priloga

Teološki študij

moj poklic je poslanstvo

dr. Jože Plut

mladinska priloga

Prva svetovna vojna

Preberite več: Junij 2014

* 27. maj 1923, Zgornje Vodale, † 1. januar 1943, Mirna.

Njegovo življenjsko pot, duhovno zorenje in apostolsko delovanje je že leto dni po njegovi smrti popisal Anton Strle v knjigi 'Lojze Grozde - mladec Kristusa Kralja'. Leta 1991 je izšla druga izdaja (Katehetski center - Knjižice), dopolnjena s spremno besedo Tarasa Kermaunerja in z izborom Grozdetovih pesmi, ki ga je pripravila Berta Golob. Lojze Grozde se je rodil 27. maja 1923 v Gorenjih Vodalah pri Tržišču na Dolenjskem. V revni kmečki družini se njegovega prihoda niso nič kaj veselili, saj je bil nezakonski otrok. Ko je bil Lojzek star štiri leta, se je mama poročila v oddaljeno vas, tako da je ostal brez matere na rojstnem domu. Ko je s šestimi leti začel hoditi v šolo, se je kmalu otresel občutka zapostavljenosti. Bil je najboljši učenec v razredu. "Njegovi domači in šolski spisi so kazali, da je že kot otrok imel izredno razvito duševno življenje," je dejal o njem učitelj, ki ga je imel v šestem razredu ljudske šole.

Odličen šolski uspeh ga je priporočal za daljnje šolanje: na gimnazijo v Ljubljano je prišel po čudnem spletu okoliščin - v režiji božje Previdnosti. Revni deček je dobil streho v Marijanišču, ves čas pa je bil navezan na dobrotnike. Čeprav je bil po naravi plašen, se je hitro znašel: ob koncu prvega leta je bil že trden odličnjak z ugledom pri profesorjih in sošolcih. Imel je svoje muhe, kazal pa je že nekatere lastnosti, po katerih se je kasneje, ko se je odločno 'vzel v roke', odlikoval. Blagodejna zanj je bila vključitev v Katoliško akcijo okoli božiča v tretji šoli. Tam se je učil apostolskega delovanja med sošolci. Predvsem z zgledom.

Bil je prvi v razredu, vendar mu ni šlo za ocene: sošolcem je hotel pokazati, da se je treba učiti zato, ker to od tebe zahteva Bog kot tvojo poklicno dolžnost. Odličen je bil v vseh predmetih, le matematika mu je šla bolj trdo. Med odmori je bil središče vesele družbe, ki jo je spodbujal k petju. Ogreval se je za katoliška načela, katera je odkrival v spisih škofa Mahniča in Aleša Ušeničnika, da je mogel biti sošolcem 'luč krščanskega življenja'. Že v prvi šoli se je predstavil kot obetajoč pesnik in nekaj časa je urejal list Izviri, ki so ga izdajali marijaniški nižješolci.

Moč za svoje apostolsko delo je zajemal iz božjih virov: iz molitve, mašne daritve in obhajila ter iz otroške povezanosti z nebeško Materjo Marijo. Zavedal se je resnice: "Če hočeš pridobivati ljudi za Boga, moraš biti Boga sam poln." Vsak dan je prejemal sveto obhajilo in s svojim zgledom vabil še druge; redno je prebiral Sveto pismo. Kot duhovno branje mu je bila najljubša knjiga Hoja za Kristusom Tomaža Kempčana: ta je bila z njim tudi v uri njegovega mučeništva. Preden je stopil v osmi razred, je hotel biti na jasnem glede svojega poklica. Že od otroških let ga je spremljala misel, da bi postal duhovnik. Precej časa je mislil tudi na jezuite, ki so mu bili blizu zaradi stroge načelnosti in široke izobrazbe. Po svoje ga je kot pesnika mikala slavistika, kot globokega misleca ga je privlačila čista filozofija. Rad bi apostolsko deloval kot laik sredi sveta.

Bog mu je izbral drugačen 'poklic'. Na sveti večer, 24. decembra 1942, je odšel iz Ljubljane. Božič je preživel pri prijatelju v Strugah. Za novo leto je hotel iti pogledat domov. Spotoma se je ustavil v Stični. Od tam se je z vlakom odpeljal do Trebnjega, kjer je proti večeru prisedel na voz, namenjen proti Mirni. Pred vasjo so voz ustavili partizani in prijeli Lojzeta. Zvečer so se nad njim 'med veselo igro' (kot so rekli) znašali in ga nato v gozdu pobili. "A niso, nesrečneži, storili nič drugega kot ponovili Kristusov pasijon," piše Taras Kermauner v spremni besedi (Lojze Grozde - vzornik današnjim Slovencem). "Zaslepljenci niso mogli ne na velikonočno nedeljo pred skoraj 2000 leti ne na svojega novega leta dan 1943 preprečiti, da ne bi iz groba vstal Bog, poveličan, večen; da ne bi premagal smrti. Tega niso mogli preprečiti človeku, ki živi v Bogu: Grozdetu. Danes je pred nami čist in jasen, živ in odrešujoč. Tak je bil že leta 1943."

(obletnica meseca 01_1993)

* 27. maj 1923, Zgornje Vodale, † 1. januar 1943, Mirna.

"Divjaj, življenje, jaz se ne podam, za temelj samega Boga imam."

"Prepričan sem, da Sveti Duh prižiga po osebi božjega služabnika Lojzeta Grozdeta v naši krajevni Cerkvi tri nove zvezde: zvezdo svete mladosti, zvezdo pristne laiškosti in zvezdo junaškega mučeništva," je dejal Stanislav Hočevar, sedanji beograjski nadškof in metropolit, tedaj predstojnik slovenskih salezijancev, v ljubljanski stolnici 30. avgusta 1999 ob sklepu škofijskega postopka za beatifikacijo mladega mučenca Lojzeta Grozdeta, ki so ga komunisti na novo leto 1943 po strašnem mučenju umorili v Mirni na Dolenjskem. "Medtem ko so vsi drugi naši svetniški kandidati škofje ali pa duhovniki-redovniki in osebe v zrelih letih ter v posebej Bogu posvečenem stanu, se v Lojzetu Grozdetu odpira docela novo obzorje za našo Cerkev in naš narod. To je bil temeljni razlog, da je bila 21. avgusta 1992 napisana pobuda za začetek tega procesa... Zaradi značilne mladinske svetosti, ki jo božji služabnik predstavlja, ter mučeništva in dejstva, da je pokopan v Šentrupertu na Dolenjskem, v župniji, ki jo vodijo don Boskovi salezijanci, smo dali uradno pobudo in nekaj sodelavcev v tem postopku."

Tega junaškega pričevalca smo predstavili v Ognjišču januarja 1993, ob petdesetletnici njegove mučeniške smrti. Takrat se je postopek za njegovo razglasitev za blaženega komaj dobro pričel; med tem postopkom je prišlo na dan marsikaj novega. Leta 2001 sta izšli dve knjigi o njem: pri založbi Družina ponatis prvega življenjepisa Lojzeta Grozdeta izpod peresa dr. Antona Strleta s podnaslovom Mladec Kristusa Kralja (izšla je poldrugo let po Grozdetovi smrti in zaradi nje je bil njen pisec zaprt), dopolnjen z dognanji Toneta Pleška; Slomškova založba v Mariboru pa je izdala knjigo Slovenski sij svetosti, ki jo je napisal Miroslav Slana-Miros. Ko je papež Janez Pavel II. leta 1996 prvič obiskal našo domovino, je pri svoji homiliji v Stožicah izrekel tudi ime Lojze Grozde - kot rdeči mučeniški cvet stoletne slovenske vernosti.

Ta cvet je pognal v prijazni dolenjski zemlji. Lojze Grozde se je rodil 27. maja 1923 v Gorenjih Vodalah, ki spadajo pod župnijo Tržišče, v silno revni kmečki hiši in sicer kot nezakonski sin mlade matere Marije, ki se je štiri leta zatem poročila v Impolje in rodila še devet otrok. Njen mož Lojzeta ni maral, zato je ostal na rojstnem domu brez matere. Materino ljubezen je močno pogrešal, vendar zaradi tega ni obupoval, zlasti ne potem, ko je prestopil šolski prag. Bil je najboljši učenec v vseh razredih. Učitelj, ki ga je imel v šestem razredu, je o njem dejal: "Njegovi spisi, domači in šolski, so kazali, da je imel že kot otrok izredno razvito duševno življenje." Odličnjak je bil tudi na klasični gimnaziji v Ljubljani, kjer je ob pomoči dobrotnikov dobil streho v zavodu Marijanišče. Bil je prvi v razredu, vendar ne iz tekmovalne želje, da bi bil najboljši, temveč zato, ker je hotel sošolcem pokazati, da se je treba pridno učiti zato, ker to od tebe zahteva Bog kot tvojo poklicno dolžnost. Kmalu je pokazal tudi svoj pesniški talent: njegove pesmi, ki razodevajo resnično nadarjenost, so povečini izpovedne. Objavljal jih je v lističu Izviri, ki so ga izdajali marijaniški nižješolci in ga je Grozde nekaj časa tudi urejal. Mladi urednik je vedno bolje spoznaval, da more mlad človek le iz Kristusovega nauka in življenja po njem črpati resnično življenjsko radost, pogum in srečo sredi mladostnih težav in temin. To spoznanje je črpal iz božjih virov: iz vsakdanje molitve, mašne daritve in obhajila ter iz zaupne povezanosti z Božjo Materjo Marijo.

Ko se je bližal konec njegove srednje šole, je veliko razmišljal o svojem poklicu. Mnogi, ki so ga poznali, so bili prepričani, da se bo po maturi odločil za duhovniški poklic. Dejansko ga je ta zelo privabljal, ker je hotel "reševati duše". Po drugi strani pa je želel v kakšnem "svetnem" poklicu sredi sveta pričevati za Boga.

Bog, kateremu je bil iz vsega srca predan, mu je izbral veliko težji poklic - poklic pričevanja z daritvijo svojega življenja. Na sveti večer leta 1942 je odšel iz Ljubljane na božične počitnice proti domu. Božič je preživel pri prijatelju na Strugah, za novo leto pa je hotel iti domov k mami. Spotoma se je ustavil v Stični, kjer je za prvi petek opravil spoved in prejel sveto obhajilo. Od tam se je z vlakom odpeljal do Trebnjega.

Proti večeru je prisedel na voz, namenjen proti Mirni. Pred vasjo so voz ustavili partizani in prijeli Lojzeta. Zvečer so se izživljali s tem, da so ga, kot krotko božje jagnje, mučili in ga nazadnje pobili. Skoraj dva meseca po njegovi smrti so otroci v gozdu ob potoku našli njegovo telo brez znakov razpadanja in ga pokrili s prvimi zvončki. 25. februarja 1943 so njegovo izmučeno telo položili v grob v Šentrupertu. Pogreba se je udeležila ogromna množica, ki so se v svojem srcu Lojzetu zaupno priporočali v priprošnjo v živem prepričanju, da njihove molitve ne potrebuje, ker je že pri Bogu.

Ob koncu škofijskega postopka za beatifikacijo mučenca Lojzeta Grozdeta je bila 20. avgusta 1999 opravljena ekshumacija (izkop trupla) po strogo določenih cerkvenih predpisih. Strokovnjaka sodne medicine sta ob navzočnosti cerkvene komisije ugotovila identiteto Božjega služabnika in iz dobro ohranjenega skeleta ugotovila, da je umrl nasilne smrti. Njegovi ostanki so bili v dvojni krsti - cinkasti in leseni - znova položeni v isti grob na pokopališču v Šentrupertu. Trdno verujemo, da mladi mučenec Lojze Grozde že od dneva svojega pričevanja ljubezni do konca živi pri Bogu in prosi za nas.

(pričevanje 02_2009)

LETA 1564 UMRL JEAN CALVIN

FRANCOSKI TEOLOG IN REFORMATOR, OZNANJEVALEC STROGEGA BOGA (* 1509)

Med pobudniki reformacije ima ob Martinu Luthru pomembno mesto Jean Calvin (Kalvin). Rodil se je v Franciji, deloval pa je v Švici, največ v Ženevi, kjer je ustanovil "po Božji besedi reformirano Cerkev". Njegovo glavno teološko delo je Nauk krščanske vere. Naslonil se je na Luthrovo teologijo, le da je pri njem v središču Bog, ki je predvsem strogi sodnik. Kalvin je učil, da je Bog ljudi že vnaprej določil ali za zveličanje ali za pogubljenje (predestinacija).

LETA 1821 UMRL MIHAEL ANDREAŠ

KOROŠKI LJUDSKI PEVEC, BUKOVNIK IN TKALEC (* 1762)

Matija Ahacel je s Slomškovim sodelovanjem leta 1833 izdal Pesme po Koroškim ino Štajerskim znane, prvo slovensko posvetno pesmarico z notami. Koroške pesmi so izpod peresa Mihaela Andreaša, ki je bil po poklicu tkalec. Sam se je naučil brati in pisati slovensko in nemško. Bil je cerkveni pevec, a ni poznal not. Med njegovimi pesmimi, objavljenimi v omenjeni zbirki, je zelo zanimiva pesem Razvujzdan svet.

LETA 1924 ROJEN JANEZ ŠKOF

GLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC († 2009)

Ljubljančan po rodu se je na očetovo željo najprej zaposlil na železnici, toda srce ga je že kot otroka vleklo na oder. Leta 1951 je po opravljenem igralskem tečaju postal član novoustanovljenega gledališča v Celju, leta 1965 pa je za stalno prišel v Mestno gledališče ljubljansko, kjer je kmalu postal mojster in poosebljenje odrskega razvedrila. Do leta 1983, ko je bil upokojen, je ustvaril okoli 50 karakternih in humornih vlog. Nastopal je tudi v številnih filmih in TV-nadaljevankah (Krajevna skupnost, Mali oglasi).

LETA 1926 UMRL SREČKO KOSOVEL

PESNIK NAŠEGA KRASA (* 1904)

V pomladi življenja - dopolnil je komaj dvaindvajset let - v Tomaju umrl Srečko Kosovel, "pesnik našega Krasa". Umetniško je bil pa že zrel in njegove pesmi razodevajo duhovno globino tega mladega moža, ki je študiral romanistiko, slavistiko in filozofijo. Čeprav je umrl mlad, je pa v teh kratkih letih ogromno napisal. "Tudi iz njegovih pesmi se vidi, da je imel verski čut," je dejala o njem njegova sestra Tončka, "nekaj njegove lirike je prav religiozne."

več:
S. Čuk, Srečko Kosovel: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (1996), 28-29.

o družini Kosovel:
B. Rustja, Raziskovalka primorske zgodovine - dr. Mira Cencič. Narodni voditelji bi morali skrbeti, da bi bilo čim manj žrtev, ne pa izzivati: Gostja meseca, v: Ognjišče 7 (2015), 10-15.

• Tomajski župnik Albin Kjuder je popisal vse družine, ki so spadale v župnijo Tomaj. Realno je zapisal stvari. Šel pa je tudi kronološko nazaj: izvor družine, kako so se spreminjali priimki na posamezni domačiji ... Tako je opisal tudi Kosovelovo družino. Opisal je stike, ki jih je imel z njimi, zabeležil pa je tudi odnos Srečka do njega in do Cerkve. Mamo je opisal kot blago, prijetno ženo, očeta kot energičnega, odločnega in strogega tudi do lastnih otrok ... Piše tudi o Srečkovi smrti in kako se je komaj dvaindvajsetleten pripravil nanjo. Opisal je, da je umrl, poln vere, kar je tudi na župnika naredilo globok vtis. Veliko razmišljam o tem, kako je tako mlad človek, poln energije, poln prihodnosti, toliko razmišljal o smrti. Je šlo za slutnjo? V pesmih večkrat govori o smrti. Gospod Kjuder je napisal, da je obiskal bolnega Srečka. Ta ga je prosil, da bi ga spovedal. To je storil, ker pa ni imel s seboj svete popotnice, ga je župnik pozneje še enkrat obiskal in takrat ga je prosil, da bi se še enkrat spovedal. Prejel je obhajilo, se umiril in kmalu umrl.

nekaj njegovih verzov:

• Trpeči ljudje čutijo, kaj je bitja svetost / in čutijo, kaj je greha / razbeljena ost – / in ljubijo Krista, / ker vedo: / edino On je pravičen.
  
• Velika je pot med tem, / kar Sem in kar sem, / kar Je in kar je – / o, čudne so moje poti.
  
• Naš pogum je trpeti, / preboleti temo, / z novo silo živeti, / z novo lučjo.
  
• Sobice večnosti vse so odprte, / duše naše več niso potrte, / zla­ti odsevi sijejo k nam, / čutiš, da nisi več sam.
  
• Rad bi le vedel, kaj je življenje, / ko čutimo v sebi nesmr­tni vzgon, / ko pride pomlad, sokov kipenje, / rad raseš in misliš, da ni vse zastonj.
  
• Daj, da stopim vstran od ljudi, / daj, da stopim in se ne vrnem, / daj mi milost: temo, ki teši, / da se v bolečini s Tabo strnem, / daj, da odidem od teh ljudi, / daj, da odidem in se ne vrnem.
  
• Sonce naj prisveti na zelena polja. / Svetlo, jasno sonce, v soncu zlata volja, / naj razžubori se v večnosti daljino, / delo naj premaga trpko bolečino.
  
• Čudni so, čudni hrami srca, / ko bi rad zapri jih pred svetom, / ko rad bi odmrl drhtenjem, trepetom, / ustvaril novo obliko sveta, / pa zatrepeče bolna perot, / skloniš se in poklekneš na pot...

in razmišljanj:

• Do resnice in pravičnosti se bomo priborili, naj tudi kraljuje laž, kajti ako bi bilo življenje nesmisel, bi mi ne živeli.
  
• Nobena doba še ni bila tako velika po svojih vprašanjih in tako bedna po svojih odgovorih, kakor naša.
  
• Pišete s srcem? Ne, s peresom. A kar ne pride iz duše, ne gre do duše in nima cene.
  
• Če nismo sonce, hočemo biti lučka ob cesti. Bomo pa bolj topli in prijazni zato.
  
• Oh, koliko laže je potovati, če moli v daljavi zate mati, popotnik.
  več:
  

LETA 1927 ROJEN ALOJZIJ GROZDE

PESNIK, MUČENEC IN BLAŽENI († 1943)

"Nov, boljši red zahteva najprej novega, boljšega človeka. Brez novega človeka je nov red prazna beseda. In tega novega človeka moramo ustvariti predvsem mi. Izoblikovali ga bomo najprej sami iz sebe... Današnji svet za svojo rešitev ne potrebuje veliko politikov, znanstvenikov in umetnikov, ampak potrebuje predvsem delavnih svetnikov." Te modre besede je izrekel na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1942, v ljubljanskem zavodu Marijanišče devetnajstletni dijak Lojze Grozde. Za njimi je stal sam; to potrjujejo vsi, ki so ga poznali in so z njim živeli. Jemal jih je tako zelo zares, da jih je zapečatil z lastno krvjo: 1. januarja 1943, na novega leta dan, ko so ga komunisti na Mirni na Dolenjskem mučili in umorili. Njegova edina 'krivda' je bila njegova apostolska gorečnost, izvirajoča iz njegove globoke vere in neomajne zvestobe katoliškim načelom. 27. septembra 1992 je slovenski metropolit, ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar v Šentrupertu, kjer je bil pokopan, slovesno razglasil odlok o začetku uradnega postopka za priznanje njegovega mučeništva. Čez sedem let (30. avgusta 1999) se je zaključil škofijski postopek za beatifikacijo in takrat je Stanislav Hočevar, beograjski nadškof in metropolit, v ljubljanski stolnici dejal: "Prepričan sem, da Sveti Duh prižiga po osebi božjega služabnika Lojzeta Grozdeta v naši krajevni Cerkvi tri nove zvezde: zvezdo svete mladosti, zvezdo pristne laiškosti in zvezdo junaškega mučeništva.« 13. junija 2010, med evharističnim kongresom v Celju, je papežev legat državni tajnik kardinal Tarcisio Bertone razglasil Alojzija Grozdeta za blaženega in ga tako postavil nam vsem, posebej še njegovim vrstnikom, za zgled zvestobe v veri in krščanskega poguma. »Mlademu Lojzetu zvestoba in pogum nista kar padla v naročje, ampak si ju je izprosil z zvestim in vztrajnim krščanskim duhovnim življenjem, z molitvijo in posebej še s češčenjem in prejemanjem svetega Rešnjega telesa. V spomin smo si vtisnili njegov izrek o evharistiji kot soncu njegovega življenja. »Sonce razsvetljuje, daje rast in zorenje, sonce krepi, razveseljuje in spodbuja. V krščanskem pogumu in zvestobi pa nas krepi obhajanje svete evharistije." S temi mislimi je ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres začel svojo homilijo pri evharističnem slavju na Zaplazu 28. maja 2011, ko so v tem božjepotnem svetišče novomeške škofije v njemu posvečeno kapelo položili relikvije Alojzija Grozdeta, prvega slovenskega blaženega mučenca.

več:
S. Čuk, Lojze Grozde: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1993), 52-53.
S. Čuk, Lojze Grozde. Divjaj življenje, jaz se ne podam, za temelj samega Boga imam...: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2009), 18-19.
S. Čuk, Blaženi Alojzij Grozde. Proč mračne misli, nov se dan rodi ...: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2011), 20-21.

... v pričevanje, v: Ognjišče (2009) 2

... v pričevanje, v; Ognjišče (2011) 7

nekaj njegovih misli in verzov:

• Ne smemo iti s svetom v pogubo, ampak mora svet iti z nami v – rešenje!
  
• Tišine spev, najlepši spev, / lepote božje je odsev / in v duši najde svoj odmev. / Nič nimam, vendar vse imam.
  
• Divjaj, življenje, jaz se ne podam, / ne klone mi pred tabo moč duha, / za temelj samega Boga imam.
  
• Sem mislil, da sem sam / sredi življenja valov, / sredi besnečih vetrov / in nisem vedel kam. // In vendar Ti si bil, / mogočni moj Gospod, / z menoj prav vsepovsod, / kjerkoli jaz boje sem bíl.
  
• Sveta si zemlja, ti blagoslovljena / si od Najvišjega, Kralja neba; / ti z mojih dedov krvjo napojena, / tebi vsa moja ljubezen velja.

LETA 1964 UMRL DŽAVAHARLAL NEHRU

UČENJAK ALI UČITELJ, INDIJSKI POLITIK, OČE SAMOSTOJNE INDIJE (* 1889)

Mohandas Karamčand Gandhi, imenovan Mahatma ("velika duša") je duhovni oče sodobne Indije. Kakor je bil on predvsem verski voditelj in je snoval boj proti Angležem na moralnih in etičnih načelih (nenasilje), tako je ta boj na političnem področju vodil Pandit Džavaharlal Nehru, ki je po letu 1947, ko je bila Anglija prisiljena dati Indiji neodvisnost vodil to ogromno deželo kot ministrski predsednik vse do svoje smrti.

LETA 1973 UMRL VITAL VODUŠEK

DUHOVNIK, PESNIK, LITURGIČNI PISEC (* 1906)

Rojen v Ljubljani, brat pesnika Boža Voduška, po končani gimnaziji je odšel v bogoslovje in bil posvečen leta 1929. Bil je kaplan v Zagorju, župnik v Lokah, leta 1936 je odšel med slovenske izseljence v ZDA (župnija sv. Lovrenca – Cleveland, Ohio), prevzel tudi slov.-hrvaško župnijo v San Franciscu. Prve pesmi je objavljal v Križu na gori, edina pesniška zbirka je izšla leta 1928 (samozaložba). Prevladujejo religiozne pesmi, pa tudi utrinki iz narave, nekaj pesmi iz obdobja, ko je živel med rudarskimi in delavskimi družinami v Zagorju, je tudi socialnih ... Sicer pa je prevajal, prirejal in urejal liturgična besedila za ljudsko sodelovanje, prevedel je Guardinijev Sveti križev pot našega Gospoda in Zveličarja (1929).

nekaj njegovih verzov:

• Mi gremo k Tebi, polnosti iskat! / Mi gremo k Tebi z željnimi željami, / da bi s skrivnostjo svojo hodil z nami: / veliki brat! // Kakor drevo – roke razpenjaš v veje / in ptice v mehke se dlani skrijó. / Plamenčki živi v mraku zasijó: / ljubezen greje. // O soncu poješ. Pesem v duše seže / in pesem v dušah v eno zaživi. / In vse so eno, vse so kakor Ti: / ljubezen veže. // Legenda o ljubezni: šla je do neba, / otroška vera ji je pot svetila. / Ljubezen se je v večnost razklenila / in v zadnjo polnost: gledanje Boga (Sveti Frančišek)
• Moj mali bratec je bil slep / in kmalu potem je umrl. / In nihče ni vedel, kako je lep, / moj oče je krsto zaprl. (Pesem otroka)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1595 UMRLSV. FILIP NERI

NEBEŠKI ZAVETNIK HUMORISTOV (* 1515)

»Bodite veseli! Vedra misel krepi srce in stori, da človek vztraja v dobrem,« je svojim poslušalcem naročal rimski duhovnik Filip Neri. Bil je izredno vedre narave in imel je smisel za humor. Slavni nemški pesnik Goethe ga je imenoval ‘humoristični svetnik’ - in res ga imajo humoristi za svojega nebeškega zavetnika. Zdrav humor je v tem, da se znaš pošaliti tudi na svoj račun. Filip Neri, ki je imel nadpovprečne umske in srčne darove, se je pogosto nalašč obnašal tako, kot da je malo ‘prismuknjen’.

več:
S. Čuk, Sv. Filip Neri (1515-1595), v: Ognjišče 5 (2010), 19.

nekaj njegovih misli:

• Bodite veseli! Vedra misel krepi srce in stori, da človek vztraja v dobrem. Prava pot, da v kreposti napredujemo, je v tem, da vztrajamo v veselosti.
  
• O Bog, v globini svojega srca se ti zahvaljujem, da stvari ne tečejo tako, kot bi hotel jaz!
  
• Nobenega jasnejšega dokaza Božje ljubezni ni, kakor križ in zoprnosti.

LETA 1859 ROJEN JOSIP PAGLIARUZZI

PRAVNIK, PESNIK IN PISATELJ († 1885)

V Kobaridu rojeni Josip Pagliaruzzi s pesniškim imenom Krilan, je v svojem kratkem življenju (umrl je v 26. letu) napisal nad 300 pesmi, sam pa jih je objavil le kakih 20. Po smrti so prijatelji, med katerimi je bil tudi Simon Gregorčič, izdali njegovo zbrani delo v treh knjigah. Pesem mu je bila kakor dnevnik: vsak zunanji dogodek in notranje doživetje je prelil v verze, ki niso bili za javnost.

nekaj njegovih verzov:

• Resnica še tukaj kraljuje, / Nedolžnost še tu se pozna; / Poštenost pa vsakemu tukaj / Nad vse je zaklade sveta. (Na domu)
• Ne maram jaz tvojega, morje, čaru, / Naj dalje še skrit ti počiva na dnu - / Jaz rajša ko vse to mornarja imam, / Za nič ti ga, morje, za nič ga ne dam!» // In morje kipi, kipi in ječi, / Z usmiljenjem strast se v morji bori – / «Oj dobro morje, oj mogočno morje, / Oh pusti, oh pusti ga sem na srce! // Na sredi morja, glej, vzdiguje se val, / Na valu pa ziblje čolniček se mal. / Črez morje pripluje val s čolnom na kraj, / Prinese dekletu ljubljenca nazaj. (Zaljubljeno morje)
• Kakor hrast na rebri / Jaz sem vzrastel bil, / Kakor on ponosen, / Raven, zdrav in čil. // Strt ko hrast mladostni / Nem zdaj plakam jaz; / Težke smrti zgodnje / Bridko čakam jaz. (Mladi hrast)

LETA 1887 ROJEN ALBERT SIRK

SLIKAR MORJA IN MORNARJEV (†1947)

Izšel je iz ribiške družine iz Sv. Križa pri Trstu; od leta 1908 do 1912 je bil v vojni mornarici, potem pa se je slikarsko šolal, da se je usposobil za učitelja risanja. V zgodovini slovenskega slikarstva je znan kot slikar morja, marin in mornarjev. Sprva je svoje morske pejsaže in ljudi postavil na domačo obalo, kasneje na dalmatinsko.

LETA 1891 ROJEN JANEZ JALEN

DUHOVNIK, PISATELJ, DRAMATIK (* 1966)

»Kolikokrat sem gledal slovenski svet s Triglava, ga premeril v daljo in šir, vsega, kar je nagega in kar so nam ga odtrgale meje, vsakikrat se mi je zdel lepši,« se je na večer svojega življenja spominjal pisatelj Janez Jalen, pevec pravljičnih lepot naših gora in pripovedovalec idi­ličnih zgodb iz življenja pastirjev, planšarjev in lovcev, ki so jim bile gore drugi dom. Na vrh Triglava se je povzpel blizu osemdesetkrat, da se je njegova duša 'napila lepote', ki ga je navdihovala pri pisanju. Ko je bil župnik v Grahovem pri Cer­knici - na Notranjskem (1948- 1958), je njegova muza zaspala, ko pa je šel 'past duše' v Ljubno na Gorenjskem, se je spet prebudila. »Pet let še ne utegnem umreti, zakaj napisati moram še povest o furma­nih - Vozarji se bo imenovala - s katero se ukvarjam že leta in leta, pa bi jo nerad odnesel v grob,« je razkladal svoje pisateljske načrte po prihodu v svoj domači svet. Vozarji naj bi obsegali šest knjig - večerniških povesti za Mohorjevo, izšle pa so le tri: nekoliko predelani Ov­čar Marko (1958), pa še Tri za­obljube (1959) in Izpodkopana cesta (1960). Smrt mu je vzela pero iz rok 12. aprila 1966, poldrugi me­sec pred petinsedemdesetim rojst­nim dnem.

več:
S. Čuk, Janez Jalen: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (1991), 67.
S. Čuk, Jalnova hiša. Rodine pri Žirovnici: Domače ognjišče, v: Ognjišče 4, (2016), 131.

nekaj njegovih misli:

• Že kot otrok v ljudski šoli, ob mohorjevih knjigah, sem sanjal, kako bi pisal. Študiral sem v Kranju, sam sebi prepuščen. Moj študij je bil zelo pomankljiv. Po maturi sem razmišljal, kam. Smernica mi je bila: pojdi tja, kjer boš najlažje pisal Bogu v čast, ljudem v dobro.
  
• Ovčarja Marka je moj oče prav zares pisal, deloma s svojim življenjem, še bolj pa s pripovedovanjem. Moj oče je bil, kljub temu, da je bil nepremožen, spoštovan mož. Zimske večere so posedali ob peči, kadili tobak in pripovedovali...
  
• Cvetkova Cilka, tako naj bo naslov povesti bohinjskega dekleta, ki za svojo na pol otroško lahkomiselnost dolga leta dela krvavo pokoro.
  
• Po lastni izbiri sem se odločil, da grem duše past v Notranje Gorice, v srce Barja. Za novo leto 1933 sem bil že tam. In začele so se mi odpirati oči. /.../ Barje me je privezalo nase. Začel sem iskati njega davnino (k prvi izdaji Bobrov).

LETA 1909 ROJEN MAKSIM SEDEJ

SLIKAR LASTNE DRUŽINE († 1974)

Slikar Maksim Sedej, rojen na Dobračevi pri Žireh, se je najprej uveljavil kot grafik, bogat je tudi njegov ilustratorski opus pretežno mladinske literature. Kot slikar je bil predstavnik "barvnega realizma"; rad se je poglabljal v intimni svet svoje družine in njenih drobnih vsakdanjih opravil. V mnoge njegove družinske slike je vključena umetnikova lastna podoba.

LETA 1920 ROJEN ALEKSANDER LAJOVIC

SKLADATELJ IN GLASBENI PEDAGOG († 2011)

Rodil se je na Češkem, glasbeno se e šolal v Ljubljani, kjer je deloval njegov stric, odlični skladatelj Anton Lajovic. Od leta 1952 je živel in ustvarjal v Mariboru. Med njegova najboljša dela spadajo samospevi in zbori, predvsem na besedila Alojza Gradnika in drugih slovenskih in tujih pesnikov. Poleg skladateljskega del je bil skoraj trideset let učitelj na Srednji glasbeni in baletni šoli Maribor, nato pa tudi profesor na Oddelku za glasbeno pedagogiko mariborske Pedagoške fakultete.

LETA 1924 ROJEN ANTON BIRTIČ

PESNIK, PEVEC, SKLADATELJ, OČE SKUPINE BENEŠKI FANTJE († 2011)

Po rojstni vasi Mečani v Nadiški dolini si je privzel vzdevek Mečanac. Glasbo je študiral v Čedadu in Ljubljani, kjer je leta 1952 ustanovil narodnozabavni ansambel Beneški fantje. Uglasbil je celo vrsto beneških pesmi, svojih izvirnih in drugih avtorjev. Prosvetno društvo Ivan Trinko v Čedadu je leta 1966 izdalo pesniško zbirko Oj božime, v katero je Birtič uvrstil beneške narodne, svoje in druge pesmi. Veliko je tudi snemal za radio in TV.

LETA 1942 USTRELJEN LAMBERT EHRLICH

DUHOVNIK, TEOLOG, OČE SLOVENSKE MISIJOLOGIJE IN POLITIK (* 1878)

Eden od predmetov na teološki fakulteti je misijologija, veda o misijonskem delovanju Cerkve. Utemeljitelj misijologije na teološki fakulteti univerze v Ljubljani (1922) je bil dr. Lambert Ehrlich, mednarodno priznan strokovnjak na področju primerjalnega veroslovja. Bil je vzgojitelj akademske mladine in bil trn v peti komunistom, zato je 26. maja 1942 padel pod streli najetega morilca.

več:
S. Čuk, Lambert Ehrlich: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (1992), 24-25.
B. Rustja; M. Erjavec, Lambert Ehrlich: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 5 (2023), 99.
G. Čušin, Dragi moji: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 5 (2023), 98.

nekaj njegovih misli:

• Življenje in zgodovina se nikdar ne ustavita. Vsi smo ju dolžni vedno sproti na novo začenjati. Tako nam je zaukazano od zgoraj.
  
• "... Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne eno ne drugo ne tretje. Ostati mora mejnik, ki druži kakor Svete Višarje. To je božja volja! To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali na severu, na vzhodu ali na zahodu. Božja volja je, da mi vsi za to svobodo delamo, in božji volji se ne sme nihče izmikati ..." (iz pridige študentom 1933)

o njem:

• »Navdih za svoje preroške vizije je črpal prav iz romanj na to sveto goro, kjer so se v stoletjih srečevali in se med seboj bogatili trije evropski svetovi: germanski, romanski in slovanski... Svet pod Višarjami, nad katerim je bedela Mati Božja višarska je morda edini nedotak­njen otok v krvavem morju revolucije. Čeprav je svet pod Višarjami ostal zunaj meja slovenske države, pa z rojaki pod Višarjami zdaj živimo v isti državni zvezi. Ne ločijo nas karavle in carine, ne mejniki in državne meje. Nasprotno, mejniki, kot je višarska cerkev, kjer so iskali uteho naši očetje, kjer so molile slovenske, furlanske in tirolske matere, nas danes povezujejo. Ehrlichove besede, ki so zvenele v njegovem času kot utopija, so postale stvarnost. Revolucionarne parole, pod njihovo masko so namišljeni heroji pobijali in morili svoje žrtve, pa so romale na odpad«. (dr. Kajetan Gantar na Višarjah 2006)
• Bil je človek globoke vere, sposobnosti, vrlin in poklicev ter neutrudni delovalec na področjih, ki se jih je lotil. Bil je duhovnik, profesor, vzgojitelj, znanstvenik, misijonar, delegat in organizator, mučenec in svetnik. Njegova vztrajnost, optimizem, dobrota, razgledanost in pogum so se močno zapisali v srca in spomin njegovih varovancev, prijateljev in znancev ... (dr. Janez Juhant)

LETA 1972 UMRL PAVEL BREŽNIK

PROFESOR, PISEC ZNANSTVENE FANTASTIKE IN PUBLICIST

Po nižji in višji gimnaziji v rodni Ljubljani je na Dunaju študiral francoščino in nemščino. Med prvo svetovno vojno je bil srednješolski profesor v Beogradu, zatem od 1919 do 1929 na realki v Ljubljani. Leta 1930 se je preselil v Beograd, kjer je poučeval na osrednji gimnaziji. V letih 1936–1938 je bil tudi domači učitelj kralja Petra II. Pisati je začel že kot dijak. Med obema vojnama se je posvečal predvsem pisanju znanstvene fantastike, ki človeka sooča s sovražnimi vesoljskimi bitji.

LETA 1976 UMRL MARTIN HEIDEGGER

NEMŠKI FILOZOF (* 1889)

Rojen v Schwarzwaldu (Messkirch), študiral filozofijo v Freiburgu, ker je od leta 1933 simpatiziral z nacizmom, se je veliko razpravljalo o resničnem pomenu njegove filozofije. On se je ukvarjal z vprašanji, ki jih je označil kot fundamentalno ontologijo: kaj je bit, kaj pomeni biti. Človek je v sodobnem svetu zaradi svoje odtujenosti nepristno bitje in šele strah ob vprašanju smisla življenja ga vrne v avtentično bivanje. Takrat lahko ob soočenju z ničem (izkušnja o biti sami) spozna svoje prave zmožnosti. Imel je velik vpliv na eksistencialiste, na teologe in pisatelje. Njegova dela: Bit in čas, Kaj je metafizika?, Platonov nauk o resnici, Na poti do govorice ...

nekaj njegovih misli:

• Rasti pomeni: odpreti se širjavam neba in hkrati poganjati korenine v temne zemeljske globine.
  
• Človek se obnaša kot da je gospodar jezika, pa je pravzaprav jezik gospodar ljudem.
  
• Človeka ne ogrožajo najbolj nevarni stroji in razne tehnične naprave. Resnična nevarnost je vedno usmerjena v človeško bit. To, da se človek pusti spraviti v kalupe, to najbolj ogroža človeka, ker je tako prikrajšan za ustvarjalno raziskovanje.

LETA 1993 UMRL PAVLE ZABLATNIK

DUHOVNIK, KULTURNI DELAVEC IN ETNOLOG (*1912)

Koroški duhovnik dr. Pavle Zablatnik je bil dolgoletni profesor več predmetov na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu, ustanovljeni leta 1957, in njen ravnatelj (1968-1978). Doktoriral je z disertacijo o duhovni kulturi koroških Slovencev. Na celovški univerzi je predaval slovensko narodopisje in slovensko literaturo. Dragoceni sta njegovi narodopisni knjigi Od zibelke do groba (1982) in Čar letnih časov (1984).

več:
B. Rustja, Živahna 140-letnica: Sprašujemo za vas, v: Ognjišče 12 (1991), 16-17.
S. Čuk, Pavle Zablatnik (1912-1993): Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2023), 38-39.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Seznanimo se zdaj na kratko z življenjsko zgodbo tega "Mesija rock glasbe", kakor ga mnogi imenujejo. Rodil se je 24. maja 1941 v Duluthu v ameriški zvezni državi Minnesota blizu meje s Kanado ob zahodni obali Borujega jezera V njegovem rojstnem listu piše, da se imenuje Robert Zimmermann, da je njegovemu očetu ime Abra­ham, materi pa Betty. Ko je bilo Robertu, ki so mu vsi rekli Bob, šest let, se je družina preselila v rudarsko mestece Hibbing, zahodno od Dulutha V tem revnem kraju, kjer je veliko priseljencev iz Jugoslavije in Italije, so odprli trgovino z elektro materialom. Bobova mlada leta so potekala dokaj mirno. Pri osmih letih se je začel učiti klavir leto pozneje je imel v ustih orglice, ko mu je bilo deset let, je že vadil prve prijeme na kitari. Njegovi ljubljenci in vzorniki so bili folk pevci Woody Guthrie, Hank Williams in Pete Seeger ter rock pevca Little Richard in Chuck Berry. Bil je miren in vase zaprt, zato ni imel veliko prijateljev. Govoriti je znal samo s tistimi, ki so se, kot on, zanimali za glasbo. Leta 1955 je ustanovil svojo prvo skupino — The Golden Chords (Zlate strune) in on je bil 'šef'. Izvajali so pesmi Little Richarda, a tudi že prve njegove skladbe. Takrat je bil njegov življenjski sen priti do lastnega motorja.

Septembra 1959 je šel Bob v Minneapolis, ker je dobil štipednijo za študij na višji umetnostni šoli, vendar ni študiral, kajti sanjal je o tem, da bi postal folk pevec. Nastopil je v lokalu "Dinkytown". Takrat si je izbral ime, s katerim je kmalu potem zaslovel: Bob Dylan. Januarja 1961 ga najdemo v newyorški umetniški četrti Greenvvich Village, kjer nastopa v raznih lokalih. Honorarji niso visoki, vendar se z njimi da preživljati. Njegov hrapavi, agresivni glas, še bolj pa besedila njegovih pesmi, ki jih piše sam, mu kmalu pridobijo ugled. Besedila so bridka in obtožujoča vendar pristna Njegovi vzorniki so pesniki Bertold Brecht, Francois Villon in Robert Graves. Novembra 1961 izide njegova prva LP plošča "Bob Dylan". Stroški snemanja so majhni, ker je Bob vse napravil sam, toda tudi dobiček je skromen, saj plošča nikakor noče v promet Leta 1962 je zaslovel po vsem svetu s svojo pesmijo „Blowin' in the Wind", ki jo je izvajal trio Peter, Paul Mary. Na nekem rock festivalu sreča tega leta znano protestno pevko Joan Baez. Njuno prijateljstvo traja vse do leta 1964. Zanjo je Bob napisal pesem „Visions of Johanna". Konec julija 1963 je skupaj z njo nastopil na rock festivalu v Nevvportu in doživel svoje prvo veliko zmagoslavje, ko je ob spremljavi kitare in orglic izvajal svoje lastne skladbe s preprostimi in tekočimi melodijami, da je lahko kmalu poprijel vsak poslušalec. Protestiral je proti vojni ("Masters of War"), proti atomskim posku­som ("A hard Rain's a-gonna fall").

22. novembra 1965 se je poročil s Sarah Lowndess, ki si je nekdaj služila kruh kot fotomodel. Zakonca Dylan sta dobila petero otrok: tri sinove in dve hčerki. Leta 1966 je šel Bob na turnejo po Ameriki, nastopil je v Avstraliji in Evropi, objavil svojo knjigo "Ta ran tula" in izdal L P ploščo „Blonde on Blonde" s pesmimi, ki imajo veliko avtobiografskega 30. julija tega leta je doživel težko prometno nesrečo z motorjem in radijske postaje so objavile vest o njegovi smrti. Bil je res zelo blizu takemu koncu, vendar so mu življenje rešili in ga kar dobro pozdraviti. Skoraj dve leti o njem ni bilo ne duha ne sluha Umaknil se je v samoto, kjer je neutrudno ustvarjal. Leta 1968 je izšla njegova nova LP plošča. Prvič je spet javno nastopil na festivalu na angleškem otoku Wight 1969. Leta 1970 mu je univerza v Princetovvnu podelila ča$tni doktorat, leta 1971 je nastopil na dobrodelnem koncertu za Bangladeš, ki ga je priredil ex-Beatle George Harrison. Leta 1973 je napisal glasbo za film 'Pat Garrett and Billy the Kid' ter tudi sam nastopil v njem (iz tega filma je najbolj znana njegova popevka "I'm knocking on Heaven's Door" — Trkam na peklenska vrata).

Leta 1976 je izšel njegov album „Desire", ki ga imajo mnogi za njegovo najboljšo LP ploščo. Pesmi, ki jih izvaja, so spet protestne — kot tiste, s katerimi se je uveljavil na začetku svoje kariere, Z njimi je hotel predramiti ljudi, zlasti mlade, da ne sprejmejo ravnodušno tega sveta, kakršen je, temveč da se borijo za boljši in pravičnejši svet...

(glasba 10_1978)

Trenutno je Bob Dylan na »Neskončni turneji« (angleško Never Ending Tour), ki traja že od leta 1988. Dylan ima na leto okoli 100 koncertov, največ v ZDA in pa tudi po Evropi. Ob koncu leta 2011 je imel skupno evropsko turnejo z Markom Knopflerjem, škotskim kitaristom in nekdanjim vodjem skupine Dire Straits. Šlo je za 33 nastopov v mesecu oktobru in novembru, v glavnem v Srednji Evropi. (wiki)

* 25. maj 1901 Spodnja Idrija, † (?) 1984 (?).

" Sin rudarske družine

Rodil se je 25. maja 1901 v Spodnji Idriji, ki je starejša od "nemške" Idrije, znane po rudniku živega srebra. V njegovih podzemeljskih rovih je kopal tudi njegov oče Ivan. Z ženo Marijo Mohorič sta imela več otrok. Bistrega Antona sta po končani ljudski šoli v Spodnji Idriji poslala na realko v Idrijo, kjer je leta 1919 maturiral. Odšel je v Ljubljano, kjer je na filozofski fakulteti novoustanovljene univerze študiral slovenščino in francoščino. Študij je končal (1923) z doktoratom, ko je uspešno obranil svojo disertacijo Katoliška kritika slovenske beletristike v drugi polovici mladoslovenstva (1881-1895). Želel je delati med svojimi rojaki na Goriškem, ki so bili tedaj pod fašistično Italijo, zato je na univerzi v Padovi opravil potrebne izpite iz italijanske književnosti in zgodovine. Leta 1929 je v Rimu opravil profesorski izpit za poučevanje slovenščine. Ko je odslužil vojaščino, je bil nekaj časa v privatni službi v Idriji, zatem dve leti prefekt (študijski pomočnik) v Alojzijevišču v Gorici. Leta 1927 ga je nadškof Frančišek Sedej imenoval za profesorja slovenščine v nadškofijski gimnaziji Malega semenišča v Gorici. Leta 1940 mu je grozila konfinacija, zato se je umaknil v Milan, kjer je dobil službo v knjižnici katoliške univerze Srca Jezusovega. Po razpadu fašistične Italije septembra 1943 se je vrnil k svoji družini v Gorico, kjer je ob naklonjenosti Zavezniške vojaške uprave razvil mrežo slovenskega šolstva. Od leta 1947 pa do upokojitve leta 1968 je bil ravnatelj Državnega učiteljišča s slovenskim učnim jezikom Anton Martin Slomšek v Trstu. Istočasno pa je opravljal še številne druge naloge v prid slovenske skupnosti. Dela ni odložil niti po upokojitvi, iz rok mu ga je iztrgala šele smrt 27. januarja 1984.

Profesor in pisec učbenikov

"Kacin je bil rojen šolnik in pedagog, ob tem se je nenehno izpopolnjeval," je v spominskem članku ob njegovi smrti zapisal njegov prijatelj in sodelavec dr. Martin Jevnikar. "Kot profesor je vcepil vrsti bodočih duhovnikov in svetnih izobražencev temeljito znanje materinščine, ker jim je veliko dajal in veliko od njih zahteval." Dr. Zorko Harej, eden njegovih učencev, je ob zadnjem slovesu od profesorja Kacina dejal, da je bil "temeljit razlagalec slovnice in razgledan v slovenskem slovstvu. Odkrival nam je slovensko slovnico, da smo se naučili pravilno pisati. 'Stavki naj bodo kratki in jasni!' je pogosto poudarjal. Postavil je trdne temelje našemu znanju materinega jezika. V višjih razredih pa je pred nami razgrinjal bogastvo slovenskih pesnikov in pisateljev." Bili so to težki časi fašističnega nasilja in slovenske šolske knjige niso smele prihajati iz Ljubljane, zato si je moral pomagati sam. Po Ivanu Trinku je priredil njegovo slovensko slovnico za Italijane (1930), leto zatem pa je sam napisal (v italijanščini) Vaje za slovensko slovnico; naslednje leto je sestavil pomožno berilo za 4. razred: da je knjiga mogla iziti, ji je dal dvojezični naslov Pisano polje - Campo fiorito (Trst 1932). Med vojno (1943) je izdal slovensko slovnico, po vojni pa je skupaj z dr. Martinom Jevnikarjem sestavil Slovensko slovnico za srednje šole (1948) in Slovensko jezikovno vadnico (1957). Že v pokoju je napisal učbenik Grammatica della lingua slovena (Ljubljana-Trst 1972).

Časnikar, urednik in politik

Kot časnikar je bil dr. Anton Kacin dve leti (1927-1928) urednik Goriške straže, glasila Slovencev v Italiji, zatem je bil dve leti (1929-1930) v uredništvu Novega lista. Njegovo poglavitno delo pa je bilo urejanje publikacij Goriške Mohorjeve družbe, ki ga je opravljal nad trideset let (1928-1959). "Bili so to najtežji časi, saj je fašizem obsodil Slovence na narodno smrt, Mohorjeva družba pa je kljub strahovanju, procesom in zaplembam ostala neustrašeno s svojim ljudstvom" (Martin Jevnikar). V teh preizkušnjah je ljudstvo našlo edino zaslombo v cerkvi ob slovenski molitvi in pesmi. V nekaj letih (1929-1932) je Mohorjeva izdala kar štiri zbirke cerkvenih pesmi, ki marsikje živijo še danes: Božji spevi, Gospodov dan, Zdrava Marija in Svete pesmice. Spomladi 1944 je šel dr. Kacin v Ljubljano na pogovor o sodelovanju med celjsko in goriško Mohorjevo družbo. Pogovori so uspeli, vendar je zaradi vojnih razmer izšla samo ena skupna knjiga - Lovrenčičeve Tri božje poti. Uspešnejša je bila naveza z Družbo sv. Mohorja v Celovcu: obe družbi sta v letih 1949-1960 izdajali skupen koledar. Po drugi svetovni vojni je dr. Anton Kacin vstopil tudi v politiko: z dr. Avgustom Sfiligojem je v začetku leta 1947 ustanovil Slovensko demokratsko zvezo (SDZ), na katere listi je bil dvakrat izvoljen v goriški občinski svet, kjer se je odločno potegoval za pravice svojih rojakov.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2001) 5, str. 22.

Bob Dylan

O Bobu Dylanu zadnja leta ni ravno veliko slišati. Največje zanimanje je minilo, ostaja pa vrsta dobrih pesmi. Da ne bo pomote: Dylan še vedno snema sijajne plošče, na njegovem drugem ljubljanskem koncertu leta 1999 smo se lahko prepričali, da so tudi njegovi živi nastopi še prepričljivi. Manj znano pa je, da se je Dylan pri pesnjenju velikokrat naslanjal na Sveto pismo.

Sveto pismo je obsežna zbirka knjig, njegovo sporočilo pa je preprosto in kaže na določeno osebo - Jezusa Kristusa. Prav dobra novica o Jezusu je trdno izhodišče, ki nam pomaga brati in razumeti Sveto pismo, in prav z njim prodremo tudi v njegove zahtevnejše dele. Bob Dylan se je rodil in odraščal v judovski družini. Imel je srečo, da je kot mladenič ob dobri glasbi, predvsem bluesu in folku, spoznal tudi Sveto pismo stare zaveze. Po Združenih državah Amerike so posejane številne religije in sekte, zanimivo pa je, da Sveto pismo tam igra pomembno vlogo. Njegov pomen v tamkajšnji družbi zaslutili že v prvi hotelski sobi. Na potovanju po ameriškem jugu sem prespal v vsaj petnajstih hotelih in ne spomnim se, da v kakšni sobi ne bi bilo izvoda Svetega pisma in povečini so bili pošteno obrabljeni, to pa pomeni, da jih ljudje prebirajo in da niso samo za okras.

Sveto pismo v glasbi

Bob Dylan seveda ni edini od svetovno znanih pojočih pesnikov, ki rad sega po Svetem pismu. Že stari pevci bluesa so prepevali evangeljsko obarvane skladbe, kar nekaj izmed njih, po večini slepih, pa se jih je dalo posvetiti, in odtlej so v glavnem peli samo nabožne skladbe. Slepi pocestni pevci, ki so se spremljali na kitare, ko so po ulicah tako širili božjo besedo, so bili oznanjevalci posebne vrste. Njihove izvedbe, danes dosegljive na številnih posnetkih iz dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja, so goreče in polne vere, zato domnevam, da je Dylan prav po vzoru te glasbe začel že na začetku kariere prepevati tudi gospele (duhovne pesmi). Slepi pevci niso brali Svetega pisma, evangeljske prilike so si zapomnili po pridiganju potujočih učiteljev ali duhovnikov po cerkvah ali jih povzemali drug od drugega, ko so se srečevali na najbolj obleganih ulicah, na katerih so igrali. Nemalokrat so si jih po svoje razlagali, toda njihovih sporočil, kolikor mi je uspelo razbrati s težko razumljivih posnetkov in zapisov, tudi iz zelo strogega zornega kota ne bi mogli označiti kot krivoverskih. Preračunljivi trgovci in menjalci denarja, ki jih je Jezus izgnal iz templja, so bili po Matejevem evangeliju tako hinavski, da so Jezusu očitali nespoštljivost do svetega prostora, ko je ozdravljal bolnike na tempeljskem dvorišču ali dovolil otrokom, da so mu tam prepevali. Izpovedi teh ponižancev bi mu bile gotovo všeč, za nameček pa tudi po glasbeni plati sodijo med mojstrska dela.

Svetopisemsko tematiko je zaslediti tudi v opusih pevcev, kot so Van Morrison, Al Green in Bono Vox iz slavne irske skupine U2. Glasba ustvarja razpoloženje, v katerem ljudje lažje občutijo in izražajo svoja čustva. Pomeni učinkovito podlago za pripovedovanje zgodb, svetopisemski zapisi pa niso izjema. Že na Dylanovem prvencu iz leta 1962 slišimo več ljudskih pesmi, katerih korenine sežejo do Svetega pisma. Protislovna, toda posrečena trditev: "Če delo nima zasnove v tradiciji, je gotovo plagiat," se v Dylanovi umetnosti lepo pokaže. Še več. Lahko jo uporabimo tudi kot merilo za vrednotenje glasbenikovih stvaritev, saj le-te ponujajo številne primerjave z že slišanim. Prav tiste Dylanove skladbe, ki izhajajo iz ljudskega izročila, namreč sodijo med najpomembnejše. Ob študiju Dylanove poezije hitro opazimo, da je ustvarjal pod vplivom različnih pesnikov. Sredi šestdesetih let ga je, če sodimo po pesmih, kot je Chimes Of Freedom (Zvonovi svobode), navduševal francoski simbolist iz 19. stoletja Arthur Rimbaud, dokaj zgodaj v njegovih pesmih srečamo tudi odmeve iz Svetega pisma, za prvo dosledno biblično obarvano ploščo v rocku sploh pa velja Dylanov album z naslovom John Wesley Harding iz leta 1968. Dylan v več skladbah namiguje na Staro in Novo zavezo Svetega pisma, med odlična svetopisemsko obarvana besedila pa sodi skladba All Along The Watchtower (Vzdolž opazovalnice), za katero je Dylan našel navdih v knjigi drugega Izaija (Iz 21,6-9 in Iz 21,11-12; Dylanovo besedilo za primerjavo lahko najdete na spletni strani: bobdylan.com/songs).

Grožnja Babilonu

Kajti tako mi je rekel Gospod:
"Pojdi, postavi stražarja,
naj oznani, kar bo videl:
če bo videl voz z dvema bojevnikoma,
jezdeca na oslu, jezdeca na kameli."
Opazoval je pazljivo,
zelo pazljivo.
Oglednik je vzkliknil:
"Na opazovalnici, Gospod,
vselej stojim podnevi,
na straži stojim
vse noči."
In glej, prišel je voznik,
mož na dvovpregi.
Spregovoril je in rekel:
"Padel je, padel je Babilon
in vse podobe njegovih bogov
so raztreščene po tleh."
(Iz 21,6-9)

Dylanova skladba All Along The Watchtower zveni kot uglasbena grožnja Babilonu. Dylana je izkoriščal, kdor ga je lahko. Od njegove nadarjenosti in dela so živeli ljudje, ki z ničimer niso pripomogli k njegovemu uspehu ali pa so ga celo zavirali. Dylan v pesmi pravi: "Trgovci pijejo moje vino, orači kopljejo mojo zemljo" in z metaforami napoveduje, da bo Babilon, ki so si ga zgradili krivičneži, padel. Takšnih pesmi je v rocku malo. Nekateri so pesnikove prispodobe interpretirali tudi po Novi zavezi oziroma po Matejevem in Janezovem evangeliju. Po njihovem naj bi se Dylan vživel v vlogo Jezusa, ki je nagnal prodajalce golobov in menjalce denarja iz templja. Hotel se je rešiti iz objema zaslužkarjev, ki so mu kradli na vsakem koraku.

Dylan piše po Danielovem vzoru

Dylanova najbolj neposredno svetopisemsko prispodobna pesem je mojstrovina iz leta 1981 z naslovom Every Grain Of Sand, objavljena na albumu Shot Of Love. Že samo približen prevod prve kitice daje vedeti, da gre za izrazito svetopisemsko navdahnjeno tematiko:

In the time of my confession, in the hour of my deepest need
When the pool of tears beneath my feet flood every newborn seed
There's a dyin' voice within me reaching out somewhere,
Toiling in the danger and in the morals of despair.

V času moje spovedi, v uri moje najgloblje potrebe
Ko jezero solz ob mojih nogah poplavi vsako novorojeno seme
Umirajoči glas v meni poskuša koga doseči,
Trpeč v nevarnosti in krepostih obupa.
(Bob Dylan: Every Grain Of Sand; Copyright © 1981 Special Rider Music, v Sloveniji DOTS)

Eden boljših poznavalcev Dylanove zakladnice Michael Gray v knjigi Song & Dance Man III: The Art of Bob Dylan razlaga besedilo skladbe Every Grain Of Sand na kar 25 straneh, med drugim pa Dylanovo besedilo primerja z molitvijo preroka Daniela:

Tebi, o Gospod, gre pravičnost, nam pa sramota obličja, kakor je ta dan, nam, Judovim možem, prebivalcem Jeruzalema in vsemu Izraelu, ki so blizu in daleč, po vseh deželah, ki si jih tja razkropil zaradi nezvestobe, katero so zakrivili zoper tebe. Da, GOSPOD, sramota nam, našim kraljem, našim knezom in našim očetom, ker smo grešili proti tebi. A pri Gospodu, našem Bogu je usmiljenje in odpuščanje, čeprav smo se mu uprli. Nismo poslušali glasu GOSPODA, svojega Boga, in nismo ravnali po njegovih postavah, ki nam jih je dajal po svojih služabnikih prerokih. (Dan 9,7-10)

Niti Daniel niti Dylan ne dvomita o obstoju Boga. Zdi se, da ju je bolj strah, ali se bo čas njune zadnje ure ujemal z usmiljenostjo Boga. Zanimivo je, da Daniel v 12. poglavju v Stari zavezi izrecno govori o vstajenju. Že druga vrstica prve kitice skladbe Every Grain Of Sand:

"Ko jezero solz ob mojih nogah poplavi vsako novorojeno seme"
je v duhu Danielovega pisanja:
Moje oči točijo solze v potokih,
ker se ne držijo tvoje postave. (Ps 119,136)

Raj v plamenih

Dylan je leta 1978 s ploščo Street Legal napovedal pol desetletja trajajoče obdobje, v katerem je pisal pod izrazitim vplivom Svetega pisma. V uvodni pesmi kričavo poje: "Raj gori!" Leto pozneje je izdal ploščo Slow Train Coming (Počasni vlak prihaja) in oznanil svoje vnovično rojstvo v krščanski veri. V intervjuju za LA Times je povedal, da je imel v hotelski sobi po koncertu v Tucsonu v Arizoni, ko je na oder od kdo ve kod priletel srebrn križec, videnje: "Vnovič sem se rodil. Jezus je položil roko name. Čutil sem njegov dotik in svoje treseče se telo. Gospodova slava me je podrla in me znova postavila na noge. Jezus se mi je prikazal kot Bog bogov in kot Kralj kraljev. Zjutraj sem se zbudil kot drug človek. Strah me je razmišljati o tem." Album s pomenljivim naslovom Saved (Odrešen) z letnico 1980 je po kakovosti močno zaostajal za prejšnjim, vendar prinaša več citatov iz Svetega pisma. V posnetku skladbe A Satisfied Mind, ki sicer ni Dylanovo delo, je čutiti, kot da bi se pevec vživel v vlogo vikarja pri maši črnskih ameriških baptistov, ki pri obredu pojejo gospele, pomenljiv pa je že ovitek s sliko, ki kaže, kako Očetova roka rešuje izbrane, in obljubo nove zaveze iz knjige preroka Jeremija:

Glej, pridejo dnevi, govori GOSPOD, ko bom z Izraelovo hišo in Judovo hišo sklenil novo zavezo. (Jer 31,31)

V pravih molitvah na plošči Saved se Dylan nenehno zateka k Kristusu. Naslov skladbe In The Garden (Na vrtu) je povzel po Janezovem evangeliju:

Na kraju, kjer je bil Jezus križan, pa je bil vrt in na vrtu nov grob, v katerega še nihče ni bil položen. (Jn 19,41)

Njeno vsebino pa je napisal pod vtisom zapisov evangelistov Marka, Mateja in Luke.

Križanje in vstajenje sta bili pogosta tema v glasbi. Nepozabni pevec bluesa slepi Lemon Jefferson, ki ga je Dylan veliko poslušal, je skladbo He Arose From The Dead (Od mrtvih je vstal) posnel že leta 1927.

Kako se je na Dylanovo priznanje Mesije odzvala judovska skupnost, mi ni znano. Dylan, ki se je dal celo krstiti, je bil leta 1982 navzoč pri iniciaciji??? svojega sina Jesseja, slovesnosti, ko judovska skupnost trinajstletnika, ki je opravil verski študij, prizna za odraslega člana. Po mnenju poznavalcev Dylanovega opusa 43-ih velikih plošč gre na Dylanovo krščansko obdobje gledati kot zgolj na eno izmed številnih obdobij njegovega umetniškega ustvarjanja, v katerem je napisal nekaj čudovitih pesmi in imel vrsto koncertov, na katerih je bilo čutiti njegovo željo po odkrivanju nadzemeljskega. V tem obdobju je bil Jezus zanj še kako živ, sporočila Svetega pisma pa dokončna in o njih ni dvomil. O tem, da je Dylan kot Jud pravzaprav slabo poznal Sveto pismo nove zaveze, se lahko prepričate ob študiju pesmi iz zgodnjih šestdesetih let. Načrtno jih je začel spoznavati šele leta 1979, ko je 15 tednov obiskoval jutranjo šolo ameriških baptistov v kraju Reseda, večere pa preživel ob pisanju verzov z Jezusom kot glavno osebo.

Dylan poje papežu

Dylan je mojstrsko zlil v verze nekatera najpomembnejša sporočila Svetega pisma in pri tem ni samo hlinjeno opeval Jezusa, kot počnejo namišljeni gorečneži, ki pojejo gospele samo za dober zaslužek, ne pa iz verskega prepričanja. Pisal je o vojni med dobrim in zlim, o človeku, ki se je, nevednež, uprl Bogu. Vse to govori v prid njegovega razmišljujočega odnosa do Svetega pisma in njegovih sporočil. Preučevalci Dylanovega življenja in dela menijo, da je Infidels (Neverniki) iz leta 1983 s skladbo Jokerman (Šaljivec), ki je polna svetopisemskih prispodob z Jezusom, pevčeva zadnja plošča z izrazito krščansko tematiko. Fotografija na njenem notranjem ovitku kaže Dylana na hribu, kako gleda na Jeruzalem - temu bi pripisali pomen tako v krščanski kot judovski veri. Poraja se vprašanje, kako naj si razlagamo Dylanov nastop za papeža Janeza Pavla II. leta 1998 v Vatikanu: morebiti kot izraz medsebojnega bratskega spoštovanja med Judi in kristjani ali kot (še en) dokaz, da je Dylan resnično sprejel krščansko vero? Namen tega pisanja seveda ni razglabljati o Dylanovi veri. To je njegova osebna stvar. Res pa je, da je velikim ljudskim množicam kot laični razlagalec približal Sveto pismo in da je marsikdo pod vplivom njegovih verzov segel po njem.

Weber J., Glasba, v: Ognjišče (2002) 4, str. 62

VIRI IN LITERATURA:

Sveto pismo (novi standardni prevod; Svetopisemska družba Slovenije, 1998)

John Aizlewood: "Jesus Wept!" (Članek iz revije Q, Oktober 2000)

Michael Gray: "Song & Dance Man III: The Art of Bob Dylan" (2000)

Bert Cartwright: "The Bible in the Lyrics of Bob Dylan"

David in Pat Alexander