* 20. marec 1921, Ljubljana, † 10. januar 1999, Ljubljana

Skladbe, ki jih pišem, slišim v sebi.

Prešernovega nagrajenca smo zaprosili, če bi našim bralcem kaj povedal o svojem delu in o sebi. Z izredno prijaznostjo, ki mu je lastna, je povabilo brž sprejel in tako sva kmalu po Prešernovem dnevu posnela tale pogovor.

- Profesor Ramovš, pred kratkim ste za svoje skladateljsko delo prejeli Prešernovo nagrado. Ob tem visokem priznanju bi vas radi predstavili našim bralcem. Slišal sem, da glasbo ne samo pišete, ampak jo tudi izvajate, ker radi sedete za orgle v stolnici in pri uršulinkah v Ljubljani. Tako ste prek cerkvene glasbe nekako povezani z našim delom. Vaša stroka je kompozicija, ustvarjanje-pisanje skladb.

Da, v tem sem se izšolal in iz te stroke sem tudi diplomiral. Tudi Prešernovo nagrado sem dobil za življenjsko delo na tem področju, za kompozicijski opus. Najprej pa bi vam rad povedal tole: veliko orglam in se veliko udejstvujem po cerkvenih korih, in sicer že dolga desetletja, saj sem začel orglati še kot študent leta 1939 pri šolskih mašah v Križankah. Od takrat skoraj ni bilo premora, praktično ves čas orglam. Za orglami v ljubljanski stolnici sem že od leta 1945, pri uršulinkah v Ljubljani od leta 1948, razen tega sem pomagal, nastopal povsod, kjer so me potrebovali ali kamor so me vabili, kajti vsi vedo, da ne znam reči ne. Dejansko nisem še niti enega povabila odklonil.

- Rad verjamem, da vam potem to zaseže ves prosti čas.

Zares ves prosti čas. Za uvod sem hotel povedati, da se vsa ta moja dejavnost po naših korih ne odraža v mojem strokovnem glasbenem delu, v kompoziciji. Nekoč mi je pokojni skladatelj Stanko Premrl rekel, če kdo od komponistov, bi bil gotovo jaz poklican, da ustvarjam cerkveno glasbo. Tudi drugi so me večkrat prosili, tukaj pa je bil moj odgovor odklonilen. Na to področje se ne podajam enostavno zato, ker mi to ne leži. Hočem poudariti svoje prepričanje, da mora biti tudi skladatelj pri svojem ustvarjanju iskren, v smislu Prešernovih verzov iz pesmi o orglarju: „Pusti peti moj'ga slavca, kakor sem mu grlo ustvaril ..." Iskreno sem prepričan, da moje pero ni ustvarjeno za cerkveno glasbo. Sicer pa tudi drugače nimam vokalnih del, sem izrazito instrumentalni skladatelj. Za orgle sem napisal nekaj skladb, ki pa so čisto koncertantnega značaja. Ves čas mi teče glasbeno življenje po dveh tirih: na enem sem komponist orkestralne glasbe, na drugem pa organist po naših cerkvah.

- Gotovo delate z veseljem eno in drugo.

Da, oboje zelo rad delam in me navdušuje in čutim, da sem pač za to poklican in da je tako eno kot drugo moj poklic, na katerega sem navezan in tudi moralno se čutim dolžan do enega in drugega dela. Zdi se mi prav, da človek svoje talente uporablja tam, kjer se čuti sposobnega. Tam bo najbolje uspel in največ dosegel.

- Pišete torej samo instrumentalno glasbo. Za kakšne kompozicije gre, so to obsežna, dolga dela?

Leta 1941 sem končal Glasbeno akademijo v Ljubljani, ki je bila malo poprej (1939) ustanovljena in bil sem eden njenih prvih diplomantov, potem pa sem se izpopolnjeval še dve leti v Italiji. Najprej sem končal poletni tečaj, izpopolnjevalni tečaj za tujce, potem pa sem šel za dve leti na privatni tečaj v Rim h komponistu Alfredu Caselli, s katerim sem se seznanil in pri njem skušal izpopolniti svoje znanje. Upam, da mi je to kolikor toliko uspelo. Če je zasedba manjša, je skladba krajša, če je zasedba večja, je skladba daljša. V sodobni glasbi se radi izogibamo„kilometrskih" skladb. Stvar je pač taka: sprejemanje sodobne glasbe zahteva tudi od poslušalca veliko zbranost in zavzetost, tako da nekako sodeluje pri izvedbah. Ni tako kot pri, denimo, baročni glasbi, da se poslušalci prepustijo v neko nirvano, se zapirajo v neki blažen opoj, so kot na valovih. Ta glasba človeku lahko služi kot oddih. Naše skladbe pa niso oddih, ampak poslušalca prisilijo k sodelovanju, če ga pa zasvojijo, je to za poslušalca tudi naporno, zato morajo biti skladbe nekoliko krajše kot so bile tiste iz prejšnjih stoletjih, da poslušalec še more to dojemati in da ni še pred koncem skladbe popolnoma utrujen.

- Oblike vašega glasbenega izražanja so precej nenavadne, že ritem.

Sodobna glasba je v glavnem pretrgala s tradicijo, vsaj v prejšnjih desetletjih je bila poudarjena namera, da se s tradicijo popolnoma prekine, čeprav so se včasih pokazale tudi nekatere slabe posledica Danes, ko smo se iz tega eksperimentiranja, iz hlastanja po nečem novem, izkopali, včasih spet vržemo pogled nazaj na tradicijo, seveda v tem smislu: tradicija so samo korenine, kar pa iz teh korenin požene, mora biti današnje, sodobno. Živimo v letu 1983 in moramo misliti kot ljudje leta 1983, ne pa kot ljudje leta 1920. Smo pač otroci svoje dobe in umetnik mora skozi prizmo svoje umetnosti izražati svojo dobo in sebe kot otroka te dobe in temu posvetiti tudi svojo umetniško ustvarjalno silo.

- Gospod profesor, v Ameriki ste pridobili doktorat iz glasbene filozofije.

Ta visoki akademski naslov mi je bil podeljen v Tusconu (zvezna država Arizona), kjer je svetovno znana univerza s fakultetami vseh strok.

- Ste tam nastopali?

Ne, samo na temelju mojih del je bil na tej univerzi dan predlog za to podelitev in predlog je bil ugodno rešen.

- Ali skladbe, ki jih ustvarite, tudi natisnete?

Precej se natisne, še bolj praktično pa je, da glasbo snemamo na plošče in trakove. Plošče so sicer zelo draga stvar in človek ne more vsega izdati na ploščah, kot ne morete vsega izdati v tisku, ker so to predrage stvari. Vsa naša dela pa se posnamejo arhivno ali pri radiu (komorna) ali pri filharmoniji (orkestralna) in potem te trakove izmenjavajo s podobnimi hišami. Tako pride naša glasba v svet in njihova k nam. Ta izmenjava danes lepo teče in nas širi po vsem svetu. Lahko rečem — in tukaj ne govorim samo za sebe, ampak za vse slovenske glasbenike, da smo po svetu zelo cenjeni, tako skladatelji kakor tudi poustvarjalci. Povsod nas vedno znova vabijo in uvrščajo v sporede naša dela in naše izvajalce. Lahko smo ponosni, da naš mali narod po svetu doživlja taka priznanja. Če ne bi bilo kvalitete, ne bi bilo priznanj.

- Kdaj to glasbo snemate?

Ponavadi takrat, ko so prireditve, ali tik pred koncertom ali po koncertu, dostikrat pa se snema tudi koncert sam ali pa se snema brez koncerta, ker so koncertantne možnosti tudi omejene in so koncertni odri zelo zasedeni, vsega ni mogoče uvrstiti v sporede. Glasbena dela se snemajo za radio ali televizijo. Skladatelji imamo srečo, da se danes vsa dela, če že ne koncertno izvajajo, pa vsaj posnamejo.

- Poleg komponiranja, tega svojega glavnega poklica, ki ste se mu posvetili, ste zaposleni v knjižnici Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Sem upravnik knjižnice Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Tu sem v službi že od leta 1945. Skladatelj mora biti zaposlen, ker od samega ustvarjanja skladb, resnih mislim, ne morete živeti. Sicer se nekaj dobi, ampak nikdar ne morete vedeti, koliko boste zaslužili, ker je to odvisno od neštetih dejavnikov. Zaradi tega si vsak skladatelj poišče neko službo: jaz sem pristal tukaj v tej knjižnici in mislim, da bom tukaj preživel še teh nekaj let, ki mi manjkajo do upokojitve. Ta moj dvotirni" sistem je dober zaradi tega, ker vnaša v moje življenje različnost in se zato ne „preobjem" ene same stroke.

- Kako komponirate? Ob klavirju?

Ne, pri pisalni mizi, brez instrumenta, kajti zdi se mi nekako potrebno, da to, kar komponist napiše, tudi sam v sebi sliši. Saj tudi vi, ko napišete neko stvar, že slutite, kako bo to živelo. Nekateri skladatelji pa res pišejo glasbo ob instrumentu, največkrat ob klavirju. Jaz sem zmeraj skladal brez klavirja. Melodijo imam v glavi in potem jo samo „vržem" na papir. Potrebujem samo troje: notni papir, svinčnik in radirko.

- Ko pišete skladbo, morate pisati melodije za nešteto instrumentov. Kako gre to?

To nastaja vse sproti, ker morate v sebi pač imeti popolno sliko skladbe, kakršna bo takrat, ko bo izvajana. Za to pa je potrebno imeti kar precej veliko glavo, da tako rečem, tenek posluh in tudi ustvarjalno domišljijo. Ta pa je potrebna v vsaki umetnosti.

- Rekli ste, da ste začeli igrati na orgle že pred vojno. Gotovo ste poznali in poznate tudi cerkvene skladatelje.

Našo cerkveno glasbo dobro poznam, ker imam pač stalno stike z njo že zato, ker jo na orglah izvajam. Cerkvenih skladb je ogromno. Dobro se mi zdi, da je pokoncilska obnova bogoslužja zdaj že tako dobro stekla. Sprva je kazalo, da je s to obnovo vse postavljeno na glavo, da dosedanja cerkvena glasba ne bo nič več vredna. Tako gledanje se je izkazalo za zgrešeno, zdaj vidimo, da lahko še uporabljamo stare skladbe. Prenovljeno bogoslužje spodbuja skladatelje, da ustvarjajo nove, nalašč za to bogoslužje.

- V Sloveniji smo imeli in še imamo precej glasbenikov, ki ustvarjajo cerkveno glasbo.

Da, z orglarsko šolo se stvar še širi, še večje možnosti so, da zajame večji krog in mislim, da lahko zelo optimistično gledamo v prihodnost naše cerkvene glasbe.

- Stanje dobro poznate, ker veliko nastopate po naših korih.

Prav čutim, kako to lepo teče. Slovenci smo že od nekdaj zelo gojili zborovsko petje. Če bi spremljali samo razna tekmovanja, razne revije zborov, bi opazili, da so ti zbori dobri, predvsem pa je razveseljivo dejstvo, da ljudje radi prihajajo pet. Vedeti moramo, da so cerkveni zbori amaterski in pri takih je potrebno veliko več truda, da se nekaj napravi, kot če bi bili to profesionalni zbori. Ampak že od zmeraj so cerkveni zbori sloneli na navdušenju. Prav to se mi zdi zelo pomembno, kajti če nekaj sloni na navdušenju, uspeva. Če gledate samo skozi denar, bo vse šlo bolj slabo.

- Zdaj pa še nekaj osebnih vprašanj. Ste doma iz Ljubljane?

Da, po rodu sem Ljubljančan in tudi vsa naša družina. Zmeraj sem tudi tu živel, razen tistih dveh let, ko sem študiral v Rimu.

- Imate še kakšnega brata ali sestro?

Ne, sam sem, kajti sestra, ki se je rodila pred menoj, je umrla še pred mojim rojstvom. Imam pa svojo družino: tri otroke, in sicer dva sinova, ki sta oba tudi glasbenika, ter hčerko, ki je bolj glasbeni amater, po poklicu je namreč medicinska sestra.

- Ali se tudi vaša žena kaj ukvarja z glasbo?

Ne, čeprav lahko kot zanimivost povem, da je daljna sorodnica znamenitega avstrijskega skladatelja Franza Schuberta, izvira iz te rodbine.

- Torej ni čudno, da sta se ujela in da so tudi vajini otroci glasbeno nadarjeni. Gotovo spremlja vaše delo.

To prav gotovo! Že zaradi tega, ker smo družina in ker se zelo dobro razumemo in v naših pogovorih pride tudi to področje zelo pogosto na vrsto.

- Ali ste tudi vi glasbeno nadarjenost podedovali od svojih staršev?

Moj oče Fran je bil slavist, vendar je imel precej posluha za glasbo. Dokaz, da je bilo res tako, je dejstvo, da je na novo preučil vsa slovenska narečja. Ko ne bi imel dobrega posluha, tega ne bi mogel narediti. Saj si lahko mislite, kakšna so naša slovenska narečja, kakšne razlike so v-vokalih, poltonih! Če za to ne bi imel tankega posluha, takega dela res ne bi mogel nikdar izvršiti. Pač pa je bila zelo glasbeno nadarjena družina moje matere. Že njena stara mama je bila cerkvena pevka na koru pri Šempetru v Ljubljani, tudi vsi mamini bratje in sestre so igrali kakšen instrument in bili pevci na cerkvenem koru. Morebiti so se v meni srečno križale prvine glasbe, ki jih je prinesla s seboj mama, in tiste, ki sem jih prejel od očeta.

- Iskreno smo veseli, da se tudi v tem oziru Slovenija uveljavlja, precej tudi po vaši zaslugi.

Sam zase sem lahko samo vesel, če svojemu narodu nisem bil v sramoto!

- Kakšne načrte pa imate še za naprej? Veliko ste že ustvarili in še ustvarjate. Umetniško ustvarjanje se ne konča s službenimi leti.

Še ustvarjam in Bog daj, da bi lahko še ustvarjal. Gotovo pa je, da je glavnina mojega opusa že zapisana, ker imam pač za sabo že 62 let. Upam pa, da bom lahko še kaj dodal. Želel bi tako, kot je želel slavni skladatelj Franz Joseph Haydn, ki si je dal za svojo 60-letnico tiskati vizitko, na katero je na eni strani dal zapisati svoje ime, na drugi pa melodijo in pod melodijo napis, ki se v slovenskem prevodu glasi: „Konec je mojih moči, star in slaboten sem." Toda po tem je ustvaril svoja največja dela, torej je nekako sam sebe prevaril. Ne rečem, da sem ravno Haydn, upam pa, da bom lahko še kaj ustvaril.

- Kot organist ste precej blizu našemu religioznemu čustvovanju!

To spada zraven, je eno z drugim povezano. Nisem samo na koru, tudi živim s korom.

- Rad bi vas vprašal še nekaj, kar bi bilo za nas verski časopis zanimivo. Katera so bila skozi vaše življenje taka odločilna leta za oblikovanje verskega prepričanja oziroma nazora?

Mislim, da sem imel zelo ugodno ozračje v mladosti. Oče in mati sta bila v službi, zato smo imeli dobro varuško. Pride pa seveda v življenju marsikatero doživetje, lepo ali hudo, in če se takrat človek pravilno odloča, bo zmeraj ostal na nogah, ali da se izrazim v govorici vere: z božjo pomočjo se vse napravi.

- Se morda spomnite, če so na vas kaj posebej vplivali tudi vaši profesorji, posebej kateheti?

Ne, tisto ni bilo tako bistveno, pač pa je tisto, kar sem imel iz domače hiše, lastno prepričanje bilo močnejše kot vpliv okolice.

- Ali poznate Ognjišče že dalj časa?

Spoznal sem ga prek svojih otrok. Mislim, da je Ognjišče zelo dobro. To sklepam po tem, ko vidim, da moji otroci radi segajo po njem. Tudi sam ga vzamem v roke in zdi se mi, da je to res časopis, ki ima svoje mesto in ki naredi veliko dobrega za mlade. Mislim, da je Ognjišče postalo nepogrešljiv del naše verske literature. Zajema zelo široko področje in zdi se mi, da se je vaš list zelo približal mladim. Berejo ga tudi starejši, katerim pomaga, da se lažje vživijo v sedanji mladi rod. Imate srečno roko in ušesa odprta za želje bralcev.

- Prejemamo veliko pisem in drugih sestavkov, v katerih se razodevajo problemi, ki jih skušamo obravnavati. Izražajo jih tisti, ki jih na svoji koži doživljajo, zato so pristni, čutimo, da moramo biti hvaležni bralcem, ki se nam odzivajo, ko posredujejo svoje probleme, da na te probleme navežemo svoja razmišljanja, odgovore.«

Problematika, obravnavana v Ognjišču, je res vsestranska, pestra. Mislim, da je v njem nekaj za vsakega.

- Upamo, da bo tudi ta pogovor z vami pripomogel k pestrosti našega Ognjišča. Hvaležni smo vam, da ste sprejeli naše povabilo in spregovorili za naše bralce.

Že na začetku tega pogovora sem dejal, da se vabilu vedno rad odzovem, če pa bo ob tem kdo imel še kakšno dobro misel, še toliko bolje! Za vsa področja človekovega udejstvovanja velja, kar sem vedno poudarjal pri svojem glasbenem ustvarjanju: zmeraj naprej in nikdar nazaj!

gost meseca 04_1983

pogovarjal se je Franc Bole

* 8. januar 1935, Tupelo, Mississippi, ZDA, † 16. avgust 1977, Graceland, Memphis, Tennessee, ZDA

Sredi avgusta se je na naših TV zaslonih iztekla zelo dobra ameriška nadaljevanka Bogataš in revež - zgodba o dveh bratih, od katerih je bil prvi petičen karierist, drugi pa reven garač. Prvi je hotel imeti vedno več in je imel srce vedno bolj prazno, drugi pa se je znal razveseliti drobnih uspehov svojega truda. Revni brat je bil veliko bogatejši od svojega bogatega brata.

Nekako ob istem času, 16. avgusta 1977, se je v mestu Memphis v ameriški zvezni državi Tennessee izteklo življenje Elvisa Presleya, ‘kralja rock'n' rolla’, enega najbogatejših pevcev vseh časov. Njegova devetletna hčerka Lisa–Marie bo po njem podedovala kopico milijonov v dolarski valuti. Vsi ti milijoni Elvisu niso prinesli sreče. Več ko jih je imel, revnejši je bil. Ko je bil mlad fant, je bil družaben, odprt tip, širokosrčen in če ga je prijelo, je znal komur koli podariti nov Cadillac.

Zadnja leta pa je postal zaprt sam vase, nasilen, nestrpen. Večji del svojega časa je preživel v svoji razkošni vili ob biljardu. Njegovi edini prijatelji so bili telesni stražarji, brez katerih ni šel nikamor. Plašila ga misel, da se bo postaral; mučil ga je spomin na ženo Priscillo Beaulieu, s katero je bil poročen v letih 1967–1973. Zaradi teh strahov je jemal pretirane doze pomirjevalnih sredstev in poživil, ki so povzročila aritmijo srca, zaradi katere je umrl. Močno se je zredil in sramoval se je svoje debelosti, zato je zelo nerad nastopal v javnosti.

Isti Elvis Presley je bil za cel rod Američanov simbol življenjske moči, radoživosti, simbol upora mlade generacije zoper narejeno moralo njihovih staršev. Z navdušenjem so poslušali njegove popevke, ki so jim bile blizu po besedilu in po ritmu. Ob Elvisu je zrasla cela industrija, ne samo gramofonskih plošč, ampak tudi majic, kavbojk in raznih drugih predmetov, ki so jih mladi kupovali zaradi svojega idola.

Njihov kralj se je rodil 8. januarja 1935 v revni leseni baraki v kraju Tupelo (Mississippi). Njegovi starši so bili preprosti delavci na plantaži. Kose je Elvis spominjal svojega ranega otroštva, je povedal, da je bil pogosto lačen. Delo na plantažah je bilo trdo in otroku so se na vsakem koraku ponujali prizori bede belih in črnih delavcev, ki so garali skupaj. Edino sonce, ki ga je čakalo ob nedeljah v cerkvi, je bilo petje bluesov in gospelsov (črnskih duhovnih pesmi). Elvis se je naučil te pesmi prepevati z dušo, kakor njegovi črnski vrstniki, zato so kasneje govorili o njem, daje „edini belec, ki poje kakor črnec". Leta 1948 se je družina Presley preselila v Memphis (Tennessee). Tu je Elvis, ki ga je obdajala skrbna ljubezen matere, končal osnovno in srednjo šolo. Po maturi se je zaposlil kot voznik tovornjakov. Ves čas pa ga je spremljala pesem. Pripovedujejo, da se je njegov oče odrekel tobaku, da je lahko sinu kupil kitaro.

Leta 1953, ko je Bill Haley s svojo skupino Conets sprožil rock'n'roll v filmu ‘Rock around thè clock’, je Elvis hotel na izviren način voščiti svoji materi rojstni dan. Šel je v diskografski studio in za dva dolarja posnel pesem z naslovom ‘All's right, Mama’ (Vse je prav, mama). Tehniku se stvar sploh ni zdela slaba in dal jo je poslušati lastniku studia. Ta je povabil Elvisa, da pride še enkrat v studio in pesem posname ‘zares’. Ko je pesem prišla na radio, je poslušalcem vzelo sapo in discjockey jo je zavrtel štirinajstkrat po vrsti. Mladi so hoteli vedeti, kdo je ta nova zvezda. Tako se je začela njegova blesteča kariera, ki je trajala do nekaj let nazaj, ko se je, kot rečeno, zaprl v svojo vilo. Leta 1958 ga je hudo prizadela smrt matere, ki jo je naravnost oboževal. Postavil ji je nagrobnik: velikanski križ, pred njim kip Srca Jezusovega, ob straneh dva klečeča angela – vse iz belega marmorja. V tem grobu je pokopan tudi on sam. V letu materine smrti je šel k vojakom; vojaški rok je služil v Nemčiji.

Leta 1955 je posnel svojo prvo ploščo, ki je postala hit (Heartbreak Hotel). Spretno je mešal Country & Western, Gospel in Blues, potem pa se je omejil na rock'n'roll. S svojim načinom oblačenja in s svojo frizuro je vpeljal novo modo. Na odru se je zibal v bokih in mlade klical k uporu zoper zlaganost starejših. Postal je njihov idol. Starejši so ga zavračali. Bolj ko so ga zametavali, bolj je postajal priljubljen pri mladih. Leta 1956 je posnel šest plošč, katerih prodaja je šla v milijone. Samo v tem letu je njegov menažer Tom Parker spravil v žep 10 milijonov dolarjev od prodanih plošč! Leto 1957 je bilo še uspešnejše: 10 zlatih plošč. Uveljavil se je tudi v filmih: posnel jih je 34 (kakšne posebne umetniške vrednosti nimajo, v promet pa so šli odlično). Z uveljavitvijo Beatlesov v ZDA (1964) je Elvisova slava nekoliko zbledela. Leta 1969 se je ‘kralj’ vrnil s socialno-kritično popevko ‘ln the Ghetto’ (V getu). Zdaj so ga sprejeli tudi starejši. Za svoj nastop je lahko zahteval kakršnokoli vsoto in jo je dobil.

V zasebnem življenju je šlo vedno slabše. To je bila cena, ki jo je moral plačati za slavo. Cena, zaradi katere je bogataš postal revež. Ko je umrl, so se ob njegovi krsti zvrstite dolge procesije njegovih oboževalcev in oboževalk. "Česa takega nismo videli od smrti Rodolfa Valentina," so pisali časniki.

Čuk S., glasba, v: Ognjišče (1977) 10, str. 46.

"Nekoč sem sovražil Pija XIII., potem sem videl, da je on reševal Jude," je dejal Gary Krupp, ameriški Jud in ustanovitelj fundacije Pave the Way, katere glavni cilj je zbliževanje verstev. Papež Janez Pavel II. ga je odlikoval z redom sv. Gregorja Velikega zaradi izjemnega prispevka pri napredovanju odnosov med Judi in katoličani.

Zanimanje za Pija XII. pa je, tako sam pravi, posledica 'Božjega delovanja', saj tega papeža tudi sam nekoč ni imel rad, ker je, kot veliko drugih ljudi, menil, da je premalo naredil za reševanje Judov med drugo svetovno vojno. Judovski novinar, ki mu je Krupp pomagal do stikov v Rimu, mu je pokazal drugačno podobo delovanja medvojnega papeža in Vatikana. Novinar mu je na podlagi raziskovanja virov, dejal, da je Hitler načrtoval okupacijo Vatikana, izgon papeža v Liechenstein, kjer bi ga pozneje uničil, in po likvidaciji članov kurije bi diktator zavladal tudi v Vatikanu. To izjemno odkrije pa je bilo šele začetek. Dr. Margherit Marchion iz New Jerseya je Kruppu pokazala dokumente, pisma in pričevanja, ki govorijo, kako je Pij XII. reševal Jude. »Vsakemu kritiku danes pravim: pojdi na internet, v arhive New York Timesa, Palestine Posta ...« in se o tem prepričaj. Tudi sam je tako naredil ter preiskal arhive, ki govorijo o papežu Piju in Judih od leta 1939 do 1958 in ni našel enega samega negativnega članka.

Le zakaj se je potem medvojnega svetega očeta prijel vzdevek 'Hitlerjev papež'? Zato, ker se tudi znani zgodovinarji 'prostituirajo', trdi Krupp. To osvetli z zgovornim primerom. Našel je dokument Združenja nemških katoliških duhovnikov, kjer navaja, kako nacistični tisk poroča, da v Vatikanski knjižnici dela Jud. Duhovniki so želeli potrditev te novice, da bi jo razširili med vernike. Zanimivo je, da je časopis B'Nai Brith, leta 1940 na naslovnici objavil novico, kako papež zaposluje Jude, ki jih je italijanska vlada zaradi rasnih zakonov vrgla iz služb. Isti časopis pa danes piše o 'Hitlerjevem papežu'!

Krupp je zbral več kot 76.000 strani različnih dokumentov, ki so vsi dostopni na njegovi spletni strani. Zelo ga je pa razočaralo dejstvo, da nobeden od 'velikih' zgodovinarjev ni pristopil do njegove strani in si ogledal objavljene dokumentacije. Še več, ko je nekatere zgodovinarje pozval, naj mu pokažejo dokumente, ki govorijo o papeževem sodelovanju z nacisti, mu jih niso pokazali. Krupp trdi, da zato ne, ker jih ni.

Vatikan je bil res nevtralen, a je zato rešil življenje več kot 80.000 Judom. To je omogočil papež Pij XII. »Imamo pisma, ki govorijo, kako je papež poslal denar Judom na Dunaj, v Francijo, v Slovenijo, po vsej Evropi. Obstajala je neka vrsta 'podzemnih kanalov'. Nekaj časa so bivali v Vatikanu, potem pa odhajali na Portugalsko, Dominikansko republiko ...« zatrjuje Krupp in dodaja, da smo lahko kritični do ameriških Judov, do Churchila in Rooswelta, ki niso dovolj naredili, da bi rešili več Judov. Čeprav Jud, Krupp zelo kritično pokaže na primer Arthurja Haysa Sulzberherja, medvojnega urednika New York Timesa, ki je namerno prikrival nacistične zločine, ko je objavljal te zločine v časopisu tako, da je besedilo 'razbijal' na krajše prispevke in jih objavljal na različnih straneh časopisa, medtem ko je vrh katoliške Cerkve reševal Jude.

Z božično številko stopamo v novo, za nas pomembno leto, ko praznujemo 50-letnico Ognjišča. Za veliko noč leta 1965 je izšla prva številka naše revije. To je obenem januarska številka, zato boste v sredini revije namreč dobili stenski koledar z godovi in prazniki. Še vedno so na voljo tudi drugi koledarji Ognjišča (žepni in koledar s fotografijami in mislimi). Kot smo to naredili že ob prejšnjih okroglih obletnicah, bomo tudi ob letošnji, ko bomo konec aprila organizirali spomladansko romanje po poti papežev v severni Italiji. Več o njem si lahko preberete na strani 16.

Tudi tokrat smo, kakor v vsakem novem letniku Ognjišča, pripravili nekaj sprememb in novosti, ki jih boste vestni bralci kmalu opazili. Uvodnike bo spet pisal igralec Gregor Čušin, ki ga tokrat skupaj z ženo Melito tudi predstavljamo kot gosta meseca. V pogovoru boste več zvedeli o njegovi družini pa tudi o njegovem ustvarjanju. To je tudi z Ognjiščem plodno, saj smo izdali njegovo knjigo Na tretji strani. Karel Gržan se je umaknil z mesta uvodničarja in bo pisal svoja razmišljanja, povezana s cerkvenim letom in prazniki, obenem pa bo ohranil dosedanjo rubriko Začinjeno življenje, v kateri spremlja mlad par, sedaj že mladoporočenca, na njuni skupni poti. V rubriki vsakokrat predstavi po ene recept kot idejo za kuhanje pa tudi za ponazoritev vodilne misli svojega sestavka.

Ljubitelji kuhanja bodo veseli nove rubrike Za slovensko mizo, v kateri bomo predstavljali turistične kmetije in vsaka nam bo zaupala recept za svojo kuharsko specialiteto. Tako nam bo dala idejo za kuhanje pa tudi idejo za obisk kakšne od kmetij. Kako so živeli naši predniki, ki so bili povečini kmetje, bomo spoznavali v rubriki Domače ognjišče, ki bo predstavljala značilne stare slovenske domačije.

Ta rubrika bo na koncu zadnjih straneh ovitka, zato bo na zadnji strani fotografija katere od domačij. Predstavitev naših novosti in 'znamenitega' Indijančka smo premaknil. Na strani 16 bomo predstavljali pobude ob naši 50-letnici. Spremenjena je tudi rubrika Povejmo z zgodbo. V njej bodo predstavljene drugačne zgodbe, povezane s cerkvenimi prazniki in bogoslužnim letom. Dosedanje zgodbe so izšle v knjigi Zgodba zate, ki je že našla pot med bralce. Zaradi navedenih sprememb se je umaknila dosedanja rubrika Poživiva najin zakon. Nadomestila jo bo rubrika Kako sva se spoznala, v kateri bomo predstavljali zakonske skupine, ki delujejo po Sloveniji tudi z namenom, da bi povedali, kako so oni pri osebni, zakonski in družinski rasti uporabljali revijo Ognjišče. Zakonske skupine, ki bi želele sodelovati, naj se oglasijo na naslov matej.erjavec@ognjisce.si.

Novosti boste lahko tudi opazili v Mladinski prilogi, kjer bodo nekatere že znane rubrike predstavljene na osvežen način, predvsem rubrika Punce - fantje, ki se bo lotila 12 vrednot. Enako velja tudi za rubriko Roberta Friškovca. Na glasbenih straneh bomo letos poleg aktualnih vsebin namenili prostor tudi 12 izvajalcem duhovne ritmične glasbe, ki bodo odgovarjali na deset kratkih vprašanj. Na novo pa je dodana rubrika V profesorjevih čevljih, ki bo prikazala izzive učiteljev in profesorjev v odnosu do učencev.

Ob začetku novega letnika v jubilejnem letu se vam, dragi bralci, zahvaljujem za vašo zvestobo Ognjišču. Ostanite nam še naprej zvesti in priporočite našo revijo in naše izdaje tudi svojim prijateljem in znancem.

LETA 1747 ROJEN GOTTFRIED AUGUST BURGER

PESNIK PRVIH NEMŠKIH BALAD († 1794)

V Prešernovih Poezijah je med baladami in romancami tudi balada Lenora, ki obsega 32 kitic. Pod naslovom je v oklepaju pojasnilo »iz nemškega«. Zamisel zanjo mu je dal nemški Gottfried August Bürger, ki je ustvaril prve nemške umetne balade v ljudskem tonu, večidel z grozljivimi motivi. Najbolj znana je Lenora. Prešeren njegove balade ni prevedel, temveč je njen motiv po svoje oblikoval. Burger je znan tudi po tem, da je priredil zgodbo o baronu Münchhausnu (Lažnivem Kljukcu).

LETA 1841 ROJEN JOSIP KRIŽAN

MATEMATIK, FIZIK IN FILOZOF († 1921)

Živel in delal je večinoma na Hrvaškem za slovensko psihologijo pa je pomemben, ker je leta 1885 izdal knjigo Nauk o čustvima (v hrvaščini), prav tako tudi prvi slovenski učbenik logike (Logika, Maribor 1887), ki ustreza takratnemu pojmovanju logike ... Napisal je veliko število poljudno-znanstvenih člankov iz vremenoslovja, fizike in psihologije. V Domu in svetu je objavljal zanimive članke iz astronomije.

LETA 1845 UMRL MARTIN KURALT

ZBIRALEC LJUDSKIH PESMI (* 1757)

Ta razsvetljenec je bil najprej v stiškem samostanu, potem pa je postal škofijski duhovnik. Zaradi svojih svobodomiselnih nazorov je bil večkrat interniran in umrl je na Češkem. Zavzemal se je za zbiranje ljudskih pesmi, vendar samo izbranih in popravljenih za poučno-vzgojen namen, druge pa je zavračal.

LETA 1869 ROJEN HENRI MATISSE

FRANCOSKI UMETNIK († 1954)

Henri Matisse velja za enega najvplivnejših slikarjev 20. stoletja in za pionirja fauvizma. Fauvisti so nasprotovali impresionizmu, motivi so bili zanje postranskega pomena, pomemben je bil izraz. Zato je Matisse barvo uporabljal kot sredstvo za izražanje in ne za opisovanje. V njegovih slikah se pozna tudi vpliv Maroka, Alžirije, Rusije, Polinezije, kamor je potoval. Kot slikar se je poizkušal tudi v tradicionalnih motivih, krajini, tihožitju ter pastoralnih temah. Proti koncu življenja je opremil kapelo svetega rožnega venca v dominikanskem samostanu v mestu Vence, kjer se je lahko izrazil na vse znane načine: kot slikar, kipar, arhitekt, risar, oblikovalec in dekorater. Uporabil je moč svetlobe, barve, črte in prostora in z njimi ganil gledalca in obiskovalca. Matiss je o kapeli zapisal: "Ta kapela zame predstavlja vrhunec življenja, polnega del."

LETA 1871 UMRL ANTON MURKO

DUHOVNIK,  SLOVNIČAR IN LEKSIKOGRAF (* 1809)

Štajerski duhovnik, ki je najprej na Dunaju študiral medicino, potem pa v Gradcu bogoslovje, je leta 1832 tam izdal slovnico Theoretisch-praktische Slowenische Sprachlehre. Jezikoslovci jo smatrajo za eno najboljših po Kopitarjevi (1808). Zavrnila je dajnčico in narečni regionalizem ter utrdila enotnost slovenskega jezika. Leta 1833 je izšel še slovar Slovensko-nemški in Nemško-slovenski besednik.

LETA 1892 ROJEN SILVO KRANJEC

ZGODOVINAR, GEOGRAF (+ 1976)

V letih 1912–1916 je na dunajski univerzi študiral zgodovino in zemljepis, bil dve leti vojak, po vojni pa je nastopil službo profesorja zgodovine na srednjih šolah. Kot zgodovinar se je posvečal tudi znanstvenemu delu. Napisal je Pregled zgodovine Srbov, Hrvatov in Slovencev (1925). Za Mohorjevo družbo je napisal obširno Zgodovino Srbov (1927), pri isti založbi je leta 1928 izšla njegova knjiga Kako smo se zedinili, v kateri poudarja vlogo Slovencev v zgodovini zbliževanja in bojev za skupno državo.

LETA 1914 ROJEN JANEZ LIPUŠČEK

OPERNI IN KONCERTNI PEVEC ( † 1965)

V Ljubljani je študiral glasbo na Državnem konservatoriju in leta 1941 postal član zbora ljubljanske opere. Njegova prva pomembna vloga je bila vloga Rudolfa v La Boheme. Odličen je bil kot interpret tenorskih likov v Mozartovih operah... . Lepoto glasu je povezoval z igralskim talentom. Bil je eden prvih koncertnih tenoristov v tedanji Jugoslaviji in član Slovenskega okteta od ustanovitve (1951) do smrti, imeniten interpret slovenskih narodnih pesmi.

LETA 1936 UMRL MIGUEL DE UNAMUNO

ŠPANSKI PISATELJ, FILOZOF BASKOVSKEGA RODU (* 1864)

Rojen v Bilbau, študiral je filozofijo in jezike na Univerzi v Madridu leta 1884 je začel delati v Salamanki kot profesor latinščine in psihologije. Leta 1901 je bil prvič imenovan za rektorja Univerze v Salamanki ... Kot republikanec in nasprotnik kralja je bil nekaj časa tudi v izgnanstvu. Kasneje je izjavil, da je s svojim peresom, nasprotovanjem kralju in diktatorju ter z izgnanstvom naredil več kot kateri koli drug Španec. Ob začetku španske državljanske vojne je podprl upornike generala Franca in  pozval evropske intelektualce naj podprejo vstajnike ter zatrjeval, da le-ti predstavljajo obrambo zahodne civilizacije in krščanske tradicije. Kasneje se je pokesal, da je javno podprl vstajo in nastopil proti frankistom ter bil zato obsojen na hišni pripor, katerem je tudi umrl. Bil je eden najvplivnejših španskih modernistov in humanistov. Ukvarjal se je z nasprotjem med časom in večnostjo, med vero in razumom ... razmišljal je o nesmrtnosti ... Edino možnost in razlago je našel v veri. Smrt je zanj dejstvo, življenje se konča. A bil je prepričan, da je v življenju potrebno verjeti, da naš razum preživi smrt. Zaradi tega je potrebno verjeti v Boga, imeti vero, ki ni racionalna; tako se ohranja notranji konflikt med potrebo verovanja in razumom, ki vero zavrača. Unamuno naj bi bil eden izmed predhodnikov eksitencialistične šole, ki je nekaj desetletij kasneje doživela vrhunec v evropski filozofiji. Nemirnost svojega duha je izražal v poeziji, esejih in romanih: izražal je duhovno tesnobo in bolečino, ki jo je povzročal božji molk, čas ter smrt.

nekaj njegovih misli:

- Verovati v Boga se pravi, hrepeneti po tem, da je, zraven pa se še vesti tako, kot da bi bil; se pravi, živeti od tega hrepenenja in narediti iz njega naš najbolj notranji zagon za delovanje. Iz te sle ali lakote po božanstvu klije upanje, iz tega vera in iz vere in upanja bratoljubje.

- Verovati v Boga pomeni ljubiti ga in se ga bati iz ljubezni. Vzljubimo ga pa, še preden ga spoznamo, in ko ga ljubimo, ga naposled uzremo in odkrijemo v vsem.

- Treba je kositi in koso nabrusiti. Treba je delati in se za delo pripravljati. Brez notranjega življenja ni niti zunanjega.

- V meni se zmeraj bolj utrjuje prepričanje, da se človek tedaj, ko se znajde iz obličja v obličje s samim seboj, ponavadi strogo sodi in prizna lastne napake, tudi če se sunkovito brani, da bi jih priznal pred drugimi, in se samemu sebi izgovarja in opravičuje.

- Sovražimo in ljubimo samo tisto, kar nam je v nečem tako ali drugače podobno. Kar je docela nasprotno ali povsem drugačno od nas, ne zasluži ne naše ljubezni ne sovraštva, temveč brezbrižnost. In ponavadi mi je tisto, kar mi je zoprno pri drugih, zoprno zato, ker to zoprnost čutim v samem sebi.

- Narod obstaja kot narod, kadar si izoblikuje misel o svoji vlogi na svetu... Lažje si je z duhom pridobiti zemljo, kakor z zemljo duha.

- Sklenite, da ne boste nikoli lagali ne po naročilu ne po opustitvi; sklenite ne le, da ne boste govorili laži, temveč tudi, da ne boste zamolčali resnice.

- Veselje, ki ne prekipeva iz naših duš in ne pomaga drugim ljudem, da se vesele v Bogu, ne prihaja k nam od Boga.

- Resnice, ki niso shranjene v tvoji duši, niso resnice vere in ti nisi k nobenemu pridu. Tvoja vera je tisto, kar ti veruješ in česar se ti zavedaš, ne pa, kar veruje tvoja Cerkev.

- Resnična prihodnost je današnji dan. Kaj bo z njim jutri? Tega jutra ni! Kaj je z nami danes, sedajle? To je edino vprašanje.

- Edino popolno češčenje, ki ga lahko izkazujemo Bogu, je češčenje resnice.

- Na vseh področjih je laž smrt in resnica življenje. In ko bi nas resnica vodila v smrt, je bolje umreti za resnico, za življenje, umreti od življenja, ne pa umreti od laži, živeti umirajoč.

- Kadar je beseda beseda resnice, je ustvarjalna sila, ki povzdiguje človeka nad nečloveško in surovo prirodo. Človek je človek po besedi.

- Resnično življenje pa se opira predvsem na to, da se imamo radi, če se razumemo ali ne, ne pa da se razumemo, a pri tem ne ljubimo.

- Če verujem v Boga, ali vsaj mislim, da verujem vanj, verujem predvsem zato, ker hočem, da Bog biva, potlej pa zato, ker se mi po srčni poti razodeva v evangeliju in skozi Kristusa in zgodovino. To je zadeva srca.

- Vstajenje - dokončna zmaga. Brez tebe, Kristus, se rodimo, da umrjemo; s teboj umrjemo, da se prerodimo.

LETA 1937 UMRL FRAN JAKLIČ – PODGORIČAN

UČITELJ, PISATELJ (* 1868)

Bolj znan je po svojem psevdonimu Podgoričan, saj se je rodil v Podgorici pri Dobrepolju. Kot učitelj je služboval v Ljubljani, Škofji Loki in na Vidmu. Pisal je o kmečkem in vaškem življenju, o posebnežih in s svojim pisanjem nadaljeval Jurčičevo in Levstikovo pripovedno izročilo. Objavljal je v Ljubljanskem zvonu ter Domu in svetu. Napisal je številne kratke pripovedi in nekaj povesti (Ljudska osveta, Nevesta s Korinja, Vaška pravda ...). Po upokojitvi je začel pisati zgodovinske povesti, ki so se dogajale v njegovi rodni dolini (Zadnja na grmadi, Peklena svoboda ...) Je eden najbolj produktivnih avtorjev kmečke povesti, tudi njegova hči Helena je bila pisateljica. Objavljal je v tržaški Edinosti, Slovenskem narodu, Rodoljubu, Slovencu, Mohorjevi družbi in Ljubljanskem zvonu.

več:
S. Čuk. Fran Jaklič (1888-1937): Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2018), 42-43.

pripravlja: Marko Čuk

LETA 39 ROJEN TIT FLAVIJ

DESETI RIMSKI CESAR († 81)

Iz flavijske dinastije, leta 79 je na prestolu nasledil očeta Vespazijana (prvi, ki je nasledil svojega očeta) in vladal Rimu dve leti. Pred prihodom na prestol je bil ugleden vojaški poveljnik, ki je med prvo judovsko-rimsko vojno pod svojim očetom služil v Judeji, zadolžen je bil za zatrtje judovske vstaje. Leta 70 je oblegal in osvojil Jeruzalem in ga porušil, med drugim tudi Drugi judovski tempelj. Za svoje zasluge je bil nagrajen s triumfom in Titovim slavolokom, ki ga lahko vidimo v Rimu ... Kot cesar je najbolj znan po koncu gradnje Koloseja, čas njegovega vladanja pa je zaznamoval tudi izbruh Vezuva (79) in velik požar Rima (80).

LETA 1865 ROJEN RUDYARD KIPLING

BRITANSKI PISATELJ INDIJSKEGA RODU, NOBELOVEC 1907, AVTOR KNJIGE O DŽUNGLI († 1936)

Rojen v Indiji (Bombaj) je kasneje obiskoval vojaško šolo v Angliji in potoval po svetu kot časnikar. Od leta 1896 je živel v Angliji. Bil je mojster kratke proze, z izrazitim pripovednim slogom in lepimi opisi indijskega sveta. V svojih delih je poveličeval pogum, marljivost in disciplino. Najbolj znani sta njegovi deli za mladino Knjiga o džungli in Druga knjiga o džungli. Pisal je tudi pesmi, leta 1907 je prejel Nobelovo nagrado za književnost.

nekaj pisateljevih misli:

• Kaj pomaga galop, če ne gremo v pravo smer.
  
• Očitno so besede najmočnejša droga, ki jo človeštvo uporablja.
  
• Če lahko v neizprosno minuto naliješ / šestdeset sekund vrednosti iz globin, / bo zemlja tvoja in vse, kar na nji odkriješ, / in to je še več boš človek, moj sin!
• Če zmoreš ostati miren, ko na tvoji poti / vsi zgubijo glavo in s prstom kažejo nate; / če ohraniš zaupanje, ko vsi ostali dvomijo, / in če jim ne zameriš, ker nimajo zaupanja; / če ti čakanje ne dela veliko težav; / / če ne lažeš, ko slišiš laži, / in če ne sovražiš, ko tebe sovražijo; / če se ne delaš preveč dobrega, / niti ne govoriš preveč modro; / če sanjariš, a ti sanje niso vse; / če misliš, a ti misli zmeraj ostanejo čiste; / če znaš sprejeti zmago in poraz, / sprejeti enako in eno in drugo; / če lahko preneseš, da tvojo resnico goljufi / izkrivljajo, da bi lažje prevarali bedake; /  če vidiš, kako v koščke razbijajo tvoj cilj / in če se pripogneš, da dvigneš in pobereš ostanke; / če lahko zbereš vsa svoja premoženja / in jih zastaviš, vsa naenkrat, / če si pripravljen, da znova začneš, kot na začetku, / brez ene same besede, hkrati, ko si izgubil vse, z nasmehom; / če pripraviš svoje srce, svoje živce in svoje mišice, / da služijo tvojim ciljem tudi, ko so čisto izčrpane, / in če vztrajaš, ko se vsi ustavijo, / razen volje, ki te vodi: "Drži se dobro!" // če sredi množice nisi ponosen, / in če se nimaš za heroja, ko se družiš s kralji; / če te niti prijatelj niti sovražnik ne moreta pokvariti; / če ti vsak človek nekaj pomeni, a niti eden preveč; / če znaš dobro izpolniti vsako minuto svojega življenja, / in v vsakem trenutku greš po pravi poti, // "Tvoja" bode Zemlja in vsa njena bogastva. (Če zmoreš ostati miren)

LETA 1916 ROJEN FRANC JEZA

PISATELJ, PUBLICIST IN ČASNIKAR († 1984)

Doma iz Sp. Hajdine pri Ptuju, je končal gimnazijo na Ptuju, pisal v številne liste, študiral pravo v Ljubljani, vendar ga zaradi vojne ni mogel končati. Kasneje je končal študij etnografije v Gradcu. Kot krščanski socialist se je navduševal za komunistične ideje, Italijani so ga zato zaprli, obsojen je bil na 30 let, nekaj časa je preživel v koncentracijskih taboriščih Dachau in Uberlinger. Po vojni je spoznal, da je jugoslovanski režim vzpostavil nekaj povsem drugega, za kar si je sam prizadeval in si predstavljal, pogrešal je svobodo govora, zato je prebegnil na Zahod. Nekaj časa je delal pri zavezniški časnikarski agenciji, kasneje kot sodelavec Radia Trst: pisal je novele, drame in igre za otroke ter prevajal, urejal kulturne prispevke. Bil je ustanovitelj in sourednik revij Stvarnost in Stvarnost in svoboda", sodeloval pri večini slovenskih zamejskih revij: Mladika, Novi list, Pastirček ...  V prispevkih, ki jih je objavljal v tujem tisku je javnost seznanjal s stanjem v Jugoslaviji in podajal svoja stališča o nujnosti politične osamosvojitve Slovenije ter vključevanju Slovencev v evropsko skupnost. Zagovarjal je načela demokracije, slovenske državne neodvisnosti, in takrat, ko se o tem ni smelo govoriti pisal o prednosti in nujnost lastne države v svobodi, polemiziral s Kardeljem.... pisal o nasilju diktatorja, ki je celo svoji ženi odvzel osnovne državljanske pravice... čudil se je slovenskemu vodstvenemu kadru, ki ni bilo sposobno razmišljati o prihodnosti, predvsem o možnostih osamosvojitve ... toda živel je štirideset let pred časom ... Izdal je knjigo, v kateri je dokazal (statistično), da je Slovenija v Jugoslaviji gospodarsko izkoriščana. Nikoli pa v svojem pisanju ni bil žaljiv, tudi nasprotnikom je priznal tisto, kar je bilo pozitivno ... pravzaprav bi lahko bil vzor današnjim politikom, ki tega ne zmorejo ...

• Demokracija mi pomeni svobodno življenje posameznikov in naroda kot celote. Nad tem bdi neodvisno sodstvo. Demokracija – to so razmere, kjer se državljanom ni treba bati sodržavljanov in kjer posamezniku ali skupinam državljanov ni treba imeti strahu, da jih bo kdo – ali celo država sama – oropal njihovih pravic, in kjer se lahko zanesejo na poštenost in pravičnost zakonov in sodnikov. Demokracija je tudi to, da lahko človek javno, ustno ali v tisku, kritizira, če se mu kaj ne zdi prav, tako državo in državnega poglavarja kot zadnjega uradnika ali policista, ne da bi se moral zaradi tega bati maščevanja ali celo zapora in obsodbe. (leta 1983)

LETA 1944 UMRL ROMAIN ROLLAND

FRANCOSKI PISATELJ, NOBELOVEC LETA 1915  (* 1866)

Rojen v Parizu, kjer je študiral zgodovino. Kot romantik se je navduševal za bratstvo med narodi. Leta 1915 je dobil Nobelovo nagrado za književnost za delo Jean-Christophe, ki je izmišljena biografija nemškega glasbenika (delno opisuje življenje L. van Beethovna, delno svoje), ki je tudi simbol sožitja med narodi. Poleg tega je znan tudi po romanu Miklavž Breugnon. Znan je tudi po biografijah Beethovna, Michelangela, Tolstoja, Gandhija ... Nobelovo nagrado je prepustil Rdečemu križu, pri katerem je deloval med prvo svetovno vojno v Švici.

njegove misli:

• Iz vsega mojega dela in iz vsega življenja izhaja en sam etični zakon: nikoli zapisati ali izreči nobene besede preveč ali premalo, ki bi utegnila žaliti resnico … Eno samo zdravilo je: resnica.
• Navadno mislimo samo na to, kaj lahko obdržimo ali izgubimo. Mislimo vendar na to, kaj lahko damo!
  
• Kdor želi gledati živega Boga iz obličja v obličje, naj ga ne išče na praznem nebu svojih misli, ampak v ljubezni do ljudi.

LETA 1951 UMRL KAREL JERAJ

VIOLINIST, GLASBENI PEDAGOG IN SKLADATELJ (* 1874)

Rojen na Dunaju, kjer je diplomiral iz violine (pri Antonu Brucknerju in Robertu Fuchsu. Poučeval violino na ljubljanski Glasbeni matici, po potresu 1895 pa odšel v  London in postal koncertni vodja Imperialnega britanskega glasbenega inštituta, s katerim je koncertiral po raznih evropskih mestih. Leta 1900 je postal redni član in koncertni mojster dunajskega orkestra (pod vodstvom Gustava Mahlerja). Po letu 1912  se je zaposlil v Zavodu za slepo mladino blizu Dunaja in tam poučeval violino slepe in slabovidne. Posebno skrb je posvetil tudi v vojni oslepelim vojakom, organiziral ter izvedel veliko število koncertov. Vodil je slovenski dijaški zbor „Zvezda" in sodeloval pri vseh prireditvah slovenskih kulturnih organizacij na Dunaju. Po prvi svetovni vojni se je s soprogo, slovensko pesnico Vido Jeraj vrnil v Ljubljano in nastopil službo v Glasbeni matici kot profesor za violino in dirigent novoustanovljenega Orkestralnega društva.

LETA 1952 UMRL LAVOSLAV SCHWENTNER

ZALOŽNIK SLOVENSKE MODERNE (* 1865)

V šolo je hodil v rodnem Vranskem, potem v Celje, kjer se je učil tudi knjigovodstva. Na Dunaju je opravljal tečaj knjigotrštva, študiral delovanje nemškega založništva, vodil svoje podjetje v Ljubljani, ki ga je 1948 prevzela DZS. Izdajal je številne knjige pomembnih slovenskih avtorjev. Prvi je začel načrtno izdajati knjige za otroke in zanje priskrbel naše najboljše književnike in ilustratorje. Urejal je tudi revijo Slovenska knjigarna, v kateri je pisal o problemih takratnega založništva. Bil je soustanovitelj in prvi predsednik Združenja založnikov in knjigotržcev Jugoslavije in velja za prvega sodobnega slovenskega založnika. Oblikovanje slovenske knjige je dvignil na evropski nivo, zaradi sodelovanja z avtorji slovenske moderne pa , si je pridobil tudi sloves kulturnega delavca in pospeševalca dobre in lepe slovenske besede. Na Slovenskem knjižnem sejmu vsako leto (od 1985) zbornica knjižnih založnikov, založnikov časopisov in revij, knjigotržcev, radiodifuznih medijev in grafične industrije (ZKGM) pri Gospodarski zbornici Slovenije, podeljuje po njem imenovano Schwentnerjevo nagrado. Do leta 1999 je bil sejem vsake dve leti, nagrade pa so podeljevali najboljšim knjigarnam in najboljšim knjigotrškim delavcem ... Od 1999 ZKGM podeljuje letno nagrado za življenjsko delo na področju založništva in knjigotrštva ter za razvijanje in spodbujanje bralne kulture doma in v zamejstvu. Leta 2005 jo je dobil tudi naš urednik in ustanovitelj založbe in revije – Franc Bole.

LETA 1959 UMRL JOSIP RIJAVEC

tenorist, GLASBENI PEDAGOG, KONCERTNI PEVEC (* 1890)

Glasbeno se je šolal v Ljubljani in na Dunaju vzporedno s študijem prava. V vseh študijskih letih je nastopal na koncertih. Leta 1916 je prvič nastopil v zagrebški operi, kjer je pel do leta 1921, zatem pa v Beogradu. V letih 1927–1933 je bil angažiran v berlinski državni operi, v tem času je imel tudi številne koncerte po raznih mestih, od leta 1936 je stalno nastopal v operi Narodnega gledališča v Beogradu, kjer je od leta 1945 kot profesor glasbene akademije vzgojil generacije mladih pevcev.

LETA 1963 UMRL ALOJZIJ FILIPIČ

DUHOVNIK, BOTANIK, RODOLJUB, HUMORIST, REŠITELJ SVETOGORSKE MILOSTNE PODOBE (* 1888)

Kot župnik v Grgarju (1919–1945), rojstnem kraju Urške Ferligoj, ki se ji je leta 1539 na Skalnici-Sveti gori prikazala Marija, si je Alojzij Filipič z vsem duhovniškim žarom prizadeval za češčenje Svetogorske Kraljice. Ko so septembra 1943 s Svete gore odstranili patre, je Filipič pohitel na Goro ter iz zapuščene bazilike sredi noči spravil na varno Najsvetejše in milostno Marijino podobo, ki se je vrnila na Sveto goro leta 1951. Filipič se je ukvarjal tudi z botaniko. Rastline je zbiral že v Grgarju, a je bila botanična zbirka uničena ob letalskem napadu na Grgar leta 1945. Po drugi svetovni vojni je zbiral rastline po Primorski: od Istre do Julijskih Alp, od Snežnika do Nanosa in po celem Trnovskem gozdu. Naredil je bogat herbarij, ki ga hrani Škofijska gimnazija Vipava. Vsebuje okrog 3000 herbarijskih pol z več kot 600 rodovi rastlin.

... več o njem preberite v knjigi Alojzij Filipič (Irena Breščak, Graditelji slovenskega doma 9, Ognjišče, Koper 2013 - RAZPRODANO))

LETA 1974 UMRL p. FRANCE AČKO

REDOVNIK, FRANČIŠKAN, ORGANIST IN SKLADATELJ S POSLUHOM ZA OTROKE (* 1904)

Frančiškan p. dr. France Ačko se je vse življenje glasbeno izpopolnjeval in hkrati ustvarjal. Število njegovih skladb sicer ni veliko, toda vse, kar jih je napisal, so lepe in tehtne. Med najlepšimi so tiste, ki jih je ustvaril za otroke. Med temi imajo posebno mesto ljubke božične pesmi, ki so izšle v zbirki Najlepše božične za otroke (1931). Znane so: Počivaj, milo Detece, Tam stoji pa hlevček, Na kamelah jezdijo idr.

LETA 1981 UMRL FRANJO ŠEPER

HRVAŠKI DUHOVNIK, NADŠKOF IN KARDINAL (* 1905)

Rojen v Osijeku v krojaški družini. Otroštvo in mladost je preživel v Zagrebu, kjer je tudi obiskoval osnovno in srednjo šolo. Teologijo je študiral v Zagrebu, doktoriral na Gregoriani v Rimu in bil leta 1930 posvečen v duhovnika. Med vojno je bil ravnatelj bogoslovja. Leta 1954 je prejel škofovsko posvečenje ter do smrti kardinala Stepinca (1960) vodil zagrebško nadškofijo kot nadškof pomočnik, tedaj pa je postal redni zagrebški nadškof in metropolit. Na vseh štirih zasedanjih drugega vatikanskega koncila je nastopal s tehtnimi predlogi in si pridobil velik ugled. Papež Pavel VI. ga je leta 1965 imenoval za kardinala, januarja 1968 pa ga je poklical v Rim ter ga postavil za prefekta kongregacije za verski nauk. Službo »čuvarja pravovernosti«, ki je bila v tem času pokoncilskega vrenja silno težavna in nehvaležna, je opravljal polnih trinajst let. Za to dolgoletno zvestobo se mu je zahvalil tudi papež Janez Pavel II, med mašo zadušnico, ki jo je zanj daroval 2. januarja 1982 v baziliki sv. Petra v Rimu. S slovenskimi škofi ga je vezalo iskreno prijateljstvo. Tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar je ob slovesu od kardinala v zagrebški stolnici dejal:

»Tudi zato, da je bila jeseni 1968 v Sloveniji ustanovljena samostojna cerkvena pokrajina in je Ljubljana postala metropolija ima pokojni kardinal Šeper velike zasluge. Njegovo ime je torej na poseben način povezano z novejšo zgodovino Cerkve na Slovenskem in njeno novo ureditvijo ...«

LETA 1987 JE PAPEŽ JANEZ PAVEL II.

PODPISAL OKROŽNICO O SKRBI ZA SOCIALNA VPRAŠANJA

To je bila sedma okrožnica papeža Janeza Pavla II. in druga v vrsti socialnih okrožnic, v kateri je papež v luči tedanjih razmer osvetlil smernice, ki jih je njegov predhodnik Pavel VI. razvil v socialni okrožnici O delu za razvoj narodov (Populorum progressio), ki je izšla leta 1967. Papež je hotel potrditi nepretrganost cerkvenega socialnega nauka in poskrbeti za njegov razvoj glede na potrebe sedanjega in prihodnjega sveta. Zato je ponovno opozoril na celovito razumervanje razvoja, ki mora zajemati celotnega človeka, napredek mora temeljiti na pristni človekovi poklicanosti in na spoštovanju kulturnih različnosti vsakega naroda. Njena glavna naloga je bila zbuditi in vzgajati moralno zavest človeka, da bo deloval odgovorno do sebe in drugega, končno tudi do Boga. Resnični razvoj in solidarnost sta uresničljiva samo na temelju etike in vere, zato nekateri to okrožnmico imenujejo kar okrožnica "solidarnost". Papež se je zavzel tudi za zmanjšanje razlik med razvitimi in nerazvitimi državami. Svoj odmev je v okrožnici dobilo tudi ekološko vprašanje, saj opozarja, da je človek razvrednotil naravo in s tem tudi človeka, ki je njen del. Opozarjala je na pravilno vrednotenje narave in upoštevanje njenih zakonitosti: za odgovornoist do prihodnjih rodov, saj ni vseeno, kaj jim bomo zapustili. Okrožnico Sollicitudo rei socialis so javnosti predstavili 19. februarja 1988.

O socialnem in družbenem nauku katoliške Cerkve lahko več izveste tudi v knjigi DOCAT, ki jo je izdalo Ognjišče. V DOCAT-u predstavljeni družbeni nauk ne prihaja od tega ali onega papeža niti od tega ali onega učenjaka, prihaja, kot pravi papež Frančišek, iz srca evangelija, prihaja od Jezusa samega. Saj je Jezus Božji družbeni nauk. Posebej nagovarja mlade in jih usmerja, da delujejo po načelih resnice, pravičnosti in ljubezni.

LETA 1988 JE IZŠLA

POSINODALNA SPODBUDA O KRŠČANSKIH LAIKIH

Dokument je nastal kot sad škofovske sinode leta 1988, ki je govorila o poklicanosti in poslanstvu laikov v Cerkvi in v svetu. Ta spodbuda je nastala kot temeljna listina katoliških laikov v našem času. Govori o njihovem dostojanstvu, poklicanosti, svetosti ter mestu v krščanski skupnosti.

LETA 1991 RAZPUSTITEV KOALICIJE DEMOS

V Dolskem so pomladne politične stranke podpisale sporazum o razpustitvi Demosa, ki je nastal 27. novembra 1989, ko so se na kmetiji predsednika Slovenske kmečke zveze (SKZ) Ivana Omana zbrali predstavniki Slovenske demokratične zveze (SDZ), Socialdemokratske zveze Slovenije (danes SDS) in Slovenskih krščanskih demokratov (SKD) ter se dogovorili o ustanovitvi predvolilne zveze demokratičnih strank. Pred volitvami 1990 so se Demosu pridružili še Zeleni Slovenije, Slovenska obrtniška stranka (SO - kasneje Liberalna stranka), in upokojenska stranka Sivi panterji. Ime Demos je predlagal socialdemokrat Matjaž Šinkovec (kratica Demokratična opozicija Slovenije) vodil pa jo je Jože Pučnik. Spomladi 1990 je Demos zmagal na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji po letu 1928 in oblikoval vlado, ki jo je vodil krščanski demokrat Lojze Peterle.
V vladi je prihajalo do trenj (Peterle - Rupel) še bolj odločilne pa so bile razlike pri zamisli lastninjenja družbenega premoženja (levi za odkup nekdanjih družbenih podjetij, desni za razdelitveno privatizacijo) ...usoden pa je bil razkol v stranki SDZ (nov program in preimenovanje stranke v SDZ-Narodnodemokratsko stranko z Rajkom Pirnatom). Večina vodilnih je ustanovila novo stranko z imenom Demokrati – Demokratska stranka (DS) ki jih je vodil Igor Bavčar. Janez Janša se je tedaj pridružil Pučnikovim socialdemokratom.
V Dolskem so tako razpustili Demos in stranke so se odločile, da bodo aprila 1992 predčasne volitve. Takrat je s konstruktivno nezaupnico novi mandatar postal liberalni demokrat Janez Drnovšek, ki je sestavil svojo prvo vlado (liberalni demokrati, prenovitelji (nekdanji komunisti) socialisti, Pučnikovi socialdemokrati - Pučnik podpredsednik vlade, Janša obrambni minister, Zeleni Slovenije in demokrati - Bavčar notranji, Rupel zunanji minister). Po volitvah decembra 1992 je Drnovšek sestavil novo vlado.

pripravlja: Marko Čuk

LETA 1894 ROJEN ANTE TRSTENJAK

SLIKAR IN GRAFIK (+ 1970)

Po šoli za umetno obrt v Gradcu in na Dunaju je študij slikarstva začel v Zagrebu, diplomiral pa je leta 1923 v Pragi. Strokovno se je izpopolnjeval v Italiji in v Parizu. Leta 1928 je obiskal Lužice, srbski ‘otok’ v Nemčiji, in začel ustvarjati dela z lužiškosrbsko folklorno tematiko. Dalj časa je živel in deloval v Pragi, od leta 1950 do smrti pa v Mariboru. Trstenjak sodi med najboljše slovenske akvareliste v času med obema vojnama, doživeti so zlasti njegovi motivi iz rodnih Slovenskih goric.

LETA 1926 UMRL RAINER MARIA RILKE

AVSTRIJSKI PESNIK (* 1875)

Zaradi pritiska staršev je pesniško in umetniško nadarjen fant obiskoval vojaško šolo, toda deset let odraščanja z vojaščino je pustilo sledi in zaradi bolezni je začel študirati literaturo in umetnostno zgodovino. Pozneje se je v Munchnu prepisal na pravo, se zaljubil v Lou Salome, ki je bila v življenju nemočnemu Rainerju muza in skrbna mama ... Ko ga je Lou zapustila se je poročil s Claro Westhoff, imel z njo tudi hčerko, vendar ni bil človek, ki bi živel družinsko življenje. Srednje ustvarjalno življenje je preživel v Parizu, kjer so nastale tudi Nove pesmi, potem pa padel v ustvarjalno krizo, ki jo je prebrodil, ko je izdal Devinske elegije, ki so dobile ime po devinskem gradu, kjer je Rilke nekaj časa bival. Proti koncu življenja je kljub slabemu zdravju napisal številne pomembne pesmi, leta 1926 pa je umrl v sanatoriju Valmont pri Montreuxu. Spada med najpomembnejše lirike v nemškem prostoru. Napisal je mnoge pesmi, pripovedi, roman, ter spise o umetnosti in kulturi, kot tudi različne prevode iz literature in lirike, med drugim iz francoskega jezika. Zanimiva so njegova pisma, ki sestavljajo pomemben del njegovega literarnega ustvarjanja. Posveča se človeškim temeljnim doživetjem, ne samo opazovanju notranjega doživljanja, ampak tudi doživljanja stvari.

nekaj njegovih verzov, misli:

• Če se ti tvoj vsakdanjik zdi reven, ga nikar ne obtožuj; obtoži samega sebe, ker nisi dovolj močan, da bi priklical na dan njegovo bogastvo, kajti za Stvarnika ni ne uboštva in ne ubogih krajev.
  
• Nobena cesta ni dolga s prijateljem ob strani.
  
• Bolest in radost je življenje. Kako pa deli nevidna roka eno in drugo, zakaj nam odtehta zdaj toliko bridkosti, a sladkosti tako majhen drobec, kdo bo prodrl tem skrivnostim do dna, kdo se bo prerekal z večno močjo, ki deli in daje po svojem preudarku in svoji volji, ne po naših željah.
  
• Pesem ni občutek, temveč spoznanje.

LETA 1944 UMRL JOŽKO BRATUŽ

NARODNO KULTURNI DELAVEC, VZGOJITELJ, GLASBENIK (* 1896)

Po osnovni in srednji šoli v Gorici, svojem rojstnem mestu, je vstopil v tamkajšnje bogoslovje, zaradi bolezni izstopil, po vojni ponovno vstopil. Po četrtem letniku se zaradi tankovestnosti ni dal posvetiti v duhovnika. Postal je vodja slovenskega dijaškega zavoda Alojzijevišče in mu pridobil velik ugled. Lepe uspehe je žel tudi kot profesor. Kot odličen pevec (tenorist) je nastopal na številnih cerkvenih slovesnostih. Veliko zaslug je pridobil kot urednik štirih cerkvenih pesmaric, ki jih je izdala GMD, pri katerih je sodeloval njegov brat skladatelj Lojze.

LETA 1945 UMRL BLAŽ FARČNIK

FRANČIŠKAN, AKAD. SLIKAR (* 1879)

Ljubljančan Blaž Farčnik je kot srednješolec stopil v frančiškanski red in bil leta 1902 posvečen duhovnika. Od leta 1911 je na likovni akademiji v Firencah študiral slikarstvo. Ko se je po prvi svetovni vojni vrnil v domovino, je bilo njegovo prvo večje delo poslikava kupole romarske cerkve pri Novi Štifti na Dolenjskem s skrivnostmi serafinskega rožnega venca. V letih 1930–1935 je poslikal tudi Plečnikovo cerkev sv. Frančiška v Šiški. Njegova je tudi oltarna slika Marije Snežne na Veliki planini.

LETA 1951 UMRL ANDREJ PAVLICA

DUHOVNIK, PISATELJ, SOCIOLOG (* 1866)

Po končani osnovni šoli ga je pot iz rodnega Rihemberka (Branika) vodila v Gorico, kjer je po gimnaziji študiral bogoslovje in leta 1891 pel novo mašo. Najprej je služboval v Biljah, potem pa je prišel za stolnega vikarja in gimnazijskega kateheta v Gorico. Pri vsem delu se je zagrizei v študij Svetega pisma in na Dunajski univerzi dosegel doktorat (1897). Od leta 1905 do 1934 je v goriškem bogoslovnem semenišču predaval Sveto pismo stare zaveze. Andrej Pavlica je deloval na različnih področjih: bil je pisatelj, časnikar, sociolog, organizator. Znanstveno je sodeloval v bogoslovnih glasilih Rimski katolik, Katoliški obzornik, Čas, Voditelj v bogoslovnih vedah. Vključeval se je tudi v javno življenje, a bolj kot politika so ga zanimala socialna vprašanja. Ustanovil je (skupaj z bratom Josipom) Slovensko katoliško delavsko društvo (1898), Žensko delavsko društvo (ti dve društvi sta vsako leto tretjo ne deljo v maju prirejali skupno romanje na Sveto Goro). Najbolj mu je bilo pri srcu Slovensko sirotišče, ki je bilo na njegovo pobudo ustanovljeno leta 1898, zaživelo pa je leta 1910, ko so kupili hišo in vodstvo zavoda zaupali slovenskim šolskim sestram. Tam so revni dečki in deklice dobili solidno krščansko vzgojo in izobrazbo. Fašisti so ga hoteli uničiti samo zato, ker so tam mladi rod vzgajali v slovenskem duhu.Po drugi svetovni vojni mu je uspelo od fašistov zaplenjeni zavod dobiti nazaj. Zaradi njegove odločne zavzetosti za pravice Slovencev so ga fašistične oblasti malo pred upokojitvijo hotele na silo odstraniti iz bogoslovja.  V najhujšem obdobju raznarodovalne politike, ko je bila prepovedana slovenska govorjena in pisana beseda, je bil med knjigami, ki so jih fašisti sežgali, tudi šesti snopič njegovega 'Sejavca', zbirke nedeljskih pridig in govorov (dvanajst zvezkov 1929-1939). 

LETA 1962 UMRL dr. ANDREJ SNOJ

DUHOVNIK, TEOLOG, PROFESOR, BIBLICIST (* 1886)

"Moja največja čast je bila in bo ostala do konca dni, da sem smel razlagati Sveto pismo Nove zaveze, Gospodovo veselo oznanilo, in liste Gospodovih apostolov in učencev. To sveto knjigo sem nekaj let pred svojo boleznijo še enkrat pripravil za tisk, opremil z uvodi in opombami." Tako je proti koncu svojega 'tihega', a bogatega življenja povedal dr. Andrej Snoj, prevajalec Nove zaveze in njen razlagalec kot dolgoletni profesor na teološki fakulteti ljubljanske univerze (1920-1960) Pr i predavanjih nikoli ni izrekel imena Jezus, namesto tega je vedno rekel 'naš Gospod' in se pri tem spoštljivo priklonil. Sodeloval je pri prevajanju Svetega pisma s Frančiškom Jeretom in Gregorijem Pečjakom. Leta 1925 so izšli Evangeliji in Apostolska dela. Snoj je pripravil uvode in opombe, prav tako tudi za pisma apostolov in Razodetje. Njegov naslednik na teološki fakulteti ljubljanske univerze dr. Marijan Peklaj izreka priznanje: "Dr. Andrej Snoj je bil ena tistih svetih osebnosti v slovenski kulturi, za katere moramo biti Bogu iz srca hvaležni."

LETA 1963 UMRL MIHAEL TOROŠ

DUHOVNIK, NARODNI DELAVEC, APOSTOLSKI ADMINISTRATOR (* 1884)

»Brž ko sem bil imenovan za apostolskega administratorja na Goriškem, sem si postavil dva cilja: da bi dosegel za naš duhovniški naraščaj malo semenišče, za vse naše ljudi pa verski list, ki so ga tako potrebni in si ga tako žele. Lejte jo tukaj, dragi duhovniki in verniki, Družino, verski list za goriško administraturo.« Tako je v prvi številki Družine, ki je izšla 7. maja 1952 zapisal dr. Mihael Toroš. Po dolgem in napornem prizadevanju mu je uspelo uresničiti oboje in s tem se je zapisal v zgodovino Cerkve na Slovenskem, saj je malo semenišče v Vipavi kasneje postalo vzgojni zavod za duhovniške kandidate ne le za Primorsko, Družina pa se je iz skromnega verskega lista sprva samo za Goriško razvila v vsebinsko bogat slovenski katoliški tednik. Sredi septembra leta 2006 je bil v Rimu Torošev simpozij, na katerem so predavatelji z različnih vidikov osvetlili življenje in delovanje dr. Mihaela Toroša, ki se ga spominjamo ob obletnici rojstva.

več:
S. Čuk, Mihael Toroš (1884-1963): Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2013), 48-49.

LETA 1964 UMRL IVAN GRAFENAUER

LITERARNI ZGODOVINAR, ETNOLOG (* 1880)

"Vse moje delo je živ dokaz, da se zavedam odgovornosti pred Bogom, da mi je živa vera s harmonijo naravne in razodete resnice najtrdnejše zaupanje, da, dokler pri svojem znanstvenem delu po svoji vesti služim resnici in samo resnici, najsibo včasih tudi neprijetna, ne bom prišel v nasprotje z razodeto resnico," je leta 1917 zapisal v reviji Dom in svet Ivan Grafenauer, jezikoslovec, literarni zgodovinar in etnolog. Njegovo življenje, napolnjeno z znanstvenim delom se je začelo na današnji dan. Če hočemo tega velikega moža bolje spoznati, bomo vzeli v roke njegovo knjigo Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva (Mohorjeva družba, Celje 1973), kajti v njenem drugem delu najdemo izčrpen Grafenauerjev življenjepis "iz prve roke": napisal ga je namreč njegov sin Bogo, priznan zgodovinar in akademik.

več:
S. Čuk, Ivan Grafenauer: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (1994), 20-21.

LETA 1981 UMRL MIROSLAV KRLEŽA

HRVAŠKI PISATELJ, PESNIK, DRAMATIK (* 1893)

Doma v meščanski zagrebški družini, v Budimpešti je obiskoval vojaško akademijo, toda bolj ga je zanimala književnost zato je študij prekinil in ustanovil več časopisov, v katere je tudi pisal in jih urejal. Po prvi svetovni vojni je delal kot svobodni pisatelj in kritik. Od leta 1950 je bil tudi direktor leksikografskega zavoda v Zagrebu. Njegov slog pisanja je bil sprva ekspresionističen, pozneje ga je izoblikoval po svoje: bil je pronicljiv kritik malomeščanske družbe in morale tistega časa, brezobziren, duhovit in prodoren. Številna njegova dela - drame, eseji, romani, pesmi, dnevniški in revijalni zapisi - naj bi obsegala od 50 do 80 zvezkov. Vrhunec ustvarjanja so drame in novele Gospoda Glembajevi v katerih opisuje propad bogate zagrebške bankirske družine, ki se je v nekaj generacijah z uporabo vseh sredstev povzpela iz komaj pismenih slavonskih kmetov in mešetarjev v vrh avstro-ogrskega meščanstva. Še nekaj drugih pomembnih naslovov: drame: Golgota, V agoniji, Volčjak; romani: Hrvatska rapsodija, Na robu pameti, Vrnitev Filipa Latinovisza ...

LETA 1989 UMRL IVE ŠUBIC

SLIKAR IN GRAFIK (* 1922)

Leta 1948 je diplomiral na ljubljanski akademiji pri prof. Antonu Gojmiru Kosu in Božidarju Jakcu, specialko pa je zaključil pri prof. Gabrijelu Stupici. Umetniško pot je Šubic začel že v srednji šoli, saj je obiskoval kiparski oddelek Tehniške srednje šole v Ljubljani, kjer ga je poučeval kipar France Kralj. Poleg njegovih del iz NOB imajo v njegovem slikarstvu vidno mesto tudi motivi iz kmečkega življenja, v tehniki olja, tempere, risbe, grafiki, freski, mozaiku... Ukvarjal se je tudi z monumentalnim slikarstvom - z mozaikom je okrasil vežo v parlamentu.

LETA 1991 UMELA CECILIJA (JOŽA) KOBAL

REDOVNICA, GLASBENA PEDAGOGINJA (* 1944)

Rodila se je v Vrhpolju pri Vipavi, v glasbeni svet jo je uvajal domači župnik Branko Rudež. Nižjo glasbeno šolo je kot gimnazijka obiskovala v Postojni, po maturi je vstopila v red uršulink. Glasbene študije je nadaljevala v Zagrebu in Ljubljani, po diplomi iz orgel pri prof. Hubertu Bergantu (1976) pa še v Gradcu. Kot vrhunska organistka je prirejala tudi samostojne orgelske koncerte. Na Orglarski šoli v Ljubljani je poučevala klavir in orgle in se uveljavila kot odlična glasbena pedagoginja.

LETA 2005 UMRL JOŽEF KVAS

LJUBLJANSKI POMOŽNI ŠKOF (* 1919)

"Za geslo sem si izbral to, kar mi je narekovalo srce in dosedanje duhovniško delo: Služiti z veseljem. Služiti Bogu in ljudem. Škofovo poslanstvo je služenje... V geslu pa ni samo beseda služiti, temveč tudi služiti z veseljem. Ni prijetno, če človek dela z nevoljo in odporom. Delo, ki ga opravljamo z veseljem, je bolj uspešno, ker kliče Božji blagoslov, saj veselega darovalca Bog ljubi. Če delamo z veseljem, je prijetno tudi za sodelavce." S temi iskrenimi besedami je v zahvalnem govoru ob koncu svojega škofovskega posvečenja v ljubljanski stolnici 12. junija 1983 razkril svoje plemenito srce Jožef Kvas, ljubljanski pomožni škof. Svojemu škofovskemu geslu "Služiti z veseljem" je ostal zvest vse življenje.

več:
S. Čuk, Jožef Kvas: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2006), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Verjemimo v moč molitve. Verjemimo tudi v možnost molitve, čeprav se zdi, da nimamo časa. Verjemimo, da dober molivec postane tudi dober človek. Čudno bi namreč bilo, če bi se ob božjem ognju ne ogreli.
  
• Kristusa prihaja tudi v današnji svet. Ne več po uhojenih poteh, ampak kakor čez gorske prelaze in soteske. Žrtve tisočev in molitev milijonov so že prebile nebeška vrata.
  
• Z živo vero pojdimo vsak dan z Gospodom na Kalvarijo. Pridružujmo tudi sebe kot dar. Pojdimo vsak kakor Simon iz Cirene. Sodelujmo pri reševanju sveta.
  
• Tisti, ki se imajo radi, hitro najdejo čas in priložnost za medsebojne stike. Ljubezen je iznajdljiva.
  
• Cerkev je mati. Mati pa ne sme otrokom reči: "Ničesar vam ne morem dati." Cerkev mora vedno dajati. Dajati mora upanje in pogum.
  
• Cerkev je sveta in grešna. Sveta je, ker v njej živi Kristus in jo posvečuje. Grešna je, ker v Cerkvi živimo ljudje, ki grešimo in se premalo odpiramo Kristusu in njegovemu posvečenju.
  
• Vsak dan se ponovno odločajmo. Vsak dan ponovno priznajmo, da "sem grešen človek". Tako bomo tudi vsak dan ponovno začutili Njegovo roko, ki nas išče in rešuje iz valov.
  
• Marija je poleg Kristusa najodličnejši član Cerkve. Zato se ji naša potujoča Cerkev z vsem zaupanjem izroča.
  
• Kdor ne sledi Božjemu klicu, ki ga čuti v sebi, često tudi kot človek ni srečen.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1622 UMRL FRANČIŠEK SALEŠKI

TEOLOG IN CERKVENI UČITELJ, SVETNIK, ZAVETNIK KATOLIŠKIH ČASNIKARJEV (* 1567)

Doma iz Savoje, študiral v Parizu, kjer si je nabral odlične izobrazbe, notranje je dozorel, napredoval v duhovnem življenju, poleg tega pa si je pridobil znancev in prijateljev, ki so bili kasneje vodilni v francoskem javnem življenju. Po doktoratu iz prava v Padovi je bil leta 1593 posvečen, bil je odličen pridigar in spovednik.  Skupaj s svojim bratrancem šel v Savojo spreobračat kalvince, zagrizene sovražnike katoličanov. Ljudje so se bali prihajati k njunim pridigam, zato je Frančišek začel tiskati kratke in ognjevite letake v obrambo katoliške vere in Cerkve in jih je z velikim uspehom širil med ljudmi. Bil je zelo izobražen mož, ki je imel čut za lepo oblikovanje misli. Pisanje mu je postalo potreba in užitek. Iz njega se je razvil v oblikovnem pogledu prav pomemben pisatelj, ki ima odlično mesto v francoskem slovstvu, vsebinsko pa so njegovi spisi pomembni za ves katoliški svet. Zato ga je papež Pij IX. leta 1877 razglasil za cerkvenega učitelja, Pij XI. pa leta 1923 za zavetnika katoliških pisateljev in časnikarjev.

več:
S. Čuk, Sv. Frančišek Saleški (1567-1622) učitelj zdrave pobožnosti: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2007), 84.

nekaj njegovih misli

• Pobožnost, če je resnična, nič ne skazi, pač pa vse spopolnjuje, a če kdaj nasprotuje zakonitemu poklicu, je brez dvoma napačna.
  
• Človek je krona vesoljstva, duh je krona človeka, ljubezen je krona duha, ljubezen do Boga pa krona vse ljubezni. Zato je ljubezen do Boga najvišji cilj, zadnja popolnost in največja odlika vesolja.
  
• Neka malo bolj živčna oseba me je vprašala, kaj bi lahko storila za mir na svetu. Odgovoril sem ji: »Začnite s tem, da nekoliko bolj narahlo zapirate vrata!«
  
• Imejte potrpljenje z vsem, predvsem pa sami s seboj; ne dajte se zbegati zaradi vaše nepopolnosti in imejte zmerom toliko poguma, da se vzdignete nad to.
  
• Stari modrijani so priporočali malo govorjenja. To se ne pravi, rabiti malo besed, temveč ne rabiti veliko nepotrebnih. Pri govorjenju se ne oziramo na število besed, ampak na njih vrednost.
  
• Ne povešajmo nikdar oči, če nismo prej ponižali svojega srca. Ne delajmo se, kakor bi bili radi zadnji, kadar v resnici ne bi bili radi.
  
• Kakor jutranje, tako tudi večerne molitve ne smemo nikoli pozabiti. Z jutranjo odpiraš okna svoje duše Soncu pravice, z večerno pa jih zapiraš pred teminami pekla.
  
• Ljubezen ima dve roki: ena objema Boga, druga pa bližnjega.
  več:
  

LETA 1877 ROJEN JULIJ NARDIN

SLOVENSKI FIZIK, IZUMITELJ († 1959)

Rojen v Gorici, diplomiral iz matematike in fizike na Dunaju in bil od leta 1905 do 1913 profesor na prvi slovenski realki v Idriji, nato na ljubljanski klasični gimnaziji in tehniški srednji šoli in redni profesor na ljubljanski medicinski fakulteti. Ustanovil je fizikalni inštitut in postal njegov prvi vodja. Ukvarjal se je z novostmi v fiziki in tehniki, sodi med pionirje v letalstvu in elektrotehniki in začetnike kibernetske misli na Slovenskem. Ukvarjal se je tudi z vetrnimi napravami, h katerim se je vedno znova vračal. Kot teoretik je sodeloval z začetnikoma slovenskega letalstva Franjem Bratino in Edvardom Rusjanom ter leta 1911 tudi sam izdelal letalo.

LETA 1910 ROJENA PIA MLAKAR

BALETNA PLESALKA IN KOREOGRAFINJA († 2000)

Žena našega največjega baletnika Pina Mlakarja, s katero sta "korakala v dvoje" (Pas de deux) - na plesnem odru in v življenju - od leta 1929. Leto prej jo je spoznal na  baletni šoli Rudolfa Labana v Hamburgu ... Njeno pravo ime je bilo Marie Louise Scholz, bila je doma iz Hamburga in skoraj štiri leta mlajša. Bila je ljubezen na prvi pogled. Povabil jo je na morje, na jadranje. S pisnim pristankom njene matere sta se 6. avgusta 1929 na Rabu poročila (poročna priča je bil Edvard Kocbek). Še naprej sta ostala prizadevna in uspešna učenca baletne umetnosti. Začela sta z baletnimi nastopi v deželnem teatru v Darmstadtu, bila sta solista, koreografa in vodji baleta v mestu Dessau pri Leipzigu, v tesni mednarodni konkurenci sta prejela odličje v Parizu (1932), v sezoni 1932/33 sta prvič nastopila v Ljubljani in s plesnim večerom Mlada pota izjemno uspela. "Njun ples raste iz notranje potrebe po izrazu," je zapisal kritik. Po vojni leta 1946 sta Pino in Pia prevzela umetniško vodstvo ljubljanskega baleta in delala z njim dvajset let. Vtisnila sta mu svoj osebni pečat in dosegla, da je slovenski balet postal resnično del slovenske gledališke kulture.

več:
S. Čuk, Pino Mlakar, Pravi ples je tudi prava molitev: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2006), 22-23.

LETA 1913 UMRL IGNACIJ ŽITNIK

DUHOVNIK, ČASNIKAR IN POLITIK (* 1857)

Po končanem bogoslovju v Ljubljani je bil leta 1883 posvečen v duhovnika, nato pa je nadaljeval študije v Rimu, kjer je postal doktor cerkvenega prava. Po vrnitvi v domovino se je začel ukvarjati s časnikarstvom in s politiko v Slovenski ljudski stranki, kjer je bil ves čas na strani J. E. Kreka in je veljal za enega najbolj razgledanih politikov. Kot poslanec državnega zbora na Dunaju se je zavzemal za pravice Slovencev in za njihove gospodarske koristi.

LETA 1913 UMRL JULIJ KLEINMAYR

IN PRVA ZGODOVINA SLOVENSKEGA SLOVSTVA  (* 1847)

V Višnji Gori rojeni Julij Kleinmayr je bil po študiju zgodovine in slavistike na Dunaju in v Gradcu srednješolski profesor v Celovcu, Kopru, Gorici. Pisal je literarno zgodovinske in biografske članke, zbiral ljudske pesmi. Njegovo glavno delo je Zgodovina slovenskega slovstva (1881), prva v slovenščini, sestavljena po zgodovinskem zaporedju pisateljev in njihovih del. Zaradi njenih pomanjkljivosti so jo sodobniki odklanjali.

LETA 1917 UMRLA STANISLAVA SKVARČA

URŠULINSKA PESNICA IN UČITELJICA (* 1848)

Mati Stanislava (Marija) Sk­varča z Vira pri Domžalah je zelo mlada postala redovnica uršulinka. Bila je široko razgledana in pravili so ji ‘živa biblioteka’. Na uršulinski zunanji šoli v Ljubljani je 35 let poučevala slovenščino, zgodovino in zemljepis. Uveljavila se je tudi kot pesnica: svoje pesmi je objavljala v mladinskem listu Vrtec in v Zgodnji danici. Ona je odkrila pesniški talent pri deklici Ivanki, kasnejši uršulinki m. Elizabeti Kremžar, ki velja za eno najvidnejših slovenskih religioznih pesnic.

LETA 1923 UMRL ALEXANDRE-GUSTAVE EIFFEL

FRANCOSKI INŽENIR (* 1832)

V osnovni šoli se je dolgočasil, toda študij humanistike in znanosti ga je bolj pritegnil in ob stricu inovatorju se je navduševal za tehniko. Hotel se je vpisati na eno najpomembnejših inženirskih šol v Franciji, ker pa ni bil dovolj dober se je vpisal na bolj poklicno usmerjeno šolo, kjer je diplomiral iz kemije. Delal je pri železničarskem inženirju, izdelal prvi načrt železniškega mosta in postal kmalu glavni inženir Compagnie Belge, njegovi projekti so vzbujali zanimanje, toda dela je bilo vedno manj, zato je začel delati kot neodvisni inženir, obiskal je tudi Sueški prekop, ki ga je gradil Ferdinand Lesseps, pomagal graditi razstavno dvorano ... Kasneje je odprl svoj lastni biro dobil dve pomembni deli: železniško postajo v Budimpešti, zelo inovativen projekt in most čez reko Douro v Portu na Portugalskem. Za Svetovno razstavo v Parizu leta 1889, je Eiffel konstruiral stolp, ki je postal zaščitni znak Pariza. Eifflov stolp je do leta 1931 veljal za najvišjo zgradbo na svetu (300,5 m; z anteno 320,8 m).

LETA 1925 UMRL SERGEJ ALEKSANDROVIČ JESENIN

RUSKI PESNIK VASI IN POLJA (* 1895)

Rojen v revni kmečki družini je kmalu pokazal svoj velik talent za verze in pri desetih letih napisal prvo pesem. S svojimi pesmimi polja in narave je postal vodilni pesnik nove poezije, navezan na patriarhalno vas in nerazumevanje mestnega življenja, civilizacije in napredka. Od tu se je rojevala njegova tragičnost, ki je tako odmevala v njegovem življenju. Vas se je pred njegovimi očmi spreminjala in hirala in obubožala do kraja v kolektivizaciji, v prisili. Postal je eden najznamenitejših ruskih pesnikov, njegov lik in delo še vedno odmevajo v ruski kulturi. Tudi v Tonetu Pavčku je pustil neizbrisno sled – pravil mu je – moj Jesenin.

»Pride in poje in vse, kar prime v roko, kar se ga dotakne, zapoje in še dolgo potem, ko mlad odide na drugi svet, še zmeraj pojejo o njem ne le njegove pesmi,  a zagotovo tudi jesen, kobila rdeča, ki si češe grivo, jagnje, mesec, ki se igra na  travniku, mali javorček, ki sesa mami zeleno vime, veter-menih, ki poljublja v grmih rdeče rane nevidnega Kristusa, oteleteno nebo, ki liže svojega rdečega telička ... Čudiš se, ne načudiš.  ... Razmišljam o tem Jeseninu od njegovih prvih pesmi pri desetih letih do zadnje v Petrogradu, napisani s krvjo v hotelski sobi »Na svidenje, preljuba, srečno, srečno!« - in vedno bolj vem, da ni ne nov ne revolucionaren ne intelektualistično privlačen ne filozofsko prodoren ne stilno nenavaden - je zgolj čist, preprost, prostodušno naiven izpovedovalec, ki poje iz duše, po duši in za duše. Je usoda pesnika v pesmi, ki je ostala, živa in mlada po njem, kot tisto vredno, ki ne propade nikoli. (...) (Tone Pavček)

Jeseninova misel in nekaj verzov (prevod Tone Pavček):

• Nič ti ni dano brez žrtev. Niti ene same skrivnosti ne spoznaš brez koraka v smrt.
  
• Beli sneg trosi krhlika, / rože se v rosi blišče. / V polje med žita velika / trumoma vrane lete. // Venejo svilnate trave / in diši smolnati bor. / Oj, ve ravnine, dobrave, / jaz od pomladi sem nor! // Zdaj vesele srce moje / svetle skrivnostne vesti. / Zdaj o nevesti le pojem, / v mislih sem zmeraj pri nji. // Trosi, krhlika, sneg, trosi! / Polni se, gozd, s petjem ptic! / V polje v drncu znosim, / nežnih zasejem cvetlic. //  Spet tukaj sem, spet sem doma, / kjer vse zamišljeno je, nežno. / Za holmom kodrasta tema / mi maha z roko belosnežno. / Sivine čadastega dne / razkuštrano drsijo mimo, / večerna žalost nehote / vznemirja me nepremagljivo. // Nad kupolo cerkvenih glav / je senca zarje zmeraj večja. / O znanci iger in zabav, / nikoli vas ne bom več srečal! // V pozabo leta so odšla / in bogvekam še mi za njimi / in samo voda brbota / kot prej pod delavnimi mlini. // In cesto na večer v megli / ob zvenu zlomljenega šaša / prst molim zanje, ki jih ni, / ki čas jih v nepovrat odnaša.
  
• O daljave, ve zlate v dalji!  / Vse izniči vsakdanji pepel. / In kvantal sem in sem škandalil  / zato, da bi bolj silno gorel. // Pesnikov dar - nežnost, dobroto  / zaznamuje usoden pečat. / Belo vrtnico s črno kroto  / na zemlji poročil bi rad. //
  
• Niso se ujeli, razpleli načrti, / skrite nakane rožnatih dni. / A če gnezdili v duši so črti, / so torej živeli angeli v nji.  // Zato hočem nemirne čudi, / ko bom zapuščal tuzemski kraj, / poprositi v zadnji minuti  / nje, ki bodo z mano tedaj - // da za vse grehe na poti težaški, / za mojo nevero v blagodat, / polože me v ruski rubaški / pod ikone za zmeraj spat.

LETA 1937 UMRL MAURICE RAVEL

FRANCOSKI SKLADATELJ (* 1875)

Maurice Ravel je že s sedmimi leti kazal nadarjenost za glasbo. S štirinajstimi se je vpisal na konservatorij (klavir in kompozicija), med osemnajstim in dvajsetim letom je napisal Antični menuet s katerim je vzbujal občudovanje tedanjih glasbenikov. Odzivi kritikov so bili negativni, toda Vodne igre so jih prepričale o bolj pristnem Ravelu, ki je leta 1902 napisal še Godalni kvartet v F-duru, po tem mojstrskem poskusu v komorni glasbi, pa se je lotil klasičnih oblik (Trio, Sonata za violino in violončelo). Po Habaneri se je vračal k španskim temam (Burkeževa podoknica, Španska rapsodija), to tematiko pa je uporabil tudi v najbolj slavnem Boleru. Pomembna je tudi njegova opera Španska ura, med baleti pa poleg Bolera še Dafnis in Hloa, Valček in Čarovna beseda. Za njegova dela sta značilna ritem in instrumentalna barvitost.

iskalec in zbiralec Marko Čuk