* 13. oktober 1874, Krajna; † 30. maj 1948, Murska Sobota

Slovenska zastava na novomašnem slavju

Jožef Klekl je izšel iz zdrave in zavedne prekmurske družine. Rodil se je 13. oktobra 1874 na Krajni, župnija Tišina. Starši so bili srednje premožni kmetje. Oče Štefan je bil zelo razgledan, saj je končal meščan­sko šolo v Radgoni. Mati Terezija, rojena Šalman, je bila skrbna gos­podinja in modra vzgojiteljica. V družini je bilo osem otrok, od kate­rih so trije umrli v zgodnji mladosti. "Naša domača hiša, kjer sem se bil rodil," pričuje Klekl, "je bila vedno slovenska in doma, v tej rod­ni hiši, se je z menoj vred rodil tudi slovenski duh, zavest, ponos slovenstva." Osnovno šolo je obiskoval na Cankovi, dve leti se je pri­pravljal na gimnazijo v Lendavi, kjer se je učil madžarščine, kajti gimnazijska leta je "prestal" v Koszegu in Sombotelu pri premonstraten­cih. Zaradi nadarjenosti so ga predstojniki hoteli poslati v centralno bogoslovje v Budimpešto, kar pa je preprečila njegova bolezen, zato je po maturi vstopil v sombotelsko bogoslovje. V času Kleklovega bogoslov­nega študija je sombotelsko škofijo vodil odličen škof Kornel Hidasy. Klekl je duhovno rastel tudi ob svojem "učitelju" dr. Francu Ivanocyju, ki je leta 1889 prišel za župnika na Tišino, kjer je ta "prekmurski Slomšek" ostal vse do svoje smrti leta 1913.

Mašniško posvečenje je Jo­žef Klekl prejel v sombotelski stolnici 11. julija 1897, 25. julija pa je imel novo mašo v domači župniji na Tišini. Štajerski rodoljub Franc Gomilšek je v Slovencu (leta 1929) zapisal, da je bil na Kleklovi novi maši, kamor je prinesel dve slovenski zastavi in ju dal pritrditi zra­ven madžarske zastave. "V uti pa sem dobremu ljudstvu poudarjal pomen tega trenutka, ko sta prvikrat na ogrsko-slovenski zemlji zaplapolali slovenski narodni zastavi. Ljudstvo je bilo izredno veselo in navduše­no."

"Zgubil sem popolnoma zdravje"

Prva Kleklova dušnopastirska postojanka je bila domača župnija , kjer je ostal pet let. "To so bila leta rasti in dozorevanja duhovniške po­klicanosti. Pri Ivanocyju je Klekl razvil svoj življenjski program: delati za vernost in narodne pravice prekmurskih Slovencev, ne glede na žrtve" (Stanislav Zver, Jožef Klekl, prekmurski Čedermac). Otroke sta poučevala krščanski nauk v slovenskem jeziku, uvajala sta ljudsko cerkveno petje in širila mohorjevke (takrat je bilo v tišinski župniji kar 107 naročnikov!). Ko je Klekl po petih letih odhajal za kaplana v Inced na Gradiščanskem, je Ivanocy jokal "kot oče za sinom edincem".

Tam je imel vernike Hrvate, Nemce in Madžare, posvečal se je vsem, naj­več z osebnimi stiki. Naslednje leto (1903) ga že najdemo kot kaplana v Črensovcih, kjer je na Ivanocyjevo pobudo 8. decembra 1904, na praz­nik Brezmadežne, izdal prvo številko Marijinega lista, ki je izhajal do leta 1941. Kmalu po prihodu se lotil obnove župnijske cerkve in z vso vnemo se je trudil za duhovno življenje v župniji. Uvajal je češ­čenje Jezusovega in Marijinega srca, priporočal je pogosto spoved in obhajilo. Leta 1905 je bil Klekl - ne da bi za to prosil - spet premeš­čen in sicer za župnika k Sv. Sebeščanu v Pečarovcih. V razmeroma krat­kem času je obiskal vse družine in jih navduševal za pristno krščansko življenje. Ob tem je spoznaval tudi socialne razmere ljudi. Obnovil je cerkev in župnišče, še naprej je izdajal Marijin list. "Delo je požrlo moje moči. Zgubil sem popolnoma zdravje... Živci so mi popolnoma od­povedali, še posebej mi je oslabelo srce." Zaprosil je za upokojitev in 1. oktobra 1910 se je preselil v Črensovce.

Apostol dobrega tiska in narodni buditelj

Tako je napisano na Kleklovem nagrobniku na soboškem pokopališču. "Če je bil Klekl pred letom 1910 dušni pastir posameznim župnijam in če je soboška dekanija po omenjenem letu svojega dobrega in gorečega duhov­nika, potem je po upokojitvi postal dušni pastir in voditelj vsega Prekmurja" (S. Zver). Ko si je nekoliko opomogel, je spet začel delati in sicer po zelo "železnem" dnevnem redu. Vstajal je ob štirih, sledi­la je ura premišljevanja in molitve, zatem maša, navadno doma, kjer je imel oltarček, včasih pa tudi v cerkvi. V cerkev je šel vsak dan molit pred Najsvetejše. Tu je črpal moč za svoje poslanstvo. Poleg Marijine­ga lista je ustanovil in dalj časa urejal tednik Novine, "pobožen, druž­beni, pismeni list za vogrske Slovence". Prva številka je izšla 8. de­cembra 1913, na "Marijin den". Poleg Ivanocyjevega Kalendarja Srca Je­zušovega (1904) imata Kleklov Marijin list in Novine največ zaslug za obujanje in ohranitev zavesti pripadnosti prekmurskih Slovencev matič­nemu narodu. Leta 1919 so si Novine za nekaj časa prisvojili boljševi­ki so Kleklu stregli po življenju, med drugo svetovno vojno pa so ga preganjali Nemci in Madžari. V letih 1920-1929 je bil Klekl posla­nec Slovenske ljudske stranke v beograjskem parlamentu in je veliko de­lal na socialnem področju. 20. julija 1947 je v Črensovcih obhajal zla­to mašo, 30. maja 1948 pa je v Murski Soboti sklenil svojo življenjsko pot.

(obletnica meseca 10_2004)

* 30. maj 1862, Dolenčice pri Javorjah pri Škofji Loki, † 6. avgust 1905, München.

Slovenski slikar Anton Ažbe je bil v bavarski prestolnici znana osebnost, saj je tam vodil zelo cenjeno slikarsko šolo. V njej je poučeval do sto in več študentov iz vse Evrope in tudi iz Amerike. Iz njegove šole so izšli znameniti slovenski impresionisti: Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama in Matej Sternen. Njegov učenec je bil tudi Vasilij Kandinsky (1866-1944), slavni slikar ruskega rodu, ki je postal svetovno znan s svojimi abstraktnimi umetninami. "Anatomija mi ni šla, zato sem vprašal Ažbeta, ali se je moram res tako brezhibno naučiti. 'Seveda, dragi moj, anatomijo morate izvrstno obvladati. Gorje vam, če boste pred slikarskim stojalom pomislili nanjo! Umetnik ne misli, ko dela.' Še danes se ravnam po teh nasvetih," je izjavil Kandinsky leta 1929.

Ne duhovnik niti trgovec, temveč slikar

Poljanska dolina je dolina omikanih ljudi, ki veliko berejo, in so tudi zelo pobožni. Zato je razumljivo, da je bil Anton Ažbe, rojen 30. maja 1862 v zaselku Dolenčice, ki spada pod župnijo Javorje nad Škofjo Loko, določen za duhovniški stan. Že od ranega otroštva je bil slabotnega zdravja, zaradi poškodbe hrbtenice tudi majhne postave in slabih nog, zato ni bil uporaben za kmečka dela.

Po zgodnji očetovi smrti je ugodil varuhovi volji in je šel v Celovec, da se izuči za trgovca, toda izkazalo se je, da je tudi za to preslaboten, zato so mu dovolili, da je šel za "vajenca" k slikarjem, ker je kazal nadarjenost za risanje. Dvajsetleten je prišel v delavnico uglednega ljubljanskega slikarja Janeza Wolfa (1825-1884), ki je slikarsko znanje pridobil v Benetkah in drugod po Italiji ter je veljal za najbolj izobraženega slovenskega slikarja tedanjega časa. Svoje znanje je znal posredovati tudi učencem, med katerimi je bil tudi Anton Ažbe, ki je v njegovi šoli tako hitro napredoval, da je kmalu postal sodelavec svojega mojstra, ko je s freskami poslikaval župnijsko cerkev v Zagorju ob Savi in potem še frančiškansko cerkev Marijinega oznanjenja v Ljubljani. Wolf je svojega nadarjenega učenca leta 1882 poslal študirat na dunajsko akademijo, kjer je ostal dve leti; leta 1884 pa se je Ažbe vpisal na munchensko akademijo in se med šestletnim razvil v odličnega risarja. Do svojega prvega učitelja, slikarja Janeza Wolfa, je Ažbe ohranil globoko spoštovanje. Večkrat je omenjal, da je od umirajočega mojstra dobil "umetniško oporoko" -navodila, kako je treba vzgajati mladi slikarski rod.

Odličen učenec postane izvrsten učitelj

Anton Ažbe je bil med najboljšimi učenci munchenske Akademije in nekateri profesorji so navezali z njim prijateljske vezi. Neki sodobnik je zapisal, da je bil Ažbe "že med študijem znan kot odličen poznavalec slikarskega postopka in tovariši so ga pogosto prosili za korekture. Vsak študent, ki ni bil doma v anatomiji ali kompoziciji, je odšel k Ažbetu: 'Svetuj mi - pomagaj mi!' In Ažbe ni samo svetoval, temveč je tudi zares pomagal in popravljal." Spomladi 1891 je odprl majhno korektorsko zasebno šolo, ki pa je kmalu postala znamenita Ažbetova šola, v kateri je poučeval številne študente iz vse Evrope in tudi iz Amerike. Umetnostni zgodovinar Tomaž Brejc njegovo šolo lepo predstavi (Enciklopedija Slovenije). "Učil je risanje in slikanje po modelu, anatomijo in perspektivo ter posamezne študije glave, akta in kostumiranih modelov. Pri pouku sta bili posebej cenjeni njegova nezmotljiva korektura in pedagoški žar, osebna dobrota in toleranca. Znamenita je postala šola po letu 1896, ko so se ji priključili številni ruski študentje, med njimi znani aristokrati...

Pri poučevanju je Ažbe izhajal iz lastnih izkušenj in iz analize sočasnega slikarstva... Izhodišče sta predstavljala ateljejska tonska svetlo-temna metoda in študij po modelu, vendar je tudi pri tem poudarjal individualno naravo umetniškega šolanja in učencem puščal popolno svobodo odločitve in izbire... V kolorističnem pogledu je poudarjal temeljno pravilo, da barv ne gre mešati med seboj na paleti, temveč jih je treba polagati drugo poleg druge v intenzivnih potezah na platno, tako da nastane iz ustrezne oddaljenosti bleščeč vtis barvne kristalizacije."

Samo sedem risb in osem slik

Od celotnega opusa Antona Ažbeta danes poznamo samo sedem risb in osem slik, ki so nastale od leta 1885 do 1904. Vseh teh petnajst del hranijo v Narodni galeriji in v Narodnem muzeju v Ljubljani in v zasebni lasti. Zakaj je tako malo njegovih umetnin? Ne drži domneva, da je Ažbeta tako vsega použivala šola, da od njenega odprtja naprej ni več slikal. Dunajski likovni kritik Arthur Roessler je leta 1902 zapisal, da je obiskal atelje Antona Ažbeta in v njem videl veliko njegovih slik in skic. Zelo verjetno je, da je mnoge svoje slike podaril prijateljem in znancem, nekatere pa so bile tudi uničene med drugo svetovno vojno. Ob njegovi smrti so iz njegovega ateljeja več slik prodali v Munchen in Berlin.

Najstarejša od Ažbetovih ohranjenih slik je Avtoportret s posvetilom bratu iz leta 1886; v levem zgornjem kotu slike plava majhna paleta s poudarki živih barv in nekaj čopičev kakor sporočilo: "Tudi jaz sem slikar." Iz drugega obdobja Ažbetovega slikanja, ki je trajalo tako dolgo kakor njegova šola, so se nam ohranile samo štiri slike: Starec s črno ovratnico, Zamorka, Pevska vaja in V haremu (naslikana okoli leta 1903). Med vsemi Ažbetovimi portreti, ki so se nam ohranili, je Zamorka iz leta 1895 nesporno mojstrska študija, delo, ki ga med vsem, kar je Ažbe naslikal, najpogosteje navajajo, obenem pa tudi delo, ki je že marsikaj prispevalo k njegovemu umetnostnemu življenjepisu (K. Ambrozić). Čeprav je bil Ažbe ves čas v "visoki münchenski družbi", je umrl sam in zelo osamljen zaradi raka na grlu 5. avgusta 1905, star komaj triinštirideset let.

(obletnica meseca 08_2005)

LETA 1265 ROJEN DANTE ALIGHIERI

ITALIJANSKI PESNIK VELIČASTNE BOŽANSKE KOMEDIJE († 1321)

Dante Alighieri, po rodu Firenčan, velja za največjega italijanskega in evropskega srednjeveškega pesnika. Nesmrtno slavo si je pridobil s svojo Božansko komedijo (1307–1313). To je alegorična pripoved o pesnikovem vizionarnem potovanju skozi Pekel, Vice in Nebesa, na katerem sta mu voditelja Vergil (alegorija razuma) in Beatrice (simbol božje milosti); sestavljena je iz treh delov s po 33 spevi. Zahtevno pesnitev je v izklesano slovensko besedo prelil pesnik in pisatelj Andrej Capuder (1972).

več:
S. Čuk, Nesmrtni Dante: Priloga, v: Ognjišče 9 (2021), 44-49.

nekaj Dantejevih misli:

• Devica, Mati, hči, prelepa / in kot nihče ponižna in visoka, / obljuba davna božjega si sklepa. / Beseda za svoj dom je nje otroka.
  
• Ogleduj si Marijin obraz, ki je najbolj podoben Kristusovemu. Le ta te more pripraviti, da boš videl Kristusa.
  
• Tri stvari so nam ostale iz raja: zvezde, cvetlice in otroci.
  
• Kaj znanosti uče človeka? / Bolj je razvita stvar, bolj čuti srečo, / pa tudi bolj trpljenje jo useka.

LETA 1640 UMRL PETER PAUL RUBENS

FLAMSKI SLIKAR (* 1577)

Rojen v Nemčiji, kasneje živel v Amsterdamu. Učil se je pri flamskih slikarjih in se izpopolnjeval v Italiji. Bil je bogat meščan, ugleden in spoštovan slikar in diplomat. Je najvidnejši predstavnik flamskega baročnega slikarstva, mojster velikih kompozicij v razkošnih in žarečih barvah. Tematsko je slikal zgodovinske in verske motive, alegorije in pokrajine, vrh pa je dosegel v portretih. Najbolj znana dela: Avtoportret, Kristus na križu,Snemanje s križa, Velika poslednja sodba, Zmagoslavje Marije Medičejske ...

LETA 1816 ROJENA JULIJA PRIMIC POR. PL. SCHEUCHENSTUEL

PESNIŠKA MUZA IN NEUSLIŠANA LJUBEZEN FRANCETA PREŠERNA († 1864)

Julija Primic je bila hči uspešnega ljubljanskega trgovca Antona Primica, ki ga je pobrala jetika, ko je bila stara dva meseca. Z mamo Julijano, ki je naprej vodila trgovino, sta živeli v Gledališki ulici v Ljubljani (današnja Wolfova). Na veliko soboto (6. aprila 1833) je v trnovski cerkvi prvič srečala Prešerna, kar je pesnik obudil v sonetu Je od vesel'ga časa.  Mati pa je Juliji prepovedala srečanja s Prešernom, ki ga je imela za »gorenjskega kmetavzarja«. 2. februarja 1834, je France Prešeren objavil Sonetni venec kot zasebno prilogo k Ilirskemu listu. Z akrostihom PRIMICOVI JULJI je povedal, da je ta vzvišena pesnitev posvečena še ne osemnajstletni Juliji, hčerki bogate ljubljanske trgovske družine Primic. Mati Julijana je pregovorila sodnika Antona pl. Scheuchenstuela, nekdanjega Prešernovega predstojnika, da je njeno Julijo zasnubil za svojega sina Jožefa, ki ji je že ob zaroki dal vedeti, kdo bo pri njih ukazoval. Po slovesni poroki v ljubljanski stolnici (1839) je Julija Jožefu rodila pet otrok. Leta 1949 je mož dobil službo na okrožnem sodišču v Novem mestu in družina se je s taščo Julijano vred preselila v dolenjsko prestolnico, kjer je Jožef kupil lepo ohranjen gradič Neuhof. Spadali so pod župnijo Šmihel, toda k maši so hodili k frančiškanom v Novem mestu. Kmalu so spoznali, da ni hujšega sodnika na Kranjskem, prijateljev ni imel, za ženo ni imel časa, tudi z otroki se je redkokdaj ukvarjal. Julija je umrla 2. februarja 1864, vstajenja čaka na šmihelskem pokopališču. Po njeni smrti se je mož s četrto hčerko in sinom preselil v Gradec in tam leta 1873 umrl.

več:
S. Čuk, Julija Primic (1816–1864): Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2024), 28-29
knjiga: I. Sivec, Julija iz Sonetnega venca, Karantanija, Ljubljana (2006)

o srečanju Julije in Prešerna:

• Bil vel'ki teden je: v soboto sveto, / ko vabi molit božji grob kristjana, / po cerkvah tvojih hodil sem, Ljubljana, / v Trnovo, tje sem uro šel deseto. (Prešeren: Je od vesel'ga časa)
• Za Prešernovo poezijo nastopila nova doba, ko je pesniku iz ljubezni do Primičeve Julije vstalo novo življenjsko upanje ... Iz ljubezni do Julije so vzrasle Prešernu najlepše in najgloblje poezije, a izrasla je iz nje tudi nesreča njegovega življenja. (Ivan Grafenauer)
• Ljubezen do Julije, ki je bila za Prešerna prvotno mogočna pobuda za ustvarjanje, je bila vedno večja ovira za pesnikovo življenje. (Anton Slodnjak)

LETA 1862 ROJEN ANTON AŽBE

SLOVENSKI SLIKAR, KI JE IMEL SLIKARSKO ŠOLO V MÜNCHNU († 1905)

Slovenski slikar Anton Ažbe se je šolal najprej pri J. Wolfu v Ljubljani, študij je nadaljeval na Dunaju in v Münchnu, kjer je leta 1891 je odprl lastno korektorsko šolo, ki je kmalu postala znamenita Ažbetova šola, v kateri je poučeval do sto in več študentov iz vse Evrope in tudi iz Amerike, med njimi tudi slovenski impresionisti Jakopič, Jama, Grohar in Sternen. Znana je Ažbetova slika Zamorka (1895).

... več o njem preberite v obletnici meseca 08_2005

LETA 1873 UMRL FRAN CIMPERMAN

PESNIK CVETOČE POMLADI (* 1852)

Rodil se je v revni ljubljanski družin, po končani osnovni šoli se je šel najprej učit za stavca, nato za knjigoveza, zaradi slabega zdravja je stopil v gimnazijo, a je kmalu po maturi umrl. Prve pesmi nabožne in domoljubne vsebine je objavljal že kot četrtošolec, za njegove kasnejše pesmi je značilna ljubezen do narave: v njih prevladujejo vesela čustva, pomladna razpoloženja, ljubezen do svojcev, zlasti do matere, zbrane pesmi, brez nabožnih, je po pesnikovi smrti izdal njegov brat Josip.

LETA 1876 ROJEN VLADIMIR NAZOR

HRVAŠKI PESNIK, ESEJIST, ROMANOPISEC IN PREVAJALEC († 1949)

Eden najpomembnejših hrvaških pesnikov je etične in narodnostne ideje nakazal že v prvih pesmih in ustvaril svoj osebni lirski stil že v prvi pesniški zbirki Lirika (1900). Nazor na strah in tegobe odgovarja z udarnostjo in ogorčenostjo. Ne pozna pasivnosti in resignacije. V teh pesmih so že vse zasnove pesnikove kasnejše lirike: lirsko-refleksivno doživljane sveta, vezano na naravo, iz katere jemlje simbolne podobe, poudarjanje narodne identitete, ki obsega pravico do svobode in prihodnosti, in boj med dobrim in zlim, med nasiljem in svobodo, kjer je filozofsko-etnične probleme razrešuje tako, da si človek in narodna skupnost svojo pravico ustvarjata z dejavnostjo, z optimistično vero in zanosom. Upiral se je dekadentnemu valu modernizma in ostal pesnik življenjske moči in radosti, in čeprav zelo tankočuten za osebno doživljane, pesnik moralnega zdravja svojega hrvaškega naroda.

LETA 1897 ROJEN JAKOB ALEKSIČ

DUHOVNIK IN PROFESOR SVETEGA PISMA († 1980)

"Veste, čim dlje se ukvarjam s Svetim pismom, tem rajši ga imam, tem bolj sem navdušen in tem lepše se mi zdi." Tako je v pogovoru za Ognjišče januarja 1977 povedal tedaj 80-letni dr. Jakob Aleksič, dolgoletni profesor Svetega pisma stare zaveze na teološki fakulteti v Ljubljani, prevajalec in razlagalec Knjige vseh knjig. Njegov naslednik na katedri za svetopisemske vede na teološki fakulteti ljubljanske univerze dr. Jože Krašovec je v spominskem članku ob njegovi smrti (2. oktobra 1980) poudaril troje potez dr. Jakoba Aleksiča: bil je " duhovnik z vsem srcem, zaveden Slovenec in strokovnjak v Svetem pismu". S hvaležnostjo se ga spominjamo ob obletnici rojstva.

... več o njem preberite v obletnici meseca 05_1997

nekaj njegovih misli:

• Čim bolj znanost odkriva neslutene razsežnosti vesoljstva in človekovega duha, tem bolj postane zgovorna hvalnica neskončnemu Stvarniku.
  
• V Svetem pismu opažamo štiri temeljna religiozna čustva: čustvo občudovanja Boga, čustvo hvaležnosti in zahvale Bogu, čustvo prošnje oziroma nebogljenosti in pa čustvo upanja.
  
• Dejstvo, da je bilo Sveto pismo s psalmi družinska knjiga, se najbolj vidi iz Marijinega življenja. Ona je zelo dobro poznala Sveto pismo in psalme.

LETA 1905 ROJENA KSENIJA PRUNK

MLADINSKA PISATELJICA IN ILUSTRATORKA KNJIG SVOJE MATERE († 1994)

V Sežani rojena mladinska pisateljica Ksenija Prunk je ljubljanski univerzi diplomirala iz francoščine ter primerjalne slovenske književnosti. Med študijem je štiri leta hodila v šolo risanja pri slikarju Mateju Sternenu. Službovala je kot profesorica po raznih krajih. V raznih listih je objavljala mladinske spise in zanje risala tudi ilustracije. Ilustrirala je vrsto mladinskih knjig svoje matere, pesnice Ljudmile Prunk ter mnogih drugih slovenskih pesnikov in pisateljev. Z ilustracijami je sodelovala tudi v Cicibanu.

LETA 1948 UMRL JOŽEF KLEKL ST.

KAT. DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ, NABOŽNI PISATELJ, ZALOŽNIK IN UREDNIK (* 1874)

"O Kleklu so razpravljali in še bodo razpravljali pod mnogimi vidiki: goreč duhovnik, mož molitve in dnevnega reda, voditelj tretjerednikov, nabožni pisatelj in pesnik, prosvetni in socialni delavec, narodni bu­ditelj." Tako je o Jožefu Kleklu zapisal škof Jožef Smej, eden najbolj­ših poznavalcev njegovega življenja in dela. Lojze Kozar, pisatelj in dolgoletni župnik v Odrancih, je o Kleklu, ki se ga spominjamo ob obletnici smrti, povedal: "Klekl je bil zaveden Slovenec od mladih let do svoje smrti... Gotovo pa je njegova največja zasluga, da je v naših ljudeh budil slovensko zavest, zlasti v dobi najhujših priti­skov pomadžarjevanja, s slovenskim tiskom in še za časa Avstroogrske s slovenskim črkopisom."

več:
S. Čuk, Jožef Klekl: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2004), 70-71.
S. Čuk, Naše Prekmurje: Priloga, v: Ognjišče 8 (2019), 58-65
M. Erjavec, dr. Stanislav Zver: Gost  meseca, v: Ognjišče 7 (2019), 8-13.
knjiga: S. Zver, Jožef Klekl: prekmurski Čedermac, TD Ognjišče, Koper 2000
knjiga: Tebi Slovenska krajina, Ognjišče - SZ, Koper 2019

njegova misel:

• Moja ljubezen do domovine se nikoli ni kazala v trkanju s kozarci, v trkanju po prsih, v kričanju, temveč v samopozabnem žrtvovanju in delo­vanju za rast dušnega in telesnega, duhovnega in gmotnega blagra ljud­stva. Tega me je učil Kristus z besedami in z zgledom svojega življenja. Prizadeval sem si slediti mu ... Vera me je učila živeti v ljubezni in zvestobi do domovine. Domovino daje Bog in tudi Bog zapoveduje zvestobo do nje ... Moj življenjski smoter je bil odrešitev duš. Da to dosežem, sem v smislu božjih zapovedi uporabljal vsa sredstva, ki peljejo k ci­lju, čeprav sem pri tem naletel na mnoge ovire.

LETA 1960 UMRL BORIS PASTERNAK

RUSKI PESNIK IN PISATELJ (* 1890)

Boris Leonidovič Pasternak je leta 1958 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Zaslovel je s svojim romanom Doktor Živago, ki je izšel najprej v Italiji. S tem se je zameril tedanjim sovjetskim oblastnikom, ki so ga prisilili, da je nagrado "prostovoljno" odklonil, medtem ko je ob novici, da mu je bila podeljena, zapisal, da je "neizmerno hvaležen, ginjen, ponosen, osupel, zmeden".

nekaj njegovih misli:

• Tek dejanj pretehtan je do kraja, / konec je poti neizprosno dan. / Jaz sem sam, vse v farizejstvu vztraja. / Ne, življenje ni sprehod čez plan.
  
• Vsi smo postali ljudje le toliko, kolikor smo druge ljubili ali smo jih imeli priložnost ljubiti.
  
• V knjigi življenja je odprta tista stran, ki je svetejša ko druge. Kar stoji pisano, se mora spolniti. Bodi. Amen.

LETA 2022 UMRL BORIS PAHOR

SLOVENSKI PISATELJ IN NARODNI DELAVEC (* 1913)

Boris Pahor se je rodil v Trstu. Kot sedemletni otrok je bil priča fašističnemu požigu Narodnega doma in fašističnemu preganjanju Slovencev, kar ga je zaznamovalo za celo življenje. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v narodno-osvobodilnemu gibanju in leta 1944 aretiran in poslan v koncentracijska taborišča, ki jih je preživel, in se po zdravljenju v francoskem sanatoriju vrnil nazaj v Trst. Po diplomi na univerzi v Padovi se je zaposlil kot profesor na obnovljeni slovenski šoli v svojem rojstnem mestu. S pisanjem in urejanjem se je vključeval v slovensko kulturno in politično življenje v zamejstvu in matici. Komunističnemu režimu v nekdanji Jugoslaviji je Pahor na žulj stopil predvsem z izdajo knjižice Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, ki sta jo skupaj z Alojzom Rebulo napisala leta 1975 ob Kocbekovi 70-letnici. V spremljajočem intervjuju je Kocbek prvič spregovoril o povojnem pokolu vrnjenih slovenskih domobrancev, kar je dvignilo mnogo prahu, Pahorju pa so jugoslovanske oblasti prepovedale vstop v državo. Literarna dela Borisa Pahorja so ponovno ovrednotenje doživela šele po osamosvojitvi Slovenije, ko je prejel Prešernovo nagrado in častni znak svobode Republike Slovenije. Širša italijanska javnost je Pahorjeva dela ignorirala, vse dokler njegove knjige niso najprej uspele v francoskem prevodu. Preboj mu je uspel še zlasti leta 2007 zaradi novega italijanskega prevoda Nekropole, Pahorjevega najbolj znanega romana, in nastopom na italijanski državni televiziji. Istega leta je prejel »Red legije časti«, kar je najvišje francosko državno odlikovanje. Pahorjeva glavna dela so Vila ob jezeru, Mesto v zalivu, Nekropola, trilogija o Trstu in slovenski manjšini v Italiji (Spopad s pomladjo, Zatemnitev, V labirintu) in Zibelka sveta.

Ob prejemu Prešernove nagrade (1992) je bil gost meseca v Ognjišču, na pragu stotih let pa se je razgovoril v mojem pogledu tudi o tem, kako naj Slovenci ohranjamo svojo identiteto in narodno zavest prenašamo na mlade ...

več:
B. Rustja, Slovenski pisatelj in mislec Boris Pahor: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (1992) 6-12.
M. Turk, Pisatelj Boris Pahor: Moj pogled, v: Ognjišče 9 (2010), 22-24.
B. Pahor, Ob doživetem zadoščenju: Odmev, v: Ognjišče 3 (2015), 97.
B. Rustja, Vera Borisa Pahorja in Ognjišče, v: Ognjišče 11 (2022), 43.

njegove misli:

• Prav nič niso pomembna leta. Ne vaša, ne moja. Sleherni dan nam je darovan in sleherni dan moramo izpolniti z bogastvom svojega človeškega in občestvenega cilja. Edino to je pomembno …
• Bog mi pomeni skrivnost vesolja; vse, kar je, tudi tisto, česar ne bomo nikoli poznali in videli. Vse, kar obstaja, je en velik čudež, in tudi do neke mere skrivnost.
• Družina je prva človeška skupnost. Rodi se na podlagi simpatije, značajev, ljubezni in skrbi za nasledstvo. Težko pa sprejemam, da tako zvezo skleneš za vedno, do smrti …
• Meni je fašizem pokvaril smisel in prihodnost. V moji mladosti so od mene zahtevali, da postanem Italijan, česar pa nikoli nisem mogel sprejeti. Počasi sem razumel, da moram biti zvest sebi in svojemu jeziku. Zato sem imel veliko težav pri izbiri poklica in je bila končna izbira pogojena z raznimi dejavniki, ne pa dejanskim željam. Želel sem študirati medicino in postati zdravnik, pa nisem imel realnih možnosti, tako sem se moral odločiti pragmatično, da nisem izgubil preveč let.
• Marsikdo bi rad vedel, kako prideš do sto let, jaz pa na to ne zmorem odgovoriti, ker sem zmeraj mislil na dolžnost ob pisalnem stroju. Tako se tudi zdaj ne znajdem, nič, nobene modrostne izjave ne bi znal najti, vse, kar sem doživljal, sem sproti skušal vnesti v življenjsko kroniko. Tako je v bistvu 26. avgusta pač en dan kot vsi drugi dnevi. Kot za druge, sem tudi zanj hvaležen skrivnostni energiji, ki mi je bila in mi je naklonjena. Hvaležen še posebno, da sem tako pokreten in aktiven.
• Moji občutki so različni. Naravno je, da prevladuje hvaležnost, a zmeraj se hitro pritakne verski motiv, materina prevladujoča pobožnost, vera v molitvi in hkrati zaupanje v učinek svetinjice Matere božje, ki jo je všivala v rob obleke ob mojih odhodih z doma. Ko sem za to zvedel, sem pač sprejel, ob prvem strahu pred koncem, v taborišču, sem celo zmolil tri zdravamarije in se zaobljubil, da pojdem na Višarje, če se vrnem. Kar sem tudi izpolnil.
• Med najbolj pomembnimi stvarmi je zame ljubezen. Ne glede na to, kakšna je razlika v narodnosti, je ljubezen pomembna. Ljubezen do bližnjega, do ženske, do naroda, do ubogih, do lačnih, več načinov ljubezni obstaja. Pomembno je, da če pišeš o ljubezni, pišeš kot o neki posebni vrednoti. Ko govoriš o ljubezni, moraš govoriti tako, da imaš pred njo spoštovanje. Brez ljubezni ne moremo danes nič. Knjigo, ki bo pisala o ljubezni, bo treba še posebno pohvaliti.
• Mladini je treba vcepiti vsaj majhno klico potrebe po žrtvovanju za skupnost; a kako se bo mladina žrtvovala za občestvo, ko pa to išče samo standard in egoistično udobje?.

 zapisi o pisatelju:

• Kot zmeraj kritično, neposredno, se Pahor posveča znanim temam in zapisuje izzive za dialog. Ob tem se sooča tudi z novimi izzivi svetovnih neskladij, krivic, strahov in nemirov. Njegov klic po pravičnem svetu je jasen in brez vsakega dvoma, in njegova vera, da človeštvo premore dovolj modrosti in moči za pot iz kriz k bolj etičnemu človeku, je sporočilo enega zadnjih svetovnih pričevalcev iz pekla koncentracijskih taborišč.
• Med najlepša darila usode, ki me je jeseni 2002 za štiri leta popeljala v Trst, štejem svoje poznanstvo z Borisom Pahorjem. Poznanstvo, ki je v dobrem poldrugem desetletju najinih pogovorov preraslo v prijateljstvo … Zakaj danes mislim, da je Boris Pahor nekaj najboljšega, kar se je lahko zgodilo Slovencem, in zakaj sem prepričana, da je prav on, človek prejšnjega stoletja, darilo za novo stoletje, da bi bilo to boljše, bo jasno vsakomur, ki bo to knjigo prebral. (Darka Zvonar Predan)

 misel:

Mladini je treba vcepiti vsaj majhno klico potrebe po žrtvovanju za skupnost; a kako se bo mladina žrtvovala za občestvo, ko pa to išče samo standard in egoistično udobje?

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Smo vratarji, ki odpiramo vrata in vabimo vse ljudi v cerkev.

dr. Stanislav Slatinek

Med znamenji časa je papež Frančišek prepoznal tudi krizo družine. Zato je za naslednje leto sklical škofovsko sinodo na to temo. Kriza družine temelji na krizi zakona. Tudi pri nas propade veliko zakonov in zaradi tega se številni kristjani znajdejo v novem položaju. Kako naj se v takih trenutkih obnaša kristjan in kako reševati krizo zakona, smo se pogovarjali s cerkvenim pravnikom dr. Stanislavom Slatinekom.

Knjiga Izgubljeni prstan – kako pomagati ločenim in znova poročenim kristjanom obravnava danes pereč problem zakonskega življenja, zlasti razpada zakonov. Je bil to vzrok, da si se lotil pisanja te knjige?

Moja osrednja misel je bila, kako bomo v Sloveniji odgovorili na prihajajočo sinodo o družini. S kolegi na cerkvenem sodišču in drugimi pravniki smo se pogovarjali, ali imamo kakšen predlog, s katerim bi šli naproti sinodi. Prebral sem veliko člankov in opazil sem, da papež v svojem učenju daje pomembno mesto družini. Moja prva knjiga Zakon, ki ga ni bilo, je pošla. Ponudili smo jo tudi strankam na cerkvenem sodišču. Številni so me spraševali po njej in lani sem se lotil nove izdaje, ki je neke vrste naslednica prve. Je pa tudi osvežena z novimi primeri, saj so v njej vsi primeri, ki jih dajem iz življenja, novi. Primere si shranjujem, zlasti tiste, ki so bolj zanimivi. Vedno pa za knjigo spremenim podrobnosti, da se nihče ne more prepoznati. Prav tako jih ne morejo prepoznati sosedje ali sorodniki. Pazim seveda, da ostane osnovna poanta.

Kar malo dlje ste, dragi bralci, čakali na junijsko številko Ognjišča, a je prav tako naneslo, da smo zaradi velike noči prejšnjo številko izdali teden prej, s tokratno pa smo počakali do konca maja, kakor je sicer običajno, le da jo boste številni dobili prvega junija. Tudi junijska številka je še vedno malo marijansko obarvana. V njej vam ponujamo knjigo Klekljane rože za Brezjansko Marijo Pomagaj, v njej je poleg dela marljivih klekljaric – enajst prtov – predstavljen nastanek našega narodnega Marijinega svetišča na Brezjah in milostna podoba Marije Pomagaj, ki letos praznuje dvestoletnico. Knjiga je lepa počastitev brezjanskega jubileja. Ob njenem nakupu vam ponujamo po polovični ceni knjigo Ivana Sivca Kraljica Slovencev, ki v pripovedi predstavlja brezjansko božjo pot. Več o knjigah si lahko preberete na str. 16.

Ob jubileju milostne podobe vas vabimo na že 46. tradicionalno romanje bolnikov invalidov in ostarelih, ki bo 21. junija na Brezjah in ga že od vsega začetka organizira naša revija. Vabimo vse, ki bi želeli in so pripravljeni pomagati pri izpeljavi romanja, da se nam pridružijo kot pomočniki (pomoč pri pripravi prireditvenega prostora, usmerjanje ljudi, vožnja z vozički, razdeljevanje pijače ...). Pomočniki se zberejo ob 7. uri zjutraj pred baziliko. Prav tako vabimo župnike in župnijske karitas, da organizirajo romanja in tako omogočijo 'našim preizkušanim bratom', da poromajo ob brezjanskem jubileju.

Že nekajkrat se je zgodilo, da je iz člankov v Ognjišču nastala knjiga, ponavadi tudi uspešnica. Tokrat smo iz uvodnikov, ki jih je tri leta za našo revijo pisal Karel Gržan, pripravili knjigo, ki ji je avtor dal naslov Od senc k svetlobi. Pripravljamo tudi knjigo Gržanovih člankov o veroizpovedi (Verovati danes), ki jih je pisal v letu vere. Prav tako bodo izšla v knjigi razmišljanja o pomenu hoje v gore pokojnega Bogdana Žorža. Razmišljanjem iz rubrike Pot do Boga preko gora, bodo dodana še spremna beseda in spomini Bogdanove žene Zdenke na njuno romanje v Kompostelo (camino), njuno hojo v gore, njuno skupno vzgojno delo in zadnji dnevi pokojnega psihoterapevta. Spomine je zapisal dr. Jože Ramovš.

Jože Ramovš bo tudi 'nasledil' Bogdana Žorža v pisanju za Ognjišče. Seveda bo nasledil le strani, saj se bo lotil drugačne tematike in sicer medgeneracijskega sožitja in pisal o oskrbi onemoglih na domu. V Sloveniji 200.000 ljudi oskrbuje svoje stare, kronično bolne ali invalidne družinske člane, kar podpira tudi Evropska unija. Seveda pa pri tem naletijo tudi na težave. In tudi o njih bo spregovoril Jože Ramovš.

O sodobnem perečem problemu razpadanja zakonov govori tokratni gost meseca Stanislav Slatinek. Kot cerkveni pravnik seveda išče rešitve za ljudi, ki jih tarejo te težave. O tej problematiki je napisal tudi knjigo Izgubljeni prstan. Več o knjigi si lahko preberete na str. 15. Namenil jo je zaročencem, da bi se odgovorno pripravili na zakon, pa tudi tistim, ki bi radi dokazali ničnost cerkvenega zakona. Njegova pripoved o tej tematiki je polna razumevanja. Številni ljudje, ki jim je propadel zakon, se znajdejo v stiski, zato pripravljamo tudi knjigo, ki bi pomagala tem ljudem iskati izhod iz težav.

Junij je tudi mesec mašniških posvečenj. Zato smo tokratno prilogo namenili študiju bodočih duhovnikov na teološki fakulteti. Naj nas obdobje novih maš in praznovanje duhovniških jubilejev nagnejo k delu in molitvi za nove duhovne poklice.

* 29. maj 1850, Begunje, † 2. julij 1937, Stična

Knez kmečkega rodu

"Zdravje gorenjskega kmeta in njega ponos sta mu dala knežjo visokost, vladarsko moč in odločnost," je zapisal nekdo ob Jeg­ličevi smrti. Rodil se je 29. maja 1850 v Begunjah na Gorenjskem kot sin kmečkih staršev. Pri krstu so mu dali ime Anton; drugo ime Bonaventura, s katerim se je podpisoval tudi kot škof, je dobil, ko se je leta 1880 vključil v Tretji red sv. Frančiška. Šolanje je pričel v domačem kraju, že leta 1859 je prišel v Ljub­ljano, kjer je kot gojenec Alojzijevišča z odliko končal gimna­zijo in se po temeljitem premišljanju odločil za duhovniški po­klic. Bogoslovje je študiral v Ljubljani in bil leta 1873 posve­čen v duhovnika. Škof ga je zaradi njegove izredne nadarjenosti in pridnosti poslal na višji bogoslovni študij na Dunaj, kjer je dosegel doktorat. Zatem je širil svoje obzorje na raznih evropskih univerzah. Ko je prišel domov, je bil imenovan za podravnatelja bogoslovnega semenišča in profesorja cerkvene zgodovine, prava in dogmatike.

Leta 1882 je na povabilo sarajevskega škofa Stad­lerja, ki je škofijo šele ustanavljal, odšel v Sarajevo in ostal tam 16 let kot glavni škofov pomočnik. 12. septembra 1897 je postal pomožni škof. Februarja 1898 ga je cesar Franc Jožef I. imenoval za ljubljanskega škofa in marca istega leta je imenova­nje potrdil papež Leon XIII. Službo ljubljanskega škofa je nasto­pil 28. maja 1898. Škofijo je vodil polnih 32 let in jo popolno­ma preobrazil. Z osemdesetimi leti (maja 1930) se je upokojil in odšel v Gornji Grad. Dobil je častni naslov nadškofa. Leta 1932 se je preselil v samostan Stična, kjer je 2. julija 1937 umrl.

Najprej škof, a tudi narodni voditelj

Škof Jeglič je svojo službo nastopil v zelo razgibanem trenutku življenja Cerkve in naroda. Najpomembnejša mu je bila škofovska pastirska skrb. "Karkoli je že delal drugega, od izrazito poli­tične dejavnosti prek publicistike pa do ustanavljanja različnih organizacij, vse to je bilo podrejeno temeljni skrbi za božje ljudstvo, ki mu ga je Bog - o tem je bil trdno prepričan - za­upal" (Metod Benedik).

Kot kmečki sin je bil konzervativen, ven­dar pa je v svoji dušnopastirski vnemi doumel, da je novi dobi treba novih sredstev za oznanjevanje evangelija, novih načinov, da ohrani ljudi verne, obenem pa jim omogoči trdno izobrazbo. Brž je začel snovati versko vzgojne organizacije, zlasti v Marijinih družbah, podpiral in priporočal je izobraževalne organizacije. Doba njegovega škofovanja je pomenila "pravi versko izobraževalni narodni preporod". Temu namenu naj bi služili tudi njegovi spisi. Vsem stanovom je napisal knjige, v katerih je podal temelje za samovzgojo: Mladeničem, Dekletom, Ženinom in nevestam, Zakoncem, Staršem. "Niso učene te razprave, niso umetniške mojstrovine, a eno bo moral vsakdo priznati: polne ljubezni in modrosti so, pol­ne gorečnosti in svete vneme" (Mohorjev koledar 1938). Poleg knji­ge Mesija, v kateri je bralce vnemal za lepoto Kristusovega živ­ljenja, je mohorjanom namenil nekaj apologetskih (versko obramb­nih) spisov: V boj za temelje krščanske vere, V boj za krščanske resnice in čednosti, V boj za krščansko življenje. Vernike je po­učeval tudi v svojih temeljitih pastirskih pismih, v katerih je obravnaval osnovne krščanske resnice in zapovedi.

Jegličev "čudež": Zavod sv. Stanislava

Že nekaj mesecev po prihodu v Ljubljano je škof Jeglič prišel na dan z načrtom, da ustanovi škofijsko slovensko gimnazijo z za­vodom, kjer bodo dijaki imeli stanovanje in hrano. Ta načrt, ki se je zdel za tiste čase nemogoč in neizvedljiv, je bil škofov odgovor na agresivni liberalizem, ki se je širil med mladino po šolah. Pri mnogih cerkvenih ljudeh je vzbudil pomisleke, da bo tak zavod preveč stal, liberalcem pa je bil ta načrt trn v peti in so ga na vse načine skušali onemogočiti. Škof Jeglič se ni dal ostrašiti. Trdno je zaupal v Božjo previdnost. Načrte za to og­romno stavbo, ki je bila največja in najsodobnejša v tistem času na slovenskih tleh, je naredil sarajevski arhitekt Josip Vancaš. Zrasla je v rekordnih štirih letih (1901-1905). Ko mu je zmanjko­valo denarja, je šel škof osebno "beračit" po deželah tedanjega cesarstva, a je le malo dobil. Največ je priteklo iz rok revnih ljudi, ki so radi darovali v ta namen. V svojem novem zavodu, ki je prve gojence sprejel septembra 1905, je škof odprl prvo čisto slovensko gimnazijo. Že ko je začel misliti nanjo, je poslal na­darjene duhovnike na razne evropske univerze študirat, da so se usposobili za gimnazijske profesorje. Ti so pripravili tudi slo­venske učne knjige. Od ustanovitve leta 1905 pa do zadnjega šol­skega leta 1944/45 je bilo v zavodski gimnaziji 3.136 dijakov. Med njenimi maturanti je skoraj 300 duhovnikov ter veliko stro­kovnjakov v raznih svetnih poklicih. Med drugo vojno so zavod zasedli Nemci, po vojni pa so ga komunistične oblasti spremenile v vojašnico. Pred desetimi leti je bil vrnjen Cerkvi in v prenov­ljenih prostorih si nabirajo znanje in omiko novi rodovi.

(obletnica meseca 05_2000)

* 19. januar 1928, Vrhpolje pri Vipavi, † 29. maj 2001, Godovič, pokopan je v Stržišču pod Črno prstjo

Mladi so željni pristnih odnosov

Na ta lepi svet, ki ga je znal vse življenje z otroškim strme­njem občudovati, je Vinko Kobal prišel sredi sončne Vipavske do­line. Rodil se je 19. januarja 1928 v Vrhpolju pri Vipavi v kmeč­ki družini. "Doma nas je bilo sedem otrok. Najbrž sem že od doma prinesel potrebo po občestvenem življenju." Osnovno šolo je ob­iskoval v rojstni vasi, gimnazijo pa v Malem semenišču v Gorici, med vojno v Castelleriju pri Vidmu, kjer je bilo življenje zelo trdo. Po maturi v Gorici leta 1947 je odšel v Ljubljano študirat bogoslovje. Bogoslovci so živeli pod stalnim pritiskom udbe, ki je izvajala hišne preiskave, zaslišanja in mlade fante, ki so se odločili za duhovniški poklic, skušala od tega namena odvr­niti z zastraševanjem in zapiranjem. Skozi te preizkušnje je mo­ral tudi Vinko. V bogoslovskem času je bil dvakrat zaprt: leta 1949 šest mesecev, leta 1951 pa štiri mesece: zaprli so ga ta­koj po mašniškem posvečenju, ki ga je prejel 29. junija 1951 po rokah škofa-spoznavalca Antona Vovka. Domača župnija se je vese­lila slavja nove maše, za katero je bilo že vse pripravljeno, toda doživeli so jo šele jeseni, ko je bil novomašnik izpuščen iz zapora. Po novi maši je nastopil službo župnijskega upravi­telja v Ročinju ob Soči. Takoj je navezal stike z mladimi pri verouku v svoji župniji in pri srečanjih s srednješolci na Kos­tanjevici (Nova Gorica). "Mladinska pastorala ni bila zame le nekak mladinski program, ampak izziv in preizkus vse moje duhov­niške vizije in ideala.

Tako kot mladi, sem čutil globljo žejo po pristni sreči. Hotel sem se prepričati, koliko jim pri ures­ničenju tega hrepenenja lahko resnično pomagam in obenem tudi sam izpopolnim svojo zavest poklicanosti. Spoznal sem, da jim lahko dam zanesljive odgovore le, če bom svojo osebno vero utr­jeval in poglabljal...Ob delu z njimi sem postajal zrelejši in srečnejši, živel sem polnejše življenje." Za mlade je s sodelav­ci izdajal ciklostiran list Veslajmo (1960-1964). Ko so "njego­vi" srednješolci postali študenti v Ljubljani, je prevzel duhov­no vodstvo skupine primorskih študentov. Sodeloval je pri snova­nju veroučnih knjig za otroke in mladostnike. Leta 1969 je odšel iz Ročinja za župnijskega upravitelja v Deskle in Plave, kjer je ostal do leta 1983, zatem je bil dve leti (1983-1985) duhov­ni pomočnik v novogoriški župniji Kristusa Odrešenika, zadnjih šestnajst let (1985-2001) pa župnik v Godoviču.

V poletnih počitnicah 1965 je položil temelje svojemu največ­jemu delu, za katero je zastavil vse svoje talente in pri ka­terem je užil veliko bridkosti, še več pa zadoščenja in radosti. Začel je zbirati mlade, predvsem dijake in študente, na mladin­ska duhovna srečanja, na katerih jim je želel omogočiti osnovno doživetje Cerkve kot občestva. Tako so se rodili "tedni duhovno­sti" v Stržišču pod Črno prstjo, mirni gorski vasici v čudovitem naravnem okolju. Vas je že od leta 1964 brez duhovnika (zadnji je bil Drago Klemenčič), zato so župnišče pod cerkvijo preuredi­li v dom duhovnosti, kjer se v juliju in avgustu leto za letom zvrstijo skupine mladih s svojimi duhovniki. Sprva je bilo pro­stora za okoli 50 mladih, zdaj pa jih hiša sprejme več. "Vse delo na tednih duhovnosti je zasnovano na triletnem programu, izraženem v treh geslih: SREČANJE, ZNAMENJE, ZAVEZA. V njih je zajet ves tradicionalni katekizemski zaklad, razdeljen na tri poglavja: vera, zapovedi, zakramenti. Izražanje je čisto drugač­no in izhaja iz življenjskih izkustev mladih... Mladi si želijo izkustvenih dejstev. Videti hočejo, kakšna je Cerkev kot prija­teljsko občestvo," je razlagal Vinko Kobal, ki je hotel biti čim več časa navzoč v Stržišču. Zato so tudi izpolnili njegovo zadnjo željo, naj ga k počitku do jutra Vstajenja položijo tam gori, kjer je bilo že dolga desetletja ob mladih njegovo neut­rudno srce. S svojo bližino bo spodbujal tiste, ki bodo njegovo delo nadaljevali.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2001) 7, str. 72.

* 29. maj 1830, Mengeš, † 14. julij 1905, Novo mesto

"Poslušal sem strastno rad narodne pripovedke in bajke"

Zgodbo svojega življenja je začel pisati na željo zdravnika dr. Frana Derganca ob bližajoči se petinsedemdesetletnici svojega rojstva. Napisana je bila v 14 pismih, naslovljenih na omenjenega zdravnika, izhajala pa je v Ljubljanskem zvonu od junija 1905 do avgusta 1906. Brez kakšnih uvodov Trdina pričenja: "Rodil sem se 29. maja 1830 v Mengšu na Gorenjskem. V domači vasi sem ostal do desetega leta. Bil sem jako razposajen dečko. Smrdelo mi je vsako delo, tem rajši pa sem pohajkoval, se pretepal, pse dražil, klatil sadje, lovil ptiče, lazil po hosti, poleti se kopal, pozimi drsal in se kepal. Blagi materi sem delal dosti žalosti in skrbi. Imel pa sem to dobro svojstvo, da sem hodil rad v šolo in se prav pridno učil. Priroda mi je podarila odličen spomin. V treh mesecih sem znal ročno čitati in si zapomnil vsako molitev, če sem jo le dvakrat čul." Njegov oče Andrej je bil srednjevelik kmet in z ženo Mico Kcel, ki je bila iz Trzina, sta imela osem otrok; Janez je bil tretji po vrsti. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju in brž ko se je naučil brati ("v treh mesecih"), se kar ni mogel ločiti od knjig.

"Doma sem imel še eno duševno zabavo, ki mi je bila še ljubša nego čitanje. Poslušal sem strastno rad narodne pripovedke in bajke, ki so jih pripovedovale dekle, posebno pa moja bivša pestunja Neža." Ta "duševna zabava" je bila podlaga za njegovo kasnejše pisateljevanje. Na prigovarjanje učitelja, kaplana in tete so ga domači namenili za šolanje, ki ga je nadaljeval v Ljubljani, kjer je vsa leta stanoval pri "dijaški materi" Mariji Tandler iz Idrije. Vzdrževal se je v glavnem sam z inštrukcijami.

"Srčna žila mojih naukov bo domoljubje"

Vseskozi je bil odličen dijak in po maturi (1849) se je odločil za študij zgodovine in zemljepisa na dunajski univerzi, kot stranska predmeta je vzel še grščino in latinščino, poleg tega pa je vpisal še starocerkvenoslovanščino pri Franu Miklošiču. Po diplomi je jeseni 1853 nastopil prvo službo na gimnaziji v Varaždinu, kjer je ostal dve leti; jeseni 1855 ga najdemo kot profesorja zgodovine in zemljepisa na gimnaziji na Reki. O nalogah svojega profesorskega in vzgojiteljskega poklica si je že na začetku zastavil jasne smernice: "Ne bom rekel le včasi v tujem jeziku kako domoljubno besedico kakor moj prof. Martinak (njegov gimnazijski profesor v Ljubljani), ampak oznanjeval in zasajal v mlada srca slovanski patriotizem o vsaki priliki, z vsemi mogočimi dokazi, budili in pripomočki. Srčna žila mojih naukov bo domoljubje... V historiji bom govoril brez straha celo resnico, četudi semtertja koga piknem in zbodem... Ne dotaknivši se jedra in dogem krščanske vere, bom napadal brez milosti na očitno praznoverje..."

V Mojem življenju pripoveduje, da je kot dijak v Ljubljani zapadel v pietizem, neživljenjsko pobožnost, katere ga je rešila prva, nežna ljubezen. "Verska vprašanja sem jel presojati povse hladno in objektivno. Dejal sem si: 'Izpolnjeval bom svoje dolžnosti, živel pošteno in si ohranil čisto vest, pa se mi ne bo treba bati nikogar in še najmanj pravičnega in predobrega božjega Očeta'." Na Reki je prišel v spor s spletkarskim ravnateljem Antonom Mažuranićem in 1. septembra 1867 je bil upokojen, čeprav so mu po dvanajstih letih službe priznali sposobnost in največjo priljubljenost med profesorji in učenci.

Raziskovalec ljudske preteklosti in sedanjosti

Komaj 37-letni upokojenec se je pozno jeseni 1867 naselil v Bršlinu pri Novem mestu, leta 1871 pa se je preselil v Novo mesto, kjer je živel do smrti. Zdaj se je lahko povsem posvetil pisateljskemu delu, ki ga je začel že v višjih gimnazijskih razredih. Prvi in najmočnejši vir njegovega navdiha za pisanje je bilo že tedaj živo ljudsko izročilo. Trdina ga je želel soustvarjati, ga razširjati, dopolnjevati in mu "podkladati" svojo misel - zlasti poučno, narodnovzgojno in satirično. Leta 1849 je v Sloveniji objavil Narodne pripovedke iz Bistriške doline, sledila sta pripovedna spisa Pripovedka od Glasan- Boga in Pripovedka od zlate hruške (satiri), zgodovinska novela Arov in Zman (1850) ter kritična razprava Pretres slovenskih pesnikov (1850), v kateri "postavi na prestol" Prešerna. Ime Janeza Trdina pa povprečno poznavalec slovenske književnosti brž poveže z njegovim delom Bajke in povesti o Gorjancih. "Z njimi je želel v slovensko literaturo uvesti pripoved, ki bi bila hkrati narodna in umetna, pri čemer bi se ohranjala zunanja oblika ljudske pripovedi, nova, se pravi realnejša, pa bi bila vsebina" (Matjaž Kmecl). Preden se je lotil pisanja, je petnajst let popotoval po Dolenjskem in Beli krajini ter zapisoval vse, kakor in kolikor je videl, slišal in zvedel (ohranilo se je 27 zvezkov njegovih zapiskov. Njegovo zadnje delo so spomini Moje življenje, ki jih je končal dobra dva meseca pred smrtjo, ki je prišla ponj 14. julija 1905. "Pred smrtjo bom vsaj v duhu povzdignil proti svojemu Bogu roke in oči in molil: Presrčna ti hvala, blagi Oče, da si me ustvaril in mi podaril dovzetno dušo, ki je spoznala tvoj prelepi svet in tvojega človeka in njegovo slavno zgodovino in vzvišen poklic in namen njegov!"

(obletnica meseca 07_2005)