* 19. oktober 1876, Ledinek, † 3. februar 1951, Gornja Radgona

Knjižničar že v dijaškem semenišču v Mariboru

Življenje in delo Janka Šlebingerja je lepo predstavil Bruno Hartman, ugleden bibliotekar, ob odkritju spominske plošče na kulturnem domu pri Sv. Ani leta 2001. Po njem povzemam glavne podatke. Rodil se je 19. oktobra 1876 na Ledineku pri Sv. Ani v Slovenskih goricah kot deveti otrok malega kmeta. Po osnovni šoli v Zgornji Ščavnici je šel v Maribor na klasično gimnazijo. "Ta gimnazija je bila prava kovačnica mladih slovenskih izobražencev s takratnega Štajerskega. Duhovščina po deželi je odbirala in podpirala nadarjene kmečke fante, da so jih starši dali študirat. V Mariboru je škofija vzdrževala dijaški dom - malo semenišče. Gojenec Janko Šlebinger je delal kot knjižničar v zavodovi knjižnici. V njej se je zapisal knjižničarstvu, ki je bilo potlej njegovo življenjsko poslanstvo." Po maturi je bil eno leto vpisan v bogoslovje, leta 1899 pa je odšel na Dunaj študirat slavistiko in germanistiko, kjer je imel sijajne profesorje, med njimi štajerskega rojaka Matija Murka. Študij je končal leta 1903 z doktoratom o Adamu Bohoriču, prvem slovenskem slovničarju. Na Dunaju se je Šlebinger seznanil dr. Francem Simoničem iz Ivanjkovec pri Ljutomeru, ki je bil eden vodilnih knjižničarjev dunajske univerzitetne knjižnice. Šlebingerja je vleklo srce, da bi zaposlil v tej ugledni ustanovi, pa mu je Simonič, ki postal njegov tast - Janko se je namreč poročil z njegovo hčerko Olgo - to odsvetoval. Šlebinger se je odpravil v Ljubljano, kjer je postal profesor na gimnaziji, zatem v Novem mestu, kjer je poučeval slovenščino in nemščino; od leta 1909 do 1925 pa na ljubljanski realki. V tem času se je posvetil dvojemu - bibliografiji in literarni zgodovini.

Bibliografija terja pridnost čebele

Janka Šlebingerja je kot dunajskega visokošolca usmeril v bibliografijo univerzitetni knjižničar Franc Simonič, njegov bodoči tast. "Bibliografija je veda, ki se ukvarja s popisovanjem knjig, časnikov, časopisov in drugih tiskanih dokumentov. Omogoča nam pregled nad tiskanim (danes tudi fotografskim in elektronskim) gradivom glede na njegove pisce, področje človeškega delovanja, jezik, kraj in čas njegovega nastanka" (Bruno Hartman). Kako naporno je to delo, ve samo tisti, ki je kdaj imel z njim opravka. Zahteva bogato splošno znanje in seveda zbirateljsko pridnost. Šlebinger se je z bibliografskim delom ukvarjal že v študentskih letih. Po letu 1903 pa se je lotil sistematičnega popisovanja vsega slovenskega tiska po posameznih letih in ga objavljal v Zbornikih Slovenske matice pa tudi v samostojnih knjigah. Nemogoče je našteti vsa njegova dela na bibliografskem področju. Omenimo samo nekatera glavna. Pregledal in dopolnil je obsežno delo dr. Simoniča Slovenska bibliografija 1550-1900, v kateri je avtor poskusil zajeti vso slovensko tiskano gradivo od Trubarjevega Katekizma do vseh, kar tiskov, ki so izšli v naslednjih tri in pol stoletjih. Ob razstavi slovenskega novinarstva v Ljubljani leta 1937 mu je uspelo v knjižni obliki objaviti kronološki pregled slovenskih časnikov in časopisov od 1797 do 1936, predragocen pripomoček o dosežkih Slovencev na tem področju. Sestavil je izčrpne bibliografije o nekaterih slovenskih pisateljih in pesnikih in še marsikaj drugega.

Ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice

Ko je bil Janko Šlebinger že priznan slovenski bibliograf in se je bližal petdesetemu letu, se mu je izpolnila davna želja, da bi postal bibliotekar - knjižničar. Leta 1925 so ga državne oblasti s šole poklicale v Državno biblioteko, današnjo Narodno in univerzitetno knjižnico (NUK). "Menile so da je spričo svojega vsestranskega znanja, še zlasti na področju knjižničarstva, nadvse primeren, da prevzame vodstvo te častitljive in za slovenski narod nadvse pomembne ustanove." Šlebinger jo je kot ravnatelj vodil od leta 1925 do 1946, ko je bil upokojen. Njegova Narodna biblioteka je rasla in se množila, toda stiskala se je v neprimernih prostorih. Nujno je bilo poskrbeti za novo stavbo. V letih 1936-1941 so po načrtih mojstra Jožeta Plečnika pozidali njegovo umetnino, na katero smo še danes ponosni.

Isto leto, ko je Šlebinger postal ravnatelj Državne biblioteke, je začel izhajati znameniti Slovenski biografski leksikon, ki je izhajal do leta 1991 in obsega štiri knjige s 4.768 stranmi, samo osebno kazalo jih šteje 245. Ker je imel tako dober pregled nad celostnim slovenskim ustvarjalnim potencialom, je skoraj sam izdelal obsežen spisek osebnosti, ki naj bi prišle v SBL. Bil je v uredniškem odboru prvih treh zvezkov, za SBL je napisal več kot 220 temeljitih življenjepisov in k njim pripadajočih bibliografij. Pomembno je bilo tudi njegovo uredniško delo pri raznih revijah in založbah. Deloval je tudi literarno. Zaradi svojih zaslug za slovensko knjižničarstvo je bil izvoljen za dopisnega člana SAZU. Močno bolan se je leta 1948 preselil na svoje posestvo v Gornji Radgoni, kjer je preživel še štiri leta. Umrl je 3. februarja 1951 in je tam tudi pokopan.

(obletnica meseca 10_2006)

V februarski številki Ognjišča odmevajo tudi dogodki, ki se jih spominjamo v tem mesecu. 2. februarja, na svečnico, s katero v 'ljudskem koledarju' sklepamo božično obdobje, praznujemo tudi dan posvečenega življenja. Tega smo se spomnili v pogovoru s sestrami karmeličankami, ki praznujejo tudi 500-letnico rojstva svoje ustanoviteljice sv. Terezije Avilske.

Na god lurške Matere Božje, 11. februarja, obhajamo svetovni dan bolnikov. Zato predstavljamo delo bolniškega duhovnika p. Tonija Brinjovca. Bolniškega maziljenja se dotika tudi pismo, v katerem upokojeni nadškof Turnšek razlaga pomen tega zakramenta.

8. februarja Slovenci praznujemo svoj kulturni praznik. Nanj opozarja pogovor s slikarjem Tomažem Perkom in priloga, ki predstavlja starodavno kulturno ustanovo, znamenito Semeniško knjižnico v Ljubljani..

Ob tragičnih dogodkih v Franciji, kjer so muslimanski skrajneži ubili več članov uredništva satiričnega časopisa in druge grožnje islamistov, se sprašujemo o pravem pomenu vere in o različnih verah. Te tematike se dotika Pismo meseca in delno komentar. Prav zato, da bi spoznali, kaj zares uči islam in kaj druge vere, vključno s krščanstvom, vam na str. 123 predstavljamo knjigo Vplivna verstva sveta.

Letos začenjamo postni čas dokaj zgodaj, 18. februarja. Da bi ga globlje doživeli in se v njem pripravili na veliko noč, vam ponujamo nekaj knjig. Najprej predstavljamo križeve pote (str 57), potem nekaj postnih knjig za otroke (str. 45). Tudi Slomškova založba nam na str. 96 predstavlja nekaj knjig s to tematiko. Naj bo duhovno branje del naše priprave na največji krščanski praznik.

Iz tiskarne je prišla knjiga Jožefmarija Escrivaja Brazda. Po Escrivajevi smrti so zbrali njegove misli, ki so kot nekakšni 'smerokazi', ob katerih moremo usmerjati svoje razmišljanje, molitev in življenje. To je že druga knjiga ustanovitelja Opus Dei Jožefmarija Escrivaja, ki je izšla pri Ognjišču. Pred leti je izšla knjiga Pot, ki je doživela ponatis. O Opus Dei lahko v naši javnosti zasledimo veliko govoric in najrazličnejša mnenja o tej organizaciji. Sedaj imamo možnost, da si sami preberemo, kaj je učil njen ustanovitelj.

Že prejšnji mesec smo vam predstavili romanje ob 50-letnici Ognjišča. Tokrat pa vam ga na str. 16 natančneje predstavljamo in vas vabimo, da se nam pridružite na njem, saj boste tako lahko med prvimi počastili ponovno izpostavljen Turinski prt ter poromali po poteh svetih papežev.

Naročniki po pošti nas večkrat sprašujete, kdaj boste dobili položnice za plačilo revije. Predvidevamo, da jih boste dobili ob koncu januarja. Začetek leta naj bo spodbuda, da naročimo Ognjišče zase ali ga podarimo svojim bližnjim ali prijateljem. Morda tudi komu, ki si ga zaradi stiske ne more sam plačati.

gostje meseca

Sestre karmeličanke iz Sore

tema meseca

Semeniška knjižnica

mladinska tema meseca

Pišem, torej živim!

Preberite več: Februar 2015

Leži v vencu Sp. Bohinjskih gora in nanj se lahko povzpnemo tako s primorske kot tudi z bohinjske strani. Na S strani je visokogorsko smučišče, vendar je tudi poleti zelo obiskan. Nad Bohinjsko kotlino (Na Rjavo skalo - 1535 m visoko) obiskovalce pripelje tudi gondola..

Preberite več: Vogel (1922 m)

Večkrat mi je prišlo na misel, da bi z vami delila nekaj občutij, ampak na koncu nikoli nisem naredila ničesar. Le brala in brala sem vaše članke. Vsako leto 'odkrijem' kakšno zanimivo rubriko več in vsakič bolj nestrpno pričakujem Ognjišče. Sem namreč ena vaših mlajših bralk (15 let) in prav vse me (še) ne zanima. Ampak Ognjišče mi je zelo všeč.

Zelo me je navdušila tema mladinske priloge o molitvenih vzdihljajih in kako naj se jih le navadimo. Moj odgovor: sem se jih že, že zdavnaj :)! In verjemite, to je ena boljših reči, ki jih lahko kristjan počne. Naj vam povem moj primer. Sama sem imela zdravstvene težave, namreč včasih sem na lepem omedlela. Stanje se na srečo izboljšuje, ampak včasih sem bila zato v družbi, sploh če smo dolgo stali ali kaj podobnega, precej nesproščena: kaj, če omedlim zdaj? To bi bilo pa RES neprimerno itd. Še preden sem se zavedala, sem bila na robu živčnega zloma, srce mi je divje utripalo in imela sem občutek da prav ČUTIM, kako bom zdaj, zdaj ... Pa ni bilo nič, le moje predstave in moja bujna domišljija. Nekako takrat sem, na začetku kakšne proslave ali česa podobnega, začela oblikovati kratke molitvene vzdihljaje: »Bog, zdajle se počutim odlično. Če se bom tako počutila ves čas, ti bom zelo hvaležna.« In potem sem se pomirila, Bog že ve, kaj si želim jaz, in če bo uredil, da se mi bo kaj zgodilo, on ve zakaj in za koga bo to dobro. Kmalu sem te povedi izgovorila spontano, na začetku vsakega družbenega dogodka, in vse je bilo v redu! Bila sem res vesela in čedalje bolj sproščena in moj strah je izginil. Zdaj se velikokrat šele na koncu dogodka zavem in si rečem: »O, Bog, tako sem bila sproščena, tako odlično sem se počutila, da niti pomislila nisem, da bi bilo lahko drugače. Pa vseeno hvala, saj ti gotovo nisi pozabil name, samo zato, ker sem jaz nate.«

Ko sem se vam odločila pisati v tej smeri, sem šele začela razmišljati. Meni je lahko, saj vem, da naj se mi zgodi karkoli, Bog ve, zakaj je tako in je ob meni. Ne bojim se prometnih nesreč, bolezni, itd. Seveda sem previdna, ampak ni me strah. Vem, da je življenje pred mano in da lahko svetu v prihodnosti koristim. To ve tudi Bog in če se mu zdi, da sem 'potencial' (saj to je v bistvu vsak), bo že kako, da bom živela. Če pa ne, pač ne. Saj Bog je tako in tako najpametnejši in v njegovo odločitev zaupam. Kaj pa neverni? S čim se tolažijo oni? Med dejanji ne vidijo povezav, saj jih tudi mi ne, a verujemo, da jih vidi Bog in nam je lažje. Ne vejo, kaj bo po smrti. Mislijo, da nekaj gotovo bo – ampak kaj? Tega si niti ne upajo predstavljati. Zdi se mi, da sploh nimajo miru, tistega najglobljega, da nekdo nad nami dela tako, da bo na koncu pravično in pošteno. Ali pač? Ali mislite, da so ateisti v srcu mirni ali ne? Mogoče so pa tudi ateisti mirni v srcih, mislijo si, jaz sem dober in pač to je to, ampak nimam občutka, da je tako pri vseh. Čedalje bolj se zavedam, da je vera res DAR. Božji dar, največkrat nakazan s strani vernih staršev, ki nam jo dajo z vzgojo.

Kar precej misli sem vam že zaupala... Povedala pa bi še nekaj starejšim gospem, ki so nagnjene k jamranju o neverni in pokvarjeni mladini! Tisti, ki imajo verne starše, povečini so verni in to precej trdno. Neverni ali mlačni pa so tisti, čigar taki so tudi starši! Seveda so tudi izjeme v obe smeri, ampak v osnovi je pa za moje pojme in po mojih izkušnjah in opažanjih tako. In mladi nismo sami krivi za nevero svojih staršev, oni pa so vsaj posredno za našo. Torej se zgražajte nad njimi! In ne nad nami!

Kaj menite, da bi začeli za novopečene starše objavljati rubriko, ki bi spodbujala k vzgoji o veri? Ali pa bi naredili raziskavo vseh mladinskih verskih aktivnosti, da bi starejšim dokazali, da nekaj vere pa le še tli v mladih?

Res ste dobra revija. Najboljša!

Manca

Primerno je, da v prvi številki leta, ko praznujemo 50-letnico Ognjišča, objavimo pismo mladega človeka, ki mu je všeč naša revija. Hvala za pismo, ki razodeva, kako, glede na svoja leta, globoko razmišljaš o nekaterih problemih. Tvoje pismo ima nekako tri sklope.

V prvem govoriš o molitvenih zdihljajih. Ob njih se velja nekoliko ustaviti. Dober poznavalec duhovnega življenja kardinal Špidlik je zelo pozitivno pisal o njih in jih priporočal vernikom. Najprej kot vajo, da bi dosegli neprestano molitev ali molitveno stanje. Po njegovem mnenju je značilnost zdihljajev, da so dobri, kratki in preprosti. Uporabljali so jih že menihi v Egiptu. Trdili so, da so kratke molitve (zdihljaji) velik zaklad. »Ne raztresa nas, ker je kratka in če jo pogosto ponavljamo, v nas ustvari trajno razpoloženje. Izbiramo jo svobodno in glede na posebne potrebe nekega časa« (T, Špidlik, Moliti v srcu, 58). Menihi so že v prvih časih krščanstva iznašli veliko molitvenih zdihljajev, a počasi so opuščali druge zdihljaje in dali prednost Jezusovi molitvi, ki se glasi "Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešnika." Od 14 stol. se je zelo razširila v vzhodni Cerkvi. V zahodni Cerkvi smo jo spoznali v zadnjem času, predvsem po zaslugi knjige Pripoved ruskega romarja. O tej knjigi smo pisali v junijskem Ognjišču leta 2014 v rubriki Pisma in jo je mogoče še dobiti pri naši založbi. Po pripovedi v knjigi je romar, preprost kmet, iskal odgovor na vprašanje, kako neprenehoma moliti. Neki starec (duhovni oče) mu je svetoval preprost način: začne naj ponavljati Jezusovo molitev. Postopoma je romar prešel s 3000 na 6000 in nato vse do 12000 ponovitev te molitve na dan. Zatem ni več štel, ker so se njegove ustnice premikale same, brez napora in celo v spanju.

Čez nekaj časa je prešel na drugo stopnjo: z ustnic, ki se postopoma niso več premikale, se je gibanje omejilo zgolj na jezik. S tega pa je molitev prešla v srce. Romar se je zavedal, da se je njegova molitev uskladila z ritmom bitja srca.

Tako nam je ruski romar, ki je uporabljal molitvene zdihljaje, postal zgled, kako z molitvijo srca, izpolnjuje naročilo apostola Pavla: »Neprenehoma molite« (1 Tes 5,17). Knjiga, ki je že 'klasika' v duhovni literaturi, pa nam govori, kako pomembni so molitveni zdihljaji. Zdihljaji nam tudi pomagajo, da vse, kar se nam zgodi v življenju, izročamo Bogu in delamo v povezanosti z njim.

V drugem delu pa lepo govoriš, kako ti vera v Boga daje mir srca in se sprašuješ, ali so tega miru deležni tudi neverni ljudje. Tega ne vem, vem pa, da so ga deležni številni verni. Vernik, ki je izkusil, kakšen mir doživi, ko se v iskreni in globoki veri prepusti Bogu, se ne bo spraševal, kaj doživljajo ateisti. A samo pomisli lahko, kako je on živel, ko ni še imel tako globoke vere. Najbrž niti ni pogrešal tega notranjega miru, ker ga prej ni izkusil. Ti pa, ki si v osebni izročitvi Bogu doživela mir, se tudi še naprej trudi za bližino z Bogom. Je pa tudi res, da številni veliki svetniki niso v stiku z Bogom doživljali samo miru in spokojnosti. Doživljali so tudi notranje boje, nemir, pa tudi odsotnost Boga, ki jih je begala. A to že presega temo tvojega pisma.

V tretjem delu pisma pa govoriš o tem, kako so tudi nekateri mladi verni in kako številni mladi v starših nimajo zgleda vere in zato naj se starejši ne čudijo, da kdo od mladih ne veruje, saj je samo prevzel obnašanje svojih staršev. Strinjam se, da številni starši niso dober zgled v veri, a že sama praviš, da tudi otroci vernih staršev lahko postanejo neverni ali vsaj živijo tako, kakor da vere ne bi poznali. In brez dvoma to zelo boli verne starše in druge sorodnike. Nikoli pa ne vemo, kako bo z otroki, ki so bili versko vzgojeni, a so se nato veri odtujili. Morda se bodo v poznejših letih približali Bogu. Poznamo pa tudi primere, ko kdo od mladih, kljub neveri staršev, živi svojo vero izredno globoko. Poznam primer mlajšega duhovnika, ki se je kljub nevernim staršem in njihovemu nasprotovanju odločil za duhovniški poklic. To nam dokazuje, kako more Bog delovati tudi mimo človeških ovir, sicer pa raje uporablja običajno pot. Pa še glede tvojega predloga, da bi za mlade starše uvedli posebno rubriko v Ognjišču, ki bi jim pomagala vzgajati v veri. Že lani je p. Gržan p svoji rubriki pisal o zaročencih, letos pa bo nadaljeval s pisanjem o mladih zakoncih. Uvajamo pa tudi rubriko o verski vzgoji otrok. Prav pismo, kot je tvoje, naj številnim starejšim, ki obupujejo nad mladim rodom, vlije poguma, da ni vse tako slabo in da Bog deluje tudi v našem času.

Božo Rustja

* 21. februar 1909, Ptuj, † 26. januar 1976, Celovec

Mož, ki je prehiteval koncil

Po zaslugi Metoda Turnška so slovenski kristjani že dvajset let pred drugim vatikanskim koncilom dobili v roke celoten Rimski misal - mašno knjigo Cerkve - v domačem jeziku. Prvo izdajo je s sodelavci pripravil leta 1944, druga je izšla 1961 v Celovcu, tretja pa 1965 v Ljubljani. Ta daljnovidni mož se je rodil 21. februarja 1909 v Budini pri Ptuju kot četrti otrok delavske družine in pri krstu so mu dali ime Konrad. Oče je moral leta 1915 na fronto v Galicijo in je kot vojni ujetnik umrl v Rusiji. Konrad je po osnovni šoli na Ptuju leta 1922 odšel k cistercijanom v Stično, kjer je obiskoval samostansko gimnazijo. Maturo je opravil z odliko na klasični gimnaziji v Ljubljani. Po petih letih študija na teološki fakulteti ljubljanske univerze je leta 1934 prejel mašniško posvečenje. Pater Metod, vzgojitelj cistercijanskih novincev v Slomškovem zavodu v Ljubljani, je po novi maši študije nadaljeval in jih zaključil z doktoratom (doktorsko razpravo Razvoj krstnega obreda v prvi Cerkvi je kasneje objavil v knjigi z naslovom S krstom v Kristusovo Cerkev). Že med študijem je sprejel urejanje glasila Apostolstva sv. Cirila in Metoda Kraljestvo božje. Skupaj s p. Tomažem Kurentom je začel izdajati liturgični list Božji vrelci, sam je ustanovil liturgično knjižnico Živimo s Cerkvijo. Za 800-letnico stiškega samostana je leta 1936 napisal igro Potujoči križ, isto leto je mesečniku Bogoljub izhajal njegov namišljeni potopis Stoji, stoji tam sivi samostan. Pri vsem tem delu se je lotil prevajanja zajetnega Rimskega misala. Ob prevajanju se mu je porodila misel za knjigo Leto božjih skrivnosti, oris cerkvenega leta po misalu (1938). Za Mohorjevo je sestavil Družinski molitvenik, leta 1943 so mohorjani dobili prvi zvezek njegovega dela Pod vernim krovom, s katerim bralca vodi "ob ljudskih običajih skoz cerkveno leto". Vnema za nabiranje narodopisnega blaga ga je po vojni zanesla v Trst, kjer je bil profesor slovenščine, zgodovine in zemljepisa na raznih slovenskih šolah, hkrati pa je veliko pisal. Leta 1956 ni bil več nastavljen kot profesor, ker ni imel italijanskega državljanstva. Umaknil se je na Koroško. Sprejel je župnijo Rebrca nad Železno Kaplo, kjer je vpeljal slovensko bogoslužje, zgradil je župnijsko dvorano, da se je v njej zbirala mladina ter se utrjevala v veri in narodni zavesti. Nekaj let je poučeval na kmetijski šoli v Tinjah. Ves čas je pisal in veliko sodeloval na celovškem radiu. Zaradi sladkorne bolezni je leta 1972 stopil pokoj, peresa pa ni odložil. Iztrgala mu ga je šele božja dekla smrt, ki ga je obiskala 26. januarja 1976. Po slovesu v Celovcu in na Rebrci so ga pokopali doma - v Stični.

Buditelj narodne zavesti in ponosa

Na leposlovnem področju se je Turnšek najprej uveljavil kot dramatik z že omenjeno tridejanko Potujoči križ (1936). V tržaškem obdobju je napisal dramo Država med gorami (1948), ki obravnava izgubo svobode v Karantaniji v 8. stoletju. Na Koroškem pa je napisal dramo Kralj Samo in naš prvi vek (1959), v kateri sega v prve začetke slovenske zgodovine. Obe igri sta izrazito domoljubni, pisani v verzih. Prav tako je v verzih napisan dramski scenarij o sv. Cirilu in Metodu z naslovom Zvezdi našega neba (1966, leta 1974 je izšel nemški prevod). V karantansko zgodovino se je vrnil s svojo igro Krst karantanskih knezov (1968), ki ji je dodano zgodovinsko ozadje o pokristjanjenju Slovencev.

Izredno plodovit je bil Turnšek kot pripovednik. Profesor Martin Jevnikar pravi, da je bil "preprost in topel, sočen ljudski pripovednik" in njegovo delo označi takole: "Kakor v igrah, se je tudi v prozi najraje zatekal v zgodovino, ki jo je prepletal z narodopisjem in s širokim krajevnim zamahom, po katerem se gibljejo njegovi dobri ljudje z nekako lahkoto in brez večjih duševnih pretresov." Njegova prva pripovedna knjiga Z rodne grude (1951) prinaša tri idilične zgodbe; roman In hrumela je Drava (1955) prikazuje nemško zasedbo Štajerske in trpljenje slovenskih ljudi; Božja planina, "zgodovinska višarska povest", je izšla kot prva knjiga Slomškove založbe, ki jo je bil Turnšek ustanovil v Celovcu leta 1964. Dogajanje povesti Na Višarjah zvoni (1969) je postavljeno v leto 1941. Povesti Stoji na Rebri grad (1965) in Črni Hanej (1972) segata v srednjeveško Koroško. Najdaljši in najboljši Turnškov roman je Med koroškimi brati (1973), ki se dogaja med drugo svetovno vojno. V knjigi novel Naš rod v krčih (1975) nas vodi po slovenskem zamejstvu: od Tržaške in Goriške prek Benečije na Koroško. Veliko je pisal za razne koroške liste: v člankih je obravnaval religiozna, literarna, zgodovinska, ekumenska in etnografska vprašanja, povezana s slovenstvom. "Ozkosrčni niste bili nikoli. Koristoljubni tudi ne," mu je ob zadnjem slovesu v imenu Korošcev dejal pisatelj Janko Mesner. "Bili ste narodno kulturno prizadeti, zaskrbljeni in zmeraj delavni."

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1996) 1, str. 28.

* 26. januar 1910, Ljubljana, † 25. december 1995, Ljubljana

Svetlo otroštvo in mladost v temni kuhinji

Marijan Lipovšek se je rodil 26. januarja 1910 v Ljubljani v družini železničarja. Do njegovega osemnajstega leta so stanovali v eni od tako imenovanih "korarskih" hiš nasproti ljubljanske stolnice, ki so prislonjene na strme grajske rebri. V uvodu svoje zgoraj omenjene knjige Lipovšek veliko pove o svojem otroštvu in svoji mladosti. Hiša, v kateri so stanovali, je bila brez sonca. "Skoraj vsak dan je gorela v kuhinji petrolejka in z rumeno svetlobo osvetljevala borni prostor. In vendar imam ravno iz te kuhinje svoje najlepše zgodnje spomine. Tam sem kot čisto majhen otrok poslušal povesti, ki mi jih je pripovedovala mamica. Kakor njo pa sem poslušal tudi očeta, ki mi je s svojim vedrim humorjem pripovedoval nekatere posebne povesti. Poslušal pa sem tudi svoje starejše sestre, s katerimi smo se imeli tako radi. Kot prvi fant v družini sem užival vsesplošno zaščito in ljubezen."

Že pri sedmih letih je šel v glasbeno šolo, da se nauči igranja na klavir, pa je prehiteval svoje učitelje. Po končani srednji šoli je šel študirat glasbo: leta 1932 je na ljubljanskem konservatoriju diplomiral iz kompozicije, končal študij klavirja pri Janku Ravniku, potem pa se je izpopolnjeval še v Pragi, Salzburgu in Rimu. Tako se je usposobil za odgovorne službe na področju glasbenega življenja doma. Polnih triinštirideset let je bil profesor na oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Bil je direktor Slovenske filharmonije (1956-1964), ki je v tem obdobju doživela svoj najvišji razcvet. Kot odličen pianist je bil dolga leta glasbeni spremljevalec svoje hčerke Marijane, svetovno uveljavljene mezzosopranistke, operne in koncertne pevke.

"Pesem in življenje v gorah sta mi bila povezana"

Lipovšek opisuje stopnje svojega duhovnega razvoja. Kot majhen otrok je užival ob pripovedovanju mame, očeta in stare matere. "Nato se mi je odprl svet knjige. Koliko ur sem presedel pri knjigah in bral s predanostjo, kakor jo zmore le prva mladost! V knjigah pa so stopile predme tudi gore." Vendar so morale še nekaj časa počakati, kajti pri trinajstih letih je doživel "nedopovedljivo močan pretres prvega doživetja velike glasbe. Ves sem se utapljal v glasbi, srce se je ni moglo nasititi." Komaj petnajstleten je komponiral Župančičevo pesem Vsa tenka, vsa mirna je zarja večerna. "Vračal sem se od dela v Preporodu, naprednem dijaškem društvu, kjer sem vodil orkester. Mila, prelepa rdeča zarja je bila na zahodnem nebu in svetla večernica je sijala ob njej." Za gore ga je navdušil Janko Ravnik, njegov drugi profesor klavirja. "Gore so mi bile zatočišče pred spoznanji, kako težko je življenje. Tam je bil svet, kjer ni bilo ne krivic ne tlačenih revnih. Bilo je čistejše, svetlejše življenje." Potem se s spomini vrača v otroštvo: "Ko sem od sedmega leta igral klavir, sem se utapljal v narodne pesmi kot v najresnejšo glasbo. Saj to tudi so. Spoznamo jih šele, ko se jim približamo ... Pozneje sem doživljal najlepše ure v gorah, ko smo s tovariši ležali kje visoko v gorah v bornih kočah in potihoma prepevali te naše pesmi."

Njegov glasbeni opus, v katerem povezuje staro in novo, nacionalno in svetovljansko, je zelo obsežen. Pavle Merkù je zapisal: "Lipovšek je predvsem lirik, pesnik malih oblik, mojster samospeva in krajših komornih skladb." Po njegovi sodbi je Lipovškova najlepša skladba Zimska pesem na besedilo Josipa Murna, kjer je "razpoloženje v besedilu našlo odmev v skladateljevem razpoloženju".

"Trdno sem ohranil svoj življenjski nazor"

Po smrti Marijana Lipovška na Božič, 25. decembra 1995, je pesnik in pisatelj Vinko Beličič v tržaški reviji Mladika objavil pripoved o stikih s skladateljem po pismih. Začelo se je tako: Lipovšek je uglasbil petero Beličičevih pesmi, ki so ga nagovorile (Češminov grm, Jutro v gorah, Povožena ptica Dogorevanje in Nevesta), s skupnim naslovom Pet pesmi o naši deželi. Hotel je dobiti pesnikov pristanek, zato mu je pisal na njegov tržaški naslov, katerega mu je posredoval Pavle Merkù. Leta 1970 je te svoje skladbe poslal radijskemu zboru, pa so bili na RTV "alergični" na pesnika, ki se je, povsem nedolžen, po vojni umaknil v Trst, kjer je kot profesor in soustvarjalec slovenske kulture deloval vse do svoje smrti (1999). Lipovšek je hotel te svoje skladbe tiskati; nekateri so mu svetovali, naj bi šel "po dovoljenje" k Francetu Šetincu. "Vendar bi kaj takega za svoje skladbe nikoli ne storil, dasi mislim, da bi bil uspešen.

Toda raje naj gre vse skupaj v pozabo (mislim, začasno), kakor da bi se ponižal in kaj takega izmoledoval." Čeprav je čutil, da ga "gledajo postrani", je februarja 1988 v pismu Beličiču pravično zapisal: "Našim 'oblastnikom' zase ne morem očitati, da bi mi potem, ko sta minili prvi dve leti po koncu vojne, prizadeli kaj hudega. Imel sem odprto delovanje v RTV, osem let sem bil na čelu Slovenske filharmonije, nemoteno sem predaval na univerzi, nikoli pa se nisem vmešaval v politične zadeve, saj jih sploh nisem razumel, toda trdno sem ohranil svoj življenjski nazor, za katerega so sicer vedeli, da nikakor ni materialističen, kaj šele marksističen... Za svoje koncertno delo sem prejel (veliko) Prešernovo nagrado - in vse to, ne da bi se količkaj političnemu oportunizmu." V zahvali Beličiču za podarjeno knjigo Pesem je spomin (1988) je Lipovšek zapisal: "Naj bi Vam bili življenje - ali usoda ali naš ljubi Bog Oče do konca naklonjeni.

obletnica meseca 01_2010

Smo dokaj majhen razred, štejemo le nekaj dijakov. In seveda se, kot pravi naslov, počutim črna ovca. Zakaj?

Še sama ne vem, kako se je začelo, ampak je vse bolj vidno. V razredu so sami fantje in imam sošolko, s katero se zadnje čase ne razumeva najbolje! In tako se tudi ona spravlja name z neumestnimi komentarji in zbadljivkami. S sošolci nikoli nismo našli skupnega ali vsaj podobnega jezika. Še tisto malo, ki smo ga imeli, pa je uničila sošolka, ker ne govori z mano.

V bistvu sem zelo živahna in zgovorna, govorim veliko samo s starimi prijateljicami. V šoli sem večino časa tiho, kar mi je grozno. Če pa rečem besedo ali dve, povem trditev, hočem povedat svoje mnenje... se drugi začnejo norčevati iz mene in me 'tlačijo dol'. Imeli smo že pogovor s sošolci. Pogovorili smo se o vsej zadevi, vendar je vse skupaj pokazalo, da je po tem vse še slabše. Pokazala sem jim, da nisem lev, ki se bori za svoje pravice, čeprav bi se morala. Pokazala sem jim, da sem nemočna, kadar se postavijo proti meni. Tako gre iz dneva v dan, iz tedna v teden ... učiteljem ne govorim več o tem, kadar me vprašajo, če je kaj drugače. Odgovorim jim, da je. Ker v bistvu je drugače, vse je še slabše, kot je bilo na začetku. Strašno si želim, da bi me razred sprejel takšno, kot sem, in da me ne bi bilo treba zbadati čisto vsak odmor, čisto za vsako stvar, besedo ...!

Sama ne vem, kaj naj naredim. Samo še na vas se lahko obrnem, če mi vi lahko kaj svetujete. Zelo si ženem h srcu in zelo občutljiv človek sem, vsako stvar vzamem zelo resno v šoli, čeprav tega ne pokažem. Drugače pa sem zelo razposajena, živahna, polna energije in vedno iščem le najboljše v ljudeh. Ampak v šoli preprosto ne morem pokazati sebe. Skrivam se za nekimi maskami in igram, da sem kot železo, da me nič ne prizadene. V notranjosti pa vsaka zbadljivka zareže do krvi! Sošolci pa uživajo z izživljanjem nad menoj!

Vedno so me učili: ne pokaži, da te je prizadel, ker te bodo znova in znova. Verjamem, da je to res. Vendar ko sošolci enostavno ne morejo preživeti dneva, ne da bi me zbadali in se mi posmehovali, če že ne zaradi drugega, zato ker sem ženska. Pa boli vsaka beseda bolj, vsaka na drugačen način. Vedno imam v mislih Jezusove besede; "ljubite svoje sovražnike". Tolažim se, da bodo nekoč odrasli in spoznali, da niso ravnal pravilno. Vendar danes, jutri, včeraj...vse te besede, ki so bile in bodo izrečene, pa bolijo! Za svoje sošolce si želim le najboljše in jim ne privoščim, da bi kaj takega, kot jaz doživeli tudi oni, pa čeprav mi to oni povzročajo!

Upam le, da mi znate svetovati, kaj naj še poskusim, kajti tega ne bom morala več dolgo prenašati. Zbadljivke so iz dneva v dan hujše. Šola mi je zelo všeč in je res ne bi zamenjala, profesorji so čudoviti sama stroka pa me tudi zelo zanima... zato res ne razmišljam o zamenjavi šole. Oviram v življenju se tudi ne mislim izmikati, ker vedno pridejo za teboj. Upam, da mi boste pomagali najti pametno rešitev, pa čeprav le začasno. Tudi čas zaceli marsikatero rano.

Lep pozdrav in hvala, da se mi prisluhnili!

Ana

V tvojem vprašanju je veliko bolečine. Vezi z drugimi člani skupnosti so za to, kako se počutimo, zelo pomembne. Če se v družbi sovrstnikov ne počutimo sprejete, je to zelo boleče. Včasih ne znamo sami najti poti iz takega stanja. Pomembno je, da se obrnemo na tiste ljudi, ki nam lahko pomagajo, ki nam pomagajo razumeti sebe, nam svetujejo, kaj je naj naredimo in nam mogoče odstrejo tančico za tem, kar se dogaja. Pravite, da ste včasih povedali učiteljem, kaj se dogaja. To je dobro. Morda je med njimi kdo, ki mu še posebej zaupate. Tak vam lahko pove, kako vidi tako stvar. Morda vam lahko da kakšen nasvet ali priporočilo. Poleg njega se lahko obrnete na šolsko svetovalno službo. Tudi tam običajno delajo ljudje, ki so vedo, kaj je treba storiti v takih primerih. Potem pa se lahko obrnete na osebno zdravnico. Njo prosite, če vam lahko svetuje terapevta, na katerega bi se lahko obrnili. Nekaj takih stvari ste napisali v svojem pismu, ki kažejo na to, da zelo trpite. Napisali ste tudi, da ne veste, ali boste to lahko še dolgo prenašali. To vse so zaskrbljujoče stvari, ki jih boste lahko lažje uredili s pomočjo usposobljenega svetovalca ali terapevta. Seveda so tu še starši in ljudje, ki jim tudi sicer zaupate. Obrnite se nanje. Pogosto nam, še posebej starši, morda ne znajo pomagati tako, kot bi si mi želeli. Tudi oni se namreč ustrašijo in nam poskušajo dopovedati, da bo vse še dobro in niti ne slišijo, kako nam je hudo. Poskušajo v svoji nemoči le doseči, da bi mi čutili drugače, kar pa ne gre. Strokovna pomoč je v takih primerih najboljša.

Naj na kratko še razložim moj pogled na to, kaj se dogaja. V šoli je dinamično. Preplet karakterjev dijakov je včasih tako pester, da si ne moremo predstavljati, kako. Večina dijakov še nima razvitih socialnih spretnosti, ki bi jim omogočale, da po eni strani razumejo, kaj se dogaja z njimi, po drugi pa empatije, da bi v vsej globini razumeli, kaj se dogaja v drugih. Njihova razposajenost in neobčutljivost sta pogosto vzrok, da se niti ne zavedajo, kaj s svojim vedenjem povzročajo drugim. Tisti še posebej zbadljivi, pa so običajno tudi sami zelo šibki posamezniki. Velja namreč pravilo, da osebnostno močan človek ni nikoli agresiven. Agresivnost izvira iz nemoči in strahu. Najbolj agresivni, zbadljivi, arogantni, žaljivi in grobi ljudje so v sebi najbolj nemočni. Potem svojo ostrino obrnejo navzven in iščejo žrtve, nad katerimi bi se lahko izživljali, jih dražili, provocirali in podobno. Večina njih bo prej ali slej spoznala svojo zmoto, nekateri pa bodo to nemoč odnesli tudi naprej v svoje družine in v poslovno okolje.

Včasih pravijo, da bo vse minilo. Saj drži, toda sam se raje držim načela, da je dobro vzeti stvari v svoje roke in stopiti po pomoč. Z usposobljeno osebo, ki vas bo tudi razumela, bosta sestavili načrt, kako se v tej neprijetni in težki življenjski situaciji soočiti s tem, kar se dogaja. Ne zadržujte vsega v sebi. Poiskati pomoč je pogumno dejanje.

Aleksander Zadel