LETA 1828 ROJEN ANTON JANEŽIČ

LITERARNI ZGODOVINAR, SLAVIST, SLOVNIČAR, SLOVAROPISEC, UREDNIK († 1869)

"Imel je na skrbi slovensko slovnico, slovenski pouk, slovensko slov­stvo in Mohorjevo družbo," je zapisano na spominski plošči, ki so jo v lopi cerkve v Sv. Jakobu v Rožu odkrili Antonu Janežiču ob 150-letnici njegovega rojstva (1978). Tega vsestransko delavnega moža, ki je doča­kal le dobrih 40 let, literarni zgodovinar Anton Slodnjak imenuje "vzor slovenskega kulturnega delavca".

... več o njem v rubriki obletnica meseca 12_1998

nekaj njegovih zamisli:

• "Naj se ustanovi Društvo za izdajanje dobrih slovenskih knjig, katerega namen naj bo preprosto ljudstvo iz­obraževati, domače slovstvo podžigati, pisatelje podpirati ter jih k novim činom izpodbujati".
  .... "da bi vsi Slovenci radi in pogosto brali - brali dobre in koristne bukve".

LETA 1860 ROJEN VIKTOR BEŽEK

PEDAGOG, UREDNIK IN JEZIKOSLOVEC IN NEDOKONČANA "ZGODOVINA PEDAGOGIKE" († 1919)

Pedagog, jezikoslovec in urednik Viktor Bežek, rojen v Postojni, je bil med drugim ravnatelj učiteljišča v Kopru in v Gorici. Uveljavil se je kot jezikoslovec, zgodovinar in pedagog. Pripravljal je Zgodovino pedagogike, a dela ni dokončal. Bil je prenovitelj šolskih programov: pouk naj ne vadi samo spomina, ampak tudi razum in voljo, tako da vzgoji značaje. "Modrijanov je svet poln, značajev pa šteje le malo."

LETA 1871 UMRL MIHAEL STROJ

SLIKAR, PORTRETIST PLEMIČEV IN MEŠČANOV (* 1803)

V Ljubnem na Gorenjskem rojeni slikar Mihael Stroj je bil poleg Josipa Tominca in Matevža Langusa najpomembnejši portretist v slovenskem slikarstvu prve polovice in sredine 19. stoletja. Znan je predvsem kot portretist plemičev, meščanov – tudi iz Prešernovega kroga – in cerkvenih dostojanstvenikov (ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf). Stan in družbeni položaj oseb na sliki razodevajo izbrana oblačila, nakit in z njihovim poklicem povezani predmeti.

LETA 1875 ROJEN JANEZ ZORE

DUHOVNIK, TEOLOG, BIBLICIST, ZGODOVINAR IN PISEC ŽIVLJENJA SVETNIKOV († 1944)

Prvi profesor cerkvene zgodovine na teološki fakulteti ljubljanske univerze, ustanovljene leta 1919, je bil dr. Janez Zore. Zaradi bolezni je bil leta 1926 upokojen, vendar je neutrudno delal naprej. Njegovo največje delo je bilo Življenje svetnikov, ki ga je pisal za Mohorjevo družbo. Vendar mu je uspelo napisati samo štiri snopiče, do vključno 12. marca (1917-1923). V glavnem je navajal o svetnikih samo tisto, kar je na podlagi dobrih virov in lastne presoje spoznal kot zgodovinsko zanesljivo.

LETA 1878 ROJEN ANTON LAJOVIC

SKLADATELJ IN SODNIK († 1960)

"Anton Lajovic se uvršča med najpomembnejše skladatelje slovenske generacije, ki je nastopila po vstopu v 20. stoletje in prelomila s tradicijo. Bil je glasnik novega duha, pripravljal je pot slovenski glasbeni moderni in spodbujal na novo nastopajoče mlade slovenske ustvarjalce, da so odločneje vstopali v fazo naprednega oblikovanja, ki se je razodelo v dvajsetih in tridesetih letih." Tako "spričevalo" je napisal muzikolog Dragotin Cvetko skladatelju Antonu Lajovicu, ki se ga spominjamo ob petdeseti obletnici njegove smrti. Izidor Cankar je v svoji knjigi Obiski (1920) objavil pogovor z njim. Ko mu je dejal: "Vi ste začeli novo dobo slovenske glasbe", je Lajovic odgovoril: "Ko se je moje tehnično znanje okrepljevalo, se mi je zdelo, da bi moral kot edini človek med Slovenci, ki je imel precej tehničnega znanja, v vsaki obliki prinesti vsaj nekaj dobrega in tako postaviti naši glasbi neki temelj." Na koncu pogovora je dejal: "Sem za enkrat zadovoljen, če sem s priličnim uspehom opravil delo Janeza Krstnika (predhodnika) v naši glasbi."

... več o njem v obletnici meseca 08_2010

LETA 1889 ROJEN PAVEL KUNAVER

SLOVENSKI PEDAGOG, LJUBITELJ NARAVE, SKAVT, PISEC, NAVDUŠEVALEC MLADIH († 1988)

"Ko si naložiš deveti križ, se začne neko novo notranje življenje - življenje v spominih. V njih je toliko lepega, da kar vre na dan in da želiš s svojimi doživetji povabiti tudi druge, posebej pa mladino, na podobno pot lepega in dobrega," je povedal Pavel Kunaver leta 1971 pred začetkom svojih "spominov" na drugem programu Radia Ljubljana. "V svojih spominih hočem povedati najširšemu krogu, da je občevanje z naravo tisto, kar resnično osrečuje vsakogar, posebno pa mladega človeka, saj ga odvrača od manj vredne zabave, tolaži ga v težavah, ga vedno vabi nazaj, v svoje zdravo in lepo okrilje." Prisrčno prijateljstvo z naravo, ki se je kazalo v njegovem zanimanju za gore, jame, zvezde, predvsem pa za mladino, ga je ohranjalo mladega do konca. Svojo bogato življenjsko pot je sklenil v devetindevetdesetem letu starosti.

... več o njem v obletnici meseca 04_2008

nekaj njegovih misli:

• V mladih letih je treba pokazati človeku, kje naj išče pravo srečo in zadovoljnost, kje bo v vsakem času našel neminljivo lepoto, mir in srečo.
  
• Planinci pred prvo svetovno vojno in še dolgo po njej smo bili vse bolj tesno povezani z zvezdami kakor danes, ko vozijo avtobusi malone že v vsako vas in gorsko dolino in ko električne žarnice tudi v odročnih krajih tako osvetljujejo nebo, da se drobne zvezde tam gori kar porazgube.
  
• Gojitev planinstva je bila posebno pomemben del naše vzgoje, pa varovanje narave ...
  
• Življenje z naravo je tisto, kar resnično osrečuje vsakogar, posebno pa mladega človeka, saj ga odvrača od manj vredne zabave, tolaži ga v težavah, ga vedno vabi nazaj, v svoje zdravo in lepo okrilje.

LETA 1890 UMRL JURIJ HUMAR

DUHOVNIK, ZDRAVILEC, ČUDODELNIK S PRIMSKOVEGA (* 1819)

Rodil se je leta 1819 v Vodicah nad Kamnikom. Šole ni maral, zato jo je po treh letih zapustil. S šestnajstimi leti pa je začutil Božji klic in se po končani gimnaziji v Karlovcu in Ljubljani odločil za bogoslovje. Leta 1847 je bil posvečen v duhovnika. Po kaplanskih letih (Adlešiči, Črmošnjice ...) in upravljanju župnije Stara Oselica in Črmošnjice, je leta 1876 prišel za župnika na Primskovo pri Litiji, kjer je deloval vse do svoje smrti. Temeljito je bil podkovan v bogoslovnih vedah, glavno skrb pa je posvetil zdravilstvu. Svojo skrivnostno moč zdravljenja (osebni magnetizem) je prvič opazil že v kaplanskih letih, zavedel se je te skrivnostne moči, jo raziskoval, se učil iz knjig. Kmalu je zaslovel in ljudje so prihajali k njemu od blizu in daleč. V začetku je svoj magnetizem prenašal na bolnike z dotikom. Videl je, kako ljudje trpijo zaradi bede in bolezni in na vso moč se je trudil, da bi jim pomagal. Kadar je od ozdravljenih prejel kakšen dar, ga je uporabil v dobrodelne namene. Revnim bolnikom je poleg zdravil dal tudi finančno podporo. Mnogi so ga občudovali in ga zaradi izredne moči zdravljenja z magnetizmom imeli za ‘čudodelnika’. Drugi so ga opazovali skeptično, tretji so mu podtikali slabe namene, kar ga je bolelo, vendar je rekel: »Za svoje delo odgovarjam pred Bogom, za hudobne jezike pa se ne menim.«

več:
S. Čuk, Jurij Humar (1819–1890): Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2019), 44-45.

 nekaj njegovih misli:

• Človek ima v sebi vse te moči: moč ozdravljati, moč skoz hribe gledati v daljavo, v daljne kraje, moč se še v živem telesu prikazati na drugem daljnem kraju … Vse te moči ima v sebi vsak človek, toda ne razvitih. Ob ugodnih priložnostih se pa pri kakem človeku razvije ta moč, pri drugem pa ne. (iz pisem nečakinji Filomeni)
• »Moč ozdravljanja imam jaz, pa tudi ti. Ne vem pa, kje ta moč tiči. Ali je v rokah ali v nogah ali v laseh ali kje. In ta moč je združena z mojo voljo kakor moč kaj nesti ali kaj dvigniti. Odkod je ta moč? Če jo imava, ali je nimava od Boga? Ali ni Božja volja, da jo obračava v prid božjim otrokom, našim sobratom? … Ko bi ne bil duhovnik, bi me morebiti ljudje sodili, da sem v zvezi z vragom, zdaj pa vendar mislijo, da z vragom nimam nič opraviti. Eni sodijo: “Bog je dal gospodu to moč”, drugi pravijo: “Svet je tako.” Prav bi bilo, da bi bil res svet. Eni pravijo: “Pri novi maši si je to izprosil.” Spet drugi pravijo, da sem videl odprto nebo ter sem pokleknil in Boga prosil to milost.

LETA 1907 ROJEN VASJA PIRC

PRVI SLOVENSKI POKLICNI ŠAHIST († 1980)

Šah je iz družabne igre prerastel v šport in je za mnoge postal poklicna dejavnost. Šahisti se po znanju v tej igri delijo na več kategorij - najvišja je naslov velemojstra. To je postal Vasja Pirc po uspešnem nastopu na šahovskem turnirju v nizozemskem Nordwijku leta 1938. Zmagoval je na številnih šahovskih turnirjih in napisal je več knjig o šahovski igri.

LETA 1912 ROJEN EMIL FRELIH

GLEDALIŠKI IN OPERNI REŽISER († 2007)

Svojo gledališko pot je začel kot igralec, uveljavil pa se je predvsem kot režiser: zrežiral je okoli 200 dramskih in opernih del ter pripravil nad 60 scenografij doma in na tujem. Za gledališče je tudi prevajal ter o gledališču pisal. Poskusil se je tudi kot pisatelj. Na študijskih potovanjih je obšel vse celine, proučeval tamkajšnje kulture in svoja spoznanja posredoval v potopisnih knjigah.

LETA 1915 ROJENA EDITH Giovanna Gassion PIAF

FRANCOSKA PEVKA ŠANSONOV, PARIŠKI VRABČEK († 1963)

Mama jo je kmalu zapustila, vzgojila jo je babica, skoraj je oslepela in čudežno ozdravela, ko je romala na grob 'male Terezike' (sv. Terezije iz Lisieuxa). Očeta je zapustila, ker je popival in začela kot ulična pevka v Parizu. Leta 1935 jo je odkril lastnik lokala v katerem se je zbiral višji razred, dal ji je vzdevek Mali vrabček ... spoznala je veliko vplivnih mož, sama pisala besedila in sodelovala s skladatelji, v osebnem življenju pa je bila nesrečna .... Zelo popularna je bila med vojno, med nemško okupacijo je mnogim rešila življenje. Velja za največjo francosko pevko vseh časov, njeno življenje pa je bilo polno nasprotij: na eni strani znana pevka, na drugi pa je živela tragično osebno življenje (štiri prometne nesreče, poskus samomora, zastrupitve z mamili, napad pljučnice, dva nesrečna zakona, smrt velike ljubezni itd), prav tako pa njeni drobni postavi na odru nasprotuje veličastna moč njenega glasu, s katerim si je zaslužila vzdevek Pariški vrabček. Njene najbolj znane pesmi: Moj legionar, Življenje v rožnatem, Harmonikar, Besede ljubezni, Moj stari Lucien, Moj Bog, Ničesar ne obžalujem ...

njen verzi:

• Ljubezen je bila / in je in bo povsod, / najdite k njej si pot / in žalost bo prešla. (Milord)
  
• Moj Bog, moj Bog, moj Bog, / pusti mi ga, / naj ljubi moj / ostane z menoj! / En dan, dva dni, tri dni, / pusti mi ga / in mi ne stri srca. // O daj mi nekaj dni, da mi vzcvete / ljubezen in da se srce odpre! / Moj Bog, o da, moj Bog, / pusti mi ga, / napolni mi / moje dni. // Moj Bog, moj Bog, moj Bog, / pusti mi ga, / naj ljubi moj / ostane z menoj! ... (Moj Bog)

LETA 1922 ROJEN KAREL DESTOVNIK KAJUH

PESNIK († 1944)

Doma v Skornem pri Šoštanju, že mlad se je navduševal za komunistične ideje ... pesniti pa je pričel v času vojne (socialne, politične, ljubezenske ...). Objavljal v Slovenski mladini, potem pa odšel v partizane, bil v kulturniški brigadi in leta 1944 padel na Paškem Kozjaku.

njegovi najbolj znani verzi:

• Samo en cvet, en češnjev cvet, / dehteč in bel / odlomi, moja draga! // Ne bom ga za klobuk pripel, / ne bom ga v gumbnico si del, / odlomi ga, odlomi, draga! // Jaz bom ljudem poslal ta cvet, / vsakomur, ki na križ pripet / trpi v pomladi tej ... // In glej, ta drobni češnjev cvet / bo v njih izbrisal malodušja sled / in spet razžaril tožni jim pogled. // Samo en bel, en češnjev cvet / odlomi, moja draga, / saj veš, kako vsak tak pozdrav / človeku za rešetkami pomaga. (Samo en cvet)

LETA 1938 UMRL VENCESLAV BELE

DUHOVNIK, PISATELJ, LITERARNI ZGODOVINAR IN »NARODNI DELAVEC« (* 1887)

Pisatelj Venceslav Bele je kot duhovnik najdlje deloval v Kanalu, kjer je bil župnik in dekan od aprila 1922 do svoje smrti 19. decembra 1938. Veliko je pisal že v bogoslovju in vseh službenih mestih. Ko je leta 1923 zaživela Goriška Mohorjeva družba, je svoje moči posvetil njej. Uredil je prve tri koledarje velikega formata (1925, 1926, 1927) in kot odbornik s sodelavci zasnoval podroben knjižni načrt in tako zarisal smer vsem nadaljnjim Mohorjevim knjižnim izdajam.

LETA 1990 UMRL GABRIJEL STUPICA

SLOVENSKI SLIKAR (* 1913)

Slikar Gabrijel Stupica je bil sredi prejšnjega stoletja ena najbolj izrazitih osebnosti v slovenskem umetnostnem svetu. Izoblikoval je zelo osebno slikarsko tehniko, ki je ni mogoče posnemati. Med njegova najbolj znana dela spada Avtoportret s hčerko (1956. S svojo izpovedno močjo je vplival na številne svoje učence. Njegove oči so se za lepote božjega sveta odprle v Dražgošah.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1737 UMRL ANTONIO STRADIVARI

ITALIJANSKI IZDELOVALEC VIOLIN (* 1644)

Violina, sopransko godalo v glasbenem orkestru, je bila "rojena" okoli leta 1520 v severni Italiji. Zaradi prodornega zvoka je bila od 17. stoletja naprej vodilno godalo v komorni in orkestralni glasbi. Najslavnejši izdelovalec violin in godalnih instrumentov vseh časov je bil Antonio Stradivari, verjetno učenec Nicola Amatija. Leta 1680 pa je v Cremoni odprl lastno delavnico in začel izdelovati violine. Ni jih delal serijsko, ampak je spreminjal način gradnje, poskušal z različnim lesom, debelino, lakom ... Najbolj so cenjeni modeli, ki jih je naredil med leti 1698 in 1725. V svojem času je naredil okrog 1100 stradivark, danes jih je ohranjenih še kakšnih 600 in imajo izjemno ceno. Menda sta mu pri izdelavi pomagala tudi sinova, vsaka violina pa je imela svoje ime.

LETA 1803 UMRL JOHANN GOTTFRIED HERDER

NEMŠKI PESNIK, PREVAJALEC, ZBIRALEC LJUDSKIH PESMI (* 1744)

Nemški kulturni zgodovinar in filozof J. G. Herder, ki je bil po študiju filozofije in teologije protestantski pridigar, je poleg filozofskih razprav pisal tudi o ljudskem pesništvu, ki ga je razglasil za prvinsko umetnost. Veliko je prispeval k pravilnemu vrednotenju ljudskega pesništva. Izdal je zbirko Stimmen der Volker in Liedern (Glasovi ljudstev v pesmih), v kateri je v prevodu objavil tudi ljudske pesmi slovanskih narodov.

LETA 1842 ROJENA ERNESTINA JELOVŠEK

DRUGOROJENKA ANE JELOVŠEK IN FRANCETA PREŠERNA († 1917)

Ernestina je drugorojeni otrok Ane Jelovšek in Franceta Prešerna. Ob njenem rojstvu je imela nezakonska mati Ana Jelovšek devetnajst, oče, pesnik France Prešeren, pa dvainštirideset let. Imela je težko mladost in bedno življenje. Očeta je idealizirala. Spomine nanj po pripovedi svoje matere je začela pisati (v nemščini) na pobudo pravnika Radoslava Razlaga. Besedilo, ki ga je večkrat dopolnjevala in spreminjala, je izšlo v slovenskem prevodu Spomini na Prešerna leta 1903 po zaslugi pesnika Antona Aškerca.

LETA 1923 ROJEN LUDVE POTOKAR

PISATELJ IN PUBLICIST († 1965)

Doma iz Cikave pri Grosupljem, gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, bolj kot šola ga je zanimala narava, kultura, ljudski odri. Med okupacijo se je znašel v italijanskem zaporu, bil v taborišču, po vrnitvi se je pridružil vaškim stražam, pisal v revijo Slovensko domobranstvo (črtica Umirajoča pomlad), z Vetrinjskega polja vrnjen, z zvijačo pobegnil na Koroško in se v Gradcu vpisal na botaniko, toda bil je velik boem in želel si je postati pisatelj. V tem graškem obdobju je nastajal tudi njegov roman Krivi vir, pripoved o predvojnem družbenem dogajanju v rojstnem okolju ( Šmarje-Sap). Julija 1948 se je odpravil čez lužo – v Kanado. Nekaj časa je delal na farmi, nadaljeval je s pisanjem in skušal izdati Krivi vir. S posredovanjem sorodnika je prišel v ZDA, občasno je sodeloval v Ameriški domovini, leta 1952 pa je prevzel urejanje posebne priloge Kanadska Ameriška domovina ... Vrnil se je v Kanado, delal kot vzgojitelj, kasneje živel v osami in tragično umrl. Krivi vir je ostal v tipkopisu, objavljen je bil šele leta 1995 v izbranem delu Onstran samote

LETA 1936 UMRL PETER LIPPERT

JEZUITSKI DUHOVNIK, TEOLOG, PISATELJ (* 1879)

Duhovni pisatelj, ki je znal izredno prisluhniti mladim: vsem mislim, željam, dvomom, bojem, iskanjem in upom nemirnega srca. V slovenščini so izšla njegova pisma dobrim ljudem Od duše do duše (leta 1931 jih je prevedla Dora Vodnik). Zanimivo je, da niso bila namenjena samo mladim ljudem, pa vendar je v njih našel mlad človek odgovore na vprašanja, ki so se pojavljala v prvi dobi slovenskega mladinskega gibanja. Lippert je znal tako lepo govoriti in pisati o najbolj znanem in najbolj pozabljenem, o največjem in najmanjšem iz naše vere in našega srca, da je marsikomu prišlo kakor novo razodertje, je zapisal ob knjigi Vital Vodušek. »Zaslutil je najbolj skrito misel in govoril potem o njej res iz duše v dušo ... Iste besede smo morda že skrivali v duši, samo povedati jih nismo znali in si jih nismo upali. Zato se nam je zdela tako preprosto resnična trditev, da vsaka duša čisto po svoje gleda Boga, o katerem smo verovali, da je nespremenljiv in večno neodvisen od našega pojmovanja in hotenja. Misel o ljubezni in zapovedi smo hoteli z Lippertom kar izkričati med ljudi. In spet se nam je zdelo, da ni nihče lepše opisal naše poti in molitve, po kateri iščemo in najdemo Boga ... Leta 1981 je pri Družini izšla tudi knjiga Trpeči človek se pogovarja z Bogom.

nekaj njegovih misli:

• Bog ve, če ne živi v tvoji okolici prenekateri človek, za katerega si ti tam prav zanj, ne da bi se tega zavedal; človek, ki potrebuje prav tvojo molitev, tvoj zgled, tvojo pomagajočo roko, tvojo prijazno besedo.
  
• Človek je velik in ubog hkrati. Če si prizadeva uresničiti kakšno veliko misel, jo skrivi, da postane v njegovih rokah mračna, žalostna in majhna. Lahko pa rečemo tudi nasprotno: za vsem, kar dela, je neka svetla slutnja, neki oddaljeni sij, odsev nečesa velikega.
  
• Čim dlje se kako bitje oddalji od Tebe, tem močnejša je njegova moč ljubezni. Čim bližje pa je Tebi, tem bolj žareče, toplo, ustvarjalno postane, tem večje in mogočnejše.
  
• Sveta ne bomo prižgali z gorečimi svečami, prižgali ga bomo z gorečimi srci.
  
• Le redkokdaj si upamo spregovoriti o svojih resnih vprašanjih, skrbeh, spoznanjih in radostih in sicer zaradi bojazni, da bi nas ne razumeli ali pa se nam celo posmehovali.
  
• Koliko srečanj vsak dan! Kadarkoli sem natančno pogledal človeka z ljubečimi očmi, sem Te videl iti mimo.
  
• Čestokrat sem zašel, Ti pa si me vedno spet našel. Vse poti poznaš, po katerih sem tekel. Bil sem svoje čase slab, Ti pa si dober vse večne čase.
  
• Gospod, čim više se vzpenjajo tvoja živa bitja na lestvici tukajšnjega življenja in popolnosti, tem bolj se stopnjuje njihova življenjska bolečina.

LETA 1970 UMRL STANE SEVER

PRVAK SLOVENSKIH GLEDALIŠKIH ODROV (* 1914)

Eden največjih mojstrov slovenske gledališke umetnosti je bil igralec in pedagog Stane Sever. Na odrskih deskah pa tudi pred filmskimi in televizijskimi kamerami je ustvaril dolgo vrsto likov. Bil je prvak ljubljanske Drame. Zaradi nezdravih razmer v slovenskem gledališkem prostoru jo je zapustil in nastopal po raznih slovenskih krajih pod nazivom Gledališče enega.

LETA 1989 UMRL ANTON RAVNIK

KLAVIRSKI PEDAGOG, PIANIST IN ZBOROVODJA (* 1895)

Mož, ki se je v zgodovino slovenske glasbe zapisal kot klavirski pedagog, pianist in zborovodja, je po ljudski šoli v rojstni Bohinjski Bistrici nabiral glasben znanje v Ljubljani in zatem v Pragi, kjer ga je zajela prva svetovna vojna. Po šestletnem ujetništvu v Rusiji je glasbeni študij končal v Ljubljani kot učenec svojega starejšega brata Janka (r. 1891). Bil je učitelj klavirja na srednji glasbeni šoli, po vojni pa redni profesor na Akademiji za glasbo, kjer je vzgojil vrsto odličnih slovenskih pianistov.

LETA 1991 UMRLA KATJA ŠPUR

pesnica, pisateljica in prevajalka (* 1908)

Ob imenu te žene, doma iz Prlekije, piše, da je bila pisateljica, pesnica, prevajalka in publicistka. Gimnazijo je obiskovala v več mestih, zatem pa študirala filozofijo prav tako na več univerzah. Pred vojno je bila zaposlena pri časniku Jutro. Med vojno je bila internirana v Ravensbrücku skupaj z Vero Albrehtovo in leta 1977 so izšle njune Ravensbriške pesmi (uredila Erna Muser). Po vojni je bila v prosvetni službi. Bila je pesnica in pisateljica tradicionalnega realističnega tipa.

LETA 1997 UMRL MICHEL QUOIST

FRANCOSKI DUHOVNIK IN PISATELJ (* 1918)

Po končani teologiji je študiral še sociologijo, kar mu je pomagalo, da je znal prisluhniti ljudem, zlasti mladim. Zanje je napisal knjigi Dnevnik Anamarije in Danyjev dnevnik, v katerih dekleta in fante uvaja v odgovorno ljubezen in služenje življenju. Obe knjigi sta izšli pri Ognjišču: Dnevnik Anamarije prvič že davnega leta 1971, trenutno pa je v prodaji enajsta izdaja (2013), ki je bila nekoliko predelana (skrajšana). Danijev dnevnik je prvič izšel leta 1972, zadnja (prenovljena) izdaja pa je iz leta 2008 in je prav tako še vedno v prodaji ... Poleti 1997 je izšel pri Ognjišču ponatis Quoistovih molitev (prva izdaja leta 1980), ki so nastale leta 1954, pa so še vedno žive in življenjske. Veliko jih je bilo objavljenih tudi v Ognjišču ... Nekaj jih najdemo tudi v Zakladnici molitve 2.

nekaj Quoistovih misli:

• Gospod, ne prosim te za čas, da bi storil to in ono. Prosim te za milost, da bi v času, ki mi ga podarjaš, naredil tisto, kar hočeš, da storim.
  
• Eden izmed krajev, kamor te vabi Bog, kjer Bog govori s teboj, je precej bližje, kot si misliš. Je v tebi, sredi tebe. Ustavi se. Zapri oči. Utihni. Prisluhni.
  
• Naučiti se ljubiti pomeni, da se naučiš bolj dajati kot jemati; se pravi, da se bogatiš zato, da lahko bogatiš in da končno vse bolj sprejemaš Njega, ki je ljubezen.
  
• Jezus, pomagaj mi, da v sili ne obupam, da ne bežim pred svojo dolžnostjo. In če mi moč oslabi in bom padel, mi pomagaj, da znova vstanem.
  
• Božja vsemogočnost se izraža samo v popolni ljubezni. Na križu ni več nobene 'moči' v človeškem merilu. Ničesar, če to ni Ljubezen.
  
• Biti kreposten ne pomeni, da nikdar ne padeš, ampak da vselej vstaneš in si vedno prizadevaš stopati naprej.
  
• Telo je prvi poslanec ljubezni. Drugemu pravi: rad te imam, z nasmehom, s pogledom, z roko, z ustnicami in z besedami.
  
• Če v polnosti živiš sedanji trenutek, je to edini način, da "dobro izkoristiš svoje življenje".
  več:
  

in še njegova molitev

Gospod, prosim te, pomagaj mi, / da se enkrat za vselej otresem / svojega pretvarjanja in postavljaštva. // Oprosti mi, da sem preveč gledal na to, / kakšen vtis vzbujam, kakšnega se pokažem, / in na to, kaj o meni mislijo in govorijo. // Oprosti mi, ker sem hotel biti podoben drugim, / pri tem pa sem pozabljal biti jaz; / ker sem drugim zavidal njihove darove, / pozabljal pa sem razvijati svoje lastne. // Oprosti mi za čas, ki je odtekel, / ko sem igral svojo namišljeno vlogo, / in za čas, ki sem ga zapravil, / ko bi moral graditi svojo osebnost. / Pomagaj mi, da bi se na stežaj odprl bratom. / Tedaj, Gospod, boš mogel po njih / priti k meni kot svojemu prijatelju. / In iz mene boš naredil tisto "osebo", / ki si jo zamišljaš v svoji ljubezni, / o dobri Oče, ker bom tvoj sin / ter brat vsem mojim bratom in sestram. (Molitev za pristnost)

LETA 2021 UMRL JANEZ A. ARNEŽ

EKONOMIST, BIBLIOTEKAR IN PUBLICIST (* 1923)

Dr. Janez Arnež je rojen Ljubljančan in v največjem slovenskem mestu je prejel tudi prvo izobrazbo (pravo in filozofija). Val revolucije ga je vrgel iz domovine. Zaradi tega ni bil zagrenjen, ampak to sprejel kot izziv ter je nabiral znanje na različnih evropskih univerzah (Bologna v Italiji in Louvain v Belgiji). Dokler ni pristal v ZDA, kjer je naredil magisterij iz ekonomije, v Kanadi pa doktorat. Zaposlen je bil v več finančnih podjetjih v New Yorku, v Kongresni knjižnici v Washingtonu in na katoliškem kolegiju sv. Jožefa v New Yorku, kjer je več kot trideset let poučeval ekonomijo. Poleg strokovnega dela je imel za življenjsko nalogo, da angleško govorno področje seznanja s slovensko problematiko ter zbira gradivo Slovencev po svetu. Zato je ustanovil Studia Slovenica in zbral bogat arhiv, in po osamosvojitvi Slovenije (1991) v Ljubljano pripeljal obsežno zbirko izseljenskega gradiva, knjižnega in arhivskega. V Zavodu sv. Stanislava, je tako zbranih nad 60.000 knjig, okoli 700 naslovov periodičnega tiska in kar 1.500 škatel arhivskega gradiva. Tam je tudi zbirka umetniških del izseljenskih umetnikov (300 umetniških del).

več:
B. Rustja, dr. Janez Arnež, Za moralno dolžnost sem imel, da pomagam Sloveniji: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (2012), 10-15.
S. Čuk, Janez Arnež (1923-2021): Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2023), 36-37.

njegova misel:

• Po svetu sem šel s posebnim namenom. Vedel sem, da vera brez dobrih del ni nič. Zame je bila moralna dolžnost, da pomagam Sloveniji, ki je bila v težavah. Nisem bil ekonomski izseljenec, ampak ideološki. Začel sem premišljevati, kaj lahko na intelektualnem polju naredim za Slovenijo v tujini.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1844 ROJEN IGNACIJ GRUNTAR

PRAVNIK, NOTAR, GREGORČIČEV PRIJATELJ IN MECEN († 1922)

Po študiju prava na Dunaju je Ignacij Gruntar nekaj let služboval kot notar v svojem rojstnem Kobaridu, kjer se je spoprijateljil s pesnikom Simonom Gregorčičem, tamkajšnjim kaplanom (1868–1873). Skupaj sta ustanovila kobariško čitalnici in prvo javno ljudsko knjižnico. Posebnega pomena pa je Gruntarjeva gmotna in duhovna pomoč ter mentorstvo nepraktičnemu Gregorčiču. On je tudi založil in razprodajal prvi zvezek Gregorčičevih Poezij (1882).

LETA 1853 ROJEN FRAN OROŽEN

GEOGRAF IN ZGODOVINAR († 1912)

Sin trgovca iz Laškega je obiskoval gimnazijo v Celju, po maturi je na dunajski univerzi študiral zgodovino in zemljepis. Najprej je bil profesor na učiteljišču v Kopru, nato nekaj časa v Novem mestu in Ljubljani, od leta 1889 do smrti (1912) pa na učiteljišču v Ljubljani. Tam je začel pisati učne knjige za srednje šole. S Simonom Rutarjem sta priredila zemljepisni atlas s 7 kartami, novo izdajo s 14 kartami je priredil Orožen sam. Leta 1893 je bil izvoljen za predsednika novoustanovljenega Slovenskega planinskega društva.

LETA 1858 UMRL JURIJ VODOVNIK

BUKOVNIK, LJUDSKI PESNIK, PEVEC IN IGRALEC (* 1791)

"Jez sim Vodovnik Juri, / per Skomro sem doma / v reztrgani kočuri; / štir okenca ima." Tako se začenja znamenita avtobiografija v verzih Jurija Vodovnika, pohorskega bukovnika, ljudskega pevca in igralca, ki se je rodil pred 210 leti na Skomarju. V svojih pesmih, ki jim je sam zložil tudi napev, je segel poslušalcem do srca, tako da so številne od njih postale ljudska last in jih še skoro 150 let po njegovi smrti pojo ne le na Pohorju. Marjetka Golež, ki je temeljito raziskovala Vodovnikovo delo, ugotavlja: "Vodovnik slika kmečko življenje, ljudi, njihove značaje, delovanje, mišljenje, čustvovanje. Motive zajema iz vsakdanjosti, iz lastnega videnja sveta in dogodkov. Kot popotnik hodi okrog, riše svojo pot, pokrajino, dogodke in ljudi, ki jih srečuje ... Vodovnik je presenetljiv v ustvarjanju vzdušja in dramatičnih situacij. Ob vsaki pesmi razmišlja in jo navadno zaključi z naukom ali pa se z zadnjo kitico podpiše."

... več v obletnici meseca 04_2001

LETA 1899 ROJEN VIKTOR KOROŠEC

pravnik, strokovnjak za rImsko pravo († 1985)

Ljudsko šolo in gimnazijo je končal v Kranju, tri semestre je študiral teologijo v Ljubljani, nato pa pravo v Ljubljani in Münchnu, Na pobudo profesorjev se je specializiral za rimsko pravo, proučeval pa je tudi staroorientalske (hetitske) klinopisne pravne spomenike. Na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani je skoraj pol stoletja (1927–1973) predaval rimsko pravo in napisal obsežen učbenik. Na Filozofski fakulteti pa je predaval akadski in hetitski jezik ter zgodovino starega Vzhoda.

LETA 1900 ROJEN LUCIJAN MARIJA ŠKERJANC

SKLADATELJ, PIANIST, DIRIGENT, GLASBENI PEDAGOG IN PISEC († 1973)

Med največje slovenske skladatelje spada Lucijan Marija Škerjanc. Rodil se je v Gradcu, glasbeno se je izobraževal najprej v Ljubljani, zatem v Pragi, na Dunaju, v Parizu, nazadnje se je v švicarskem Baslu učil dirigiranja. Po vrnitvi v domovino je bil vodilna osebnost slovenske glasbene scene. Ustvaril je velikanski opus s skoraj vseh glasbenih področij. Na instrumentalno-vokalnem področju je zložil Sonetni venec za soli, zbor in orkester na močno besedilo našega največjega pesnika Franceta Prešerna.

LETA 1919 ROJEN TOMAŠ ŠPIDLIK

ČEŠKI JEZUIT, DUHOVNIK IN KARDINAL († 2010)

"Vse življenje sem iskal Jezusovo obličje in zdaj sem srečen in miren, ker grem, da ga gledam." To so zadnje besede kardinala Tomáša Špidlíka, ki je umrl na današnji dan v Centru Aletti v Rimu, kjer je živel od leta 1991. Z njimi je takratni papež Benedikt XVI. začel svojo homilijo med mašo za rajnega v baziliki sv. Petra v Rimu 20. aprila 2010. Iz Rima so ga prepeljali na Velehrad na Moravskem, kjer od 30. aprila 2010 čaka vstajenja. "Ta čudovita, tako preprosta, skoraj otroška misel, ki je dejansko globoka, je neposredno povezana z Jezusovo molitvijo: 'Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta' (Jn 17,24). Lepo in tolažljivo je razmišljati o tej skladnosti med željo človeka, ki bi rad videl Gospodovo obličje, in željo Jezusa samega. Sicer pa je Kristusova želja veliko več kot težnja, je hotenje." Zelo visoke ovire je vedno premagoval, ker je bil trdno prepričan, da njegovo življenje vodi božja previdnost. "Tudi v največjih preizkušnjah ni izgubil zaupanja, nasprotno, ohranil je smisel za humor, kar je gotovo znamenje modrosti pa tudi notranje svobode. Glede tega je obstajala očitna podobnost med našim pokojnim kardinalom in svetim Janezom Pavlom II.: oba sta bila nagnjena k duhovitosti, ko sta se morala prebijati skozi težave in v marsičem podobne razmere v njuni mladosti. Božja previdnost ju je vodila, da sta se srečala in sodelovala za blagor Cerkve, posebej v tem, da bi ta 'zadihala z obema polovicama pljuč', kakor je rad govoril slovanski papež." Kardinal Tomáš Špidlík je bil tesno povezan s Slovenci: najprej v Centru Aletti, po mnogih njegovih knjigah v slovenskem prevodu, pa tudi večkrat je obiskal Slovenijo.

... več o njem si preberite v pričevanju 02_2000 in pričevanju 06_2010

nekaj njegovih misli ...

• Duhovni ljudje si ne prizadevajo le za to, da bi se izognili grehu, ampak tudi za to, da bi očistili srce, ker more duša tako ponovno pridobiti notranji mir.
  
• Molitev je za mnoge zgolj izgovarjanje vnaprej določenih obrazcev. Pomen molitve pa je mnogo širši. Mnogi, ki ne povzdigujejo k Bogu svojega glasu, mogoče toliko bolj molijo s svojim življenjem. To so tisti, ki želijo dobro vsem in opravljajo dobra dela.
  
• Molitev je vedno uslišana. Vendar ne po naših željah (po glasu mesa), marveč po glasu Duha, ki moli v na­šem srcu in prosi za nas duhovnih dobrin, ki presegajo naše spo­znanje in naše zgolj človeške želje. Zato lahko rečemo: kdor moli, prejme to, kar želi, ali celo kaj boljšega.
  
• Knjige o kmetijstvu najbolje razume kmet, pravi sv. Bazilij, tiste o glasbi pa glasbenik. Smisel Sve­tega pisma, ki je duhovni, pa najlažje spozna duhovni človek, to­rej tisti, ki poskuša povezati to, kar bere in kar moli, z lastnim življenjem.
  
• Jasnovidnost, ki zna prebirati srca ljudi, ni čudežen, ampak je naraven dar tistih, ki so čistega srca. Bog nas je ustvaril, da bi se razumeli med seboj, greh pa je med nami posta­vil zidove. Ko se notranje očistimo, lahko prebiramo srca bližnjih kot odprto knjigo.
  
• Vsak izmed nas ima svoj raj, ki je srce, kakor ga je ustvaril Bog, in vsak izmed nas doživi izkušnjo kače, ki stopi v srce, da bi nas zapeljala. Ta kača ima obliko hudobne misli.
  
• Prva podoba Boga smo mi sami in v nas samih mora biti Bog viden. Samo tako bo ta podoba odsevala tudi v svetu.
  
• Med "notranjo" mislijo in "zunanjim" dejanjem je podobno razmerje kakor med dušo in telesom. Obraz je kakor "og­ledalo duše", vendar nikakor ne razodeva polnosti njene skrivnosti. Zato ne moremo presojati človeka zgolj po njegovih zunanjih dejanjih.
  
• Da bi bil človek lahko svoboden, mora biti božanski – in zato samo Kristus, Bog, ki se je učlovečil, lahko osvobodi človeka.
  več:
  

LETA 1936 ROJEN JORGE (JURIJ) MARIO BERGOLIO

PAPEŽ FRANČIŠEK

»Naloga konklava je, da izvoli rimskega škofa. Zdi se, da so ga šli moji bratje kardinali poiskat na konec sveta,« je v sredo, 13. marca 2013, na začetku svojega prvega pozdrava dejal novoizvoljeni papež Frančišek stotisočglavi množici, ki se je zbrala na Trgu sv. Petra. S svojo prisrčnostjo in preprostostjo je takoj osvojil vernike. Množico na trgu in številne ljudi, ki so po vsem svetu prek televizije spremljali papežev prvi nastop, je presenetil z molitvijo za nekdanjega papeža. Še bolj pa s prošnjo, naj ga blagoslovijo najprej oni, potem bo on nje. Papež Frančišek je še rekel, da Cerkev v Rimu predseduje v ljubezni drugim Cerkvam. »To je pot bratstva in ljubezni, pot medsebojnega zaupanja.« Nato pa spet povabil k molitvi: »Vedno molimo drug za drugega. Molimo za ves svet, da bi v njem zavladalo veliko bratstvo.« Ljudi so očarale ne samo njegove preproste in prisrčne besede, ampak tudi njegova preprosta pojava: mož, oblečen v bel talar, brez vsakršnih dodatkov, preprost lesen križ na prsih ... Prinesel je nov slog papeževanja. Ta je opazen tudi v dejstvu, da se ni preselil v apostolsko palačo, ampak stanuje v Domu sv. Marte, kjer v tamkajšnji kapeli vsak dan mašuje in na njemu lasten prisrčen način nagovarja udeležence maše. Včasih je kar neverjetno konkreten. Poudarja, da ponižnost pomeni napredek v krščanskem življenju, da nas Gospod odrešuje s svojo ljubeznijo ...

več o papežu Frančišku:

RUSTJA Božo. (Zanimivosti). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 1, str. 115.
ČUK, Silvester. (Pričevanje). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 6, str. 42-43.
ČUK, Silvester. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 50-58.

nekaj knjig papeža Frančiška, ki jih lahko še dobite pri naši založbi:
Misli iz srca,
Papež Frančišek, 
Pripovedi o papežu Frančišku
Papež se predstavi mladim ...

nekaj njegovih misli:

• Kako premagati svojo krhkost? Največji sovražnik je strah. Ne bojte se! Krhki smo, to vemo, vendar je On močan. Majhen otrok je krhek, vendar je varen, ker je ob starših.
  
• »Ko je noč, je temno. A mi čakamo zgodnje jutro, ko se začne daniti. In kaj je bolj pomembno, tema ali luč?« Seveda luč in vedno jo moramo iskati v sebi, kajti luč nam daje veselje in upanje.
  
• Človek more doživeti spreobrnjenje; nikdar ne sme obupati, da je zmožen spremeniti življenje.
  
• Verovati pomeni zaupati se usmiljeni Ljubezni, ki stalno sprejema in odpušča, ki nosi življenje in mu podeljuje smer.
  
• Dodaj Kristusa v svoje življenje in našel boš prijatelja, na katerega se lahko vedno zaneseš. Dodaj Kristusa in tvoje življenje bo polno njegove ljubezni, bo rodovitno življenje.
  
• Vera ni luč, ki prežene vsako našo temo, ampak je svetilka, ki vodi naše korake ponoči in to zadostuje za pot.
  
• Družina je izvir vsakega bratstva in kot taka temelj in prva pot miru, saj je poklicana, da širi svojo ljubezen v svet okoli sebe.
  
• Svetost vidim v potrpežljivem božjem ljudstvu: v ženi, ki skrbi za svoje otroke, v možu, ki gara, da domov prinese kruh.
  
• Milost ni za to, da nam okrasi življenje,ampak da nas v življenju naredi močne, da gremo lahko naprej, da se ne bi osamili, ampak bi šli vedno skupaj.
  
• Cerkev je poklicana, da bi bila Očetova hiša z vselej odprtimi vrati.
  
• Kristjani imajo dolžnost oznanjati evangelij in nikogar izključevati. Naj ne oznanjajo kakor nekdo, ki naklada novo dolžnost, ampak kakor tisti, ki deli veselje.
  
• Ko človek misli, da najde samega sebe, ko se oddaljuje od Boga, tedaj izgubi svoje življenje.
  
• Obrnimo se h Gospodu. Gospod se nikoli ne naveliča odpuščati: nikoli! Mi se naveličamo prositi odpuščanje. Molimo za milost, da se ne bi naveličali prositi odpuščanje, kajti on se nikoli ne naveliča odpuščati.
  
• Bog se ne skriva pred ljudmi, ki ga iščejo z iskrenim srcem, tudi če to delajo tipaje, negotovo in po ovinkih.

LETA 1970 UMRL STANKO MAJCEN

DRAMATIK, PESNIK IN PRAVNIK (* 1888)

Oče je bil doma pri Mariji Snežni, Stanko pa je bil rojen v Mariboru. Pečat družinski vzgoji sta dajala očetova odprtost za svet in materina globoka vera. Po petih letih osnovne šole se je vpisal na gimnazijo in leta 1905 je izšel njegov prvi spis (črtica iz Slovenskih goric Stari mlinar). Na željo staršev je šel na Dunaj študirat pravo, bil eno leto na fronti v Galiciji in leta 1915 postal doktor prava ... Leta 1919 je izšla njegova prva knjiga - drama Kasija. Z letom 1925 se zaključi Majcnovo prvo literarno obdobje, šele leta 1942 ga za pisanje spet navduši Tine Debeljak, urednik Doma in sveta in začne se njegovo plodno literarno obdobje. Leta 1944 izide knjiga Bogar Meho z zgodbami in legendami .... Majcen literarno ustvarja, objavljajo pa ga le v tujini (Argentina, Trst). Nekaj njegovih del: Brez sveče, Ženin na Mlaki, Bogar Meho in Marija ter Življenjepis Sv. Terezije Jezusove. "Odkar čutim starost v kosteh, sem čedalje bolj prepričan, da vse to, kar je bilo, ni nič, in da se bo življenje šele pričelo, ko bom tam... Torej - nič žalosti in mnogo poguma za leta, ki nas še ločijo od vstopa v življenje." Vstajenja čaka na pokopališču pri Mariji Snežni v Slovenskih goricah, kjer je imel njegov ded posestvo in kamor so hodili na počitnice; v to okolje je Majcen postavil tudi svoje 'bogarje', ki z okorno roko in prvinsko vero izrezujejo Kristuse. Na nagrobniku so vklesani verzi Majcnove pesmi Smrt v polju: "In kadar spet njive vzcveto / in kadar spet škrjančki zapojo, / bodo iz mene peli. // In kadar spet bukve zagore / in kadar spet gabri zažare, / bodo iz mene žareli... / vse iz mene mrtvega."

... več o njem v obletnici meseca 12_1992

nekaj njegovih misli:

• Zgodovina me uči, da se človeštvo obrača zdaj na to plat, zdaj na ono in da je vselej krvavo plačalo vsako zmoto, vsako zgrešitev smeri, ki mu je začrtana že v knjigah Mojzesovih.
  
• Jezus je tako ljubil kruh in njegovo rast, da si ga ni hotel napraviti iz kamna, ko ga je lačnega v puščavi skušal hudi duh.
  
• Gospod, kako naj iztrebimo greh, ki ga ti preganjaš in ki ga preganjamo mi po tvoji zapovedi, če naj samo odpuščamo? - Z odpuščanjem. Greh se drugače zbrisati ne da.
  
• Otroci imajo čut za pravico; nikar jim ne delaj krivice, če hočeš kaj veljati pred njimi.

LETA 1978 UMRL FRAN PETRE

LITERARNI ZGODOVINAR, SLOVENIST NA TUJEM (*1906)

Literarni zgodovinar Fran Petre je po končanem študiju v Ljubljani, Parizu in Pragi predaval slovenski jezik in književnost na univerzah v Skopju in v Zagrebu ter tako prispeval k uveljavitvi slovenistike. Zadnja leta je bil v Ljubljani sourednik Slovenskega biografskega leksikona.

LETA 1994 UMRL ALOJZIJ MLAKAR

REDOVNIK LAZARIST, MISIJIONAR, JEZIKOSLOVEC (* 1900)

Živeti je začel 7. januarja 1900 v Divači, tri leta za bratom Ernestom, ki je padel na soški fronti; uredništvo Bogoljuba je leta 1921 o njem izdalo knjižico Rožica s Krasa. Alojzij je leta 1912 stopil v Misijonsko družbo (k lazaristom). Po mašniškem posvečenju leta 1926 je kot misijonar odšel na Kitajsko, od koder se je zaradi bolezni po dveh letih vrnil. Nastanil se je na Mirenskem Gradu. Leta 1934 so ga fašisti zaprli, ker so hoteli uničiti zadnji slovenski samostan v Italiji. Po drugi svetovni se je s sobrati trudil za obnovitev samostana in svetišča na Mirenskem Gradu.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 16. 2. 1895, Šentjošt – † 16. 12. 1980, Šentjošt

Ta močna žena se je rodila 16. februarja 1895 in po svetnici tega dne je pri krstu dobila ime Julijana. V svojih spominih, ki jih je pisala nerada, "ker me vedno silijo in nagovarjajo", pove: "Rodila sem se v Bržnikovem mlinu kot drugi otrok v družini. Bilo nas je enajst otrok (sedem deklet in štirje fantje). Tri sestre so postale redovnice usmiljenke. Imeli smo zelo dobre, verne in skrbne starše, za kar bi se ne mogli nikoli Bogu dosti zahvaliti." Oče je zelo rad bral, če je imel "količkaj prostega časa". Neizmerno bogastvo za življenje je prejela od mame. "V mami smo imeli lep zgled potrpežljivosti in vdanosti v božjo voljo. Nikoli niso tožili ali obupali. Vedno so rekli: 'Saj Bog ve za nas, samo zaupati moramo!' Ni bilo lahko, ko so otroci prosili kruha, pa ga niso mogli dati. Kar je bilo večjih, so že služili, mali pa so bili še doma." Julijana je napravila samo dva razreda osnovne šole v Šentjoštu pri župniku Lakmayerju. Potem je, kot vsi tedanji revni, bajtarski otroci šla služit za pastirico in deklo. Povsod so jo imeli radi, ker je bila pridna in zanesljiva. Pri petnajstih letih je postala članica dekliške Marijine družbe, katere pravila so bila zelo stroga. Gorje, če je družbenica šla na ples! "Jaz sem se počutila v Marijini družbi kakor otrok v materinem naročju." Porodila se ji je misel, da bi šla v samostan. "Pa sem povedala mami, kaj mislim. Mama so rekli, meni se zdi, da ti nisi za v samostan. Počasi sem začela misliti, da morda res ne. Čudno se mi je zdelo, že tri moje sestre so šle v samostan, pa jim niso nič branili."

Njena življenjska naloga se je kmalu pokazala. Na svečnico, 2. februarja 1920, so cerkvene pevke, sicer nerade, šle v Snopkovo gostilno. Tam se je zgodilo "usodno" srečanje s Snopkovim Jožkom, ki je postal njen mož. Poročila sta se 17. maja 1920. "Za ženitovanjsko potovanje smo šli k Mariji Pomagaj na Brezje. Zaupno sem prosila Marijo, da bi imela veliko otrok, in naj mi da milost, da jih hočem vzgojiti za Boga in po njegovi sveti volji. Bila sem uslišana in tudi vzgoja se mi je deloma posrečila. Bilo jih je štirinajst." Prvi je mamo Julijano osrečil Jože, rojen leta 1921. Za njim pa je Snopkova mama po božji dobroti podarila življenje še trinajstim otrokom. To so bili: Stanko (1922), Lojze (1923), Tine (1925), Lovro (1926), Štefan (1927), Ančka (1929), Matija (1931), Niko (1932), Peter (1934), Janez (1935), Matija (1937), Majda (1938) in Marko (1940).

Ta, zadnji, je dobil ime po svojem botru, Marku Natlačenu, banu Dravske banovine. Mati Julijana pove: "Zdravnik, ki je bil ob meni, je rekel smeje: 'Dokler bo kaj takih mater, se ni bati za naš slovenski narod.'" Snopkova mama je ljubeče spremljala korake svojih otrok. Prvorojenec Jože se je izučil za mizarja, Stanko je želel postati duhovnik in je bil najprej eno leto pri salezijancih na Rakovniku, potem pa pri lazaristih v Ljubljani, Lojze se je izučil za kolarja, Tineta je mikala krojaška obrt, Lovro je bil pri salezijancih v Veržeju. Pri maši za njen 84. rojstni dan je svojim otrokom naročala: "Za zgled naj vam bodo vaši bratje mučenci, ki so bili tako dobri in verni. Dvakrat bi že gotovo bila nova maša pri nas, ko bi še živeli. Saj sta bila dva brata bogoslovca." Hči Ančka je šla za božjim klicem kot redovnica pri Marijinih sestrah z imenom s. Miranda. V življenjski zgodi svoje mame je videla "stvarno in pristno svetost, ki dozoreva v navadnih življenjskih okoliščinah ... Hodili so po poti evangeljskih blagrov. Bili so duša žrtev. Vse premorem v Njem, ki mi daje moč, so govorili."

Po vojni je v družini ostalo še osem majhnih, nebogljenih in lačnih otrok. Oče se je leto dni po vojni ponesrečil in mati je ostala sama z nepreskrbljenimi otroki. "Skromno je bilo naše otroštvo - večkrat lačni kot siti," se spominja sin Matija. "Iskrenega veselja pa je bilo zvrhano mero. Tistega veselja, ki ga danes zaman iščemo. To se imamo zahvaliti naši mami, ki nas je duhovno tako obdarila, da telesne lakote sploh nismo občutili." Svetilka njene materinske ljubezni je ugasnila 16. decembra 1980. Svojim najdražjim je zapustila oporoko: "Glejte, da boste s svojim lepim zgledom in živim krščanskim življenjem svetili svojim otrokom na poti življenja!"

(pričevanje 03_2010)

Papež Frančišek se je 22. oktobra 2014 srečal s člani nemškega nogometnega kluba Bayern München. Pozdravil jih je pred začetkom splošne avdience. »Včeraj ste odigrali odlično tekmo,« je dejal papež in jim tako čestital za rezultat 7:1 v ligi prvakov proti Romi. Med nagovorom članom bavarskega kluba je papež, tudi sam nogometni navijač argentinskega kluba San Lorenzo, poudaril, kako je nogomet dober za zdravje, zaradi moštvenega duha pa je še posebej koristen otrokom.

Predsednik Karl Hopfner in direktor kluba Karl-Heinz Rummenigge sta papežu podarila žogo s podpisi vseh igralcev. Kapetan Philipp Lahm in vratar Manuel Neuer pa sta mu izročila majico s številko 1 in imenom Franziskus. Poleg tega bo bavarski nogometni klub papežu Frančišku podaril tudi milijon evrov za reveže. Ta vsoto bodo zbrali med prijateljsko tekmo v prihodnjem letu. Čemu natančno bodo denarna sredstva namenjena, pa bo, kot je pojasnil Rummenigge, odločil papež sam.

LETA 1770 ROJEN LUDWIG VAN BEETHOVEN

NEMŠKI SKLADATELJ FLAMSKEGA RODU († 1827)

Poznavalci pravijo, da je med vsemi glasbenimi umetniki v zgodovini glasbe najbolj odločilno vlogo odigral Beethoven, rojen v Nemčiji (1770), umrl na Dunaju. Njegovo umetniško pot delimo na tri obdobja: učno (do 1800), do 1817 je trajalo drugo obdobje, za katero je značilna naraščajoča naglušnost, v obdobju zrelosti je ustvaril največje umetnine (Missa solemnis, Deveta simfonija).

več:
S. Čuk, Ludwig van Beethoven: Priloga, v Ognjišče 12 (2020), 46-53.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Če ti je samoto naložila Božja volja, se je ne smeš bati.
  
• Življenje je strašna preizkušnja. Sili vas k dejavnosti, poriva vas naprej, polno je neizprosnih in bridkih spopadov. Vzdigneš se do nebeških višav, da padeš do brezen pekla. In ko si opomoreš, takrat razumeš, da je bila med vsemi dobra samo ena stvar, da je ena sama stvar imela neko vrednost, neko resnično pomembnost, neki cilj - to, da si iskal Boga, mnogokrat ne da bi bil vedel.
  
• Narediti moramo čim več dobrega, nad vse moramo ljubiti svobodo in nikoli ne smemo izdati resnice.
  
• Križi v življenju človeka so kot križi v glasbi: označujejo višaj.

LETA 1775 ROJENA JANE AUSTEN

ANGLEŠKA PISATELJICA S HUMORJEM IN IRONIJO († 1817)

Za eno najboljših del evropskega romanopisja sploh velja roman Prevzetnost in pristranost angleške pisateljice Jane Austen (1813). Poleg tega je v svojem kratkem življenju (42 let) napisala še več drugih romanov, v katerih je s humorjem in z ironijo prikazovala življenje višjih srednjih slojev na angleškem podeželju, njihovo omejenost, častihlepnost in hinavščino.

LETA 1822 ROJEN TOMAŽ FANTONI

FURLANSKI SLIKAR, POZLATAR, REZBAR († 1892)

Iz hiše očeta slikarja in rezbarja Petra Fantonija v Huminu je odšel v Benetke, kjer se je izučil za slikarja. Leta 1857 se je pridružil furlanskim slikarjem, ki so hodili na delo v tedanjo Avstrijo. Tomaž Fantoni in Jakob Brollo sta na tem območju poslikala številne cerkve po vzoru starejših zgodovinskih slogov. Leta 1861 sta poslikala župnijsko cerkev v Brežicah, leta 1865 božjepotno cerkev v Novi Štifti pri Gornjem Gradu. Leta 1868 sta se slikarja ločila, Fantoni je delal sam s svojimi učenci.

LETA 1859 UMRL WILHELM GRIMM

JEZIKOSLOVEC IN ZBIRATELJ IN UREDNIK PRAVLJIC (* 1786)

Pravljice so pripovedi, v katerih se dogajajo neverjetne stvari, mogoče le v domišljiji, in v katerih navadno zmaga dobro. Pravljice so umetne (Andersen) ali ljudske. Nemške sta zbrala in uredila brata Jakob in Wilhelm Grimm. Med njimi so najbolj razširjene in številne jezike prevedene: Rdeča kapica, Pepelka, Sneguljčica, Trnuljčica, Janko in Metka.

LETA 1882 ROJEN ZOLTAN KODALY

MADŽARSKI SKLADATELJ, KI SE JE NAVDIHOVAL OB LJUDSKI GLASBI († 1967)

Zoltan Kodaly velja za enega vodilnih madžarskih skladateljev. Najprej so se v njegovi glasbi kazali vplivi Brahmsa in Debussyja; tesna povezanost z madžarsko ljudsko glasbo (ki sta jo z Bartokom pomagala zbirati in izdajati), je v njegov slog prinesla osebne poteze. Kot dolgoletni profesor na glasbeni akademiji v Budimpešti je vzgojil številne mlade ustvarjalce. Med njegova najbolj znana dela spada Psalmus Hungaricus za zbor in orkester (1923), ob 50-letnici združitve Budima in Pešte.

LETA 1882 ROJEN ANTON J. TERBOVEC

PISATELJ IN PUBLICIST († 1962)

Doma iz Žirovnice pri Sevnici, odšel v Ameriko in delal kot delavec in vrtnar v Clevelandu, nato bil rudar, potujoči trgovec z zlatnino. Prepotoval je 34 držav v ZDA, obiskal skoraj vse slov. naselbine in publicistu Juriju Mateju Trunku pomagal zbirati fotografsko gradivo za knjigo o slovenskem izseljenstvu "Amerika in Amerikanci" (1912). Bil je član Slovenske podporne jednote, nekaj let predsednik njenega glavnega nadzornega odbora in glavni blagajnik ter član direktorija Slovenskega narodnega doma v Clevelandu. Svoja potopisna doživetja, in spominske pripovedi je objavljal v slo. časopisih in revijah v ZDA (rubrika Vsak po svoje), pisal je tudi kratke ljubezenske zgodbe in črtice za otroke.

LETA 1914 UMRL IVAN ZAJC

HRVAŠKI SKLADATELJ, DIRIGENT, USTANOVITELJ ZAGREBŠKE OPERE (* 1832)

Skladatelj in dirigent Ivan Zajc se je šolal v svojem rojstnem mestu Reka in v Milanu. Na Dunaju si je pridobil priljubljenost s svojimi operetami. Na pobudo škofa Strossmayerja in nekaterih hrvaških književnikov je leta 1860 v Zagrebu ustanovil opero in prevzel njeno vodstvo. Kot skladatelj se je zgledoval po italijanski operni šoli. Njegove skladbe so do danes ohranile izvirno svežino. Prizadeval si je poudariti rodoljubne prvine, za kar je najboljši primer opera Nikola Šubić Zrinjski (1876).

LETA 1918 UMRL EVGEN LAMPE

DUHOVNIK, PISATELJ, UREDNIK, POLITIK (* 1874)

Po svoji vsestranski dejavnosti – od glasbe, literature, likovne umetnosti do gospodarskih in političnih problemov je bil duhovnik Evgen Lampe eden najpomembnejših slovenskih delavcev svoje dobe. Kot gospodarstvenik si je prizadeval Slovence gospodarsko osamosvojiti. Bil je urednik Doma in sveta (1900–1913) in v njem je ocenjeval skoraj vse spise tedanjih pisateljev ter obsojal, kar ni ustrezalo njegovi zahtevi po zdravju in moči v literaturi. Med prvo svetovno vojno pa je umetnike v stiski gmotno podpiral.

LETA 1944 UMRL PETER BAPTIST TURK

REDOVNIK FRANČIŠKAN, MISIJONAR (* 1874)

Iz rojstne hiše v Podhosti pri Dolenjskih Toplicah je po ljudski šoli obiskoval gimnazijo v Novem mestu. Po šestem razredu je vstopil v frančiškanski red, leta 1899 je bil posvečen v duhovnika, leta 1901 je odšel na Kitajsko in deloval na različnih misijonskih postojankah škofije Wu-chan, ustanavljal in zidal šole, cerkve in druge objekte. V semenišču v Hankowu je učil latinščino in matematiko. Turk je bil z Veselkom Kovačem in Engelhardom Avbljem najbolj znan slovenski misijonar na začetku 20. stoletja. Po odhodu na Kitajsko se ni več vrnil v Slovenijo.

LETA 1967 UMRL FRANC JAKLIČ

DUHOVNIK, PISATELJ, BARAGOV ŽIVLJENJEPISEC (* 1892)

Duhovnik dr. Franc Jaklič, ribniški rojak (Andol v župniji Sv. Gregor), je svoja najpomembnejša dela posvetil življenju in delu slovenskih duhovnikov, misijonarjev, »ki jih je božji klic poslal na naporno pot razsvetljevanja zapuščenih in preziranih ljudstev Severne Amerike in Afrike«. Po končanem šolanju je bil med prvo svetovno vojno posvečen v mašnika, nekaj časa kaplan v Sostrem, škof Jeglič pa ga je kmalu poslal na študije v Innsbruck. Po doktoratu (1921) je začel poučevati jezike in filozofijo v Škofovih zavodih, hkrati pa je še študiral na Filozofski fakulteti. Po drugi vojni se je umaknil z begunci na Koroško, leta 1948 pa je odpotoval v Argentino. Že v Sloveniji je pripravil Baragov življenjepis, ki ga je potem v Argentini moral še enkrat (rokopis je ostal v Sloveniji). Škof Rožman mu je naročil, naj prevzame raziskovanja v zvezi z misijonarjem Barago in tako se je 1956 preselil h Gornjemu jezeru v Marquette, kjer je preučeval Baragovo duhovno življenje ...

LETA 1968 UMRL OSKAR HUDALES

PISATELJ (* 1905)

Rodil se je na Žagi pri Bovcu, med prvo svetovno vojno se je družina morala preseliti na očetov dom v Rečico ob Savinji. Šolanje je nadaljeval v Radmirju. Ta svoja mlada leta je imenitno popisal v knjigi Mladost med knjigami. Po končani gimnaziji v Celju je študiral na učiteljišču v Mariboru in ga končal 1924. Poučeval je v Kapli na Kozjaku in v Šmartnem ob Paki. Po medvojnem pregnanstvu (v Srbiji) je živel v Mariboru. Pisal je pravljice (Zlati krompir) in mladinske pripovedi, pa tudi povesti in romane za odrasle: Križar Lenart, Ugrabljeni bogovi, Med dvema svetovoma ...

LETA 1980 UMRLA JULIJANA KAVČIČ

MATI MUČENCEV - SNOPKOVA MAMA IZ ŠENTJOŠTA (*1895)

"Čudovita žena! Brez šol, pa je znala tako gladko in lepo pripovedovati. Dokler bomo Slovenci imeli take matere, se nam ni treba bati za narodni obstoj. Poleg Slomška in Baraga bi si morali prizadevati, da bi tudi slovenski materi postavili trajen spomenik. Koliko jih je, ki zaslužijo čast oltarja," je zapisala dr. Zmaga Kumer, ko je prebrala Spomine Snopkove mame (v knjigi so izšli leta 1992 pri salezijanski založbi Ketehetski center-Knjižice, prej pa so izhajali v reviji Slovenske brazde). Julijana Kavčič - Snopkova mama, je rodila štirinajst otrok in vsakega novega materinstva se je srčno veselila. "Polna hvaležnosti sem vsako jutro pri sveti maši izročala sebe in svoje dete božjemu varstvu." Pet sinov, prvih pet njenih otrok, je spomladi leta 1945 umrlo mučeniške smrti kot množica drugih slovenskih mož in fantov. V njenem srcu ni bilo sledu sovraštva do morilcev; na smrt svojih sinov je gledala z očmi vere: gledala jo je kot mučeništvo, kar je v resnici bilo. Ob njeni smrti je sin Niko lepo zapisal, kaj ji bo rekel Gospod Bog, ko bo prišla pred njega: "Glej, tvojih pet sinov-mučencev te pozdravlja in ti poklanja krono zveličanja."

... več o njej v rubriki pričevanje 03_2010

njena misel:

• Glejte, da boste s svojim lepim zgledom in živim krščanskim življenjem svetili svojim otrokom na poti življenja!
  
  
• "Skromno je bilo naše otroštvo - večkrat lačni kot siti," se spominja sin Matija. "Iskrenega veselja pa je bilo zvrhano mero. Tistega veselja, ki ga danes zaman iščemo. To se imamo zahvaliti naši mami, ki nas je duhovno tako obdarila, da telesne lakote sploh nismo občutili."

LETA 1996 UMRL VLADIMIR SCHMIDT

pedagog (* 1910)

Po osnovni šoli v rojstnem Preboldu ter srednji šoli v Celju in Mariboru je študiral na pedagoški skupini Filozofske fakultete v Ljubljani. Za uporabno psihologijo se je specializiral na Češkoslovaškem, v Nemčiji in Švici. Po vojni je bil profesor za občo pedagogiko na Višji pedagoški šoli, od 1954 do upokojitve pa na FF v Ljubljani. Na podlagi arhivskih virov je raziskoval zgodovino šolstva na Slovenskem in to posredoval v delu Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, I–III, Ljubljana 1963–1966.

LETA 2017 UMRLA s. PAVLA BAJEC

REDOVNICA, GLASBENICA, SLIKARKA, OBLIKOVALKA * 1921)

Rodila se je v kmečki družini v Skriljah, župnija Kamnje na Vipavskem. Osnovno šolo je obiskovala v različnih krajih, nato učiteljišče pri šolskih sestrah v Mariboru. Leta 1943 je postala članica tega reda. Po vojni je privatno študirala klavir in violino. Dve leti je poučevala violino na šoli v Šentvidu, potem pa študirala slikarstvo v Zagrebu. Z mlajšo sestro Darinko, tudi redovnico, se je vrnila v rodni dom k bolni materi, kjer se je posvečala raznovrstnemu likovnemu ustvarjanju in otroke poučevala igranja na flavto in violino

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1846 IZIDEJO POEZIJE FRANCETA PREŠERNA

Največ Prešernovih pesmi je izšlo pri Kranjski Čbelici (štirje zvezki od 1830-34), njegova globoka in nežna ljubezenska lirika (Gazele, Sonetni venec) je izšla v posebni prilogi Ilirskega lista 1833 in 1834, leta 1936 je izšel Krst pri Savici. Že pred selitvijo v Kranj (konec septembra 1948), ker je bil imenovan za deželnega odvetnika, pa je Prešeren razmišljal, da bi svoje pesmi zbral in jih objavil v posebni knjigi. Po hudih bojih s cenzuro so njegove Poezije izšle na današnji dan leta 1846 (z letnico 1847) v nakladi 1.200 izvodov. S to knjigo se je slovenski narod lahko postavil ob stran kateremu koli kulturnemu narodu Evropoe: »S sleherno svojo pesmijo je Prešeren želel dokazovati moč in razvitost slovenske pesniške besede in s tem hotel vplivati na narodno zavest z otipljivimi dokazi. Poleg tega je narodno-domovinska tema začela dobivati v njegovi pesmi vse pomembnejše mesto (Gregor Kocijan). Biser njegovega pesniškega genija je Zdravljica, ki jo je napisal ob novini (=novem vinu) leta 1944 kot odgovor na slavilno napihnjeno odo Koseskega Slovenija cesarju Ferdinandu ob vladarjevem prihodu v Ljubljano. Koseski mu obljublja večno zvestobo, Prešeren pa je v Zdravljici opeval domoljubje, svobodoljubnost, enotnost in plemenitost kot tiste ideale, ki jih mora človeštvo uresničevati v boju zoper vsako tiranstvo, da zažive v miru narodi in posamezniki,« piše A. Slodnjak. Cenzura ni dovolila, da bi ta pesem izšla v tisku, črtala je sedmo kitico (Edinost, sreča, sprava ... okrnjene pa pesnik ni hotel uvrstiti v Poezije, zato je izšla šele po marčni revoluciji leta 1848.

verz za pokušino

• Kdor jih bere, vsak drugači pesmi moje sodi; / eden hvali in spet drugi vpije: "fej te bódi!" / Ta veli mi: poj sonete; úni: poj balade; / tretji bi bil bolj prijatelj Pindarovi odi. / Bo prijeten morebiti temu glas gazelic; / úni bo pa rekel: kaj za Vodnikam ne hódi? / Razujzdanim bodo moje pesmi prenedolžne; / al tercjalke porekó, de jih je vdihnil zlódi. / Jaz pa tebi sami, draga! želel sem dopasti, / drugih nisem prašal, kaj se jim po glavi blódi.

LETA 1859 ROJEN LUDVIK ZAMENHOF

POLJSKI OFTALMOLOG, FILOLOG JUDOVSKEGA RODU, OČE SVETOVNEGA JEZIKA ESPERANTO († 1917)

Esperanto je najbolj znan in najbolj razširjen mednarodni ali svetovni jezik, sestavljen iz elementov najbolj razširjenih evropskih jezikov, zlasti romanskih. Njegov oče je poljski očesni zdravnik Ludvik Zamenhof, ki ga je začel "kovati" že pri petnajstih letih. Ko je začel v svojem novem jeziku pisati, se je Zamenhof podpisoval "dr. Esperanto" (tisti, ki upa) in po tem je ta umetni jezik dobil ime.

njegova misel:

• Zavedam se, da se bistvo resničnih verskih zapovedi v obliki zavesti skriva v srcu vsakega človeka in da je glavno načelo teh zapovedi obvezno za vse ljudi: ravnati z drugimi tako, kakor bi želeli, da ravnajo z nami

1865 ROJEN LAVOSLAV SCHWENTNER

ZALOŽNIK SLOVENSKE MODERNE ( † 1952)

V šolo je hodil v rodnem Vranskem, potem v Celje, kjer se je učil tudi knjigovodstva. Na Dunaju je opravljal tečaj knjigotrštva, študiral delovanje nemškega založništva, vodil svoje podjetje v Ljubljani, ki ga je 1948 prevzela DZS. Izdajal je številne knjige pomembnih slovenskih avtorjev. Prvi je začel načrtno izdajati knjige za otroke in zanje priskrbel naše najboljše književnike in ilustratorje. Urejal je tudi revijo Slovenska knjigarna, v kateri je pisal o problemih takratnega založništva. Bil je soustanovitelj in prvi predsednik Združenja založnikov in knjigotržcev Jugoslavije in velja za prvega sodobnega slovenskega založnika. Oblikovanje slovenske knjige je dvignil na evropski nivo, zaradi sodelovanja z avtorji slovenske moderne pa , si je pridobil tudi sloves kulturnega delavca in pospeševalca dobre in lepe slovenske besede. Na Slovenskem knjižnem sejmu vsako leto (od 1985) zbornica knjižnih založnikov, založnikov časopisov in revij, knjigotržcev, radiodifuznih medijev in grafične industrije (ZKGM) pri Gospodarski zbornici Slovenije, podeljuje po njem imenovano Schwentnerjevo nagrado. Do leta 1999 je bil sejem vsake dve leti, nagrade pa so podeljevali najboljšim knjigarnam in najboljšim knjigotrškim delavcem ... Od 1999 ZKGM podeljuje letno nagrado za življenjsko delo na področju založništva in knjigotrštva ter za razvijanje in spodbujanje bralne kulture doma in v zamejstvu. Leta 2005 jo je dobil tudi naš urednik in ustanovitelj založbe in revije – Franc Bole.

LETA 1885 ROJEN LEONID PITAMIC

pravnik, filozof prava, politik, diplomat in prevajalec († 1971)

Postojnčan Leonid Pitamic je študij prava na Dunaju končal z doktoratom že pri 23 letih, nekaj let kasneje pa je dosegel še dva doktorata – iz državnega prava in iz filozofije prava. Bil je eden naših največjih znanstvenikov na pravnem in političnem področju. Veliko je pisal in opravljal pomembne službe. Bil je prvi dekan pravne fakultete novoustanovljene univerze v Ljubljani. Bil je globoko veren, etičen in socialno čuteč človek, politično nevtralen in strpen.

LETA 1908 ROJEN ŠTEFAN TONKLI

DUHOVNIK IN PESNIK († 1987)

Njegova življenjska pot je bila silno vijugasta: iz rodnega Breginja ga je vodila na Sicilijo, od tam v Ljubljano, na razne duhovniške postaje na Goriškem, v daljno Argentino pa spet na Goriško. Že kot dijak, še bolj pa v goriških letih, se je oglašal s pesmimi in kratko prozo v različnih listih pod številnimi psevdonimi. Skupno je izdal 14 pesniških zbirk, vse, razen prve, v samozaložbi. Njegove pesmi so izražale globoko bolečino ob izgubi domovine . Več njegovih religioznih pesmi je bilo uglasbenih.

LETA 1932 UMRL JOSIP VANCAŠ

ARHITEKT ZAVODA SV. STANISLAVA (* 1859)

Rodil se je v Sopronu na Madžarskem v hrvaški družini. Še študentu arhitekture na Dunaju mu je profesor leta 1883 prepustil naročilo za stolnico v Sarajevu, uspeh z njo mu je zagotovil vrsto novih naročil za sakralne stavbe po Bosni. Ko je Anton Bonaventura Jeglič, tedaj pomožni škof v Sarajevu, leta 1898 postal ljubljanski škof, je že imel v glavi zamisel za škofijsko gimnazijo in zanjo potrebno stavbo. Načrte zanjo, tedaj največjo in najsodobnejšo na slovenskih tleh, je zasnoval arhitekt Josip Vancaš.

LETA 1941 UMORJENE bl. DRINSKE MUČENKE

MED PETIMI SESTRAMI TUDI SLOVENKE: S. KRIZINA BOJANC (1885) IN S. ANTONIJA FABJAN (* 1907)

Med petimi drinskimi mučenkami, članicami reda Hčera božje ljubezni, ki so na današnji dan 1941 v Goraždu dale življenje za Kristusa kot žrtve četniškega nasilja in so bile 24. septembra 2011 v Sarajevu slovesno razglašene za blažene, sta tudi dve Slovenki: s. Krizina Bojanc (* 1885) iz župnije Šmarjeta pri Novem mestu in s. Antonija Fabjan (* 1907) iz župnije Žužemberk. Skupaj s s. Julo Ivanišević, Hrvatico in predstojnico samostana, s. Bernadeto Banja, Madžarko hrvaškega rodu, in s. Berhmano Leidenix, Avstrijko, sta delovali v manjšem samostanu na Palah pri Sarajevu. Po spopadih s hrvaškimi vojaki so četniki 11. decembra 1941 vdrli v samostan ter v zimo in mraz odgnali sestre brez tople obleke in obutve, skupaj s pisateljem Ksaverjem Meškom, ki je bil kot izgnanec njihov hišni duhovnik. Samostan so izropali, nato pa zažgali. Sestre so pet dni in pet noči vlačili s seboj do Goražda, kjer jih je čakala mučeniška smrt. Njihova trupla so četniki vrgli v deroče valove reke Drine, ki je postala njihov grob, zato jim pravimo "drinske mučenke". Škofijski postopek za njihovo razglasitev za blažene se je pričel leta 1999 in končal leta 2002.

več:
S. Čuk, s. Krizina Bojanc in s. Antonija Fabjan. Slovenski redovnici med drinskimi mučenkami: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2011), 20-21.

LETA 1966 UMRL WALT DISNEY

AMERIŠKI ANIMATOR, OČE MIKI MIŠKE (* 1901)

"Zaščitni znak" Walta Disneya, čarovnika risank, ki že okoli osemdeset let razveseljujejo otroke vsega sveta, je slavna Miki miška. Za Disneyeve risanke je značilno upodabljanje živalskega sveta: živali nastopajo v vlogi ljudi ter poosebljajo njihove napake in vrline.

LETA 1977 UMRL RUDOLF CVETKO

ČASTNIK IN SABLJAČ, PRVI SLOVENEC Z OLIMPIJSKO MEDALJO (* 1880)

Rojen v Senožečah, kmalu se je družina preselila v Ljubljano, kjer je Rudolf diplomiral na kadetski šoli kot učitelj sabljanja in telovadbe delal na vojaškem inštitutu v Dunajskem Novem mestu. Na OI v Stockholmu 1912 je nastopal v avstrijski reprezentanci in osvojil srebrno medaljo v disciplini sablja. Po upokojitvi je vodil sabljaško sekcijo pri Iliriji v Ljubljani in skrbel za razvoj tega športa pri nas med obema vojnama.

LETA 2007 UMRL MATJAŽ KLOPČIČ

FILMSKI REŽISER, SCENARIST IN PEDAGOG (* 1934)

Ljubljančan, sin pesnika Mileta Klopčiča, je v gimnazijskih letih treniral sabljanje in v mladinski konkurenci tekmoval po vsej Evropi. Diplomiral je na Fakulteti za arhitekturo, po študiju filmske režije v Parizu (1963–1965) se je posvetil filmu. Sprva je snemal kratke in propagandne filme, kasneje pa je posnel enajst celovečernih filmov ter več televizijskih dram in filmov. Za svojo filmsko ustvarjalnost je prejel številne nagrade in priznanja. Med njegove najuspešnejše filme sodita Cvetje v jeseni (1973) in Vdovstvo Karoline Žašler (1976).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 14. december 1914, Ljubljana, † 27. februar 1988, Ljubljana

"Greš stavit, da se bova midva poročila?"

Frane Milčinski je bil tretji 'ptiček iz gnezda', ki sta ga spletla oče Fran, mladinski sodnik in pisatelj, ter mama Marija, ki je skrbela za družino. Rodil se je 14. decembra 1914 v Ljubljani. Od njega sta bila starejša sestra Breda (1911–2001), ki je študirala slavistiko in se je poročila z literarnim zgodovinarjem Antonom Slodnjakom, in brat Janez (1912–1992), ki je postal ugleden strokovnjak na področju sodne medicine, mlajši pa je bil brat Lev (1916–2001), poznejši psihiater. »Frane jih je imel rad, vendar se ni prav pogosto družil z njimi,« se spominja žena Maja. »Ko pa so prišli skupaj, jih je bilo užitek poslušati, ko so brez konca in kraja obujali spomine na otroške dni.« Oče, čeprav zelo znan humorist, je bil zelo resen človek, ki se je redko smejal, mama pa se je prav rada smejala. Po maturi je Franeta pregovorila, da je šel študirat pravo. Res se je vpisal in hodil na predavanja, ki so ga zanimala, izpita ni napravil nobenega.

Vpisan je bil tudi na slavistiki, vendar je študije opustil. Leta 1936 sta s prijateljem Jožetom Pengovom začela nastopati kot klovna na radiu, znana sta bila kot Ježek in Jožek. Kmalu po začetku vojne so Italijani aretirali in poslali v taborišče Belluno, kjer si je poškodoval hrbtenico, kar ga je mučilo vse življenje. Zanimiva je zgodba o njegovi ženitvi. Ko se je s prijateljico Majo Podkrajšek nekoč vračal z Rožnika, je na Čevljarskem mostu stopil pred in rekel: »Greš stavit, da se bova midva poročila?« Res jo je uradno prosil za roko. Obe materi sta bili brez besed. Ko sta se avgusta 1944 poročila, sta šla na poročno potovanje na Rožnik, kjer sta imela za kosilo sir in fižolovo solato, nazdravila pa sta si s kozarcem malinovca. V zakonu sta se jima rodila sinova Matija in Matevž.

Ježek – prva radijska zvezda

Po vojni se je zaposlil na radiu in brž je postal prva radijska zvezda Po vsej Sloveniji je nastopal na literarno glasbenih večerih. Sam si je nadel naziv klovn "ali dvorni norec njegovega veličanstva – Človeka". S svojim značilnim glasom in poudarkom je prepeval ali recitiral svoje pesmi, ki so prav zvenele samo iz njegovih ust. Vedno je pazil, da s svojimi šalami ne bi koga prizadel. Jeseni 1958, ob 25-letnici humorističnega dela, so mu podelili naslov doctor humoris causa. V časopisnem poročilu o tem dogodku je bilo zapisano: »Biti humorist je težko; biti dober humorist je dvakrat težko; biti umetnik v humorju, je svetla izjema. In ta izjema je Frane Milčinski – Ježek.« Povabili so ga tudi na porajajočo se slovensko televizijo. Sodeloval je že pri poskusnih oddajah na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.

Pisal je tudi besedila za festivale slovenske popevke, ki so se imenitno ujemala z glasbo Mojmira Sepeta. Prvič je si je nagrado za najboljše besedilo prislužila popevka Zakaj, ki jo je zapel Lado Leskovar. Naslednje leto pa je Majda Sepe s svojim petjem očarala poslušalce, da so popevki Uspavanka za mrtve vagabunde – besedilu in glasbi – prisodili prvo nagrado.

Po srcu je bil kot otrok: veroval je v dobro in pošteno, ker je bil sam pošten idealist. Veliko svojega ustvarjanja je posvetil otrokom. Nekje je zapisal: »Po očetu sem podedoval staro uro in ljubezen do otrok. Uro sem prodal, ljubezen do otrok pa je ostala. Tudi do tistih, ki so poredni. In morda imam tiste še najrajši. Saj nikoli ne vem, sli so poredni zato, ker jih imamo premalo radi, ali jih imamo premalo radi zato, ker so poredni ...«

Zvezdica zaspanka in dobri Kosobrin

Med Ježkovimi deli za otroke je najbolj znana radijska igra Zvezdica Zaspanka, ki je prevedena v več jezikov. Leta 1959 je doživela tudi knjižno izdajo in zanjo je Frane dobil Levstikovo nagrado z naslednjo obrazložitvijo: "Zvezdica Zaspanka je napisana živo, hkrati pa razodeva važne etične in humane poudarke." Frane je svoji dragi ženi Maji (vedno ji je pravil mami) podaril en izvod s posvetilom: »Ta knjiga je bila napisana za mojo mami. Zato je njena last! To je važno! Saj mimo teh listov je komaj še kaj dobrega dobila od mene. Frane.«

Nekega dne je prišel k njemu igralec in režiser Jože Gale in mu predlagal, da po Vandotovi zgodbi Kekec napisala scenarij za film. Takoj sta se vrgla na delo. Gale je prepričal Ježka, da je sprejel vlogo dobrodušnega Kosobrina. Ko je film, ki je še danes 'živ', prišel v kinodvorane, so ga otroci pa tudi njihovi starši z navdušenjem sprejeli. Na filmskem festivalu v Benetkah je bil nagrajen z zlatim levom kot najboljši mladinski film. Nastopal je še v nekaterih drugih filmih; svojo radijsko igro Dobri stari pianino je spremenil v scenarij za film, v katerem je odigral glavno vlogo. Leta 1975 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju RTV, filma in literature.

Vse življenje je bil bolj bolehen, zadnja leta pa je vedno huje trpel. Ko je obležal v bolnišnici, je bila žena Maja veliko ob njem. »Le pridite in bodite z njim, čim več morete,« so ji svetovale sestre. »Tudi če spi in se vam zdi, da vas ne sliši, se pogovarjajte z njim. Zagotovo vas sliši in čuti in to je dobro zanj.« Njegovo srce se je ustavilo 27. decembra 1988. »Nikakor ne bi maral, da bi bila moja smrt v žalost živim ljudem,« je bilo njegovo zadnje naročilo.

(obletnica meseca 12_2014)