"Krščanstvo je utemeljeno ne samo v veri, ampak tudi v razumu"

O veliki noči se bomo veselili največjega krščanskega sporočila – Kristusove zmage nad smrtjo. Kakšno mesto ima krščansko sporočilo v sodobni misli ter v slovenski kulturi, zlasti v književnosti, smo se pogovarjali z akademikom Jankom Kosom, dobrim poznavalcem tako slovenske in svetovne književnosti, kakor tudi filozofije. Naj nam ob največjem prazniku naše vere njegova spoznanja pomagajo odkriti bogastvo krščanske misli.

– Pred seboj imam fotokopijo pogovora z župnikom iz Doberdoba, kjer govori o knjigi – križevem potu Daneta Zajca, vašega bratranca. Vam je ta križev pot znan?

Da, Dane Zajc je bratranec, njegova mati je bila sestra našega očeta, znanega kiparja Tineta Kosa. Križev pot mi je poznan in, kolikor se spominjam, sem ga bral že v tipkopisu.

– Pa omeniva še drugo vejo vašega roda. Vaš bratranec je tudi Marijan Smolik, teolog, strokovnjak za liturgiko.

Dr. Smolik je moj sorodnik po materi, a ni čisto pravi bratranec. Če se prav spominjam, je on bratranec moje mame, čeprav sva skoraj enako stara. To se je včasih, ko je bilo v družinah več otrok, dogajalo kar pogosto. Skratka, gre zapleteno kmečko sorodstvo.

– Iz vaših učbenikov sem se na škofijski gimnaziji v Vipavi učil svetovno in slovensko književnost ter uvod v filozofijo. Menim, da so pred 35 leti profesorji na cerkveni gimnaziji menili, da so vaše knjige najbolj sprejemljive. Verjetno so bile za tisti čas dovolj objektivne. Kaj pa bi danes spremenili, če bi jih še enkrat pisali?

Po pravici povedano, bi moral tiste knjige še enkrat prebrati. Mislim, da so zlasti starejša obdobja v redu napisana. Ker je bilo več izdaj teh knjig – samo izdaj Slovenske književnosti je bilo kakšnih 14! –, sem nove izdaje od časa do časa dopolnjeval. Gotovo je šele v zadnjih izdajah dodano poglavje o Balantiču in Hribovšku in o nekaterih zamejskih avtorjih, ki jih nisem dobro poznal, ko sem pisal prve izdaje. Učbenik je bil napisan strogo po učnem načrtu, ki je bil takrat v veljavi, jaz pa sem se trudil, da bi napisal besedilo, ki bi ustrezalo neki izobrazbi, ki je bila nujna za takratne dijake.

– Ima pa ta učbenik zanimiv nastanek.

Učbenik je nastal na razpis Zavoda za šolstvo. Prijavila sva se dva: Anton Slodnjak in jaz. Oba sva izdelala dva rokopisa, rezultat pa je bil, da nobeden od teh rokopisov ni bil potrjen. Lahko si mislimo, kakšni so bili razlogi. Jaz sem bil "na slabem glasu" in ni dobro, da tak človek poučuje dijake, Slodnjak pa sploh, čeprav je bil že akademik, ga je spremljala fama, da je bil odstavljen z univerze iz političnih razlogov. Kljub temu sta bila oba rokopisa natisnjena, njuna raba pa je bila različna. Mojega so začeli uporabljati v Sloveniji, Slodnjakovega morda manj, gotovo pa so ga uporabljali na slovenski gimnaziji v Celovcu.

Menda moj učbenik še danes uporabljalo. Zakaj? Najbrž je vzrok že omenjena objektivnost, ampak tudi 'tehnična spretnost', s katero sem to gradivo oblikoval. Treba je bilo najti neki model, ki ga prej v Sloveniji še nismo poznali. Pred vojno so uporabljali Kratko zgodovino slovenskega slovstva pisca Ivana Grafenauerja, osrednjega katoliškega literarnega znanstvenika.

– Poleg omenjenih učbenikov ste napisali še veliko drugega. Srednješolci smo se srečevali z vašimi uvodi v znamenita knjižna dela v zbirki Sto romanov. Napisali ste več znanstvenih razprav in knjig. Kdor gleda in spremlja vašo bibliografijo (obsega več kot 650 enot), se čudi, kdaj ste zmogli toliko napisati? Ste imeli kakšen poseben dnevni red, kakšno tehniko?

To težko razložim, ker tega še sam ne razumem. Kajti če pogledam nazaj, sem dejansko delal več stvari hkrati. Uvodi v zbirko Sto romanov so bili zahtevno delo. Preštudirati je bilo treba dosti avtorjev, ki so roman razlagati, preštudirati pa tudi sam roman. Istočasno smo pripravljali Cankarjeva zbrana dela. Tudi tisto delo je bilo zelo naporno. Verjetno sem v tistih časih bil kar duhovno prisoten in se je to dalo. Danes tega ne bi več zmogel.

– Ob tem delu pa ste bili še profesor in ste predavali.

Da, najprej na gimnaziji, potem na univerzi. Že na gimnaziji je bilo zelo naporno. Tudi na univerzi je bilo tako. Prof. Anton Ocvirk je bil bolan in je predaval manj, Dušan Pirjevec, ki je bil njegov naslednik in moj kolega, je bil pa tudi že zelo bolan in je zadnja leta manj predaval, dokler ni leta 1977 umrl. Ves ta čas sem prevzemal glavne naloge na oddelku za primerjalno književnost. Po Pirjevčevi smrti sem sploh ostal edini predavatelj, dokler se ni stvar uredila.

– Omenili ste Cankarjeva zbrana dela. Uredili pa ste tudi Prešernova.

Prešernova zbrana dela so bila prva zbrana dela, ki sem jih urejal. To je bilo na začetku šestdesetih let. To je edina znanstveno kritična izdaja Prešerna. Za to delo me je nagovoril prof. Ocvirk, ker je videl, da se ukvarjam s Prešernom. Ko pa je prišel na vrsto Cankar, je ob sebi zbral celo ekipo (npr. Franceta Bernika, Dušana Moravca za dramatiko, mene). In tistih trideset knjig smo urejali kar precej let.

– Ste poznavalec Prešerna. Tudi svoj doktorat ste naredili iz tega pesnika. Zanimiva je vaša teza je, da Prešeren ni bil protikrščanski, kakor bi ga nekateri radi prikazali. Bil je proti neki obliki krščanstva (janzenizmu), ki pa so ji nasprotovali tudi številni svetniški liki Cerkve.

Da, proti je bil, npr. škof Irenej Friderik Baraga. Teza, da je bil Prešeren skrajen svobodomislec, morda celo ateist, je že stara. Liberalci so mu že v prejšnjem stoletju očitali, da je v Krstu pri Savici naredil napako, ko je proslavljal krščanstvo. To je šlo tako daleč, da je to delo Anton Aškerc, ko je postal popoln svobodomislec, označil za neprimerno in ponesrečeno. Nekateri literarni zgodovinarji, zlasti Ivan Prijatelj, so presojali, da Prešeren kot skrajni svobodomislec ne bi smel napisati takega dela in da je bila to njegova življenjska napaka ... Brez dvoma je Prešeren zapleten problem, mene pa je zanimal ne samo kot pesnik, ampak tudi kot osebnost, in sem se z njim ukvarjal dejansko več kot štirideset let. O njem sem objavil pet knjig. V njih sem se bližal jasni podobi, kdo je pravzaprav bil. Koliko je bil svobodomislec in koliko je bil kristjan? In tu sem spet naletel na težavo, ki se imenuje Krst pri Savici.

Zanimivo, da je France Kidrič, hud liberalec in oče Borisa Kidriča, celo napisal, da so tiste kitice, kjer Bogomila v Krstu pri Savici govori o krščanstvu, propaganda in da je nerazumljivo, da ženska dela propagando za krščanstvo. Ta izjava je celo neokusna in se je od nje kasneje tudi nekoliko umaknil. Vendarle je obveljalo, da je sredi pesnitve tista veroizpoved nepotrebna in estetsko nefunkcionalna itd. Meni pa se je polagamo zazdelo, da ta veroizpoved, tudi pesniško tako mojstrska, ni bila Prešernov nepotreben vrinek v zgodbo, ampak da je to morda celo središče Krsta pri Savici. Zato je bilo potrebno analizirati, kakšna je ta veroizpoved. V tej veroizpovedi se najdejo protijanzenistični verzi, kjer pravi, da Bog želi, da se vsi ljudje zveličajo in nobenemu ne želi pogube. To je v nasprotju z učenjem janzenistov. In zdi se, da je tu Prešeren začutil, da je janzenistični nauk v nasprotju s krščanskim čutom.

– Predvsem pa utemeljujete, da je Prešeren blizu krščanstvu, ker je njegova največja vrednota ljubezen, kar pa je tudi največja vrednota krščanstva.

Saj poznamo evangelije in sv. Pavla, ki je napisal hvalnico ljubezni v prvem Pismu Korinčanom. Naši starejši prešernoslovci so bili pri tem nekoliko nerodni in zadržani. Oviralo jih je svobodomiselstvo in niso dopustili možnost, da bi pri Prešernu opazili, kako je zakoreninjen v krščanstvu. Isto velja za pisatelja Cankarja. Tudi pri njem so se spraševali, koliko je njegovo krščanstvo izrazito in koliko ne. Vemo pa, da je celo v fazah, ko je bil socialist in je prisegal na znanost, ostal ves čas krščanski po svojem rodu, materi, vzgoji ... Pred smrtjo ga je spovedal pisatelj Fran Saleški Finžgar.

– Tudi Prešeren je prejel zakramente na smrtni postelji.

Stari prešernoslovci niso mogli dopustiti možnosti, da bi bil Prešeren na smrtni postelji to, kar je v resnici bil. Zato so trdili, da je bil kranjski župnik, ki ga je spovedal, tako nasilen, da ga je skoraj prisilil v to. Pa ni res! Celo sam Kidrič, ki je raziskoval župnikovo življenje, je ugotovil, da je bil ta zelo mil in dobrohoten, nikakor pa ne fanatik. Mislim, da je Prešeren prav v tistem času tem bolj začutil pot v krščanstvo. Znano je, da je pred smrtjo bral Sveto pismo.

– Nekateri pravijo, da je Krst pri Savici napisal, da bi se prikupil duhovščini.

Prešeren je bil iskrena osebnost in bilo bi čudno, da bi se kakorkoli pretvarjal. Zato je to naivno trditi, kajti Krst je posvetil Matiju Čopu, svojemu najboljšemu prijatelju. Nesmiselno je zato govoriti, da bi se z njim hotel prikupiti duhovščini.

– V Sloveniji velja protestantizem kot promotor uspešnosti, pozitivnega ... Vi na ta pojav gledate bolj objektivno, kritično. Opozarjate na Aškerčevo dediščino. Seveda imajo protestanti pozitivno vlogo v razvoju slovenskega knjižnega jezika.

Naša kulturna zgodovina je obravnavala protestante kot nekakšne predhodnike liberalcev 19. stoletja. To je popolnoma nemogoče! Takratni protestantizem je bil dokaj nesvobodomiseln in zelo doktrinalen. Tudi Lutrov odnos do nekaterih aktualnih problemov nikakor ni bil svobodomiseln (do kmetov, do Judov). Mirno lahko rečemo, da so to liberalne izmišljotine, h katerim je nekaj prispeval tudi Aškerc in celo Cankar je nekaj časa govoril tako.

– Vi predlagate Trubarjev praznik, namesto dneva reformacije, saj bi s tem dali priznanje prispevku protestantskih piscev za razvoj slovenskega knjižnega jezika. Sicer pa oni niso pisali literature.

Ne, niso pisali literature v današnjem pomenu besede. To je bilo slovstvo, ki služi verskim namenom. Drži, da so ustvarjali naš knjižni jezik, a tudi o tem je bila polemika med našimi starejšimi literarnimi in jezikoslovnimi zgodovinarji, ali ni že katoliško slovstvo v srednjem veku pripravljalo pot knjižnemu jeziku. Polemika je potekala med Grafenauerjem in Kidričem, če grobo rečemo, med klerikalizmom in liberalizmom. Z današnjega stališča je imel bolj prav Grafenauer, kajti po najdbi starogorskega rokopisa, se je izkazalo, da je bilo zapisov cerkvenega slovstva v srednjem veku več. Treba je tudi revidirati podobo, kako se je razvijal slovenski knjižni jezik in kakšno vlogo so imeli v njem protestanti, ki so imeli pozneje res veliko vlogo, a vendar je bila predpriprava nanj neka osnova cerkvenega liturgičnega jezika.

– Po drugi strani pa velja velikokrat v Sloveniji, da je vse, kar je katoliško, slabo. Priče smo včasih popolnoma iracionalnim protikrščanskim, natančneje protikatoliškim, izbruhom. Žal nekateri taki izbruhi kažejo nepoznavanje bistva katolištva in velikokrat ljudje, ki obsojajo ali napadajo, pokažejo tudi, da katolištva ne poznajo.

Tu gre za kulturni boj, ki sega v 19. stoletje, še bolj nazaj pa do francoske revolucije. Francoska revolucija je v svoji jakobinski fazi bila izrazito protikrščanska. V nekem smislu je šlo za hujše preganjanje krščanstva kot v Sovjetski zvezi. Šlo je za izbruh protikrščanstva (pobili so cele samostane redovnikov in redovnic, napisali zelo ostra dela ...). To se je vleklo skozi 19. stoletje in občasno izbruhnilo. Slovenski liberalizem okoli leta 1900 je bil še nekako 'mil', zadržan. Pisatelj Ivan Tavčar je bil protiklerikalec, a je hkrati hodil v cerkev. Napisal je sicer satiro 4000, ampak ni bil protikrščanski. Liberalizem okoli prve svetovne vojne in med obema vojna pa je postajal ostrejši in se je kasneje zato lahko približal komunizmu. Komunizem je bil na Slovenskem v glavnem protikatoliški. To se je stopnjevalo, da je celotno gibanje levega političnega pola bilo v glavnem uperjeno proti Cerkvi in krščanstvu. To je deloma ostalo še danes. To je dediščina procesa, ki je potekal od prve svetovne vojne naprej, dosegel vrh v revoluciji, sedaj pa je ostala dediščina v levem krilu slovenske politike in kulture.

Težko je ugotoviti, kaj jo v teh novih razmerah podžiga. Da bi jo podžigala kakšna posebna moč Cerkve, ni razloga. Starejše liberalne generacije so občutile neko moč Cerkve pri vzgoji in so se temu upirali. To je bilo razumljivo. Danes pa tega ni in zato je ta pojav nerazumljiv. Ali gre za avtomatično vztrajanje pri neki miselnosti, ki se je tudi mlajši ne morejo otresti? Poglejte, pri nekaterih mladih sociologih je tega zelo veliko, vendar je nerazumljivo glede na vlogo Cerkve v našem času.

– Med ljudmi, ki ste jih srečali v življenju, je tudi profesor književnosti na filozofski fakulteti Dušan Pirjevec Ahac. Mnenja o njem so zelo različna. Nekateri poudarjajo njegovo 'krvniško' vlogo v partizanih. Drugi odgovarjajo, da so te govorice pretiravanja. Kakšen je bil kot kolega? Vi ste vendarle prišli na fakulteto kot nekakšna njegova 'protiutež'.

Da, prišel sem, a ne kot ideološka protiutež. Jaz sem prišel na fakulteto po tistem, ko je prof. Ocvirk videl, da je Pirjevec, ki si ga je želel za naslednika, oddaljuje od njegove strogo znanstvene smeri. Pirjevec je hotel iz naše vede narediti nekaj filozofskega pod vplivom filozofa Heideggerja. Ocvirk je zato iskal nekoga, ki bi bil bližji njegovi smeri, in je izbral mene. Poudarjam izbral, ker jaz nisem želel z gimnazije na fakulteto. Hitro sem doktoriral in leta 1970 sem prišel na univerzo, ko je Pirjevec bil že zelo bolan. Vsi so razumeli, da sem jaz neka 'nasprotna utež' Pirjevcu. Pa to ni čisto res, saj sem tudi jaz nagibal v filozofske interpretacije literature, kar se opazi tudi v uvode v zbirko Sto romanov.

– In že v učbeniku Uvod v filozofijo ste prikazali, kako je določena filozofska šola pustila sledove v literaturi.

Kot študent sem že prišel v spor z Borisom Ziherlom, ker sem v reviji Beseda previdno kritiziral marksizem v estetiki in literarni kritiki. Kljub temu sem se znašel na fakulteti ob Pirjevcu, ki je že zgradil neki svoj model literarne vede, izrazito heideggerjanske, in imel je med študenti veliko privržencev. Zame je bilo to morda nerodno, ker se je komu zdelo, da naj bi jaz tekmoval s Pirjevcem, a tega jaz nisem hotel.

– Se je kaj na fakulteti govorilo o Pirjevčevih medvojnih dejanjih?

Ko sem prišel na fakulteto in med literate revije Beseda, se je marsikaj vedelo o Pirjevcu. Imel sem občutek, da ga ne marajo in da je to povezano s partizanstvom. Partizan je bil tudi pesnik Ivan Minatti, a zdelo se mi je, da Pirjevca ni maral. Najbrž je bila med partizani neka razlika med tistimi, ki so prišli v partizane iz narodno zavednega čustvovanja in med izrazitimi komunisti, kar je Pirjevec že pred vojno bil. Že kot mlad je prevajal izrazito stalinistične članke. Najbrž je tak ostal tudi med vojno, a kaj je natančno delal, ne vem. Nekaj je moralo biti, saj je zaradi nečesa tudi trpel.

– Zanimivo je, da se je on, ki je bil v mladosti revolucionar na starost zelo približal krščanstvu. Pomisliva samo na njegov uvod v Brate Karamazove v zbirki Sto romanov.

Da, bližal se je in po moje je malo manjkalo, da bi prešel vanj. Kaj je bilo nazadnje, ali je res zahteval duhovnika – to je vse zavito v meglo. Morda je zahteval duhovnika in psihologa Antona Trstenjaka, ki je bil med vojno bolj na levi strani. Vem, da se je v bolezni s tem duhovnikom veliko pogovarjal profesor Ocvirk.

Kaj je bilo res, vemo nekaj tudi iz spominov Jožeta Javorška. Tam opisuje, kako je Pirjevec mučil duhovnika in neke cigane ... Zame je to lahko dvomljivo, saj je bil Javoršek problematična oseba. Najprej je bil krščanski socialist in Kocbekov pristaš. Med vojno ga je Kocbek najbrž razočaral. Domnevam, da je Kocbek izdal svoje mlade krščanske socialiste, ko je podpisal Dolomitsko izjavo. Je pa tudi vprašanje, če je kaj interveniral, ko so komunisti likvidirali mlade krščanske socialiste. Takih primerov je najbrž bilo kar nekaj.

Če povzamem: Ni treba, da verjamemo vse, kar se je govorilo o Pirjevcu, kajti ko je postal za partijo neprijeten, so začeli o njem širiti razne vesti v slogu: Bil je partizan, a poglejte, kaj je počel. Šlo je za nekakšne medsebojne spore. Pirjevec se je namreč od komunizma poslovil že leta 1948. Kolikor se spominjam, takrat ni več zagovarjal marksističnih stališč.

– Tudi vi ste se v zadnjem obdobju približali krščanstvu. To je najbrž normalen pojav, da se človek z leti močneje sprašuje po smislu bivanja. Govorite o 'obuditvi' krščanskih korenin.

Stvar je preprosta. Naša družina je bila 'dvostranska': mati iz strogo katoliškega sorodstva, z mnogimi duhovniki. Omenila sva že Marjana Smolika, je pa še nekaj drugih. Naš sorodnik je bil tudi salezijanski duhovnik Franc Valant – rekli smo mu stric. Bil je zelo visoko v salezijanskem redu v Italiji in pomembna osebnost med salezijanci na Rakovniku ter njihov inšpektor za Srednjo Evropo. Tako je bil oče zlasti v tridesetih letih izrazit kipar za cerkvene skulpture. V Ljubljani je v več cerkvah nekaj njegovih kipov: za Bežigradom je njegova Pietá, na Rakovniku je njegov kip don Boska, ki leži pod oltarjem, na Kodeljem pa velik kip svete Terezije Deteta Jezusa. Vsa ta naročila so prišla prek strica Valanta. O njem je Marjan Smolik napisal članek v Slovenski biografski leksikon.

Oče je bil z Moravškega. Šlo je za drugačno okolje. Tam so bili drugačni, revnejši kot pri mami na Gorenjskem. Slednji so bili trdni, pošteni, delovni, disciplinirani. Moravče so že v zgodovini znane po neki 'svobodnosti'. Oče se je na župnikovo priporočilo šel učit kiparstva v Ljubljano in pozneje na Dunaj. Iz tega sorodstva izhaja tudi pesnik Dane Zajc. Kljub temu sorodniki niso bili politično razcepljeni, so pa bili svetovnonazorsko različni: po očetovi strani bolj svobodomiselni, po materi katoliški. Kot običajno je bil v družini materin vpliv večji, saj je oče kiparil in ni imel veliko časa za tri sinove.

– Vi ste preštudirali najrazličnejše literarne in miselne tokove – od predantične dobe do sodobnosti. Kaj je po vašem mnenju bistveno, tipično za krščanstvo, česar niste zaznali pri drugih miselnih tokovih?

Če govoriva o raznih filozofijah, vemo, da so te nastale iz antične, grške filozofije. Ta filozofija je prešla tudi v krščanstvo. Že apostol Pavel je krščansko vero na neki način soočil z grško miselnostjo. Res je vero postavljal zoper modrost filozofov, ampak je to modrost dobro poznal. Pomislite na znamenit govor na Areopagu. Dobro so jo poznali cerkveni očetje in prvi krščanski misleci. Filozofskega temelja iz krščanstva ni mogoče izločiti, čeprav bi nekateri to radi naredili, saj trdijo, da je krščanstvo skrenilo s svoje čiste oblike, ko se je pod vplivom grške filozofije preveč 'pogrčilo'. Teološki vidik naj bi nastal preveč pod vplivom grške filozofije in je treba krščanstvo očistiti te tradicije. Mislim pa, da je bil že kardinal Ratzinger, pozneje papež Benedikt XVI., odločno proti temu. Pomislimo na Tomaža Akvinskega, ki si je prizadeval ohraniti tisto, kar je bilo v antični misli bistveno.

Če gledamo zgodovinsko, moramo priznati, da je bila Božja previdnost, da je Kristus živel v Palestini, da se je krščanstvo širilo v grško vzhodnem prostoru in da je se je tam razvila taka teološka misel. Priče pa smo tudi težnjam, ki bi rade vrnile v predsokratično dobo in zavrgle evropsko krščansko tradicijo. Zavrnili bi krščanstvo in ohranili samo grško misel. To pa je nezgodovinsko in proti razvoju, ki je potekal skozi stoletja do danes.

Če se sprašujemo, v čem se krščanstvo razlikuje? Mislim, da v tem, da združuje vero z neko mislijo, ki je um (racionalno). Krščanstvo je utemeljeno ne samo v veri, ki je nekaj presežnega, ampak tudi v raciju (razumu). Osebno mislim, da tudi Kristusova misel, njegovi izreki in prilike – vse je zgrajeno na logiki. Poglejte zlato pravilo – ali ni zelo logično, zgrajeno na empiričnosti! Pri njem se vera združuje z umom, ki je sposoben najtežje teološke in moralne probleme razložiti na najbolj umen način.

Filozof Hegel velja za velikega misleca dialektike, ampak ta dialektika se skriva že v evangelijih. Če pravi Kristus, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, gre za dialektične preskoke, ki so zelo umni. Mislim, da je Hegel, ki je bil najprej teolog, kot drugi predstavniki nemške klasične filozofije, dialektike ni vzel ne iz Heraklita, kakor mislijo marksisti, ampak predvsem iz evangelija.

pogovarjal se je Božo Rustja

(gost meseca – Ognjišče 05_2014)

Masivni hrbet Čemšeniške planine se začenja V od Trojan in se od Z proti V razteza vse do Vrhov (nad Čebinami). S svojo lego in višino je meja med Savinjsko dolino in Zasavjem, vendar jo na Savinjski strani navadno imenujejo Velika planina.

Preberite več: Čemšeniška planina (Črni vrh 1204 m)

Marin je med moškimi imeni v Sloveniji na 529. mestu. Dne 1. 1. 2014 je bilo s tem imenom poimenovanih 141 (1980: 65; 1994: 102) prebivalcev Slovenije. Največ jih je bilo v osrednjeslovenski (36), v podravski (24), v savinjski (22), v obalno‑kraški (19) regiji itd. Različice imena Marin so: Marinko (2014: 257, 383. mesto), Marino (2014: 393, 295. mesto), Rino (2014: 29). Ženska oblika imena Marin je Marina (1971: 882; 1994: 1488; 2014: 1822) z različicami Mara (2014: 775, 220. mesto), Marica (2014: 1669, 146. mesto), Marinela (2014: 66), Marinella (2014: 11), Marinka (1971: 2160; 1994: 1781; 2014: 1723, 143. mesto).

God:
• 3. marec
• 8. avgust
• 4. september
• 15. december

Ime Marin izhaja iz latinskega imena Marinus, ki ga običajno razlagajo iz latinskega pridevnika marinus 'morski, nanašajoč se na morje'. S tem imenom so nekdaj verjetno poimenovali koga, ki je prišel z morja ali je bival ob njem. Ženska oblika Marina je torej nekdaj pomenila 'morska' in je tako pomensko sorodna po izvoru grškemu imenu Pelagija. Po P. Merkuju (Svetniki v slovenskem imenoslovju, str. 84) meni, da sta imeni Marin in Marina izpeljani iz imena Marius, to pa iz etruščanskega apelativa maru 'poimenovanje za javno službo' ali morda 'človek'. Ime Marina je sicer možno razlagati tudi iz imena Marija, tj. iz skrajšane podstave Mar- in s priponskim obrazilom ‑ina. Kot ena od mnogih klicnih imen za ime Marijo je zanimivo tudi to, da se Marina zelo pogosto pojavlja v nekaterih matičnih knjigah v 16., 17. in18. stoletju, tj. v času, ko so ime Marija zaradi svetosti smele imeti le ženske plemenitega rodu. Marino je italijanska oblika imena Marinus. Skrajšana oblika Rino lahko izhaja tudi iz italijanskega imena Rinaldo, ki je italijanska oblika za nemško ime Reinhold. Ime Marinko je tvorjenka na ‑ko, Marinka pa tvorjenka na ‑ka iz imena Marin ali Marina.

V starih listinah je ime Marin zapisano že v 12. stoletju. V 4. knjigi Gradiva za zgodovino Slovencev piše: okrog leta 1180 Marin, morda iz Števerjana. V tolminskem urbarju iz leta 1377 je zapisan Marin, kmet v Vrsnem; v urbarju za Devin leta 1494 Marin Seusgki, kajžar v Proseku; v urbarju za Prem leta 1498 Marin Kruch, kmet v Drskovčah. Iz imena Marin (tudi Marina) in različic so nastali priimki, kot Marin (2014: 533), ki je pogostejši od imena, ter Marinc, Marinč, Marinček, Marinčič, Marinič, Marinko, Marino, Marinšek.

V koledarju so 3. marca Marin Palestinski, mučenec († v 3. stol.), 4. septembra Marin Sanmarinski, diakon († v 4. stol.) itd. Po sv. Marinu je poimenovana državica San Marino. Po legendi je ustanovitelj države San Marino klesar Marin z otoka Raba, ki je prišel v Rimini kot obrtnik, ko so gradili mestno pristanišče.

Med ženskimi imeni v Sloveniji je ime Felicita na 967. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2014 s tem imenom poimenovanih 47 (1971: 199; 1994: 78) prebivalk Slovenije. Različice imena Felicita so: Cita (2012: 87), Felicitas, Felica, Felicija, Felicijana, Felicita Srečka, Zita (2012: 36).

God: (skupaj s Perpetuo)
• 7. marec
• 23. november

Ime Felicita izhaja iz latinskega imena Felicitas. Tako se je imenovala rimska boginja blaženosti. Razlagajo ga iz latinske občne besede felicitas 'rodovitnost, plodovitost; sreča, blaženost; uspeh'. Pomensko sorodna imena, ki so nastala iz latinskega pridevnika felix 'ploden, rodoviten; uspešen, srečen, blažen; premožen, bogat', so Feliks, Felicija, Felicijan. Imeni Cita in Zita sta lahko nastali po krajšanju iz imena Felicita oziroma Felizitas. Slednja je ob imenih Felicitas in Felicia ena od treh nemških oblik imena Felicita, ki imajo še skrajšane in ljubkovalne oblike Feli, Feta, Fee, Litz, Litzel, Zita. Ime Zita je lahko tudi skrajšana oblika iz imena Terezija, tj. iz njene oblike Terezita (prim. še Zina, Zinka iz tvorjenke na ‑ina Terezina), razlagajo pa jo še iz italijanskih občnih besed zita, zitta, ki sta pisni različici občne besede citta 'dekle, devica, deklica'. Boginja Felicitas je upodobljena tudi na rimskih novcih. En tak novec iz obdobja cesarja Trajana (98–117), skovan med leti 114–117, hrani Narodni muzej Slovenije. Na averzu je ovenčan portret cesarja Trajana z njegovimi imeni in nazivi, na reverzu pa boginja Felicitas (Sreča), ki v desni drži Kaducej (Caduceus, simbol glasnikov in trgovine) ter v levi roki Rog izobilja (Cornucopia).

Ime Felicita je na slovenskem ozemlju npr. zapisano v listinah samostana Kostanjevica. Tako se leta 1606 omenja proces Anne Marije plemenite Dietrichstein proti Feliciti plemeniti Lamberg zaradi dolga, leta 1721 pa proces proti Mariji Feliciti plemeniti Buset, imetnici graščine Jezero, zaradi žirnine v Krakovskem gozdu. M. Cigale v nemško-slovenskem slovarju (Deutsch=slovenisches Wörterbuch II, Laibach 1860, str. 1985) navaja slovensko ime Felicita za nemško iztočnico Felicitas.

Felicita je tudi ime afriške svetnice, mučenke iz Kartagine, ki je 7. marca 202/203 umrla mučeniške smrti skupaj s sv. Perpetuo (v koledarju skupaj s Perpetuo 7. marca). Sv. Felicita je v ječi tudi rodila, zato velja za zavetnico porodnic. 23. novembra se pa spominjamo rimske matere in mučenke sv. Felicite iz 2. stol.

Ko boste prejemali marčevsko številko Ognjišča, bomo že krepko zakorakali v postni čas. To se bo odražalo tudi v njeni vsebini. V drugi polovici marca (od 19. do 25.) obhajamo v Sloveniji teden družine. Praznujemo ga v letu, ki ga v celotni Cerkvi posvečamo razmisleku o družini in o njeni vlogi v sodobni družbi. Zato smo kot goste meseca povabili ljudi, ki se ukvarjajo z zakonci: jezuita Vitala Vidra, Marijo Maučec Suša in zakonca Siter. Prevečkrat pozabljamo, da je ljubeč in razumevajoč zakon najboljša osnova za trdno in srečno družino. Tudi rubrika Povejmo z zgodbo nam v mesecu, ko praznujemo materinski dan, govori o materi in pomenu zakona. Nadaljujemo tudi z zakonsko-družinsko rubriko Kako sva se spoznala, v kateri predstavljamo zakonske skupine. Zakonske skupine, ki bi želele sodelovati, naj se oglasijo na naslov matej.erjavec@ognjisce.si.

Marec je zaznamovan tudi z drugo obletnico izvolitve papeža Frančiška (13. marec 2013). To je tema mladinske priloge. Bolj kot 'bilanco' njegovih dveh let papeževanja, priloga predstavlja delo papežev. Predlog zanjo je knjiga Ognjišča Papež se predstavi mladim, ki na zanimiv, privlačen in sodoben način predstavi izvolitev papeža, papeško službo v Cerkvi, njegovo delo in simbole ter seveda sedanjega papeža. Priloga ima šest grafičnih razdelkov. Na začetku vsakega je postna spodbuda, vzeta iz papeževih tvitov za lanski post. Iz tega je izpeljan tudi postni izziv.

Naj še spomnim, da imamo poleg že omenjene knjige Papež se predstavi mladim še tri knjige o sedanjem papežu: Papež Frančišek – njegov življenje in izzivi, ki je bila prva knjiga o priljubljenem papežu v slovenščini; Misli iz srca - misli papeža Frančiška ter Pripovedi o papežu Frančišku – življenje v osemdesetih zgodbah. Nekaterih knjig ni več veliko na zalogi, zato pohitite z naročili.

Marec zaznamujeta tudi dva 'ženska praznika': dan žena in materinski dan. V Ognjišču vam tokrat predstavljamo Slovenko leta, slepo Sonjo Pungertnik. O njej smo pisali v Ognjišču že pred desetletji kot mladem dekletu, sedaj pa jo predstavljamo kot Slovenko leta, ki s ponosom govori o svojem krščanstvu. Prav tako predstavljamo drugo ženo Alenko Puhar, ki je v preteklosti pogumno načenjala 'prepovedane teme'.

S tem pa še nismo izčrpali 'ženske tematike'. Veličino žena in njihovo posebno poslanstvo v družbi in Cerkvi predstavlja tudi redovniško življenje. Tako vam predstavljamo s. Marijo Imperl, salezijanko, ki je ravnateljica študentskega doma s 35 študentkami na Gornjem trgu v Ljubljani. Priloga pa je posvečena 500-letnici rojstva sv. Terezije Avilske, prenoviteljice karmeličanskega reda, velike učiteljice duhovnega življenja in cerkvene učiteljice. Predstavljene redovnice in žene so zelo različne, a vsaka s svojim poslanstvom.

V postnem času se pripravljamo na veliko noč. Že zadnjič smo napisali, naj bo branje dobre duhovne knjige del priprave na veliko noč. Za največji krščanski praznik svojim najbližjim in prijateljem radi voščimo. Uporabimo pri tem voščilnice s krščanskimi motivi, ne razne 'potrošniško plehke' motive. Ponudbo za velikonočne voščilnice Ognjišča si lahko ogledate na str. 57.

Prihodnja številka bo 'zgodovinska': minilo bo točno 50 let od izida prvega Ognjišča. V njej bomo pripravili tudi nekaj zanimivosti, povezanih z zlatim jubilejem.

Ciprnik je razgledni vrh na pobočju med dolino Male Pišnice in Planice in je nepogrešljiva kulisa planiške skakalne arene ... SV vrh gore predstavlja Vitranc, ki pa se je s svojimi smučarskimi progami zelo uveljavil v svetu alpskega smučanja.

Preberite več: Ciprnik (1745 m) in Vitranc (1638 m)

mladinska tema meseca

Obiščimo papeža!

tema meseca

sv. Terezija Avilska

naši preizkušani

Sonja Pungertnik

Preberite več: Marec 2015

* 24. februar 1859, Gorjansko pri Komnu na Krasu, † 7. julij 1912, Gradec, Avstro-Ogrska

Zibelka mu je tekla na Krasu: rodil se je 24. februarja 1859 v Gorjanskem pri Komnu. V družini je bilo štirinajst otrok in dva sino­va (Andrej in Edvard) sta postala duhovnika. Karel je začel osnovno šolo v Gorjanskem in jo nadaljeval v Gorici, kjer je obiskoval tudi klasično gimnazijo. Po maturi leta 1878 je šel na Dunaj študirat slavistiko ter klasično in primerjalno jezikoslovje. Študij je končal z doktorsko disertacijo o narečju svojega domačega okolja pri profesorju Franu Miklošiču. Ko ni mogel dobiti nobene službe na kakšni šoli, je šel na Češko za hišnega učitelja v plemiško družino, kjer sta se srečala z angleško vzgojiteljico, ki je postala njegova žena. Sedem let je sodeloval pri slovenski izdaji državnega zakonika. Šele leta 1897 so se mu odprla tako zaželena vrata do profesure na graški univerzi, kjer je postal izredni profesor za slovansko filologijo s posebnim ozirom na slovenski jezik in slovstvo. Bil je odličen strokovnjak, zato so ga leta 1908 vabili na univerzo v Sofijo; tedaj pa je bil imenovan za rednega profesorja na graški univerzi. Poleg slovenskega jezika in književnosti (predavanja so bila v slovenščini) je predaval še starocerkveno slovanščino in srbohrvaščino. Kmalu mu je začelo pešati zdravje in leta 1911 je moral zaprositi za bolezenski dopust, s katerega se ni več vrnil v predavalnico. 7. julija 1912 je umrl, star komaj 53 let.

Štrekljev življenjepisec Milko Matičetov (Primorski slovenski biografski leksikon) omenja tri može, "ki so ga že v goriških dijaških letih zaznamovali in mu malone začrtali poznejšo poklicno pot". Prvi je bil njegov profesor slovenščine Fran Levec, ki mu je odstiral le­pote materinega jezika (ostala sta povezana tudi pozneje). Kot dijak se je srečal z jezikoslovcem Baudouvinom de Courtenayem, ki je zbiral zahodnoslovansko narečno in folklorno gradivo. Tretji pa je bil pisatelj Fran Erjavec, pa ne kot profesor biologije na goriški gimnaziji, ampak kot zbiralec živega besednega zaklada in ljudskega pesništva. Štrekelj je bil kot študent na Dunaju tajnik Slovenskega literarnega društva in kritik o stilu in jeziku sestavkov, ki so jih člani brali na srečanjih. Kot profesor na univerzi v Gradcu je sestavil štiri knjige predavanj Zgodovina slovenskega slovstva (ostale so v rokopisu). Njegova doktorska disertacija je bila z jezikoslovnega področja in tudi kot profesor se je tej stroki precej posvečal. Omembe vredni sta njegovi študiji o dolnjekraškem in cerkljanskem narečju.

Pri svojem profesorju Franu Miklošiču se je ogrel za etimologijo in s tega področja objavil več razprav. Njegova velika ljubezen je bila tudi slovnica: njegovo zadnje natisnjeno delo, ki ga je izdala Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti je bil prvi del Historične slovnice slovenskega jezika (nauk o etimologiji).

V slovensko kulturno zgodovino se je Karel Štrekelj zapisal predvsem kot pobudnik in organizator zbiranja ljudskih pesmi. Za to se je ogreval že v šolskih letih: njegov prvi zapis, seveda iz Gorjanskega, je iz leta 1873, ko mu je bilo štirinajst let. Leta 1886 mu je Slovenska Matica zaupala urejanje Slovenskih narodnih pesmi. Štrekelj je to nalogo rad sprejel in naslednje leto, je v Ljubljanskem zvonu objavil Prošnjo za narodno blago, v kateri je razložil načrt za izdajo vsega ljudskega blaga ter posebej načela za izdajo pesmi z napotki zapisovalcem. V predgovoru k prvemu snopiču (22. oktobra 1895) je Štrekelj zapisal, da bodo v zbirko Slovenske narodne pesmi sprejete "vse dosedaj zapisane, urejevalcu dostopne narodne Pesmi, ki so brez dvoma narodova lastnina ali vsaj take, ki duševne vrednosti naroda ne omadežujejo". Brž po izidu prvega zvezka so se oglasili moralisti, ki so menili, da je nekaj pesmi "pohujšljivih". Slovenske narodne pesmi so izšle v štirih zajetnih knjigah (1895-1923 - po Štrekljevi smrti je delo dokončal Joža Glonar). Štrekelj je pritegnil nad 200 sodelavcev iz vseh slovenskih pokrajin. Prva knjiga vsebuje pripovedne pesmi, druga ljubezenske, tretja "pesmi za posebne prilike" (obredne, plesne, svatovske, pivske, obsmrtne) ter pobožne, četrta pa stanovske ter šaljive in zabavljive. Vseh pesmi v zbirki je 8686 .

obletnica meseca 02_1999