* 19. maj 1900, Vrba, † 6. julij 1963, Ljubljana

Prešernov pranečak na poti k oltarju

Izšel je iz rodu, ki je dal slovenskemu narodu izredno veli­ko izobražencev, zlasti duhovnikov. Že leta 1828, ko se je iz­šolal France Prešeren, je bilo iz te rodovine 19 duhovnikov. Tudi pesnikov brat Jurij je bil duhovnik, drugi brat Jožef pa je kot petošolec umrl, zato je oče posestvo zapustil hčeri Mini, ki se je omožila z Janezom om iz Črnivca pri Brezjah. Njun sin Jožef je bil oče Antona, poznejšega škofa, ki je bil naj­mlajši od devetih otrok. Oče je umrl, ko je bilo Antonu komaj štiri leta. Skrb za družino je prevzela mati Marija, doma z Do­brave pri Kropi. Najmlajšega sina je poslala v šole v Kranj, kjer je ostal do konca šestega gimnazijskega razreda. Jeseni 1917 je bil sprejet v Škofove zavode v Šentvidu, kmalu zatem je izgubil mater. Po maturi leta 1919 se je brez oklevanja odločil za duhovniški poklic. Po štirih letih bogoslovnega študi­ja v Ljubljani je bil 29. junija 1923 posvečen v duhovnika. Pred očmi je imel en sam cilj: biti dober duhovnik - dušni pastir, ljudi učiti, tolažiti, odvezovati, voditi, posvečevati, razda­jati se jim, se zanje žrtvovati. To je uresničeval na vseh po­stajah svoje duhovniške službe. Po novi maši je bil poslan za kaplana v Metliko, kjer je be­lokranjsko ljudstvo hitro vzljubilo mladega gospoda Antona, ki je znal tako lepo in glasno pridigati in peti ter je tako rad spovedoval (kot sto let pred njim Friderik Baraga).

Po treh le­tih je bil iz Metlike prestavljen za kaplana v Tržič, kjer je bilo okolje delavsko, pa tudi tam je brž osvojil srca vseh. Ko se je župnija izpraznila, je leta 1928 Anton Vovk postal tržiški župnik, tedaj najmlajši župnik ljubljanske škofije. Po dvanaj­stih letih uspešnega delovanja so ga poklicali v Ljubljano, kjer je postal stolni kanonik in vodja bogoslovnega semenišča. Med vojno je veliko storil za duhovnike, ki so jih Nemci pregnali

iz Štajerske in Gorenjske. Ob koncu vojne je po odhodu škofa Rožmana na njegova ramena padlo breme vodstva ljubljanske škofi­je. 1. decembra 1946 je bil posvečen v škofa, leta 1950 pa ime­novan za apostolskega administratorja (upravitelja) ljubljanske škofije. V teh težkih časih je pokazal izredne voditeljske spo­sobnosti. Ljudje so ga tako vzljubili kot pred njim samo škofa Jegliča. "Njegova mogočna beseda je dajala tak občutek gotovosti in trdnosti, da so jo v teh časih dvoma in omahovanja vsi spre­jemali kot neizmerno dobroto. Njegova dobrosrčnost je osvajala vsakogar" (Jakob Šolar). Leta 1959 je bil po smrti škofa Rož­mana imenovan za rednega ljubljanskega škofa. Ko je bila 22. decembra 1961 ljubljanska škofija povzdignjena v nadškofijo, je Anton Vovk postal ljubljanski nadškof. Hudo bolan se je odpravil v Rim na vesoljni cerkveni zbor.

V bolezni in trpljenju je rad ponavljal: "Kakor in dokler Bog hoče!" Daritev njegovega življe­nja se je končala 7. julija 1963. Velikanska množica, ki se je udeležila njegovega pogreba, je bila zahvala za njegovo delo in obenem priznanje za njegovo evangeljsko pričevanje med nami.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2000) 5, str. 58.

* 19. maj 1900, Vrba, † 6. julij 1963, Ljubljana

"Prav gotovo noben škof doslej ni bil postavljen v tako hude razmere kakor nadškof Anton Vovk. Čez noč so se gmotne in delovne razmere v dušnopastirskem delu popolnoma spremenile in je bilo resnično treba začeti vse znova ... V tej dobi je bilo potrebno zlasti eno: vzdržati ljudem vero v Boga, večnost in vrednost žrtve," je bilo zapisano v okrožnici ljubljanskega nadškofijskega ordinariata z dne 11. julija 1963 o pokojnem nadškofu. To so bili še časi komunistične diktature, zato ni bilo dovoljeno govoriti o preganjanju vere in Cerkve, katerega žrtev je bil dolga leta zlasti škof Vovk. Ko je 1. decembra 1946 prejel škofovsko posvečenje, je izrekel preroške besede: "Volja božja naj bo tudi po meni vedno češčena, volja Cerkve pa do potankosti upoštevana ... S pripravljenim srcem in pogumom molim, naj Bog z menoj razpolaga, naj mi križe dopušča in pošilja. Trdno namreč zaupam, da tisti, ki breme ljudem izbere in naloži, po besedi Pavlovi našo slabotnost tudi podpira. V Gospoda zaupam!" Zadnje besede so njegovo škofovsko geslo, ki ga je junaško - svetniško uresničeval.

Od matere je prejel dobroto srca, od očeta močno voljo

Ko prebiramo življenjepis Antona Vovka, spoznavamo, da je res bil "mož božje previdnosti". Na to poslanstvo ga je Bog pripravljal že od otroštva. Po starših mu je podelil darove, ki jih je Anton vestno in odgovorno razvijal. Rodil se je 19. maja 1900 pri Ribču v Vrbi, v isti hiši, kjer je bil sto let poprej rojen prvak slovenskih pesnikov France Prešeren - pesnikova sestra Mina, poročena z Janezom Vovkom, je bila njegova stara mati. Bil je deveti in zadnji otrok v Ribčevi družini. Oče Jožef je umrl, ko je bilo Antonu komaj štiri leta. Skrb za družino je padla na ramena matere Marije. Najmlajšega sina je poslala v šole v Kranj, po smrti matere pa je zadnja dva gimnazijska razreda končal v Škofovih zavodih v Šentvidu. Po maturi se je brez oklevanja odločil za duhovniški poklic. Mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1923 in v svoji duhovni oporoki, ki jo je narekoval tega dne leta 1963, teden dni pred smrtjo, pravi: "Zame je to najbolj srečen spominski dan mojega življenja." Pred očmi je imel en sam cilj: biti dober duhovnik-dušni pastir, ljudi učiti, tolažiti, odvezovati, voditi, posvečevati, razdajati se jim, se zanje žrtvovati. To je uresničeval na vseh postajah svoje duhovniške in nazadnje škofovske službe. Po novi maši je bil poslan za kaplana v Metliko, kjer so ga Belokranjci vzljubili kot sto let pred njim Friderika Baraga. Po treh letih je bil iz Metlike prestavljen v delavski Tržič: dve leti je bil kaplan, leta 1928 pa je postal najmlajši župnik ljubljanske škofije. Po dvanajstih letih nadvse uspešnega delovanja so ga poklicali v Ljubljano, kjer je sprejel številne odgovorne naloge, ki jih je tudi v težkih vojnih letih uspešno opravljal.

"Zaprli vas ne bomo, trpeli pa boste!"

Ob koncu vojne je po odhodu škofa Gregorija Rožmana na Koroško na ramena Antona Vovka padlo breme vodstva ljubljanske škofije, ki ga je v svoji zvestobi sprejel. 1. decembra 1946 je prejel škofovsko posvečenje, leta 1950 je postal apostolski administrator ljubljanske škofije z vsemi pravicami rednega škofa. Novi oblastniki so mu od vsega začetka dali vedeti, da ga ne sprejemajo. On pa ni poznal strahu, ker je trdno zaupal v Boga. Nagajali so mu že ob njegovem škofovskem posvečenju. Najhujše pritiske je doživljal v letih 1947 do 1952. "Zaprli vas ne bomo, trpeli pa boste," mu je dejal notranji minister Boris Kraigher. Mučna so bila nočna zaslišanja, ki so se vrstila, včasih tudi večkrat na teden. "Pošteni ljudje javno nastopajo podnevi, ne ponoči," je dejal zasliševalcem. Največkrat so ga na zaslišanje vozili v Tacen.

Pozno in zelo utrujen se je vračal domov, o teh zaslišanjih mu je bilo prepovedano govoriti. Vendar je vse te hude izkušnje zapisoval. Zapisi so se kljub vsem preiskavam ohranili in leta 2003 so izšli pri založbi Družina v zajetni knjigi z naslovom V spomin in opomin. Ko te zapise prebiramo, začutimo zlobno pritlikavost tedanjih oblastnikov in duhovno veličino škofa. Mučenje tega pokončnega Kristusovega pričevalca je doseglo višek z zažigom na železniški postaji v Novem mestu 20. januarja 1952. Ameriški škof in pisatelj Fulton Sheen, ki je zaslovel po svojih televizijskih verskih oddajah, je po vrnitvi z drugega vatikanskega koncila dejal: "Imel sem čast, da sem sedel ob škofu mučencu iz komunistične države. Komunisti so ga živega zažgali. Do smrti bo nosil sledove zažiga."

"Obisk župnij je bil zame oddih in poživitev"

Ves čas svojega škofovanja je bil Anton Vovk najbolj srečen med svojim ljudstvom. V svoji oporoki na praznik sv. Petra in Pavla leta 1963, ob štiridesetletnici mašništva, je zapisal: "Hudo mi je, ko letos zaradi bolezni ne morem na birme. Kako rad sem hodil po župnijah, rad preprosto govoril odraslim in otrokom. Vsak obisk katere koli župnije in slovesnosti je bil zame resničen oddih in poživitev." V polnih cerkvah je s svojimi nastopi osvajal, vzgajal, vzpodbujal k lepemu življenju. Njegove besede so dajale občutek gotovost in trdnosti. Preplašenim in trpečim množicam je v tistih hudih časih, ko so komunistični oblastniki iztrgani iz src vse, kar je božjega, je vlival poguma in budil upanje. Moč njegove besede ni bila samo v silnem glasu, temveč zlasti v njegovi močni veri, ki jo je oznanjal. Škof je bil v veliko oporo tudi duhovnikom, zlasti preganjanim, da so ostali zvesti svojemu poslanstvu. V oporoki je zapisal: "Gospod, blagoslovi vse naše duhovnike! Neizmerno jih imam rad. Zato, ker so Gospodovi in zanj delaj."

Po smrti škofa Rožmana leta 1959 je bil Anton Vovk imenovan za rednega ljubljanskega škofa. Leta 1960 je prvič šel v Rim in se srečal s papežem Janezom XXIII., s katerim sta imela podobnih značajskih potez. Ko je bila ljubljanska škofija 22. decembra 1961 povzdignjena v nadškofijo, je Vovk postal prvi ljubljanski nadškof. Hudo bolan se je oktobra 1962 na koncil v Rim. V bolezni in trpljenju je, podobno kot papež Janez Pavel II., ponavljal: "Kakor in dokler Bog hoče!" Svoj junaški boj je dobojeval 7. julija 1963. 24. aprila 1999 je njegov naslednik nadškof Franc Rode izdal odlok o začetku škofijskega postopka za njegovo razglasitev za blaženega. Postopek je bil zaključen 12. oktobra 2007, zbrano dokumentacijo so odnesli na Kongregacijo za zadeve svetnikov v Rim.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2010) 5, str. 48.

Cyril Axelrod, redovnik redemptorist iz Južnoafriške republike (JAR), je bil rojen gluh, a ni prenehal z duhovniškim poslanstvom tudi takrat, ko je kot odrasel začel izgubljati še vid. Pravijo, da kot edini duhovnik na svetu svojo službo opravlja kljub temu, da ne vidi in ne sliši. Je pa tudi bojevnik proti nekdanji rasistični politiki v JAR. Organiziral je šole za gluhe in naglušne, ne glede na barvo njihove kože. Zaradi tega je imel težave z oblastmi. Danes pa je duhovnik za tiste, ki so gluhi in slepi kakor on.

Gluhonemi redovnik je bil rojen v družini pravovernega Juda v Pretoriji. Bil je gluh in oče ga je poslal v katoliško šolo, ki je bila edina v mestu, kjer so se lahko šolali gluhi otroci. Katoliška šola je naredila svoje in Cyril se je spreobrnil v krščanstvo, poklicanost v duhovniško službo pa je začutil med študijem v ZDA. Vrnil se je v rodno Pretorio in začel študij v redemptorističnem semenišču. Njegovo poslanstvo je bilo pastoralno delo z gluhimi. Ko so ga v začetku sedemdesetih let posvetili v duhovnika, je bil eden redkih popolnoma gluhih duhovnikov na svetu.

Po delu v JAR je šel v misijone v Azijo, kjer se je tudi ukvarjal u gluhimi osebami. Po 9 letih redovništva je zvedel, da ima bolezen (Uschev sindrom), zaradi katere postopoma izgublja vid. Ta bolezen je bila zanj velika preizkušnja vere. Takrat pa se je spomnil, kako ga je oče še kot dečka vodil na obiske v dom, kjer so živeli gluh i in slepi. Opazil je njihovo veselje, kljub številnim omejitvam, ki jim jih je prineslo življenje. Ta spomin mu je dal moč in vdanost, da je sprejel svoj križ.

»To je bila tudi priložnost, da okrepim svojo vero in zaupanje v Boga, kljub vsem težavam, ki sem jih izkusil v življenju. Kot gluh in slep redemptorist imam poslanstvo, da ustvarjam razmere upanja in vere, v katerih bodo gluho-slepi spoznali Božjo ljubezen s pomočjo ljudi, ki vidijo in uživajo v komunikaciji z njimi.«

P. Cyril danes komunicira z dotikom roke z drugo roko. Živi v Veliki Britaniji in se je srečal z več papeži, pred nedavnim tudi s papežem Frančiškom.

LETA 1869 ROJEN ANTON MEDVED

DUHOVNIK, PESNIK IN DRAMATIK († 1910)

Elegija ali žalostinka je lirska pesniška oblika grškega izvora. Prvotno so bile to pesmi žalostne vsebine in spremljali so jih s sviranjem na piščali. Po sodbi literarne kritike med najlepše pesmi Antona Medveda, ki je bil po poklicu duhovnik, spadajo elegije, posvečene spominu pokojne matere. Pesnik je podedoval njen čustveni značaj in ni mogel preboleti njene prezgodnje smrti.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 05_1999

nekaj njegovih razmišljanj, verzov:

• Če bi se v ogledali / zrcalilo srce, / bi tolikokrat stali / pred njim lepi ljudje?
  
• O koliko ljudi trpi na sveti, / ki svoj živ dan ne najdejo srca, / da mogli bi zaupno ga objeti / in reči mu: Pri tebi sem doma.
  
• Kaj je brez upanja življenje, / in upanje brez vere - kaj?
  
• Jaz kličem Te, da se mi razodeni, / jaz kličem Te, kot da si daleč kje, / a Ti si blizu mene, Ti si - v meni.
  
• Dokler ni človek v črno zemljo legel, / po sreči hrepeni, / le česar duh nemirni ni dosegel, / v tem sluti srečo in za njo hiti.
  
• Ne more biti čista struga, / če val se v njej vali nečist, / ne more drug ljubiti druga, / če vlada v srcu mu zavist.
  
• Popolne sreče zemlja ti ne da, / na,j tudi vsako željo ti izpolni. / Mej svojih hrepenenje ne pozna, / iz želj rode se želje duši bolni.
  
• Oh, kaj misliti, čutiti / mora sleherno srce! / Oh, kaj mora vse prebiti, / predno v črno zemljo gre?
  
• Ljubezen se lahko samo uživa, / besede o njej so vse zastonj. / Popiši, če moreš, z besedami vonj!
  
• Grenka je življenja kupa, / ki jo mrzel dvom kali. / Kjer ni vere, kjer ni upa, / tam ljubezen ne žari.
  
• Človek, bodi človek v polni meri, / zemlje ne pretvoriš v raj. / Glej, da ne boš podoben zveri, / angelu boš težko kdaj.
  
• Nagla v sodbah, v mislih lena / množica godi strastem. / Iz dogod­kov brez pomena / plete govor dan za dnem.
  
• Sad najglobljega spoznanja, / ki razum uklanja volji / danes kot pred tisoč leti, / kje zori? - V trpljenja šoli.
  
• Ni vreden, da po zemlji hodi, / kdor sam ne ve, kaj ni, kaj je.
  
• Življenje nas uči, / nalog težavnih daje mnogo, / a red pod vsako nam nalogo / zapiše glas vesti.
  
• Odkod mi znano Tvoje je ime? / Jaz kličem Te, da se mi razodeni, / jaz kličem Te, kot da si daleč kje, / in Ti si blizu mene, Ti si - v meni!
  
• Grenka je življenja kupa, / ki jo mrzel dvom kali. / Kjer ni vere, kjer ni upa, / tam ljubezen ne žari.
  
• Zato, ker hočemo drugače, / drugače vse, kot hoče Bog, / strahu in upa smo igrače.

LETA 1900 ROJEN NADŠKOF ANTON VOVK

DUHOVNIK, TEOLOG, LJUBLJANSKI NADŠKOF IN BOŽJI SLUŽABNIK († 1963)

V isti hiši - pri Ribičevih, kjer sed je leta 1800 rodil France Prešeren, ­je sto let kasneje tekla zibelka Antonu Vovku, ki je postal 30. ljubljanski škof. To službo je v težkih časih po drugi svetovni vojni, ko je komunistični režim hotel iztrgati vero iz src ljudi in Cerkev uničiti, izvrševal s takim neomajnim pogumom in z modrostjo, da si je res zaslužil naziv "pričevalec". Ljubljansko škofijo je vodil v takih časih, ko je bil potre­ben prav tak škof: globoko zakoreninjen v Bogu, široko odprt za ljudi, mož vere in zaupanja, ki je dajal poguma duhovnikom in vernikom, s katerimi se je rad srečeval na birmovanjih in raznih slovesnostih. 24. aprila 1999 je v Ljubljani stekel škofijski postopek za njegovo beatifikacijo (razglasitev za blaženega). Številne priče, ki so nadško­fa Vovka poznale, potrjujejo, da ta pogumni pastir Božjega ljud­stva čast oltarja resnično zasluži. Ljudje se mu priporočajo.

»O Bog, v škofu Antonu Vovku si dal svojemu ljudstvu dobrega pastirja  in pogumnega pričevalca za vero v času preizkušnje. Prosimo te, poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo, da bo pred nami še močneje zablestel njegov zgled in bosta po njem rasla naša vera v tvojo očetovsko Previdnost in zaupanje v Marijino materinsko varstvo. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

več:
S. Čuk, Nadškof Anton Vovk. Prešernov pranečak na poti k oltarju: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2000), 58-59.
S. Čuk, Nadškof Anton Vovk: Obletnica nmeseca, v: Ognjišče 5 (2010), 46-47.
S. Čuk, Škof Gregorij Rožman in nadškof Anton Vovk: Priloga, v: Ognjišče 5 (2013), 72-79.
JERANT, Aco. Goreči škof. Žepna knjižnica Ognjišča 43. 2008. Ognjišče. Koper. (RAZPRODANO ... pokličite morda se najde še kakšen izvod)

nekaj njegovih misli:

• Ko klečim pred tabernakljem, ko rešu­jem in doživljam težke stvari, ko se zavedam velike odgovorno­sti za duše, se mi neprestano vsiljujejo v misel in sveto bod­rilo besede apostola Pavla, da Bog velikokrat pokliče preproste in nespametne za velike reči.
  
• Bral sem primero, da so škofje močno deblo drevesa, duhovniki in redovniki čvrste veje, verniki pa lepo ze­leno listje. Vse to mora biti neločljivo povezano, da je živo, pomembno in lepo. Bodimo in ostanimo povezani predvsem v molitvi.
  
• Ali bomo mogli rešiti sebi in prihodnjim rodovom tiste največje vrednote življenja, ki nam niso dane le za pet­sto let, tudi ne samo za tisoč let, ampak za vekomaj? Ali bomo kos tej nalogi? Bomo - ali samo z enim pogojem: da se ne izne­verimo Bogu in življenju.
  
• Naši starši so spoštovali svetost zakona, zato je Bog blagoslovil naš narod, da je rastel in se množil, da je celil strašne rane, ki mu jih je sekal čas... Samo iz ta­ke resne službe Bogu in življenju se bomo ohranili tudi zanaprej.
  
• Ob prazniku Marijinega oznanjenja, ki nas spominja veličastnega trenutka milosti, ko je Marija Mati Božja postala, bo Ona zlasti razumela,tiste, ki so poklicani, da duhovno in telesno vodijo druge po poti vere, poštenja, sreče in zveličanja.
  
• Mesec mladega cvetja naj privede otroke in mla­de ljudi k Marijini ljubezni. Ves maj naj zlasti mladi ljudje tako preživijo, da si bodo Marijo zagotovili za pomočnico in srednico milosti za vse življenje.
  
• Prišlo je jutro vstajenja, ko se je Mari­jino upanje izpolnilo. Gotovo ne pričakujemo od Vstalega preveč, če mislimo, da je prvi njegov obisk veljal njegovi Materi.
  
• Malovernost in premajhno zaupanje - to je napaka, ki jo je Jezus na apostolih grajal bolj ko kaj drugega. Zaupanje pomnoži, postoteri moči.
  
• Škofje so močno deblo drevesa, duhovniki in redovniki čvrste veje, verniki pa lepo zeleno listje. Vse to mora biti neločljivo povezano, da je živo.
  
• Mladi imate visoke cilje pred seboj. Brez odpovedi se ne da doseči velikih stvari.
  
• Bog ne želi, da bi živela skupaj dva, ki se nimata rada, pač pa jima želi pomagati, da bi bila njuna ljubezen trdna, da bi si bila zvesta, da bi rasla v ljubezni in zvestobi in se čutila vedno bolj eno.
  
• Velik je današnji napredek in je vedno večji. Različni stroji brnijo svojo pesem na zemlji, pod zemljo in tudi visoko v zraku. Toda v tem brnenju in vrvenju sveta pogosto pogrešamo sladke pesmi o pravem miru.

LETA 1922 ROJEN JOŽE ŠIFRER

LIT. ZGODOVINAR IN KRITIK († 2009)

Rodil se je v kmečki družini v Žabnici pri Kranju. Leta 1949 je na Univerzi v Ljubljani diplomiral slavistiko. Najprej je poučeval na Tehnični srednji šoli v Ljubljani, leta 1952 so ga premestili na Jesenice. V letih 1950–1970 je bil ravnatelj jeseniške gimnazije, ki je pod njegovim vodstvom postala ugledna srednješolska ustanova. Leta 1973 se je moral posloviti od prosvetne službe. Pisati je začel leta 1954. Njegovo najpomembnejše delo je bilo urejanje zbranega dela Frana Saleškega Finžgarja.

LETA 1929 ROJEN BORIS KRALJ

GLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC († 1995)

Cerkničan Boris Kralj je kot študent na Akademiji za igralsko umetnost delal pri Radiu Ljubljana in se izuril v odličnega recitatorja. Leta 1952 je debitiral v ljubljanski Drami, kjer je igral do leta 1982. Sprva je igral mladostne junake, kasneje pa je doživeto podal vloge iz klasičnega in sodobnega repertoarja. Za svoje ustvarjanje v gledališču je prejel več nagrad in najvišje priznanje – Borštnikov prstan (1990). Kot filmski igralec je nastopal v Dolini miru (1956) in v prvem slovenskem barvnem filmu Amandus (1966).

LETA 1965 UMRLA MARIA DABROWSKA

POLJSKA PISATELJICA (* 1889)

Maria Dabrowska. ki spada med najpomembnejše poljske pisatelje 20- stoletja, je izšla iz obubožane plemiške družine, vendar pa je študirala v Švici, Belgiji in Angliji. Svojo pisateljsko pot je začela z mladinskimi deli, potem pa je v svojih novelah in romanih nadaljevala tradicijo poljskega realizma. Roman Noči in dnevi (1932-34), njeno najpomembnejše delo, je široka podoba družbenih sprememb na Poljskem po vstaji 1863 do prve svetovne vojne in obenem kritika poljskih meščanov in izobražencev.

LETA 1984 UMRL JOŽEF ŽABKAR

DUHOVNIK, NADŠKOF IN DIPLOMAT, PRVI PAPEŠKI NUNCIJ SLOVENSKEGA RODU (* 1914)

Rojen je bil v Ljubljani, mladost pa je preživel na Jesenicah (oče je bil lekarnar in župan), leta 1933 je maturiral v Ljubljani in vstopil v bogoslovje. Teologijo je študiral v Innsbrucku in na Gregoriani v Rimu (doktorat iz cerkvenega prava). Duhovnik je postal 23. septembra 1939 v Ljubljani. Med vojno je nadaljeval študij v Rimu. Kot prvega Slovenca so ga sprejeli na akademijo, kjer se šolajo vatikanski diplomati. Leta 1948 je že v službi na vatikanskem diplomatskem predstavništvu v Pragi, po tamkajšnjem državnem udaru se preseli v Kongo, a ga zaradi bolezni kmalu pokličejo v Rim, kjer vrsto let opravlja pomembne naloge. Leta 1967 postane stalni opazovalec apostolskega sedeža pri UNESCO v Parizu, naslovni škof pri Gospe Sveti (Virunum) in apostolski pronuncij na Finskem in apostolski delegat za skandinavske dežele (takrat je bil tam pri njem v službi tudi sedanji apostolski nuncij v Sloveniji Juliusz Janusz). Kasneje zaradi bolezni do konca življenja ostane v Rimu kot svetnik na državnem tajništvu. Med diplomati je užival velik ugled, bil je zelo izobražen in govoril je vse glavne evropske jezike. Pokopali so ga v družinski grobnici v (stari) Gorici. Na pobudo sorodnikov pa so 13. oktobra 2012 njegove posmrtne ostanke prenesli na ljubljanske Žale, kjer čaka vstajenja na duhovniškem pokopališču ...

LETA 1996 PAPEŽ JANEZ PAVEL II. PRVIČ NA OBISKU V SLOVENIJI – 3. DAN

V Slomškovem mestu in škofiji

Organizatorji srečanja s svetim očetom pri letališču Maribor v Slivnici, kjer je bila ob desetih nedeljska maša, so bili pred papeževim prihodom v skrbeh, da bo udeležba majhna. Povod za ta "strah" je bila vest, da papež med to mašo božjega služabnika škofa Antona Martina Slomška ne bo razglasil za blaženega. Strah je bil odveč, saj se je na prostranem travniku ob letališču zbralo okoli 100.000 ljudi. K temu je veliko pripomoglo lepo vreme, številne omahljivce pa je veličastno srečanje papeža z mladimi v Postojni, ki so ga spremljali po televiziji, spodbudilo, da so šli na mariborsko srečanje. Med romarji je bilo tudi nekaj tisoč mladih, ki so iz Postojne ponoči potovali z vlakom v Maribor. Nekaj ur pred mašo se je molilo, pelo, slišati je bilo tudi koračnice in narodne "viže". Papež je prispel na mariborsko letališče z airbusom, ki je poletel z Brnika. Ko je letalo pristajalo, ga je pozdravilo ploskanje in mahanje s "papeškimi" šali. Bogoslužno slavje je ob podpori pihalnega orkestra bogatil zbor okoli 1.400 pevcev. S papežem je somaševalo nad 400 duhovnikov ter nad 40 škofov. Na začetku evharističnega slavja je papeža pozdravil mariborski škof dr. Franc Kramberger, ki je poudaril, da je mariborsko škofijo "neizbrisno zaznamoval s pastoralnim delom, z apostolsko gorečnostjo in osebnim svetniškim življenjem škof Anton Martin Slomšek".

... več o dogodku: priloga, v: Ognjišče (1996) 6

LETA 2007 UMRL EMIL FRELIH

GLEDALIŠKI IN OPERNI REŽISER (* 1912)

Svojo gledališko pot je začel kot igralec, uveljavil pa se je predvsem kot režiser: zrežiral je okoli 200 dramskih in opernih del ter pripravil nad 60 scenografij doma in na tujem. Za gledališče je tudi prevajal ter o gledališču pisal. Poskusil se je tudi kot pisatelj. Na študijskih potovanjih je obšel vse celine, proučeval tamkajšnje kulture in svoja spoznanja posredoval v potopisnih knjigah.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 9. december 1881, Ilirska Bistrica, † 18. maj 1938, Ljubljana

Pred sedemdesetimi leti je v Ljubljani umrl pisatelj Ivan Lah, ki ga slovenska literarna zgodovina uvršča med učence in dediče naše moderne. Večini Slovencev je danes skoraj neznan, za časa svojega življenja pa je bil med bralci zelo priljubljen. Zlasti radi so segali po njegovih zgodovinskih povestih in romanih. Med njegova boljša dela spada Knjiga spominov, ki jo je napisal razmeroma mlad: prvi del je izšel leta 1925, ko mu je bilo komaj štiriinštirideset let (drugi del je izšel po njegovi smrti, leta 1940). V Knjigi spominov Ivan Lah pripoveduje o svoji mladosti, študiju in časnikarstvu ter političnem prebujanju in delu; ker je bil vnet zagovornik jugoslovanstva, je bil za avstrijske oblastnike politično nezanesljiv in med prvo svetovno vojno je precej časa preživel po zaporih, na fronto je bil poslan šele tedaj, ko je začelo vojakov primanjkovati.

Šmarje, njegova ljuba vas domača

Rojstni kraj Ivana Laha je bilo Trnovo pri Ilirski Bistrici, kjer je bil njegov oče Ivan davčni uradnik. Rodil se je 9. decembra 1881; že naslednje leto pa je oče opustil to službo in se preselil v Šmarje-Sap na robu Ljubljanskega Barja, od koder je bila doma njegova žena Jera Smole. Tu je Ivan preživljal svoje otroštvo in med počitnicami mladost. "Ta dolenjska vas mu je ostala za vedno v toplem spominu, njena pokrajina, ljudje in zgodovina so ga kot pisatelja nenehno oplajali" (Joža Mahnič). Oče je zaradi finančnih težav odšel v Ameriko "s trebuhom za kruhom", sledila sta mu še dva sinova in hči, ob materi doma je ostal le Ivan s sestro Micko. Po končani osnovni šoli v Šmarju je tudi Ivan odšel od doma - v Ljubljano v gimnazijo. Tri leta je bil gojenec Alojzijevišča in takrat je začel pisateljevati in zasebno se je učil ruščine. Po maturi (1903) je odšel v Prago študirat slavistiko, klasično jezikoslovje, filozofijo in pedagogiko. Med njegovimi profesorji je bil tudi Tomaš Garrigue Masaryk, poznejši predsednik Češkoslovaške. Kot študent si je Lah izoblikoval svoj nazor v smislu nacionalizma in liberalizma. Po diplomi je bil dve leti domači učitelj v častniški družini ob Gardskem jezeru, leta 1910 je v Pragi končal študij z doktoratom, nato pa se je odpravil na potovanje po raznih slovanskih deželah. Prva svetovna vojna ga je doletela v uredništvu dnevnika Dan. Po zaporih in internaciji je bil poslan na romunsko fronto, kjer je bil ranjen in se je zdravil v praški bolnišnici. Po vojni je nekaj časa bival v Mariboru, kjer je pomagal pri organizaciji gledališča, potem pa se je ustalil v Ljubljani (1920); tu je bil profesor na mestni ženski gimnaziji do smrti 18. maja 1938.

Opisoval je "dobre izgubljene duše"

Pisati je začel že v Alojzijevišču kot tretješolec v zavodska rokopisna lista Večernica in Domače vaje, v javnost pa je stopil leta 1900 v katoliškem Domu in svetu, ki mu je ostal zvest do leta 1907, ko je prešel k svobodomiselnima revijama Slovan in Ljubljanski zvon. V Domu in svetu je objavljal "slike" - črtice in krajše novele v romantično realistični smeri, sprva pod močnim vplivom ruskih romantikov in realistov, predvsem Gogolja in Turgenjeva. "Pisatelja, snujočega iz otroških spominov, so pritegovale 'dobre izgubljene duše', ki so jih drugi ljudje poniževali, ki so bili ogoljufani za ljubezensko srečo ter obsojeni na bedo in osamljenost" (Joža Mahnič). Za njimi je prišel ciklus "dolenjskih povesti", kjer srečamo primere, ko dolenjskega kmeta prikazuje dokaj realistično; dotika se tudi bolečega vprašanja množičnega izseljevanja obubožanega dolenjskega kmeta v Ameriko. V slikanju tedanjih družbenih razmer je Lah učenec mladega Ivana Cankarja. "Naš čas ne potrebuje sanjačev in romantičnih vitezov, ampak ljudi dela in energije," pravi študent Poljanec, ko s sorodniki na Dolenjskem razpravlja o narodno gospodarskih vprašanjih.

Ivan Lah se je ukvarjal tudi s pesništvom in z dramatiko. Leta 1906 je v Domu in svetu objavil povest v verzih Gospod Ravbar; leta 1911 je v Slovanu izšla njegova Zimska balada; po prvi svetovni vojni je v reviji Ženski svet objavljal romantično viteško pesnitev Gabrijan in Šembilija. Za mladino je napisal povest Dore (1917), igro v verzih Pepeluh (moška podoba pravljične Pepelke), tri mladinske prizore Miklavž prihaja (1924) in Sneguljčico (1920), ki je zanimiva predvsem zato, ker je prva slovenska lutkovna igra.

Zgodovina - samo lupina, jedro je domišljija

Že v srednji šoli ga je privlačila zgodovina, ki jo je slikal z bujno domišljijo. Zajemal je iz ljudskega izročila in preteklih časov dolenjske pokrajine. Nadaljeval je Jurčiča z zgodbami iz turških časov, o Vlahih in Martolazih in iz poznejših francoskih časov. Njegova dela z zgodovinsko snovjo so pisana dokaj poljudno, izšle so večinoma knjižno, zato so jih precej brali. Svojo prvo zgodovinsko povest Uporniki, ki je izšla leta 1906 pri Mohorjevi družbi kot slovenske večernice, je napisal že kot petošolec in jo kasneje predelal. V njej slika dolenjske kmete okrog Šmarja, ki so se zaradi samovoljne tlake in desetine v predmarčni dobi uprli graščinama Čušpšerk in Turjak. Zrelejši pogled pisatelja na zgodovino razodeva zbirka novel Vaška kronika (1907), v kateri je hotel Lah prikazati dolenjsko podeželje in ljudi, kako doživljajo razne zgodovinske dogodke in prelomnice. Najobsežnejše zgodovinsko besedilo Ivana Laha je roman Brambovci v dveh delih (Slovenska matica 1910, 1911). Nastal je ob stoletnici francoske Ilirskih provinc (1809-1813). Dogaja se ob času Napoleonovih vojn po dolenjskih gradovih, v Ljubljani in Novem mestu. Pripoveduje o prostovoljskih oddelkih, ki so skušali dolenjsko podeželje obraniti pred francosko zasedbo, v glavnem pa gre za razgibane vojaške dogodke in vroče ljubezenske zgodbe. Vodilna misel je ljubezen do domače zemlje, ki jo pisatelj poetično slika in poveličuje. Ob izgubi Koroške po nesrečnem plebiscitu (1920) je napisal "starokorotanski roman" Angelin Hidar (1922), v katerem "zgodovino skoraj do kraja zamenja fantazija, roman se preliva v pravljico in legendo" (Joža Mahnič), vendar pa iz njega veje njegova resnična bolečina ob izgubi Koroške.

(obletnica meseca 05_2008)

* 17. maja 1932 v Lišnicah pri Sepekovu, nekdaj Češkoslovaška, danes Češka

Ko gleda nazaj na tista huda leta, ko je komunistični režim neu­smiljeno preganjal vero in Cerkev, pravi: "Bog nam je dal v teh štiridesetih letih globoko in nenadomestljivo življenjsko izkuš­njo. Izdaja bi bila, če bi zdaj opustili vrednote, ki so nam omo­gočile živeti v tako težkem obdobju." Te vrednote vere in trdnega zaupanja v božjo previdnost mu je posredovala mama, ki ga je kot nezakonskega otroka rodila 17. maja 1932 v vasi Lišnice, kakšnih sto kilometrov južno od Prage. Imela ga je zelo rada, zato je pri krstu dobil ime Miloslav, skrajšano Milo ali Mila. Ko mu je bilo šest let, se je mama poročila na kmetijo, kjer je Miloslav pre­življal mladost v družbi vrstnikov, s katerimi je tudi hodil v šolo. Ko je na vratih župnijske cerkve videl plakat z napisom "Ali hočeš tudi ti postati duhovnik?", se je v njegovi duši nekaj zganilo. Leta 1946 ga najdemo v malem semenišču v Čeških Budejo­vicah, kjer je ostal tri leta, kajti leta 1948 so se oblasti po­lastili komunisti, ki so semeniščnike izgnali in stavbo zasedli. Enako usodo so doživeli drugi cerkveni zavodi in samostani. Milo­slav je dobil stanovanje pri neki verni družini in je šolo uspe­šno končal, vendar se ni mogel vpisati na univerzo, ker ni bil član komunistične mladine. Poiskal si je delo v tovarni in odslu­žil je vojaščino. Sledila so leta študija: izbral je jezikoslov­je, upajoč, da se mu bodo le odprla vrata bogoslovja in priprave na duhovniški poklic. Študij je končal z doktoratom in postal je glavni arhivar v Čeških Budejovicah. Njegova prošnja za študij teologije je bila zavrnjena. Leta 1964 mu je končno uspelo! Po štirih letih bogoslovnega študija je bil med praško pomladjo, 23. junija 1968, posvečen v duhovnika. V teh letih je smel potovati v Vzhodno Nemčijo, kjer se je seznanil z duhovnostjo gibanja fo­kolarov, ki ga je popolnoma prevzela in je navdihovala njegovo duhovniško delovanje. Po novi maši je postal škofov tajnik, a ker je preveč zavzeto delal zlasti med mladimi, je bil na ukaz oblast­nikov premeščen v zakotno gorsko vas, kjer je hitro osvojil srca ljudi, obenem pa si nakopal nenehne obiske policije in mučna za­sliševanja, kar pa je sprejemal kot svoj delež pri Gospodovem trpljenju. 29. septembra 1978 mu je bilo odvzeto dovoljenje za opravljanje duhovniške službe.

Odšel je v Prago, da najde službo. Zvedel je, da neka družba za čiščenje išče pomivalca oken. Vsak delavec je dobil svoje "ob­močje" trgovin, katerih okna je moral pomiti enkrat ali dvakrat na teden. 26. januarja 1979 je delavec Miloslav Vlk z gobasto metlo v eni in vedrom vode v drugi roki začel meriti ulice pres­tolnice. "Sedem let sem tako hodil skozi Prago v vročini žgočih poletij kot tudi pri desetih stopinjah pod ničlo... Lahko vam rečem, da je bilo to obdobje v vsem mojem duhovniškem življenju naj­bolj blagoslovljeno. Prejel sem veliko milosti, luči in notranje­ga miru." Mnogi so v njem prepoznali duhovnika - in pomivalec oken je postal spovednik in duhovni voditelj. Seveda naskrivaj! Kakor so naskrivaj prihajali tudi v njegovo borno stanovanje. Njegovi zapiski, ki jih je imenoval "ladijski dnevnik", razodevajo, da je v teh letih živel globoko duhovno življenje. Proti koncu janu­arja 1986 je postal uslužbenec v narodni banki. Z novim letom 1989 je spet smel opravljati duhovniško službo, ki jo je nastopil na odmaknjeni župniji za zahodu Češke. 14. februarja 1990 je prišlo iz Rima imenovanje za škofa v Čeških Budejovicah, kjer je 31. mar­ca prejel škofovsko posvečenje. Tri tedne kasneje je prišel na Češkoslovaško papež Janez Pavel II. Prisrčno je objel 91-letnega praškega nadškofa kardinala Františeka Tomašeka. Imenoval ga je "trden hrast". Kmalu zatem se je nadškof Tomašek umaknil in za njegovega naslednika je papež imenoval Miloslava Vlka. Aprila 1993 je bil izvoljen za predsednika Sveta evropskih škofovskih konferenc, leta 1994 pa je bil nekdanji pomivalec oken imenovan za kardinala.

(pričevanje 09_2001)

LETA 1711 ROJEN RUDJER BOŠKOVIĆ

DUBROVNIŠKI FIZIK, ASTRONOM, MATEMATIK, GEODET, FILOZOF, INŽENIR, HIDROGRAF, DIPLOMAT, PESNIK IN JEZUIT († 1787)

Pred več kot tristo leti se je v Dubrovniku rodil Ruđer Josip Bošković. Šolal se je pri jezuitih v Rimu, kjer je bil nato nekaj časa profesor matematike. Bil je vsestranski učenjak, strokovnjak za astronomijo, mehaniko, fiziko in matematiko, zanimali sta ga arhitektura in arheologija. Bil je član raznih znanstvenih akademij. Napisal je nad 70 znanstvenih del. Velja za začetnika sodobne filozofije narave in enega od začetnikov geodezije.

LETA 1861 ROJEN FERDO VESEL

SLIKAR († 1946)

Slikarstvo je študiral na Dunaju in v Münchnu, sodeloval je pri ustanavljanju Ažbetove slikarske šole in vodil tudi svojo ter veliko potoval. Njegovo ustvarjanje je razpeto med realizmom (muenchenska realistična šola) in modernejšimi poskusi impresionizma. Ideal mu je bilo 'življenje v slikah', ki ga je gledal skozi lirično prizmo. Med njegovimi deli najdemo folklorno motiviko, portrete, krájine in tihožitja. Ena njegovih najbolj znanih slik je Kmečka svatba.

njegova misel:

• Narava mi je bila najvišja učiteljica.

LETA 1884 ROJEN p. ODILON MEKINDA

Frančiškanski duhovnik, PROFESOR, pravi Frančiškov sin, ljubitelj živali († 1967)

Rodil se je leta 1884 v Martinjaku pri Cerknici. Po bogoslovnem študiju v Celovcu in Gorici, je na papeški univerzi Gregoriana dosegel doktorat iz filozofije in zgodovine. Bil je vsestransko izobražen, zanimal se je za vse. Govoril je 12 jezikov, opravljal je visoke službe v kapucinskem redu. Na kapucinskih šolah je poučeval latinščino, grščino, hebrejščino, filozofijo. Po zgledu sv. Frančiška je bil velik ljubitelj živali, ki jih je ‘pogladil in pokrižal’.

LETA 1911 UMRL GUSTAV MAHLER

AVSTRIJSKI SKLADATELJ IN DIRIGENT (* 1860)

Avstrijski skladatelj in dirigent Gustav Mahler je najbolj znan kot simfonik, napisal pa je tudi veliko nenavadno lepih in globoko občutenih pesmi. Najbolj ganljive so Pesmi za umrlimi otroki na besedilo nemškega pesnika Friedricha Rückerta, ki je izgubil dva otroka; povezane pa so tudi s skladateljevim življenjem, saj je leta 1906 tudi sam izgubil otroka.

LETA 1920 ROJEN MARJAN KERŠIČ BELAČ

KIPAR in ALPINIST († 2003)

Do svojega 52. leta je pozimi in poleti preplezal 340 plezalnih smeri, na planinskih pohodih ‘Sto žensk na Triglavu’ je pripeljal 14 navez po deset udeleženk teh pohodov. Bil je član naše prve alpinistične odprave v Himalajo (1960). Kiparstva se je učil pri Borisu Kalinu v kamnoseških delavnici na Žalah. Pri 19 letih je dokončal Kalinova kipa Marije in Jezusa, ki stojita na vrhu slavoloka na Plečnikovih Žalah. Njegov je kip kralja Matjaža v nadnaravni velikosti v votlini blizu planinskega doma na Peci.

LETA 1920 ROJEN sv. JANEZ PAVEL II.

ROJSTNO IME KAROL JÓZEF WOJTYŁA, PAPEŽ († 2005)

Janez Pavel II., prvi papež slovanskega rodu, izvoljen 16. oktobra 1978, je ob nastopu svoje službe prvega pastirja katoliške Cerkve 22. oktobra, svetu zaklical: "Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu! Kristus ve, kaj je v človeku. In edino od to ve." Te besede bile program njegovega papeževanja, ki je trajalo več kot šestindvajset let in pol: vseskozi si je prizadeval Kristusa približati človeku in človeka pripeljati h Kristusu. To je opravljal prva leta kot "božji atlet", poln moči, s svojimi številnimi in zelo dolgimi apostolskimi potovanji; s svojo govorjeno in pisano besedo; zadnja leta pa predvsem tako, da je bil s Kristusom povezan v trpljenju, ki je vir največje moči. Na oltarju bolezni in onemoglosti je ostal zvest do zadnjega "Amen", ki ga je zašepetal pred svojo vrnitvijo k Očetu.
Uresničilo se je, kar so 'zahtevali' veliki napisi "Santo subito" (Svetnik takoj) med milijonsko množico, ki je spremljala bogoslužno slavje ob njegovem pogrebu 8. aprila 2005. 1. maja 2011, na drugo velikonočno nedeljo, ki jo je on razglasil za nedeljo Božjega usmiljenja, ga je njegov naslednik Benedikt XVI. prištel med blažene katoliške Cerkve. Papež Frančišek pa ga je, skupaj z bl. Janezom XIII., 27. aprila 2014, spet na nedeljo Božjega usmiljenja, razglasil za svetnika.
Prvi slovanski papež je bil tudi prvi pastir Kristusove Cerkve, ki je prišel k nam, da nas utrdi v veri. Med nami je obhajal svoj šestinsedemdeseti rojstni dan ob zanj 'nepozabnem' srečanju z mladimi v Postojni 18. maja 1996.
Njegova življenjska pot se je pričela 18. maja 1920 v mestu Wadowice, kakšnih trideset kilometrov jugozahodno od Krakova, stare poljske prestolnice. Njegov oče Karol je bil podčastnik poljske vojske in je umrl tik pred začetkom druge svetove vojne. Še prej, ko mu je bilo komaj devet let, je izgubil mater Emilijo. V gimnaziji, ki jo je obiskoval v rojstnem mestu, je bil Karol med najboljšimi. Imel je pesniško žilico, dar za jezike in igralski talent. Po maturi se je vpisal na fakulteto za književnost starodavne univerze v Krakovu. Študij mu je onemogočila nacistična okupacija Poljske septembra 1939. Karol se je iz študenta spremenil v delavca: nekaj časa je delal v kemični tovarni, zatem pa v kamnolomu. Ob trdem delu in ob zgledu pobožnega očeta se je prečiščeval njegov notranji svet. V njem je vedno bolj zorela odločitev za duhovniški poklic.
Leta 1942 je vstopil v 'podtalno' semenišče tedanjega krakovskega nadškofa Adama Sapieha, ki je bilo v njegovi škofijski hiši. Po končanem osnovnem teološkem študiju je bil 1. novembra 1946 posvečen v duhovnika. Nadškof Sapieha je odkril njegovo izredno nadarjenost, zato ga je poslal v Rim, kjer je na dominikanski univerzi Angelicum leta 1948 dosegel doktorat iz filozofije. Po vrnitvi v domovino je najprej deloval na raznih župnijah kot kaplan, zatem je bil duhovni asistent študentov v Krakovu. Leta 1955 je postal profesor filozofije na Katoliški univerzi v Lublinu in profesor teologije na univerzi Krakovu. Leta 1958 je bil imenovan za pomožnega škofa v Krakovu, šest let pozneje pa je postal nadškof druge največje škofije na Poljskem. Svojo krajevno Cerkev je želel čim bolje spoznati, zato je veliko časa posvetil obisku župnij, kjer se je srečeval z ljudmi in njihovimi življenjskimi problemi. Te je nesel s sabo na koncil, kjer je vzbudil pozornost s svojimi tehtnimi posegi. Leta 1967 ga je papež Pavel VI. imenoval za kardinala Bil je član mnogih rimskih kongregacij, zato je pogosto potoval v Rim. V drugi polovici leta 1978 dvakrat in obakrat za volitve novega papeža: po smrti Pavla VI. 6. avgusta, je bil 28. avgusta za njegovega naslednika izvoljen beneški patriarh Albino Luciani, ki si je kot papež vzel ime Janez Pavel I. Cerkev je vodil samo triintrideset dni. Sledil je nov konklave, iz katerega je izšel krakovski nadškof Karol Wojtyla kot papež Janez Pavel II.

2. aprila 2005, v soboto pred belo nedeljo, ki jo je leta 2000 razglasil na nedeljo Božjega usmiljenja, ob 21.37 odide na svoje zadnje potovanje – v Očetovo hišo.
1. maja 2011: ob navzočnosti 1,5 milijona vernikov z vsega sveta ga papež Benedikt XVI. razglasi za blaženega. Njegov god se obhaja 22. oktobra, na obletnico njegovega nastopa papeške službe.
Leta 2014 se uresniči 'referendum Svetnik takoj' (Santo subito) ob njegovem pogrebu: papež Frančišek ga 27. aprila skupaj z Janezom XXIII. prišteje med svetnike katoliške Cerkve – kot apostola našega časa, zavetnika nove evangelizacije in mladih, ki so 'upanje Cerkve'.

več o papežu svetniku:
S. Čuk, Janez Pavel II.: "Dokler hoče Kristus!": Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2003), (odgovor na govorice o odstopu).
S. Čuk, Janez Pavel II.: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2003), 22-23. (o odzivih po njegovi smrti).
S. Čuk, Od "Ne bojte se!" do zadnjega "Amen": Priloga, v: Ognjišče 5 (2005), 22-23. (kronologija papeževanja).
S. Čuk, Blaženi Janez Pavel II. - ves Marijin: Priloga, v: Ognjišče 5 (2011), ¸58-65. (o njegovi povezanosti z Marijo).
S. Čuk, Blaženi papež Janez Pavel II., »Pomagal nam je, da se ne bi bali resnice, ker je resnica zagotovilo svobode.«: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2011), (o njegovi beatifikaciji).
S. Čuk, Bl. Janez Pavel II. (1920-2005): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 10 (2011), 28.
S. Čuk, Papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II. svetnika: Priloga, v: Ognjišče 5 (2014), 58-65, (ob kanonizaciji)

nekaj njegovih razmišljanj:

• Človek je potopljen v čas: v njem se rodi, živi in umre. Rojstvo določi datum, prvi v življenju, smrt pa drugi, zadnji: alfa in omega, začetek in konec njegove zemeljske zgodbe, kot je navdihnilo krščansko izročilo, ko je vklesalo ti dve grški črki na nagrobne plošče.
• Nismo vsi poklicani, da bi bili umetniki v svojskem pomenu te besede. Po besedah Prve Mojzesove knjige pa je vendar slehernemu človeku zaupana naloga, da oblikuje svoje življenje: v nekem smislu mora napraviti iz njega umetniško delo, mojstrovino.
• Kristus kliče svojo Cerkev, da bi pokazala svetu, ki je ujet v goščavo svojih krivd in hudobnih naklepov, da more Bog v svojem us­miljenju kljub vsemu temu spreobrniti srca k edinosti in jih pritegniti k občestvu s seboj.
• Karkoli zmanjšuje človeka, karkoli omejuje obzorje človekovega hrepenenja po dobroti, škoduje stvari svobode.
• Ljubezen do Kristusa nas ne odvrača od zanimanja za druge, temveč nas kliče k odgovornosti zanje, k temu, da nikogar ne izključujemo in se s še posebno skrbjo zavzemamo za najslabotnejše in za trpeče.
• Ko verujoči potujejo naproti tretjemu tisočletju, ne čutijo utrujenosti, ki bi jo lahko prinašalo breme dvatisočletne zgodovine. Nasprotno, kristjani se čutijo opogumljeni zaradi spoznanja, da prinašajo svetu pravo luč, Kristusa Gospoda.
• Dokler je Cerkev še romarica na tem svetu, ni evangelij nikoli oznanjen enkrat za vselej. V vsaki dobi zahteva novih oznanjevalcev in prič. Ni dovolj, sklicevati se na dediščino preteklosti, saj se mora vsaka krščanska generacija sama ponovno odločiti za krščanstvo.
• Družina, ki jo utemeljuje in oživlja ljubezen, je skupnost oseb: moža in žene, staršev in otrok, sorodnikov. Njena prva naloga je, da zvesto živi stvarnost svoje edinosti in si stalno prizadeva, da bi bila pristna skupnost oseb.
• Jezusovo sporočilo je hkrati poziv. Simpatija in zaupanje do njega morata preiti v hojo za njim. Čustva sama so premalo. Biti moramo pripravljeni svoje hotenje in ravnanje preurediti po njem.
• Najprej moramo Božjo besedo zaslišati, šele potem lahko damo odgovor; najprej moramo prisluhniti, šele potem lahko ubogamo. Marija nam je pri tem zgled in pomoč.

iz papeževe oporoke:

• "Bodite budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!" (Mt 24, 42). Te besede me spominjajo na zadnji klic, ki bo prišel v trenutku, ko bo Gospod hotel. Hočem se ravnati po njem in želim, da me vse, kar spada k mojemu zemeljskemu življenju, pripravlja na to. (6. III. 1979)
• Izražam svoje globoko zaupanje, da mi bo Gospod, kljub vsej moji slabosti, naklonil vse potrebne milosti, da po njegovi volji sprejel vsako nalogo, preizkušnjo ali trpljenje, ki jo bo zahteval od svojega služabnika v teku njegovega življenja. (list brez datuma)
• Tudi med temi duhovnimi vajami sem premišljeval o resnici Kristusovega duhovništva v luči tistega prehoda, ki je za vsakega od nas trenutek naše smrti. Slovo od tega sveta - da se rodimo za drug, prihodnji svet, je za nas odlično znamenje Kristusovo vstajenje. (1. III. 1980)
• Želim se še enkrat popolnoma prepustiti Gospodovi milosti. On sam bo odločil, kdaj in kako moram končati svoje zemeljsko življenje in pastirsko službo. V življenju in v smrti Totus tuus po Brezmadežni. Ko že zdaj sprejemam to smrt, upam, da mi bo Kristus naklonil milost za zadnji prehod, to je, mojo veliko noč. (1. III. 1980)
• Po načrtih Božje previdnosti mi je bilo dano živeti v težkem stoletju, ki odhaja v preteklost, in zdaj v letu, ko se moje življenje bliža osemdesetim letom (octogesima adveniens), se moram vprašati, ali ni čas, da ponovim s svetopisemskim Simeonom: "Nunc dimittis" (Zdaj odpuščaš)?" (17. III. 2000)
• On sam, ki je edini Gospodar življenja in smrti, mi je podaljšal življenje, mi ga na neki način na novo podaril. Od tega trenutka še bolj pripada njemu. (17. III. 2000)
• "Če živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda... Gospodovi smo" (prim. Rim 14, 8). Upam, da mi bo Božje usmiljenje, dokler mi bo dano vršiti petrinsko službo v Cerkvi, naklonilo milosti, potrebne za to služenje. (17. III. 2000)

LETA 1938 UMRL IVAN LAH

PISATELJ, PUBLICIST, PREVAJALEC IN PROFESOR NA GIMNAZIJI (* 1881)

Pisatelja Ivana Laha je v srednji šoli privlačila zgodovina, ki je burila njegovo domišljijo. Svojo prvo zgodovinsko povest Uporniki, ki je izšla leta 1906 v zbirki slovenske večernice pri Mohorjevi družbi, je napisal že kot petošolec in jo kasneje predelal. Ukvarjal se je tudi s pesništvom in dramatiko; med drugim je napisal tri mladinske prizore Miklavž prihaja (1924).

... več o njem preberite v obletnici meseca 05_2008

LETA 1941 UMRL ALOJZIJ REPIČ

KIPAR, UČITELJ ŠTEVILNIH UMETNIKOV (* 1866)

Prvi učitelj kiparja Alojzija Repiča je bil duhovnik Henrik Dejak, župnik v njegovem rojstnem kraju Vrhpolje pri Vipavi. Zatem se je dve leti šolal v Ljubljani, v letih 1892-1896 pa na Dunaju. Ko se je vrnil z Dunaja, je veliko delal za razne cerkve po Vipavski dolini. Leta 1907 je postal profesor na šoli za umetno obrt v Ljubljani. Iz njegove šole so izšli ugledni slovenski kiparji: Dolinar, Gorše, brata Kalin, Fr. Kralj, Tine Kos in slikarji: Justin, Maleš, Sedej.

LETA 1942 UMORJEN JANEZ PAVČIČ

DIJAK, ORGANIST, PRIČEVALEC ZA VERO (* 1923)

Doma je bil pri Mežnarjevih v Bizoviku, rad je hodil v cerkev, v meščansko šolo na Prulah je odhajal peš, zanimalo ga je veliko stvari: naredil je izpit za jadralnega pilota, bil dejaven v orlovskem odseku telovadnega društva, igral je na več instrumentov, leta 1935 je sodeloval na evharističnem kongresu v Ljubljani ... Po osnovni šoli se je vpisal na učiteljišče, vstopil v Marijino kongregacijo, sodeloval pri Katoliški akciji, ker je imel velik vpliv na vrstnike so ga komunisti hoteli odstraniti. To jim v prvem poskusu ni uspelo, Janez pa je še bolj zavzeto spodbujal mlade fante, da so ob nedeljah skupaj prihajali v cerkev, prav tako za šmarnično pobožnost. Nasprotniki so mu začeli javno groziti in med ljudmi širili govorice, da skriva orožje. 17. maja so ga partizani z nekaj drugimi odpeljali v gozd, jih zasliševali in neusmiljeno pretepli. Ukazali so jim, da si sami skopljejo grob, vendar zaradi izmučenosti tega nismo več zmogli. 18. maja 1942, so jih brez dokazov obsodili na smrt (orožje naj bi skrivali v tabernaklju). Pokončali so jih z krampom in lopato in napol žive zasuli z zemljo. Tisto leto se pri šmarnicah v bizoviški cerkvi ni več oglasil harmonij, vsi so žalovali za organistom Janezom in »mladimi mučeniki«. Janeza Pavčiča in njegovega prijatelja Franceta Jakoša so položili v skupen grob: »Prosita za naš narod, da najde po Kristusu svoj mir in svoje duhovno vstajenje!«

LETA 1984 UMRL VALTER BOHINEC

GEOGRAF IN KARTOGRAF (* 1898)

Rodil se je v Voloskem pri Opatiji, po študiju na Dunaju, v Zagrebu in Neaplju je bil geografije na ljubljanski univerzi (1921). Nekaj časa je bil srednješolski profesor, zatem pa višji znanstveni sodelavec grafičnega in kartografskega oddelka NUK. Z I. Selanom in F. Planino je pripravil več zemljevidov Slovenije in priredil več atlasov. Prve povojne generacije so se učile zemljepisa po njegovem učbeniku Obči zemljepis za višje razrede srednjih šol (1951).

LETA 1996 PAPEŽ NA PRVEM  OBISKU V SLOVENIJI - 2. dan

76. rojstni dan s slovensko mladino

‘Čustveni’ višek prvega obiska papeža sv. Janeza Pavla II. v Sloveniji (17.–19. maja 1996) je bilo njegovo srečanje s slovensko mladino v Postojni 18. maja 1996, ko je obhajal svoj 76. rojstni dan. Mladi so mu podarili dolg venec šmarnic. Svoj očetovsko-prijateljski nagovor, s katerim je mlade spodbujal, kako naj živijo svojo vero, da bodo graditelji upanja za tretje tisočletje, je zaključil z ‘zgodovinskim’ vzklikom: “Papež ‘ma vas rad!”

... več o dogodku: priloga, v: Ognjišče (1996) 6

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1510 UMRL SANDRO BOTTICELLI

ITALIJANSKI SLIKAR, ILUSTRATOR "BOŽANSKE KOMEDIJE" (* 1444)

Italijanski renesančni slikar, rojen v Firencah, je slikal religiozne in alegorične motive. Znane so njegove lirične in razgibane upodobitve Matere Božje z Jezuščkom. Med njegovimi alegoričnimi podobami sta najbolj znani Pomlad in Rojstvo Venere. Zaslovel je tudi kot ilustrator Dantejeve Božanske komedije.

LETA 1741 UMRL AHACIJ STRŽINAR

DUHOVNIK IN NABOŽNI PESNIK (* 1676)

Na Slovenskem, kamor so jezuiti prišli leta 1597, je najbolj znan njihov svetnik sv. Frančišek Ksaverij, ki je umrl kot misijonar pred vrati Kitajske 3. decembra 1552 in je bil leta 1622 razglašen za svetnika. Obdajal ga je venec izrednega čudodelnika, zato se je njegovo češčenje naglo širilo po vsem svetu. Pri nas ima največje zasluge za to Ahacij Stržinar, nabožni pesnik in župnik v Gornjem Gradu, ki je leta 1715 pri podružnici na Straži ustanovil božjo pot sv. Frančiška Ksaverija, ki je hitro močno zaslovela.

več:
S. Čuk, Ahacij Stržinar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2006), 38-39.

LETA 1821 ROJEN SEBASTIAN KNEIPP

NEMŠKI DUHOVNIK, ‘APOSTOL’ NARAVNE OBLIKE ZDRAVILSTVA (+ 1897)

Rodil se je leta 1821 v družini tkalca na Bavarskem in dobrotniki so mu omogočili, da je postal duhovnik. Zbolel je za pljučno tuberkulozo, ki je bila takrat smrtna. Premagal jo je s tem, da se je pozimi 1849 večkrat kopal v mrzli Donavi, kar je okrepilo njegov imunski sistem. Na podlagi lastnih izkušenj je razvil naravno obliko zdravilstva, ki vključuje zdrav način življenja, zdravljenje z vodo in zelišči. Njegov Domači zdravnik je pri nas prvič izšel leta 1892 pri Mohorjevi družbi in doživel šest ponatisov, zadnjega leta 1961 z naslovom Moje zdravljenje z vodo.

LETA 1883 UMRL JERNEJ VIDMAR

LJUBLJANSKI ŠKOF (* 1802)

Naslednik škofa Antona Alojzija Wolfa, imenovan 23. marca 1860. Zelo si je prizadeval za uvedbo slovenskega jezika v javno življenje. Bogoslovce je pozval k učenju materinega jezika in k vajam za dobre pridigarje v lepi slovenski besedi. Kot ljubljanski škof je postal član Kranjskega deželnega zbora in član Gosposke zbornice Državnega zbora na Dunaju, vendar v politiko ni posegal. Udeležil se je zasedanja prvega vatikanskega cerkvenega zbora, vendar je iz zdravstvenih razlogov Rim zapustil spomladi 1870. Po sprejetju dogme o papeževi nezmotljivosti je naslednje leto nepreklicno odstopil kot ljubljanski škof. Papež Pij IX. je njegov odstop sprejel in ga imenoval za administratorja ljubljanske škofije do imenovanja njegovega naslednika (Janeza Zlatousta Pogačarja). Po tem se je umaknil v rodni Kranj, kjer je tudi pokopan.

LETA 1932 ROJEN MIROSLAV VLK

češki kardinal (+ 2017)

"Osem let je neki mož, Miloslav Vlk, doktor filozofije, znanstve­ni raziskovalec in katoliški duhovnik, čistil šipe v središču Prage. Na ta leta ne gleda negativno. Med delom na ulicah je mo­gel spovedovati in s svojim zgledom je tako morebiti neposredno ali posredno prišel v stik z večjim številom ljudi, kakor bi bil mogel priti v cerkvi." Tako je zapisal predsednik Republike Češke Vaclav Havel v predgovoru življenjepisa praškega nadškofa kardi­nala Miloslava Vlka z naslovom Pomivalec oken in kardinal, ki je leta 2001 izšel tudi v slovenskem prevodu pri založbi Novi svet.

več:
S. Čuk, Miroslav Vlk. Od pomivalca oken do kardinala: Pričevanje, v: Ognjišče 97 (2001), 72-73.

nekaj njegovih misli:

• Nad seboj imamo Očeta, božjo previdnost, ki skrbi za nas. Ne zanima ga samo naše duhovno življenje, ampak pozna tudi naše gmotne stiske.
• Človek se uresničuje z delom. Kot verniki vemo, da smo po delu udeleženi v načrtu, ki ga ima z nami Bog. Torej moramo poskušati, da ga opravljamo kolikor se le da popolno.
• Če se obnašamo kot sinovi, Bog Oče misli na nas in poskrbi za naše potrebe tako, kot si sploh ne moremo predstavljati.
• Ne pozabimo, da smo hkrati kristjani in ljudje. Ta dva vidika sta precej različna, čeprav eden ne more brez drugega. Dejstvo, da smo kristjani, nas vabi k temu, da bi bili bolj v polnosti ljudje.
• Kdor hoče biti "pristen" kristjan, dosleden v svoji veri in v življenju, si mora prizadevati za to, da da v polnosti smisel vsem stvarem in vsem ljudem.
• Če se hočem naučiti spoznati drugega in njegove misli v prist­nem dialogu, se mu moram odpreti v ljubezni, da bi vzpostavil najprej razmerje zaupanja in tako omogočil, da se drugi odpre meni.
  
• Dobro vemo, Gospod, da si nas ljubil, in zato vemo, da te bo­li, ko sprejemaš nase naše solze, ker ljubezen boli, ko prevze­ma nase solze ljubljenega.
  
• Vsakršno izničenje, tudi tako popolno, kot je smrt na križu, vodi v življenje, če je izročeno v božje roke... Križ je prav­zaprav največje razodetje Kristusove ljubezni.
  
• Če se človek, ko pade in potem spet začne, kesa, ne začenja z niča, ampak z ravni, ki jo je dosegel pred svojim padcem. A zasluge za to, da spet začenja, nima on, ampak prihaja od božje milosti.

LETA 1936 UMRL ALOJZIJ RES

pisatelj, literarni kritik, umetnostni kritik, urednik, publicist (* 1893)

Goričan Alojzij Res je po gimnazijski maturi v Gorici študiral bogoslovje, pa zaradi bolezni ni bil posvečen v duhovnika. Med prvo svetovno vojno je v svoj dnevnik zapisoval začetna dogajanja na soški fronti, med drugim tudi, kako so italijanske granate 24. junija 1915 smrtno ranile svetišče na Sveti Gori. Zapiski so leta 1916 izšli v knjigi Ob Soči. Po vojni je študij slavistike v Ljubljani končal z doktoratom. Deloval je kot profesor hrvaškega in srbskega jezika v Benetkah, kjer je mlad umrl.

LETA 1996 - PAPEŽ JANEZ PAVEL II. PRVIČ OBIŠČE SLOVENIJO - 1. DAN

Dobrodošlico je obogatil glas zvonov

"Bela ptica" italijanske letalske družbe Alitalia, s katero je papež Janez Pavel II. priletel k nam na svoje 71. apostolsko potovanje, je pristala na brniškem letališču v petek, 17. maja 1996 ob 16.45. Ko je odlični gost po osemnajstih letih pričakovanja stopil na slovenska tla, je naši domovini izrazil svojo ljubezen s poljubom zemlje, prinesene iz geološkega središča Slovenije (nad Vačami), ki sta mu jo v posodi ponudila deklica in deček. "Dobrodošli ste pri nas. Želim, da bi to občutili in se dobro počutili, mi pa bomo z radostjo, da ste med nami, skupaj z Vami praznovali Vaš rojstni dan kot simbolični dan Vašega poslanstva," je v pozdravnem govoru dejal predsednik Republike Slovenije Milan Kučan, ki je svetega očeta pričakal z najvišjimi predstavniki izvršne, sodne in zakonodajne oblasti. Navzoči so bili tudi vsi slovenski škofje, apostolski nuncij in diplomatski zbor pa kakšnih 200 ljudi iz cele Slovenije. Papež je bil vesel, da je "prisrčno dobrodošlico obogatil glas zvonov", ki so ob uri njegovega prihoda zapeli po vsej slovenski domovini. Želim, da bi ta apostolski obisk, ki ga danes začenjam med vami, prispeval k moralni in krščanski prenovi vašega ljudstva, ki se trudi premagati zmote preteklosti, da bi zgradilo prihodnost, ki bo vredna njegove tisočletne zgodovine."

Najprej na slovensko "Jasno Goro", nato na Brdo

Ko je papež zvedel, da je blizu letališča Brnik božjepotna cerkev Marije Pomagaj na Brezjah, je mimo prvotnega načrta potovanja, želel najprej poromati tja. Čeprav to ni bilo nikjer objavljeno, se je "razvedelo", in že zgodaj popoldne so se k baziliki Kraljice Slovencev začeli zgrinjati ljudje iz bližnjih in daljnih krajev. Do prihoda se jih je nabralo kar lepo število. Ko je sveti oče tik pred vrati svetišča izstopil iz avtomobila, ganjenemu navdušenju ni bilo konca. z očeti frančiškani, varuhi Marijinega doma, je vstopil vanj: najprej se je pomudil v molitvi pred Najsvetejšim, nato pa pred podobo Marije Pomagaj. Potem ko je pozdravil in blagoslovil množico pred svetiščem, se je odpeljal na državniški sprejem na gradu Brdo pri Kranju. Tam ga je pred vhodom pričakal predsednik republike Slovenije Milan Kučan. Po sprejemu pred rezidenco sta se umaknila na samo in se pogovarjala o sedanjih razmerah v Sloveniji in o njenih prizadevanjih, da se v vsakem pogledu vključi v Evropo. Sledilo je srečanje z drugimi nosilci odgovornih nalog v naši državi. Papež je vsakomur namenil pozornost, prijazno besedo in spominsko darilo. Ob koncu sta si darili izmenjala predsednik Kučan in papež. Papež je predsedniku podaril reliefno podobo sv. Petra in Pavla, predsednik pa papežu srebrno oljenko.

Zgodovinske šmarnice v ljubljanski stolnici

Državniški obisk papeža Janeza Pavla II, se je s srečanjem na Brdu končal (manjkalo je samo uradno slovo), začel se je pastirski del in sicer s slovesnimi večernicami s slovenskimi duhovniki, redovniki in redovnicami v ljubljanski stolnici ob pol osmih zvečer. Slovenski metropolit ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar je v knjižici, pripravljeni za to srečanje, zapisal, da bo "imelo poseben slovenski in marijanski značaj": namesto večernic, duhovniške bogoslužne molitve, so bile pete litanije Matere božje z odpevi, "najbrž ena najbolj priljubljenih pobožnosti v čast Materi božji. To bo edinstvena šmarnična pobožnost v najglobljem pomenu besede." Papež je najprej blagoslovil nova stolniška (glavna in stranska) vrata. Nadškof Šuštar je v pozdravnem nagovoru razgrnil stanje duhovnih poklicev v Cerkvi na Slovenskem, ki ni kritično, rožnato pa tudi ne. "Slovensko ljudstvo vas potrebuje," je sveti oče zaklical duhovnikom, redovnikom in redovnicam, "Evropa in svet vas potrebujeta, ker potrebujeta Kristusa." Duha služenja si pridobimo, če posnemamo Marijino globoko predanost. Pete litanije Matere božje z odpevi, ki so sledile, so bile ena sama velika prošnja, da bi božji izbranci med nami to predanost uresničevali. Za mnoge škofe-goste so bile te litanije eno najlepših doživetij med tem papeževim potovanjem po Sloveniji.

nekaj papeževih misli ob obisku:

• Cerkev, okrepljena v preizkušnjah iz nedavne preteklosti, in zvesta svojemu poslanstvu v slovenski deželi, tudi danes noče nič drugega kot služiti in se razdajati v blagor vseh. Zato si zadaja nalogo, da z obnovljenim poletom oznanja Jezusa Kristusa, da ponuja vsem, zlasti še mladim, smisel življenja in razloge za upanje, in da vse kliče k spravi in solidarnosti.
  
• Dragi Bratje in sestre v Sloveniji! Želim vam, da bi apostolski obisk, ki ga danes začenjam med vami, prispeval k moralni in krščanski prenovi vašega ljudstva, ki se trudi premagovati zmote in stranpoti preteklosti, da bi zgradilo prihodnost, ki bo vredna njegove tisočletne zgodovine. Naj vam stoji ob strani Gospodova Mati, ki jo tako prisrčno častite po vseh slovenskih krajih.

iskalec in zbiralec Marko Čuk