* 26. januar 1910, Ljubljana, † 25. december 1995, Ljubljana

Svetlo otroštvo in mladost v temni kuhinji

Marijan Lipovšek se je rodil 26. januarja 1910 v Ljubljani v družini železničarja. Do njegovega osemnajstega leta so stanovali v eni od tako imenovanih "korarskih" hiš nasproti ljubljanske stolnice, ki so prislonjene na strme grajske rebri. V uvodu svoje zgoraj omenjene knjige Lipovšek veliko pove o svojem otroštvu in svoji mladosti. Hiša, v kateri so stanovali, je bila brez sonca. "Skoraj vsak dan je gorela v kuhinji petrolejka in z rumeno svetlobo osvetljevala borni prostor. In vendar imam ravno iz te kuhinje svoje najlepše zgodnje spomine. Tam sem kot čisto majhen otrok poslušal povesti, ki mi jih je pripovedovala mamica. Kakor njo pa sem poslušal tudi očeta, ki mi je s svojim vedrim humorjem pripovedoval nekatere posebne povesti. Poslušal pa sem tudi svoje starejše sestre, s katerimi smo se imeli tako radi. Kot prvi fant v družini sem užival vsesplošno zaščito in ljubezen."

Že pri sedmih letih je šel v glasbeno šolo, da se nauči igranja na klavir, pa je prehiteval svoje učitelje. Po končani srednji šoli je šel študirat glasbo: leta 1932 je na ljubljanskem konservatoriju diplomiral iz kompozicije, končal študij klavirja pri Janku Ravniku, potem pa se je izpopolnjeval še v Pragi, Salzburgu in Rimu. Tako se je usposobil za odgovorne službe na področju glasbenega življenja doma. Polnih triinštirideset let je bil profesor na oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Bil je direktor Slovenske filharmonije (1956-1964), ki je v tem obdobju doživela svoj najvišji razcvet. Kot odličen pianist je bil dolga leta glasbeni spremljevalec svoje hčerke Marijane, svetovno uveljavljene mezzosopranistke, operne in koncertne pevke.

"Pesem in življenje v gorah sta mi bila povezana"

Lipovšek opisuje stopnje svojega duhovnega razvoja. Kot majhen otrok je užival ob pripovedovanju mame, očeta in stare matere. "Nato se mi je odprl svet knjige. Koliko ur sem presedel pri knjigah in bral s predanostjo, kakor jo zmore le prva mladost! V knjigah pa so stopile predme tudi gore." Vendar so morale še nekaj časa počakati, kajti pri trinajstih letih je doživel "nedopovedljivo močan pretres prvega doživetja velike glasbe. Ves sem se utapljal v glasbi, srce se je ni moglo nasititi." Komaj petnajstleten je komponiral Župančičevo pesem Vsa tenka, vsa mirna je zarja večerna. "Vračal sem se od dela v Preporodu, naprednem dijaškem društvu, kjer sem vodil orkester. Mila, prelepa rdeča zarja je bila na zahodnem nebu in svetla večernica je sijala ob njej." Za gore ga je navdušil Janko Ravnik, njegov drugi profesor klavirja. "Gore so mi bile zatočišče pred spoznanji, kako težko je življenje. Tam je bil svet, kjer ni bilo ne krivic ne tlačenih revnih. Bilo je čistejše, svetlejše življenje." Potem se s spomini vrača v otroštvo: "Ko sem od sedmega leta igral klavir, sem se utapljal v narodne pesmi kot v najresnejšo glasbo. Saj to tudi so. Spoznamo jih šele, ko se jim približamo ... Pozneje sem doživljal najlepše ure v gorah, ko smo s tovariši ležali kje visoko v gorah v bornih kočah in potihoma prepevali te naše pesmi."

Njegov glasbeni opus, v katerem povezuje staro in novo, nacionalno in svetovljansko, je zelo obsežen. Pavle Merkù je zapisal: "Lipovšek je predvsem lirik, pesnik malih oblik, mojster samospeva in krajših komornih skladb." Po njegovi sodbi je Lipovškova najlepša skladba Zimska pesem na besedilo Josipa Murna, kjer je "razpoloženje v besedilu našlo odmev v skladateljevem razpoloženju".

"Trdno sem ohranil svoj življenjski nazor"

Po smrti Marijana Lipovška na Božič, 25. decembra 1995, je pesnik in pisatelj Vinko Beličič v tržaški reviji Mladika objavil pripoved o stikih s skladateljem po pismih. Začelo se je tako: Lipovšek je uglasbil petero Beličičevih pesmi, ki so ga nagovorile (Češminov grm, Jutro v gorah, Povožena ptica Dogorevanje in Nevesta), s skupnim naslovom Pet pesmi o naši deželi. Hotel je dobiti pesnikov pristanek, zato mu je pisal na njegov tržaški naslov, katerega mu je posredoval Pavle Merkù. Leta 1970 je te svoje skladbe poslal radijskemu zboru, pa so bili na RTV "alergični" na pesnika, ki se je, povsem nedolžen, po vojni umaknil v Trst, kjer je kot profesor in soustvarjalec slovenske kulture deloval vse do svoje smrti (1999). Lipovšek je hotel te svoje skladbe tiskati; nekateri so mu svetovali, naj bi šel "po dovoljenje" k Francetu Šetincu. "Vendar bi kaj takega za svoje skladbe nikoli ne storil, dasi mislim, da bi bil uspešen.

Toda raje naj gre vse skupaj v pozabo (mislim, začasno), kakor da bi se ponižal in kaj takega izmoledoval." Čeprav je čutil, da ga "gledajo postrani", je februarja 1988 v pismu Beličiču pravično zapisal: "Našim 'oblastnikom' zase ne morem očitati, da bi mi potem, ko sta minili prvi dve leti po koncu vojne, prizadeli kaj hudega. Imel sem odprto delovanje v RTV, osem let sem bil na čelu Slovenske filharmonije, nemoteno sem predaval na univerzi, nikoli pa se nisem vmešaval v politične zadeve, saj jih sploh nisem razumel, toda trdno sem ohranil svoj življenjski nazor, za katerega so sicer vedeli, da nikakor ni materialističen, kaj šele marksističen... Za svoje koncertno delo sem prejel (veliko) Prešernovo nagrado - in vse to, ne da bi se količkaj političnemu oportunizmu." V zahvali Beličiču za podarjeno knjigo Pesem je spomin (1988) je Lipovšek zapisal: "Naj bi Vam bili življenje - ali usoda ali naš ljubi Bog Oče do konca naklonjeni.

obletnica meseca 01_2010

Smo dokaj majhen razred, štejemo le nekaj dijakov. In seveda se, kot pravi naslov, počutim črna ovca. Zakaj?

Še sama ne vem, kako se je začelo, ampak je vse bolj vidno. V razredu so sami fantje in imam sošolko, s katero se zadnje čase ne razumeva najbolje! In tako se tudi ona spravlja name z neumestnimi komentarji in zbadljivkami. S sošolci nikoli nismo našli skupnega ali vsaj podobnega jezika. Še tisto malo, ki smo ga imeli, pa je uničila sošolka, ker ne govori z mano.

V bistvu sem zelo živahna in zgovorna, govorim veliko samo s starimi prijateljicami. V šoli sem večino časa tiho, kar mi je grozno. Če pa rečem besedo ali dve, povem trditev, hočem povedat svoje mnenje... se drugi začnejo norčevati iz mene in me 'tlačijo dol'. Imeli smo že pogovor s sošolci. Pogovorili smo se o vsej zadevi, vendar je vse skupaj pokazalo, da je po tem vse še slabše. Pokazala sem jim, da nisem lev, ki se bori za svoje pravice, čeprav bi se morala. Pokazala sem jim, da sem nemočna, kadar se postavijo proti meni. Tako gre iz dneva v dan, iz tedna v teden ... učiteljem ne govorim več o tem, kadar me vprašajo, če je kaj drugače. Odgovorim jim, da je. Ker v bistvu je drugače, vse je še slabše, kot je bilo na začetku. Strašno si želim, da bi me razred sprejel takšno, kot sem, in da me ne bi bilo treba zbadati čisto vsak odmor, čisto za vsako stvar, besedo ...!

Sama ne vem, kaj naj naredim. Samo še na vas se lahko obrnem, če mi vi lahko kaj svetujete. Zelo si ženem h srcu in zelo občutljiv človek sem, vsako stvar vzamem zelo resno v šoli, čeprav tega ne pokažem. Drugače pa sem zelo razposajena, živahna, polna energije in vedno iščem le najboljše v ljudeh. Ampak v šoli preprosto ne morem pokazati sebe. Skrivam se za nekimi maskami in igram, da sem kot železo, da me nič ne prizadene. V notranjosti pa vsaka zbadljivka zareže do krvi! Sošolci pa uživajo z izživljanjem nad menoj!

Vedno so me učili: ne pokaži, da te je prizadel, ker te bodo znova in znova. Verjamem, da je to res. Vendar ko sošolci enostavno ne morejo preživeti dneva, ne da bi me zbadali in se mi posmehovali, če že ne zaradi drugega, zato ker sem ženska. Pa boli vsaka beseda bolj, vsaka na drugačen način. Vedno imam v mislih Jezusove besede; "ljubite svoje sovražnike". Tolažim se, da bodo nekoč odrasli in spoznali, da niso ravnal pravilno. Vendar danes, jutri, včeraj...vse te besede, ki so bile in bodo izrečene, pa bolijo! Za svoje sošolce si želim le najboljše in jim ne privoščim, da bi kaj takega, kot jaz doživeli tudi oni, pa čeprav mi to oni povzročajo!

Upam le, da mi znate svetovati, kaj naj še poskusim, kajti tega ne bom morala več dolgo prenašati. Zbadljivke so iz dneva v dan hujše. Šola mi je zelo všeč in je res ne bi zamenjala, profesorji so čudoviti sama stroka pa me tudi zelo zanima... zato res ne razmišljam o zamenjavi šole. Oviram v življenju se tudi ne mislim izmikati, ker vedno pridejo za teboj. Upam, da mi boste pomagali najti pametno rešitev, pa čeprav le začasno. Tudi čas zaceli marsikatero rano.

Lep pozdrav in hvala, da se mi prisluhnili!

Ana

V tvojem vprašanju je veliko bolečine. Vezi z drugimi člani skupnosti so za to, kako se počutimo, zelo pomembne. Če se v družbi sovrstnikov ne počutimo sprejete, je to zelo boleče. Včasih ne znamo sami najti poti iz takega stanja. Pomembno je, da se obrnemo na tiste ljudi, ki nam lahko pomagajo, ki nam pomagajo razumeti sebe, nam svetujejo, kaj je naj naredimo in nam mogoče odstrejo tančico za tem, kar se dogaja. Pravite, da ste včasih povedali učiteljem, kaj se dogaja. To je dobro. Morda je med njimi kdo, ki mu še posebej zaupate. Tak vam lahko pove, kako vidi tako stvar. Morda vam lahko da kakšen nasvet ali priporočilo. Poleg njega se lahko obrnete na šolsko svetovalno službo. Tudi tam običajno delajo ljudje, ki so vedo, kaj je treba storiti v takih primerih. Potem pa se lahko obrnete na osebno zdravnico. Njo prosite, če vam lahko svetuje terapevta, na katerega bi se lahko obrnili. Nekaj takih stvari ste napisali v svojem pismu, ki kažejo na to, da zelo trpite. Napisali ste tudi, da ne veste, ali boste to lahko še dolgo prenašali. To vse so zaskrbljujoče stvari, ki jih boste lahko lažje uredili s pomočjo usposobljenega svetovalca ali terapevta. Seveda so tu še starši in ljudje, ki jim tudi sicer zaupate. Obrnite se nanje. Pogosto nam, še posebej starši, morda ne znajo pomagati tako, kot bi si mi želeli. Tudi oni se namreč ustrašijo in nam poskušajo dopovedati, da bo vse še dobro in niti ne slišijo, kako nam je hudo. Poskušajo v svoji nemoči le doseči, da bi mi čutili drugače, kar pa ne gre. Strokovna pomoč je v takih primerih najboljša.

Naj na kratko še razložim moj pogled na to, kaj se dogaja. V šoli je dinamično. Preplet karakterjev dijakov je včasih tako pester, da si ne moremo predstavljati, kako. Večina dijakov še nima razvitih socialnih spretnosti, ki bi jim omogočale, da po eni strani razumejo, kaj se dogaja z njimi, po drugi pa empatije, da bi v vsej globini razumeli, kaj se dogaja v drugih. Njihova razposajenost in neobčutljivost sta pogosto vzrok, da se niti ne zavedajo, kaj s svojim vedenjem povzročajo drugim. Tisti še posebej zbadljivi, pa so običajno tudi sami zelo šibki posamezniki. Velja namreč pravilo, da osebnostno močan človek ni nikoli agresiven. Agresivnost izvira iz nemoči in strahu. Najbolj agresivni, zbadljivi, arogantni, žaljivi in grobi ljudje so v sebi najbolj nemočni. Potem svojo ostrino obrnejo navzven in iščejo žrtve, nad katerimi bi se lahko izživljali, jih dražili, provocirali in podobno. Večina njih bo prej ali slej spoznala svojo zmoto, nekateri pa bodo to nemoč odnesli tudi naprej v svoje družine in v poslovno okolje.

Včasih pravijo, da bo vse minilo. Saj drži, toda sam se raje držim načela, da je dobro vzeti stvari v svoje roke in stopiti po pomoč. Z usposobljeno osebo, ki vas bo tudi razumela, bosta sestavili načrt, kako se v tej neprijetni in težki življenjski situaciji soočiti s tem, kar se dogaja. Ne zadržujte vsega v sebi. Poiskati pomoč je pogumno dejanje.

Aleksander Zadel

Na pobudo msgr. Konrada Krajewskega, miloščinarja papeža Frančiška, so sredi novembra 2014 pod kolonadami sv. Petra začeli postavljati tuše, namenjene brezdomcem. Papež je to zamisel tudi blagoslovil. Podobno pobudo uresničujejo v desetih rimskih župnijah v bližini Vatikana. Krajewski je povedal, da je namen gradnje povrniti brezdomcem dostojanstvo. Javnih stranišč, kjer bi se lahko umili, je v Rimu malo, tista na železniških postajah pa je potrebno plačati. Možnost tuširanja jim sicer že nudijo v skupnosti sv. Egidija, Karitas in tudi nekaterih župnijah. Papeški miloščinar pa želi, da bi tuši bili predvsem v župnijah, ki imajo tudi menze za brezdomce. Ko ti pridejo tja obedovat, bi se tako lahko tudi umili. In če je to omogočeno petim na dan in če možnost obstaja v desetih župnijah, to pomeni, da jih bo v enem dnevu 50 in v desetih dneh 500.

V Vatikanu se zavedajo, da bi za te tuše morala poskrbeti občina, a ta že deset let samo načrtuje. Zato msgr. Krajewski dodaja, da nam evangelij naroča, naj ljudem pomagamo danes, ne jutri.

* 12. januar 1900, Ljubljana; † 23. februar 1991, Ljubljana

Pogovor s frančiškanskim biseromašnikom v letu sv. Frančiška

Življenje v službi Lepote, Dobrote in Resnice

Pater dr. Roman Tominec, profesor cerkvene umetnosti na teološki fakulteti v Ljubljani, letošnji biseromašnik, je pri svojih 82 letih še mladeniško živahen in delaven. Ko sem ga po telefonu iskal za pogovor, so mi rekli, da je šel obhajat bolnike — bil je prvi petek v mesecu — in da se vrne opoldne. Popoldne je bil zopet pri bolnikih. Ko sem proti večeru prišel v župnišče, so mi rekli, da je šel v Stožice, kjer ima mašo in postni govor. Pozneje mi je povedal, da je ta dan bil pri šestnajstih bolnikih.

„Gospod profesor,' sem začel pogovor. "Reci mi kar pater Roman," me je prekinil. "Prav, vem, da vas vsi poznajo pod tem imenom, ki označuje tudi frančiškansko skromnost. Torej, pater Roman, letos boste obhajali velik jubilej, 60-letnico mašništva oziroma biserno maša Ste zelo znana osebnost, ne samo v Ljubljani, ampak tudi v Sloveniji, posebej med duhovniki, saj ste ,dali skoz' skoraj vso povojno generacijo duhovnikov. Ravno letos teče trideseto leto vašega pedagoškega dela na teološki fakulteti. Zaradi tega vas še toliko raje prosimo za ta pogovor. Na fakulteti ste nas poučevali zgodovino sakralne umetnosti in v nas gojili čut za lepoto v službi svetega.

Vedno se mi je zdelo pomembno, da se duhovnik zaveda, da je "verum, pulchrum, bonum" (resnica, lepota, dobrota) metafizična trojica. Nekateri so za to stvar zelo dovzetni, tankočutni, neverjetno močno čutijo to lepoto in pa sladkost urejenosti, drugi manj, nekateri pa so docela brez tega daru.

- Zdi se mi pa, da je zanimanje za lepoto bogoslužnega prostora pri duhovnikih po vojni neverjetno poraslo.

Sam sem se za to zelo trudil, da bi bilo vse, kar je ob duhovniku, lepo, urejeno, čisto in naj dejansko služi naj višjemu Gospodu, „Komu drugemu, če ne tebi, Gospod." To mi je bilo vedno pred očmi.

- Vaša velika zasluga je, da ste v duhovnikih vzgojili čut tudi za lepoto cerkva in cerkvene opreme.

Okolje cerkve je duhovnikov domači svet, ta svet pa nujno spada k lepoti celote, če hočete imeti veselje z njo. Mimogrede naj povem, kaj se mi je zgodilo, ko sem nekje imel duhovne vaje. Na pokopališču sem našel spomenik pokojnega slovečega župnika, prvega pisatelja šmarnic, v koprivah. Z župnikom sva dvignila spomenik in zdaj ima dostojno mesto v cerkvi, v času šmarnic pa ob njem gori svečka.

- Kot strokovnjaka bi vas rad vprašal, kaj menite o današnjih modernih cerkvah, ki rastejo tu in tam v Sloveniji. Nekaterim, zlasti starejšim ljudem, te cerkve niso všeč.

Ljudje negodujejo, ker so dosedanje cerkve sad baročnega obdobja, barok pa je pri nas zacvetel bolj kot katerikoli drug slog, bolj kot renesansa ali gotika. Saj imamo nekaj krasnih stvari v gotskem stilu, pa vendar je baroka največ. Ljudje so tudi navajeni na visoko postavljen zvonik, ki se dviga nad vse ostalo, drugo pa se zbira okoli njega kot okrog pastirja. Danes pa je vse to prešlo, ker so tudi okoliščine takšne, ko se da zvonik nadomestiti z modernimi sredstvi, denar zanj pa se porabi za druge potrebnejše prostore, kot so učilnice, dvorane. Tudi za župnišča je danes bolj prav, da so manjša.

- Verniki se bodo morali počasi privaditi temu novemu slogu.

Veliko je najprej odvisno od investitorja, ki zastopa določen koncept, pa od arhitekta, ki se morata med seboj dobro pogovoriti in pravzaprav postati eno. Pri nas imamo nekaj arhitektov, ki imajo čut za to in znajo spoštovati bodisi zakonitost estetike kakor tudi zakonitost, da mora investitor imeti uporabno božjo hišo, ki je božja hiša za vernike in zanj osebno, ne pa priložnost, da se arhitekt izživi ali se pokaže nekaj 'ekstra'.

- Sami ste bili investitor pri gradnji cerkve za Bežigradom oziroma zvonika. Koliko časa živite v tej župniji?

Dvaindvajset let. Bežigrajska cerkev je stala na prostoru sedanjega Gospodarskega razstavišča, načrt zanjo je naredil Plečnik. Cerkev so potem prenesli na sedanje mesto. Tako pa je bila postavljena pravzaprav samo lupina. Deset let po tistem smo morali prenoviti celoten strop, ker je zoglenel.

- Ko sem bil v bogoslovju, ste se vi v župniji Marijinega oznanjenja v Ljubljani (pri frančiškanih) veliko ukvarjali z dušnopastirskim delom. Vem, da ste imeli ob enajstih pridige za študente, ki smo jih tudi bogoslovci zelo radi hodili poslušat in ste z njimi tudi zasloveli.

V župniji Marijinega oznanjenja sem bil skoraj trideset let Šel sem pač tja, kamor so me postavili predstojniki. Takrat še ni bilo za študente ničesar organizirano, pa sem začel jaz tam v kapelici sv. Družine zadaj za glavnim oltarjem.

- Prvi ste začeli tudi s cerkvenimi stenčasi, kar se je pozneje razvilo več ali manj povsod po Sloveniji.

To so bili stenčasi, začelo pa se je tako: kmalu po letu 1945 so v šolah odločili, da gredo neke nedelje vse gimnazije in srednje šole na izlet v Postojnsko jamo, in sicer ob treh zjutraj s postaje. Študentje so me prišli vprašat, kaj naj storijo, skrbelo jih je, kje bodo pri maši. Odločil sem se, da povprašam škofa in on mi je rekel, da lahko mašujem ob dveh zjutraj, mora pa biti najmanj trideset ljudi pri maši. Pa sem šel poiskat lepenko, drugega nisem imel, pa še neki čopič in 'namalal' sem prvo obvestilo: „Sveta maša bo na željo študentov in dijakov zjutraj ob dveh, med mašo bo prilika za sveto obhajilo. Obvestite se med seboj." — Tisto noč je bilo v cerkvi dva tisoč študentov in dijakov, cerkev je bila neverjetno polna. Ko sem videl, kakšno moč ima stenčas, sem s tem bolj resno začel. Bilo se je treba znajti, saj v tistem času ni bilo nobene možnosti za kakšno drugo vrsto obveščanja. Stenčasov iz tistega časa je ogromno, uporabljal sem fotografije in slike iz raznih revij, ljudje so mi material prinašali sami od sebe.

- To je bila sijajna zamisel. Ukvarjali ste se tudi s prevajanjem in pisanjem knjig.

Že med vojno sem začel pisati manjšo knjižico, to so bile kratke meditacije „Dnevi v Bogu", misli, ki so bile tudi v svetu tistikrat zelo moderne, ohranil sem si samo en izvod, drugo je bilo vse razprodano. Med vojno sem pisal tudi v zaporih, V bolnišnici sem napisal knjigo „Skrivnost poslednjega usmiljenja", ki je bila tudi takoj razprodana. Baje so na stotine teh izvodov prepisali tudi na roko.

- V Ljubljani pa ste bili znani po vaših obiskih po družinah, kamor so vas radi vabili.

Od leta 1926 do 1959 sem bil kaplan in ljudje so me vabili na obisk. Kot kaplan sem imel bolj proste roke, da sem se lahko posvečal dušnopastirskemu delu. Osem let sem bil kurat v jetnišnici. Tam sem prvikrat poskušal zbuditi zanimanje za majniški izlet. Običajno je bilo v zaporu okoli 50 mladoletnikov od štirinajstega do osemnajstega leta, ki so bili prestopniki raznih vrst. Stopil sem k predstojniku in mu rekel, da ni prav, da so mladi stalno notri, Žal mi je bilo za te fante, nekateri so bili tako pridni. Vsako nedeljo sem imel z njimi verouk. Prvi prestopek, ki sem ga napravil, je bil, da sem pazniku, ki je bil zraven, rekel: „Prosim, če bi šli ven." Ko sem predstojniku pravil o izletu, mi je rekel, če sem ponorel. Potem me je vprašal, kako si to predstavljam. Pa sem mu razložil načrt, oziroma najprej sem mu povedal, kaj mislim o teh otrocih. Kolikšna je na primer resnična krivda otroka, ki je naredil prekršek, potem ko mu je mama umrla, oče se je v drugo poročil, pa opazi, da ni zaželen. Sam sem otrokom za praznike vedno prinesel kakšne sladkarije, bonbone ali potico, pomaranče, odraslim moškim pa tudi cigarete. Kosem že tolikič sitnaril glede izleta, je predstojnik končno pristal. Tudi na to, da je krojač naredil petdeset plavih oblek zanje. Prosil sem samo za dva paznika, ki naj bosta v civilu, Sam sem prevzel odgovornost zanje in obljubljal, da bodo pridni kot angelčki. Tako smo res šli na Bled in prav nobenih problemov nismo imeli z njimi. Ko sem mnogo časa po tistem imel v Celju pri šolskih sestrah duhovne vaje, sem se po napornem dnevu odločil, da grem malo na sprehod po mestu. Kar naenkrat slišim, da me nekdo kliče: „Gospod, gospod!" Ozrem se in vidim cigančka, ki mi potem pove, da sem ga jaz spravil iz zavoda in kako zelo da mi je hvaležen. Tega še danes ne morem pozabiti.

- Frančiškani ste veliko pretrpeli od okupatorjev.

Ko se je začela vojna, sem s prižnice pozival ljudi, naj vendar malo premislijo, da smo ljudje v Sloveniji vendar med seboj bratje in prijatelji — navajal sem Prešerna: „Slovenec že mori Slovenca brata ..." — in da tako stanje ne sme biti še naprej. Pa so me zaradi tega zatožili pri italijanskem okupatorju in potem so se vrstile nevšečnosti druga za drugo. Posebno še, ko si je partizanski aktivist, ki si je naredil svoj ključ za zvonik in je neko noč ostal skrit v spovednici, ponoči šel v zvonik obesit našo zastavo. Takrat so nas patre tudi zaprli. Bili smo politični osumljenci. Tam je bil zaprt tudi Prežihov Voranc. Zjutraj sem sklenil, da moramo na vsak način tudi kje maševati. Nismo c se dotaknili zajtrka, tudi kosila ne, povedali smo, da bi radi maševali in da naj nam prineso mašni plašč in kelih iz bližnje cerkve sv. Petra. In res so nam prinesli vse potrebno. Bilo je na cvetno nedeljo in zahteval sem, da mašujemo zunaj. Najprej niso hoteli o tem slišati, potem pa smo le napravili oltar zunaj na dvorišču. Spominjam se, da je Prežihov Voranc rekel: „Če se kdo ne bo pri maši spodobno obnašal, naj se pazi." Pri maši je bilo vse polno zapornikov. Na velikonočno soboto so nas izpustili, Spominjam se, kako mi je prišel po ulici naproti profesor Grafenauer in rekel: „Hvala Bogu, da bo vsaj en duhovnik med nami."

- Med vojno ste bili tudi internirani.

Za obletnico smrti Toneta Tomšiča sem opravil mašo zanj. Zaradi tega so me konfinirali (omejili bivanje na določen kraj, op. ured.). Najprej so me spravili v bolnišnico. Tam sem začel pisati knjigo „Skrivnost poslednjega usmiljenja". Ko sem zapiske končal, sem jih zavil v rjuho in izročil s. Amadeji, da jih je odnesla in izročila pravim ljudem. Pisanje mi je pomagalo, da nisem obupal. Ko je prišel ukaz, da moram na pot v Italijo, sem zbolel in zdravnik ni dopustil, da bi me z, visoko vročino peljali proč. Potem so me hoteli odvesti spet v začetku septembra, pa sem zaprosil zdravnika, če bi me lahko „vzeli" za bolnika, In takoj so me spravili v posteljo. Bili pa so to težki časi, saj recimo štiri mesece sploh nisem šel nikamor ven, niti na zrak ne.

- Kje ste doštudirali oziroma diplomirali?

V Munchnu leta 1926, študiral sem filozofijo in umetnostno zgodovino, tri leta. Že tam sem doživel marsikaj, prve grozote nacizma, rjavosrajčnikov.

- Torej so vas Nemci izgnali iz Ljubljane.

Marca leta 1944 sem dobil dekret za izselitev iz Ljubljane. Bilo nas je veliko izgnanih. Potovali smo z vlakom do Postojne in potem sem šel naprej do Hrenovic, kjer sem z bratom našel zatočišče v kaplaniji, Tam sem se celo naučil popravljati čevlje, ki sem jih izrabil na potovanjih. Tudi dela je bilo veliko, saj smo oskrbovali kar 23 podružnic te župnije. Ta internacija je trajala štiri mesece. Potem so me prišli iskat, ker so na učiteljišču v Ljubljani potrebovali profesorja.

- Od kod pa ste doma?

Iz Ljubljane, bilo nas je deset otrok, sami fantje. Dva brata sta umrla čisto majhna. Najstarejšega brata Angelika, ki je tudi bil frančiškan, je mama rešila smrti leta 1895, ko je bil star tri leta. Bilo je v času potresa v Ljubljani, ko so nas evakuirali v vagone in se je ob premiku vagona prevrnila omara. Za njim je bil Stanko, doktor prava, Milan je bil sodni svetnik, Ciril mornariški polkovnik, za njim sem se rodil jaz (12. januarja 1900), dali so mi ime Leon, od mene je bil potem mlajši Vladimir, Avguštin, direktor železnic, njemu je sledil Franjo, nekaj časa direktor ljubljanske bolnišnice, pa še Oskar, jurist in sodni svetnik.

- Kaj pa je bil vaš oče po poklicu?

Železniški vlakovodja« Imeli pa smo izredno mamo, doma je vladal red, čistoča in disciplina, kar se je le dalo, pri njej smo lahko občudovali strpnost in potrpežljivost.

- Kako da ste se odločili za vstop v frančiškanski red?

Spadali smo v župnijo Marijinega oznanjenja, tja smo hodili k maši. Leta 1907 je umrl p. Angelik Hribar, skladatelj, in tisto leto je moj brat vstopil, pa so mu dali ime po njem. Sam sem hodil k bratu na obisk in tako sem tudi sam pristal pri frančiškanih.

- Kje ste študirali?

Klasično gimnazijo sem naredil v Ljubljani, potem sem stopil v noviciat v Brežicah,

- Gotovo je tudi vas pritegnil sv. Frančišek, ustanovitelj vašega reda.

Prav gotovo, njegova ljubeznivost in preprostost.

- Prav letos obhajamo osemsto- letnico njegovega rojstva.

Tudi pri nas smo zadolženi za razstavo, ki bo v kraju Krems ob Donavi v Avstriji, kjer so za ta namen minoritsko cerkev, ki je pravi gotski biser, preuredili v muzej. V tem kraju bo od 1. maja do oktobra letos svetovna razstava osrednje frančiškanske kulture, k sodelovanju so povabljene vse province srednje Evrope.

- Kako bomo pri nas organizirali proslavo Frančiškovega leta?

V načrtu so razna romanja, tudi v Assisi, v mesecih od maja do oktobra pa nameravamo pripraviti več predavanj in razstav za izobražence, ker gre pravzaprav za izredne stvari. Vseh podrobnosti še niti sam ne vem,

- Frančiškanski red se deli v tri veje.

Frančišek je ustanovitelj reda, ki pa je bil kasneje podvržen raznim gibanjem. Med drugimi je bilo tudi gibanje poduhovljencev, ki so poudarjali duhovno smer, minoriti pa so začeli z ustanavljanjem konventov, zavodov, upravljajo cerkev sv. Frančiška v Assisiju, baziliko sv. Antona v Padovi. Iz tretjega gibanja je izšel kapucinski red. Mnogi so si v teku zgodovine prizadevali k vedno večjemu zbližanju med temi vejami.

- Koliko je danes frančiškanov?

Okoli 24.000, minoritov je 9000 in kapucinov okrog 8000.

- Poleg osnovnega prvega reda moške veje je obstajal tudi drugi red — ženska veja ali klarise — in tretji red frančiškanov.

Se pred Jožefom II. je bilo na Slovenskem pet samostanov klaris, to je bil zelo cvetoč ženski drugi red. Cesar Jožef II. je to zatrl, v celoti je dal zapreti nad 870 samostanov na Avstrijskem, pri nas med drugim samostan na Sveti gori, Tja gor je prišel poseben polk vojakov, razdrli so streho, da se samostan ne bi obnovil. Pa se je. Zato stoji danes napis: „Jaz stojim na gori kakor prej." Pri Ognjišču ste zdaj izdali zelo prijetno povest Zore Piščanc ,,Pastirica Urška", ki mnogo pove o Sveti gori.

- Upamo, da bo ravno ta povest poživila zanimanje za to božjo pot, ki jo vodite prav frančiškani. Kaj je vodilo Jožefa II. k tem dejanjem?

Prosvetljenstvo, bil je Voltairjev učenec, in vse, kar je bilo zgolj duhovnega, je bilo po njihovem mišljenju neplodno delo, področje, ki nikakor ne spada v moderni prosvetljeni čas. Neusmiljeno je ukinjal take ustanove, med njimi pet samostanov klaris, kot sem že omenil, tudi pri nas. Zdaj je samostan klaris pri nas spet v Nazarjah.

- Pri nas je bil zelo razširjen tretji red.

To je bilo nekaj čudovitega. Pri nas je začel s širjenjem tretjega reda p. Stanislav Škra- bec, znameniti jezikoslovec že pred vojno in uveljavil se je skoraj po vseh župnijah. Med frančiškanskimi tretjeredniki so bili tudi mnogi velikani duha, cela vrsta vladarjev, papežev, osebnosti, kot na primer sv. Elizabeta Turingijska, ki je bila tako zavzeta za tretji red, da ji je Frančišek osebno poslal v dar svoj zguljen plašč, ker drugega sploh ni imel. Ona je ustanovila prvo bolnišnico.

- Potem se je to ime tretje rednik nekoliko izmaličilo in beseda tercijalka je postala skoraj psovka.

Že Jožefu II. so skušali podtakniti, da so v tretjem redu samo opravljive stare ženske in mračnjaki, Sam pa vem še iz svojih mladih let za nešteto duhovnikov, da so bili mnenja, da se na tretjerednike lahko zanesejo, da so to ljudje, ki zdrže, če je še tako težko.

- Mislim, da se misel tretjeredništva spet obnavlja pod imenom „ Frančiškova družina". Gotovo se bo tudi Brezje pridružilo proslavam ob tej Frančiškovi obletnici.

Veliko se pripravlja tudi pri nas. Škofje so izdali pastirsko pismo, ki tudi poudarja Frančiškovega duha.

- Prav v tem letu pa tudi vi obhajate velik jubilej.

To pa ni moja zasluga.

- Takoj ko smo začeli izdajati Ognjišče, se spominjam, da ste nam poslali zelo ljubeznivo pisemce, s katerim ste nas spodbujali, da naj nadaljujemo začeto pot.

Bil sem zelo vesel tega in takoj sem spoznal, da bo to nekaj lepega in prijetnega, pa ne preveč pobožnega, hočem reči nekaj sodobnega. In nisem se zmotil! Res je nekaj izrednega, da mlad človek v današnji potrošniški družbi, ko je prenasičen z vsem, komaj čaka, da izide Ognjišče. Tudi bolniki, ki jih obiščem, mi pravijo: „To je pa tako ,luštna reč', saj komaj še berem, ampak se pomujam." To je zame dokaz, kako je Ognjišče priljubljeno.

- Hvala za to vašo spodbudno pohvalo, tudi če je v celoti ne zaslužimo. Želimo vam, da bi vas Bog še naprej obdaril z zdravjem, da bi mogli storiti še veliko dobrega.

Bole F., Gost meseca, v: Ognjišče (1982) 4, str. 6.

skladatelj in pisatelj za otroke

Otroci morajo sami zapeti, brez prisile

Kdo jih ne pozna in kdo jih ni prepeval kot otrok ali pa vsaj s svojimi otroki: Naša četica koraka, Zajček dolgoušček, Metuljček cekinček... Če bi ljudi vprašal, kdo je napisal te pesmi, bi najbrž rekli, da so narodne, da so bile od nekdaj med nami. Pa ni tako! Napisal jih je naš tokratni sogovornik, skladatelj Janez Bitenc. S posebnim veseljem je o nastajanju svojih pesmic in glasbenih pravljic spregovoril za bralce Ognjišča.

● Glasba je stalni spremljevalec vašega življenja? Je bil kdo v vaši družini glasbenik?
Tako oče kot mama sta bila velika ljubitelja glasbe. Oče je igral violino, mama pa klavir. Popoldne po službi smo doma imeli nekakšne glasbene popoldneve. Z največjim veseljem sem očetu vzel iz omare gosli, jih vzel iz omota, dal očetu lok, mami pa odprl pokrov klavirja, pripravil stojalce in položil note, za katere sem vedel, da jih bosta z očetom rabila. Iz te sta potem igrala, jaz pa sem ležal na divanu iz ju poslušal z vso pozornostjo. Takrat mi je bilo šest let.

● Najbrž so vam starši omogočili glasbeno izobrazbo.
Da, oče me je vpisal v glasbeno šolo. Sodeloval sem tudi v otroškem zboru, ki ga je on vodil, in tam sem se nalezel lepote otroškega petja in skladbic, ki smo jih prepevali. Najbrž se mi je to tako vtisnilo v spomin, da sem veliko pozneje tudi sam začel pisati pesmi za otroke. Mislim, da se je pravzaprav vse že takrat začelo...

● Kaj pa pripovedništvo? So vam starši ali stari starši kot otroku pripovedovali zgodbe, da ste postali mojster pripovedovanja?
Imel sem imenitno staro mamo. Imela je sorodnike v Trstu in sem jo zato klical nona. Ona mi je pripovedovala zgodbe in kupovala knjigice, slikanice in me uvajala v pravljični svet. Težko opišem, kakšna sreča je imeti tako dobro in tako darežljivo staro mamo. Bila je tudi pevka v Foersterjevem stolnem zboru. Zanimivo je, kako je prišla tja. Skladatelj Anton Foerster se je večkrat sprehajal pod oknom, kjer je stanovala. Med sprehodom je zaslišal prekrasen dekliški glas. Ustavil se je pod oknom in se ni mogel umakniti. Glas je bil tako lep, da ga je vlekel in prišel je do skromnega stanovanja. Mamo je vprašal, kdo tako lepo poje. "Moja hči Slavica," je odgovorila njena mama. Zaprosil je, če bi lahko prišla peti k njemu v stolni zbor. Starši so seveda dovolili, da hodi na kor, kjer je bila tudi solistka. Foerster je bil zelo dober človek in je zato mojo "nono" priporočil svojim prijateljem na Dunaju, da je dobila štipendijo in je tam študirala solo petje. Ko se je vrnila v Ljubljano, je dobila mesto altistke v deželnem gledališču ljubljanskem.

● Danes združujete v sebi otroškega skladatelja, pesnika in pripovednika. Kako ste začeli? Kaj ste bili najprej?
Moja življenjska pot se je zelo spreminjala. Najprej sem diplomant glasbene zgodovine na glasbeni akademiji. Tu nastopi profesor France Marolt, dirigent Akademskega pevskega zbora. Z njim sva bila tudi dobra prijatelja. Bil je že bolan, ko sem ga obiskal. In takrat mi je - še sedaj ga vidim - s težavo dvignil desnico - bil je prizadet od kapi - in dejal: "Janez, zapomni si: ti boš pa pisal simfonije za mamenke!" "V redu," sem mu odgovoril. "Kaj so simfonije, vem, a kaj so mamenki?" "Mamenki so otroci, ki se držijo mam še za krilo. In simfonije ne bodo dolge - od osem do šestnajst taktov." Jaz sem bil užaljen in sem mu odvrnil :"In zato hodim na akademijo, da bom pisal 16-taktne pesmice!" "O, vrednejše so osemtaktne pesmi, ki jih ljudje razumejo in sprejmejo, kot pa debele partiture, ki gredo mimo njih!" Marolt je bil prerok. To se je zgodilo. V tistem času sem živel v neprijaznih razmerah in želel sem si poleg študija še kaj zaslužiti.

● Ste se zato zaposlili na radiu?
In Marolt me je spravil tja. Toda to je bil križev pot. Začel sem v političnem uredništvu, popolnoma brez smisla za politiko. Pot me je dalje vodila v glasbeno uredništvo. Prevzel sem uredništvo slovenske narodne glasbe. Začelo je "šepati". Kajti jaz sem se učil glasbeno narodopisje pri Maroltu. Glasba, ki so jo predvajali na radiu, pa je bila tako daleč mojim, še bolj pa Maroltovim ušesom! Imel sem neverjetno veselje do otrok in pedagogike. Tako sem prevzel honorarno mesto predšolske glasbene vzgoje. To so bili otroci, kakšnih 18 - 22 po številu, stari od 5 do 7 let. Imel sem sedem podružnic v Ljubljani in moral sem skakati od ene do druge, saj takrat še nisem imel avtomobila. Tako je prišlo do tega, da sem "ponavljal" očetovo delo. Celo njegove pesmi sem imel še v arhivu. In te smo prepevali. Toda kmalu sem spoznal, da je zelo malo slovenskih ljudskih pesmi, primernih za otroke. Tudi je malo takih, ki otroku ležejo v srce. Poleg tega imajo velik razpon, da se otrok muči in napenja glasilke ter izgublja veselje do petja. Tako je zmanjkalo pesmi.

● In tako so vas otroci "prisilili" k pisanju novih pesmic zanje?
Ko sem otrokom rekel, da je zmanjkalo pesmic, sem jih vprašal: Kaj pa zdaj? In eden je rekel, kakor bi izstrelil iz topa: "Ja, nove napiši!" "Že, ampak to ni hec, to ni kar tako," sem se izgovarjal. "Se pa potrudi!" je bil še krajši otroški odgovor. Kot vidite je bilo vzdušje kar sproščeno. Spet se je oglasil eden izmed otrok: "Jaz imam doma kužka. Pa napiši kaj o kužku!" Drugi je dejal, da ima strica na Dolenjskem, ki ima koze. "Bi o kozah tudi kaj napisal?" Tretji je imel muco. Otroci so me spodbujali, da sem pisal pesmi o živalih. V mojem opusu je največ pesmi o živalih in naravi. Tako so se rodile moje otroške pesmi.

● Morda bo kdo rekel: "Kaj pa je pisati pesmice za otroke! Osem taktov - pa je!" A najbrž ni tako, saj ima ta glasba posebne zahteve.
Če gledate moje pesmi, vidite, da nobena ne preseže septime v razponu. Običajno pa ljudje gledajo podcenjevalno na otroško ustvarjanje. Mene društvo skladateljev ne prizna za skladatelja.

● Pesmi ste otrokom približali na poseben način.
Preden sem začel uvajati otroke v petje, sem jim pesmico predstavil s kratko pravljico. Tako sem jim približal vsebino pesmi. Imam, hvala Bogu, še dar pripovedovanja, da sem otroke osvojil.

● Vi ste v pripoved vpletli pesmico, ki se je na določenih mestih ponavljala in tako se je rodila glasbena pravljica. Ta je gotovo novost.
Poznam veliko literature, a nikjer na svetu ne poznajo česa podobnega. Prepričan sem, da bi tudi kakšna tuja založba to ponatisnila, a je silno težko dobiti prevajalca, ki bi tako prevedel, da bi tudi v glasbenem smislu to prišlo do pravega ritmičnega in melodičnega izraza.

● Veliko pesmic in pravljic ste napisali. Za celo polico knjig in kaset jih je. Se spominjate točne številke?

Pesmi je malo manj kot tristo, glasbenih pravljic pa malo manj kot 60.

● Otroci ne vedo, kdo je napisal pesmi Naša četica koraka, Zajček dolgoušček ali Metuljček cekinček, jih pa radi pojejo in so jih sprejeli za svoje.
To je pa res, ne vedo, kdo jih je napisal, ker so te pesmi "ponarodele". Poglejte, pesem Naša četica koraka, ki sem jo napisal za otroke, velikokrat pojejo maturanti, ki veselo korakajo po ulicah. Janez Bitenc se bo umaknil, Zajček dolgoušček, Jurček in Metuljček cekinček ter drugi pa bodo ostali.

● Veliko stvari ste počeli v življenju: učili ste v glasbeni šoli, bili urednik na radiu, predavali na univerzi... Kaj bi še enkrat najraje delali?
Najraje bi bil urednik na radiu, kajti to me je popolnoma osvojilo. Ustanovil sem dva zbora. Tako sem žlahtno delal, da radia ne morem pozabiti. Nerad se pa spominjam predavanj na univerzi. Nisem bil usposobljen za to, da bi predaval o pedagogiki za celo osnovno šolo. Jaz sem se posvečal otrokom. Če bi predaval metodiko glasbenega pouka za predšolske, bi šlo.

● Spominjam se pripovedovanja, da ste morali pustiti službo, ker ste držali h krstu otroka sodelavke. Kdaj je bilo to?
Ko sem poučeval v glasbeni šoli. Prijateljica me je prosila, če bi bil boter njenemu otroku. In to je bilo dovolj, da so me začeli šikanirati. Pobral sem šila in kopita ter odšel. Bila so to bridka leta, ker nisem dobil nobene službe. Bog že ve, zakaj je moralo tako biti. Sem pa takrat veliko pisal in v tistem času napisal veliko radijskih (šolskih) ur.

● Tako dobro se razumete z otroci. Od kod ta sposobnost?
To je dar, razsvetljenje. Morda me je pobožal Sveti Duh.

● Opažate v srečanju z otroki pomanjkanje ljubezni, ker nimajo očka ali mamice. Ker so starši ločeni ali se kregajo?
Za otroke prvih razredov sem imel v Vodnikovi domačiji v Šiški uro pravljic. K meni je prišla neka punčka. "Janez," me je poklicala - otroci so me vedno klicali kar po imenu. Jaz sem jo takoj vprašal, kako je pa njej ime. Ko mi je odgovorila, je nadaljevala: "A bi bil ti moj očka!" Jaz pa sem ji odvrnil: "Veš, ti imaš doma očka!" "Saj ga nikoli ni doma!" je ustrelila kot iz topa.

● To kaže to na žalostno podobo naše družbe, ko...
reciva kar naravnost, ko starši zanemarjajo otroke in družino!

● Najbrž zlepa nihče ni obiskal toliko šol, kolikor ste jih vi.
Najbrž res ne. Veliko, res veliko sem jih obiskal. Otroci in učitelji so najprej poznali moje pesmice. Prej ste mi pripovedovali, kako ste me vi kot otrok, ko ste v šoli prepevali moje pesmice, želeli videti in spoznati. Podobno so želeli tudi drugi učenci po Sloveniji in tudi v zamejstvu. Pozneje so zvedeli tudi za glasbene pravljice, ki sem jih pripovedoval, in so me še bolj vabili.

● Spominjam se vas, kako ste na nekem mladinskem srečanju ob novi cerkvi v Dravljah imeli otroški šotor in ste otrokom pripovedoval pravljico in med pripovedovanjem so otroci navdušeno peli.
Najprej sem pripovedoval pravljico in zapel pesmico. Petje sem spremljal s klavirjem ali sintetizatorjem. Počasi so se otroci oglašali s petjem. Nič jih nisem silil. Nobenega drila nisem uporabljal. Draž tega načina je, da se otrok tako vživi v pravljico, da potem z veliko večjim čustvenim zamahom zapoje, kot če bi ga učil in priganjal: "Dajmo! Zapojmo! Sedaj pa vsi!" Pri meni pa so kar sami, spontano poprijemali.

● Ali danes še hodite okoli ter obiskujete šole in vrtce.
Žal ne morem več. In to je moja velika bolečina. Sedaj pripravljam samo v bližini doma glasbene pravljice. Otroci, stari od štirih do sedmih let, sodelujejo kot igralci. To je čudovito!

● Vendar pa še ustvarjate, saj pišete.
Pišem pa še. Po Sloveniji pa ne morem hoditi, ker ne morem več voziti avta. Prej pa sem se sam vozil. To je bil napor! Utrujen priti na konec Slovenije in potem nastopati.

● Kako pa običajno ustvarjate?
Najprej napišem besedilo. Ko pišem besedilo, se mi že poraja tudi glasba. To je neka posrečena ustvarjalna kombinacija, ki jo težko razložim.

● V zadnjem času vas je zaznamovala težka bolezen, ki je močno spremenila način vašega življenja.
Že to, da se gibljem skoraj samo v stanovanju, je zame ogromna sprememba. Sedaj je že veliko boljše, saj že dobro hodim. Do mojega stanovanja je precej stopnic, ki so zame velika ovira. Koliko kontrol, terapij, koliko pregledov sem dal skozi v zadnjem času! Belih halj sem dodobra sit! Sem se pa ob moji 75-letnici zdravniku, ki me je operiral, zahvalil, ker je tudi on s svojo veščo roko pri operaciji pripomogel, da sem še danes tu! Kajti ne gre samo za praznovanje življenjskega jubileja, ampak predvsem za dejstvo, da že 50 let ustvarjam za otroke. Odgovoril mi je s čudovitim pismom.

● Napisali ste tudi precej božičnih pesmi za otroke. Ste kot otrok božič globoko doživljali? Vas ta praznik tako nagovarja?
Sami ste odgovorili. Kot otrok sem božič zelo globoko doživljal. Zame je bila to čista otroška romantika. Pa tudi pozneje. Ko sem učil, sem kmalu ugotovil, da je otroških pesmic za božič izredno malo. In tako sem napisal božične pesmi. Knjigo božičnih pesmi je čudovito ilustrirala Jelka Reichman. Božič me tudi popelje v mojo družino, k očetu, mami, noni. Ob mojem 75. rojstnem dnevu je p. Edmund Bohm maševal. Želel sem se mu oddolžiti in sem šel v trgovino Zvon po sveče. Tam sem videl jaslice, pastirčke... in pri srcu mi je postalo tako toplo. Zaželel sem si, da bi spet postal otrok, da bi spet premikal pastirčke in ovčke. Božič se mi je tako globoko vtisnil v spomin, da tega ne more nihče izbrisati!

● Za našo založbo ste za zbirko Pobarvanke na besedilo Berte Golobove uglasbili deset pesmic. Ali katera še posebej odmeva v vas?
Vsaka mi je dragocena in težko bi rekel, da mi je katera dragocenejša od druge.

"Bog že ve, zakaj," je bil pogost stavek Janeza Bitenca. Čeprav ga je bolezen v zadnjem času močno ovirala pri delu, je vztrajal. "Vi ne veste, kolikokrat obhodim stanovanje. Moram se gibati. Moram delati! Rad bi še dokončal spomine na otroštvo. Koliko lepega je v njem! Miklavž, božič, cvetna nedelja, igrače, skromne, a prisrčne.Tudi tu so mi marsikatero idejo dali otroci, ko so me spraševali najnenavadnejše stvari." Med njegovimi papirji, knjigami, notami je tudi molitvenik. Zdel se mi je nekakšna oporna točka sredi mnogoterih dejavnosti. Poslovila pa sva se kot običajno: "Spomin pri oltarju!"

OSEBNA IZKAZNICA
Skladatelj, glasbeni pedagog, pesnik in pisatelj Janez Bitenc se je rodil leta 1925 v Ljubljani. Večino svojih ustvarjalnih energij je posvetil otrokom. Od staršev, ki sta bila navdušena glasbenika, je podedoval ljubezen do te umetnosti. Po končani gimnaziji se je vpisal na glasbeno akademijo v Ljubljani, kjer je leta 1952 diplomiral na oddelku za glasbeno zgodovino. Na Radiu Ljubljana, kjer se je zaposlil že kot študent, je ustanovil radijski otroški zbor, leta 1956 pa postal urednik mladinskih in radijskih glasbenih oddaj. Bil je ravnatelj glasbene šole in v njenem okviru je vodil glasbeni vrtec. Dirigiral je številnim zborom, številne otroke po vrtcih in šolah po vsej Sloveniji in zamejstvu pa je razveseljeval s svojimi nastopi, predvsem z glasbenimi pravljicami. Teh je napisal več kot petdeset, uglasbil pa je skoraj tristo pesmic.

"UGLASBENE"  POBARVANKE
Za Ognjišče je Janez Bitenc v zbirki Pobarvanke na besedilo Berte Golobove uglasbil deset pesmic. "Vsaka mi je dragocena in težko bi rekel, da mi je katera dragocenejša od druge," je rekel o teh pesmicah. V zbirki je doslej izšlo že dvanajst pobarvank. Vse je likovno opremila Silva Karim.

RUSTJA, Božo, skladatelj in pisatelj za otroke Janez Bitenc (Gost meseca), Ognjišče. 2001, leto 37, št. 1, str. 8-12.

* 20. marec 1921, Ljubljana, † 10. januar 1999, Ljubljana

Skladbe, ki jih pišem, slišim v sebi.

Prešernovega nagrajenca smo zaprosili, če bi našim bralcem kaj povedal o svojem delu in o sebi. Z izredno prijaznostjo, ki mu je lastna, je povabilo brž sprejel in tako sva kmalu po Prešernovem dnevu posnela tale pogovor.

- Profesor Ramovš, pred kratkim ste za svoje skladateljsko delo prejeli Prešernovo nagrado. Ob tem visokem priznanju bi vas radi predstavili našim bralcem. Slišal sem, da glasbo ne samo pišete, ampak jo tudi izvajate, ker radi sedete za orgle v stolnici in pri uršulinkah v Ljubljani. Tako ste prek cerkvene glasbe nekako povezani z našim delom. Vaša stroka je kompozicija, ustvarjanje-pisanje skladb.

Da, v tem sem se izšolal in iz te stroke sem tudi diplomiral. Tudi Prešernovo nagrado sem dobil za življenjsko delo na tem področju, za kompozicijski opus. Najprej pa bi vam rad povedal tole: veliko orglam in se veliko udejstvujem po cerkvenih korih, in sicer že dolga desetletja, saj sem začel orglati še kot študent leta 1939 pri šolskih mašah v Križankah. Od takrat skoraj ni bilo premora, praktično ves čas orglam. Za orglami v ljubljanski stolnici sem že od leta 1945, pri uršulinkah v Ljubljani od leta 1948, razen tega sem pomagal, nastopal povsod, kjer so me potrebovali ali kamor so me vabili, kajti vsi vedo, da ne znam reči ne. Dejansko nisem še niti enega povabila odklonil.

- Rad verjamem, da vam potem to zaseže ves prosti čas.

Zares ves prosti čas. Za uvod sem hotel povedati, da se vsa ta moja dejavnost po naših korih ne odraža v mojem strokovnem glasbenem delu, v kompoziciji. Nekoč mi je pokojni skladatelj Stanko Premrl rekel, če kdo od komponistov, bi bil gotovo jaz poklican, da ustvarjam cerkveno glasbo. Tudi drugi so me večkrat prosili, tukaj pa je bil moj odgovor odklonilen. Na to področje se ne podajam enostavno zato, ker mi to ne leži. Hočem poudariti svoje prepričanje, da mora biti tudi skladatelj pri svojem ustvarjanju iskren, v smislu Prešernovih verzov iz pesmi o orglarju: „Pusti peti moj'ga slavca, kakor sem mu grlo ustvaril ..." Iskreno sem prepričan, da moje pero ni ustvarjeno za cerkveno glasbo. Sicer pa tudi drugače nimam vokalnih del, sem izrazito instrumentalni skladatelj. Za orgle sem napisal nekaj skladb, ki pa so čisto koncertantnega značaja. Ves čas mi teče glasbeno življenje po dveh tirih: na enem sem komponist orkestralne glasbe, na drugem pa organist po naših cerkvah.

- Gotovo delate z veseljem eno in drugo.

Da, oboje zelo rad delam in me navdušuje in čutim, da sem pač za to poklican in da je tako eno kot drugo moj poklic, na katerega sem navezan in tudi moralno se čutim dolžan do enega in drugega dela. Zdi se mi prav, da človek svoje talente uporablja tam, kjer se čuti sposobnega. Tam bo najbolje uspel in največ dosegel.

- Pišete torej samo instrumentalno glasbo. Za kakšne kompozicije gre, so to obsežna, dolga dela?

Leta 1941 sem končal Glasbeno akademijo v Ljubljani, ki je bila malo poprej (1939) ustanovljena in bil sem eden njenih prvih diplomantov, potem pa sem se izpopolnjeval še dve leti v Italiji. Najprej sem končal poletni tečaj, izpopolnjevalni tečaj za tujce, potem pa sem šel za dve leti na privatni tečaj v Rim h komponistu Alfredu Caselli, s katerim sem se seznanil in pri njem skušal izpopolniti svoje znanje. Upam, da mi je to kolikor toliko uspelo. Če je zasedba manjša, je skladba krajša, če je zasedba večja, je skladba daljša. V sodobni glasbi se radi izogibamo„kilometrskih" skladb. Stvar je pač taka: sprejemanje sodobne glasbe zahteva tudi od poslušalca veliko zbranost in zavzetost, tako da nekako sodeluje pri izvedbah. Ni tako kot pri, denimo, baročni glasbi, da se poslušalci prepustijo v neko nirvano, se zapirajo v neki blažen opoj, so kot na valovih. Ta glasba človeku lahko služi kot oddih. Naše skladbe pa niso oddih, ampak poslušalca prisilijo k sodelovanju, če ga pa zasvojijo, je to za poslušalca tudi naporno, zato morajo biti skladbe nekoliko krajše kot so bile tiste iz prejšnjih stoletjih, da poslušalec še more to dojemati in da ni še pred koncem skladbe popolnoma utrujen.

- Oblike vašega glasbenega izražanja so precej nenavadne, že ritem.

Sodobna glasba je v glavnem pretrgala s tradicijo, vsaj v prejšnjih desetletjih je bila poudarjena namera, da se s tradicijo popolnoma prekine, čeprav so se včasih pokazale tudi nekatere slabe posledica Danes, ko smo se iz tega eksperimentiranja, iz hlastanja po nečem novem, izkopali, včasih spet vržemo pogled nazaj na tradicijo, seveda v tem smislu: tradicija so samo korenine, kar pa iz teh korenin požene, mora biti današnje, sodobno. Živimo v letu 1983 in moramo misliti kot ljudje leta 1983, ne pa kot ljudje leta 1920. Smo pač otroci svoje dobe in umetnik mora skozi prizmo svoje umetnosti izražati svojo dobo in sebe kot otroka te dobe in temu posvetiti tudi svojo umetniško ustvarjalno silo.

- Gospod profesor, v Ameriki ste pridobili doktorat iz glasbene filozofije.

Ta visoki akademski naslov mi je bil podeljen v Tusconu (zvezna država Arizona), kjer je svetovno znana univerza s fakultetami vseh strok.

- Ste tam nastopali?

Ne, samo na temelju mojih del je bil na tej univerzi dan predlog za to podelitev in predlog je bil ugodno rešen.

- Ali skladbe, ki jih ustvarite, tudi natisnete?

Precej se natisne, še bolj praktično pa je, da glasbo snemamo na plošče in trakove. Plošče so sicer zelo draga stvar in človek ne more vsega izdati na ploščah, kot ne morete vsega izdati v tisku, ker so to predrage stvari. Vsa naša dela pa se posnamejo arhivno ali pri radiu (komorna) ali pri filharmoniji (orkestralna) in potem te trakove izmenjavajo s podobnimi hišami. Tako pride naša glasba v svet in njihova k nam. Ta izmenjava danes lepo teče in nas širi po vsem svetu. Lahko rečem — in tukaj ne govorim samo za sebe, ampak za vse slovenske glasbenike, da smo po svetu zelo cenjeni, tako skladatelji kakor tudi poustvarjalci. Povsod nas vedno znova vabijo in uvrščajo v sporede naša dela in naše izvajalce. Lahko smo ponosni, da naš mali narod po svetu doživlja taka priznanja. Če ne bi bilo kvalitete, ne bi bilo priznanj.

- Kdaj to glasbo snemate?

Ponavadi takrat, ko so prireditve, ali tik pred koncertom ali po koncertu, dostikrat pa se snema tudi koncert sam ali pa se snema brez koncerta, ker so koncertantne možnosti tudi omejene in so koncertni odri zelo zasedeni, vsega ni mogoče uvrstiti v sporede. Glasbena dela se snemajo za radio ali televizijo. Skladatelji imamo srečo, da se danes vsa dela, če že ne koncertno izvajajo, pa vsaj posnamejo.

- Poleg komponiranja, tega svojega glavnega poklica, ki ste se mu posvetili, ste zaposleni v knjižnici Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Sem upravnik knjižnice Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Tu sem v službi že od leta 1945. Skladatelj mora biti zaposlen, ker od samega ustvarjanja skladb, resnih mislim, ne morete živeti. Sicer se nekaj dobi, ampak nikdar ne morete vedeti, koliko boste zaslužili, ker je to odvisno od neštetih dejavnikov. Zaradi tega si vsak skladatelj poišče neko službo: jaz sem pristal tukaj v tej knjižnici in mislim, da bom tukaj preživel še teh nekaj let, ki mi manjkajo do upokojitve. Ta moj dvotirni" sistem je dober zaradi tega, ker vnaša v moje življenje različnost in se zato ne „preobjem" ene same stroke.

- Kako komponirate? Ob klavirju?

Ne, pri pisalni mizi, brez instrumenta, kajti zdi se mi nekako potrebno, da to, kar komponist napiše, tudi sam v sebi sliši. Saj tudi vi, ko napišete neko stvar, že slutite, kako bo to živelo. Nekateri skladatelji pa res pišejo glasbo ob instrumentu, največkrat ob klavirju. Jaz sem zmeraj skladal brez klavirja. Melodijo imam v glavi in potem jo samo „vržem" na papir. Potrebujem samo troje: notni papir, svinčnik in radirko.

- Ko pišete skladbo, morate pisati melodije za nešteto instrumentov. Kako gre to?

To nastaja vse sproti, ker morate v sebi pač imeti popolno sliko skladbe, kakršna bo takrat, ko bo izvajana. Za to pa je potrebno imeti kar precej veliko glavo, da tako rečem, tenek posluh in tudi ustvarjalno domišljijo. Ta pa je potrebna v vsaki umetnosti.

- Rekli ste, da ste začeli igrati na orgle že pred vojno. Gotovo ste poznali in poznate tudi cerkvene skladatelje.

Našo cerkveno glasbo dobro poznam, ker imam pač stalno stike z njo že zato, ker jo na orglah izvajam. Cerkvenih skladb je ogromno. Dobro se mi zdi, da je pokoncilska obnova bogoslužja zdaj že tako dobro stekla. Sprva je kazalo, da je s to obnovo vse postavljeno na glavo, da dosedanja cerkvena glasba ne bo nič več vredna. Tako gledanje se je izkazalo za zgrešeno, zdaj vidimo, da lahko še uporabljamo stare skladbe. Prenovljeno bogoslužje spodbuja skladatelje, da ustvarjajo nove, nalašč za to bogoslužje.

- V Sloveniji smo imeli in še imamo precej glasbenikov, ki ustvarjajo cerkveno glasbo.

Da, z orglarsko šolo se stvar še širi, še večje možnosti so, da zajame večji krog in mislim, da lahko zelo optimistično gledamo v prihodnost naše cerkvene glasbe.

- Stanje dobro poznate, ker veliko nastopate po naših korih.

Prav čutim, kako to lepo teče. Slovenci smo že od nekdaj zelo gojili zborovsko petje. Če bi spremljali samo razna tekmovanja, razne revije zborov, bi opazili, da so ti zbori dobri, predvsem pa je razveseljivo dejstvo, da ljudje radi prihajajo pet. Vedeti moramo, da so cerkveni zbori amaterski in pri takih je potrebno veliko več truda, da se nekaj napravi, kot če bi bili to profesionalni zbori. Ampak že od zmeraj so cerkveni zbori sloneli na navdušenju. Prav to se mi zdi zelo pomembno, kajti če nekaj sloni na navdušenju, uspeva. Če gledate samo skozi denar, bo vse šlo bolj slabo.

- Zdaj pa še nekaj osebnih vprašanj. Ste doma iz Ljubljane?

Da, po rodu sem Ljubljančan in tudi vsa naša družina. Zmeraj sem tudi tu živel, razen tistih dveh let, ko sem študiral v Rimu.

- Imate še kakšnega brata ali sestro?

Ne, sam sem, kajti sestra, ki se je rodila pred menoj, je umrla še pred mojim rojstvom. Imam pa svojo družino: tri otroke, in sicer dva sinova, ki sta oba tudi glasbenika, ter hčerko, ki je bolj glasbeni amater, po poklicu je namreč medicinska sestra.

- Ali se tudi vaša žena kaj ukvarja z glasbo?

Ne, čeprav lahko kot zanimivost povem, da je daljna sorodnica znamenitega avstrijskega skladatelja Franza Schuberta, izvira iz te rodbine.

- Torej ni čudno, da sta se ujela in da so tudi vajini otroci glasbeno nadarjeni. Gotovo spremlja vaše delo.

To prav gotovo! Že zaradi tega, ker smo družina in ker se zelo dobro razumemo in v naših pogovorih pride tudi to področje zelo pogosto na vrsto.

- Ali ste tudi vi glasbeno nadarjenost podedovali od svojih staršev?

Moj oče Fran je bil slavist, vendar je imel precej posluha za glasbo. Dokaz, da je bilo res tako, je dejstvo, da je na novo preučil vsa slovenska narečja. Ko ne bi imel dobrega posluha, tega ne bi mogel narediti. Saj si lahko mislite, kakšna so naša slovenska narečja, kakšne razlike so v-vokalih, poltonih! Če za to ne bi imel tankega posluha, takega dela res ne bi mogel nikdar izvršiti. Pač pa je bila zelo glasbeno nadarjena družina moje matere. Že njena stara mama je bila cerkvena pevka na koru pri Šempetru v Ljubljani, tudi vsi mamini bratje in sestre so igrali kakšen instrument in bili pevci na cerkvenem koru. Morebiti so se v meni srečno križale prvine glasbe, ki jih je prinesla s seboj mama, in tiste, ki sem jih prejel od očeta.

- Iskreno smo veseli, da se tudi v tem oziru Slovenija uveljavlja, precej tudi po vaši zaslugi.

Sam zase sem lahko samo vesel, če svojemu narodu nisem bil v sramoto!

- Kakšne načrte pa imate še za naprej? Veliko ste že ustvarili in še ustvarjate. Umetniško ustvarjanje se ne konča s službenimi leti.

Še ustvarjam in Bog daj, da bi lahko še ustvarjal. Gotovo pa je, da je glavnina mojega opusa že zapisana, ker imam pač za sabo že 62 let. Upam pa, da bom lahko še kaj dodal. Želel bi tako, kot je želel slavni skladatelj Franz Joseph Haydn, ki si je dal za svojo 60-letnico tiskati vizitko, na katero je na eni strani dal zapisati svoje ime, na drugi pa melodijo in pod melodijo napis, ki se v slovenskem prevodu glasi: „Konec je mojih moči, star in slaboten sem." Toda po tem je ustvaril svoja največja dela, torej je nekako sam sebe prevaril. Ne rečem, da sem ravno Haydn, upam pa, da bom lahko še kaj ustvaril.

- Kot organist ste precej blizu našemu religioznemu čustvovanju!

To spada zraven, je eno z drugim povezano. Nisem samo na koru, tudi živim s korom.

- Rad bi vas vprašal še nekaj, kar bi bilo za nas verski časopis zanimivo. Katera so bila skozi vaše življenje taka odločilna leta za oblikovanje verskega prepričanja oziroma nazora?

Mislim, da sem imel zelo ugodno ozračje v mladosti. Oče in mati sta bila v službi, zato smo imeli dobro varuško. Pride pa seveda v življenju marsikatero doživetje, lepo ali hudo, in če se takrat človek pravilno odloča, bo zmeraj ostal na nogah, ali da se izrazim v govorici vere: z božjo pomočjo se vse napravi.

- Se morda spomnite, če so na vas kaj posebej vplivali tudi vaši profesorji, posebej kateheti?

Ne, tisto ni bilo tako bistveno, pač pa je tisto, kar sem imel iz domače hiše, lastno prepričanje bilo močnejše kot vpliv okolice.

- Ali poznate Ognjišče že dalj časa?

Spoznal sem ga prek svojih otrok. Mislim, da je Ognjišče zelo dobro. To sklepam po tem, ko vidim, da moji otroci radi segajo po njem. Tudi sam ga vzamem v roke in zdi se mi, da je to res časopis, ki ima svoje mesto in ki naredi veliko dobrega za mlade. Mislim, da je Ognjišče postalo nepogrešljiv del naše verske literature. Zajema zelo široko področje in zdi se mi, da se je vaš list zelo približal mladim. Berejo ga tudi starejši, katerim pomaga, da se lažje vživijo v sedanji mladi rod. Imate srečno roko in ušesa odprta za želje bralcev.

- Prejemamo veliko pisem in drugih sestavkov, v katerih se razodevajo problemi, ki jih skušamo obravnavati. Izražajo jih tisti, ki jih na svoji koži doživljajo, zato so pristni, čutimo, da moramo biti hvaležni bralcem, ki se nam odzivajo, ko posredujejo svoje probleme, da na te probleme navežemo svoja razmišljanja, odgovore.«

Problematika, obravnavana v Ognjišču, je res vsestranska, pestra. Mislim, da je v njem nekaj za vsakega.

- Upamo, da bo tudi ta pogovor z vami pripomogel k pestrosti našega Ognjišča. Hvaležni smo vam, da ste sprejeli naše povabilo in spregovorili za naše bralce.

Že na začetku tega pogovora sem dejal, da se vabilu vedno rad odzovem, če pa bo ob tem kdo imel še kakšno dobro misel, še toliko bolje! Za vsa področja človekovega udejstvovanja velja, kar sem vedno poudarjal pri svojem glasbenem ustvarjanju: zmeraj naprej in nikdar nazaj!

gost meseca 04_1983

pogovarjal se je Franc Bole

* 8. januar 1935, Tupelo, Mississippi, ZDA, † 16. avgust 1977, Graceland, Memphis, Tennessee, ZDA

Sredi avgusta se je na naših TV zaslonih iztekla zelo dobra ameriška nadaljevanka Bogataš in revež - zgodba o dveh bratih, od katerih je bil prvi petičen karierist, drugi pa reven garač. Prvi je hotel imeti vedno več in je imel srce vedno bolj prazno, drugi pa se je znal razveseliti drobnih uspehov svojega truda. Revni brat je bil veliko bogatejši od svojega bogatega brata.

Nekako ob istem času, 16. avgusta 1977, se je v mestu Memphis v ameriški zvezni državi Tennessee izteklo življenje Elvisa Presleya, ‘kralja rock'n' rolla’, enega najbogatejših pevcev vseh časov. Njegova devetletna hčerka Lisa–Marie bo po njem podedovala kopico milijonov v dolarski valuti. Vsi ti milijoni Elvisu niso prinesli sreče. Več ko jih je imel, revnejši je bil. Ko je bil mlad fant, je bil družaben, odprt tip, širokosrčen in če ga je prijelo, je znal komur koli podariti nov Cadillac.

Zadnja leta pa je postal zaprt sam vase, nasilen, nestrpen. Večji del svojega časa je preživel v svoji razkošni vili ob biljardu. Njegovi edini prijatelji so bili telesni stražarji, brez katerih ni šel nikamor. Plašila ga misel, da se bo postaral; mučil ga je spomin na ženo Priscillo Beaulieu, s katero je bil poročen v letih 1967–1973. Zaradi teh strahov je jemal pretirane doze pomirjevalnih sredstev in poživil, ki so povzročila aritmijo srca, zaradi katere je umrl. Močno se je zredil in sramoval se je svoje debelosti, zato je zelo nerad nastopal v javnosti.

Isti Elvis Presley je bil za cel rod Američanov simbol življenjske moči, radoživosti, simbol upora mlade generacije zoper narejeno moralo njihovih staršev. Z navdušenjem so poslušali njegove popevke, ki so jim bile blizu po besedilu in po ritmu. Ob Elvisu je zrasla cela industrija, ne samo gramofonskih plošč, ampak tudi majic, kavbojk in raznih drugih predmetov, ki so jih mladi kupovali zaradi svojega idola.

Njihov kralj se je rodil 8. januarja 1935 v revni leseni baraki v kraju Tupelo (Mississippi). Njegovi starši so bili preprosti delavci na plantaži. Kose je Elvis spominjal svojega ranega otroštva, je povedal, da je bil pogosto lačen. Delo na plantažah je bilo trdo in otroku so se na vsakem koraku ponujali prizori bede belih in črnih delavcev, ki so garali skupaj. Edino sonce, ki ga je čakalo ob nedeljah v cerkvi, je bilo petje bluesov in gospelsov (črnskih duhovnih pesmi). Elvis se je naučil te pesmi prepevati z dušo, kakor njegovi črnski vrstniki, zato so kasneje govorili o njem, daje „edini belec, ki poje kakor črnec". Leta 1948 se je družina Presley preselila v Memphis (Tennessee). Tu je Elvis, ki ga je obdajala skrbna ljubezen matere, končal osnovno in srednjo šolo. Po maturi se je zaposlil kot voznik tovornjakov. Ves čas pa ga je spremljala pesem. Pripovedujejo, da se je njegov oče odrekel tobaku, da je lahko sinu kupil kitaro.

Leta 1953, ko je Bill Haley s svojo skupino Conets sprožil rock'n'roll v filmu ‘Rock around thè clock’, je Elvis hotel na izviren način voščiti svoji materi rojstni dan. Šel je v diskografski studio in za dva dolarja posnel pesem z naslovom ‘All's right, Mama’ (Vse je prav, mama). Tehniku se stvar sploh ni zdela slaba in dal jo je poslušati lastniku studia. Ta je povabil Elvisa, da pride še enkrat v studio in pesem posname ‘zares’. Ko je pesem prišla na radio, je poslušalcem vzelo sapo in discjockey jo je zavrtel štirinajstkrat po vrsti. Mladi so hoteli vedeti, kdo je ta nova zvezda. Tako se je začela njegova blesteča kariera, ki je trajala do nekaj let nazaj, ko se je, kot rečeno, zaprl v svojo vilo. Leta 1958 ga je hudo prizadela smrt matere, ki jo je naravnost oboževal. Postavil ji je nagrobnik: velikanski križ, pred njim kip Srca Jezusovega, ob straneh dva klečeča angela – vse iz belega marmorja. V tem grobu je pokopan tudi on sam. V letu materine smrti je šel k vojakom; vojaški rok je služil v Nemčiji.

Leta 1955 je posnel svojo prvo ploščo, ki je postala hit (Heartbreak Hotel). Spretno je mešal Country & Western, Gospel in Blues, potem pa se je omejil na rock'n'roll. S svojim načinom oblačenja in s svojo frizuro je vpeljal novo modo. Na odru se je zibal v bokih in mlade klical k uporu zoper zlaganost starejših. Postal je njihov idol. Starejši so ga zavračali. Bolj ko so ga zametavali, bolj je postajal priljubljen pri mladih. Leta 1956 je posnel šest plošč, katerih prodaja je šla v milijone. Samo v tem letu je njegov menažer Tom Parker spravil v žep 10 milijonov dolarjev od prodanih plošč! Leto 1957 je bilo še uspešnejše: 10 zlatih plošč. Uveljavil se je tudi v filmih: posnel jih je 34 (kakšne posebne umetniške vrednosti nimajo, v promet pa so šli odlično). Z uveljavitvijo Beatlesov v ZDA (1964) je Elvisova slava nekoliko zbledela. Leta 1969 se je ‘kralj’ vrnil s socialno-kritično popevko ‘ln the Ghetto’ (V getu). Zdaj so ga sprejeli tudi starejši. Za svoj nastop je lahko zahteval kakršnokoli vsoto in jo je dobil.

V zasebnem življenju je šlo vedno slabše. To je bila cena, ki jo je moral plačati za slavo. Cena, zaradi katere je bogataš postal revež. Ko je umrl, so se ob njegovi krsti zvrstite dolge procesije njegovih oboževalcev in oboževalk. "Česa takega nismo videli od smrti Rodolfa Valentina," so pisali časniki.

Čuk S., glasba, v: Ognjišče (1977) 10, str. 46.

"Nekoč sem sovražil Pija XIII., potem sem videl, da je on reševal Jude," je dejal Gary Krupp, ameriški Jud in ustanovitelj fundacije Pave the Way, katere glavni cilj je zbliževanje verstev. Papež Janez Pavel II. ga je odlikoval z redom sv. Gregorja Velikega zaradi izjemnega prispevka pri napredovanju odnosov med Judi in katoličani.

Zanimanje za Pija XII. pa je, tako sam pravi, posledica 'Božjega delovanja', saj tega papeža tudi sam nekoč ni imel rad, ker je, kot veliko drugih ljudi, menil, da je premalo naredil za reševanje Judov med drugo svetovno vojno. Judovski novinar, ki mu je Krupp pomagal do stikov v Rimu, mu je pokazal drugačno podobo delovanja medvojnega papeža in Vatikana. Novinar mu je na podlagi raziskovanja virov, dejal, da je Hitler načrtoval okupacijo Vatikana, izgon papeža v Liechenstein, kjer bi ga pozneje uničil, in po likvidaciji članov kurije bi diktator zavladal tudi v Vatikanu. To izjemno odkrije pa je bilo šele začetek. Dr. Margherit Marchion iz New Jerseya je Kruppu pokazala dokumente, pisma in pričevanja, ki govorijo, kako je Pij XII. reševal Jude. »Vsakemu kritiku danes pravim: pojdi na internet, v arhive New York Timesa, Palestine Posta ...« in se o tem prepričaj. Tudi sam je tako naredil ter preiskal arhive, ki govorijo o papežu Piju in Judih od leta 1939 do 1958 in ni našel enega samega negativnega članka.

Le zakaj se je potem medvojnega svetega očeta prijel vzdevek 'Hitlerjev papež'? Zato, ker se tudi znani zgodovinarji 'prostituirajo', trdi Krupp. To osvetli z zgovornim primerom. Našel je dokument Združenja nemških katoliških duhovnikov, kjer navaja, kako nacistični tisk poroča, da v Vatikanski knjižnici dela Jud. Duhovniki so želeli potrditev te novice, da bi jo razširili med vernike. Zanimivo je, da je časopis B'Nai Brith, leta 1940 na naslovnici objavil novico, kako papež zaposluje Jude, ki jih je italijanska vlada zaradi rasnih zakonov vrgla iz služb. Isti časopis pa danes piše o 'Hitlerjevem papežu'!

Krupp je zbral več kot 76.000 strani različnih dokumentov, ki so vsi dostopni na njegovi spletni strani. Zelo ga je pa razočaralo dejstvo, da nobeden od 'velikih' zgodovinarjev ni pristopil do njegove strani in si ogledal objavljene dokumentacije. Še več, ko je nekatere zgodovinarje pozval, naj mu pokažejo dokumente, ki govorijo o papeževem sodelovanju z nacisti, mu jih niso pokazali. Krupp trdi, da zato ne, ker jih ni.

Vatikan je bil res nevtralen, a je zato rešil življenje več kot 80.000 Judom. To je omogočil papež Pij XII. »Imamo pisma, ki govorijo, kako je papež poslal denar Judom na Dunaj, v Francijo, v Slovenijo, po vsej Evropi. Obstajala je neka vrsta 'podzemnih kanalov'. Nekaj časa so bivali v Vatikanu, potem pa odhajali na Portugalsko, Dominikansko republiko ...« zatrjuje Krupp in dodaja, da smo lahko kritični do ameriških Judov, do Churchila in Rooswelta, ki niso dovolj naredili, da bi rešili več Judov. Čeprav Jud, Krupp zelo kritično pokaže na primer Arthurja Haysa Sulzberherja, medvojnega urednika New York Timesa, ki je namerno prikrival nacistične zločine, ko je objavljal te zločine v časopisu tako, da je besedilo 'razbijal' na krajše prispevke in jih objavljal na različnih straneh časopisa, medtem ko je vrh katoliške Cerkve reševal Jude.