LETA 1471 ROJEN ALBRECHT DURER

NEMŠKI SLIKAR, GRAFIK IN MATEMATIK († 1528)

Bil je najpomembnejši likovni umetnik nemške renesanse, izjemen risar in odličen opazovalec, odlikoval se je tudi z izredno domišljijo. Največji uspeh je dosegel v bakrorezih in lesorezih, izredno zanimive pa so tudi akvareli, ki so nastali na njegovih potovanjih, največ iz rastlinskega in živalskega sveta. Tudi njegove oljne slike so barvno izredno bogate in za takratni čas nenavadne, vendar takega mojstrstva kot v grafiki z njimi ni dosegel. Znani so njegovi bakrorezi Adam in Eva, Vitez, smrt in hudič, Sveti Hieronim v študijski sobi in Melanholija I. Znamenit je tudi lesorez Štirje jezdeci apokalipse, Marijino življenje, med risbami portret matere, med oljnimi slikami pa Marijino kronanje, Sv. družina, Poklon Treh kraljev, naslikal je tudi več avtoportretov. Ukvarjal se je tudi z likovno teorijo, pisal o pojmu lepote , zanimala pa ga je tudi geometrija.

LETA 1799 ROJENA MARY ANNING

PALEONTOLOGINJA IN ZBIRALKA FOSILOV († 1847)

Doma v obmorskem mestecu Lyme Regis na JZ obali Anglije. Njen oče je bil mizar, ki je poleg dela v delavnici rad hodil okrog po obali in izkopaval fosile, ki jih je razstavljal in prodajal turistom. Tega veselja se je nalezla tudi Mary, ki je hodila z njim. Po očetovi smrti je morala skrbeti za družino, zato ni hodila v šolo in v skrbi za vsak funt, je še naprej zbirala fosile. Njeno prvo odmevno odkritje je bilo okostja ihtiozavra, ki ga je, dvanajstletna, prodala zbiratelju fosilov za 25 £. Zelo dobro je znala opazovati okolico, vedela je, kje naj išče in tako je našla še veliko pomembnih primerkov, ki jih je znala tudi vedno bolje vnovčiti (leta 1828 tudi prvi primerek pleistozavra). V svoji trgovini je prodajala drobnarije predvsem turistom, prihajali pa so tudi uveljavljeni znanstveniki, ki so pri sicer neizobraženi Mary izvedeli marsikaj novega o fosilih, ... postala je tudi častna članica londonskega Geološkega združenja. Šele po njeni smrti so se znanstveniki zavedli, kako veliko delo je opravila in kako pomembna je njena zapuščina. V rojstnem kraju so postavili cerkev z barvnim oknom v njen spomin, na kraju, kjer je bila njena rojstna hiša pa je danes muzej, kjer se ohranja spomin na to, za paleontologijo in znanost o fosilih, tako pomembno žensko 19. stoletja.

LETA 1820 ROJEN URBAN GOLLMAYER

DUŠNI PASTIR IN DOMAČI UČITELJ († 1905)

Zibelka mu je tekla v Žirovnici, župnija Breznica na Gorenjskem, po materi je bil pravi bratranec ‘velikana učenosti’ Matije Čopa. Po dveh letih študija prava v Gradcu je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Posvečen je bil leta 1847 kot duhovnik tržaške škofije in skoraj trideset let je služboval po raznih župnijah hrvaške Istre, kjer takrat še ni bilo javnih šol, in poučeval je otroke v svojem stanovanju brezplačno. Od leta 1877 do smrti leta 1905 je bil župnik in dekan v Tomaju, kjer je zgradil samostan šolskih sester.

LETA 1851 ROJEN ANTON KODER

PISATELJ, PESNIK, "CMOKAVZAR IN UŠPERNA" († 1918)

Poštni uradnik Anton Koder je imel vesele do pisanja, pri katerem je želel sila nespretno posnemati Jurčiča. Privlačili so ga nenavadni dogodki, izjemni ljudje, človeške strasti, pogosto je zašel v robatost. Njegov slog je satirično zavrnil pisatelj Janez Mencinger s svojim 'izvirnim romanom' Cmokavzar in Ušperna (1883), o katerem je ironično zapisal, da ga je poslovenil 'iz kanibalščine'.

LETA 1853 ROJEN IVAN VRHOVEC

PROFESOR, ZGODOVINAR, PUBLICIST († 1902)

Rodil se je leta 1855 v Ljubljani, v kmečki družini, po osnovni šoli in gimnaziji je na Dunaju študiral zgodovino, zemljepis in slovenščino. Svoje znanje je posredoval gimnazijcem v Novem mestu in Ljubljani. Bil je odličen učitelj. Veliko je tudi pisal: za Mohorjevo družbo poučne članke ter preglede dogodkov doma in na tujem. Pri svojem zgodovinskem pisanju se je med prvimi pri nas opiral na arhivske vire. Njegov slog je bil tako privlačen in jasen, da so ga imenovali “mojster poljudnega sloga”.

LETA 1879 UMRLA IVANKA FERJANČIČ

PRVA UČITELJICA ČIPKARSTVA (* 1850)

Idrija velja za zibelko čipkarstva, v mestu živega srebra je bila 17. oktobra 1876 ustanovljena čipkarska šola, ki se je že naslednje leto preimenovala v čipkarski tečaj. Prva učiteljica na tej šoli je bila domačinka Ivanka Ferjančič, ki je to službo nastopila po strokovnem izpopolnjevanju na Tirolskem. S sestro Antonijo in z bratom Jožetom je začela izdelovati nove vzorce, ki so idrijskim čipkam še bolj odprle pot v širni svet. Po zgodnji smrti (29 let) je Ivanko nasledila sestra Antonija.

LETA 1907 SO USTANOVILI

MEDNARODNO NOGOMETNO ZVEZO FIFA

Nogomet je zelo stara igra, nekaj podobnega so igrali že v antični Grčiji in Rimu, v 7. stol. tudi na Japonskem, v 14. stol. pa o v Firencah igrali "calcio". V srednjem vekum so v Evropi poznali igre med katerimi so brcali in nopsili napihnjen živalski mehur. Navadno so bile tekme med mesti in za gol so uporabljali mestne meje. V Angliji in na Škotskem so od 12. stol. naprej nogomet igrali na pustni torek. Pravila te igre so poenotili leta 1843 v Cambridgeu in ta so veljala tudi v prvih klubih. Zgodovina modernega nogometa se je začela pisati leta 1863, ko so ustanovili nogometno zvezo in leta 1972 odigrali tudi prvo mednarodno tekmo med angleško in škotsko reprezentanco. Ko se je nogomet razširil tudi v druge države, so se na današnji dan predstavniki nogometnih zvez iz Francije, Belgije, Danske, Nizozemske, Španije, Švedske in Švice zbrali in ustanovili Mednarodno nogometno zvezo FIFA ...

LETA 1921 ROJEN ANDREJ DIMITRIJEVIČ SAHAROV

RUSKI FIZIK, OPOREČNIK, NOBELOVEC († 1989)

Doma iz Moskve, kjer je študiral in tudi doktoriral. Ukvarjal se je z raziskavami jedrske fizike in v petdesetih letih pomagal pri izdelavi prve sovjetske vodikove bombe. Po letu 1960 se je, zaskrbljen zaradi vpliva svojega dela na prihodnost človeštva, zavzemal za prepoved jedrskih poskusov, vedno bolj je bil dejaven v politiki, zaradi organiziranja protestov je izgubil vse ugodnosti, ki jih je imel v Sovjetski zvezi. Ustanovil je odbor za varstvo človekovih pravic in zaščito političnih žrtev. Proti oblasti je protestiral tudi z gladovnimi stavkami. Leta 1975 je dobil Nobelovo nagrado za mir, vendar ni smel odpotovati na podelitev. Kot nevaren element je bil celo pregnan v Gorki, rehabilitiral ga je šele Gorbačov, tri leta pred smrtjo. Evropski parlament od leta 1988 vsako leto podeli nagrado Saharov osebam, ki se borijo proti nestrpnosti, fanatizmu in zatiranju. Po zgledu Andreja Saharova dobitniki nagrade Saharov dokazujejo, koliko poguma je potrebnega za zagovarjanje človekovih pravic in svobodnega izražanja.

LETA 1922 ROJEN UROŠ KREK

SKLADATELJ, PEDAGOG († 2008)

Na Akademiji za glasbo je leta 1947 zaključil študij kompozicije pri Lucijanu Mariji Škerjancu. Na Radiu Ljubljana je bil urednik za simfonično glasbo in nekaj let vodja glasbenega programa. Na glasbeni akademiji v Ljubljani je do leta 1982 poučeval kompozicijo in teoretične predmete. Veljal je za enega najtehtnejših sodobnih komponistov. V svojo glasbo je rad vpletal tudi folklorne elemente, ki jih je zbiral in zapisoval na našem etničnem ozemlju od Rezije do Porabja.

LETA 1948 AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI

POSTALA ‘SLOVENSKA’

Leta 1919 smo dobili slovensko univerzo v Ljubljani, kmalu zatem so se začele priprave na ustanovitev Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Prošnje v Beograd so dolgo naletele na gluha ušesa. Šele 12. novembra 1938 je bila izdana uredba o njeni ustanovitvi, toda Akademija si ni smela nadeti imena ‘Slovenska’ in je bila samo AZU. Leta 1943 si je Akademija dodala razpoznavni pridevnik ‘Slovenska’, kar je bilo potrjeno 21. maja 1948 in od takrat je uradna kratica naše najvišje znanstvene ustanove SAZU.

LETA 1970 UMRL HINKO NUČIČ

GLEDALIŠKI IGRALEC In REŽISER (* 1883)

Svojo gledališko pot je Hinko Nučič začel na amaterskih odrih, kjer ga je spoznal Anton Verovšek in ga sprejel v svojo dramsko šolo in ga uvedel v poklicno gledališče. Kmalu mu je zaupal večje in glavne vloge. Po prvi svetovni vojni je deloval kot organizator slovenskega narodnega gledališča. Postal je voditelj ljubljanske drame, nato pa odšel v Maribor, kjer je organiziral tamkajšnje narodno gledališče in ga nekaj časa vodil. Deloval je tudi v Zagrebu. Iz njegove dramske šole v Ljubljani in Mariboru je izšlo več odličnih igralcev.

LETA 1982 UMRL JOŽE KOŠAR

PUBLICIST, PREVAJALEC, ZALOŽNIK (* 1908)

Publicist, prevajalec in založnik Jože Košar, rojen v Stročji vasi pri Ljutomeru, je bil po diplomi iz klasične filologije v Ljubljani profesor v Mariboru. Po drugi svetovni vojni, med katero je bil v nemškem ujetništvu, je bil dolga leta (1960–1973) direktor in glavni urednik založbe Obzorja v Mariboru. Kot mož širokih obzorij je imel posluh za domače in tuje avtorje vseh generacijskih in slogovnih odtenkov in v njegovem času je imela ta založba res odličen knjižni program. Veliko je tudi prevajal.

LETA 1999 UMRL FULVIO TOMIZZA

ITALIJANSKI PISATELJ (* 1935)

Rojen v istrskem zaselku Juricani pri Materadi (blizu Umaga), maturiral je v Kopru, v Beogradu pa študiral romanistiko in dramsko umetnost, oktobra 1955 se je izselil v Trst, kjer je živela družina. Posvetil se je pisanju, ustvarjal je med hrvaško Istro, kjer je imel dom in Trstom, kjer je imel družino. Pogosto se je umaknil v ustvarjalno tišino deželice svojih prednikov in tam je nastalo veliko njegovih knjig. Čeprav italijanski pisatelj je bil široko odprt tudi za vrednote slovenske kulture. V svojih knjigah je opisoval tudi ljubezen do narave, pisal je o ljudeh, ki so živeli ob meji. Zanimal se je za zgodovino, raziskoval arhive, opisal je svoje kraje in ljudi v različnih zgodovinskih obdobjih in tako zbliževal italijansko in slovansko kulturo. Veliko je govoril o medsebojnem spoštovanju, na miru in sodelovanju in tudi prispeval, da se je Trst počasi otresal sovražnosti do vsega, kar je slovensko. Njegov ideal je bilo dostojno in svobodno življenje v Evropi. O naših krajih in ljudeh je pisal predvsem v romanih Prijateljstvo, Boljše življenje, Beneška dedinja ...Njegova dela so prevedena v 15 jezikov in zanje je prejel veliko nagrad.

LETA 2017 UMRL MARJAN KOLAR

PISATELJ, DRAMATIK, OPISOVALEC POVOJNIH ČASOV (* 1933)

Rodil se je v Slovenj Gradcu, med vojno je bil izgnanec v Nemčiji, po gimnazijski maturi na Ravnah je v Ljubljani študiral slavistiko in germanistiko. Po diplomi se je zaposlil kot knjižničar, zatem pa prevzel mesto novinarja in urednika glasila Koroški fužinar. V gimnazijskih letih je objavljal v šolskih glasilih. Leta 1961 je izdal zbirko črtic Prazno nebo. Ironično podobo naše družbe v času po vojni je podal v zbirki humoresk Samomor v nebesih (1964). V njegovih romanih in povestih nastopa preprost delavec, kritičen opazovalec družbe.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 25. decembra 1873, Carigrad; 16. maja 1954, Jilava pri Bukarešti

»Nič ni bolj dragocenega kot biti v ječi zaradi Jezusa Kristusa«

Vladimir Ghika se je rodil na božič, 25. decembra 1873, v Carigradu, kjer je oče Janez Gregorij služboval kot romunski veleposlanik. Bil je potomec moldavske plemiške družine Ghika. Krščen je bil v pravoslavni cerkvi. Leta 1878 se je družina (mati je bila francoska plemkinja) preselila v Francijo in se ustalila v mestu Toulousu, kjer je Vladimir obiskoval srednjo šolo. Potem se je vpisal na fakulteto za politične vede v Parizu, vzporedno je hodil je hodil na predavanja medicine, botanike, umetnosti, književnosti, filozofije, zgodovine in prava, da je bil zares vsestransko razgledan, govoril je 22 jezikov! Po končanih pariških študijih je za nekaj časa zaradi zdravstvenih težav odšel v Romunijo, nato pa ga je pot vodila v Rim in tam je na dominikanski univerzi Angelicum študiral filozofijo in teologijo, iz katere je doktoriral. Aprila leta 1902 je sprejel katoliško vero. Hotel je postati duhovnik ali redovnik, po nasvetu papeža Pija X., s katerim ga je vezalo osebno prijateljstvo, pa se je posvetil apostolskemu delu kot laik, predvsem na karitativnem področju, v Romuniji in drugod po svetu. Po njegovi zaslugi so v Bukarešti odprli prvo brezplačno kliniko 'Marijin Betlehem' in prvo brezplačno bolnišnico sv. Vincencija Pavelskega.

Njegova želja, da postane duhovnik, se je uresničila 9. oktobra 1923, ko mu pariški nadškof kardinal Dubois podelil mašniško posvečenje. Kot duhovnik je nato sedem let deloval »reven duhovnik med najrevnejšimi« v pariškem predmestju Villejuif. Tam je zgradil leseno barako, ki je imela tri prostore: kliniko in kapelo za zdravljenje telesa in duše, in sobico z leseno klopjo, na kateri je spal. Za njegovo neutrudno apostolsko delovanje ga je papež Pij XI. odlikoval z naslovom apostolski protonotar in poslej so mu vsi pravili 'Monsinjor'. Ustanovil je molitveno občestvo Bratje in sestre sv. Janeza, ki so častili Najsvetejše in premišljevali Sveto pismo, zlasti so se poglabljali v Jezusovo velikoduhovniško molitev po zadnji večerji na veliki četrtek (Jn 17,1–26).

Sredi leta 1939 se je vrnil v Romunijo, kjer ga je zajel vihar druge svetovne vojne. Ostal je tam, da bi pomagal revnim in bolnim ter številnim beguncem. Po vojni so, kot v vseh državah vzhodne Evrope, v Romuniji zavladali komunisti. Kralja so z vlakom odpravili iz države. Vladimir Ghika se ni hotel odpeljati z njim, čeprav je vedel, kaj ga čaka. »Če me Bog želi tukaj, potem ostanem tukaj,« je odgovoril tistim, ki so se bali zanj. Njihov strah je bil upravičen.

Novi oblastniki so hoteli presekati vezi katoliške Cerkve v Romuniji z Apostolskim sedežem v Rimu, da bi imeli sebi podložno narodno Cerkev. Ghika si je z vsemi močmi prizadeval, da se te vezi ohranijo in da katoličani v Romuniji ostanejo člani vesoljne Kristusove Cerkve pod vodstvom naslednika apostola Petra. To je veleizdaja! 18. novembra 1952 so ga aretirali in po številnih dnevnih in nočnih zasliševanjih, med katerimi so ga na vse načine mučili in poniževali, so ga obsodili na tri leta zapora v koncentracijskem taborišču Jilava. Čeprav je zaradi mučenja skoraj oglušel in oslepel, ga niso zlomili. To je v svojem nagovoru poudaril kardinal Amato: »Dostojanstvo, odpuščanje preganjalcem, duhovna podpora jetnikom, ki so bili z njim, globoko molitveno življenje, vse to je iz njega naredilo visok vzor evangeljskega pričevanja.« Njegove telesne moči, izčrpane zaradi lakote in mučenj, so ugasnile 16. maja 1954. »Umiram s čisto vestjo, ker se zavedam, da sem storil vse, kar sem mogel, za pravo Kristusovo Cerkev.«

Postopek za njegovo razglasitev za blaženega je začela nadškofija Bukarešta leta 2002. Zbiranje gradiva ni bilo lahko, saj so komunisti uničili vso dokumentacijo o tem, kaj so počeli z njim pri zaslišanjih in v zaporu. Voditelj tega postopka Francisc Ungureanu je o njem dejal: »Vladimir Ghika je bil osebnost ki je presegala vse zemljepisne in narodne meje. Bil je duhovnik, spovednik, duhovni voditelj, znanstvenik, diplomat; deloval je v najrazličnejših krogih: od kronanih glav, državnikov, politikov, filozofov do umetnikov, pisateljev, teologov, pastoralno pa tudi med anarhisti, homoseksualci in prostitutkami.«

(pričevanje 10_2013)

* 30. junij 1810, Cerovec; † 24. maj 1851, Zagreb (Hrvaška)

Ilirizem je bilo kulturnopolitično in narodnostno gibanje v prvi polovici 19. stoletja, ki si je (zlasti na Hrvaškem) prizadevalo za združitev južnih Slovanov. Močno je poseglo tudi v obrobne po­krajine slovenskega ozemlja (Štajerska, Koroška). Za Slovence je ilirizem pomenil težnjo, da bi opustili svoj jezik, česar ni spre­jel noben slovenski privrženec. Med najbolj vnetimi je bil Stanko Vraz, ki mu je ilirizem pomenil pot do vseslovanske vzajemnosti.

Brez poklica in vedno zaljubljen

Njegovo pravo ime je Jakob Fras in rodil se je 30. junija 1810 v Cerovcu pri Ormožu premožnemu vinogradniku kot najmlajši izmed šestero otrok. Prva dva razreda ljudske šole je končal na Sveti­njah, zatem je bil tri leta v Ljutomeru. Oče ga je poslal na gim­nazijo v Maribor, pa ni bil posebno "bleščeč" dijak. Več kot šola mu je pomenila književnost. Leta 1830 se je vpisal na licej v Gradcu. Prvi letnik je uspešno končal, v drugem se je zanimal sa­mo za filozofijo in politiko, v tretjem ni opravil nobenega izpi­ta. Tega je bila kriva deloma bolezen, predvsem pa to, da je ho­tel biti pesnik in revolucionarni rodoljub. Ko se je jeseni 1834 vrnil domov, je starše stežka prepričal, da ni za duhovniški po­klic in da bo študiral pravo. Do tega sklepa ga je najbrž pripra­vila ljubezen do neke mlade pevke, ki mu je pela prleške in prek­murske ljudske pesmi.

Pravni študij je bil končan že v prvem let­niku. Iskal je službo domačega učitelja. Obrnil se je na Hrvaško, kamor se je za stalno preselil leta 1839. V Samoboru se je za­ljubil v Julijo Cantillijevo, kateri je posvetil svoje ljubezen­ske pesmi (Djulabije). Ko se je ta poročila, je njegovo pesniško srce, ki ni moglo biti brez "muze", zagorelo v ljubezni do neke Zagrebčanke. Njegova zadnja ljubezen je bila Anka Hercog iz Pod­četrtka, vendar je do nje gojil bolj "sestrinska" čustva. Leta 1845 se je potegoval za profesuro ilirskega jezika v Zagrebu, naslednje leto pa je bil izvoljen za tajnika Matice ilirske. To službo je opravljal, čeprav zelo bolan, skoraj do svoje smrti, 24. maja 1851.

Slovenski in ilirski pesnik

Stanko Vraz (to pesniško ime si je privzel leta 1836 in ga uporabljal tudi v vsakdanjem življenju) se je hotel uveljaviti predvsem kot slovenski pesnik. Zapisoval je domače ljudske pesmi in napeve, študiral svetovno ljudsko in umetno poezijo, strastno prebiral Prešerna in Mickiewicza, pozorno spremljal novo evrop­sko liriko (snoval je almanah svetovnega pesništva z naslovom Cvetlice iz vrtov vsakega izobraženega). Zaradi svojih ozkih in trmastih pogledov se pesniško ni mogel prav razviti. V primerja­vi s Prešernom, ki ga je osebno poznal, je Vraz ostal na vrtu slo­venske poezije le malo pomemben cvet. "Prešeren je videl v poezi­ji predvsem sredstvo za kultiviranje človeka in naroda, Vrazu pa naj bi bila klic k narodnemu prebujanju in k združevanju z dru­gimi Slovani" (Anton Slodnjak). Ko je Vraz odšel v Zagreb, je Prešeren vanj "izstrelil" zbadljivko Narobe Katon, v kateri ga imenuje "uskok". Vrazovo izvirno slovensko pesniško delo je ob­širno, a je večinoma ostalo v rokopisu. Od ljudskih pesmi, ki jih je vneto zbiral, je leta 1839 natisnil v Zagrebu samo prvi del v knjigi Narodne pesmi ilirske, ki je prva slovenska knjiga v gajici (črkopisu, ki ga Slovenci uporabljamo še danes). Ljudske pesmi, ki jih je Vraz nabral povečini na Štajerskem, pa tudi na Kranjskem, Koroškem in v Prekmurju, so bile osnova Štrekljeve zbirke. V ilirski hrvaščini je Vraz izdal prvi del Djulabij (1840) ter zbirki Glasi iz dubrave žerovinske (1841) in Gusle i tambura (Praga 1845). V teh knjigah je objavil nekatere svoje slovenske pesmi v ilirski predelavi. V slovenskih pesmih je Vraz izpovedo­val svojo ljubezen do domovine in svobode.

"Ilir iz štajera"

Za Vraza je bilo usodno srečanje z Ljudevitom Gajem, začetni­kom ilirizma. Navdušil se je za njegovo zamisel, da bi Slovenci in Hrvati na področju knjižnega ustvarjanja delovali skupno, kar bi pripomoglo k duhovni osvoboditvi obojih. Ko je bil tretjič na Hrvaškem, je v Krapini obljubil Gaju, da bo odslej med desetimi slovenskimi pesmimi napisal eno v ilirščini (kasneje je razmerje postavil na glavo). Tako je po ljudski pesmi zloženo romanco Mar­ko in Micka prepesnil v ilirsko Stana i Marko in jo izročil Gaju. Objavljena je bila v Danici s podpisom: Stanko Vraz, ilir iz Šta­jera. Vraz se je še vedno imel za slovenskega pesnika, vendar "je verjel v domnevo, da bi ilirščina bolj pospeševala slovensko slovstvo kakor knjižna slovenščina. Zato naj se število knjižnih jezikov skrči in le-ti naj se čimbolj poenotijo, da bo pot do e­dinosti čim bližja in boj za svobodo tem uspešnejši" (Anton Slod­njak). Pri Hrvatih velja Stanko Vraz za najplodovitejšega knjiž­nega ustvarjalca.v prvi polovici 19. stoletja (bil je pesnik, prevajalec, kritik, literarni teoretik). "Slovenci še nismo oce­nili njegovega pesništva," meni Slodnjak, "še manj se zamislili nad njegovo veliko, četudi 'napačno' preroditeljsko vnemo, s ka­tero je hotel uresničiti idealno slovensko vzajemnost." Podobno kot za vse druge, velja tudi za Vraza, kar je zapisal Lino Legiša: "Slovenski kulturni delavci, ki so se daljši ali krajši čas okle­nili ilirske misli, so zaslužni predvsem kot narodni buditelji, kot zbiralci ljudskih pesmi in drugega ljudskega blaga... medtem ko je bilo njihovo leposlovno delo večkrat le poskus brez poseb­nega daru."

(obletnica 06_2000)

* 20. maj 1734, Breznica na Gorenjskem, † 13. september 1773, Dunaj

Družina slikarjev in čebelarjev

Družina Janša, po domače Kuharjevi z Breznice na Gorenjskem, je bila bolj revna. Njene člane je krasila marljivost, fante pa tudi nadarjenost za slikarstvo. Marljivosti so se učili od čebel, kajti Janšev rod je bil že dolgo vnet za čebelarstvo. Veselje do slikanja pa je spodbujalo to, da so imeli odprte oči za lepoto okolja, v katerem so zagledali luč sveta. V družini je bilo devet otrok, pet fantov in štiri dekleta. Anton je bil najstarejši: rodil se je 20. maja 1734. O njegovi mladosti vemo bolj malo. Po tistem, kar je o njem zapisal Janez Jalen v svoji povesti Ovčar Marko, bi sodili, da je bil ukaželjen fant. Rad bi se šel učit slikarske umetnosti, vendar je vedel, da lahko opeša na dolgi poti in da bi mu to marsikdo privoščil: "Kaj sili berač naprej!" Čebelar Vrbanek, ki smo ga srečali v odlomku omenjene povesti, je vedel, da Kuharjevega nič manj ne vesele bečele in panji kakor barve in čopiči. Tolažil ga je: "Nič ne maraj, Tonej, bova pa bečelarila."

Od leta 1752 je Anton delal kot grajski vrtnar v Radovljici. Leta 1766 pa je skupaj s petnajst let mlajšim bratom Lovrom (roj. 1749) odšel na Dunaj, kjer sta obiskovala bakroreznorisarsko šolo. Leto kasneje je prišel na dunajsko likovno akademijo študirat še njun brat Valentin (roj. 1747). Lovro in Valentin sta se uveljavila kot uspešna slikarja: prvi je bil predvsem krajinar in nekaj let tudi profesor krajinarstva na dunajski akademiji, Valentin pa se je uveljavil na področju zgodovinskega slikarstva. Anton se je leta 1769 posvetil čebelarstvo. Slikarsko znanje mu je prišlo prav pri poslikavanju panjskih končnic.

Prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva

Anton Janša se je priglasil na razpis dunajske Gospodarske družbe (Ekonomie Gesellschaft), ki je iskala dobrega čebelarskega učitelja. V zapisniku te družbe beremo: "Med pogajanji (s pastorjem Širahom iz Malega Budišina) pa se je oglasil pri ravnatelju Gospodarske družbe na Dunaju nekaj dni pred 3. majem leta 1769 Kranjec po imenu Janša, ki že slovi po svoji posebno bistri glavi ali nadarjenosti za slikarstvo in je v razgovoru pokazal, da je dober čebelar ter je imel doma, kakor pravi, 100 panjev čebel, da je živel resno ob čebelarstvu." Seveda je bil brž sprejet.

Že leta 1770 je z odliko opravil izpite in postal prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva. Dobil je nalogo, naj potuje po Avstriji ter preučuje in poučuje čebelarstvo. Svoje čebelarsko znanje, ki ga je pridobil v "šoli" pred domačim čebelnjakom na Breznici, kjer so se na klopci radi zbirali umni gospodarji in modrovali o kmetovanju in čebelarjenju, je z vsem ognjem začel izpopolnjevati in poglabljati. Kmalu je zaslovel z nazornimi in vzornimi predavanji, slonečimi na temeljitem poznavanju čebel. Gorenjski način čebelarjenja je razširil po vsej deželi. Janša je prvi učil, da se čebele ne smejo moriti, učil je voziti čebele na pašo, ovrgel je nauk, da so troti vodonosci. Prvi je strokovno dognal, da se z rojem seli stara matica in sicer nekoliko dni prej, preden se izvali mlada, razen če je stara odmrla ali jo je mlada umorila, če zaradi slabega vremena ni mogla rojiti. Njegova odkritja in dognanja, zapisana pred več kot 200 leti v knjigah, so še danes veljavna. Njegova glavna spisa sta Razprava o rojenju čebel (1771) in Popolni nauk o čebelarstvu (1775). Čeprav je Anton Janša poklic cesarsko-kraljevega čebelarskega učitelja opravljal le slaba štiri leta, je bistveno vplival na razvoj čebelarjenja. Umrl je 13. septembra 1773 na Dunaju za vročinsko boleznijo, star komaj devetintrideset let.

Dežela čebelarstva in panjskih končnic

Čebelarstvo ima v Janševi domovini dolgo tradicijo: že v urbarjih iz 13. stoletja so podatki o dajatvah, ki so jih plačevali čebelarji. Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske (1689) poroča o zelo razvitem čebelarstvu. Sredi 19, stoletja so našteli na Štajerskem 75.000, na Koroškem 32.000, na Kranjskem 72.000 in na Primorskem 19.000 panjev, kakor se imenuje "domovanje" čebelje družine (poleti, ko je le-ta najštevilnejša, je v njej 40.000-60.000 delavk, od 600 do 800 trotov in ena sama matica). Stavba za čebelne panje se imenuje čebelnjak. Obstajajo razne čebelje pasme; po vsem slovenskem ozemlju razširjena čebelja pasma je tako imenovana kranjska "siva" čebela (Apis mellifera carnica), ki se odlikuje po pridnosti, krotkosti, varčnosti s hrano in mirnosti. Čebelarstvo je bilo že od nekdaj pomembna gospodarska panoga, saj je dajalo dva pomembna "sadova"; med, ki je dolgo nadomeščal sladkor (služi pa tudi za pripravo medice, blage alkoholne pijače), in vosek za izdelavo sveč.

Zgodovino čebelarstva na Slovenskem si lahko nazorno ogledate v Čebelarskem muzeju v Radovljici, ki je bil odprt leta 1959, zatem pa nekajkrat prenovljen oz. razširjen, zadnjikrat leta 2000. Osrednji prostor muzeja je namenjen predstavitvi zbirke prek 200 panjskih končnic - prednjih deščic ljudskih panjev "kranjičev', ki so nepogrešljivi del slovenske ljudske kulture. Čebelarji vedo, da čebela loči barve in da po sliki lažje najde svoj panj. Slikarstvo panjskih končnic je nastalo sredi 18. stoletja, zamrlo pa je na začetku 20. stoletja. Šteje nad 600 motivov: posvetnih je nekoliko več kot religioznih. Prav religiozna motivika pa predstavlja ne tem področju največjo zakladnico evropske ljudske ikonografije.

(obletnica meseca 09_2003)

* 20. maj 1882;, Kalundborg, Danska; † 10. junij 1949, Lillehammer Norveška

Lovorov venec Nobelove nagrade je položila na Marijin oltar

Sigrid Undset izvira iz družine, ki je imela velik smisel za zgodovinsko dediščino in duhovne vrednote. Luč sveta je zagledala 20. maja 1882 v danskem pristaniškem mestecu Kalundborg na domu svoje matere Charlotte Gyth. Njen oče je bil Ingvald Undset, arheolog, ki je pridno raziskoval norveško preteklost in o njej pisal, mati pa je s fotografsko natančnostjo risala njegove staroveške najdbe. Ko je oče leta 1884 postal profesor na univerzi, se je družina preselila v Oslo, glavno mesto Norveške ki se je do leta 1922 imenovalo Kristijanija. Oče si je ob izkopavanjih nakopal neozdravljivo bolezen, zato je svojim trem hčerkam (Sigrid, Ragnhild in Signe) hotel omogočiti primerno izobrazbo. Sigrid ni marala zasebne šole, kjer so sedeli skupaj dečki in deklice in se je ponašala z modernimi vzgojnimi idejami. Očetu, ki je bil priklenjen na bolniški voziček, je brala stare norveške zgodbe in pesmi ter ob tem bogatila svojo domišljijo.

Po očetovi smrti leta 1893 je odšla na trgovsko šolo. Po končani šoli se je, komaj šestnajstletna, zaposlila v pisarni, kajti doma je bila stiska z denarjem. Tam je vztrajala deset let ter vse čas sanjala o pisateljski slavi. Ta je prišla, ko je bil leta 1907 objavljen njen prvi roman Gospa Marta Oulie. Knjiga je dosegla tak uspeh, da je lahko pustila pisarniško službo in se posvetila pisateljevanju. Odšla je na potovanje po Evropi. V Rimu je srečala norveškega slikarja Andersa Svarstada in se leta 1912 z njim poročila. Rodili so se jima trije otroci: sinova Anders in Hans Benedict ter hčerka Maren Charlotte, ki je bila prizadeta in je bila zato deležna njene najbolj pozorne materinske ljubezni. Prav zaradi izkušenj s tem svojim ljubljenim otrokom je večji del vsote od Nobelove nagrade namenila skladu za pomoč družinam s takimi otroki. Leta 1911 je izšel njen avtobiografski roman Jenny. Vedno jasneje je spoznavala, da se je glede zakonskega druga zmotila. Rane zakonskega nerazumevanja je celila z materinsko ljubeznijo. Skrbela je za vse otroke, tistega iz prvega zakona svojega moža in njune.

Proti koncu prve svetovne vojne se je z otroki preselila v Lillehammer, kjer sta nastali njeni največji deli - romana Kristina Lavransova hči in Olaf Audunov sin. Tudi v teh dveh "srednjeveških# romanih Sigrid Undset slika ljudi našega časa. "Navade se menjavajo iz dneva v dan, srca pa ostanejo," je odgovarjala kritikom. Zanimivo je, da Undsetova v svojih modernih romanih prikazuje ljudi, ki so v skrbeh predvsem za vsakdanje življenje (ljubezen, materinstvo) in se skoraj ne zavedajo onstranskega sveta, v srednjeveških romanih pa slika človeka kot borilca z Bogom in njegovo voljo.

Med svojim bivanjem v Rimu se je od blizu seznanila s katoliško Cerkvijo. V nekem članku, ki ga je napisala proti koncu prve svetovne vojne, je o katoliški Cerkvi zapisala, da je njena zgodovina "usoda Božjega, položenega v človeške roke". Leta 1924 je, kot rečeno, vstopila vanjo.

Hotela je biti dosledna, zato je bil njen naslednji korak ločitev od moža, ki ni pripadal njej, kajti njegova prva žena je še živela. Po prestopu v katoliško Cerkev je napisala nekaj del o svetnikih (sv. Olaf, sv. Angela Merici, sv. Katarina Sienska, Norveški svetniki). Nobelova nagrada ji je prinesla slavo doma in po svetu. Vedno manj je bilo zasebnega življenja, manj časa za pisanje, morala je prevzemati naloge javne delavke. Leta 1935 je postala predsednica norveškega pisateljskega društva. Odločno je obsojala nemško preganjanje Judov. Nekaj mesecev pred nemško zasedbo Norveške je umrla hčerka Charlotte. Starejši sin je padel v bojih z Nemci, z mlajšim sinom pa se je umaknila v Združene države Amerike, kjer je vzela nase breme propagandnega boja s hitlerjevsko Nemčijo. Na ameriških univerzah je dobila tri častne doktorate. Ko se je po vojni vrnila v domovino, je bila sprejeta s kraljevskimi častmi. Posvečala se je večinoma samo sprotnemu kulturnemu delu in dobrodelnosti. Prag večnosti je prestopila 10. junija 1949.

(pričevanje 07_2009)

LETA 1444 UMRL SV. BERNARDIN SIENSKI

Bernardin, hotelsko naselje v Portorožu, nosi ime po sv. Bernardinu (1380-1444), spokornem pridigarju iz reda sinov sv. Frančiška Asiškega. Tam so ostanki njemu posvečene cerkve. Svetnik je ljudem priporočal, naj v boju zoper zalezovanje satana na vhodna vrata svojih domov obesijo tablico z začetnicami Jezusovega imena (IHS) ali napis "Jezus je naš Odrešenik". 

LETA 1506 UMRL KRIŠTOF KOLUMB

ITALIJANSKI RAZISKOVALEC IN TRGOVEC (* 1451)

Krištof Kolumb, pomorščak iz Genove, je v službi španskega dvora 12. oktobra 1492 stopil na tla neznane celine. Bil je prepričan, da je na obali Azije; danes vemo, da je pristal na otoku Guanahani pred vrati Amerike - "novega sveta". Mnogi zgodovinarji imajo to letnico za začetek novega veka.

LETA 1734 ROJEN ANTON JANŠA

SLIKAR IN ČEBELAR, UČITELJ ČEBELARSTVA NA DUNAJU († 1773)

V družini Janša, po domače pri Kuharjevih, na Breznici na Gorenjskem je bilo devet otrok: pet fantov in tri dekleta. Janšev rod je bil vnet za čebelarstvo. Prvorojenec Anton (1734) je leta 1770 postal prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva na Dunaju. Svoja spoznanja je objavil v dveh knjigah: Razprava o rojenju čebel in Popolni nauk o čebelarstvu. Bil je nadarjen tudi za slikarstvo: kot slikarja sta se uveljavila njegova brata Lovro (1743) in Valentin (1747).

Po rebri za plotom je prišel mlad fant, Kuharjev Tonej: "Kaj imate res že roj?" "Saj vidiš," se je pohvalil Vrbanek. "Kej imaš pa svetega Ambroža? Obljubiš, ne narediš. Pa bi rad prvi roj izročil v varstvo čebelarskega svetnika." Tonej je prinesel izpod suknjiča končnico, ki je bil nanjo naslikal svetega Ambroža, kakor je obljubil Vrbanku. za matico, ki mu jo je bil pomladi odstopil: "De ne boste hudi name." Oddal je končnico tako, da jo je moral mož šele obrniti, preden je mogel videti sliko. Začudil se je: "Ti pa znaš. Res znaš." "Ne znam. Naučil bi se rad." (Janez Jalen, Ovčar Marko)

"Čebele (od drugih bečele zavoljo bečanja ali njihovega šumenja in glasu tako imenovane) so vrsta muh, ustvarjene od Boga zato, da s svojo pridnostjo in neutrudnim delom previdijo in oskrbe človeka s potrebnim medom in voskom. Med vsemi od Boga ustvarjenimi stvarmi ali živalmi ni nobena za človeka tako pridna in koristna in manjše strežbe ali živeža ali stroškov potrebna stvar kakor čebela." Tako je v svoji nemški knjigi Popolni nauk o čebelarstvu, ki ga je v naš jezik prestavil in s svojimi izkušnjami dopolnil Peter Pavel Glavar, zapisal Anton Janša, eden najboljših poznavalcev čebel vseh časov.

... več o njem preberite v obletnici meseca 09_2003

LETA 1795 UMRL FRANC KSAVER KRIŽMAN

DUHOVNIK, IZDELOVALEC ORGEL (* 1726)

Rojen v Braniku (Rihenberg na Goriškem), šolal se je v Gorici, kjer je končal bogoslovje in služboval v Št. Vidu (Šembidu-Podnanosu). Kasneje se je učil orglarstva pri Dalmatincu Nakiću v Benetkah, kjer je ta imel slovito delavnico. V svojem prvem obdobju se je Križman opiral na spoznanja beneške šole, v drugem pa bolj na nemško, tako kot se tudi njegovo delovanje deli na slovensko in avstrijsko. Pri nas je postavil orgle v Ribnici na Dolenjskem, v ljubljanski stolnici in v uršulinski cerkvi v Lj. Najbolj imenitne pa so njegove orgle pri sv. Florijanu na Gornjeavstrijskem, ki so bile ob postavitvi največje v Avstriji ...

LETA 1799 ROJEN HONORÉ DE BALZAC

FRANCOSKI PISATELJ († 1850)

Pisatelj Honoré de Balzac (plemiški "de" si je nadel sam!), eden največjih francoskih pripovednikov, realist, je skoraj vse svoje pripovedno delo združil v ciklus Človeška komedija, ki naj bi kakor sociološka študija prikazoval vse plasti francoske družbe v zadnjih letih cesarstva. Ciklus, ki obsega 24 romanov in več novel, je razdeljen na Študije nravi, Filozofske študije in Analitične študije. V njej nastopa več kot 3000 različnih oseb. Nekaj njegovih najbolj znanih del: Oče Goriot, Izgubljene iluzije, Blišč in beda kurtizan, Teta Liza, Striček Pons ...

LETA 1882 ROJENA SIGRID UNDSET

NORVEŠKA PISATELJICA, NOBELOVA NAGRAJENKA († 1949)

Norveška pisateljica Sigrid Undset je po izidu svojega drugega velikega romana v dveh delih in štirih knjigah Olaf Audunov sin (1925, 1927) leta 1928 prejela Nobelovo nagrado za književnost "zlasti za močne opise srednjeveškega življenja severnjakov". Za to visoko priznanje je bila predlagana že leta 1922, ko je izšla njena mogočna trilogija Kristina Lavransova hči (Venček, Žena, Križ). Nagrado (denarno) je v celoti prepustila socialnim in dobrodelnim ustanovam. Še pred odhodom iz Stockholma, kjer ji je bila nagrada izročena, je s polovico vsote ustanovila sklad za podporo staršev z duševno ali telesno prizadetimi otroki, da bi jih lahko obdržali v svojih družinah in se jim ne bi bilo treba ločiti od njih. Zase ni obdržala ničesar. Lovorov venec, simbol zmage, ki ga je z nagrado prejela, je položila na Marijin oltar v cerkvi sv. Dominika v Oslu. Leta 1924 je prestopila iz protestantske v katoliško Cerkev. K temu koraku jo je nagibalo tudi to, da katoliška Cerkev visoko ceni materinstvo in poudarja pomembnost zakonske zveze. V Devici Mariji je Sigrid videla povišano usodo žene. Nasprotno miselnosti tedanjih feministk - bork za ženske pravice, ki so slavile samostojno, neporočeno žensko, je Sigrid videla poslanstvo žene v družini. "V človeški družbi žena ne more postati nič večjega, kakor da postane dobra mati, in nič slabšega, kakor da postane slaba mati," je zapisala na podlagi svojih osebnih izkušenj. To prepričanje diha iz številnih njenih del.

... več o njej preberite v pričevanju 07_2009

nekaj njenih razmišljanj:

• Če življenje tako neusmiljeno kaznuje vsak pregrešek zoper svetost ljubezni – je v tem zame dokaz, da je ljubezen najsvetejša v življenju in da bo življenje tistega, ki ostane zvest svojemu hrepenenju po ljubezni, poplačalo z najčistejšo in naj lepšo blaženostjo.
  
• Ni ga človeka, ki Boga ne bi ljubil in se ga bal; vsa naša nesreča v življenju in smrti izvira od tod ker je naše srce razdeljeno med ljubeznijo do Boga, bojaznijo pred hudičem in ljubeznijo do sveta in mesa... v svojem usmiljenju je Bog spoznal, kako so naša srca razdvojena, in stopil je na zemljo in prebival med nami... Tako nam je pokazal pot in nam razodel svojo ljubezen.
  
• V človeški družbi žena ne more postati nič boljšega, kakor da postane dobra mati, in nič slabšega, kakor da postane slaba mati.
  
• Marsikaj sem že storila, o čemer sem včasih mislila, da bi si ne upala storiti, ker je greh. Toda takrat nisem vedela, da je posledica greha to, da moramo druge pogaziti.
  
• Hotela sem živeti tako, da bi se mi nikoli ne bilo treba sramovati, ne kot človeku ne kot umetnici ... Hotela sem biti poštena in zvesta in dobra in da nikoli ne bi imela na vesti bolečine nobenega človeka.
  
• Mati nikoli ne dvomi o tem, ali naj ljubi svojega otroka, ali naj mu želi najboljše in ali naj ravna v njegov prid, pa tudi ne o tem, ali ji otrok ljubezen vrača.
  
• Vse dobro, ki ga dolgujemo domu, lahko pregledamo in hvaležno ocenimo šele, ko odidemo od doma.
  
• Tudi če se nakopičijo izkušnje in se poveča znanje, se človeški razum in nravne lastnosti ne izboljšajo, pa čeprav bi se morala vsaj za reševanje moralnih vprašanj ... Ne verjamem v pacifizem, ker vem, koliko ljudi občuduje osvajalce in nasilneže.

LETA 1913 ROJEN ALOJZ KOCJANČIČ

DUHOVNIK, PESNIK IN PISATELJ († 1991)

»Slovenske Istre dolgo in predolgo ni bilo v slovenski književnosti. Živela je na robu naše pismenosti in naše zavesti, kot da nam ni mar mediteranske sončnosti in še manj tega, da bi držali korak s tamkajšnjim slikarstvom in stavbarstvom ali vsaj z ljudsko pesmijo. Te bolj ali manj prazne strani je prvi popisal s pesmimi Kubejčan, duhovnik in svečenik besede Alojz Kocjančič. Istra je z njim za zmeraj tudi v poeziji zares postala tudi slovenska, on pa njen pesnik. Sredi Istre stoji, ves tak, kot je istrska zemlja sama: skromen in kamnit, zamaknjen vase, s pogledom k zvezdam in navznoter v dušo stvari. Vsi Istrani, se zdi, gledajo tako: navzven molčeči, nekako samosvoji, trmasti in zapeti, kot da govorijo le s sabo in s stvarmi globoko v sebi ... O teh in takih ljudeh in njihovi zemlji je pel Alojz Kocjančič.« Tako je o pesniku Slovenske Istre zapisal pesnik Tone Pavček v spremni besedi druge izdaje Kocjančičeve pesniške zbirke Šavrinske pesmi (Založba Libris, Koper 2001). Ob stoletnici njegovega rojstva je društvo Skala, ki deluje v njegovem rojstnem Kubedu, izdalo njegov zbornik z naslovom Pesmi in zapisi.

več o njem preberite v obletnici meseca 06_2013

nekaj njegovih verzov:

• Pota se naša / mukoma vijejo / skozi megle; / srca naša / kvišku vpijejo, / sonca žele.
  
• Morda, ker skusil sem krivice, / v upornem gnevu zagorim, / morda, ker stokrat bil sem žaljen, / ob vsakemu vzdihu zadrhtim.
  
• O brat, ki z mano križa les motriš, / si klic njegov voljan v življenje vzeti? / - Ne moreš Bogu, bratom zaživeti / dokler odmreti sebi se bojiš!
  
• Nad meglami / pa sonce gori. / Nekdo je nad nami, / nam usmerja poti. / O, nič se ne bojmo / viharnih noči.
  
• Nekoč privil si male na srce, / Gospod, jaz majhen spet želim postati / in spet ubog – kar ne dobe bogati, / preprostim Tvoje roke poskrbe.
  
• Mati Marija, usmeri nas v Boga! / in dušam, ki so v temi, v senci smrti, / pokaži pot v Očetov dom odprti.

LETA 1927 CHARLES LINDBERGH PRELETI ATLANTIK

Med pomembne dosežke v zgodovini tehnike nedvomno spada prvi letalski polet čez Atlantski ocean, ki ga je 20. - 21. maja 1927 opravil 25-letni ameriški pilot Charles Lindbergh. Njegov neprekinjeni polet z enomotornim letalom Spirit of St. Louis od New Yorka do Pariza (5836 km) je trajal 33 ur in 37 minut.

LETA 1934 UMRL JOSIP KOSTANJEVEC

PRIPOVEDNIK, UČENEC NATURALISTIČNE ŠOLE (* 1864)

Uka žeja ga je iz rojstne Vipave gnala v Gorico na gimnazijo in v Koper na učiteljišče. Kot učitelj je deloval v raznih primorskih krajih, od leta 1901 do upokojitve pa v Ljubljani. Leta 1887 je v Ljubljanskem zvonu izšel njegov prvi pripovedni spis Na Silvestrov večer. Po devetih letih molka se je oglasil s povestico Kmetiška ljubezen. Najbolj plodna so bila leta 1897–1902, ko je objavljal v raznih revijah in časopisih. V nekaterih delih je privzemal pripovedne in vsebinske obrazce naturalizma pod vplivom Frana Govekarja (Kotanjska elita).

 LETA 1940 ODPRT AUSCHWITZ/OSWIECIM

Med svojim prvim obiskom poljske domovine se je papež Janez Pavel II. 7. junija 1979 ustavil tudi v Oswiecimu/Auschwitzu, mestu, 50 km zahodno od Krakova. Tam so nacisti postavili koncentracijsko taborišče, v katerem je od junija 1940 do konca vojne po strahotnem mučenju umrlo štiri milijone ljudi različnih narodnosti v plinskih celicah in krematorijih. To največje taborišče smrti je papež imenoval "Golgota sodobnega sveta".

LETA 1953 UMRL ALOJZIJ ODAR

DUHOVNIK, PREDAVATELJ CERKVENEGA PRAVA IN PUBLICIST (* 1902)

Doma iz Jereke, v šolo je hodil v Bohinjsko Bistrico, nekaj časa tudi v Gorico. Gimnazijo je obiskoval v Zavodu svetega Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani, odšel v bogoslovje in bil 1926 posvečen v duhovnika. Na ljubljanski univerzi je čez dve leti doktoriral iz teologije. Leto zatem (kurat v ženski kaznilnici v Begunjah) so ga poslali na študij cerkvenega prava v Rim in leta 1931 je postal docent na teološki fakulteti v Ljubljani. Leta 1945 je odšel najprej v Italijo (Praglia), nato pa v Argentino (Adrogue) Njegova zasluga je, da so Slovenci med prvimi na svetu dobili prevod Zakonika cerkvenega prava (1944)

LETA 1991 UMRL MILKO BAMBIČ

ILUSTRATOR SLOVENSKEGA TISKA NA TRŽAŠKEM (* 1905)

Tržačan Milko Bambič se je uveljavil kot slikar, umetnostni kritik, publicist in izumitelj. Slikarski dar mu je bil 'prirojen', saj se je šolal le malo. Risati je začel že kot srednješolec v Idriji, potem pa je s svojimi risbami in igrivimi ilustracijami bogatil časopise in knjige na Tržaškem. Pred fašističnim preganjanjem se je moral umakniti v Ljubljano in se tam posvečal svojemu delu do leta 1943, ko se je vrnil v Trst, kjer je spet prevzel ilustriranje slovenskega tiska. S svojimi ilustracijami je okrasil okoli 70 knjig.

LETA 2003 UMRL JOŽE KASTELIC

PESNIK, LITERARNI KRITIK, PREVAJALEC IN ARHEOLOG (* 1913)

Doma iz Šentvida pri Stični, je študiral klasične jezike in zgodovino starega veka. Doktoriral je z disertacijo o antiki v Prešernovem pesništvu. V mladosti je pisal pesmi, uveljavil se je z literarnimi kritikami, pomembni so njegovi komentarji grških in latinskih klasikov. V drugi polovici življenja se je bolj posvečal arheologiji. V letih 1945–1968 je bil ravnatelj v Narodnem muzeju.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 19. maj 1900, Vrba, † 6. julij 1963, Ljubljana

Prešernov pranečak na poti k oltarju

Izšel je iz rodu, ki je dal slovenskemu narodu izredno veli­ko izobražencev, zlasti duhovnikov. Že leta 1828, ko se je iz­šolal France Prešeren, je bilo iz te rodovine 19 duhovnikov. Tudi pesnikov brat Jurij je bil duhovnik, drugi brat Jožef pa je kot petošolec umrl, zato je oče posestvo zapustil hčeri Mini, ki se je omožila z Janezom om iz Črnivca pri Brezjah. Njun sin Jožef je bil oče Antona, poznejšega škofa, ki je bil naj­mlajši od devetih otrok. Oče je umrl, ko je bilo Antonu komaj štiri leta. Skrb za družino je prevzela mati Marija, doma z Do­brave pri Kropi. Najmlajšega sina je poslala v šole v Kranj, kjer je ostal do konca šestega gimnazijskega razreda. Jeseni 1917 je bil sprejet v Škofove zavode v Šentvidu, kmalu zatem je izgubil mater. Po maturi leta 1919 se je brez oklevanja odločil za duhovniški poklic. Po štirih letih bogoslovnega študi­ja v Ljubljani je bil 29. junija 1923 posvečen v duhovnika. Pred očmi je imel en sam cilj: biti dober duhovnik - dušni pastir, ljudi učiti, tolažiti, odvezovati, voditi, posvečevati, razda­jati se jim, se zanje žrtvovati. To je uresničeval na vseh po­stajah svoje duhovniške službe. Po novi maši je bil poslan za kaplana v Metliko, kjer je be­lokranjsko ljudstvo hitro vzljubilo mladega gospoda Antona, ki je znal tako lepo in glasno pridigati in peti ter je tako rad spovedoval (kot sto let pred njim Friderik Baraga).

Po treh le­tih je bil iz Metlike prestavljen za kaplana v Tržič, kjer je bilo okolje delavsko, pa tudi tam je brž osvojil srca vseh. Ko se je župnija izpraznila, je leta 1928 Anton Vovk postal tržiški župnik, tedaj najmlajši župnik ljubljanske škofije. Po dvanaj­stih letih uspešnega delovanja so ga poklicali v Ljubljano, kjer je postal stolni kanonik in vodja bogoslovnega semenišča. Med vojno je veliko storil za duhovnike, ki so jih Nemci pregnali

iz Štajerske in Gorenjske. Ob koncu vojne je po odhodu škofa Rožmana na njegova ramena padlo breme vodstva ljubljanske škofi­je. 1. decembra 1946 je bil posvečen v škofa, leta 1950 pa ime­novan za apostolskega administratorja (upravitelja) ljubljanske škofije. V teh težkih časih je pokazal izredne voditeljske spo­sobnosti. Ljudje so ga tako vzljubili kot pred njim samo škofa Jegliča. "Njegova mogočna beseda je dajala tak občutek gotovosti in trdnosti, da so jo v teh časih dvoma in omahovanja vsi spre­jemali kot neizmerno dobroto. Njegova dobrosrčnost je osvajala vsakogar" (Jakob Šolar). Leta 1959 je bil po smrti škofa Rož­mana imenovan za rednega ljubljanskega škofa. Ko je bila 22. decembra 1961 ljubljanska škofija povzdignjena v nadškofijo, je Anton Vovk postal ljubljanski nadškof. Hudo bolan se je odpravil v Rim na vesoljni cerkveni zbor.

V bolezni in trpljenju je rad ponavljal: "Kakor in dokler Bog hoče!" Daritev njegovega življe­nja se je končala 7. julija 1963. Velikanska množica, ki se je udeležila njegovega pogreba, je bila zahvala za njegovo delo in obenem priznanje za njegovo evangeljsko pričevanje med nami.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2000) 5, str. 58.

* 19. maj 1900, Vrba, † 6. julij 1963, Ljubljana

"Prav gotovo noben škof doslej ni bil postavljen v tako hude razmere kakor nadškof Anton Vovk. Čez noč so se gmotne in delovne razmere v dušnopastirskem delu popolnoma spremenile in je bilo resnično treba začeti vse znova ... V tej dobi je bilo potrebno zlasti eno: vzdržati ljudem vero v Boga, večnost in vrednost žrtve," je bilo zapisano v okrožnici ljubljanskega nadškofijskega ordinariata z dne 11. julija 1963 o pokojnem nadškofu. To so bili še časi komunistične diktature, zato ni bilo dovoljeno govoriti o preganjanju vere in Cerkve, katerega žrtev je bil dolga leta zlasti škof Vovk. Ko je 1. decembra 1946 prejel škofovsko posvečenje, je izrekel preroške besede: "Volja božja naj bo tudi po meni vedno češčena, volja Cerkve pa do potankosti upoštevana ... S pripravljenim srcem in pogumom molim, naj Bog z menoj razpolaga, naj mi križe dopušča in pošilja. Trdno namreč zaupam, da tisti, ki breme ljudem izbere in naloži, po besedi Pavlovi našo slabotnost tudi podpira. V Gospoda zaupam!" Zadnje besede so njegovo škofovsko geslo, ki ga je junaško - svetniško uresničeval.

Od matere je prejel dobroto srca, od očeta močno voljo

Ko prebiramo življenjepis Antona Vovka, spoznavamo, da je res bil "mož božje previdnosti". Na to poslanstvo ga je Bog pripravljal že od otroštva. Po starših mu je podelil darove, ki jih je Anton vestno in odgovorno razvijal. Rodil se je 19. maja 1900 pri Ribču v Vrbi, v isti hiši, kjer je bil sto let poprej rojen prvak slovenskih pesnikov France Prešeren - pesnikova sestra Mina, poročena z Janezom Vovkom, je bila njegova stara mati. Bil je deveti in zadnji otrok v Ribčevi družini. Oče Jožef je umrl, ko je bilo Antonu komaj štiri leta. Skrb za družino je padla na ramena matere Marije. Najmlajšega sina je poslala v šole v Kranj, po smrti matere pa je zadnja dva gimnazijska razreda končal v Škofovih zavodih v Šentvidu. Po maturi se je brez oklevanja odločil za duhovniški poklic. Mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1923 in v svoji duhovni oporoki, ki jo je narekoval tega dne leta 1963, teden dni pred smrtjo, pravi: "Zame je to najbolj srečen spominski dan mojega življenja." Pred očmi je imel en sam cilj: biti dober duhovnik-dušni pastir, ljudi učiti, tolažiti, odvezovati, voditi, posvečevati, razdajati se jim, se zanje žrtvovati. To je uresničeval na vseh postajah svoje duhovniške in nazadnje škofovske službe. Po novi maši je bil poslan za kaplana v Metliko, kjer so ga Belokranjci vzljubili kot sto let pred njim Friderika Baraga. Po treh letih je bil iz Metlike prestavljen v delavski Tržič: dve leti je bil kaplan, leta 1928 pa je postal najmlajši župnik ljubljanske škofije. Po dvanajstih letih nadvse uspešnega delovanja so ga poklicali v Ljubljano, kjer je sprejel številne odgovorne naloge, ki jih je tudi v težkih vojnih letih uspešno opravljal.

"Zaprli vas ne bomo, trpeli pa boste!"

Ob koncu vojne je po odhodu škofa Gregorija Rožmana na Koroško na ramena Antona Vovka padlo breme vodstva ljubljanske škofije, ki ga je v svoji zvestobi sprejel. 1. decembra 1946 je prejel škofovsko posvečenje, leta 1950 je postal apostolski administrator ljubljanske škofije z vsemi pravicami rednega škofa. Novi oblastniki so mu od vsega začetka dali vedeti, da ga ne sprejemajo. On pa ni poznal strahu, ker je trdno zaupal v Boga. Nagajali so mu že ob njegovem škofovskem posvečenju. Najhujše pritiske je doživljal v letih 1947 do 1952. "Zaprli vas ne bomo, trpeli pa boste," mu je dejal notranji minister Boris Kraigher. Mučna so bila nočna zaslišanja, ki so se vrstila, včasih tudi večkrat na teden. "Pošteni ljudje javno nastopajo podnevi, ne ponoči," je dejal zasliševalcem. Največkrat so ga na zaslišanje vozili v Tacen.

Pozno in zelo utrujen se je vračal domov, o teh zaslišanjih mu je bilo prepovedano govoriti. Vendar je vse te hude izkušnje zapisoval. Zapisi so se kljub vsem preiskavam ohranili in leta 2003 so izšli pri založbi Družina v zajetni knjigi z naslovom V spomin in opomin. Ko te zapise prebiramo, začutimo zlobno pritlikavost tedanjih oblastnikov in duhovno veličino škofa. Mučenje tega pokončnega Kristusovega pričevalca je doseglo višek z zažigom na železniški postaji v Novem mestu 20. januarja 1952. Ameriški škof in pisatelj Fulton Sheen, ki je zaslovel po svojih televizijskih verskih oddajah, je po vrnitvi z drugega vatikanskega koncila dejal: "Imel sem čast, da sem sedel ob škofu mučencu iz komunistične države. Komunisti so ga živega zažgali. Do smrti bo nosil sledove zažiga."

"Obisk župnij je bil zame oddih in poživitev"

Ves čas svojega škofovanja je bil Anton Vovk najbolj srečen med svojim ljudstvom. V svoji oporoki na praznik sv. Petra in Pavla leta 1963, ob štiridesetletnici mašništva, je zapisal: "Hudo mi je, ko letos zaradi bolezni ne morem na birme. Kako rad sem hodil po župnijah, rad preprosto govoril odraslim in otrokom. Vsak obisk katere koli župnije in slovesnosti je bil zame resničen oddih in poživitev." V polnih cerkvah je s svojimi nastopi osvajal, vzgajal, vzpodbujal k lepemu življenju. Njegove besede so dajale občutek gotovost in trdnosti. Preplašenim in trpečim množicam je v tistih hudih časih, ko so komunistični oblastniki iztrgani iz src vse, kar je božjega, je vlival poguma in budil upanje. Moč njegove besede ni bila samo v silnem glasu, temveč zlasti v njegovi močni veri, ki jo je oznanjal. Škof je bil v veliko oporo tudi duhovnikom, zlasti preganjanim, da so ostali zvesti svojemu poslanstvu. V oporoki je zapisal: "Gospod, blagoslovi vse naše duhovnike! Neizmerno jih imam rad. Zato, ker so Gospodovi in zanj delaj."

Po smrti škofa Rožmana leta 1959 je bil Anton Vovk imenovan za rednega ljubljanskega škofa. Leta 1960 je prvič šel v Rim in se srečal s papežem Janezom XXIII., s katerim sta imela podobnih značajskih potez. Ko je bila ljubljanska škofija 22. decembra 1961 povzdignjena v nadškofijo, je Vovk postal prvi ljubljanski nadškof. Hudo bolan se je oktobra 1962 na koncil v Rim. V bolezni in trpljenju je, podobno kot papež Janez Pavel II., ponavljal: "Kakor in dokler Bog hoče!" Svoj junaški boj je dobojeval 7. julija 1963. 24. aprila 1999 je njegov naslednik nadškof Franc Rode izdal odlok o začetku škofijskega postopka za njegovo razglasitev za blaženega. Postopek je bil zaključen 12. oktobra 2007, zbrano dokumentacijo so odnesli na Kongregacijo za zadeve svetnikov v Rim.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2010) 5, str. 48.