Ne morem si predstavljati nedeljske in praznične maše brez orgel, ki ob vstopu duhovnika pred oltar mogočno zadonijo. Potem pa spremljajo petje zbora ali tudi ljudsko petje. Zanima me, od kdaj imamo po naših cerkvah orgle in kakšni so cerkveni predpisi glede njih. (Cirila)

Orgle so na zahodu sprejeli v cerkev že v 7. stoletju in jih rabili za intonacijo in preprosto spremljavo petja. Današnjo obliko so dobivale postopoma od 15. stoletja dalje. Odlok drugega vatikanskega koncila o bogoslužju pravi: »Orgle je treba imeti v latinski Cerkvi v veliki časti kot tradicionalno glasbilo, ki more s svojim zvokom čudovito povečati sijaj cerkvenih obredov ter duha silno dvigati k Bogu in vzvišenim stvarem« (B 120). Cerkveni dokument Splošna ureditev Rimskega misala (2000) določa, naj bodo orgle "na primernem kraju, da bodo zares v pomoč pevskemu zboru in ljudstvu pri petju in jih bodo zlahka vsi slišali, kadar nanje samo igrajo". Običajno so orgle na pevskem koru nad vhodom v cerkev, ponekod pa tudi blizu oltarja. Omenjeni dokument dalje naroča, naj "v adventnem času orgle uporabljamo s tako zmernostjo, kakor pristoji značaju tistega časa, da ne bi vnaprej označevali polnega veselja Gospodovega rojstva. V postnem času se smejo orgle in druga glasbila oglašati samo za podporo petju. Izjema pa so 4. postna nedelja, slovesni prazniki in prazniki". (sč)

LETA 583 UMRL SVETI BRENDAN

IRSKI OPAT IN MORJEPLOVEC (* 484?)

Eden prvih irskih svetnikov, menih, ki je znan predvsem po tem, da se je odpravil z barko na potovanje, da bi našel raj. Ta njegova (legendarna) pot po Atlantskem oceanu (z njim je bilo še šestdeset romarjev) naj bi trajala sedem let, na njej pa je našel čudovit otok (sv. Brendana), kjer naj bi bil raj. Na potovanju je doživel marsikaj vznemirljivega, srečal se je s pošastjo, našel vrata v pekel ... Nekateri menijo, da je bil morda prvi Evropejec, ki je prišel do Severne Amerike in tudi Krištof Kolumb je moral poznati legendo o tem svetniku, ko je načrtoval pot čez Atlantik, da bi prišel v Azijo. Predvsem na britanskem otočju ga častijo kot zavetnika mornarjev in obmorskih krajev (drugje po Evropi so zavetniki mornarjev tudi sv Peter, sv. Andrej, sv. Frančišek Pavelski (2. april); bl. Peter Gonzales (Elmo, Telmo – 15. april); sv. Erazem (2. junij); Marija de Cervellione (19. september).

OKOLI LETA 1430 ROJEN JAKOB UNREST

DUHOVNIK, KANONIK, KRONIST († 1500)

Jakob Unrest je prišel na Koroško je prišel najpozneje leta 1466, ko je postal župnik pri Svetem Martinu na Tehólici in kanonik pri Gospe Sveti. Napisal je tri zgodovinopisna dela v nemščini; med temi je napomembnejša "Avstrijska kronika", delo, ki je za rekonstrukcijo dogodkov v drugi polovici 15. stoletja primarni vir. Za slovensko zgodovino so zanimivi zlasti podatki o ustanovitvi ljubljanske škofije in smrti grofa Ulrika II. Celjskega ter prikaz koroškega kmečkega upora in turških vpadov. Jakob Unrest velja skupaj z Janom Vetrinjskim za začetnika zgodovinopisja Koroške.

LETA 1703 UMRL CHARLES PERRAULT

FRANCOSKI PISATELJ, PRAVLJIČAR (* 1628)

Rojen je bil v Parizu, kjer je študiral pravo. Najprej se je ukvarjal z rimami, pisal je liriko, leta 1671 je postal član francoske akademije, in izzval hud spor med pisatelji s trditvijo, da so sodobni literati pomembnejši od nekdanjih (v pesnitvi Stoletje (XIV.) Ludvika Velikega). Bil je zagovornik drugačnega, svobodnejšega literarnega ustvarjanja. Po letu 1680 se je mu je popolnoma posvetil. Najbolj znan je po zbirki otroških pravljic (Zgodbe ali pripovedke preteklega časa, 1697), ki jih je izdal pod imenom svojega sina. Med njimi so tudi tiste, ki jih naši otroci najbolj poznajo: Rdeča, kapica, Pepelka, Trnuljčica, Sinjebradec ... tako je spodbudil zanimanje za ljudsko pripovedništvo, nastale so številne priredbe, vplival je tudi na brata Grimm.

LETA 1718 ROJENA MARIA GAETANA AGNESI

ITALIJANSKA MATEMATIČARKA, FILOZOFINJA IN JEZIKOSLOVKA († 1799)

Doma je bila v Bologni, že pri devetih letih je izvrstno znala latinsko, do trinajstega leta se je naučila še grško, hebrejsko, francosko, špansko, nemško ... V njihovi hiši so se zbirali najbolj učeni ljudje. Pri dvajsetih je hotela postati redovnica, vendar je domači niso pustili v samostan, zato se je popolna umaknila iz družbenega življenja in se posvetila matematiki. Njegovo najbolj pomembno delo je Instituzioni analitiche ad uso della gioventu italiana (1748 – o analizi končnih količin in analizi neskončno majhnih in velikih količin). Raziskovala je tudi krivuljo, ki se po njej imenuje Agnesin koder ... Leta 1750 so jo na pobudo papeža Benedikta XIV. izvolili za predstojnico stolice za matematiko in naravoslovja Univerze v Bologni. Po smrti svojega očeta (1752) se je posvetila študiju teologije in končno je lahko postala redovnica.

LETA 1841 ROJEN IVAN FRANKE

SLIKAR, POTOPISEC IN KONSERVATOR († 1927)

Šolal se je pri uglednih slikarjih Jožefu Kogovšku in Franzu Goldensteinu ter na dunajski in beneški akademiji. Znan je kot realistični portretist in krajinar, eden od začetnikov slovenskega realizma, bolj znan po svojih zgodnjih delih (Kitajski motiv, Avtoportret ...). Kasneje je slikal tudi v impresionistični tehniki. Poslikal je tudi nekaj cerkva in se v cerkvenih motivih držal izročila poznorenesančnih beneških mojstrov. Njegovi slike so tudi v cerkljanski cerkvi (Križev pot in sv. Mihael). Veliko je tudi pisal, predvsem članke o slikarstvu, konservatorstvu, potopise (s potovanj po deželah Daljnega vzhoda) in ribolovu. Veliko se je ukvarjal tudi z ribištvom in je bil začetnik umetne vzreje postrvjih vrst na Kranjskem.

LETA 1871 ROJEN IVAN JAGER

ARHITEKT, URBANIST IN OBLIKOVALEC († 1959)

Ivan Jager sodi ob Maksu Fabianiju in Jožetu Plečniku med začetnike sodobne slovenske arhitekture. Med njegovimi deli je bila na Slovenskem najpomembnejša notranja ureditev kavarne na Dvornem trgu v Ljubljani leta 1898 z motivi iz narodne umetnosti. V secesijskem slogu je opremil več knjig ljubljanskega založnika Schwentnerja, med njimi Župančičevi Čašo opojnosti in Pisanice ter Cankarjeve Vinjete in dramsko delo Za narodov blagor. Leta 1902 se je preselil v Združene države in tam nadaljeval svoje urbanistično delo. Med ameriškimi Slovenci, je naredil načrte za nekaj cerkva. Njegovo najpomembnejše delo je urbanistični načrt za mesto Minneapolis

LETA 1932 UMRL FRANC BERNEKER

KIPAR (* 1874)

Ob štiristoletnici rojstva Primoža Trubarja, očeta slovenske knjige, so slovenski narodnjaki sprožili akcijo za postavitev njegovega spomenika. Postavljen je bil leta 1909 v parku ob Narodnem domu, kip zanj pa je izdelal kipar Franc Berneker, rojen 4. oktobra 1874 v Gradišču pri Slovenj Gradcu. Bil je sopotnik impresionistov in član kluba Sava.

LETA 1954 UMRL BLAŽENI VLADIMIR GHIKA

DUHOVNIK, MUČENEC, BLAŽENI (* 1873)

»Današnje slavje hoče biti preroško znamenje sprave in miru ter spomin na žalostno preteklost, ki se na noben način ne sme ponoviti, pa tudi pripravljenost za graditev prihodnjega upanja, bratskega občestva, svobode in veselja,« je dejal kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov pri maši v romunskem glavnem mestu Bukurešti 31. avgusta 2013, med katero je razglasil za blaženega mučenca Vladimirja Ghiko. Bil je žrtev zloglasne tajne obveščevalne policije Securitate, ki je bila še bolj zločinska kot pri nas Udba. Ko so po drugi svetovni vojni prišli na oblast komunisti, so hoteli ustanoviti 'narodno' katoliško Cerkev, ločeno od papeža in Rima. Ghika, ki je v Romunijo pa tudi drugod po svetu užival velik ugled, si je prizadeval za povezanost s središčem vesolje Cerkve. Obtožili so ga veleizdaje in ga skoraj osemdesetletnega starčka, aretirali ter ga po hudem mučenju obsodili na tri leta zapora v zloglasni Jilavi, kjer je 16. maja 1954 zaradi posledic mučenja umrl. Malo pred smrtjo je svojim sotrpinom dejal: »Nič ni bolj dragoceno kot biti v ječi zaradi Jezusa Kristusa. Ječa je sveta in o tem nismo nikdar dvomili.«

več:
S. Čuk, Blaženi Vladimir Ghika. Nič ni bolj dragocenega kot biti v ječi zaradi Jezusa Kristusa: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2013), 14-15.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1567 ROJEN CLAUDIO MONTEVERDI

ITALIJANSKI SKLADATELJ IN NAJPOMEMBNEJŠI OPERNI USTVARJALEC 17. STOLETJA († 1643)

Rojen v Cremoni, ki je bolj znana po izdelovalcih violin in drugih godal (Amati, Stradivari). Leta 1590 je v Mantovi postal violist (igralec na violi) na dvoru Vincenza I. Gonzaga (iz te družine izhaja sv. Alojzij, katerega je verjetno poznal). Leta 1601 je bil imenovan za vodjo dvornega orkestra, ki jo je opravljal do odhoda v Benetke, kjer je ostal do smrti. Niha med renesanso in barokom in tako se delijo tudi njegove skladbe: na eni strani so renesančni madrigali, na drugi pa opere (baročna zvrst – njeno rojstno leto je 1600). Že s šestnajstimi leti je izdal zvezek Duhovnih madrigalov, kasneje pa še osem knjig. Postaja precej samostojen ne upošteva strogih pravil in njegovi madrigali prehajajo že v kantate. Opera pa je nastala v prizadevanju, da bi obnovili starogrško tragedijo, zato v začetku prevladuje recital. Prva operna mojstrovina je bila prav Monteverdijev Orfej. Ko leta 1637 Benetke dobijo prvo gledališče, postane opera dostopna širši javnosti. Kmalu se težišče iz dramatskega besedila prevesi na glasbeno stran. Orfeju so sledile opere Ariana, Kronanje Popeje, Odisejeva vrnitev. Pomemben je Monteverdijev prispevek k cerkveni glasbi, v Marijinih večernicah se še vedno drži palestrinskih idealov cerkvene glasbe, išče pa že sodobnejši izraz. Povsem drugačne so skladbe, ki jih je pisal za glasbenike pri Sv. Marku, poleg manjših skladb je napisal tudi dve maši. Zanimivo je, da nima orgelskih skladb.

LETA 1864 ROJEN VATROSLAV OBLAK

JEZIKOSLOVEC (†1896)

Rojen v Celju, kjer se je šolal in maturo opravil v Zagrebu. Vpisal se je na dunajsko univerzo in postal docent za južnoslovansko filologijo. Že v gimnaziji je zbiral narečno in jezikovno zgodovinsko gradivo, ki ga je kot študent tudi objavljal v znanstvenem časopisu. Preučeval je zgodovino slovenskega jezika in njegova narečja (Koroška, Bela Krajina, Prekmurje, Vipava) prav tako tudi narečja hrvaškega jezika in postal mednarodno priznan dialektolog in velja za predhodnika Frana Ramovša. Zelo ga je zanimal tudi jezik slovenskih protestantov, dopisoval si je z uglednimi učenjaki za tedanje jezikoslovje.

LETA 1868 ROJENA ZOFIJA BORŠTNIK

GLEDALIŠKA IGRALKA († 1948)

Zofija Zvonarjeva je decembra 1882 še ne petnajstletna prvič nastopila v ljubljanskem gledališču skupaj s svojim poznejšim možem Ignacijem Borštnikom. On je bil njen prvi učitelj gledališke umetnosti. Nastopala je v Ljubljani, skupaj s soprogom Ignacijem v Zagrebu in drugod. Svoj pravi svet je našla v moderni drami. Simpatije publike in kritike si pridobila s prikupno zunanjostjo, temperamentom, naravnim darom in izjemno sposobnostjo vživljanja v najzahtevnejše like klasičnega in modernega sporeda.

LETA 1914 ROJEN RADO SIMONITI

SKLADATELJ IN DIRIGENT ( * 1981)

Iz rojstne Fojane v Goriških Brdih je odšel v Ljubljano, kjer je po klasični gimnaziji študiral glasbo in diplomira v dirigiranju. Dve leti je poučeval na glasbeni šoli v Splitu, potem pa je vodil zbor ljubljanske Opere. Med vojno je ustanovil zbor Srečko Kosovel primorskih Slovencev, po vojni je bil do leta 1978 z nekaj prekinitvami dirigent ljubljanske Opere. Napisal je nad 600 samospevov in zborovskih pesmi na besedila raznih slovenskih pesnikov.

LETA 1919 ROJEN JAROSLAV KIKELJ

KATOLIŠKI ŠTUDENTSKI ORGANIZATOR, PRIČEVALEC ZA VERO († 1942)

16. junija leta 2000 je katoliška Cerkev na Slovenskem slovesno razglasila slovenske pričevalce za vero in med njimi je tudi Jaroslav Kikelj, ki se je rodil na današnji dan na Opčinah pri Trstu, kjer je bil njegov oče železničar. Družina se je zaradi očetove službe selila na Koroško, na Jesenice in končno v Maribor, kjer je Jaro šolal in končal gimnazijo. Tu se je povezal s kapucini in z njihovimi bogoslovci, bil zelo dejaven pri bogoslužju in na Studenicah vodil fantovski odsek. Jeseni leta 1939 je odšel v Ljubljano študirat medicino in odločno deloval pri povezovanju katoliških študentov in bil izbran za voditelja katoliške študentske organizacije Vir. Italijani so ob okupaciji razpustili vse organizacije in zahtevali, da se vsi vključijo v enotno ljubljansko univerzitetno organizacijo, sicer bodo univerzo zaprli, študente pa izgnali. Zaradi reševanja univerze sta tudi Franček Župec iz Slovenske Bistrice in Jaroslav kot velika narodnjaka sprejela neprostovoljno članstvo, kot katoliška vernika pa nista mogla pridružiti Osvobodilni fronti. Komunistična partija ju je zato razglasila za narodna izdajalca in jima zagrozila z umorom. Tako so predstavniki Varnostno obveščevalne službe OF najprej 16. marca 1942 umorili Frančka Župca, čez dva dni pa še Jaroslava Kiklja, ko je odhajal od kosila iz Ljudske kuhinje. Kikljev pogreb je bil javen protest zoper umor, Jaroslav je postal nedolžna žrtev revolucije, pričevalec za vero in mučenec, ki so se mu že takoj po smrti mnogi začeli priporočati.

nekaj njegovih zapiskov (na listkih):

• Hočem postati dober človek. – Išči najprej Božje kraljestvo. - Beri življenje svetnikov. – Premišljuj vsak dan. – Varuj se pomehkuženja in lenobe. – S pogumnimi je Bog. – Delati je treba, ker Bog tako hoče. – Gledati moramo kako delamo, in ne, kaj delamo. – Glej resnici vedno v oči, ne srce, ampak razum mora odločati. – Delo je eden glavnih elementov sreče.

LETA 1929 UMRL FRANJO ČIBEJ

PEDAGOG, FILOZOF, STROKOVNI PISEC (*1901)

Franjo Čibej, čigar rod izvira iz Ajdovščine, je med prvo svetovno vojno obiskoval srednjo šolo v raznih mestih, potem pa na ljubljanski Univerzi študiral filozofijo, pedagogiko in matematiko. Poleg svojega pedagoškega poklica na učiteljišču se je poglabljal v razna znanstvena vprašanja. Pisal je tudi o tedaj mladi filmski umetnosti. Bil je aktiven član križarjev in sodeloval je v njihovih glasilih (Križ na gori, Križ). Bil je rojen znanstvenik; živel je samo študiju in iskanju duhovnih vrednot.

LETA 1964 UMRL JANEZ VEIDER

DUHOVNIK IN UMETNOSTNI ZGODOVINAR (* 1896)

Po mašniškem posvečenju leta 1921 je opravljal dušnopastirsko delo po raznih župnijah. Leta 1941 je bil imenovan za spirituala uršulink v Ljubljani, obenem pa je študiral umetnostno zgodovino. Študij je končal z doktorsko disertacijo Stara ljubljanska stolnica. V letih 1945–1949 je predaval umetnostno zgodovino na teološki fakulteti v Ljubljani. Bodoče duhovnike je spodbujal, naj skrbno varujejo in ohranjajo umetnostne spomenike po naših cerkvah.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Ime Renata je med ženskimi imeni v Sloveniji na 83. mestu. Dne 1. 1. 2012 je bilo s tem imenom poimenovanih 3384 (1971: 1543; 1994: 3470) prebivalk Slovenije. Različice: Renate (2012: 28), Rene (9), Renee (17), Reni (5). Moške oblike: Renat (2012: 7), Renato (2012: 862; 1994: 832; 1971: 501), Rene (2012: 882), Renej (6), Reni (5), Reno.

Renata

God:

• nekdaj 22. maja

pri imenu Renato (Rene):

• 6. in 19. oktobra
• nekdaj tudi 1. decembra

Ime Renata izhaja iz latinskega imena Renata. To je ženska oblika latinskega imena Renatus, ki ga razlagajo iz latinskega renatus 'ponovno rojen, prerojen'. To ime so prvotno dajali poganom, ki so se dali krstiti in s tem po krščanskem prepričanju zaživeli novo življenje. Običajna slovenska ustreznica latinskega imena Renatus je Renat, najpogostejši moški obliki pri nas pa sta Renato in Rene, italijanska in francoska (tj. René) oblika latinskega Renatus. Latinskemu imenu Renata ustreza francosko Renée. Iz le-tega so slovenska ženska imena Rene, Renee, Reni, iz René pa naša Rene, Renej, Reni, Reno.

V koledarju so: nekdaj 22. maja Renata, nemška spokornica (u. leta 1602), 6. oktobra Renat, italijanski škof (u. leta 470), 19. oktobra Renato Goupil, redovnik, misijonar (u. 1642), nekdaj 1. decembra Renato (René), škof iz Maastrichta iz 5. stoletja.

Željko je med moškimi imeni v Sloveniji na 119. mestu. Dne 1. 1. 2012 je bilo s tem imenom poimenovanih 1799 (1971: 683; 1994: 1545) prebivalcev. Različice: Želimir (2012: 65), Želko (22), Želimirko, Želidrag, Željan (7), Željen, Željo, Željomir. Ženske oblike: Željka (1971: 61;1994: 296; 2012: 316), Želimira, Želja, Željana (2012: 31), Željkica, Želka.

sv. Deziderij (Desire)

God:

pri imenu Deziderij:

• 11. februarja
• 23. maja
• 27. oktobra
• 15. novembra

pri imenu Deziderat:

• 8. maja
• 26. in 27. junija

Ime Željko je tvorjenka na ‑ko iz imenske podstave Žel-, ki je nastala po krajšanju imena Želimir. To je zloženka iz velelnika želi glagola želeti in morfema mir. Prvo sestavino Želi- imajo še slovanska imena: Želibor, Želided, Želidrag, Želislav. V starih listinah se pojavi tudi staroslovensko ime Žele, ki je tvorjenka na ‑e iz skrajšanega imena Želimir, a je danes samo priimek s prvotnim pomenom 'Želimirov sin'. Imenu Željko pomensko približno ustreza latinsko ime Desiderius z žensko obliko Desideria, ki ga razlagajo iz latinskega desiderium 'hrepenenje, želja' in desidero 'hrepeneti, želeti, zahtevati'. Desiderius se je npr. imenoval zadnji langobardski kralj. Ime Željko z različicami se koledarsko uvršča k imenu Deziderij: 23. maja Deziderij (Désiré), francoski škof, mučenec v 4. stoletju.

Ime Jožef je med moškimi imeni v Sloveniji na 5. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2012 z imenom Jožef poimenovanih 18793 (1971: 17715, 1980: 36998; 1994: 30255) moških oseb. S krajšo različico Jože, ki je 1. 1. 2012 zavzemala 8. mesto, je bilo poimenovanih 15335 (1971: 54470; 1980: 27270; 1994: 19625) moških oseb. Druge različice imena Jožef pri nas so manj pogoste, npr.: Giuseppe (2012: 33), Joco (21), Josef (23), Josif (12), Josip (2128), Joso (47), Joško (798), Jozef (27), Jozo (229), Joža (51), Jožek (118), Joži (22), Jožko (339), Jusuf (198), Juš (236), Pepi (6), Pino (41).

Ženska oblika imena Jožef je Jožefa (1971: 19884; 1994: 15876; 2012: 10081, 8. mesto) z različicami: Jožica (1971: 12768; 1994: 10360; 2012: 9569, 11. mesto), Fina (9), Finka (23), Josefina (2012: 7), Josipa (285), Josipina (117), Joška (5), Jozefa (293), Jozefina (47), Joža (153), Jožefina (62), Joži (61), Jožka (21), Pepca (96), Pepica (10), Pina (104).

19. marec: Jožef, Jezusov rednik

God:
• 3. januar
• 4. februar
• 19. in 23. marec
• 3. in 30. april
• 1., 16. in 21. maj
• 23. junij
• 15. julij
• 25. in 31. avgust
• 18. in 20. september
• 10., 14., 16. in 24. november

iime Jožefa tudi:

• 20. marca
• 7. decembra

ime Jožefina:

• 8. februarja

Jožef je svetopisemsko ime, ki izhaja prek latinskega oziroma grškega Joseph, Iosēf iz hebrejskega imena Joséf/Jehoséf z nekdanjim pomenom 'naj (Bog) doda (potomstvo)'. Že v Genezi pa je navedena povezava imena Jožef s hebrejskim glagolskim korenom jasaf 'dodati'. V Stari zavezi je bil Jožef sin Jakoba in Rahele, ki so ga bratje prodali v Egipt, kjer se je povzpel do najvišjega uradniškega položaja. V Novi zavezi pa je bil Jožef mož Marije, Jezusove matere, tesar v Nazaretu (v koledarju 19. marca). Praznik sv. Jožefa so v javnem cerkvenem bogoslužju začeli obhajati v 15. stoletju, kot zapovedani praznik pa leta 1621. V Sloveniji je 39 cerkva sv. Jožefa. Ta velja za zavetnika slovenskih in več drugih dežel ter držav, od leta 1870 je tudi zavetnik vse Cerkve, v novejšem času delavstva, tj. rokodelcev – drvarjev, mizarjev, kolarjev, tesarjev. V koledarju je razen omenjenega še Jožef Delavec, katerega praznik so prvič praznovali 1. maja 1955, drugi so pri nas manj znani: 30. aprila Jožef Cottolengo, italijanski redovni ustanovitelj (u. 1842), 25. avgusta Jožef Kalasanc, španski redovni ustanovitelj (u. 1648), 18. septembra Jožef Kupertinski, italijanski redovnik (u. 1663) itd., 7. decembra tudi sv. Jožefa Marija Rosello, redovna ustanoviteljica (u. 1880).

Ime Jožef je razpoznavno iz številnih izrazov, po njem so poimenovani sejmi, razne igre ipd. Najdemo ga tudi v ljudski pesmi v t. i. ljudskih posmehuljah, npr.: Joža Poža /Muco poboža/ Muca nima mleka/ Jože pa veka. Joža brnoža/ Pr peč je zaspav/ Ga j' maček oscav. Z imenom Jožef in njegovimi različicami je povezan nastanek občnih besed, npr. narečno jóžek 'prašičevo slepo črevo'; pêpe in pêpček 'omejen, neroden človek', v frazemu imeti koga za pepčka 'norčevati se iz koga'. Po svetopisemskem Jožefu sta nastala izraza Jožefova zakonska zveza 'razmerje, ko zakonca z dogovorom izključita spolne odnose' in hrvaško praviti se ponizni, prepodobni Josip 'delati se nedolžnega'. Slednji je tudi v enakopomenskem francoskem frazemu faire son Joseph, celo za žensko faire sa Joséphine 'delati se nedolžno'. Francosko la religion de saint Joseph je zastarel izraz za 'zakonska zveza', angleško not for Joseph pomeni 'za nič na svetu', joseph 'nedolžen, čist moški', a good Joe 'imeniten fant'. Sem bi lahko uvrstili tudi koroško obirsko za Jožefa bǝt 'biti rednik, krušni oče'. Na Jóžefovo, tj. na praznik sv. Jožefa 19. marca, so po Niku Kuretu nekdaj odrasla dekleta hodila godovnjakom pod okna ali v hiše Jóžefa pét. Na ta dan je v Cankovi, na Jesenicah in v Ljubnem ob Savinji Jožefov sejem. Sv. Jožef je kot spomladanski svetnik tudi v vremenskih pregovorih: Če bo sv. Jožef lepo vreme dal, bo kmet prav dobro stal. Sv. Jožef lep in jasen, dobre letine prerok prijazen. Če je lepo vreme na Jožefovo, naj veselo bo srce kmetovo.

Ime Jožef je med moškimi imeni v Sloveniji na 5. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2012 z imenom Jožef poimenovanih 18793 (1971: 17715, 1980: 36998; 1994: 30255) moških oseb. S krajšo različico Jože, ki je 1. 1. 2012 zavzemala 8. mesto, je bilo poimenovanih 15335 (1971: 54470; 1980: 27270; 1994: 19625) moških oseb. Druge različice imena Jožef pri nas so manj pogoste, npr.: Giuseppe (2012: 33), Joco (21), Josef (23), Josif (12), Josip (2128), Joso (47), Joško (798), Jozef (27), Jozo (229), Joža (51), Jožek (118), Joži (22), Jožko (339), Jusuf (198), Juš (236), Pepi (6), Pino (41).

Ženska oblika imena Jožef je Jožefa (1971: 19884; 1994: 15876; 2012: 10081, 8. mesto) z različicami: Jožica (1971: 12768; 1994: 10360; 2012: 9569, 11. mesto), Fina (9), Finka (23), Josefina (2012: 7), Josipa (285), Josipina (117), Joška (5), Jozefa (293), Jozefina (47), Joža (153), Jožefina (62), Joži (61), Jožka (21), Pepca (96), Pepica (10), Pina (104).

4. februar: Jožef Leoneški

God:
• 3. januar
• 4. februar
• 19. in 23. marec
• 3. in 30. april
• 1., 16. in 21. maj
• 23. junij
• 15. julij
• 25. in 31. avgust
• 18. in 20. september
• 10., 14., 16. in 24. november

iime Jožefa tudi:

• 20. marca
• 7. decembra

ime Jožefina:

• 8. februarja

Jožef je svetopisemsko ime, ki izhaja prek latinskega oziroma grškega Joseph, Iosēf iz hebrejskega imena Joséf/Jehoséf z nekdanjim pomenom 'naj (Bog) doda (potomstvo)'. Že v Genezi pa je navedena povezava imena Jožef s hebrejskim glagolskim korenom jasaf 'dodati'. V Stari zavezi je bil Jožef sin Jakoba in Rahele, ki so ga bratje prodali v Egipt, kjer se je povzpel do najvišjega uradniškega položaja. V Novi zavezi pa je bil Jožef mož Marije, Jezusove matere, tesar v Nazaretu (v koledarju 19. marca). Praznik sv. Jožefa so v javnem cerkvenem bogoslužju začeli obhajati v 15. stoletju, kot zapovedani praznik pa leta 1621. V Sloveniji je 39 cerkva sv. Jožefa. Ta velja za zavetnika slovenskih in več drugih dežel ter držav, od leta 1870 je tudi zavetnik vse Cerkve, v novejšem času delavstva, tj. rokodelcev – drvarjev, mizarjev, kolarjev, tesarjev. V koledarju je razen omenjenega še Jožef Delavec, katerega praznik so prvič praznovali 1. maja 1955, drugi so pri nas manj znani: 30. aprila Jožef Cottolengo, italijanski redovni ustanovitelj (u. 1842), 25. avgusta Jožef Kalasanc, španski redovni ustanovitelj (u. 1648), 18. septembra Jožef Kupertinski, italijanski redovnik (u. 1663) itd., 7. decembra tudi sv. Jožefa Marija Rosello, redovna ustanoviteljica (u. 1880).

Ime Jožef je razpoznavno iz številnih izrazov, po njem so poimenovani sejmi, razne igre ipd. Najdemo ga tudi v ljudski pesmi v t. i. ljudskih posmehuljah, npr.: Joža Poža /Muco poboža/ Muca nima mleka/ Jože pa veka. Joža brnoža/ Pr peč je zaspav/ Ga j' maček oscav. Z imenom Jožef in njegovimi različicami je povezan nastanek občnih besed, npr. narečno jóžek 'prašičevo slepo črevo'; pêpe in pêpček 'omejen, neroden človek', v frazemu imeti koga za pepčka 'norčevati se iz koga'. Po svetopisemskem Jožefu sta nastala izraza Jožefova zakonska zveza 'razmerje, ko zakonca z dogovorom izključita spolne odnose' in hrvaško praviti se ponizni, prepodobni Josip 'delati se nedolžnega'. Slednji je tudi v enakopomenskem francoskem frazemu faire son Joseph, celo za žensko faire sa Joséphine 'delati se nedolžno'. Francosko la religion de saint Joseph je zastarel izraz za 'zakonska zveza', angleško not for Joseph pomeni 'za nič na svetu', joseph 'nedolžen, čist moški', a good Joe 'imeniten fant'. Sem bi lahko uvrstili tudi koroško obirsko za Jožefa bǝt 'biti rednik, krušni oče'. Na Jóžefovo, tj. na praznik sv. Jožefa 19. marca, so po Niku Kuretu nekdaj odrasla dekleta hodila godovnjakom pod okna ali v hiše Jóžefa pét. Na ta dan je v Cankovi, na Jesenicah in v Ljubnem ob Savinji Jožefov sejem. Sv. Jožef je kot spomladanski svetnik tudi v vremenskih pregovorih: Če bo sv. Jožef lepo vreme dal, bo kmet prav dobro stal. Sv. Jožef lep in jasen, dobre letine prerok prijazen. Če je lepo vreme na Jožefovo, naj veselo bo srce kmetovo.

Tone Wraber o svojem očetu Maksu

iz pogovora z dr. Tonetom Wraberjem, ki je o svojem očetu povedal:

Ko mi kdo reče: »Tudi vaš oče je bil botanik,« jaz odgovarjam: »Ne, tudi jaz sem botanik!« On je bil prej! Oče je bil botanik, kmečki sin s Kozjaka, z avstrijske meje (Kapla). V Mariboru je v letih 1918-1926 obiskoval klasično gimnazijo in se tam srečal z mojo mamo, ki ima kraške korenine. Njun sošolec je bil psiholog in duhovnik Anton Trstenjak, moj birmanski boter. Leta 1935 ju je poročil očetov stric dr. Maks Wraber, lavantinski stolni prošt. Oče je na ljubljanski univerzi študiral biologijo, mama pa klasično filologijo. Po besedah dr. Trstenjaka je bil tudi oče odličen klasik. Leta 1933 je doktoriral v Ljubljani, čeprav je doktorsko disertacijo zasnoval in delal v Münchnu, a se je münchnski mentor ponesrečil v gorah. Do leta 1944 je bil srednješolski profesor, potem pa je prišel na botanični inštitut. Po vojni ga je komunistična oblast za eno leto zaprla. Seveda mu niso mogli nič dokazati, saj je bil v resnici velik narodnjak. Ko je bil izpuščen, je bil najprej na kranjski gimnaziji, potem pa je šel na Gozdarski inštitut, kjer je »odpiral« tisti del stroke, ki se nanaša na biološko gojenje gozdov. Ukvarjal se je z rastlinskimi združbami in je bil eden od pionirjev te stroke pri nas. Specializiral se je tudi v Montpellieru v Franciji. Toda vrgli so ga iz službe – le kako bi mogel delati nekdo, ki je »sovražen socializmu«... K sreči je prišel v prirodoslovni muzej in potem na biološki inštitut akademije, kjer je bilo stanje bolj mirno.

- Vas je on uvajal v botaniko?

Rekel bi, da sem jaz to »podedoval« z geni, čeprav me on ni nikoli silil v botaniko. Skoraj anekdotično je, kako smo se v četrtem razredu osnovne šole učili o planikah, encianih in drugih planinskih rastlinah. Jaz tega nisem poznal. Ko pa sem leta 1948 končal osnovno šolo, me je oče že tisto poletje petkrat vzel s seboj na terensko delo. Doma sem tudi naredil skalnjak in ga navdušeno vzdrževal. Leta 1954 pa sem naznanil, da tega ne bom več delal. Zdi se mi, da je bil oče ob tem nekoliko razočaran. Toda jaz sem to storil zato, ker sem začel nabirati herbarij in se torej resno ukvarjati z vso botaniko, ne samo z alpsko.

- Da je bil oče dober strokovnjak, priča tudi poimenovanje rastline po njem Wraberjeva zlatica, ki so jo leta 1971 odkrili na Nanosu.

Oče je vodil ekskurzijo italijanskega botaničnega društva na Nanos in prof. Pignati, tedaj vodja tržaške botanike, sedaj je profesor v Rimu in vodilni italijanski botanik, je to zlatico imenoval po očetu. Ukvarjal se je s to skupino zlatic in iz spoštovanja je to imenoval po očetu, s katerim sta bila prijatelja. Nazadnje sem tudi jaz doktoriral pri tem profesorju v Trstu.

- Vaš oče se je družil tudi s primorskim duhovnikom Alojzom Filipičem, ki je bil dober amaterski botanik. Kako se vi spominjate gospoda Filipiča? Menda vas je on poročil?

Da, on je bil amaterski botanik. Po drugi svetovni vojni je bil župnik v Batujah in z mojim očetom sta se hitro »zavohala« in spoprijateljila. O tem prijateljstvu priča tudi njuno dopisovanje. Pozneje sem začel k njemu prihajati tudi jaz. Zame je bilo dejstvo, da sem lahko stanoval pri župniku, z njim jedel in mu pomagal urejevati tudi herbarij, zelo »imenitno«. G. Filipič je bil tudi dober pridigar in včasih me je vzel s seboj, ko je pridigal v okoliških krajih. Ko sem bil pri njem, sem obiskoval okoliške kraje in raziskoval njihovo botaniko. Z njim sva bila tudi na ekskurziji na Krnu. S seboj je imel dva bogoslovca in dejal nam je: »V vsakdanjem življenju varčuj, v bolezni dajaj, na potovanjih zapravljaj.« In res je nam študentom nudil dobro hrano. Ko sem se nameraval poročiti, sem mu pisal in leta 1961 sva se poročila s študijsko kolegico, mojo sedajo ženo, pri njem v Batujah.

(gost meseca 05_2008)

pogovarjal se je Božo Rustja