* 29. avgust 1894, Pazin (Hrvaška), † 6. junij 1981, Ljubljana

Življenje povezano z železnico

Začetna postaja življenja Angela Cerkvenika je bil Pazin, mesto v hrvaški Istri (po drugi svetovni je bilo tam semenišče, kjer so se kot srednješolci pripravljali na svoj poklic številni slovenski duhovniki, ker na Slovenskem takega zavoda dolgo ni bilo). Luč sveta je zagledal 29. avgusta 1894. Oče Franc je bil dacar, kasneje gostilničar, mati Katarina pa je bila Hrvatica iz vasi Šujeviči v okolici Pazina. Družina se je preselila v Ilirsko Bistrico, še preden je Angelo začel hoditi v šolo, tako da so v družini govorili slovensko. Prva dva razreda ljudske šole je obiskoval v Trnovem pri Ilirski Bistrici, naslednja dva v Trstu ter še dve leti nemške pripravnice za gimnazijo. Hrvaško državno gimnazijo (1907-1914) je končal s predčasno vojno maturo, ker je bil vpoklican k vojakom. Kot častnik je služboval v različnih krajih, med vojno bil dvakrat ranjen. "Pisateljevo življenje je bilo tesno povezano z železnico," je zapisala Berta Golob v knjižici Znani obrazi (Ljubljana 1980). "Zanjo se je odločil takoj po prvi svetovni vojni, ko je bilo treba najti zaposlitev. V raznih upravnih službah je bil pri železnici vse do leta 1950.

Zaposlitev v zvezi z vlaki in železno cesto mu je omogočala tudi poceni potovanja in prav to je bilo tisto, zaradi česar se je Cerkvenik s službo hitro sprijaznil. Zelo si je želel spoznati čimveč sveta. Potovanje mu je postalo kar usoda." Pogosto se je selil, potem se je za dalj časa ustalil v Ljubljani, kjer je opravljal razne službe. Leta 1939 je bil premeščen v Beograd h generalni direkciji državnih železnic. Tam je dočakal upokojitev (1951), potem pa se je vrnil v Ljubljano.

Slovenske pesmi in hrvaška proza

S pisanjem se je Angelo Cerkvenik začel načrtno ukvarjati po prvi svetovni vojni, ko je dobil službo pri Južni železnici. Svoje prve slovenske pesmi in hrvaško prozo je objavljal v literarnem glasilu Naprijed. Kasneje je sodeloval pri mnogih slovenskih in hrvaških listih, predvsem levičarskih, tako: Maska, Kres, Naprijed, Rdeči pilot, Delavec, Ljubljanski zvon, Delavska politika, Mladina, Ujedinjeni železničar, po vojni: Obzornik, Pionir, Ciciban, Slovenski poročevalec, Primorski dnevnik.

Omeniti velja Cerkvenikove drame iz delavskega življenja, od katerih je bila večina tudi uprizorjena. Naj nekatere naštejem: V kaverni (1924), ki je prva slovenska kolektivistična drama, dramska trilogija V vrtincu (1925), Greh (1926) in Očiščenje (1927). "Tudi prozna dela se gibljejo skoraj vsa v svetu delavstva in bojev za delavske pravice, v njih pa je opaziti tudi močno satirično tendenco; posebno ko gre za malomeščansko okolje" (Marijan Brecelj). V knjižni izdaji je izšla njegova najobsežnejša povest Orači (1932), še prej pa Daj-nam danes naš vsakdanji kruh (1929). V svojih proznih spisih je pogosto posegal tudi v prikazovanje ob prvi svetovni vojni, ki jo prestajal na različnih frontah: najprej na Tirolskem, zatem na soški fronti, kjer je bil pri Doberdobu ranjen, pa na ruski fronti, kjer je bil drugič ranjen. Bil je tudi zavzet sindikalni delavec: pred vojno je aktivno sodeloval v Zvezi delavskih prosvetnih društev Svobod in pri Cankarjevi družbi.

Mladinske povesti z živalskimi junaki

Vsi dobro vemo, kakšna prijateljstva znajo sklepati otroci z živalmi, zato ni čudno, da otroci pa tudi že malo bolj odrasli radi vzamejo v roke katero od mladinskih povesti izpod peresa Angela Cerkvenika. Ena najlepših je nedvomno Ovčar Runo, zato jo vedno znova tiskajo. V njej je Cerkvenik spletel'čudovito zgodbo o psu in starem pastirju, ki se med seboj "pogovarjata" kot dva-človeka. Hudobneži psa ugrabijo, vendar bo Runo znal najti pot k svojemu žalostnemu gospodarju. Kakšno veselo snidenje bo to! Po vojni je Cerkvenik napiše povest Sivi o ovčarskem psu, ki pomaga partizanom v boju proti Nemcem (1947), zatem sta izšli še povesti Medvedek s Kočne (1953), Medvedek s Križeve gorice (1956). Nazadnje (1961) pa še mladinska povest Markov beg; postavljena v dobo fašistične okupacije Primorske. Nekatera Cerkvenikova dela so prevedena tudi v tuje jezike, pa tudi Cerkvenik je nekaj prevajal iz tujih jezikov, zlasti hrvaščine.

Včasih se je kaj polemično oglasil, pisal je tudi ocene knjig nekaterih slovenskih pisateljev prva leta po prvi svetovni vojni. Kot železniški uslužbenec je prekrižaril številne evropske države (Nemčija, Češka, Danska, Švedska, Nizozemska, Francija, Italija, Anglija), nekatere je obiskal tudi večkrat. Zadnja postaja njegovega življenjskega popotovanja je bila Ljubljana, kjer je umrl 6. junija 1981 v častitljivi starosti 87 let.

(obletnica meseca 08_2004)

LETA 1606 ROJEN PIERRE CORNEILLE

FRANCOSKI DRAMSKI, PESNIK († 1684)

Pred več kot štiristo leti se je v mestu Rouen rodil Pierre Corneille, utemeljitelj francoske klasicistične drame. Študiral je pravo in bil nekaj časa odvetnik v svojem rojstnem mestu, v drugi polovici življenja pa se je posvetil gledališču. Med njegova najbolj znana dela spada tragikomedija (ali tragedija) Cid.

LETA 1711 ROJEN BERNARD MARIBORSKI (Anton Apostol)

KAPUCIN, LEKSIKOGRAF († 1784)

Ivan Anton Apostel (Bernard Mariborski je redovno ime) se je rodil v ugledni mariborski družini. Po končanem šolanju je stopil v kapucinski red, leta 1736 je prejel mašniško posvečenje. Kot pridigar je deloval v več samostanih. Izviral je iz nemško govorečega okolja, a se je naučil slovenščine in jo sprejel za svoj jezik. Bil je eden glavnih slovaropiscev v obdobju baroka in v svoj nemško-slovenski slovar (1760) je prvi zajel tudi štajersko besedje. Pri pisanju se je opiral na več starejših slovarjev in slovnic.

LETA 1799 ROJEN ALEKSANDER S. PUŠKIN

RUSKI PESNIK, PISATELJ IN DRAMATIK († 1837)

Plemiškega rodu, svobodomislec, eden največjih ruskih pesnikov, utemeljitelj modernega ruskega jezika in predstavnik romantike. Zapustil je bogato literarno dediščino. V svojem literarnem ustvarjanju je združeval francoske in angleške vplive, rusko folkloro, orientalske motive ... Njegovo najbolj znano delo je roman v verzih Jevgenij Onjegin, ki pomeni enega vrhov evropskega romantičnega pesništva, hkrati pa velja tudi za začetek ruskega družbeno psihološkega romana. Še nekaj najbolj znanih naslovov njegovih del: drama Boris Godunov, novela Pikova dama, roman Stotnikova hči ... Umrl je kot žrtev nesmiselnega plemiškega obračuna, star manj kot 38 let.

njegovo razmišljanje:

• Denar je vselej starosti vsaki dobrodošla stvar. Mladenič naglega v njem išče sluga, starec pa zvestega v njem išče druga.
  
• Le v bodočnosti živimo, / a sedanjost nas mori; / vse premine, vse zbeži; / drago nam je, ko je mimo.

LETA 1853 ROJEN ANDREJ KOMAC

GORSKI VODNIK († 1908) (POKOPAN V TRENTI)

Več kot 20 let je bil osebni vodnik J. Kugyja, z njim prehodil in preplezal večkrat vse vrhove Julijskih Alp, prvi našel pot na Suhi plaz (Škrlatico) od obeh strani, odkril 'Kugyjevo' pot na Triglav ter z njim prehodil Dolomite, Koroško in vse našim krajem sosedno gorovje. Bil je dolgo vrsto let vodnik Alpenvereina, pa se svojemu rodu ni odtujil. 10. dec. 1908 je na Hudi ravni blizu Vršiča ob poti v Kranjsko goro umrl nenadne smrti, skoraj gotovo za srčno kapjo.

LETA 1875 ROJEN THOMAS MANN

NEMŠKI PISATELJ, DRUŽBENI KRITIK, NOBELOVEC († 1955)

Leta 1929 je Nobelovo nagrado za književnost prejel nemški pisatelj Thomas Mann, "predvsem za veliki roman Buddenbrookovi, ki je čedalje bolj priznan kot klasično delo sodobne književnosti". Ob prevzemu nagrade je dejal, da sicer ni katoličan, ima pa svojega svetnika: to je sv. Boštjan, mučenec, preboden s puščicami, ki simbolizira "ljubkost v mukah".

LETA 1886 ROJEN EDVARD RUSJAN

LETALSKI KONSTRUKTOR, PILOT IN PIONIR LETALSTVA († 1911)

Letalskega pionirja Edvarda Rusjana pogosto imenujejo "slo­venski Ikar". V grški mitologiji je bil Ikar(os) sin arhitekta De­dala, ki je zase in za sina naredil krila iz perja in voska, da bi se rešila iz labirinta, kamor ju je bil zaprl kretski kralj Minos. Kljub očetovim svarilom se je Ikar med poletom preveč pri­bližal soncu, zato se mu je vosek na krilih stopil in je padel v morje. Pripoved o Ikaru je izraz človekove prastare želje, da bi letal po zraku s krili kot ptica. Življenje in delo začetnika motornega letalstva na področju kon­struktorstva, podjetništva in pilotiranja pri nas je najtemelji­teje raziskoval Sandi Sitar in po njem povzemamo glavne podatke v članku ...

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2001) 1

LETA 1944 SE JE ZGODIL DAN D

Velika zavezniška invazija (ameriških in britanskih čet) v Normandijo, ki se je pričela 6. junija 1944 - ta datum je šel v zgodovino kot "dan D" - je pomenila odprtje nove, zahodne fronte poleg vzhodne, ruske. Nacistična Nemčija je bila v kleščah; čeprav je Hitler še poskušal spremeniti njeno usodo, je 9. maja 1945 kapitulirala.

LETA 1946 UMRL GERHART J. R. HAUPTMANN

NEMŠKI DRAMATIK

Ded nemškega dramatika Gerharta Hauptmanna je bil šlezijski tkalec, oče pa se je povzpel do hotelirja. Gerhart je po neuspešnem šolanju bil najprej kipar, potem pa se je posvetil pisanju. Uveljavil se je kot eden največjih dramatikov nemškega in evropskega naturalizma. Njegova drama Tkalci (1892) je kolektivna odrska kronika upora šlezijskih tkalcev. Velik uspeh je doživela njegova drama Potopljeni zvon (1897). Za svoje ustvarjanje na področju dramske umetnosti je dobil leta 1912 Nobelovo nagrado za književnost.

LETA 1948 UMRL LOUIS LUMIERE

OČE FILMSKE UMETNOSTI (* 1864)

Brata Lumière – Louis (1864-1948) in Auguste (1862-1954) sta začetnika kinematografije. Na prvo filmsko predstavo sta povabila Parižane 28. decembra 1895. Ta datum velja za rojstni dan filmske umetnosti. Louis je v prvem letu posnel okoli 40 filmov, ki pa so trajali le nekaj minut. Svojo napravo za prikazovanje 'gibljivih slik' sta predstavila že 22. marca 1895, v javnosti pa sta z njo nastopila na zgoraj omenjeni dan. Film je odigral nadvse pomembno vlogo v kulturni zgodovini.

LETA 1962 UMRL VASILIJ MIRK

skladatelj, pedagog in zborovodja (* 1884)

Skladatelj, zborovodja in glasbeni pedagog, po stroki profesor zgodovine in zemljepisa, je najprej deloval v rojstnem Trstu. V letih 1925–1928 je vodil zbor srbske pravoslavne Cerkve in zanj napisal Liturgijo sv. Jovana Zlatoustoga. Ko so fašisti ukinili slovenske šole v Trstu, je leta 1928 odšel v Maribor, od tam pa se je leta 1941 pred Nemci umaknil v Ljubljano. Bil je vrhunski mojster slovenske zborovske glasbe.

LETA 1981 UMRL ANGELO CERKVENIK

dramatik, pripovednik, (* 1894)

Pisatelja Angela Cerkvenika slovenska literarna zgodovina ne ceni prav visoko. Najbrž tudi zato, ker je večina tega, kar je napisal - in pisal je zelo pridno - raztreseno po revijah in koledarjih delavske knjižne Cankarjeve družbe in izdajah slovenskih izseljencev v Ameriki. Eno prvih Cerkvenikovih del, ki je izšlo v knjigi, je priljubljena mladinska povest Ovčar Runo (1937, kasneje še več izdaj in ponatisov). V knjigi lepo opisuje zvesto prijateljstvo med "pametnim ovčarskim psom in starim pastirjem. Po drugi svetovni vojni je napisal še nekaj mladinskih del.

... več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2004) 8

odlomek iz Ovčarja Runa:

• "Dve uri hoda od tod, visoko zgoraj na planini, pase ovce dveleten ovčarski pes, Runo po imenu. Takšnega psa niste še videli... Pes je čudovito lep in prikupen. Oči ima kakor človek. Kako bi ga le mogel prodati? Prodati najboljšega prijatelja? Pastir Miško je star in bolehen. Daleč naokoli nima nobene družbe. Edinole Runo mu zvesto sedi ob nogah, se vzdigne in na mig poišče izgubljeno ovco. Pač, Miško ima še tri pse, ki pa so že stari. Zvestejšega prijatelja in pametnejšega varuha od Runa nisem še videl. Kakor kralj je med drugimi psi in čredami ovac. Če bi se mu kaj nevšečnega primerilo, bi utegnil Miško od bridkosti umreti."
  

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Velikokrat gremo v tuji svet in občudujemo umetnine, lepih preprostih stvari, ki jih imamo vsak dan pred očmi, pa ne opazimo. Med te spadajo tudi naše domače rože, zelenje in drevje. Pomislite na prve zvončke, ki pokukajo iz tal spomladi, na travnik v cvetju, gozd ... Na prostoru tako majhne dežele, kot je naša (samo 20.273 km2), se zvrsti do 3500 rastlinskih vrt. Več, kot jih ima prostorna Poljska, prav malo manj kot velika Nemčija, trikrat več kot Anglija ali Belgija. Prav je, da bogastvo, ki nam ga je dala narava spoštujemo in zanj skrbimo. Nekaj tega bogastva je zbranega v Botaničnem vrtu v Ljubljani.

Botanika je veda o rastlinah, botanični vrt je kraj, kjer so zbrane rastline; ne samo tiste, ki rastejo na naših tleh tudi iz različnih koncev sveta. Malokdo ve, da so bili botanični vrtovi sprva namenjeni predvsem študentom medicine, da so se učili prepoznavati rastline, ki so jih uporabljali za zdravljenje. Ljubljanski botanični vrt je zasadil Franc Hladnik teolog, ki je bil prvi profesor botanike na takratnem Liceju. Pravzaprav je v vrt presadil iz Licejskega vrta (danes je tam Vodnikov trg, stavbe z vrtom ni več) na novo zemljišče ob Karlovški cesti ob Gruberjevemu kanalu. To se je zgodilo leta 1810, v času Ilirskih provinc, ko so Francozi naše visoke šole povzdignili na univerzitetno raven, ki so v svoji sestavi morale imeti tudi botanični vrt. Vrt je v zgodovini odigral pomembno izobraževalno in raziskovalno vlogo, pa tudi narodnostno in kulturno, saj je v tistem času veljal za Vrt domovinske flore in so tam zbirali in proučevali domače rastline. V ljubljanskem botaničnem vrtu so zbirali rastline tedanje dežele Kranjske. Letos mineva dvesto let od kar je bil napisan prvi seznam rastlin v botaničnem vrtu v Ljubljani, in ga še danes hranijo v arhivu Republike Slovenije.

Ta seznam je že takrat obsegal 766 rastlinskih vrst, ki so rasle v vrtu. Število je bilo za tisti čas že izredno veliko. Ljubljanski vrt spada med srednje stare vrtove v Evropi; v tistem času je bilo zasajenih precej vrtov po evropskih mestih, vendar ta v Ljubljani deluje neprekinjeno na istem prostoru in to mu med poznavalci zelo dviga ceno. V letu 2007 je bil tako predstavljen v knjigi, ki je izšla v Londonu med le 178 svetovno pomembnimi zgodovinskimi botaničnimi vrtovi od preko 2800 vrtov po celem svetu. Leta 2008 je bil Botanični vrt v Ljubljani razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Deluje pod okriljem Oddelka za biologijo, Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Vsak vrt je prostorsko omejen vendar nudi celovit pogled na rastlinstvo. V ljubljanskem botaničnem vrtu raste med 4500 in 5000 različnih rastlinskih vrst, kar ga v tem pogledu uvršča med bogatejše tovrstne vrtove, čeprav se razprostira na samo dveh hektarjih površine. To so posebnosti starih Botaničnih vrtov, velikosti do osem hektarjev. Vrtove so običajno zasajali na obrobju mest, kjer je bilo zemljišče cenejše, sčasoma pa jih je mesto nekako 'vsrkalo' vase in se zato kasneje niso mogli več širiti.

Delo v vrtu nikoli ne počiva v nobenem letnem času. Tudi za obiskovalce ni prekinitve sezone, saj si lahko vedno (zlasti pozimi je to zanimivo) ogledajo precej velik tropski rastlinjak z mnogimi eksotičnimi rastlinami. Prava zelena in topla oaza sredi zime. V zimskem času sicer predvsem čistijo semena. Med letom namreč tako v samem vrtu kot v naravi zbirajo semena rastlin. Potem jih očistijo in popišejo ter naredijo seznam, ki natisnjen izhaja že vse od leta 1889. Seznam je uradna publikacija, ki služi za izmenjavo z drugimi vrtovi. Na začetku so ga pošiljali tridesetim vrtovom, sedaj ga pošiljajo več kot tristotim; povezani pa so z nad 2800 botaničnimi vrtovi po vsem svetu.

Vrtovi si izmenjujejo sezname na njih osnovi pa potem semena in rastline. To je izmenjava, ki služi za raziskovalne in izobraževalne namene. Ta navada izhaja iz časov, ko so si botaniki po prijateljski oziroma znanstveni 'liniji' izmenjevali semena, danes pa poteka to po uradnih seznamih in publikacijah. Ukvarjajo se npr. z raziskavami zvončkov, ciklam, žafranov in z njihovo raznolikostjo, oziroma raznolikostjo slovenske flore na sploh, ki so jo že uspešno predstavili v svetu in predvsem z zvončki in ciklamami dosegli izredno zanimanje in to v Angliji, kjer je hortikultura na višku. Te naše velike raznolikosti se velikokrat veliko bolj zavedajo tujci kot mi sami, zato se v vrtu posebej trudijo skrbeti za domovinsko floro.

Namen botaničnih vrtov ni, gojenje in prodaja rastlin, to delajo vrtnarije. Njihov namen je vzgoja, izobraževanje in proučevanje, varstvo narave in ozaveščanje ljudi. Na voljo je tudi nekaj rastlin, tako domačih kot tropskih, ki se jih lahko kupi. Rastlin, ki jih dobijo z izmenjavami, ne smejo prodajati, saj jih k temu zavezujejo konvencije, in te rastline imajo izključno za izobraževalne namene. Čeprav so obiskovalci včasih razočarani, se tega strogo držijo.

Zunanjih del je seveda največ spomladi, vendar pa je vrt vedno nikoli dokončano delo, in je treba neprestano skrbeti zanj. Začeti je treba vsako pomlad znova, zasaditi enoletne ali dvoletne rastline. Vsako leto posejejo približno tristo različnih enoletnic. V vrtu so zaposleni štirje vrtnarji in vodja vrta, začasno pa pomaga še nekaj ljudi. V tujini imajo taki vrtovi s toliko dejavnosti okrog petindvajset ljudi. Posebnost ljubljanskega vrta je, da nudi precej vodenih ogledov, marsikateri vrtovi po Evropi tega nimajo. Lani so zabeležili 15.000 obiskovalcev, 8.500 vodenih ogledov, drugo pa so ljudje, ki se udeležujejo raznih prireditev in delavnic, ki jih pripravljajo. Ogled vrta je prost, le za tropski rastlinjak je vstopnina. Vseh obiskovalcev, ki vrt obiščejo letno pa je gotovo preko 50.000. V lepih, sončnih dneh je ljudi, ki si pridejo ogledat vrt, res veliko.

V Botanični vrtu v Ljubljani lahko vidite rastlino, ki je ne boste našli nikjer drugje. To je Flajšmanov rebrinec (Plastinaca sativa var. fleischmannii). Nekoč je rastel na grajskem hribu v Ljubljani, ko je bil manj zaraščen kot je sedaj. Navadni rebrinec je kar pogost, pri tej rastlini gre za dedno spremembo in vidite jo lahko samo v Botaničnem vrtu ter po novem na ljubljanskem gradu, kamor so jo presadili, in bo letos cvetela ob grajski trti, 'hčerki' najstarejše trte iz Maribora.

(na obisku 05_2012)

LETA 1867 UMRL ANDREJ FLEISCHMANN

BOTANIK (* 1804)

Leta 1819 ga je Franc Hladnik, ki je v Ljubljani ustanovil Botanični vrt, sprejel v službo kot vrtnarja. Kasneje je vrt oskrboval sam in tudi nadaljeval že od Hladnika začeta poljudna botanična predavanja na ljubljanski gimnaziji. Samostojno in v skupaj z Hladnikom je raziskoval kranjsko floro, prispeval rastline za herbarijsko zbirko. Po njem se imenujeta Fleischmannov rebrinec in Fleischmannovo grabljičje.

... vtise z obiska v Botaničnem vrtu lahko preberete v rubriki na obisku 05_2012

LETA 1880 UMRL RADOSLAV RAZLAG – JAKOB

PISATELJ, PESNIK IN POLITIK, DEŽELNI GLAVAR KRANJSKE (* 1826)

Doma v Radoslavcih, študiral v Gradcu, kjer je nekaj časa delal kot pravnik, kasneje je živel v Brežicah in Ljubljani. Bil je prvi Slovenec, ki je bil izvoljen v štajerski deželni zbor, kjer je zastopal narodne pravice štajerskih Slovencev. O tem je govoril tudi na prvem taboru v Ljutomeru (1868). Nekaj časa je bil tudi prvi slovenski deželni glavar Kranjske (1871).

LETA 1898 ROJEN FEDERICO GARCIA LORCA

ŠPANSKI PESNIK IN DRAMATIK, SLIKAR, PIANIST IN SKLADATELJ († 1936)

Na enega največjih španskih pesnikov (umrl 1936) je imela velik vpliv pokrajina (Andaluzija, predvsem s svojo starodavnostjo, s skrivnostnim hrepenenjem in z globoko žalostjo. Lorca je v Andaluziji iskal tisto najgloblje in je to doživljal bolj čutno kot nagonsko, zato je njegov pesniški svet pogosto skrivnosten, nestvaren in poln človeške nesreče. Lorca velja za izredno karizmatičnega pesnika, je nadrealist in ekspresionist. Spada v mlajši val španske pesniške generacije, ki se je opirala predvsem na ljudsko poezijo (viteški, ciganski, ljubezenski motivi in teme). Dala pa je modern pečat na pomenski in oblikovni plati (nelogične asociativne povezave, miselni preskoki, razbiti stavki, tok zavesti!). V njegovih pesmih gre za izjemno metaforiko; metafore so večinoma izvzete iz narave in so težko razumljive, vendar je simbolika presenetljiva (barva smrti = zelena!). Lorca velja tudi za sodobnika Kosovela.

nekaj njegovih misli:

• Pesem hoče biti luč.
  
• Otroka nimaš kot šopek vrtnic.
  
• Poezija je stvar, ki koraka po cesti.
  
• Vse stvari imajo svojo skrivnost, poezija pa je skrivnost vseh stvari.

LETA 1926 ROJEN BORIS PATERNU

LITERARNI ZGODOVINAR IN TEORETIK

Iz slavistike je diplomiral in doktoriral v Ljubljani, kjer je tudi poučeval zgodovino slovenske književnosti na FF. Preučeval je Prešernovo literarno delo, starejše pripovedništvo in sodobno liriko. Veliko je tudi predaval, bil član uredniškega odbora Enciklopedije Slovenije, član uredniškega odbora nove izdaje Brižinskih spomenikov ...

LETA 1927 ROJENA ANČKA GOŠNIK GODEC

ILUSTRATORKA

Ena naših najbolj znanih in prepoznavnih ilustratork, ki jo morda res najbolj poznajo otroci (Muca copatarica, LIsičke ...), njeno ilustratorsko delo pa je zelo široko: od pravljic do vsakdanjega življenja, od domišljije do barvne raznolikosti vsakdanjosti. Riše in ustvarja že več kot petdeset let, ilustrirala je okoli 120 knjig, delala je za otroške revije ... Doma in v tujini je imela številne razstave in prejela številne nagrade (Smrekarjevo, Levstikovo, Zlato pero ...)

LETA 1972 JE UMRL FEDOR GRADIŠNIK

DRAMATIK, IGRALEC, REŽISER IN ORGANIZATOR (* 1890)

Rodil se je leta 1890 v Hrastniku, kjer je bil oče lekarnar, leta 1897 se je družina preselila v Celje in tam je obiskoval osnovno in srednjo šolo, nato pa se je odločil za študij farmacije v Pragi ter imel lastno lekarno, najprej na Jesenicah, zatem v Celju. Njegova velika ljubezen je bilo gledališče. Na Jesenicah in nato v Celju je režiral predstave in v njih odigral vrsto ključnih vlog. Leta 1949 je postal upravnik poklicnega gledališča v Celju. Napisal je več dramskih del in dramatizacij.

LETA 1994 JE ZAČEL 

IZ KOPRSKEGA STUDIA ODDAJATI RADIO OGNJIŠČE

Dan kasneje (6. junija 1994) pa je tedanji koprski škof Metod Pirih tudi blagoslovil novi studio Radia Ognjišče v kletnih prostorih cerkve sv. Marka (Markovec) v Kopru. Škof Metod je v nagovoru med blagoslovitvijo poudaril, da gre za prvi cerkveni radio v Sloveniji. Zato smo lahko veseli tega dogodka, saj pomeni samostojni cerkveni radio nekakšno popravo krivice Cerkvi za skoraj polstoletno zapostavljanje na področjih sredstev družbenega obveščanja. Obenem se spodobi, da ima Cerkev, ki je skozi stoletja kulturno delovala in zlasti moralno oblikovala slovenski narod, končno možnost, da postavi svoj radio. Zahvalil se je vsem, zlasti msgr. Francetu Boletu za ves trud, ki je bil potreben za vzpostavitev lastne radijske postaje. Obenem je vse uslužbence in sodelavce spodbujal, naj se pri delu ne ustrašijo naporov ali nasprotovanj. Predvsem jim je priporočal tesno povezavo s Kristusom, ki je obljubil oznanjevalcem evangelija, da bo z njimi vse dni do dovršitve sveta.

iz škofovega nagovora:

• Demokracija ni v tem, da te drugi prepričujejo, da si enakopraven član družbe, v kateri živiš, ampak je demokracija v tem, da sam lahko to poveš.
  
• Z delovanjem cerkvene radijske postaje izpolnjujemo priporočila Cerkve, zlasti papeža, ki vedno poudarja, naj krajevne Cerkve, poleg tega, da sodelujejo na državnih in privatnih postajah, vzpostavljajo tudi lastne.
  
• Blagoslovitev radijskega studia je šele začetek. Trdo delo se nadaljuje. Morda bo še trše, saj bo velikokrat tako malo vidno. Velikokrat ne bo deležno priznanj in pohval.
   ...Vi, dragi radijski delavci, se trudite, da boste vedno povezani s Kristusom in njegovo Cerkvijo. To pomeni, da se boste vedno trudili, da boste dali od sebe vse, kar boste zmogli.
  

več:
Franc Bole, ustanovitelj Radia Ognjišče

iz knjige:
Franc Bole, uresničevalec evangelija

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Med moškimi imeni v Sloveniji je ime Igor na 27. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2012 z imenom Igor poimenovanih 8451 (1971: 5059; 1980: 7455; 1994: 8493) prebivalcev Slovenije. Ti so bili po regijah razporejeni takole: v osrednjeslovenski 2464, v podravski 1243, v gorenjski 868, v savinjski 776, v obalno-kraški 664, v jugovzhodni Sloveniji 625, v goriški 547, v pomurski 316, v spodnjeposavski 258, v notranjsko-kraški 211, v zasavski 163. Podatki o vseh zdaj živih Igorjih (tj. na dan 1. 1. 2012) po obdobjih od obdobja do 1930 (od takrat jih je bilo še 14) pa kažejo, da jih je večina iz štirih obdobij od 1951 do 1990, tj. skupaj 7795.Veliko popularnost imena Igor v omenjenih obdobjih potrjuje tudi njegova uvrstitev med prvih 15 moških imen po letu rojstva (gl. CRP 31. 12. 1994): leta 1970 – 10. mesto pred imeni Marjan, Franc, Bojan, Boštjan, Anton. Različice imena Igor so zelo redke: Igo (2012: 5), Igorij, Igorijan, Igor Ingvar, Ingemar, Ingmar, Ingo (2012: 12), Ingor, Ingvi.

God:

• 5. junij

Ime Igor izhaja iz ruskega imena Igorь. To je znano že v staroruskem jeziku, npr. v Povesti vremennyh let v 11. stoletju. Staroruska oblika je tudi In(ъ)gvarr, v grščini Íggōr. Staroruski obliki Igorь in In(ъ)gvarr izhajata iz staroskandinavskega imena Ingvarr. To je zloženo iz imena germanskega plemenskega boga Ingwio in starovisokonemškega wāra 'obramba, varstvo'. Švedi imajo ime Ingvar, skrajšano Ivar. Ime Ingwio kot prvo sestavino vsebujejo nemška imena Ingfried, Ingmar, Ingo, Ingobert, Ingolf, Ingomar, Ingram in švedsko Ingemar. Ime Ingwar razlagajo tudi iz starovisokonemškega poimenovanja germanskega plemenskega boga Ingi, Ingwio in sestavine heri 'vojska'. Sestavino Ingi, Ingwio ima v svoji sestavi tudi nemško žensko ime Ingrid, ki ji je dodano starovisokonemško fridr 'lep' ali rid 'jahačka'. Ime Ingrid – tako se je 1. 1. 2012 imenovalo 799 prebivalk Slovenije – je bilo iz nemščine sprejeto v slovenščino. Ukrajinske oblike imena Igor so Igorok, Igoročok, Igor'ok, Igor'očok, skrajšane Gorik, Gorja, Garik. Imenoslovec Mate Šimundić (Rječnik osobnih imena, 146) za ime Igor omenja skrajšane oblike Iga, Igo, Igač, Igas in tudi ženske oblike tega imena Igora, Igorica, Igorka, Iga, Igana, Igica. Ime Igo je lahko tudi skrajšana oblika imena Ignac.

Igor je bilo ime več kijevskih knezov. V koledarju je 5. junija Igor, kijevski knez, pranečak sv. Vladimirja, prvega krščanskega vladarja v Kijevu († 1147). Znan je tudi Igor Svjatoslavič, novgorodsko-severski knez (1151–1202). Njegovemu pohodu na Polovce (tj. azijsko ljudstvo, ki ga pri nas imenujemo Kumani) leta 1185 je posvečena herojska pesnitev Slovo o polku Igoreve. Njen avtor ni poznan, domnevajo pa, da je bil to nekdo iz knežjega spremstva kijevskega kneza Svjatoslava. Osrednja vsebina pesnitve so Svjatoslavove sanje, iz katerih je razvidno tudi osnovno sporočilo tega dela: nujnost enotnosti knezov pod vodstvom Kijeva. Motivi Slova o polku Igoreve so bili osnova za opero Knez Igor skladatelja Aleksandra Porfireviča Borodina.

V agronomiji je igor poimenovanje za 'krompir domače sorte z belkastim mesom, odporen zlasti proti krompirjevi plesni'.

Med pri nas najbolj znanimi starejšimi Igorji je bil Igor Torkar, ki je psevdonim pesnika, pisatelja in oporečnika Borisa Fakina (*13. oktobra 1913 – †1. janaurja 2004). Njegovo najbolj znano pripovedno delo je Umiranje na obroke, ki je tudi zgodba njegovega življenja. Med mnogimi ruskimi nosilci imena Igor je tudi Igor Fjodorovič Stravinski (*1882 – †1971), ruski skladatelj.

Pogovor s pevcem dunajske opere ob izidu njegove knjige

»Preizkušnja je zato, da človek v njej zori«

Najprej bi rad povedal, da je v naslovu moje knjige veliko simbolov. Tu so zaobseženi vsi nastopi na svetovnih odrih, radijski in televizijski nastopi, ki jih je nešteto. Knjiga bi upravičeno nosila naslov Tisoč in več večerov. Prepričan sem, da se je v več kot petdesetih letih mojega odrskega udejstvovanja in koncertnega delovanja tega nabralo še veliko več. V knjigo je dokaj izčrpno vtkano moje otroštvo. Takrat je pri nas doma vladala popolna revščina. Vendar pa revščina ni bila za tisti čas nič izrednega. Rojen sem bil leta,1910, svetovna vojna se je bližala, na obzorju so bili še hujši časi. Trpeli so predvsem naši starši z dvanajstimi otroki, kolikor nas je bilo v družini. Sam se večkrat sprašujem, kako sov nas starši uspeli obdržati pri življenju. Nekaj jih je umrlo kmalu po rojstvu.

- Kateri ste bili vi po vrsti?

Bil sem tretji, sem pa najstarejši živeči član naše družine, saj sta starejša dva brata umrla kmalu po rojstvu, za menoj je bila sestra, ki je umrla pred tremi leti, potem še en brat, ki je umrl pri sedemnajstih letih, imel je tetanus in temu tedaj ni bilo pomoči. Jaz sem živel z vsemi brati in sestrami za menoj, borno, skromno. Niti se nismo preveč pritoževali, človek se svojega položaja niti ne zaveda, hudega ne občuti tako močno, važna mu je le skorjica kruha za preživetje. Po njivah smo paberkovali, če je kaj ostalo. Stradanje je bila glavna rdeča nit moje mladosti. S šestimi leti sem šel v ljudsko šolo, prav takrat pa je umrl avstroogrski cesar Franc Jožef. Živo se spominjam, kako smo se tedaj otroci igrali ob vodi in slišali zvonjenje sredi popoldneva. Kmalu zatem je prišel veliki preobrat (leta 1918), konec vojne, peli so pesmi (dobro se spomnim pesmi Lepa naša domovina), hodili po Kropi z rdeče-plavo- belimi zastavami. V šoli so zamenjali slike nad tablo in odslej je visela slika kralja Petra Karadžordževiča. Otroci smo skušali razumeti, da so nastopili novi časi, spet smo peli novo himno, katere začetka se ne spominjam več dobro. Spominjam pa se, kako rad sem pel v cerkvi, pravzaprav je vse moje življenje odkar se spominjam, nekako povezano s petjem.

- Ste osnovno šolo končali v domačem kraju?

Takrat je bila osnovna (ljudska) šola trirazredna, s pododdelki. Tako je bilo praktično šest razredov. Kdor je izdelal, je šel naslednje šolsko leto v pododdelek itd., kdor pa ni izdelal, pa je seveda ostal v istem. Ko sem končal šest razredov, sem bil pred odločitvijo, kam naj grem. Nadaljnjega šolanja ni bilo in domači so me dali na Bled k župniku za hlapčka. Tam sem bil dobro leto dni. Župnik na Bledu je bil brat kroparskega. Tako je naš župnik mojemu očetu nasvetoval, naj me da v župnišče na Bledu, da bodo tako pri hiši ena usta manj. To je očetu ugajalo in postal sem hlapec. Opraviti sem imel s kravami, spal sem v hlevu na stari vojaški postelji s koruzno slamnjačo. Marsikdo mi tega ne verjame, vendar tako je bilo.

- Starši so delali v žebljarni?

Da, v vigenjcih, kjer je potekalo skoraj vse življenje Kroparjev. Potok je poganjal kolesa, ki so polnila mehove, s pomočjo katerih so razpihovali ogenj za obdelavo železa, ki so ga razžarjali sproti. Pozneje so uvedli tudi stroje. Spominjam se, da je bil moj oče eden prvih, ki je delal že ob stroju. Ko sem bil star štirinajst let in sem se moral odločiti, kako si bom uredil življenje, se ni nasmihalo nič dobrega, saj si kot hlapec na Bledu res nisem mogel obetati ne vem kaj. Čeprav sem ljudsko šolo rad obiskoval in nosil domov odlična spričevala, bil zapisan v zlato knjigo, dobil medaljo za odličen uspeh, pa o gimnaziji nisem smel niti sanjati. Poleg opravil s kravami v hlevu, sem na Bledu tudi ministriral, zvonil. Vse to sem delal za hrano, ki sem jo dobil v župnijski kuhinji. Nekega dne pa se je kroparskemu župniku v pogovoru z mojim očetom porodila misel, da bi me dali v orglarsko šolo. Vedeli so, da sem glasbeno nadarjen, da imam, kot so tedaj imeli navado reči, »dobro uho«, tudi glas je bil že dobro izoblikovan. To se je tudi uresničilo. Prišel sem v Ljubljano na orglarsko šolo k orglarskemu mojstru Stanku Premrlu.

V teh treh letih šolanja je bilo moje prvo zatočišče frančiškanski samostan, kjer so študentje dobivali hrano pri linici. Stanko Premrl je tedaj stanoval nad pekarno nasproti stolnice. Vedno je rad pomagal, če je le mogel. Napisal je priporočilo, s katerim si lahko dobil v pekarni hlebček kruha. Iz dneva v dan sem izkoristil to ugodnost in priporočilo profesorja Premrla, s katerim sva se izvrstno razumela. Tako velikega zaupanja, ki mi ga je izkazal prof. Premrl, nisem nikdar več doživel, čeprav sem bil tudi pozneje deležen velikega zaupanja z mnogih strani. Dovolil mi je, da sem lahko v stolnici spremljal na orglah maše v adventu in tudi majniške. Dobro se spominjam - takrat sem imel sedemnajst let, kako sem komaj s težavo dosegel pedale na orglah. To sem si izredno zapomnil, marsikaj sem doživel v življenju, tudi glede zaupanja dirigenta, direktorja opere, vendar pa se mi še vedno zdi višek vsega tisti trenutek, ko mi je dal ključe od kora in orgel, da sem lahko pri birmi na binkošti, pri slovesnem vhodu in odhodu škofa, preludiral na orglah.

- Skladatelj Premrl je bil res velik vzgojitelj.

Prav gotovo je bil izreden človek. Dal mi je vse možnosti in njemu sem neizmerno hvaležen. Naj ne zveni neskromno, če dodam, da sem bil z ozirom na znanje in sposobnosti tega zaupanja tudi vreden.

- Kam se je potem obrnila vaša pot?

Izšolal sem se za organista, vrnil sem se na Bled, tokrat ne več kot kravji pastir, ampak kot organist in cerkovnik. Dobil sem službo, prejemal skromno plačo in v tem trenutku sem začel poklic glasbenika. To je bilo leta 1927. Aktiven sem bil vse do leta 1982, ko sem zadnjič poklicno pel - torej 55 let. Takrat so me upokojili, moja glasbena pot pa se s tem ni končala, še naprej sem prepeval, zadnji koncert pa sem imel natanko pred štirinajstimi dnevi (na Dunaju) in občutek imam, da bom še pel. Delal sem na Bledu, potem pa sem se vrnil v Kropo. To so bila leta hude gospodarske krize. Dobil sem zaposlitev v zadrugi po zaslugi tedanjega zadružnega direktorja Jožeta Gašperšiča. Njemu sem dolžan veliko zahvale, saj je imel razumevanje za glasbeno ustvarjanje. Tudi sam je bil velik glasbenik, vodil je zbor, zbral je tudi orkester in bil velik organist. Toliko vsega je delal, da je nujno potreboval pomoč. Priskočil sem mu na pomoč in prevzel vodstvo kroparskega zbora. Ker kot zborovodja podeželske župnije nisem imel plače, me je vzel v podjetje za uradnika.

Dve leti sem bil tam, v tem času pa se je gospodarsko stanje še poslabšalo, tako sem se moral posloviti. Rekel mi je: »Ti si šolan in si boš lahko sam našel novo delovno mesto, zato bi raje odpustil tebe kot pa kakšnega drugega delavca, ki bi bil zaradi tega dokončno onemogočen.« Zvedel sem, da v Tržiču iščejo organista. Dobro se spominjam, kako sem šel v nedeljo v Tržič, seveda peš, kar znese kakih 15 kilometrov. Našel sem tamkajšnjega župnika Antona Vovka (poznejšega ljubljanskega škofa) bolnega v postelji. Z veseljem me je kljub temu sprejel in povedal, kaj bom delal. V Tržiču so imeli tedaj tudi slavno godbo, ki naj bi jo tudi jaz vodil. Dogovorila sva se in vrnil sem se nazaj v Kropo. Oče je imel naročenega Slovenca, ki sem ga vzel v roke in ga prelistal. Bilo mi je prav namenjeno, da sem na predzadnji strani med oglasi, ki jih prej nisem nikoli pogledal, zasledil ponudbo, da ljubljanski zbor v operi išče tenorista. Na mah mi je bilo jasno: se greš predstavit. Drugi dan sem se nemudoma odpeljal v Ljubljano. Tam me je znanec, s katerim sva se poznala iz let orglarskega študija, vprašal, če mislim resno. On je bil ugleden tenorist v opernem zboru in v stolnici, priporočil me je direktorju in to je zaleglo. Bil sem sprejet. Zborovsko petje mi ni bilo cilj, pač pa le sredstvo za napredovanje. Štiri leta sem zdržal v zborovskem petju v operi, hkrati sem študiral na konservatoriju, prevzel pa sem tudi prvi razred orglarske šole za klavirski pouk. Ostal sem tudi član stolnega zbora. Delovni dan je bil tako natrpan, da se danes večkrat vprašam, kako sem lahko sploh vzdržal, ko pa nisem imel časa misliti na ljubo zdravje, še manj na redno prehrano. Prav zato sem vas najprej vprašal o vaši mladosti, da bi našim bralcem povedati, kako se človek prebija skozi življenje tudi v najtežjih trenutkih in kako veliko doseže. Tega ne bi nikomur privoščil, gotovo ne obžalujem, da sem v takih okoliščinah preživel svojo mladost. To mi je dalo poguma za naprej. Leta 1934, takrat sem bil star 24 let, sem končal šolanje na konservatoriju in odločil sem se, da se bom izpopolnjeval še naprej.

Vsi profesorji so me podprli, dobil sem nekaj štipendije, nekaj je prispevalo celo Dramatično in Filharmonično društvo.

S sredstvi, ki smo jih zbrali, sem lahko šel na Dunaj in nadaljeval študije. Tam sem leto dni študiral solopetje in se potem javil na avdicijo dunajske opere. Prvi poskus mi ni prinesel uspeha. Po enem letu pa sem se spet prijavil in takrat mi je uspelo, da sem dobil mesto pevca v državni operi. Najprej sem pel kot začetnik, svojo kariero pa sem si moral sam zgraditi z znanjem in delom, na podlagi uspehov, ki, hvala Bogu, niso izostali. Tako sem prišel v dunajsko opero, ki je postala več ali manj moj dom vse do danes.

- Se spominjate svojega prvega nastopa, vloge, ki vam je največ pomenila za nadaljevanje vaše kariere?

Začel sem z malimi, poskusnimi vlogami, kar mi je zelo prav prišlo. Vsakomur bi priporočil, naj se ne loti takoj prehudih nalog, saj to nikakor ne jamči takojšnjega uspeha. Tako sem tudi jaz v začetku prepeval manjše vloge. Prvo večjo vlogo pa sem imel v Verdijevi Traviati, potem pa se je vse nadaljevalo od opere Petra Čajkovskega Jevgenij Onjegin do vloge Don Ottavia v Mozartovem Don Juanu. Prav omenjena Mozartova opera je pomenila zame usodni prodor v svet. Z Mozartovimi vlogami sem osvojil svet in ga preromal križem kražem in počez. Oprijel se me je naziv »Mozartov pevec«, ki mi je ostal do današnjih dni. Poleg tega sem prepel vso svetovno literaturo, ki je namenjena liričnemu tenorju in to v italijanskem, francoskem in slovanskem repertoarju. Lahko bi naštel kakšnih sedemdeset vlog. Mislim, da v Evropi ni odra, na katerem ne bi bil nastopal.

- Se spominjate svojega prvega gostovanja v Ljubljani?

Da, zelo dobro. To je bilo kakšno leto po tistem, ko so me sprejeli na Dunaju (1936). Kot član dunajske državne opere sem gostoval v Ljubljani in pel v Madame Butterfly in La Boheme. Če bi danes slišal posnetek tega nastopa, prav gotovo ne bi bil zadovoljen sam s seboj. Jaz sem bil vedno do sebe zelo kritičen. Uspeh je bil lep. Rojak, ki je prišel z Dunaja, je nekaj pomenil.

- Ste pozneje velikokrat nastopali v Ljubljani?

Velikokrat na koncertih, v operi, na radiu, tudi v stolnici. Če so me želeli, sem bil vedno na razpolago.

- Veliko ste potovali, tudi »čez lužo«, bili ste v Argentini. Kakšni so vaši vtisi s teh potovanj, ki so tudi del življenja umetnika?

Res sem bil veliko okrog. Ko sem prišel na Dunaj, sem leta 1935 spoznal svojo sedanjo ženo, ki je tudi študirala na dunajskem konservatoriju in se je v mojo korist odrekla svoji lastni karieri. Leta 1939 sva se v frančiškanski cerkvi v Ljubljani poročila. Poročil naju je pater Roman Tominec. Moja žena je bila moja spremljevalka na vseh poteh. Skupaj sva doživela veliko uspehov, hkrati pa je bilo tudi veliko obveznosti, še preveč. Prejel sem tudi povabilo največjega gledališča v Južni Ameriki, v Buenos Airesu, kjer sem odpel vse svoje lirične vloge. To je bilo kmalu po vojni, mislim, da sem prvič gostoval v Južni Ameriki leta 1948. Prav tako pomembno je bilo tudi povabilo na veliko avstralsko turnejo po vseh večjih mestih (Sydney, Brisbane, Perth ...). Kot Slovenec sem pel tudi za slovenske izseljence. Spominjam se, kako ni hotelo ponehati navdušenje, rdeči nageljni, ploskanje... Takrat Avstralija še ni imela operne hiše, zato sem nastopal po koncertnih dvoranah. V Argentini sem gostoval deset let zapored (vsako leto meseca aprila) in na njihovih odrih sem v program vključeval tudi slovenske narodne pesmi. Lahko si mislite, kakšnega navdušenja sem bil deležen š strani naših izseljencev. To so moji vtisi, ki sem jih prinesel od zunaj.

- Kje ste največ nastopali?

Po celi Evropi. Lahko rečem, da od Helsinkov do Neaplja ni večjega mesta, kjer nisem nastopal. Dobro se spominjam tudi svojega prvega srečanja z Vatikanom. Takrat smo bili gostje papeža Janeza XXIII. V veliki dvorani smo imeli nastop zbor, orkester in solisti. Povabljeni so bili tuji diplomati in druge pomembne osebnosti. Izvajali smo Mozartov Requiem. Za spomin smo dobili papeževo medaljo. Srečal sem se tudi s Pavlom VI., ko smo člani dunajske opere ; gostovali v Rimu z opero Čarobna piščal. Imeli smo posebno avdienco pri papežu. Vsakega pevca so papežu posebej predstavili in povedali, kaj poje. Pri meni so povedali, da pojem tenor in papež je bil navdušen. Rekel je: »II tenore!« Tako sem si razlagal, da je tenor v Vatikanu takoj za papežem!

- Kaj pa vajina družina? Imate kaj otrok?

Tri otroke imava. Zelo so naju pogrešali, ko sva z ženo I hodila po svetu. Največ časa / skupaj sva bila odsotna tri mesece na avstralski turneji. Otroci so odraščali, bili so dobro oskrbljeni.

- Je kdo od njih podedoval vaš glasbeni talent?

Najstarejša hčerka je študirala gledališko umetnost, gostovala je na odrih po Nemčiji i in Švici. Pozneje se je posvetila petju. Danes poje sopran predvsem na koncertih. Druga hčerka je študirala violino in je iz glasbe tudi maturirala. Najmlajši, sin, pa je bil tudi v glasbenem življenju, čeprav nekoliko drugače. S prijatelji je ustanovil in vodil jazz-band, kjer je igral tolkala in pel. Potem pa je prišel k pameti in se posvetil študiju na dunajski univerzi ter . postal inženir.

- Kaj pa vaši bratje, so bili tudi glasbeniki?

Dva moja brata sta bila tenorista, oba operna pevca. Mlajši Gašper, je pel v ljubljanski operi lirični tenor, njegovo uspešno začrtano pot pa je prekinila prometna nesreča, v kateri se je smrtno ponesrečil s svojim edinim sinom. Drugi brat pa je prav tako študiral petje na Dunaju in pel na raznih odrih v Nemčiji, pevsko se je udejstvoval tudi v Švici. Ta poklic je po mojem mnenju prezgodaj opustil, prišel v Kropo, kjer še zdaj dela kot direktor krajevnega muzeja.

- V svoji bogati karieri ste prejeli veliko nagrad, odlikovanj...

Veste, temu se je skoraj nemogoče izogniti. Najprej bi omenil papeško odlikovanje reda sv. Gregorja Velikega, potem je tu še avstrijsko državno odlikovanje s srebrnim križem za zasluge, maršal Tito pa me je odlikoval z redom zaslug za narod z lovorjevim vencem. Imam poln predal škatlic. Če povem po pravici, niti sam ne vem, koliko jih je.

- Se spominjate še kakšnega pomembnega dogodka, ki vam veliko pomeni?

Zelo pomemben datum v mojem poklicnem življenju pevca in glasbenika je bila ponovna otvoritev v zadnji vojni porušene dunajske državne opere. Takrat sem imel odlično nalogo, da sem na otvoritveni predstavi pel glavno vlogo Flore- stana v Beethovnovi operi Fidelio. To je bilo zame morda največje umetniško doživetje. Tak pomemben dogodek pa je bila tudi proslava 500-letnice ljubljanske škofije, ko sem bil povabljen in sem tudi pel. Na zakuski se mi je nadškof sam zahvalil in dejal, da se midva že poznava. »Potem niste prišli v Tržič,« mi je dejal nadškof Vovk. »Čisto prav, da niste prišli, saj bi bili vse življenje navaden šuštar.«

- Pred sedmimi leti (1978) je izšla vaša knjiga Tisoč in en večer v nemškem jeziku.

V teh letih od prvega natisa je bila že ponatisnjena. V Nemčiji je izšla žepna izdaja (naklada 50.000) in je zelo razširjena med ljudmi. To dokazujejo pisma, ki mi jih pišejo ljudje in mi čestitajo. Nekoliko skrajšana bo knjiga izšla v slovenščini pri Mohorjevi družbi. Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil prevajalcu prof. Lipovšku in prof. Smoliku, s katerim sva na Dunaju opravila redakcijsko delo.

- Knjiga bo izšla tudi pri nas v zelo veliki nakladi (40.000 izvodov).

Zares veličastna številka. Upam, da bodo ljudje zadovoljni, da bodo šli z menoj po poti mojega življenja, morda tudi svojih spominov na nekdanje čase.

- Kako ste pisali svojo knjigo, po zapiskih ali po pripovedovanju spominov?

V uvodu je povedano, da nisem uporabljal nobenih zapiskov. Knjige nisem napisal ne kronološko, ne na podlagi kakšnih zapisov o nastopih. Vse sem črpal iz spomina s pomočjo svoje žene, ki se marsičesa veliko bolje spomni. Ob izrednih dogodkih iz življenja sva prišla tudi do pomembnih - dejstev. Poleg tega pa so nama bile v oporo tudi časopisne kritike. Časopisne izrezke sva leta spravljala (doma jih imava dva, tri kovčke). To osvetli spomin in tako se prikaže svetla točka, takrat je bilo tako in tako. Pripoved je tako zelo pestra, ne zaradi domišljije, pač pa zaradi resničnih doživetij.

- Koliko časa ste jo pisali?

Težko bi vam natančno odgovoril, lahko pa rečem, da ne več kot poldrugo leto. Moram reči, da sem pisal z velikim zanimanjem, od točke do točke se mi je odstirala zavesa, in dogodke, ki so se vrstili, je bilo treba vreči takoj na papir, sicer bi jih spet pozabil. Členi v verigi mojega življenja so me neustavljivo vlekli naprej.

- Vsi si želimo, da bi bila knjiga lepo sprejeta tudi pri naših bralcih.

V knjigi iskreno spregovorim o vsem, kar sem doživel v življenju. Tudi križna obdobja, ki sem jih tudi vključil, so v človekovem življenju zato, da človek ob tem raste, da krizo premaga in gre prečiščen skozi ogenj. Kot nekakšen »post scriptum« najinemu pogovoru bi rad povedal nekaj iz svojih izkušenj. Mislim, da sem dovolj star (75 let), da gledam upravičeno nazaj. Rekel bi, da vsaka preizkušnja, ki se postavi na pot človeka, pride zato, da človek ob njej zori in izhaja iz nje močnejši, še bolj delaven in tudi srečnejši kot kdaj prej. To je tudi nauk mojega življenja današnji mladini na srce.

Zares smo vam hvaležni za te lepe besede, prepričan sem, da bodo osvojile naše bralce. Bog vas živi!

Pogovarjal se je Franc Bole

(gost meseca 12_1985)

LETA 470 PR. KR. ROJEN SOKRAT

GRŠKI FILOZOF († 399 PR. KR.)

Velja za eno najpomembnejših oseb filozofije zahodnega sveta. Bil je Platonov učitelj. Poučeval je z metodičnim spraševanjem in velja za začetnika majevtike. Obravnaval je predvsem vprašanja naravnega delovanja. Že v mladosti se je izkazal za odločnega, vztrajnega in hrabrega človeka. Že zgodaj pa je opustil svoj poklic kiparja in se odločil za življenje v revščini in poučevanje. Poleg tega je postal v Atenah znan kot velik mojster dialoga, ki mu praktično ni bilo para. Mimoidočim je postavljal vprašanja in jih preko njih hotel pripeljati do spoznanja neke resnice. Izhajal je iz reka "Vem, da nič ne vem Sokrat ni zapustil svetu nobenega pisnega dela. Vsi njegovi dialogi so povzeti po zapiskih njegovih učencev in preučevalcev njegovega življenja, predvsem Platona, Ksenofona in Aristotela (učenec Platona).

njegove misli:

• Le poroči se. Če dobiš dobro ženo, boš srečen, če pa dobiš slabo, boš filozof.
  
• Kakšnega človeka veseli, da čim bolje obdeluje svojo zemljo, drugega, da ima čim lepše konje. Moje največje zadovoljstvo je v tem, da opažam, kako sem sam iz dneva v dan boljši.
  
• Vse naše življenje mora biti premišljevanje o smrti in vaja za srečanje z njo.

o njem:

• Če lahko iz Sokratovega življenja in smrti prepoznamo modrijana, potem iz Jezusovega življenja in smrti prepoznamo Boga. (J. J. Rousseau)

LETA 1907 ROJEN MARJAN KOZINA

SKLADATELJ († 1966)

Skladatelj Marjan Kozina, ki se je rodil v Novem mestu in je tam, star komaj 59 let, umrl, je znan po svoji operi Ekvinokcij (1943) na besedilo hrvaškega pesnika Iva Vojnovića. Pri svojem glasbenem ustvarjanju si je prizadeval približati slovenski narodni melodiki, kar je občutno prispevalo k priljubljenosti njegovih del.

več:
S. Čuk, Marjan Kozina: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2017), 52-53.

LETA 1910 ROJEN ANTON DERMOTA

OPERNI IN KONCERTNI PEVEC, PEDAGOG († 1989)

Rojen je bil v Kropi, služil je kot hlapec pri župniku na Bledu, kjer so opazili njegovo nadarjenost in ga dali v orglarsko šolo v Ljubljano k skladatelju Stanku Premrlu. Študiral je na konservatoriju in postal član opernega zbora v Ljubljani. Leta 1934 je dobil štipendijo za nadaljevanje študija na Dunaju in leta 1936 je dobil službo v Dunajski državni operi, in prvič nastopil v Mozartovi Čarobni piščali. Sledilo je več odmevnih nastopov s slavnimi pevci in dirigenti (Toscanini, Krauss, Kleiber, von Karajan ...). Na Dunaju je pel do konca svoje pevske poti (45 let), tu je ostal tudi med vojno in po njej nastopal na začasnem odru v gledališču v Mozartovih operah Don Giovanni, Così fan tutte in številnih operah iz slovanskega repertoarja, bil je gost najuglednejših opernih gledališč in festivalov doma in po svetu. Največje uspehe je doživel z vlogami Don Ottavia, Ferranda ... Florestana, Lenskega ... najbolj pa je bil cenjen kot izvrsten interpret Mozartove glasbe. Nastopal je tudi v oratorijih in samospevih, na Dunaju so ga razglasili za komornega pevca in dobil je tudi številne nagrade ... Svoje življenje je opisal v knjigi Tisoč in en večer, ki je bila uvrščena v redno zbirko Mohorjeve družbe za leto 1986. To ni »Tisoč in ena noč« pravljic, to je Tisoč in en večer resničnih zgodb umetnika, glasbenika, ki se je iz rodne Krope povzpel v širni svet. Očetu uredniku je takrat v pogovoru odkrival najvažnejše poteze svoje mladosti: kako lahko človek, ki se je prebijal skozi revne razmere, skozi trpka leta študija, polna revščine, doseže marsikaj, osvoji svet z veliko volje in seveda tudi s talentom ...

več:
F. Bole, prof. Anton Dermota."Preizkušnja je zato, da človek v njej zori": Gost meseca, v: Ognjišče 12 (1985), 6-10.
S. Čuk, Anton Dermota (1910-1989): Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2019), 44-45.

njegova misel:

• Vsaka preskušnja, ki pride na pot človeka, pride zato, da človek ob njej zori in izhaja iz nje močnejši, še bolj delaven in tudi srečnejši kot kdaj prej.

LETA 1923 ROJEN dr. VEKOSLAV GRMIČ

MARIBORSKI NASLOVNI ŠKOF († 2005)

Rojen v Dragotincih v župniji Sv. Jurij ob Ščavnici. Teologijo je študiral na Teološki fakulteti v Ljubljani in bil 29. junija 1950 posvečen v duhovnika. Po posvečenju je deloval v Vranskem, najprej kot kaplan, nato pa kot župnik (do leta 1968). V tem času se je tudi posvečal študiju in leta 1961 doktoriral na Teološki fakulteti. Predaval je dogmatično teologijo. Leta 1968 je bil imenovan za mariborskega pomožnega škofa. Prav tega leta je začelo v Mariboru delovati bogoslovje in oddelek ljubljanske Teološke fakultete in dr. Vekoslav je postal ravnatelj bogoslovnega semenišča, predaval pa je na Teološki. Do leta 1973 je opravljal službo škofovega vikarja in potem pet let generalni vikar. Po smrti škofa Držečnika (1978) je ko škofijski upravitelj prevzel vodstvo škofije, nekaj dni pred imenovanjem dr. Franca Krambergerja za mariborskega škofa se je leta 1980 odpovedal službi mariborskega pomožnega škofa ter izjavil, da se želi posvetiti predvsem profesorski službi, ki jo je na Teološki fakulteti opravljal do leta 1993.

več:
S. Čuk, Vekoslav Grmič (1923-2005), Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2023), 36-37.

njegova misel:

• Upanje je vera v mogočost nemogočega. Poklicani smo torej, da nemogoče naredimo mogoče. Božja moč se običajno kaže v navidezni nemoči.

o njem:

• Bil je mož dialoga z vsemi: z mladimi in odraslimi, s preprostimi in izobraženci, z vernimi in drugače mislečimi in celo neverujočimi. Vedno je iskal stične točke s sodobnimi miselnimi tokovi. (dr. Franc Kramberger pri maši zadušnici)
  
• Šlo mu je za človeka. Bil je globoko prepričan, da ima Jezusovo evangeljsko sporočilo odrešujočo in osvobajajočo moč tudi za sodobnega človeka. V iskanju dialoga je včasih zastopal drugačno mnenje, kot je prevladovalo v katoliški Cerkvi, vendar se od njenih temeljnih resnic in vrednot ni nikoli oddaljil. (dr. Anton Stres)

LETA 1949 UMRL MAURICE BLONDEL

DIALEKTIČNI FILOZOF (* 1861)

Blondel, je avtor filozofije akcije, v kateri je klasično neoplatonsko misel in sodobni pragmatizem združil v kontekstu krščanske verske filozofije (rojen 1861). Razvijal je krščansko filozofijo življenja; njena osrednja zahteva je delovanje v smislu verskega dejanja, s katerim se človek odpre Bogu.

njegovo razmišljanje:

• Kaj je življenje, ki ga (starši) pomagamo posredovati svojim otrokom, v primeri z božjim življenjem, ki ga (pri krstu) sprejemajo! Vzgajajmo ga, to božje dete ...
  
• Resnična vera je tista, ki v vsakem dogodku zna videti, slaviti in blagoslavljati predobro Previdnost, ne pa tista, ki v službi človeških želja terja od Boga, da jo uboga.

LETA 1976 UMRL ARNOLD TOVORNIK

GLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC, PRVAK MARIBORSKE DRAME (* 1916)

Arnold Tovornik, doma iz Selnice ob Dravi, je bil pred vojno častnik, med vojno v nemškem ujetništvu, po vojni pa je nastopil igralsko pot v Drami SNG Maribor. Začel je z manjšimi, večinoma komičnimi vlogami, nato pa je oblikoval vedno zahtevnejše like; postal prvak mariborskega gledališča in eden najodličnejših slovenskih igralcev. Bil je zastaven silak, priljuden in poln humorja. Igral je tudi nežne, krhke in tragične osebnosti.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1703 ROJEN PRIMOŽ LAVRENČIČ

DUHOVNIK, PRIDIGAR, MISIJONAR, PISATELJ († 1788)

Iz rojstnega Vrhpolja pri Vipavi ga je pot vodila v Ljubljano, kjer je končal gimnazijo, nato pa je v Gradcu študiral bogoslovje ter bil leta 1732 posvečen v duhovnika. Tri leta zatem je postal jezuit in opravljal je službo slovenskega pridigarja in ljudskega misijonarja po raznih mestih, nazadnje v Mariboru. Do pisanja v slovenskem jeziku ga je privedla potreba po zbirki slovenskih pesmi za uresničevanje svojega poslanstva. Pripravil je dve pesmarici, vseh njegovih pesmi je v obeh pesmaricah skupaj 41.

LETA 1723 ROJEN GIOVANNI ANTONIO SCOPOLI

ITALIJANSKI ZDRAVNIK IN NARAVOSLOVEC († 1788)

Rojen v Italiji (Cavalese) leta 1754 je postal rudniški zdravnik v Idriji (tedanja Avstrija), kjer je tudi poučeval na metalurško-kemijski šoli. Na svojih potovanjih po Kranjski je preučeval rastlinstvo in živalstvo in leta 1760 izdal knjigo Flora carniolica, prvo znanstveno delo o naravi v Sloveniji. V njej je opisal več kot tisoč rastlinskih vrst s področja SZ Slovenije in tako postavil je temelje sodobnemu znanstvenemu naravoslovnemu raziskovanju na Kranjskem ...

LETA 1875 UMRL GEORGES BIZET

FRANCOSKI SKLADATELJ (* 1838)

Alexandre-Cesar-Leopold (imenovan Georges) Bizet se je v glasbeno zgodovino zapisal s svojo mojstrovino - opero Carmen, ki je ob prvi uprizoritvi v Parizu (1873) doživela zmeren uspeh, za vedno pa je osvojila glasbeni svet po skladateljevi smrti. Literarna predloga za to opero je bila novela pisatelja Prosperja Merimeeja.

LETA 1878 UMRL ANTON HAJDRIH

SKLADATELJ IN VODJA KVARTETA (* 1842)

Ljubljančan Anton Hajdrih je študiral glasbo na konservatoriju v Pragi; deloval je v Trstu in kot učitelj v Rodiku pri Kozini, zatem pa v Dramskem društvu v Ljubljani. Nastopal je kot solist, ustanovil je tudi lasten kvartet. Dočakal je samo 36 let, zato ni mogel razviti svoje glasbene nadarjenosti. Njegove zborovske skladbe se odlikujejo po zvokovnem bogastvu in melodiki z ljudskim prizvokom. Najbolj znane so: Jadransko morje, Hercegovska, Pod oknom, ki jih je objavil v zbirki Jadranski glasovi.

LETA 1883 ROJEN in 1924 UMRL FRANZ KAFKA

AVSTRIJSKI PISATELJ, OPISOVALEC STISKE SODOBNEGA ČLOVEKA

Avstrijski pisatelj judovskega rodu velja za enega najpomembnejših predstavnikov sodobne književnosti. Izoblikoval je samosvojo prozo, oprto na dogodke in simbole iz sanj in podzavesti. Njegovi spisi izražajo brezizhodni položaj sodobnega človeka ob razpadu moralnih in religioznih norm. Njegova glavna dela so fragmentarni romani Proces, Grad in Amerika, ki so izšli po njegovi smrti in so bili prevedeni tudi v slovenščino.

nekaj njegovih misli:

• Živimo v popačenem času: to se vidi že iz dejstva, da nobene stvari ne imenujemo več s pravim imenom.
• Obstajata dva glavna greha, iz katerih izhajajo vsi drugi: nestrpnost in brezbrižnost. Zaradi nestrpnosti so pregnani iz raja zaradi brezbrižnosti se ne vrnejo nazaj.

LETA 1890 ROJEN MIRKO POLIČ

SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1951)

Tržačan Mirko Polič je najprej eno leto študiral pravo v Pragi, nato pa je obiskoval konservatorij Verdi v Trstu. Kot kapelnik tamkajšnjega Narodnega gledališča je leta 1913 uvedel prve redne operne predstave. Kot operni dirigent je deloval v Osijeku, Zagrebu, Beogradu in Ljubljani. Leta 1925 je bil imenovan za ravnatelja ljubljanske opere, ki jo je s 14-letnim napornim delom dvignil do pomembne višine. Gojil je poleg klasičnih tudi moderna, zlasti slovanska operna dela. Kot skladatelj je napisal operi Mati Jugovićev in Deseti brat.

LETA 1899 UMRL JOHANN STRAUSS MLAJŠI

AVSTRIJSKI SKLADATELJ (* 1825)

Oče, ki je bil skladatelj in mu je tudi bilo ime Johann, mu je prepovedal študirati glasbo, zato se je učil violino skrivaj, kasneje pa se je neovirano posvetil glasbi. Najbolj je zaslovel s svojimi valčki, polnimi nadvse posrečenih melodij in nalezljivega veselja. Med najbolj znane spadajo: Ob lepi, modri Donavi, Zgodbe iz Dunajskega gozda, Pomladni glasovi.

LETA 1933 UMRL ANDREJ KALAN

DUHOVNIK, PREVAJALEC IN POLITIK (* 1858)

Duhovnik Andrej Kalan, rojen v Pevnem pri Škofji Loki, je bil 25 let (1903–1928) predsednik Katoliškega tiskovnega društva, ki je v Ljubljani delovalo od leta 1887. Leta 1908 je na Poljanskem nasipu zgradilo moderno Katoliško tiskarno (po vojni nacionalizirana je postala tiskarna Ljudske pravice). Andrej Kalan je več let urejal tednik Domoljub, nekaj časa je bil urednik dnevnika Slovenec. Kot eden vodilnih katoliških politikov je vplival na škofa Jegliča, da je leta 1917 podprl Majniško deklaracijo.

LETA 1963 UMRL sv. JANEZ XXIII.

papež, svetnik (* 1881)

»Na papeža Janeza XXIII. gledamo kot na papeža dobrote, koncila ..., Cerkve, ki hoče objeti svet,« je dejal o svojem predhodniku Janez Pavel II., ko ga je 3. septembra 2000 razglasil za blaženega. 27. aprila 2014 pa je bil skupaj z njim prištet med svetnike. Za naslednika apostola Petra je bil izvoljen 28. oktobra 1958 kot »prehodni« papež, saj je bil star 77 let. Toda bil je 'prenovitveni' papež: sklical je drugi vatikanski koncil, ki je prinesel v katoliško Cerkev 'dih pomladi'.

več o svetniku v člankih
S. Čuk, bl. Janez XXIII. (1881-1963): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 10 (2008), 36-37.
S. Čuk, Papež Janez XXIII.: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (1999), 58-59.
S. Čuk, Papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II. svetnika: Priloga, v: Ognjišče 5 (2014), 58-65.
knjiga: M. Sgarbosa, Modrost srca. Blaženi papež Janez XXIII. Žepna knjižnica Ognjišča 39. Ognjišče. Koper, 2002. (RAZPRODANO)

nekaj njegovih misli:

• Več velja dobrota srca in prijaznost kot pa delati čudeže in obujati mrtve.
  
• Misel na sedanjost me tolaži, ker je še čas za usmilje­nje. Misel na prihodnost mi vliva pogum ob upanju, da izgubljeni čas lahko še rešim. Koliko bo še prihodnosti? Naj je bo malo ali ve­liko, tvoja bo, moj Gospod.
  
• Delati hočem zavzeto, a brez zaskrbljenosti, kako bo uspelo. Potrudil se bom, kakor da je vse odvisno od mene, obenem pa tako, kakor da moje delo ni nič važno.
  
• Rad prepuščam drugim zvijače in tako imeno­vane diplomatske spretnosti, sam pa se bom zadovoljil z dobro­voljnostjo ter preprostostjo v besedah in ravnanju. Končni us­peh je zagotovljen tistemu, ki bo ostal zvest nauku in zgledu na­šega Gospoda.
  
• V nebesa vodi dvoje vrat: vrata nedolžnosti in vra­ta pokore... Jezus je šel v nebesa s križem na rami, v spravo na­ših grehov, in nas vabi, da mu sledimo. Slediti mu, pa se pravi, delati pokoro.
  
• Molimo, da bi znali poslušati resnico, kajti za to je potrebna velika čistost srca. Molimo, da bi znali resnico razumeti, kajti za to je potrebna zaupna ponižnost razuma. Moli­mo, da bi znali resnico braniti, kajti za to je potrebna velika moč in ta moč je poslušnost.
  
• V luči Jezusovega vstajenja nam oživi spo­min na naše umrle. Ko mislimo nanje in jih priporočamo Bogu ob žrtvi križanega in od mrtvih vstalega Gospoda, so povezani z na­mi v najboljšem, kar imamo v življenju: v molitvi in v Bogu v nas.
  več:

LETA 1980 UMRL VASJA PIRC

PRVI SLOVENSKI POKLICNI ŠAHIST (* 1907)

Šah je iz družabne igre prerastel v šport in je za mnoge postal poklicna dejavnost. Šahisti se po znanju v tej igri delijo na več kategorij - najvišja je naslov velemojstra. To je postal Vasja Pirc po uspešnem nastopu na šahovskem turnirju v nizozemskem Nordwijku leta 1938. Zmagoval je na številnih šahovskih turnirjih in napisal je več knjig o šahovski igri.

LETA 1985 UMRL TINE OREL

PROFESOR, PUBLICIST, UREDNIK in ORGANIZATOR (* 1913)

Po maturi na Škofijski klasični gimnaziji je na ljubljanski univerzi diplomiral iz slavistike. Od leta 1938 je bil profesor na gimnaziji v Celju, v letih 1948-1963 pa njen ravnatelj. Njegovi dijaki so se ga spominjali kot vzgojitelja z izrednim pedagoškim žarom, ki jih je s svojo pokončno osebnostjo zaznamoval za vse življenje. Ob svojem poklicnem delu in strokovnem pisanju se je uveljavil tudi kot avtor planinske literature, predvsem pa je zaslužen kot urednik Planinskega vestnika (1949-1979).

LETA 2001 UMRL KAZIMIR HUMAR

DUHOVNIK , ORGANIZATOR, PUBLICIST, NEUTRUDEN DELAVEC NA BOŽJI NJIVI (*1915)

Duhovnik dr. Kazimir Humar, doma iz Vrtojbe, je bil vsestranski delavec slovenskega vernega občestva na Goriškem. Bil je pobudnik za ustanovitev slovenske skavtske organizacije, na goriških slovenskih srednjih šolah je poučeval različne predmete in bil katehet. Pripravil je tudi nekaj učbenikov. Bil je med ustanovitelji mladinske revije Pastirček, sodeloval je pri tedniku Slovenski Primorec, ki se je leta 1949 preimenoval v Katoliški glas. Dajal mu je jasen in odločen 'glas' s svojim uredniškim delom in s svojimi zapisi.

več:
F. Bole, Zlatomašnik dr. Kazimir Humar - petdeset let pobudnik duhovnega in kulturnega življenja med goriškimi Slovenci: Gost meseca, v: Ognjišče 7-8 (1990), 6-10.

njegove misli:

• V petdesetih letih je bilo v domovini hudo: duhovnike so zapirali, cerkve so spreminjali v muzeje, skladišča, ... tega si ni upal nihče zapisati. Mi smo pa lahko o tem poročali in se marsikomu zamerili. Imeli pa smo o srečo, da smo bili finančno neodvisni, naš časopis je živel le od darov za naročnino in od prostovoljnega dela sodelavcev. In tako smo si lahjko privoščili povedati vso resnico.
  
• Vse moje zadolžitve in dejavnosti so prišle čisto slučajno: Katoliški glas, Pastirček, Goriška Mohorjeva, tisk, Katoliški dom, skavti, telovadnica, poučevanje na raznih šolah, misijoni ... vedno sem bil na razpolago in kjer sem videl potrebo, tam sem pomagal ...
• Ne smemo pozabiti, da je svoboda lahko tudi nevarna, saj je svoboda za dobro in svoboda za zlo, tudi tisto zlo, ki ga prinaša potrošniška miselnost.

LETA 2003 UMRL MARJAN KERŠIČ BELAČ

KIPAR in ALPINIST (* 1920)

Do svojega 52. leta je pozimi in poleti preplezal 340 plezalnih smeri, na planinskih pohodih ‘Sto žensk na Triglavu’ je pripeljal 14 navez po deset udeleženk teh pohodov. Bil je član naše prve alpinistične odprave v Himalajo (1960). Kiparstva se je učil pri Borisu Kalinu v kamnoseških delavnici na Žalah. Pri 19 letih je dokončal Kalinova kipa Marije in Jezusa, ki stojita na vrhu slavoloka na Plečnikovih Žalah. Njegov je kip kralja Matjaža v nadnaravni velikosti v votlini blizu planinskega doma na Peci.

LETA 2010 UMRL LUIGI PADOVESE

ŠKOF, APOSTOLSKI VIKAR ANATOLIJE (* 1947)

"Čutim kot veliko čast biti kristjan z vami in za vas v tej pokrajini Turčije, kjer so ohranjeni spomini na zgodnje krščanstvo," je ob svojem škofovskem posvečenju v pristaniškem mestu Iskenderun na jugovzhodu Turčije 7. novembra 2004 nagovoril svojo "malo čredo" Luigi Padovese, ki ga je papež Janez Pavel II. 11. oktobra 2004 imenoval za apostolskega vikarja Anatolije (to je prvotno grško ime za Malo Azijo). Za svoje škofovsko geslo si je izbral besede sv. Janeza Krizostoma (+407), ki je bil rojen v maloazijski Antiohiji in bil škof/patriarh v Carigradu: "Resnica v ljubezni". "To so besede, ki nakazujejo moje prizadevanje iskati resnico v spoštovanju in vzajemni dobrohotnosti. Če drži, da se tisti, ki bolj ljubi, bolj približa Bogu, je tudi res, da se po tej poti približujemo smislu našega bivanja, ki je v tem, da živimo za druge. To prepričanje je tudi temelj moje iskrene volje za dialog s pravoslavnimi brati in pripadniki drugih ver." Ta mož miru in iskrenega dialoga, je postal žrtev verske nestrpnosti islamskega skrajneža.

... več o njem si preberite v pričevanju 08_2000

iskalec in zbiralec Marko Čuk