje organe podari drugim. Drugo vprašanje pa je, ali lahko duhovnik opravi mašo zadušnico za tistega mrliča, ki se je za življenja odločil, da bo po smrti njegovo telo upepeljeno in pepel raztrosen na Žalah ali kje drugod in tako ne bo imel svojega groba. Ali Cerkev to dovoljuje, odobrava ali pa sploh ne?

Sploh me zanima, kako Cerkev gleda na upepelitev pokojnega. Nekje sem zasledila, da je bolj krščansko pokopati pokojnega v krsti.

Hvaležna vam bom za odgovore na vprašanja, ki begajo mene in še marsikoga drugega.

Marija

Nova odkritja in nove navade zahtevajo tudi nove odgovore, kar velja tudi za vaša vprašanja, ki si jih pred sto leti katoliški kristjani na tak način še niso postavljali. Vaša vprašanja vključujejo pogled Cerkve na darovanje telesa za raziskave po smrti, upepelitev (incineracijo) ali sežig (kremacijo) pokojnikovega trupla v posebni napravi (krematoriju) ter pogreb z žaro ali raztros pepela. Znano vam je, da se vse to tudi pri nas dela.

Najbrž veste, da obstaja medicinska etika, ki presoja, kaj je etično in kaj ne v odnosu zdravnika do bolnika, tako glede presaditve organov, kar lahko vključuje tudi številne raziskave na telesih mrtvih. Odgovor na ta vprašanja je odvisen od verskega, filozofskega in družbenega pojmovanja človeka, od znanosti o človeku (antropologije). Cerkev in kristjani ob filozofskem in religijskem pojmovanju človeka, ki je lahko zelo različno, poglobljeno in tudi kvalitetno, imamo krščansko pojmovanje človeka, ki korenini v razodetju in v nauku Cerkve. V luči razodetja in nauka Cerkve poznamo tudi bioetiko, ki proučuje moralne in družbene posledice, ki jih povzročajo eksperimenti v genetiki, reproduktivni biologiji in tudi z uporabo umetnih organov, presajanjem organov, kar je danes velik izziv.

Darovanje telesa za raziskave po smrti in presaditev organov

Katekizem katoliške Cerkve pravi: »Znanost in tehnika po svojem notranjem smislu zahtevata brezpogojno spoštovanje temeljnih kriterijev nravnosti; biti morata v službi človeške osebe, njenih neodtujljivih pravic, njenega resničnega in celostnega blagra, v skladu z božjo zamislijo in božjo voljo« (KKC 2294). »Presajanje organov ni nravno sprejemljivo, če darovalec ali njegovi upravičenci niso dali razsvetljene privolitve. Presajanje organov se sklada z nravnim zakonom in more biti zaslužno, če so fizične in psihične nevarnosti tveganja, ki se jim izpostavi darovalec, sorazmerne iskani dobrini pri prejemniku« (KKC 2296).

Najpogostejša in najbolj uspešna doslej je presaditev ledvice. Zelo obetajoča je obnovitev vida s prenosom roženice. Presaditve srca, jeter, pljuč in pankreasa sodijo na področje kliničnih možnosti. Znano je, da je tudi nekdanji beograjski nadškof Franc Perko, ko je bil še profesor na teološki fakulteti v Ljubljani, podaril ledvico svojemu bratu in mu tako podaljšal življenje.

Inštitut za anatomijo, ki ga omenjate, in drugi podobni inštituti so gotovo nujno potrebni, če želi medicina napredovati. Na tem in drugih medicinskih področjih je moderna medicinska znanost dosegla izjemne rezultate. Prenos (transplantacija) organov postavlja seveda vrsto etičnih vprašanj glede medčloveških odnosov, glede osebne in družbene odgovornosti in glede predvidljivih duševnih posledic. V zadnjem času se je veliko razpravljalo o vprašanju določitve trenutka smrti v zvezi z odvzemom organov od pravkar umrlega. Kajti ravnati je treba hitro, da organ ne propade. Samo po sebi ni etični problem, če se po ugotovljeni smrti uporaben organ, ki je predviden za presaditev, ohranja z umetno prekrvitvijo, seveda po določenimi pogoji. Toda še naprej ostajajo psihološki problemi.

Če je živemu človeku dovoljeno dati npr. ledvico, potem je toliko bolj dovoljeno uporabiti, seveda s predhodnim dovoljenjem umrlega, tudi njegovo mrtvo telo za medicinske raziskave. Seveda pa je "s telesi umrlih treba ravnati s spoštljivostjo in ljubeznijo v veri in upanju na vstajenje" (KKC 2300). »Obdukcija trupel more biti nravno dopustna zaradi zakonite preiskave ali znanstvenega raziskovanja. Prostovoljno darovanje organov po smrti je zakonito in more biti zaslužno« (KKC 2301). Ob upoštevanju tega je pomembno, da računamo s tem, da se lahko tudi tukaj pojavijo psihološki problemi pri sorodnikih. Srečal sem se s primerom, ko je vdova moža, ki je za življenja dovolil uporabo svojega mrtvega telesa v znanstvene namene, zelo trpela, ker se od moževega mrtvega telesa ni obredno in molitveno poslovila. Zelo pomembna je poslovitev od pokojnikovega darovanega telesa za raziskave po smrti in tudi od telesa tistih, ki so pozneje upepeljeni in je pepel položen v grob ali drug primeren prostor v žari ali pa je raztrosen. Zato se ponekod poslavljajo tudi obredno in molitveno od pokojnika pred upepelitvijo, kar je pri nas še premalo navzoče.

Upepelitev mrtvega telesa in raztros pepela

Glede upepelitve (incineracija) ali sežiga (kremacije) moramo povedati, da je bila ponekod v navadi od prazgodovine do danes. V bronasti dobi jo je poznala večina indoevropskih ljudstev. Pri starih Grkih in Rimljanih se je upepelitev opravljala vzporedno s pokopom in pogrebom (z inhumacijo). Upepelitev je redna oblika pogreba v hinduizmu. Danes je upepelitev vse pogostejša v zahodnoevropskih kulturnih krogih in takšen pogreb opravljajo tudi kristjani, predvsem protestanti in katoličani, pravoslavni ji bolj nasprotujejo, v islamu pa je strogo prepovedana.

V zgodovini se je poslavljanje od telesa in upepelitve različno uveljavljalo. Ponekod (v Egiptu, Mehiki in Peruju) so tudi preparirali človeška trupla (mumificirali), da bi preprečili njegovo razpadanje. V Egiptu so iz telesa najprej odstranili možgane in drobovje, telo balzamirali, ovili v povoj, na obraz pa nadeli masko. Mumificirano telo so položili v sarkofag, tega pa v grobnico. Ta postopek je najti v vseh religijah, ki poudarjajo globoko povezanost telesa in duše za posmrtno življenje. Prav ta način in drugi načini pokopa so pomagali, da je marsikaj ohranjeno, kar je tudi pomagalo pri razvoju različnih znanosti.

Izraelci so zelo cenili mrtva telesa svojih prednikov in njihove grobove. Pomislimo le na izraelskega očaka Jakoba, ki se je na povabilo sina Jožefa na stara leta izselil v Egipt in bil kljub temu pokopan v kanaanski deželi, kjer so bili že pokopani Abraham, njegova žena Sara, Izak in Rebeka ter drugi (prim. 1 Mz 49,50). Ob tem lahko pomislimo tudi na Jezusovo smrt in pokop. Prvi kristjani so izjemno cenili mrtva telesa svojih prednikov, saj so se v času preganjanja zbirali na grobovih mučencev, v katakombah in tam obhajali evharistijo. V vzhodni Cerkvi so svetniški ostanki (relikvije) svetnikov še posebej spoštovani in češčeni. Zato Turki niso mogli huje žaliti srbskega narodnega ponosa in verskega pravoslavnega čuta kakor s tem, da so leta 1594 grob prvega srbskega nadškofa sv. Sava († 1237), največjega srbskega svetnika, v samostanu Mileševa razdrli, njegove svetniške ostanke pa nato sežgali na Vračaru v Beogradu, kjer zdaj stoji sicer še nedokončana veličastna cerkev sv. Save.

Odnos katoliške Cerkve se je glede upepelitve spreminjal, saj je Zakonik cerkvenega prava pred sto leti, iz leta 1917, prepovedal cerkveni pogreb tistemu, ki bi naročil, naj se njegovo telo sežge (kan. 1240, par. 5). Jezusov vzorec položitve njegovega telesa v grob in vstajenje od mrtvih je postal edini vzorec za katoliškega kristjana in je zato katoliškim kristjanom upepelitev bila poznana samo kot praksa drugih kultur in njim ni bila dovoljena. Po 2. vatikanskem koncilu se je odnos do upepelitve postopno spreminjal, saj tudi Stara zaveza večkrat poudarja, da smo ljudje iz zemlje in da se bomo spremenili v prah (prim. 1 Mz 3,17; 18,27; Job 30,19; Iz 26,19; Ps 22,30 itd.). Katekizem katoliške Cerkve iz leta 1992, je glede upepelitve kratek: »Cerkev dopušča upepeljevanje, če le-to ne razodeva postavljanja vere v vstajenje telesa pod vprašaj« (KKC 2301) in se sklicuje na sedanji Zakonik cerkvenega prava, iz leta 1983, ki pravi: »Cerkev zelo priporoča, naj se ohrani pobožna navada pokopavanja teles rajnih, vendar ne prepoveduje sežiganja, razen če bi bilo izbrano iz razlogov, ki so nasprotni krščanskemu nauku« (Kan 1176, par. 3).

Katoliška Cerkev danes ne prepoveduje več upepelitev mrtvega telesa, razen če bi ta bila izbrana zaradi razlogov, ki so nasprotni krščanskemu nauku, tj. če bi pokojnik zavračal posmrtno življenje in verjel v izničenje človeške osebe (duše) in se zato dal upepeliti. Isto velja za pepel, ki je v žari položen v grob, kakor za raztros pepela. Za kristjana je pomembno, da tako v primeru odločitve za pokop mrtvega telesa v krsti kot v primeru upepelitve in položitve žare v grob ali z raztrosom pepela izraža vero v vstajenje od mrtvih in večno življenje. Kljub temu kristjani dajemo prednost pokopu mrtvega telesa, saj je taka judovska in krščanska tradicija. Pokop telesa pomeni tudi bolj postopno poslavljanje od tistega telesa, s katerim smo se v življenju srečevali, se gledali, se ga z dotikali, se imeli radi, si medsebojno pomagali, in nam je to telo bilo zelo dragoceno in nam marsikaj pomenilo, sočasno pa se jasneje in z močnejšo simboliko izraža tudi spoštovanje telesa, ki je pri krstu postalo tempelj Svetega Duha in bo ob koncu časov poklicano k vstajenju od mrtvih in večnemu življenju, čeprav slednje velja tudi za upepeljena telesa.

Vinko Škafar

Imam nekaj vprašanj za vas, vesela bom, če boste nanje odgovorili. Najprej me zanima, kaj je v resnici s knjigo Zadela me je strela, kolumbijske zobozdravnice, ki opisuje svoja doživetja v onstranstvu. Slišala in prebrala sem že nekaj mnenj in sem vse bolj zbegana. Sploh ne vem več, kaj je res in kaj ne, komu verjeti in komu ne. Namreč tudi s strani nekaterih duhovnikov sem slišala, da opisi v knjigi niso v skladu z evangelijem. Nekdo je celo rekel, da so to njene blodnje. Vemo pa, da je omenjena gospa pričevala že tudi v Sloveniji. Mogoče bi gospod Turnšek, ki je dober teolog, znal pojasniti kako je s tem? Se zapisom v knjigi lahko verjame? Zlasti pri opisu posledic za samomorilce, da so vsi ljudje po smrti deležni objema Boga Očeta, samo samomorilci ne, ki bi, po mojem mnenju, najbolj potrebovali objem Boga Očeta, sem tudi sama skeptična glede verodostojnosti omenjene knjige.

Zanima me tudi, kdo je/so priprošnjiki pri težavah s socialno fobijo, komu se lahko priporočajo ljudje, ki čutijo pretiran strah in tremo pred drugimi ljudmi? Prav tako me zanima, kdo je/so priprošnjiki tistih, ki iščejo svojega bodočega življenjskega sopotnika, dobrega moža oz. ženo?

Valentina

Zanimiva vprašanja ste zastavili, na katera bo kar težko izčrpno odgovoriti. Knjigo Zadela me je strela sem prebral pred leti, ko se je prvič pojavila v slovenskem prevodu, tako da danes nimam več jasno v zavesti vseh podrobnosti, a dovolj za bolj načelne odgovore. Najprej naj poudarim, da avtorica pričuje s svojim doživetjem z vednostjo in odobrenjem svojega škofa in želi biti in ostati zavestna katoličanka. Njena doživetja pa so kljub vsemu njeno osebno 'razodetje' in ne javno razodetje, ki bi ga Cerkev potrdila in ga predložila v verovanje vsem. Če pa komu pomaga na poti vere in ga vodi k poglobljenemu in bolj zavestnemu ter resnemu krščanskemu življenju, si lahko z njim pomaga. Podobnih 'privatnih' razodetij je sorazmerno veliko. Če vas torej zapisano bega v negativnem smislu, potem knjigo mirno odložite in o njej ne razmišljajte več. Kar je od Boga, človeku pomaga k pozitivnemu.

Sedaj pa k zapisom v knjigi, ki so takšni, da nekatere motijo, druge pa privlačijo ali potrjujejo v še bolj živi veri. Njena 'videnja' in opisi trpljenja, sodbe, pekla ali drugih 'duhovnih' dogajanj so vsekakor subjektivni in nenavadni. A to jim še ne jemlje verodostojnosti, da jih je namreč dejansko tako doživljala. To pa ne pomeni, da so resničnosti kot sodba ali pekel ali vice ali nebesa res takšna, kot jih opisuje. Končno so duhovne resničnosti bolj stanja kot 'prostor' in 'čas' (čeprav seveda na neki način tudi so, ker človek ne more živeti izven teh kategorij), a da o njih govorimo, potrebujemo podobe. Te podobe so 'jezik', ki ga tudi Bog uporablja, da človeku kaj sporoči, in je odvisen od človeka, kulture, situacije. Kajti Bog uporabi takšen 'jezik', da ga lahko tisti razume. Drugače si ne moremo predstavljati, da so tudi nekateri svetniki v videnju 'videli' nebesa ali pekel. In oboje so 'videli' tako, kot so si te resničnosti predstavljali. Verjetno je povsem legitimno misliti, da je 'peklenski ogenj' le prispodoba in da ne gre za materialni ogenj; prav tako peklenski 'žvepleni smrad' in še kaj podobnega. Nenazadnje je hudi duh sam duh in nima telesa, a so ga nekateri v videnjih videli kot bitje s kopiti in rogovi; a prav tako tudi angele. Tudi predstave o nebesih so bile v različnih dobah različne, zato so tudi opisi 'videnj' nebes precej odvisni od dobe, v kateri je videc živel, in od predstave, ki si jo je o njih pridobil skozi vzgojo in preko umetniških upodobitev. Zanimivo je tudi to, da si Marija v različnih prikazovanjih, tudi od Cerkve priznanih, po opisih vidcev ni tako podobna, da bi lahko govorili o 'isti' ženi. Tudi to potrjuje mnenje, da si poveličano telo lahko privzame različne podobe, pač v skladu z vidcem, ki jo mora zagledati takšno, da jo lahko prepozna kot sveto Marijo.

Iz tega daljšega uvoda lahko torej sklenemo, da se pri privatnih in drugih razodetjih ne smemo zaustavljati ob podobah, saj so le-te pravzaprav 'literarna' oblika izražanja, ampak predvsem pri oznanilu in pomenu, ki ga je videc sprejel. Le ta pa v knjigi, o kateri teče beseda, ni vprašljiv, saj spodbuja k bolj krščanskemu življenju na vseh področjih: od družinskega do poslovnega in javnega življenja; od etičnih vprašanj na področju spolnosti, odnosa do vsakega življenja od spočetja do naravne smrti in še kaj je poudarjeno v knjigi. V ta okvir sodi tudi sporočilo o samomorilcih: napisano konkretno ne more veljati za nobenega posameznika, saj nihče ne ve, kaj in kako so potekali njegovi zadnji trenutki – niti za Juda Iškarjota tega ne vemo. Cerkev je že mnoge razglasila za svetnike, za nikogar pa še ni izrekla prepričanja, da je v peklu. Opisano bolj kot kaj drugega sporoča splošno načelo, da, če bi kdo zavestno in svobodno segel po lastnem življenju in tudi v prehodu v večnost vztrajal pri tej odločitvi, bi s tem Bogu onemogočil, da ga reši pred večno posledico njegovega ravnanja. Vendar danes, ko bolj poznamo psiho človeka, težko pristanemo na misel, da bi si kdo sam vzel življenje pri povsem jasnem in svobodnem stanju zavesti.

Ob tem lažje sprejmemo, da opisi res niso vedno podobni kot v evangelijih, a tudi pridigarji uporabljamo prispodobe in opise situacij, ki jih ne najdemo v evangelijih, ampak v našem sedanjem načinu življenja, in to storimo prav zato, da bi evangeljsko vsebino lažje približali sedanjemu kristjanu ali drugemu poslušalcu. V tem smislu pa mi je že marsikdo, ki je prebral knjigo ali poslušal v živo pričevanje avtorice, priznal, da sedaj bolj razume, kaj Cerkev uči na določenem področju, in zakaj tako uči.

Še enkrat pa ponavljam, da so pa tudi ljudje, ki jih takšen 'jezik' moti in jim ne pomaga h globljemu razumevanju vere. Ti naj mirne duše knjigo odložijo in si poiščejo sebi bolj razumljiv 'jezik' o razodetih duhovnih resničnostih.

Glede priprošnjikov v različnih zadevah pa res nisem kakšen 'specialist'. Ne poznam svetnika, ki bi bil posebej priprošnjik "pri težavah s socialno fobijo". Nedvomno pa bi se človek s takšno težavo lahko zatekal k mučencem, saj so ti na poseben način premagali vsak strah, še posebej strah pred javnostjo in pred pomembnimi in mogočnimi ljudmi, ki so meli celo oblast, da so jih usmrtili. Tudi angelu varuhu in drugim nadangelom se je pomenljivo priporočiti. Vedno in za vse pa se vsak lahko obrača na svojega godovnega zavetnik, saj je le-ta še posebej zanj 'odgovoren'; podobno tudi župnijski ali škofijski zavetnik. Da o Mariji kot naši in Božji Materi niti ne govorim. Gotovo pa ima vsak kristjan kakšnega svetnika, ki mu je posebej drag in ljub – tudi ta je primeren priprošnjik zanj v vsaki situaciji.

Iz vašega zadnjega vprašanja že veje odgovor, da je verjetno več priprošnjikov pri iskanju primernega zakonskega druga. Tudi tu ne bom izčrpen, ker so nekateri tudi bolj lokalno znani. Gotovo pa so med splošno znanimi za 'te zadeve' sv. Ana, sv. Anton Padovanski, sv. Valentin in še kdo bi se našel, če bi pozorno pregledali Življenje svetnikov.

Marjan Turnšek