Kar malo dlje ste, dragi bralci, čakali na junijsko številko Ognjišča, a je prav tako naneslo, da smo zaradi velike noči prejšnjo številko izdali teden prej, s tokratno pa smo počakali do konca maja, kakor je sicer običajno, le da jo boste številni dobili prvega junija. Tudi junijska številka je še vedno malo marijansko obarvana. V njej vam ponujamo knjigo Klekljane rože za Brezjansko Marijo Pomagaj, v njej je poleg dela marljivih klekljaric – enajst prtov – predstavljen nastanek našega narodnega Marijinega svetišča na Brezjah in milostna podoba Marije Pomagaj, ki letos praznuje dvestoletnico. Knjiga je lepa počastitev brezjanskega jubileja. Ob njenem nakupu vam ponujamo po polovični ceni knjigo Ivana Sivca Kraljica Slovencev, ki v pripovedi predstavlja brezjansko božjo pot. Več o knjigah si lahko preberete na str. 16.

Ob jubileju milostne podobe vas vabimo na že 46. tradicionalno romanje bolnikov invalidov in ostarelih, ki bo 21. junija na Brezjah in ga že od vsega začetka organizira naša revija. Vabimo vse, ki bi želeli in so pripravljeni pomagati pri izpeljavi romanja, da se nam pridružijo kot pomočniki (pomoč pri pripravi prireditvenega prostora, usmerjanje ljudi, vožnja z vozički, razdeljevanje pijače ...). Pomočniki se zberejo ob 7. uri zjutraj pred baziliko. Prav tako vabimo župnike in župnijske karitas, da organizirajo romanja in tako omogočijo 'našim preizkušanim bratom', da poromajo ob brezjanskem jubileju.

Že nekajkrat se je zgodilo, da je iz člankov v Ognjišču nastala knjiga, ponavadi tudi uspešnica. Tokrat smo iz uvodnikov, ki jih je tri leta za našo revijo pisal Karel Gržan, pripravili knjigo, ki ji je avtor dal naslov Od senc k svetlobi. Pripravljamo tudi knjigo Gržanovih člankov o veroizpovedi (Verovati danes), ki jih je pisal v letu vere. Prav tako bodo izšla v knjigi razmišljanja o pomenu hoje v gore pokojnega Bogdana Žorža. Razmišljanjem iz rubrike Pot do Boga preko gora, bodo dodana še spremna beseda in spomini Bogdanove žene Zdenke na njuno romanje v Kompostelo (camino), njuno hojo v gore, njuno skupno vzgojno delo in zadnji dnevi pokojnega psihoterapevta. Spomine je zapisal dr. Jože Ramovš.

Jože Ramovš bo tudi 'nasledil' Bogdana Žorža v pisanju za Ognjišče. Seveda bo nasledil le strani, saj se bo lotil drugačne tematike in sicer medgeneracijskega sožitja in pisal o oskrbi onemoglih na domu. V Sloveniji 200.000 ljudi oskrbuje svoje stare, kronično bolne ali invalidne družinske člane, kar podpira tudi Evropska unija. Seveda pa pri tem naletijo tudi na težave. In tudi o njih bo spregovoril Jože Ramovš.

O sodobnem perečem problemu razpadanja zakonov govori tokratni gost meseca Stanislav Slatinek. Kot cerkveni pravnik seveda išče rešitve za ljudi, ki jih tarejo te težave. O tej problematiki je napisal tudi knjigo Izgubljeni prstan. Več o knjigi si lahko preberete na str. 15. Namenil jo je zaročencem, da bi se odgovorno pripravili na zakon, pa tudi tistim, ki bi radi dokazali ničnost cerkvenega zakona. Njegova pripoved o tej tematiki je polna razumevanja. Številni ljudje, ki jim je propadel zakon, se znajdejo v stiski, zato pripravljamo tudi knjigo, ki bi pomagala tem ljudem iskati izhod iz težav.

Junij je tudi mesec mašniških posvečenj. Zato smo tokratno prilogo namenili študiju bodočih duhovnikov na teološki fakulteti. Naj nas obdobje novih maš in praznovanje duhovniških jubilejev nagnejo k delu in molitvi za nove duhovne poklice.

* 29. maj 1850, Begunje, † 2. julij 1937, Stična

Knez kmečkega rodu

"Zdravje gorenjskega kmeta in njega ponos sta mu dala knežjo visokost, vladarsko moč in odločnost," je zapisal nekdo ob Jeg­ličevi smrti. Rodil se je 29. maja 1850 v Begunjah na Gorenjskem kot sin kmečkih staršev. Pri krstu so mu dali ime Anton; drugo ime Bonaventura, s katerim se je podpisoval tudi kot škof, je dobil, ko se je leta 1880 vključil v Tretji red sv. Frančiška. Šolanje je pričel v domačem kraju, že leta 1859 je prišel v Ljub­ljano, kjer je kot gojenec Alojzijevišča z odliko končal gimna­zijo in se po temeljitem premišljanju odločil za duhovniški po­klic. Bogoslovje je študiral v Ljubljani in bil leta 1873 posve­čen v duhovnika. Škof ga je zaradi njegove izredne nadarjenosti in pridnosti poslal na višji bogoslovni študij na Dunaj, kjer je dosegel doktorat. Zatem je širil svoje obzorje na raznih evropskih univerzah. Ko je prišel domov, je bil imenovan za podravnatelja bogoslovnega semenišča in profesorja cerkvene zgodovine, prava in dogmatike.

Leta 1882 je na povabilo sarajevskega škofa Stad­lerja, ki je škofijo šele ustanavljal, odšel v Sarajevo in ostal tam 16 let kot glavni škofov pomočnik. 12. septembra 1897 je postal pomožni škof. Februarja 1898 ga je cesar Franc Jožef I. imenoval za ljubljanskega škofa in marca istega leta je imenova­nje potrdil papež Leon XIII. Službo ljubljanskega škofa je nasto­pil 28. maja 1898. Škofijo je vodil polnih 32 let in jo popolno­ma preobrazil. Z osemdesetimi leti (maja 1930) se je upokojil in odšel v Gornji Grad. Dobil je častni naslov nadškofa. Leta 1932 se je preselil v samostan Stična, kjer je 2. julija 1937 umrl.

Najprej škof, a tudi narodni voditelj

Škof Jeglič je svojo službo nastopil v zelo razgibanem trenutku življenja Cerkve in naroda. Najpomembnejša mu je bila škofovska pastirska skrb. "Karkoli je že delal drugega, od izrazito poli­tične dejavnosti prek publicistike pa do ustanavljanja različnih organizacij, vse to je bilo podrejeno temeljni skrbi za božje ljudstvo, ki mu ga je Bog - o tem je bil trdno prepričan - za­upal" (Metod Benedik).

Kot kmečki sin je bil konzervativen, ven­dar pa je v svoji dušnopastirski vnemi doumel, da je novi dobi treba novih sredstev za oznanjevanje evangelija, novih načinov, da ohrani ljudi verne, obenem pa jim omogoči trdno izobrazbo. Brž je začel snovati versko vzgojne organizacije, zlasti v Marijinih družbah, podpiral in priporočal je izobraževalne organizacije. Doba njegovega škofovanja je pomenila "pravi versko izobraževalni narodni preporod". Temu namenu naj bi služili tudi njegovi spisi. Vsem stanovom je napisal knjige, v katerih je podal temelje za samovzgojo: Mladeničem, Dekletom, Ženinom in nevestam, Zakoncem, Staršem. "Niso učene te razprave, niso umetniške mojstrovine, a eno bo moral vsakdo priznati: polne ljubezni in modrosti so, pol­ne gorečnosti in svete vneme" (Mohorjev koledar 1938). Poleg knji­ge Mesija, v kateri je bralce vnemal za lepoto Kristusovega živ­ljenja, je mohorjanom namenil nekaj apologetskih (versko obramb­nih) spisov: V boj za temelje krščanske vere, V boj za krščanske resnice in čednosti, V boj za krščansko življenje. Vernike je po­učeval tudi v svojih temeljitih pastirskih pismih, v katerih je obravnaval osnovne krščanske resnice in zapovedi.

Jegličev "čudež": Zavod sv. Stanislava

Že nekaj mesecev po prihodu v Ljubljano je škof Jeglič prišel na dan z načrtom, da ustanovi škofijsko slovensko gimnazijo z za­vodom, kjer bodo dijaki imeli stanovanje in hrano. Ta načrt, ki se je zdel za tiste čase nemogoč in neizvedljiv, je bil škofov odgovor na agresivni liberalizem, ki se je širil med mladino po šolah. Pri mnogih cerkvenih ljudeh je vzbudil pomisleke, da bo tak zavod preveč stal, liberalcem pa je bil ta načrt trn v peti in so ga na vse načine skušali onemogočiti. Škof Jeglič se ni dal ostrašiti. Trdno je zaupal v Božjo previdnost. Načrte za to og­romno stavbo, ki je bila največja in najsodobnejša v tistem času na slovenskih tleh, je naredil sarajevski arhitekt Josip Vancaš. Zrasla je v rekordnih štirih letih (1901-1905). Ko mu je zmanjko­valo denarja, je šel škof osebno "beračit" po deželah tedanjega cesarstva, a je le malo dobil. Največ je priteklo iz rok revnih ljudi, ki so radi darovali v ta namen. V svojem novem zavodu, ki je prve gojence sprejel septembra 1905, je škof odprl prvo čisto slovensko gimnazijo. Že ko je začel misliti nanjo, je poslal na­darjene duhovnike na razne evropske univerze študirat, da so se usposobili za gimnazijske profesorje. Ti so pripravili tudi slo­venske učne knjige. Od ustanovitve leta 1905 pa do zadnjega šol­skega leta 1944/45 je bilo v zavodski gimnaziji 3.136 dijakov. Med njenimi maturanti je skoraj 300 duhovnikov ter veliko stro­kovnjakov v raznih svetnih poklicih. Med drugo vojno so zavod zasedli Nemci, po vojni pa so ga komunistične oblasti spremenile v vojašnico. Pred desetimi leti je bil vrnjen Cerkvi in v prenov­ljenih prostorih si nabirajo znanje in omiko novi rodovi.

(obletnica meseca 05_2000)

* 19. januar 1928, Vrhpolje pri Vipavi, † 29. maj 2001, Godovič, pokopan je v Stržišču pod Črno prstjo

Mladi so željni pristnih odnosov

Na ta lepi svet, ki ga je znal vse življenje z otroškim strme­njem občudovati, je Vinko Kobal prišel sredi sončne Vipavske do­line. Rodil se je 19. januarja 1928 v Vrhpolju pri Vipavi v kmeč­ki družini. "Doma nas je bilo sedem otrok. Najbrž sem že od doma prinesel potrebo po občestvenem življenju." Osnovno šolo je ob­iskoval v rojstni vasi, gimnazijo pa v Malem semenišču v Gorici, med vojno v Castelleriju pri Vidmu, kjer je bilo življenje zelo trdo. Po maturi v Gorici leta 1947 je odšel v Ljubljano študirat bogoslovje. Bogoslovci so živeli pod stalnim pritiskom udbe, ki je izvajala hišne preiskave, zaslišanja in mlade fante, ki so se odločili za duhovniški poklic, skušala od tega namena odvr­niti z zastraševanjem in zapiranjem. Skozi te preizkušnje je mo­ral tudi Vinko. V bogoslovskem času je bil dvakrat zaprt: leta 1949 šest mesecev, leta 1951 pa štiri mesece: zaprli so ga ta­koj po mašniškem posvečenju, ki ga je prejel 29. junija 1951 po rokah škofa-spoznavalca Antona Vovka. Domača župnija se je vese­lila slavja nove maše, za katero je bilo že vse pripravljeno, toda doživeli so jo šele jeseni, ko je bil novomašnik izpuščen iz zapora. Po novi maši je nastopil službo župnijskega upravi­telja v Ročinju ob Soči. Takoj je navezal stike z mladimi pri verouku v svoji župniji in pri srečanjih s srednješolci na Kos­tanjevici (Nova Gorica). "Mladinska pastorala ni bila zame le nekak mladinski program, ampak izziv in preizkus vse moje duhov­niške vizije in ideala.

Tako kot mladi, sem čutil globljo žejo po pristni sreči. Hotel sem se prepričati, koliko jim pri ures­ničenju tega hrepenenja lahko resnično pomagam in obenem tudi sam izpopolnim svojo zavest poklicanosti. Spoznal sem, da jim lahko dam zanesljive odgovore le, če bom svojo osebno vero utr­jeval in poglabljal...Ob delu z njimi sem postajal zrelejši in srečnejši, živel sem polnejše življenje." Za mlade je s sodelav­ci izdajal ciklostiran list Veslajmo (1960-1964). Ko so "njego­vi" srednješolci postali študenti v Ljubljani, je prevzel duhov­no vodstvo skupine primorskih študentov. Sodeloval je pri snova­nju veroučnih knjig za otroke in mladostnike. Leta 1969 je odšel iz Ročinja za župnijskega upravitelja v Deskle in Plave, kjer je ostal do leta 1983, zatem je bil dve leti (1983-1985) duhov­ni pomočnik v novogoriški župniji Kristusa Odrešenika, zadnjih šestnajst let (1985-2001) pa župnik v Godoviču.

V poletnih počitnicah 1965 je položil temelje svojemu največ­jemu delu, za katero je zastavil vse svoje talente in pri ka­terem je užil veliko bridkosti, še več pa zadoščenja in radosti. Začel je zbirati mlade, predvsem dijake in študente, na mladin­ska duhovna srečanja, na katerih jim je želel omogočiti osnovno doživetje Cerkve kot občestva. Tako so se rodili "tedni duhovno­sti" v Stržišču pod Črno prstjo, mirni gorski vasici v čudovitem naravnem okolju. Vas je že od leta 1964 brez duhovnika (zadnji je bil Drago Klemenčič), zato so župnišče pod cerkvijo preuredi­li v dom duhovnosti, kjer se v juliju in avgustu leto za letom zvrstijo skupine mladih s svojimi duhovniki. Sprva je bilo pro­stora za okoli 50 mladih, zdaj pa jih hiša sprejme več. "Vse delo na tednih duhovnosti je zasnovano na triletnem programu, izraženem v treh geslih: SREČANJE, ZNAMENJE, ZAVEZA. V njih je zajet ves tradicionalni katekizemski zaklad, razdeljen na tri poglavja: vera, zapovedi, zakramenti. Izražanje je čisto drugač­no in izhaja iz življenjskih izkustev mladih... Mladi si želijo izkustvenih dejstev. Videti hočejo, kakšna je Cerkev kot prija­teljsko občestvo," je razlagal Vinko Kobal, ki je hotel biti čim več časa navzoč v Stržišču. Zato so tudi izpolnili njegovo zadnjo željo, naj ga k počitku do jutra Vstajenja položijo tam gori, kjer je bilo že dolga desetletja ob mladih njegovo neut­rudno srce. S svojo bližino bo spodbujal tiste, ki bodo njegovo delo nadaljevali.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2001) 7, str. 72.

* 29. maj 1830, Mengeš, † 14. julij 1905, Novo mesto

"Poslušal sem strastno rad narodne pripovedke in bajke"

Zgodbo svojega življenja je začel pisati na željo zdravnika dr. Frana Derganca ob bližajoči se petinsedemdesetletnici svojega rojstva. Napisana je bila v 14 pismih, naslovljenih na omenjenega zdravnika, izhajala pa je v Ljubljanskem zvonu od junija 1905 do avgusta 1906. Brez kakšnih uvodov Trdina pričenja: "Rodil sem se 29. maja 1830 v Mengšu na Gorenjskem. V domači vasi sem ostal do desetega leta. Bil sem jako razposajen dečko. Smrdelo mi je vsako delo, tem rajši pa sem pohajkoval, se pretepal, pse dražil, klatil sadje, lovil ptiče, lazil po hosti, poleti se kopal, pozimi drsal in se kepal. Blagi materi sem delal dosti žalosti in skrbi. Imel pa sem to dobro svojstvo, da sem hodil rad v šolo in se prav pridno učil. Priroda mi je podarila odličen spomin. V treh mesecih sem znal ročno čitati in si zapomnil vsako molitev, če sem jo le dvakrat čul." Njegov oče Andrej je bil srednjevelik kmet in z ženo Mico Kcel, ki je bila iz Trzina, sta imela osem otrok; Janez je bil tretji po vrsti. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju in brž ko se je naučil brati ("v treh mesecih"), se kar ni mogel ločiti od knjig.

"Doma sem imel še eno duševno zabavo, ki mi je bila še ljubša nego čitanje. Poslušal sem strastno rad narodne pripovedke in bajke, ki so jih pripovedovale dekle, posebno pa moja bivša pestunja Neža." Ta "duševna zabava" je bila podlaga za njegovo kasnejše pisateljevanje. Na prigovarjanje učitelja, kaplana in tete so ga domači namenili za šolanje, ki ga je nadaljeval v Ljubljani, kjer je vsa leta stanoval pri "dijaški materi" Mariji Tandler iz Idrije. Vzdrževal se je v glavnem sam z inštrukcijami.

"Srčna žila mojih naukov bo domoljubje"

Vseskozi je bil odličen dijak in po maturi (1849) se je odločil za študij zgodovine in zemljepisa na dunajski univerzi, kot stranska predmeta je vzel še grščino in latinščino, poleg tega pa je vpisal še starocerkvenoslovanščino pri Franu Miklošiču. Po diplomi je jeseni 1853 nastopil prvo službo na gimnaziji v Varaždinu, kjer je ostal dve leti; jeseni 1855 ga najdemo kot profesorja zgodovine in zemljepisa na gimnaziji na Reki. O nalogah svojega profesorskega in vzgojiteljskega poklica si je že na začetku zastavil jasne smernice: "Ne bom rekel le včasi v tujem jeziku kako domoljubno besedico kakor moj prof. Martinak (njegov gimnazijski profesor v Ljubljani), ampak oznanjeval in zasajal v mlada srca slovanski patriotizem o vsaki priliki, z vsemi mogočimi dokazi, budili in pripomočki. Srčna žila mojih naukov bo domoljubje... V historiji bom govoril brez straha celo resnico, četudi semtertja koga piknem in zbodem... Ne dotaknivši se jedra in dogem krščanske vere, bom napadal brez milosti na očitno praznoverje..."

V Mojem življenju pripoveduje, da je kot dijak v Ljubljani zapadel v pietizem, neživljenjsko pobožnost, katere ga je rešila prva, nežna ljubezen. "Verska vprašanja sem jel presojati povse hladno in objektivno. Dejal sem si: 'Izpolnjeval bom svoje dolžnosti, živel pošteno in si ohranil čisto vest, pa se mi ne bo treba bati nikogar in še najmanj pravičnega in predobrega božjega Očeta'." Na Reki je prišel v spor s spletkarskim ravnateljem Antonom Mažuranićem in 1. septembra 1867 je bil upokojen, čeprav so mu po dvanajstih letih službe priznali sposobnost in največjo priljubljenost med profesorji in učenci.

Raziskovalec ljudske preteklosti in sedanjosti

Komaj 37-letni upokojenec se je pozno jeseni 1867 naselil v Bršlinu pri Novem mestu, leta 1871 pa se je preselil v Novo mesto, kjer je živel do smrti. Zdaj se je lahko povsem posvetil pisateljskemu delu, ki ga je začel že v višjih gimnazijskih razredih. Prvi in najmočnejši vir njegovega navdiha za pisanje je bilo že tedaj živo ljudsko izročilo. Trdina ga je želel soustvarjati, ga razširjati, dopolnjevati in mu "podkladati" svojo misel - zlasti poučno, narodnovzgojno in satirično. Leta 1849 je v Sloveniji objavil Narodne pripovedke iz Bistriške doline, sledila sta pripovedna spisa Pripovedka od Glasan- Boga in Pripovedka od zlate hruške (satiri), zgodovinska novela Arov in Zman (1850) ter kritična razprava Pretres slovenskih pesnikov (1850), v kateri "postavi na prestol" Prešerna. Ime Janeza Trdina pa povprečno poznavalec slovenske književnosti brž poveže z njegovim delom Bajke in povesti o Gorjancih. "Z njimi je želel v slovensko literaturo uvesti pripoved, ki bi bila hkrati narodna in umetna, pri čemer bi se ohranjala zunanja oblika ljudske pripovedi, nova, se pravi realnejša, pa bi bila vsebina" (Matjaž Kmecl). Preden se je lotil pisanja, je petnajst let popotoval po Dolenjskem in Beli krajini ter zapisoval vse, kakor in kolikor je videl, slišal in zvedel (ohranilo se je 27 zvezkov njegovih zapiskov. Njegovo zadnje delo so spomini Moje življenje, ki jih je končal dobra dva meseca pred smrtjo, ki je prišla ponj 14. julija 1905. "Pred smrtjo bom vsaj v duhu povzdignil proti svojemu Bogu roke in oči in molil: Presrčna ti hvala, blagi Oče, da si me ustvaril in mi podaril dovzetno dušo, ki je spoznala tvoj prelepi svet in tvojega človeka in njegovo slavno zgodovino in vzvišen poklic in namen njegov!"

(obletnica meseca 07_2005)

Oče Serafin Goriški

* 29. maj 1829, Bate, † 3. december 1918, Itambakuri, Brazilija

Janezova mladost - Božja šola za misijone

Kristjani verujemo, da Bog na skrivnosten način usmerja naša pota v življenju. To je razvidno tudi iz življenjske zgodbe Janeza Madona, ki ga je Bog izbral za misijonarja med Indijanci: kot otrok in mladenič je opravljal dela, katerih izkušnje so mu zelo koristile pri njegovem misijonskem delu. Janez Madon se je rodil 29. maja 1829 kot najmlajši od osmerih sinov družine Antona in Ane Madon in je bil še isti dan krščen. Tisti dan je bil petek in mati Ana je v solzah tarnala: "Rodil se je na dan svetega Križa in moral bo iti po svetu in trpel bo kot Kristus." V otroških letih je bil pastirček, ko je odrastel, je pomagal pri delu na polju in se naučil mnogo takega, kar mu je kasneje koristilo v misijonu, ko je Indijance učil umno obdelovati zemljo. Prvo šolsko učenost je prejel pri duhovniku v Batah, kakor pred njim že njegov starejši brat Blaž, ki je leta 1841 pel novo mašo. Čez eno leto so starši tudi Janeza poslali v višje šole: začel jih v Gorici, nadaljeval in končal pa v Bergamu, kjer je bil njegov brat vojaški kaplan. Leta 1848 je bil njegov študij prekinjen in dobil je službo na finančnem knjigovodstvu, kjer se je izuril za uradne dopise v svojih misijonarskih letih. Pri vseh težavah je opravil maturo in odšel k stricu na Dunaj. Zelo se je zanimal za arhitekturo in nabral veliko znanja tudi s tega področja. V globini svojega srca je začutil klic k duhovništvu. Hotel je postati redovnik in vstopil je v kapucinski red. Redovno obleko in novo ime - Serafin Goriški (po rodni pokrajini) je prejel 4. maja 1858.

Našel je svoje mesto in tam ostal do konca

Po treh letih redovniške vzgoje in bogoslovnega študija je bil 13. januarja 1851 posvečen v duhovnika. Služboval je po različnih krajih vse do leta 1871, ko se je pri dvainštiridesetih letih odločil, da gre za misijonarja v Čile, kjer so imeli kapucini svoje misijone med Indijanci. Na željo brazilske vlade pa so ga predstojniki poslali med Indijance v pragozdu v provinci Minas Gerais na severu Brazilije. Za sodelavca si je sam izbral petnajst let mlajšega redovnega sobrata očeta Angela iz Sassoferrata. Prihodnost je pokazala, da je res dobro izbral: oče Serafin je bil odličen predstojnik, oče Angel pa zvest in vztrajen sodelavec.

Iz Rima sta odpotovala 8. februarja 1872 in po petindvajsetih dneh plovbe s parnikom sta 7. aprila 1872 prispela v Rio de Janeiro. Od tam sta na konjih odpotovala v svoj misijon v dolini reke Mukuri in prišla tja 13. aprila 1873, na Veliko noč. Na nekem posestvu belih naseljencev, kjer so imeli kapelo, sta darovala praznično mašo, ki se je je udeležilo tudi nad sto že krščenih Indijancev. S tega posestva sta več mesecev raziskovala okolico, da bi našla kraj, primeren za misijon. Svetovali so jima, naj bo ta kraj na še nezasedenem področju pragozda, primeren za zbiranje več rodov Indijancev; lega kraja naj bi nudila lep razgled in omogočala ustanovitev naselja, župnijskega središča in kasneje mesta, v bližini naj bi bilo dovolj zemljišča za obdelovanje in močni izviri pitne vode. Ko sta po dolgem iskanju tak kraj odkrila, je oče Serafin, prevzet nad čudovitim razgledom, vzkliknil: "Od tod ne pojdemo proč!" In res sta oba ostala tam do smrti: oče Serafin 45 let, oče Angel pa 63 let. Tam sta pustila vzorno župnijo in urejeno mesto Itambakuri.

"Poklekujem pred vsakim od teh misijonarjev"

Veliko teh let, zlasti prvih dvajset, je bilo zelo težkih in misijonarja sta bila pogosto v smrtni nevarnosti, ki jima je grozila s strani belih naseljencev kot tudi od Indijancev. Beli naseljenci so v svojem pohlepu hoteli zasesti ozemlje, na katerem so živela indijanska plemena, ki so se preživljala z lovom, in da bi to dosegli, so Indijance brezobzirno izkoriščali kot sužnje ali jih kar pobijali. Ti pa so se jim maščevali. Oče Serafin je že v svoji prvi pridigi poudaril vzvišen namen poslanstva misijonarjev. Priseljence je prosil, naj se družijo z Indijanci kot z brati, naj jih ščitijo in skušajo pridobiti njihovo zaupanje. Tak odnos do Indijancev okoliškim veleposestnikom ni bil všeč in so vse mogoče načine spletkarili proti očetu Serafinu. On je čez noč postal upravitelj ogromnega veleposestva, da bi pridelovali hrano za indijanske naseljence. Zanje je ustanovil šolo ter jih učil poljedelstva in raznih obrti in še kako prav mu je prišlo znanje, ki si ga je nabral v mladosti. Kasneje je ustanovil redno šolo za otroke in mladino; šolo za dekleta je zaupal redovnicam, ki jih je povabil iz Italije.

Pri graditvi naselja, zlasti velike cerkve, je bil on sam arhitekt, nadzornik in delavec in tako z zgledom spodbujal svoje Indijance. Ob koncu življenja, ki se mu je izteklo 3. decembra 1918, je lahko z zadovoljstvom gledal na opravljeno delo. Nedvomno je papež Janez Pavel II. imel v mislih tudi njega, ko je 11. julija 1980 v Manausu, središču Amazonije, v nagovoru misijonarjem dejal: "Še z eno besedo bi rad ganljivo počastil tisoče misijonarjev, ki so se od odkritja Brazilije do danes trudili na vsem tem brazilskem ozemlju... Poklekujem pred vsakim od teh grobov in pred vsakim od teh misijonarjev..."

(obletnica meseca 12_2008)

LETA 1829 ROJEN JANEZ MADON

ZNAN KOT SERAFIN GORIŠKI, REDOVNIK KAPUCIN, MISIJONAR V BRAZILIJI († 1918)

Slovenski duhovnik Ludvik Ceglar (1917-1998), doma iz Metlike, ki je dolga leta živel in delal v Braziliji, je tam "odkril" našega rojaka Janeza Madona - kapucina očeta Serafina Goriškega, ki je v tej veliki državi Južne Amerike znan in spoštovan, v rojstni domovini pa je bil še popolnoma nepoznan. Ta mož orjaške postave in širokega srca je petinštirideset let (1873-1918) deloval kot misijonar med brazilskimi Indijanci v pragozdu Amazonije. Po zgledu svetniškega škofa Friderika Barage in drugih slovenskih misijonarjev je bil oče Serafin Goriški ne le oznanjevalec Kristusove blagovesti med brazilskimi Indijanci, temveč se je trudil tudi za človeški dvig in za civilizacijo teh zapostavljenih ljudi. Sad Ceglarjevih raziskovanj je zajetna knjiga Apostolski misijonar oče Serafin Goriški, ki je izšla leta 1982 pri Goriški Mohorjevi družbi. Po tej knjigi je pisateljica Zora Piščanc tega velikana vere predstavila v knjižici Apostol brazilskih Indijancev, ki je izšla leta 1987 v Mali knjižnici Ognjišča, leta 2020 pa v prenovljeni izdaji.

več:
S. Čuk, Misijonar Janez Madon_ Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2008), 30-31.
knjiga: L. Cegnar- Z. Piščanc, Apostol brazilskih Indijancev, Ognjišče, Koper, prenovljena izdaja 2020. (RAZPRODANO)

LETA 1830 ROJEN JANEZ TRDINA

PISATELJ IN ZGODOVINAR († 1905)

Janez Trdina velja za začetnika in mojstra folklorne proze v slovenski književnosti. Do visoke stopnje jo je razvil v svojih Bajkah in povestih o Gorjancih (1882-1888). "Vse te bajke so se zarodile v moji fantaziji, ali v narodnem duhu, poleg narodnih nazorov, spominov in poročil... Trudil sem se, da stare narodne nazore pomnožim in obogatim z idejami napredujočega časa: z rodoljubjem, svobodoljubjem, slovenstvom, slovanstvom, s hrepenenjem po prosveti in vseh drugih zakladih, ki pospešujejo človeško blaginjo. Obenem pa sem se odločil udrihati po praznoverju, ki se je obesilo na pravo vero Kristvo in jo tišči k tlom ter preti, da jo ugonobi s svojimi izmišljotinami." Tako je zapisal v svoji nadvse zanimivi avtobiografiji Moje življenje.

... več o njem preberite v obletnici meseca 07_2005

nekaj njegovih misli:

• Dejal sem sam sebi: »Izpolnjeval bom svoje dolžnosti, živel pošteno in si ohranil čisto vest, pa se mi ne bo treba bati nikogar in še najmanj pravičnega in predobrega božjega Očeta.«
  
• Pred smrtjo se ne bom vprašal: čemu sem živel? Če ne telesno, vsaj v duhu bom povzdignil proti svojemu Bogu roke in oči in molil: Prisrčna ti hvala, blagi
• Oče, da si me ustvaril in mi podaril dovzetno dušo, ki je spoznala tvoj prelepi svet in tvojega človeka ... in vzvišen poklic in namen njegov.Ž
  
• Kdor ljubi naravo, ne more biti nikoli povsem nesrečen.
  
• Kar je ljudi na svetu, nima nobeden vzroka druge zaničevati, sebe povzdigovati.

LETA 1850 ROJEN ANTON BONAVENTURA JEGLIČ

ŠKOF IN PUBLICIST († 1937)

Med največje može novejše slovenske zgodovine spada škof Anton Bonaventura Jeglič (1950-1037). S svojim vsestranskim delovanjem je vtisnil neizbrisen pečat ne le ljubljanski škofiji, katero je vodil 32 let, temveč vsej Sloveniji. V njegovem času je Cerkev na Slovenskem postala ne samo verska, ampak tudi družbena sila. Eno njegovih najpomembnejših del je ustanovitev Zavoda sv. Sta­nislava v Šentvidu nad Ljubljano s prvo slovensko gimnazijo (1905), ki je leta 1992 ponovno zaživela.

... več o njem preberite v obletnici meseca 05_2000

nekaj njegovih misli:

• Kdor iz srca časti Devico in Mater Marijo, trdno stoji v kraljestvu božjem. Kjer vlada Marija, noče vladati sama, ampak hoče, da z njo in nad njo vlada
• Gospod Jezus Kristus. Ona se mu je prva klanjala, klanjala kot Bogu in svojemu kralju.
  
• Gospod Bog je v Marijine roke položil naše odrešenje ... Zaupajmo torej, naša Mati nas ne bo zapustila, naša Mati bo storila vse, samo da nas pripelje k Bogu.
  
• Gospod vse stori, kar Marija zaželi ... Iz tega sledi, da je ona vsemogočna po priprošnji, kakor je Gospod Jezus vsemogočen po naravi.
  
• Truda se ne bojmo! Trud je sladak, trud šele nekako visoko dvigne vse naše življenje; trud, uspešen trud vzbuja vedno novega poguma in nagiba za vedno novo delovanje.

LETA 1863 ROJEN IVAN ŠUŠTERŠIČ

ADVOKAT IN POLITIK († 1925)

Med obstoječimi strankami, ki ima poslance v slovenskem parlamentu, je najstarejša SLS (Slovenska ljudska stranka). S tem imenom je zaživela leta 1905. Takrat je bil za njenega načelnika izvoljen odvetnik Ivan Šušteršič in je to ostal do leta 1917. Leta 1890 je bil med ustanovitelji Katoliškega političnega društva, zatem pa vnet organizator Katoliške narodne stranke (KNS), predhodnice SLS. Leta 1917 je sodeloval pri ustanovitvi Jugoslovanskega kluba in pri sestavljanju majniške deklaracije.

LETA 1871 UMRL BLAŽ KOCEN

GEOGRAF IN KARTOGRAF (* 1821)

Šolal se je v Celju in Gradcu, po študiju bogoslovja v Celovcu je bil posvečen v duhovnika leta 1845. Nekaj let je deloval v raznih župnijah, potem pa je na željo vlade, ki je po reformi šolstva potrebovala večje število profesorjev, poučeval na gimnaziji v Celju. Bolj se je uveljavil kot kartograf, avtor zemljevidov avstrijskih dežel, ki so do leta 1918, do razpada monarhije, doživeli 42 izdaj. Njegove karte so bile preglednejše, z imeni manj natrpane. V atlantu iz leta 1875 je tudi posebna karta slovenskih dežel.

LETA 1874 ROJEN GILBERT KEITH CHESTERTON

ANGLEŠKI PISATELJ, PESNIK, FILOZOF, PUBLICIST, KRŠČANSKI MISLEC († 1936)

Eden najizvirnejših pisateljev angleške in svetovne literature. Najprej se je uveljavil kot ilustrator, potem pa je začel pisati (romane, drame, pesmi, literarne kritike, eseje ...), predaval je, pričeval ... Njegov um je bil izjemno bister, iskriv, humoren, predvsem pa je bil globok iskalec resnice. Čeprav je sam o sebi dejal, da je bil pri dvanajstih letih pogan in pri šestnajstih agnostik, ga je poroka s Frances Blogg pripeljala do tega, da se je oklenil anglikanstva, leta 1922 pa je prestopil v katoliško vero. V svojem delu Pravovernost (leta 2001 je izšlo pri Mohorjevi) je razgrnil zgodovino svojega zorenja v veri. Zanimiva knjiga, polna prebliskov, utemeljuje verovanje v vsepresežnega Boga, ugotavlja svobodnost stvarjenja in enkratnost krščanskega odrešenja.

nekaj njegovih misli:

• Lahko je biti težak, težko je biti lahek. Angeli lahko letijo, ker se jemljejo na lahko. Hudič je padel zato, ker je bil pretežek.
  
• Najslabši in najnevarnejši svetohlinec ni tisti, ki hlini nepriljubljeno krepost, temveč tisti, ki hlini priljubljeno napako.
  
• Odkar ljudje ne verujejo več v Boga, nikakor ne verujejo v nič; verujejo v vse!
  
• Težko bi bilo najti resnico, ki bi bila čistejša od vsakdanjega reka, da ima kdo "srce na pravem mestu".
  
• Življenje je sijajno kot diamant, toda krhko kot okensko steklo.
  
• Z najglobljimi skrivnostmi vere je podobno kot s soncem: ne moremo gledati vanj, toda v njegovi luči vidimo vse drugače.
  
• Optimist je človek, ki gleda v oči, pesimist pa gleda vaše noge.
  
• Ne morete si misliti, kako dobro bi se lahko počutili na tem našem planetu z malo potrpežljivosti, z malo razumevanja, z malo veselja in z malo ponižnosti.
  
• Ko ljudje nehajo verovati v Boga, s tem ne prenehajo verovati, temveč začenjajo verovati v kar koli.

LETA 1930 ROJEN SAMO VREMŠAK

SKLADATELJ, ZBOROVODJA, PEVEC, PEDAGOG († 2004)

Rodil se je v Kamniku, njegov oče Ciril je bil skladatelj, Samo pa je v Ljubljani obiskoval najprej srednjo ekonomsko, zatem srednjo glasbeno šolo, na Akademiji za glasbo je študiral kompozicijo in petje. Najprej je poučeval na srednji glasbeni šoli v Ljubljani, bil nekaj časa svobodni umetnik, nato vodil glasbeno vzgojo na osnovni šoli v Kamniku. Od leta 1973 je bil dirigent Zbora Slovenske filharmonije v Ljubljani in od 1978 profesor za solfeggio na glasbeni akademiji. Kot baritonist velike pevske kulture je več let pel v Komornem zboru RTV Ljubljana.

LETA 1935 UMRLA AVGUSTA ŠANTEL st.

SLIKARKA (* 1852)

Avgusta Šantel st. je slikarski dar dobila po materi Eriki, nečakinji odličnega slikarja Josipa Tominca. Slikarstvo je študirala v Gradcu in Münchnu do leta 1873, ko se je poročila in živela z družino v Gorici do leta 1915, ko so morali bežati pred fronto. Od sedmih otrok so kar trije postali slikarji. Sama je v goriških letih napravila veliko portretov v pastelu ali barvnimi kredami, risbe s črno kredo kot dekorativno nadomestilo za fotografije. V počitnicah je risala tudi pokrajine

LETA 1953 PRVI ČLOVEK STOPIL NA STREHO SVETA

Na vrh Mount Everesta, najvišje gore na našem planetu (8.850 m), sta 29. maja 1953, kot prva stopila Edmund Hillary, novozelandski častnik in raziskovalec, in Nepalec Tensing iz plemena Šerpasov.

LETA 1963 UMRL GVIDON BIROLLA

SLIKAR IN ILUSTRATOR (* 1881)

Zelo dolg je seznam knjig, pretežno mladinskih, ki jih je s svojimi ilustracijami obogatil slikar Gvidon Birolla. Njegovih 19 ilustracij (15 jih je ustvaril Maksim Gaspari) v knjigi Pravljice Frana Milčinskega (1911) sodi med vrhunce slovenske mladinske ilustracije. Njegov slog je čisto svojevrsten. V bistvu je realist, ki pa z nekim 'domotožjem po starem' upodablja slovensko zemljo in človeka, njegove slike preveva domačnostno in pravljično razpoloženje.

LETA 2001 UMRL VINKO KOBAL

MLADINSKI DUHOVNIK IN USTANOVITELJ GIBANJA POT (* 1928)

"Moje največje bogastvo je bilo življenje, ki sem ga prejel kot dar in radostno živel... Moje besede so bile le seme, ki ga je Bog po meni sejal, rodile bodo sadove z milostjo, ki jo bo on dodal vsaki duši, ki jih je z odprtim srcem sprejemala." Tako je zapisal v svoji duhovni oporoki Vinko Kobal, začetnik in vo­ditelj gibanja Pot, ki je s svojo duhovnostjo številnim mladim iz vse Slovenije pomagalo pri vzgoji krščanske osebnosti.

več:
S. Čuk. Vinko Kobal: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2001), 52-53 .
v knjigi: Pripoved starega, modrega bobra, Ognjišče, Koper, 2011.

nekaj njegovih misli:

• Mladi kristjani, vzgojeni v zavezi z Bogom, morejo imeti pozi­tiven odnos do življenja. So optimisti življenja, ki se povsod za življenje zavzemajo, ga ljubijo in pospešujejo, verjamejo v Življenje.
• V mladih dušah je globoko usidrana potreba po prijateljstvu, po pristni in trdni ljubezni, po varnem občestvu.
• Mladi so željni pristnih odnosov, kjer vladajo prava pozornost, iskrenost, potrpežljivo čakanje in spoštovanje vsake človeške osebe.
• Vsako srečanje je dar. Bog je za njim. Le zdi se kakor slučaj. Božja dobrota načrtuje vsa srečanja. Celo vse pogoje razporedi, da lahko nastanejo.
• Krščanstvo daje trpljenju najvišjo vrednost. Mladim ne smemo ponujati lahkega krščanstva, brez napora in brez trpljenja, ampak ravno nasprotno.
• Značilnost mladih je velikodušnost in samo v naporu in sprejemanju trpljenja lahko pokažejo svojo velikodušnost.
• Na dnu svojega srca nosi človek temeljno potrebo po srečanju s sočlovekom. Kolikor polnejša je osebnost, ki se z njo sreča, toliko večjo mero sreče prinaša. Kdor nima možnosti za srečanje, ne more pravilno oceniti niti samega sebe.
• Ko se Bog odkriva človeku, razsvetljuje s svojo lučjo njegovo pravo vrednost. Kliče ga k nalogam, ki mu jih je v svetu zanj prihranil. Kliče ga po imenu, ker ga hoče potegniti iz anonim­nosti, v kateri se utaplja.
• Kot temelj svojega oznanila je Jezus postavil skrb, da bi spremenil človeka v notranjosti... Človek, ki bo notranje nov, predelan v Kristusu, bo tudi drugače ravnal v svojem vsakdanjem življenju.
• Če je življenje prazno in dolgočasno, ni mogoče resnično praznovati. Polno življenje praznike izoblikuje v resnična doživetja človeškosti.
  več:

LETA 2009 UMRLA ADA ŠKERL

PESNICA IN PISATELJICA (* 1924)

Otroštvo in mladost je preživela v rojstni Ljubljani. Po vojni se je posvetila študiju slavistike, študirala pa je tudi na igralski akademiji. Zaman je iskala profesorsko službo v Ljubljani; v drugi polovici življenja je bila lektorica na radiu. Osebnoizpovedne pesmi je pisala že med vojno. Njena prva pesniška zbirka Senca v srcu (1949) je zasebni dnevnik intimnih izpovedi o sebi. Ada Škerl je znana kot pesnica za odrasle, napisala pa je tudi nekaj del za otroke in mladino. Priznavajo ji pomembno mesto v razvoju sodobne slovenske lirike.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 3. avgust 1901, Zuzela, † 28. maj 1981, Varšava

"Častiti in ljubljeni kardinal primas, dovoli, da ti čisto prepro­sto povem, kar čutim: na Petrovem sedežu bi ne bilo tega papeža Poljaka, če bi ne bilo tvoje vere, ki se ni ustrašila ne ječe ne trpljenja; če bi ne bilo tvojega junaškega upanja, tvojega brez­mejnega zaupanja v Mater Cerkve; če ne bi bilo Jasne Gore in naše narodne zgodovine," je dejal papež Janez Pavel II., ko je 23. ok­tobra 1978, dan po nastopu najvišje službe v Cerkvi sprejel svoje rojake. Kardinal Wyszynski mu je ob izvolitvi, 16. oktobra, "prerokoval", da bo Kristusovo Cerkev povedel čez prag 3. tisočletja. To misel je papež ponovil v svojem nagovoru vernikom v Castelgandolfu 3. avgusta 2001, ob stoletnici rojstva kardinala Stefana Wyszynskega.

Bogato in junaško življenje Stefana Wyszynskega, ki je trajalo skoraj osemdeset let, se je začelo 3. avgusta 1901 v vasi Zuzela na Mazovskem (v severovzhodnem delu Poljske). Oče Stanislav je bil kmet, učitelj v ljudski šoli in organist v župnijski cerkvi. Vzgoja v domači hiši je bila domoljubna. Mati Julijana je umrla, ko je bilo Stefanu devet let. Mater je zelo pogrešal.

Ko je kot mlad duhovnik maševal pri Marijinem oltarju v poljskem narodnem svetišču Čenstohova, je Marijo prosil: "Bodi moja mati, ker bi rad imel mater, ki nikoli ne bo umrla!" Po osnovni šoli v domačem kra­ju je Stefek nadaljeval šolanje v raznih krajih. Po končani sred­nji šoli je vstopil v bogoslovje v Wloclaweku in 3. avgusta 1924, na svoj 23. rojstni dan, je bil posvečen v duhovnika. Nadaljeval je bogoslovne študije in dosegel doktorat iz cerkvenega prava z disertacijo (doktorsko nalogo) o pravicah družine, Cerkve in drža­ve do šole. Bil je eden prvih duhovnikov, ki se je zanimal za so­ciologijo (znanost o človeški družbi). Po študijskem potovanju po Franciji, Belgiji, Nizozemski, Nemčiji in Italiji je postal profesor sociologije na višji bogoslovni šoli v Wloclaweku. Po raznih časopisih in revijah je objavljal svoje tehtne članke o socialnem nauku katoliške Cerkve. Urejal je Duhovniški atenej, osrednji list za duhovnike na Poljskem. Po nacistični zasedbi Polj­ske septembra 1939 je prišel na "črno listo", vendar mu je uspelo delovati ilegalno. Za časa varšavske vstaje leta 1944 je bil kap­lan poljskih partizanov, ki so pripadali Domovinski vojski (komu­nisti so imeli Ljudsko vojsko). Po koncu vojne se je vrnil v Wloc­lawek, kjer je prevzel odgovorno službo v bogoslovnem semenišču. 25. marca 1946 ga je papež Pij XII. imenoval za škofa v Lublinu.

Za škofovsko geslo si je izbral dve pomenljivi besedi "Soli Deo" (Samo Bogu - služiti). Postal je tudi veliki kancler katoliške univerze v Lublinu, kjer je ustanovil fakulteto za krščansko fi­lozofijo, na kateri je nekaj let kasneje predaval Karol Wojtyla ­sedanji papež Janez Pavel II. Po smrti poljskega primasa kardinala Hlonda ga je papež Pij XII. leta 1948 imenoval za njegovega nas­lednika. Naslov primas ima na Poljskem stoletno veljavo: primas daje ton življenju Cerkve v državi. Wyszynski si je zelo prizade­val za sožitje vernih v komunistični državi in je z oblastniki sklenil sporazum, ki pa ga papež Pij XII. ni hotel odobriti, če­prav je primasa 12. januarja 1953 imenoval za kardinala. Jeseni tega leta je bil Wyszynski zaradi svojih odločnih pridig obsojen na hišni zapor, ki je trajal tri leta - do konca oktobra 1956, ko se je zmagoslavno vrnil v Varšavo. Maja 1957 je potoval v Rim, kjer je prejel kardinalski klobuk. Ko se je vrnil na Poljsko, je vodil "veliko devetnico" - devet let priprave na tisočletnico pokrist­janjenja Poljske (1957-1966). V tem času je v poljskem episkopatu dozorela misel, da bi nemškim škofom ponudili roko sprave, s čemer so se zamerili poljskim oblastnikom. Tako niso dovolili, da bi papež Pavel VI. prišel v Čenstohovo za sklep te devetletnice (1966), kardinalu Wyszynskemu pa so vzeli potni list, da leta 1967 ni mo­gel iti na sinodo v Rim. Ko je leta 1976 dopolnil petinsedemdeset let, se je v skladu s koncilskimi določbami o službi škofov odpo­vedal škofiji, toda papež Pavel VI. ga je prosil, naj ostane na svojem mestu. To mu je narekovala božja Previdnost, kajti če bi takrat odstopil, najbrž ne bi imeli papeža Poljaka in bi tudi ne bilo sindikalista Walensa. Ugled kardinala Wyszynskega je bistveno pripomogel, da je bil 16. oktobra 1978 izvoljen za papeža krakov­ski nadškof Karol Wojtyla. V začetku junija 1979 je sivolasi pri­mas doživel novo zmagoslavje: papež Poljak, njegov učenec, je pri­šal na obisk v domovino. Življenje tega pogumnega, modrega očeta verne Poljske se je izteklo 28. maja 1981, na praznik Gospodovega vnebohoda, v mesecu Marije, ki jo je otroško častil in je dosegel, da so jo na koncilu razglasili za Mater Cerkve.

(pričevanje 10_2001)

LETA 1641 KRŠČEN JANEZ VAJKARD VALAVASOR

KRANJSKI PLEMIČ, POLIHISTOR, ČLAN KRALJEVE DRUŽBE († PRED 16. NOVEMBROM 1693)

Glavno delo Janeza Vajkarda Valvasorja je zajetna Slava vojvodine Kranjske (Die Ehre des Herzogstums Krain, 1689), toda izdal je še številna druga manjša dela, zlasti so pomembne njegove krajepisne knjige, ki obsegajo Kranjsko in Koroško. Na gradu Bogenšperk pri Litiji je uredil veliko knjižnico, zbirko grafičnih listov. V bakrorezni delavnici je leta 1678 zaposlil nad deset domačih in tujih mojstrov in začel tiskati zbirke bakroreznih podob.

LETA 1835 ROJEN IVAN NABERGOJ

POSESTNIK IN POLITIK († 1902)

Rojen na Proseku pri Trstu, bil je državni in deželni in mestni poslanec in v tistem času voditelj tržaških Slovencev. Končal je le osnovno šolo, toda izobraževal se je sam, pomagal je pri gradnji miramarskega gradu, spoznal nadvojvodo Maksimilijana, pisal v Bleiweisove kmečke in rokodelske novice in sodeloval pri čitalniškem in taborskem gibanju na Tržaškem ... Bil je tudi govornik na šempaškem taboru in se zavzemal za samostojnost in enakost slovenskega jezika v javnem prostoru ter rabo slovenskega jezika na Univerzi v Ljubljani. Na Tržaškem si je prizadeval za slovensko šolstvo po vaseh, pomagal je ustanavljati gospodarske organizacije in petnajst let vodil društvo Edinost.

LETA 1883 ROJEN VACLAV TALICH

ČEŠKI DIRIGENT IN PEDAGOG († 1961)

Študiral je na konservatoriju v Pragi, nato pa je kot violinist in dirigent deloval v Odesi, Tbilisiju in Pragi. Leta 1908 je prišel v Ljubljano in postal dirigent na novo ustanovljene Slovenske filharmonije. Odločal se je zlasti za dela slovenskih in slovanskih avtorjev. Dirigiral je tudi operetne predstave v Deželnem gledališču, ustanovil godalni kvartet, bil prvi kapelnik v Operi ter nasploh razširil glasbeno dejavnost v mestu in dvignil njeno raven. Po štirih letih je odšel iz Ljubljane in pozneje vodil Češko filharmonijo v Pragi ter Slovaško v Bratislavi.

LETA 1895 ROJEN ANTON RAVNIK

KLAVIRSKI PEDAGOG, PIANIST IN ZBOROVODJA († 1989)

Mož, ki se je v zgodovino slovenske glasbe zapisal kot klavirski pedagog, pianist in zborovodja, je po ljudski šoli v rojstni Bohinjski Bistrici nabiral glasben znanje v Ljubljani in zatem v Pragi, kjer ga je zajela prva svetovna vojna. Po šestletnem ujetništvu v Rusiji je glasbeni študij končal v Ljubljani kot učenec svojega starejšega brata Janka (r. 1891). Bil je učitelj klavirja na srednji glasbeni šoli, po vojni pa redni profesor na Akademiji za glasbo, kjer je vzgojil vrsto odličnih slovenskih pianistov.

LETA 1896 ROJEN JANEZ VEIDER

DUHOVNIK IN UMETNOSTNI ZGODOVINAR († 1964)

Po mašniškem posvečenju leta 1921 je opravljal dušnopastirsko delo po raznih župnijah. Leta 1941 je bil imenovan za spirituala uršulink v Ljubljani, obenem pa je študiral umetnostno zgodovino. Študij je končal z doktorsko disertacijo Stara ljubljanska stolnica. V letih 1945–1949 je predaval umetnostno zgodovino na teološki fakulteti v Ljubljani. Bodoče duhovnike je spodbujal, naj skrbno varujejo in ohranjajo umetnostne spomenike po naših cerkvah.

LETA 1901 ROJEN ANTON VODNIK

PESNIK, ESEJIST, UMETNOSTNI ZGODOVINAR IN UREDNIK († 1965)

Rodil se je na današnji dan v Podutiku nad Ljubljano, klasično gimnazijo končal v Šentvidu v Ljubljani, študiral umetnostno zgodovino, doktoriral o kiparju Francescu Robbi. Kot študent je urejal mladinsko revijo Križ na gori (1924-27), nekaj let je bil član uredniškega odbora Doma in sveta, kjer je sodeloval kot pesnik, kritik in esejist. Svoje pesmi je objavljal tudi v Ljubljanskem Zvonu, Mladiki, Mentorju ... Je eden najvidnejših predstavnikov pesniškega rodu med obema vojnama. Pri nobenem pesniku ne najdemo toliko pesmi o smrti, ki mu je že od nekdaj izbrana nevesta, ki ga vabi na svoje trate, zvesta, premila ... Poezija je bilo področje, na katerem se je bojeval, ustvarjal, njegovi so tudi čudoviti opisi večernih zarij, domačega vzdušja, ljubezni, narave, o letnih časih, o bridkih usodah med vojno ... Njegove pesmi so izšle v številnih zbirkah, nazadnje tudi obsežen izbor njegove poezije (Sončni mlini). So zelo bogate, izredno ponotranjene in zato morda večkrat težke, terjajo zbranost in poglobitve v notranji svet. V njih najdemo veliko simbolov iz Svetega pisma, ljudskega in krščanskega verovanja ... njegove pesmi segajo v vrh naše poezije, to dokazuje tudi to, da so ga veliko prevajali ... Veliko delo pa kje naredil tudi kot esejist, kritik in urednik. Uredil je Antologijo slovenske sodobne lirike, pri Mohorjevi družbi je bil tudi lektor in »tehnični urednik«...

nekaj njegovih verzov in razmišljanj:

• O večer, z očmi kot vijolice, / ne zapusti nas v naši tesnobi! / Naj hodimo v tvoji svetlobi, / naj toplo zaspimo ob tvoji luči - / oh, naj nas ne muči / strah pred tujino, / pred novo temno bolečino.
  
• Današnji rod je bil poklican v življenje, da se bori zoper temo za luč sveta. Ali bo dovolj močan? To ni pravo vprašanje. Vprašanje je le: ali bo dovolj zvest.
  
• Mogoče / večer je od Boga poslan, / da preizkuša skrivnosti naše duše: / če ohranili v sebi smo pojoče / melodije davnih, davnih sanj.
  
• V očeh, otroško okroglih, / se mu neskončnost utrinja - / morda se spominja / neke davne / prečudne ljubezni / med nami ...

LETA 1921 ROJENA s. ANGELA KOTNIK

USTANOVITELJICA DRUŽINe KRISTUSA ODREŠENIKA († 2007)

Že od otroških let je globoko čutila s Cerkvijo kot z mističnim Kristusom, zlasti v letih po vojni, ko je bila Cerkev pri nas preganjana. Po navdihnjenju je spoznala, da je rešitev v doslednem življenju po evangeliju in služenju ubogim. Iz tega spoznanja se je rodila skupnost posvečenega življenja Družina Kristusa Odrešenika (DKO), ki je bila leta 2000 povzdignjena v svetni inštitut in dobila pravila. Sestre DKO z zaobljubami evangeljskih svetov darujejo Kristusu Odrešeniku sebe, svoje življenje in delo.

LETA 1981 UMRL STEFAN WYSZYNSKI

POLJSKI ŠKOF, PRIMAS IN KARDINAL, "OČE" PAPEŽA POLJAKA (* 1901)

Takoj po vojni je bil imenovan za škofa v Lublinu, kasneje je postal varšavski nadškof in primas Poljske (1948). Kardinal pa je postal 12. januarja 1953, vendar ga je komunistični režim za nekaj časa celo interniral v samostan, kljub temu pa se vseskozi zavzemal za spravo med državo in Cerkvijo. "Častiti in ljubljeni kardinal primas, dovoli, da ti čisto prepro­sto povem, kar čutim: na Petrovem sedežu bi ne bilo tega papeža Poljaka, če bi ne bilo tvoje vere, ki se ni ustrašila ne ječe ne trpljenja; če bi ne bilo tvojega junaškega upanja, tvojega brez­mejnega zaupanja v Mater Cerkve; če ne bi bilo Jasne Gore in naše narodne zgodovine," je dejal papež Janez Pavel II., ko je 23. ok­tobra 1978, dan po nastopu najvišje službe v Cerkvi sprejel svoje rojake. Kardinal Wyszynski mu je ob izvolitvi, 16. oktobra, "prerokoval", da bo Kristusovo Cerkev povedel čez prag 3. tisočletja.

več o njem preberite v pričevanju 10_2001

nekaj njegovih misli:

• Pravim ti: služil boš samo svojemu Bogu, kajti človek je preveč plemenit, da bi služil komur koli, razen Bogu.
  
• Vse ima svoj smisel v križu. Zato ni brez križa nobena cerkev; nobene daritve, nobenega posvečenja in nobene službe ni brez križa. Ni mogoče vzdržati in zmagovati brez križa. Vsak, kdor zmaga, zmaga v križu.
  
• Če so tla prekrita s travo, jih celo najmočnejši vihar zlepa ne more odnesti, četudi bi bila peščena. Če pa tla postanejo puščava, so silno lahko ranljiva.
  
• Kristjani nimamo sovražnikov. Imamo samo brate, ki zaenkrat še nočejo vedeti za vezi, ki nas združujejo.
  
• Od evharistije se naučimo, da se nikoli ne zgodi nič takega, da ljubezen ne bi mogla še kaj povedati. Toda na ljubezen moramo gledati kot na nekaj, kar ne izhaja iz nas, temveč iz Boga, ki je Ljubezen in nenehno seje semena svoje ljubezni ter jih obilno trosi v srca ljudi.
  
• Utrudljivo delo skušati prepričati druge, da Boga ni, najpogosteje dejansko ni nič drugega, kot nenehen spomin na Boga. Bog ostaja uganka in nerešljiv problem, ki se na koncu razreši ali v pre­kipevajočo ljubezen ali v strastno sovraštvo.
  
• Pozabil sem vse hudo, ki so mi ga storili. Mi kristjani si ne smemo dovoliti najmanjšega čustva zagrenjenosti do kogar koli.
  
• Drznost ni najvišja krepost. Največji kreposti sta ljubezen in modrost. Danes potrebujemo predvsem modrosti.

LETA 2004 UMRL SERGEJ VRIŠER

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, MUZEOLOG, KONZERVATOR (* 1920)

Po osnovni in srednji šoli v Mariboru je do zloma Jugoslavije leta 1941 študiral na Vojaški akademiji v Beogradu. Po vojni se je zaposlil kot tehnični risar, zatem pa se je posvetil študiju umetnostne zgodovine v Ljubljani. Po diplomi je bil kustos, nato pa ravnatelj Pokrajinskega muzeja v Mariboru. Kot umetnostni zgodovinar je sistematično raziskoval baročno kiparstvo (kamen in les) na celotnem slovenskem ozemlju. Zbral in uredil je tudi prvo in edino sistematično zbirko kostumov (oblačil) na Slovenskem.

iskalec in zbiralec Marko Čuk