* 2. april 1805, Odense, † 4. avgust 1875, København

Pravljica mojega življenja

Danski pisatelj Hans Christian Andersen je v sedemdesetih letih svojega življenja napisal precej pesmi, dram, potopisov in celo nekaj romanov, slaven po vsem svetu pa je postal s svojimi pravljicami. Kdo od nas ne pozna vsaj katere izmed njih? Na primer tiste o cesarjevih novih oblačilih, o deklici z vžigalicami, o kraljični na zrnu graha, o svinjskem pastirju pa o bedaku Jurčku ...

Pravljice, to vemo vsi, so zgodbe, v katerih je vse lepše kot v resničnem življenju. V pravljicah vsi dobri prejmejo zasluženo nagrado, vsi hudobni pa so kaznovani, kot se spodobi. Otroci jih radi poslušajo in njihova nedolžna srca mislijo, da je svet resnično tak. Odrasli vemo, da so to, žal, le sanje, ki so lepe – kakor v pravljici. Zaradi otrok poznajo pravljice njihovi starši in babice in vsi odrasli ljudje, ki imamo otroke radi. Ko jim pripovedujemo pravljice, se v naših srcih oglasi potopljeni zvon otroške sreče in morda sami pri sebi sklenemo: »Potrudil se bom, da bo na svetu več dobrote in pravičnosti in ljubezni. Skušal bom biti dober.«

Pravljico Andersenovega življenja bi lahko začeli takole: Nekoč sta v nekem mestu na Danskem živela dva revna človeka. On je bil čevljar, ona pa perica. Imela sta sina, ki je bil tih in zasanjan. Imel je dolge noge in nerodne roke in velik nos in zaradi tega so ga drugi otroci zmerjali, tako da je bil še raje sam. Po svetu je hodil z zaprtimi očmi, kajti tako je videl pred seboj veliko lepše stvari. Bilo je to v danskem mestu. Odense (danes šteje to mesto okoli 150.000 prebivalcev). Hans Christian se je rodil 2. aprila 1805. Njegov oče in mati sta se poročila dobra dva meseca prej, tako da se je otrok rodil kot zakonski (nezakonske matere so takrat kaznovali z zaporom). Pripovedujejo, da je zakonsko posteljo zbil Andersenov oče sam, in sicer iz desk nekega mrtvaškega odra. Danes kažejo v Odenseju Andersenovo 'rojstno hišo', vendar je gotovo, da ni pristna. Hiša, v kateri se je rodil, je bila veliko bolj revna, saj je bil tisti predel Odenseja, v katerem so živeli Andersenovi, središče bede, moralne in fizične. Njegova mati je bila nezakonski otrok žene, ki je svoje tri deklice prisilila, da so šle na cesto beračit in svojo mater je Andersen upodobil v pravljici Deklica z vžigalicami. Mati je bila celih šestnajst let starejša od očeta in mali Hans se je veliko bolje ujemal z očetom kot z njo. Ko mu je bilo tri leta, so se preselili v drugo stanovanje, ki pa je obsegalo eno samo sobo, v kateri so imeli vse: očetovo čevljarsko delavnico, kuhinjo in jedilnico, dnevno sobo in spalnico. Na podstrešju so imeli zabojček s prstjo za drobnjak in peteršilj; to je bil zelenjavni vrt.

V svoji pravljici o Snežni kraljici je Andersen iz tega zabojčka naredil prelep cvetlični vrt! »Vse cvetlice, ki so ti prišle na misel, iz vseh letnih časov, so tu cvetele z najčudovitejšimi cvetovi!" Z očetom sta ob nedeljah hodila ven v gozd, zvečer pa mu je prebiral iz 'Tisoč in ene noči' in drugih knjig in takrat je - bil očetov obraz ožarjen z nasmehom.

Oče je želel, naj Hans gre v šolo, da bo postal kaj več, kot je bil on sam. Vse je šlo lepo, dokler je imel očeta. Tega je izgubil, ko mu je bilo enajst let. Ubogega čevljarja je zamikala vojaška slava in pridružil se je Napoleonovi armadi. Domov je prišel brez denarja in brez slave – na smrt bolan. Po očetovi smrti se je moral Hans – kot vsi revni otroci – oprijeti dela. Naprej je nekaj časa delal v tekstilni tovarni, nato v tobačni, vendar je bil preveč rahlega zdravja, da bi bil kos napornemu delu. Sam pri sebi je sanjal, da bo "največji pesnik, kar jih je imela Danska". Pisati ni znal, imel pa je čudovit dar za pripovedovanje in tudi dober posluh in lep glas. Štirinajstleten se je odpravil v Koebenhaven z željo, da bi se iz 'grdega račka' spremenil v 'prelepo labodko'. Oblečen je bil v zelo revno obleko, na nogah je nosil prevelike čevlje, da je bil videti prav smešen. Potoval je peš: v dveh dneh okoli 120 kilometrov. Ko je zagledal prestolnico Danske, je pokleknil in se zahvalil Bogu, čeprav kakšne posebne verske vzgoje v domači hiši ni dobil. Imel je priporočilo za neko slavno plesalko. »Preden sem potegnil za zvonec, sem pri vratih pokleknil in se obrnil k Bogu, naj mi pomaga in me varuje,« je zapisal v 'Pravljici mojega življenja'. Seznanil se je z italijanskim pevcem Sibonijem, ki ga je potem nekaj mesecev učil petja, dokler Hans ni prišel v puberteto in je menjal glas. S pevsko kariero ni bilo nič. Poskusil je srečo pri gledališču, o katerem je sanjal že izza otroških let. Tudi tu ni imel bogve kakšne sreče. Nekaj pa je le bilo; našel je dobrotnika, ki mu je omogočil, da je končal srednjo šolo. Bil je starejši ' od vseh sošolcev, precej neroden in revno oblečen in sam pravi, da so bili to zanj "hudi, grenki časi".

V teh letih se je poskusil uveljaviti s svojim peresom in nekaj stvari je že natisnil. Pisal je pesmi in postal znan zlasti s svojimi popotnimi zapisi z Danske. Po maturi se je na smrt zaljubil v sestro svojega sošolca Riborg Voigtovo. Ljubezen pa je bila samo enostranska. Vse življenje ni imel sreče v ljubezni in ostal je sam. V pravljici o mali morski deklici je izpovedal bolečine neuslišane ljubezni.

Sanjal je, da bi potoval, da bi videl čimveč sveta. Ta želja se mu je izpolnila leta 1833, ko je dobil posebno štipendijo, da je lahko potoval v Pariz in v Italijo. Svoja doživetja je natančno popisal v Pravljici mojega življenja". Opisal je vsa srečanja, ki jih je imel s tedaj slavnimi možmi, kot francoskimi pisatelji Hugojem, Balzacom, Dumasom, nemškim pesnikom Heinejem, nemškim zbirateljem pravljic Jakobom Grimmonrrin drugimi. Povrnitvi v domovino (1835) je izšel njegov roman 'lmprovizator'; ki je bil zelo dobro sprejet tako pri bralcih kot pri kritiki.

Kmalu za njim pa je izdal v drobni knjižici (64 strani) svoje prve štiri pravljice, "napisane tako, kot bi jih sam pripovedoval otrokom". Med temi sta bili tudi pri nas znani pravljici Kraljična na zrnu graha in Vžigalnik, ki je nekakšna predelava stare zgodbe o Aladinovi svetilki. Pravljice so bile namenjene otrokom, njihov avtor pa je upal, da jih bodo sprejeli tudi odrasli. Vendar so mu odrasli namenili le ostro kritiko: zamerili so mu, da je jezik v njih čisto ljudski in nič 'zlikan', primere da žalijo višje kroge in da so skoraj nemoralne (kraljična, ki jaha psa v pravljici Vžigalnik!). Edini, ki je spoznal, da so te drobne pravljice pravi biseri, ni bil literat ali književni kritik, ampak znanstvenik – fizik Hans Christian Orstedt, mož, ki je odkril zakone elektromagnetizma. Ta je napovedal: »Roman Improvizator je napravil Andersena slavnega, pravljice pa ga bodo naredile nesmrtnega!« V svoje pravljice je Andersen vnašal samega sebe, svojo osebno dramo in trpljenje, zato se je bralcem kmalu priljubil.

»V prvem snopiču sem skušal pripovedovati stare pravljice, ki sem jih slišal kot otrok,« pravi sam. »Utrinek prijaznosti, s kakršno so nekateri ljudje sprejeli izvirno pravljico, meje spodbudil, da sem skušal napisati še več takih pravljic. Čez eno leto je izšel nov snopič in kmalu zatem še tretji ... Taka pozornost je rasla še dalje pri nadaljnjih zvezkih. Vsakokrat o božiču je izšel en snopič in kmalu je prišlo v pravo navado, da pod drevescem niso smele manjkati moje pravljice." Tudi pri njem je obveljala resnica, ki jo beremo v evangeliju: »Prerok ni brez časti, razen v svojem kraju in na svojem domu« (Mt 13, 57); na Danskem so ga sprejeli kasneje kot v tujini.

Tako je postal slaven. O tem je sanjal kot mlad delavec in sanje so se uresničile. Baje mu je že tedaj neka vedeževalka napovedala slavno prihodnost: pogledala je v karte in kavino goščo in dejala njegovi materi: »lz vašega sina bo slaven človek! Na njegovo čast bo nekoč Odense slovesno razsvetljen!« 6. decembra 1867 mu je mestni svet slovesno izročil listino častnega občana in mesto je bilo vse v lučeh. »Velika čast, ki mi jo je izkazalo mesto,« je ob tem zapisal Andersen, »me globoko pretresa in dviga. Moram se spomniti Aladina, ki je s čarobno svetilko postavil prečudežen grad, stopil k oknu in dejal: "Tam spodaj sem hodil kot reven deček!" Tudi meni je dodelil Bog tako čarobno svetilko duha, poezijo ...«

Že takrat je bil hudo bolan. Bolezen se je še stopnjevala in ga vsega zvila. Trpljenja ga je rešila smrt, ki je prišla ponj 2. avgusta 1875. S svojimi pravljicami pa še po sto letih, kakor njegove morske deklice, prihaja tja, "kjer okuženi soparni zrak ubija ljudi" in tam "pihlja hlad". Prijetni hlad dobrote.

S. ČUK

(Ognjišče 09_1975)

V četrtek, 6. marca 2014, je po kratki, a težki bolezni prenehalo biti srce našega sodelavca Bogdana Žorža. Bogdan je bil večletni sodelavec naše revije in založbe, zato mu v ‘njegovi’ rubriki posvečamo te vrstice.

11. oktobra 2002 sem napisal pismo Bogdanu Žoržu in ga prosil, če bi sodeloval z Ognjiščem. Pristal je in to sodelovanje, ki je trajalo dobrih deset let, je obrodilo lepe sadove. Najprej je začel pisati za revijo Ognjišče. Njegove članke so bralci sprejeli z veliko naklonjenostjo in zanimanjem. S pisanje člankov je nadaljeval vse do konca, saj je samo nekaj dni pred smrtjo oddal prispevek. Pisal je do zadnjega, kot da bi želel ljudem položiti na srce, kar mu je ležalo na duši. Ko ga je žena Zdenka, že zdelanega od bolezni, vprašala, ali zmore pisati, ji je odgovoril: »Z dvema prstoma pa še lahko delam!«
Njegovo pisanje je odlikoval preprost slog, jasna misel in življenjski realizem. Tako je dve leti (2003 in 2004) za revijo Ognjišče odgovarjal na vprašanja, povezana z vzgojo. Članki na to temo so leta 2005 (s ponatisom leta 2006) izšli v knjigi S pravimi vprašanji do rešitve vzgojnih zadreg. Posebno smo mu hvaležni za članke o sodobnih zasvojenostih, ki so izhajali v reviji leta 2007, v knjigo z naslovom Sodobno suženjstvo – sodobne zasvojenosti pa smo jih zbrali in izdali leta 2008. Knjiga Pisma mojim mladim prijateljem pa je sad sodelovanja v letih 2005-2008. Leta 2010 je začel pisati za naš čas prepotrebno rubriko Vzgoja za vrednote. Leta 2012 so članki izšli v knjigi z enakim naslovom.
Leta 2008 je Bogdan Žorž obhajal 60.letnico. Za njegovo plodno sodelovanje smo se mu želeli oddolžiti z izdajo izbora njegovih člankov in pogovorov. Urejanje knjige se je zavleklo – mimogrede, avtorju je zgorel tudi ves arhiv – in tako je knjiga izšla skoraj z dveletno zamudo (2010), a z isto hvaležnostjo za njegovo sodelovanje. Knjige je bil zelo vesel. »Nenavadno je, da držiš v rokah knjigo, za katero se ti ni bilo treba potruditi,« mi je napisal. Pa ni bilo čisto tako! Knjiga je bila sad njegovega večletnega dela, na katero je najbrž že pozabil.
Kot ljubitelj gora je želel svoje izkušnje pri vzponu na različne vrhove tudi zapisati. »Ta rubrika mi že dolgo leži na duši in že dolgo jo nosim v sebi,« mi je pisal. Tako je začel leta 2012 objavljati svoja ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’ v rubriki Pot do Boga – preko gora. S to priljubljeno rubriko se je od nas tudi poslovil. A ne povsem. Ker je res do zadnjega pisal, bomo v prihodnosti sklenili to rubriko s prispevkom, ki ga je napisal le malo pred slovesom s tega sveta.
27. novembra lani pa mi je skupaj s prispevkom o gorah poslal tudi ‘trpko’ sporočilo: »Skupaj s prispevkom ti pošiljam nekaj bolj trpkih novic. Trenutno sem doma za kak dan, nato nadaljujem zdravljenje. V ponedeljek sem dobil dokončne izvide: rak na pljučih in tudi že drugih notranjih organih.« Dodaj je, da so bolečine še kar hude, ker težko diha. Nato nadaljuje: »Ampak ostajam optimist! Pošiljam ti prispevek za naslednjo številko, ki je nastal na Golniku. Je povsem drugačen od dosedanjih. Presodi sam, če je primeren za objavo. Jaz sem ga vsekakor zapisal zelo iskreno in osebno!«
Prispevek z naslovom Veselite se življenja smo objavili v januarski številki in Bogdanova iskrenost je vzbudila med bralci velik odmev. Ljudje so občudovali, kako se je soočal z boleznijo in kako je bil to pripravljen deliti z drugimi.
To smo lahko občudovali tudi mi na uredništvu. Odprto nam je sporočil o svoji bolezni, napisal o njej članek, nam nato v začetku januarja poslal še en članek in odgovor na vprašanje bralca. Nato se je zgodila nerodnost. Misleč, da ne more več pisati, ga nisem opomnil, ko nisem prejel njegovega prispevka. V marčevski številki tako ni izšlo nadaljevanje njegove rubrike o gorah, a takoj, ko je to opazil, je poslal še en članek, ki ga bomo objavili v prihodnosti. Pomenljivo, da ga je poslal 20. februarja, samo 14 dni pred smrtjo …

Bogdana Žorža sem obiskal lani po božiču. Čeprav bolan, je bil poln optimizma. Občudoval sem njegovo odprtost, ko sva se pogovarjala o bolezni. »Zelo sem vesel, da sem bil lahko danes pri maši. Stal sem sicer v zakristiji, kajti stoje mi je laže. Če sem se utrudil, sem lahko sedel. Predvsem pa sem bil vesel, da sem lahko pel. Pel božične pesmi!« Bogdan je bil tudi navdušen cerkveni pevec. Potem se je pošalil: »Od tistega mojega petja sicer ni bilo velike koristi, a za mojo dušo je bilo tako blagodejno!« Prepričan sem, da danes Bogdan že poje pri nebeškem bogoslužju najljubše pesmi. Verujem, da vse, ki jim je na kakršenkoli način pomagal, jih ljubil in z njimi sodeloval, že priporoča Bogu.
Bogdanu pa iskrena hvala za tako lepo in plodno sodelovanje.

Božo Rustja, Hvala za vse, dragi Bogdan.(Pot do Boga) Ognjišče, 2014, leto 50, št. 4, str. 40-41.

Aprilska številka je dvakrat praznična: je velikonočna, ožarjena z največjim krščanskim praznikom, in je 'zlata številka zlatega letnika', saj je aprila pred petdesetimi leti izšlo prvo Ognjišče.

Seveda se to pozna tudi v vsebini jubilejne številke. Opazili boste, da je ta nekoliko drugačna od drugih, saj smo združili nekatere ustaljene rubrike. Pripravili smo posebno praznično prilogo Naših petdeset let, da bi obeležili lep jubilej.

'V goste' smo povabili čez trideset znanih Slovencev, ki so povedali svoje spomine na branje Ognjišča, pa tudi svoje želje in predloge naši reviji. Prošnjo za pričevanja smo poslali večjemu številu, objavili pa tiste, ki so se odzvali našemu povabilu.

Pričevanjem smo dodali kronologijo, v kateri so opisani posamezni pomembnejši dogodki v petdesetletnem delovanju revije in založbe. Nismo mogli vsega uvrstiti v to kronologijo, a je najboljša kronika petdeset letnikov Ognjišča, ki ste jih bralci z veseljem in zanimanjem jemali v roke.

V praznični prilogi so še razne zanimivosti, ki osvetljujejo dosedanje delo Ognjišča. Nekateri podatki so prav zanimivi, saj pričujejo, koliko bogastva se je nabralo v dosedanjih letnikih Ognjišča.

Ob jubileju smo na nov nosilec zvoka, zgoščenke, prelili celotno besedilo vseh štirih Evangelijev. Pred dobrimi dvajsetimi leti so izšle kasete, sedaj, ob jubileju pa vam ponujamo 12 zgoščenk. Na njih berejo znani slovenski igralci neokrnjeno besedilo Evangelijev.

V petdesetih letih se je Ognjišče razvilo tudi v založbo otroških in mladinskih knjig. Tudi tokrat vam na str. 104 in 105 predstavljamo nekatere knjige, primerne za prvo obhajilo in birmo. Na teh dveh straneh je samo nekaj predlogov. Več izbire vam bomo predstavili v prihodnji številki, ki ji bo dodan poseben letak s širšim izborom knjig in drugih daril za ta dva zakramenta.

Še eno novost vam lahko predstavimo ob zlatem jubileju - Prvoobhajilno Sveto pismo, namenjeno otrokom, ki pristopajo k temu lepemu zakramentu. Predstavljamo ga na str. 71. Lepo darilo za prvo obhajilo in birmo je Kratko Sveto pismo s slikami. Na neki način se v tej knjigi zrcali zgodovina Ognjišča, saj je ta knjiga spremljala rodove in jim približala svetopisemsko sporočilo. Tisti, ki so prvo izdajo sami brali, bodo lahko to izdajo že brali svojim otrokom.

Še zadnjič vas vabimo na jubilejno romanje po poteh svetih papežev v severno Italijo. V dneh jubileja (18. aprila) se bo našemu praznovanju pridružil Radio Ognjišče, zato vas vabimo k poslušanju posebnih oddaj. O drugih skupnih jubilejnih pobudah pa v prihodnjih številkah revije.

»Kaj bi dejal, če bi ti ob nastajanju Farnega Ognjišča rekel, da ti bo neki Božo Rustja prišel povedat, da se pripravi, ker bo televizija Slovenja prišla snemat prispevek o petdesetletnici Ognjišča?« sem vprašal ustanovitelja Franca Boleta, ko sem ga prišel obvestit o televizijskem snemanju. »Da je nor,« je bil kratek odgovor dolgoletnega urednika. Da, v petdesetih letih se je veliko spremenilo. Ognjišče je šlo tudi skozi preizkušnje in težke trenutke, a je obstalo, ker si prizadeva, da bi oznanjalo evangeljski nauk in zaradi zvestobe vas, dragi bralci in naročniki. Obstalo je času zatiranja in preganjanja. Lahko pa se zamislimo: Bo obstalo v času svobode? Bo, če ga bomo z enako odločnostjo in zavzetostjo brali in naročali, širili med ljudi in se ob njem navdihovali!

Božo Rustja, odgovorni urednik

Stol (domačini mu pravijo Stu) - Kobariški, da se razlikuje od tistega v Karavankah - je najvišji vrh razpotegnjenega pogorja med Julijskimi Alpami ter predalpskim svetom.

Preberite več: Stol (Kobariški) (1673 m), Muzec (1612 m) in Gabrovec (1630 m)

Jalovec je šesta najvišja gora v Sloveniji. Z vrha, ki se strmo spušča proti trem alpskim dolinam (Loška Koritnica, Tamar in Zadnja Trenta), je lep razgled na najvišje vrhove Julijskih Alp..

Preberite več: Jalovec (2645 m)

Vrtača je vzhodna soseda Stola, drugi najvišji vrh v Karavankah, imenujejo jo tudi Visoka Vrtača; med domačini na južni strani (Žirovnica, Bégunje) je znana kot Nemški vrh.

Preberite več: Vrtača (2181 m)

Papež Frančišek je oklical leto posvečenega življenja, ki se je začelo na prvo adventno nedeljo, 30. novembra 2014, in se bo zaključilo 2. februarja 2016, na praznik Gospodovega darovanja. V tem letu dve veliki, po vsem svetu delujoči redovni družini obhajata jubilej svojih ustanoviteljev: salezijanci 200-letnico rojstva sv. Janeza Boska (16. avgusta), karmeličanke pa 500-letnico rojstva sv. Terezije Ávilske, prenoviteljice reda (28. marca). Ta izredna žena, ki se je vsa posvetila božjemu ženinu, je velika učiteljica globokega in nenehnega molitvenega življenja. Zapis o njenem življenju in delu v Ognjišču za mesec marec spremlja molitev slovenskih sester karmeličank in njihovo zagotovilo, da bodo v tem jubilejnem letu "še posebej prosile gospoda, naj nas vse blagoslavlja in nam pomaga zaživeti v svojem življenju tisto najglobljo resnico, ki je v polnosti prežela sv. Terezijo: Jezus Kristus, učlovečeni Bog, je središče našega bitja. V njegovi smrti in vstajenju smo odrešeni za večno življenje. Vstopajmo v pogovor z njim, ki nas ljubi."

več lahko preberete v prilogi - Ognjišče 03_2015

Petdeset let Ognjišča

razgibaj se, odpri oči ...

Stol (Kobariški); Veliki Muzec

moj poklic je poslanstvo

župnik Ambrož Kodelja

Preberite več: April 2015