* 22. februar 1857, Paddington, Anglija, † 8. januar 1941, Njeri (Nyeri), Kenija

Skavte je vedno učil, naj poslušajo glas vesti in častijo Boga.

Skavtstvo po svetu in pri nas smo predstavili v prilogi Skavt je skavtu brat (Ognjišče, junij 2004). Na kratko povzemam zgodovino te posrečene vzgojne organizacije za mlade v starosti od 8 do 26 let. Slovenska javnost se je s skavtstvom prvič seznanila leta 1913, prvi skavtski tabor pa je bil leta 1923 v Bohinju. V času med obema vojnama je doživelo lep razcvet. Drugo svetovno vojno so slovenski skavti in skavtinje preživeli v zamejstvu (na Goriškem in Tržaškem) in v izseljenstvu, v Sloveniji ga je komunistični režim zatrl. Postopoma se je začelo prebujati. Po osamosvojitvi Slovenije je zaživelo Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS). Za njegov rojstni dan velja 31. marec 1990. Zdaj ima približno 4500 aktivnih članov, ki so razdeljeni v štiri starostne skupine; vodi jih okoli 820 voditeljev prostovoljcev.

Za svetovno skavtsko družino je vsako leto 22. februar DOBER DAN – World thinking day, spominski dan rojstva njenega očeta. Robert Baden-Powell se je namreč rodil 22. februarja 1857 v Londonu v ugledni angleški družini kot sedmi sin od desetih otrok. Za njegovo vzgojo je skrbela mati, kajti oče je umrl, ko je bil star komaj tri leta. Stari oče je v dečku prebudil veselje do pustolovščin in ljubezen do narave. Stephe, kot so mu pravili (po njegovem prvem priimku Stephenson), je že teh letih obvladal veščine, kot so postavljanje šotora, zavezovanja vozlov, kurjenja ognjev, kar je kasneje vključil v svojo 'šolo' za mlade. Po srednji šoli se je odločil za vojaški poklic. Kot konjeniški častnik je dalj časa služboval v Indiji, tedaj angleški koloniji. Tam so ga razmere prisilile, da je svoje vojake izuril za ogledniško službo (scouting). Zelo se je izkazal med drugo bursko vojno v Južni Afriki s peščico tako izvežbanih vojakov ubranil mesto Mafeking pred obleganjem veliko močnejših čet. Na podlagi teh izkušenj se mu je porodila zamisel o 'zabavnem' vzgojnem sistemu, kjer bi otroci in mladi uživali ter obenem urili svoje sposobnosti.

Poleti 1907 je z 21 dečki različnih družbenih slojev šel taborit na otok Brownsea v Rokavskem prelivu in z njimi nadvse uspešno preizkusil svojo zamisel skavtstva. Izkušnje je popisal v 'učbeniku' Skavtstvo za fante (slovenski prevod z naslovom Skavt je izšel leta 1932). Ta njegova knjiga velja za eno najpomembnejših pedagoških del 20. stoletja. V njej je prvič uporabil načelo 'learning by doing' (učenje z delom). Gibanje je postavil na krščanske temelje. Zapisal je: »Organizacija, kakor je naša, ne bi dosegla svojega cilja, če ne bi posredovala verskega znanja.« Poudarjal je: mlad človek se mora zavedati, da mu je Bog blizu pri vsakem njegovem dejanju, zato naj se do njega obrača v vseh telesnih in duhovnih nevarnostih. »Kadar delate kaj slabega, pomislite na Boga in se boste takoj ustavili.« Maja 1910 se je upokojil s činom generala poročnika in zdaj se je popolnoma posvetil skavtstvu. Konec oktobra 1912 se je poročil z Olavo Soames, s katero se je spoznal na križarjenju. Kakor on, je bila tudi ona rojena 22. februarja, toda med njima je bilo 32 let razlike: ob poroki je imela nevesta 23 let, ženin pa 55 let, vendar sta se lepo ujela in rodili so se jima trije otroci: sin in dve hčerki. V začetku je svojemu možu pomagala pri vodenju skavtske organizacije z urejanjem pošte, nato je bila njegova voznica. Kasneje je prevzela vodenje skavtinj, ki so pridružile skavtom leta 1909. Leta 1920 so se v Londonu zbrali skavti z vseh koncev sveta. Baden-Powell, ki je bil za skavte BiPi (kar sta tudi kratici skavtskega pozdrava, ki pomeni 'bodi pripravljen' (be prepared), je to srečanje imenoval 'jamboree', kar v jeziku dakotskih Indijancev pomeni 'zbor vseh plemen'. BiPi je bil enoglasno izbran za svetovnega voditelja skavtov (Chief Scout). Njegov način vzgoje mladih je bil toplo sprejet tudi v cerkvenih krogih. Papež Pij XI. je leta 1934 sprejel Roberta Badena-Powella in njegovo ženo v zasebni avdienci kot svetovna voditelja skavtov in skavtinj in je skavtstvo imenoval 'veličastno delo'. Leta 1937 je bil peti svetovni 'jamboree' na Nizozemskem in BiPi se je na njem poslovil od svojih mladih prijateljev z zgoraj navedenim pismom-oporoko. Zadnja leta je preživljal v Nyeri (Kenija), kjer je 8. januarja 1941 prenehalo biti njegovo plemenito srce. Angleški kardinal Bourne je bil v prijateljskih stikih z Robertom Baden-Powellom. »Razpravljam sem z njim na dolgo in široko, zagotavljal mi je, da bodo skavte vedno učili, naj poslušajo glas svoje vesti in častijo Boga, kakor najbolje znajo.«

(pričevanje 03_2015)

V Katekizmu katoliške Cerkve je ob razlagi deseterih božjih zapovedi zapisano, da jih je "v srce človeškega bitja vrezal Bog", spoznamo pa jih po glasu vesti, ki vsem govori: »Delaj dobro in vzdrži se hudega«. Čemu so torej potrebne cerkvene zapovedi? (Vida)

Cerkvene zapovedi gotovo nimajo enake 'teže' kot božje zapovedi, ki so obvezujoče in osrečujoče za vse. Cerkvene pa, kot že samo ime pove, so namenjene tistim, ki so z zakramentom svetega krsta postali člani Cerkve. Ta ima pravico, da jih kot Mati in Učiteljica vodi na poti za Kristusom. Katekizem katoliške Cerkve – Kompendij na vprašanje, kakšen smoter imajo cerkvene zapovedi, pojasni: »Petere cerkvene zapovedi imajo za svoj cilj, da vernikom zagotavljajo nujno potrebno najmanjšo mero duha molitve, zakramentalnega življenja, nravnega prizadevanja in rasti ljubezni do Boga in do bližnjega« (431). Tako pomaga kristjanom, da "s svojim življenjem pritegujejo ljudi k veri v resničnega Boga, gradijo Cerkev, preoblikujejo svet v duhu evangelija in pospešujejo prihod božjega kraljestva" (433). (sč)

* 20. februar 1858, Trst, † 25. december 1924, Maribor

Njegovo življenje - eno samo romanje

Viktor Parma se je rodil 20. februarja 1858 v Trstu. Oče Ivan, policijski uradnik, čigar predniki so bili iz Slavonije, se je v Trstu oženil z Matildo de Matei, hčerko nekdanjega Napoleonovega častnika, ki je bil z njim v Rusiji, pozneje pa je postal major avstrijske vojske. Doma so najbrž govorili italijansko in Viktor se je šele dokaj pozneje naučil slovenščine in je kot dijak tretjega gimnazijskega razreda v Novem mestu celo padel iz tega predmeta. Tekoče pa je govoril italijansko, nemško in nekoliko hrvaško (po očetovih prednikih). Njegovo življenje je bilo eno samo romanje: najprej so se selili iz kraja v kraj, kamor je bil premeščen oče Ivan, kasneje pa je enaka usoda čakala Viktorja, ki je pristal v istem poklicu. Družina se je selila iz Trsta v Zadar, od tam v Novo mesto, v Metliko, pa spet v Zadar, od tam pa v italijanski Trento, kjer je Viktor leta 1876 maturiral in odšel na Dunaj študirat pravo. Na počitnice je odhajal v Celovec, kamor je bil medtem premeščen oče. Ko je leta 1881 končal študij prava, je postal praktikant pri policijskem ravnateljstvu v Trstu. Kmalu pa so se začela romanja po raznih slovenskih krajih: od Ljubljane, Kočevja, Kranja, Krškega, Litije, Postojne, Logatca, Litije, Kamnika, Črnomlja in še tretjič Litije. Vlada pač ni rada gledala uradnika, ki je delal na narodnem, kulturnem in umetniškem področju. Njegovim prošnjam, da bi ga po sedemindvajsetih letih službovanja po podeželskih krajih prestavili v Ljubljano, niso ugodili. Po kazenski upokojitvi leta 1915 se je preselil na Dunaj, leta 1920 je prišel k sinu na Pragersko, kjer je dobil vabilo, da pride kot častni kapelnik v opero v Maribor.

Glasba ga je spremljala od mladih nog

Tako oče kot mati sta bila glasbeno nadarjena in odlična pianista, zato ni čudno, da je to podedoval tudi njun sin Viktor. Kot dijak je v Zadru sodeloval pri orkestralnih koncertih in tri leta pri opernih predstavah igral violino in čelo. Kot gimnazijec je v Novem mestu nastopal kot violinist. Ustanovil in vodil je dijaški orkester in zanj komponiral plesno glasbo. Na Dunaju se je preživljal z učenjem klavirja in violine. Tam je pri Brucknerju študiral kompozicijo, v knjižnici pa je študiral operne partiture. Kot študent je med počitnicami v Celovcu napisal koračnico Duh slovenski. Čeprav se je po njegovih žilah pretakala (tudi) italijanska kri, je bil odločen Slovenec in prav zaradi njegovega narodnostnega delovanja so ga tolikokrat službeno premeščali, ga celo suspendirali in predčasno upokojili. Viktor Parma je bil po značaju tak, kot njegova glasba: veder, živahen, blag in ljubezniv.

Kot operni skladatelj romantične smeri je veliko pozornost posvečal melodiji po vzoru italijanskih skladateljev. V njegovih delih je težišče na spevnih melodijah in bleščečih pevskih linijah ter spretni instrumentaciji. To jim je zagotavljalo uspeh pri poslušalcih ne samo na Slovenskem, ampak tudi po drugih slovanskih deželah takratne monarhije. Med prvo svetovno vojno je živel na Dunaju, po vojni je dobil službo kapelnika Narodnega gledališča v Mariboru, kjer je dirigiral mnoge svoje opere in operete. Tam je tudi ustanovil in urejal zbornik Struna, ki je objavljal priredbe domačih skladb za salonski orkester. V mestu ob Dravi se je njegovo življenje izteklo na božični praznik, 25. decembra 1924.

Oče slovenske opere

Viktor Parma velja za očeta slovenske opere. Njegova opera Urh, grof celjski (1895) na libreto pesnika Antona Funtka je namreč prva v celoti komponirana slovenska zgodovinska romantična opera. Njegova enodejanka Ksenija (1896) je bila poleg Försterjevega Gorenjskega slavčka največkrat izvajana slovenska opera (libreto sta napisala F. Goestl in A. Funtek). Na prošnjo gledališča deželnemu predsedniku, če bi lahko skladatelj dirigiral eno od predstav, je dobil dovoljenje samo pod pogojem, da plakati ne navajajo njegovega uradnega položaja (okrajni komisar) in da se po predstavi ne pojavi na odru. Ob koncu je občinstvo priredilo tako viharne ovacije, da je bil Parma prisiljen priti na oder in se zahvaliti. Naštejmo vsa Parmova dela na področju scenske glasbe: poleg dveh že omenjenih oper je napisal še operi Stara pesem (1897) in Zlatorog (1919), nedokončana je ostala opera Pavliha; bil je tudi mojster operete, napisal je štiri: Caričine Amazonke (1902), Nečak (1906). Venerin hram (1908) in Zaročenec v škripcih (1917). Napisal je tudi markantno scensko glasbo za Rokovnjače (1897), Legionarje (1903) in Mogočni prstan (1923). Po sodbi glasbenih poznavalcev je Parmovo najboljše in najbolj zrelo operno delo Zlatorog, za katero mu je besedilo napisal avstrijski pisatelj Richard Brauer. Med vsemi odrskimi deli Viktorja Parme so daleč največji uspeh doživele Caričine Amazonke. Krstna izvedba je bila 24. marca 1903 v Deželnem gledališču v Ljubljani, potem pa so osvajale poslušalce v Pragi, Zagrebu, Plznu. Besedilo sta posodobila in "očistila" Kozma Ahačič in Igor Grdina in v tej verziji je opereta doživela krstno koncertno izvedbo 8. februarja

obletnica meseca 02_2008

* okoli 1395, Vicchio – umrl 18. februarja 1455, Rim

Beato Angelico je bil slikar po naravnem navdihu in poklicu in tega svojega poklica ni opustil, ko se je odzval Gospodovemu klicu, naj hodi za njim. Rodil se je okoli leta 1400 v Mugellu severno od Firenc. Ima mu je bilo Guido de Pietro di Gino. Umetniški dar, ki mu je bil položen v zibelko, je uspešno obrusil pri slikarju Lorenzu Monacu v Firencah. Leta 1417 je že postal član florentinske slikarske družbe. Njegovo prvo znano delo je iz leta 1419, ko je živel še med svetom.. Leta 1423 pa je ustvaril prvo delo, katerega je podpisal kot dominikanski redovnik Fra Giovanni da Fiesole. Okoli leta 1421 je namreč mladi umetnik skupaj s svojim starejšim bratom Benedet- tom vstopil v dominikanski red. Izbral je dokaj reven samostan San Domenico di Fiesole, katerega člani so živeli v strogem duhu prvih pravil sv. Dominika.

Ta izbira razodeva njegovo globoko vero in predanost Kristusu, kajti odpovedal se je obetajoči umetniški karieri, ki se mu je kot sposobnemu in zgodaj uveljavljenemu slikarju nasmihala. V samostanu se je posvetil najprej preoblikovanju samega sebe. Potopil se je v premišljevanje evangelija in poslej bo upodabljal samo verske prizore, za katere je dobil navdih iz evangelija, iz bogoslužja in iz svetniških zgodb. V samostanu je imel odlične učitelje duhovnega življenja. Pod njihovim vodstvom se je usposobil za izvrševanje prvega poslanstva dominikanskega ali pridigarskega reda: oznanjati evangelij. Beato Angelico je to delal ne s pridigami ali spisi, temveč s svojim slikarskim čopičem. Čeprav je živel za samostanskimi zidovi, se je kot slikar nenehno izpopolnjeval, tako da ga umetnostni zgodovinarji postavljajo med največje slikarje zgodnje renesanse (Ghiberti, Brunelleschi, Donatello idr.).

V samostanu je Fra Angelico imel svojo umetniško delavnico in okoli njega so se zbirali učenci in pomočniki. Ti so nadaljevali njegovo delo, kadar je mojster šel k skupni molitvi ali ko so ga klicale druge samostanske dolžnosti. Bil je zelo blagega značaja, ponižen, skromen, družaben, zato so ga bratje večkrat izvolili za samostanskega ekonoma in oskrbnika, enkrat celo za predstojnika (priorja). Leta 1439 so ga poklicali v samostan Sv. Marka v Firencah, ki so ga bili malo prej obnovili, da bi ga Fra Angelico poslikal. Mojster je stene dvoran, dolgih hodnikov in štiriinštiridesetih redovniških celic okrasil z evangeljskimi prizori, ki podajajo zgodovino odrešenja od Oznanjenja do Vstajenja. Iz njih izžareva odrešujoča ljubezen Boga do človeka, poosebljena v Jezusu Kristusu. Vsaka slika je kot „košček nebes" in razkriva srce umetnika, čigar čopič je vodila misel: božja ljubezen hoče, da ljubimo človeka in mu želimo vse dobro, posebno večne dobrine. Slike so se ohranile do danes in ta samostan je eden najbolj občudovanih krščanskih spomenikov na svetu. Za slike Fra Angelica so značilne žive, tople barve, cvetoče okolje in preprostost evangeljske govorice, ki je globoko človeška in zato razumljiva vsakomur, ki ima zdrave oči.

Leta 1445 ga je papež Evgen IV. poklical v Rim, da bi poslikal kapelo Najsvetejšega v baziliki sv. Petra. V večnem mestu je ostal tudi pod njegovim naslednikom Nikolajem V., Bival je v dominikanskem samostan Santa Maria Sopra Minerva. V tem času je sprejel tudi povabilo iz Orvieta: v znameniti stolnici tega mesteca sta ohranjeni njegovi sliki Kristusa Sodnika in Zbor prerokov. Leta 1450 je odšel nazaj v Samostan san Domenico di Fiesole v Firencah, kjer je bil dve leti (1450—1452) hišni predstojnik (prior). Potem se je vrnil v Rim, kjer je kot gost samostana Santa Maria Sopra Minerva še vedno ustvarjal, toda njegove moči so počasi ugašale. 18. februarja 1455 je svetniško umrl. Njegovi posmrtni ostanki počivajo pod velikim nagrobnikom, na katerem je upodobljen v redovniški obleki in s sklenjenimi rokami, kakor da bedi in moli. Vse njegovo življenje in njegovo slikarstvo sta bila ena sama molitev in šola molitve. Pa tudi šola umetnosti, ki posvečuje in ob kateri vsak človek, tudi tisti, ki ne veruje, skoraj otipljivo začuti navzočnost duhovnega, nadnaravnega sveta.

Ognjišče 02_1984

* 17. februar 1911, Češnjica pri Kropi, † 17. februar 1957, Zgornje Jezersko, pokopan na Ovsišah pri Podnartu

Trdno drevo žitarjevega rodu

Zibel je Jožu Vovku tekla v kmečki hiši na Češnjici, župnija Ovsiše pri Podnartu, po domače pri Žitarju. Zakoncema Janezu in Luciji Vovk se je rodil 17. februarja 1911 kot drugi otrok in prvi sin (prvorojenka Marija je umrla za davico, ko ji je bilo dve leti in pol). V naslednjih desetih letih so od Žitarjeve hiše nesli h krstu skoro vsako leto. Za Jožem je prišel na svet Janez (1912), zdaj znan jasličar na Polici pri Naklem, sledila sta France (1914) pa Aleš (1915); štirim "Bučkom" sta prišli delat družbo Anica (1916) in Albina (1917), po krajšem "premoru" pa sta družino obogatila še Ciril (1920) in Metod (1921), najmlajši, ki je za očetom prevzel gospodarstvo na domu. Oče Janez je umrl pri 76. letih leta 1955, mama Lucija pa leta 1968 in je učakala častitljivo starost 92 let. Od odraslih otrok so poleg Joža, ki je omahnil v polni moški moči, lani pokopali še Anico, kmečko gospodinjo na Češnjici. Sedmeri Vovkovi, ki še živijo, so si ustvarili domove v bližnji okolici (od Ovsiš do Lesc). Joža je mislil na svojega leto mlajšega brata Janeza, ko je leta 1937 v črtici Jaslice zapisal: "Imel je dar, ki ni dan vsakomur. Znal je iz lesa izrezovati najrazličnejše stvari..."

Buček gre v šolo in postane duhovnik

Buček-Erženov Lojzek ima veliko potez pisatelja Joža Vovka. Bil je živ in nagajiv otrok, pa mehkega in poštenega srca. "Nekega dne so Bučka poslali v šolo in s tem se je začel zanj nov kos življenja. V šoli se bo marsičesa naučil, so rekli, a to zanj ni bilo tako važno. Mnogo večjega pomena je bilo zanj, da se je njegovo obzorje nenadoma razširilo kar čez tri, štiri vasi." Po končani ljudski šoli na Ovsišah je bil Joža osem let v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je končal klasično gimnazijo. Po maturi se je vpisal na teološko fakulteto ljubljanske univerze in 5. julija 1936 ga je tedanji ljubljanski škof Gregorij Rožman posvetil v duhovnika. Po novi maši na Ovsišah je deloval kot kaplan najprej na Dobrovi pri Ljubljani, nato pa v Kranju, odkoder ga je nemški okupator skozi ječe in trpljenje pregnal v Srbijo. Med vojno je bil dušni pastir slovenskih izgnancev v Srbiji. Njihovo gorje je izpovedal v svoji pesniški zbirki Izgnanci (Beograd 1945), kjer med drugim beremo: "Tavamo po mestih in vaseh / kot strganih beračev karavana. / Je mar na čelih nam zapisan greh, / da meče se kot psom nam hrana?" Po vojni se je vrnil v Kranj, v župnijo Primskovo. Leta 1951 pa je postal župnik na Jezerskem ter upravljal še župnijo Kokro. Tam je deloval šest let. Bolezen je vidno izpodjedala njegovo mogočno postavo in 17. februarja 1957 mu je odpovedalo srce. Pogreb na Ovsišah je pokazal, kako priljubljen je bil med duhovniki in med ljudmi.

Pel in pripovedoval je iz sebe

Joža Vovk je začel s slovstvenim delom že v dijaških letih. Odlična škofijska gimnazija v Šentvidu je k temu spodbujala vse nadarjene dijake. Joža se je kmalu začel oglašati po tedanjih vodilnih književnih listih, kot sta bila Mladika ter Dom in svet, objavljal je tudi v Mohorjevem koledarju. Razen pesmi je pisal tudi črtice in ocene knjig. Prevedel je več del za gledališče. Njegov prozni prvenec Zaplankarji (1941), namenjen otrokom, ni tako znan kot njegova ljubka mladinska pripoved Naš Buček (1943), ki je po vojni doživela še dve izdaji (1972, 1979). V njej je opisal življenje vaških dečkov in podal marsikatero črto iz svoje mladosti; z njo je postavil tudi lep spomenik svojim staršem, zlasti svoji materi. Ko je bil nekoč le preveč poreden, ga je oče trdo kaznoval tako, da ga je zaprl v temno klet, kjer je prestal zelo hude ure. Ko ga je prišla mati iskat, je videl, da so njene oči mokre. "Mati je jokala, jokala nad njegovim divjaštvom. Buček jo je razumel. Prav gotovo bi bil rajši celo popoldne zaprt v kleti, kakor pa da ga je mati izpustila s solzami v očeh." Kaj je čutila mati ob začetku vojne, ko so ji odtrgali vseh šest sinov, je izpovedal v Materini pesmi: "Šest sinov je v svet odšlo, / šest sinov, / šest rok je seglo po slovo, / šest brazd mi čelo razoralo, / šest trnov se zabodlo je v srce, / šest težkih muk čez dušo palo."

(obletnica 02_1997)

* 17. februar 1902, Gorica, † 16. februar 1937, Gorica

Note je bral tako zgodaj kot črke

Ta junak zvestobe narodu in veri se je rodil 17. februarja 1902 v Gorici v delavski družini. Njegov šest let sta­rejši brat Jožko je študiral bogoslovje, a se zaradi prevelike tenkovestnosti ni dal posvetiti v duhovnika. Izkazal se je kot odličen vzgojitelj kot vodja slovenskega dijaškega zavoda Alojzi­jevišče v Gorici. Lojze je obiskoval osnovno šolo in pripravnico za srednjo šolo v rodnem mestu, ob začetku vojne z Italijo (1915) je moral šolanje prekiniti. Že mlad je pokazal silno nagnjenje do glasbe: pri desetih letih je pridobil osnovno znanje o harmoniji in orglanju, trinajstleten je sedel za orglami. Med vojno so dru­žino odvedli v begunstvo v notranjost Italije. Po vojni je Lojze obiskoval dveletni učiteljski tečaj, potem pa služboval kot učitelj v raznih krajih (Šmartno v Brdih, Solkan, Batuje). Leta 1929 je sprejel povabilo nadškofa Sedeja za profesorja glasbe v škofij­ski gimnaziji. Konec tega leta je dobil policijski opomin in bil zaprt, zato je moral semenišče zapustiti. Leta 1930 ga je nadškof Sedej imenoval za nadzornika cerkvenih pevskih zborov na Goriškem in kot tak je uradno obiskoval cerkvene pevske zbore na podeželju, jih učil in orglal pri slovesnostih. Povsod, kjer je služboval kot učitelj, je nastopal tudi kot organist, pevovodja in kulturni delavec. Zaradi tega je bil pri fašistih 'zaznamovan'. Uveljavil se je tudi kot skladatelj (na skladbe se je podpisoval Sočenko). Z več pesmimi je sodeloval pri lepih pesmaricah Goriške Mohorjeve družbe (Božji spevi, Gospodov dan, Zdrava Marija).

Srečali sta se dve sorodni duši

Za precej njegovih tam objavljenih skladb je napisala besedilo mlada tolminska pesnica Ljubka Šorli, ki je pomagala materi v trgovini ter nekaj časa nadomeščala organista in vodila dekliški zbor. "Srečali sta se dve sorodni duši, " je zapisal Kazimir Humar, "ona občutljiva pesnica, on nadarjen glasbenik in skla­datelj." Leta 1933 sta se poročila in rodila sta se jima dva ot­roka: hči Lojzka (19. junija 1934) in sin Andrej (27. novembra 1936), ki sta oba dosegla akademski naslov, čeprav sta že v než­ni dobi ostala brez očeta. Na videz krhka mati Ljubka je bila močna žena, kakršno opeva Sveto pismo. Njen mož Lojze, ki se je z vso predanostjo posvečal glasbeni in kulturni dejavnosti, je bil srečen v svojem toplem družinskem gnezdu. Nanj pa so budno prežali fašistični sokoli. Nekaj časa je bil dirigent italijan­skega pevskega zbora v goriški stolnici. Redno je hodil v Podgo­ro, kjer je bil organist in pevovodja. Tam je njegov zbor v ne­deljo, 27. decembra 1936 (sin Andrej je imel prav ta dan en me­sec) pozdravil novorojeno božje Dete z milo slovensko božično pesmijo. Po maši so ga fašisti prisilili, da je pil strojno olje, pomešano z bencinom. Za posledicami tega nasilja je v hudem trp­ljenju poldrugi mesec kasneje, 16. februarja 1937, en dan pred svojim 35. rojstnim dnevom, umrl. Postal je živa priča in tudi simbol enega najhujših narodnih zatiranj sredi Evrope tridese­tih let.

"Venec spominčic možu na grob"

Mlada vdova z dvema nebogljenima otrokoma se je najprej zatekla k materi in sestri v Tolmin, a že jeseni so se vrnili domov v Gorico. Ljubka je v vojnem času na lastni koži izkusila grozo­vitost policijskih zaslišanj. Razpad fašistične Italije je doča­kala v taborišču v Zdravščini, kjer je zdaj vzidana spominska plošča z besedami, ki jih je napisala ona: "Skoz trpljenje nas žlahtni usoda. / Ena vera je, en klic: svoboda!" Pohitela je v Gorico in z otrokoma odšla v Tolmin, kjer je po vojni postala učiteljica. Leta 1946 se je vrnila v Gorico in vse do upokojitve (1975) je poučevala v mnogih vaseh goriške okolice. Bila je ne le učiteljica, ampak tudi zgledna vzgojiteljica; ki živi iz korenin svoje globoke vere. Ta izžareva iz njenega sonetnega venca z nas­lovom Venec spominčic možu na grob, ki je izšel v knjižni (biblio­filski) izdaji v Gorici leta 1957. Iz tega venca diha krščansko odpuščanje do krivcev smrti ljubljenega moža. Anton Kacin je v spremni besedi zapisal: "Venec spominčic ni in noče biti obtožba oseb, naroda ali države, pač pa obtožuje zlo, ki nujno izvira iz vsakega totalitarizma."

Ta venec je v zbirko Izbrane pesmi (Gori­ca 1973) prišel pod naslovom Ti in jaz in tri leta življenja. ­- Že nekaj mesecev po mučeniški smrti Lojzeta Bratuža so v misijon­ski tiskarni v Grobljah pri Domžalah natisnili knjižico z naslo­vom Čisti žrtvi svetal spomin avtorja, ki je ostal nepodpisan (iz varnostnih razlogov, ker je bil italijanski državljan). Danes vemo, da je bil to Bratužev dolgoletni prijatelj Rado Bednarik. Naslov te knjižice so izbrali za napis na Bratuževo spominsko ploščo v Podgori.

(obletnica 02_2002)

Zdi se mi, da je glede bolniškega maziljenja precej zmede tudi med verniki. Nekateri z njim čakajo do zadnjega trenutka, drugi se bojijo klicati duhovnika k bolniku, ker pravijo, da bo potem bolnik umrl. Prijatelj mi je pripovedoval, da so pri njih v župniji imeli bolniško maziljenje med mašo, namenjeno starejšim. K njemu pa je pristopilo veliko ljudi, tudi zdravih in mladih. Ali so kakšna določena pravila glede prejemanja tega zakramenta?

Sprašujem pa tudi zato, ker bi želela odgovor, kako je z bolniškim maziljenjem pred porodom. Veliko mamic se zanj odloči, kljub temu, da je bila nosečnost brez zapletov. Ne pomislijo pa na zakrament sprave, blagoslov noseče matere in njene družine in ne na izmerno zakramentalno vrednost obhajila pred odhodom v porodnišnico. Vse to deluje zelo pomirjujoče.

Zanima me še, če je krst želja enakovreden krstu po porodu? Ali je mogoče krstiti še nerojenega otroka, če veš, da je velika verjetnost, da bo mrtvo rojen oziroma, da bo verjetno prišlo do spontanega splava.

Meta

Hvala za kopico vprašanj, ki odgovori nanje verjetno zanimajo veliko bralcev Ognjišča. Pa pojdiva lepo po vrsti. Iz svojega pastoralnega delovanja vem, da je zmešnjave na področju pojmovanja bolniškega maziljenja zelo veliko. Morda je prva zmota res povezana že s poimenovanjem, kot omenjate, saj so dolgo imenovali ta zakrament 'poslednje olje' ali 'poslednje maziljenje'. In to je večina razumela, da gre za maziljenje ob smrtni uri. V resnici pa je to najprej pomenilo, da je zadnje v vrsti maziljen: prvo je pri krstu, drugo pri birmi in tretje pri bolniškem maziljenju (maziljenja pri mašniškem posvečenju ne morejo sprejeti vsi kristjani, zato ni všteto v to vrsto). Tudi strah pred miselnostjo, da bo po tem maziljenju nastopila le še smrt, izhaja iz takšnega napačnega razumevanja. Na žalost pa se je v stoletjih tudi zares udomačila navada, da se je ta zakrament obhajal praktično le na smrtni postelji. Čeprav je ves čas tudi prisotno prepričanje, da se umirajočim podeljuje sveta popotnica, kar pomeni vse tri zakramente, če so seveda možni: spoved, bolniško maziljenje in obhajilo. Pogosto pa se primeri, da je bolnik že v takšnem zdravstvenem stanju, da lahko duhovnik pri njem obhaja le bolniško maziljenje (popolna odsotnost, nezavest, koma ...).

Danes je jasno liturgično navodilo, da se obhaja zakrament bolniškega maziljenja z 'nevarno bolnimi' odraslimi kristjani. Pod nevarno boleznijo pa se pojmuje tista bolezen ali stopnja bolezni oziroma ostarelosti, pri kateri vernik "začenja biti v smrtni nevarnosti" (KKC 1514). V isti bolezni lahko obhaja normalno ta zakrament samo enkrat, razen če je potek bolezni dolgotrajnejši in nastopi še očitno poslabšanje stanja. S tem sem že tudi odgovoril na vprašanje glede mladih in zdravih (kot navajate v vprašanju), ki so pristopili k temu zakramentu ob množičnem shodu ostarelih in bolnikov. Če so bili resno bolni, je bilo to smiselno. Če pa niso bili, potem pri njih zakrament sploh ni bil resnično obhajan, ker je manjkal bistveni element za obhajanje; zato lahko gre pri tem tudi za zavajanje. Tudi pri takšnih množičnih srečanjih z obhajanjem tega zakramenta, bi morala biti prej zagotovljena osebna priprava vsakega prejemnika. Primernost stanja je dolžan preveriti duhovnik, ki vernika pripravlja na ta zakrament, oziroma tisti, ki ga dejansko obhaja. To pa med množičnim obhajanjem ni možno, zato je potrebno to urediti prej. Primeren trenutek za ta zakrament je tudi pred resno operacijo, še posebej če je zanjo predvidena popolna anestezija, ki je že sama na sebi resna nevarnost za človekovo telesno življenje. Glede poroda, kot sprašujete, se popolnoma strinjam z vami, da je pred njim zelo primerna spoved in obhajilo (vendar to še ne pomeni nujno nepotrebnosti zakramenta bolniškega maziljenja, kot sem opozoril že zgoraj); teologi so si tudi edini, da je v primeru rizičnega poroda, ki ga napovedo zdravniki, primerna situacija za zakrament bolniškega maziljenja. Glede poroda, kjer se pričakuje normalen potek, pa mnenja niso povsem enotna; nekateri menijo, da se ob tem ne more obhajati ta zakrament, drugi pa se sklicujejo na zdravniško mnenje, da je porod še vedno, kljub moderni medicini, vedno smrtna nevarnost, kar pa po definiciji že ustreza pogoju za ta zakrament. Vsekakor pa ta zakrament ne nadomesti vsega ostalega, kot pravilno ugotavljate, tudi blagoslova matere pred porodom in po njem (oboje imamo v knjigi blagoslovov, pa duhovniki morda premalo uporabljajo, ljudje pa za to možnost največkrat niti ne vedo).

Zakrament bolniškega maziljenja ima več učinkov. Gotovo je najpomembnejši v tem, da bolnika v njegovem težkem in trpečem stanju priliči Kristusu v njegovem trpljenju in s tem se tudi bolnikovo trpljenje spremeni v sodelovanje s trpečim Kristusom pri njegovem odrešenjskem delu. Nato ta zakrament posedanji Jezusov odnos in srečevanje z bolniki; zato je to zakramentalno srečanje s Kristusom tolažilno in bodrilno za bolnika, in mu daje tudi novo moč v boju z boleznijo. V določenih primerih ima lahko tudi zdravilni učinek, a ne vedno; kajti Jezus tudi v zemeljskem življenju ni ozdravil vseh bolnikov, ki jih je srečal. Nakazuje pa, da Kristus želi dokončno ozdraviti vse in to se bo zgodilo z vstajenjem; zato ta zakrament krepi tudi krepost upanja in vere v posmrtno življenje. Samo v primeru, da se bolnik ni sposoben več spovedati, mu odpusti tudi grehe, sicer pa je za obhajanje tega zakramenta potrebno stanje posvečujoče milosti, kar najbolje zagotavlja obhajanje zakramenta sprave pred obhajanjem bolniškega maziljenja.

Sprašujete tudi glede veljavnosti krsta želja. V primeru, da obred krsta ni možen, niti v najbolj preprosti obliki (krst v sili), potem ima krst želja iste učinke kot krst z obhajanjem celotnega obreda. Npr. če bi se odrasel katehumen, ki se pripravlja na krst (se je torej že odločil zanj in si ga želi), smrtno ponesrečil, bi lahko nanj naobrnili krst želja, saj bi mu Bog krstno milost gotovo naklonil. Ne velja pa to za primer, ko bi kdo lahko obhajal krstni obred, pa iz raznih ozirov tega ne stori in misli, da bo dovolj že samo želja. Gotovo pri otrocih, ki doživijo splav, želja staršev, da ga bi krstili, če bi bil rojen, deluje tudi v smeri krsta želja. Seveda pa v primerih nerojenih oz. mrtvorojenih otrok računamo tudi na Božjo dobroto, ki ne more teh ljudi pustiti neodrešenih samo zato, ker niso bili živi rojeni. Kako bo to naredil, pa niti ni tako pomembno, saj je vendar Bog vsemogočen. Vendar pa je vsaka molitev zanje in njih izročanje Bogu zelo primerno in pohvalno.

V upanju, da sem vsaj delno zadovoljil vašo 'radovednost' in k razmišljanju privabil še koga, vas spodbujam, da tudi v svoji okolici spregovorite o teh vprašanjih in nauku Cerkve ter pomagate ljudem, da se znebijo napačnega strahu pred zakramentom bolniškega maziljenja in tudi zato svojim resno bolnim bratom in sestram pomagajo do posebnega živega osebnega srečanja z Jezusom, tem velikim Prijateljem bolnikov, s pomočjo tako bogatega obhajanja zakramenta bolniškega maziljenja.

Marjan Turnšek

* 15. februar 1922, Bogojina

Utrinek dobrote na slovenskem nebu

Zibelka mu je tekla v prekmurski Bogojini, kjer se je rodil 15. februarja 1922 kot drugi od treh otrok. Dve leti starejši brat je preminil nekje v Rusiji med drugo svetovno vojno, sestra pa se je poročila na domu. Po končani osnovni šoli v Bogojini, je skozi okno ušel materi v srednjo šolo v Murski Soboti in je kot dijak stanoval v takratnem salezijanskem domu Martinišču. Po maturi leta 1940 se je vpisal na medicinsko fakulteto v Ljubljani, že po mesecu dni pa se je prepisal na Visoko bogoslovno šolo v Mariboru. Ko je aprila 1941 našo domovino zajela vihra druge svetovne vojne in so njen velik del zasedli nacisti, je bilo v Mariboru ukinjeno semenišče in bogoslovna šola. Smejevo Prekmurje so zasedli Madžari in cerkvenopravno je bilo priključeno škofiji v Sombotelu. Tam je Jožef Smej nadaljeval študij teologije in bil 8.decembra 1944, star manj kot 23 let, posvečen v duhovnika. V Sombotelu se je naučil madžarščine, kar mu je omogočilo, da se je kot duhovnik in škof lahko pogovarjal z madžarsko govorečimi verniki v Prekmurju v njihovem maternem jeziku. Konec druge svetovne vojne je dočakal v Dobrovniku kot upravitelj cerkve. 1. junija 1945 je bil imenovan za kaplana v Turnišču, božjepotnem svetišču Prekmurja. Tam je Turniški Mariji spletel sonetni venec z naslovom Marijin venec. Po treh letih kaplanovanja v Turnišču je bil prestavljen v Mursko Soboto, kjer je bil dolgo časa kaplan, leta 1964 je postal župnijski upravitelj, nato župnik in dekan murskosoboške dekanije. V duhu koncila je zaslutil,da je ekumenizem za Prekmurje, kjer ob katoličanih žive evangeličani, poseben blagoslov in izziv, zato je gojil prisrčne stike z evangeličani. Leta 1969 je bil kot prvi Prekmurec imenovan za stolnega kanonika v Mariboru, leta 1964 je postal ravnatelj škofijske pisarne (kancler), leta 1980 je bil imenovan za generalnega vikarja (škofovega namestnika) mariborske škofije, papež Janez Pavel II. ga je 25. aprila 1983 imenoval za mariborskega pomožnega škofa. Pri škofovskem posvečenju si je izbral marijansko geslo "Milosti polna, spomni se". Ko je bil sedanji mariborski nadškof dr. Franc Kramberger leta 1980 v tedanjih težkih razmerah imenovan za škofa ordinarija, mu je generalni vikar Smej dejal: "Ne boj se, saj ti bomo pomagali, vse bo dobro." Nadškof Kramberger se spominja: "Tega kratkega, a zame bogatega srečanja ne bom nikoli pozabil. Zdelo se mi je, da sem slišal Božji glas, ki se v Svetem pismu tolikokrat sliši: 'Ne boj se! Jaz sem s teboj!'"

Ob vsem duhovniškem in škofovskem delu je dr. Jožef Smej tudi izreden znanstveni, strokovni in leposlovni ustvarjalec. V svoji doktorski disertaciji z naslovom Pastoralna dejavnost Ivanocyjevega kroga (1973) je predstavil dr. Franca Ivanocyja, "prekmurskega Slomška". Največ raziskovalne ljubezni je posvetil svoji domači bogojinski župniji in murskosoboški župniji s podružnicami. Veliko piše za Stopinje, prekmurski koledar, ki se je rodil na njegovo pobudo. Življenje in delo Mikloša Kuzmiča, prvega katoliškega prevajalca Svetega pisma, je predstavil v romanu Po sledovih zlatega peresa (1980). Leta 1992 je izšla njegova pesniška zbirka Kaplja na vedru. Tam je v spremni besedi zapisal: "Meni se zdi, da vsi v duši nosimo pesmi kot spomin na davno izgubljeni raj, a se mnogi morda tega ne zavedajo in pesmi v pravem trenutku ne zapišejo."

Vse osvoji z dobroto svojega sočutnega srca. Koprski škof dr. Jurij Bizjak je v svojem pričevanju o škofu Smeju zapisal, da rad prisluhne njegovi besedi ali prebere, kar je napisal, "kajti vsak njegov prispevek je kakor utrinek na zvezdnatem nebu: zasveti in nakaže smer".

Vera je božji dar, pa tudi človekov odgovor na božjo milost, pravi škof Smej. „Vera je milost. Mora pa človek imeti tudi voljo, kot pravi tudi zdajšnji papež Benedikt. Na milost torej pristanemo, ji privolimo. Dvome je imela tudi sv. Terezija Deteta Jezusa, ko se je vprašala, ali je onstranstvo kaj, ali ni nič?" Škof Smej pravi, da sam nikoli ni imel resnih dvomov in da mu je Bog dal to milost. Pri tem je po njegovem pomembna tudi molitev rožnega venca: „Mi v družini nismo vsak dan molili rožnega venca, razen v oktobru. Sam pa sem začel vsak dan moliti rožni venec takrat, ko sem prebral – vem, da je bilo takrat na indeksu – zame najbolj globok roman, Bratje Karamazovi. In tam je tako lepo rečeno o Kristusu: 'Poživi vero.' Vsak dan moramo moliti, ker vera ni dana tako, češ, zdaj jo pa imaš. V veri moramo rasti. To želim najprej sebi, da bi rasel v veri, kljub mnogim težavam, ki jih vidimo." Kot pravi, bodo težave vedno prisotne, a da nas skozi vse varuje vera, s tem pa tudi upanje in ljubezen.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2007) 4, str. 20.

... več o njem: naši preizkušani bratje, v: Ognjišče (2011) 8 in Moj pogled, v: Ognjišče (2015) 4