LETA 1711 ROJEN RUDJER BOŠKOVIĆ

DUBROVNIŠKI FIZIK, ASTRONOM, MATEMATIK, GEODET, FILOZOF, INŽENIR, HIDROGRAF, DIPLOMAT, PESNIK IN JEZUIT († 1787)

Pred več kot tristo leti se je v Dubrovniku rodil Ruđer Josip Bošković. Šolal se je pri jezuitih v Rimu, kjer je bil nato nekaj časa profesor matematike. Bil je vsestranski učenjak, strokovnjak za astronomijo, mehaniko, fiziko in matematiko, zanimali sta ga arhitektura in arheologija. Bil je član raznih znanstvenih akademij. Napisal je nad 70 znanstvenih del. Velja za začetnika sodobne filozofije narave in enega od začetnikov geodezije.

LETA 1861 ROJEN FERDO VESEL

SLIKAR († 1946)

Slikarstvo je študiral na Dunaju in v Münchnu, sodeloval je pri ustanavljanju Ažbetove slikarske šole in vodil tudi svojo ter veliko potoval. Njegovo ustvarjanje je razpeto med realizmom (muenchenska realistična šola) in modernejšimi poskusi impresionizma. Ideal mu je bilo 'življenje v slikah', ki ga je gledal skozi lirično prizmo. Med njegovimi deli najdemo folklorno motiviko, portrete, krájine in tihožitja. Ena njegovih najbolj znanih slik je Kmečka svatba.

njegova misel:

• Narava mi je bila najvišja učiteljica.

LETA 1884 ROJEN p. ODILON MEKINDA

Frančiškanski duhovnik, PROFESOR, pravi Frančiškov sin, ljubitelj živali († 1967)

Rodil se je leta 1884 v Martinjaku pri Cerknici. Po bogoslovnem študiju v Celovcu in Gorici, je na papeški univerzi Gregoriana dosegel doktorat iz filozofije in zgodovine. Bil je vsestransko izobražen, zanimal se je za vse. Govoril je 12 jezikov, opravljal je visoke službe v kapucinskem redu. Na kapucinskih šolah je poučeval latinščino, grščino, hebrejščino, filozofijo. Po zgledu sv. Frančiška je bil velik ljubitelj živali, ki jih je ‘pogladil in pokrižal’.

LETA 1911 UMRL GUSTAV MAHLER

AVSTRIJSKI SKLADATELJ IN DIRIGENT (* 1860)

Avstrijski skladatelj in dirigent Gustav Mahler je najbolj znan kot simfonik, napisal pa je tudi veliko nenavadno lepih in globoko občutenih pesmi. Najbolj ganljive so Pesmi za umrlimi otroki na besedilo nemškega pesnika Friedricha Rückerta, ki je izgubil dva otroka; povezane pa so tudi s skladateljevim življenjem, saj je leta 1906 tudi sam izgubil otroka.

LETA 1920 ROJEN MARJAN KERŠIČ BELAČ

KIPAR in ALPINIST († 2003)

Do svojega 52. leta je pozimi in poleti preplezal 340 plezalnih smeri, na planinskih pohodih ‘Sto žensk na Triglavu’ je pripeljal 14 navez po deset udeleženk teh pohodov. Bil je član naše prve alpinistične odprave v Himalajo (1960). Kiparstva se je učil pri Borisu Kalinu v kamnoseških delavnici na Žalah. Pri 19 letih je dokončal Kalinova kipa Marije in Jezusa, ki stojita na vrhu slavoloka na Plečnikovih Žalah. Njegov je kip kralja Matjaža v nadnaravni velikosti v votlini blizu planinskega doma na Peci.

LETA 1920 ROJEN sv. JANEZ PAVEL II.

ROJSTNO IME KAROL JÓZEF WOJTYŁA, PAPEŽ († 2005)

Janez Pavel II., prvi papež slovanskega rodu, izvoljen 16. oktobra 1978, je ob nastopu svoje službe prvega pastirja katoliške Cerkve 22. oktobra, svetu zaklical: "Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu! Kristus ve, kaj je v človeku. In edino od to ve." Te besede bile program njegovega papeževanja, ki je trajalo več kot šestindvajset let in pol: vseskozi si je prizadeval Kristusa približati človeku in človeka pripeljati h Kristusu. To je opravljal prva leta kot "božji atlet", poln moči, s svojimi številnimi in zelo dolgimi apostolskimi potovanji; s svojo govorjeno in pisano besedo; zadnja leta pa predvsem tako, da je bil s Kristusom povezan v trpljenju, ki je vir največje moči. Na oltarju bolezni in onemoglosti je ostal zvest do zadnjega "Amen", ki ga je zašepetal pred svojo vrnitvijo k Očetu.
Uresničilo se je, kar so 'zahtevali' veliki napisi "Santo subito" (Svetnik takoj) med milijonsko množico, ki je spremljala bogoslužno slavje ob njegovem pogrebu 8. aprila 2005. 1. maja 2011, na drugo velikonočno nedeljo, ki jo je on razglasil za nedeljo Božjega usmiljenja, ga je njegov naslednik Benedikt XVI. prištel med blažene katoliške Cerkve. Papež Frančišek pa ga je, skupaj z bl. Janezom XIII., 27. aprila 2014, spet na nedeljo Božjega usmiljenja, razglasil za svetnika.
Prvi slovanski papež je bil tudi prvi pastir Kristusove Cerkve, ki je prišel k nam, da nas utrdi v veri. Med nami je obhajal svoj šestinsedemdeseti rojstni dan ob zanj 'nepozabnem' srečanju z mladimi v Postojni 18. maja 1996.
Njegova življenjska pot se je pričela 18. maja 1920 v mestu Wadowice, kakšnih trideset kilometrov jugozahodno od Krakova, stare poljske prestolnice. Njegov oče Karol je bil podčastnik poljske vojske in je umrl tik pred začetkom druge svetove vojne. Še prej, ko mu je bilo komaj devet let, je izgubil mater Emilijo. V gimnaziji, ki jo je obiskoval v rojstnem mestu, je bil Karol med najboljšimi. Imel je pesniško žilico, dar za jezike in igralski talent. Po maturi se je vpisal na fakulteto za književnost starodavne univerze v Krakovu. Študij mu je onemogočila nacistična okupacija Poljske septembra 1939. Karol se je iz študenta spremenil v delavca: nekaj časa je delal v kemični tovarni, zatem pa v kamnolomu. Ob trdem delu in ob zgledu pobožnega očeta se je prečiščeval njegov notranji svet. V njem je vedno bolj zorela odločitev za duhovniški poklic.
Leta 1942 je vstopil v 'podtalno' semenišče tedanjega krakovskega nadškofa Adama Sapieha, ki je bilo v njegovi škofijski hiši. Po končanem osnovnem teološkem študiju je bil 1. novembra 1946 posvečen v duhovnika. Nadškof Sapieha je odkril njegovo izredno nadarjenost, zato ga je poslal v Rim, kjer je na dominikanski univerzi Angelicum leta 1948 dosegel doktorat iz filozofije. Po vrnitvi v domovino je najprej deloval na raznih župnijah kot kaplan, zatem je bil duhovni asistent študentov v Krakovu. Leta 1955 je postal profesor filozofije na Katoliški univerzi v Lublinu in profesor teologije na univerzi Krakovu. Leta 1958 je bil imenovan za pomožnega škofa v Krakovu, šest let pozneje pa je postal nadškof druge največje škofije na Poljskem. Svojo krajevno Cerkev je želel čim bolje spoznati, zato je veliko časa posvetil obisku župnij, kjer se je srečeval z ljudmi in njihovimi življenjskimi problemi. Te je nesel s sabo na koncil, kjer je vzbudil pozornost s svojimi tehtnimi posegi. Leta 1967 ga je papež Pavel VI. imenoval za kardinala Bil je član mnogih rimskih kongregacij, zato je pogosto potoval v Rim. V drugi polovici leta 1978 dvakrat in obakrat za volitve novega papeža: po smrti Pavla VI. 6. avgusta, je bil 28. avgusta za njegovega naslednika izvoljen beneški patriarh Albino Luciani, ki si je kot papež vzel ime Janez Pavel I. Cerkev je vodil samo triintrideset dni. Sledil je nov konklave, iz katerega je izšel krakovski nadškof Karol Wojtyla kot papež Janez Pavel II.

2. aprila 2005, v soboto pred belo nedeljo, ki jo je leta 2000 razglasil na nedeljo Božjega usmiljenja, ob 21.37 odide na svoje zadnje potovanje – v Očetovo hišo.
1. maja 2011: ob navzočnosti 1,5 milijona vernikov z vsega sveta ga papež Benedikt XVI. razglasi za blaženega. Njegov god se obhaja 22. oktobra, na obletnico njegovega nastopa papeške službe.
Leta 2014 se uresniči 'referendum Svetnik takoj' (Santo subito) ob njegovem pogrebu: papež Frančišek ga 27. aprila skupaj z Janezom XXIII. prišteje med svetnike katoliške Cerkve – kot apostola našega časa, zavetnika nove evangelizacije in mladih, ki so 'upanje Cerkve'.

več o papežu svetniku:
S. Čuk, Janez Pavel II.: "Dokler hoče Kristus!": Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2003), (odgovor na govorice o odstopu).
S. Čuk, Janez Pavel II.: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2003), 22-23. (o odzivih po njegovi smrti).
S. Čuk, Od "Ne bojte se!" do zadnjega "Amen": Priloga, v: Ognjišče 5 (2005), 22-23. (kronologija papeževanja).
S. Čuk, Blaženi Janez Pavel II. - ves Marijin: Priloga, v: Ognjišče 5 (2011), ¸58-65. (o njegovi povezanosti z Marijo).
S. Čuk, Blaženi papež Janez Pavel II., »Pomagal nam je, da se ne bi bali resnice, ker je resnica zagotovilo svobode.«: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2011), (o njegovi beatifikaciji).
S. Čuk, Bl. Janez Pavel II. (1920-2005): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 10 (2011), 28.
S. Čuk, Papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II. svetnika: Priloga, v: Ognjišče 5 (2014), 58-65, (ob kanonizaciji)

nekaj njegovih razmišljanj:

• Človek je potopljen v čas: v njem se rodi, živi in umre. Rojstvo določi datum, prvi v življenju, smrt pa drugi, zadnji: alfa in omega, začetek in konec njegove zemeljske zgodbe, kot je navdihnilo krščansko izročilo, ko je vklesalo ti dve grški črki na nagrobne plošče.
• Nismo vsi poklicani, da bi bili umetniki v svojskem pomenu te besede. Po besedah Prve Mojzesove knjige pa je vendar slehernemu človeku zaupana naloga, da oblikuje svoje življenje: v nekem smislu mora napraviti iz njega umetniško delo, mojstrovino.
• Kristus kliče svojo Cerkev, da bi pokazala svetu, ki je ujet v goščavo svojih krivd in hudobnih naklepov, da more Bog v svojem us­miljenju kljub vsemu temu spreobrniti srca k edinosti in jih pritegniti k občestvu s seboj.
• Karkoli zmanjšuje človeka, karkoli omejuje obzorje človekovega hrepenenja po dobroti, škoduje stvari svobode.
• Ljubezen do Kristusa nas ne odvrača od zanimanja za druge, temveč nas kliče k odgovornosti zanje, k temu, da nikogar ne izključujemo in se s še posebno skrbjo zavzemamo za najslabotnejše in za trpeče.
• Ko verujoči potujejo naproti tretjemu tisočletju, ne čutijo utrujenosti, ki bi jo lahko prinašalo breme dvatisočletne zgodovine. Nasprotno, kristjani se čutijo opogumljeni zaradi spoznanja, da prinašajo svetu pravo luč, Kristusa Gospoda.
• Dokler je Cerkev še romarica na tem svetu, ni evangelij nikoli oznanjen enkrat za vselej. V vsaki dobi zahteva novih oznanjevalcev in prič. Ni dovolj, sklicevati se na dediščino preteklosti, saj se mora vsaka krščanska generacija sama ponovno odločiti za krščanstvo.
• Družina, ki jo utemeljuje in oživlja ljubezen, je skupnost oseb: moža in žene, staršev in otrok, sorodnikov. Njena prva naloga je, da zvesto živi stvarnost svoje edinosti in si stalno prizadeva, da bi bila pristna skupnost oseb.
• Jezusovo sporočilo je hkrati poziv. Simpatija in zaupanje do njega morata preiti v hojo za njim. Čustva sama so premalo. Biti moramo pripravljeni svoje hotenje in ravnanje preurediti po njem.
• Najprej moramo Božjo besedo zaslišati, šele potem lahko damo odgovor; najprej moramo prisluhniti, šele potem lahko ubogamo. Marija nam je pri tem zgled in pomoč.

iz papeževe oporoke:

• "Bodite budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!" (Mt 24, 42). Te besede me spominjajo na zadnji klic, ki bo prišel v trenutku, ko bo Gospod hotel. Hočem se ravnati po njem in želim, da me vse, kar spada k mojemu zemeljskemu življenju, pripravlja na to. (6. III. 1979)
• Izražam svoje globoko zaupanje, da mi bo Gospod, kljub vsej moji slabosti, naklonil vse potrebne milosti, da po njegovi volji sprejel vsako nalogo, preizkušnjo ali trpljenje, ki jo bo zahteval od svojega služabnika v teku njegovega življenja. (list brez datuma)
• Tudi med temi duhovnimi vajami sem premišljeval o resnici Kristusovega duhovništva v luči tistega prehoda, ki je za vsakega od nas trenutek naše smrti. Slovo od tega sveta - da se rodimo za drug, prihodnji svet, je za nas odlično znamenje Kristusovo vstajenje. (1. III. 1980)
• Želim se še enkrat popolnoma prepustiti Gospodovi milosti. On sam bo odločil, kdaj in kako moram končati svoje zemeljsko življenje in pastirsko službo. V življenju in v smrti Totus tuus po Brezmadežni. Ko že zdaj sprejemam to smrt, upam, da mi bo Kristus naklonil milost za zadnji prehod, to je, mojo veliko noč. (1. III. 1980)
• Po načrtih Božje previdnosti mi je bilo dano živeti v težkem stoletju, ki odhaja v preteklost, in zdaj v letu, ko se moje življenje bliža osemdesetim letom (octogesima adveniens), se moram vprašati, ali ni čas, da ponovim s svetopisemskim Simeonom: "Nunc dimittis" (Zdaj odpuščaš)?" (17. III. 2000)
• On sam, ki je edini Gospodar življenja in smrti, mi je podaljšal življenje, mi ga na neki način na novo podaril. Od tega trenutka še bolj pripada njemu. (17. III. 2000)
• "Če živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda... Gospodovi smo" (prim. Rim 14, 8). Upam, da mi bo Božje usmiljenje, dokler mi bo dano vršiti petrinsko službo v Cerkvi, naklonilo milosti, potrebne za to služenje. (17. III. 2000)

LETA 1938 UMRL IVAN LAH

PISATELJ, PUBLICIST, PREVAJALEC IN PROFESOR NA GIMNAZIJI (* 1881)

Pisatelja Ivana Laha je v srednji šoli privlačila zgodovina, ki je burila njegovo domišljijo. Svojo prvo zgodovinsko povest Uporniki, ki je izšla leta 1906 v zbirki slovenske večernice pri Mohorjevi družbi, je napisal že kot petošolec in jo kasneje predelal. Ukvarjal se je tudi s pesništvom in dramatiko; med drugim je napisal tri mladinske prizore Miklavž prihaja (1924).

... več o njem preberite v obletnici meseca 05_2008

LETA 1941 UMRL ALOJZIJ REPIČ

KIPAR, UČITELJ ŠTEVILNIH UMETNIKOV (* 1866)

Prvi učitelj kiparja Alojzija Repiča je bil duhovnik Henrik Dejak, župnik v njegovem rojstnem kraju Vrhpolje pri Vipavi. Zatem se je dve leti šolal v Ljubljani, v letih 1892-1896 pa na Dunaju. Ko se je vrnil z Dunaja, je veliko delal za razne cerkve po Vipavski dolini. Leta 1907 je postal profesor na šoli za umetno obrt v Ljubljani. Iz njegove šole so izšli ugledni slovenski kiparji: Dolinar, Gorše, brata Kalin, Fr. Kralj, Tine Kos in slikarji: Justin, Maleš, Sedej.

LETA 1942 UMORJEN JANEZ PAVČIČ

DIJAK, ORGANIST, PRIČEVALEC ZA VERO (* 1923)

Doma je bil pri Mežnarjevih v Bizoviku, rad je hodil v cerkev, v meščansko šolo na Prulah je odhajal peš, zanimalo ga je veliko stvari: naredil je izpit za jadralnega pilota, bil dejaven v orlovskem odseku telovadnega društva, igral je na več instrumentov, leta 1935 je sodeloval na evharističnem kongresu v Ljubljani ... Po osnovni šoli se je vpisal na učiteljišče, vstopil v Marijino kongregacijo, sodeloval pri Katoliški akciji, ker je imel velik vpliv na vrstnike so ga komunisti hoteli odstraniti. To jim v prvem poskusu ni uspelo, Janez pa je še bolj zavzeto spodbujal mlade fante, da so ob nedeljah skupaj prihajali v cerkev, prav tako za šmarnično pobožnost. Nasprotniki so mu začeli javno groziti in med ljudmi širili govorice, da skriva orožje. 17. maja so ga partizani z nekaj drugimi odpeljali v gozd, jih zasliševali in neusmiljeno pretepli. Ukazali so jim, da si sami skopljejo grob, vendar zaradi izmučenosti tega nismo več zmogli. 18. maja 1942, so jih brez dokazov obsodili na smrt (orožje naj bi skrivali v tabernaklju). Pokončali so jih z krampom in lopato in napol žive zasuli z zemljo. Tisto leto se pri šmarnicah v bizoviški cerkvi ni več oglasil harmonij, vsi so žalovali za organistom Janezom in »mladimi mučeniki«. Janeza Pavčiča in njegovega prijatelja Franceta Jakoša so položili v skupen grob: »Prosita za naš narod, da najde po Kristusu svoj mir in svoje duhovno vstajenje!«

LETA 1984 UMRL VALTER BOHINEC

GEOGRAF IN KARTOGRAF (* 1898)

Rodil se je v Voloskem pri Opatiji, po študiju na Dunaju, v Zagrebu in Neaplju je bil geografije na ljubljanski univerzi (1921). Nekaj časa je bil srednješolski profesor, zatem pa višji znanstveni sodelavec grafičnega in kartografskega oddelka NUK. Z I. Selanom in F. Planino je pripravil več zemljevidov Slovenije in priredil več atlasov. Prve povojne generacije so se učile zemljepisa po njegovem učbeniku Obči zemljepis za višje razrede srednjih šol (1951).

LETA 1996 PAPEŽ NA PRVEM  OBISKU V SLOVENIJI - 2. dan

76. rojstni dan s slovensko mladino

‘Čustveni’ višek prvega obiska papeža sv. Janeza Pavla II. v Sloveniji (17.–19. maja 1996) je bilo njegovo srečanje s slovensko mladino v Postojni 18. maja 1996, ko je obhajal svoj 76. rojstni dan. Mladi so mu podarili dolg venec šmarnic. Svoj očetovsko-prijateljski nagovor, s katerim je mlade spodbujal, kako naj živijo svojo vero, da bodo graditelji upanja za tretje tisočletje, je zaključil z ‘zgodovinskim’ vzklikom: “Papež ‘ma vas rad!”

... več o dogodku: priloga, v: Ognjišče (1996) 6

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1510 UMRL SANDRO BOTTICELLI

ITALIJANSKI SLIKAR, ILUSTRATOR "BOŽANSKE KOMEDIJE" (* 1444)

Italijanski renesančni slikar, rojen v Firencah, je slikal religiozne in alegorične motive. Znane so njegove lirične in razgibane upodobitve Matere Božje z Jezuščkom. Med njegovimi alegoričnimi podobami sta najbolj znani Pomlad in Rojstvo Venere. Zaslovel je tudi kot ilustrator Dantejeve Božanske komedije.

LETA 1741 UMRL AHACIJ STRŽINAR

DUHOVNIK IN NABOŽNI PESNIK (* 1676)

Na Slovenskem, kamor so jezuiti prišli leta 1597, je najbolj znan njihov svetnik sv. Frančišek Ksaverij, ki je umrl kot misijonar pred vrati Kitajske 3. decembra 1552 in je bil leta 1622 razglašen za svetnika. Obdajal ga je venec izrednega čudodelnika, zato se je njegovo češčenje naglo širilo po vsem svetu. Pri nas ima največje zasluge za to Ahacij Stržinar, nabožni pesnik in župnik v Gornjem Gradu, ki je leta 1715 pri podružnici na Straži ustanovil božjo pot sv. Frančiška Ksaverija, ki je hitro močno zaslovela.

več:
S. Čuk, Ahacij Stržinar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2006), 38-39.

LETA 1821 ROJEN SEBASTIAN KNEIPP

NEMŠKI DUHOVNIK, ‘APOSTOL’ NARAVNE OBLIKE ZDRAVILSTVA (+ 1897)

Rodil se je leta 1821 v družini tkalca na Bavarskem in dobrotniki so mu omogočili, da je postal duhovnik. Zbolel je za pljučno tuberkulozo, ki je bila takrat smrtna. Premagal jo je s tem, da se je pozimi 1849 večkrat kopal v mrzli Donavi, kar je okrepilo njegov imunski sistem. Na podlagi lastnih izkušenj je razvil naravno obliko zdravilstva, ki vključuje zdrav način življenja, zdravljenje z vodo in zelišči. Njegov Domači zdravnik je pri nas prvič izšel leta 1892 pri Mohorjevi družbi in doživel šest ponatisov, zadnjega leta 1961 z naslovom Moje zdravljenje z vodo.

LETA 1883 UMRL JERNEJ VIDMAR

LJUBLJANSKI ŠKOF (* 1802)

Naslednik škofa Antona Alojzija Wolfa, imenovan 23. marca 1860. Zelo si je prizadeval za uvedbo slovenskega jezika v javno življenje. Bogoslovce je pozval k učenju materinega jezika in k vajam za dobre pridigarje v lepi slovenski besedi. Kot ljubljanski škof je postal član Kranjskega deželnega zbora in član Gosposke zbornice Državnega zbora na Dunaju, vendar v politiko ni posegal. Udeležil se je zasedanja prvega vatikanskega cerkvenega zbora, vendar je iz zdravstvenih razlogov Rim zapustil spomladi 1870. Po sprejetju dogme o papeževi nezmotljivosti je naslednje leto nepreklicno odstopil kot ljubljanski škof. Papež Pij IX. je njegov odstop sprejel in ga imenoval za administratorja ljubljanske škofije do imenovanja njegovega naslednika (Janeza Zlatousta Pogačarja). Po tem se je umaknil v rodni Kranj, kjer je tudi pokopan.

LETA 1932 ROJEN MIROSLAV VLK

češki kardinal (+ 2017)

"Osem let je neki mož, Miloslav Vlk, doktor filozofije, znanstve­ni raziskovalec in katoliški duhovnik, čistil šipe v središču Prage. Na ta leta ne gleda negativno. Med delom na ulicah je mo­gel spovedovati in s svojim zgledom je tako morebiti neposredno ali posredno prišel v stik z večjim številom ljudi, kakor bi bil mogel priti v cerkvi." Tako je zapisal predsednik Republike Češke Vaclav Havel v predgovoru življenjepisa praškega nadškofa kardi­nala Miloslava Vlka z naslovom Pomivalec oken in kardinal, ki je leta 2001 izšel tudi v slovenskem prevodu pri založbi Novi svet.

več:
S. Čuk, Miroslav Vlk. Od pomivalca oken do kardinala: Pričevanje, v: Ognjišče 97 (2001), 72-73.

nekaj njegovih misli:

• Nad seboj imamo Očeta, božjo previdnost, ki skrbi za nas. Ne zanima ga samo naše duhovno življenje, ampak pozna tudi naše gmotne stiske.
• Človek se uresničuje z delom. Kot verniki vemo, da smo po delu udeleženi v načrtu, ki ga ima z nami Bog. Torej moramo poskušati, da ga opravljamo kolikor se le da popolno.
• Če se obnašamo kot sinovi, Bog Oče misli na nas in poskrbi za naše potrebe tako, kot si sploh ne moremo predstavljati.
• Ne pozabimo, da smo hkrati kristjani in ljudje. Ta dva vidika sta precej različna, čeprav eden ne more brez drugega. Dejstvo, da smo kristjani, nas vabi k temu, da bi bili bolj v polnosti ljudje.
• Kdor hoče biti "pristen" kristjan, dosleden v svoji veri in v življenju, si mora prizadevati za to, da da v polnosti smisel vsem stvarem in vsem ljudem.
• Če se hočem naučiti spoznati drugega in njegove misli v prist­nem dialogu, se mu moram odpreti v ljubezni, da bi vzpostavil najprej razmerje zaupanja in tako omogočil, da se drugi odpre meni.
  
• Dobro vemo, Gospod, da si nas ljubil, in zato vemo, da te bo­li, ko sprejemaš nase naše solze, ker ljubezen boli, ko prevze­ma nase solze ljubljenega.
  
• Vsakršno izničenje, tudi tako popolno, kot je smrt na križu, vodi v življenje, če je izročeno v božje roke... Križ je prav­zaprav največje razodetje Kristusove ljubezni.
  
• Če se človek, ko pade in potem spet začne, kesa, ne začenja z niča, ampak z ravni, ki jo je dosegel pred svojim padcem. A zasluge za to, da spet začenja, nima on, ampak prihaja od božje milosti.

LETA 1936 UMRL ALOJZIJ RES

pisatelj, literarni kritik, umetnostni kritik, urednik, publicist (* 1893)

Goričan Alojzij Res je po gimnazijski maturi v Gorici študiral bogoslovje, pa zaradi bolezni ni bil posvečen v duhovnika. Med prvo svetovno vojno je v svoj dnevnik zapisoval začetna dogajanja na soški fronti, med drugim tudi, kako so italijanske granate 24. junija 1915 smrtno ranile svetišče na Sveti Gori. Zapiski so leta 1916 izšli v knjigi Ob Soči. Po vojni je študij slavistike v Ljubljani končal z doktoratom. Deloval je kot profesor hrvaškega in srbskega jezika v Benetkah, kjer je mlad umrl.

LETA 1996 - PAPEŽ JANEZ PAVEL II. PRVIČ OBIŠČE SLOVENIJO - 1. DAN

Dobrodošlico je obogatil glas zvonov

"Bela ptica" italijanske letalske družbe Alitalia, s katero je papež Janez Pavel II. priletel k nam na svoje 71. apostolsko potovanje, je pristala na brniškem letališču v petek, 17. maja 1996 ob 16.45. Ko je odlični gost po osemnajstih letih pričakovanja stopil na slovenska tla, je naši domovini izrazil svojo ljubezen s poljubom zemlje, prinesene iz geološkega središča Slovenije (nad Vačami), ki sta mu jo v posodi ponudila deklica in deček. "Dobrodošli ste pri nas. Želim, da bi to občutili in se dobro počutili, mi pa bomo z radostjo, da ste med nami, skupaj z Vami praznovali Vaš rojstni dan kot simbolični dan Vašega poslanstva," je v pozdravnem govoru dejal predsednik Republike Slovenije Milan Kučan, ki je svetega očeta pričakal z najvišjimi predstavniki izvršne, sodne in zakonodajne oblasti. Navzoči so bili tudi vsi slovenski škofje, apostolski nuncij in diplomatski zbor pa kakšnih 200 ljudi iz cele Slovenije. Papež je bil vesel, da je "prisrčno dobrodošlico obogatil glas zvonov", ki so ob uri njegovega prihoda zapeli po vsej slovenski domovini. Želim, da bi ta apostolski obisk, ki ga danes začenjam med vami, prispeval k moralni in krščanski prenovi vašega ljudstva, ki se trudi premagati zmote preteklosti, da bi zgradilo prihodnost, ki bo vredna njegove tisočletne zgodovine."

Najprej na slovensko "Jasno Goro", nato na Brdo

Ko je papež zvedel, da je blizu letališča Brnik božjepotna cerkev Marije Pomagaj na Brezjah, je mimo prvotnega načrta potovanja, želel najprej poromati tja. Čeprav to ni bilo nikjer objavljeno, se je "razvedelo", in že zgodaj popoldne so se k baziliki Kraljice Slovencev začeli zgrinjati ljudje iz bližnjih in daljnih krajev. Do prihoda se jih je nabralo kar lepo število. Ko je sveti oče tik pred vrati svetišča izstopil iz avtomobila, ganjenemu navdušenju ni bilo konca. z očeti frančiškani, varuhi Marijinega doma, je vstopil vanj: najprej se je pomudil v molitvi pred Najsvetejšim, nato pa pred podobo Marije Pomagaj. Potem ko je pozdravil in blagoslovil množico pred svetiščem, se je odpeljal na državniški sprejem na gradu Brdo pri Kranju. Tam ga je pred vhodom pričakal predsednik republike Slovenije Milan Kučan. Po sprejemu pred rezidenco sta se umaknila na samo in se pogovarjala o sedanjih razmerah v Sloveniji in o njenih prizadevanjih, da se v vsakem pogledu vključi v Evropo. Sledilo je srečanje z drugimi nosilci odgovornih nalog v naši državi. Papež je vsakomur namenil pozornost, prijazno besedo in spominsko darilo. Ob koncu sta si darili izmenjala predsednik Kučan in papež. Papež je predsedniku podaril reliefno podobo sv. Petra in Pavla, predsednik pa papežu srebrno oljenko.

Zgodovinske šmarnice v ljubljanski stolnici

Državniški obisk papeža Janeza Pavla II, se je s srečanjem na Brdu končal (manjkalo je samo uradno slovo), začel se je pastirski del in sicer s slovesnimi večernicami s slovenskimi duhovniki, redovniki in redovnicami v ljubljanski stolnici ob pol osmih zvečer. Slovenski metropolit ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar je v knjižici, pripravljeni za to srečanje, zapisal, da bo "imelo poseben slovenski in marijanski značaj": namesto večernic, duhovniške bogoslužne molitve, so bile pete litanije Matere božje z odpevi, "najbrž ena najbolj priljubljenih pobožnosti v čast Materi božji. To bo edinstvena šmarnična pobožnost v najglobljem pomenu besede." Papež je najprej blagoslovil nova stolniška (glavna in stranska) vrata. Nadškof Šuštar je v pozdravnem nagovoru razgrnil stanje duhovnih poklicev v Cerkvi na Slovenskem, ki ni kritično, rožnato pa tudi ne. "Slovensko ljudstvo vas potrebuje," je sveti oče zaklical duhovnikom, redovnikom in redovnicam, "Evropa in svet vas potrebujeta, ker potrebujeta Kristusa." Duha služenja si pridobimo, če posnemamo Marijino globoko predanost. Pete litanije Matere božje z odpevi, ki so sledile, so bile ena sama velika prošnja, da bi božji izbranci med nami to predanost uresničevali. Za mnoge škofe-goste so bile te litanije eno najlepših doživetij med tem papeževim potovanjem po Sloveniji.

nekaj papeževih misli ob obisku:

• Cerkev, okrepljena v preizkušnjah iz nedavne preteklosti, in zvesta svojemu poslanstvu v slovenski deželi, tudi danes noče nič drugega kot služiti in se razdajati v blagor vseh. Zato si zadaja nalogo, da z obnovljenim poletom oznanja Jezusa Kristusa, da ponuja vsem, zlasti še mladim, smisel življenja in razloge za upanje, in da vse kliče k spravi in solidarnosti.
  
• Dragi Bratje in sestre v Sloveniji! Želim vam, da bi apostolski obisk, ki ga danes začenjam med vami, prispeval k moralni in krščanski prenovi vašega ljudstva, ki se trudi premagovati zmote in stranpoti preteklosti, da bi zgradilo prihodnost, ki bo vredna njegove tisočletne zgodovine. Naj vam stoji ob strani Gospodova Mati, ki jo tako prisrčno častite po vseh slovenskih krajih.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Ne morem si predstavljati nedeljske in praznične maše brez orgel, ki ob vstopu duhovnika pred oltar mogočno zadonijo. Potem pa spremljajo petje zbora ali tudi ljudsko petje. Zanima me, od kdaj imamo po naših cerkvah orgle in kakšni so cerkveni predpisi glede njih. (Cirila)

Orgle so na zahodu sprejeli v cerkev že v 7. stoletju in jih rabili za intonacijo in preprosto spremljavo petja. Današnjo obliko so dobivale postopoma od 15. stoletja dalje. Odlok drugega vatikanskega koncila o bogoslužju pravi: »Orgle je treba imeti v latinski Cerkvi v veliki časti kot tradicionalno glasbilo, ki more s svojim zvokom čudovito povečati sijaj cerkvenih obredov ter duha silno dvigati k Bogu in vzvišenim stvarem« (B 120). Cerkveni dokument Splošna ureditev Rimskega misala (2000) določa, naj bodo orgle "na primernem kraju, da bodo zares v pomoč pevskemu zboru in ljudstvu pri petju in jih bodo zlahka vsi slišali, kadar nanje samo igrajo". Običajno so orgle na pevskem koru nad vhodom v cerkev, ponekod pa tudi blizu oltarja. Omenjeni dokument dalje naroča, naj "v adventnem času orgle uporabljamo s tako zmernostjo, kakor pristoji značaju tistega časa, da ne bi vnaprej označevali polnega veselja Gospodovega rojstva. V postnem času se smejo orgle in druga glasbila oglašati samo za podporo petju. Izjema pa so 4. postna nedelja, slovesni prazniki in prazniki". (sč)

LETA 583 UMRL SVETI BRENDAN

IRSKI OPAT IN MORJEPLOVEC (* 484?)

Eden prvih irskih svetnikov, menih, ki je znan predvsem po tem, da se je odpravil z barko na potovanje, da bi našel raj. Ta njegova (legendarna) pot po Atlantskem oceanu (z njim je bilo še šestdeset romarjev) naj bi trajala sedem let, na njej pa je našel čudovit otok (sv. Brendana), kjer naj bi bil raj. Na potovanju je doživel marsikaj vznemirljivega, srečal se je s pošastjo, našel vrata v pekel ... Nekateri menijo, da je bil morda prvi Evropejec, ki je prišel do Severne Amerike in tudi Krištof Kolumb je moral poznati legendo o tem svetniku, ko je načrtoval pot čez Atlantik, da bi prišel v Azijo. Predvsem na britanskem otočju ga častijo kot zavetnika mornarjev in obmorskih krajev (drugje po Evropi so zavetniki mornarjev tudi sv Peter, sv. Andrej, sv. Frančišek Pavelski (2. april); bl. Peter Gonzales (Elmo, Telmo – 15. april); sv. Erazem (2. junij); Marija de Cervellione (19. september).

OKOLI LETA 1430 ROJEN JAKOB UNREST

DUHOVNIK, KANONIK, KRONIST († 1500)

Jakob Unrest je prišel na Koroško je prišel najpozneje leta 1466, ko je postal župnik pri Svetem Martinu na Tehólici in kanonik pri Gospe Sveti. Napisal je tri zgodovinopisna dela v nemščini; med temi je napomembnejša "Avstrijska kronika", delo, ki je za rekonstrukcijo dogodkov v drugi polovici 15. stoletja primarni vir. Za slovensko zgodovino so zanimivi zlasti podatki o ustanovitvi ljubljanske škofije in smrti grofa Ulrika II. Celjskega ter prikaz koroškega kmečkega upora in turških vpadov. Jakob Unrest velja skupaj z Janom Vetrinjskim za začetnika zgodovinopisja Koroške.

LETA 1703 UMRL CHARLES PERRAULT

FRANCOSKI PISATELJ, PRAVLJIČAR (* 1628)

Rojen je bil v Parizu, kjer je študiral pravo. Najprej se je ukvarjal z rimami, pisal je liriko, leta 1671 je postal član francoske akademije, in izzval hud spor med pisatelji s trditvijo, da so sodobni literati pomembnejši od nekdanjih (v pesnitvi Stoletje (XIV.) Ludvika Velikega). Bil je zagovornik drugačnega, svobodnejšega literarnega ustvarjanja. Po letu 1680 se je mu je popolnoma posvetil. Najbolj znan je po zbirki otroških pravljic (Zgodbe ali pripovedke preteklega časa, 1697), ki jih je izdal pod imenom svojega sina. Med njimi so tudi tiste, ki jih naši otroci najbolj poznajo: Rdeča, kapica, Pepelka, Trnuljčica, Sinjebradec ... tako je spodbudil zanimanje za ljudsko pripovedništvo, nastale so številne priredbe, vplival je tudi na brata Grimm.

LETA 1718 ROJENA MARIA GAETANA AGNESI

ITALIJANSKA MATEMATIČARKA, FILOZOFINJA IN JEZIKOSLOVKA († 1799)

Doma je bila v Bologni, že pri devetih letih je izvrstno znala latinsko, do trinajstega leta se je naučila še grško, hebrejsko, francosko, špansko, nemško ... V njihovi hiši so se zbirali najbolj učeni ljudje. Pri dvajsetih je hotela postati redovnica, vendar je domači niso pustili v samostan, zato se je popolna umaknila iz družbenega življenja in se posvetila matematiki. Njegovo najbolj pomembno delo je Instituzioni analitiche ad uso della gioventu italiana (1748 – o analizi končnih količin in analizi neskončno majhnih in velikih količin). Raziskovala je tudi krivuljo, ki se po njej imenuje Agnesin koder ... Leta 1750 so jo na pobudo papeža Benedikta XIV. izvolili za predstojnico stolice za matematiko in naravoslovja Univerze v Bologni. Po smrti svojega očeta (1752) se je posvetila študiju teologije in končno je lahko postala redovnica.

LETA 1841 ROJEN IVAN FRANKE

SLIKAR, POTOPISEC IN KONSERVATOR († 1927)

Šolal se je pri uglednih slikarjih Jožefu Kogovšku in Franzu Goldensteinu ter na dunajski in beneški akademiji. Znan je kot realistični portretist in krajinar, eden od začetnikov slovenskega realizma, bolj znan po svojih zgodnjih delih (Kitajski motiv, Avtoportret ...). Kasneje je slikal tudi v impresionistični tehniki. Poslikal je tudi nekaj cerkva in se v cerkvenih motivih držal izročila poznorenesančnih beneških mojstrov. Njegovi slike so tudi v cerkljanski cerkvi (Križev pot in sv. Mihael). Veliko je tudi pisal, predvsem članke o slikarstvu, konservatorstvu, potopise (s potovanj po deželah Daljnega vzhoda) in ribolovu. Veliko se je ukvarjal tudi z ribištvom in je bil začetnik umetne vzreje postrvjih vrst na Kranjskem.

LETA 1871 ROJEN IVAN JAGER

ARHITEKT, URBANIST IN OBLIKOVALEC († 1959)

Ivan Jager sodi ob Maksu Fabianiju in Jožetu Plečniku med začetnike sodobne slovenske arhitekture. Med njegovimi deli je bila na Slovenskem najpomembnejša notranja ureditev kavarne na Dvornem trgu v Ljubljani leta 1898 z motivi iz narodne umetnosti. V secesijskem slogu je opremil več knjig ljubljanskega založnika Schwentnerja, med njimi Župančičevi Čašo opojnosti in Pisanice ter Cankarjeve Vinjete in dramsko delo Za narodov blagor. Leta 1902 se je preselil v Združene države in tam nadaljeval svoje urbanistično delo. Med ameriškimi Slovenci, je naredil načrte za nekaj cerkva. Njegovo najpomembnejše delo je urbanistični načrt za mesto Minneapolis

LETA 1932 UMRL FRANC BERNEKER

KIPAR (* 1874)

Ob štiristoletnici rojstva Primoža Trubarja, očeta slovenske knjige, so slovenski narodnjaki sprožili akcijo za postavitev njegovega spomenika. Postavljen je bil leta 1909 v parku ob Narodnem domu, kip zanj pa je izdelal kipar Franc Berneker, rojen 4. oktobra 1874 v Gradišču pri Slovenj Gradcu. Bil je sopotnik impresionistov in član kluba Sava.

LETA 1954 UMRL BLAŽENI VLADIMIR GHIKA

DUHOVNIK, MUČENEC, BLAŽENI (* 1873)

»Današnje slavje hoče biti preroško znamenje sprave in miru ter spomin na žalostno preteklost, ki se na noben način ne sme ponoviti, pa tudi pripravljenost za graditev prihodnjega upanja, bratskega občestva, svobode in veselja,« je dejal kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov pri maši v romunskem glavnem mestu Bukurešti 31. avgusta 2013, med katero je razglasil za blaženega mučenca Vladimirja Ghiko. Bil je žrtev zloglasne tajne obveščevalne policije Securitate, ki je bila še bolj zločinska kot pri nas Udba. Ko so po drugi svetovni vojni prišli na oblast komunisti, so hoteli ustanoviti 'narodno' katoliško Cerkev, ločeno od papeža in Rima. Ghika, ki je v Romunijo pa tudi drugod po svetu užival velik ugled, si je prizadeval za povezanost s središčem vesolje Cerkve. Obtožili so ga veleizdaje in ga skoraj osemdesetletnega starčka, aretirali ter ga po hudem mučenju obsodili na tri leta zapora v zloglasni Jilavi, kjer je 16. maja 1954 zaradi posledic mučenja umrl. Malo pred smrtjo je svojim sotrpinom dejal: »Nič ni bolj dragoceno kot biti v ječi zaradi Jezusa Kristusa. Ječa je sveta in o tem nismo nikdar dvomili.«

več:
S. Čuk, Blaženi Vladimir Ghika. Nič ni bolj dragocenega kot biti v ječi zaradi Jezusa Kristusa: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2013), 14-15.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1567 ROJEN CLAUDIO MONTEVERDI

ITALIJANSKI SKLADATELJ IN NAJPOMEMBNEJŠI OPERNI USTVARJALEC 17. STOLETJA († 1643)

Rojen v Cremoni, ki je bolj znana po izdelovalcih violin in drugih godal (Amati, Stradivari). Leta 1590 je v Mantovi postal violist (igralec na violi) na dvoru Vincenza I. Gonzaga (iz te družine izhaja sv. Alojzij, katerega je verjetno poznal). Leta 1601 je bil imenovan za vodjo dvornega orkestra, ki jo je opravljal do odhoda v Benetke, kjer je ostal do smrti. Niha med renesanso in barokom in tako se delijo tudi njegove skladbe: na eni strani so renesančni madrigali, na drugi pa opere (baročna zvrst – njeno rojstno leto je 1600). Že s šestnajstimi leti je izdal zvezek Duhovnih madrigalov, kasneje pa še osem knjig. Postaja precej samostojen ne upošteva strogih pravil in njegovi madrigali prehajajo že v kantate. Opera pa je nastala v prizadevanju, da bi obnovili starogrško tragedijo, zato v začetku prevladuje recital. Prva operna mojstrovina je bila prav Monteverdijev Orfej. Ko leta 1637 Benetke dobijo prvo gledališče, postane opera dostopna širši javnosti. Kmalu se težišče iz dramatskega besedila prevesi na glasbeno stran. Orfeju so sledile opere Ariana, Kronanje Popeje, Odisejeva vrnitev. Pomemben je Monteverdijev prispevek k cerkveni glasbi, v Marijinih večernicah se še vedno drži palestrinskih idealov cerkvene glasbe, išče pa že sodobnejši izraz. Povsem drugačne so skladbe, ki jih je pisal za glasbenike pri Sv. Marku, poleg manjših skladb je napisal tudi dve maši. Zanimivo je, da nima orgelskih skladb.

LETA 1864 ROJEN VATROSLAV OBLAK

JEZIKOSLOVEC (†1896)

Rojen v Celju, kjer se je šolal in maturo opravil v Zagrebu. Vpisal se je na dunajsko univerzo in postal docent za južnoslovansko filologijo. Že v gimnaziji je zbiral narečno in jezikovno zgodovinsko gradivo, ki ga je kot študent tudi objavljal v znanstvenem časopisu. Preučeval je zgodovino slovenskega jezika in njegova narečja (Koroška, Bela Krajina, Prekmurje, Vipava) prav tako tudi narečja hrvaškega jezika in postal mednarodno priznan dialektolog in velja za predhodnika Frana Ramovša. Zelo ga je zanimal tudi jezik slovenskih protestantov, dopisoval si je z uglednimi učenjaki za tedanje jezikoslovje.

LETA 1868 ROJENA ZOFIJA BORŠTNIK

GLEDALIŠKA IGRALKA († 1948)

Zofija Zvonarjeva je decembra 1882 še ne petnajstletna prvič nastopila v ljubljanskem gledališču skupaj s svojim poznejšim možem Ignacijem Borštnikom. On je bil njen prvi učitelj gledališke umetnosti. Nastopala je v Ljubljani, skupaj s soprogom Ignacijem v Zagrebu in drugod. Svoj pravi svet je našla v moderni drami. Simpatije publike in kritike si pridobila s prikupno zunanjostjo, temperamentom, naravnim darom in izjemno sposobnostjo vživljanja v najzahtevnejše like klasičnega in modernega sporeda.

LETA 1914 ROJEN RADO SIMONITI

SKLADATELJ IN DIRIGENT ( * 1981)

Iz rojstne Fojane v Goriških Brdih je odšel v Ljubljano, kjer je po klasični gimnaziji študiral glasbo in diplomira v dirigiranju. Dve leti je poučeval na glasbeni šoli v Splitu, potem pa je vodil zbor ljubljanske Opere. Med vojno je ustanovil zbor Srečko Kosovel primorskih Slovencev, po vojni je bil do leta 1978 z nekaj prekinitvami dirigent ljubljanske Opere. Napisal je nad 600 samospevov in zborovskih pesmi na besedila raznih slovenskih pesnikov.

LETA 1919 ROJEN JAROSLAV KIKELJ

KATOLIŠKI ŠTUDENTSKI ORGANIZATOR, PRIČEVALEC ZA VERO († 1942)

16. junija leta 2000 je katoliška Cerkev na Slovenskem slovesno razglasila slovenske pričevalce za vero in med njimi je tudi Jaroslav Kikelj, ki se je rodil na današnji dan na Opčinah pri Trstu, kjer je bil njegov oče železničar. Družina se je zaradi očetove službe selila na Koroško, na Jesenice in končno v Maribor, kjer je Jaro šolal in končal gimnazijo. Tu se je povezal s kapucini in z njihovimi bogoslovci, bil zelo dejaven pri bogoslužju in na Studenicah vodil fantovski odsek. Jeseni leta 1939 je odšel v Ljubljano študirat medicino in odločno deloval pri povezovanju katoliških študentov in bil izbran za voditelja katoliške študentske organizacije Vir. Italijani so ob okupaciji razpustili vse organizacije in zahtevali, da se vsi vključijo v enotno ljubljansko univerzitetno organizacijo, sicer bodo univerzo zaprli, študente pa izgnali. Zaradi reševanja univerze sta tudi Franček Župec iz Slovenske Bistrice in Jaroslav kot velika narodnjaka sprejela neprostovoljno članstvo, kot katoliška vernika pa nista mogla pridružiti Osvobodilni fronti. Komunistična partija ju je zato razglasila za narodna izdajalca in jima zagrozila z umorom. Tako so predstavniki Varnostno obveščevalne službe OF najprej 16. marca 1942 umorili Frančka Župca, čez dva dni pa še Jaroslava Kiklja, ko je odhajal od kosila iz Ljudske kuhinje. Kikljev pogreb je bil javen protest zoper umor, Jaroslav je postal nedolžna žrtev revolucije, pričevalec za vero in mučenec, ki so se mu že takoj po smrti mnogi začeli priporočati.

nekaj njegovih zapiskov (na listkih):

• Hočem postati dober človek. – Išči najprej Božje kraljestvo. - Beri življenje svetnikov. – Premišljuj vsak dan. – Varuj se pomehkuženja in lenobe. – S pogumnimi je Bog. – Delati je treba, ker Bog tako hoče. – Gledati moramo kako delamo, in ne, kaj delamo. – Glej resnici vedno v oči, ne srce, ampak razum mora odločati. – Delo je eden glavnih elementov sreče.

LETA 1929 UMRL FRANJO ČIBEJ

PEDAGOG, FILOZOF, STROKOVNI PISEC (*1901)

Franjo Čibej, čigar rod izvira iz Ajdovščine, je med prvo svetovno vojno obiskoval srednjo šolo v raznih mestih, potem pa na ljubljanski Univerzi študiral filozofijo, pedagogiko in matematiko. Poleg svojega pedagoškega poklica na učiteljišču se je poglabljal v razna znanstvena vprašanja. Pisal je tudi o tedaj mladi filmski umetnosti. Bil je aktiven član križarjev in sodeloval je v njihovih glasilih (Križ na gori, Križ). Bil je rojen znanstvenik; živel je samo študiju in iskanju duhovnih vrednot.

LETA 1964 UMRL JANEZ VEIDER

DUHOVNIK IN UMETNOSTNI ZGODOVINAR (* 1896)

Po mašniškem posvečenju leta 1921 je opravljal dušnopastirsko delo po raznih župnijah. Leta 1941 je bil imenovan za spirituala uršulink v Ljubljani, obenem pa je študiral umetnostno zgodovino. Študij je končal z doktorsko disertacijo Stara ljubljanska stolnica. V letih 1945–1949 je predaval umetnostno zgodovino na teološki fakulteti v Ljubljani. Bodoče duhovnike je spodbujal, naj skrbno varujejo in ohranjajo umetnostne spomenike po naših cerkvah.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Ime Renata je med ženskimi imeni v Sloveniji na 83. mestu. Dne 1. 1. 2012 je bilo s tem imenom poimenovanih 3384 (1971: 1543; 1994: 3470) prebivalk Slovenije. Različice: Renate (2012: 28), Rene (9), Renee (17), Reni (5). Moške oblike: Renat (2012: 7), Renato (2012: 862; 1994: 832; 1971: 501), Rene (2012: 882), Renej (6), Reni (5), Reno.

Renata

God:

• nekdaj 22. maja

pri imenu Renato (Rene):

• 6. in 19. oktobra
• nekdaj tudi 1. decembra

Ime Renata izhaja iz latinskega imena Renata. To je ženska oblika latinskega imena Renatus, ki ga razlagajo iz latinskega renatus 'ponovno rojen, prerojen'. To ime so prvotno dajali poganom, ki so se dali krstiti in s tem po krščanskem prepričanju zaživeli novo življenje. Običajna slovenska ustreznica latinskega imena Renatus je Renat, najpogostejši moški obliki pri nas pa sta Renato in Rene, italijanska in francoska (tj. René) oblika latinskega Renatus. Latinskemu imenu Renata ustreza francosko Renée. Iz le-tega so slovenska ženska imena Rene, Renee, Reni, iz René pa naša Rene, Renej, Reni, Reno.

V koledarju so: nekdaj 22. maja Renata, nemška spokornica (u. leta 1602), 6. oktobra Renat, italijanski škof (u. leta 470), 19. oktobra Renato Goupil, redovnik, misijonar (u. 1642), nekdaj 1. decembra Renato (René), škof iz Maastrichta iz 5. stoletja.

Željko je med moškimi imeni v Sloveniji na 119. mestu. Dne 1. 1. 2012 je bilo s tem imenom poimenovanih 1799 (1971: 683; 1994: 1545) prebivalcev. Različice: Želimir (2012: 65), Želko (22), Želimirko, Želidrag, Željan (7), Željen, Željo, Željomir. Ženske oblike: Željka (1971: 61;1994: 296; 2012: 316), Želimira, Želja, Željana (2012: 31), Željkica, Želka.

sv. Deziderij (Desire)

God:

pri imenu Deziderij:

• 11. februarja
• 23. maja
• 27. oktobra
• 15. novembra

pri imenu Deziderat:

• 8. maja
• 26. in 27. junija

Ime Željko je tvorjenka na ‑ko iz imenske podstave Žel-, ki je nastala po krajšanju imena Želimir. To je zloženka iz velelnika želi glagola želeti in morfema mir. Prvo sestavino Želi- imajo še slovanska imena: Želibor, Želided, Želidrag, Želislav. V starih listinah se pojavi tudi staroslovensko ime Žele, ki je tvorjenka na ‑e iz skrajšanega imena Želimir, a je danes samo priimek s prvotnim pomenom 'Želimirov sin'. Imenu Željko pomensko približno ustreza latinsko ime Desiderius z žensko obliko Desideria, ki ga razlagajo iz latinskega desiderium 'hrepenenje, želja' in desidero 'hrepeneti, želeti, zahtevati'. Desiderius se je npr. imenoval zadnji langobardski kralj. Ime Željko z različicami se koledarsko uvršča k imenu Deziderij: 23. maja Deziderij (Désiré), francoski škof, mučenec v 4. stoletju.

Ime Jožef je med moškimi imeni v Sloveniji na 5. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2012 z imenom Jožef poimenovanih 18793 (1971: 17715, 1980: 36998; 1994: 30255) moških oseb. S krajšo različico Jože, ki je 1. 1. 2012 zavzemala 8. mesto, je bilo poimenovanih 15335 (1971: 54470; 1980: 27270; 1994: 19625) moških oseb. Druge različice imena Jožef pri nas so manj pogoste, npr.: Giuseppe (2012: 33), Joco (21), Josef (23), Josif (12), Josip (2128), Joso (47), Joško (798), Jozef (27), Jozo (229), Joža (51), Jožek (118), Joži (22), Jožko (339), Jusuf (198), Juš (236), Pepi (6), Pino (41).

Ženska oblika imena Jožef je Jožefa (1971: 19884; 1994: 15876; 2012: 10081, 8. mesto) z različicami: Jožica (1971: 12768; 1994: 10360; 2012: 9569, 11. mesto), Fina (9), Finka (23), Josefina (2012: 7), Josipa (285), Josipina (117), Joška (5), Jozefa (293), Jozefina (47), Joža (153), Jožefina (62), Joži (61), Jožka (21), Pepca (96), Pepica (10), Pina (104).

19. marec: Jožef, Jezusov rednik

God:
• 3. januar
• 4. februar
• 19. in 23. marec
• 3. in 30. april
• 1., 16. in 21. maj
• 23. junij
• 15. julij
• 25. in 31. avgust
• 18. in 20. september
• 10., 14., 16. in 24. november

iime Jožefa tudi:

• 20. marca
• 7. decembra

ime Jožefina:

• 8. februarja

Jožef je svetopisemsko ime, ki izhaja prek latinskega oziroma grškega Joseph, Iosēf iz hebrejskega imena Joséf/Jehoséf z nekdanjim pomenom 'naj (Bog) doda (potomstvo)'. Že v Genezi pa je navedena povezava imena Jožef s hebrejskim glagolskim korenom jasaf 'dodati'. V Stari zavezi je bil Jožef sin Jakoba in Rahele, ki so ga bratje prodali v Egipt, kjer se je povzpel do najvišjega uradniškega položaja. V Novi zavezi pa je bil Jožef mož Marije, Jezusove matere, tesar v Nazaretu (v koledarju 19. marca). Praznik sv. Jožefa so v javnem cerkvenem bogoslužju začeli obhajati v 15. stoletju, kot zapovedani praznik pa leta 1621. V Sloveniji je 39 cerkva sv. Jožefa. Ta velja za zavetnika slovenskih in več drugih dežel ter držav, od leta 1870 je tudi zavetnik vse Cerkve, v novejšem času delavstva, tj. rokodelcev – drvarjev, mizarjev, kolarjev, tesarjev. V koledarju je razen omenjenega še Jožef Delavec, katerega praznik so prvič praznovali 1. maja 1955, drugi so pri nas manj znani: 30. aprila Jožef Cottolengo, italijanski redovni ustanovitelj (u. 1842), 25. avgusta Jožef Kalasanc, španski redovni ustanovitelj (u. 1648), 18. septembra Jožef Kupertinski, italijanski redovnik (u. 1663) itd., 7. decembra tudi sv. Jožefa Marija Rosello, redovna ustanoviteljica (u. 1880).

Ime Jožef je razpoznavno iz številnih izrazov, po njem so poimenovani sejmi, razne igre ipd. Najdemo ga tudi v ljudski pesmi v t. i. ljudskih posmehuljah, npr.: Joža Poža /Muco poboža/ Muca nima mleka/ Jože pa veka. Joža brnoža/ Pr peč je zaspav/ Ga j' maček oscav. Z imenom Jožef in njegovimi različicami je povezan nastanek občnih besed, npr. narečno jóžek 'prašičevo slepo črevo'; pêpe in pêpček 'omejen, neroden človek', v frazemu imeti koga za pepčka 'norčevati se iz koga'. Po svetopisemskem Jožefu sta nastala izraza Jožefova zakonska zveza 'razmerje, ko zakonca z dogovorom izključita spolne odnose' in hrvaško praviti se ponizni, prepodobni Josip 'delati se nedolžnega'. Slednji je tudi v enakopomenskem francoskem frazemu faire son Joseph, celo za žensko faire sa Joséphine 'delati se nedolžno'. Francosko la religion de saint Joseph je zastarel izraz za 'zakonska zveza', angleško not for Joseph pomeni 'za nič na svetu', joseph 'nedolžen, čist moški', a good Joe 'imeniten fant'. Sem bi lahko uvrstili tudi koroško obirsko za Jožefa bǝt 'biti rednik, krušni oče'. Na Jóžefovo, tj. na praznik sv. Jožefa 19. marca, so po Niku Kuretu nekdaj odrasla dekleta hodila godovnjakom pod okna ali v hiše Jóžefa pét. Na ta dan je v Cankovi, na Jesenicah in v Ljubnem ob Savinji Jožefov sejem. Sv. Jožef je kot spomladanski svetnik tudi v vremenskih pregovorih: Če bo sv. Jožef lepo vreme dal, bo kmet prav dobro stal. Sv. Jožef lep in jasen, dobre letine prerok prijazen. Če je lepo vreme na Jožefovo, naj veselo bo srce kmetovo.