Neverjetno je, da bi se raznovrstnost v naravi razvijala naključno

»Drevesa po vrtih cveto, po vejah pa ptice pojo, nebeški Kraljici, Mariji Devici, pozdrav ino slavo dajo«, pojemo v znani majniški pesmi. Če smo Slovenci pripisali cvetju, da slavi Marijo, potem je to še en odraz naše velike pobožnosti do nebeške Matere. V Sloveniji uspeva veliko različnih rastlinskih vrst. Koliko in kakšne so, pa smo se pogovarjali z upokojenim profesorjem, botanikom dr. Tonetom Wrabrom.

● Koliko različnih vrst rastlin uspeva v Sloveniji?

Slovenska flora (rastlinstvo) ima približno tri tisoč dvesto praprotnic in semenk, tako imenovanih višjih rastlin. Od tega je kakšnih sedemdeset vrst praprotnic (praproti, preslice ...), vse drugo so pa semenike ali po domače povedano cvetnice. To je precejšnje število, saj to pomeni približno četrtino evropske flore, ki je sorazmerno bogata, čeprav je res, da je rastlinstvo, bolj ko gremo proti severu, revnejše, in kakor je, bolj ko gremo proti jugu, bogatejše in doseže vrh v tropih. Evropa ima veliko bogastvo in biotsko raznovrstnost (biodiverziteta) v Sredozemlju. Slovenija meji na Sredozemlje in ima nekaj tega. Zelo pomembno je tudi, da so Alpe, ki so bogat življenjski prostor rastlin, tudi v Sloveniji bile na meji poledenitve. Niso bile vse Alpe poledenele (npr. greben Črna prst – krnska skupina). Tam so se lahko ohranile nekatere stare rastline (tercialna flora), ki je bila v severni Evropi pa tudi v srednji Evropi povsem uničena.

● Napisali ste knjigo Sto znamenitih rastlin na Slovenskem. Samo znamenitih rastlin imamo sto! Torej je torej Slovenija, v primerjavi z drugimi državami, zlasti sosednjimi, bogatejša z rastlinsko raznolikostjo?

Zelo nerad imam tu stopnjevanje in preseganje, a vsekakor je Slovenija bogata, ker imamo tako rastlinsko bogastvo na majhnem ozemlju. Slovenija ima 20 tisoč kvadratnih kilometrov in na tej površini je število rastlinskih vrst večje kot kje drugje. Vzemimo npr. območje od Urala do Kamčatke. Gre za ogromno območje, ampak tam je flora zelo redka. To je območje, kjer je bila flora med ledenimi dobami uničena in se po tistem ni obnovila.

● Ali vpliva na rastlinsko raznovrstnost tudi dejstvo, da se na tako majhnem prostoru prepleta vpliv npr. sredozemskega in drugih podnebij? Naj samo omenim Malo Goro pod Čavnom nad mojo rodno vasjo v Vipavski dolini, »ki je ena od botanično najdragocenejših lokacij v Sloveniji in je pravi botanični vrt«. Vsaj za to področje lahko rečemo, da se tu »mešata« dve podnebji.

Čaven je, kakor pravimo tudi v biološkem, strokovnem naravovarstvenem izrazju, sanktuarij – svetišče. To je posebno bogastvo, naravno svetišče. Kot je neka bazilika ali cerkev, svetišče, ki je bogato, podobno je lahko tudi narava svetišče. In kaj je na Čavnu tako imenitno? Po eni strani so se tam ohranile neke vrste, ki so se tja »zatekle« med ledenimi dobami. Recimo planika, ki jo najdete na Kuclju. Tudi rododendron. Poleg tega najdete tam tudi dinarske vrste z Balkanskega polotoka, pa sredozemske vrste, zlasti s sredozemskih gorovij. Slednje so se priselile z juga. In ta mešanica je izredno zanimiva. Poznate Čaven in greben Male Gore, kjer se svet »odlomi« v dolino. Tisti greben je za botanike pravi užitek. Tam raste npr. alpska velesa, prav tako raste tudi endemična hladnikovka. To je edini rod, ki je v Sloveniji endemičen. Ponavadi imajo rodovi več vrst, lahko tudi nekaj deset ali celo sto. Imamo pa tudi rodove, ki imajo eno samo vrsto. Taka je npr. hladnikovka. Imenuje se po botaniku Francu Hladniku iz Idrije. Mešanica podnebij in geološka zgodovina sta pripomogli k taki raznolikosti. Blizu Čavna poznamo tudi ledenice (Smrekova draga in Paradana). To sta klasična primera in v znanosti prvič opisana obrata vegetacijskih pasov, kjer je, kot je to zelo slikovito opisal neki botanik, »gora obrnjena na glavo«.

● Govorili ste o endemični vrsti, rastlini, ki raste samo v Sloveniji? Koliko jih imamo v Sloveniji?

Da, hladnikovka je edini endemični rod v Sloveniji. Imamo pa več endemičnih vrst. Čeprav je res, da ima Slovenija malo endemičnih vrst, ki bi bile omejene samo na Slovenijo, ker je prostor premajhen. Tudi znamenita Zoisova zvončnica »skoči« nekoliko v italijanske Julijce in nekoliko na Koroško. No, nekateri teh krajev spadajo v slovensko etnično ozemlje.

● Ljubezen do rastlin, botanično žilico, ste »podedovali«, saj je bil tudi vaš oče botanik. Je očetov poklic vplival na vašo odločitev?

Ko mi kdo reče: »Tudi vaš oče je bil botanik,« jaz odgovarjam: »Ne, tudi jaz sem botanik!« On je bil prej! Oče je bil botanik, kmečki sin s Kozjaka, z avstrijske meje (Kapla). V Mariboru je v letih 1918-1926 obiskoval klasično gimnazijo in se tam srečal z mojo mamo, ki ima kraške korenine. Njun sošolec je bil psiholog in duhovnik Anton Trstenjak, moj birmanski boter. Leta 1935 ju je poročil očetov stric dr. Maks Wraber, lavantinski stolni prošt. Oče je na ljubljanski univerzi študiral biologijo, mama pa klasično filologijo. Po besedah dr. Trstenjaka je bil tudi oče odličen klasik. Leta 1933 je doktoriral v Ljubljani, čeprav je doktorsko disertacijo zasnoval in delal v Münchnu, a se je münchnski mentor ponesrečil v gorah. Do leta 1944 je bil srednješolski profesor, potem pa je prišel na botanični inštitut. Po vojni ga je komunistična oblast za eno leto zaprla. Seveda mu niso mogli nič dokazati, saj je bil v resnici velik narodnjak. Ko je bil izpuščen, je bil najprej na kranjski gimnaziji, potem pa je šel na Gozdarski inštitut, kjer je »odpiral« tisti del stroke, ki se nanaša na biološko gojenje gozdov. Ukvarjal se je z rastlinskimi združbami in je bil eden od pionirjev te stroke pri nas. Specializiral se je tudi v Montpellieru v Franciji. Toda vrgli so ga iz službe – le kako bi mogel delati nekdo, ki je »sovražen socializmu«... K sreči je prišel v prirodoslovni muzej in potem na biološki inštitut akademije, kjer je bilo stanje bolj mirno.

● Vas je on uvajal v botaniko?

Rekel bi, da sem jaz to »podedoval« z geni, čeprav me on ni nikoli silil v botaniko. Skoraj anekdotično je, kako smo se v četrtem razredu osnovne šole učili o planikah, encianih in drugih planinskih rastlinah. Jaz tega nisem poznal. Ko pa sem leta 1948 končal osnovno šolo, me je oče že tisto poletje petkrat vzel s seboj na terensko delo. Doma sem tudi naredil skalnjak in ga navdušeno vzdrževal. Leta 1954 pa sem naznanil, da tega ne bom več delal. Zdi se mi, da je bil oče ob tem nekoliko razočaran. Toda jaz sem to storil zato, ker sem začel nabirati herbarij in se torej resno ukvarjati z vso botaniko, ne samo z alpsko.

● Da je bil oče dober strokovnjak, priča tudi poimenovanje rastline po njem Wraberjeva zlatica, ki so jo leta 1971 odkrili na Nanosu.

Oče je vodil ekskurzijo italijanskega botaničnega društva na Nanos in prof. Pignati, tedaj vodja tržaške botanike, sedaj je profesor v Rimu in vodilni italijanski botanik, je to zlatico imenoval po očetu. Ukvarjal se je s to skupino zlatic in iz spoštovanja je to imenoval po očetu, s katerim sta bila prijatelja. Nazadnje sem tudi jaz doktoriral pri tem profesorju v Trstu.

● Vaš oče se je družil tudi s primorskim duhovnikom Alojzom Filipičem, ki je bil dober amaterski botanik. Kako se vi spominjate gospoda Filipiča? Menda vas je on poročil?

Da, on je bil amaterski botanik. Po drugi svetovni vojni je bil župnik v Batujah in z mojim očetom sta se hitro »zavohala« in spoprijateljila. O tem prijateljstvu priča tudi njuno dopisovanje. Pozneje sem začel k njemu prihajati tudi jaz. Zame je bilo dejstvo, da sem lahko stanoval pri župniku, z njim jedel in mu pomagal urejevati tudi herbarij, zelo »imenitno«. G. Filipič je bil tudi dober pridigar in včasih me je vzel s seboj, ko je pridigal v okoliških krajih. Ko sem bil pri njem, sem obiskoval okoliške kraje in raziskoval njihovo botaniko. Z njim sva bila tudi na ekskurziji na Krnu. S seboj je imel dva bogoslovca in dejal nam je: »V vsakdanjem življenju varčuj, v bolezni dajaj, na potovanjih zapravljaj.« In res je nam študentom nudil dobro hrano. Ko sem se nameraval poročiti, sem mu pisal in leta 1961 sva se poročila s študijsko kolegico, mojo sedajo ženo, pri njem v Batujah.

● Pravijo, da je ustvaril dokaj dober herbarij.

Da, ta herbarij je sedaj na škofijski gimnaziji v Vipavi in sem ga tudi videl. Ko sem bil še učitelj na ljubljanski univerzi, sem ga pripeljal v Ljubljano, da smo ga dezinficirali (zastrupili). S tem smo preprečili, da bi propadel. G. Filipič, čigar življenje je raziskala prof. Irena Breščak, je umrl po prometni nesreči leta 1963, ko sem bil pri vojakih in, žal, nisem mogel iti na njegov pogreb. Bil je tipičen ljudski duhovnik, ki pa je tudi imel rad botaniko in ustvaril lep herbarij. Izmenjala sva si tudi nekaj rastlin. Z njegovo pomočjo sem spoznaval floro Vipavske doline. Sodeloval je tudi z drugimi botaniki.

● Danes je moderno govoriti o podnebnih spremembah. Kako te vplivajo na rastlinje v Sloveniji? Se podnebne spremembe že kažejo na terenu?

Gotovo človek prispeva k poslabšanju okoljskih razmer, vendar jaz mislim, da so glavni vzrok teh sprememb kozmični (iz vesolja), ne pa samo CO2. Imeli smo ledeno dobo brez vpliva človeka, imeli smo malo ledeno dobo še v prejšnjem stoletju, ko se je zelo ohladilo podnebje, pa je prišlo do ogrevanja, ki smo mu sedaj priče. Včasih je bila Grenlandija zelena – od tod tudi ime... Človek je strahovit zajedavec na našem planetu, a vendar menim, da spremembe niso samo posledica izpušnih plinov in uporabe fosilnih goriv (nafta, premog), ampak tudi posledica bolj oddaljenih kozmičnih razlogov, kakor je to bilo že v zgodovini.

● Kako pa te spremembe vplivajo na rastlinje?

Večkrat opazimo, da se npr. nekje pri Mariboru pojavlja neka žival ali rastlina, ki je prej tam ni bilo... Zadnja leta sem sam opazoval združbe snežnih dolinic v Alpah. To je združba, ki je zelo pogojena od talečega se snega. Tam leži sneg dolgo in ko se sneg tali, z mrzlo odtekajočo vodo zelo vpliva na rastlinstvo. Imam občutek, da na Mangartu, kjer je bila zelo razvita združba zelnate vrbe, ta polagoma propada, ker je premalo snega in ker ta prehitro skopni. Pa še ena stvar. Trideset let, od leta 1973 do 2002, sem vodil študente na Komno. V prvih letih smo vedno imeli sneg in smo hodili po njem. V zadnjih letih snega ni bilo več in sem marsikatero rastlino, ki je prej nisem mogel pokazati, pozneje lahko predstavil študentom. Pa smo tja hodili vedno ob istem času!

● Pa še nekaj najbrž vpliva na spremembo rastlinja. Košnja. Če se vrneva na Malo Goro pod Čaven. Tam so še pred nekaj desetletji kosili. Danes ljudje povsod vse manj kosijo.

To je res aktualno vprašanje. Na travnikih je veliko kobulnic, rastlin z veliko organsko produkcijo, ki uničujejo skromnejše rastline. Če vzameva spet primer Male Gore: tam se bo seveda vse zaraslo. Če bo šlo tako naprej, se bo prek roba proti Vipavski dolini razrastel bukov gozd. Iz doline gor pa se bosta uveljavila črni gaber in mali jesen kot toploljubni vrsti. To bo sicer pomenilo višjo stopnjo razvoja rastlinskih združb, a obenem tudi osiromašenje. Vrst bo manj. Sedanje stanje je za biološko raznolikost zelo primerno. Pred sto leti, ko so botanizirali v gorah, je bilo ogromno terena popasenega. To opažamo tudi v herbarijih (nekatere ogrizene rastline). Po vojni se je paša ukinjala. V prvih letih je bilo to za rastlinstvo imenitno, sedaj pa se je začelo razraščati, kar pomeni zmanjševanje bio diversitete, različnosti. Res pa je tudi, da je podoba zgornje Soške doline danes prijaznejša kot je bila pred sto leti, ko si tam lahko videl samo skale, sedaj pa je tam zelo zeleno, poraščeno.

● Dolga leta ste predavali –med drugim- tudi latinščino na fakulteti. Ta jezik je botanikom v pomoč, ker imajo vse rastline tudi latinsko ime. To je mednarodno. Sicer je Vaša mama bila profesorica tega jezika. Sedaj latinščine ne predavate več, ker so jo ukinili.

Enajst let sem poučeval latinščino. Latinska imena, ki jih imamo za rastline, so velikokrat tudi grška. Ta jezik ima veliko vlogo. Poglejte, samo imena strok: biologija, anatomija, antropologija, fizionomija, fizika. Sama grščina! K sreči me je oče vpisal na klasično gimnazijo, saj sta bila oba z mamo dijaka klasične gimnazije. Ko me vprašajo, zakaj sem se odločil za klasično gimnazijo, odgovorim: »Nič se nisem odločil. Mene je oče tja poslal in sicer, ko mi še ni bilo niti deset let, in sem se z lahkoto učil. Česar sem se tedaj naučil, to ostane. Tudi pozneje sem se ukvarjal z latinščino in bil na treh latinskih počitnicah (feriae latinae). Pri nas na fakulteti so brez težav sprejeli, da bi imeli kratek tečaj latinščine in tega sem vodil enajst let. Zanimivo je, da je interes za to v zadnjih letih naraščal in sem imel do 43 slušateljev. Sedaj so ta predmet ukinili in pravijo, da je v ozadju bolonjski proces. National Geographic je pred leti objavil neko besedilo potem pa napisal: če tu črtamo latinske korene, ostane samo še člen the. Očitno je latinščina zanimala študente tudi zaradi tega, ker jo najdemo v tej ali drugi obliki tudi drugje. Ne vem pa, zakaj so jo odpravili.

● Kakšen je položaj botanike v učnih načrtih za biologijo?

Ne gre samo za botaniko, ampak celotno biologijo. Jaz govorim o egoizmu vrste: homo sapiens je prvi, vse drugo je manj pomembno. Če neki pesnik napiše nekaj verzov, bodo to spravili v arhiv, medtem ko je npr. ljubljanski botanični vrt praktično pred razpustom. In to dve leti pred dvestoletnico obstoja! Ena umetniška razstava velja z prvovrstno kulturo. Pa ni samo to kultura! Tudi dejstvo, da se človek ukvarja z rastlinami in živalmi. Imel sem kolega, ki se je zgražal, da bi teološka fakulteta bila del univerze. Jaz sem mu dejal: Pa saj ne gre za to. Tam se tudi razpravlja o človekovi predstavi o Bogu in gre za antropološko vprašanje in je s tega vidika ravno tako zanimivo, kakor je zanimivo ukvarjanje s stroji ali kemijo.

● Recimo, da bi vam dali neke vrste dopust – nekaj časa lahko sami preživeti nekje v naravi. Kateri del Slovenje ali drugi košček sveta bi si izbrali, da bi proučevali rastlinstvo?

Nekateri na vzhodu Slovenije nam očitajo, da se oziramo preveč na zahodno, ki je po rastlinski raznoličnosti mnogo bogatejša. Pa grem z veseljem tudi v Prekmurje in na Štajersko, kljub prednosti, ki jo dajem alpskemu, kraškemu in submediteranskemu svetu. Štirikrat sem bil na Himalaji (do višine 6500 m), obiskal sem Cejlon. Gre za tropsko območje, ki je najbogatejše z rastlinstvom. Bil sem tudi v centralni Afriki, kjer smo se posvečali proučevanju predvsem lesnih rastlin.

● Kako gledate na darvinizem, oz. njegov nauk o evoluciji, zlasti ob dejstvu, da nekateri tudi danes prisegajo na kreacionizem.

To vprašanje postaja vse bolj aktualno. Bil sem vzgojen darvinistično. Seveda ta ni v nasprotju s cerkvenim naukom. Večkrat pa razmišljam, da je neverjetno, da bi se raznovrstnost, ki je v naravi, razvijala po izboru, po poskusu: uspeh, neuspeh. Nekako naključno. Preprosto se mi zdi, da to ni verjetno. Ko opazujem vse raznovrstne prilagoditve in vso raznoličnost, tudi tako, ki ničemur ne služi, se morda vprašaš, kako je do tega prišlo. Na to jaz ne znam odgovoriti. Menim, da bo prišel čas, ko bo sedaj razmetano delno znanje povezano v novo paradigmo o življenju. Da bo po Linnéju kot sistematiku in Darwinu kot evolucionistu prišlo tudi do spoznanja, ki ga bomo enako upoštevali kot sedaj upoštevamo darvinizem.

(gost meseca 05_2008)

pogovarjal se je Božo Rustja

"Krščanstvo je utemeljeno ne samo v veri, ampak tudi v razumu"

O veliki noči se bomo veselili največjega krščanskega sporočila – Kristusove zmage nad smrtjo. Kakšno mesto ima krščansko sporočilo v sodobni misli ter v slovenski kulturi, zlasti v književnosti, smo se pogovarjali z akademikom Jankom Kosom, dobrim poznavalcem tako slovenske in svetovne književnosti, kakor tudi filozofije. Naj nam ob največjem prazniku naše vere njegova spoznanja pomagajo odkriti bogastvo krščanske misli.

– Pred seboj imam fotokopijo pogovora z župnikom iz Doberdoba, kjer govori o knjigi – križevem potu Daneta Zajca, vašega bratranca. Vam je ta križev pot znan?

Da, Dane Zajc je bratranec, njegova mati je bila sestra našega očeta, znanega kiparja Tineta Kosa. Križev pot mi je poznan in, kolikor se spominjam, sem ga bral že v tipkopisu.

– Pa omeniva še drugo vejo vašega roda. Vaš bratranec je tudi Marijan Smolik, teolog, strokovnjak za liturgiko.

Dr. Smolik je moj sorodnik po materi, a ni čisto pravi bratranec. Če se prav spominjam, je on bratranec moje mame, čeprav sva skoraj enako stara. To se je včasih, ko je bilo v družinah več otrok, dogajalo kar pogosto. Skratka, gre zapleteno kmečko sorodstvo.

– Iz vaših učbenikov sem se na škofijski gimnaziji v Vipavi učil svetovno in slovensko književnost ter uvod v filozofijo. Menim, da so pred 35 leti profesorji na cerkveni gimnaziji menili, da so vaše knjige najbolj sprejemljive. Verjetno so bile za tisti čas dovolj objektivne. Kaj pa bi danes spremenili, če bi jih še enkrat pisali?

Po pravici povedano, bi moral tiste knjige še enkrat prebrati. Mislim, da so zlasti starejša obdobja v redu napisana. Ker je bilo več izdaj teh knjig – samo izdaj Slovenske književnosti je bilo kakšnih 14! –, sem nove izdaje od časa do časa dopolnjeval. Gotovo je šele v zadnjih izdajah dodano poglavje o Balantiču in Hribovšku in o nekaterih zamejskih avtorjih, ki jih nisem dobro poznal, ko sem pisal prve izdaje. Učbenik je bil napisan strogo po učnem načrtu, ki je bil takrat v veljavi, jaz pa sem se trudil, da bi napisal besedilo, ki bi ustrezalo neki izobrazbi, ki je bila nujna za takratne dijake.

– Ima pa ta učbenik zanimiv nastanek.

Učbenik je nastal na razpis Zavoda za šolstvo. Prijavila sva se dva: Anton Slodnjak in jaz. Oba sva izdelala dva rokopisa, rezultat pa je bil, da nobeden od teh rokopisov ni bil potrjen. Lahko si mislimo, kakšni so bili razlogi. Jaz sem bil "na slabem glasu" in ni dobro, da tak človek poučuje dijake, Slodnjak pa sploh, čeprav je bil že akademik, ga je spremljala fama, da je bil odstavljen z univerze iz političnih razlogov. Kljub temu sta bila oba rokopisa natisnjena, njuna raba pa je bila različna. Mojega so začeli uporabljati v Sloveniji, Slodnjakovega morda manj, gotovo pa so ga uporabljali na slovenski gimnaziji v Celovcu.

Menda moj učbenik še danes uporabljalo. Zakaj? Najbrž je vzrok že omenjena objektivnost, ampak tudi 'tehnična spretnost', s katero sem to gradivo oblikoval. Treba je bilo najti neki model, ki ga prej v Sloveniji še nismo poznali. Pred vojno so uporabljali Kratko zgodovino slovenskega slovstva pisca Ivana Grafenauerja, osrednjega katoliškega literarnega znanstvenika.

– Poleg omenjenih učbenikov ste napisali še veliko drugega. Srednješolci smo se srečevali z vašimi uvodi v znamenita knjižna dela v zbirki Sto romanov. Napisali ste več znanstvenih razprav in knjig. Kdor gleda in spremlja vašo bibliografijo (obsega več kot 650 enot), se čudi, kdaj ste zmogli toliko napisati? Ste imeli kakšen poseben dnevni red, kakšno tehniko?

To težko razložim, ker tega še sam ne razumem. Kajti če pogledam nazaj, sem dejansko delal več stvari hkrati. Uvodi v zbirko Sto romanov so bili zahtevno delo. Preštudirati je bilo treba dosti avtorjev, ki so roman razlagati, preštudirati pa tudi sam roman. Istočasno smo pripravljali Cankarjeva zbrana dela. Tudi tisto delo je bilo zelo naporno. Verjetno sem v tistih časih bil kar duhovno prisoten in se je to dalo. Danes tega ne bi več zmogel.

– Ob tem delu pa ste bili še profesor in ste predavali.

Da, najprej na gimnaziji, potem na univerzi. Že na gimnaziji je bilo zelo naporno. Tudi na univerzi je bilo tako. Prof. Anton Ocvirk je bil bolan in je predaval manj, Dušan Pirjevec, ki je bil njegov naslednik in moj kolega, je bil pa tudi že zelo bolan in je zadnja leta manj predaval, dokler ni leta 1977 umrl. Ves ta čas sem prevzemal glavne naloge na oddelku za primerjalno književnost. Po Pirjevčevi smrti sem sploh ostal edini predavatelj, dokler se ni stvar uredila.

– Omenili ste Cankarjeva zbrana dela. Uredili pa ste tudi Prešernova.

Prešernova zbrana dela so bila prva zbrana dela, ki sem jih urejal. To je bilo na začetku šestdesetih let. To je edina znanstveno kritična izdaja Prešerna. Za to delo me je nagovoril prof. Ocvirk, ker je videl, da se ukvarjam s Prešernom. Ko pa je prišel na vrsto Cankar, je ob sebi zbral celo ekipo (npr. Franceta Bernika, Dušana Moravca za dramatiko, mene). In tistih trideset knjig smo urejali kar precej let.

– Ste poznavalec Prešerna. Tudi svoj doktorat ste naredili iz tega pesnika. Zanimiva je vaša teza je, da Prešeren ni bil protikrščanski, kakor bi ga nekateri radi prikazali. Bil je proti neki obliki krščanstva (janzenizmu), ki pa so ji nasprotovali tudi številni svetniški liki Cerkve.

Da, proti je bil, npr. škof Irenej Friderik Baraga. Teza, da je bil Prešeren skrajen svobodomislec, morda celo ateist, je že stara. Liberalci so mu že v prejšnjem stoletju očitali, da je v Krstu pri Savici naredil napako, ko je proslavljal krščanstvo. To je šlo tako daleč, da je to delo Anton Aškerc, ko je postal popoln svobodomislec, označil za neprimerno in ponesrečeno. Nekateri literarni zgodovinarji, zlasti Ivan Prijatelj, so presojali, da Prešeren kot skrajni svobodomislec ne bi smel napisati takega dela in da je bila to njegova življenjska napaka ... Brez dvoma je Prešeren zapleten problem, mene pa je zanimal ne samo kot pesnik, ampak tudi kot osebnost, in sem se z njim ukvarjal dejansko več kot štirideset let. O njem sem objavil pet knjig. V njih sem se bližal jasni podobi, kdo je pravzaprav bil. Koliko je bil svobodomislec in koliko je bil kristjan? In tu sem spet naletel na težavo, ki se imenuje Krst pri Savici.

Zanimivo, da je France Kidrič, hud liberalec in oče Borisa Kidriča, celo napisal, da so tiste kitice, kjer Bogomila v Krstu pri Savici govori o krščanstvu, propaganda in da je nerazumljivo, da ženska dela propagando za krščanstvo. Ta izjava je celo neokusna in se je od nje kasneje tudi nekoliko umaknil. Vendarle je obveljalo, da je sredi pesnitve tista veroizpoved nepotrebna in estetsko nefunkcionalna itd. Meni pa se je polagamo zazdelo, da ta veroizpoved, tudi pesniško tako mojstrska, ni bila Prešernov nepotreben vrinek v zgodbo, ampak da je to morda celo središče Krsta pri Savici. Zato je bilo potrebno analizirati, kakšna je ta veroizpoved. V tej veroizpovedi se najdejo protijanzenistični verzi, kjer pravi, da Bog želi, da se vsi ljudje zveličajo in nobenemu ne želi pogube. To je v nasprotju z učenjem janzenistov. In zdi se, da je tu Prešeren začutil, da je janzenistični nauk v nasprotju s krščanskim čutom.

– Predvsem pa utemeljujete, da je Prešeren blizu krščanstvu, ker je njegova največja vrednota ljubezen, kar pa je tudi največja vrednota krščanstva.

Saj poznamo evangelije in sv. Pavla, ki je napisal hvalnico ljubezni v prvem Pismu Korinčanom. Naši starejši prešernoslovci so bili pri tem nekoliko nerodni in zadržani. Oviralo jih je svobodomiselstvo in niso dopustili možnost, da bi pri Prešernu opazili, kako je zakoreninjen v krščanstvu. Isto velja za pisatelja Cankarja. Tudi pri njem so se spraševali, koliko je njegovo krščanstvo izrazito in koliko ne. Vemo pa, da je celo v fazah, ko je bil socialist in je prisegal na znanost, ostal ves čas krščanski po svojem rodu, materi, vzgoji ... Pred smrtjo ga je spovedal pisatelj Fran Saleški Finžgar.

– Tudi Prešeren je prejel zakramente na smrtni postelji.

Stari prešernoslovci niso mogli dopustiti možnosti, da bi bil Prešeren na smrtni postelji to, kar je v resnici bil. Zato so trdili, da je bil kranjski župnik, ki ga je spovedal, tako nasilen, da ga je skoraj prisilil v to. Pa ni res! Celo sam Kidrič, ki je raziskoval župnikovo življenje, je ugotovil, da je bil ta zelo mil in dobrohoten, nikakor pa ne fanatik. Mislim, da je Prešeren prav v tistem času tem bolj začutil pot v krščanstvo. Znano je, da je pred smrtjo bral Sveto pismo.

– Nekateri pravijo, da je Krst pri Savici napisal, da bi se prikupil duhovščini.

Prešeren je bil iskrena osebnost in bilo bi čudno, da bi se kakorkoli pretvarjal. Zato je to naivno trditi, kajti Krst je posvetil Matiju Čopu, svojemu najboljšemu prijatelju. Nesmiselno je zato govoriti, da bi se z njim hotel prikupiti duhovščini.

– V Sloveniji velja protestantizem kot promotor uspešnosti, pozitivnega ... Vi na ta pojav gledate bolj objektivno, kritično. Opozarjate na Aškerčevo dediščino. Seveda imajo protestanti pozitivno vlogo v razvoju slovenskega knjižnega jezika.

Naša kulturna zgodovina je obravnavala protestante kot nekakšne predhodnike liberalcev 19. stoletja. To je popolnoma nemogoče! Takratni protestantizem je bil dokaj nesvobodomiseln in zelo doktrinalen. Tudi Lutrov odnos do nekaterih aktualnih problemov nikakor ni bil svobodomiseln (do kmetov, do Judov). Mirno lahko rečemo, da so to liberalne izmišljotine, h katerim je nekaj prispeval tudi Aškerc in celo Cankar je nekaj časa govoril tako.

– Vi predlagate Trubarjev praznik, namesto dneva reformacije, saj bi s tem dali priznanje prispevku protestantskih piscev za razvoj slovenskega knjižnega jezika. Sicer pa oni niso pisali literature.

Ne, niso pisali literature v današnjem pomenu besede. To je bilo slovstvo, ki služi verskim namenom. Drži, da so ustvarjali naš knjižni jezik, a tudi o tem je bila polemika med našimi starejšimi literarnimi in jezikoslovnimi zgodovinarji, ali ni že katoliško slovstvo v srednjem veku pripravljalo pot knjižnemu jeziku. Polemika je potekala med Grafenauerjem in Kidričem, če grobo rečemo, med klerikalizmom in liberalizmom. Z današnjega stališča je imel bolj prav Grafenauer, kajti po najdbi starogorskega rokopisa, se je izkazalo, da je bilo zapisov cerkvenega slovstva v srednjem veku več. Treba je tudi revidirati podobo, kako se je razvijal slovenski knjižni jezik in kakšno vlogo so imeli v njem protestanti, ki so imeli pozneje res veliko vlogo, a vendar je bila predpriprava nanj neka osnova cerkvenega liturgičnega jezika.

– Po drugi strani pa velja velikokrat v Sloveniji, da je vse, kar je katoliško, slabo. Priče smo včasih popolnoma iracionalnim protikrščanskim, natančneje protikatoliškim, izbruhom. Žal nekateri taki izbruhi kažejo nepoznavanje bistva katolištva in velikokrat ljudje, ki obsojajo ali napadajo, pokažejo tudi, da katolištva ne poznajo.

Tu gre za kulturni boj, ki sega v 19. stoletje, še bolj nazaj pa do francoske revolucije. Francoska revolucija je v svoji jakobinski fazi bila izrazito protikrščanska. V nekem smislu je šlo za hujše preganjanje krščanstva kot v Sovjetski zvezi. Šlo je za izbruh protikrščanstva (pobili so cele samostane redovnikov in redovnic, napisali zelo ostra dela ...). To se je vleklo skozi 19. stoletje in občasno izbruhnilo. Slovenski liberalizem okoli leta 1900 je bil še nekako 'mil', zadržan. Pisatelj Ivan Tavčar je bil protiklerikalec, a je hkrati hodil v cerkev. Napisal je sicer satiro 4000, ampak ni bil protikrščanski. Liberalizem okoli prve svetovne vojne in med obema vojna pa je postajal ostrejši in se je kasneje zato lahko približal komunizmu. Komunizem je bil na Slovenskem v glavnem protikatoliški. To se je stopnjevalo, da je celotno gibanje levega političnega pola bilo v glavnem uperjeno proti Cerkvi in krščanstvu. To je deloma ostalo še danes. To je dediščina procesa, ki je potekal od prve svetovne vojne naprej, dosegel vrh v revoluciji, sedaj pa je ostala dediščina v levem krilu slovenske politike in kulture.

Težko je ugotoviti, kaj jo v teh novih razmerah podžiga. Da bi jo podžigala kakšna posebna moč Cerkve, ni razloga. Starejše liberalne generacije so občutile neko moč Cerkve pri vzgoji in so se temu upirali. To je bilo razumljivo. Danes pa tega ni in zato je ta pojav nerazumljiv. Ali gre za avtomatično vztrajanje pri neki miselnosti, ki se je tudi mlajši ne morejo otresti? Poglejte, pri nekaterih mladih sociologih je tega zelo veliko, vendar je nerazumljivo glede na vlogo Cerkve v našem času.

– Med ljudmi, ki ste jih srečali v življenju, je tudi profesor književnosti na filozofski fakulteti Dušan Pirjevec Ahac. Mnenja o njem so zelo različna. Nekateri poudarjajo njegovo 'krvniško' vlogo v partizanih. Drugi odgovarjajo, da so te govorice pretiravanja. Kakšen je bil kot kolega? Vi ste vendarle prišli na fakulteto kot nekakšna njegova 'protiutež'.

Da, prišel sem, a ne kot ideološka protiutež. Jaz sem prišel na fakulteto po tistem, ko je prof. Ocvirk videl, da je Pirjevec, ki si ga je želel za naslednika, oddaljuje od njegove strogo znanstvene smeri. Pirjevec je hotel iz naše vede narediti nekaj filozofskega pod vplivom filozofa Heideggerja. Ocvirk je zato iskal nekoga, ki bi bil bližji njegovi smeri, in je izbral mene. Poudarjam izbral, ker jaz nisem želel z gimnazije na fakulteto. Hitro sem doktoriral in leta 1970 sem prišel na univerzo, ko je Pirjevec bil že zelo bolan. Vsi so razumeli, da sem jaz neka 'nasprotna utež' Pirjevcu. Pa to ni čisto res, saj sem tudi jaz nagibal v filozofske interpretacije literature, kar se opazi tudi v uvode v zbirko Sto romanov.

– In že v učbeniku Uvod v filozofijo ste prikazali, kako je določena filozofska šola pustila sledove v literaturi.

Kot študent sem že prišel v spor z Borisom Ziherlom, ker sem v reviji Beseda previdno kritiziral marksizem v estetiki in literarni kritiki. Kljub temu sem se znašel na fakulteti ob Pirjevcu, ki je že zgradil neki svoj model literarne vede, izrazito heideggerjanske, in imel je med študenti veliko privržencev. Zame je bilo to morda nerodno, ker se je komu zdelo, da naj bi jaz tekmoval s Pirjevcem, a tega jaz nisem hotel.

– Se je kaj na fakulteti govorilo o Pirjevčevih medvojnih dejanjih?

Ko sem prišel na fakulteto in med literate revije Beseda, se je marsikaj vedelo o Pirjevcu. Imel sem občutek, da ga ne marajo in da je to povezano s partizanstvom. Partizan je bil tudi pesnik Ivan Minatti, a zdelo se mi je, da Pirjevca ni maral. Najbrž je bila med partizani neka razlika med tistimi, ki so prišli v partizane iz narodno zavednega čustvovanja in med izrazitimi komunisti, kar je Pirjevec že pred vojno bil. Že kot mlad je prevajal izrazito stalinistične članke. Najbrž je tak ostal tudi med vojno, a kaj je natančno delal, ne vem. Nekaj je moralo biti, saj je zaradi nečesa tudi trpel.

– Zanimivo je, da se je on, ki je bil v mladosti revolucionar na starost zelo približal krščanstvu. Pomisliva samo na njegov uvod v Brate Karamazove v zbirki Sto romanov.

Da, bližal se je in po moje je malo manjkalo, da bi prešel vanj. Kaj je bilo nazadnje, ali je res zahteval duhovnika – to je vse zavito v meglo. Morda je zahteval duhovnika in psihologa Antona Trstenjaka, ki je bil med vojno bolj na levi strani. Vem, da se je v bolezni s tem duhovnikom veliko pogovarjal profesor Ocvirk.

Kaj je bilo res, vemo nekaj tudi iz spominov Jožeta Javorška. Tam opisuje, kako je Pirjevec mučil duhovnika in neke cigane ... Zame je to lahko dvomljivo, saj je bil Javoršek problematična oseba. Najprej je bil krščanski socialist in Kocbekov pristaš. Med vojno ga je Kocbek najbrž razočaral. Domnevam, da je Kocbek izdal svoje mlade krščanske socialiste, ko je podpisal Dolomitsko izjavo. Je pa tudi vprašanje, če je kaj interveniral, ko so komunisti likvidirali mlade krščanske socialiste. Takih primerov je najbrž bilo kar nekaj.

Če povzamem: Ni treba, da verjamemo vse, kar se je govorilo o Pirjevcu, kajti ko je postal za partijo neprijeten, so začeli o njem širiti razne vesti v slogu: Bil je partizan, a poglejte, kaj je počel. Šlo je za nekakšne medsebojne spore. Pirjevec se je namreč od komunizma poslovil že leta 1948. Kolikor se spominjam, takrat ni več zagovarjal marksističnih stališč.

– Tudi vi ste se v zadnjem obdobju približali krščanstvu. To je najbrž normalen pojav, da se človek z leti močneje sprašuje po smislu bivanja. Govorite o 'obuditvi' krščanskih korenin.

Stvar je preprosta. Naša družina je bila 'dvostranska': mati iz strogo katoliškega sorodstva, z mnogimi duhovniki. Omenila sva že Marjana Smolika, je pa še nekaj drugih. Naš sorodnik je bil tudi salezijanski duhovnik Franc Valant – rekli smo mu stric. Bil je zelo visoko v salezijanskem redu v Italiji in pomembna osebnost med salezijanci na Rakovniku ter njihov inšpektor za Srednjo Evropo. Tako je bil oče zlasti v tridesetih letih izrazit kipar za cerkvene skulpture. V Ljubljani je v več cerkvah nekaj njegovih kipov: za Bežigradom je njegova Pietá, na Rakovniku je njegov kip don Boska, ki leži pod oltarjem, na Kodeljem pa velik kip svete Terezije Deteta Jezusa. Vsa ta naročila so prišla prek strica Valanta. O njem je Marjan Smolik napisal članek v Slovenski biografski leksikon.

Oče je bil z Moravškega. Šlo je za drugačno okolje. Tam so bili drugačni, revnejši kot pri mami na Gorenjskem. Slednji so bili trdni, pošteni, delovni, disciplinirani. Moravče so že v zgodovini znane po neki 'svobodnosti'. Oče se je na župnikovo priporočilo šel učit kiparstva v Ljubljano in pozneje na Dunaj. Iz tega sorodstva izhaja tudi pesnik Dane Zajc. Kljub temu sorodniki niso bili politično razcepljeni, so pa bili svetovnonazorsko različni: po očetovi strani bolj svobodomiselni, po materi katoliški. Kot običajno je bil v družini materin vpliv večji, saj je oče kiparil in ni imel veliko časa za tri sinove.

– Vi ste preštudirali najrazličnejše literarne in miselne tokove – od predantične dobe do sodobnosti. Kaj je po vašem mnenju bistveno, tipično za krščanstvo, česar niste zaznali pri drugih miselnih tokovih?

Če govoriva o raznih filozofijah, vemo, da so te nastale iz antične, grške filozofije. Ta filozofija je prešla tudi v krščanstvo. Že apostol Pavel je krščansko vero na neki način soočil z grško miselnostjo. Res je vero postavljal zoper modrost filozofov, ampak je to modrost dobro poznal. Pomislite na znamenit govor na Areopagu. Dobro so jo poznali cerkveni očetje in prvi krščanski misleci. Filozofskega temelja iz krščanstva ni mogoče izločiti, čeprav bi nekateri to radi naredili, saj trdijo, da je krščanstvo skrenilo s svoje čiste oblike, ko se je pod vplivom grške filozofije preveč 'pogrčilo'. Teološki vidik naj bi nastal preveč pod vplivom grške filozofije in je treba krščanstvo očistiti te tradicije. Mislim pa, da je bil že kardinal Ratzinger, pozneje papež Benedikt XVI., odločno proti temu. Pomislimo na Tomaža Akvinskega, ki si je prizadeval ohraniti tisto, kar je bilo v antični misli bistveno.

Če gledamo zgodovinsko, moramo priznati, da je bila Božja previdnost, da je Kristus živel v Palestini, da se je krščanstvo širilo v grško vzhodnem prostoru in da je se je tam razvila taka teološka misel. Priče pa smo tudi težnjam, ki bi rade vrnile v predsokratično dobo in zavrgle evropsko krščansko tradicijo. Zavrnili bi krščanstvo in ohranili samo grško misel. To pa je nezgodovinsko in proti razvoju, ki je potekal skozi stoletja do danes.

Če se sprašujemo, v čem se krščanstvo razlikuje? Mislim, da v tem, da združuje vero z neko mislijo, ki je um (racionalno). Krščanstvo je utemeljeno ne samo v veri, ki je nekaj presežnega, ampak tudi v raciju (razumu). Osebno mislim, da tudi Kristusova misel, njegovi izreki in prilike – vse je zgrajeno na logiki. Poglejte zlato pravilo – ali ni zelo logično, zgrajeno na empiričnosti! Pri njem se vera združuje z umom, ki je sposoben najtežje teološke in moralne probleme razložiti na najbolj umen način.

Filozof Hegel velja za velikega misleca dialektike, ampak ta dialektika se skriva že v evangelijih. Če pravi Kristus, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, gre za dialektične preskoke, ki so zelo umni. Mislim, da je Hegel, ki je bil najprej teolog, kot drugi predstavniki nemške klasične filozofije, dialektike ni vzel ne iz Heraklita, kakor mislijo marksisti, ampak predvsem iz evangelija.

pogovarjal se je Božo Rustja

(gost meseca – Ognjišče 05_2014)

Masivni hrbet Čemšeniške planine se začenja V od Trojan in se od Z proti V razteza vse do Vrhov (nad Čebinami). S svojo lego in višino je meja med Savinjsko dolino in Zasavjem, vendar jo na Savinjski strani navadno imenujejo Velika planina.

Preberite več: Čemšeniška planina (Črni vrh 1204 m)

Marin je med moškimi imeni v Sloveniji na 529. mestu. Dne 1. 1. 2014 je bilo s tem imenom poimenovanih 141 (1980: 65; 1994: 102) prebivalcev Slovenije. Največ jih je bilo v osrednjeslovenski (36), v podravski (24), v savinjski (22), v obalno‑kraški (19) regiji itd. Različice imena Marin so: Marinko (2014: 257, 383. mesto), Marino (2014: 393, 295. mesto), Rino (2014: 29). Ženska oblika imena Marin je Marina (1971: 882; 1994: 1488; 2014: 1822) z različicami Mara (2014: 775, 220. mesto), Marica (2014: 1669, 146. mesto), Marinela (2014: 66), Marinella (2014: 11), Marinka (1971: 2160; 1994: 1781; 2014: 1723, 143. mesto).

God:
• 3. marec
• 8. avgust
• 4. september
• 15. december

Ime Marin izhaja iz latinskega imena Marinus, ki ga običajno razlagajo iz latinskega pridevnika marinus 'morski, nanašajoč se na morje'. S tem imenom so nekdaj verjetno poimenovali koga, ki je prišel z morja ali je bival ob njem. Ženska oblika Marina je torej nekdaj pomenila 'morska' in je tako pomensko sorodna po izvoru grškemu imenu Pelagija. Po P. Merkuju (Svetniki v slovenskem imenoslovju, str. 84) meni, da sta imeni Marin in Marina izpeljani iz imena Marius, to pa iz etruščanskega apelativa maru 'poimenovanje za javno službo' ali morda 'človek'. Ime Marina je sicer možno razlagati tudi iz imena Marija, tj. iz skrajšane podstave Mar- in s priponskim obrazilom ‑ina. Kot ena od mnogih klicnih imen za ime Marijo je zanimivo tudi to, da se Marina zelo pogosto pojavlja v nekaterih matičnih knjigah v 16., 17. in18. stoletju, tj. v času, ko so ime Marija zaradi svetosti smele imeti le ženske plemenitega rodu. Marino je italijanska oblika imena Marinus. Skrajšana oblika Rino lahko izhaja tudi iz italijanskega imena Rinaldo, ki je italijanska oblika za nemško ime Reinhold. Ime Marinko je tvorjenka na ‑ko, Marinka pa tvorjenka na ‑ka iz imena Marin ali Marina.

V starih listinah je ime Marin zapisano že v 12. stoletju. V 4. knjigi Gradiva za zgodovino Slovencev piše: okrog leta 1180 Marin, morda iz Števerjana. V tolminskem urbarju iz leta 1377 je zapisan Marin, kmet v Vrsnem; v urbarju za Devin leta 1494 Marin Seusgki, kajžar v Proseku; v urbarju za Prem leta 1498 Marin Kruch, kmet v Drskovčah. Iz imena Marin (tudi Marina) in različic so nastali priimki, kot Marin (2014: 533), ki je pogostejši od imena, ter Marinc, Marinč, Marinček, Marinčič, Marinič, Marinko, Marino, Marinšek.

V koledarju so 3. marca Marin Palestinski, mučenec († v 3. stol.), 4. septembra Marin Sanmarinski, diakon († v 4. stol.) itd. Po sv. Marinu je poimenovana državica San Marino. Po legendi je ustanovitelj države San Marino klesar Marin z otoka Raba, ki je prišel v Rimini kot obrtnik, ko so gradili mestno pristanišče.

Med ženskimi imeni v Sloveniji je ime Felicita na 967. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2014 s tem imenom poimenovanih 47 (1971: 199; 1994: 78) prebivalk Slovenije. Različice imena Felicita so: Cita (2012: 87), Felicitas, Felica, Felicija, Felicijana, Felicita Srečka, Zita (2012: 36).

God: (skupaj s Perpetuo)
• 7. marec
• 23. november

Ime Felicita izhaja iz latinskega imena Felicitas. Tako se je imenovala rimska boginja blaženosti. Razlagajo ga iz latinske občne besede felicitas 'rodovitnost, plodovitost; sreča, blaženost; uspeh'. Pomensko sorodna imena, ki so nastala iz latinskega pridevnika felix 'ploden, rodoviten; uspešen, srečen, blažen; premožen, bogat', so Feliks, Felicija, Felicijan. Imeni Cita in Zita sta lahko nastali po krajšanju iz imena Felicita oziroma Felizitas. Slednja je ob imenih Felicitas in Felicia ena od treh nemških oblik imena Felicita, ki imajo še skrajšane in ljubkovalne oblike Feli, Feta, Fee, Litz, Litzel, Zita. Ime Zita je lahko tudi skrajšana oblika iz imena Terezija, tj. iz njene oblike Terezita (prim. še Zina, Zinka iz tvorjenke na ‑ina Terezina), razlagajo pa jo še iz italijanskih občnih besed zita, zitta, ki sta pisni različici občne besede citta 'dekle, devica, deklica'. Boginja Felicitas je upodobljena tudi na rimskih novcih. En tak novec iz obdobja cesarja Trajana (98–117), skovan med leti 114–117, hrani Narodni muzej Slovenije. Na averzu je ovenčan portret cesarja Trajana z njegovimi imeni in nazivi, na reverzu pa boginja Felicitas (Sreča), ki v desni drži Kaducej (Caduceus, simbol glasnikov in trgovine) ter v levi roki Rog izobilja (Cornucopia).

Ime Felicita je na slovenskem ozemlju npr. zapisano v listinah samostana Kostanjevica. Tako se leta 1606 omenja proces Anne Marije plemenite Dietrichstein proti Feliciti plemeniti Lamberg zaradi dolga, leta 1721 pa proces proti Mariji Feliciti plemeniti Buset, imetnici graščine Jezero, zaradi žirnine v Krakovskem gozdu. M. Cigale v nemško-slovenskem slovarju (Deutsch=slovenisches Wörterbuch II, Laibach 1860, str. 1985) navaja slovensko ime Felicita za nemško iztočnico Felicitas.

Felicita je tudi ime afriške svetnice, mučenke iz Kartagine, ki je 7. marca 202/203 umrla mučeniške smrti skupaj s sv. Perpetuo (v koledarju skupaj s Perpetuo 7. marca). Sv. Felicita je v ječi tudi rodila, zato velja za zavetnico porodnic. 23. novembra se pa spominjamo rimske matere in mučenke sv. Felicite iz 2. stol.

Ko boste prejemali marčevsko številko Ognjišča, bomo že krepko zakorakali v postni čas. To se bo odražalo tudi v njeni vsebini. V drugi polovici marca (od 19. do 25.) obhajamo v Sloveniji teden družine. Praznujemo ga v letu, ki ga v celotni Cerkvi posvečamo razmisleku o družini in o njeni vlogi v sodobni družbi. Zato smo kot goste meseca povabili ljudi, ki se ukvarjajo z zakonci: jezuita Vitala Vidra, Marijo Maučec Suša in zakonca Siter. Prevečkrat pozabljamo, da je ljubeč in razumevajoč zakon najboljša osnova za trdno in srečno družino. Tudi rubrika Povejmo z zgodbo nam v mesecu, ko praznujemo materinski dan, govori o materi in pomenu zakona. Nadaljujemo tudi z zakonsko-družinsko rubriko Kako sva se spoznala, v kateri predstavljamo zakonske skupine. Zakonske skupine, ki bi želele sodelovati, naj se oglasijo na naslov matej.erjavec@ognjisce.si.

Marec je zaznamovan tudi z drugo obletnico izvolitve papeža Frančiška (13. marec 2013). To je tema mladinske priloge. Bolj kot 'bilanco' njegovih dveh let papeževanja, priloga predstavlja delo papežev. Predlog zanjo je knjiga Ognjišča Papež se predstavi mladim, ki na zanimiv, privlačen in sodoben način predstavi izvolitev papeža, papeško službo v Cerkvi, njegovo delo in simbole ter seveda sedanjega papeža. Priloga ima šest grafičnih razdelkov. Na začetku vsakega je postna spodbuda, vzeta iz papeževih tvitov za lanski post. Iz tega je izpeljan tudi postni izziv.

Naj še spomnim, da imamo poleg že omenjene knjige Papež se predstavi mladim še tri knjige o sedanjem papežu: Papež Frančišek – njegov življenje in izzivi, ki je bila prva knjiga o priljubljenem papežu v slovenščini; Misli iz srca - misli papeža Frančiška ter Pripovedi o papežu Frančišku – življenje v osemdesetih zgodbah. Nekaterih knjig ni več veliko na zalogi, zato pohitite z naročili.

Marec zaznamujeta tudi dva 'ženska praznika': dan žena in materinski dan. V Ognjišču vam tokrat predstavljamo Slovenko leta, slepo Sonjo Pungertnik. O njej smo pisali v Ognjišču že pred desetletji kot mladem dekletu, sedaj pa jo predstavljamo kot Slovenko leta, ki s ponosom govori o svojem krščanstvu. Prav tako predstavljamo drugo ženo Alenko Puhar, ki je v preteklosti pogumno načenjala 'prepovedane teme'.

S tem pa še nismo izčrpali 'ženske tematike'. Veličino žena in njihovo posebno poslanstvo v družbi in Cerkvi predstavlja tudi redovniško življenje. Tako vam predstavljamo s. Marijo Imperl, salezijanko, ki je ravnateljica študentskega doma s 35 študentkami na Gornjem trgu v Ljubljani. Priloga pa je posvečena 500-letnici rojstva sv. Terezije Avilske, prenoviteljice karmeličanskega reda, velike učiteljice duhovnega življenja in cerkvene učiteljice. Predstavljene redovnice in žene so zelo različne, a vsaka s svojim poslanstvom.

V postnem času se pripravljamo na veliko noč. Že zadnjič smo napisali, naj bo branje dobre duhovne knjige del priprave na veliko noč. Za največji krščanski praznik svojim najbližjim in prijateljem radi voščimo. Uporabimo pri tem voščilnice s krščanskimi motivi, ne razne 'potrošniško plehke' motive. Ponudbo za velikonočne voščilnice Ognjišča si lahko ogledate na str. 57.

Prihodnja številka bo 'zgodovinska': minilo bo točno 50 let od izida prvega Ognjišča. V njej bomo pripravili tudi nekaj zanimivosti, povezanih z zlatim jubilejem.

Ciprnik je razgledni vrh na pobočju med dolino Male Pišnice in Planice in je nepogrešljiva kulisa planiške skakalne arene ... SV vrh gore predstavlja Vitranc, ki pa se je s svojimi smučarskimi progami zelo uveljavil v svetu alpskega smučanja.

Preberite več: Ciprnik (1745 m) in Vitranc (1638 m)

mladinska tema meseca

Obiščimo papeža!

tema meseca

sv. Terezija Avilska

naši preizkušani

Sonja Pungertnik

Preberite več: Marec 2015