Zdi se mi, da je glede bolniškega maziljenja precej zmede tudi med verniki. Nekateri z njim čakajo do zadnjega trenutka, drugi se bojijo klicati duhovnika k bolniku, ker pravijo, da bo potem bolnik umrl. Prijatelj mi je pripovedoval, da so pri njih v župniji imeli bolniško maziljenje med mašo, namenjeno starejšim. K njemu pa je pristopilo veliko ljudi, tudi zdravih in mladih. Ali so kakšna določena pravila glede prejemanja tega zakramenta?

Sprašujem pa tudi zato, ker bi želela odgovor, kako je z bolniškim maziljenjem pred porodom. Veliko mamic se zanj odloči, kljub temu, da je bila nosečnost brez zapletov. Ne pomislijo pa na zakrament sprave, blagoslov noseče matere in njene družine in ne na izmerno zakramentalno vrednost obhajila pred odhodom v porodnišnico. Vse to deluje zelo pomirjujoče.

Zanima me še, če je krst želja enakovreden krstu po porodu? Ali je mogoče krstiti še nerojenega otroka, če veš, da je velika verjetnost, da bo mrtvo rojen oziroma, da bo verjetno prišlo do spontanega splava.

Meta

Hvala za kopico vprašanj, ki odgovori nanje verjetno zanimajo veliko bralcev Ognjišča. Pa pojdiva lepo po vrsti. Iz svojega pastoralnega delovanja vem, da je zmešnjave na področju pojmovanja bolniškega maziljenja zelo veliko. Morda je prva zmota res povezana že s poimenovanjem, kot omenjate, saj so dolgo imenovali ta zakrament 'poslednje olje' ali 'poslednje maziljenje'. In to je večina razumela, da gre za maziljenje ob smrtni uri. V resnici pa je to najprej pomenilo, da je zadnje v vrsti maziljen: prvo je pri krstu, drugo pri birmi in tretje pri bolniškem maziljenju (maziljenja pri mašniškem posvečenju ne morejo sprejeti vsi kristjani, zato ni všteto v to vrsto). Tudi strah pred miselnostjo, da bo po tem maziljenju nastopila le še smrt, izhaja iz takšnega napačnega razumevanja. Na žalost pa se je v stoletjih tudi zares udomačila navada, da se je ta zakrament obhajal praktično le na smrtni postelji. Čeprav je ves čas tudi prisotno prepričanje, da se umirajočim podeljuje sveta popotnica, kar pomeni vse tri zakramente, če so seveda možni: spoved, bolniško maziljenje in obhajilo. Pogosto pa se primeri, da je bolnik že v takšnem zdravstvenem stanju, da lahko duhovnik pri njem obhaja le bolniško maziljenje (popolna odsotnost, nezavest, koma ...).

Danes je jasno liturgično navodilo, da se obhaja zakrament bolniškega maziljenja z 'nevarno bolnimi' odraslimi kristjani. Pod nevarno boleznijo pa se pojmuje tista bolezen ali stopnja bolezni oziroma ostarelosti, pri kateri vernik "začenja biti v smrtni nevarnosti" (KKC 1514). V isti bolezni lahko obhaja normalno ta zakrament samo enkrat, razen če je potek bolezni dolgotrajnejši in nastopi še očitno poslabšanje stanja. S tem sem že tudi odgovoril na vprašanje glede mladih in zdravih (kot navajate v vprašanju), ki so pristopili k temu zakramentu ob množičnem shodu ostarelih in bolnikov. Če so bili resno bolni, je bilo to smiselno. Če pa niso bili, potem pri njih zakrament sploh ni bil resnično obhajan, ker je manjkal bistveni element za obhajanje; zato lahko gre pri tem tudi za zavajanje. Tudi pri takšnih množičnih srečanjih z obhajanjem tega zakramenta, bi morala biti prej zagotovljena osebna priprava vsakega prejemnika. Primernost stanja je dolžan preveriti duhovnik, ki vernika pripravlja na ta zakrament, oziroma tisti, ki ga dejansko obhaja. To pa med množičnim obhajanjem ni možno, zato je potrebno to urediti prej. Primeren trenutek za ta zakrament je tudi pred resno operacijo, še posebej če je zanjo predvidena popolna anestezija, ki je že sama na sebi resna nevarnost za človekovo telesno življenje. Glede poroda, kot sprašujete, se popolnoma strinjam z vami, da je pred njim zelo primerna spoved in obhajilo (vendar to še ne pomeni nujno nepotrebnosti zakramenta bolniškega maziljenja, kot sem opozoril že zgoraj); teologi so si tudi edini, da je v primeru rizičnega poroda, ki ga napovedo zdravniki, primerna situacija za zakrament bolniškega maziljenja. Glede poroda, kjer se pričakuje normalen potek, pa mnenja niso povsem enotna; nekateri menijo, da se ob tem ne more obhajati ta zakrament, drugi pa se sklicujejo na zdravniško mnenje, da je porod še vedno, kljub moderni medicini, vedno smrtna nevarnost, kar pa po definiciji že ustreza pogoju za ta zakrament. Vsekakor pa ta zakrament ne nadomesti vsega ostalega, kot pravilno ugotavljate, tudi blagoslova matere pred porodom in po njem (oboje imamo v knjigi blagoslovov, pa duhovniki morda premalo uporabljajo, ljudje pa za to možnost največkrat niti ne vedo).

Zakrament bolniškega maziljenja ima več učinkov. Gotovo je najpomembnejši v tem, da bolnika v njegovem težkem in trpečem stanju priliči Kristusu v njegovem trpljenju in s tem se tudi bolnikovo trpljenje spremeni v sodelovanje s trpečim Kristusom pri njegovem odrešenjskem delu. Nato ta zakrament posedanji Jezusov odnos in srečevanje z bolniki; zato je to zakramentalno srečanje s Kristusom tolažilno in bodrilno za bolnika, in mu daje tudi novo moč v boju z boleznijo. V določenih primerih ima lahko tudi zdravilni učinek, a ne vedno; kajti Jezus tudi v zemeljskem življenju ni ozdravil vseh bolnikov, ki jih je srečal. Nakazuje pa, da Kristus želi dokončno ozdraviti vse in to se bo zgodilo z vstajenjem; zato ta zakrament krepi tudi krepost upanja in vere v posmrtno življenje. Samo v primeru, da se bolnik ni sposoben več spovedati, mu odpusti tudi grehe, sicer pa je za obhajanje tega zakramenta potrebno stanje posvečujoče milosti, kar najbolje zagotavlja obhajanje zakramenta sprave pred obhajanjem bolniškega maziljenja.

Sprašujete tudi glede veljavnosti krsta želja. V primeru, da obred krsta ni možen, niti v najbolj preprosti obliki (krst v sili), potem ima krst želja iste učinke kot krst z obhajanjem celotnega obreda. Npr. če bi se odrasel katehumen, ki se pripravlja na krst (se je torej že odločil zanj in si ga želi), smrtno ponesrečil, bi lahko nanj naobrnili krst želja, saj bi mu Bog krstno milost gotovo naklonil. Ne velja pa to za primer, ko bi kdo lahko obhajal krstni obred, pa iz raznih ozirov tega ne stori in misli, da bo dovolj že samo želja. Gotovo pri otrocih, ki doživijo splav, želja staršev, da ga bi krstili, če bi bil rojen, deluje tudi v smeri krsta želja. Seveda pa v primerih nerojenih oz. mrtvorojenih otrok računamo tudi na Božjo dobroto, ki ne more teh ljudi pustiti neodrešenih samo zato, ker niso bili živi rojeni. Kako bo to naredil, pa niti ni tako pomembno, saj je vendar Bog vsemogočen. Vendar pa je vsaka molitev zanje in njih izročanje Bogu zelo primerno in pohvalno.

V upanju, da sem vsaj delno zadovoljil vašo 'radovednost' in k razmišljanju privabil še koga, vas spodbujam, da tudi v svoji okolici spregovorite o teh vprašanjih in nauku Cerkve ter pomagate ljudem, da se znebijo napačnega strahu pred zakramentom bolniškega maziljenja in tudi zato svojim resno bolnim bratom in sestram pomagajo do posebnega živega osebnega srečanja z Jezusom, tem velikim Prijateljem bolnikov, s pomočjo tako bogatega obhajanja zakramenta bolniškega maziljenja.

Marjan Turnšek

* 15. februar 1922, Bogojina

Utrinek dobrote na slovenskem nebu

Zibelka mu je tekla v prekmurski Bogojini, kjer se je rodil 15. februarja 1922 kot drugi od treh otrok. Dve leti starejši brat je preminil nekje v Rusiji med drugo svetovno vojno, sestra pa se je poročila na domu. Po končani osnovni šoli v Bogojini, je skozi okno ušel materi v srednjo šolo v Murski Soboti in je kot dijak stanoval v takratnem salezijanskem domu Martinišču. Po maturi leta 1940 se je vpisal na medicinsko fakulteto v Ljubljani, že po mesecu dni pa se je prepisal na Visoko bogoslovno šolo v Mariboru. Ko je aprila 1941 našo domovino zajela vihra druge svetovne vojne in so njen velik del zasedli nacisti, je bilo v Mariboru ukinjeno semenišče in bogoslovna šola. Smejevo Prekmurje so zasedli Madžari in cerkvenopravno je bilo priključeno škofiji v Sombotelu. Tam je Jožef Smej nadaljeval študij teologije in bil 8.decembra 1944, star manj kot 23 let, posvečen v duhovnika. V Sombotelu se je naučil madžarščine, kar mu je omogočilo, da se je kot duhovnik in škof lahko pogovarjal z madžarsko govorečimi verniki v Prekmurju v njihovem maternem jeziku. Konec druge svetovne vojne je dočakal v Dobrovniku kot upravitelj cerkve. 1. junija 1945 je bil imenovan za kaplana v Turnišču, božjepotnem svetišču Prekmurja. Tam je Turniški Mariji spletel sonetni venec z naslovom Marijin venec. Po treh letih kaplanovanja v Turnišču je bil prestavljen v Mursko Soboto, kjer je bil dolgo časa kaplan, leta 1964 je postal župnijski upravitelj, nato župnik in dekan murskosoboške dekanije. V duhu koncila je zaslutil,da je ekumenizem za Prekmurje, kjer ob katoličanih žive evangeličani, poseben blagoslov in izziv, zato je gojil prisrčne stike z evangeličani. Leta 1969 je bil kot prvi Prekmurec imenovan za stolnega kanonika v Mariboru, leta 1964 je postal ravnatelj škofijske pisarne (kancler), leta 1980 je bil imenovan za generalnega vikarja (škofovega namestnika) mariborske škofije, papež Janez Pavel II. ga je 25. aprila 1983 imenoval za mariborskega pomožnega škofa. Pri škofovskem posvečenju si je izbral marijansko geslo "Milosti polna, spomni se". Ko je bil sedanji mariborski nadškof dr. Franc Kramberger leta 1980 v tedanjih težkih razmerah imenovan za škofa ordinarija, mu je generalni vikar Smej dejal: "Ne boj se, saj ti bomo pomagali, vse bo dobro." Nadškof Kramberger se spominja: "Tega kratkega, a zame bogatega srečanja ne bom nikoli pozabil. Zdelo se mi je, da sem slišal Božji glas, ki se v Svetem pismu tolikokrat sliši: 'Ne boj se! Jaz sem s teboj!'"

Ob vsem duhovniškem in škofovskem delu je dr. Jožef Smej tudi izreden znanstveni, strokovni in leposlovni ustvarjalec. V svoji doktorski disertaciji z naslovom Pastoralna dejavnost Ivanocyjevega kroga (1973) je predstavil dr. Franca Ivanocyja, "prekmurskega Slomška". Največ raziskovalne ljubezni je posvetil svoji domači bogojinski župniji in murskosoboški župniji s podružnicami. Veliko piše za Stopinje, prekmurski koledar, ki se je rodil na njegovo pobudo. Življenje in delo Mikloša Kuzmiča, prvega katoliškega prevajalca Svetega pisma, je predstavil v romanu Po sledovih zlatega peresa (1980). Leta 1992 je izšla njegova pesniška zbirka Kaplja na vedru. Tam je v spremni besedi zapisal: "Meni se zdi, da vsi v duši nosimo pesmi kot spomin na davno izgubljeni raj, a se mnogi morda tega ne zavedajo in pesmi v pravem trenutku ne zapišejo."

Vse osvoji z dobroto svojega sočutnega srca. Koprski škof dr. Jurij Bizjak je v svojem pričevanju o škofu Smeju zapisal, da rad prisluhne njegovi besedi ali prebere, kar je napisal, "kajti vsak njegov prispevek je kakor utrinek na zvezdnatem nebu: zasveti in nakaže smer".

Vera je božji dar, pa tudi človekov odgovor na božjo milost, pravi škof Smej. „Vera je milost. Mora pa človek imeti tudi voljo, kot pravi tudi zdajšnji papež Benedikt. Na milost torej pristanemo, ji privolimo. Dvome je imela tudi sv. Terezija Deteta Jezusa, ko se je vprašala, ali je onstranstvo kaj, ali ni nič?" Škof Smej pravi, da sam nikoli ni imel resnih dvomov in da mu je Bog dal to milost. Pri tem je po njegovem pomembna tudi molitev rožnega venca: „Mi v družini nismo vsak dan molili rožnega venca, razen v oktobru. Sam pa sem začel vsak dan moliti rožni venec takrat, ko sem prebral – vem, da je bilo takrat na indeksu – zame najbolj globok roman, Bratje Karamazovi. In tam je tako lepo rečeno o Kristusu: 'Poživi vero.' Vsak dan moramo moliti, ker vera ni dana tako, češ, zdaj jo pa imaš. V veri moramo rasti. To želim najprej sebi, da bi rasel v veri, kljub mnogim težavam, ki jih vidimo." Kot pravi, bodo težave vedno prisotne, a da nas skozi vse varuje vera, s tem pa tudi upanje in ljubezen.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2007) 4, str. 20.

... več o njem: naši preizkušani bratje, v: Ognjišče (2011) 8 in Moj pogled, v: Ognjišče (2015) 4

* 22. marca 1907, Aljustrel, Portugalska - † 13. februar 2005, Coimbra

V očeh ljudi je že svetnica

V krstni knjigi župnije Fatima je zapisano: "30. marca 1907 sem slovesno krstil otroka ženskega spola in mu dal ime Lucija. Rodila se je v Aljustrelu v tukajšnji občini ob sedmih zvečer 22. marca tega leta." Lucija je bila najmlajša od sedmih otrok zakoncev Dos Santos in v otroških letih je bila ljubljenka vseh. Vsi otroci v vasici Aljustrel so bili njeni prijatelji in tovariši pri igri. Pri šestih letih je prejela prvo sveto obhajilo in pri tej starosti je tudi začela pasti živino, kakor so terjale družinske potrebe. Od leta 1917, leta Marijinih prikazovanj, se je družila skoraj izključno s Francekom in Jacinto, svojim bratrancem in sestrično, ki sta se skupaj z njo srečevala z nebeško Gospod v dolini Irija, kjer so pasli ovce, molili rožni venec in se igrali. Lucija je bila tedaj stara deset let, vendar ni hodila v šolo. Marija ji je naročila, naj se nauči brati in pisati. To ji je kar hitro uspela, ker je bila zelo bistra deklica. Po smrti Franceka in Jacinte, v letih najtežjih bojev za priznanje Fatime, je Lucija po nasvetu leirijskega škofa šla v zavod redovnic dorotejk v mestu Oporto, kjer je najprej obiskovala šolo, leta 1928 pa je z zaobljubami postala članica tega reda. Leta 1946 pa je od papeža Pija XII. dobila dovoljenje, da gre h karmeličankam in vstopila je v samostan tega strogega reda v Coimbri, kjer je kot sestra Marija Lucija od brezmadežnega Srca ostala skoraj devetinpetdeset let, vse do svoje smrti. Dovoljenje za izhod iz samostana je dobila le za srečanja s papeži. V Fatimo je prišla 13. maja 1967, ko je ob petdesetletnici prikazovanj tja poromal papež Pavel VI., s katerim sta se tam srečala.

Sedanji papež Janez Pavel II., Marijin poseben varovanec, na katerega se verjetno nanaša "tretja fatimska skrivnost", ki jo zapisala sestra Lucija leta 1941 in jo izročila leirijskemu škofu, ta pa jo je poslal v Rim, se je s sestro Lucijo srečal trikrat: leta 1982, ko se je kot fatimski romar zahvalil Mariji, ker je ob atentatu 13. maja 1981 "prestregla" kroglo in mu rešila življenje; drugič 13. maja 1991 ob deseti obletnici atentata na Trgu sv. Petra v Rimu, tretjič pa 13. maja 2000, ko je razglasil za blažena Franceka in Jacinto. Pred tem srečanjem ji je poslal posebno pismo, ki razodeva, kako globoka duhovna povezava je bila med papežem in to edinstveno redovnico.

Sestra Lucija, ki na videz sploh ni kazala svojih let, saj je bila videti mladostna, se zadnje mesece ni počutila dobro. 21. novembra 2004 jo je obiskal rektor božjepotne cerkve v Fatimi, ki je povedal: "Govorila je zelo potiho, toda bila je vedra." Ko je zvedela, da so papeža odpeljali v bolnišnico Gemelli, je hotela imeti vesti o njem vsak dan. Ko so ji povedali, da se je papež vrnil domov, se je pomirila. V soboto, 12. februarja 2005, ko se je zdravstveno stanje sestre Lucije zelo poslabšalo, je zanjo prišel faks iz Vatikana: obsegal je eno samo stran z velikimi črkami, dejansko je bilo to zasebno pismo, očetovski blagoslov, napisan z velikimi črkami, ki pa ga sestra Lucija ni mogla več prebrati, kajti 13. februarja 2005 se je preselila v večnost. Dan njenega pogreba, 15. februarja, je bil dan narodnega žalovanja. Pokopali so jo na samostanskem pokopališču, čez eno leto pa naj bi njene posmrtne ostanke položili ob grobnico blažene Jacinte in Franceka. Saj vsi trije spadajo skupaj.

(pričevanje 04_2005)

romanje ob 50-letnici Ognjišča

SEVERNA ITALIJA IN TORINSKI PRT

20. - 23. april 2015

vodi koprski škof dr. Jurij Bizjak

• ogled torinskega prta

• počastitev 200-letnice rojstva sv. Janeza Boska

• po poteh velikih papežev dvajsetega stoletja:
  sv. Janeza XXIII. in bl. Pavla VI.

Duhovni voditelj romanja bo koprski škof dr. Jurij Bizjak.

Avtobusi odpeljejo iz večjih slovenskih krajev (Ljubljana, Maribor, Novo mesto, Koper), glede na število romarjev. Vabljeni, da se prijavite tudi kot določena skupina iz župnije, dobrodošlo je tudi spremljanje vašega duhovnika.
Za več informacij ali rezervacije romanja se obrnite na agencijo TRUD, kontakti podatki so priloženi.

PRIJAVNICA

Prijazno vabljeni!

CENA: 298 evrov

VKLJUČUJE:
avtobusni prevoz, prenočevanje v hotelih 3***, tri polpenzione, oglede s strokovnim vodnikom, duhovno vodstvo, zdravstveno zavarovanje;

MOŽNA DOPLAČILA:
enoposteljna soba 65 evrov, vstopnine poravnate pri vodniku;

PLAČILNI POGOJI:
30% akontacije ob prijavi, drugo lahko v obrokih; SPLOŠNI POGOJI so sestavni del programa in so na voljo v poslovalnici.

* 10. februar 1861, Drstelja, † 11. februar 1952, Praga, Češkoslovaška

"Vse življenje sem do neke mere ostal podeželan"

Zibelka mu je tekla v vasi Drstelja pri Ptuju, ki spada pod župnijo Sv. Urbana (Destrnik), kjer se je rodil 10. februarja 1861, na pustno nedeljo. "In tako sem za vse življenje prinesel s seboj na svet nekaj veselosti in optimizma." Oče Martin, ki se je k hiši priženil, je bil sedem let mlajši od matere Lize Kramberger. Njihov dom je bil lesen, pobeljen z apnom in s slamnato streho. Dan po rojstvu je bil krščen na ime apostola Matija. Oče je bil dolga leta župan in je umrl že pri 59 letih, mati pa je učakala 83 let. V družini se je rodilo devet otrok, trije pa so umrli kot dojenčki. "Prvih deset let sem preživel bogato in pestro življenje podeželskega fantiča, ki je moral pasti živino in pomagati pri vseh poljskih in drugih delih." Prve korake v svet učenosti je napravil v šoli, ki je bila za vso župnijo pri cerkvi sv. Urbana. Kot šolar je bil tudi ministrant v cerkvi in na pogrebih, saj je bila družina - kot vse družine tedaj - verna. "Molili smo pred jedjo in po jedi in zvečer, zlasti pozimi, je oče molil naprej in z nami času ustrezajoči del rožnega venca. V cerkev smo hodili redno sleherno nedeljo in praznik." Na dom je ohranil prijetne spomine. Ko je kot desetleten fantič odšel od doma v šole, se je o počitnicah in za praznike rad vračal domov. "Tako sem ostal do neke mere vse življenje podeželan; ohranil sem spoštovanje do težkega kmečkega dela." Jeseni 1871 je odšel na Ptuj, kjer je končal štiri razrede nižje gimnazije. Večinoma se je preživljal sam z majhno štipendijo in številnimi inštrukcijami. Zaradi svoje pridnosti je zvabil za sabo v študij tudi oba mlajša brata. Višje razrede gimnazije je obiskoval v Mariboru in tudi tam se je vzdrževal sam z inštrukcijami.

"Na Dunaj sem šel, da bi poslušal Miklošiča"

Do svojega dvanajstega leta je Matija Murko v svojem srcu pestoval misel, da postane duhovnik, kajti duhovniki so bili tedaj najbolj ugledne osebnosti na podeželju. V srednji šoli ga je najprej zamikalo naravoslovje, nazadnje pa se je ogrel za študij slavistike in germanistike. "Za vseučiliški študij si nisem izbral najbližjega mesta Gradca, marveč Dunaj, deloma zato, da bi poslušal Miklošiča, deloma pa kot glavno mesto države ... Najbolj me je zanimal Franc Miklošič ... Miklošič je postal ustanovitelj slovanskega primerjalnega jezikoslovja enako kot Jakob Grimm za germansko." S tem velikim učiteljem sta kot rojaka Prleka hitro našla skupen jezik.

"Obilo so mi koristili osebni stiki z Miklošičem, ki me je zaposloval s prepisovanjem raznega gradiva za svoja dela zlasti za besednjake." Miklošič je deloval na dunajskem vseučilišču 35 let in bil deležen največjega spoštovanja profesorskega zbora, v Akademiji znanosti in v vsem svetu. Murko je leta 1886 doktoriral kot študent germanistike z delom Nemški vplivi na začetke slovanske romantike. Češka romantika in sicer s posebnim priznanjem: s čestitkami cesarja. Le redkokdaj je bil slovenski študent na Dunaju deležen te časti. S štipendijo dunajske univerze je še istega leta odpotoval v Rusijo, kjer je ostal osemnajst mesecev, se temeljito seznanil s starejšo rusko literaturo ter navezal stike z odličnimi ruskimi učenjaki. Leta 1897 je postal docent za slovansko jezikoslovje na dunajski univerzi, leta 1902 pa je bil imenovan za rednega profesorja slovanskega jezikoslovja na univerzi v Gradcu, kjer je ostal petnajst let. Leta 1903 je ustanovil družino: poročil se je z Gabrijelo (Jelo), hčerko znanega celjskega odvetnika Janka Serneca. Sad njune zakonske ljubezni so bili trije sinovi in hčerka.

"Zbirajmo in ohranjajmo svoje starine"

Proti koncu prve svetovne vojne je bil nekaj časa redni profesor za slovansko jezikoslovje na univerzi v Leipzigu, od 22. julija 1920 pa do upokojitve (15. februarja 1931) pa je bil redni profesor za jugoslovanske jezike in slovstva na filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi. Leta 1932 je bil izvoljen za predsednika Slovanskega inštituta v Pragi. Kot uglednega znanstvenika so ga svojega člana imenovale številne akademije in znanstvene ustanova. Profesor Murko je veliko pisal (v Spominih je na koncu bibliografija njegove slovstvene dejavnosti, ki obsega 32 strani).

Matija Murko je bil najprej slovstveni zgodovinar. Drugo pomembno področje njegovega znanstvenega prizadevanja je bila etnografija, narodopisje, s katerim se je začel ukvarjati že zelo zgodaj. Na Dunaju je poslušal Miklošičeva predavanja o slovanskih starožitnostih in ljudski poeziji. Navdušila ga je narodopisna razstava v Pragi leta 1895, o kateri je poročal v Ljubljanskem zvonu. Ob koncu svojega poročila je zapisal:

"Zbirajmo in hranimo svoje starine, ker človeka, ki ni barbar, bo vedno zanimalo, kako so živeli njegovi predniki." Veliko delo je opravil kot raziskovalec jugoslovanske narodne pesmi. Od leta 1912 do leta 1932 je opravil sedem daljših potovanj po hrvaškem in srbskem jezikovnem področju ter z zapisovanjem, fonografom in fotografijo neposredno na terenu ugotavljal stanje in značilnosti južnoslovanske ljudske epike. Med drugo svetovno vojno je v češčini napisal knjigo, ki pa je zaradi povojnih razmer na Češkem izšla leta 1951 v Zagrebu z naslovom Tragom srpsko-hrvatske narodne epike. Njegovo dolgo in bogato življenje se je izteklo 11. februarja 1952 v "zlati" Pragi.

(obletnica meseca 02_2011)

Ne zgodi se pogosto, da po neki oddaji papež pokliče voditelja in mu zanjo čestita. In če ta pogovor, kakor poročajo, poteka dolgo in se odvije v prisrčnem vzdušju, je toliko bolj redka stvar. To je doživel znani italijanski komik in režiser Roberto Benigni, ki je sredi decembra na italijanski nacionalni televiziji (RAI) v dveh nadaljevanjih razlagal deset božjih zapovedi. Njegovi oddaji si je ogledalo več kot 20 milijonov Italijanov. Nekateri trdijo, da Benigni sicer ni povedal nič novega, česar kristjani ne bi vedeli o desetih božjih zapovedih, da je pa to povedal na izviren in zanimiv način. Benigniju je uspelo nekaj, "kar ni nikoli uspelo nobenemu teologu ali profesorju," pa je dejal Paolo Ricca, avtor knjige deset božjih besed, ki je navdihnila italijanskega oskarjevca, da se je lotil televizijske oddaje.

Benigniju se je zahvalil tudi škof njegovega rodnega mesta Prato v Toskani. Škof je pohvalil oddajo, zlasti njen sklep o zapovedi nad vsemi zapovedmi – zapovedi ljubezni, ki jo je učil Kristus. Kljub temu, da so se oglasili tudi kritiki in Benigniju očitali, da je pri obravnavi šeste zapovedi uporabil določene klišeje, zatrjujejo, da je italijanski igralec pripravil izredno predstavo in pokazal, na kakšen način lahko evangeliziramo sodobnega zahodnega človeka.

Ime Pavel je med najpogostejšimi moškimi imeni na 83. mestu. V Sloveniji je bilo konec leta 2008 po podatkih Statističnega urada RS z imenom Pavel poimenovanih 2784 (1971: 4730; 1994: 3671; 2006: 2926) oseb.

Precej bolj redke so bile različice Pavle (258), Paul (13), Paolo (30), Pablo (8), Paulo (7), Pavao (70), Pavlo (7), Pavlek, Pavli, Pavlin. Ženska oblika imena Pavel je Pavla (3950; 68. mesto) z različicami Paula (102), Paola (17), Pavlica (16), Pavlina (719).

6. februar: Pavel Miki

God:
• 15. januar
• 24. januar
• 25. januar
• 1. februar
• 5. februar
• 6. februar
• 8. februar
• 4. marec
• 7. marec
• 12. marec
• 17. marec
• 22. marec
• 17. april
• 15. maj
• 26. junij
• 28. junij
• 29. junij
• 12. julij
• 20. julij
• 25. julij
• 20. september
• 19. oktober
• 6. november
• 24. november
• 15. december

Ime Pavel izhaja iz latinskega imena Paulus. Razlagajo ga iz latinskega pridevnika paulus 'majhen'. Pavlu je protipomensko ime Maksim, latinsko Maximus z nekdanjim pomenom 'največji'. Zgodovinske osebe so ob svojem imenu pogosto imele vzdevek Veliki, npr. Aleksander, Karel, Peter Veliki, zelo poredko Mali, npr. Pipin Mali.

Ime Pavle je manjšalna ali ljubkovalna oblika imena Pavel. Zaradi pogoste rabe (prim. Anže, Brane, Jože, Tine, Tone) se manjšalni in ljubkovalni pomen imen na  e večinoma že izgublja. V taki funkciji bi zdaj uporabili obliko Pavelček. Različice imena Pavel, tj. Paul, Paolo, Pablo, Paulo, Pavao, Pavlo, so prevzete iz drugih jezikov.

V nasprotju z obliko Pavle je večalna (tudi slabšalna) oblika imena Pavel ime Pavliha. To danes ni več v rabi, da pa je obstajalo, dokazuje današnji priimek Pavliha (2008: 93 oseb) in nekdanja raba, npr.: Nekdaj v poznej noči je lezel Šarevčev Pavliha domu (I. Tavčar, Miha Kovarjev, Slov. knj. 1880, 56). Imenska oblika Pavliha je v procesu leksikalizacije postala poimenovanje komične figure in poimenovanje za 'šaljiv, hudomušen človek': pavliha (v pomenu 'šaljiva, burkasta figura' pisano tudi Pavliha). Iz imena Pavel in njegovih različic so nastali številni priimki, npr. Pavlič, Pavličič, Pavletič, Pavlin, Pavlinc, Pavlovčič, Pavček. Po priiimkovnem procesu sta priimka postala tudi Pavel (2008: 76) in Pavle (7).

Pavel je tudi zelo znano svetopisemsko ime. Pavel iz Tarza, pred spreobrnjenjem Savel, je zgodovinska oseba iz 1. stoletja. Najprej je bil preganjalec kristjanov, leta 34 pa se je spreobrnil v Jezusovega učenca. Bil je na misijonskih potovanjih na Cipru, v Mali Aziji, Makedoniji, Grčiji in ustanavljal cerkvene občine. V Rimu so ga obglavili leta 67. Pavlova pisma, ki so del Nove zaveze, pomenijo poglobitev in razlago Jezusovega nauka. Pavel naj bi mlado krščanstvo prilagodil izraznim oblikam orientalsko-helenističnega kulturnega sveta. Spreobrnitev apostola Pavla je v koledarju 25. januarja, praznik apostolov Petra in Pavla pa 29. junija.

Poleg svetopoisemskega Pavla iz 1. stol. pa so v koledarju špe naslednji:

• Pavel iz Teb, sv., † ok. 345, prvi puščavnik (15. januar)
• Pavel Lieou-Han-Tso, sv., † 1819, kitajski duhovnik in mučenec (15. februar, god 15. januar)
• Pavel, Pavzirij in Teodotion, sv., 4. st., bratje, mučenci v Egiptu (24. januar)
• Pavel, sv., 6. st., škof v Saint-Paul-Trois-Châteaux v Franciji (1. februar)
• Pavel Ni in Andrej Kim, sv., † 1798, mučenca v Koreji (5. februar)
• Pavel Miki, Peter Krstnik in tovariši, sv., † 1597, prvi japonski mučenci (6. februar)
• Pavel, sv., † ok. 647, škof v Verdunu v Franciji (8. februar)
• Pavel in Julijana, sv., 3. st., mučenca v Ptolemaidi (4. marec)
• Pavel, sv., † 850, škof v Plusiji v Bitiniji (7. marec)
• Pavel Avrelijan, sv., 6. st., škof v Saint Paul de Léon v Franciji (12. marec)
• Pavel, sv., † ok. 770, mučenec na Cipru (17. marec)
• Pavel, sv., prva st., škof v Narbonnu v Galiji (Franciji) (22. marec)
• Pavel, sv., † 856, menih v Kordobi v Španiji (17. april)
• Pavel, sv., 3. st., mučenec v Helespontu (15. maj)
• Pavel, sv., 3. st.?, mučenec v Bitiniji (15. maj)
• Pavel, sv., † 362?, mučenec (26. junij)
• Pavel I., sv., † 767, papež (28. junij)
• Pavel in Hilarij, sv., 2. st., mučenca v Ankari (12. julij)
• Pavel, sv., † 851, diakon in mučenec v Kordobi v Španiji (20. julij)
• Pavel, sv., 308, mučenec v Cezareji v Palestini (25. julij)
• Pavel Chong Hasang, sv., † 1846, korejski mučenec (20. september)
• Pavel Hong, Barbara Ch'oe in Janez Yi, sv., † 1840, korejski mučenci (1. februar, god 20. september)
• Pavel Chong in Avguštin Yu, sv., † 1839, korejska katehista, mučenca (22. september, god 20. september)
• Pavel od Križa, sv., † 1775, ustanovitelj pasijonistov (19. oktober)
• Pavel, sv., † 351?, carigrajski škof, žrtev pravovernosti (6. november)
• Pavel Duong, sv., † 1862, mučenec v Vietnamu (3. junij, god 24. november)
• Pavel Hanh, sv., † 1859, mučenec v Vietnamu (28. maj, god 24. november)
• Pavel Khoan, Janez Krstnik Dinh Van Thanh in Peter Nguyen Van Hien, sv., † 1840, mučenci v Vietnamu (28. april, god 24. november)
• Pavel Le Bao Tinh, sv., 11857, mučenec v Vietnamu (6. april, god 24. november)
• Pavel Le Van Loc, sv., † 1859, duhovnik in mučenec v Saigonu v Vietnamu (13. februar, god 24. november)
• Pavel My in tovariši, sv., † 1838, mučenci v Vietnamu (18. december, god 24. november)
• Pavel, sv., † 955, opat na gori Latro (15. december)

Kot vsa znana imena se Pavel kot tudi Peter pojavljata kot sestavini frazemov, npr. iz Savla postati Pavel, Peter in Pavel, Peter ali Pavel, v procesu leksikalizacije pa so iz njih nastali najrazličnejši izrazi.

Med moškimi imeni v Sloveniji je ime Janez na drugem mestu za imenom Franc. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2016 z imenom Janez poimenovanih 21.877ꜜmoških (2010: 24.577; 2008: 25.028; 1994: 32.656; 1971: 35.054). Različice: Anže (2016: 5.251ꜛ; 2010: 4.214), Anžej (99), Džoni (11), Gianni (23), Gianfranco (19), Giovanni (39ꜛ), Jan (2016: 7.852ꜛ; 2010: 6.776), Janči (7), Jane (25), Janej (17), Janek (8), Janeslav, Jani (2016: 1.010; 2010: 971), Janik (27), Janislav (27), Janko (2016: 4.269ꜜ; 2010: 4.542), Jano (13), Janos (5), Janoš (78), Januš (76), Janž (27), Janže (32), Jean (40), Johan (34), Johann (21), John (20), Jovan (456), Jovica (148), Jovo (212), Vanja (200ꜛ), Vanjo (18), Žan (2016: 6.368; 2010: 5.072), Žane (27), Žani (17), Žanžak, Žan Žak (8).

Ženske oblike: Jana (2016: 3.780; 2010: 3.734), Janka (124), Johana (34), Vanja (2016: 2.021; 2010: 2.003), Žana (2016: 1.276ꜛ; 2010: 780).

[okvir-opis slika=/images/god/Janez-de-Britto.jpg opis=4. februar: Janez de Britto]
God:

• Januar:
  2., 4., 6., 15., 19., 26., 28., 31.
• Februar:
  1., 4., 14., 19., 23.
• Marec:
  5., 8., 16., 19., 30.
• April:
  3., 7., 24.
• Maj:
  8., 10., 16., 18., 22., 23., 24.
• Junij:
  3., 11., 17., 20., 22., 24., 26., 27.
• Julij:
  2., 4., 9., 11., 12., 21., 22., 23., 25., 26., 31.
• Avgust:
  4., 17., 19., 27., 29., 31.
• September:
  2., 7., 11., 13., 14., 18., 20., 21., 23., 26., 27.
• Oktober:
  3., 9., 10., 14., 17., 19., 20., 23., 25.
• November:
  4., 9., 11., 14., 16., 20., 24., 26.
• December:
  4., 5., 7., 14., 17., 23., 27.

[/okvir]

Ime Janez izhaja iz latinskega imena Johannes, Joannes, to pa prek grškega Iohánnes, Ioánnes iz hebrejskega imena Jehohanan, skrajšano Johanan z nekdanjim pomenom 'Jahve (tj. Bog) je milostljiv'. Ime so torej prvotno dajali v zahvalo Bogu, ki jim je dal dolgo pričakovanega otroka. Glede na drugo sestavino sta hebrejskemu Johanan sorodni imeni Ana in Hanibal. Iz grške oblike izhajata starocerkvenoslovanski obliki Ioanъ, Ivannъ, v hrvaškem, srbskem, bolgarskem in ruskem jeziku Ivan ter poleg imena Jan še v češkem, slovaškem in poljskem jeziku. V srbskem jeziku se je iz starocerkvenoslovanskih oblik razvilo ime Jovan. Na slovenskem ozemlju sta danes imeni Janez in Ivan zastopani precej enakovredno. Ime Janez, starejše Janž, Janež, je sprejeto naravnost iz latinskega Joannes in je oziroma je bilo značilno za osrednji del Slovenije – Kranjsko, kar se kaže tudi v izrazu kranjski Janez. Ime Jan se je kot skrajšana oblika imena Janez uveljavila v najnovejšem času kot posledica mode kratkih imen. Na enak način sta se uveljavili tudi imeni Anže in Žan. Ime Janko je tvorjenka na  ko iz skrajšanega imena Janez s prvotno manjšalnim pomenom, ki pa se je ob pogosti rabi izgubil.

Janez je angleško John, Johny, Jack, Jacky, francosko Jean (starofrancosko Jehan), ženska oblika Jeanne, nemško Johann, skrajšano Hannes, Hans, italijansko Giovanni, skrajšano Gianni, Nino (iz manjšalnice Giovannino), špansko Juan, ženska oblika Juanita, finsko Juhani, skrajšano Ants, Hannu.

Janez je ime mnogih svetnikov. Pri nas najbolj znana Janeza sta Janez Krstnik in Janez Evangelist. Po novi zavezi je Janez Krstnik sin Zaharija in Elizabete, Jezusov predhodnik, oznanjevalec pokore, glasnik bližajočega se Mesijevega kraljestva in je krstil Jezusa v Jordanu. Herod Antipa ga je dal obglaviti. Hči Herodiade je namreč terjala za svoj ples pred Herodom glavo Janeza Krstnika (24. junija – rojstvo in 29. avgusta – mučeništvo). Janez Evangelist je po novi zavezi sin Zebedeja in Salome, ribič, Jezusov učenec, apostol, pisec 4. evangelija, Razodetja (Apokalipse) in treh listov ter eden od stebrov jeruzalemske cerkve, ki je umrl okrog leta 100 star 104 leta (v koledarju 27. decembra). Simbol 4. evangelija je orel, s katerim Janeza Evangelista tudi upodabljajo.

Spisek vseh svetnikov z imenom Janez (125) v Letu svetnikov:

• Janez Dobri, sv., † ok. 660, škof v Milanu v Italiji (2. januar)
• Janez Sholar, sv., † ok. 543, menih, učenec sv. Saba v Palestini (4. januar)
• Janez Nepomuk Neumann, sv., † 1860, ameriški misijonar (5. januar)
• Janez de Ribera, sv., † 1611, nadškof v Valenciji (6. januar)
• Janez Kalibit, sv., † ok. 450, skrivnostni samotar iz Carigrada (15. januar)
• Janez Latruna, sv., † 1816, frančiškan, misijonar, mučenec na Kitajskem (god 15. januar)
• Janez Peter Neel, sv., † 1862, francoski duhovnik in mučenec na Kitajskem (18. februar, god tudi 15. jan.)
• Janez iz Ravene, sv., † 595, škof (19. januar)
• Janez, sv., 6. st., mučenec v Jeruzalemu (26. januar)
• Janez, sv., † ok. 554, duhovnik in menih v Galiji (28. januar)
• Janez Bosko (Don Bosco), sv., † 1888, apostol mladine (31. januar)
• Janez, sv., 4. st., mučenec v Aleksandriji v Egiptu (31. januar)
• Janez, sv., † 1163, škof v Saint-Malo v Franciji (1. februar)
• Janez de Brito, sv., † 1693, in drugi jezuitski misijonarji in mučenci (4. februar)
• Janez Krstnik od Spočetja (Juan García Jijon), sv., † 1613, španski redovnik trinitarec (14. februar)
• Janez Peter Neel, sv., † 1862, francoski duhovnik in mučenec na Kitajskem (18. februar, god tudi 15. jan)
• Janez, sv., † 1862, mučenec na Kitajskem (19. februar)
• Janez, sv., 11. st., iz Reggio Calabria v Italiji (23. februar)
• Janez Jožef od Križa, sv., † 1734, alkantarenec (5. marec)
• Janez od Boga, sv., † 1550, ustanovitelj reda usmiljenih bratov (8. marec)
• Janez Sarkander, sv., † 1620, duhovnik in mučenec (17. marec)
• Janez, sv., 6. st., opat pri Spoletu v Italiji (19. marec)
• Janez Klimak, sv., † 649, bogoljubni pisatelj (30. marec)
• Janez, sv., † 432, škof v Neaplju v Italiji (3. april)
• Janez Krstnik de la Salle, sv., † 1719, ustanovitelj reda šolskih bratov (7. april)
• Janez, Anton in Evstahij, sv. † I342-, mučenci v Vilni (24. april)
• Janez iz Sanhuta, sv., † ok. 303, mučenec (3. maj)
• Janez Houghton, Avguštin Webster, Robert Lawrence in dri angl.muč., sv., † 1535, angl. mučenci (4. maj)
• Janez iz Beverleyja, sv., † 721, škof in opat (7. maj)
• Janez, sv., † ok. 475, škof v Autunu v Franciji (8. maj)
• Janez Avilski, sv., † 1569, pridigar in vzgojitelj (10. maj)
• Janez Nepomuk, sv., † 1393, mučenec (16. maj)
• Janez I., sv., † 526, papež (18. maj)
• Janez, sv., 10. st., opat v Parmi v Italiji (22. maj)
• Janez Krstnik de Rossi, sv., † 1764, apostol zapuščenih (23. maj)
• Janez Psihaitas, sv., † 820, menih v Carigradu (24. maj)
• Janez Grande, sv., † 1600, redovnik usmiljenih bratov (3. junij)
• Janez Marija Muzel, sv., † 1887, ugandski mučenec (27. januar, god 3. junij)
• Janez Fakundski, sv., † 1479, glasnik sprave (11. junij)
• Janez iz Matere, sv., † 1139, Pulsano v Italiji (20. junij)
• Janez (John) Fisher in Tomaž More, sv., † 1535, kardinal in državnik, mučenca (22. junij)
• Janez Krstnik (rojstvo), sv., 24. junij
• Janez Got, sv., † ok. 800, škof v Pontu (26. junij)
• Janez in Pavel, sv., † 362?, mučenca (26. junij)
• Janez, sv., 6. st., duhovnik v Chinonu v Franciji (27. junij)
• Janez Frančišek Regis, sv., † 1640, jezuit (31. december, god 2. julij)
• Janez Cornelius in tovariši, sv., † 1594, mučenci v Dorchestru v Angliji (4. julij)
• Janez Heer, sv., † 1572, garkumski mučenec (9. julij)
• Janez Jones in Janez Wall, sv., † 1598 in 1679, mučenca (12. julij)
• Janez Gualbert, sv., † 1073, ustanovitelj reda valombrožanov (12. julij)
• Janez Hagiorita, sv., † ok. 1002, iguman na gori Atos (12. julij)
• Janez Wall, sv., † 1679, mučenec v Worcestru v Angliji (22. avgust, god 12. julij)
• Janez, sv., 6. st., menih v Siriji (21. julij)
• Janez Lloyd, sv., † 1679, mučenec v Cardiffu v Angliji (22. julij)
• Janez Kasijan, sv., † ok. 435, cerkveni oče (23. julij)
• Janez Agnus, sv., † ok. 646, škof v Maastrichtu na Nizozemskem (25. julij)
• Janez Columbini, sv., † 1367, jezuit v Sieni v Italiji (31. julij)
• Janez Marija Vianney, sv., † 1859, arški župnik (4. avgust)
• Janez, sv., 11./12. st., škof v italijanski Kampaniji (17. avgust)
• Janez Eudes, sv., † 1680, začetnik češčenja Srca Jezusovega (19. avgust)
• Janez, sv., † ok. 825, škof v Papiji (27. avgust)
• Janez Krstnik (mučeništvo), sv., 29. avgust
• Janez, sv., 7. st., škof v Comu v Italiji (31. avgust)
• Janez, sv., † 946, samotar v samostanu Rilo v Bolgariji (31. avgust)
• Janez Postivec, sv., † 595, carigrajski patriarh (2. september)
• Janez iz Lodija, sv., † ok. 1205, škof v Gubbiu v Italiji (7. september)
• Janez Gabrijel Perboyre, sv., † 1840, misijonar in mučenec (11. september)
• Janez Krizostom (Janez Zlatousti), sv., † 407, cerkveni učitelj (13. september)
• Janez Gabrijel Taurin Dufresse, sv., † 1815, mučenec na Kitajskem (14. september)
• Janez Macias, sv., † 1645, dominikanec (16. september, god 18. september)
• Janez Chon, sv., † 1866, korejski misijonski tiskar in mučenec (10. marec, god 20. september)
• Janez Ni Youn-Il, sv., † 1867, družinski oče iz Koreje, katehet in mučenec (20. januar, god 20.
• september)
• Janez Pak in tovariši, sv., † 1839, mučenci v Koreji (4. september, god 20. september)
• Janez Yi, sv., † 1867, mučenec v Taegu v Koreji (30. januar, god 20. september)
• Janez Prandota, sv., † 1266, škof v Krakovu na Poljskem (21. september)
• Janez, sv., † po 881, mučenec v severni Afriki (23. september)
• Janez a Meda, sv., † 1159, ustanovitelj humiliatov v Milanu (26. september)
• Janez, sv. † ok. 825, mučenec v Kordobi v Španiji (27. september)
• Janez Duklanski, sv., † 1484, frančiškan (29. september, god 3. oktober)
• Janez Leonardi, sv., † 1609, redovni ustanovitelj (9. oktober)
• Janez, sv., † *397, kanonik v Angliji (10. oktober)
• Janez Ogilvie, sv., † 1615, jezuit, mučenec s Škotskega (10. marec, god 14. oktober)
• Janez, sv., 4. st., menih v Tebajski puščavi (17. oktober)
• Janez de la Lande, sv., † 1646, kanadski mučenec (19. oktober)
• Janez Brebeuf in drugi kanadski mučenci, sv., † 1649 (16. marec, god 19. oktober)
• Janez Rigby, sv., † 1600, mučenec v Angliji (21. junij, god 20. oktober)
• Janez Kapistran, sv., † 1456, redovni reformator in pridigar (23. oktober)
• Janez Almond, sv., † 1612, mučenec v Angliji (3. december, god 25. oktober)
• Janez Boste in tovariši, sv., † 1594, angleški mučenci (24. julij, god 25. oktober)
• Janez Kemble, sv., † 1679, duhovnik in mučenec v Angliji (22. avgust, god 25. oktober)
• Janez Payne, sv., † 1582, mučenec v Angliji (2. april, god 25. oktober)
• Janez Southworth, sv., † 1654, mučenec v Londonu v Angliji (28. junij, god 25. oktober)
• Janez Hozibita, sv., † ok. 635, škof v Cezareji v Palestini (28. oktober)
• Janez in Jakob, sv., † 344, škof in duhovnik v Perziji (1. november)
• Janez Zedazneli in tovariši, sv., 6. st., menihi v Georgiji (4. november)
• Janez Colobus ali Mali, sv., 5. st., puščavnik v Egiptu (9. november)
• Janez Miloščinar, sv., † 619/620, aleksandrijski patriarh (11. november)
• Janez iz Tufara, sv., † 1170, opat v Beneventu v Italiji (14. november)
• Janez del Castillo, sv., † 1628, mučenec (15. november, god 16. november)
• Janez in tovariši, sv., 4. st., mučenci v Perziji (20. november)
• Janez Karel Cornay, sv., † 1837, mučenec v Vietnamu (20. september, god 24. november)
• Janez Ludvik Bonnard, sv., † 1852, misijonar v Vietnamu in mučenec (1. maj, god 24. november)
• Janez, duhovnik, in Matej, katehist, sv., † 1861, mučenca v Vietnamu (26. maj, god 24. november)
• Janez Dat, sv., † 1798, mučenec v Vietnamu (28. oktober, god 24. november)
• Janez Krstnik Dinh Van Thanh, sv., † 1840, mučenec v Vietnamu (28. april, god 24. november)
• Janez Berhmans, sv., † 1621, jezuitski redovnik (13. avgust, god 26. november)
• Janez Calabria, sv., † I954, iz Verone v Italiji (4. december)
• Janez Damaščan, sv., † 749, cerkveni učitelj (4. december)
• Janez, sv., 9. st., škof v Aziji (5. december)
• Janez Molčavec, sv., † 559 ali 588, škof in puščavnik (7. december)
• Janez od Križa, sv., † 1591, duhovnik, cerkveni učitelj (14. december)
• Janez de Matha, sv., † 1213, ustanovitelj trinitarskega reda (17. december)
• Janez Kancij (Kentski), sv., † 1473, bogoslovni profesor in zavetnik Poljske (23. december)
• Janez Evangelist, sv., po 100, apostol (27. december)

Razširjenost oziroma uveljavljenost imena v slovenskem prostoru dokazujejo tudi številne cerkve posvečene svetim Janezom. Največ je cerkev sv. Janeza Krstnika, in sicer 84, sledi 21 cerkev sv. Janeza Evangelista, dve cerkvi sv. Janeza Nepomuka in štiri cerkve sv. Janeza in Pavla. Po cerkvah so mnogi kraji v Sloveniji poimenovani z imeni Šentjanž, Št. Janž, Sv. Janez, Šentjanška vas ter Šentjanževo predmestje, drugo ime za Šempeter v Ljubljani. Z imenom Janez so povezana še krajevna imena Janževski Vrh, Janževa Gora, Jankoti, Janeži, Jankovec, Jankova. Po imenu Ivan so nastala imena naselij Ivanci, Ivančna gorica, Ivaniše, Ivanja vas, Ivanje selo, Ivanjkovci, Ivanjkovščak, Ivanše, Ivanjšovci ter Štivan po cerkvi sv. Ivana.

V občnem besedju se praviloma najpogostejša imena posplošeno uporabljajo za poimenovanje narodov in človeških likov. Tako se ime Janez – dandanes resda nekoliko šaljivo – uporablja v pomenu 'Slovenec', navadno v zvezi kranjski Janez, ime Ivan pa v pomenu 'Rus'. Angleško John Bull pomeni 'ironičen naziv za angleškega buržuja, za angleški narod sploh'. Nemško Hans Dumm pomeni 'tepec, norec', Hans Liederlich 'propadel, razuzdan človek', Hans Urian 'hudič, satan, hudobec', Hans im Bild 'pametnjakovič'.

Izraz janez pomeni 'nekoliko neiznajdljiv, preprost fant', ki se s pridevniško podvojitvijo janezast uporablja tudi v nagovoru: O ti janez janezasti. Slovensko Anžon je 'velik, motovilast, neroden Janez', anžon pa 'črv v sadju'. Obstajal je tudi rimani izraz Žane iz Ljubljane 'ljubljanski meščan iz predmestja'. Izraz pridni Janezek pomeni 'človek dobrega, pozitivnega značaja'. Pomen 'človek' ima Janez tudi v pregovoru Kar se Janezek nauči, to Janez zna.