Andrej in Marija Štremfelj

Čudovit gorski svet nam nudi neizmerno bogastvo miru in lepote. V teh poletnih mesecih se bo zato marsikdo namenil tudi v gore. Svoj pogled na gore in gorništvo nam tokrat razkrivata zakonca Marija in Andrej Štremfelj, znana in vrhunska gornika. Andrej je bil skupaj z Nejcem Zaplotnikom prvi Slovenec na Mount Everestu (prvič leta 1979), leta 1990 pa še drugič, tokrat z ženo Marijo, ki je bila prva Slovenka na strehi sveta, oba skupaj pa prvi zakonski par na najvišji gori zemeljske oble.

- Kako doživljata gore, gorništvo in alpinizem?

Andrej: Gore so me z neko neznano silo, ki je ne znam razložiti, od nekdaj privlačile. Na začetku je bilo predvsem gorništvo, ki je počasi preraslo v alpinizem, ta pa bo spet prešel v gorništvo. Osebno vedno potrebujem neki izziv, ki ga poplača zadovoljstvo, ko svoj cilj uresničiš. Naj bo še tako zguljena fraza, a zame je alpinizem način življenja. Ne vem, kako bi živel brez njega. Zame je izredno pomemben, saj v njem nove toliko dodatne energije za vsakdanje življenje in celo za najin odnos.

Marija: Sploh se ne spomnim časov v svojem življenju, ki ne bi bili povezani z gorami. Vse je z njimi zaznamovano: počitnice, normalni delovni utrip, prosti čas, otroci. Še ko sem v kakšni puščavi, iščem, kje je kaka vzpetina iz peska! To je res način življenja, ki je zaznamoval najin odnos, pa tudi usmeritev najine družine. Gore so kraji, kjer sem res doživela samoto in s tem tudi možnost za to, da sem začela Boga razumevati na drugačen način.

- Verjetno sta vaju prav ljubezen do gora in vrhunski alpinizem zbližala in sta lažje razumevala drug drugega.

Marija: Sedaj govorimo splošno o alpinizmu, a bili so trenutki, ki so naju močno povezali kot zakonca. To so trenutki, ko se recimo, med plezanjem morda kdaj znajdeva v taki situaciji, ki od naju zahteva absolutno zaupanje. To je potrebno tudi v odsotnosti v času odprav, ko ostaneš lahko več mesecev sam doma. Okvirno sicer veš, kaj se dogaja, živiš pa življenje enostarševske družine. Obe situaciji, ki sta si med seboj absolutno nasprotni, sta močno povezujoči in obe potrebni, tudi odsotnost.

Andrej: Enkrat samkrat je bilo tako, da je Marija šla na odpravo in sem bil jaz sam doma. Ni bilo prijetno, in sem res potem znal toliko bolj ceniti to, da je ona ostala doma in da sem jaz lahko šel. Vse delo doma te sicer lahko zamoti, a pridejo trenutki, ko razmišljaš, kaj se dogaja na drugem koncu sveta, kako je s tvojo ženo, ki je nekje v steni. Preveč dobro veš, kakšne nesreče se lahko zgodijo in to vzbuja v tebi nemir. To je še toliko težje razumeti, če tega ne živiš. Naju to še posebej združuje, saj si res popolnoma zaupava, tako v alpinističnem smislu kot tudi sicer.

- Mnogi so ljubitelji gorništva in poskušajo kdaj tudi kaj preplezati. Kako bi navdušila ljudi za gorništvo oziroma alpinizem?

Andrej: Takim, ki bi to radi počeli samo za občasni konjiček, bi svetoval naj raje počnejo kaj drugega. Alpinizem je lahko tudi nevaren in ga ne moreš imeti samo tako »malo za konjiček«. Zame je čar ukvarjanja z alpinizmom to, da se to dogaja v naravi in da naravo tam doživljam v prvi osebi. Poleg osnov gibanja, ki je hoja, je še drugo gibanje, ki se mi zdi blizu popolnosti, to pa je plezanje. Ko pa sta združena plezanje in narava, se mi zdi, da je res popolnost. Umetne stene mi ne pomenijo veliko, sprejemam jih samo kot kraj za domači in hitri trening. Vsako resno ukvarjanje je povezano z naporom, če človek ni pripravljen prenašati napora, v alpinizmu in gorništvu ne bo našel zadoščenja. Moraš sprejeti neki napor, ki se ti pa na vrhu poplača. Začneš v temni dolini, in višje ko si, več je svetlobe, širše je obzorje, več vidiš in to eden od bistvenih razlogov, da vzljubiš gorništvo.

- Preden prideš do tega, so neke »stopnice«, ne moreš kar takoj iti plezat v Himalajo.

Andrej: Seveda, danes je moderno, da bi brž plezal. Prej nisi nič hodil v hribe, potem pa greš v neko hitro šolo plezanja, pa v kako steno in že pripoveduješ, kakšen plezalec si. To se sicer lepo sliši. Ko včasih koga poslušam, kako govori, si mislim: ta pleza bolje kot jaz, potem pa, ko greva skupaj plezat, vidim, da ni res. To je moda, ki, če bo pomagala, da bo več ljudi začutilo plezanje je lahko tudi v redu, sicer bodo pa »itak« nehali.

Marija: Vprašanje je, kaj kdo hoče. Če gre za koristno izrabljanje prostega časa, je gorništvo zelo priporočljivo, saj je naša dežela zelo dobro opremljena z markiranimi potmi in z oznakami kot le malo kje. Ljubiteljska hoja v gore lahko preraste v zanimanje za višje stopinje: hojo po brezpotju ali celo v alpinizem. Športno plezanje, ki je danes v modi, pa najbrž ne bo pripeljalo do gorništva. Vsaka dejavnost, zahteva vztrajnost in nagrajen si šele potem, ko premagaš začetni odpor in težave, ki se pojavljajo na poti. Če si zelo utrujen, ne misli: to ni zame, temveč vztrajaj. Ko presežeš krizo in dosežeš cilj, potem pride zadovoljstvo. Za gorništvo je smiselno, da si na začetku postavljaš cilje, ki so dosegljivi in ti prinesejo zadovoljstvo. Pravilo naj bo: počasi in postopoma, vedno več.

Andrej: Večina ljudi bi se rada danes na hitro za nekaj ogrela in hitro to tudi dosegla. V alpinizmu pa je to težko. Treba je kar nekaj volje.

Marija: Sistem »hitre hrane« (fastfood) prihaja v vse pore našega življenja. Tudi v šport. Vse na hitro! Tudi mediji razglasijo ljudi in njihove uspehe v kratkem času, njihova preteklost pa se ne omenja in to ustvarja v ljudeh napačen občutek, da jim je vse uspelo v kratkem času. S tem pa se mnogi, zlasti mladi, zelo radi identificirajo.

- Kot starša bi vaju vprašal: kako naj starši, ki čutijo vrednoto gorništva, to posredujejo naprej?

Marija: Tako, kot z vsemi drugimi področji vzgoje: z zgledom. Če starši radi zahajajo v gore, bodo skoraj gotovo peljali s seboj tudi otroke. Midva imava dva odrasla otroka in dvanajstletno hčerko. Zelo paziva, da z gorami ne pretiravava, da ne bi dosegli nasprotnega učinka. Zavedati se je treba starosti otrok; po desetem letu so že nekoliko bolj dovzetni in samostojni. Otrok si seveda ne zna postaviti takega cilja kot odrasli, oziroma si osmisliti napora, zato je treba postaviti krajše cilje ali pa igre in zgodbe, ki se vlečejo čisto do vrha, da je to neka spodbuda, kajti ko otrok pride na vrh, je seveda srečen. Tako vzljubi gore. Vendar pa je zelo pomembno, da mlade vprašamo, kaj si želijo in kam si želijo, da tudi kot mati ali oče točno veš, kaj hočeš in vztrajaš pri tem. Določiš smiseln cilj, in morda kljub začetnemu nasprotovanju, vztrajaš. Najina starejša otroka sta se v določenem obdobju nekoliko odmaknila od tega in včasih nista hotela iti z nama, klub temu pa sta to osnovno dediščino ohranila, saj zdaj gresta tudi sama od sebe in s svojo družino v gore.

Andrej: Midva sva res pazila, da nam je bilo vsakič, ko smo šli v hribe, lepo. Potem to otrok nekako povezuje. Če otroci vidijo, da so starši, ko pridejo s hribov, zadovoljni, potem razumejo smisel hoje v gore.

- V gorah je treba posebej paziti na varnost. Kako se izogniti nesreči?

Marija: Nesreč ni več kot včasih, pač pa je obiskovalcev gora več, zato je tudi več nesreč. Da ljudje več zahajajo v naravo, je sicer dobro, ker se tu sprosti telo in duša. Morda jemljejo nevarnosti premalo zares. Pogosto ne govorimo dovolj o nevarnostih, ker nas prevzame lepota.

Andrej: Ljudje radi pretiravajo. Gredo v gore, ne da bi bili primerno pripravljeni. Sedaj je na razpolago veliko literature, da se lahko doma dobro pripravimo, ali pa obiščemo planinsko šolo. Še vedno pa je najpomembnejše, da ravnamo postopoma in da znamo presoditi, kaj smo sposobni. Raje se malce podcenit, pa če vidiš, da gre dobro, drugič več. Drugo pa so otroci, ti so navadno zelo spretni, niso pa sposobni daljše koncentracije, tu je treba biti pazljiv.

- Oktobra bo minilo dvajset let, ko sta skupaj osvojila streho sveta. Kakšen je bil občutek stati na vrhu?

Marija: Takrat sva bila tam gori skupaj, Andrej je bil že enkrat prej. Sedmi oktober leta 1990 je bil čudovit dan, ponoči je sicer pihal orkanski veter, čez dan pa se je umirilo. Vrh sva res doživela kot vrh, ker sva bila na njem sredi dneva in imela sva dovolj časa, kazalo je, da bo vreme držalo, da sva si lahko privoščila, ostati na vrhu celo uro, kar je na osemtisočakih redko mogoče. Vsa naša družina se vsako leto prav na ta dan zbere. Na Everestu sem se jih spominjala, saj sem vedela, da so vsi, ki mi karkoli pomenijo, takrat skupaj, in tudi sama sem čutila močno vez z njimi. Pa še to: na Everestu si že tako visoko, da tam s prostim očesom vidiš, da je zemlja okrogla, ker se vidi, da se na obzorju krivi, razgled je bil čudovit, ker sva imela čudovito vreme. Na vrhu je bilo res lepo, do njega priti, pa je bilo še in še naporno. Ni lahko prilesti na vrh Everesta: kisika manjka, ustavljaš se na pet minut in si res utrujen, pa še zebe te.

Andrej: Res je, lepo je stati na vrhu, to je res vrh. Pa tudi fantastičen občutek je potem kasneje. Kljub vsem naporom je tam gori neki določen čar, ki te potegne in ga morda razumeš šele kasneje. Pravzaprav je tako, kot z vsemi stvarmi v življenju: težje ko prideš do nekega cilja, več ti pomeni!

Miha Turk Foto: Matej Erjavec

Kaj vam pomeni vera?

Marija: Meni pomeni bistvo življenja, osrednjo os vsega, kar se dogaja.

Andrej: Vedno več.

Kaj vam pomeni družina?

Marija: Družina je bistvena celica, kjer najbolj občutiš življenje. Življenja v smislu rojevanja, prenašanja radosti in žalosti in umiranja.

Andrej: Najpomembnejše udejanjenje človeka na tem svetu.

Kaj vam pomeni denar (materialne dobrine)?

Marija: Nujno potreben dejavnik v življenju, nikakor pa ne prvi na vrednostni lestvici.

Andrej: Nujna potreba tega sveta, a daleč od bistva življenja.

Kaj vam pomeni poklic (kariera)?

Marija: Najbolj trden del mojega življenja, okoli katerega se potem prepleta vse drugo, družina, alpinizem in vse, s čimer se ukvarjam, hkrati pa prostor, kjer se na neki način tudi dokazujem.

Andrej: Ker sem pedagog, me pri mojem poklicu izpolnjuje to, ko vidim, kaj se naredi z učenci, ko pridejo na šolo, in potem ko jo zapuščajo, kako zrastejo in dozorijo. To daje smisel mojemu poklicu.

Kaj vam pomeni prosti čas (kako ga preživljate)?

Marija: Preživljava ga ali v gorah, ali z vnuki in družino.

Andrej: Ko pomislim na prosti čas, mi vedno najprej šine misel, kam bom lahko skočil plezat in s kom. Sicer pa se ta običajno začne s kakimi domačimi opravili in družino.

moj pogled 08_2010

LETA 1717 ROJENA MARIJA TEREZIJA

vladarica habsburških dežel († 1780)

Avstrijska cesarica Marija Terezija, ki je vladala štirideset let (1740-1780), se je kot prosvetljena absolutistka zanimala za izobraževanje preprostega ljudstva. Leta 1774 je bila uzakonjena splošna šolska uredba, s katero je bil uveden obvezni pouk, ki naj bi zajel otroke obeh spolov od začetega 6. do končanega 12. leta.

LETA 1859 ROJEN IVAN ŠAŠELJ

DUHOVNIK, ZGODOVINSKI PISEC IN ZBIRALEC LJUDSKEGA IZROČILA, († 1944)

Rodil se je v Mokronogu, leta 1883 je bil v Ljubljani posvečen v duhovnika. Služboval je v Beli krajini in na Dolenjskem. Kot župnik je raziskoval zgodovino (izdal je knjigi o župnijah Sv. Peter-Otočec in Adlešiči). Skrbno je zbiral ljudsko izročilo. Blago iz Bele krajine je izdal v dveh knjigah. Iz lastnega gradiva in drugih zbirk, zlasti Frana Kocbeka, je pripravil knjigo Slovenski pregovori, reki in prilike (1934), do tedaj največje zbirke slovenskih pregovorov, rekov in prilik. Pregovori "svetujejo in prigovarjajo, da uberemo pravo in razjasnimo motno" je zapisal Fran Kocbek.

LETA 1879 UMRL JOSIP OGRINEC

PRIPOVEDNIK, MOJSTRSKI OPISOVALEC NARAVE, PEDAGOG (* 1844)

Kmečki sin, ki je bil od otroških let v stiku z naravo, je po študiju prirodopisa na Dunaju kot profesor tega predmeta deloval v Ljubljani, Kamniku in nazadnje v Vinkovcih. V svoji knjigi Obrazi iz narave je mojstrsko opisal dogajanje v naravi, ki ga je z bistrim očesom opazoval. Lepi opisi narave so tudi v njegovih romantičnih povestih. Kot dramatik se je naslonil na Linhartovo komedijo; precej uspeha je imel s svojo veseloigro V Ljubljano jo dajmo (1869).

LETA 1898 ROJENA VIKA PODGORSKA

NAŠA GLED. IN FILM. UMETNICA V ZAGREBU († 1984)

Njeno pravo ime je Ana Hedvika Čus, rodila se je v Mačah pri Svečah na Koroškem, v Gorici je obiskovala učiteljišče. Po prvi svetovni vojni je kot uradnica v Mariboru hodila v dramsko šolo Hinka Nučiča, se z njim poročila ter z njim leta 1921 odšla v Zagreb. V Hrvaškem narodnem gledališču se je razvila v eno največjih dramskih umetnic. Igrala je skoraj vse velike ženske vloge svetovne dramatike, najbolj doživeto tragične. Igralsko ime Podgorska si je izbrala po vasi Podgora pri Gorici, kamor je rada hodila na sprehod med šolanjem v Gorici.

LETA 1907 UMRL JOSIP STARE

ZGODOVINAR, PISATELJ IN PREVAJALEC (* 1842)

Naši ljudje zelo radi prebirajo knjige, ki jim na zanimiv način približajo 'nekdanje čase'. Mirno smemo reči, da je te ljubezni do domovine nekoliko 'kriv' tudi profesor Josip Staré, ki je za Družbo sv. Mohorja napisal Občno zgodovino za slovensko ljudstvo. Dela se je lotil z namenom, da pri šolski mladini vzbudi veselje do zgodovine, kakor je zapisal v Zagovoru na koncu svoje knjige. Izhajala je (v presledkih) celih osemnajst let (1874-1891) in sicer v 15 snopičih ali 5 zvezkih; obsega 2.514 strani. Staré je kot rojen pripovedovalec pri bralcih zbudil tolikšno zanimanje, da so snopiče Občne zgodovine prebirali 'na dušek' kakor napeto povest. Zgodovinar Janko Polec je v spominskem članku o Josipu Starétu v Koledarju Mohorjeve družbe 1953 zapisal: »Staretova Občna zgodovina je v resnici prava ljudska knjiga, kakor je le malokatera v naši književnosti.«

... več o njem v obletnici meseca 10_1992

njegova misel o pomenu knjig za darilo:

• Zakaj se slovenski strici, botri, miklavži in kakor se še vsa ta gospoda imenuje, ne ozrejo tudi včasih po Družbi sv. Mohorja, po Cvetniku, po Babici... Kako bi se bogat boter prikupil svojemu birmancu, da ga zapiše za dosmrtnega uda v Družbo sv. Mohorja! Do smrti bi se vsako leto, ko bi mu došle knjige, hvaležno spominjal svojega botra.

LETA 1917 SE JE LUCIJI, JACINTI, IN FRANČIŠKU

V FATIMI NA PORTUGALSKEM PRVIČ PRIKAZALA MARIJA

Trije fatimski pastirčki so Marijo prvič videli okoli poldneva 13. maja leta 1917. Lucija je bila stara deset let, Francek devet, Jacinta pa sedem: nihče od njih še ni hodil v šolo, zato so bili nepismeni. Z Gospo se pogovarja Lucija, Jacinta vse vidi in sliši, Francek pa vidi samo podobo in premikanje ustnic. Marija se jim je prikazala na kraju, kjer danes stoji fatimska bazilika. Povabila jih je k molitvi rožnega venca in jim naročila, naj se na isti kraj vrnejo na trinajsti dan naslednjega meseca. Marija se je otrokom prikazala še petkrat, nazadnje 13. oktobra 1917. Takrat se jim je predstavila kot Kraljica rožnega venca, zgodil pa se je tudi sončni čudež, ko se je sonce začelo vrteti na nebu. Dogodku je bilo poleg treh otrok priča tudi veliko število drugih ljudi. Francek in Jacinta (brat in sestra) sta umrla kmalu po prikazovanjih in sta bila leta 2000 razglašena za blažena, Lucija pa je postala redovnica. Umrla je leta 2005, v starosti 97 let.

več o Fatimi in Marijinih prikazovanjih:
S. Čuk, Tretja fatimska skrivnost je v evangeliju: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (1998), 66-67.
S. Čuk, Sestra Lucija dos Santos: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2005), 22-23.
S. Čuk, Marija, okno upanja: Priloga, v: Ognjišče 8 (2016), 58-65.
S. Čuk, Papež Frančišek, fatimski romar: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2017) 42-43.
knjigi: L. Nervi, Fatima, moje brezmadežno Srce bo slavilo zmago, Ognjišče, Koper, 2016 (ponatis)
          Sestra Lucija, Klici fatimskega sporočila, Ognjišče, Koper, 2003 (RAZPRODANO)
DVD (30 minut)  Dan, ko je sonce plesalo (resnična zgodba o Fatimi). zbirka Velikani vere.
drugo o Fatimi v spletni knjigarni Ognjišča

molitev posvetitve presvetemu Srcu Jezusovemu po Brezmadežnem Srcu Marijinem:
Presveto Srce Jezusovo, / po Brezmadežnem Srcu Marijinem / ti darujem svoje misli, besede in dejanja današnjega dne. / Naj bo po priprošnji Matere Marije / vse moje življenje skladno s tvojim evangelijem / in prežeto z vero, upanjem in ljubeznijo. / Tako boš po svojem križu in vstajenju / zame pot, resnica in življenje. Amen.

LETA 1920 ROJEN MIROSLAV BULEŠIĆ

HRVAŠKI DUHOVNIK, MUČENEC IN BLAŽENI († 1947)

»Mučeništvo je najvišje pričevanje za resničnost vere; mučeništvo pomeni pričevanje, ki gre prav do smrti,« razlaga Katekizem katoliške Cerkve. »Mučenec pričuje za umrlega in vstalega Kristusa, s katerim je zedinjen po ljubezni ... Smrt pretrpi z dejanjem srčnosti« (KKC 2473). Papež bl. Janez Pavel II. je v apostolskem pismu Ob začetku novega tisočletja, s katerim je podal pregled dogodkov v jubilejnem svetem letu 2000, zapisal: »Ob priložnosti Svetega leta je bilo veliko storjeno, da bi zbrali dragocene spomine na pričevalce vere v 20. stoletju. Spomnili smo se jih in jih počastili 7. maja 2000 skupaj s predstavniki drugih Cerkva ali cerkvenih skupnosti na zgovornem prizorišču Koloseja, ki je simbol prvih preganjanj. Te dediščine ne smemo zapraviti, terja trajno dolžnost hvaležnosti in jo ponovno dajemo v zgled za posnemanje.« Med te pričevalce-mučence spada tudi mlad istrski duhovnik Miroslav Bulešić, ki je bil 28. septembra 2013 v puljski Areni razglašen za blaženega. Z njegovo mučeniško smrtjo sta povezana dva slovenska duhovnika: Jakob Ukmar, ki je ta dan, 24. avgusta 1947, v Lanišću birmoval, in Štefan Cek, tedanji župnik v tej istrski vasi.

... več o njem preberite v pričevanju 09_2013

LETA 1927 ROJEN FRANCE BERNIK

LITERARNI ZGODOVINAR, PISATELJ IN AKADEMIK († 2020)

Doma iz Ljubljane, kjer je leta 1946 končal realno gimnazijo. Vpisal se je na Filozofsko fakulteto in leta 1951 diplomiral. Najprej je bil asistent za slovensko literarno zgodovino na ljubljanski filozofski fakulteti, potem pa izključen iz političnih razlogov in tri leta in pol brez zaposlitve. Od leta 1961 do 1972 je bil tajnik in urednik Slovenske matice, od 1972 do 1999 v Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. 1971 je postal docent, leta 1984 pa redni profesor za zgodovino slovenske književnosti. Ukvarjal se je predvsem s slovensko književnostjo 19. in 20. stoletja v evropskem prostoru. Objavil je več kot štiristo znanstvenih in strokovnih razprav in prispevkov v nacionalnih in mednarodnih revijah. Napisal je šestnajst knjig ... nazadnje (2006) monografijo Ivan Cankar. Predaval je doma in na univerzah v tujini, bil je častni član Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU (1995), Slavističnega društva Slovenije (1996) ...

 več
BOLE, Franc, predsednik SAZU dr. France Bernik (Gost meseca), Ognjišče. 1996, leto 32, št. 2, str. 6-10.

LETA 1974 UMRL MAKSIM SEDEJ

SLIKAR LASTNE DRUŽINE (* 1909)

Slikar Maksim Sedej, rojen na Dobračevi pri Žireh, se je najprej uveljavil kot grafik, bogat je tudi njegov ilustratorski opus pretežno mladinske literature. Kot slikar je bil predstavnik "barvnega realizma"; rad se je poglabljal v intimni svet svoje družine in njenih drobnih vsakdanjih opravil. V mnoge njegove družinske slike je vključena umetnikova lastna podoba.

LETA 1978 UMRL MAKSIMILIJAN DRŽEČNIK

DUHOVNIK, TEOLOG IN ŠKOF SLOMŠKOVEGA DUHA (* 1903)

Edini slovenski škof, ki se je udeležil vseh zasedanj drugega vatikanskega koncila (1962-1965) je bil mariborski škof Maksimilijan Držečnik. Prvi pastir mariborske škofije je bil devetindvajset let (1949-1978). Po značaju in pobožnosti podoben svojemu predniku Antonu Martinu Slomšku je pospešil škofijski postopek za njegovo beatifikacijo. Tega blagega moža je zelo lepo označil škof Vekoslav Grmič, tedanji kapitularni vikar, v zahvalnem nagovoru po pogrebnem obredu: "Z njegovo smrtjo je ugasnila posebna zvezda dobrote na nebu slovenske Cerkve in Slovenije sploh. Toda ta zvezda bo sedaj sijala od tam, kjer ne bo nikoli več ugasnila. Pošiljala bo svoje žarke na nas in ti žarki nas bodo spodbujali, naj hodimo po poti, ki jo je hodil on... Naj tako kakor on pričujemo za Kristusa s svojo dobroto in ljubeznijo."

... več o njem preberite v pričevanju 05_2003

nekaj njegovih misli:

• Če vprašamo, zakaj je Sveto pismo najbolj razširjena in najbolj brana knjiga, moramo odgovoriti, da zato, ker je življenjska knjiga, ki odgovarja na vsa vprašanja človeškega življenja in to v vseh časih. Ni zbirka predpisov, temveč knjiga načel, nadvse važnih.
  
• Svojo neizčrpno in večno veljavno življenjsko modrost ima Sveto pismo odtod, ker je to božja knjiga, pisana po navdihnjenju Svetega Duha. Zato je njena vsebina vedno sodobna, pred tisoč leti enako kakor pred sto leti ali danes.
  
• Sveta brata Ciril in Metod nas spominjata tistih časov, ko smo bili še vsi kristjani združeni v eni Cerkvi. Spomin na sveta brata nam bodi opomin, da molimo in delamo, da se edinost med kristjani obnovi.
  
• K molitvi za cerkveno edinost vabim tudi drage brate evangeličane. Mi smo bratje po krvi, a še bolj bratje v Kristusu... Verujemo, da smo bili vsi v zakramentu svetega krsta prerojeni v božje otroke, da smo resnično bratje v Kristusu.
  
• Slovenci smo se radi ponašali, da smo krščanski narod, medtem pa je vera v celih slojih naroda pešala, namesto nje pa je nastopila nova "vera" - brezboštvo. Gotovo ne brez krivde kristjanov.
  
• Mladi ljudje so pripravljeni sprejeti avtoriteto, toda treba jo je pravilno izvajati. Ravnati avtoritativno, to je, zgolj v moči pokorščine, bi moralo biti (tudi v samostanu) nekaj izjemnega, saj gre za svobodne in razumne ljudi in moraš vedno spoštovati njihovo svobodo, njihovo mnenje.
  
• Reči moram, da sem dobil na koncilu nove poglede pa veliko notranjo sproščenost. Razpravljanje na koncilu je bilo zame nekaj osvobajajočega.
  
• Nekateri pesimisti pravijo, da vse reforme nič ne koristijo, jaz pa sem prepričan, da imajo v sebi klico Svetega Duha.
  
• Vedno me je spremljala Slomškova misel, da je treba sprejeti nove čase, nove razmere, in jih obrniti v prid Cerkvi. Tudi novi časi so delo božje previdnosti. To moramo upoštevati.

LETA 1979 STOPITA NA VRH NAJVIŠJE GORE SVETA

PRVA SLOVENCA: ANDREJ ŠTREMFELJ IN NEJC ZAPLOTNIK

Zlati dan slovenskega alpinizma, saj sta se iz jugoslovanske odprave, ki jo je vodil Tone Škarja na vrh Mount Everesta najprej povzpela Zaplotnik in Štremfelj, dva dni za njima pa še Stane Belak Šrauf, hrvaški alpinist Stipe Božić in nepalski šerpa Ang Phu.

... več o Nejcu Zaplotniku: aktualnosti, v: Ognjišče (1983) 6

... o Mariji in Andreju Štremflju: moj pogled, v: Ognjišče (2010) 8

... o Mariji in Andreju Štremflju, prvima zakoncema na Everestu v pogovoru: gosta meseca, v: Ognjišče (2016) 4

LETA 2020 UMRL BERT PRIBAC

SLO-AVST. PESNIK IN BIBLIOTEKAR (* 1933)

V rodnih Srgaših pri Kopru je obiskoval italijansko ljudsko šolo, po vojni v Kopru gimnazijo, v Ljubljani pa je absolviral primerjalno književnost. Leta 1960 se je preselil v Avstralijo in tam opravil magisterij iz medicinskega knjižničarstva. V prostem času je pisal pesmi v slovenščini in angleščini. Njegova prva pesniška zbirka Bronasti tolkač (1962) je tudi prva slovenska knjiga, izdana v Avstraliji. Pomembno je tudi njegovo prevajalsko in antologijsko delo. Leta 2000 se je vrnil v Srgaše.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

*13. maj 1920, Čabrunići, Svetvinčenat (Istra, Hrvaška); † 24. avgust 1947, Lanišće (Istra, Hrvaška)

»Biti duhovnik pomeni biti mučenec.«

Kmalu po mučeniški smrti Miroslava Bulešića je ob začetku šolskega leta 1947/48 semenišče v Pazinu (tam je bilo tudi mnogo gimnazijcev iz Primorske in iz ljubljanske škofije) obiskal apostolski nuncij v Jugoslaviji Joseph Hurley, ki je dejal: »S smrtjo tega mladega duhovnika ste več dobili, kot ste izgubili, ker ste dobili svetnika, mučenca.« Njegova življenjska pot se je pričela 13. maja 1920 v istrski vasici Čabrunići, župnija Svetvinčenat. Prvih molitev in temeljnih verskih resnic se je naučil iz molitvenika Oče budi volja tvoja, ki ga je sestavil škof Juraj Dobrila. Ko mu je bilo deset let, so ga poslali na pripravnico v Alojzijevišče v Gorici. Šolanje je nadaljeval v koprskem semenišču. Po maturi leta 1939 ga je poreško-puljski škof poslal na študij filozofije in teologije v Rim, kjer je ostal do jeseni 1943. Že spomladi tega leta, 11. aprila, je bil v domači cerkvi posvečen v duhovnika. V svoj dnevnik je zapisal: »Moja mati, oče in bratje so jokali, in upravičeno: sin jim je umiral, nehal je biti njihova last in postal je božja stvar.« Na novomašne podobice je dal napisati svoje duhovniško geslo: »Pridi tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja.« Ko se je vrnil iz Rima, je postal župnik v Baderni. V zapletenih razmerah, ko so po Istri gospodarili Italijani, Nemci in partizani, se je držal načela: »Jaz sem katoliški duhovnik in svete zakramente bom podelil vsem, ki bodo zaprosili.« Na grožnje, ki so prihajale z raznih strani, se je v svojem dnevniku obrnil k Bogu: »Če me hočeš vzeti k sebi, sem pripravljen. Svoje življenje ti popolnoma darujem za tvojo čredo. S tvojo milostjo in če me imaš za vrednega, se ne bojim mučeništva, temveč po njem hrepenim. Naj se zgodi tvoja volja.« Konec vojne je dočakal v Baderni,

jeseni 1945 pa je bil imenovan za župnika v Kanfanaru sredi Istre. Vestno se je vrgel na delo: otroke je učil verouk, okoli sebe je zbiral mlade, širil je češčenje Jezusovega in Marijinega Srca v obrambo vere, ki so jo komunisti hoteli iztrgati iz src ljudi. V šolskem letu 1946/47 so odprli škofijsko semenišče v Pazinu in Bulešić je postal podravnatelj in profesor na tamkajšnji gimnaziji. Z vsem srcem se je posvetil vzgoji mladih fantov, povečini duhovniških kandidatov. Postal je tudi tajnik Duhovniškega zbora sv. Pavla.

Komunističnim oblastnikom je bil goreči duhovnik trn v peti. Čutil je, da ga nenehno nadzorujejo in ga hočejo spraviti s poti. »Biti duhovnik pomeni biti mučenec,« je dejal semeniščnikom. Proti koncu maja 1947 je v svoj dnevnik zapisal: »Gospod, želim, če je tvoja volja, čimprej priti k tebi.«

Za mesec avgust 1947 je bila napovedana birma v številnih župnijah okoli Buzeta. Tržaško-koprski škof Antonio Santin si ni upal v Istro, saj so ga 19. januarja 1947 napadli v Kopru, zato je z dovoljenjem Svetega sedeža šel tja birmovat dr. Jakob Ukmar, ugledni slovenski duhovnik iz Trsta. Za spremljevalca so mu dali Miroslava Bulešića. Ozračje je bilo napeto. »Kjer je pretila nevarnost, je Bulešić šel naprej pogledat, kakšno je stanje,« je povedal Ukmar. Nasprotniki so organizirali izgrede, da bi birmovanje motili ali celo preprečili. Prva dneva sta potekala mirno, izgredi so izbruhnili v Tinjanu, nato v Buzetu, višek pa so dosegli v Lanišću, kjer je bil župnik Slovenec Štefan Cek.

Kljub grožnjam je Jakob Ukmar v nedeljo, 24. avgusta, tam podelil birmo 237 otrokom. Župnikovi redarji so preprečili nerede v cerkvi, a so se 'manifestanti' maščevali po maši. V župnišču so do smrti zabodli Miroslava Bulešića, nato pa pretepli Ukmarja. Misleč, da je mrtev, so ga nezavestnega pustili na tleh. Župnik Cek se je z materino pomočjo skril, da ga niso našli. Bulešića niso pustili pokopati v rojstni župniji Svetvinčenat, pokopan naj bo v Lanišću. Na sodnem procesu v Pazinu konec septembra so za nerede obtožili župnika Ceka in birmovalca Ukmarja. Cek je bil obsojen na šest let prisilnega dela v Stari Gradiški. Te bridke dogodke je opisal v svojih Spominih (pripravljamo njihov natis).

Ko je Miroslav Bulešić umiral, je molil: »Jezus, sprejmi mojo dušo!« V letih 1998-2004 je potekal škofijski postopek za njegovo beatifikacijo. Gradivo je bilo poslano v Rim na Kongregacijo za zadeve svetnikov. 20. decembra 2012 je papež Benedikt XVI. potrdil dekret o Bulešićevem mučeništvu. Za blaženega je bil razglašen 28. septembra 2013 v puljski Areni.

(pričevanje 09_2013)

* 12 maj 1915, Provence, Švica; † 16. avgust 2005, Taize, Francija

"Iskalci Boga so vir upanja"

Roger Louis Schutz, ustanovitelj taizejske skuspnosti, se je rodil 12. maja 1915 v vasici Provence v švicarski pokrajini Jura kot deveti otrok v družini protestantskega pastorja Charlesa Schutza. Njegova žena Amelie Marsauche, Rogerjeva mama, je izhajala iz francoske družine, ki je bila že izza reformacije protestantska. "Moja mama je imela zelo srečno otroštvo in to je ponesla s seboj. Nikoli nas ni kaznovala. Kdaj pa kdaj je kateri otrok spravil očeta v bes. Takih prizorov ni mogla prenašati in je pobegnila v svojo sobo," se spominja Roger. Otroštvo, ki ga je preživljal v družbi sedmih sester in precej starejšega brata, je bilo vedro. Oče je bil po značaju bolj strog, toda bil je mož vere. "Od svoje najbolj rane mladosti sem bil priča očetove ljubezni do Svetega pisma."

Začetke izobrazbe je Roger prejel že doma. Ko mu je bilo trinajst let, je vstopil v srednjo šolo. Stanoval je pri neki plemeniti ženi, ki je bila katoličanka, kar njegovih protestantskih staršev ni motilo - in to razodeva njihovo širino, ki jo je "podedoval" Roger. Po končani srednji šoli je želel postati pisatelj, toda na očetovo željo je začel s študijem teologije na univerzah v Lausanni in Strasbourgu. Proti koncu svojega študija je prišel v stik s skupino mladih, ki so iskali osebnega odnosa z Bogom, kar je zaznamovalo njegovo življenjsko pot.

Ko je iskal kraj, kjer bi se v samoti lahko posvetil Bogu in iz tega črpal moč za službo ljudem, se je avgusta leta 1940 s kolesom odpravil na pot. Ustavil se je v bližnji Franciji, v burgundski vasici Taize, ki se mu je zdela najbolj primerna za uresničitev zamisli, da bi ustanovil majhno skupnost, katera bi razumevajoče sprejemala vse, ki iščejo Boga. Za majhne denarje je kupil neko staro hišo, v kateri se je potem naselil. "Hotel sem najti hišo, kjer bi mogel nuditi pomoč tistim, ki so izgubili vse, in bi obenem bila kraj tišine, kamor bi se lahko zatekli tisti, ki so izgubili smisel življenja." Za to izbiro je bilo pomenljivo tudi to, da je Taize v bližini Clunyja in Citeauxa, dveh znamenitih samostanov, ki sta bila žarišči verske prenove v 11. stoletju. Spočetka je v hiši nudil zavetje političnim ubežnikom, ki so jih preganjali Nemci. Leta 1942 so ga gestapovci pregnali v Švico.

Ko se je leta 1944 vrnil v Taize, so ga spremljali prvi trije bratje, med njimi Max Thurian, ki je veljal za teologa taizejske skupnosti, in je kasneje prestopil prag katoliške Cerkve. Leta 1949 je bilo bratov že sedem in o veliki noči so slovesno položili meniške zaobljube uboštva, skupnega življenja in celibata. Vodili sta jih dve misli: delati za spravo in zbližanje med ljudmi ter delati za edinost med kristjani.

Leta 1952 je brat Roger sestavil Taizejsko pravilo, redovna pravila, ki so prežeta z globoko duhovnostjo in neomajnim zaupanjem v Boga. Leta 1969 je skupnost postala ekumenska, ker so se vanjo vključili tudi katoliški bratje. Zdaj sestavlja skupnost okoli devetdeset bratov, protestantov in katoličanov, iz dvajsetih držav. Namen Taizeja je, da bi kristjani postali kvas: kvas zaupanja med ljudmi, zaupanja med narodi in kvas miru na zemlji.

Od leta 1957 Taize sprejema vedno več mladih, ki se tam zbirajo predvsem v poletnih mesecih. Brat Roger in njegovi bratje jih z veseljem sprejemajo in jim pomagajo, da v molitvi in premišljevanju odkrivajo skrivnost Bog in smisel svojega življenja. Leta 1974 je bil v Taizeju "koncil mladih". Nekakšno nadaljevanje tega "koncila" so vsakoletna "romanja zaupanja na zemlji", ki potekajo ob koncu oziroma na začetku leta, vedno v drugem mestu, in se na njih zbere zelo veliko mladih. Papež Janez XXIII., ki je obiskal Taize kot apostolski nuncij v Franciji, je ta kraj imenoval "mala pomlad". Brata Rogerja in njegovega sodelavca Maxa Thuriana je kot "opazovalca" povabil na koncil. Med papežem Pavlom VI. in bratom Rogerjem je vladalo iskreno prijateljstvo, še tesneje pa je bil z njim povezan papež Janez Pavel II., ki med obiskom leta 1986 Taize imenoval "vir žive vode".

(pričevanje 08_2005)

Radio Veritas (Resnica) Asia je ime mednarodne radijske postaje, ki ima svoj sedež na Filipinih in oddaja v več jezikih. Zanimivo je, da je najbolj poslušana njena izpostava v Bangladešu, ki oddaja program v bengalskem jeziku in kjer je kar 99 odstotkov njenih poslušalcev muslimanov.

Radijska postaja sodeluje z Azijsko škofovsko konferenco in se je je že prijel vzdevek 'azijski misijonar' in 'glasnik azijskega krščanstva'. V Bangladešu jo redno posluša 33 milijonov ljudi. Moramo pa se zavedati, da v tej državi s 150 milijonov prebivalcev katoličani predstavljajo samo 0,6 odstotka prebivalstva. Poslušalci so dejali, da je poslušanje Radia Veritas spremenilo njihovo življenje na bolje in jih je spodbudilo k večji družbeni in duhovni zavzetosti. Radio ima bogat informativni program, v katerem obravnava aktualne teme iz gospodarstva in politike, pa tudi družinsko tematiko in problem položaja žensk v družbi (smo v muslimanskem okolju). V duhovnem programu je poleg katoliških duhovnih vsebin prostor tudi za literaturo drugih verstev, zlasti islama in budizma.

LETA 1842 ROJEN JULES MASSENET

FRANCOSKI OPERNI SKLADATELJ, GLASBENIK ŽENSKE IN LJUBEZNI († 1912)

Francoski skladatelj Jules Massenet je napisal veliko orkestralne in zborovske glasbe, slaven pa je samo po operah, ki so obogatile francoski repertoar. Med njimi je najbolj znana opera Manon (1884). V njej je skladatelj bolj kot v kateri drugi "glasbenik ženske in ljubezni". Mojstrsko je vanjo prelil čustvenost znamenitega romana Manon Lescaut pisatelja Antoina-Francoisa Prevosta.

LETA 1845 ROJEN JANEZ STARIHA

slovenski misijonar in škof v ZDA († 1915)

Belokranjec Janez Stariha (r. 1845) je bil kot dijak frančiškanske gimnazije v Novem mestu vpoklican k vojakom. V želji, da postane duhovnik, se je iz vojske tajno izmaknil in odšel v Ameriko; po raznih preizkušnjah ga je posvetil za duhovnika slovenski misijonski škof Ignacij Mrak. Kot duhovnik je razvil vsestransko dejavnost in leta 1902 je postal prvi škof nove škofije s sedežem v mestu Lead City (Južna Dakota), kjer je imel mnogo truda z Indijanci. Zaradi bolezni se je leta 1909 vrnil domovino in po šestih letih umrl v Ljubljani.

LETA 1852 ROJENA AVGUSTA ŠANTEL st.

SLIKARKA († 1935)

Avgusta Šantel st. je slikarski dar dobila po materi Eriki, nečakinji odličnega slikarja Josipa Tominca. Slikarstvo je študirala v Gradcu in Münchnu do leta 1873, ko se je poročila in živela z družino v Gorici do leta 1915, ko so morali bežati pred fronto. Od sedmih otrok so kar trije postali slikarji. Sama je v goriških letih napravila veliko portretov v pastelu ali barvnimi kredami, risbe s črno kredo kot dekorativno nadomestilo za fotografije. V počitnicah je risala tudi pokrajine.

LETA 1866 ROJEN LEOPOLD MANDIĆ

ROJEN KOT BOGDAN MANDIĆ, HRVAŠKI KAPUCIN, SPOVEDNIK IN SVETNIK, SLUŽABNIK BOŽJEGA USMILJENJA († 1942)

Ko je papež Janez Pavel II. 16. oktobra 1983 razglasil patra Leo­polda Mandića za svetnika, ga je postavil za vzornika spovednikov. Nekateri so patru Leopoldu očitali, da je do grešnikov preveč ve­likodušen, pa jim je odgovoril tako, da je pokazal na križ: "Vidite, on nam daje zgled. Nismo umrli za duše mi, ampak on, ki je prelil zanje svojo božjo kri. Kakor nas je učil s svojim zgledom, taki moramo biti do duš.." Potem se je malo pošalil: "Če bi mi Jezus oči­tal preveliko širino pri spovedovanju, bi mu rekel: 'Gospod, ti si mi dal slab zgled, ker si zaradi svoje neskonćne ljubezni do duš umrl na križu.'" "Vsak je poklican, da izpolni neko poslanstvo," je pisal enemu svo­jih spovedancev. Njega je Bog izbral za orodje svojega usmiljenja. Pater Leopold je dvainpetdeset let svojega duhovništva presedel v spovednici in Bog je po njem delal prave čudeže. Ko prebiramo nje­gov življenjepis (izšel je leta 1983 in ponatis leta 2000 v zbirki Žepna knjižnica Og­njišča, dopolnjeni drugi ponatis iz leta 2012 pa je še na razpolago, od­krivamo, kako dragocen je zakrament sprave.

več:
S. Čuk, Sv. Leopold Mandić, služabnik Božjega usmiljenja: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2001), 72-73.
S. Čuk, Sv. Leopold Mandić, služabnik Božjega usmiljenja: Priloga, v: Ognjišče 5 (2016), 58-63.
knjiga: Bernardi P., Sv. Leopold Mandić. 2012. Žepna knjiga Ognjišča. Ognjišče. Koper.
podobica sv. Leopold Mandić

nekaj njegovih misli:

• Kdor pobožno živi v Kristusu, mora nujno pretrpeti različno gorje človeškega življenja in se z Jezusom darovati v prijetno daritev nebeškemu Očetu. Če je kristjan podoben Kristusu v njegovem trp­ljenju, mu bo tudi v vstajenju.
  
• Ko bi mogli videti, kaj se godi na oltarju, bi naše oči ne prene­sle sijaj evharistične skrivnosti!
  
• Če lahko gremo z mislimi in željami, kamor hočemo, če lahko lju­bimo tiste, ki so daleč od nas, koliko bolj smo lahko osredotočeni v Boga, ki nam je tako blizu, saj je v nas kot naš pravzrok in končni cilj.
  
• V Božjem Srcu, ki je v svojem življenju na zemlji trpelo človeške bolečine, boste našli tolažbo, zavetje in mir.
  
• Zaupajte v vseh preizkušnjah, ki vam jih pošilja nebeški Gospo­dar! On dobro ve, kaj dela.
  
• Bog nam je obljubil, da nam bo dal vse, če ga bomo prosili. Čeprav nam daje vse zastonj, si vendar moramo vse zaslužiti z molitvijo. To je velika skrivnost, ki je ne moremo razumeti. Nič za to; zdaj je dovolj, da molimo, da veliko in radi molimo.
  
• Vedno izkazujmo ljubezen, da jo bomo našli tudi pri nebeškem Očetu! Ljubezen, ljubezen! Samo z ljubeznijo in po ljubezni smo v miru z Bogom, z bližnjim in s seboj.
  več:

LETA 1872 ROJEN ANTON KOROŠEC

duhovnik, narodni buditelj in politik († 1940)

"V moških letih je treba pisati programe, v starih letih pa spomine. Na stara leta se vračajo v spomin doživetja iz mladosti s posebno jasnostjo in razločnostjo ... Kot najstarejši spomin nosim v svoji duši spomin na Telovo in na vse priprave na za ta čudoviti praznik. Tu mi je Bog prvikrat pokazal krasoto svoje prirode, prvič sem videl cvetje na tratah, livadah in njivah, prvič sem ga privijal k svojemu licu in svojim ustom, srkal njegovo vonjavo v svoje prsi ter stegal svoje prste po njem, da ga naberem za liturgično uporabo ... Kadar mislim na sv. Frančiška, kako je v Božjem stvarstvu gledal samo sestre in brate, se spominjam na mlada leta, kako se gledal naravo Božjo pred Telovim." - To je edini avtobiografski zapis Antona Korošca, duhovnika, narodnega delavca in politika, ki se ga spominjamo ob sedemdesetletnici njegove smrti. Objektivni zgodovinarji ga imajo za največjega slovenskega politika: bil je voditelj Slovenije, ki se je po koncu avstrijske monarhije združila v državo Jugoslavijo, v kateri je uspešno opravljal važne vloge. Pri vsem svojem "posvetnem" delu pa je ostal duhovnik.

več:
S. Čuk, Anton Korošec: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2010), 84-85.
A. Rahten, 130 let slovenske krščanske demokracije. Zgodovinski okvir političnega organiziranja kristjanov: Priloga, v: Ognjišče 11 (2022), 44-49.

LETA 1884 UMRL BEDRICH SMETANA

ČEŠKI SKLADATELJ (* 1824)

Najbolj znano delo češkega skladatelja Bedřicha Smetane je Prodana nevesta, komična opera v treh dejanjih, v katero je skladatelj položil češko dušo. Osvojila je svet, ker je vse dogajanje en sam slovesen prizor s petjem in plesom. Velika mojstrovina je tudi njegov ciklus šestih simfoničnih pesnitev s skupnim naslovom Má vlast (Moja domovina), s katero se je svoji ljubljeni Češki. Naslovi posameznih simfonij so: Vyšehrad, Vltava, Šárka, Iz čeških logov in gajev, Tábor, Blaník.

LETA 1912 ROJENA ZORA PIŠČANC

PISATELJICA IN KULTURNA DELAVKA († 1989)

»Zora Piščanc je s svojo nadarjenostjo, s svojskim čustvovanjem, z živahnimi dialogi, s smislom za nazornost in stvarnost upodobila vrsto primorskih ljudi, da so se bralcem prikupili,« je zapisal literarni zgodovinar Martin Jevnikar. »V svojih delih je ljudem razumljiva, realistična, preprosta, iz vseh pa veje velika ljubezen do slovenske zemlje in jezika, globoka vera, dobrota in človečnost. Ni se povzpela na vrh literarnega ustvarjanja, ostala pa bo zapisana v literaturo kot dobra ljudska pripovednica.« Priljubila se je tudi našim bralcem. Leta 1982 je v Ognjišču v nadaljevanjih izhajala njena povest Na obalah morja, ki je nato izšla v knjigi, ki je hitro pošla. Največja uspešnica naše založbe pa je bila njena Pastirica Urška, roman o Marijinem prikazanju na Sveti gori pri Gorici. V zbirki Žepna knjižnica je leta 1980 izšla v nakladi 15.000 izvodov, čez nekaj mesecev pa dodatnih 5.000 izvodih. Pošla je tudi dopolnjena izdaja te knjige iz leta 2003. Pri naši založbi je izšel tudi njen življenjepisni roman Blagovestnika Slovanov (1985). Naše drage sodelavke se spominjamo ob obletnici njenega rojstva.

več:
S. Čuk, Zora Piščanc: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2012), 50-51.

LETA 1915 ROJEN BRAT ROGER SCHUTZ

USTANOVITELJ REDOVNE SKUPNOSTI IZ TAIZEJA († 2005)

Vsakoletno septembrsko srečanje verne slovenske mladine v Stični je leta 1981 obogatil s svojo pričevalno navzočnostjo brat Roger Schutz, ustanovitelj ekumenske redovne skupnosti v francoski vasici Taize, kamor že sedmo desetletje romajo mladi z vsega sveta, "iskalci Boga" in smisla življenja. Ko je po maši v Stični nagovoril mlade, je med drugim dejal: "Brž ko kristjani razumejo, kaj je evangeljska sprava, postanejo kvas okolja, v katerem živijo. To se vedno začne s peščico, toda ti maloštevilni pogosto preusmerjajo tok zgodovine." Brat Roger, ki je tudi pri maši v Stični izpovedal svojo vero v resnično Jezusovo navzočnost v evharistiji, je med mašo ob pogrebu papeža Janeza Pavla II. 8. aprila 2005 prejel sveto obhajilo iz rok kardinala Josepha Ratzingerja, sedanjega papeža Benedikta XVI. Le dobre štiri mesece zatem ga je med večerno molitvijo v Taizéju z nožem do smrti ranila 36-letna domnevno psihično motena Romunka. Krščanski svet je bil pretresen nad novico o tragičnih okoliščinah smrti 90-letnega Rogerja Schutza, ki si je vse življenje prizadeval za spravo in ekumenizem.

več:
Brata Rogerja smo v Ognjišču prvič predstavili že januarja 1968 v rubriki Živo bogoslužje. V kratkem sestavku (V zapuščeni hiši živi velika družina) smo opisali nastanek protestantske skupnosti Taizé, rojene leta 1949.

S. Čuk, Taizé in brat Roger Schutz. Iskalci Boga so vir upanja: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2005), 22-23.

njegove misli:

• Notranja tišina je iskanje tistega, kar je Bog položil v naše srce, iskanje pravih vrednot: zakaj živimo, kakšna je Božja beseda zame, kaj mi Bog danes govori.
  
• V vsakem 'danes', da, v slehernem trenutku nam Bog znova pravi: »Pojdi, loti se, začni znova.« Da, točno ta trenutek se začenja vse na novo. Ne kjerkoli, ampak v zaupanju srca.
  
• Kadar nekoga ljubimo z vsem srcem in vso dušo, potem naša ljubezen želi ljubljenemu pustiti vso svobodo, da nam lahko svoboden vrača s podobno ljubeznijo ali da jo lahko svobodno zavrne.
  
• Roža, ki ni obrnjena proti soncu, uvene. Kako lahko verniki mislijo, da notranje življenje raste v njih, če se pozabijo ozreti v Božjo luč in mislijo samo na sence?
  
• Ko pridejo trenutki, ko sploh ne moreš moliti, imaš še vedno možnost, da nekoga prosiš, naj moli zate. To je lahko tudi kakšen zelo star človek v jeseni svojega življenja.
  
• Bog nikoli ne obsodi nikogar na mirovanje. Nikoli nam ne zapre poti naprej. Vedno nam odpira nove poti, čeprav so včasih nekoliko ozke.
  
• Živeti Božji danes. To je najbolj pomembno. In jutri bo še en "Božji danes".
  več:

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 12. maj 1872, Biserjane pri Svetem Juriju ob Ščavnici; † 14. december 1940, Beograd.

"V moških letih je treba pisati programe, v starih letih pa spomine. Na stara leta se vračajo v spomin doživetja iz mladosti s posebno jasnostjo in razločnostjo ... Kot najstarejši spomin nosim v svoji duši spomin na Telovo in na vse priprave na za ta čudoviti praznik. Tu mi je Bog prvikrat pokazal krasoto svoje prirode, prvič sem videl cvetje na tratah, livadah in njivah, prvič sem ga privijal k svojemu licu in svojim ustom, srkal njegovo vonjavo v svoje prsi ter stegal svoje prste po njem, da ga naberem za liturgično uporabo ... Kadar mislim na sv. Frančiška, kako je v Božjem stvarstvu gledal samo sestre in brate, se spominjam na mlada leta, kako se gledal naravo Božjo pred Telovim."

To je edini avtobiografski zapis Antona Korošca, duhovnika, narodnega delavca in politika, ki se ga spominjamo ob sedemdesetletnici njegove smrti. Objektivni zgodovinarji ga imajo za največjega slovenskega politika: bil je voditelj Slovenije, ki se je po koncu avstrijske monarhije združila v državo Jugoslavijo, v kateri je uspešno opravljal važne vloge. Pri vsem svojem "posvetnem" delu pa je ostal duhovnik.

Bolj kot za šolske predmete se je zanimal za druge reči

Anton Korošec je bil sin Prlekije, pokrajine v severovzhodni Sloveniji, ki obsega vzhodni del Slovenskih goric in Ptujsko polje, njena "prestolnica" je Ljutomer. Iz te pokrajine so izšli pomembni možje, ki so zaznamovali slovensko zgodovino: Fran Miklošič, Božidar Raič, Stanko Vraz, Fran Ksaver Meško, Edvard Kocbek, Janez Janžekovič. Zibala ga je kmečka mati. Rodil se je 12. maja 1872 v Biserjanah v župniji Sv. Jurij ob Ščavnici. Na svoj kmečki rod je bil nadvse ponosen in očitno je na tem temeljila njegova narodna zavest. Osnovno šolo je obiskoval v domači fari, zadnje leto pa na Ptuju, kjer je nadaljeval tudi gimnazijski študij, katerega je končal na mariborski klasični gimnaziji. Že kot gimnazijec se je začel zanimati za politična dogajanja, zato njegove šolske ocene sploh ne ustrezajo njegovi nadarjenosti, ki se je pokazala v njegovem življenju. Po maturi se je jeseni 1892 odločil za duhovniški poklic. Od vsega začetka se je Korošec zanimal ne le za bogoslovni študij, temveč tudi za socialna vprašanja, ukvarjal se je tudi s pisanjem o tem. Po tretjem letu bogoslovnega študija je Anton Korošec prejel mašniško posvečenje in 25. julija 1895 je imel novo mašo v domači fari.

Jeseni se je vrnil v Maribor, da je dokončal četrti letnik bogoslovnega študija. Potem je bil nekaj mesecev kaplan na Sladki gori, zatem v Marenbergu (Radljah ob Dravi), od tam pa je šel za študijskega prefekta v mariborsko semenišče. Junija 1902 si je zaradi časnikarske dejavnosti vzel neplačan in časovno neomejen dopust. Nihče tedaj ni mogel slutiti, da bo ta dopust "dosmrten" v njegovem glavnem poklicu - dušnopastirskem delu. Od tega dne se je Korošec posvetil politiki, ki ji je služil najprej v avstro-ogrski monarhiji in potem v Jugoslaviji.

Vodilni slovenski politik pod Avstrijo in v stari Jugoslaviji

Politiki, kateri se je posvetil sredi leta 1902, je Anton Korošec služil sprva kot časnikar in urednik, pozneje kot narodni poslanec v deželnem in državnem zboru, po razpadu avstro-ogrske monarhije pa kot večkratni minister in nekaj mesecev (1928) celo kot ministrski predsednik v Beogradu. Za njegovo duhovno rast in politično zorenje je bilo odločilnega pomena srečanje z Janezom Evangelistom Krekom okoli leta 1895. Sedem let mlajšega Korošca je prevzela Krekova osebnost in njegovi družbeni nazori. Sledil mu je z največjim spoštovanjem, čeprav sta se po značaju bistveno razlikovala. Pozneje je zavladalo med njima prisrčno prijateljstvo, ko sta se kot državna poslanca skupno borila v dunajski politični areni. Med prvo svetovno vojno sta s Krekom tesno sodelovala pri ustvarjanju jugoslovansko usmerjenega dela Slovenske ljudske stranke (SLS). Maja 1917 je bil Korošec izvoljen za predsednika Jugoslovanskega poslanskega kluba in v njegovem imenu je 30. maja v državnem zboru prebral znamenito Majniško deklaracijo, ki je zahtevala zedinjenje vseh južnoslovanskih dežel monarhije v samostojno državno telo pod habsburško oblastjo. To je pri nas vzbudilo živahno deklaracijsko gibanje v podporo slovenskim politikom. Po nenadni Krekovi smrti (8. oktobra 1917) je usmerjal slovensko državniško politiko predvsem Korošec. 16. avgusta 1918 je v Ljubljani prevzel predsedstvo Narodnega sveta, nove slovenske oblasti, ki je 29. oktobra 1918 oklical samostojno državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. V prvi vladi te nove države je bil podpredsednik, kasneje pa je vodil razna ministrstva, nazadnje je bil predsednik senata in prosvetni minister. Tudi po njegovi zaslugi je Ljubljana dobila univerzo in Akademijo znanosti in umetnosti.

Tudi kot politik je ostal dober duhovnik

Pri svojem političnem delovanju je svoja temeljna načela - ljubezen do naroda, do slovenskega človeka, do Cerkve in vere - dosledno zastopal tako na Dunaju kot v Beogradu. Od tam je 14. decembra 1940 prišla žalostna vest, da so 68-letnega Antona Korošca, predsednika senata in prosvetnega ministra, našli mrtvega. V Ljubljani so se od zaslužnega moža poslovili s pogrebno mašo v stolnici in z veličastnim sprevodom na pokopališče Navje. Škof Rožman je v svojem nagovoru pri maši poudaril, kako je Korošec ostal tudi kot politik vseskozi duhovnik in nesebičen delavec za druge.

To potrjuje tudi pričevanje Jožka Krošlja (v Slovenčevem koledarju 1944), ki je bil zadnjih dvanajst let kot osebni tajnik vsak dan tesno povezan z Antonom Korošcem. Tam naslika človeško podobo tega velikega moža, predstavi pa ga tudi kot duhovnika. Med drugim piše: "Doktor Korošec je bil resnično zelo pobožen človek ... Bilo ga je treba opazovati samo pri maševanju. K oltarju je pristopil vedno zbran in pobožen, vse molitve je opravljal s tako otroško prisrčnostjo in zbranostjo, da je dostikrat pozabil na petje ... Molitev mu je bila res pogovor z Bogom. Z njo je pričel sleherno delo. V stanovanju je imel precej lepih umetniških slik, Bog je med njimi zavzemal vedno častno mesto. V svoji spalnici je imel nad posteljo obešen samo križ, nad zglavjem pa lepo Marijino sliko, gobelin, ki ga je dobil v darilo za god od prijateljske družine. In rožni venec ga je spremljal na vseh potih. Na potovanjih, na vsakdanji poti v ministrstva ali pa na poti na dvor. Prav povsod. Skrbno je vedno pazil, da mu ga je strežnik gotovo spravil v žep obleke, ki jo je izbral za tisti dan."

(obletnica meseca 12_2010)

* 12. maj 1912, Trst, † 23. november 1989, Trst

Pogrešala je dom v Barkovljah, morje, Kras

»Rojena sem bila (12. maja 1912) v Barkovljah pri Trstu in moj svet je še vedno Trst, čeprav sem tukaj v Gorici že skoraj štirideset let,« je povedala v pogovoru za Ognjišče marca 1984. »Ne morem se popolnoma vživeti, manjka mi morje, Kras, vsega tega v Gorici ni.« V družini Rafaela Piščanca, poštnega uradnika, in Marije Pipan so bili štirje otroci: tri hčerke in sin Lado, ki je postal duhovnik in je bil umorjen kot žrtev komunizma. Oče je bil iz Rojana pri Trstu, njegov brat Gabrijel je bil duhovnik (župnik v Klancu), duhovnik je bil tudi materin brat Valentin, župnik v Renčah. Mama je bila iz Škofje Loke. »Bila je zelo stroga, dobra, toda neizprosna. Dobro nas je vzgajala. Bila je zelo inteligentna žena. Zdelo se mi je nemogoče, da kakšne stvari ne bi vedela.« Osnovno šolo je obiskovala v Barkovljah, meščansko pri Sv. Jakobu v Trstu, trgovske srednje šole pa ni dokončala. Fašistični oblastniki so slovenske uradnike premeščali v notranjost Italije. Tako je bil oče leta 1926 premeščen v Piso, naslednje leto je šla za njim cela družina, ki je bila zavedno slovenska.

Zora se ni hotela vpisati v italijansko šolo, temveč se je zaposlila v nekem modnem salonu, kjer je delala skoraj deset let. Ko se je oče upokojil, se je družina iz Pise preselila v Gorico, kjer je Lado študiral za duhovnika. Zora je med vojno hudo zbolela: vsak teden je nosila težke pakete v taborišče Gonars, kjer sta bila tudi njena dva bratranca, in zaradi tega si je pokvarila hrbtenico tako hudo, da je tri leta ležala. »Zdravila sem se na Lidu v Benetkah, kjer sem se spet učila hoditi kot otrok.«

»Pišem, da bi naši ljudje ostali Slovenci«

Pisati je začela že med vojno. Njena prva povest Petnajstim v spomin (nedolžnim žrtvam v Cerknem, pobitim 3. februarja 1944) je izhajala v Goriškem listu (1944-1945). Urejala je mesečno glasilo goriške Marijine družbe Vijolica in v njem objavljala svoje črtice. Od leta 1952 do upokojitve je bila upravnica verskega tednika Katoliški glas. Ves čas je pisateljsko ustvarjala; sad njenega dela so bile povesti in romani, vseh njenih knjig je bilo osem in vse (razen povesti Most čez ocean, 1984) so izšle pri Goriški Mohorjevi družbi. Povedala je, kaj jo je vodilo pri pisanju. »Vedno se zamislim, kaj bo to koristilo ljudem, kako jim bo všeč. Zelo rada bi videla, da bi naši ljudje postali boljši in bolj verni. Pišem tudi zato, da bi naši ljudje ostali Slovenci ...

Sicer pa pišem iz srca. Lahko rečem, da v vsako knjigo vložim vso svojo ljubezen, vso svojo notranjost.« Literarni zgodovinar Martin Jevnikar je njeno pisateljsko poslanstvo ocenil: »Zora Piščanc se je v svojih povestih in romanih zazrla v svoje življenje in v življenje domače družine, v težke razmere rojakov pod Italijo, ki jih je mučil in preganjal fašizem, v usodo slovenskih uradnikov, ki so jih prestavljali v Italijo, kjer so bili odrezani od korenin, tuje okolje pa jih ni sprejelo. Zato so ta njena dela kos slovenske zamejske zgodovine polpretekle dobe, napisane po lastnem doživljanju in po vzorih sorojakov. Vse pa preveva iskrena ljubezen do slovenskega naroda.« V druge čase in v drugačno okolje sta postavljena njena obsežna zgodovinsko-življenjepisna romana Pastirica Urška (1979) in Blagovestnika Slovanov (1984). Oba sta izšla tudi pri založbi Ognjišče.

Pesnik zelene pomladi - spomenik bratu mučencu

Prav iz srčnih globin je privrelo njeno zadnje delo Pesnik zelene pomladi (1987), življenjepisna povest o bratu Ladislavu (Ladu). V njej je opisala svojo družino, brata Lada pa spremlja od otroških let preko šolanja, mašniškega posvečenja in prvih duhovniških služb vse do tragičnega konca, ko so ga 3. februarja 1944 skupaj s kaplanom Ludvikom Slugom in trinajstimi vernimi Cerkljani pod obtožbo, da so Nemcem izdali partijsko šolo, ubili nad Cerknim in jih vrgli v brezno. Zora je že leta 1950 izdala bratove pesmi pod naslovom Pesmi zelene pomladi. Vsa imena so v povesti spremenjena (prava so le imena nekaterih znanih duhovnikov): Lado je Simon. Kot gimnazijec je našel nekaj prijateljev, s katerimi je ostal povezan vse življenje. Z njimi je rad zahajal v gore, zlasti na Svete Višarje V bogoslovju je bil njegov duhovni voditelj in tudi učitelj pesništva podravnatelj Ivo Juvančič. Čeprav so odkrili pravega izdajalca partijske šole (partizanskega majorja, ki je bil nemški obveščevalec), so v javnosti še kar naprej blatili cerkljanske žrtve.

Zora Piščanc se je za rehabilitacijo svojega brata-mučenca borila brez prestanka na vseh ravneh. Posebno jo je bolelo, "da je brezvestni slovenski pisatelj (Tone Svetina) še njegov spomin oskrunil z bogokletnimi lažmi". Svojo povest zaključuje: »Pesnik Simon pa bo živel med nami. Še tako spretna lažna propaganda ne bo mogla oskruniti njegovega svetlega lika. Ostal bo med nami kot duhovnik in pevec v besedi in zvokih in njegov spomin bo večen, kakor sta večna dobrota in ljubezen.« V tej večnosti se mu je pridružila 23. novembra 1989, ko je za vedno odložila pero.

(obletnica meseca 05_2012)