Stol (domačini mu pravijo Stu) - Kobariški, da se razlikuje od tistega v Karavankah - je najvišji vrh razpotegnjenega pogorja med Julijskimi Alpami ter predalpskim svetom.

Preberite več: Stol (Kobariški) (1673 m), Muzec (1612 m) in Gabrovec (1630 m)

Jalovec je šesta najvišja gora v Sloveniji. Z vrha, ki se strmo spušča proti trem alpskim dolinam (Loška Koritnica, Tamar in Zadnja Trenta), je lep razgled na najvišje vrhove Julijskih Alp..

Preberite več: Jalovec (2645 m)

Vrtača je vzhodna soseda Stola, drugi najvišji vrh v Karavankah, imenujejo jo tudi Visoka Vrtača; med domačini na južni strani (Žirovnica, Bégunje) je znana kot Nemški vrh.

Preberite več: Vrtača (2181 m)

Papež Frančišek je oklical leto posvečenega življenja, ki se je začelo na prvo adventno nedeljo, 30. novembra 2014, in se bo zaključilo 2. februarja 2016, na praznik Gospodovega darovanja. V tem letu dve veliki, po vsem svetu delujoči redovni družini obhajata jubilej svojih ustanoviteljev: salezijanci 200-letnico rojstva sv. Janeza Boska (16. avgusta), karmeličanke pa 500-letnico rojstva sv. Terezije Ávilske, prenoviteljice reda (28. marca). Ta izredna žena, ki se je vsa posvetila božjemu ženinu, je velika učiteljica globokega in nenehnega molitvenega življenja. Zapis o njenem življenju in delu v Ognjišču za mesec marec spremlja molitev slovenskih sester karmeličank in njihovo zagotovilo, da bodo v tem jubilejnem letu "še posebej prosile gospoda, naj nas vse blagoslavlja in nam pomaga zaživeti v svojem življenju tisto najglobljo resnico, ki je v polnosti prežela sv. Terezijo: Jezus Kristus, učlovečeni Bog, je središče našega bitja. V njegovi smrti in vstajenju smo odrešeni za večno življenje. Vstopajmo v pogovor z njim, ki nas ljubi."

več lahko preberete v prilogi - Ognjišče 03_2015

Petdeset let Ognjišča

razgibaj se, odpri oči ...

Stol (Kobariški); Veliki Muzec

moj poklic je poslanstvo

župnik Ambrož Kodelja

Preberite več: April 2015

* 15 avgust.1917, Ciudad Barrios, El Salvador; 24 marec 1980, San Salvador

"Umreti hočem tukaj, ker moram vstati med svojim ljudstvom."

»Svojega brata zelo pogrešam, toliko stvari bi ga še moral vprašati, toliko nasvetov dobiti od njega,« je dejal Gaspar Romero, brat novega blaženega, v pogovoru za italijanski verski mesečnik Jesus (2/2015), v katerem je orisal njegovo življenjsko pot. »V družini nas je bilo šest bratov in sestra. Oscar, rojen 15. avgusta 1917, je bil dvanajst let starejši od mene. Že pri enajstih letih je govoril, da bo postal duhovnik. Dobrotniki so mu omogočili, da je odšel najprej v malo semenišče in nato v bogoslovje v San Salvador. Leta 1938 so ga poslali študirat v Rim, kjer je bil leta 1942 posvečen v duhovnika. V domovino se je vrnil leta 1844. Njegov poklic je bil kristalno čist. Nagovarjal me je, naj tudi jaz postanem duhovnik, pa sem mu odkrito povedal, da je neprimernih duhovnikov že veliko, zakaj bi jim pridružili še nove.«

Po vrnitvi iz Rima je Oscar precej let vodil dve župniji v revnem predmestju, potem so ga poklicali za ravnatelja medškofijskega semenišča v San Salvadoru. Leta 1970 je bil imenovan za tamkajšnjega pomožnega škofa, leta 1974 pa je sprejel vodstvo škofije Santiago de Maria. 23. februarja 1977 je postal nadškof in metropolit v San Salvadoru. Ni šel stanovat v škofijsko palačo, ampak v bolnišnico. Hotel je imeti proste roke, da nastopi zoper strašne socialne krivice, s katerimi se je srečeval na vsakem koraku. 12. marca 1977 je bil umorjen njegov prijatelj jezuit Rutilio Grande, ki se je zavzemal za pravice kmetov pred nasiljem veleposestnikov. Ta smrt je poglobila njegovo zvestobo ubogim in ga okrepila za obrambo njihovih pravic. Od predsednika Molina, osebnega znanca, je odločno zahteval, naj uvede preiskavo o tem zločinu. Ko se ni nič premaknilo, je sklenil, da iz protesta ne bo sodeloval pri nobeni državni proslavi in tako je tudi storil. Mnogim se je zameril tudi zato, ker je bila ob nedeljah v stolnici maša za vse, bogate in revne, pri kateri v svojih pridigah obsojal vnebovpijoče socialne krivice. Vse pogosteje je prejemal anonimna sporočila z grožnjami smrti, kar pa ga je še bolj okrepilo in večalo njegovo ljubezen do ljudstva, ki mu je bilo zaupano. »Tri dni pred tistim ponedeljkom, ko je bil umorjen,« je povedal brat Caspar, »sem prejel ne vem več katero anonimno pismo, v katerem je pisalo: "Povej svojemu bratu, da ne bo minilo 72 ur, ko ga bomo aretirali in odvedli v kraj, kjer ga nikdar ne boste našli." Pohitel sem k Oscarju in mu pokazal pismo, pa mi je mirno odvrnil: "Ne skrbi, pojdi domov; če te bom potreboval, te bom dal poklicati."« Poklicali so ga drugi dan, 24. marca 1980 popoldne, in mu povedali, da so najeti morilci streljali nanj med mašo v kapeli bolnišnice, kjer je stanoval. To se je zgodilo pri darovanju, tako da je sam postal daritev. »Pohitel sem tja in nemočen gledal, kako ga hočejo rešiti.« Ves trud je bil zaman. Nadškofa-mučenca so položili na mrtvaški oder v stolnici in štiri dni so se ob njem zgrinjale množice ljudi, ki so ga imele za svetnika. K njegovemu pogrebu na cvetno nedeljo, 30. marca 1980, se je zgrnilo več kot 250.000 ljudi z vseh koncev države in tudi od drugod, kajti nadškof Romero je bil kot neustrašen borec za socialno pravičnost znan po vsem svetu. Pokopali so ga v stolnici in ljudje so začeli brž romati na njegov grob. Papež sv. Janez Pavel II. ga je imel za mučenca. Približno mesec dni smrtjo je bil nadškof Romero v Rimu pri papežu Janezu Pavlu II. »Dejal mi je da sta obramba socialne pravičnost in prednostna skrb za uboge izhodiščni točki za delovanje Cerkve.« Ko je papež Janez Pavel II. med svojim apostolskim potovanjem v Srednjo Ameriko (marca 1983 in februarja 1996) obiskal El Salvador, je obakrat zahteval, naj v uradni program vključijo tudi obisk Romerovega groba v stolnici glavnega mesta,

Postopek za njegovo razglasitev za blaženega se je pričel leta 1997. Nekateri so ta postopek zavirali, ker so napačno razumeli prizadevanje nadškofa Romera za socialno pravičnost, pa se je izkazalo, da se je držal načel, ki jih je zapisal papež bl. Pavel VI. v svoji okrožnici O razvoju narodov (1967). Papež Frančišek je postopek pospešil in 23. maja 2015 bo velik praznik za brezpravne množice ne le v državi El Salvador, ampak tudi drugod po svetu, ker bo borec za njihove pravice v duhu evangelija, poveličan pred vesoljno Cerkvijo.

pričevanje 04_2015

Najprej bi revijo Ognjišče pohvalila. V današnji množici časopisov je res dobra in potrebna. Hvala vsem, ki pri njej sodelujete, in Bog daj, da bi tako delali še naprej.

Vera je temelj mojega življenja, moj največji zaklad na tem svetu, in živim jo z velikim veseljem. Rada bi jo posredovala tudi drugim. Po svojih močeh se trudim za to, vem pa, da premalo. Sem pač laik, nevedna preprosta ženska. Imam več časa, ker živim sama. Mnogo molim, berem in hodim v cerkev kadar morem. Veliko se tudi pogovarjamo s prijatelji, največ o verskih stvareh, in si posredujemo izkušnje, se spodbujamo in si pomagamo.
Te dni sem dobila od prijateljev gradivo o življenjski spovedi na podlagi desetih božjih zapovedih. Saj jih poznamo od otroštva, vendar menim, da se o njih premalo piše, govori, predvsem pa ne upošteva dovolj! Kaj vse se da pri vsaki povedati! Kaj vse se danes veruje namesto v edinega pravega Boga. Vem, da mnogo ljudi malo ali nič ne ve o raznih okultnih praksah (joga, horoskopi, bioenergija, numerologija, klicanje duhov, vedeževanje in še in še). Mnogi se pri iskanju sreče zatekajo k nepravim ljudem. Tudi sama sem, zaradi nevednosti, doživela drago, zelo poniževalno in seveda popolnoma nekoristno izkušnjo. Tu je na delu zelo premeteni hudi duh, ki človeku nastavlja vse mogoče in vabljive pasti. On je oče laži in vedno hoče samo slabo, čeprav je embalaža zelo lepa in privlačna. Pa koliko je preklinjanja Boga in Marije. Menim, da tega ne smemo dopustiti.
Pri tretji zapovedi: "Spoštuj Gospodov dan", me naravnost boli, ko vidim, kako malo je otrok, birmancev, mladine ob nedeljah pri sveti maši (med počitnicami skoraj nič). K svetemu obhajilu pa pristopajo vsi, kot da je vse lepo in prav. Nikogar nočem obsojati, vendar nas katekizem uči, da če eno mašo po malomarnosti opustiš, ne smeš k obhajilu brez spovedi. Bolezen je druga stvar. Ali ti mladi ljudje in tudi starejši to vedo in opravijo pravilno spoved, da se obtožijo velikega greha? Mislim, da jih bi morali bolj spodbujati – ljubeznivo in spoštljivo. Pa tudi nedeljsko vele-kupovanje po trgovinah in marketih ni primerno. Kako zelo smo odgovorni za vse – za sebe in za druge.
Neki duhovnik je pred nedavnim rekel pri sveti maši: »Ali poznate Katekizem katoliške Cerkve - Kompedij?« Tudi jaz sem med tistimi, ki ga v celoti še nisem predelala, a ga moram. Saj razlaga osnove naše vere. Zelo cenim duhovnike, škofe in druge oznanjevalce vere, mislim pa, da bi bilo prav, da bi Katekizem katoliške cerkve in deset božjih zapovedi večkrat razlagali, saj so nam dane za srečo že tu na zemlji in zlasti v večnosti.
Lea

Včasih mi kdo reče: »Kaj bi hodil k spovedi, saj nimam nobenih grehov!« Ti si naštela komaj polovico desetih božjih zapovedi in mislim, da bi se moral tisti, ki pravi, da nima nobenih grehov, zamisliti, ali je to res. Načela si veliko problemov, ki bi jih težko obdelali v enem odgovoru na pismo. Lotimo se vsaj nekaterih. Živiš med ljudmi, se z njimi pogovarjaš in odkrivaš veliko problemov, ki jih morda mi duhovniki ne zaznamo dovolj. Iz svoje izkušnje praviš, da bi morali večkrat razlagati deset božjih zapovedi. V Katekizmu katoliške Cerkve so lepo razložene, tam pa so obdelane tudi resnice in zapovedi naše vere. Slovenski prevod katekizma (804 strani) je prvič izšel leta 1993. Ti navajaš skrajšano izdajo ali Kompendij, ki ima 244 strani. Ilustrirani katekizem za mlade Youcat je izšel leta 2011 in ima 302 strani. Navajam vse tri katekizme; zadnji je najbolj praktičen in tudi privlačen, zlasti za mlade (prevod iz nemščine – izdala Slomškova založba - Ognjišče, 17,90 €), prva dva sta bolj 'resna', namenjena iskalcem.

Iz tvojih vprašanj v pismu, bi se dotaknil problema tretje zapovedi "spoštuj Gospodov dan". Pišeš, "naravnost boli in teži me, ko vidim, kako malo je otrok, birmancev, mladine v nedeljo pri sveti maši". Osnovni problem je v tem, da starši ne gredo k nedeljski maši, kako naj potem zahtevajo, da gredo njihovi otroci in mladi? V živih župnijah se morda nekaj naredi s tem, da mlade 'zaposlijo'. Prvo je, da so strežniki (ministranti) pri maši. Je pa še marsikaj, kar bi zaposlilo mlade. Nekatere župnije imajo zelo žive 'organizacije' na primer skavte, pomočnike pri pripravi za prvo obhajilo, animatorje za birmo, pevski zbor, delo pri karitas, obiskujejo bolnike, starejše, osamljene ... Za vse to delo mora biti nekdo odgovoren, duhovnik vsega ne zmore. Pridobiti mora odrasle in jih vključiti v to delo. Ni lahko, se pa splača potruditi. Pomembno je tudi to, da se laiki med seboj pogovorite o svoji župniji, o njenih problemih, kako vplivati na svojo okolico ...
Za pogosto obhajilo smo lahko samo veseli, da so ljudje opustili navado iti k obhajilu za božič in veliko noč. Večina vernikov, ki hodijo redno k maši ima vse pogoje, da gredo tudi k obhajilu. Moti te, ker niso bili prejšnjo ali še kakšno drugo nedeljo pri maši. Res je, Cerkev nas obvezuje, da smo ob nedeljah in zapovedanih praznikih pri sveti maši. Vendar je to cerkvena zapoved, ki nas veže ob normalnih okoliščinah. Če starši otroke prejšnjo nedeljo niso poslali k maši, ali so šli z njimi kam na obisk, ali so bile kakšne drugačne ovire, ni on kriv. Ni veljavna enačba: "ena nedelja brez maše, en smrtni greh". Morda takrat na to, ali sme iti k obhajilu, ni niti pomislil. Za odrasle je odgovornost večja, pa tudi tu bi se lahko reklo, da vsak izostanek od maše še ni smrtni greh. Priznam, da imam rajši dolgo vrsto vernikov pri obhajilu, kot da bi imel take, ki si grizejo dušo, ker ne vedo, ali bi šli ali ne. Pa Jezusu je verjetno tudi bolj všeč tako. To velja, če je to izjema in ne stalna navada iz nemarnosti.

Strinjam pa se s tvojimi pripombami glede nakupovalnih središč ob nedeljah. Nekateri se norčujejo, češ: "včasih smo hodili v cerkev k maši, danes pa hodimo v trgovske centre, to so danes moderne katedrale". Tudi če bi bilo to res, bi bila to zelo žalostna zamenjava. Prodati vero za en nakupovalni voziček! In ko boš priklenjen v svojo sobo in ne boš mogel več iti v maksi market? Prej ali slej pride tudi do tega. In če ti ob nedeljah ne greš obiskat svoje mame ali stare mame, očeta, kdo bo prišel k tebi? Župnijsko občestvo ni samo nekaj lepih spominov, je trdna vera v večno življenje, večno radost. Živa župnija ne pusti svojih ostarelih osamljenih. Tudi to je 'maša', občestvo verujočih. Papež Frančišek to znova in znova poudarja.

Še marsikaj bi morali povedati ob božjih zapovedih, kar si ti začela, pa sem jaz opustil, ker bi ne bilo dovolj prostora. Letošnjo jesen bo v Rimu sinoda o družini, Bog daj, da bi vedno bolj razumeli vlogo družine pri vzgoji v veri.

urednik oče Franc Bole

Letošnji, že 10. radijski misijon, ki bo od 22. do 28. marca, bo potekal pod naslovom Za vas živim na Radiu Ognjišče, vodili ga bodo salezijanci in Hčere Marije Pomočnice. Vsak dan bodo misijonski pogovori ob 10.15, 13.00 in 17.00, ponovitev pa med 21. in 23. uro. Posnetki bodo na voljo tudi v arhivu na spletni strani Radia Ognjišče. Vsak večer ob 20.00 bo molitev rožnega venca. Petek, 27. marec, je načrtovan kot spovedni dan. Več o možnostih za spoved in o misijonu sploh boste lahko našli na spletni strani radia http://radio.ognjisce.si/.