* 3. avgust 1901, Zuzela, † 28. maj 1981, Varšava

"Častiti in ljubljeni kardinal primas, dovoli, da ti čisto prepro­sto povem, kar čutim: na Petrovem sedežu bi ne bilo tega papeža Poljaka, če bi ne bilo tvoje vere, ki se ni ustrašila ne ječe ne trpljenja; če bi ne bilo tvojega junaškega upanja, tvojega brez­mejnega zaupanja v Mater Cerkve; če ne bi bilo Jasne Gore in naše narodne zgodovine," je dejal papež Janez Pavel II., ko je 23. ok­tobra 1978, dan po nastopu najvišje službe v Cerkvi sprejel svoje rojake. Kardinal Wyszynski mu je ob izvolitvi, 16. oktobra, "prerokoval", da bo Kristusovo Cerkev povedel čez prag 3. tisočletja. To misel je papež ponovil v svojem nagovoru vernikom v Castelgandolfu 3. avgusta 2001, ob stoletnici rojstva kardinala Stefana Wyszynskega.

Bogato in junaško življenje Stefana Wyszynskega, ki je trajalo skoraj osemdeset let, se je začelo 3. avgusta 1901 v vasi Zuzela na Mazovskem (v severovzhodnem delu Poljske). Oče Stanislav je bil kmet, učitelj v ljudski šoli in organist v župnijski cerkvi. Vzgoja v domači hiši je bila domoljubna. Mati Julijana je umrla, ko je bilo Stefanu devet let. Mater je zelo pogrešal.

Ko je kot mlad duhovnik maševal pri Marijinem oltarju v poljskem narodnem svetišču Čenstohova, je Marijo prosil: "Bodi moja mati, ker bi rad imel mater, ki nikoli ne bo umrla!" Po osnovni šoli v domačem kra­ju je Stefek nadaljeval šolanje v raznih krajih. Po končani sred­nji šoli je vstopil v bogoslovje v Wloclaweku in 3. avgusta 1924, na svoj 23. rojstni dan, je bil posvečen v duhovnika. Nadaljeval je bogoslovne študije in dosegel doktorat iz cerkvenega prava z disertacijo (doktorsko nalogo) o pravicah družine, Cerkve in drža­ve do šole. Bil je eden prvih duhovnikov, ki se je zanimal za so­ciologijo (znanost o človeški družbi). Po študijskem potovanju po Franciji, Belgiji, Nizozemski, Nemčiji in Italiji je postal profesor sociologije na višji bogoslovni šoli v Wloclaweku. Po raznih časopisih in revijah je objavljal svoje tehtne članke o socialnem nauku katoliške Cerkve. Urejal je Duhovniški atenej, osrednji list za duhovnike na Poljskem. Po nacistični zasedbi Polj­ske septembra 1939 je prišel na "črno listo", vendar mu je uspelo delovati ilegalno. Za časa varšavske vstaje leta 1944 je bil kap­lan poljskih partizanov, ki so pripadali Domovinski vojski (komu­nisti so imeli Ljudsko vojsko). Po koncu vojne se je vrnil v Wloc­lawek, kjer je prevzel odgovorno službo v bogoslovnem semenišču. 25. marca 1946 ga je papež Pij XII. imenoval za škofa v Lublinu.

Za škofovsko geslo si je izbral dve pomenljivi besedi "Soli Deo" (Samo Bogu - služiti). Postal je tudi veliki kancler katoliške univerze v Lublinu, kjer je ustanovil fakulteto za krščansko fi­lozofijo, na kateri je nekaj let kasneje predaval Karol Wojtyla ­sedanji papež Janez Pavel II. Po smrti poljskega primasa kardinala Hlonda ga je papež Pij XII. leta 1948 imenoval za njegovega nas­lednika. Naslov primas ima na Poljskem stoletno veljavo: primas daje ton življenju Cerkve v državi. Wyszynski si je zelo prizade­val za sožitje vernih v komunistični državi in je z oblastniki sklenil sporazum, ki pa ga papež Pij XII. ni hotel odobriti, če­prav je primasa 12. januarja 1953 imenoval za kardinala. Jeseni tega leta je bil Wyszynski zaradi svojih odločnih pridig obsojen na hišni zapor, ki je trajal tri leta - do konca oktobra 1956, ko se je zmagoslavno vrnil v Varšavo. Maja 1957 je potoval v Rim, kjer je prejel kardinalski klobuk. Ko se je vrnil na Poljsko, je vodil "veliko devetnico" - devet let priprave na tisočletnico pokrist­janjenja Poljske (1957-1966). V tem času je v poljskem episkopatu dozorela misel, da bi nemškim škofom ponudili roko sprave, s čemer so se zamerili poljskim oblastnikom. Tako niso dovolili, da bi papež Pavel VI. prišel v Čenstohovo za sklep te devetletnice (1966), kardinalu Wyszynskemu pa so vzeli potni list, da leta 1967 ni mo­gel iti na sinodo v Rim. Ko je leta 1976 dopolnil petinsedemdeset let, se je v skladu s koncilskimi določbami o službi škofov odpo­vedal škofiji, toda papež Pavel VI. ga je prosil, naj ostane na svojem mestu. To mu je narekovala božja Previdnost, kajti če bi takrat odstopil, najbrž ne bi imeli papeža Poljaka in bi tudi ne bilo sindikalista Walensa. Ugled kardinala Wyszynskega je bistveno pripomogel, da je bil 16. oktobra 1978 izvoljen za papeža krakov­ski nadškof Karol Wojtyla. V začetku junija 1979 je sivolasi pri­mas doživel novo zmagoslavje: papež Poljak, njegov učenec, je pri­šal na obisk v domovino. Življenje tega pogumnega, modrega očeta verne Poljske se je izteklo 28. maja 1981, na praznik Gospodovega vnebohoda, v mesecu Marije, ki jo je otroško častil in je dosegel, da so jo na koncilu razglasili za Mater Cerkve.

(pričevanje 10_2001)

LETA 1641 KRŠČEN JANEZ VAJKARD VALAVASOR

KRANJSKI PLEMIČ, POLIHISTOR, ČLAN KRALJEVE DRUŽBE († PRED 16. NOVEMBROM 1693)

Glavno delo Janeza Vajkarda Valvasorja je zajetna Slava vojvodine Kranjske (Die Ehre des Herzogstums Krain, 1689), toda izdal je še številna druga manjša dela, zlasti so pomembne njegove krajepisne knjige, ki obsegajo Kranjsko in Koroško. Na gradu Bogenšperk pri Litiji je uredil veliko knjižnico, zbirko grafičnih listov. V bakrorezni delavnici je leta 1678 zaposlil nad deset domačih in tujih mojstrov in začel tiskati zbirke bakroreznih podob.

LETA 1835 ROJEN IVAN NABERGOJ

POSESTNIK IN POLITIK († 1902)

Rojen na Proseku pri Trstu, bil je državni in deželni in mestni poslanec in v tistem času voditelj tržaških Slovencev. Končal je le osnovno šolo, toda izobraževal se je sam, pomagal je pri gradnji miramarskega gradu, spoznal nadvojvodo Maksimilijana, pisal v Bleiweisove kmečke in rokodelske novice in sodeloval pri čitalniškem in taborskem gibanju na Tržaškem ... Bil je tudi govornik na šempaškem taboru in se zavzemal za samostojnost in enakost slovenskega jezika v javnem prostoru ter rabo slovenskega jezika na Univerzi v Ljubljani. Na Tržaškem si je prizadeval za slovensko šolstvo po vaseh, pomagal je ustanavljati gospodarske organizacije in petnajst let vodil društvo Edinost.

LETA 1883 ROJEN VACLAV TALICH

ČEŠKI DIRIGENT IN PEDAGOG († 1961)

Študiral je na konservatoriju v Pragi, nato pa je kot violinist in dirigent deloval v Odesi, Tbilisiju in Pragi. Leta 1908 je prišel v Ljubljano in postal dirigent na novo ustanovljene Slovenske filharmonije. Odločal se je zlasti za dela slovenskih in slovanskih avtorjev. Dirigiral je tudi operetne predstave v Deželnem gledališču, ustanovil godalni kvartet, bil prvi kapelnik v Operi ter nasploh razširil glasbeno dejavnost v mestu in dvignil njeno raven. Po štirih letih je odšel iz Ljubljane in pozneje vodil Češko filharmonijo v Pragi ter Slovaško v Bratislavi.

LETA 1895 ROJEN ANTON RAVNIK

KLAVIRSKI PEDAGOG, PIANIST IN ZBOROVODJA († 1989)

Mož, ki se je v zgodovino slovenske glasbe zapisal kot klavirski pedagog, pianist in zborovodja, je po ljudski šoli v rojstni Bohinjski Bistrici nabiral glasben znanje v Ljubljani in zatem v Pragi, kjer ga je zajela prva svetovna vojna. Po šestletnem ujetništvu v Rusiji je glasbeni študij končal v Ljubljani kot učenec svojega starejšega brata Janka (r. 1891). Bil je učitelj klavirja na srednji glasbeni šoli, po vojni pa redni profesor na Akademiji za glasbo, kjer je vzgojil vrsto odličnih slovenskih pianistov.

LETA 1896 ROJEN JANEZ VEIDER

DUHOVNIK IN UMETNOSTNI ZGODOVINAR († 1964)

Po mašniškem posvečenju leta 1921 je opravljal dušnopastirsko delo po raznih župnijah. Leta 1941 je bil imenovan za spirituala uršulink v Ljubljani, obenem pa je študiral umetnostno zgodovino. Študij je končal z doktorsko disertacijo Stara ljubljanska stolnica. V letih 1945–1949 je predaval umetnostno zgodovino na teološki fakulteti v Ljubljani. Bodoče duhovnike je spodbujal, naj skrbno varujejo in ohranjajo umetnostne spomenike po naših cerkvah.

LETA 1901 ROJEN ANTON VODNIK

PESNIK, ESEJIST, UMETNOSTNI ZGODOVINAR IN UREDNIK († 1965)

Rodil se je na današnji dan v Podutiku nad Ljubljano, klasično gimnazijo končal v Šentvidu v Ljubljani, študiral umetnostno zgodovino, doktoriral o kiparju Francescu Robbi. Kot študent je urejal mladinsko revijo Križ na gori (1924-27), nekaj let je bil član uredniškega odbora Doma in sveta, kjer je sodeloval kot pesnik, kritik in esejist. Svoje pesmi je objavljal tudi v Ljubljanskem Zvonu, Mladiki, Mentorju ... Je eden najvidnejših predstavnikov pesniškega rodu med obema vojnama. Pri nobenem pesniku ne najdemo toliko pesmi o smrti, ki mu je že od nekdaj izbrana nevesta, ki ga vabi na svoje trate, zvesta, premila ... Poezija je bilo področje, na katerem se je bojeval, ustvarjal, njegovi so tudi čudoviti opisi večernih zarij, domačega vzdušja, ljubezni, narave, o letnih časih, o bridkih usodah med vojno ... Njegove pesmi so izšle v številnih zbirkah, nazadnje tudi obsežen izbor njegove poezije (Sončni mlini). So zelo bogate, izredno ponotranjene in zato morda večkrat težke, terjajo zbranost in poglobitve v notranji svet. V njih najdemo veliko simbolov iz Svetega pisma, ljudskega in krščanskega verovanja ... njegove pesmi segajo v vrh naše poezije, to dokazuje tudi to, da so ga veliko prevajali ... Veliko delo pa kje naredil tudi kot esejist, kritik in urednik. Uredil je Antologijo slovenske sodobne lirike, pri Mohorjevi družbi je bil tudi lektor in »tehnični urednik«...

nekaj njegovih verzov in razmišljanj:

• O večer, z očmi kot vijolice, / ne zapusti nas v naši tesnobi! / Naj hodimo v tvoji svetlobi, / naj toplo zaspimo ob tvoji luči - / oh, naj nas ne muči / strah pred tujino, / pred novo temno bolečino.
  
• Današnji rod je bil poklican v življenje, da se bori zoper temo za luč sveta. Ali bo dovolj močan? To ni pravo vprašanje. Vprašanje je le: ali bo dovolj zvest.
  
• Mogoče / večer je od Boga poslan, / da preizkuša skrivnosti naše duše: / če ohranili v sebi smo pojoče / melodije davnih, davnih sanj.
  
• V očeh, otroško okroglih, / se mu neskončnost utrinja - / morda se spominja / neke davne / prečudne ljubezni / med nami ...

LETA 1921 ROJENA s. ANGELA KOTNIK

USTANOVITELJICA DRUŽINe KRISTUSA ODREŠENIKA († 2007)

Že od otroških let je globoko čutila s Cerkvijo kot z mističnim Kristusom, zlasti v letih po vojni, ko je bila Cerkev pri nas preganjana. Po navdihnjenju je spoznala, da je rešitev v doslednem življenju po evangeliju in služenju ubogim. Iz tega spoznanja se je rodila skupnost posvečenega življenja Družina Kristusa Odrešenika (DKO), ki je bila leta 2000 povzdignjena v svetni inštitut in dobila pravila. Sestre DKO z zaobljubami evangeljskih svetov darujejo Kristusu Odrešeniku sebe, svoje življenje in delo.

LETA 1981 UMRL STEFAN WYSZYNSKI

POLJSKI ŠKOF, PRIMAS IN KARDINAL, "OČE" PAPEŽA POLJAKA (* 1901)

Takoj po vojni je bil imenovan za škofa v Lublinu, kasneje je postal varšavski nadškof in primas Poljske (1948). Kardinal pa je postal 12. januarja 1953, vendar ga je komunistični režim za nekaj časa celo interniral v samostan, kljub temu pa se vseskozi zavzemal za spravo med državo in Cerkvijo. "Častiti in ljubljeni kardinal primas, dovoli, da ti čisto prepro­sto povem, kar čutim: na Petrovem sedežu bi ne bilo tega papeža Poljaka, če bi ne bilo tvoje vere, ki se ni ustrašila ne ječe ne trpljenja; če bi ne bilo tvojega junaškega upanja, tvojega brez­mejnega zaupanja v Mater Cerkve; če ne bi bilo Jasne Gore in naše narodne zgodovine," je dejal papež Janez Pavel II., ko je 23. ok­tobra 1978, dan po nastopu najvišje službe v Cerkvi sprejel svoje rojake. Kardinal Wyszynski mu je ob izvolitvi, 16. oktobra, "prerokoval", da bo Kristusovo Cerkev povedel čez prag 3. tisočletja.

več o njem preberite v pričevanju 10_2001

nekaj njegovih misli:

• Pravim ti: služil boš samo svojemu Bogu, kajti človek je preveč plemenit, da bi služil komur koli, razen Bogu.
  
• Vse ima svoj smisel v križu. Zato ni brez križa nobena cerkev; nobene daritve, nobenega posvečenja in nobene službe ni brez križa. Ni mogoče vzdržati in zmagovati brez križa. Vsak, kdor zmaga, zmaga v križu.
  
• Če so tla prekrita s travo, jih celo najmočnejši vihar zlepa ne more odnesti, četudi bi bila peščena. Če pa tla postanejo puščava, so silno lahko ranljiva.
  
• Kristjani nimamo sovražnikov. Imamo samo brate, ki zaenkrat še nočejo vedeti za vezi, ki nas združujejo.
  
• Od evharistije se naučimo, da se nikoli ne zgodi nič takega, da ljubezen ne bi mogla še kaj povedati. Toda na ljubezen moramo gledati kot na nekaj, kar ne izhaja iz nas, temveč iz Boga, ki je Ljubezen in nenehno seje semena svoje ljubezni ter jih obilno trosi v srca ljudi.
  
• Utrudljivo delo skušati prepričati druge, da Boga ni, najpogosteje dejansko ni nič drugega, kot nenehen spomin na Boga. Bog ostaja uganka in nerešljiv problem, ki se na koncu razreši ali v pre­kipevajočo ljubezen ali v strastno sovraštvo.
  
• Pozabil sem vse hudo, ki so mi ga storili. Mi kristjani si ne smemo dovoliti najmanjšega čustva zagrenjenosti do kogar koli.
  
• Drznost ni najvišja krepost. Največji kreposti sta ljubezen in modrost. Danes potrebujemo predvsem modrosti.

LETA 2004 UMRL SERGEJ VRIŠER

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, MUZEOLOG, KONZERVATOR (* 1920)

Po osnovni in srednji šoli v Mariboru je do zloma Jugoslavije leta 1941 študiral na Vojaški akademiji v Beogradu. Po vojni se je zaposlil kot tehnični risar, zatem pa se je posvetil študiju umetnostne zgodovine v Ljubljani. Po diplomi je bil kustos, nato pa ravnatelj Pokrajinskega muzeja v Mariboru. Kot umetnostni zgodovinar je sistematično raziskoval baročno kiparstvo (kamen in les) na celotnem slovenskem ozemlju. Zbral in uredil je tudi prvo in edino sistematično zbirko kostumov (oblačil) na Slovenskem.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

priloga

Teološki študij

moj poklic je poslanstvo

dr. Jože Plut

mladinska priloga

Prva svetovna vojna

Preberite več: Junij 2014

* 27. maj 1923, Zgornje Vodale, † 1. januar 1943, Mirna.

Njegovo življenjsko pot, duhovno zorenje in apostolsko delovanje je že leto dni po njegovi smrti popisal Anton Strle v knjigi 'Lojze Grozde - mladec Kristusa Kralja'. Leta 1991 je izšla druga izdaja (Katehetski center - Knjižice), dopolnjena s spremno besedo Tarasa Kermaunerja in z izborom Grozdetovih pesmi, ki ga je pripravila Berta Golob. Lojze Grozde se je rodil 27. maja 1923 v Gorenjih Vodalah pri Tržišču na Dolenjskem. V revni kmečki družini se njegovega prihoda niso nič kaj veselili, saj je bil nezakonski otrok. Ko je bil Lojzek star štiri leta, se je mama poročila v oddaljeno vas, tako da je ostal brez matere na rojstnem domu. Ko je s šestimi leti začel hoditi v šolo, se je kmalu otresel občutka zapostavljenosti. Bil je najboljši učenec v razredu. "Njegovi domači in šolski spisi so kazali, da je že kot otrok imel izredno razvito duševno življenje," je dejal o njem učitelj, ki ga je imel v šestem razredu ljudske šole.

Odličen šolski uspeh ga je priporočal za daljnje šolanje: na gimnazijo v Ljubljano je prišel po čudnem spletu okoliščin - v režiji božje Previdnosti. Revni deček je dobil streho v Marijanišču, ves čas pa je bil navezan na dobrotnike. Čeprav je bil po naravi plašen, se je hitro znašel: ob koncu prvega leta je bil že trden odličnjak z ugledom pri profesorjih in sošolcih. Imel je svoje muhe, kazal pa je že nekatere lastnosti, po katerih se je kasneje, ko se je odločno 'vzel v roke', odlikoval. Blagodejna zanj je bila vključitev v Katoliško akcijo okoli božiča v tretji šoli. Tam se je učil apostolskega delovanja med sošolci. Predvsem z zgledom.

Bil je prvi v razredu, vendar mu ni šlo za ocene: sošolcem je hotel pokazati, da se je treba učiti zato, ker to od tebe zahteva Bog kot tvojo poklicno dolžnost. Odličen je bil v vseh predmetih, le matematika mu je šla bolj trdo. Med odmori je bil središče vesele družbe, ki jo je spodbujal k petju. Ogreval se je za katoliška načela, katera je odkrival v spisih škofa Mahniča in Aleša Ušeničnika, da je mogel biti sošolcem 'luč krščanskega življenja'. Že v prvi šoli se je predstavil kot obetajoč pesnik in nekaj časa je urejal list Izviri, ki so ga izdajali marijaniški nižješolci.

Moč za svoje apostolsko delo je zajemal iz božjih virov: iz molitve, mašne daritve in obhajila ter iz otroške povezanosti z nebeško Materjo Marijo. Zavedal se je resnice: "Če hočeš pridobivati ljudi za Boga, moraš biti Boga sam poln." Vsak dan je prejemal sveto obhajilo in s svojim zgledom vabil še druge; redno je prebiral Sveto pismo. Kot duhovno branje mu je bila najljubša knjiga Hoja za Kristusom Tomaža Kempčana: ta je bila z njim tudi v uri njegovega mučeništva. Preden je stopil v osmi razred, je hotel biti na jasnem glede svojega poklica. Že od otroških let ga je spremljala misel, da bi postal duhovnik. Precej časa je mislil tudi na jezuite, ki so mu bili blizu zaradi stroge načelnosti in široke izobrazbe. Po svoje ga je kot pesnika mikala slavistika, kot globokega misleca ga je privlačila čista filozofija. Rad bi apostolsko deloval kot laik sredi sveta.

Bog mu je izbral drugačen 'poklic'. Na sveti večer, 24. decembra 1942, je odšel iz Ljubljane. Božič je preživel pri prijatelju v Strugah. Za novo leto je hotel iti pogledat domov. Spotoma se je ustavil v Stični. Od tam se je z vlakom odpeljal do Trebnjega, kjer je proti večeru prisedel na voz, namenjen proti Mirni. Pred vasjo so voz ustavili partizani in prijeli Lojzeta. Zvečer so se nad njim 'med veselo igro' (kot so rekli) znašali in ga nato v gozdu pobili. "A niso, nesrečneži, storili nič drugega kot ponovili Kristusov pasijon," piše Taras Kermauner v spremni besedi (Lojze Grozde - vzornik današnjim Slovencem). "Zaslepljenci niso mogli ne na velikonočno nedeljo pred skoraj 2000 leti ne na svojega novega leta dan 1943 preprečiti, da ne bi iz groba vstal Bog, poveličan, večen; da ne bi premagal smrti. Tega niso mogli preprečiti človeku, ki živi v Bogu: Grozdetu. Danes je pred nami čist in jasen, živ in odrešujoč. Tak je bil že leta 1943."

(obletnica meseca 01_1993)

* 27. maj 1923, Zgornje Vodale, † 1. januar 1943, Mirna.

"Divjaj, življenje, jaz se ne podam, za temelj samega Boga imam."

"Prepričan sem, da Sveti Duh prižiga po osebi božjega služabnika Lojzeta Grozdeta v naši krajevni Cerkvi tri nove zvezde: zvezdo svete mladosti, zvezdo pristne laiškosti in zvezdo junaškega mučeništva," je dejal Stanislav Hočevar, sedanji beograjski nadškof in metropolit, tedaj predstojnik slovenskih salezijancev, v ljubljanski stolnici 30. avgusta 1999 ob sklepu škofijskega postopka za beatifikacijo mladega mučenca Lojzeta Grozdeta, ki so ga komunisti na novo leto 1943 po strašnem mučenju umorili v Mirni na Dolenjskem. "Medtem ko so vsi drugi naši svetniški kandidati škofje ali pa duhovniki-redovniki in osebe v zrelih letih ter v posebej Bogu posvečenem stanu, se v Lojzetu Grozdetu odpira docela novo obzorje za našo Cerkev in naš narod. To je bil temeljni razlog, da je bila 21. avgusta 1992 napisana pobuda za začetek tega procesa... Zaradi značilne mladinske svetosti, ki jo božji služabnik predstavlja, ter mučeništva in dejstva, da je pokopan v Šentrupertu na Dolenjskem, v župniji, ki jo vodijo don Boskovi salezijanci, smo dali uradno pobudo in nekaj sodelavcev v tem postopku."

Tega junaškega pričevalca smo predstavili v Ognjišču januarja 1993, ob petdesetletnici njegove mučeniške smrti. Takrat se je postopek za njegovo razglasitev za blaženega komaj dobro pričel; med tem postopkom je prišlo na dan marsikaj novega. Leta 2001 sta izšli dve knjigi o njem: pri založbi Družina ponatis prvega življenjepisa Lojzeta Grozdeta izpod peresa dr. Antona Strleta s podnaslovom Mladec Kristusa Kralja (izšla je poldrugo let po Grozdetovi smrti in zaradi nje je bil njen pisec zaprt), dopolnjen z dognanji Toneta Pleška; Slomškova založba v Mariboru pa je izdala knjigo Slovenski sij svetosti, ki jo je napisal Miroslav Slana-Miros. Ko je papež Janez Pavel II. leta 1996 prvič obiskal našo domovino, je pri svoji homiliji v Stožicah izrekel tudi ime Lojze Grozde - kot rdeči mučeniški cvet stoletne slovenske vernosti.

Ta cvet je pognal v prijazni dolenjski zemlji. Lojze Grozde se je rodil 27. maja 1923 v Gorenjih Vodalah, ki spadajo pod župnijo Tržišče, v silno revni kmečki hiši in sicer kot nezakonski sin mlade matere Marije, ki se je štiri leta zatem poročila v Impolje in rodila še devet otrok. Njen mož Lojzeta ni maral, zato je ostal na rojstnem domu brez matere. Materino ljubezen je močno pogrešal, vendar zaradi tega ni obupoval, zlasti ne potem, ko je prestopil šolski prag. Bil je najboljši učenec v vseh razredih. Učitelj, ki ga je imel v šestem razredu, je o njem dejal: "Njegovi spisi, domači in šolski, so kazali, da je imel že kot otrok izredno razvito duševno življenje." Odličnjak je bil tudi na klasični gimnaziji v Ljubljani, kjer je ob pomoči dobrotnikov dobil streho v zavodu Marijanišče. Bil je prvi v razredu, vendar ne iz tekmovalne želje, da bi bil najboljši, temveč zato, ker je hotel sošolcem pokazati, da se je treba pridno učiti zato, ker to od tebe zahteva Bog kot tvojo poklicno dolžnost. Kmalu je pokazal tudi svoj pesniški talent: njegove pesmi, ki razodevajo resnično nadarjenost, so povečini izpovedne. Objavljal jih je v lističu Izviri, ki so ga izdajali marijaniški nižješolci in ga je Grozde nekaj časa tudi urejal. Mladi urednik je vedno bolje spoznaval, da more mlad človek le iz Kristusovega nauka in življenja po njem črpati resnično življenjsko radost, pogum in srečo sredi mladostnih težav in temin. To spoznanje je črpal iz božjih virov: iz vsakdanje molitve, mašne daritve in obhajila ter iz zaupne povezanosti z Božjo Materjo Marijo.

Ko se je bližal konec njegove srednje šole, je veliko razmišljal o svojem poklicu. Mnogi, ki so ga poznali, so bili prepričani, da se bo po maturi odločil za duhovniški poklic. Dejansko ga je ta zelo privabljal, ker je hotel "reševati duše". Po drugi strani pa je želel v kakšnem "svetnem" poklicu sredi sveta pričevati za Boga.

Bog, kateremu je bil iz vsega srca predan, mu je izbral veliko težji poklic - poklic pričevanja z daritvijo svojega življenja. Na sveti večer leta 1942 je odšel iz Ljubljane na božične počitnice proti domu. Božič je preživel pri prijatelju na Strugah, za novo leto pa je hotel iti domov k mami. Spotoma se je ustavil v Stični, kjer je za prvi petek opravil spoved in prejel sveto obhajilo. Od tam se je z vlakom odpeljal do Trebnjega.

Proti večeru je prisedel na voz, namenjen proti Mirni. Pred vasjo so voz ustavili partizani in prijeli Lojzeta. Zvečer so se izživljali s tem, da so ga, kot krotko božje jagnje, mučili in ga nazadnje pobili. Skoraj dva meseca po njegovi smrti so otroci v gozdu ob potoku našli njegovo telo brez znakov razpadanja in ga pokrili s prvimi zvončki. 25. februarja 1943 so njegovo izmučeno telo položili v grob v Šentrupertu. Pogreba se je udeležila ogromna množica, ki so se v svojem srcu Lojzetu zaupno priporočali v priprošnjo v živem prepričanju, da njihove molitve ne potrebuje, ker je že pri Bogu.

Ob koncu škofijskega postopka za beatifikacijo mučenca Lojzeta Grozdeta je bila 20. avgusta 1999 opravljena ekshumacija (izkop trupla) po strogo določenih cerkvenih predpisih. Strokovnjaka sodne medicine sta ob navzočnosti cerkvene komisije ugotovila identiteto Božjega služabnika in iz dobro ohranjenega skeleta ugotovila, da je umrl nasilne smrti. Njegovi ostanki so bili v dvojni krsti - cinkasti in leseni - znova položeni v isti grob na pokopališču v Šentrupertu. Trdno verujemo, da mladi mučenec Lojze Grozde že od dneva svojega pričevanja ljubezni do konca živi pri Bogu in prosi za nas.

(pričevanje 02_2009)

LETA 1564 UMRL JEAN CALVIN

FRANCOSKI TEOLOG IN REFORMATOR, OZNANJEVALEC STROGEGA BOGA (* 1509)

Med pobudniki reformacije ima ob Martinu Luthru pomembno mesto Jean Calvin (Kalvin). Rodil se je v Franciji, deloval pa je v Švici, največ v Ženevi, kjer je ustanovil "po Božji besedi reformirano Cerkev". Njegovo glavno teološko delo je Nauk krščanske vere. Naslonil se je na Luthrovo teologijo, le da je pri njem v središču Bog, ki je predvsem strogi sodnik. Kalvin je učil, da je Bog ljudi že vnaprej določil ali za zveličanje ali za pogubljenje (predestinacija).

LETA 1821 UMRL MIHAEL ANDREAŠ

KOROŠKI LJUDSKI PEVEC, BUKOVNIK IN TKALEC (* 1762)

Matija Ahacel je s Slomškovim sodelovanjem leta 1833 izdal Pesme po Koroškim ino Štajerskim znane, prvo slovensko posvetno pesmarico z notami. Koroške pesmi so izpod peresa Mihaela Andreaša, ki je bil po poklicu tkalec. Sam se je naučil brati in pisati slovensko in nemško. Bil je cerkveni pevec, a ni poznal not. Med njegovimi pesmimi, objavljenimi v omenjeni zbirki, je zelo zanimiva pesem Razvujzdan svet.

LETA 1924 ROJEN JANEZ ŠKOF

GLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC († 2009)

Ljubljančan po rodu se je na očetovo željo najprej zaposlil na železnici, toda srce ga je že kot otroka vleklo na oder. Leta 1951 je po opravljenem igralskem tečaju postal član novoustanovljenega gledališča v Celju, leta 1965 pa je za stalno prišel v Mestno gledališče ljubljansko, kjer je kmalu postal mojster in poosebljenje odrskega razvedrila. Do leta 1983, ko je bil upokojen, je ustvaril okoli 50 karakternih in humornih vlog. Nastopal je tudi v številnih filmih in TV-nadaljevankah (Krajevna skupnost, Mali oglasi).

LETA 1926 UMRL SREČKO KOSOVEL

PESNIK NAŠEGA KRASA (* 1904)

V pomladi življenja - dopolnil je komaj dvaindvajset let - v Tomaju umrl Srečko Kosovel, "pesnik našega Krasa". Umetniško je bil pa že zrel in njegove pesmi razodevajo duhovno globino tega mladega moža, ki je študiral romanistiko, slavistiko in filozofijo. Čeprav je umrl mlad, je pa v teh kratkih letih ogromno napisal. "Tudi iz njegovih pesmi se vidi, da je imel verski čut," je dejala o njem njegova sestra Tončka, "nekaj njegove lirike je prav religiozne."

več:
S. Čuk, Srečko Kosovel: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (1996), 28-29.

o družini Kosovel:
B. Rustja, Raziskovalka primorske zgodovine - dr. Mira Cencič. Narodni voditelji bi morali skrbeti, da bi bilo čim manj žrtev, ne pa izzivati: Gostja meseca, v: Ognjišče 7 (2015), 10-15.

• Tomajski župnik Albin Kjuder je popisal vse družine, ki so spadale v župnijo Tomaj. Realno je zapisal stvari. Šel pa je tudi kronološko nazaj: izvor družine, kako so se spreminjali priimki na posamezni domačiji ... Tako je opisal tudi Kosovelovo družino. Opisal je stike, ki jih je imel z njimi, zabeležil pa je tudi odnos Srečka do njega in do Cerkve. Mamo je opisal kot blago, prijetno ženo, očeta kot energičnega, odločnega in strogega tudi do lastnih otrok ... Piše tudi o Srečkovi smrti in kako se je komaj dvaindvajsetleten pripravil nanjo. Opisal je, da je umrl, poln vere, kar je tudi na župnika naredilo globok vtis. Veliko razmišljam o tem, kako je tako mlad človek, poln energije, poln prihodnosti, toliko razmišljal o smrti. Je šlo za slutnjo? V pesmih večkrat govori o smrti. Gospod Kjuder je napisal, da je obiskal bolnega Srečka. Ta ga je prosil, da bi ga spovedal. To je storil, ker pa ni imel s seboj svete popotnice, ga je župnik pozneje še enkrat obiskal in takrat ga je prosil, da bi se še enkrat spovedal. Prejel je obhajilo, se umiril in kmalu umrl.

nekaj njegovih verzov:

• Trpeči ljudje čutijo, kaj je bitja svetost / in čutijo, kaj je greha / razbeljena ost – / in ljubijo Krista, / ker vedo: / edino On je pravičen.
  
• Velika je pot med tem, / kar Sem in kar sem, / kar Je in kar je – / o, čudne so moje poti.
  
• Naš pogum je trpeti, / preboleti temo, / z novo silo živeti, / z novo lučjo.
  
• Sobice večnosti vse so odprte, / duše naše več niso potrte, / zla­ti odsevi sijejo k nam, / čutiš, da nisi več sam.
  
• Rad bi le vedel, kaj je življenje, / ko čutimo v sebi nesmr­tni vzgon, / ko pride pomlad, sokov kipenje, / rad raseš in misliš, da ni vse zastonj.
  
• Daj, da stopim vstran od ljudi, / daj, da stopim in se ne vrnem, / daj mi milost: temo, ki teši, / da se v bolečini s Tabo strnem, / daj, da odidem od teh ljudi, / daj, da odidem in se ne vrnem.
  
• Sonce naj prisveti na zelena polja. / Svetlo, jasno sonce, v soncu zlata volja, / naj razžubori se v večnosti daljino, / delo naj premaga trpko bolečino.
  
• Čudni so, čudni hrami srca, / ko bi rad zapri jih pred svetom, / ko rad bi odmrl drhtenjem, trepetom, / ustvaril novo obliko sveta, / pa zatrepeče bolna perot, / skloniš se in poklekneš na pot...

in razmišljanj:

• Do resnice in pravičnosti se bomo priborili, naj tudi kraljuje laž, kajti ako bi bilo življenje nesmisel, bi mi ne živeli.
  
• Nobena doba še ni bila tako velika po svojih vprašanjih in tako bedna po svojih odgovorih, kakor naša.
  
• Pišete s srcem? Ne, s peresom. A kar ne pride iz duše, ne gre do duše in nima cene.
  
• Če nismo sonce, hočemo biti lučka ob cesti. Bomo pa bolj topli in prijazni zato.
  
• Oh, koliko laže je potovati, če moli v daljavi zate mati, popotnik.
  več:
  

LETA 1927 ROJEN ALOJZIJ GROZDE

PESNIK, MUČENEC IN BLAŽENI († 1943)

"Nov, boljši red zahteva najprej novega, boljšega človeka. Brez novega človeka je nov red prazna beseda. In tega novega človeka moramo ustvariti predvsem mi. Izoblikovali ga bomo najprej sami iz sebe... Današnji svet za svojo rešitev ne potrebuje veliko politikov, znanstvenikov in umetnikov, ampak potrebuje predvsem delavnih svetnikov." Te modre besede je izrekel na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1942, v ljubljanskem zavodu Marijanišče devetnajstletni dijak Lojze Grozde. Za njimi je stal sam; to potrjujejo vsi, ki so ga poznali in so z njim živeli. Jemal jih je tako zelo zares, da jih je zapečatil z lastno krvjo: 1. januarja 1943, na novega leta dan, ko so ga komunisti na Mirni na Dolenjskem mučili in umorili. Njegova edina 'krivda' je bila njegova apostolska gorečnost, izvirajoča iz njegove globoke vere in neomajne zvestobe katoliškim načelom. 27. septembra 1992 je slovenski metropolit, ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar v Šentrupertu, kjer je bil pokopan, slovesno razglasil odlok o začetku uradnega postopka za priznanje njegovega mučeništva. Čez sedem let (30. avgusta 1999) se je zaključil škofijski postopek za beatifikacijo in takrat je Stanislav Hočevar, beograjski nadškof in metropolit, v ljubljanski stolnici dejal: "Prepričan sem, da Sveti Duh prižiga po osebi božjega služabnika Lojzeta Grozdeta v naši krajevni Cerkvi tri nove zvezde: zvezdo svete mladosti, zvezdo pristne laiškosti in zvezdo junaškega mučeništva.« 13. junija 2010, med evharističnim kongresom v Celju, je papežev legat državni tajnik kardinal Tarcisio Bertone razglasil Alojzija Grozdeta za blaženega in ga tako postavil nam vsem, posebej še njegovim vrstnikom, za zgled zvestobe v veri in krščanskega poguma. »Mlademu Lojzetu zvestoba in pogum nista kar padla v naročje, ampak si ju je izprosil z zvestim in vztrajnim krščanskim duhovnim življenjem, z molitvijo in posebej še s češčenjem in prejemanjem svetega Rešnjega telesa. V spomin smo si vtisnili njegov izrek o evharistiji kot soncu njegovega življenja. »Sonce razsvetljuje, daje rast in zorenje, sonce krepi, razveseljuje in spodbuja. V krščanskem pogumu in zvestobi pa nas krepi obhajanje svete evharistije." S temi mislimi je ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres začel svojo homilijo pri evharističnem slavju na Zaplazu 28. maja 2011, ko so v tem božjepotnem svetišče novomeške škofije v njemu posvečeno kapelo položili relikvije Alojzija Grozdeta, prvega slovenskega blaženega mučenca.

več:
S. Čuk, Lojze Grozde: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1993), 52-53.
S. Čuk, Lojze Grozde. Divjaj življenje, jaz se ne podam, za temelj samega Boga imam...: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2009), 18-19.
S. Čuk, Blaženi Alojzij Grozde. Proč mračne misli, nov se dan rodi ...: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2011), 20-21.

... v pričevanje, v: Ognjišče (2009) 2

... v pričevanje, v; Ognjišče (2011) 7

nekaj njegovih misli in verzov:

• Ne smemo iti s svetom v pogubo, ampak mora svet iti z nami v – rešenje!
  
• Tišine spev, najlepši spev, / lepote božje je odsev / in v duši najde svoj odmev. / Nič nimam, vendar vse imam.
  
• Divjaj, življenje, jaz se ne podam, / ne klone mi pred tabo moč duha, / za temelj samega Boga imam.
  
• Sem mislil, da sem sam / sredi življenja valov, / sredi besnečih vetrov / in nisem vedel kam. // In vendar Ti si bil, / mogočni moj Gospod, / z menoj prav vsepovsod, / kjerkoli jaz boje sem bíl.
  
• Sveta si zemlja, ti blagoslovljena / si od Najvišjega, Kralja neba; / ti z mojih dedov krvjo napojena, / tebi vsa moja ljubezen velja.

LETA 1964 UMRL DŽAVAHARLAL NEHRU

UČENJAK ALI UČITELJ, INDIJSKI POLITIK, OČE SAMOSTOJNE INDIJE (* 1889)

Mohandas Karamčand Gandhi, imenovan Mahatma ("velika duša") je duhovni oče sodobne Indije. Kakor je bil on predvsem verski voditelj in je snoval boj proti Angležem na moralnih in etičnih načelih (nenasilje), tako je ta boj na političnem področju vodil Pandit Džavaharlal Nehru, ki je po letu 1947, ko je bila Anglija prisiljena dati Indiji neodvisnost vodil to ogromno deželo kot ministrski predsednik vse do svoje smrti.

LETA 1973 UMRL VITAL VODUŠEK

DUHOVNIK, PESNIK, LITURGIČNI PISEC (* 1906)

Rojen v Ljubljani, brat pesnika Boža Voduška, po končani gimnaziji je odšel v bogoslovje in bil posvečen leta 1929. Bil je kaplan v Zagorju, župnik v Lokah, leta 1936 je odšel med slovenske izseljence v ZDA (župnija sv. Lovrenca – Cleveland, Ohio), prevzel tudi slov.-hrvaško župnijo v San Franciscu. Prve pesmi je objavljal v Križu na gori, edina pesniška zbirka je izšla leta 1928 (samozaložba). Prevladujejo religiozne pesmi, pa tudi utrinki iz narave, nekaj pesmi iz obdobja, ko je živel med rudarskimi in delavskimi družinami v Zagorju, je tudi socialnih ... Sicer pa je prevajal, prirejal in urejal liturgična besedila za ljudsko sodelovanje, prevedel je Guardinijev Sveti križev pot našega Gospoda in Zveličarja (1929).

nekaj njegovih verzov:

• Mi gremo k Tebi, polnosti iskat! / Mi gremo k Tebi z željnimi željami, / da bi s skrivnostjo svojo hodil z nami: / veliki brat! // Kakor drevo – roke razpenjaš v veje / in ptice v mehke se dlani skrijó. / Plamenčki živi v mraku zasijó: / ljubezen greje. // O soncu poješ. Pesem v duše seže / in pesem v dušah v eno zaživi. / In vse so eno, vse so kakor Ti: / ljubezen veže. // Legenda o ljubezni: šla je do neba, / otroška vera ji je pot svetila. / Ljubezen se je v večnost razklenila / in v zadnjo polnost: gledanje Boga (Sveti Frančišek)
• Moj mali bratec je bil slep / in kmalu potem je umrl. / In nihče ni vedel, kako je lep, / moj oče je krsto zaprl. (Pesem otroka)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1595 UMRLSV. FILIP NERI

NEBEŠKI ZAVETNIK HUMORISTOV (* 1515)

»Bodite veseli! Vedra misel krepi srce in stori, da človek vztraja v dobrem,« je svojim poslušalcem naročal rimski duhovnik Filip Neri. Bil je izredno vedre narave in imel je smisel za humor. Slavni nemški pesnik Goethe ga je imenoval ‘humoristični svetnik’ - in res ga imajo humoristi za svojega nebeškega zavetnika. Zdrav humor je v tem, da se znaš pošaliti tudi na svoj račun. Filip Neri, ki je imel nadpovprečne umske in srčne darove, se je pogosto nalašč obnašal tako, kot da je malo ‘prismuknjen’.

več:
S. Čuk, Sv. Filip Neri (1515-1595), v: Ognjišče 5 (2010), 19.

nekaj njegovih misli:

• Bodite veseli! Vedra misel krepi srce in stori, da človek vztraja v dobrem. Prava pot, da v kreposti napredujemo, je v tem, da vztrajamo v veselosti.
  
• O Bog, v globini svojega srca se ti zahvaljujem, da stvari ne tečejo tako, kot bi hotel jaz!
  
• Nobenega jasnejšega dokaza Božje ljubezni ni, kakor križ in zoprnosti.

LETA 1859 ROJEN JOSIP PAGLIARUZZI

PRAVNIK, PESNIK IN PISATELJ († 1885)

V Kobaridu rojeni Josip Pagliaruzzi s pesniškim imenom Krilan, je v svojem kratkem življenju (umrl je v 26. letu) napisal nad 300 pesmi, sam pa jih je objavil le kakih 20. Po smrti so prijatelji, med katerimi je bil tudi Simon Gregorčič, izdali njegovo zbrani delo v treh knjigah. Pesem mu je bila kakor dnevnik: vsak zunanji dogodek in notranje doživetje je prelil v verze, ki niso bili za javnost.

nekaj njegovih verzov:

• Resnica še tukaj kraljuje, / Nedolžnost še tu se pozna; / Poštenost pa vsakemu tukaj / Nad vse je zaklade sveta. (Na domu)
• Ne maram jaz tvojega, morje, čaru, / Naj dalje še skrit ti počiva na dnu - / Jaz rajša ko vse to mornarja imam, / Za nič ti ga, morje, za nič ga ne dam!» // In morje kipi, kipi in ječi, / Z usmiljenjem strast se v morji bori – / «Oj dobro morje, oj mogočno morje, / Oh pusti, oh pusti ga sem na srce! // Na sredi morja, glej, vzdiguje se val, / Na valu pa ziblje čolniček se mal. / Črez morje pripluje val s čolnom na kraj, / Prinese dekletu ljubljenca nazaj. (Zaljubljeno morje)
• Kakor hrast na rebri / Jaz sem vzrastel bil, / Kakor on ponosen, / Raven, zdrav in čil. // Strt ko hrast mladostni / Nem zdaj plakam jaz; / Težke smrti zgodnje / Bridko čakam jaz. (Mladi hrast)

LETA 1887 ROJEN ALBERT SIRK

SLIKAR MORJA IN MORNARJEV (†1947)

Izšel je iz ribiške družine iz Sv. Križa pri Trstu; od leta 1908 do 1912 je bil v vojni mornarici, potem pa se je slikarsko šolal, da se je usposobil za učitelja risanja. V zgodovini slovenskega slikarstva je znan kot slikar morja, marin in mornarjev. Sprva je svoje morske pejsaže in ljudi postavil na domačo obalo, kasneje na dalmatinsko.

LETA 1891 ROJEN JANEZ JALEN

DUHOVNIK, PISATELJ, DRAMATIK (* 1966)

»Kolikokrat sem gledal slovenski svet s Triglava, ga premeril v daljo in šir, vsega, kar je nagega in kar so nam ga odtrgale meje, vsakikrat se mi je zdel lepši,« se je na večer svojega življenja spominjal pisatelj Janez Jalen, pevec pravljičnih lepot naših gora in pripovedovalec idi­ličnih zgodb iz življenja pastirjev, planšarjev in lovcev, ki so jim bile gore drugi dom. Na vrh Triglava se je povzpel blizu osemdesetkrat, da se je njegova duša 'napila lepote', ki ga je navdihovala pri pisanju. Ko je bil župnik v Grahovem pri Cer­knici - na Notranjskem (1948- 1958), je njegova muza zaspala, ko pa je šel 'past duše' v Ljubno na Gorenjskem, se je spet prebudila. »Pet let še ne utegnem umreti, zakaj napisati moram še povest o furma­nih - Vozarji se bo imenovala - s katero se ukvarjam že leta in leta, pa bi jo nerad odnesel v grob,« je razkladal svoje pisateljske načrte po prihodu v svoj domači svet. Vozarji naj bi obsegali šest knjig - večerniških povesti za Mohorjevo, izšle pa so le tri: nekoliko predelani Ov­čar Marko (1958), pa še Tri za­obljube (1959) in Izpodkopana cesta (1960). Smrt mu je vzela pero iz rok 12. aprila 1966, poldrugi me­sec pred petinsedemdesetim rojst­nim dnem.

več:
S. Čuk, Janez Jalen: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (1991), 67.
S. Čuk, Jalnova hiša. Rodine pri Žirovnici: Domače ognjišče, v: Ognjišče 4, (2016), 131.

nekaj njegovih misli:

• Že kot otrok v ljudski šoli, ob mohorjevih knjigah, sem sanjal, kako bi pisal. Študiral sem v Kranju, sam sebi prepuščen. Moj študij je bil zelo pomankljiv. Po maturi sem razmišljal, kam. Smernica mi je bila: pojdi tja, kjer boš najlažje pisal Bogu v čast, ljudem v dobro.
  
• Ovčarja Marka je moj oče prav zares pisal, deloma s svojim življenjem, še bolj pa s pripovedovanjem. Moj oče je bil, kljub temu, da je bil nepremožen, spoštovan mož. Zimske večere so posedali ob peči, kadili tobak in pripovedovali...
  
• Cvetkova Cilka, tako naj bo naslov povesti bohinjskega dekleta, ki za svojo na pol otroško lahkomiselnost dolga leta dela krvavo pokoro.
  
• Po lastni izbiri sem se odločil, da grem duše past v Notranje Gorice, v srce Barja. Za novo leto 1933 sem bil že tam. In začele so se mi odpirati oči. /.../ Barje me je privezalo nase. Začel sem iskati njega davnino (k prvi izdaji Bobrov).

LETA 1909 ROJEN MAKSIM SEDEJ

SLIKAR LASTNE DRUŽINE († 1974)

Slikar Maksim Sedej, rojen na Dobračevi pri Žireh, se je najprej uveljavil kot grafik, bogat je tudi njegov ilustratorski opus pretežno mladinske literature. Kot slikar je bil predstavnik "barvnega realizma"; rad se je poglabljal v intimni svet svoje družine in njenih drobnih vsakdanjih opravil. V mnoge njegove družinske slike je vključena umetnikova lastna podoba.

LETA 1920 ROJEN ALEKSANDER LAJOVIC

SKLADATELJ IN GLASBENI PEDAGOG († 2011)

Rodil se je na Češkem, glasbeno se e šolal v Ljubljani, kjer je deloval njegov stric, odlični skladatelj Anton Lajovic. Od leta 1952 je živel in ustvarjal v Mariboru. Med njegova najboljša dela spadajo samospevi in zbori, predvsem na besedila Alojza Gradnika in drugih slovenskih in tujih pesnikov. Poleg skladateljskega del je bil skoraj trideset let učitelj na Srednji glasbeni in baletni šoli Maribor, nato pa tudi profesor na Oddelku za glasbeno pedagogiko mariborske Pedagoške fakultete.

LETA 1924 ROJEN ANTON BIRTIČ

PESNIK, PEVEC, SKLADATELJ, OČE SKUPINE BENEŠKI FANTJE († 2011)

Po rojstni vasi Mečani v Nadiški dolini si je privzel vzdevek Mečanac. Glasbo je študiral v Čedadu in Ljubljani, kjer je leta 1952 ustanovil narodnozabavni ansambel Beneški fantje. Uglasbil je celo vrsto beneških pesmi, svojih izvirnih in drugih avtorjev. Prosvetno društvo Ivan Trinko v Čedadu je leta 1966 izdalo pesniško zbirko Oj božime, v katero je Birtič uvrstil beneške narodne, svoje in druge pesmi. Veliko je tudi snemal za radio in TV.

LETA 1942 USTRELJEN LAMBERT EHRLICH

DUHOVNIK, TEOLOG, OČE SLOVENSKE MISIJOLOGIJE IN POLITIK (* 1878)

Eden od predmetov na teološki fakulteti je misijologija, veda o misijonskem delovanju Cerkve. Utemeljitelj misijologije na teološki fakulteti univerze v Ljubljani (1922) je bil dr. Lambert Ehrlich, mednarodno priznan strokovnjak na področju primerjalnega veroslovja. Bil je vzgojitelj akademske mladine in bil trn v peti komunistom, zato je 26. maja 1942 padel pod streli najetega morilca.

več:
S. Čuk, Lambert Ehrlich: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (1992), 24-25.
B. Rustja; M. Erjavec, Lambert Ehrlich: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 5 (2023), 99.
G. Čušin, Dragi moji: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 5 (2023), 98.

nekaj njegovih misli:

• Življenje in zgodovina se nikdar ne ustavita. Vsi smo ju dolžni vedno sproti na novo začenjati. Tako nam je zaukazano od zgoraj.
  
• "... Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne eno ne drugo ne tretje. Ostati mora mejnik, ki druži kakor Svete Višarje. To je božja volja! To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali na severu, na vzhodu ali na zahodu. Božja volja je, da mi vsi za to svobodo delamo, in božji volji se ne sme nihče izmikati ..." (iz pridige študentom 1933)

o njem:

• »Navdih za svoje preroške vizije je črpal prav iz romanj na to sveto goro, kjer so se v stoletjih srečevali in se med seboj bogatili trije evropski svetovi: germanski, romanski in slovanski... Svet pod Višarjami, nad katerim je bedela Mati Božja višarska je morda edini nedotak­njen otok v krvavem morju revolucije. Čeprav je svet pod Višarjami ostal zunaj meja slovenske države, pa z rojaki pod Višarjami zdaj živimo v isti državni zvezi. Ne ločijo nas karavle in carine, ne mejniki in državne meje. Nasprotno, mejniki, kot je višarska cerkev, kjer so iskali uteho naši očetje, kjer so molile slovenske, furlanske in tirolske matere, nas danes povezujejo. Ehrlichove besede, ki so zvenele v njegovem času kot utopija, so postale stvarnost. Revolucionarne parole, pod njihovo masko so namišljeni heroji pobijali in morili svoje žrtve, pa so romale na odpad«. (dr. Kajetan Gantar na Višarjah 2006)
• Bil je človek globoke vere, sposobnosti, vrlin in poklicev ter neutrudni delovalec na področjih, ki se jih je lotil. Bil je duhovnik, profesor, vzgojitelj, znanstvenik, misijonar, delegat in organizator, mučenec in svetnik. Njegova vztrajnost, optimizem, dobrota, razgledanost in pogum so se močno zapisali v srca in spomin njegovih varovancev, prijateljev in znancev ... (dr. Janez Juhant)

LETA 1972 UMRL PAVEL BREŽNIK

PROFESOR, PISEC ZNANSTVENE FANTASTIKE IN PUBLICIST

Po nižji in višji gimnaziji v rodni Ljubljani je na Dunaju študiral francoščino in nemščino. Med prvo svetovno vojno je bil srednješolski profesor v Beogradu, zatem od 1919 do 1929 na realki v Ljubljani. Leta 1930 se je preselil v Beograd, kjer je poučeval na osrednji gimnaziji. V letih 1936–1938 je bil tudi domači učitelj kralja Petra II. Pisati je začel že kot dijak. Med obema vojnama se je posvečal predvsem pisanju znanstvene fantastike, ki človeka sooča s sovražnimi vesoljskimi bitji.

LETA 1976 UMRL MARTIN HEIDEGGER

NEMŠKI FILOZOF (* 1889)

Rojen v Schwarzwaldu (Messkirch), študiral filozofijo v Freiburgu, ker je od leta 1933 simpatiziral z nacizmom, se je veliko razpravljalo o resničnem pomenu njegove filozofije. On se je ukvarjal z vprašanji, ki jih je označil kot fundamentalno ontologijo: kaj je bit, kaj pomeni biti. Človek je v sodobnem svetu zaradi svoje odtujenosti nepristno bitje in šele strah ob vprašanju smisla življenja ga vrne v avtentično bivanje. Takrat lahko ob soočenju z ničem (izkušnja o biti sami) spozna svoje prave zmožnosti. Imel je velik vpliv na eksistencialiste, na teologe in pisatelje. Njegova dela: Bit in čas, Kaj je metafizika?, Platonov nauk o resnici, Na poti do govorice ...

nekaj njegovih misli:

• Rasti pomeni: odpreti se širjavam neba in hkrati poganjati korenine v temne zemeljske globine.
  
• Človek se obnaša kot da je gospodar jezika, pa je pravzaprav jezik gospodar ljudem.
  
• Človeka ne ogrožajo najbolj nevarni stroji in razne tehnične naprave. Resnična nevarnost je vedno usmerjena v človeško bit. To, da se človek pusti spraviti v kalupe, to najbolj ogroža človeka, ker je tako prikrajšan za ustvarjalno raziskovanje.

LETA 1993 UMRL PAVLE ZABLATNIK

DUHOVNIK, KULTURNI DELAVEC IN ETNOLOG (*1912)

Koroški duhovnik dr. Pavle Zablatnik je bil dolgoletni profesor več predmetov na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu, ustanovljeni leta 1957, in njen ravnatelj (1968-1978). Doktoriral je z disertacijo o duhovni kulturi koroških Slovencev. Na celovški univerzi je predaval slovensko narodopisje in slovensko literaturo. Dragoceni sta njegovi narodopisni knjigi Od zibelke do groba (1982) in Čar letnih časov (1984).

več:
B. Rustja, Živahna 140-letnica: Sprašujemo za vas, v: Ognjišče 12 (1991), 16-17.
S. Čuk, Pavle Zablatnik (1912-1993): Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2023), 38-39.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Seznanimo se zdaj na kratko z življenjsko zgodbo tega "Mesija rock glasbe", kakor ga mnogi imenujejo. Rodil se je 24. maja 1941 v Duluthu v ameriški zvezni državi Minnesota blizu meje s Kanado ob zahodni obali Borujega jezera V njegovem rojstnem listu piše, da se imenuje Robert Zimmermann, da je njegovemu očetu ime Abra­ham, materi pa Betty. Ko je bilo Robertu, ki so mu vsi rekli Bob, šest let, se je družina preselila v rudarsko mestece Hibbing, zahodno od Dulutha V tem revnem kraju, kjer je veliko priseljencev iz Jugoslavije in Italije, so odprli trgovino z elektro materialom. Bobova mlada leta so potekala dokaj mirno. Pri osmih letih se je začel učiti klavir leto pozneje je imel v ustih orglice, ko mu je bilo deset let, je že vadil prve prijeme na kitari. Njegovi ljubljenci in vzorniki so bili folk pevci Woody Guthrie, Hank Williams in Pete Seeger ter rock pevca Little Richard in Chuck Berry. Bil je miren in vase zaprt, zato ni imel veliko prijateljev. Govoriti je znal samo s tistimi, ki so se, kot on, zanimali za glasbo. Leta 1955 je ustanovil svojo prvo skupino — The Golden Chords (Zlate strune) in on je bil 'šef'. Izvajali so pesmi Little Richarda, a tudi že prve njegove skladbe. Takrat je bil njegov življenjski sen priti do lastnega motorja.

Septembra 1959 je šel Bob v Minneapolis, ker je dobil štipednijo za študij na višji umetnostni šoli, vendar ni študiral, kajti sanjal je o tem, da bi postal folk pevec. Nastopil je v lokalu "Dinkytown". Takrat si je izbral ime, s katerim je kmalu potem zaslovel: Bob Dylan. Januarja 1961 ga najdemo v newyorški umetniški četrti Greenvvich Village, kjer nastopa v raznih lokalih. Honorarji niso visoki, vendar se z njimi da preživljati. Njegov hrapavi, agresivni glas, še bolj pa besedila njegovih pesmi, ki jih piše sam, mu kmalu pridobijo ugled. Besedila so bridka in obtožujoča vendar pristna Njegovi vzorniki so pesniki Bertold Brecht, Francois Villon in Robert Graves. Novembra 1961 izide njegova prva LP plošča "Bob Dylan". Stroški snemanja so majhni, ker je Bob vse napravil sam, toda tudi dobiček je skromen, saj plošča nikakor noče v promet Leta 1962 je zaslovel po vsem svetu s svojo pesmijo „Blowin' in the Wind", ki jo je izvajal trio Peter, Paul Mary. Na nekem rock festivalu sreča tega leta znano protestno pevko Joan Baez. Njuno prijateljstvo traja vse do leta 1964. Zanjo je Bob napisal pesem „Visions of Johanna". Konec julija 1963 je skupaj z njo nastopil na rock festivalu v Nevvportu in doživel svoje prvo veliko zmagoslavje, ko je ob spremljavi kitare in orglic izvajal svoje lastne skladbe s preprostimi in tekočimi melodijami, da je lahko kmalu poprijel vsak poslušalec. Protestiral je proti vojni ("Masters of War"), proti atomskim posku­som ("A hard Rain's a-gonna fall").

22. novembra 1965 se je poročil s Sarah Lowndess, ki si je nekdaj služila kruh kot fotomodel. Zakonca Dylan sta dobila petero otrok: tri sinove in dve hčerki. Leta 1966 je šel Bob na turnejo po Ameriki, nastopil je v Avstraliji in Evropi, objavil svojo knjigo "Ta ran tula" in izdal L P ploščo „Blonde on Blonde" s pesmimi, ki imajo veliko avtobiografskega 30. julija tega leta je doživel težko prometno nesrečo z motorjem in radijske postaje so objavile vest o njegovi smrti. Bil je res zelo blizu takemu koncu, vendar so mu življenje rešili in ga kar dobro pozdraviti. Skoraj dve leti o njem ni bilo ne duha ne sluha Umaknil se je v samoto, kjer je neutrudno ustvarjal. Leta 1968 je izšla njegova nova LP plošča. Prvič je spet javno nastopil na festivalu na angleškem otoku Wight 1969. Leta 1970 mu je univerza v Princetovvnu podelila ča$tni doktorat, leta 1971 je nastopil na dobrodelnem koncertu za Bangladeš, ki ga je priredil ex-Beatle George Harrison. Leta 1973 je napisal glasbo za film 'Pat Garrett and Billy the Kid' ter tudi sam nastopil v njem (iz tega filma je najbolj znana njegova popevka "I'm knocking on Heaven's Door" — Trkam na peklenska vrata).

Leta 1976 je izšel njegov album „Desire", ki ga imajo mnogi za njegovo najboljšo LP ploščo. Pesmi, ki jih izvaja, so spet protestne — kot tiste, s katerimi se je uveljavil na začetku svoje kariere, Z njimi je hotel predramiti ljudi, zlasti mlade, da ne sprejmejo ravnodušno tega sveta, kakršen je, temveč da se borijo za boljši in pravičnejši svet...

(glasba 10_1978)

Trenutno je Bob Dylan na »Neskončni turneji« (angleško Never Ending Tour), ki traja že od leta 1988. Dylan ima na leto okoli 100 koncertov, največ v ZDA in pa tudi po Evropi. Ob koncu leta 2011 je imel skupno evropsko turnejo z Markom Knopflerjem, škotskim kitaristom in nekdanjim vodjem skupine Dire Straits. Šlo je za 33 nastopov v mesecu oktobru in novembru, v glavnem v Srednji Evropi. (wiki)