*13. maj 1920, Čabrunići, Svetvinčenat (Istra, Hrvaška); † 24. avgust 1947, Lanišće (Istra, Hrvaška)
»Biti duhovnik pomeni biti mučenec.«
Kmalu po mučeniški smrti Miroslava Bulešića je ob začetku šolskega leta 1947/48 semenišče v Pazinu (tam je bilo tudi mnogo gimnazijcev iz Primorske in iz ljubljanske škofije) obiskal apostolski nuncij v Jugoslaviji Joseph Hurley, ki je dejal: »S smrtjo tega mladega duhovnika ste več dobili, kot ste izgubili, ker ste dobili svetnika, mučenca.« Njegova življenjska pot se je pričela 13. maja 1920 v istrski vasici Čabrunići, župnija Svetvinčenat. Prvih molitev in temeljnih verskih resnic se je naučil iz molitvenika Oče budi volja tvoja, ki ga je sestavil škof Juraj Dobrila. Ko mu je bilo deset let, so ga poslali na pripravnico v Alojzijevišče v Gorici. Šolanje je nadaljeval v koprskem semenišču. Po maturi leta 1939 ga je poreško-puljski škof poslal na študij filozofije in teologije v Rim, kjer je ostal do jeseni 1943. Že spomladi tega leta, 11. aprila, je bil v domači cerkvi posvečen v duhovnika. V svoj dnevnik je zapisal: »Moja mati, oče in bratje so jokali, in upravičeno: sin jim je umiral, nehal je biti njihova last in postal je božja stvar.« Na novomašne podobice je dal napisati svoje duhovniško geslo: »Pridi tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja.« Ko se je vrnil iz Rima, je postal župnik v Baderni. V zapletenih razmerah, ko so po Istri gospodarili Italijani, Nemci in partizani, se je držal načela: »Jaz sem katoliški duhovnik in svete zakramente bom podelil vsem, ki bodo zaprosili.« Na grožnje, ki so prihajale z raznih strani, se je v svojem dnevniku obrnil k Bogu: »Če me hočeš vzeti k sebi, sem pripravljen. Svoje življenje ti popolnoma darujem za tvojo čredo. S tvojo milostjo in če me imaš za vrednega, se ne bojim mučeništva, temveč po njem hrepenim. Naj se zgodi tvoja volja.« Konec vojne je dočakal v Baderni,
jeseni 1945 pa je bil imenovan za župnika v Kanfanaru sredi Istre. Vestno se je vrgel na delo: otroke je učil verouk, okoli sebe je zbiral mlade, širil je češčenje Jezusovega in Marijinega Srca v obrambo vere, ki so jo komunisti hoteli iztrgati iz src ljudi. V šolskem letu 1946/47 so odprli škofijsko semenišče v Pazinu in Bulešić je postal podravnatelj in profesor na tamkajšnji gimnaziji. Z vsem srcem se je posvetil vzgoji mladih fantov, povečini duhovniških kandidatov. Postal je tudi tajnik Duhovniškega zbora sv. Pavla.
Komunističnim oblastnikom je bil goreči duhovnik trn v peti. Čutil je, da ga nenehno nadzorujejo in ga hočejo spraviti s poti. »Biti duhovnik pomeni biti mučenec,« je dejal semeniščnikom. Proti koncu maja 1947 je v svoj dnevnik zapisal: »Gospod, želim, če je tvoja volja, čimprej priti k tebi.«
Za mesec avgust 1947 je bila napovedana birma v številnih župnijah okoli Buzeta. Tržaško-koprski škof Antonio Santin si ni upal v Istro, saj so ga 19. januarja 1947 napadli v Kopru, zato je z dovoljenjem Svetega sedeža šel tja birmovat dr. Jakob Ukmar, ugledni slovenski duhovnik iz Trsta. Za spremljevalca so mu dali Miroslava Bulešića. Ozračje je bilo napeto. »Kjer je pretila nevarnost, je Bulešić šel naprej pogledat, kakšno je stanje,« je povedal Ukmar. Nasprotniki so organizirali izgrede, da bi birmovanje motili ali celo preprečili. Prva dneva sta potekala mirno, izgredi so izbruhnili v Tinjanu, nato v Buzetu, višek pa so dosegli v Lanišću, kjer je bil župnik Slovenec Štefan Cek.
Kljub grožnjam je Jakob Ukmar v nedeljo, 24. avgusta, tam podelil birmo 237 otrokom. Župnikovi redarji so preprečili nerede v cerkvi, a so se 'manifestanti' maščevali po maši. V župnišču so do smrti zabodli Miroslava Bulešića, nato pa pretepli Ukmarja. Misleč, da je mrtev, so ga nezavestnega pustili na tleh. Župnik Cek se je z materino pomočjo skril, da ga niso našli. Bulešića niso pustili pokopati v rojstni župniji Svetvinčenat, pokopan naj bo v Lanišću. Na sodnem procesu v Pazinu konec septembra so za nerede obtožili župnika Ceka in birmovalca Ukmarja. Cek je bil obsojen na šest let prisilnega dela v Stari Gradiški. Te bridke dogodke je opisal v svojih Spominih (pripravljamo njihov natis).
Ko je Miroslav Bulešić umiral, je molil: »Jezus, sprejmi mojo dušo!« V letih 1998-2004 je potekal škofijski postopek za njegovo beatifikacijo. Gradivo je bilo poslano v Rim na Kongregacijo za zadeve svetnikov. 20. decembra 2012 je papež Benedikt XVI. potrdil dekret o Bulešićevem mučeništvu. Za blaženega je bil razglašen 28. septembra 2013 v puljski Areni.
(pričevanje 09_2013)
* 12 maj 1915, Provence, Švica; † 16. avgust 2005, Taize, Francija
"Iskalci Boga so vir upanja"
Roger Louis Schutz, ustanovitelj taizejske skuspnosti, se je rodil 12. maja 1915 v vasici Provence v švicarski pokrajini Jura kot deveti otrok v družini protestantskega pastorja Charlesa Schutza. Njegova žena Amelie Marsauche, Rogerjeva mama, je izhajala iz francoske družine, ki je bila že izza reformacije protestantska. "Moja mama je imela zelo srečno otroštvo in to je ponesla s seboj. Nikoli nas ni kaznovala. Kdaj pa kdaj je kateri otrok spravil očeta v bes. Takih prizorov ni mogla prenašati in je pobegnila v svojo sobo," se spominja Roger. Otroštvo, ki ga je preživljal v družbi sedmih sester in precej starejšega brata, je bilo vedro. Oče je bil po značaju bolj strog, toda bil je mož vere. "Od svoje najbolj rane mladosti sem bil priča očetove ljubezni do Svetega pisma."
Začetke izobrazbe je Roger prejel že doma. Ko mu je bilo trinajst let, je vstopil v srednjo šolo. Stanoval je pri neki plemeniti ženi, ki je bila katoličanka, kar njegovih protestantskih staršev ni motilo - in to razodeva njihovo širino, ki jo je "podedoval" Roger. Po končani srednji šoli je želel postati pisatelj, toda na očetovo željo je začel s študijem teologije na univerzah v Lausanni in Strasbourgu. Proti koncu svojega študija je prišel v stik s skupino mladih, ki so iskali osebnega odnosa z Bogom, kar je zaznamovalo njegovo življenjsko pot.
Ko je iskal kraj, kjer bi se v samoti lahko posvetil Bogu in iz tega črpal moč za službo ljudem, se je avgusta leta 1940 s kolesom odpravil na pot. Ustavil se je v bližnji Franciji, v burgundski vasici Taize, ki se mu je zdela najbolj primerna za uresničitev zamisli, da bi ustanovil majhno skupnost, katera bi razumevajoče sprejemala vse, ki iščejo Boga. Za majhne denarje je kupil neko staro hišo, v kateri se je potem naselil. "Hotel sem najti hišo, kjer bi mogel nuditi pomoč tistim, ki so izgubili vse, in bi obenem bila kraj tišine, kamor bi se lahko zatekli tisti, ki so izgubili smisel življenja." Za to izbiro je bilo pomenljivo tudi to, da je Taize v bližini Clunyja in Citeauxa, dveh znamenitih samostanov, ki sta bila žarišči verske prenove v 11. stoletju. Spočetka je v hiši nudil zavetje političnim ubežnikom, ki so jih preganjali Nemci. Leta 1942 so ga gestapovci pregnali v Švico.
Ko se je leta 1944 vrnil v Taize, so ga spremljali prvi trije bratje, med njimi Max Thurian, ki je veljal za teologa taizejske skupnosti, in je kasneje prestopil prag katoliške Cerkve. Leta 1949 je bilo bratov že sedem in o veliki noči so slovesno položili meniške zaobljube uboštva, skupnega življenja in celibata. Vodili sta jih dve misli: delati za spravo in zbližanje med ljudmi ter delati za edinost med kristjani.
Leta 1952 je brat Roger sestavil Taizejsko pravilo, redovna pravila, ki so prežeta z globoko duhovnostjo in neomajnim zaupanjem v Boga. Leta 1969 je skupnost postala ekumenska, ker so se vanjo vključili tudi katoliški bratje. Zdaj sestavlja skupnost okoli devetdeset bratov, protestantov in katoličanov, iz dvajsetih držav. Namen Taizeja je, da bi kristjani postali kvas: kvas zaupanja med ljudmi, zaupanja med narodi in kvas miru na zemlji.
Od leta 1957 Taize sprejema vedno več mladih, ki se tam zbirajo predvsem v poletnih mesecih. Brat Roger in njegovi bratje jih z veseljem sprejemajo in jim pomagajo, da v molitvi in premišljevanju odkrivajo skrivnost Bog in smisel svojega življenja. Leta 1974 je bil v Taizeju "koncil mladih". Nekakšno nadaljevanje tega "koncila" so vsakoletna "romanja zaupanja na zemlji", ki potekajo ob koncu oziroma na začetku leta, vedno v drugem mestu, in se na njih zbere zelo veliko mladih. Papež Janez XXIII., ki je obiskal Taize kot apostolski nuncij v Franciji, je ta kraj imenoval "mala pomlad". Brata Rogerja in njegovega sodelavca Maxa Thuriana je kot "opazovalca" povabil na koncil. Med papežem Pavlom VI. in bratom Rogerjem je vladalo iskreno prijateljstvo, še tesneje pa je bil z njim povezan papež Janez Pavel II., ki med obiskom leta 1986 Taize imenoval "vir žive vode".
(pričevanje 08_2005)
Radio Veritas (Resnica) Asia je ime mednarodne radijske postaje, ki ima svoj sedež na Filipinih in oddaja v več jezikih. Zanimivo je, da je najbolj poslušana njena izpostava v Bangladešu, ki oddaja program v bengalskem jeziku in kjer je kar 99 odstotkov njenih poslušalcev muslimanov.
Radijska postaja sodeluje z Azijsko škofovsko konferenco in se je je že prijel vzdevek 'azijski misijonar' in 'glasnik azijskega krščanstva'. V Bangladešu jo redno posluša 33 milijonov ljudi. Moramo pa se zavedati, da v tej državi s 150 milijonov prebivalcev katoličani predstavljajo samo 0,6 odstotka prebivalstva. Poslušalci so dejali, da je poslušanje Radia Veritas spremenilo njihovo življenje na bolje in jih je spodbudilo k večji družbeni in duhovni zavzetosti. Radio ima bogat informativni program, v katerem obravnava aktualne teme iz gospodarstva in politike, pa tudi družinsko tematiko in problem položaja žensk v družbi (smo v muslimanskem okolju). V duhovnem programu je poleg katoliških duhovnih vsebin prostor tudi za literaturo drugih verstev, zlasti islama in budizma.
LETA 1842 ROJEN JULES MASSENET
FRANCOSKI OPERNI SKLADATELJ, GLASBENIK ŽENSKE IN LJUBEZNI († 1912)
Francoski skladatelj Jules Massenet je napisal veliko orkestralne in zborovske glasbe, slaven pa je samo po operah, ki so obogatile francoski repertoar. Med njimi je najbolj znana opera Manon (1884). V njej je skladatelj bolj kot v kateri drugi "glasbenik ženske in ljubezni". Mojstrsko je vanjo prelil čustvenost znamenitega romana Manon Lescaut pisatelja Antoina-Francoisa Prevosta.
LETA 1845 ROJEN JANEZ STARIHA
slovenski misijonar in škof v ZDA († 1915)
Belokranjec Janez Stariha (r. 1845) je bil kot dijak frančiškanske gimnazije v Novem mestu vpoklican k vojakom. V želji, da postane duhovnik, se je iz vojske tajno izmaknil in odšel v Ameriko; po raznih preizkušnjah ga je posvetil za duhovnika slovenski misijonski škof Ignacij Mrak. Kot duhovnik je razvil vsestransko dejavnost in leta 1902 je postal prvi škof nove škofije s sedežem v mestu Lead City (Južna Dakota), kjer je imel mnogo truda z Indijanci. Zaradi bolezni se je leta 1909 vrnil domovino in po šestih letih umrl v Ljubljani.
LETA 1852 ROJENA AVGUSTA ŠANTEL st.
SLIKARKA († 1935)
Avgusta Šantel st. je slikarski dar dobila po materi Eriki, nečakinji odličnega slikarja Josipa Tominca. Slikarstvo je študirala v Gradcu in Münchnu do leta 1873, ko se je poročila in živela z družino v Gorici do leta 1915, ko so morali bežati pred fronto. Od sedmih otrok so kar trije postali slikarji. Sama je v goriških letih napravila veliko portretov v pastelu ali barvnimi kredami, risbe s črno kredo kot dekorativno nadomestilo za fotografije. V počitnicah je risala tudi pokrajine.
LETA 1866 ROJEN LEOPOLD MANDIĆ
ROJEN KOT BOGDAN MANDIĆ, HRVAŠKI KAPUCIN, SPOVEDNIK IN SVETNIK, SLUŽABNIK BOŽJEGA USMILJENJA († 1942)
Ko je papež Janez Pavel II. 16. oktobra 1983 razglasil patra Leopolda Mandića za svetnika, ga je postavil za vzornika spovednikov. Nekateri so patru Leopoldu očitali, da je do grešnikov preveč velikodušen, pa jim je odgovoril tako, da je pokazal na križ: "Vidite, on nam daje zgled. Nismo umrli za duše mi, ampak on, ki je prelil zanje svojo božjo kri. Kakor nas je učil s svojim zgledom, taki moramo biti do duš.." Potem se je malo pošalil: "Če bi mi Jezus očital preveliko širino pri spovedovanju, bi mu rekel: 'Gospod, ti si mi dal slab zgled, ker si zaradi svoje neskonćne ljubezni do duš umrl na križu.'" "Vsak je poklican, da izpolni neko poslanstvo," je pisal enemu svojih spovedancev. Njega je Bog izbral za orodje svojega usmiljenja. Pater Leopold je dvainpetdeset let svojega duhovništva presedel v spovednici in Bog je po njem delal prave čudeže. Ko prebiramo njegov življenjepis (izšel je leta 1983 in ponatis leta 2000 v zbirki Žepna knjižnica Ognjišča, dopolnjeni drugi ponatis iz leta 2012 pa je še na razpolago, odkrivamo, kako dragocen je zakrament sprave.
več:
S. Čuk, Sv. Leopold Mandić, služabnik Božjega usmiljenja: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2001), 72-73.
S. Čuk, Sv. Leopold Mandić, služabnik Božjega usmiljenja: Priloga, v: Ognjišče 5 (2016), 58-63.
knjiga: Bernardi P., Sv. Leopold Mandić. 2012. Žepna knjiga Ognjišča. Ognjišče. Koper.
podobica sv. Leopold Mandić
nekaj njegovih misli:
- Kdor pobožno živi v Kristusu, mora nujno pretrpeti različno gorje človeškega življenja in se z Jezusom darovati v prijetno daritev nebeškemu Očetu. Če je kristjan podoben Kristusu v njegovem trpljenju, mu bo tudi v vstajenju.
- Ko bi mogli videti, kaj se godi na oltarju, bi naše oči ne prenesle sijaj evharistične skrivnosti!
- Če lahko gremo z mislimi in željami, kamor hočemo, če lahko ljubimo tiste, ki so daleč od nas, koliko bolj smo lahko osredotočeni v Boga, ki nam je tako blizu, saj je v nas kot naš pravzrok in končni cilj.
- V Božjem Srcu, ki je v svojem življenju na zemlji trpelo človeške bolečine, boste našli tolažbo, zavetje in mir.
- Zaupajte v vseh preizkušnjah, ki vam jih pošilja nebeški Gospodar! On dobro ve, kaj dela.
- Bog nam je obljubil, da nam bo dal vse, če ga bomo prosili. Čeprav nam daje vse zastonj, si vendar moramo vse zaslužiti z molitvijo. To je velika skrivnost, ki je ne moremo razumeti. Nič za to; zdaj je dovolj, da molimo, da veliko in radi molimo.
- Vedno izkazujmo ljubezen, da jo bomo našli tudi pri nebeškem Očetu! Ljubezen, ljubezen! Samo z ljubeznijo in po ljubezni smo v miru z Bogom, z bližnjim in s seboj.
več:
LETA 1872 ROJEN ANTON KOROŠEC
duhovnik, narodni buditelj in politik († 1940)
"V moških letih je treba pisati programe, v starih letih pa spomine. Na stara leta se vračajo v spomin doživetja iz mladosti s posebno jasnostjo in razločnostjo ... Kot najstarejši spomin nosim v svoji duši spomin na Telovo in na vse priprave na za ta čudoviti praznik. Tu mi je Bog prvikrat pokazal krasoto svoje prirode, prvič sem videl cvetje na tratah, livadah in njivah, prvič sem ga privijal k svojemu licu in svojim ustom, srkal njegovo vonjavo v svoje prsi ter stegal svoje prste po njem, da ga naberem za liturgično uporabo ... Kadar mislim na sv. Frančiška, kako je v Božjem stvarstvu gledal samo sestre in brate, se spominjam na mlada leta, kako se gledal naravo Božjo pred Telovim." - To je edini avtobiografski zapis Antona Korošca, duhovnika, narodnega delavca in politika, ki se ga spominjamo ob sedemdesetletnici njegove smrti. Objektivni zgodovinarji ga imajo za največjega slovenskega politika: bil je voditelj Slovenije, ki se je po koncu avstrijske monarhije združila v državo Jugoslavijo, v kateri je uspešno opravljal važne vloge. Pri vsem svojem "posvetnem" delu pa je ostal duhovnik.
več:
S. Čuk, Anton Korošec: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2010), 84-85.
A. Rahten, 130 let slovenske krščanske demokracije. Zgodovinski okvir političnega organiziranja kristjanov: Priloga, v: Ognjišče 11 (2022), 44-49.
LETA 1884 UMRL BEDRICH SMETANA
ČEŠKI SKLADATELJ (* 1824)
Najbolj znano delo češkega skladatelja Bedřicha Smetane je Prodana nevesta, komična opera v treh dejanjih, v katero je skladatelj položil češko dušo. Osvojila je svet, ker je vse dogajanje en sam slovesen prizor s petjem in plesom. Velika mojstrovina je tudi njegov ciklus šestih simfoničnih pesnitev s skupnim naslovom Má vlast (Moja domovina), s katero se je svoji ljubljeni Češki. Naslovi posameznih simfonij so: Vyšehrad, Vltava, Šárka, Iz čeških logov in gajev, Tábor, Blaník.
LETA 1912 ROJENA ZORA PIŠČANC
PISATELJICA IN KULTURNA DELAVKA († 1989)
»Zora Piščanc je s svojo nadarjenostjo, s svojskim čustvovanjem, z živahnimi dialogi, s smislom za nazornost in stvarnost upodobila vrsto primorskih ljudi, da so se bralcem prikupili,« je zapisal literarni zgodovinar Martin Jevnikar. »V svojih delih je ljudem razumljiva, realistična, preprosta, iz vseh pa veje velika ljubezen do slovenske zemlje in jezika, globoka vera, dobrota in človečnost. Ni se povzpela na vrh literarnega ustvarjanja, ostala pa bo zapisana v literaturo kot dobra ljudska pripovednica.« Priljubila se je tudi našim bralcem. Leta 1982 je v Ognjišču v nadaljevanjih izhajala njena povest Na obalah morja, ki je nato izšla v knjigi, ki je hitro pošla. Največja uspešnica naše založbe pa je bila njena Pastirica Urška, roman o Marijinem prikazanju na Sveti gori pri Gorici. V zbirki Žepna knjižnica je leta 1980 izšla v nakladi 15.000 izvodov, čez nekaj mesecev pa dodatnih 5.000 izvodih. Pošla je tudi dopolnjena izdaja te knjige iz leta 2003. Pri naši založbi je izšel tudi njen življenjepisni roman Blagovestnika Slovanov (1985). Naše drage sodelavke se spominjamo ob obletnici njenega rojstva.
več:
S. Čuk, Zora Piščanc: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2012), 50-51.
LETA 1915 ROJEN BRAT ROGER SCHUTZ
USTANOVITELJ REDOVNE SKUPNOSTI IZ TAIZEJA († 2005)
Vsakoletno septembrsko srečanje verne slovenske mladine v Stični je leta 1981 obogatil s svojo pričevalno navzočnostjo brat Roger Schutz, ustanovitelj ekumenske redovne skupnosti v francoski vasici Taize, kamor že sedmo desetletje romajo mladi z vsega sveta, "iskalci Boga" in smisla življenja. Ko je po maši v Stični nagovoril mlade, je med drugim dejal: "Brž ko kristjani razumejo, kaj je evangeljska sprava, postanejo kvas okolja, v katerem živijo. To se vedno začne s peščico, toda ti maloštevilni pogosto preusmerjajo tok zgodovine." Brat Roger, ki je tudi pri maši v Stični izpovedal svojo vero v resnično Jezusovo navzočnost v evharistiji, je med mašo ob pogrebu papeža Janeza Pavla II. 8. aprila 2005 prejel sveto obhajilo iz rok kardinala Josepha Ratzingerja, sedanjega papeža Benedikta XVI. Le dobre štiri mesece zatem ga je med večerno molitvijo v Taizéju z nožem do smrti ranila 36-letna domnevno psihično motena Romunka. Krščanski svet je bil pretresen nad novico o tragičnih okoliščinah smrti 90-letnega Rogerja Schutza, ki si je vse življenje prizadeval za spravo in ekumenizem.
več:
Brata Rogerja smo v Ognjišču prvič predstavili že januarja 1968 v rubriki Živo bogoslužje. V kratkem sestavku (V zapuščeni hiši živi velika družina) smo opisali nastanek protestantske skupnosti Taizé, rojene leta 1949.
S. Čuk, Taizé in brat Roger Schutz. Iskalci Boga so vir upanja: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2005), 22-23.
njegove misli:
- Notranja tišina je iskanje tistega, kar je Bog položil v naše srce, iskanje pravih vrednot: zakaj živimo, kakšna je Božja beseda zame, kaj mi Bog danes govori.
- V vsakem 'danes', da, v slehernem trenutku nam Bog znova pravi: »Pojdi, loti se, začni znova.« Da, točno ta trenutek se začenja vse na novo. Ne kjerkoli, ampak v zaupanju srca.
- Kadar nekoga ljubimo z vsem srcem in vso dušo, potem naša ljubezen želi ljubljenemu pustiti vso svobodo, da nam lahko svoboden vrača s podobno ljubeznijo ali da jo lahko svobodno zavrne.
- Roža, ki ni obrnjena proti soncu, uvene. Kako lahko verniki mislijo, da notranje življenje raste v njih, če se pozabijo ozreti v Božjo luč in mislijo samo na sence?
- Ko pridejo trenutki, ko sploh ne moreš moliti, imaš še vedno možnost, da nekoga prosiš, naj moli zate. To je lahko tudi kakšen zelo star človek v jeseni svojega življenja.
- Bog nikoli ne obsodi nikogar na mirovanje. Nikoli nam ne zapre poti naprej. Vedno nam odpira nove poti, čeprav so včasih nekoliko ozke.
- Živeti Božji danes. To je najbolj pomembno. In jutri bo še en "Božji danes".
več:
iskalec in zbiralec Marko Čuk
* 12. maj 1872, Biserjane pri Svetem Juriju ob Ščavnici; † 14. december 1940, Beograd.
"V moških letih je treba pisati programe, v starih letih pa spomine. Na stara leta se vračajo v spomin doživetja iz mladosti s posebno jasnostjo in razločnostjo ... Kot najstarejši spomin nosim v svoji duši spomin na Telovo in na vse priprave na za ta čudoviti praznik. Tu mi je Bog prvikrat pokazal krasoto svoje prirode, prvič sem videl cvetje na tratah, livadah in njivah, prvič sem ga privijal k svojemu licu in svojim ustom, srkal njegovo vonjavo v svoje prsi ter stegal svoje prste po njem, da ga naberem za liturgično uporabo ... Kadar mislim na sv. Frančiška, kako je v Božjem stvarstvu gledal samo sestre in brate, se spominjam na mlada leta, kako se gledal naravo Božjo pred Telovim."
To je edini avtobiografski zapis Antona Korošca, duhovnika, narodnega delavca in politika, ki se ga spominjamo ob sedemdesetletnici njegove smrti. Objektivni zgodovinarji ga imajo za največjega slovenskega politika: bil je voditelj Slovenije, ki se je po koncu avstrijske monarhije združila v državo Jugoslavijo, v kateri je uspešno opravljal važne vloge. Pri vsem svojem "posvetnem" delu pa je ostal duhovnik.
Bolj kot za šolske predmete se je zanimal za druge reči
Anton Korošec je bil sin Prlekije, pokrajine v severovzhodni Sloveniji, ki obsega vzhodni del Slovenskih goric in Ptujsko polje, njena "prestolnica" je Ljutomer. Iz te pokrajine so izšli pomembni možje, ki so zaznamovali slovensko zgodovino: Fran Miklošič, Božidar Raič, Stanko Vraz, Fran Ksaver Meško, Edvard Kocbek, Janez Janžekovič. Zibala ga je kmečka mati. Rodil se je 12. maja 1872 v Biserjanah v župniji Sv. Jurij ob Ščavnici. Na svoj kmečki rod je bil nadvse ponosen in očitno je na tem temeljila njegova narodna zavest. Osnovno šolo je obiskoval v domači fari, zadnje leto pa na Ptuju, kjer je nadaljeval tudi gimnazijski študij, katerega je končal na mariborski klasični gimnaziji. Že kot gimnazijec se je začel zanimati za politična dogajanja, zato njegove šolske ocene sploh ne ustrezajo njegovi nadarjenosti, ki se je pokazala v njegovem življenju. Po maturi se je jeseni 1892 odločil za duhovniški poklic. Od vsega začetka se je Korošec zanimal ne le za bogoslovni študij, temveč tudi za socialna vprašanja, ukvarjal se je tudi s pisanjem o tem. Po tretjem letu bogoslovnega študija je Anton Korošec prejel mašniško posvečenje in 25. julija 1895 je imel novo mašo v domači fari.
Jeseni se je vrnil v Maribor, da je dokončal četrti letnik bogoslovnega študija. Potem je bil nekaj mesecev kaplan na Sladki gori, zatem v Marenbergu (Radljah ob Dravi), od tam pa je šel za študijskega prefekta v mariborsko semenišče. Junija 1902 si je zaradi časnikarske dejavnosti vzel neplačan in časovno neomejen dopust. Nihče tedaj ni mogel slutiti, da bo ta dopust "dosmrten" v njegovem glavnem poklicu - dušnopastirskem delu. Od tega dne se je Korošec posvetil politiki, ki ji je služil najprej v avstro-ogrski monarhiji in potem v Jugoslaviji.
Vodilni slovenski politik pod Avstrijo in v stari Jugoslaviji
Politiki, kateri se je posvetil sredi leta 1902, je Anton Korošec služil sprva kot časnikar in urednik, pozneje kot narodni poslanec v deželnem in državnem zboru, po razpadu avstro-ogrske monarhije pa kot večkratni minister in nekaj mesecev (1928) celo kot ministrski predsednik v Beogradu. Za njegovo duhovno rast in politično zorenje je bilo odločilnega pomena srečanje z Janezom Evangelistom Krekom okoli leta 1895. Sedem let mlajšega Korošca je prevzela Krekova osebnost in njegovi družbeni nazori. Sledil mu je z največjim spoštovanjem, čeprav sta se po značaju bistveno razlikovala. Pozneje je zavladalo med njima prisrčno prijateljstvo, ko sta se kot državna poslanca skupno borila v dunajski politični areni. Med prvo svetovno vojno sta s Krekom tesno sodelovala pri ustvarjanju jugoslovansko usmerjenega dela Slovenske ljudske stranke (SLS). Maja 1917 je bil Korošec izvoljen za predsednika Jugoslovanskega poslanskega kluba in v njegovem imenu je 30. maja v državnem zboru prebral znamenito Majniško deklaracijo, ki je zahtevala zedinjenje vseh južnoslovanskih dežel monarhije v samostojno državno telo pod habsburško oblastjo. To je pri nas vzbudilo živahno deklaracijsko gibanje v podporo slovenskim politikom. Po nenadni Krekovi smrti (8. oktobra 1917) je usmerjal slovensko državniško politiko predvsem Korošec. 16. avgusta 1918 je v Ljubljani prevzel predsedstvo Narodnega sveta, nove slovenske oblasti, ki je 29. oktobra 1918 oklical samostojno državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. V prvi vladi te nove države je bil podpredsednik, kasneje pa je vodil razna ministrstva, nazadnje je bil predsednik senata in prosvetni minister. Tudi po njegovi zaslugi je Ljubljana dobila univerzo in Akademijo znanosti in umetnosti.
Tudi kot politik je ostal dober duhovnik
Pri svojem političnem delovanju je svoja temeljna načela - ljubezen do naroda, do slovenskega človeka, do Cerkve in vere - dosledno zastopal tako na Dunaju kot v Beogradu. Od tam je 14. decembra 1940 prišla žalostna vest, da so 68-letnega Antona Korošca, predsednika senata in prosvetnega ministra, našli mrtvega. V Ljubljani so se od zaslužnega moža poslovili s pogrebno mašo v stolnici in z veličastnim sprevodom na pokopališče Navje. Škof Rožman je v svojem nagovoru pri maši poudaril, kako je Korošec ostal tudi kot politik vseskozi duhovnik in nesebičen delavec za druge.
To potrjuje tudi pričevanje Jožka Krošlja (v Slovenčevem koledarju 1944), ki je bil zadnjih dvanajst let kot osebni tajnik vsak dan tesno povezan z Antonom Korošcem. Tam naslika človeško podobo tega velikega moža, predstavi pa ga tudi kot duhovnika. Med drugim piše: "Doktor Korošec je bil resnično zelo pobožen človek ... Bilo ga je treba opazovati samo pri maševanju. K oltarju je pristopil vedno zbran in pobožen, vse molitve je opravljal s tako otroško prisrčnostjo in zbranostjo, da je dostikrat pozabil na petje ... Molitev mu je bila res pogovor z Bogom. Z njo je pričel sleherno delo. V stanovanju je imel precej lepih umetniških slik, Bog je med njimi zavzemal vedno častno mesto. V svoji spalnici je imel nad posteljo obešen samo križ, nad zglavjem pa lepo Marijino sliko, gobelin, ki ga je dobil v darilo za god od prijateljske družine. In rožni venec ga je spremljal na vseh potih. Na potovanjih, na vsakdanji poti v ministrstva ali pa na poti na dvor. Prav povsod. Skrbno je vedno pazil, da mu ga je strežnik gotovo spravil v žep obleke, ki jo je izbral za tisti dan."
(obletnica meseca 12_2010)
* 12. maj 1912, Trst, † 23. november 1989, Trst
Pogrešala je dom v Barkovljah, morje, Kras
»Rojena sem bila (12. maja 1912) v Barkovljah pri Trstu in moj svet je še vedno Trst, čeprav sem tukaj v Gorici že skoraj štirideset let,« je povedala v pogovoru za Ognjišče marca 1984. »Ne morem se popolnoma vživeti, manjka mi morje, Kras, vsega tega v Gorici ni.« V družini Rafaela Piščanca, poštnega uradnika, in Marije Pipan so bili štirje otroci: tri hčerke in sin Lado, ki je postal duhovnik in je bil umorjen kot žrtev komunizma. Oče je bil iz Rojana pri Trstu, njegov brat Gabrijel je bil duhovnik (župnik v Klancu), duhovnik je bil tudi materin brat Valentin, župnik v Renčah. Mama je bila iz Škofje Loke. »Bila je zelo stroga, dobra, toda neizprosna. Dobro nas je vzgajala. Bila je zelo inteligentna žena. Zdelo se mi je nemogoče, da kakšne stvari ne bi vedela.« Osnovno šolo je obiskovala v Barkovljah, meščansko pri Sv. Jakobu v Trstu, trgovske srednje šole pa ni dokončala. Fašistični oblastniki so slovenske uradnike premeščali v notranjost Italije. Tako je bil oče leta 1926 premeščen v Piso, naslednje leto je šla za njim cela družina, ki je bila zavedno slovenska.
Zora se ni hotela vpisati v italijansko šolo, temveč se je zaposlila v nekem modnem salonu, kjer je delala skoraj deset let. Ko se je oče upokojil, se je družina iz Pise preselila v Gorico, kjer je Lado študiral za duhovnika. Zora je med vojno hudo zbolela: vsak teden je nosila težke pakete v taborišče Gonars, kjer sta bila tudi njena dva bratranca, in zaradi tega si je pokvarila hrbtenico tako hudo, da je tri leta ležala. »Zdravila sem se na Lidu v Benetkah, kjer sem se spet učila hoditi kot otrok.«
»Pišem, da bi naši ljudje ostali Slovenci«
Pisati je začela že med vojno. Njena prva povest Petnajstim v spomin (nedolžnim žrtvam v Cerknem, pobitim 3. februarja 1944) je izhajala v Goriškem listu (1944-1945). Urejala je mesečno glasilo goriške Marijine družbe Vijolica in v njem objavljala svoje črtice. Od leta 1952 do upokojitve je bila upravnica verskega tednika Katoliški glas. Ves čas je pisateljsko ustvarjala; sad njenega dela so bile povesti in romani, vseh njenih knjig je bilo osem in vse (razen povesti Most čez ocean, 1984) so izšle pri Goriški Mohorjevi družbi. Povedala je, kaj jo je vodilo pri pisanju. »Vedno se zamislim, kaj bo to koristilo ljudem, kako jim bo všeč. Zelo rada bi videla, da bi naši ljudje postali boljši in bolj verni. Pišem tudi zato, da bi naši ljudje ostali Slovenci ...
Sicer pa pišem iz srca. Lahko rečem, da v vsako knjigo vložim vso svojo ljubezen, vso svojo notranjost.« Literarni zgodovinar Martin Jevnikar je njeno pisateljsko poslanstvo ocenil: »Zora Piščanc se je v svojih povestih in romanih zazrla v svoje življenje in v življenje domače družine, v težke razmere rojakov pod Italijo, ki jih je mučil in preganjal fašizem, v usodo slovenskih uradnikov, ki so jih prestavljali v Italijo, kjer so bili odrezani od korenin, tuje okolje pa jih ni sprejelo. Zato so ta njena dela kos slovenske zamejske zgodovine polpretekle dobe, napisane po lastnem doživljanju in po vzorih sorojakov. Vse pa preveva iskrena ljubezen do slovenskega naroda.« V druge čase in v drugačno okolje sta postavljena njena obsežna zgodovinsko-življenjepisna romana Pastirica Urška (1979) in Blagovestnika Slovanov (1984). Oba sta izšla tudi pri založbi Ognjišče.
Pesnik zelene pomladi - spomenik bratu mučencu
Prav iz srčnih globin je privrelo njeno zadnje delo Pesnik zelene pomladi (1987), življenjepisna povest o bratu Ladislavu (Ladu). V njej je opisala svojo družino, brata Lada pa spremlja od otroških let preko šolanja, mašniškega posvečenja in prvih duhovniških služb vse do tragičnega konca, ko so ga 3. februarja 1944 skupaj s kaplanom Ludvikom Slugom in trinajstimi vernimi Cerkljani pod obtožbo, da so Nemcem izdali partijsko šolo, ubili nad Cerknim in jih vrgli v brezno. Zora je že leta 1950 izdala bratove pesmi pod naslovom Pesmi zelene pomladi. Vsa imena so v povesti spremenjena (prava so le imena nekaterih znanih duhovnikov): Lado je Simon. Kot gimnazijec je našel nekaj prijateljev, s katerimi je ostal povezan vse življenje. Z njimi je rad zahajal v gore, zlasti na Svete Višarje V bogoslovju je bil njegov duhovni voditelj in tudi učitelj pesništva podravnatelj Ivo Juvančič. Čeprav so odkrili pravega izdajalca partijske šole (partizanskega majorja, ki je bil nemški obveščevalec), so v javnosti še kar naprej blatili cerkljanske žrtve.
Zora Piščanc se je za rehabilitacijo svojega brata-mučenca borila brez prestanka na vseh ravneh. Posebno jo je bolelo, "da je brezvestni slovenski pisatelj (Tone Svetina) še njegov spomin oskrunil z bogokletnimi lažmi". Svojo povest zaključuje: »Pesnik Simon pa bo živel med nami. Še tako spretna lažna propaganda ne bo mogla oskruniti njegovega svetlega lika. Ostal bo med nami kot duhovnik in pevec v besedi in zvokih in njegov spomin bo večen, kakor sta večna dobrota in ljubezen.« V tej večnosti se mu je pridružila 23. novembra 1989, ko je za vedno odložila pero.
(obletnica meseca 05_2012)
Sem praktičen vernik in za vsak prvi petek grem k spovedi. Večkrat pa opazim, da nekateri čakajo med mašo v vrsti za spoved, potem gredo iz vrste k obhajilu in se vrnejo nazaj ter čakajo za spoved. Ko sem nekoč enega od znancev, ki je naredil podobno, vprašal, če je to v redu, mi je odgovoril, da je pravzaprav vseeno, da je važno, če gre k spovedi, obhajilo pa mu da moč, da bi se bolje spovedal in da je dragemu Bogu gotovo vseeno. Kot iskren vernik sem prepričan, da se moramo grehov spovedati, dobiti odvezo, zmoliti pokoro in šele potem lahko prejmemo evharistični kruh. Vem, da lahko gremo k obhajilu, tudi ko nimamo smrtnega greha, toda ko potrebujemo spoved, pomeni, da imamo tudi večje grehe ... ali pa hodimo k spovedi prepogosto in samo za to, da se s spovednikom pogovarjamo?
Lojze
Vaš zapis je večplasten in zato bo takšen tudi moj odgovor. Na svoje osrednje vprašanje ste že sami odgovorili. Ko 'potrebujemo spoved', lahko gremo primerno k obhajilu le po obhajanju zakramenta sprave. Seveda v primeru, da to pomeni, da smo v velikih ali smrtnih grehih. Torej takšnih, ki povsem prekinejo naš odnos z Bogom; ali kot smo navajeni katekizemsko reči, kadar izgubimo posvečujočo milost. V takšnem stanju, če bi še povsem neskesano prejeli sveto obhajilo, bi bil to tudi božji rop; torej še novo veliko grešno dejanje, ponižanja Boga. Učenje Cerkve pa je bilo vedno tudi jasno, da nam tudi smrtne grehe odpusti popolno kesanje, če v doglednem času ne moremo do zakramenta sprave. Popolno kesanje pa je tisto, ko nam ni žal za storjeni greh zaradi kazni zanj, ali ker smo spoznali, da je greh dejansko zlo sam v sebi, ampak zaradi tega, ker smo prizadeli Božjo ljubezen. V takem primeru bi torej smeli tudi brez zakramenta sprave prejeti sveto obhajilo. Je se pa seveda potrebno tega greha potem čim prej spovedati pri prvi možni spovedi.
Glede vašega 'znanca', ki je stopil iz vrste pri spovednici, predno je prišel na vrsto za obhajanje zakramenta sprave, in odšel k obhajilu, naj malo pomodrujem, ker pač njegovega dejanskega stanja ne poznam ne jaz in ga tudi vi niste videli v dušo. Če je torej ta vaš znanec bil brez velikega greha in svetega obhajila po sveti maši ne bi mogel prejeti, potem je naredil povsem prav, saj se je že zaradi priprave na spoved iskreno kesal in je bil zato primerno pripravljen na sveto obhajilo. V drugačnem primeru, če bi bil obremenjen z velikim grehom, pa bi njegovo dejanje ne bilo primerno, saj je imel očitno možnost obhajanja zakramenta sprave.
Zato je seveda prav, da ljudi, ki jih vidimo v vrsti pred spovednico, niti onih v vrsti za obhajilo, ne sodimo in ne obsojamo, saj jih ne poznamo v srce. Bolje jih je v vsakem primeru v srcu blagoslavljati.
- Imate kakšna vprašanja, povezana z verskim ali moralnim življenjem, ali pa lepo doživetje, ki bi ga radi delili z drugimi?
Pišite na:
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si
Zanimiva je vaša opazka o morebitni 'prepogosti spovedi'. Če je vse normalno, bi o prepogosti spovedi ne mogli govoriti. Samo v primeru skrupuloznosti srečamo prepogosto spovedovanje, ki je za tega človeka škodljivo. Sicer pa poznamo primere svetnikov, ki so obhajali ta zakrament izredno pogosto, celo vsak dan. In verjetno niso imeli smrtnih grehov. Tudi zadnji papeži nam javno pričujejo, da hodijo tedensko ali na dva tedna k spovedi. Tudi vso zgodovino Cerkev priporoča redno in pogosto spoved. Če za redno spoved velja nekako mesečna spoved, potem je pogosta vsekakor še kdaj vmes. Zakaj takšno priporočilo Cerkve? Zato, ker Cerkev pojmuje spoved mnogo širše kot zgolj »očiščenje grehov«. Najprej je zakrament sprave, kot vsak zakrament, bogoslužje Cerkve. Torej dejanje bogočastja, slavljenja in češčenja Boga zaradi njegove velikonočne skrivnosti, ki je tudi razlog odpuščanja grehov. Seveda je pogoj za spoved tudi izpoved grehov, vsaj majhnih, ki jih nobenemu človeku gotovo ne zmanjka. Še posebej, če vemo, da je lahko greh tudi opustitev dobrega, ki bi ga mogli storili. V skrajnem primeru, nas uči izkušnja duhovnega življenja Cerkve, je dovolj, da se izpovemo že izpovedanega greha, če res ne bi našli nobenega aktualnega. Vse to kaže na resnico, da Cerkev v zakramentu sprave vidi neprimerno veliko več, kot zgolj odstranitev krivde in nekaterih kazni za greh. V tem zakramentu namreč Bog poleg odpuščanja grehov nakloni spovedancu tudi povsem konkretno milost, torej duhovno pomoč; tisto, ki jo potrebuje pri premagovanju svojih slabosti in skušnjav na področju, kjer je bil v preteklosti slaboten in je grešil.
In še ena vaša ugotovitev je vredna premisleka: tista o spovedi "samo, da se s spovednikom pogovarjamo". Resnično, zakrament sprave ni postavljen za duhovne pogovore; še manj za kakšne druge klepete. Za to poznamo v Cerkvi duhovne pogovore v okviru duhovnega spremljanja ali vodenja. A kljub temu je kdaj pri obhajanju zakramenta sprave potrebno kaj več besed od zgolj nekaj temeljnih duhovnih spodbud ob izpovedanih grehih. Kajti spovednik mora priti pri grehih tudi do lastne sodbe o njihovi teži in pomenu v življenju spovedanca. To pa v nekaterih primerih ni povsem preprosto in zahteva nekaj več pogovora. Pri pogosti spovedi pri istem spovedniku pa je le-ta tudi prilika za minimalno duhovno spremljanje te osebe in zato lahko tudi kdaj steče kakšen pogovor ne le o grehih, ampak tudi o drugih vidikih duhovnega življenja. Res pa da to ni najbolj primerno, da se dogaja v času bolj množičnih spovedi. Za takšne primere je dovolj časa ob navadnih dnevih, ko kdaj po več dni sploh ni nobenega spovedanca, duhovnik pa v spovednici čaka in moli za zaupane mu vernike.
Marjan Turnšek
LETA 1228 USTANOVLJENA
LAVANTINSKA/MARIBORSKA ŠKOFIJA
Slovensko ozemlje severno od Drave je od leta 811 spadalo pod nadškofijo Salzburg. Nadškof Eberhard je 10. maja 1228 izdal listino o ustanovitvi škofije v Št. Andražu v Labotski dolini, nemško Lavanttal, zato je dobila ime lavantinska. Škofija je bila zelo majhna. Njene meje so se razširile na slovensko ozemlje za časa jožefinskih reform (1787–1789). To je bila njena druga ustanovitev. Za tretjo je poskrbel škof bl. Anton Martin Slomšek, ki je leta 1859 prenesel sedež škofije v Maribor in takrat so bile preurejene tudi meje.
LETA 1876 ROJEN IVAN CANKAR
PISATELJ, DRAMATIK IN PESNIK († 1918)
Med najbolj žlahtne spise Ivana Cankarja, največjega slovenskega pisatelja, spadajo njegove črtice, posvečene materi-trpinki (Ob svetem grobu). V njih se "spoveduje" svojih grehov, ki jih je v mladih letih zagrešil v odnosu do nje, ki se je vsa žrtvovala za svoje otroke. Te njegove črtice so najlepši spomenik slovenski materi.
več:
A. Napotnik, Ivan Cankar: Mojstri besede, v: Ognjišče 4 (2009), 78-79.
S. Čuk, Ivan Cankar (1876-1918): Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2016), 52-53.
S. Čuk, Ivan Cankar in njegove poti: Priloga, v: Ognjišče 12 (2018), 50-57.
nekaj njegovih misli:
- Srce ni katekizem, ki bi razločevalo med malimi in naglavnimi grehi ... Le malo grehov je napisanih v katekizmu in še tisti niso poglavitni. Če bi bilo srce spovednik - dolga in strašna bi bila spoved.
- Ne pokaži ljudem, da si drugačen od njih, ne povej jim nikdar, da je zunaj, daleč za hribom, drugačen in svetlejši svet! Komaj bomo spoznali, da nisi iz njih testa, pa te bodo kamenjali.
- Stvar je taka, da pridejo pametni ljudje zmerom prezgodaj; zakaj če bi prezgodaj ne prišli, bi ne bili več tako pametni.
- Kdor ljubi svojo domovino, jo z enim samim objemom svoje misli obseže vso... Zakaj ljubezen je ena sama in nerazdeljiva; v en kratek utrip srca je stisnjeno vse - mati, domovina, Bog.
- Veliko prenese človek (...), a da se da trpeti toliko in tako dolgo, kakor je trpela moja mati, je bil čudež. Žena je devetkrat močnejša od moža, mati pa devetkrat devetdeset.
- Vse božje in cerkvene zapovedi sem združil v eno samo: Ne stori sočloveku zla!
- Napiši po vesti in veri, kako si živel, kaj si videl, kaj si mislil in govoril en sam dan. Če hočeš biti tako odkritosrčen, da bi ne povesil oči pred samim Bogom, boš pisal do groba zgodovino tistega dne.
- Kar sem videl z očmi, s srcem in z razumom, nisem zatajil; in bi ne bil zatajil za same zlate nebeške zvezde. Resnica je posoda vsega drugega: lepote, svobode, večnega življenja.
- Posebna je bila naša vera, nikjer priučena, od nikogar zaukazana ... Ne da se razložiti z besedami te resnične vere, ker vsaka vera je nedopovedljiva, brez glasu in brez telesa, kakor luč in kakor ljubezen.
- Tudi ko bi človek imel tisto moč in tisti pogum, da bi sam posegel v globočino svojega bitja – do dna ne bi segel, ker dna ni. Prepad se odpira do prepada, brez kraja.
- Paradiž ni moj dom, pot je moj dom ... Če bi hrepenenja ne bilo v mojem srcu, bi umrlo to srce; v paradižu samem bi umrlo.
- Kadar ti pogledam v oko, ljuba moja mati, pretrese mi srce in vsi dobri sklepi mi polnijo dušo, katere pa mi malokdaj izpolni v poznejših dneh lahkomiselna glava.
več:
LETA 1886 ROJEN KARL BARTH
ŠVICARSKI PROTESTANTSKI TEOLOG († 1968)
Najbolj znani švicarski kalvinistični teolog, je bil najprej pastor v Safenwilu (kanton Aargau), potem pa je kot profesor deloval v Gottingenu, v Munstru, ter v Bonnu. Ker je nasprotoval nemškemu nacionalsocializmu (Hitler) je leta 1935 izgubil profesuro v Bonnu in od tedaj deloval v Baslu (do leta 1962). Bil je ustanovitelj dialektične teologije po kateri lahko Boga razume samo človek, ki ima globoko vero v razodetega Jezusa Kristusa. V njegovi teološko filozofska smeri (bartizem), je v središču misel o presežnem, nedoumljivem in nedostopnem Bogu in Božjem humanizmu, ki je krščansko oznanilo. V središču ni več človek s svojo religiozno zavestjo, ampak Božja beseda ... Njegovo najpomembnejše delo je Pismo Rimljanom, napisal pa je še Protestantsko teologijo 19. stol. in Cerkveno dogmatiko
nekaj njegovih misli:
- Gospod Bog, ne dopusti, da bi bili otopeli in bili brezbrižni ob veličastni slavi velike noči, marveč daj, da svetloba vstalega Gospoda doseže vsak kotiček naših brezčutnih src.
- Človeku, ki sliši svetopisemsko oznanilo in si ga vzame k srcu, ni dovoljeno biti nevesel človek, temveč mu je to odločno prepovedano.
- Človek v Svetem pismu išče in najde to, kar sam hoče. Če pa ne bo hotel nič iskati, tudi ne bo ničesar našel.
LETA 1928 UMRL IVAN MERZ
PROFESOR, PISATELJ IN PRIČEVALEC EVANGELIJA, BLAŽENI (* 1896)
"Kristusova luč sije v enem od sinov te banjaluške škofije - v Ivanu Merzu, ki bo med današnjim slavjem razglašen za blaženega... Želim vam ga dati kot Kristusovega pričevalca in priprošnjika, obenem pa kot spremljevalca na poti v vaši zgodovini v ponovni izgradnji tistega, kar je porušilo nasilje, v spravi med posamezniki in družinami... Od danes bo vzornik mladim in zgled vernim laikom." Tako je med bogoslužnim slavjem v Banja Luki 20. junija 2003, med katerim je razglasil za blaženega dr. Ivana Merza, prvega hrvaškega laika, dejal papež Janez Pavel II.
več:
S. Čuk, Blaženi dr. Ivan Merz. Božji orel, ki kaže pot k Soncu: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2003), 16-17.
nekaj njegovih misli:
- Mati večna, ki si utelešenje Poezije, vsega lepega in neminljivega, daj, da bom še naprej sposoben sprejemati darove lepote!
- Ni dovolj samo verovati. Naša vera mora biti kažipot življenja, da ne delamo proti načelu pravičnosti in večnosti.
- Prepričan sem, da ima vse svoj namen: to delo, te moje male bolečine. Skozi bolečino človek vse drugače in bolj globoko razume bridko besedo življenje.
- Za nas kristjane je tudi ta svet nekakšna mala domovina, ker je Bog navzoč v njem in deluje v njem, le da se tega ne zavedamo popolnoma. Toda bolj ko bo božje kraljestvo v naših srcih raslo, globlje bomo doumeli, da se mora uresničiti tudi v naravi.
- Narod brez vere spada v zoologijo. Ne misli na smrt, ropa in je. Kadar ga zadene trpljenje, ga zajame malodušje in preti Bogu.
- Skrb za zdravje in telesno lepoto je pomembna. Nova generacija mora biti zdrava, vesela in lepa. Kar je grdo, je posledica greha. Zato se mora človek obvladovati in skrb za zdravje in lepoto imeti za sredstvo, da postane gospodar samega sebe in da si okrepi voljo.
- Svetnike pogosto prikazujejo kot mrke ljudi koščenih obrazov, kot ljudi, ki se bičajo. Dejansko pa so svetniki svetla bitja, polna notranjega veselja in sreče, katerih lepota se odraža tudi na zunaj. To so idealna bitja, nadljudje v pravem pomenu besede, oni so luči in stebri Cerkve.
- Katoliška vera je moj življenjski poklic in mora biti vsakemu verniku brez izjeme. Če se zavedamo, da je to življenje samo kratka priprava na večnost, je naravno, da gredo vsa naša prizadevanja v to smer.
- Največja stvar, ki obstaja na svetu je sveta Cerkev; največja stvar v Cerkvi je maša, v maši pa spremenjenje. In kot je Kristus v svojem zemeljskem življenju vse svoje misli usmerjal proti KaIvariji, tako
- Kristusove zaročenka Cerkev upira svoj pogled proti oltarju.
- Človek vsak trenutek vidi, kako je majhen, in kako velik je On, ki je umrl za nas; ki daje samega sebe kot božji Kruh. Ni mogoče povedati, kaj čutimo, ko se On združi z nami.
LETA 1979 UMRLA IDA KRAVANJA
FILMSKA IGRALKA ITA RINA (* 1907)
Ida Kravanja, hči železničarja iz gornjega Posočja, službujočega v Divači, je bila prva Slovenka, ki je kot filmska igralka svetovno uspela. Kot druga na tekmovanju za miss Jugoslavije leta 1929 je bila zanimiva za nemško filmsko industrijo. Nastopila je v 17 nemških in čeških filmih. Največji uspeh je doživela v filmu Erotikon.
LETA 1991 UMRL JOŽE KRIVEC
PESNIK, PISATELJ, UREDNIK in KRITIK (* 1916)
Pisatelj Jože Krivec, ki mu je zibelka tekla v Varejah (Videm pri Ptuju), se je po drugi svetovni vojni pred ‘rdečim’ nasiljem zatekel v Argentino, kjer je vse do svoje smrti (10. maja 1991) aktivno sodeloval pri kulturnem življenju žilave slovenske skupnosti. Vedno je v srcu nosil spomine na svoje domače kraje, ki jih je opeval v idiličnih črticah v knjigi Dom med goricami (1942), za katero je tedaj prejel Prešernovo nagrado mesta Ljubljane.
iskalec in zbiralec Marko Čuk
Podkategorije
Danes godujejo
![]() |
MARJETA, Biserka, Eta, Greta, Greti, Gretica, Margaret, Margareta, Margarita, Margerita, Margeta, Margit, Margita, Marijeta, Marjetica, Marjetka, Megi, Meta, Metka, Rita |
![]() |
MARINA, Ina, Rina; Marino |
![]() |
ZLATA, Avrea, Avrelija, Avrelijana, Zlatka; ZLATO, Avrelij, Avrelijan, Zlatko |
![]() |
BERNARD, Beno, Bernad, Bernhard, Bernd, Bernardo; BERNARDA, Bernada, Bernadka, Bernardka, Bernardica, Bernardika |
Elija, Elia |
![]() |
LEON, Lenard, Lenart, Leo, Leonard, Leonardo, Leonid, Leonido, Lev, Lionel; LEONA, Eleonora, Lea, Leja, Leonida, Leonie, Leonija, Leonila, Leonka, Leonora, Leontina |
![]() |
PAVEL, Pal, Paul, Paulo, Pava, Pavao, Pave, Pavel, Pavle, Pavlo, Pavo; PAVLA, Paula, Paulina, Pava, Pavica, Pavlina |