Z božično številko stopamo v novo, za nas pomembno leto, ko praznujemo 50-letnico Ognjišča. Za veliko noč leta 1965 je izšla prva številka naše revije. To je obenem januarska številka, zato boste v sredini revije namreč dobili stenski koledar z godovi in prazniki. Še vedno so na voljo tudi drugi koledarji Ognjišča (žepni in koledar s fotografijami in mislimi). Kot smo to naredili že ob prejšnjih okroglih obletnicah, bomo tudi ob letošnji, ko bomo konec aprila organizirali spomladansko romanje po poti papežev v severni Italiji. Več o njem si lahko preberete na strani 16.

Tudi tokrat smo, kakor v vsakem novem letniku Ognjišča, pripravili nekaj sprememb in novosti, ki jih boste vestni bralci kmalu opazili. Uvodnike bo spet pisal igralec Gregor Čušin, ki ga tokrat skupaj z ženo Melito tudi predstavljamo kot gosta meseca. V pogovoru boste več zvedeli o njegovi družini pa tudi o njegovem ustvarjanju. To je tudi z Ognjiščem plodno, saj smo izdali njegovo knjigo Na tretji strani. Karel Gržan se je umaknil z mesta uvodničarja in bo pisal svoja razmišljanja, povezana s cerkvenim letom in prazniki, obenem pa bo ohranil dosedanjo rubriko Začinjeno življenje, v kateri spremlja mlad par, sedaj že mladoporočenca, na njuni skupni poti. V rubriki vsakokrat predstavi po ene recept kot idejo za kuhanje pa tudi za ponazoritev vodilne misli svojega sestavka.

Ljubitelji kuhanja bodo veseli nove rubrike Za slovensko mizo, v kateri bomo predstavljali turistične kmetije in vsaka nam bo zaupala recept za svojo kuharsko specialiteto. Tako nam bo dala idejo za kuhanje pa tudi idejo za obisk kakšne od kmetij. Kako so živeli naši predniki, ki so bili povečini kmetje, bomo spoznavali v rubriki Domače ognjišče, ki bo predstavljala značilne stare slovenske domačije.

Ta rubrika bo na koncu zadnjih straneh ovitka, zato bo na zadnji strani fotografija katere od domačij. Predstavitev naših novosti in 'znamenitega' Indijančka smo premaknil. Na strani 16 bomo predstavljali pobude ob naši 50-letnici. Spremenjena je tudi rubrika Povejmo z zgodbo. V njej bodo predstavljene drugačne zgodbe, povezane s cerkvenimi prazniki in bogoslužnim letom. Dosedanje zgodbe so izšle v knjigi Zgodba zate, ki je že našla pot med bralce. Zaradi navedenih sprememb se je umaknila dosedanja rubrika Poživiva najin zakon. Nadomestila jo bo rubrika Kako sva se spoznala, v kateri bomo predstavljali zakonske skupine, ki delujejo po Sloveniji tudi z namenom, da bi povedali, kako so oni pri osebni, zakonski in družinski rasti uporabljali revijo Ognjišče. Zakonske skupine, ki bi želele sodelovati, naj se oglasijo na naslov matej.erjavec@ognjisce.si.

Novosti boste lahko tudi opazili v Mladinski prilogi, kjer bodo nekatere že znane rubrike predstavljene na osvežen način, predvsem rubrika Punce - fantje, ki se bo lotila 12 vrednot. Enako velja tudi za rubriko Roberta Friškovca. Na glasbenih straneh bomo letos poleg aktualnih vsebin namenili prostor tudi 12 izvajalcem duhovne ritmične glasbe, ki bodo odgovarjali na deset kratkih vprašanj. Na novo pa je dodana rubrika V profesorjevih čevljih, ki bo prikazala izzive učiteljev in profesorjev v odnosu do učencev.

Ob začetku novega letnika v jubilejnem letu se vam, dragi bralci, zahvaljujem za vašo zvestobo Ognjišču. Ostanite nam še naprej zvesti in priporočite našo revijo in naše izdaje tudi svojim prijateljem in znancem.

LETA 1747 ROJEN GOTTFRIED AUGUST BURGER

PESNIK PRVIH NEMŠKIH BALAD († 1794)

V Prešernovih Poezijah je med baladami in romancami tudi balada Lenora, ki obsega 32 kitic. Pod naslovom je v oklepaju pojasnilo »iz nemškega«. Zamisel zanjo mu je dal nemški Gottfried August Bürger, ki je ustvaril prve nemške umetne balade v ljudskem tonu, večidel z grozljivimi motivi. Najbolj znana je Lenora. Prešeren njegove balade ni prevedel, temveč je njen motiv po svoje oblikoval. Burger je znan tudi po tem, da je priredil zgodbo o baronu Münchhausnu (Lažnivem Kljukcu).

LETA 1841 ROJEN JOSIP KRIŽAN

MATEMATIK, FIZIK IN FILOZOF († 1921)

Živel in delal je večinoma na Hrvaškem za slovensko psihologijo pa je pomemben, ker je leta 1885 izdal knjigo Nauk o čustvima (v hrvaščini), prav tako tudi prvi slovenski učbenik logike (Logika, Maribor 1887), ki ustreza takratnemu pojmovanju logike ... Napisal je veliko število poljudno-znanstvenih člankov iz vremenoslovja, fizike in psihologije. V Domu in svetu je objavljal zanimive članke iz astronomije.

LETA 1845 UMRL MARTIN KURALT

ZBIRALEC LJUDSKIH PESMI (* 1757)

Ta razsvetljenec je bil najprej v stiškem samostanu, potem pa je postal škofijski duhovnik. Zaradi svojih svobodomiselnih nazorov je bil večkrat interniran in umrl je na Češkem. Zavzemal se je za zbiranje ljudskih pesmi, vendar samo izbranih in popravljenih za poučno-vzgojen namen, druge pa je zavračal.

LETA 1869 ROJEN HENRI MATISSE

FRANCOSKI UMETNIK († 1954)

Henri Matisse velja za enega najvplivnejših slikarjev 20. stoletja in za pionirja fauvizma. Fauvisti so nasprotovali impresionizmu, motivi so bili zanje postranskega pomena, pomemben je bil izraz. Zato je Matisse barvo uporabljal kot sredstvo za izražanje in ne za opisovanje. V njegovih slikah se pozna tudi vpliv Maroka, Alžirije, Rusije, Polinezije, kamor je potoval. Kot slikar se je poizkušal tudi v tradicionalnih motivih, krajini, tihožitju ter pastoralnih temah. Proti koncu življenja je opremil kapelo svetega rožnega venca v dominikanskem samostanu v mestu Vence, kjer se je lahko izrazil na vse znane načine: kot slikar, kipar, arhitekt, risar, oblikovalec in dekorater. Uporabil je moč svetlobe, barve, črte in prostora in z njimi ganil gledalca in obiskovalca. Matiss je o kapeli zapisal: "Ta kapela zame predstavlja vrhunec življenja, polnega del."

LETA 1871 UMRL ANTON MURKO

DUHOVNIK,  SLOVNIČAR IN LEKSIKOGRAF (* 1809)

Štajerski duhovnik, ki je najprej na Dunaju študiral medicino, potem pa v Gradcu bogoslovje, je leta 1832 tam izdal slovnico Theoretisch-praktische Slowenische Sprachlehre. Jezikoslovci jo smatrajo za eno najboljših po Kopitarjevi (1808). Zavrnila je dajnčico in narečni regionalizem ter utrdila enotnost slovenskega jezika. Leta 1833 je izšel še slovar Slovensko-nemški in Nemško-slovenski besednik.

LETA 1892 ROJEN SILVO KRANJEC

ZGODOVINAR, GEOGRAF (+ 1976)

V letih 1912–1916 je na dunajski univerzi študiral zgodovino in zemljepis, bil dve leti vojak, po vojni pa je nastopil službo profesorja zgodovine na srednjih šolah. Kot zgodovinar se je posvečal tudi znanstvenemu delu. Napisal je Pregled zgodovine Srbov, Hrvatov in Slovencev (1925). Za Mohorjevo družbo je napisal obširno Zgodovino Srbov (1927), pri isti založbi je leta 1928 izšla njegova knjiga Kako smo se zedinili, v kateri poudarja vlogo Slovencev v zgodovini zbliževanja in bojev za skupno državo.

LETA 1914 ROJEN JANEZ LIPUŠČEK

OPERNI IN KONCERTNI PEVEC ( † 1965)

V Ljubljani je študiral glasbo na Državnem konservatoriju in leta 1941 postal član zbora ljubljanske opere. Njegova prva pomembna vloga je bila vloga Rudolfa v La Boheme. Odličen je bil kot interpret tenorskih likov v Mozartovih operah... . Lepoto glasu je povezoval z igralskim talentom. Bil je eden prvih koncertnih tenoristov v tedanji Jugoslaviji in član Slovenskega okteta od ustanovitve (1951) do smrti, imeniten interpret slovenskih narodnih pesmi.

LETA 1936 UMRL MIGUEL DE UNAMUNO

ŠPANSKI PISATELJ, FILOZOF BASKOVSKEGA RODU (* 1864)

Rojen v Bilbau, študiral je filozofijo in jezike na Univerzi v Madridu leta 1884 je začel delati v Salamanki kot profesor latinščine in psihologije. Leta 1901 je bil prvič imenovan za rektorja Univerze v Salamanki ... Kot republikanec in nasprotnik kralja je bil nekaj časa tudi v izgnanstvu. Kasneje je izjavil, da je s svojim peresom, nasprotovanjem kralju in diktatorju ter z izgnanstvom naredil več kot kateri koli drug Španec. Ob začetku španske državljanske vojne je podprl upornike generala Franca in  pozval evropske intelektualce naj podprejo vstajnike ter zatrjeval, da le-ti predstavljajo obrambo zahodne civilizacije in krščanske tradicije. Kasneje se je pokesal, da je javno podprl vstajo in nastopil proti frankistom ter bil zato obsojen na hišni pripor, katerem je tudi umrl. Bil je eden najvplivnejših španskih modernistov in humanistov. Ukvarjal se je z nasprotjem med časom in večnostjo, med vero in razumom ... razmišljal je o nesmrtnosti ... Edino možnost in razlago je našel v veri. Smrt je zanj dejstvo, življenje se konča. A bil je prepričan, da je v življenju potrebno verjeti, da naš razum preživi smrt. Zaradi tega je potrebno verjeti v Boga, imeti vero, ki ni racionalna; tako se ohranja notranji konflikt med potrebo verovanja in razumom, ki vero zavrača. Unamuno naj bi bil eden izmed predhodnikov eksitencialistične šole, ki je nekaj desetletij kasneje doživela vrhunec v evropski filozofiji. Nemirnost svojega duha je izražal v poeziji, esejih in romanih: izražal je duhovno tesnobo in bolečino, ki jo je povzročal božji molk, čas ter smrt.

nekaj njegovih misli:

- Verovati v Boga se pravi, hrepeneti po tem, da je, zraven pa se še vesti tako, kot da bi bil; se pravi, živeti od tega hrepenenja in narediti iz njega naš najbolj notranji zagon za delovanje. Iz te sle ali lakote po božanstvu klije upanje, iz tega vera in iz vere in upanja bratoljubje.

- Verovati v Boga pomeni ljubiti ga in se ga bati iz ljubezni. Vzljubimo ga pa, še preden ga spoznamo, in ko ga ljubimo, ga naposled uzremo in odkrijemo v vsem.

- Treba je kositi in koso nabrusiti. Treba je delati in se za delo pripravljati. Brez notranjega življenja ni niti zunanjega.

- V meni se zmeraj bolj utrjuje prepričanje, da se človek tedaj, ko se znajde iz obličja v obličje s samim seboj, ponavadi strogo sodi in prizna lastne napake, tudi če se sunkovito brani, da bi jih priznal pred drugimi, in se samemu sebi izgovarja in opravičuje.

- Sovražimo in ljubimo samo tisto, kar nam je v nečem tako ali drugače podobno. Kar je docela nasprotno ali povsem drugačno od nas, ne zasluži ne naše ljubezni ne sovraštva, temveč brezbrižnost. In ponavadi mi je tisto, kar mi je zoprno pri drugih, zoprno zato, ker to zoprnost čutim v samem sebi.

- Narod obstaja kot narod, kadar si izoblikuje misel o svoji vlogi na svetu... Lažje si je z duhom pridobiti zemljo, kakor z zemljo duha.

- Sklenite, da ne boste nikoli lagali ne po naročilu ne po opustitvi; sklenite ne le, da ne boste govorili laži, temveč tudi, da ne boste zamolčali resnice.

- Veselje, ki ne prekipeva iz naših duš in ne pomaga drugim ljudem, da se vesele v Bogu, ne prihaja k nam od Boga.

- Resnice, ki niso shranjene v tvoji duši, niso resnice vere in ti nisi k nobenemu pridu. Tvoja vera je tisto, kar ti veruješ in česar se ti zavedaš, ne pa, kar veruje tvoja Cerkev.

- Resnična prihodnost je današnji dan. Kaj bo z njim jutri? Tega jutra ni! Kaj je z nami danes, sedajle? To je edino vprašanje.

- Edino popolno češčenje, ki ga lahko izkazujemo Bogu, je češčenje resnice.

- Na vseh področjih je laž smrt in resnica življenje. In ko bi nas resnica vodila v smrt, je bolje umreti za resnico, za življenje, umreti od življenja, ne pa umreti od laži, živeti umirajoč.

- Kadar je beseda beseda resnice, je ustvarjalna sila, ki povzdiguje človeka nad nečloveško in surovo prirodo. Človek je človek po besedi.

- Resnično življenje pa se opira predvsem na to, da se imamo radi, če se razumemo ali ne, ne pa da se razumemo, a pri tem ne ljubimo.

- Če verujem v Boga, ali vsaj mislim, da verujem vanj, verujem predvsem zato, ker hočem, da Bog biva, potlej pa zato, ker se mi po srčni poti razodeva v evangeliju in skozi Kristusa in zgodovino. To je zadeva srca.

- Vstajenje - dokončna zmaga. Brez tebe, Kristus, se rodimo, da umrjemo; s teboj umrjemo, da se prerodimo.

LETA 1937 UMRL FRAN JAKLIČ – PODGORIČAN

UČITELJ, PISATELJ (* 1868)

Bolj znan je po svojem psevdonimu Podgoričan, saj se je rodil v Podgorici pri Dobrepolju. Kot učitelj je služboval v Ljubljani, Škofji Loki in na Vidmu. Pisal je o kmečkem in vaškem življenju, o posebnežih in s svojim pisanjem nadaljeval Jurčičevo in Levstikovo pripovedno izročilo. Objavljal je v Ljubljanskem zvonu ter Domu in svetu. Napisal je številne kratke pripovedi in nekaj povesti (Ljudska osveta, Nevesta s Korinja, Vaška pravda ...). Po upokojitvi je začel pisati zgodovinske povesti, ki so se dogajale v njegovi rodni dolini (Zadnja na grmadi, Peklena svoboda ...) Je eden najbolj produktivnih avtorjev kmečke povesti, tudi njegova hči Helena je bila pisateljica. Objavljal je v tržaški Edinosti, Slovenskem narodu, Rodoljubu, Slovencu, Mohorjevi družbi in Ljubljanskem zvonu.

več:
S. Čuk. Fran Jaklič (1888-1937): Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2018), 42-43.

pripravlja: Marko Čuk

LETA 39 ROJEN TIT FLAVIJ

DESETI RIMSKI CESAR († 81)

Iz flavijske dinastije, leta 79 je na prestolu nasledil očeta Vespazijana (prvi, ki je nasledil svojega očeta) in vladal Rimu dve leti. Pred prihodom na prestol je bil ugleden vojaški poveljnik, ki je med prvo judovsko-rimsko vojno pod svojim očetom služil v Judeji, zadolžen je bil za zatrtje judovske vstaje. Leta 70 je oblegal in osvojil Jeruzalem in ga porušil, med drugim tudi Drugi judovski tempelj. Za svoje zasluge je bil nagrajen s triumfom in Titovim slavolokom, ki ga lahko vidimo v Rimu ... Kot cesar je najbolj znan po koncu gradnje Koloseja, čas njegovega vladanja pa je zaznamoval tudi izbruh Vezuva (79) in velik požar Rima (80).

LETA 1865 ROJEN RUDYARD KIPLING

BRITANSKI PISATELJ INDIJSKEGA RODU, NOBELOVEC 1907, AVTOR KNJIGE O DŽUNGLI († 1936)

Rojen v Indiji (Bombaj) je kasneje obiskoval vojaško šolo v Angliji in potoval po svetu kot časnikar. Od leta 1896 je živel v Angliji. Bil je mojster kratke proze, z izrazitim pripovednim slogom in lepimi opisi indijskega sveta. V svojih delih je poveličeval pogum, marljivost in disciplino. Najbolj znani sta njegovi deli za mladino Knjiga o džungli in Druga knjiga o džungli. Pisal je tudi pesmi, leta 1907 je prejel Nobelovo nagrado za književnost.

nekaj pisateljevih misli:

• Kaj pomaga galop, če ne gremo v pravo smer.
  
• Očitno so besede najmočnejša droga, ki jo človeštvo uporablja.
  
• Če lahko v neizprosno minuto naliješ / šestdeset sekund vrednosti iz globin, / bo zemlja tvoja in vse, kar na nji odkriješ, / in to je še več boš človek, moj sin!
• Če zmoreš ostati miren, ko na tvoji poti / vsi zgubijo glavo in s prstom kažejo nate; / če ohraniš zaupanje, ko vsi ostali dvomijo, / in če jim ne zameriš, ker nimajo zaupanja; / če ti čakanje ne dela veliko težav; / / če ne lažeš, ko slišiš laži, / in če ne sovražiš, ko tebe sovražijo; / če se ne delaš preveč dobrega, / niti ne govoriš preveč modro; / če sanjariš, a ti sanje niso vse; / če misliš, a ti misli zmeraj ostanejo čiste; / če znaš sprejeti zmago in poraz, / sprejeti enako in eno in drugo; / če lahko preneseš, da tvojo resnico goljufi / izkrivljajo, da bi lažje prevarali bedake; /  če vidiš, kako v koščke razbijajo tvoj cilj / in če se pripogneš, da dvigneš in pobereš ostanke; / če lahko zbereš vsa svoja premoženja / in jih zastaviš, vsa naenkrat, / če si pripravljen, da znova začneš, kot na začetku, / brez ene same besede, hkrati, ko si izgubil vse, z nasmehom; / če pripraviš svoje srce, svoje živce in svoje mišice, / da služijo tvojim ciljem tudi, ko so čisto izčrpane, / in če vztrajaš, ko se vsi ustavijo, / razen volje, ki te vodi: "Drži se dobro!" // če sredi množice nisi ponosen, / in če se nimaš za heroja, ko se družiš s kralji; / če te niti prijatelj niti sovražnik ne moreta pokvariti; / če ti vsak človek nekaj pomeni, a niti eden preveč; / če znaš dobro izpolniti vsako minuto svojega življenja, / in v vsakem trenutku greš po pravi poti, // "Tvoja" bode Zemlja in vsa njena bogastva. (Če zmoreš ostati miren)

LETA 1916 ROJEN FRANC JEZA

PISATELJ, PUBLICIST IN ČASNIKAR († 1984)

Doma iz Sp. Hajdine pri Ptuju, je končal gimnazijo na Ptuju, pisal v številne liste, študiral pravo v Ljubljani, vendar ga zaradi vojne ni mogel končati. Kasneje je končal študij etnografije v Gradcu. Kot krščanski socialist se je navduševal za komunistične ideje, Italijani so ga zato zaprli, obsojen je bil na 30 let, nekaj časa je preživel v koncentracijskih taboriščih Dachau in Uberlinger. Po vojni je spoznal, da je jugoslovanski režim vzpostavil nekaj povsem drugega, za kar si je sam prizadeval in si predstavljal, pogrešal je svobodo govora, zato je prebegnil na Zahod. Nekaj časa je delal pri zavezniški časnikarski agenciji, kasneje kot sodelavec Radia Trst: pisal je novele, drame in igre za otroke ter prevajal, urejal kulturne prispevke. Bil je ustanovitelj in sourednik revij Stvarnost in Stvarnost in svoboda", sodeloval pri večini slovenskih zamejskih revij: Mladika, Novi list, Pastirček ...  V prispevkih, ki jih je objavljal v tujem tisku je javnost seznanjal s stanjem v Jugoslaviji in podajal svoja stališča o nujnosti politične osamosvojitve Slovenije ter vključevanju Slovencev v evropsko skupnost. Zagovarjal je načela demokracije, slovenske državne neodvisnosti, in takrat, ko se o tem ni smelo govoriti pisal o prednosti in nujnost lastne države v svobodi, polemiziral s Kardeljem.... pisal o nasilju diktatorja, ki je celo svoji ženi odvzel osnovne državljanske pravice... čudil se je slovenskemu vodstvenemu kadru, ki ni bilo sposobno razmišljati o prihodnosti, predvsem o možnostih osamosvojitve ... toda živel je štirideset let pred časom ... Izdal je knjigo, v kateri je dokazal (statistično), da je Slovenija v Jugoslaviji gospodarsko izkoriščana. Nikoli pa v svojem pisanju ni bil žaljiv, tudi nasprotnikom je priznal tisto, kar je bilo pozitivno ... pravzaprav bi lahko bil vzor današnjim politikom, ki tega ne zmorejo ...

• Demokracija mi pomeni svobodno življenje posameznikov in naroda kot celote. Nad tem bdi neodvisno sodstvo. Demokracija – to so razmere, kjer se državljanom ni treba bati sodržavljanov in kjer posamezniku ali skupinam državljanov ni treba imeti strahu, da jih bo kdo – ali celo država sama – oropal njihovih pravic, in kjer se lahko zanesejo na poštenost in pravičnost zakonov in sodnikov. Demokracija je tudi to, da lahko človek javno, ustno ali v tisku, kritizira, če se mu kaj ne zdi prav, tako državo in državnega poglavarja kot zadnjega uradnika ali policista, ne da bi se moral zaradi tega bati maščevanja ali celo zapora in obsodbe. (leta 1983)

LETA 1944 UMRL ROMAIN ROLLAND

FRANCOSKI PISATELJ, NOBELOVEC LETA 1915  (* 1866)

Rojen v Parizu, kjer je študiral zgodovino. Kot romantik se je navduševal za bratstvo med narodi. Leta 1915 je dobil Nobelovo nagrado za književnost za delo Jean-Christophe, ki je izmišljena biografija nemškega glasbenika (delno opisuje življenje L. van Beethovna, delno svoje), ki je tudi simbol sožitja med narodi. Poleg tega je znan tudi po romanu Miklavž Breugnon. Znan je tudi po biografijah Beethovna, Michelangela, Tolstoja, Gandhija ... Nobelovo nagrado je prepustil Rdečemu križu, pri katerem je deloval med prvo svetovno vojno v Švici.

njegove misli:

• Iz vsega mojega dela in iz vsega življenja izhaja en sam etični zakon: nikoli zapisati ali izreči nobene besede preveč ali premalo, ki bi utegnila žaliti resnico … Eno samo zdravilo je: resnica.
• Navadno mislimo samo na to, kaj lahko obdržimo ali izgubimo. Mislimo vendar na to, kaj lahko damo!
  
• Kdor želi gledati živega Boga iz obličja v obličje, naj ga ne išče na praznem nebu svojih misli, ampak v ljubezni do ljudi.

LETA 1951 UMRL KAREL JERAJ

VIOLINIST, GLASBENI PEDAGOG IN SKLADATELJ (* 1874)

Rojen na Dunaju, kjer je diplomiral iz violine (pri Antonu Brucknerju in Robertu Fuchsu. Poučeval violino na ljubljanski Glasbeni matici, po potresu 1895 pa odšel v  London in postal koncertni vodja Imperialnega britanskega glasbenega inštituta, s katerim je koncertiral po raznih evropskih mestih. Leta 1900 je postal redni član in koncertni mojster dunajskega orkestra (pod vodstvom Gustava Mahlerja). Po letu 1912  se je zaposlil v Zavodu za slepo mladino blizu Dunaja in tam poučeval violino slepe in slabovidne. Posebno skrb je posvetil tudi v vojni oslepelim vojakom, organiziral ter izvedel veliko število koncertov. Vodil je slovenski dijaški zbor „Zvezda" in sodeloval pri vseh prireditvah slovenskih kulturnih organizacij na Dunaju. Po prvi svetovni vojni se je s soprogo, slovensko pesnico Vido Jeraj vrnil v Ljubljano in nastopil službo v Glasbeni matici kot profesor za violino in dirigent novoustanovljenega Orkestralnega društva.

LETA 1952 UMRL LAVOSLAV SCHWENTNER

ZALOŽNIK SLOVENSKE MODERNE (* 1865)

V šolo je hodil v rodnem Vranskem, potem v Celje, kjer se je učil tudi knjigovodstva. Na Dunaju je opravljal tečaj knjigotrštva, študiral delovanje nemškega založništva, vodil svoje podjetje v Ljubljani, ki ga je 1948 prevzela DZS. Izdajal je številne knjige pomembnih slovenskih avtorjev. Prvi je začel načrtno izdajati knjige za otroke in zanje priskrbel naše najboljše književnike in ilustratorje. Urejal je tudi revijo Slovenska knjigarna, v kateri je pisal o problemih takratnega založništva. Bil je soustanovitelj in prvi predsednik Združenja založnikov in knjigotržcev Jugoslavije in velja za prvega sodobnega slovenskega založnika. Oblikovanje slovenske knjige je dvignil na evropski nivo, zaradi sodelovanja z avtorji slovenske moderne pa , si je pridobil tudi sloves kulturnega delavca in pospeševalca dobre in lepe slovenske besede. Na Slovenskem knjižnem sejmu vsako leto (od 1985) zbornica knjižnih založnikov, založnikov časopisov in revij, knjigotržcev, radiodifuznih medijev in grafične industrije (ZKGM) pri Gospodarski zbornici Slovenije, podeljuje po njem imenovano Schwentnerjevo nagrado. Do leta 1999 je bil sejem vsake dve leti, nagrade pa so podeljevali najboljšim knjigarnam in najboljšim knjigotrškim delavcem ... Od 1999 ZKGM podeljuje letno nagrado za življenjsko delo na področju založništva in knjigotrštva ter za razvijanje in spodbujanje bralne kulture doma in v zamejstvu. Leta 2005 jo je dobil tudi naš urednik in ustanovitelj založbe in revije – Franc Bole.

LETA 1959 UMRL JOSIP RIJAVEC

tenorist, GLASBENI PEDAGOG, KONCERTNI PEVEC (* 1890)

Glasbeno se je šolal v Ljubljani in na Dunaju vzporedno s študijem prava. V vseh študijskih letih je nastopal na koncertih. Leta 1916 je prvič nastopil v zagrebški operi, kjer je pel do leta 1921, zatem pa v Beogradu. V letih 1927–1933 je bil angažiran v berlinski državni operi, v tem času je imel tudi številne koncerte po raznih mestih, od leta 1936 je stalno nastopal v operi Narodnega gledališča v Beogradu, kjer je od leta 1945 kot profesor glasbene akademije vzgojil generacije mladih pevcev.

LETA 1963 UMRL ALOJZIJ FILIPIČ

DUHOVNIK, BOTANIK, RODOLJUB, HUMORIST, REŠITELJ SVETOGORSKE MILOSTNE PODOBE (* 1888)

Kot župnik v Grgarju (1919–1945), rojstnem kraju Urške Ferligoj, ki se ji je leta 1539 na Skalnici-Sveti gori prikazala Marija, si je Alojzij Filipič z vsem duhovniškim žarom prizadeval za češčenje Svetogorske Kraljice. Ko so septembra 1943 s Svete gore odstranili patre, je Filipič pohitel na Goro ter iz zapuščene bazilike sredi noči spravil na varno Najsvetejše in milostno Marijino podobo, ki se je vrnila na Sveto goro leta 1951. Filipič se je ukvarjal tudi z botaniko. Rastline je zbiral že v Grgarju, a je bila botanična zbirka uničena ob letalskem napadu na Grgar leta 1945. Po drugi svetovni vojni je zbiral rastline po Primorski: od Istre do Julijskih Alp, od Snežnika do Nanosa in po celem Trnovskem gozdu. Naredil je bogat herbarij, ki ga hrani Škofijska gimnazija Vipava. Vsebuje okrog 3000 herbarijskih pol z več kot 600 rodovi rastlin.

... več o njem preberite v knjigi Alojzij Filipič (Irena Breščak, Graditelji slovenskega doma 9, Ognjišče, Koper 2013 - RAZPRODANO))

LETA 1974 UMRL p. FRANCE AČKO

REDOVNIK, FRANČIŠKAN, ORGANIST IN SKLADATELJ S POSLUHOM ZA OTROKE (* 1904)

Frančiškan p. dr. France Ačko se je vse življenje glasbeno izpopolnjeval in hkrati ustvarjal. Število njegovih skladb sicer ni veliko, toda vse, kar jih je napisal, so lepe in tehtne. Med najlepšimi so tiste, ki jih je ustvaril za otroke. Med temi imajo posebno mesto ljubke božične pesmi, ki so izšle v zbirki Najlepše božične za otroke (1931). Znane so: Počivaj, milo Detece, Tam stoji pa hlevček, Na kamelah jezdijo idr.

LETA 1981 UMRL FRANJO ŠEPER

HRVAŠKI DUHOVNIK, NADŠKOF IN KARDINAL (* 1905)

Rojen v Osijeku v krojaški družini. Otroštvo in mladost je preživel v Zagrebu, kjer je tudi obiskoval osnovno in srednjo šolo. Teologijo je študiral v Zagrebu, doktoriral na Gregoriani v Rimu in bil leta 1930 posvečen v duhovnika. Med vojno je bil ravnatelj bogoslovja. Leta 1954 je prejel škofovsko posvečenje ter do smrti kardinala Stepinca (1960) vodil zagrebško nadškofijo kot nadškof pomočnik, tedaj pa je postal redni zagrebški nadškof in metropolit. Na vseh štirih zasedanjih drugega vatikanskega koncila je nastopal s tehtnimi predlogi in si pridobil velik ugled. Papež Pavel VI. ga je leta 1965 imenoval za kardinala, januarja 1968 pa ga je poklical v Rim ter ga postavil za prefekta kongregacije za verski nauk. Službo »čuvarja pravovernosti«, ki je bila v tem času pokoncilskega vrenja silno težavna in nehvaležna, je opravljal polnih trinajst let. Za to dolgoletno zvestobo se mu je zahvalil tudi papež Janez Pavel II, med mašo zadušnico, ki jo je zanj daroval 2. januarja 1982 v baziliki sv. Petra v Rimu. S slovenskimi škofi ga je vezalo iskreno prijateljstvo. Tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar je ob slovesu od kardinala v zagrebški stolnici dejal:

»Tudi zato, da je bila jeseni 1968 v Sloveniji ustanovljena samostojna cerkvena pokrajina in je Ljubljana postala metropolija ima pokojni kardinal Šeper velike zasluge. Njegovo ime je torej na poseben način povezano z novejšo zgodovino Cerkve na Slovenskem in njeno novo ureditvijo ...«

LETA 1987 JE PAPEŽ JANEZ PAVEL II.

PODPISAL OKROŽNICO O SKRBI ZA SOCIALNA VPRAŠANJA

To je bila sedma okrožnica papeža Janeza Pavla II. in druga v vrsti socialnih okrožnic, v kateri je papež v luči tedanjih razmer osvetlil smernice, ki jih je njegov predhodnik Pavel VI. razvil v socialni okrožnici O delu za razvoj narodov (Populorum progressio), ki je izšla leta 1967. Papež je hotel potrditi nepretrganost cerkvenega socialnega nauka in poskrbeti za njegov razvoj glede na potrebe sedanjega in prihodnjega sveta. Zato je ponovno opozoril na celovito razumervanje razvoja, ki mora zajemati celotnega človeka, napredek mora temeljiti na pristni človekovi poklicanosti in na spoštovanju kulturnih različnosti vsakega naroda. Njena glavna naloga je bila zbuditi in vzgajati moralno zavest človeka, da bo deloval odgovorno do sebe in drugega, končno tudi do Boga. Resnični razvoj in solidarnost sta uresničljiva samo na temelju etike in vere, zato nekateri to okrožnmico imenujejo kar okrožnica "solidarnost". Papež se je zavzel tudi za zmanjšanje razlik med razvitimi in nerazvitimi državami. Svoj odmev je v okrožnici dobilo tudi ekološko vprašanje, saj opozarja, da je človek razvrednotil naravo in s tem tudi človeka, ki je njen del. Opozarjala je na pravilno vrednotenje narave in upoštevanje njenih zakonitosti: za odgovornoist do prihodnjih rodov, saj ni vseeno, kaj jim bomo zapustili. Okrožnico Sollicitudo rei socialis so javnosti predstavili 19. februarja 1988.

O socialnem in družbenem nauku katoliške Cerkve lahko več izveste tudi v knjigi DOCAT, ki jo je izdalo Ognjišče. V DOCAT-u predstavljeni družbeni nauk ne prihaja od tega ali onega papeža niti od tega ali onega učenjaka, prihaja, kot pravi papež Frančišek, iz srca evangelija, prihaja od Jezusa samega. Saj je Jezus Božji družbeni nauk. Posebej nagovarja mlade in jih usmerja, da delujejo po načelih resnice, pravičnosti in ljubezni.

LETA 1988 JE IZŠLA

POSINODALNA SPODBUDA O KRŠČANSKIH LAIKIH

Dokument je nastal kot sad škofovske sinode leta 1988, ki je govorila o poklicanosti in poslanstvu laikov v Cerkvi in v svetu. Ta spodbuda je nastala kot temeljna listina katoliških laikov v našem času. Govori o njihovem dostojanstvu, poklicanosti, svetosti ter mestu v krščanski skupnosti.

LETA 1991 RAZPUSTITEV KOALICIJE DEMOS

V Dolskem so pomladne politične stranke podpisale sporazum o razpustitvi Demosa, ki je nastal 27. novembra 1989, ko so se na kmetiji predsednika Slovenske kmečke zveze (SKZ) Ivana Omana zbrali predstavniki Slovenske demokratične zveze (SDZ), Socialdemokratske zveze Slovenije (danes SDS) in Slovenskih krščanskih demokratov (SKD) ter se dogovorili o ustanovitvi predvolilne zveze demokratičnih strank. Pred volitvami 1990 so se Demosu pridružili še Zeleni Slovenije, Slovenska obrtniška stranka (SO - kasneje Liberalna stranka), in upokojenska stranka Sivi panterji. Ime Demos je predlagal socialdemokrat Matjaž Šinkovec (kratica Demokratična opozicija Slovenije) vodil pa jo je Jože Pučnik. Spomladi 1990 je Demos zmagal na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji po letu 1928 in oblikoval vlado, ki jo je vodil krščanski demokrat Lojze Peterle.
V vladi je prihajalo do trenj (Peterle - Rupel) še bolj odločilne pa so bile razlike pri zamisli lastninjenja družbenega premoženja (levi za odkup nekdanjih družbenih podjetij, desni za razdelitveno privatizacijo) ...usoden pa je bil razkol v stranki SDZ (nov program in preimenovanje stranke v SDZ-Narodnodemokratsko stranko z Rajkom Pirnatom). Večina vodilnih je ustanovila novo stranko z imenom Demokrati – Demokratska stranka (DS) ki jih je vodil Igor Bavčar. Janez Janša se je tedaj pridružil Pučnikovim socialdemokratom.
V Dolskem so tako razpustili Demos in stranke so se odločile, da bodo aprila 1992 predčasne volitve. Takrat je s konstruktivno nezaupnico novi mandatar postal liberalni demokrat Janez Drnovšek, ki je sestavil svojo prvo vlado (liberalni demokrati, prenovitelji (nekdanji komunisti) socialisti, Pučnikovi socialdemokrati - Pučnik podpredsednik vlade, Janša obrambni minister, Zeleni Slovenije in demokrati - Bavčar notranji, Rupel zunanji minister). Po volitvah decembra 1992 je Drnovšek sestavil novo vlado.

pripravlja: Marko Čuk

LETA 1894 ROJEN ANTE TRSTENJAK

SLIKAR IN GRAFIK (+ 1970)

Po šoli za umetno obrt v Gradcu in na Dunaju je študij slikarstva začel v Zagrebu, diplomiral pa je leta 1923 v Pragi. Strokovno se je izpopolnjeval v Italiji in v Parizu. Leta 1928 je obiskal Lužice, srbski ‘otok’ v Nemčiji, in začel ustvarjati dela z lužiškosrbsko folklorno tematiko. Dalj časa je živel in deloval v Pragi, od leta 1950 do smrti pa v Mariboru. Trstenjak sodi med najboljše slovenske akvareliste v času med obema vojnama, doživeti so zlasti njegovi motivi iz rodnih Slovenskih goric.

LETA 1926 UMRL RAINER MARIA RILKE

AVSTRIJSKI PESNIK (* 1875)

Zaradi pritiska staršev je pesniško in umetniško nadarjen fant obiskoval vojaško šolo, toda deset let odraščanja z vojaščino je pustilo sledi in zaradi bolezni je začel študirati literaturo in umetnostno zgodovino. Pozneje se je v Munchnu prepisal na pravo, se zaljubil v Lou Salome, ki je bila v življenju nemočnemu Rainerju muza in skrbna mama ... Ko ga je Lou zapustila se je poročil s Claro Westhoff, imel z njo tudi hčerko, vendar ni bil človek, ki bi živel družinsko življenje. Srednje ustvarjalno življenje je preživel v Parizu, kjer so nastale tudi Nove pesmi, potem pa padel v ustvarjalno krizo, ki jo je prebrodil, ko je izdal Devinske elegije, ki so dobile ime po devinskem gradu, kjer je Rilke nekaj časa bival. Proti koncu življenja je kljub slabemu zdravju napisal številne pomembne pesmi, leta 1926 pa je umrl v sanatoriju Valmont pri Montreuxu. Spada med najpomembnejše lirike v nemškem prostoru. Napisal je mnoge pesmi, pripovedi, roman, ter spise o umetnosti in kulturi, kot tudi različne prevode iz literature in lirike, med drugim iz francoskega jezika. Zanimiva so njegova pisma, ki sestavljajo pomemben del njegovega literarnega ustvarjanja. Posveča se človeškim temeljnim doživetjem, ne samo opazovanju notranjega doživljanja, ampak tudi doživljanja stvari.

nekaj njegovih verzov, misli:

• Če se ti tvoj vsakdanjik zdi reven, ga nikar ne obtožuj; obtoži samega sebe, ker nisi dovolj močan, da bi priklical na dan njegovo bogastvo, kajti za Stvarnika ni ne uboštva in ne ubogih krajev.
  
• Nobena cesta ni dolga s prijateljem ob strani.
  
• Bolest in radost je življenje. Kako pa deli nevidna roka eno in drugo, zakaj nam odtehta zdaj toliko bridkosti, a sladkosti tako majhen drobec, kdo bo prodrl tem skrivnostim do dna, kdo se bo prerekal z večno močjo, ki deli in daje po svojem preudarku in svoji volji, ne po naših željah.
  
• Pesem ni občutek, temveč spoznanje.

LETA 1944 UMRL JOŽKO BRATUŽ

NARODNO KULTURNI DELAVEC, VZGOJITELJ, GLASBENIK (* 1896)

Po osnovni in srednji šoli v Gorici, svojem rojstnem mestu, je vstopil v tamkajšnje bogoslovje, zaradi bolezni izstopil, po vojni ponovno vstopil. Po četrtem letniku se zaradi tankovestnosti ni dal posvetiti v duhovnika. Postal je vodja slovenskega dijaškega zavoda Alojzijevišče in mu pridobil velik ugled. Lepe uspehe je žel tudi kot profesor. Kot odličen pevec (tenorist) je nastopal na številnih cerkvenih slovesnostih. Veliko zaslug je pridobil kot urednik štirih cerkvenih pesmaric, ki jih je izdala GMD, pri katerih je sodeloval njegov brat skladatelj Lojze.

LETA 1945 UMRL BLAŽ FARČNIK

FRANČIŠKAN, AKAD. SLIKAR (* 1879)

Ljubljančan Blaž Farčnik je kot srednješolec stopil v frančiškanski red in bil leta 1902 posvečen duhovnika. Od leta 1911 je na likovni akademiji v Firencah študiral slikarstvo. Ko se je po prvi svetovni vojni vrnil v domovino, je bilo njegovo prvo večje delo poslikava kupole romarske cerkve pri Novi Štifti na Dolenjskem s skrivnostmi serafinskega rožnega venca. V letih 1930–1935 je poslikal tudi Plečnikovo cerkev sv. Frančiška v Šiški. Njegova je tudi oltarna slika Marije Snežne na Veliki planini.

LETA 1951 UMRL ANDREJ PAVLICA

DUHOVNIK, PISATELJ, SOCIOLOG (* 1866)

Po končani osnovni šoli ga je pot iz rodnega Rihemberka (Branika) vodila v Gorico, kjer je po gimnaziji študiral bogoslovje in leta 1891 pel novo mašo. Najprej je služboval v Biljah, potem pa je prišel za stolnega vikarja in gimnazijskega kateheta v Gorico. Pri vsem delu se je zagrizei v študij Svetega pisma in na Dunajski univerzi dosegel doktorat (1897). Od leta 1905 do 1934 je v goriškem bogoslovnem semenišču predaval Sveto pismo stare zaveze. Andrej Pavlica je deloval na različnih področjih: bil je pisatelj, časnikar, sociolog, organizator. Znanstveno je sodeloval v bogoslovnih glasilih Rimski katolik, Katoliški obzornik, Čas, Voditelj v bogoslovnih vedah. Vključeval se je tudi v javno življenje, a bolj kot politika so ga zanimala socialna vprašanja. Ustanovil je (skupaj z bratom Josipom) Slovensko katoliško delavsko društvo (1898), Žensko delavsko društvo (ti dve društvi sta vsako leto tretjo ne deljo v maju prirejali skupno romanje na Sveto Goro). Najbolj mu je bilo pri srcu Slovensko sirotišče, ki je bilo na njegovo pobudo ustanovljeno leta 1898, zaživelo pa je leta 1910, ko so kupili hišo in vodstvo zavoda zaupali slovenskim šolskim sestram. Tam so revni dečki in deklice dobili solidno krščansko vzgojo in izobrazbo. Fašisti so ga hoteli uničiti samo zato, ker so tam mladi rod vzgajali v slovenskem duhu.Po drugi svetovni vojni mu je uspelo od fašistov zaplenjeni zavod dobiti nazaj. Zaradi njegove odločne zavzetosti za pravice Slovencev so ga fašistične oblasti malo pred upokojitvijo hotele na silo odstraniti iz bogoslovja.  V najhujšem obdobju raznarodovalne politike, ko je bila prepovedana slovenska govorjena in pisana beseda, je bil med knjigami, ki so jih fašisti sežgali, tudi šesti snopič njegovega 'Sejavca', zbirke nedeljskih pridig in govorov (dvanajst zvezkov 1929-1939). 

LETA 1962 UMRL dr. ANDREJ SNOJ

DUHOVNIK, TEOLOG, PROFESOR, BIBLICIST (* 1886)

"Moja največja čast je bila in bo ostala do konca dni, da sem smel razlagati Sveto pismo Nove zaveze, Gospodovo veselo oznanilo, in liste Gospodovih apostolov in učencev. To sveto knjigo sem nekaj let pred svojo boleznijo še enkrat pripravil za tisk, opremil z uvodi in opombami." Tako je proti koncu svojega 'tihega', a bogatega življenja povedal dr. Andrej Snoj, prevajalec Nove zaveze in njen razlagalec kot dolgoletni profesor na teološki fakulteti ljubljanske univerze (1920-1960) Pr i predavanjih nikoli ni izrekel imena Jezus, namesto tega je vedno rekel 'naš Gospod' in se pri tem spoštljivo priklonil. Sodeloval je pri prevajanju Svetega pisma s Frančiškom Jeretom in Gregorijem Pečjakom. Leta 1925 so izšli Evangeliji in Apostolska dela. Snoj je pripravil uvode in opombe, prav tako tudi za pisma apostolov in Razodetje. Njegov naslednik na teološki fakulteti ljubljanske univerze dr. Marijan Peklaj izreka priznanje: "Dr. Andrej Snoj je bil ena tistih svetih osebnosti v slovenski kulturi, za katere moramo biti Bogu iz srca hvaležni."

LETA 1963 UMRL MIHAEL TOROŠ

DUHOVNIK, NARODNI DELAVEC, APOSTOLSKI ADMINISTRATOR (* 1884)

»Brž ko sem bil imenovan za apostolskega administratorja na Goriškem, sem si postavil dva cilja: da bi dosegel za naš duhovniški naraščaj malo semenišče, za vse naše ljudi pa verski list, ki so ga tako potrebni in si ga tako žele. Lejte jo tukaj, dragi duhovniki in verniki, Družino, verski list za goriško administraturo.« Tako je v prvi številki Družine, ki je izšla 7. maja 1952 zapisal dr. Mihael Toroš. Po dolgem in napornem prizadevanju mu je uspelo uresničiti oboje in s tem se je zapisal v zgodovino Cerkve na Slovenskem, saj je malo semenišče v Vipavi kasneje postalo vzgojni zavod za duhovniške kandidate ne le za Primorsko, Družina pa se je iz skromnega verskega lista sprva samo za Goriško razvila v vsebinsko bogat slovenski katoliški tednik. Sredi septembra leta 2006 je bil v Rimu Torošev simpozij, na katerem so predavatelji z različnih vidikov osvetlili življenje in delovanje dr. Mihaela Toroša, ki se ga spominjamo ob obletnici rojstva.

več:
S. Čuk, Mihael Toroš (1884-1963): Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2013), 48-49.

LETA 1964 UMRL IVAN GRAFENAUER

LITERARNI ZGODOVINAR, ETNOLOG (* 1880)

"Vse moje delo je živ dokaz, da se zavedam odgovornosti pred Bogom, da mi je živa vera s harmonijo naravne in razodete resnice najtrdnejše zaupanje, da, dokler pri svojem znanstvenem delu po svoji vesti služim resnici in samo resnici, najsibo včasih tudi neprijetna, ne bom prišel v nasprotje z razodeto resnico," je leta 1917 zapisal v reviji Dom in svet Ivan Grafenauer, jezikoslovec, literarni zgodovinar in etnolog. Njegovo življenje, napolnjeno z znanstvenim delom se je začelo na današnji dan. Če hočemo tega velikega moža bolje spoznati, bomo vzeli v roke njegovo knjigo Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva (Mohorjeva družba, Celje 1973), kajti v njenem drugem delu najdemo izčrpen Grafenauerjev življenjepis "iz prve roke": napisal ga je namreč njegov sin Bogo, priznan zgodovinar in akademik.

več:
S. Čuk, Ivan Grafenauer: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (1994), 20-21.

LETA 1981 UMRL MIROSLAV KRLEŽA

HRVAŠKI PISATELJ, PESNIK, DRAMATIK (* 1893)

Doma v meščanski zagrebški družini, v Budimpešti je obiskoval vojaško akademijo, toda bolj ga je zanimala književnost zato je študij prekinil in ustanovil več časopisov, v katere je tudi pisal in jih urejal. Po prvi svetovni vojni je delal kot svobodni pisatelj in kritik. Od leta 1950 je bil tudi direktor leksikografskega zavoda v Zagrebu. Njegov slog pisanja je bil sprva ekspresionističen, pozneje ga je izoblikoval po svoje: bil je pronicljiv kritik malomeščanske družbe in morale tistega časa, brezobziren, duhovit in prodoren. Številna njegova dela - drame, eseji, romani, pesmi, dnevniški in revijalni zapisi - naj bi obsegala od 50 do 80 zvezkov. Vrhunec ustvarjanja so drame in novele Gospoda Glembajevi v katerih opisuje propad bogate zagrebške bankirske družine, ki se je v nekaj generacijah z uporabo vseh sredstev povzpela iz komaj pismenih slavonskih kmetov in mešetarjev v vrh avstro-ogrskega meščanstva. Še nekaj drugih pomembnih naslovov: drame: Golgota, V agoniji, Volčjak; romani: Hrvatska rapsodija, Na robu pameti, Vrnitev Filipa Latinovisza ...

LETA 1989 UMRL IVE ŠUBIC

SLIKAR IN GRAFIK (* 1922)

Leta 1948 je diplomiral na ljubljanski akademiji pri prof. Antonu Gojmiru Kosu in Božidarju Jakcu, specialko pa je zaključil pri prof. Gabrijelu Stupici. Umetniško pot je Šubic začel že v srednji šoli, saj je obiskoval kiparski oddelek Tehniške srednje šole v Ljubljani, kjer ga je poučeval kipar France Kralj. Poleg njegovih del iz NOB imajo v njegovem slikarstvu vidno mesto tudi motivi iz kmečkega življenja, v tehniki olja, tempere, risbe, grafiki, freski, mozaiku... Ukvarjal se je tudi z monumentalnim slikarstvom - z mozaikom je okrasil vežo v parlamentu.

LETA 1991 UMELA CECILIJA (JOŽA) KOBAL

REDOVNICA, GLASBENA PEDAGOGINJA (* 1944)

Rodila se je v Vrhpolju pri Vipavi, v glasbeni svet jo je uvajal domači župnik Branko Rudež. Nižjo glasbeno šolo je kot gimnazijka obiskovala v Postojni, po maturi je vstopila v red uršulink. Glasbene študije je nadaljevala v Zagrebu in Ljubljani, po diplomi iz orgel pri prof. Hubertu Bergantu (1976) pa še v Gradcu. Kot vrhunska organistka je prirejala tudi samostojne orgelske koncerte. Na Orglarski šoli v Ljubljani je poučevala klavir in orgle in se uveljavila kot odlična glasbena pedagoginja.

LETA 2005 UMRL JOŽEF KVAS

LJUBLJANSKI POMOŽNI ŠKOF (* 1919)

"Za geslo sem si izbral to, kar mi je narekovalo srce in dosedanje duhovniško delo: Služiti z veseljem. Služiti Bogu in ljudem. Škofovo poslanstvo je služenje... V geslu pa ni samo beseda služiti, temveč tudi služiti z veseljem. Ni prijetno, če človek dela z nevoljo in odporom. Delo, ki ga opravljamo z veseljem, je bolj uspešno, ker kliče Božji blagoslov, saj veselega darovalca Bog ljubi. Če delamo z veseljem, je prijetno tudi za sodelavce." S temi iskrenimi besedami je v zahvalnem govoru ob koncu svojega škofovskega posvečenja v ljubljanski stolnici 12. junija 1983 razkril svoje plemenito srce Jožef Kvas, ljubljanski pomožni škof. Svojemu škofovskemu geslu "Služiti z veseljem" je ostal zvest vse življenje.

več:
S. Čuk, Jožef Kvas: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2006), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Verjemimo v moč molitve. Verjemimo tudi v možnost molitve, čeprav se zdi, da nimamo časa. Verjemimo, da dober molivec postane tudi dober človek. Čudno bi namreč bilo, če bi se ob božjem ognju ne ogreli.
  
• Kristusa prihaja tudi v današnji svet. Ne več po uhojenih poteh, ampak kakor čez gorske prelaze in soteske. Žrtve tisočev in molitev milijonov so že prebile nebeška vrata.
  
• Z živo vero pojdimo vsak dan z Gospodom na Kalvarijo. Pridružujmo tudi sebe kot dar. Pojdimo vsak kakor Simon iz Cirene. Sodelujmo pri reševanju sveta.
  
• Tisti, ki se imajo radi, hitro najdejo čas in priložnost za medsebojne stike. Ljubezen je iznajdljiva.
  
• Cerkev je mati. Mati pa ne sme otrokom reči: "Ničesar vam ne morem dati." Cerkev mora vedno dajati. Dajati mora upanje in pogum.
  
• Cerkev je sveta in grešna. Sveta je, ker v njej živi Kristus in jo posvečuje. Grešna je, ker v Cerkvi živimo ljudje, ki grešimo in se premalo odpiramo Kristusu in njegovemu posvečenju.
  
• Vsak dan se ponovno odločajmo. Vsak dan ponovno priznajmo, da "sem grešen človek". Tako bomo tudi vsak dan ponovno začutili Njegovo roko, ki nas išče in rešuje iz valov.
  
• Marija je poleg Kristusa najodličnejši član Cerkve. Zato se ji naša potujoča Cerkev z vsem zaupanjem izroča.
  
• Kdor ne sledi Božjemu klicu, ki ga čuti v sebi, često tudi kot človek ni srečen.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1622 UMRL FRANČIŠEK SALEŠKI

TEOLOG IN CERKVENI UČITELJ, SVETNIK, ZAVETNIK KATOLIŠKIH ČASNIKARJEV (* 1567)

Doma iz Savoje, študiral v Parizu, kjer si je nabral odlične izobrazbe, notranje je dozorel, napredoval v duhovnem življenju, poleg tega pa si je pridobil znancev in prijateljev, ki so bili kasneje vodilni v francoskem javnem življenju. Po doktoratu iz prava v Padovi je bil leta 1593 posvečen, bil je odličen pridigar in spovednik.  Skupaj s svojim bratrancem šel v Savojo spreobračat kalvince, zagrizene sovražnike katoličanov. Ljudje so se bali prihajati k njunim pridigam, zato je Frančišek začel tiskati kratke in ognjevite letake v obrambo katoliške vere in Cerkve in jih je z velikim uspehom širil med ljudmi. Bil je zelo izobražen mož, ki je imel čut za lepo oblikovanje misli. Pisanje mu je postalo potreba in užitek. Iz njega se je razvil v oblikovnem pogledu prav pomemben pisatelj, ki ima odlično mesto v francoskem slovstvu, vsebinsko pa so njegovi spisi pomembni za ves katoliški svet. Zato ga je papež Pij IX. leta 1877 razglasil za cerkvenega učitelja, Pij XI. pa leta 1923 za zavetnika katoliških pisateljev in časnikarjev.

več:
S. Čuk, Sv. Frančišek Saleški (1567-1622) učitelj zdrave pobožnosti: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2007), 84.

nekaj njegovih misli

• Pobožnost, če je resnična, nič ne skazi, pač pa vse spopolnjuje, a če kdaj nasprotuje zakonitemu poklicu, je brez dvoma napačna.
  
• Človek je krona vesoljstva, duh je krona človeka, ljubezen je krona duha, ljubezen do Boga pa krona vse ljubezni. Zato je ljubezen do Boga najvišji cilj, zadnja popolnost in največja odlika vesolja.
  
• Neka malo bolj živčna oseba me je vprašala, kaj bi lahko storila za mir na svetu. Odgovoril sem ji: »Začnite s tem, da nekoliko bolj narahlo zapirate vrata!«
  
• Imejte potrpljenje z vsem, predvsem pa sami s seboj; ne dajte se zbegati zaradi vaše nepopolnosti in imejte zmerom toliko poguma, da se vzdignete nad to.
  
• Stari modrijani so priporočali malo govorjenja. To se ne pravi, rabiti malo besed, temveč ne rabiti veliko nepotrebnih. Pri govorjenju se ne oziramo na število besed, ampak na njih vrednost.
  
• Ne povešajmo nikdar oči, če nismo prej ponižali svojega srca. Ne delajmo se, kakor bi bili radi zadnji, kadar v resnici ne bi bili radi.
  
• Kakor jutranje, tako tudi večerne molitve ne smemo nikoli pozabiti. Z jutranjo odpiraš okna svoje duše Soncu pravice, z večerno pa jih zapiraš pred teminami pekla.
  
• Ljubezen ima dve roki: ena objema Boga, druga pa bližnjega.
  več:
  

LETA 1877 ROJEN JULIJ NARDIN

SLOVENSKI FIZIK, IZUMITELJ († 1959)

Rojen v Gorici, diplomiral iz matematike in fizike na Dunaju in bil od leta 1905 do 1913 profesor na prvi slovenski realki v Idriji, nato na ljubljanski klasični gimnaziji in tehniški srednji šoli in redni profesor na ljubljanski medicinski fakulteti. Ustanovil je fizikalni inštitut in postal njegov prvi vodja. Ukvarjal se je z novostmi v fiziki in tehniki, sodi med pionirje v letalstvu in elektrotehniki in začetnike kibernetske misli na Slovenskem. Ukvarjal se je tudi z vetrnimi napravami, h katerim se je vedno znova vračal. Kot teoretik je sodeloval z začetnikoma slovenskega letalstva Franjem Bratino in Edvardom Rusjanom ter leta 1911 tudi sam izdelal letalo.

LETA 1910 ROJENA PIA MLAKAR

BALETNA PLESALKA IN KOREOGRAFINJA († 2000)

Žena našega največjega baletnika Pina Mlakarja, s katero sta "korakala v dvoje" (Pas de deux) - na plesnem odru in v življenju - od leta 1929. Leto prej jo je spoznal na  baletni šoli Rudolfa Labana v Hamburgu ... Njeno pravo ime je bilo Marie Louise Scholz, bila je doma iz Hamburga in skoraj štiri leta mlajša. Bila je ljubezen na prvi pogled. Povabil jo je na morje, na jadranje. S pisnim pristankom njene matere sta se 6. avgusta 1929 na Rabu poročila (poročna priča je bil Edvard Kocbek). Še naprej sta ostala prizadevna in uspešna učenca baletne umetnosti. Začela sta z baletnimi nastopi v deželnem teatru v Darmstadtu, bila sta solista, koreografa in vodji baleta v mestu Dessau pri Leipzigu, v tesni mednarodni konkurenci sta prejela odličje v Parizu (1932), v sezoni 1932/33 sta prvič nastopila v Ljubljani in s plesnim večerom Mlada pota izjemno uspela. "Njun ples raste iz notranje potrebe po izrazu," je zapisal kritik. Po vojni leta 1946 sta Pino in Pia prevzela umetniško vodstvo ljubljanskega baleta in delala z njim dvajset let. Vtisnila sta mu svoj osebni pečat in dosegla, da je slovenski balet postal resnično del slovenske gledališke kulture.

več:
S. Čuk, Pino Mlakar, Pravi ples je tudi prava molitev: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2006), 22-23.

LETA 1913 UMRL IGNACIJ ŽITNIK

DUHOVNIK, ČASNIKAR IN POLITIK (* 1857)

Po končanem bogoslovju v Ljubljani je bil leta 1883 posvečen v duhovnika, nato pa je nadaljeval študije v Rimu, kjer je postal doktor cerkvenega prava. Po vrnitvi v domovino se je začel ukvarjati s časnikarstvom in s politiko v Slovenski ljudski stranki, kjer je bil ves čas na strani J. E. Kreka in je veljal za enega najbolj razgledanih politikov. Kot poslanec državnega zbora na Dunaju se je zavzemal za pravice Slovencev in za njihove gospodarske koristi.

LETA 1913 UMRL JULIJ KLEINMAYR

IN PRVA ZGODOVINA SLOVENSKEGA SLOVSTVA  (* 1847)

V Višnji Gori rojeni Julij Kleinmayr je bil po študiju zgodovine in slavistike na Dunaju in v Gradcu srednješolski profesor v Celovcu, Kopru, Gorici. Pisal je literarno zgodovinske in biografske članke, zbiral ljudske pesmi. Njegovo glavno delo je Zgodovina slovenskega slovstva (1881), prva v slovenščini, sestavljena po zgodovinskem zaporedju pisateljev in njihovih del. Zaradi njenih pomanjkljivosti so jo sodobniki odklanjali.

LETA 1917 UMRLA STANISLAVA SKVARČA

URŠULINSKA PESNICA IN UČITELJICA (* 1848)

Mati Stanislava (Marija) Sk­varča z Vira pri Domžalah je zelo mlada postala redovnica uršulinka. Bila je široko razgledana in pravili so ji ‘živa biblioteka’. Na uršulinski zunanji šoli v Ljubljani je 35 let poučevala slovenščino, zgodovino in zemljepis. Uveljavila se je tudi kot pesnica: svoje pesmi je objavljala v mladinskem listu Vrtec in v Zgodnji danici. Ona je odkrila pesniški talent pri deklici Ivanki, kasnejši uršulinki m. Elizabeti Kremžar, ki velja za eno najvidnejših slovenskih religioznih pesnic.

LETA 1923 UMRL ALEXANDRE-GUSTAVE EIFFEL

FRANCOSKI INŽENIR (* 1832)

V osnovni šoli se je dolgočasil, toda študij humanistike in znanosti ga je bolj pritegnil in ob stricu inovatorju se je navduševal za tehniko. Hotel se je vpisati na eno najpomembnejših inženirskih šol v Franciji, ker pa ni bil dovolj dober se je vpisal na bolj poklicno usmerjeno šolo, kjer je diplomiral iz kemije. Delal je pri železničarskem inženirju, izdelal prvi načrt železniškega mosta in postal kmalu glavni inženir Compagnie Belge, njegovi projekti so vzbujali zanimanje, toda dela je bilo vedno manj, zato je začel delati kot neodvisni inženir, obiskal je tudi Sueški prekop, ki ga je gradil Ferdinand Lesseps, pomagal graditi razstavno dvorano ... Kasneje je odprl svoj lastni biro dobil dve pomembni deli: železniško postajo v Budimpešti, zelo inovativen projekt in most čez reko Douro v Portu na Portugalskem. Za Svetovno razstavo v Parizu leta 1889, je Eiffel konstruiral stolp, ki je postal zaščitni znak Pariza. Eifflov stolp je do leta 1931 veljal za najvišjo zgradbo na svetu (300,5 m; z anteno 320,8 m).

LETA 1925 UMRL SERGEJ ALEKSANDROVIČ JESENIN

RUSKI PESNIK VASI IN POLJA (* 1895)

Rojen v revni kmečki družini je kmalu pokazal svoj velik talent za verze in pri desetih letih napisal prvo pesem. S svojimi pesmimi polja in narave je postal vodilni pesnik nove poezije, navezan na patriarhalno vas in nerazumevanje mestnega življenja, civilizacije in napredka. Od tu se je rojevala njegova tragičnost, ki je tako odmevala v njegovem življenju. Vas se je pred njegovimi očmi spreminjala in hirala in obubožala do kraja v kolektivizaciji, v prisili. Postal je eden najznamenitejših ruskih pesnikov, njegov lik in delo še vedno odmevajo v ruski kulturi. Tudi v Tonetu Pavčku je pustil neizbrisno sled – pravil mu je – moj Jesenin.

»Pride in poje in vse, kar prime v roko, kar se ga dotakne, zapoje in še dolgo potem, ko mlad odide na drugi svet, še zmeraj pojejo o njem ne le njegove pesmi,  a zagotovo tudi jesen, kobila rdeča, ki si češe grivo, jagnje, mesec, ki se igra na  travniku, mali javorček, ki sesa mami zeleno vime, veter-menih, ki poljublja v grmih rdeče rane nevidnega Kristusa, oteleteno nebo, ki liže svojega rdečega telička ... Čudiš se, ne načudiš.  ... Razmišljam o tem Jeseninu od njegovih prvih pesmi pri desetih letih do zadnje v Petrogradu, napisani s krvjo v hotelski sobi »Na svidenje, preljuba, srečno, srečno!« - in vedno bolj vem, da ni ne nov ne revolucionaren ne intelektualistično privlačen ne filozofsko prodoren ne stilno nenavaden - je zgolj čist, preprost, prostodušno naiven izpovedovalec, ki poje iz duše, po duši in za duše. Je usoda pesnika v pesmi, ki je ostala, živa in mlada po njem, kot tisto vredno, ki ne propade nikoli. (...) (Tone Pavček)

Jeseninova misel in nekaj verzov (prevod Tone Pavček):

• Nič ti ni dano brez žrtev. Niti ene same skrivnosti ne spoznaš brez koraka v smrt.
  
• Beli sneg trosi krhlika, / rože se v rosi blišče. / V polje med žita velika / trumoma vrane lete. // Venejo svilnate trave / in diši smolnati bor. / Oj, ve ravnine, dobrave, / jaz od pomladi sem nor! // Zdaj vesele srce moje / svetle skrivnostne vesti. / Zdaj o nevesti le pojem, / v mislih sem zmeraj pri nji. // Trosi, krhlika, sneg, trosi! / Polni se, gozd, s petjem ptic! / V polje v drncu znosim, / nežnih zasejem cvetlic. //  Spet tukaj sem, spet sem doma, / kjer vse zamišljeno je, nežno. / Za holmom kodrasta tema / mi maha z roko belosnežno. / Sivine čadastega dne / razkuštrano drsijo mimo, / večerna žalost nehote / vznemirja me nepremagljivo. // Nad kupolo cerkvenih glav / je senca zarje zmeraj večja. / O znanci iger in zabav, / nikoli vas ne bom več srečal! // V pozabo leta so odšla / in bogvekam še mi za njimi / in samo voda brbota / kot prej pod delavnimi mlini. // In cesto na večer v megli / ob zvenu zlomljenega šaša / prst molim zanje, ki jih ni, / ki čas jih v nepovrat odnaša.
  
• O daljave, ve zlate v dalji!  / Vse izniči vsakdanji pepel. / In kvantal sem in sem škandalil  / zato, da bi bolj silno gorel. // Pesnikov dar - nežnost, dobroto  / zaznamuje usoden pečat. / Belo vrtnico s črno kroto  / na zemlji poročil bi rad. //
  
• Niso se ujeli, razpleli načrti, / skrite nakane rožnatih dni. / A če gnezdili v duši so črti, / so torej živeli angeli v nji.  // Zato hočem nemirne čudi, / ko bom zapuščal tuzemski kraj, / poprositi v zadnji minuti  / nje, ki bodo z mano tedaj - // da za vse grehe na poti težaški, / za mojo nevero v blagodat, / polože me v ruski rubaški / pod ikone za zmeraj spat.

LETA 1937 UMRL MAURICE RAVEL

FRANCOSKI SKLADATELJ (* 1875)

Maurice Ravel je že s sedmimi leti kazal nadarjenost za glasbo. S štirinajstimi se je vpisal na konservatorij (klavir in kompozicija), med osemnajstim in dvajsetim letom je napisal Antični menuet s katerim je vzbujal občudovanje tedanjih glasbenikov. Odzivi kritikov so bili negativni, toda Vodne igre so jih prepričale o bolj pristnem Ravelu, ki je leta 1902 napisal še Godalni kvartet v F-duru, po tem mojstrskem poskusu v komorni glasbi, pa se je lotil klasičnih oblik (Trio, Sonata za violino in violončelo). Po Habaneri se je vračal k španskim temam (Burkeževa podoknica, Španska rapsodija), to tematiko pa je uporabil tudi v najbolj slavnem Boleru. Pomembna je tudi njegova opera Španska ura, med baleti pa poleg Bolera še Dafnis in Hloa, Valček in Čarovna beseda. Za njegova dela sta značilna ritem in instrumentalna barvitost.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1571 ROJEN JOHANNES KEPLER

NEMŠKI ASTRONOM († 1630)

Študiral teologijo in klasiko na Univerzi v Tübingenu. Sprejel Kopernikovo teorijo, saj je verjel, da mora biti enostavnost Kopernikovih tirnic Božje delo. 1596 je objavil svoje prvo astronomsko delo Kozmografska nedoumljivost - prvo razumljivo in neizpodbitno poročilo geometrijskih prednosti njegove teorije. S svojimi temeljnimi odkritji pri preučevanju nebesnih teles in vesolja spada med največje ume vseh časov. Kepler je ugotovil, da se planet ne giblje po krožnici, kot so prvotno mislili, temveč okoli Sonca po elipsi, kar je osnova za njegove tri zakone, s katerimi je dokončno potrdil heliocentrično teorijo.

njegova misel:

• Vsako jutro je majhno rojstvo, vsak dan je majhno življenje in vsak večer je majhna smrt.

LETA 1822 ROJEN LOUIS PASTEUR

FRANCOSKI MIKROBIOLOG IN KEMIK († 1895)

Louis Pasteur je eden največjih znanstvenikov 19. stoletja. Slaven je postal s svojimi odkritji, kot cepivi proti steklini, mrzlici, koleri. V Parizu je osnoval znamenito ustanovo, ki še danes nosi ime po njem. Ta veliki znanstvenik je bil globoko veren mož.

nekaj njegovih misli:

• Vse, kar delaš, to delaj z vsemi močmi. Pogled imej vedno uprt kvišku. Preiskuj, kaj je neznano. Trudi se za to, da vedno napreduješ.
  
• Zdi se mi, kot da bi nekaj ukradel, če bi preživel dan v brezdelju.
  
• Jaz sem učenček, ki ga je Bog prijel za roko in ga vodi, da bi odkril katero od neštetih skrivnosti, ki jih je bil On položil v naravo.
  
• Če ima človek svojo mater v nebesih, potem je že tri četrtine njegove duše tam gori.
  

LETA 1860 UMRL FRANC SERAFIN METELKO

DUHOVNIK, SLOVNIČAR, PREVAJALEC ŠOLSKIH IN NABOŽNIH KNJIG (* 1779)

Teologijo je študiral v Ljubljani, po posvečenju je bil ljubljanski stolni katehet. Leta 1817 je postal profesor slovenščine na ljubljanskem liceju. Napisal je knjigo (1825), v kateri je objavil svojo različico slovenske abecede, ki naj bi nadomestila tedaj uporabljano bohoričico. Upošteval je zahtevo Jerneja Kopitarja, ki je predvideval za vsak glas svojo črko. Ker je imela metelčica preveč in prezapletene znake (nekatere črke so bile prevzete iz cirilice), ni prišla v redno uporabo. Prepovedana je bila leta 1833.

LETA 1887 ROJEN IVAN MATIČIČ

PISATELJ († 1979)

Pisatelj Ivan Matičič je zagledal luč sveta v Ivanjem selu pri Rakeku. Po osnovni šoli na Uncu so ga starši poslali v Ljubljano, a po dveh letih je moral zaradi revščine šolo pustiti in se zaposlil kot stavec v tiskarni. V tiskarstvu je delal tudi po prvi svetovni vojni, začel pa je tudi pisati. Objavil je več zgodovinskih in ljudskih večerniških povesti (Moč zemlje, Fant s Kresinja, Petrinka). Po njegovih stopinjah je šla tudi hči Nada, ki je spomine na očeta popisala v knjigi Moja hoja z očetom (1987).

več:
S. Čuk, Ivan Matičič (1887-1979): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2019), 40-41.

LETA 1896 ROJEN RAJKO SLAPERNIK

SLIKAR IN RESTAVRATOR († 1975)

Študiral je slikarstvo na različnih akademijah. Prva leta po drugi svetovni vojni je delal pri Zavodu za spomeniško varstvo v Ljubljani. Leta 1948 je ustanovil amatersko slikarsko šolo in jo več let tudi vodil (med njegovimi učenci je bil tudi ljudski pisatelj in ljubiteljski slikar Ivan Malavašič). Slikal je krajine, tihožitja, portrete, avtoportrete, zgodovinske prizore. Po leta 1945 se je posvetil obnovi kulturnih spomenikov.

LETA 1901 ROJEN BOGOMIL GERLANC

UREDNIK ŠOLSKIH KNJIG († 1992)

Na tržaškem Kontovelu rojeni Bogomil Gerlanc je bil pred drugo svetovno vojno učitelj po raznih slovenskih krajih. Po vojni je deloval v uredništvih slovenskih založb. Pri Mladinski knjigi je imel na skrbi učbenike za osnovne in srednje šole ter nekatere knjižne zbirke (Moja knjižnica, Monumenta litterarum slovenicarum – faksimilne izdaje pomembnih besedil.

LETA 1921 ROJEN MARIJAN ZADNIKAR

UMETNOSTNI ZGODOVINAR IN KONSERVATOR († 2005)

Rojen v Novem mestu, a je vse od leta 1922 živel v Ljubljani, kjer se je tudi šolal. Njegov oče se je ob stricu Sadnikarju navduševal za zbirateljstvo in tudi Marijanu zbudil zanimanje za zgodovino in umetnost. Zato se je odločil za umetnostno zgodovino. Med vojno je bil nekaj časa v italijanski internaciji, po vojni pa je končal študij pri  Francetu Stelétu in diplomiral na temo o romanski arhitekturi na Slovenskem, kasneje se je strokovno izpopolnjeval še na drugih univerzah. Največ se je posvečal romanski cerkveni arhitekturi, spada med vodilne umetnostne zgodovinarje raziskovalce in konservatorje prve povojne generacije pri nas. Delal je kot konservator na Zavodu za spomeniško varstvo in od leta 1997 tudi član SAZU. Napisal je številne strokovne razprave in knjige... Pri Ognjišču smo leta 1985 (in leto kasneje v ponatisu) izdali knjigo (monografijo) Lepote slovenskih cerkva, za katero je prispeval strokovno besedilo (fotografije so delo Jožeta Anderliča). To je nekakšen Zadnikarjev življenjski obračun z njegovih potovanj po starih cerkvah, povzetek štiridesetletnega konservatorskega dela in raziskav.

več:
S. Čuk, Marijan Zadnikar (1921-2005): Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2021) 38-39.

LETA 1940 UMRL RUDOLF PEČJAK

PISATELJ, PESNIK, DRAMATIK, učitelj in prijatelj mladih (* 1891)

Po gimnaziji in trgovski šoli se je odločil za učiteljski poklic. Kot učitelj je deloval najprej v Ribnici, nato v Ljubljani in Tržiču, zatem je bil okrajni šolski nadzornik v Kranju, nazadnje pa ravnatelj meščanske šole v Šentvidu nad Ljubljano. Po letu 1913 je začel pisati črtice, pesmi, igre in poučne spise za mladino. Vzgojne članke je objavljal v strokovnih revijah, napisal je tudi nekaj učbenikov. Veliko mladinskih odrov je uprizorilo njegovo dramo Kraljična z mrtvim srcem (1925). Njegov sin Vid (1929–2016) je bil pisatelj in psiholog.

LETA 1944 UMRL IVAN LAHARNAR

ORGANIST, SKLADATELJ (* 1866)

Skladatelj Ivan Laharnar, rojen na Šentviški Gori, je bil trgovec, krčmar in nekaj časa župan. Njegovo nadarjenost za glasbo so opazili domači duhovnik, ki so mu omogočili zasebni študij. Skladati je začel zelo zgodaj. Proti koncu življenja je Laharnar sestavil seznam svojih skladb: 252 tiskanih, 77 delno tiskanih, 273 v rokopisu. Večji del njegovih skladb je cerkvenih in so izšle v raznih pesmaricah. Njegova je priljubljena majniška pesem V sveto mesto nazareško.

LETA 1944 UMRL JANKO KRALJ

POLITIK, PUBLICIST IN UREDNIK (* 1898)

Po študiju prava je deloval na domačem Goriškem in sicer v duhu krščanskosocialnega gibanja; njegovi članki in razprave so bili posvečeni vprašanjem naroda ter socialnim in idejnim nasprotjem v družbi. Veliko je pisal o pojavu komunizma. Spisal je tudi knjižico Boji malega naroda. V njej opisuje trpko usodo in boje irskega naroda za neodvisnost. V zaključku je pokazal na podobnost slovenske in irske usode. Bil je obsojen na pet let konfinacije. Po kapitulaciji Italije (1943) je odšel v Rim.

LETA 2006 UMRL LUDVIK BARTELJ

DUHOVNIK, ZAMOLČANI FILOZOF (* 1913)

Rojen v Mirni Peči je po gimnaziji v Novem mestu študiral na teološki fakulteti v Ljubljani. Škof Rožman ga je leta 1937 posvetil v duhovnika in ga nastavil za kaplana na Dolah pri Litiji. Ob začetku druge svetovne vojne je bil premeščen v Kočevje, kjer je ostal do leta 1947. Zatem se je vrnil v Dole pri Litiji. Ludvik Bartelj se je že v gimnaziji zanimal za filozofijo in bral dela Franceta Webra. V bogoslovju se je pod vodstvom Aleša Ušeničnika poglobil v sholastično filozofijo. Med vojno se je vpisal na filozofsko fakulteto in študij končal leta 1946. Zatem je na podlagi Webrove filozofije razvil svoj pogled na Boga, globinski razum in zmožnost duha, ki ga je predstavil v desetih delih. Ludvik Bartelj je leta 1973 doktoriral; za disertacijo je bilo priznano njegovo delo Realni temelj izkustvenega sveta je Bog. Njegovo zadnje filozofsko delo Kaj je človek, je izšlo leta 2003.

LETA 2008 UMRLA ZMAGA KUMER

ETNOMUZIKOLOGINJA (* 1924)

Rojena v Ribnici na Dolenjskem je v petdesetih letih študirala slavistiko na ljubljanski filozofski fakulteti in na folklorno-zgodovinskem oddelku Akademije za glasbo v LJ. Raziskovala je slovensko pesemsko izročilo, posebej so jo zanimale pripovedne pesmi. Napisala je obsežno delo Vsebinski tipi slovenskih pripovednih pesmi (slovensko-nemško delo), ki je imelo odmev tudi v tujini. Drugo področje njenega dela pa je postala ljudska glasba: glasbila in godci – rezultat dolgoletnega dela, predvsem na terenu, je knjiga Slovenska ljudska glasbila in godci. V svojem življenju je izšlo 28 samostojnih knjig in številne razprave in članki v domačih in tujih revijah in časopisih. Vse svoje raziskovalno delo je povzela v knjigi Slovenska ljudska pesem (2002). Izšlo je tudi več pesmaric, ki jih je sestavila: Čez polje pa svetinja gre, Eno si zapojmo, ... sodelovala pa je tudi v radijski oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi na RA Slovenija. Za svoje delo je prejela tudi Herderjevo nagrado (na Dunaju 1992), doma pa Zoisovo in Štrekljevo nagrado ter Murkovo priznanje. Bila je častna članica Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU.

več:
F. Bole, dr. Zmaga Kumer: Ljudske pesem je odsev mišljenja in čustvovanja slovenskega človeka: Gostja meseca, v: Ognjišče 3 (1980), 6-10.
B. Rustja, Komercializacija Valentinovega in še česa: Pogovor o..., v: Ognjišče 2 (1998), 30-31.
S. Čuk, Zmaga Kumer (1924-2008), Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2024), 40-41.

nekaj njenih misli:

• Nekdaj je veljalo, da je treba dano besedo držati, obljubo izpolniti, če je človek hotel biti poštenjak, na katerega se je mogoče zanesti. Nasprotno dejanje je bilo nečastno in človek brez časti je bil vreden prezira.
  
• Kot Božji materi pripisuje slovensko ljudstvo Mariji tolikšno ve­ljavo, da more izprositi pri Bogu domala vse, tudi kadar se zdi brez­upno.
  
• Zame je vera kot prevladujoča barva neke slike, kot tonaliteta neke skladbe - nanjo je uglašeno moje življenje v celoti, naravno in preprosto, brez pobožnjaštva ali kakršne koli pretiranosti.

LETA 2014 UMRL TOMAŽ ŠALAMUN

PESNIK, PREŠERNOV NAGRAJENEC (* 1941)

Tomaž Šalamun se je rodil v Zagrebu, potem pa se je družina selila (Ljubljana, Mostar) in se končno ustalila v Kopru. Tomaž je najprej sledil očetu in študiral medicino, a jo je kmalu zamenjal za zgodovino in umetnostno zgodovino na FF v Ljubljani. Tu je ob recitalu Daneta Zajca odkril svojo strast do poezije. Med priznane slovenske pesnike se je uvrstil leta 1966 z izidom pesniške zbirke Poker. Po letu 1970 se je preselil v ZDA,  kjer je napisal več kot polovico svojih zbirk. Američani so ga sprejeli za svojega in ga uvrstili kar med svoje pesnike. Na slovenskem veleposlaništvu v ZDA je bil  tri leta kulturni ataše, predaval je tudi na am. univerzah. Potem je nekaj časa živel v Mehiki ... Tomaž Šalamiun je eden najboljših in najbolj plodnih slovenskih pesnikov, saj je v svojih  skoraj pol stoletja pesnjenja  izdal okrog 50 pesniških zbirk, njegova dela pa so dostopna tudi v številnih prevodih in antologijah. Za svoje delo prejel številne nagrade: dvakrat Jenkovo, leta 1999 pa tudi veliko Prešernovo nagrado ... evropsko nagrado za poezijo v Münstru (2007) in zlati venec v Strugi (2009). Njegove pesmi so prevajane v več kot dvajset jezikov.

njegova misel:

• V različnih točkah življenja so me očarale različne stvari, ampak pravi čudež je tak čudež, ki se prirase in se potem imenuje ljubezen, prijateljstvo, zakon, zaveza ...

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1683 UMRL IVAN RATKAJ

DUHOVNIK JEZUITSKEGA REDA, MISIJONAR (* 1647)

Rojen na Ptuju, po rodu iz hrvaške plemiške rodbine, v mladosti je bil na dvoru Leopolda I. na Dunaju, vstopil k jezuitom in leta 1680 odšel v Mehiko kot misijonar. Deloval je v pokrajini Tarahumari (Chihuahuua) in napisal tri potopise o potovanju v misijone, o krajih in o običajih staroselcev. To so najstarejši opisi teh krajev, v tretjem je objavil tudi zemljevid – enega prvih - iz leta 1683 kot risbo na papirju.

LETA 1689 VALVASOR V SLAVI VOJVODINE KRANJSKE OBJAVI

SESTAVEK O LJUDSKEM SMUČANJU NA BLOKAH

"Ponekod na Kranjskem poznajo kmetje redek izum, kakršnega nisem videl še nikoli v nobeni deželi, marveč, da se spuščajo pozimi, ko leži sneg, po visokem hribovju z neverjetno naglico v dolino. V ta namen vzamejo po dve leseni deščici, četrt palca debeli, pol čevlja široki in približno pet čevljev dolgi. Spredaj sta deščici ukrivljeni in navzgor zavihnjeni. Na sredi je usnjat jermen, da se vtikajo noge vanj. K temu ima kmet še čvrsto gorjačo v rokah; to si nastavi pod pazduho pa se drži ob nji močno nazaj, da mu je za oporo in krmilo, in tako se driča, lahko bi zapisal tudi smuka ali leti po najbolj strmem pobočju."

LETA 1825 ROJEN JANEZ WOLF

SLOVENSKI SLIKAR († 1884)

Janez Wolf iz Leskovca pri Krškem je že v srednji šoli kazal veliko nadarjenost za risanje. Po viharni mladosti je študiral slikarstvo v Benetkah, kjer so ga pritegnili mojstri beneške renesanse. Ko se je vrnil v domovino, je odprl lastno šolo in z njo vplival na razvoj slovenskega slikarstva v smeri realizma. Slikal je predvsem za cerkve – stenske slikarije (freske) in oltarne slike. Njegovo najboljše delo je poslikava sten prezbiterija župnijske cerkve v Vipavi (1876/77), v katero je vključil portrete tedaj živečih Vipavcev.

LETA 1867 UMRL JOŽEF KOŠIČ

PORABSKI DUHOVNIK, PISATELJ, PESNIK, ETNOLOG, ZGODOVINAR (* 1788)

Prvi slovenski pisatelj na Madžarskem, ki je pisal posvetne poučne spise in pri tem moral uporabljati tudi nove besede. Te je prevzel iz štajerskega in kajkavskega hrvaškega govora, deloma pa je uporabljal tudi lastne. Zanimala ga je predvsem zgodovina Prekmurja in je avtor prve pokrajinske monografije ter pisec več slovenskih knjig. V slovenščino je tudi prevedel madžarsko slovnico. Župnikoval je na Gornjem Seniku, kjer je na tamkajšnjem pokopališču nagrobni spomenik, na cerkvenem zidu pa najdemo njegovo spominsko ploščo. V starem župnišču je na ogled tudi stalna razstava, postavljena v spomin slovenskim župnikom, ki so službovali v porabskih župnijah-

LETA 1943 ROJEN PETER KOŠAK

PESNIK († 1993)

Mariborčan, ki se je po maturi na prvi gimnaziji in začetku prava odšel v Graz, kjer je živela njegova mama. Leta 1964 je odšel v Avstralijo, prepotoval celino in delal kot bolničar v melburnski psihiatrični bolnišnici. Neozdravljivo bolan je odšel v Indijo, kjer je umrl med prijatelji guruji. Svoje pesmi je izdal v zbirki Iskanje, v njih opeva domovino, onostranstvo, majhnost, osamljenost, brezdomstvo ... Pesem Starčki je dobila prvo nagrado za moderno poezijo.

nekaj njegovih verzov

Vse je čisto / Čista je noč, čist je dan. / In vse je isto: / tržnica in samostan. // Vse je čisto. / Čista je pomlad, čista je jesen. / In vse je isto: / pesem in sen. // Vse je čisto. / Čisto je rojstvo, čista je smrt. / In vse je isto: / roža in vrt. // Vse je čisto. / Čisto je poletje, čista je zima. / In vse je isto: / snežinka rožmarin. (Čista istost)

Z obrazov sivih zidov / odpadlega ometa / s  prsti / zgrbančenih korenin / izpuljenih dreves, / onemoglih od obupnega napora / držeč zadnji kovanec življenja, // z glasovi / rjastih cevi / piskajočega vetra, / z očmi / zapuščenega gnezda, / z ohlapnimi žepi podočnic, / z nohti odsluženih ključavnic, / s pogledi / zaklenjenih ključavnic, /s koleni oguljenih držajev, / s kretnjo škripajočih duri / visečih s tečajev, / s postavami tavajočih vprašajev / se pomikajo / v sandalih opatov, / preozkih za meništvo, / pretesnih / za kurje oko bolečine, / spotikajo se kar tako - // in njih  srajce so sive, /  kot je izprano nebo; sive so hlače, / ohlapne ali pretesne, / neudobne za praznike; / prekratke ali predolge, / kar prav za predstavo slovesa, / klovnov brez občinstva - // tako cepajo vzdolž / po palubi kvadratov / kaznjenci mladosti - / pod nebom sivim / ko penzija življenja, / ki zastonj gleda / če vidi, / barvitost trepetajočega veselja - / ki zastonj prisluškuje, /tudi če zdavnaj več ne čuje, / hrupu oddaljujočih vozov, / že davno pozabljenih otroških iger, / nekje, za obzidanem obzorjem, / nekje, v daljavah mamljivih vonjav - / nekje, v višavah čakajočih mostov - // Čutila so instrumenti / brez razvedrila. / Družba je vsota / vseh kanalov, / brez navodila. / Okvir pa vlada, / skrinja pokrov drzava. // Nekdo se šali, / ugaša luči - / Gotovo ima ključ, / Skrit / globoko / v žepu. (Starčki)

o njem: (Tone Kuntner)

Ti si bil ena sama luč / in ena sama srčna dobrota. // Tak si zgorel, / odšel brez slovesa. / In s tabo je zginil / skrivnostni ključ: // kako biti ena sama luč / in ena sama srčna dobrota! / (Spomin na pesnika Petra Košaka)

LETA 1967 UMRL JOSIP RUSTJA

AGRONOM, PUBLICIST, KULTURNI DELAVEC (* 1894)

Iz rojstnih Skrilj na Vipavskem je po ljudski šoli odšel v Gorico na gimnazijo, od tam pa na Dunaj, kjer je študiral agronomijo. Med prvo svetovno vojno je kot ruski ujetnik delal na kmetijskem posestvu. Po vojni je bil zaposlen pri Kmetijski zadrugi v Trstu, zatem pri Zadružni zvezi v Gorici. Leta 1930 je na Travniku v Gorici odprl trgovino, kjer je več kot 35 let uspešnega poslovanja dajal nasvete kmetovalcem. Poučeval jih je tudi s strokovnimi članki v raznih slovenskih glasilih. Velikodušno je podpiral razne slovenske organizacije in njihovo delovanje.

LETA 1987 UMRL ROJEN RIKO DEBENJAK

SLIKAR IN GRAFIK (* 1908)

Doma iz Kanala ob Soči, šolal se je v Beogradu, kjer je leta 1937 končal slikarsko šolo in tečaje slikarstva. Veliko potoval in se izpopolnjeval v ilustraciji, grafiki ... in bil eden vodilnih predstavnikov Ljubljanske grafične šole, dober poznavalec tehnik in posebnosti tiskanja. Sodeloval je na številnih razstavah grafike doma in po svetu, nekaj njegovih del hranijo v kanalski galeriji (z njegovim imenom). Leta 1960 je prejel Prešernovo nagrado za grafiko ... Nekaj njegovih najbolj znanih ciklov: Panjske končnice, Istranke, Kraševke, Na morskem dnu, Nečke, Kamen, Sledi na ometu, Grebelca, Drevo-skorja-smola in Magične dimenzije. Njegov kip (Mirsad Begić)) stoji od leta 2008 pred galerijo.

LETA 1990 RAZGLAŠENI REZULTATI PLEBISCITA

O SAMOSTOJNOSTI IN NEODVISNOSTI SLOVENIJE

Na današnji dan so bili razglašeni izidi plebiscita o samostojni in neodvisni Sloveniji. Ob izjemni volilni udeležbi (90,8 odstotka volivcev) je za samostojno državo glasovala velika večina (88,5 odstotka) državljanov ali 1.289.369 volivcev. Slovenski parlament je sklenil, da bomo 26. december v naši državi praznovali kot "dan samostojnosti", leta 2005 pa ga je preimenoval v »dan samostojnosti in enotnosti«.

pripravlja: Marko Čuk

Sem Sonja in imam težavo in res ne vem, na koga naj se obrnem. Problem je moja starejša sestra, ki je stara nekaj nad trideset let. Ima moža in dva prekrasna predšolska otroka. Bili so zgledna družina, ona je bila odlična žena in mama. Skrbna do svojih otrok, vedno so skupaj hodili na dopuste, na izlete za vikende, ničesar jim ni manjkalo. On ima dobro službo, ona pa je bila večinoma doma z otrokoma. Nekaj malega je vmes delala za določen čas. Res bi lahko rekla, da so bili popolna družina. V marsikaterih očeh.

Problem pa je nastal kmalu po rojstvu drugega otroka. 'Prijateljica' ji je priporočila, naj se z njo udeležuje nekih srečanj. Da ona hodi tja in da bo spoznala super človeka, ki ji lahko spremeni življenje, da bo srečna itd. In kot človek, ki je v življenju vedno nekaj iskala (joga, razne diete ...), je res šla. Vodja te skupine naj bi bil nekakšen prerok, bog, učitelj oziroma narekovalec njihovega življenja. Govori in razlaga jim Sveto pismo. Jih uči, kako morajo živeti, da morajo biti dobri... Sliši se vse lepo in prav. Kar on reče, je sveto. Dobesedno jo vodi. To je pripeljalo tako daleč, da je sploh več ne poznamo. Ni se dalo z njo več pogovarjati o nobeni drugi stvari kot samo o tem. Ni znala in ne zna več odgovoriti niti na navadna vprašanja, ampak odgovarja le tako, kot jo je on naučil, da mora odgovoriti. Postala je čisto drug človek, kot bi bila na novo sprogramirana, in ne vidi nič drugega kot samo to. Že nekajkrat sva se prej sporekli glede tega, vendar ji nihče ni prišel do živega. Tudi mož ji nikakor ni mogel tega preprečiti in ne starši. Nihče. Vedno nas je zabila nazaj, da hoče biti samo dobra in zakaj tega ne bi smela, saj dela dobro za vse. Stvar je bila zadnje čase vedno slabša. Začela je zanemarjati otroke, tudi po tri ali štirikrat na teden se je vozila tudi petdeset km daleč na njihova srečanja. Začela pa je s sabo voziti tudi otroke, sploh starejšo punčko. Domov sta se vračali tudi sredi noči. Ampak njej se je to zdelo normalno. Če smo ji rekli, da to ni dobro, da morajo taki otroci takrat že spati, je imela zmeraj pripravljen odgovor. Tudi dom je čisto spremenila. Povsod je imela sicer božje podobice, pa blagoslovljeno vodo ... knjigo tega učitelja pa je imela ves čas pod blazino ... Če je potrebovala kakšen nasvet, na primer, kaj naj naredi, ker sin kašlja, je pisala temu učitelju. Imajo tudi svoje molitve, neprestano so si pisali po elektronski pošti. Stalno je bila pri telefonu. Skratka, popolnoma je zabredla v to in videla je samo to. Pripeljalo je do tega, da je rekla možu, če bi bil on dober mož, bi vzel kredit, da bi ona lahko povrnila vse dolgove, ki jih ima. On seveda o teh dolgovih ni vedel nič. In mu je bil to rdeč alarm, da je sedaj potrebno res nekaj ukreniti, ker je to preseglo že vse meje. Rekel ji je, da je dovolj, naj neha s tem, da ne ve, v kakšne kremplje je padla, in naj se odloči, kaj ji pomeni več: tista srečanja ali družina. In se je odločila seveda za tega učitelja, zapustila otroka, moža in odšla. Za otroke se dobesedno ne zanima nič več. Pravi, da lahko preživi tudi brez njih, ker zanje moli. Domov pa se vrne, če gre njen mož pred tega učitelja na kolena in mu da ne vem koliko denarja. To naj bi bila zanj kazen, ker jo je nagnal od doma. Dodala je še, da ji nima pravice vsiljevati, kaj bo ona počela, mislila ... Otroka jo pogrešata in ne vem, kako to, da se ne zaveda, kakšno škodo jima dela. Kako je mogoče, da človek tako globoko zabrede, in kako je mogoče, da jo ima ta človek dobesedno 'na vrvici' in upravlja z njo? Zadnja sporočila, s katerimi smo jo poskušali prepričati, naj se vrne, so bila polna grdih besedi in groženj, tako da ne vidim nobene dobrote in nobenih krščanskih naukov! Mislim pa, da jih s tem ta človek pritegne, ko pa so že tako daleč, da mu vse verjamejo, pa naj reče karkoli, je to zanje sveto in prav.

Res ne vem, kaj lahko storimo, kdo ji lahko pomaga. Radi bi pomagali, pa ne vemo kako. Mogoče poznate kakšno podobno zgodbo, kakšnega človeka, ki se je rešil tega?

Sonja

Četudi sprašujete zelo konkretno, bom tokrat odgovoril bolj splošno, ker je pismo bilo napisano v času največje krize in stiske vaše sestre, ki je, kot pišete, že prej nekaj iskala (razne diete, joga ...). Tako bo splošnejši odgovor morda še koga nagovoril. Prvenstven problem morda ni v omenjeni skupini, ampak v sestri in v njenem odnosu z možem in odgovornosti do otrok, kot sami ugotavljate. Upam, da je najhujše že mimo in da se je sestra vrnila k možu in otrokoma, kar pa ne pomeni, da ni tudi pri nas trajnih odhodov iz zakona in žal tudi od otrok, saj so statistike o razvezah zelo visoke in vemo, da so največje žrtve staršev prav nedolžni otroci. S problematiko današnjega ranjenega človeka kot posameznika in zakonskega para se ukvarjajo številni strokovnjaki: psihologi, psihoanalitiki, psihoterapevti, socialni delavci, psihiatri. Znano je, da so po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije tudi anksiozno-depresivne motnje pri današnjem človeku zelo pogoste in je zato tudi povpraševanja veliko. Žal se ob strokovnih delavcih pogosto ponujajo 'priučeni', večkrat šarlatanski, novodobski (new age), šamanski in drugi ponudniki, ki žal ponujajo nestvarne, hitre in 'instant' rešitve.

Hvala Bogu je v Sloveniji vse več visokošolskih ustanov, ki strokovno izobražujejo strokovnjake za zdravljenje in svetovanje, za mediacijo (posredovanje in reševanje v sporih) in tako posameznikom kot zakonskim parom lahko strokovno pomagajo. Poleg medicinske fakultete, ki specializira psihiatre, tudi nekatere humanistične fakultete usposabljajo svoje slušatelje na dodiplomskem in podiplomskem študiju za klinične psihologe, psihoanalitike, psihoterapevte in socialne delavce. Mnogim pomaga k zdravljenju logoterapevtska, drugim je morda bližja psihoterapevtska ponudba in lahko bi še naštevali. Naj samo omenim, da ima tudi Teološka fakulteta v Ljubljani Inštitut za psihologijo in sociologijo religije ter zakonsko in družinsko terapijo s pomočjo relacijske psihološke teorije. Njihovi diplomanti ponujajo svojo pomoč svetovanja v različnih inštitutih in centrih v Sloveniji: Frančiškanski družinski inštitut v Ljubljani, Družinski center Mir v Mariboru, Zakonski in družinski inštitut Krog v Kranju, Družinski inštitut Bližina v Celju in drugod. Zanimiva in za mnoge koristna je tudi spletna ponudba: https://iskreni.net/

Mnogim zakoncem so zelo dragocene zakonske skupine, ki so bodisi samostojne ali pa izhajajo neposredno ali posredno iz cerkvenih (eklezialnih) gibanj (Zakonci za Kristusa, Družina in življenje, Najina pot, Marijino delo itd.) in na temelju razodetja, predvsem evangelija, poglabljajo svoj odnos in svojo vedno globljo pripadnost. V njih najdejo zakonci v pogovorih z drugimi pari odgovore za svoje verske, čustvene, zakonske in družinske probleme. Zdi se, da je dandanes potrebno, da si zakonci bolj prisluhnejo kot včasih, kajti človek (mož in žena) ima večje potrebe, da je slišan, saj se prav v zakonskih skupinah zakonski par najlažje nauči poslušati in slišati drug drugega. Vsak zakonec ima potrebo, da je cenjen, spoštovan in vrednoten, saj se drugače čuti nesprejetega, nepomembnega in čustveno nepotešenega. Prav v skupini se ob drugih parih lažje zave svoje šibkosti in ranjenosti in se lažje tudi čustveno odpira in korigira. Pristen zakonski dialog je za zakonca ne samo nujno potreben, ampak je tudi za oba zdravilen.

Zraven naštetih pa imamo številne druge, tudi novodobske (new age) ponudbe, ki so pogosto strokovno zelo vprašljive, večkrat šarlatanske in lahko tudi izkoriščevalske. Že davnega leta 1998 so bila predstavljena različna takratna novodobska gibanja v zahodnem svetu (Verstva, sekte in novodobska gibanja, Mohorjeva družba, Celje 1998) z dodatkom pri nas v Sloveniji (V. Š. , Ponudba na Slovenskem, str. 295-426). Večina navedenih ponudb, ki imajo zelo vabljive naslove, še obstaja, druga usihajo, o tretjih pa danes ni več ne duha in ne sluha. Nastajajo pa tudi nove ponudbe takega svetovanja.

Nekatera od teh gibanj so bila tako za zakon kot za družino usodna. Poznam primer, ko je mož in oče zapustil ženo in sina in jima napisal pisemce, da ga duhovi kličejo, in je odšel v ašram in se ni več vrnil. V drugem primeru je mož zapustil ženo in družino in se pridružil 'terapevtski' skupnosti Sai Baba, in se vsak dan vozil mimo svoje bivše domačije v službo in se nekaj let ni smel oglasiti pri svoji 'prvi ženi'. Ko mi je razlagal svojo nekajletno zgodbo, ko ga je sicer ta 'mojstrica' že odslovila, je še vedno menil, da je ona dobra in je kriv satan, ki naj bi mojstrico zapeljal, da se je tako spremenila. Kljub temu, da ga je 'prva žena' po odslovitvi iz 'terapevtske skupnosti' sprejela v nekdanji skupen dom, je ta še vedno bivšo manipulantko opravičeval. Fant, ki se je pridružil Združitveni cerkvi Korejca Moona, znanega po množičnih porokah, mi je po nekem predavanju o sektah in novodobskih gibanjih v pogovoru zaupal, da je še prestrašen, kaj, če se mu bodo bivši kolegi maščevali. Znano je tudi manipuliranje Kitajke Aiping Wangove, ki je kar nekaj Slovenk in Slovencev, speljala, da so odšli v Novo Zelandijo, od koder so se, ko so spoznali, da so bili izigrani, vrnili. Kljub moževemu prizadevanju, da bi se članica Kroga prijateljev Bruna Gröninga vrnila k njemu, nista več mogla zaživeti zakonskega in družinskega življenja.

Znana je tudi 'karizmatična' Slovenka, ki se je po zapustitvi Wangove navdušila za Sai Babo, pozneje za škotskega ezoterika Benjamina Cremeta, ki bi naj obljubljal Kristusov skorajšnji prihod itd. S svojimi privrženci, s katerimi je vsak dan meditirala, je potovala tudi k hrvaškemu duhovniku Zlatku Sudcu in o tem objavila reportažo v enem izmed slovenskih dnevnikov. Pozneje je vodila, tudi druge svoje oboževalce v Medžugorje in drugam in tako zameglila celostnost ponudbe. Mnogi od ponudnikov omenjajo, da lahko ostanejo kristjani, četudi se njim pridružijo. Tako da se tudi številni kristjani, predvsem manj poučeni, v njeni enolončnici niso znašli. Lahko bi našteval različne šamanske in druge ponudbe.

Ugotavljam pa, da se je tisti zakonski par lažje ohranil kot par, če sta oba iskala pomoč pri isti skupini, četudi vprašljivi, in sta se potem tudi lažje od nje skupaj poslovila in zaživela spet krščansko duhovnost. Sicer pa to velja tudi za pripadnost h katoliškim cerkvenim gibanjem, kjer par lahko bolje funkcionira, če sta oba zakonca člana istega katoliškega cerkvenega gibanja ali združenja (npr. Marijino delo, Emanuel, neokatehumenat, Prenova v Duhu, Frančiškov svetni red itd.).

Na koncu bi rad poudaril, da je silno pomembno, da si zakonca prisluhneta, saj vedno velja, da otrokom največ podarita, če zdravo in ljubeče komunicirata in se imata rada. Duh sebičnega ali bolestnega individualizma razdira zakonsko zavezo, zakonski dialog pa je božji dar, ki zakoncema omogoča in pomaga zoreti in uresničiti zakonsko brezpogojno odločitev in nepreklicno in trajno zakonsko zavezo.

Vaši sestri in njenemu možu bi gotovo lahko pomagala katera od strokovnih zakonskih svetovalnic ali pa morda že kvalitetna zakonska skupina.

Vinko Škafar