* 4. oktober 1700, Mengeš, † 31. maj 1764, Ljubljana

Ko slišimo ime slikarja Franca Jelovška, najprej "zagledamo" nje­govo znamenito sliko Svete Družine, ki jo je naslikal za cerkev sv. Petra v Ljubljani. Po sodbi umetnostnih zgodovinarjev si ta podoba (ki jo videvamo na naslovnici vsakoletnih pratik) "po pra­vici zasluži ime najlepše slovenske Madone" (France Stele). Naj­večja dela tega mojstra, ki se ga spominjamo ob dvestoletnici roj­stva, so freske, s katerimi je ozaljšal številne cerkve.

Sin organista je "igral" s čopičem

Ne vemo prav veliko o življenju tega umetnika, ki je bilo bolj kratko, a izredno rodovitno. Na svojih slikah se je dosledno pod­pisoval Illouscheg (Ilovšek), drugi pa so ga pisali po bolj znanem priimku Jelovšek (Jellouschegg). Rodil se je 4. oktobra 1700 v Mengšu, kamor so se bili doselili njegovi straši, in ime so mu da­li po sv. Frančišku Asiškem - svetniku tistega dne. Oče je bil or­ganist "in najbrž se ne bomo zmotili, če si mislimo, da je glasbe­na nadarjenost zvenela tudi v slikani muziki sina Franceta" (Emi­lijan Cevc). Ni znano, kje je dobil prvi slikarski pouk, a Jelov­škova dela spričujejo, da je imel dobro šolo. Verjetno je bil eden njegovih prvih učiteljev slikar Janez Mihael Reinwaldt, ki je bil njegova priča pri poroki, katero je Jelovšek sklenil 11. aprila 1723 z Marijo Vidmayrovo v Ljubljani, kjer se je bil naselil. Svoje slikarsko šolanje je dopolnil pri severnoitalijanskem sli­karju Giuliu Quagliu, ki se je v letih 1721-1723 drugič mudil v Ljubljani in je s svojimi freskami v ljubljanski stolnici in v semeniški knjižnici močno vplival na Jelovška: slikal je tako do­bro, da so njegove freske v cerkvi sv. Petra v Ljubljani dolgo pripisovali Quagliu. V zakonu so se mu rodili trije otroci. "De­lo ga je spet in spet trgalo od domačega ognjišča, saj so ga sli­karska naročila klicala v najrazličnejše kraje, v cerkve in na gradove" (E. Cevc). Leta 1740 si je v Ljubljani kupil hišo. Bil je bolj slabega zdravja. Spomladi 1764 ga je zadela kap, 3. maja je napisal oporoko, ki jo začenja s ponižno prošnjo: "Svojo dušo priporočam Bogu, da jo sprejme v večno blaženost." To se je zgodi­lo 31. maja 1764.

Naš največji baročni freskant

Jelovšek se je uveljavil predvsem na področju stenskega slikar­stva in je najpomembnejši slovenski freskant (slikar na mokri o­met). Delal je največ za cerkve, zlasti na Gorenjskem in Dolenj­skem ter v Vipavski dolini, deloma tudi na Štajerskem in celo na Hrvaškem. Precej njegovih del je (zaradi prezidav cerkva) uničenih. Najstarejše ohranjene slike so na Žalah v Kamniku (1730). Umetni­ški ugled si je pridobil, ko je v letih 1731-1734 s freskami okra­sil oboke cerkve sv. Petra v Ljubljani in je za isto cerkev nasli­kal že omenjeno podobo Svete Družine. Leta 1734 je s freskami po­slikal strop nove župnijske cerkve v Kamniku. Zatem (najbrž 1736) je na mokri omet poslikal strop romarske cerkve na Žalostni gori pri Mokronogu, na zunanji steni cerkve pa upodobil prizor Križa­nja. V Štepanji vasi v Ljubljani je mojstrsko uskladil freske in kipe v kapelah križevega pota. V Skaručni pod Šmarno goro je na obokih cerkve upodobil legendo in poveličanje sv. Lucije (1748). Leto kasneje je poslikal obok župnijske cerkve v Šenčurju pri Kra­nju. "V soseščini rojstnega Mengša so se mu barve izpele v letih 1759-1761 na obokih in stenah cerkve v Grobljah" (E. Cevc). Posli­kaval je tudi grajske dvorane, risal diplome, podobice in osnutke za oltarje, kulise božjih grobov, toda "z mnogo večjim veseljem se je izživljal v stenskih in obočnih krasitvah, kjer je realno arhitekturo, steno in obok, spreminjal v fantazijsko, jo odpiral v neslutene višine nebes in v širine obzorij" (E. Cevc).

Njegova hvalnica Materi Božji

Vrh Jelovškovega umetniškega ustvarjanja pomeni poslikava ro­marske in župnijske cerkve na Sladki gori na Štajerskem, "kjer za­res pojo v skupni hvalnici stavba, oltarji s kipi in freske" (E. Cevc). Kaj pojo? Hvalnico Materi božji. "To temo je slikar razpre­del v dogajanje v nebesih in na zemlji, zdaj posega po bibličnih motivih, zdaj spet upodablja ljudi in dogodke iz življenja, ki ga obdaja" (Sergej Vrišer). Slikarije so zgrajene podobno kot glasbe­ne kompozicije: po uvodnih akordih zazveni glavna vsebina. Sredi stropa kupole ladje je podoba Marije z Detetom v nebeški slavi. Okoli nje so razvrščeni prizori iz Marijinega življenja: srečanje Marije z Ano, Marijino darovanje v templju, Jezusovo rojstvo in Poklon štirih celin Mariji. V zožujočih se delih oboka so prizori Marijine prve poti v tempelj, Marijine zaroke, Poklona treh kra­ljev in Marijine smrti. Hvalnica božji materi izzveni v kupoli prezbiterija, kjer so upodobljeni štirje glavni prizori iz Mariji­nega življenja: Oznanjenje, Jezusovo rojstvo, Sveta družina in Brezmadežna. Ob teh slikah je upodobljenih veliko različnih bol­nikov in ozdravljencev. V teh prizorih "se je združila vsa rev­ščina življenja, ki išče in dobi rešitev na Marijino priprošnjo" (E. Cevc). Na desni strani ogradne stene pevskega kora je nasli­kan prizor moža, ki je padel pod voz z vinskimi sodi. Ta dogodek je slikar sam doživel in vidimo ga upodobljenega: v rokah drži srce in čopiŠ, ob sliki pa je latinski napis: "Srce in slikarsko delo daruje božji Porodnici Franc Jelovšek."

(obletnica meseca 10_2000)

Dragocena značilnost katoliške etike je njena doslednost

Dr. Jože Trontelj, novi predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, bi nasprotnika, če bi ga imel, razorožil s svojo umirjenostjo, tehtnostjo svoje besede in svojimi argumenti, pa čeprav gre za tako občutljivo področje, kot je bioetika. Z isto držo pa očara tudi svojega simpatizerja ali občudovalca. Kljub obilnemu delu se je odzval povabilu uredništva Ognjišča, da bi za našo revijo spregovoril o akademiji in njenem pomenu pa tudi pomenu bioetike ter o nekaterih perečih etičnih dilemah.

- Niste prvi predsednik SAZU-ja, da se ukvarjate z etičnimi, zlasti medicinsko ali bioetičnimi vprašanji. Mislim na Janeza Milčinskega, ki je bil tudi predsednik akademije. Ste ob izvolitvi pomislili na to?

Ne samo jaz, tudi drugi so. Tak je bil na primer prof. dr. Pavle Kornhauser, pediater, ki ima izjemne zasluge za humano, otroku in njegovim staršem prijazno bolnišnico. V meni vidi dediča in naslednika etičnega delovanja pokojnega akademika Milčinskega. Seveda mi je taka primerjava v čast, Milčinski je bil v marsičem izjemna osebnost. Po njegovi zaslugi ima Slovenija eno najstarejših komisij za medicinsko etiko v svetovnem merilu, med nacionalnimi komisijami morda celo najstarejšo.

- Tudi vaša formalna izobrazba vam je dala dobro podlago za delovanje na področju bioetike. Obiskovali ste klasično gimnazijo, kjer ste dobili dober humanistični »humus«. Za filozofijo ste pokazali celo toliko zanimanja, da je vaša profesorica Alenka Goljevšček mislila, da boste študirali filozofijo, pa ste šli na medicino. V sebi torej združujete humanistično in naravoslovno orientacijo.

Cenjeno profesorico sem tedaj menda res razočaral. Vendar je bila želja študirati medicino v meni že leta prej in o izbiri svoje poklicne prihodnosti nisem imel nobenih dvomov. Hvaležen pa sem za svojo humanistično izobrazbo. Imel sem vrsto odličnih profesorjev, ki so skupaj s svojim bogatim znanjem na skoraj neopazen način prenašali na svoje učence tudi sposobnost za dojemanje vrednot. Ko se oziram nazaj, natanko vem, kateri so bili taki in kateri ne. V mojem spominu so jasno ločeni, bili so že tedaj. Na prve sem že kot mladostnik gledal z velikim spoštovanjem, ki se do danes ni prav nič zmanjšalo.

- Ta »sinteza« humanistične in naravoslovne izobrazbe je lahko zelo koristna tudi za predsednika SAZU, ker so v akademiji tako humanisti kot naravoslovci. Poleg umetnikov, seveda. Menite, da boste lahko zato še uspešneje vodili Akademijo?

V širšem pomenu gre res za tri velika področja. Sicer pa je vodenje Akademije timsko delo, v predsedstvu, kjer so zastopniki vseh treh, bom le »primus inter pares«, prvi med enakimi.

- Člane Francoske akademije imenujejo »nesmrtne«. Vi ste od leta 1991 član SAZU, maja 2006 ste postali njen podpredsednik, letos pa njen predsednik. V čem vidite vlogo akademije v nekem narodu? V čem bi bila, po vašem, »nesmrtnost« akademikov?

Članstvo v akademiji je velika čast, tako pri nas kot tudi drugod po svetu. To je predvsem znamenje družbenega priznanja, ugleda akademije, ki je, kot pravi tudi naš zakon, vrhovna znanstvena in umetniška ustanova v državi. Ugled akademije je vreden toliko, kot je vreden ugled njenih članov, seveda pa je odvisen tudi od neoporečnosti in tehtnosti njenih nastopov v javnosti. Skrb za brezhibno moralno in intelektualno integriteto ustanove je naloga vseh članov, vodstva pa še posebej.

- Smo Slovenci v zadnjem obdobju upravičeno kdaj pogrešali jasno besedo akademikov?

Naša ustanova združuje ljudi odličnega razuma in velikih sposobnosti. To pa je ena od redkih, če ne celo edina skupna lastnost. Vsi ti odlični umi so namreč poudarjeno neodvisni in samostojni v sodbah, mnenjih, ocenah. To je seveda velika odlika, ki jo vidimo tudi v drugih akademijah po svetu. Prav ta odlika pa pomeni težavo takrat, ko se želimo kot ustanova izreči o kakem aktualnem problemu. Do pomembnega skupnega mnenja ni lahko priti, morda je celo težje kot v kakem parlamentu. To ima tako dobre kot slabe strani. Razprava nam vzame toliko časa, da aktualnost zadeve zbledi, da mnenje Akademije postane manj potrebno. In to je dobra stran. Akademija se ne zaplete v dnevno politiko. Izogne se javni razpravi v medijih, ki ima pri nas pogosto nizko raven...

Vendar je tudi slaba stran. So trenutki, ko družba in javnost od akademije pričakujeta, da se bo oglasila in dala, če nič drugega, vsaj neko intonacijo ali izhodišča za javno razpravo. To je poglavitni vtis, ki ga razberem iz presenetljivo številnih odmevov na naše letošnje volitve. Dogaja se, da se večini članstva zdi primerno, da bi se oglasili v javni razpravi. Tedaj se včasih zatečemo k časovno učinkovitejšemu načinu: o problemu se izreče najbolj pristojni razred SAZU ali pa predsedstvo. Tako se je zgodilo, ko smo nasprotovali postavljanju vetrnic na Volovji rebri in mega igralniškemu projektu na Goriškem, ko smo opozarjali na nizko raven javne razprave o aferah v zdravstvu, na neurejenost in nevarnosti na področju zdravilstva in na neodgovorno zavračanje obveznega cepljenja otrok. Mnogokrat smo se obračali neposredno na odgovorne forume, na primer v zvezi z novim urejanjem financiranja znanosti, s pomanjkljivostmi pri pouku biologije in ostalega naravoslovja v srednjih šolah, s položajem slovenskega jezika v javni rabi, z reformo zdravstva, s pripravljanjem zakona o Triglavskem narodnem parku, z varovanjem ostankov razmeroma ohranjene narave v naši državi. Včasih smo bili poslušani in slišani, drugič ne. Še najslabše se nam je zdelo, ko se je razred Akademije s kakim mnenjem oz. stališčem o pomembni javni zadevi, ki je zahtevalo veliko časa in truda, želel obrniti na javnost prek osrednjega slovenskega medija javnega obveščanja, pa do objave ni prišlo, niti nismo dobili odgovorov na naša pisma.

- Kaj pa negativna plat Akademij. Spomin mi takoj uide v Srbijo, kjer je ideja akademikov o veliki Srbiji rodila toliko zla. Imajo akademije veliko moč? V dobrem in v slabem?

Moč in vpliv sta odvisna od ugleda, ki ga ima akademija v javnosti. Vpliv Srbske akademije je postal posebno močan, ko se je pustila vpreči v populističen namen. Zgodba je žalostna. Akademiki so se pustili zanesti valu nekritičnega domoljubja, popustili so vplivnim posameznikom in njihovim idejam o zgodovinskih krivicah, ki naj bi se bile zgodile srbskemu narodu. Nasedli so populističnim politikom, ki so potrebovali ugledno intelektualno ozadje, pokritje za svoje pustolovske načrte. Računi za tragično zablodo še danes niso poravnani, morda nikoli ne bodo. Srbski narod je nadpovprečno obdarjen z raznovrstnimi talenti, ima bogato zgodovino, kulturo in modre ljudi širokega razgleda. V akademiji ima imenitne intelektualce. A je drago plačal napačne odločitve svojih politikov, nemoralno vedenje svojih medijev javnega obveščanja in zlorabo zaupanja preprostih ljudi. Drago je plačal tudi svoje nerealistične predstave o nekakšni vodilni vlogi v tem delu sveta, o tem, da je med Južnimi Slovani »edino državotvorno ljudstvo«.

Kaj lahko stori akademija, ko zazna nezdravo smer, v katero vodi državo politika? Bojim se, da ne veliko. A je vseeno prav, da politiki nastavi zrcalo.

- Velik del svojega življenja ste posvetili razmišljanju o bioetiki, skratka etičnim vprašanjem. V zadnjih letih smo priče velikim etičnem problemom, povezanih prav z začetkom in koncem človekovega življenja (umetno spočetje, kloniranje, evtanazija). Zanimivo, da je prav ti dve področji antika zavarovala kot sveti, saj v Hipokratovi prisegi zdravnik obljubil, da ne bo odpravil plodu ali »pomagal« umreti svojim pacientom. Kdaj se je človek tako »pokvaril«?

Ne mislim, da je človek danes bistveno manj moralen, kot je bil nekoč. Nekaterih etičnih dilem se zaveda morda celo bolj izostreno, kot so se jih naši predniki. Razlika pa je v moči, ki jo je razvoj znanosti in tehnologije dal ljudem v roke. Ta moč je velikanska, z njo pa rastejo tudi skušnjave, da bi jo zlorabili za neetične cilje ali za morda upravičene cilje, a dosegljive le na neetične načine. Eno od prvih pravil v etiki je, da cilj ne posvečuje sredstev.

V medicini sta res posebno začetek in konec življenja povezana z velikimi etičnimi vprašanji. Zunajtelesna oploditev omogoča etične stranpoti, predvsem instrumentalizacijo – uporabo človeških zarodkov kot sredstva, na primer za raziskave ali zdravljenje, ali preprosto kot biološkega materiala. Znanstveniki si želijo (in ponekod jim je bilo ustreženo) pridobivati človeške zarodke nalašč za namene raziskav, torej za poskuse na človeških bitjih. V Evropi smo sicer sprejeli Oviedsko konvencijo, ki kaj takega prepoveduje. Večina držav je to pomembno, zakonsko zavezujočo pogodbo o etiki podpisala ali tudi ratificirala, Velika Britanija je ni. Tamkajšnji znanstveniki so se obrnili na neplodne pare, ki skušajo priti do otroka na klinikah za zunajtelesno oploditev, naj vsak da »ustvariti« še vsaj en zarodek za znanost. Raziskave naj bi odprle nove poti za razumevanje in zdravljenje nekaterih doslej neozdravljivih bolezni in naj bi bile zato tudi etično neoporečne. Večini razmišljajočih in etično občutljivih ljudi pa je nesprejemljivo, da bi človeško bitje ustvarili in potem žrtvovali za koristi drugega človeškega bitja, pa čeprav naj bi s tem pozdravili hudo bolezen. Mnogim je nesprejemljivo tudi žrtvovanje tako imenovanih nadštevilnih zarodkov iz postopkov zunajtelesne oploditve. Par jih ne potrebuje več in po preteku nekaj let jih je treba vzeti iz zamrzovalnika in jih uničiti, kot zahteva zakon. Če bi jih porabili za znanstvene raziskave, jim ne bi prizadeli nobene dodatne škode, saj morajo v vsakem primeru umreti. To je res, menijo nasprotniki takega početja; a s tem bi spremenili pogled na tako imenovani moralni status prihodnjih zarodkov in njihovo človeško dostojanstvo. To bi sčasoma pripeljalo do vse bolj liberalnega pogleda na to, kaj naj bo dovoljeno početi s človeškimi bitji, posebno ko so v nemočnem položaju.

- V etiki štejejo dolgoročna razmišljanja. Morda se kakšna ideja zdi kratkoročno dobra, udobna in lahka, dolgoročno pa se izkaže za slabo, ali celo pogubno. Lep primer za to je ekologija. Udobno je potratno uporabljati energetske vire, dolgoročno pa prinaša taka praksa pogubo. Kot vas razumem, naj bi podobno veljalo za etično sporna spočetja. Kaj menite v tej zvezi o kloniranju?

Ko gre za to, da bi omogočili rojstvo otroka-klona ('kloniranje za razplod'), je v svetovni javnosti malo razhajanj. Ogromni večini se zdi, da je to nesprejemljivo. Ne gre samo za kršitev pravice do človeškega dostojanstva, do identitete, genetske neponovljivosti in svojskosti. Ta čas je prvi etični ugovor nesprejemljivo zdravstveno tveganje za mater in otroka. Že možnost, da bi sploh prišlo do rojstva, je majhna. Verjetnost, da bi bil otrok zdrav, brez hudih prirojenih napak ali nevarnih bolezni kmalu pozneje, pa je še manjša. Poskušati kloniranje z namenom, da bi se rodil otrok, je neetično, ima celo značaj kriminalnega dejanja. Med drugim bi bilo nemogoče preprečiti, da bi se kloniranju za razplod pridružilo 'pridelovanje' človeških klonov za proizvodnjo organov za presaditve. Ne vem, da bi si resen zdravnik ali znanstvenik ali javna ustanova kje na svetu drznili poskušati kaj takega. Vendar ne dvomim, da skušnjave obstajajo.

- Kaj pa t.i. »terapevtsko« kloniranje?

Tu gre za kloniranje z namenom, da bi prišli do novih načinov zdravljenja. Klonirani zarodek bi po 5 ali 6 dneh razvoja »raztelesili«, odvzeli bi mu matične celice in jih z gojitvijo v laboratoriju spremenili v obstojne, dolgožive celične linije. Te pa bi uporabili za pridelavo tkiv, morda nekoč celo organov, za presajanje. Linije embrionalnih matičnih celic bi uporabili tudi za osnovne raziskave o fiziologiji razploda in o dednih boleznih. Nekaterim se zdi kloniranje človeških bitij za te namene sprejemljivejše, saj naj bi pripomoglo k učinkovitemu zdravljenju danes neozdravljivih bolezni. Vendar prizadevanje za napredek medicine, ki je samo po sebi moralno neoporečen cilj, ne upravičuje neetičnega raziskovanja na ljudeh. Tem bolj zato, ker je do novega znanja te vrste in podobno učinkovitih metod zdravljenja mogoče priti tudi brez ustvarjanja človeških klonov, po etično neoporečnih poteh, npr. s pridobivanjem matičnih celic iz popkovnice po naravnem rojstvu ali iz kostnega mozga odraslih ljudi, mnogokrat celo iz tkiv bolnika samega. Povrh vsega so te metode za bolnika varnejše, so že preizkušene, dokazano delujejo. Veseli smo, da smo v komisiji za medicinsko etiko tak razvoj pravzaprav napovedali že pred leti in da se je napoved uresničila. O tem se je enako izrekla tudi Akademija, ko je pred dvema letoma tekla razprava v okviru IAP, mednarodne zveze skoraj 100 svetovnih akademij. Res pa smo bili tedaj del presenetljivo skromne manjšine.

- »Pred leti sem napravil primerjavo med sporočili okrožnic (Janeza Pavla II.) in stališči, za katera se je opredelil Usmerjevalni odbor za bioetiko Sveta Evrope, verjetno najuglednejši mednarodni forum za varstvo človekovih pravic in dostojanstva človekovega bitja. Primerjava je v večini največjih etičnih vprašanj pokazala naravnost presenetljivo ujemanje,« ste zapisali o pokojnem papežu Janezu Pavlu. Kako bi ocenili njegov prispevek k sodobni etiki, zlasti bioetiki?

Od leta 1995 sem se udeležil številnih maratonskih sej Usmerjevalnega odbora za bioetiko Sveta Evrope, ki je trudoma oblikoval, lahko bi rekli, evropska stališča do večine velikih etičnih vprašanj. Med temi je varovanje človeškega življenja - kot ene osnovnih vrednot - v različnih situacijah, ko se človek zaradi bolezni znajde v stiku z medicino, v biomedicinski raziskavi, ko je v podrejenem položaju kot bolnik ali invalid, ko je izpostavljen možnim zlorabam.

Pravice do življenja ne spremlja nekakšna zrcalna pravica do smrti. Treba pa je reči, da je človeško bitje deležno najmanj varstva prav v dveh položajih največje nemoči in odvisnosti – na začetku življenja, ko je šele zarodek, in v zadnjih dnevih življenja, ko je smrt blizu. Prav tu ni bilo mogoče priti niti do minimalno uporabnega soglasja med delegacijami držav članic Sveta Evrope, razlike so bile prevelike. Tukaj torej primerjava s papeževimi stališči ni mogoča. Drugod pa je ujemanje zares veliko.

Dragocena značilnost katoliške etike je njena doslednost. Nikakor pa ne gre za preprosto formalno logiko - ko se splošno pravilo enostavno uporabi tudi v vseh posebnih primerih. Če papeža prav razumem, je pomemben namen: ravnanje, ki je formalno lahko videti napačno, je vseeno lahko etično, če na pravi način služi svojemu namenu. Za zgled poglejmo etično oskrbo hudo bolnega človeka. Ko zdravnik ne more več ohraniti zdravja niti rešiti življenja, se znajde pred vprašanjem, ali naj vseeno nadaljuje ukrepanje, ki bo življenje podaljšalo, čeprav bo to verjetno pomenilo le podaljšanje agonije. Pogosto se težko odloči. Preprosto razumevanje pravi, da je dolžnost zdravnika, da tudi v navidez brezupnem položaju življenje ohranja, dokler je to mogoče. Pokojni papež Janez Pavel II je v nagovoru zdravnikom uporabil pojem ustreznosti namena (proper finality) v smislu dosegljivosti cilja. Terapevtsko ukrepanje za ohranjanje življenja ne more doseči cilja, ko telesu ne more več koristiti (telo ne more več privzemati dovajanih snovi) ali ko pomeni le pomnoževanje, podaljševanje bolnikovega trpljenja. Eno in drugo je blizu konceptu brezupnega zdravljenja, na katerega opozarjamo v etiki. Papež je sam dal brezhiben zgled, kako razumeti njegove besede. Umrl je v svoji domači postelji, ko je prišel njegov čas. Ni dovolil, da bi mu podaljševali življenje, čeprav bi to morda lahko dosegli v bolnišnici.

Osebna izkaznica

Akademik dr. Jože Trontelj se je rodil leta 1939 kot drugi v družini štirih sinov. Po diplomi na Medicinski fakulteti se je odločil za nevrologijo oz. nevrofiziologijo, kjer je bilo veliko priložnosti ne le za lepo zdravniško, ampak tudi za zanimivo raziskovalno delo. V znanosti se je uveljavil z novo elektrodiagnostično metodo, mikroelektromiografijo. Po letu 1980 je preživel večkrat po 4 do 6 mesecev na leto v Kuvajtu, kjer je po pogodbi med ljubljanskim kliničnim centrom in kuvajtskim ministrom za zdravje postavil na noge svojo stroko - te tam prej ni bilo. V Kuvajtu ga je doletela iraška okupacija, a se je skupaj s kolegi po slabih treh tednih srečno vrnil domov. Pred trinajstimi leti ga je tedanji minister za zdravstvo docent Božidar Voljč povabil, da prevzame vodenje komisije za medicinsko etiko. Tedaj ni slutil, da bo ta dolžnost polagoma zasegla skoraj ves njegov čas in energijo. Tako pravi, da žal nima prav veliko časa za dom in družino – ženo, dva sinova in hčerko, ki pa njegova prizadevanja zvesto podpirajo.

gost meseca 06_2008 -  pogovarjal se je Božo Rustja

LETA 1764 UMRL FRANC JELOVŠEK

SLIKAR, "PEVEC" MARIJINE SLAVE (* 1700)

Ustvarjalni vrh slovenskega baročnega slikarja Franca Jelovška (1700-1764) je poslikava romarske in župnijske cerkve na Sladki Gori, kjer je v slikah združil Marijino slavo in zahvalo romarjev. Upodobil je tudi samega sebe: v rokah drži srce in čopič, ob sliki pa je latinski napis: "Srce in slikarsko delo daruje božji Porodnici Franc Jelovšek."

več:
S. Čuk, Franc Jelovšek: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2000), 20-21.

LETA 1809 UMRL FRANZ JOSEPH HAYDN

AVSTRIJSKI SKLADATELJ, AVTOR ORATORIJA "STVARJENJE" (* 1732)

Veliki avstrijski skladatelj Joseph Haydn je bil globoko veren. Svoje rokopise je začenjal in končeval z besedami In nomine Domini (V Božjem imenu) in Laus Deo (Bogu hvala). Njegova največja umetnina je oratorij Stvarjenje (1798), ki v mogočnem glasbenem jeziku podaja svetopisemsko poročilo o stvarjenju. Pisal ga je z veliko pobožnostjo. "Vsak dan sem pokleknil in prosil Boga, naj mi pokloni moči, da bi srečno dokončal delo."

več:
S. Čuk,Pred 250 leti se je rodil skladatelj Franz Joseph Haydn, Aktualnosti, v: Ognjišče 3 (1982), 22-25.
E. Škulj, Franz Joseph Haydn, Sprehod skozi glasbeno zakladnico, v: Ognjišče 5 (1990), 62-64.

njegovi  misli:

• Ko hodim gor in dol po svojem stanovanju in pri tem molim rožni venec, se mi porodijo najlepše melodije.
  
• Ko mislim na Boga, je moje srce tako polno veselja, da note kar bruhajo iz mene kot iz izvira; ker mi je Bog dal veselo srce, mi bo že odpustil, da sem mu veselo služil.
  

LETA 1854 UMRL VATROSLAV LISINSKI

SKLADATELJ PRVE HRVAŠKE OPERE (* 1819)

Po študiju prava se je posvetil glasbi. Ko je zložil zborovsko pesem iz Zagorja, so ga navdušeni iliri nagovorili, da je napisal prvo hrvaško opero Ljubezen in hudobija (1845), ki je bila z uspehom izvedena v Zagrebu leta 1846. Po študiju v Pragi se je vrnil v Zagreb, kjer je postavljal temelje hrvaški glasbi. Celim rodovom je jasno pokazal smer k ustvarjanju izvirne umetniške glasbe z navdihom iz ljudskih pesmi. Osebno je največ dosegel v romantično obarvani vokalni liriki.

LETA 1888 ROJEN ALOJZIJ FILIPIČ

DUHOVNIK, LJUDSKI MISIJONAR, BOTANIK, RODOLJUB, HUMORIST, REŠITELJ SVETOGORSKE MILOSTNE PODOBE († 1963)

Kot župnik v Grgarju (1919–1945), rojstnem kraju Urške Ferligoj, ki se ji je leta 1539 na Skalnici-Sveti gori prikazala Marija, si je Alojzij Filipič z vsem duhovniškim žarom prizadeval za češčenje Svetogorske Kraljice. Ko so septembra 1943 s Svete gore odstranili patre, je Filipič pohitel na Goro ter iz zapuščene bazilike sredi noči spravil na varno Najsvetejše in milostno Marijino podobo, ki se je vrnila na Sveto goro leta 1951. Filipič se je ukvarjal tudi z botaniko. Rastline je zbiral že v Grgarju, a je bila botanična zbirka uničena ob letalskem napadu na Grgar leta 1945. Po drugi svetovni vojni je zbiral rastline po Primorski: od Istre do Julijskih Alp, od Snežnika do Nanosa in po celem Trnovskem gozdu. Naredil je bogat herbarij, ki ga hrani Škofijska gimnazija Vipava. Vsebuje okrog 3000 herbarijskih pol z več kot 600 rodovi rastlin.

... več o njem preberite v knjigi Alojzij Filipič (Irena Breščak, Graditelji slovenskega doma 9, Ognjišče, Koper 2013)

LETA 1892 UMRL TOMAŽ FANTONI

FURLANSKI SLIKAR, POZLATAR, REZBAR (* 1822)

Iz hiše očeta slikarja in rezbarja Petra Fantonija v Huminu je odšel v Benetke, kjer se je izučil za slikarja. Leta 1857 se je pridružil furlanskim slikarjem, ki so hodili na delo v tedanjo Avstrijo. Tomaž Fantoni in Jakob Brollo sta na tem območju poslikala številne cerkve po vzoru starejših zgodovinskih slogov. Leta 1861 sta poslikala župnijsko cerkev v Brežicah, leta 1865 božjepotno cerkev v Novi Štifti pri Gornjem Gradu. Leta 1868 sta se slikarja ločila, Fantoni je delal sam s svojimi učenci.

LETA 1932 UMRL IVAN PENGOV

KIPAR in PODOBAR (* 1879)

Ivan Pengov je po uspešno končanem študiju na kiparskem oddelku obrtno strokovne šole v Ljubljani prevzel podobarsko delavnico tamkajšnjega mojstra Rovška. Leta 1909 izdelal veliki oltar za župnijsko cerkev v Ihanu, kjer je bil krščen, kasneje še krstilnik in več stranskih oltarjev. Za ljubljansko stolnico je iz domačega peščenjaka izdelal štiri velike kipe: sv. Tomaža Akvinskega in sv. Bonaventure, ki stojita v nišah zahodne fasade (ob glavnih vratih) ter kipa škofov Tomaža Hrena in Sigismunda Lamberga v nišah severne fasade.

LETA 1980 UMRL JOSIP DEMŠAR

DUHOVNIK IN PEDAGOG (* 1877)

"Boste videli: ta grob bodo ljudje dan za dnem obiskovali," je dejal bogoslovni profesor in ugledni psiholog dr. Anton Trstenjak ob pogrebu dr. Josipa Demšarja, najstarejšega slovenskega duhovnika, na ljubljanskih Žalah 3. junija 1980. Njegovo žlahtno, svetniško srce, ki je bílo 103 leta in 81 dni, se je ustavilo zadnji dan maja tistega leta. "Ko je ležal na mrtvaškem odru v šempetrski cerkvi, so se kropilci spoštljivo dotikali njegovega telesa, kakor delajo ljudje ob smrti svetnikov." Profesor Demšar je dejansko bil svetnik, če svetost razumemo (pravilno) kot brezmejno dobroto. Za vse, ki so se srečevali z njim ob oltarju, v spovednici, v vsakdanjem življenju, v šolskih klopeh in predavalnicah, je bil razodetje Božje dobrote. "Poleg njegove splošno priznane dobrote smo na teološki fakulteti posebno cenili njegovo brezprimerno spoštovanje človeka in njegov kristalni duhovniški lik," je ob pogrebu dejal dr. Štefan Steiner, dekan teološke fakultete.

več:
S. Čuk, Josip Demšar. Utelešenje Božje ljubezni in človeške dobrote: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2007), 20-21.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Vse življenje naj vas spremlja zaupanje do Božje Matere Marije.
  
• Nedeljska maša osrečuje.
  
• Žrtve, katere komu naloži njegov poklic, dajejo poklicnemu delu obilen blagoslov.
  
• Duhovnikom iz vsega srca želim, da bi bili dobri, saj nam Bog to vedno poplača.
  
• Katekizem je, podobno kot Sveto pismo, vedno živa in vedno nova knjiga, potrebna vsak čas in vsakemu kristjanu.

LETA 1995 UMRL PAVEL ŠIVIC

SKLADATELJ, PIANIST, PEDAGOG (* 1908)

Ob študiju germanistike se je tudi glasbeno izobraževal na konseravtoriju – pri Slavku Ostercu i n L. M. Škerjancu (kompozicijo) in Janku Ravniku (klavir), izpopolnjeval se je tudi v Pragi. Poučeval je na ljubljanskem konservatoriju, pozneje pa na Akademiji za glasbo v Ljubljani (1946–1978). Šivic je bil izjemno razgledan, umetniško se je odzival tako na sodobne glasbene tokove kot na družbene probleme svojega časa. Ustanovil in vodil je Collegium musicum, leta 1966 je ustanovil oddelek za glasbeno pedagogiko, bil je tudi predsednik Društva glasbenih pedagogov Slovenije, izdal je tudi več priročnikov ... Posebno bogat je njegov opus scenskih del (opera Cortesova vrnitev, Samorog, baletna glasba Dogodek v mestu Gogi), številna orkestralna dela ter veliko kantat, zborovska in komorna dela. Bil je mojster klavirja , zato ima klavirska glasba posebno mesto, pisal je tudi za mlade ...

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 30. maj 1897, Obrež, † 2. oktober 1980, Ljubljana

Že kot otrok zaljubljen v knjige

Zibelka mu je tekla v kmečki hiši v Obrežu pri Središču ob Dravi, kjer se je rodil 30. maja 1897. Ko ga je ljudska šola v domačem kraju vpeljala v čarobni svet črk, so knjige postale njegov zaklad. "Spominjam se, da sem odšel s knjigo v roki tudi na polje, tudi če smo orali, in da me je oče kregal, naj gledam raje na živino kot v knjigo, tako rad sem bral." Stara mati mu je dala Volčičevo Marijino in Jezusovo življenje in "že takrat me je obšla želja, da bi o svetopisemskih dogodkih kaj več vedel". Po osmih letih klasične gimnazije v Mariboru je jeseni 1920 (maturiral je malo pozno, ker se je leta 1918 pridružil Maistrovim borcem za severno mejo) vstopil v tamkajšnje bogoslovje. Kot mlad duhovnik je bil leta 1924 poslan za kaplana v Gornji Grad z namenom, da nadaljuje bogoslovni študij na teološki fakulteti v Ljubljani. Peš je hodil iz Gornjega Grada čez Črnivec v Kamnik, od tam pa z vlakom v Ljubljano na izpite. Leta 1928 je dosegel doktorat z razpravo s področja Svetega pisma (Nauk sv. Pavla o devištvu). Takrat je bil že predavatelj Nove zaveze na visoki bogoslovni šoli v Mariboru, kjer je ostal do leta 1941, ko ga je doletela usoda večine duhovnikov mariborske škofije: nekaj mesecev je bil v nemškem zaporu, nato pa pregnan na Hrvaško (najdlje je bil v Deseni}u). Po vrnitvi iz pregnanstva je bil dve leti župnik v Zgornji Kungoti, leta 1947 pa je bil imenovan za predavatelja Svetega pisma stare zaveze na teološki fakulteti v Ljubljani. Kmalu je postal izredni pa redni profesor te stroke, ki jo je predaval še kot upokojeni profesor skoraj vse do svoje smrti 2. oktobra 1980.

Dober je tisti učitelj, ki se nenehno uči

Ko je mladi profesor Aleksič leta 1927 začel na mariborski bogoslovni šoli predavati Novo zavezo, je čutil potrebo, da se sam strokovno usposablja, da bi slušateljem - bodočim duhovnikom - mogel posredovati zaklade Svetega pisma. Zato je iz Maribora često odhajal na biblične študijske tečaje v Nemčijo, Francijo in Italijo. V svoji stroki se je izpopolnjeval na Vzhodnem inštitutu v Rimu (1931/32), eno leto (1936/37) je študiral na znameniti francoski biblični šoli v Jeruzalemu, kjer se je naučil vrednotiti biblično arheologijo, ki mu je pomagala bolje spoznati svetopisemsko sporočilo. To je bila nekakšna "šola v naravi": po predavanjih so profesorji in študenti šli v tiste svetopisemske kraje, o katerih se je na predavanjih govorilo. Za razlaganje in prevajanje Svetega pisma je pomembno tudi znanje jezikov. "Učitelj Svetega pisma bi moral obvladati vsaj osem ali deset jezikov," je dejal. "Zato sem se - poleg materinščine in hrvaščine, latinščine in grščine - moral učiti še štirih svetovnih jezikov (nemščine, angleščine, francoščine, italijanščine) toliko, da lahko berem knjige; enako tudi semitska jezika: hebrejskega in aramejskega." Za hebrejski jezik, ki nam ga je z veliko ljubeznijo približeval (na začetku njegovih predavanj smo skupaj molili očenaš v tem svetopisemskem jeziku), je sestavil kratko slovnico.

Ljudem približati besedo o božjem kraljestvu

Sporočilo Svetega pisma je profesor Jakob Aleksič imenoval "beseda o božjem kraljestvu". Stara zaveza je priprava nanj, Evangeliji poročajo o njegovem prihodu, druge knjige Nove zaveze pa o njegovi rasti in širjenju. V tej luči je izbiral svetopisemska besedila za Malo Sveto pismo (Ljubljana 1967), ki naj bi ljudi spodbudilo, da bi vzeli v roke celotno Sveto pismo in ga brali tako, da bi oblikovalo njihovo življenje. Za mariborsko izdajo celotnega Svetega pisma (1958-1961) je iz hebrejščine prevedel vse male preroke. Za študente teologije je sestavil tehtna in pregledna skripta (Uvod v razlago Stare zaveze, Biblična arheologija). Strokovne razprave s svojega področja je objavljal v raznih teoloških zbornikih in v Bogoslovnem vestniku, glasilu teološke fakultete v Ljubljani. Za verski list Družina je v letih 1963-1973 napisal nad sto krajših člankov s svetopisemsko tematiko, sestavljenih znanstveno pa hkrati tako, da jih je lahko razumel vsakdo (nekaj jih je pred kratkim izšlo v knjigi Zapor brez zidov; v njih razkrinkava fantazije Jehovinih prič, ki Sveto pismo razlagajo zelo samovoljno). Trdno je bil prepričan, da je Sveto pismo pismo Boga ljudem vsakega časa in vseh časov, kajti "vse, kar je napisano, je bilo napisano v naše poučenje". Po svoje je občudoval žilavost Judov, svetopisemskega izvoljenega ljudstva, in obžaloval je, da imamo Slovenci v primerjavi z njimi občutno manj narodnostne zavesti.

(obletnica meseca 05_1997)

* 13. oktober 1874, Krajna; † 30. maj 1948, Murska Sobota

Slovenska zastava na novomašnem slavju

Jožef Klekl je izšel iz zdrave in zavedne prekmurske družine. Rodil se je 13. oktobra 1874 na Krajni, župnija Tišina. Starši so bili srednje premožni kmetje. Oče Štefan je bil zelo razgledan, saj je končal meščan­sko šolo v Radgoni. Mati Terezija, rojena Šalman, je bila skrbna gos­podinja in modra vzgojiteljica. V družini je bilo osem otrok, od kate­rih so trije umrli v zgodnji mladosti. "Naša domača hiša, kjer sem se bil rodil," pričuje Klekl, "je bila vedno slovenska in doma, v tej rod­ni hiši, se je z menoj vred rodil tudi slovenski duh, zavest, ponos slovenstva." Osnovno šolo je obiskoval na Cankovi, dve leti se je pri­pravljal na gimnazijo v Lendavi, kjer se je učil madžarščine, kajti gimnazijska leta je "prestal" v Koszegu in Sombotelu pri premonstraten­cih. Zaradi nadarjenosti so ga predstojniki hoteli poslati v centralno bogoslovje v Budimpešto, kar pa je preprečila njegova bolezen, zato je po maturi vstopil v sombotelsko bogoslovje. V času Kleklovega bogoslov­nega študija je sombotelsko škofijo vodil odličen škof Kornel Hidasy. Klekl je duhovno rastel tudi ob svojem "učitelju" dr. Francu Ivanocyju, ki je leta 1889 prišel za župnika na Tišino, kjer je ta "prekmurski Slomšek" ostal vse do svoje smrti leta 1913.

Mašniško posvečenje je Jo­žef Klekl prejel v sombotelski stolnici 11. julija 1897, 25. julija pa je imel novo mašo v domači župniji na Tišini. Štajerski rodoljub Franc Gomilšek je v Slovencu (leta 1929) zapisal, da je bil na Kleklovi novi maši, kamor je prinesel dve slovenski zastavi in ju dal pritrditi zra­ven madžarske zastave. "V uti pa sem dobremu ljudstvu poudarjal pomen tega trenutka, ko sta prvikrat na ogrsko-slovenski zemlji zaplapolali slovenski narodni zastavi. Ljudstvo je bilo izredno veselo in navduše­no."

"Zgubil sem popolnoma zdravje"

Prva Kleklova dušnopastirska postojanka je bila domača župnija , kjer je ostal pet let. "To so bila leta rasti in dozorevanja duhovniške po­klicanosti. Pri Ivanocyju je Klekl razvil svoj življenjski program: delati za vernost in narodne pravice prekmurskih Slovencev, ne glede na žrtve" (Stanislav Zver, Jožef Klekl, prekmurski Čedermac). Otroke sta poučevala krščanski nauk v slovenskem jeziku, uvajala sta ljudsko cerkveno petje in širila mohorjevke (takrat je bilo v tišinski župniji kar 107 naročnikov!). Ko je Klekl po petih letih odhajal za kaplana v Inced na Gradiščanskem, je Ivanocy jokal "kot oče za sinom edincem".

Tam je imel vernike Hrvate, Nemce in Madžare, posvečal se je vsem, naj­več z osebnimi stiki. Naslednje leto (1903) ga že najdemo kot kaplana v Črensovcih, kjer je na Ivanocyjevo pobudo 8. decembra 1904, na praz­nik Brezmadežne, izdal prvo številko Marijinega lista, ki je izhajal do leta 1941. Kmalu po prihodu se lotil obnove župnijske cerkve in z vso vnemo se je trudil za duhovno življenje v župniji. Uvajal je češ­čenje Jezusovega in Marijinega srca, priporočal je pogosto spoved in obhajilo. Leta 1905 je bil Klekl - ne da bi za to prosil - spet premeš­čen in sicer za župnika k Sv. Sebeščanu v Pečarovcih. V razmeroma krat­kem času je obiskal vse družine in jih navduševal za pristno krščansko življenje. Ob tem je spoznaval tudi socialne razmere ljudi. Obnovil je cerkev in župnišče, še naprej je izdajal Marijin list. "Delo je požrlo moje moči. Zgubil sem popolnoma zdravje... Živci so mi popolnoma od­povedali, še posebej mi je oslabelo srce." Zaprosil je za upokojitev in 1. oktobra 1910 se je preselil v Črensovce.

Apostol dobrega tiska in narodni buditelj

Tako je napisano na Kleklovem nagrobniku na soboškem pokopališču. "Če je bil Klekl pred letom 1910 dušni pastir posameznim župnijam in če je soboška dekanija po omenjenem letu svojega dobrega in gorečega duhov­nika, potem je po upokojitvi postal dušni pastir in voditelj vsega Prekmurja" (S. Zver). Ko si je nekoliko opomogel, je spet začel delati in sicer po zelo "železnem" dnevnem redu. Vstajal je ob štirih, sledi­la je ura premišljevanja in molitve, zatem maša, navadno doma, kjer je imel oltarček, včasih pa tudi v cerkvi. V cerkev je šel vsak dan molit pred Najsvetejše. Tu je črpal moč za svoje poslanstvo. Poleg Marijine­ga lista je ustanovil in dalj časa urejal tednik Novine, "pobožen, druž­beni, pismeni list za vogrske Slovence". Prva številka je izšla 8. de­cembra 1913, na "Marijin den". Poleg Ivanocyjevega Kalendarja Srca Je­zušovega (1904) imata Kleklov Marijin list in Novine največ zaslug za obujanje in ohranitev zavesti pripadnosti prekmurskih Slovencev matič­nemu narodu. Leta 1919 so si Novine za nekaj časa prisvojili boljševi­ki so Kleklu stregli po življenju, med drugo svetovno vojno pa so ga preganjali Nemci in Madžari. V letih 1920-1929 je bil Klekl posla­nec Slovenske ljudske stranke v beograjskem parlamentu in je veliko de­lal na socialnem področju. 20. julija 1947 je v Črensovcih obhajal zla­to mašo, 30. maja 1948 pa je v Murski Soboti sklenil svojo življenjsko pot.

(obletnica meseca 10_2004)

* 30. maj 1862, Dolenčice pri Javorjah pri Škofji Loki, † 6. avgust 1905, München.

Slovenski slikar Anton Ažbe je bil v bavarski prestolnici znana osebnost, saj je tam vodil zelo cenjeno slikarsko šolo. V njej je poučeval do sto in več študentov iz vse Evrope in tudi iz Amerike. Iz njegove šole so izšli znameniti slovenski impresionisti: Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama in Matej Sternen. Njegov učenec je bil tudi Vasilij Kandinsky (1866-1944), slavni slikar ruskega rodu, ki je postal svetovno znan s svojimi abstraktnimi umetninami. "Anatomija mi ni šla, zato sem vprašal Ažbeta, ali se je moram res tako brezhibno naučiti. 'Seveda, dragi moj, anatomijo morate izvrstno obvladati. Gorje vam, če boste pred slikarskim stojalom pomislili nanjo! Umetnik ne misli, ko dela.' Še danes se ravnam po teh nasvetih," je izjavil Kandinsky leta 1929.

Ne duhovnik niti trgovec, temveč slikar

Poljanska dolina je dolina omikanih ljudi, ki veliko berejo, in so tudi zelo pobožni. Zato je razumljivo, da je bil Anton Ažbe, rojen 30. maja 1862 v zaselku Dolenčice, ki spada pod župnijo Javorje nad Škofjo Loko, določen za duhovniški stan. Že od ranega otroštva je bil slabotnega zdravja, zaradi poškodbe hrbtenice tudi majhne postave in slabih nog, zato ni bil uporaben za kmečka dela.

Po zgodnji očetovi smrti je ugodil varuhovi volji in je šel v Celovec, da se izuči za trgovca, toda izkazalo se je, da je tudi za to preslaboten, zato so mu dovolili, da je šel za "vajenca" k slikarjem, ker je kazal nadarjenost za risanje. Dvajsetleten je prišel v delavnico uglednega ljubljanskega slikarja Janeza Wolfa (1825-1884), ki je slikarsko znanje pridobil v Benetkah in drugod po Italiji ter je veljal za najbolj izobraženega slovenskega slikarja tedanjega časa. Svoje znanje je znal posredovati tudi učencem, med katerimi je bil tudi Anton Ažbe, ki je v njegovi šoli tako hitro napredoval, da je kmalu postal sodelavec svojega mojstra, ko je s freskami poslikaval župnijsko cerkev v Zagorju ob Savi in potem še frančiškansko cerkev Marijinega oznanjenja v Ljubljani. Wolf je svojega nadarjenega učenca leta 1882 poslal študirat na dunajsko akademijo, kjer je ostal dve leti; leta 1884 pa se je Ažbe vpisal na munchensko akademijo in se med šestletnim razvil v odličnega risarja. Do svojega prvega učitelja, slikarja Janeza Wolfa, je Ažbe ohranil globoko spoštovanje. Večkrat je omenjal, da je od umirajočega mojstra dobil "umetniško oporoko" -navodila, kako je treba vzgajati mladi slikarski rod.

Odličen učenec postane izvrsten učitelj

Anton Ažbe je bil med najboljšimi učenci munchenske Akademije in nekateri profesorji so navezali z njim prijateljske vezi. Neki sodobnik je zapisal, da je bil Ažbe "že med študijem znan kot odličen poznavalec slikarskega postopka in tovariši so ga pogosto prosili za korekture. Vsak študent, ki ni bil doma v anatomiji ali kompoziciji, je odšel k Ažbetu: 'Svetuj mi - pomagaj mi!' In Ažbe ni samo svetoval, temveč je tudi zares pomagal in popravljal." Spomladi 1891 je odprl majhno korektorsko zasebno šolo, ki pa je kmalu postala znamenita Ažbetova šola, v kateri je poučeval številne študente iz vse Evrope in tudi iz Amerike. Umetnostni zgodovinar Tomaž Brejc njegovo šolo lepo predstavi (Enciklopedija Slovenije). "Učil je risanje in slikanje po modelu, anatomijo in perspektivo ter posamezne študije glave, akta in kostumiranih modelov. Pri pouku sta bili posebej cenjeni njegova nezmotljiva korektura in pedagoški žar, osebna dobrota in toleranca. Znamenita je postala šola po letu 1896, ko so se ji priključili številni ruski študentje, med njimi znani aristokrati...

Pri poučevanju je Ažbe izhajal iz lastnih izkušenj in iz analize sočasnega slikarstva... Izhodišče sta predstavljala ateljejska tonska svetlo-temna metoda in študij po modelu, vendar je tudi pri tem poudarjal individualno naravo umetniškega šolanja in učencem puščal popolno svobodo odločitve in izbire... V kolorističnem pogledu je poudarjal temeljno pravilo, da barv ne gre mešati med seboj na paleti, temveč jih je treba polagati drugo poleg druge v intenzivnih potezah na platno, tako da nastane iz ustrezne oddaljenosti bleščeč vtis barvne kristalizacije."

Samo sedem risb in osem slik

Od celotnega opusa Antona Ažbeta danes poznamo samo sedem risb in osem slik, ki so nastale od leta 1885 do 1904. Vseh teh petnajst del hranijo v Narodni galeriji in v Narodnem muzeju v Ljubljani in v zasebni lasti. Zakaj je tako malo njegovih umetnin? Ne drži domneva, da je Ažbeta tako vsega použivala šola, da od njenega odprtja naprej ni več slikal. Dunajski likovni kritik Arthur Roessler je leta 1902 zapisal, da je obiskal atelje Antona Ažbeta in v njem videl veliko njegovih slik in skic. Zelo verjetno je, da je mnoge svoje slike podaril prijateljem in znancem, nekatere pa so bile tudi uničene med drugo svetovno vojno. Ob njegovi smrti so iz njegovega ateljeja več slik prodali v Munchen in Berlin.

Najstarejša od Ažbetovih ohranjenih slik je Avtoportret s posvetilom bratu iz leta 1886; v levem zgornjem kotu slike plava majhna paleta s poudarki živih barv in nekaj čopičev kakor sporočilo: "Tudi jaz sem slikar." Iz drugega obdobja Ažbetovega slikanja, ki je trajalo tako dolgo kakor njegova šola, so se nam ohranile samo štiri slike: Starec s črno ovratnico, Zamorka, Pevska vaja in V haremu (naslikana okoli leta 1903). Med vsemi Ažbetovimi portreti, ki so se nam ohranili, je Zamorka iz leta 1895 nesporno mojstrska študija, delo, ki ga med vsem, kar je Ažbe naslikal, najpogosteje navajajo, obenem pa tudi delo, ki je že marsikaj prispevalo k njegovemu umetnostnemu življenjepisu (K. Ambrozić). Čeprav je bil Ažbe ves čas v "visoki münchenski družbi", je umrl sam in zelo osamljen zaradi raka na grlu 5. avgusta 1905, star komaj triinštirideset let.

(obletnica meseca 08_2005)

LETA 1265 ROJEN DANTE ALIGHIERI

ITALIJANSKI PESNIK VELIČASTNE BOŽANSKE KOMEDIJE († 1321)

Dante Alighieri, po rodu Firenčan, velja za največjega italijanskega in evropskega srednjeveškega pesnika. Nesmrtno slavo si je pridobil s svojo Božansko komedijo (1307–1313). To je alegorična pripoved o pesnikovem vizionarnem potovanju skozi Pekel, Vice in Nebesa, na katerem sta mu voditelja Vergil (alegorija razuma) in Beatrice (simbol božje milosti); sestavljena je iz treh delov s po 33 spevi. Zahtevno pesnitev je v izklesano slovensko besedo prelil pesnik in pisatelj Andrej Capuder (1972).

več:
S. Čuk, Nesmrtni Dante: Priloga, v: Ognjišče 9 (2021), 44-49.

nekaj Dantejevih misli:

• Devica, Mati, hči, prelepa / in kot nihče ponižna in visoka, / obljuba davna božjega si sklepa. / Beseda za svoj dom je nje otroka.
  
• Ogleduj si Marijin obraz, ki je najbolj podoben Kristusovemu. Le ta te more pripraviti, da boš videl Kristusa.
  
• Tri stvari so nam ostale iz raja: zvezde, cvetlice in otroci.
  
• Kaj znanosti uče človeka? / Bolj je razvita stvar, bolj čuti srečo, / pa tudi bolj trpljenje jo useka.

LETA 1640 UMRL PETER PAUL RUBENS

FLAMSKI SLIKAR (* 1577)

Rojen v Nemčiji, kasneje živel v Amsterdamu. Učil se je pri flamskih slikarjih in se izpopolnjeval v Italiji. Bil je bogat meščan, ugleden in spoštovan slikar in diplomat. Je najvidnejši predstavnik flamskega baročnega slikarstva, mojster velikih kompozicij v razkošnih in žarečih barvah. Tematsko je slikal zgodovinske in verske motive, alegorije in pokrajine, vrh pa je dosegel v portretih. Najbolj znana dela: Avtoportret, Kristus na križu,Snemanje s križa, Velika poslednja sodba, Zmagoslavje Marije Medičejske ...

LETA 1816 ROJENA JULIJA PRIMIC POR. PL. SCHEUCHENSTUEL

PESNIŠKA MUZA IN NEUSLIŠANA LJUBEZEN FRANCETA PREŠERNA († 1864)

Julija Primic je bila hči uspešnega ljubljanskega trgovca Antona Primica, ki ga je pobrala jetika, ko je bila stara dva meseca. Z mamo Julijano, ki je naprej vodila trgovino, sta živeli v Gledališki ulici v Ljubljani (današnja Wolfova). Na veliko soboto (6. aprila 1833) je v trnovski cerkvi prvič srečala Prešerna, kar je pesnik obudil v sonetu Je od vesel'ga časa.  Mati pa je Juliji prepovedala srečanja s Prešernom, ki ga je imela za »gorenjskega kmetavzarja«. 2. februarja 1834, je France Prešeren objavil Sonetni venec kot zasebno prilogo k Ilirskemu listu. Z akrostihom PRIMICOVI JULJI je povedal, da je ta vzvišena pesnitev posvečena še ne osemnajstletni Juliji, hčerki bogate ljubljanske trgovske družine Primic. Mati Julijana je pregovorila sodnika Antona pl. Scheuchenstuela, nekdanjega Prešernovega predstojnika, da je njeno Julijo zasnubil za svojega sina Jožefa, ki ji je že ob zaroki dal vedeti, kdo bo pri njih ukazoval. Po slovesni poroki v ljubljanski stolnici (1839) je Julija Jožefu rodila pet otrok. Leta 1949 je mož dobil službo na okrožnem sodišču v Novem mestu in družina se je s taščo Julijano vred preselila v dolenjsko prestolnico, kjer je Jožef kupil lepo ohranjen gradič Neuhof. Spadali so pod župnijo Šmihel, toda k maši so hodili k frančiškanom v Novem mestu. Kmalu so spoznali, da ni hujšega sodnika na Kranjskem, prijateljev ni imel, za ženo ni imel časa, tudi z otroki se je redkokdaj ukvarjal. Julija je umrla 2. februarja 1864, vstajenja čaka na šmihelskem pokopališču. Po njeni smrti se je mož s četrto hčerko in sinom preselil v Gradec in tam leta 1873 umrl.

več:
S. Čuk, Julija Primic (1816–1864): Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2024), 28-29
knjiga: I. Sivec, Julija iz Sonetnega venca, Karantanija, Ljubljana (2006)

o srečanju Julije in Prešerna:

• Bil vel'ki teden je: v soboto sveto, / ko vabi molit božji grob kristjana, / po cerkvah tvojih hodil sem, Ljubljana, / v Trnovo, tje sem uro šel deseto. (Prešeren: Je od vesel'ga časa)
• Za Prešernovo poezijo nastopila nova doba, ko je pesniku iz ljubezni do Primičeve Julije vstalo novo življenjsko upanje ... Iz ljubezni do Julije so vzrasle Prešernu najlepše in najgloblje poezije, a izrasla je iz nje tudi nesreča njegovega življenja. (Ivan Grafenauer)
• Ljubezen do Julije, ki je bila za Prešerna prvotno mogočna pobuda za ustvarjanje, je bila vedno večja ovira za pesnikovo življenje. (Anton Slodnjak)

LETA 1862 ROJEN ANTON AŽBE

SLOVENSKI SLIKAR, KI JE IMEL SLIKARSKO ŠOLO V MÜNCHNU († 1905)

Slovenski slikar Anton Ažbe se je šolal najprej pri J. Wolfu v Ljubljani, študij je nadaljeval na Dunaju in v Münchnu, kjer je leta 1891 je odprl lastno korektorsko šolo, ki je kmalu postala znamenita Ažbetova šola, v kateri je poučeval do sto in več študentov iz vse Evrope in tudi iz Amerike, med njimi tudi slovenski impresionisti Jakopič, Jama, Grohar in Sternen. Znana je Ažbetova slika Zamorka (1895).

... več o njem preberite v obletnici meseca 08_2005

LETA 1873 UMRL FRAN CIMPERMAN

PESNIK CVETOČE POMLADI (* 1852)

Rodil se je v revni ljubljanski družin, po končani osnovni šoli se je šel najprej učit za stavca, nato za knjigoveza, zaradi slabega zdravja je stopil v gimnazijo, a je kmalu po maturi umrl. Prve pesmi nabožne in domoljubne vsebine je objavljal že kot četrtošolec, za njegove kasnejše pesmi je značilna ljubezen do narave: v njih prevladujejo vesela čustva, pomladna razpoloženja, ljubezen do svojcev, zlasti do matere, zbrane pesmi, brez nabožnih, je po pesnikovi smrti izdal njegov brat Josip.

LETA 1876 ROJEN VLADIMIR NAZOR

HRVAŠKI PESNIK, ESEJIST, ROMANOPISEC IN PREVAJALEC († 1949)

Eden najpomembnejših hrvaških pesnikov je etične in narodnostne ideje nakazal že v prvih pesmih in ustvaril svoj osebni lirski stil že v prvi pesniški zbirki Lirika (1900). Nazor na strah in tegobe odgovarja z udarnostjo in ogorčenostjo. Ne pozna pasivnosti in resignacije. V teh pesmih so že vse zasnove pesnikove kasnejše lirike: lirsko-refleksivno doživljane sveta, vezano na naravo, iz katere jemlje simbolne podobe, poudarjanje narodne identitete, ki obsega pravico do svobode in prihodnosti, in boj med dobrim in zlim, med nasiljem in svobodo, kjer je filozofsko-etnične probleme razrešuje tako, da si človek in narodna skupnost svojo pravico ustvarjata z dejavnostjo, z optimistično vero in zanosom. Upiral se je dekadentnemu valu modernizma in ostal pesnik življenjske moči in radosti, in čeprav zelo tankočuten za osebno doživljane, pesnik moralnega zdravja svojega hrvaškega naroda.

LETA 1897 ROJEN JAKOB ALEKSIČ

DUHOVNIK IN PROFESOR SVETEGA PISMA († 1980)

"Veste, čim dlje se ukvarjam s Svetim pismom, tem rajši ga imam, tem bolj sem navdušen in tem lepše se mi zdi." Tako je v pogovoru za Ognjišče januarja 1977 povedal tedaj 80-letni dr. Jakob Aleksič, dolgoletni profesor Svetega pisma stare zaveze na teološki fakulteti v Ljubljani, prevajalec in razlagalec Knjige vseh knjig. Njegov naslednik na katedri za svetopisemske vede na teološki fakulteti ljubljanske univerze dr. Jože Krašovec je v spominskem članku ob njegovi smrti (2. oktobra 1980) poudaril troje potez dr. Jakoba Aleksiča: bil je " duhovnik z vsem srcem, zaveden Slovenec in strokovnjak v Svetem pismu". S hvaležnostjo se ga spominjamo ob obletnici rojstva.

... več o njem preberite v obletnici meseca 05_1997

nekaj njegovih misli:

• Čim bolj znanost odkriva neslutene razsežnosti vesoljstva in človekovega duha, tem bolj postane zgovorna hvalnica neskončnemu Stvarniku.
  
• V Svetem pismu opažamo štiri temeljna religiozna čustva: čustvo občudovanja Boga, čustvo hvaležnosti in zahvale Bogu, čustvo prošnje oziroma nebogljenosti in pa čustvo upanja.
  
• Dejstvo, da je bilo Sveto pismo s psalmi družinska knjiga, se najbolj vidi iz Marijinega življenja. Ona je zelo dobro poznala Sveto pismo in psalme.

LETA 1905 ROJENA KSENIJA PRUNK

MLADINSKA PISATELJICA IN ILUSTRATORKA KNJIG SVOJE MATERE († 1994)

V Sežani rojena mladinska pisateljica Ksenija Prunk je ljubljanski univerzi diplomirala iz francoščine ter primerjalne slovenske književnosti. Med študijem je štiri leta hodila v šolo risanja pri slikarju Mateju Sternenu. Službovala je kot profesorica po raznih krajih. V raznih listih je objavljala mladinske spise in zanje risala tudi ilustracije. Ilustrirala je vrsto mladinskih knjig svoje matere, pesnice Ljudmile Prunk ter mnogih drugih slovenskih pesnikov in pisateljev. Z ilustracijami je sodelovala tudi v Cicibanu.

LETA 1948 UMRL JOŽEF KLEKL ST.

KAT. DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ, NABOŽNI PISATELJ, ZALOŽNIK IN UREDNIK (* 1874)

"O Kleklu so razpravljali in še bodo razpravljali pod mnogimi vidiki: goreč duhovnik, mož molitve in dnevnega reda, voditelj tretjerednikov, nabožni pisatelj in pesnik, prosvetni in socialni delavec, narodni bu­ditelj." Tako je o Jožefu Kleklu zapisal škof Jožef Smej, eden najbolj­ših poznavalcev njegovega življenja in dela. Lojze Kozar, pisatelj in dolgoletni župnik v Odrancih, je o Kleklu, ki se ga spominjamo ob obletnici smrti, povedal: "Klekl je bil zaveden Slovenec od mladih let do svoje smrti... Gotovo pa je njegova največja zasluga, da je v naših ljudeh budil slovensko zavest, zlasti v dobi najhujših priti­skov pomadžarjevanja, s slovenskim tiskom in še za časa Avstroogrske s slovenskim črkopisom."

več:
S. Čuk, Jožef Klekl: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2004), 70-71.
S. Čuk, Naše Prekmurje: Priloga, v: Ognjišče 8 (2019), 58-65
M. Erjavec, dr. Stanislav Zver: Gost  meseca, v: Ognjišče 7 (2019), 8-13.
knjiga: S. Zver, Jožef Klekl: prekmurski Čedermac, TD Ognjišče, Koper 2000
knjiga: Tebi Slovenska krajina, Ognjišče - SZ, Koper 2019

njegova misel:

• Moja ljubezen do domovine se nikoli ni kazala v trkanju s kozarci, v trkanju po prsih, v kričanju, temveč v samopozabnem žrtvovanju in delo­vanju za rast dušnega in telesnega, duhovnega in gmotnega blagra ljud­stva. Tega me je učil Kristus z besedami in z zgledom svojega življenja. Prizadeval sem si slediti mu ... Vera me je učila živeti v ljubezni in zvestobi do domovine. Domovino daje Bog in tudi Bog zapoveduje zvestobo do nje ... Moj življenjski smoter je bil odrešitev duš. Da to dosežem, sem v smislu božjih zapovedi uporabljal vsa sredstva, ki peljejo k ci­lju, čeprav sem pri tem naletel na mnoge ovire.

LETA 1960 UMRL BORIS PASTERNAK

RUSKI PESNIK IN PISATELJ (* 1890)

Boris Leonidovič Pasternak je leta 1958 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Zaslovel je s svojim romanom Doktor Živago, ki je izšel najprej v Italiji. S tem se je zameril tedanjim sovjetskim oblastnikom, ki so ga prisilili, da je nagrado "prostovoljno" odklonil, medtem ko je ob novici, da mu je bila podeljena, zapisal, da je "neizmerno hvaležen, ginjen, ponosen, osupel, zmeden".

nekaj njegovih misli:

• Tek dejanj pretehtan je do kraja, / konec je poti neizprosno dan. / Jaz sem sam, vse v farizejstvu vztraja. / Ne, življenje ni sprehod čez plan.
  
• Vsi smo postali ljudje le toliko, kolikor smo druge ljubili ali smo jih imeli priložnost ljubiti.
  
• V knjigi življenja je odprta tista stran, ki je svetejša ko druge. Kar stoji pisano, se mora spolniti. Bodi. Amen.

LETA 2022 UMRL BORIS PAHOR

SLOVENSKI PISATELJ IN NARODNI DELAVEC (* 1913)

Boris Pahor se je rodil v Trstu. Kot sedemletni otrok je bil priča fašističnemu požigu Narodnega doma in fašističnemu preganjanju Slovencev, kar ga je zaznamovalo za celo življenje. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v narodno-osvobodilnemu gibanju in leta 1944 aretiran in poslan v koncentracijska taborišča, ki jih je preživel, in se po zdravljenju v francoskem sanatoriju vrnil nazaj v Trst. Po diplomi na univerzi v Padovi se je zaposlil kot profesor na obnovljeni slovenski šoli v svojem rojstnem mestu. S pisanjem in urejanjem se je vključeval v slovensko kulturno in politično življenje v zamejstvu in matici. Komunističnemu režimu v nekdanji Jugoslaviji je Pahor na žulj stopil predvsem z izdajo knjižice Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, ki sta jo skupaj z Alojzom Rebulo napisala leta 1975 ob Kocbekovi 70-letnici. V spremljajočem intervjuju je Kocbek prvič spregovoril o povojnem pokolu vrnjenih slovenskih domobrancev, kar je dvignilo mnogo prahu, Pahorju pa so jugoslovanske oblasti prepovedale vstop v državo. Literarna dela Borisa Pahorja so ponovno ovrednotenje doživela šele po osamosvojitvi Slovenije, ko je prejel Prešernovo nagrado in častni znak svobode Republike Slovenije. Širša italijanska javnost je Pahorjeva dela ignorirala, vse dokler njegove knjige niso najprej uspele v francoskem prevodu. Preboj mu je uspel še zlasti leta 2007 zaradi novega italijanskega prevoda Nekropole, Pahorjevega najbolj znanega romana, in nastopom na italijanski državni televiziji. Istega leta je prejel »Red legije časti«, kar je najvišje francosko državno odlikovanje. Pahorjeva glavna dela so Vila ob jezeru, Mesto v zalivu, Nekropola, trilogija o Trstu in slovenski manjšini v Italiji (Spopad s pomladjo, Zatemnitev, V labirintu) in Zibelka sveta.

Ob prejemu Prešernove nagrade (1992) je bil gost meseca v Ognjišču, na pragu stotih let pa se je razgovoril v mojem pogledu tudi o tem, kako naj Slovenci ohranjamo svojo identiteto in narodno zavest prenašamo na mlade ...

več:
B. Rustja, Slovenski pisatelj in mislec Boris Pahor: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (1992) 6-12.
M. Turk, Pisatelj Boris Pahor: Moj pogled, v: Ognjišče 9 (2010), 22-24.
B. Pahor, Ob doživetem zadoščenju: Odmev, v: Ognjišče 3 (2015), 97.
B. Rustja, Vera Borisa Pahorja in Ognjišče, v: Ognjišče 11 (2022), 43.

njegove misli:

• Prav nič niso pomembna leta. Ne vaša, ne moja. Sleherni dan nam je darovan in sleherni dan moramo izpolniti z bogastvom svojega človeškega in občestvenega cilja. Edino to je pomembno …
• Bog mi pomeni skrivnost vesolja; vse, kar je, tudi tisto, česar ne bomo nikoli poznali in videli. Vse, kar obstaja, je en velik čudež, in tudi do neke mere skrivnost.
• Družina je prva človeška skupnost. Rodi se na podlagi simpatije, značajev, ljubezni in skrbi za nasledstvo. Težko pa sprejemam, da tako zvezo skleneš za vedno, do smrti …
• Meni je fašizem pokvaril smisel in prihodnost. V moji mladosti so od mene zahtevali, da postanem Italijan, česar pa nikoli nisem mogel sprejeti. Počasi sem razumel, da moram biti zvest sebi in svojemu jeziku. Zato sem imel veliko težav pri izbiri poklica in je bila končna izbira pogojena z raznimi dejavniki, ne pa dejanskim željam. Želel sem študirati medicino in postati zdravnik, pa nisem imel realnih možnosti, tako sem se moral odločiti pragmatično, da nisem izgubil preveč let.
• Marsikdo bi rad vedel, kako prideš do sto let, jaz pa na to ne zmorem odgovoriti, ker sem zmeraj mislil na dolžnost ob pisalnem stroju. Tako se tudi zdaj ne znajdem, nič, nobene modrostne izjave ne bi znal najti, vse, kar sem doživljal, sem sproti skušal vnesti v življenjsko kroniko. Tako je v bistvu 26. avgusta pač en dan kot vsi drugi dnevi. Kot za druge, sem tudi zanj hvaležen skrivnostni energiji, ki mi je bila in mi je naklonjena. Hvaležen še posebno, da sem tako pokreten in aktiven.
• Moji občutki so različni. Naravno je, da prevladuje hvaležnost, a zmeraj se hitro pritakne verski motiv, materina prevladujoča pobožnost, vera v molitvi in hkrati zaupanje v učinek svetinjice Matere božje, ki jo je všivala v rob obleke ob mojih odhodih z doma. Ko sem za to zvedel, sem pač sprejel, ob prvem strahu pred koncem, v taborišču, sem celo zmolil tri zdravamarije in se zaobljubil, da pojdem na Višarje, če se vrnem. Kar sem tudi izpolnil.
• Med najbolj pomembnimi stvarmi je zame ljubezen. Ne glede na to, kakšna je razlika v narodnosti, je ljubezen pomembna. Ljubezen do bližnjega, do ženske, do naroda, do ubogih, do lačnih, več načinov ljubezni obstaja. Pomembno je, da če pišeš o ljubezni, pišeš kot o neki posebni vrednoti. Ko govoriš o ljubezni, moraš govoriti tako, da imaš pred njo spoštovanje. Brez ljubezni ne moremo danes nič. Knjigo, ki bo pisala o ljubezni, bo treba še posebno pohvaliti.
• Mladini je treba vcepiti vsaj majhno klico potrebe po žrtvovanju za skupnost; a kako se bo mladina žrtvovala za občestvo, ko pa to išče samo standard in egoistično udobje?.

 zapisi o pisatelju:

• Kot zmeraj kritično, neposredno, se Pahor posveča znanim temam in zapisuje izzive za dialog. Ob tem se sooča tudi z novimi izzivi svetovnih neskladij, krivic, strahov in nemirov. Njegov klic po pravičnem svetu je jasen in brez vsakega dvoma, in njegova vera, da človeštvo premore dovolj modrosti in moči za pot iz kriz k bolj etičnemu človeku, je sporočilo enega zadnjih svetovnih pričevalcev iz pekla koncentracijskih taborišč.
• Med najlepša darila usode, ki me je jeseni 2002 za štiri leta popeljala v Trst, štejem svoje poznanstvo z Borisom Pahorjem. Poznanstvo, ki je v dobrem poldrugem desetletju najinih pogovorov preraslo v prijateljstvo … Zakaj danes mislim, da je Boris Pahor nekaj najboljšega, kar se je lahko zgodilo Slovencem, in zakaj sem prepričana, da je prav on, človek prejšnjega stoletja, darilo za novo stoletje, da bi bilo to boljše, bo jasno vsakomur, ki bo to knjigo prebral. (Darka Zvonar Predan)

 misel:

Mladini je treba vcepiti vsaj majhno klico potrebe po žrtvovanju za skupnost; a kako se bo mladina žrtvovala za občestvo, ko pa to išče samo standard in egoistično udobje?

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Smo vratarji, ki odpiramo vrata in vabimo vse ljudi v cerkev.

dr. Stanislav Slatinek

Med znamenji časa je papež Frančišek prepoznal tudi krizo družine. Zato je za naslednje leto sklical škofovsko sinodo na to temo. Kriza družine temelji na krizi zakona. Tudi pri nas propade veliko zakonov in zaradi tega se številni kristjani znajdejo v novem položaju. Kako naj se v takih trenutkih obnaša kristjan in kako reševati krizo zakona, smo se pogovarjali s cerkvenim pravnikom dr. Stanislavom Slatinekom.

Knjiga Izgubljeni prstan – kako pomagati ločenim in znova poročenim kristjanom obravnava danes pereč problem zakonskega življenja, zlasti razpada zakonov. Je bil to vzrok, da si se lotil pisanja te knjige?

Moja osrednja misel je bila, kako bomo v Sloveniji odgovorili na prihajajočo sinodo o družini. S kolegi na cerkvenem sodišču in drugimi pravniki smo se pogovarjali, ali imamo kakšen predlog, s katerim bi šli naproti sinodi. Prebral sem veliko člankov in opazil sem, da papež v svojem učenju daje pomembno mesto družini. Moja prva knjiga Zakon, ki ga ni bilo, je pošla. Ponudili smo jo tudi strankam na cerkvenem sodišču. Številni so me spraševali po njej in lani sem se lotil nove izdaje, ki je neke vrste naslednica prve. Je pa tudi osvežena z novimi primeri, saj so v njej vsi primeri, ki jih dajem iz življenja, novi. Primere si shranjujem, zlasti tiste, ki so bolj zanimivi. Vedno pa za knjigo spremenim podrobnosti, da se nihče ne more prepoznati. Prav tako jih ne morejo prepoznati sosedje ali sorodniki. Pazim seveda, da ostane osnovna poanta.