V četrtek, 6. marca 2014, je po kratki, a težki bolezni prenehalo biti srce našega sodelavca Bogdana Žorža. Bogdan je bil večletni sodelavec naše revije in založbe, zato mu v ‘njegovi’ rubriki posvečamo te vrstice.

11. oktobra 2002 sem napisal pismo Bogdanu Žoržu in ga prosil, če bi sodeloval z Ognjiščem. Pristal je in to sodelovanje, ki je trajalo dobrih deset let, je obrodilo lepe sadove. Najprej je začel pisati za revijo Ognjišče. Njegove članke so bralci sprejeli z veliko naklonjenostjo in zanimanjem. S pisanje člankov je nadaljeval vse do konca, saj je samo nekaj dni pred smrtjo oddal prispevek. Pisal je do zadnjega, kot da bi želel ljudem položiti na srce, kar mu je ležalo na duši. Ko ga je žena Zdenka, že zdelanega od bolezni, vprašala, ali zmore pisati, ji je odgovoril: »Z dvema prstoma pa še lahko delam!«
Njegovo pisanje je odlikoval preprost slog, jasna misel in življenjski realizem. Tako je dve leti (2003 in 2004) za revijo Ognjišče odgovarjal na vprašanja, povezana z vzgojo. Članki na to temo so leta 2005 (s ponatisom leta 2006) izšli v knjigi S pravimi vprašanji do rešitve vzgojnih zadreg. Posebno smo mu hvaležni za članke o sodobnih zasvojenostih, ki so izhajali v reviji leta 2007, v knjigo z naslovom Sodobno suženjstvo – sodobne zasvojenosti pa smo jih zbrali in izdali leta 2008. Knjiga Pisma mojim mladim prijateljem pa je sad sodelovanja v letih 2005-2008. Leta 2010 je začel pisati za naš čas prepotrebno rubriko Vzgoja za vrednote. Leta 2012 so članki izšli v knjigi z enakim naslovom.
Leta 2008 je Bogdan Žorž obhajal 60.letnico. Za njegovo plodno sodelovanje smo se mu želeli oddolžiti z izdajo izbora njegovih člankov in pogovorov. Urejanje knjige se je zavleklo – mimogrede, avtorju je zgorel tudi ves arhiv – in tako je knjiga izšla skoraj z dveletno zamudo (2010), a z isto hvaležnostjo za njegovo sodelovanje. Knjige je bil zelo vesel. »Nenavadno je, da držiš v rokah knjigo, za katero se ti ni bilo treba potruditi,« mi je napisal. Pa ni bilo čisto tako! Knjiga je bila sad njegovega večletnega dela, na katero je najbrž že pozabil.
Kot ljubitelj gora je želel svoje izkušnje pri vzponu na različne vrhove tudi zapisati. »Ta rubrika mi že dolgo leži na duši in že dolgo jo nosim v sebi,« mi je pisal. Tako je začel leta 2012 objavljati svoja ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’ v rubriki Pot do Boga – preko gora. S to priljubljeno rubriko se je od nas tudi poslovil. A ne povsem. Ker je res do zadnjega pisal, bomo v prihodnosti sklenili to rubriko s prispevkom, ki ga je napisal le malo pred slovesom s tega sveta.
27. novembra lani pa mi je skupaj s prispevkom o gorah poslal tudi ‘trpko’ sporočilo: »Skupaj s prispevkom ti pošiljam nekaj bolj trpkih novic. Trenutno sem doma za kak dan, nato nadaljujem zdravljenje. V ponedeljek sem dobil dokončne izvide: rak na pljučih in tudi že drugih notranjih organih.« Dodaj je, da so bolečine še kar hude, ker težko diha. Nato nadaljuje: »Ampak ostajam optimist! Pošiljam ti prispevek za naslednjo številko, ki je nastal na Golniku. Je povsem drugačen od dosedanjih. Presodi sam, če je primeren za objavo. Jaz sem ga vsekakor zapisal zelo iskreno in osebno!«
Prispevek z naslovom Veselite se življenja smo objavili v januarski številki in Bogdanova iskrenost je vzbudila med bralci velik odmev. Ljudje so občudovali, kako se je soočal z boleznijo in kako je bil to pripravljen deliti z drugimi.
To smo lahko občudovali tudi mi na uredništvu. Odprto nam je sporočil o svoji bolezni, napisal o njej članek, nam nato v začetku januarja poslal še en članek in odgovor na vprašanje bralca. Nato se je zgodila nerodnost. Misleč, da ne more več pisati, ga nisem opomnil, ko nisem prejel njegovega prispevka. V marčevski številki tako ni izšlo nadaljevanje njegove rubrike o gorah, a takoj, ko je to opazil, je poslal še en članek, ki ga bomo objavili v prihodnosti. Pomenljivo, da ga je poslal 20. februarja, samo 14 dni pred smrtjo …

Bogdana Žorža sem obiskal lani po božiču. Čeprav bolan, je bil poln optimizma. Občudoval sem njegovo odprtost, ko sva se pogovarjala o bolezni. »Zelo sem vesel, da sem bil lahko danes pri maši. Stal sem sicer v zakristiji, kajti stoje mi je laže. Če sem se utrudil, sem lahko sedel. Predvsem pa sem bil vesel, da sem lahko pel. Pel božične pesmi!« Bogdan je bil tudi navdušen cerkveni pevec. Potem se je pošalil: »Od tistega mojega petja sicer ni bilo velike koristi, a za mojo dušo je bilo tako blagodejno!« Prepričan sem, da danes Bogdan že poje pri nebeškem bogoslužju najljubše pesmi. Verujem, da vse, ki jim je na kakršenkoli način pomagal, jih ljubil in z njimi sodeloval, že priporoča Bogu.
Bogdanu pa iskrena hvala za tako lepo in plodno sodelovanje.

Božo Rustja, Hvala za vse, dragi Bogdan.(Pot do Boga) Ognjišče, 2014, leto 50, št. 4, str. 40-41.

Aprilska številka je dvakrat praznična: je velikonočna, ožarjena z največjim krščanskim praznikom, in je 'zlata številka zlatega letnika', saj je aprila pred petdesetimi leti izšlo prvo Ognjišče.

Seveda se to pozna tudi v vsebini jubilejne številke. Opazili boste, da je ta nekoliko drugačna od drugih, saj smo združili nekatere ustaljene rubrike. Pripravili smo posebno praznično prilogo Naših petdeset let, da bi obeležili lep jubilej.

'V goste' smo povabili čez trideset znanih Slovencev, ki so povedali svoje spomine na branje Ognjišča, pa tudi svoje želje in predloge naši reviji. Prošnjo za pričevanja smo poslali večjemu številu, objavili pa tiste, ki so se odzvali našemu povabilu.

Pričevanjem smo dodali kronologijo, v kateri so opisani posamezni pomembnejši dogodki v petdesetletnem delovanju revije in založbe. Nismo mogli vsega uvrstiti v to kronologijo, a je najboljša kronika petdeset letnikov Ognjišča, ki ste jih bralci z veseljem in zanimanjem jemali v roke.

V praznični prilogi so še razne zanimivosti, ki osvetljujejo dosedanje delo Ognjišča. Nekateri podatki so prav zanimivi, saj pričujejo, koliko bogastva se je nabralo v dosedanjih letnikih Ognjišča.

Ob jubileju smo na nov nosilec zvoka, zgoščenke, prelili celotno besedilo vseh štirih Evangelijev. Pred dobrimi dvajsetimi leti so izšle kasete, sedaj, ob jubileju pa vam ponujamo 12 zgoščenk. Na njih berejo znani slovenski igralci neokrnjeno besedilo Evangelijev.

V petdesetih letih se je Ognjišče razvilo tudi v založbo otroških in mladinskih knjig. Tudi tokrat vam na str. 104 in 105 predstavljamo nekatere knjige, primerne za prvo obhajilo in birmo. Na teh dveh straneh je samo nekaj predlogov. Več izbire vam bomo predstavili v prihodnji številki, ki ji bo dodan poseben letak s širšim izborom knjig in drugih daril za ta dva zakramenta.

Še eno novost vam lahko predstavimo ob zlatem jubileju - Prvoobhajilno Sveto pismo, namenjeno otrokom, ki pristopajo k temu lepemu zakramentu. Predstavljamo ga na str. 71. Lepo darilo za prvo obhajilo in birmo je Kratko Sveto pismo s slikami. Na neki način se v tej knjigi zrcali zgodovina Ognjišča, saj je ta knjiga spremljala rodove in jim približala svetopisemsko sporočilo. Tisti, ki so prvo izdajo sami brali, bodo lahko to izdajo že brali svojim otrokom.

Še zadnjič vas vabimo na jubilejno romanje po poteh svetih papežev v severno Italijo. V dneh jubileja (18. aprila) se bo našemu praznovanju pridružil Radio Ognjišče, zato vas vabimo k poslušanju posebnih oddaj. O drugih skupnih jubilejnih pobudah pa v prihodnjih številkah revije.

»Kaj bi dejal, če bi ti ob nastajanju Farnega Ognjišča rekel, da ti bo neki Božo Rustja prišel povedat, da se pripravi, ker bo televizija Slovenja prišla snemat prispevek o petdesetletnici Ognjišča?« sem vprašal ustanovitelja Franca Boleta, ko sem ga prišel obvestit o televizijskem snemanju. »Da je nor,« je bil kratek odgovor dolgoletnega urednika. Da, v petdesetih letih se je veliko spremenilo. Ognjišče je šlo tudi skozi preizkušnje in težke trenutke, a je obstalo, ker si prizadeva, da bi oznanjalo evangeljski nauk in zaradi zvestobe vas, dragi bralci in naročniki. Obstalo je času zatiranja in preganjanja. Lahko pa se zamislimo: Bo obstalo v času svobode? Bo, če ga bomo z enako odločnostjo in zavzetostjo brali in naročali, širili med ljudi in se ob njem navdihovali!

Božo Rustja, odgovorni urednik

Stol (domačini mu pravijo Stu) - Kobariški, da se razlikuje od tistega v Karavankah - je najvišji vrh razpotegnjenega pogorja med Julijskimi Alpami ter predalpskim svetom.

Preberite več: Stol (Kobariški) (1673 m), Muzec (1612 m) in Gabrovec (1630 m)

Jalovec je šesta najvišja gora v Sloveniji. Z vrha, ki se strmo spušča proti trem alpskim dolinam (Loška Koritnica, Tamar in Zadnja Trenta), je lep razgled na najvišje vrhove Julijskih Alp..

Preberite več: Jalovec (2645 m)

Vrtača je vzhodna soseda Stola, drugi najvišji vrh v Karavankah, imenujejo jo tudi Visoka Vrtača; med domačini na južni strani (Žirovnica, Bégunje) je znana kot Nemški vrh.

Preberite več: Vrtača (2181 m)

Papež Frančišek je oklical leto posvečenega življenja, ki se je začelo na prvo adventno nedeljo, 30. novembra 2014, in se bo zaključilo 2. februarja 2016, na praznik Gospodovega darovanja. V tem letu dve veliki, po vsem svetu delujoči redovni družini obhajata jubilej svojih ustanoviteljev: salezijanci 200-letnico rojstva sv. Janeza Boska (16. avgusta), karmeličanke pa 500-letnico rojstva sv. Terezije Ávilske, prenoviteljice reda (28. marca). Ta izredna žena, ki se je vsa posvetila božjemu ženinu, je velika učiteljica globokega in nenehnega molitvenega življenja. Zapis o njenem življenju in delu v Ognjišču za mesec marec spremlja molitev slovenskih sester karmeličank in njihovo zagotovilo, da bodo v tem jubilejnem letu "še posebej prosile gospoda, naj nas vse blagoslavlja in nam pomaga zaživeti v svojem življenju tisto najglobljo resnico, ki je v polnosti prežela sv. Terezijo: Jezus Kristus, učlovečeni Bog, je središče našega bitja. V njegovi smrti in vstajenju smo odrešeni za večno življenje. Vstopajmo v pogovor z njim, ki nas ljubi."

več lahko preberete v prilogi - Ognjišče 03_2015

Petdeset let Ognjišča

razgibaj se, odpri oči ...

Stol (Kobariški); Veliki Muzec

moj poklic je poslanstvo

župnik Ambrož Kodelja

Preberite več: April 2015

* 15 avgust.1917, Ciudad Barrios, El Salvador; 24 marec 1980, San Salvador

"Umreti hočem tukaj, ker moram vstati med svojim ljudstvom."

»Svojega brata zelo pogrešam, toliko stvari bi ga še moral vprašati, toliko nasvetov dobiti od njega,« je dejal Gaspar Romero, brat novega blaženega, v pogovoru za italijanski verski mesečnik Jesus (2/2015), v katerem je orisal njegovo življenjsko pot. »V družini nas je bilo šest bratov in sestra. Oscar, rojen 15. avgusta 1917, je bil dvanajst let starejši od mene. Že pri enajstih letih je govoril, da bo postal duhovnik. Dobrotniki so mu omogočili, da je odšel najprej v malo semenišče in nato v bogoslovje v San Salvador. Leta 1938 so ga poslali študirat v Rim, kjer je bil leta 1942 posvečen v duhovnika. V domovino se je vrnil leta 1844. Njegov poklic je bil kristalno čist. Nagovarjal me je, naj tudi jaz postanem duhovnik, pa sem mu odkrito povedal, da je neprimernih duhovnikov že veliko, zakaj bi jim pridružili še nove.«

Po vrnitvi iz Rima je Oscar precej let vodil dve župniji v revnem predmestju, potem so ga poklicali za ravnatelja medškofijskega semenišča v San Salvadoru. Leta 1970 je bil imenovan za tamkajšnjega pomožnega škofa, leta 1974 pa je sprejel vodstvo škofije Santiago de Maria. 23. februarja 1977 je postal nadškof in metropolit v San Salvadoru. Ni šel stanovat v škofijsko palačo, ampak v bolnišnico. Hotel je imeti proste roke, da nastopi zoper strašne socialne krivice, s katerimi se je srečeval na vsakem koraku. 12. marca 1977 je bil umorjen njegov prijatelj jezuit Rutilio Grande, ki se je zavzemal za pravice kmetov pred nasiljem veleposestnikov. Ta smrt je poglobila njegovo zvestobo ubogim in ga okrepila za obrambo njihovih pravic. Od predsednika Molina, osebnega znanca, je odločno zahteval, naj uvede preiskavo o tem zločinu. Ko se ni nič premaknilo, je sklenil, da iz protesta ne bo sodeloval pri nobeni državni proslavi in tako je tudi storil. Mnogim se je zameril tudi zato, ker je bila ob nedeljah v stolnici maša za vse, bogate in revne, pri kateri v svojih pridigah obsojal vnebovpijoče socialne krivice. Vse pogosteje je prejemal anonimna sporočila z grožnjami smrti, kar pa ga je še bolj okrepilo in večalo njegovo ljubezen do ljudstva, ki mu je bilo zaupano. »Tri dni pred tistim ponedeljkom, ko je bil umorjen,« je povedal brat Caspar, »sem prejel ne vem več katero anonimno pismo, v katerem je pisalo: "Povej svojemu bratu, da ne bo minilo 72 ur, ko ga bomo aretirali in odvedli v kraj, kjer ga nikdar ne boste našli." Pohitel sem k Oscarju in mu pokazal pismo, pa mi je mirno odvrnil: "Ne skrbi, pojdi domov; če te bom potreboval, te bom dal poklicati."« Poklicali so ga drugi dan, 24. marca 1980 popoldne, in mu povedali, da so najeti morilci streljali nanj med mašo v kapeli bolnišnice, kjer je stanoval. To se je zgodilo pri darovanju, tako da je sam postal daritev. »Pohitel sem tja in nemočen gledal, kako ga hočejo rešiti.« Ves trud je bil zaman. Nadškofa-mučenca so položili na mrtvaški oder v stolnici in štiri dni so se ob njem zgrinjale množice ljudi, ki so ga imele za svetnika. K njegovemu pogrebu na cvetno nedeljo, 30. marca 1980, se je zgrnilo več kot 250.000 ljudi z vseh koncev države in tudi od drugod, kajti nadškof Romero je bil kot neustrašen borec za socialno pravičnost znan po vsem svetu. Pokopali so ga v stolnici in ljudje so začeli brž romati na njegov grob. Papež sv. Janez Pavel II. ga je imel za mučenca. Približno mesec dni smrtjo je bil nadškof Romero v Rimu pri papežu Janezu Pavlu II. »Dejal mi je da sta obramba socialne pravičnost in prednostna skrb za uboge izhodiščni točki za delovanje Cerkve.« Ko je papež Janez Pavel II. med svojim apostolskim potovanjem v Srednjo Ameriko (marca 1983 in februarja 1996) obiskal El Salvador, je obakrat zahteval, naj v uradni program vključijo tudi obisk Romerovega groba v stolnici glavnega mesta,

Postopek za njegovo razglasitev za blaženega se je pričel leta 1997. Nekateri so ta postopek zavirali, ker so napačno razumeli prizadevanje nadškofa Romera za socialno pravičnost, pa se je izkazalo, da se je držal načel, ki jih je zapisal papež bl. Pavel VI. v svoji okrožnici O razvoju narodov (1967). Papež Frančišek je postopek pospešil in 23. maja 2015 bo velik praznik za brezpravne množice ne le v državi El Salvador, ampak tudi drugod po svetu, ker bo borec za njihove pravice v duhu evangelija, poveličan pred vesoljno Cerkvijo.

pričevanje 04_2015