Marin je med moškimi imeni v Sloveniji na 529. mestu. Dne 1. 1. 2014 je bilo s tem imenom poimenovanih 141 (1980: 65; 1994: 102) prebivalcev Slovenije. Največ jih je bilo v osrednjeslovenski (36), v podravski (24), v savinjski (22), v obalno‑kraški (19) regiji itd. Različice imena Marin so: Marinko (2014: 257, 383. mesto), Marino (2014: 393, 295. mesto), Rino (2014: 29). Ženska oblika imena Marin je Marina (1971: 882; 1994: 1488; 2014: 1822) z različicami Mara (2014: 775, 220. mesto), Marica (2014: 1669, 146. mesto), Marinela (2014: 66), Marinella (2014: 11), Marinka (1971: 2160; 1994: 1781; 2014: 1723, 143. mesto).

God:
• 3. marec
• 8. avgust
• 4. september
• 15. december

Ime Marin izhaja iz latinskega imena Marinus, ki ga običajno razlagajo iz latinskega pridevnika marinus 'morski, nanašajoč se na morje'. S tem imenom so nekdaj verjetno poimenovali koga, ki je prišel z morja ali je bival ob njem. Ženska oblika Marina je torej nekdaj pomenila 'morska' in je tako pomensko sorodna po izvoru grškemu imenu Pelagija. Po P. Merkuju (Svetniki v slovenskem imenoslovju, str. 84) meni, da sta imeni Marin in Marina izpeljani iz imena Marius, to pa iz etruščanskega apelativa maru 'poimenovanje za javno službo' ali morda 'človek'. Ime Marina je sicer možno razlagati tudi iz imena Marija, tj. iz skrajšane podstave Mar- in s priponskim obrazilom ‑ina. Kot ena od mnogih klicnih imen za ime Marijo je zanimivo tudi to, da se Marina zelo pogosto pojavlja v nekaterih matičnih knjigah v 16., 17. in18. stoletju, tj. v času, ko so ime Marija zaradi svetosti smele imeti le ženske plemenitega rodu. Marino je italijanska oblika imena Marinus. Skrajšana oblika Rino lahko izhaja tudi iz italijanskega imena Rinaldo, ki je italijanska oblika za nemško ime Reinhold. Ime Marinko je tvorjenka na ‑ko, Marinka pa tvorjenka na ‑ka iz imena Marin ali Marina.

V starih listinah je ime Marin zapisano že v 12. stoletju. V 4. knjigi Gradiva za zgodovino Slovencev piše: okrog leta 1180 Marin, morda iz Števerjana. V tolminskem urbarju iz leta 1377 je zapisan Marin, kmet v Vrsnem; v urbarju za Devin leta 1494 Marin Seusgki, kajžar v Proseku; v urbarju za Prem leta 1498 Marin Kruch, kmet v Drskovčah. Iz imena Marin (tudi Marina) in različic so nastali priimki, kot Marin (2014: 533), ki je pogostejši od imena, ter Marinc, Marinč, Marinček, Marinčič, Marinič, Marinko, Marino, Marinšek.

V koledarju so 3. marca Marin Palestinski, mučenec († v 3. stol.), 4. septembra Marin Sanmarinski, diakon († v 4. stol.) itd. Po sv. Marinu je poimenovana državica San Marino. Po legendi je ustanovitelj države San Marino klesar Marin z otoka Raba, ki je prišel v Rimini kot obrtnik, ko so gradili mestno pristanišče.

Med ženskimi imeni v Sloveniji je ime Felicita na 967. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2014 s tem imenom poimenovanih 47 (1971: 199; 1994: 78) prebivalk Slovenije. Različice imena Felicita so: Cita (2012: 87), Felicitas, Felica, Felicija, Felicijana, Felicita Srečka, Zita (2012: 36).

God: (skupaj s Perpetuo)
• 7. marec
• 23. november

Ime Felicita izhaja iz latinskega imena Felicitas. Tako se je imenovala rimska boginja blaženosti. Razlagajo ga iz latinske občne besede felicitas 'rodovitnost, plodovitost; sreča, blaženost; uspeh'. Pomensko sorodna imena, ki so nastala iz latinskega pridevnika felix 'ploden, rodoviten; uspešen, srečen, blažen; premožen, bogat', so Feliks, Felicija, Felicijan. Imeni Cita in Zita sta lahko nastali po krajšanju iz imena Felicita oziroma Felizitas. Slednja je ob imenih Felicitas in Felicia ena od treh nemških oblik imena Felicita, ki imajo še skrajšane in ljubkovalne oblike Feli, Feta, Fee, Litz, Litzel, Zita. Ime Zita je lahko tudi skrajšana oblika iz imena Terezija, tj. iz njene oblike Terezita (prim. še Zina, Zinka iz tvorjenke na ‑ina Terezina), razlagajo pa jo še iz italijanskih občnih besed zita, zitta, ki sta pisni različici občne besede citta 'dekle, devica, deklica'. Boginja Felicitas je upodobljena tudi na rimskih novcih. En tak novec iz obdobja cesarja Trajana (98–117), skovan med leti 114–117, hrani Narodni muzej Slovenije. Na averzu je ovenčan portret cesarja Trajana z njegovimi imeni in nazivi, na reverzu pa boginja Felicitas (Sreča), ki v desni drži Kaducej (Caduceus, simbol glasnikov in trgovine) ter v levi roki Rog izobilja (Cornucopia).

Ime Felicita je na slovenskem ozemlju npr. zapisano v listinah samostana Kostanjevica. Tako se leta 1606 omenja proces Anne Marije plemenite Dietrichstein proti Feliciti plemeniti Lamberg zaradi dolga, leta 1721 pa proces proti Mariji Feliciti plemeniti Buset, imetnici graščine Jezero, zaradi žirnine v Krakovskem gozdu. M. Cigale v nemško-slovenskem slovarju (Deutsch=slovenisches Wörterbuch II, Laibach 1860, str. 1985) navaja slovensko ime Felicita za nemško iztočnico Felicitas.

Felicita je tudi ime afriške svetnice, mučenke iz Kartagine, ki je 7. marca 202/203 umrla mučeniške smrti skupaj s sv. Perpetuo (v koledarju skupaj s Perpetuo 7. marca). Sv. Felicita je v ječi tudi rodila, zato velja za zavetnico porodnic. 23. novembra se pa spominjamo rimske matere in mučenke sv. Felicite iz 2. stol.

Ko boste prejemali marčevsko številko Ognjišča, bomo že krepko zakorakali v postni čas. To se bo odražalo tudi v njeni vsebini. V drugi polovici marca (od 19. do 25.) obhajamo v Sloveniji teden družine. Praznujemo ga v letu, ki ga v celotni Cerkvi posvečamo razmisleku o družini in o njeni vlogi v sodobni družbi. Zato smo kot goste meseca povabili ljudi, ki se ukvarjajo z zakonci: jezuita Vitala Vidra, Marijo Maučec Suša in zakonca Siter. Prevečkrat pozabljamo, da je ljubeč in razumevajoč zakon najboljša osnova za trdno in srečno družino. Tudi rubrika Povejmo z zgodbo nam v mesecu, ko praznujemo materinski dan, govori o materi in pomenu zakona. Nadaljujemo tudi z zakonsko-družinsko rubriko Kako sva se spoznala, v kateri predstavljamo zakonske skupine. Zakonske skupine, ki bi želele sodelovati, naj se oglasijo na naslov matej.erjavec@ognjisce.si.

Marec je zaznamovan tudi z drugo obletnico izvolitve papeža Frančiška (13. marec 2013). To je tema mladinske priloge. Bolj kot 'bilanco' njegovih dveh let papeževanja, priloga predstavlja delo papežev. Predlog zanjo je knjiga Ognjišča Papež se predstavi mladim, ki na zanimiv, privlačen in sodoben način predstavi izvolitev papeža, papeško službo v Cerkvi, njegovo delo in simbole ter seveda sedanjega papeža. Priloga ima šest grafičnih razdelkov. Na začetku vsakega je postna spodbuda, vzeta iz papeževih tvitov za lanski post. Iz tega je izpeljan tudi postni izziv.

Naj še spomnim, da imamo poleg že omenjene knjige Papež se predstavi mladim še tri knjige o sedanjem papežu: Papež Frančišek – njegov življenje in izzivi, ki je bila prva knjiga o priljubljenem papežu v slovenščini; Misli iz srca - misli papeža Frančiška ter Pripovedi o papežu Frančišku – življenje v osemdesetih zgodbah. Nekaterih knjig ni več veliko na zalogi, zato pohitite z naročili.

Marec zaznamujeta tudi dva 'ženska praznika': dan žena in materinski dan. V Ognjišču vam tokrat predstavljamo Slovenko leta, slepo Sonjo Pungertnik. O njej smo pisali v Ognjišču že pred desetletji kot mladem dekletu, sedaj pa jo predstavljamo kot Slovenko leta, ki s ponosom govori o svojem krščanstvu. Prav tako predstavljamo drugo ženo Alenko Puhar, ki je v preteklosti pogumno načenjala 'prepovedane teme'.

S tem pa še nismo izčrpali 'ženske tematike'. Veličino žena in njihovo posebno poslanstvo v družbi in Cerkvi predstavlja tudi redovniško življenje. Tako vam predstavljamo s. Marijo Imperl, salezijanko, ki je ravnateljica študentskega doma s 35 študentkami na Gornjem trgu v Ljubljani. Priloga pa je posvečena 500-letnici rojstva sv. Terezije Avilske, prenoviteljice karmeličanskega reda, velike učiteljice duhovnega življenja in cerkvene učiteljice. Predstavljene redovnice in žene so zelo različne, a vsaka s svojim poslanstvom.

V postnem času se pripravljamo na veliko noč. Že zadnjič smo napisali, naj bo branje dobre duhovne knjige del priprave na veliko noč. Za največji krščanski praznik svojim najbližjim in prijateljem radi voščimo. Uporabimo pri tem voščilnice s krščanskimi motivi, ne razne 'potrošniško plehke' motive. Ponudbo za velikonočne voščilnice Ognjišča si lahko ogledate na str. 57.

Prihodnja številka bo 'zgodovinska': minilo bo točno 50 let od izida prvega Ognjišča. V njej bomo pripravili tudi nekaj zanimivosti, povezanih z zlatim jubilejem.

Ciprnik je razgledni vrh na pobočju med dolino Male Pišnice in Planice in je nepogrešljiva kulisa planiške skakalne arene ... SV vrh gore predstavlja Vitranc, ki pa se je s svojimi smučarskimi progami zelo uveljavil v svetu alpskega smučanja.

Preberite več: Ciprnik (1745 m) in Vitranc (1638 m)

mladinska tema meseca

Obiščimo papeža!

tema meseca

sv. Terezija Avilska

naši preizkušani

Sonja Pungertnik

Preberite več: Marec 2015

* 24. februar 1859, Gorjansko pri Komnu na Krasu, † 7. julij 1912, Gradec, Avstro-Ogrska

Zibelka mu je tekla na Krasu: rodil se je 24. februarja 1859 v Gorjanskem pri Komnu. V družini je bilo štirinajst otrok in dva sino­va (Andrej in Edvard) sta postala duhovnika. Karel je začel osnovno šolo v Gorjanskem in jo nadaljeval v Gorici, kjer je obiskoval tudi klasično gimnazijo. Po maturi leta 1878 je šel na Dunaj študirat slavistiko ter klasično in primerjalno jezikoslovje. Študij je končal z doktorsko disertacijo o narečju svojega domačega okolja pri profesorju Franu Miklošiču. Ko ni mogel dobiti nobene službe na kakšni šoli, je šel na Češko za hišnega učitelja v plemiško družino, kjer sta se srečala z angleško vzgojiteljico, ki je postala njegova žena. Sedem let je sodeloval pri slovenski izdaji državnega zakonika. Šele leta 1897 so se mu odprla tako zaželena vrata do profesure na graški univerzi, kjer je postal izredni profesor za slovansko filologijo s posebnim ozirom na slovenski jezik in slovstvo. Bil je odličen strokovnjak, zato so ga leta 1908 vabili na univerzo v Sofijo; tedaj pa je bil imenovan za rednega profesorja na graški univerzi. Poleg slovenskega jezika in književnosti (predavanja so bila v slovenščini) je predaval še starocerkveno slovanščino in srbohrvaščino. Kmalu mu je začelo pešati zdravje in leta 1911 je moral zaprositi za bolezenski dopust, s katerega se ni več vrnil v predavalnico. 7. julija 1912 je umrl, star komaj 53 let.

Štrekljev življenjepisec Milko Matičetov (Primorski slovenski biografski leksikon) omenja tri može, "ki so ga že v goriških dijaških letih zaznamovali in mu malone začrtali poznejšo poklicno pot". Prvi je bil njegov profesor slovenščine Fran Levec, ki mu je odstiral le­pote materinega jezika (ostala sta povezana tudi pozneje). Kot dijak se je srečal z jezikoslovcem Baudouvinom de Courtenayem, ki je zbiral zahodnoslovansko narečno in folklorno gradivo. Tretji pa je bil pisatelj Fran Erjavec, pa ne kot profesor biologije na goriški gimnaziji, ampak kot zbiralec živega besednega zaklada in ljudskega pesništva. Štrekelj je bil kot študent na Dunaju tajnik Slovenskega literarnega društva in kritik o stilu in jeziku sestavkov, ki so jih člani brali na srečanjih. Kot profesor na univerzi v Gradcu je sestavil štiri knjige predavanj Zgodovina slovenskega slovstva (ostale so v rokopisu). Njegova doktorska disertacija je bila z jezikoslovnega področja in tudi kot profesor se je tej stroki precej posvečal. Omembe vredni sta njegovi študiji o dolnjekraškem in cerkljanskem narečju.

Pri svojem profesorju Franu Miklošiču se je ogrel za etimologijo in s tega področja objavil več razprav. Njegova velika ljubezen je bila tudi slovnica: njegovo zadnje natisnjeno delo, ki ga je izdala Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti je bil prvi del Historične slovnice slovenskega jezika (nauk o etimologiji).

V slovensko kulturno zgodovino se je Karel Štrekelj zapisal predvsem kot pobudnik in organizator zbiranja ljudskih pesmi. Za to se je ogreval že v šolskih letih: njegov prvi zapis, seveda iz Gorjanskega, je iz leta 1873, ko mu je bilo štirinajst let. Leta 1886 mu je Slovenska Matica zaupala urejanje Slovenskih narodnih pesmi. Štrekelj je to nalogo rad sprejel in naslednje leto, je v Ljubljanskem zvonu objavil Prošnjo za narodno blago, v kateri je razložil načrt za izdajo vsega ljudskega blaga ter posebej načela za izdajo pesmi z napotki zapisovalcem. V predgovoru k prvemu snopiču (22. oktobra 1895) je Štrekelj zapisal, da bodo v zbirko Slovenske narodne pesmi sprejete "vse dosedaj zapisane, urejevalcu dostopne narodne Pesmi, ki so brez dvoma narodova lastnina ali vsaj take, ki duševne vrednosti naroda ne omadežujejo". Brž po izidu prvega zvezka so se oglasili moralisti, ki so menili, da je nekaj pesmi "pohujšljivih". Slovenske narodne pesmi so izšle v štirih zajetnih knjigah (1895-1923 - po Štrekljevi smrti je delo dokončal Joža Glonar). Štrekelj je pritegnil nad 200 sodelavcev iz vseh slovenskih pokrajin. Prva knjiga vsebuje pripovedne pesmi, druga ljubezenske, tretja "pesmi za posebne prilike" (obredne, plesne, svatovske, pivske, obsmrtne) ter pobožne, četrta pa stanovske ter šaljive in zabavljive. Vseh pesmi v zbirki je 8686 .

obletnica meseca 02_1999

Konec maja 2012 je papež imenoval Jurija Bizjaka za novega koprskega škofa. Že to bi bil zadosten povod za pogovor. Škof Jurij je tudi odličen poznavalec Svetega pisma in zato smo ga povprašali, kako naj se sodoben človek bliža tej Knjigi vseh knjig. Pogovor je tudi vabilo, da jo zlasti sedaj, ko bomo imeli več časa, pogosteje vzamemo v roke.

● Ljudje vas radi poslušajo in pravijo, da znate tako zavzeto in prijetno razlagati Sveto pismo. To sveto knjigo ste posebej študirali. Kdaj se je začelo Vaše zanimanje za Knjigo knjig?

Lahko rečem: pozno sem jo vzljubil, pozno – šele pri študiju na teološki fakulteti. Zelo od blizu sem začutil profesorja Jakoba Aleksiča. Tako miren in globok se mi je zdel, po drugi strani pa tako duhovit in šaljiv. Živo se spominjam njegovih razlag o psalmih, njegove pripovedi o tem, kako je jezdil kamelo. Naučil nas je brati in pisati hebrejsko, na pamet smo znali hebrejski očenaš, zdravamarijo, čast bodi, deset zapovedi ... Mikale so me daljne dežele, stare zgodbe in modrosti. Skrivnosten jezik, starina, iz davnih časov in iz daljnih krajev. Spominjam se njegovega izreka v jeziku naših sosedov: »Danes jesmo, sutra nismo, tako veli Sveto pismo!«

● Ste v otroštvu radi poslušali zgodbe, zlasti iz Svetega pisma?

Otroška leta sem preživljal na vasi v časih, ko so v vsakem zaselku še bili posebneži, ki so radi hodili pomagat pri raznih opravilih na polju in v hiši. Med njimi so bili tudi veliki pripovedniki, ki so ure in ure razpredali svoje zgodbe in dogodivščine in otroci smo jih poslušali z odprtimi usti. Poleg teh pa so takrat po naših krajih še hodili okrog tudi razni 'pečalbarji' (vseznali), ki so krpali in popravljali vse naprave in priprave, ki so bile v hiši in v hlevu. In tudi nje je bilo vedno zanimivo poslušati, še posebej, ker so pogosto zavijali precej po svoje.Posebno dobro so mi ostal v spominu: Klementin, ki je kovičil preluknjane sklede in lonce in popravljal dežnike, Koloman, ki je mizaril in delal nova okna in vrata in popravljal stole, Rezjan, ki je na hrbtu nosil posebno 'omarico' z mnogimi predalčki, v katerih so bili žebljički in vijački in zakovice in gumbki in zaponke vseh mer in velikosti.

● Študij Svetega pisma je zahteven, saj mora biblicist (strokovnjak za Sveto pismo) poznati tudi nekaj mrtvih jezikov. Kateri so to?

Mrtvi jeziki so tisti, ki jih dandanes nihče več ne govori. Pojem je seveda raztegljiv, ker so tudi takšni jeziki sorodni s sodobnimi jeziki in je včasih težko postaviti dejansko in pravilno razmejitev. Sam sem se pri študiju Svetega pisma ukvarjal zlasti s tremi starimi-mrtvimi semitskimi jeziki: s feničanskim in ugaritskim in eblaitskim jezikom. Najstarejši med njimi je eblaitski, ki sega v sredino tretjega tisočletja pred Kristusom. Najbolj presenetljivo je bilo odkritje, kako visoka je že takrat bila kulturna raven: koliko vrst blaga so izdelovali, koliko vrst pijač so pili, koliko imen za zlato so imeli na razpolago – vsak karat je imel svoje ime. Ugaritski jezik sega v sredino drugega tisočletja pred Kristusom in vsebuje zlasti epske pesnitve o njihovih božanstvih. Od njega mi je najbolj ostala v spominu 'prošnja vernikov', ki pravi: »O, da bi imel nekoga, ki bi mi popravil streho, kadar pride deževna doba, in da bi me spravil domov, kadar zaradi opojne pijače omagam na poti« – zelo vsakdanje in oprijemljive prošnje. Feničani pa so bili prvi, ki so sredi drugega tisočletja pred Kristusom iznašli črkopis: to je bilo veličastno odkritje, saj jim je vso človeško govorico uspelo spraviti v 20-30 znakov. Pisali so samo soglasnike, samoglasnike pa so kar izpuščali, ker so hitro ugotovili, da je njihova izgovarjava zelo različna in da jih v govoru vsi pogosto tudi kar izpuščajo.

● Se je bilo te jezike težko učiti? Koliko časa je potrebno v okviru bibličnega študija nameniti študiju jezikov?

Študiju jezikov nikoli ni konca. Pri sedanji razporeditvi predmetov so prva tri leta študija posvečena predvsem študiju jezikov, potem pa vsak izbere svojo pot: lahko se poda na kakšno drugo področje, lahko pa nadaljuje s poglabljanjem jezikov do konca študija. Semitski jeziki imajo nekoliko različno zgradbo in skladnjo kakor drugi jeziki, zato je od kraja potrebno nekaj več potrpežljivosti, ko pa so vzorci osvojeni, gre zlahka naprej. Vse radi povedo zelo na kratko. Večinoma pišejo od desne proti levi, skoraj zagotovo zato, ker so v starih časih najprej pisali samo najbolj pomembne reči in so jih zato klesali v kamnite plošče in na kamnite stebre – kleše pa se običajno od desne proti levi.

● Ste vi katerega od takih 'eksotičnih' jezikov še posebej proučevali,da bi vam bil v pomoč pri študiju?

Zgoraj omenjeni trije jeziki so sorodni hebrejskemu jeziku in odkritje ter razvozlava eblaitskega jezika še danes velja za dogodek stoletja. Pričakovanja so tudi za svetopisemsko področje bila zelo velika, potem pa se je izkazalo, da vsa odkritja sorodnih jezikov niso tako pomembna za hebrejski jezik, pač pa za druga področja.

● Stara zaveza je bila napisana v hebrejščini, manjši del v grščini. Tista hebrejščina se razlikuje od današnje, ki jo govorijo v Izraelu. Celo v samem Svetem pismu se menda hebrejščina razlikuje in strokovnjaki lahko določijo starost nekega besedila glede na jezik, ki je v določenem odlomku.

Tudi hebrejski jezik, ki je dandanes star že preko tri tisoč let, se seveda spreminja kakor vsi drugi jeziki: primerjajte razliko med Dalmatinovo, Prešernovo in sodobno slovenščino. Vendar je treba reči, da je zgradba in skladnja sodobnega hebrejskega jezika enaka, kakor je bila daleč v zgodovini: črke so iste, pisava je ista, koreni besed so isti, način izražanja je isti. Besedni zaklad pa je danes seveda veliko bogatejši kot nekoč, zato današnji Hebrejci prilagajajo in vstavljajo sodobne izraze.

● V Svetem pismu ste se posebej posvetili Jobovi knjigi in Knjigi pregovorov. Jobova knjiga obravnava trpljenje nedolžnega človeka. Ali ni to večna tema človeškega razmišljanja?

Naša vera je monistična in uči, da je počelo sveta samo eno in da je to počelo dobro. Dobro in zlo torej nista enakovredna, temveč je samostojno samo dobro, medtem ko se zlo lahko 'redi' samo na dobrem. Pomeni, da je na svetu vedno več dobrega kot hudega. Da je to res, nam pokaže preprosta resnica, da ukrasti ni mogoče več, kot je na razpolago! Vsak človek je torej v svojem bistvu naravnan na dobro, na srečo, hoče biti vesel in potešen. Globoko v sebi nosi prepričanje, da je samo tako prav in da mora prej ali slej priti do takšnega srečnega stanja. Zato ga vse, kar temu nasprotuje, moti in draži.

● S problemom trpljenja so se ukvarjale številne filozofije in spopadali različni misleci. V čem pa je edinstveno sporočilo Jobove knjige?

Edinstveno sporočilo Jobove knjige je na kratko v tem, da Bog ne gleda samo na to, kaj kdo dela, temveč gleda tudi na to, kakšen kdo je: Job je delal sama dobra dela, toda čutil se je Bogu enak in torej prevzeten. Bil je prepričan, da je popolnoma brezgrešen, čeprav se je premalo poznal. Šele ko ga je Gospod spomnil, koliko reči on ne pozna, in kako malo pozna samega sebe, se je vdal. Človek je velikokrat podoben njivi, ki je pozimi čisto brez plevela, toda treba je samo počakati na pomladno sonce in vse bo prišlo na dan. Ali pa je podoben zlati rudi, ki je dragocena zlata ruda, vendar mora skozi plavž, da bo ostalo čisto zlato. Tat, ki nima kaj ukrasti, naj ne misli, da ni tat!

● Kristjani premalo jemljemo v roke Sveto pismo. Večkrat tarnamo, da nimamo časa za to. Sedanji papež je lani vernikom priporočal, naj vzamejo s seboj na počitnice Sveto pismo in ga berejo. Podpirate to spodbudo?

Ovire in predsodki proti branju Svetega pisma vedno bolj kopnijo, splošna izobrazba se silovito povečuje, zato je vedno več ljudi, ki koristno prebirajo in premišljujejo Sveto pismo. Veliko je odlomkov, ki jih lahko prebiramo ponovno in ponovno, ker se berejo, kakor se posluša pesem: enkrat, dvakrat, trikrat – ker je lepa. Kakor otroci radi poslušajo pravljice: prideš do konca in že jo hoče slišati zopet – ker je lepa.

● Seveda je modro, da za začetno branje izbiramo svetopisemske knjige. Nekatere so za začetnike pretežke. Tako je svetoval tudi papež. Katere priporočate za začetek?

Nova zaveza nam je vsekakor bližja, zlasti evangeliji in Apostolska dela, pisma nekatera bolj druga manj, knjiga Razodetja pa je zgodovina v prispodobah, veličastna zgodovina v prispodobah. Samo malo domišljije in takoj vsak razume, da v stoterih slikah prikazuje boj med dobrim in zlim – na koncu zmaga jagnje: kaj je lepšega kot to! V stari zavezi so veličastne zgodbe očakov, zgodbe vseh prvih treh kraljev, Savla, Davida, Salomona. Prelepi so psalmi, ki se jih nikoli človek ne naveliča. Za vsakdanje življenje pa je najbolj uporaben Sirah, ki je poln prirojene in žlahtne življenjske modrosti.

● Sodobni človek se večkrat znajde pred nerazumljivostjo Svetega pisma. Najbrž mu bodo nekatera besedila, ki so stara nekaj tisoč let, pomagale razumeti opombe in uvodi v raznih Svetih pismih ter knjige, ki nas uvajajo v svetopisemski svet. Katere so vaše osebne priljubljene izdaje Svetega pisma in knjige o njem?

Opombe in razlage Svetega pisma so seveda zelo različne: jezikoslovne, književne, zgodovinske, zemljepisne, etnološke, teološke, znanstvene, poljudne. Tudi prevajati je mogoče na različne načine: dobesedno, zvesto, ohlapno. Cenim zveste prevode in poljudne razlage. Ognjišče je izdalo veliko svetopisemskih pripomočkov: V slikah in ilustracijah, za otroke in za mlade, Vodnik, Enciklopedija, posamezne knjige in posamezna področja. Vse je zelo užitno in uporabno, svetopisemska besedila v prevodih in pripovedih.

● Katere bi priporočili drugim?

Svetopisemski pripomočki so kakor mana, ki se je prilegala vsakemu okusu, samo izbrati je treba tistega, ki nam ustreza. Poglej kazalo, odpri na slepo in preberi deset vrstic, pa dobiš vtis, kaj je notri: če potegne, vzemi, če so otrobi, odloži. Za začetek branja pa bi priporočil še tale postopek: preden odprete knjigo, se temeljito izprašajte, kaj bi radi zdaj zvedeli, kaj že veste o določeni vsebini, vse je treba sklicati na plan in šele, ko res ne gre več naprej, poiščite določeno mesto, kjer boste našli odgovor na svoje vprašanje.

● Nekoč ste dejali, da poznamo običajno dva načina govora. Prvi je teoretično razglabljanje, drugi pa govor s pomočjo zgodbe in konkretnega življenja. Rekli ste, da je vam bližje drugi način. Ta je tudi način svetopisemske govorice. ...

Res je, svetopisemska govorica je slikovita in nazorna, vsa v primerjavah in prispodobah, primerno zabeljena in osoljena, pogosto nekoliko navita in napeta, z načrtnimi poenostavitvami pa tudi pretiravanji, kakor oče pripoveduje svojim otrokom, namenoma presenetljiva in včasih komaj verjetna – da poslušalec ne zadremlje, temveč se zdrzne in poskoči: kako pa zdaj to!

● Zato me je nekoliko začudilo, da ste tako navezani na Katekizem katoliške Cerkve, ki pa uporablja bolj teoretičen način govora. Zakaj ste tu naredili izjemo?

Rabini trdijo, da je razlaga pomembnejša od izvirnika, ker je vse odvisno od razlage: Sveto pismo in Katekizem jemljem kot dve tračnici istega tira in iste proge. Tudi Sveto pismo je urejena celota, vendar nekoliko drugače kakor katekizem. Na primer: Vsi členi veroizpovedi so vzeti iz Svetega pisma, vendar nikjer v Svetem pismu niso tako zbrani skupaj, kakor so v katekizmu. Ali: vsi sedmeri zakramenti so utemeljeni v Božji besedi, vendar nikjer niso predstavljeni skupaj tako kakor so v katekizmu. In: vse petere cerkvene zapovedi imajo svojo osnovo v svetih besedilih, vendar nikjer niso prikazani v enem poglavju, kakor so v katekizmu. Zato mladim še posebej priporočam 'mladinski katekizem' (Youcat), saj se obe besedili, svetopisemsko in katekizemsko medsebojno osvetljujeta in pojasnjujeta.

● Pri slovenski škofovski konferenci ste odgovorni za laike. Tudi v Sloveniji občutimo pomanjkanje duhovnih poklicev. Ali menite, da se bodo morali laiki bolj dejavno vključevati v življenje Cerkve?

Pravzaprav smo duhovniki in verniki ena sama Cerkev, v kateri vsak uresničuje svoje poslanstvo. S tega izhodišča priporočam, naj verniki opravljajo svoje naloge v Cerkvi tudi brez ozira na to, koliko je duhovnikov – morda pa število duhovnikov pri nas trenutno rahlo pada tudi zato, ker so duhovniki včasih opravljali tudi naloge, ki zdaj bolj razvidno pripadajo vernikom?

● Kje konkretno naj da Cerkev laikom več odgovornosti?

Na vseh treh področjih delovanja Cerkve je vedno mogoče spodbujati dejavnost vernikov: pri oznanjevanju bi poudaril zlasti potrebnost in učinkovitost verskega pouka v družini, pri bogoslužju bi naglasil zlasti molitev hvalnic in večernic po župnijah, pri dobrodelnosti pa bi poudaril zlasti sedmera duhovna dela usmiljenja.

ŠKOF NAJ BO SRCE, KI POGANJA KRI V VSE UDE

● Škof mora skrbeti za oznanjevanje evangelij v svoji škofiji, njegova naloga so namestitve duhovnikov po župnijah, bedeti mora nad bogoslovci in skrbeti za nove duhovne poklice. Vodi mnogovrstno pastoralno dejavnost v škofiji. Poleg tega je na njegovih ramenih skrb za stik z drugimi škofijami in Cerkvami ter oblastjo. Od njega marsikaj pričakujejo ljudje, ki iščejo ali so daleč od Cerkve. Želijo si, da je moralna avtoriteta in pravičen. Glasbeniki pričakujejo, da bo imel čut za glasbo, drugi umetniki, da bo razumel njihovo umetnost, podobno pričakujejo od njega tudi drugi sloji prebivalstva. Poleg tega je odgovoren za gospodarstvo (ekonomijo) v škofiji in še marsikaj drugega. Nemogoče je vse našteti. Ali ne človeku zastane dih, ko ga imenujejo na tako odgovorno mesto? Ali ne to presega človeške moči? Kako ste vi to doživljali?

Vprašanje je zelo umestno in še veliko bolj kot se zdi na prvi pogled. Rešitev je v redu in v razporedu! Kakor je Gospodu odgovoril stotnik: »Zakaj tudi jaz, ki sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj, rečem temu: 'Pojdi' in gre; in drugemu: 'Pridi' in pride; in svojemu služabniku: 'Stori to' in stori« (Mt 8,9). Rešitev je v izbiri in sestavi ustreznega moštva: Škof naj bo srce, ki poganja kri v vse ude, da lahko opravljajo vsak svojo vlogo!

Za konec še trije pregovori, ki lepo označujejo škofovo službo:

Škof opravlja trojno službo: učiteljsko, pastirsko, posvečevalno. Svoje poslanstvo lahko označi tudi s sledečimi tremi pregovori.

Prvi: »Bodite previdni kakor kače in preprosti kakor golobje!« (Mt 10,16). Kača je znamenje modrosti in previdnosti, golob pa je znamenje preprostosti in lahkotnosti. Škof naj bo moder in previden kakor kača in preprost in sproščen kakor golob.

Drugi: »Boljše je biti rep med levi kakor glava med mačkami!« Škof naj ne nikoli ne počiva na lovorikah, temveč naj vedno hrepeni po še večjih darovih. Kakor pravi apostol Pavel: »Hočem pa vam pokazati še mnogo odličnejšo pot« (1 Kor 21,31). Kajti: »Pozabljam, kar je za menoj, in se stegujem za tem, kar je pred menoj!« (Flp 3,13).

Tretji: »Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove!« (Mt 10,16). Škof naj bo krotek in potrpežljiv. Jagnje se je pritožilo, ker mu Stvarnik ni dal močnih rogov, krempljev, zob, kakor drugim zverinam ... Stvarnik ga je potolažil: Dal ti bom orožje proti vsemu – dal ti bom krotkost! O Mojzesu je zapisano, da je bil krotek, bolj kot vsi ljudje na zemlji (4 Mz 12,3). Kristus je rekel: Učite se od mene, ker sem krotak in srca ponižen! (Mt 11,29).

gost meseca 07_2012

pogovarjal se je Božo Rustja

* 21. februar 1886, Tunjice, † 10. avgust 1972, Ljubljana.

Dolgoletni službeni varuh naših spomenikov

Zibelka mu je tekla v preprosti kmečki hiši v Tunjicah pri Kamniku, kjer je lepoto svojega domačega sveta zagledal 21. februarja 1886. "Dedovo pripovedovanje pravljic mu je poživljalo domišljijo, kamniška ljudska šola in gimnazija v Kranju sta mu bistrili um, univerza na Dunaju z umetnostnozgodovinsko stolico odličnega profesorja Maxa Dvoržaka ga je usmerila v strokovno znanstveno delo" (Jože Dolenc). Bil eden najljubših učencev tega profesorja, ki ga je usmeril v raziskovanje srednjeveškega stenskega slikarstva na Kranjskem. Iz tega predmeta je leta 1912 doktoriral. Kot prvi slovenski strokovni konservator - varuh umetnostnih spomenikov je nastopil službo v Ljubljani. Med prvo svetovno vojno je z bojišča v Galiciji prišel v rusko ujetništvo v Sibirijo, kjer se je obogatil z znanjem novih jezikov. Ko se je leta 1919 vrnil v Ljubljano, je prevzel vodstvo Spomeniškega urada za Slovenijo v kraljevini Jugoslaviji. Nalogo je - kot vselej - sprejel z zavestjo odgovornosti. Z beležnico v roki in s težkim fotografskim aparatom v nahrbtniku je prekrižaril vso slovensko zemljo, jo spoznaval v njenih ljudeh, pokrajinskih značilnostih, zgodovini in umetnosti. Slovensko spomeniško varstvo je uredil po načelu: "Konservirati, ne restavrirati." Spomenike je pojmoval kot zgodovinske in kulturne priče preteklosti, ki jih je treba, če se le da, ohraniti v prvotni obliki. "Prvo načelo je, da spomenik ohranjujemo, dokler le mogoče, tak, kakršen je doživel naš čas, in skrbno pazimo, da nepremišljeno ravnanje z njim ne uniči njegove značilnosti."

Umetnostna zgodovina je zgodovina duha

"Petindvajset let sem bil službeni varuh naših spomenikov; od tedaj sem že petnajst let poklicni razlagalec njenih zgodovinskih spomenikov na univerzi," je zapisal France Stele v Mohorjevem koledarju leta 1953. Profesor umetnostne zgodovine je dejansko postal že leta 1921 kot honorarni predavatelj na arhitekturnem oddelku Tehniške fakultete novoustanovljene ljubljanske univerze. Leta 1937 je bil imenovan za izrednega profesorja umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti, leta 1952 je postal redni profesor, leta 1960 se je upokojil, toda kot zaslužni profesor je predaval še naprej. Vzgojil je ves srednji rod naših umetnostnih zgodovinarjev. Kot profesor se je ravnal po načelu svojega dunajskega profesorja Maxa Dvoržaka: "Umetnostna zgodovina je še vedno zgodovina", dopolnil pa ga je s svojim vodilom, da je umetnostna zgodovina dejansko zgodovina duha. Stele je slovensko umetnostno zgodovino usmeril v raziskovanje domačega gradiva in ji prav s tem omogočil evropsko priznanje. Osebno je slovensko umetnostno zgodovino zastopal na številnih mednarodnih kongresih, zlasti s tiskano besedo. Plod njegovih strokovnih raziskovanj je knjiga Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih (1924), ki bi jo lahko imenovali rojstni list slovenske umetnostne zgodovine. Ob ustanovitvi Slovenske akademije znanosti in umetnosti je bil dr. Stele med prvimi izbran za njenega rednega člana. Prejel je tudi številna mednarodna priznanja: leta 1962 zlati doktorat dunajske univerze, 1969 častni doktorat ljubljanske univerze, 1969 Prešernovo nagrado in istega leta Herderjevo nagrado, namenjeno osebnostim, ki si prizadevajo za ohranjevanje evropske kulturne dediščine v duhu mirnega sporazumevanja med narodi.

Odbornik in sodelavec mohorjeve družbe

"Kar nekam neverjetno je, da se je učeni univerzitetni profesor, član Akademije, večkratni častni doktor, odlični predavatelj in pisatelj s takšno vnemo udeleževal sej odbora Mohorjeve družbe in bil do konca njej odbornik," je ob Steletovi smrti zapisal Stanko Cajnkar, tedaj "prvi mož" Slomškove založbe. Razloge za to je Stele navedel že prej. Povedal je, da njegovi spomini na Mohorjevo segajo v čase njegove prve mladosti. "Mati me je z mohorsko knjigo v rokah pestovala. Oče pa je družini ob nedeljah bral iz mohorskih knjig. Pa tudi sam sem rasel ob knjigah Mohorjeve." Odbornik Mohorjeve družbe je postal za časa, ko je bil njen urednik pisatelj Franc Saleški Finžgar, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo. "Mi, ki smo bili z njim na neštetih sejah in slovesnostih, ne bomo pozabili na njegovo modro besedo, na njegovo ljubezen do vsega, kar je lepo in dobro, na njegovo več kot polstoletno zvestobo Mohorjevi družbi" (Stanko Cajnkar). Za Mohorjevo družbo je tudi veliko pisal. Nekateri njegovi zapisi so izšli v knjižni obliki (Cerkveno slikarstvo med Slovenci). Steletovo pero je pogosto obogatilo tudi Mohorjeve koledarje. Zadnja leta je v pogovorih na sejah večkrat sprožil misel, da bi Mohorjeva začela izdajati posebno zbirko, v kateri bi razni sodelavci obdelali slovensko ikonografijo. Sad sodelovanja z mojstrom Plečnikom sta knjigi Architectura perennis (1941) in Napori (1955). Ko je bil še poln načrtov in delovne vneme, je lučka njegovega izredno rodovitnega življenja, trajajočega šestinosemdeset let in pol, 10. avgusta 1972 ugasnila.

(obletnica meseca 02_2006)