* 25. maj 1901 Spodnja Idrija, † (?) 1984 (?).

" Sin rudarske družine

Rodil se je 25. maja 1901 v Spodnji Idriji, ki je starejša od "nemške" Idrije, znane po rudniku živega srebra. V njegovih podzemeljskih rovih je kopal tudi njegov oče Ivan. Z ženo Marijo Mohorič sta imela več otrok. Bistrega Antona sta po končani ljudski šoli v Spodnji Idriji poslala na realko v Idrijo, kjer je leta 1919 maturiral. Odšel je v Ljubljano, kjer je na filozofski fakulteti novoustanovljene univerze študiral slovenščino in francoščino. Študij je končal (1923) z doktoratom, ko je uspešno obranil svojo disertacijo Katoliška kritika slovenske beletristike v drugi polovici mladoslovenstva (1881-1895). Želel je delati med svojimi rojaki na Goriškem, ki so bili tedaj pod fašistično Italijo, zato je na univerzi v Padovi opravil potrebne izpite iz italijanske književnosti in zgodovine. Leta 1929 je v Rimu opravil profesorski izpit za poučevanje slovenščine. Ko je odslužil vojaščino, je bil nekaj časa v privatni službi v Idriji, zatem dve leti prefekt (študijski pomočnik) v Alojzijevišču v Gorici. Leta 1927 ga je nadškof Frančišek Sedej imenoval za profesorja slovenščine v nadškofijski gimnaziji Malega semenišča v Gorici. Leta 1940 mu je grozila konfinacija, zato se je umaknil v Milan, kjer je dobil službo v knjižnici katoliške univerze Srca Jezusovega. Po razpadu fašistične Italije septembra 1943 se je vrnil k svoji družini v Gorico, kjer je ob naklonjenosti Zavezniške vojaške uprave razvil mrežo slovenskega šolstva. Od leta 1947 pa do upokojitve leta 1968 je bil ravnatelj Državnega učiteljišča s slovenskim učnim jezikom Anton Martin Slomšek v Trstu. Istočasno pa je opravljal še številne druge naloge v prid slovenske skupnosti. Dela ni odložil niti po upokojitvi, iz rok mu ga je iztrgala šele smrt 27. januarja 1984.

Profesor in pisec učbenikov

"Kacin je bil rojen šolnik in pedagog, ob tem se je nenehno izpopolnjeval," je v spominskem članku ob njegovi smrti zapisal njegov prijatelj in sodelavec dr. Martin Jevnikar. "Kot profesor je vcepil vrsti bodočih duhovnikov in svetnih izobražencev temeljito znanje materinščine, ker jim je veliko dajal in veliko od njih zahteval." Dr. Zorko Harej, eden njegovih učencev, je ob zadnjem slovesu od profesorja Kacina dejal, da je bil "temeljit razlagalec slovnice in razgledan v slovenskem slovstvu. Odkrival nam je slovensko slovnico, da smo se naučili pravilno pisati. 'Stavki naj bodo kratki in jasni!' je pogosto poudarjal. Postavil je trdne temelje našemu znanju materinega jezika. V višjih razredih pa je pred nami razgrinjal bogastvo slovenskih pesnikov in pisateljev." Bili so to težki časi fašističnega nasilja in slovenske šolske knjige niso smele prihajati iz Ljubljane, zato si je moral pomagati sam. Po Ivanu Trinku je priredil njegovo slovensko slovnico za Italijane (1930), leto zatem pa je sam napisal (v italijanščini) Vaje za slovensko slovnico; naslednje leto je sestavil pomožno berilo za 4. razred: da je knjiga mogla iziti, ji je dal dvojezični naslov Pisano polje - Campo fiorito (Trst 1932). Med vojno (1943) je izdal slovensko slovnico, po vojni pa je skupaj z dr. Martinom Jevnikarjem sestavil Slovensko slovnico za srednje šole (1948) in Slovensko jezikovno vadnico (1957). Že v pokoju je napisal učbenik Grammatica della lingua slovena (Ljubljana-Trst 1972).

Časnikar, urednik in politik

Kot časnikar je bil dr. Anton Kacin dve leti (1927-1928) urednik Goriške straže, glasila Slovencev v Italiji, zatem je bil dve leti (1929-1930) v uredništvu Novega lista. Njegovo poglavitno delo pa je bilo urejanje publikacij Goriške Mohorjeve družbe, ki ga je opravljal nad trideset let (1928-1959). "Bili so to najtežji časi, saj je fašizem obsodil Slovence na narodno smrt, Mohorjeva družba pa je kljub strahovanju, procesom in zaplembam ostala neustrašeno s svojim ljudstvom" (Martin Jevnikar). V teh preizkušnjah je ljudstvo našlo edino zaslombo v cerkvi ob slovenski molitvi in pesmi. V nekaj letih (1929-1932) je Mohorjeva izdala kar štiri zbirke cerkvenih pesmi, ki marsikje živijo še danes: Božji spevi, Gospodov dan, Zdrava Marija in Svete pesmice. Spomladi 1944 je šel dr. Kacin v Ljubljano na pogovor o sodelovanju med celjsko in goriško Mohorjevo družbo. Pogovori so uspeli, vendar je zaradi vojnih razmer izšla samo ena skupna knjiga - Lovrenčičeve Tri božje poti. Uspešnejša je bila naveza z Družbo sv. Mohorja v Celovcu: obe družbi sta v letih 1949-1960 izdajali skupen koledar. Po drugi svetovni vojni je dr. Anton Kacin vstopil tudi v politiko: z dr. Avgustom Sfiligojem je v začetku leta 1947 ustanovil Slovensko demokratsko zvezo (SDZ), na katere listi je bil dvakrat izvoljen v goriški občinski svet, kjer se je odločno potegoval za pravice svojih rojakov.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2001) 5, str. 22.

Bob Dylan

O Bobu Dylanu zadnja leta ni ravno veliko slišati. Največje zanimanje je minilo, ostaja pa vrsta dobrih pesmi. Da ne bo pomote: Dylan še vedno snema sijajne plošče, na njegovem drugem ljubljanskem koncertu leta 1999 smo se lahko prepričali, da so tudi njegovi živi nastopi še prepričljivi. Manj znano pa je, da se je Dylan pri pesnjenju velikokrat naslanjal na Sveto pismo.

Sveto pismo je obsežna zbirka knjig, njegovo sporočilo pa je preprosto in kaže na določeno osebo - Jezusa Kristusa. Prav dobra novica o Jezusu je trdno izhodišče, ki nam pomaga brati in razumeti Sveto pismo, in prav z njim prodremo tudi v njegove zahtevnejše dele. Bob Dylan se je rodil in odraščal v judovski družini. Imel je srečo, da je kot mladenič ob dobri glasbi, predvsem bluesu in folku, spoznal tudi Sveto pismo stare zaveze. Po Združenih državah Amerike so posejane številne religije in sekte, zanimivo pa je, da Sveto pismo tam igra pomembno vlogo. Njegov pomen v tamkajšnji družbi zaslutili že v prvi hotelski sobi. Na potovanju po ameriškem jugu sem prespal v vsaj petnajstih hotelih in ne spomnim se, da v kakšni sobi ne bi bilo izvoda Svetega pisma in povečini so bili pošteno obrabljeni, to pa pomeni, da jih ljudje prebirajo in da niso samo za okras.

Sveto pismo v glasbi

Bob Dylan seveda ni edini od svetovno znanih pojočih pesnikov, ki rad sega po Svetem pismu. Že stari pevci bluesa so prepevali evangeljsko obarvane skladbe, kar nekaj izmed njih, po večini slepih, pa se jih je dalo posvetiti, in odtlej so v glavnem peli samo nabožne skladbe. Slepi pocestni pevci, ki so se spremljali na kitare, ko so po ulicah tako širili božjo besedo, so bili oznanjevalci posebne vrste. Njihove izvedbe, danes dosegljive na številnih posnetkih iz dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja, so goreče in polne vere, zato domnevam, da je Dylan prav po vzoru te glasbe začel že na začetku kariere prepevati tudi gospele (duhovne pesmi). Slepi pevci niso brali Svetega pisma, evangeljske prilike so si zapomnili po pridiganju potujočih učiteljev ali duhovnikov po cerkvah ali jih povzemali drug od drugega, ko so se srečevali na najbolj obleganih ulicah, na katerih so igrali. Nemalokrat so si jih po svoje razlagali, toda njihovih sporočil, kolikor mi je uspelo razbrati s težko razumljivih posnetkov in zapisov, tudi iz zelo strogega zornega kota ne bi mogli označiti kot krivoverskih. Preračunljivi trgovci in menjalci denarja, ki jih je Jezus izgnal iz templja, so bili po Matejevem evangeliju tako hinavski, da so Jezusu očitali nespoštljivost do svetega prostora, ko je ozdravljal bolnike na tempeljskem dvorišču ali dovolil otrokom, da so mu tam prepevali. Izpovedi teh ponižancev bi mu bile gotovo všeč, za nameček pa tudi po glasbeni plati sodijo med mojstrska dela.

Svetopisemsko tematiko je zaslediti tudi v opusih pevcev, kot so Van Morrison, Al Green in Bono Vox iz slavne irske skupine U2. Glasba ustvarja razpoloženje, v katerem ljudje lažje občutijo in izražajo svoja čustva. Pomeni učinkovito podlago za pripovedovanje zgodb, svetopisemski zapisi pa niso izjema. Že na Dylanovem prvencu iz leta 1962 slišimo več ljudskih pesmi, katerih korenine sežejo do Svetega pisma. Protislovna, toda posrečena trditev: "Če delo nima zasnove v tradiciji, je gotovo plagiat," se v Dylanovi umetnosti lepo pokaže. Še več. Lahko jo uporabimo tudi kot merilo za vrednotenje glasbenikovih stvaritev, saj le-te ponujajo številne primerjave z že slišanim. Prav tiste Dylanove skladbe, ki izhajajo iz ljudskega izročila, namreč sodijo med najpomembnejše. Ob študiju Dylanove poezije hitro opazimo, da je ustvarjal pod vplivom različnih pesnikov. Sredi šestdesetih let ga je, če sodimo po pesmih, kot je Chimes Of Freedom (Zvonovi svobode), navduševal francoski simbolist iz 19. stoletja Arthur Rimbaud, dokaj zgodaj v njegovih pesmih srečamo tudi odmeve iz Svetega pisma, za prvo dosledno biblično obarvano ploščo v rocku sploh pa velja Dylanov album z naslovom John Wesley Harding iz leta 1968. Dylan v več skladbah namiguje na Staro in Novo zavezo Svetega pisma, med odlična svetopisemsko obarvana besedila pa sodi skladba All Along The Watchtower (Vzdolž opazovalnice), za katero je Dylan našel navdih v knjigi drugega Izaija (Iz 21,6-9 in Iz 21,11-12; Dylanovo besedilo za primerjavo lahko najdete na spletni strani: bobdylan.com/songs).

Grožnja Babilonu

Kajti tako mi je rekel Gospod:
"Pojdi, postavi stražarja,
naj oznani, kar bo videl:
če bo videl voz z dvema bojevnikoma,
jezdeca na oslu, jezdeca na kameli."
Opazoval je pazljivo,
zelo pazljivo.
Oglednik je vzkliknil:
"Na opazovalnici, Gospod,
vselej stojim podnevi,
na straži stojim
vse noči."
In glej, prišel je voznik,
mož na dvovpregi.
Spregovoril je in rekel:
"Padel je, padel je Babilon
in vse podobe njegovih bogov
so raztreščene po tleh."
(Iz 21,6-9)

Dylanova skladba All Along The Watchtower zveni kot uglasbena grožnja Babilonu. Dylana je izkoriščal, kdor ga je lahko. Od njegove nadarjenosti in dela so živeli ljudje, ki z ničimer niso pripomogli k njegovemu uspehu ali pa so ga celo zavirali. Dylan v pesmi pravi: "Trgovci pijejo moje vino, orači kopljejo mojo zemljo" in z metaforami napoveduje, da bo Babilon, ki so si ga zgradili krivičneži, padel. Takšnih pesmi je v rocku malo. Nekateri so pesnikove prispodobe interpretirali tudi po Novi zavezi oziroma po Matejevem in Janezovem evangeliju. Po njihovem naj bi se Dylan vživel v vlogo Jezusa, ki je nagnal prodajalce golobov in menjalce denarja iz templja. Hotel se je rešiti iz objema zaslužkarjev, ki so mu kradli na vsakem koraku.

Dylan piše po Danielovem vzoru

Dylanova najbolj neposredno svetopisemsko prispodobna pesem je mojstrovina iz leta 1981 z naslovom Every Grain Of Sand, objavljena na albumu Shot Of Love. Že samo približen prevod prve kitice daje vedeti, da gre za izrazito svetopisemsko navdahnjeno tematiko:

In the time of my confession, in the hour of my deepest need
When the pool of tears beneath my feet flood every newborn seed
There's a dyin' voice within me reaching out somewhere,
Toiling in the danger and in the morals of despair.

V času moje spovedi, v uri moje najgloblje potrebe
Ko jezero solz ob mojih nogah poplavi vsako novorojeno seme
Umirajoči glas v meni poskuša koga doseči,
Trpeč v nevarnosti in krepostih obupa.
(Bob Dylan: Every Grain Of Sand; Copyright © 1981 Special Rider Music, v Sloveniji DOTS)

Eden boljših poznavalcev Dylanove zakladnice Michael Gray v knjigi Song & Dance Man III: The Art of Bob Dylan razlaga besedilo skladbe Every Grain Of Sand na kar 25 straneh, med drugim pa Dylanovo besedilo primerja z molitvijo preroka Daniela:

Tebi, o Gospod, gre pravičnost, nam pa sramota obličja, kakor je ta dan, nam, Judovim možem, prebivalcem Jeruzalema in vsemu Izraelu, ki so blizu in daleč, po vseh deželah, ki si jih tja razkropil zaradi nezvestobe, katero so zakrivili zoper tebe. Da, GOSPOD, sramota nam, našim kraljem, našim knezom in našim očetom, ker smo grešili proti tebi. A pri Gospodu, našem Bogu je usmiljenje in odpuščanje, čeprav smo se mu uprli. Nismo poslušali glasu GOSPODA, svojega Boga, in nismo ravnali po njegovih postavah, ki nam jih je dajal po svojih služabnikih prerokih. (Dan 9,7-10)

Niti Daniel niti Dylan ne dvomita o obstoju Boga. Zdi se, da ju je bolj strah, ali se bo čas njune zadnje ure ujemal z usmiljenostjo Boga. Zanimivo je, da Daniel v 12. poglavju v Stari zavezi izrecno govori o vstajenju. Že druga vrstica prve kitice skladbe Every Grain Of Sand:

"Ko jezero solz ob mojih nogah poplavi vsako novorojeno seme"
je v duhu Danielovega pisanja:
Moje oči točijo solze v potokih,
ker se ne držijo tvoje postave. (Ps 119,136)

Raj v plamenih

Dylan je leta 1978 s ploščo Street Legal napovedal pol desetletja trajajoče obdobje, v katerem je pisal pod izrazitim vplivom Svetega pisma. V uvodni pesmi kričavo poje: "Raj gori!" Leto pozneje je izdal ploščo Slow Train Coming (Počasni vlak prihaja) in oznanil svoje vnovično rojstvo v krščanski veri. V intervjuju za LA Times je povedal, da je imel v hotelski sobi po koncertu v Tucsonu v Arizoni, ko je na oder od kdo ve kod priletel srebrn križec, videnje: "Vnovič sem se rodil. Jezus je položil roko name. Čutil sem njegov dotik in svoje treseče se telo. Gospodova slava me je podrla in me znova postavila na noge. Jezus se mi je prikazal kot Bog bogov in kot Kralj kraljev. Zjutraj sem se zbudil kot drug človek. Strah me je razmišljati o tem." Album s pomenljivim naslovom Saved (Odrešen) z letnico 1980 je po kakovosti močno zaostajal za prejšnjim, vendar prinaša več citatov iz Svetega pisma. V posnetku skladbe A Satisfied Mind, ki sicer ni Dylanovo delo, je čutiti, kot da bi se pevec vživel v vlogo vikarja pri maši črnskih ameriških baptistov, ki pri obredu pojejo gospele, pomenljiv pa je že ovitek s sliko, ki kaže, kako Očetova roka rešuje izbrane, in obljubo nove zaveze iz knjige preroka Jeremija:

Glej, pridejo dnevi, govori GOSPOD, ko bom z Izraelovo hišo in Judovo hišo sklenil novo zavezo. (Jer 31,31)

V pravih molitvah na plošči Saved se Dylan nenehno zateka k Kristusu. Naslov skladbe In The Garden (Na vrtu) je povzel po Janezovem evangeliju:

Na kraju, kjer je bil Jezus križan, pa je bil vrt in na vrtu nov grob, v katerega še nihče ni bil položen. (Jn 19,41)

Njeno vsebino pa je napisal pod vtisom zapisov evangelistov Marka, Mateja in Luke.

Križanje in vstajenje sta bili pogosta tema v glasbi. Nepozabni pevec bluesa slepi Lemon Jefferson, ki ga je Dylan veliko poslušal, je skladbo He Arose From The Dead (Od mrtvih je vstal) posnel že leta 1927.

Kako se je na Dylanovo priznanje Mesije odzvala judovska skupnost, mi ni znano. Dylan, ki se je dal celo krstiti, je bil leta 1982 navzoč pri iniciaciji??? svojega sina Jesseja, slovesnosti, ko judovska skupnost trinajstletnika, ki je opravil verski študij, prizna za odraslega člana. Po mnenju poznavalcev Dylanovega opusa 43-ih velikih plošč gre na Dylanovo krščansko obdobje gledati kot zgolj na eno izmed številnih obdobij njegovega umetniškega ustvarjanja, v katerem je napisal nekaj čudovitih pesmi in imel vrsto koncertov, na katerih je bilo čutiti njegovo željo po odkrivanju nadzemeljskega. V tem obdobju je bil Jezus zanj še kako živ, sporočila Svetega pisma pa dokončna in o njih ni dvomil. O tem, da je Dylan kot Jud pravzaprav slabo poznal Sveto pismo nove zaveze, se lahko prepričate ob študiju pesmi iz zgodnjih šestdesetih let. Načrtno jih je začel spoznavati šele leta 1979, ko je 15 tednov obiskoval jutranjo šolo ameriških baptistov v kraju Reseda, večere pa preživel ob pisanju verzov z Jezusom kot glavno osebo.

Dylan poje papežu

Dylan je mojstrsko zlil v verze nekatera najpomembnejša sporočila Svetega pisma in pri tem ni samo hlinjeno opeval Jezusa, kot počnejo namišljeni gorečneži, ki pojejo gospele samo za dober zaslužek, ne pa iz verskega prepričanja. Pisal je o vojni med dobrim in zlim, o človeku, ki se je, nevednež, uprl Bogu. Vse to govori v prid njegovega razmišljujočega odnosa do Svetega pisma in njegovih sporočil. Preučevalci Dylanovega življenja in dela menijo, da je Infidels (Neverniki) iz leta 1983 s skladbo Jokerman (Šaljivec), ki je polna svetopisemskih prispodob z Jezusom, pevčeva zadnja plošča z izrazito krščansko tematiko. Fotografija na njenem notranjem ovitku kaže Dylana na hribu, kako gleda na Jeruzalem - temu bi pripisali pomen tako v krščanski kot judovski veri. Poraja se vprašanje, kako naj si razlagamo Dylanov nastop za papeža Janeza Pavla II. leta 1998 v Vatikanu: morebiti kot izraz medsebojnega bratskega spoštovanja med Judi in kristjani ali kot (še en) dokaz, da je Dylan resnično sprejel krščansko vero? Namen tega pisanja seveda ni razglabljati o Dylanovi veri. To je njegova osebna stvar. Res pa je, da je velikim ljudskim množicam kot laični razlagalec približal Sveto pismo in da je marsikdo pod vplivom njegovih verzov segel po njem.

Weber J., Glasba, v: Ognjišče (2002) 4, str. 62

VIRI IN LITERATURA:

Sveto pismo (novi standardni prevod; Svetopisemska družba Slovenije, 1998)

John Aizlewood: "Jesus Wept!" (Članek iz revije Q, Oktober 2000)

Michael Gray: "Song & Dance Man III: The Art of Bob Dylan" (2000)

Bert Cartwright: "The Bible in the Lyrics of Bob Dylan"

David in Pat Alexander

* 24. maj 1907, Maribor, † 1. september 1981, Podgorje, Koroška.

"Oj ta dvakrat kolednik!"

Ferdinand Kolednik je bil pravi "svetovni popotnik": v svojem življenju je obredel pol sveta, zato ga je Finžgar v enem svojih pisem imenoval "dvakrat kolednik". Koledniki so tisti, ki med božičnimi prazniki hodijo od hiše do hiše in pojoč nabirajo darove, on pa je "koledoval" pri raznih vplivnih ljudeh, da bi podprli njegovo delo za širjenje slovenske književnosti v prevodih. Rodil se je pred sto leti: 24. maja 1907 v Mariboru, kjer je bil njegov oče železniški uradnik. Leto dni po očetovi smrti ga je mati odpeljala k salezijancem na Rakovnik; tam je bil ves čas prve svetovne vojne (1914-1919), nato pa tri leta prav tako pri salezijancih v Veržeju.

Od tam je odšel k trapistom v Rajhenburg (Brestanico), kjer je maturiral in končal študij filozofije. Od leta 1929 do 1933 je študiral bogoslovje na teološki fakulteti v Zagrebu, že 25. septembra 1932 ga je v duhovnika posvetil šibeniški škof Jeronim Mileta. Kot duhovnik je nekaj časa deloval v šibeniški in zadrski škofiji. Leta 1935 so ga jugoslovanski škofje poslali za izseljenskega duhovnika v Francijo. Tam je ostal pet let in v tem času je študiral ter dosegel doktorat. Leta 1940 se je vrnil v Šibenik, kjer so ga Nemci leta 1943 aretirali in odpeljali v Nemčijo. Po vojni se je vrnil v Francijo ter se od tam odpravil v ZDA in Kanado. Povsod je deloval med slovenskimi izseljenci. Nemiren romar, kot je bil vse življenje, je šel za misijonarja v Ekvador, od koder se je vrnil v Kanado. Leta 1955 je za stalno prišel v Evropo. Nazadnje se je naselil v Podgorju (Maria Elend) v Rožni dolini na avstrijskem Koroškem, kjer si je postavil prikupen dom in nadaljeval s svojim prevajalskim delom vse do svoje smrti 31. avgusta 1981.

Prevod "Jurija Kozjaka" v 50 jezikih

Že kot srednješolec je kazal izredno nadarjenost za jezike - obvladal jih je celo vrsto v govoru in v pisavi. Ko je hodil po svetu, je z žalostjo ugotavljal, da svet Slovencev ne pozna, zato se je z vso njemu lastno žilavostjo, podjetnostjo in iznajdljivostjo zagnal v delo, da bi Slovence približal svetu. Že leta 1938 je prevedel v odlično francoščino Jurčičevo povest Jurij Kozjak. Med vojno se je zaobljubil, da bo, če ostane pri življenju, oskrbel prevod te knjige v petdeset jezikov! Sam je Jurija Kozjaka prevedel v deset jezikov, za prevode v druge jezike (med drugim tudi v kitajščino in malgaščino) je znal poiskati spretne sodelavce. Skoraj vsem prevodom je Kolednik dodal spremno besedo o pisatelju Josipu Jurčiču, o slovenski zgodovini, o turških vpadih, o stiškem samostanu in o delu stiških menihov v slovenski cerkveni in kulturni zgodovini. Cistercijanskemu samostanu Stična je Kolednik zapustil svoje rokopise in številne prevode Jurija Kozjaka.

Poleg Jurija Kozjaka je Kolednik prevedel v nemščino Desetega brata, Finžgarjev zgodovinski roman Pod svobodnim soncem (izšel je z naslovom Iztok) in povesti Dekla Ančka in Strici, njegovih Sedem postnih slik pa je prevedel v dvanajst jezikov. Seznam njegovih prevodov se ne konča tukaj. Za svoje prevajalsko delo je leta 1955 prejel nagrado Francoske akademije. Leta 1960 je pisal Društvu slovenskih prevajalcev: "Nikdar še nisem od kakih slovenskih (ali jugoslovanskih) oblasti dobil kake podpore ali vsaj kako priznanje za vse to moje gotovo ogromno delo... Koliko idealizma je treba pri širjenju slovenske besede v tujini! Pa z vztrajno voljo gre, mora iti!"

Finžgarjeva pisma Ferdinandu Koledniku

Leta 1963 je pri založbi Steyler izšel v nemškem prevodu Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem z naslovom Iztok in s podnaslovom Roman um Justinian und Theodora (447 strani). Prevod je oskrbel dr. Ferdinand Kolednik, ki je Finžgarja visoko cenil. Polnih trideset let (1932-1962) sta bila v pisnih stikih. Ohranjenih je 86 pisem, razglednic ali dopisnic, ki jih je Finžgar pisal Koledniku. On jih je skupaj s svojimi odgovori shranil in leta 1971 jih je Družba sv. Mohorja v Celovcu izdala v knjigi, ki jo je uredil dr. Martin Jevnikar. Napisal je tudi uvod in nekaterim pismom dodal potrebna pojasnila. "Finžgarjeva pisma Koledniku se odlikujejo po izredni odkritosrčnosti, pa naj govori pisatelj o svoji bolezni in nadlogah, ki so z njo v zvezi, ali o razmerah, ki vladajo okrog njega." Med vojno (1941-1945) si na Finžgarjevo željo zaradi cenzure in neurejenih razmer nista dopisovala. Kolednik je bil večkrat v Ljubljani in je pisatelja obiskoval.

Iz Finžgarjevih pisem se vidi, kako se je iz ljubezni do slovenstva živo zanimal za Kolednikova prizadevanja, da bi s prevodi seznanil tujce s slovensko literaturo in s slovenskim narodom. Občudoval je njegovo silno voljo in vztrajnost: "Vaše pisanje je pač tako, kakor je avtor Nande: vse mora iti v galop" (24. 1. 1953). "Dragi gospod Nande! Vam je res cel globus kakor vrtiljak, na katerem se vrtite krog zemlje!" (30. 6. 1956). "Ljubi gospod Nande! 'Ko brez miru okrog divjam...' Škoda, da ni več Prešerna, da bi o Vas naredil pesmico" (13. 2. 1956).

obletnica meseca 05_2007

* 24. maj 1914, Kopriva na Krasu, † 6. marec 1999, Ljubljana

Zapletlo se je pri imenu in pri rojstnem dnevu

Rodila se je pred sto leti, ko se je začela prva svetovna vojna – 24. maja 1914 v Koprivi pri Dutovljah na Krasu na maminem domu. V svoji knjigi Rodiš se samo enkrat pripoveduje o zapletu pri krstu zaradi imena. Oče, ki je bil paznik v kaznilnici v Kopru, je zanjo izbral ime Branka. Župnik pa je rekel, da Branka "ni nobeno kristjansko ime", nazadnje pa se je le vdal in jo krstil, vendar je dodal ime Danijela. Ko se je kasneje v Mariboru vpisala v prvi razred, je morala prinesti krstni list, na katerem je bil kot datum rojstva zapisan 24. maj, mama pa je vedno trdila, da je Branka rojena 27. aprila. Po izbruhu prve svetovne vojne je moral oče na fronto v Galicijo, kjer je bil ranjen. Ko je ozdravel, so ga poslali v Maribor za paznika v kaznilnici. Mama je z Branko in kakšno leto starejšim Cirilom odšla njemu. Branka je v štajerski prestolnici končala šolo in postala učiteljica. Štiri leta je bila brez službe (nekaj časa je služila kruh v predilnici), potem pa je poučevala pri Sv. Jakobu v Slovenskih goricah. Rada je učila, ker je imela otroke rada. Ob začetku druge svetovne vojne se je vključila v odporniško gibanje. Ko je v 'nemškem' Mariboru postalo prenevarno, se je umaknila v Ljubljano. Tam so jo pri demonstracijah Italijani zajeli in jo poslali v taborišče Gonars, po kapitulaciji Italije je končala v nemškem taborišču Ravensbrück. Po vojni je nekaj časa poučevala v Ljubljani. Poročila se je s pisateljem Ivanom Potrčem ter rodila sina Matjaža in hčerko Marjetico. »Ko sem rodila otroka, so bili težki časi, na vsakem koraku revščina, pomanjkanje, pa vendar sem bila srečna. Moje materinstvo me je tudi ustvarjalno odprlo: začela sem pisati pravljice in zgodbe in tako je nastala moja prva knjiga za otroke Bratec in sestrica.«

Pisateljica z otroško dušo

Tako je pesnik Niko Grafenauer naslovil svojo spremno besedo h knjigi Branke Jurca Rodiš se samo enkrat (1984). Tam poudarja značilno potezo njenega pisanja: "nenehno čudenje in začudenje, s katerima pisateljica spremlja pojave okrog sebe. Zdi se, kot da bi se v spisih na stežaj odprlo otroško oko in s strmenjem zrlo na vse, kar bi zašlo v njegovo vidno polje." Pisati je začela že pred vojno in sicer kratko pripovedno prozo; njeno prvo objavljeno delo je bila novela Kristina, ki je izšla v reviji Sodobnost. Na pisanje za otroke jo je opozoril Josip Ribičič, prvi urednik živahne otroške revije Ciciban (nekaj let ga je urejala tudi ona). Nekaj časa je oklevala, "potem pa je prišlo samo od sebe: otroštvo mojih otrok me je s svojim pravljičnim svetom pritegnilo k pisanju". Poleg izkušenj iz materinstva se v njenem pisanju za otroke in mladino oglašajo tudi spomini na lastno otroštvo in na doživetja iz mladosti. V svojim mladinskih delih Branka Jurca rada spregovori o otrokovem odnosu do živali, do narave. Kot glavne junakinje pogosto nastopajo bistroumne in dobrosrčne deklice. »Moti me, da kritiki mladinsko literaturo jemljejo kot manj vredno in pomembno,« je potožila v pogovoru z Berto Golob, pa je brž dodala: »bolj kot literarna kritika me je zanimal odziv pri bralcih, od teh pa sem prejela tri nagrade.« Kar nekaj njenih knjig je bilo prevedenih v tuje jezike, nekatere so bile prirejene za film, televizijo in radio. »Poglavje zase so slikanice. Imela sem res srečo z ilustratorji, ki so s svojo čarovnijo oživili mojo pripoved.« Njeni mali junaki so taki, kot je ona sama: iznajdljivi in veseli.

"Žal mi je, da nisem napisala več za odraščajočo mladino"

Snov za svoje pripovedi je Branka Jurca jemala iz resničnega sveta. V pripovedih s tematiko dozorevanja mladih in tudi mladinskega prestopništva je čutiti izkušnje njenega pedagoškega poklica. Sama je razložila, da je njena pripoved Uhač in njegova druščina zgodba šestega razreda; zgodba sedmega razreda so njeni Vohljači; v njeni povesti Ko zorijo jagode (1974), ki jo je Rajko Ranfl prenesel na filmski trak, nastopajo mladi, ki se poslavljajo od osnovne šole in zorijo v odrasle ljudi. Glavna junakinja povesti je Jagoda, odločna, živahna in čuteča deklica. Ta povest velja za eno njenih najboljših del. Pisateljica sama je povedala, da so jo dekleta velikokrat spraševala, kako ji je uspelo tako prepričljivo upodobiti njihovo vrstnico, ki bi lahko predstavljala vsa dozorevajoča dekleta sveta. Povedala je, da so v povesti tudi utripi in sledovi njene pubertete. Nekakšno spominsko vračanje v čas, ko mlad človek v vrtincu nasprotujočih si tokov – ves zmeden, vznemirjen, poln samozadostnosti in hkrati z ničemer potešen – išče svoj prostor pod soncem. Knjige bi zanesljivo ne mogla napisati kot sem jo, če bi sama ne imela pubertetniških težav.« Literarna zgodovinarka Helga Glušič je zapisala, da je povest Ko zorijo jagode "v celoti ena najveselejših zgodb, kar jih ima slovenska mladinska proza te vrste". Pisateljica, ki je bila teh priznanj vesela, je priznala: »Samo žal mi je, da moje pero ni napisalo več knjig za odraščajočo mladino.« Večer življenja so ji pozlatili vnuki. Njen dolgi, petinosemdeset let trajajoči delovni dan se je iztekel 6. marca 1999 v Ljubljani.

obletnica meseca 06_2014

LETA 1681 UMRL PEDRO CALDERON DE LA BARCA

ŠPANSKI DRAMATIK (* 1600)

Največji pisec španske baročne dramatike se je rodil se je v plemiški družini v Madridu. Študiral je umetnost, pravo in teologijo, leta 1623 pa je začel pisati igre za španski dvor. Leta 1640 je služil v konjenici in sodeloval v bojih s katalonskimi uporniki, potem pa je postal leta 1651 redovnik in bil kraljev dvorni kaplan. Ostal je samo dvorni dramatik, njegovo obsežno delo (200 dram) je razdeljeno na verska in posvetna dela. V prvih je z globoko vero v Božji red na zemlji opisoval dramatičen konflikt med strastjo in razumom, Božjo previdnost in svobodno voljo človeka; med drugimi pa so bila najbolj popularne alegorične igre (autos sacramentales - svetopisemski motivi in zgodovinske legende). Slog njegovih iger je retoričen, bogat metafor in slikovit. Glavna dela pa so: Sodnik Zalamejski (najboljše delo), Življenje je sen (alegorija premagovanja strasti z razumom), Dama škrat, Češčenje križa, Hči zraka, Zdravnik svoje časti, Veliko gledališče sveta ... Med misteriji, ki so se nekdaj predvajali na prostem pa: Baltazarjeva večerja, Gospodov vinograd, Veliki oder sveta.

LETA 1803 ROJEN RALPH WALDO EMERSON

AMERIŠKI FILOZOF, PESNIK IN ESEJIST (+ 1882)

Rojen v Bostonu, postal je unitarni duhovnik in pridigar, veliko govori o odnosu med Bogom, človekom in naravo, ki ga obkroža in zavrača vsako avtoriteto, prav tako pa tudi individualizem, ki se razodeva v razodetju resnice vsakemu posamezniku. Velja za glavnega predstavnika ameriškega transcendentalizma, ki pod vplivom nemškega klasičnega idealizma pojem duha postavlja za edino resničnost. V njegovi filozofski misli so vidni vplivi puritanstva platonizma, empirizma in ideje nemške romantike. Pesnik je po njegovem mnenju tisti, ki odkriva stalno v minljivem in v metaforah razlaga splošna moralna načela ... Kot pesnik je bil simbolist. Nekaj del: Narava, Zaupanje vase, Drugi eseji, Ugledni ljudje, Ameriški učenjak

nekaj njegovih misli:

• Leta nas naučijo veliko stvari, katerih se od dni ni mogoče naučiti.
  
• Prilagodi svoj korak naravi. Njena skrivnost se imenuje potrpežljivost.
  
• Vse, kar sem videl, mi narekuje, naj zaupam Stvarniku glede vsega, česar nisem videl.
  
• Sreča je dišava, ki je ne moreš dati drugim, ne da bi kakšna kapljica padla tudi nate.
  
• Kdor ima tisoč prijateljev, nima niti enega, na katerega bi se lahko zanesel; kdor ima enega sovražnika, ga bo srečal vsepovsod.
  
• Prijatelj je človek, pred katerim lahko na glas razmišljaš.
  
• Uskladi svoje korake z naravo: njeni skrivnosti je ime potrpežljivost.
  
• Ni važna dolžina, pomembna je globina življenja.
  
• Kaj je uspeh: Pogosto in veliko se smejati, pridobiti si spoštovanje pametnih ljudi in naklonjenost otrok; naučiti se spoštovati iskreno kritiko in prenesti izdajo lažnih prijateljev, ceniti lepoto, najti v drugih najboljše, narediti svet vsaj malo boljši – s tem, da odpravimo kakšno socialno stisko ..., vedeti, da vsaj eno ustvarjeno bitje lažje diha, ker si ti živel. To je uspeh!

LETA 1887 ROJEN SV. PATER PIJ IZ PIETRELCINE

kapucinski redovnik, spovednik, stigmatik in svetnik († 1968)

"Jezusove besede: 'Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko', moremo razumeti kot čudovit povzetek celotnega življenja patra Pija iz Pietrelcine, ki je bil danes razglašen za svetega," je dejal papež Janez Pavel II. 16. junija 2002 med veličastnim slav­jem, na katerem se je v Rimu zbralo nad 300.000 vernikov iz vseh koncev sveta, ki so tega ponižnega kapucina, zaznamovanega s Kri­stusovimi ranami, že dolgo imeli za svetnika. Ko je ob 10.25 prebral latin­sko formulo: "Beatum Pium a Pietrelcina sanctum esse decernimus et definimus" (Blaženega Pija iz Pietrelcine razglašamo in dolo­čamo za svetnika), je zbor zapel zahvalno Alelujo, množica na Trgu sv. Petra v Rimu in v številnih ulicah okoli njega ter mili­joni gledalcev pred televizijskimi zasloni pa so zavriskali od veselja. Pater Pij iz Pietrelcine je bil 465. svetnik, ki ga je raz­glasil Janez Pavel II. V svoji homiliji je nove­ga svetnika predstavil kot redovnika, ki je bil vse življenje povezan z Gospodovim križem in zaznamovan z njegovimi ranami. V moči križa je bil kot spovednik "velikodušni delivec božjega us­miljenja", pri maši pa se je poistovetil s Kristusom-žrtvijo.
V predstavah ljudi obstajajo različne podobe patra Pija: čudodelnik, prerok, žrtev predpisov, svet mož ali preprosto 'pater' (pri tistih, ki so ga osebno poznali). Bil je mistik, čutil pa se je navadnega človeka in delil z ljudmi vse: kulturo, verovanja, narečje, ljudje pa so ga imeli za nekoga med njimi. Če bi lahko danes namenil kakšno sporočilo svojim privržencem, mislim, da bi jim naročil, tako kot je naročal skupinam, ki so se na večer zbirale pod njegovim oknom, ko je še živel: "Molite!". Sam ni hotel biti nič drugega kot samo "ubog brat, ki moli".
Nekdo je za patra Pija dejal, da je "svetnik tretjega tisočletja". Če se ves svet navdušuje nad patrom Pijem, kakor se je nekoč navduševal nad Frančiškom Asiškim, je to zato, ker nekako sluti, da nas ne bo rešila niti tehnika z vsemi svojimi pripomočki ne znanost z vsemi svojimi obljubami, temveč samo svetost. In ta pravzaprav ni nič drugega kot ljubezen.

več:
S. Čuk, Sveti pater Pij: Priloga, v: Ognjišče 8 (2002), 45-55.
S. Čuk, Posebna priloga ob letu usmiljenja, v: Ognjišče (2016) 3, str. 16.
knjiga: L. de Fara, Pater Pij - sveti, ponižni in ljubljeni, Ognjišče, Koper 2007.

nekaj njegovih misli:

• Dobrota, naj pride od koderkoli, je vedno hčerka iste matere — Božje previdnosti.
  
• Ne brigaj se preveč za stvari, ki povzročajo mrzličnost, napetost in utrujenost. Samo eno je potrebno: dvigniti duha in ljubiti Boga.
  
• Ljubezen in spoštovanje morata hoditi skupaj. Spoštovanje brez ljubezni postane strahopetnost. Ljubezen brez spoštovanja pa postane nadutost.
  
• Bolečina ni samo delo Božje modrosti, še bolj nam razodeva delo njegove ljubezni.
  
• O Marija, zvezda na naši poti, studenec našega upanja, najčistejši vir veselja, vrata nebeška.
  
• Poljubite v duhu rano Jezusove odprte strani in govorite: Ti si moje upanje, Ti si živi vir moje sreče.
  več:
  

LETA 1901 ROJEN ANTON KACIN

ŠOLNIK, LITERARNI ZGODOVINAR, UREDNIK IN PREVAJALEC († (?) 1984 (?))

"Šole so gotovo najbolj bistven organ narodnega življenja in razvoja," je zapisal dr. Anton Kacin, šolnik, literarni zgodovinar, urednik in prevajalec. Razdajal se je na vse strani, večino svojih darov in moči pa je posvečal slovenskim šolam na Goriškem in Tržaškem. Bil je mož resnega dela, toda tisti, ki so delali z njim, so čutili toplino njegovega očetovskega srca. Spominjamo se ga ob obletnici rojstva.

več:
S. Čuk, Anton Kacin: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2001), 22-23.

LETA 1936 ROJENA MARJANA DERŽAJ

PEVKA ZABAVNE GLASBE († 2005)

Glasbena in pevska legenda slovenske zabavne glasbe in izvajalka nepozabnih zimzelenih pesmi Poletna noč, Zemlja pleše, Orion ter mnogih drugih. Rojeni v Ljubljani je ljubezen do glasbe privzgojil oče, ki je bil veliko hodil v opero. Tudi ona je hodila z njim in že v najstniških letih je začela po raznih klubih peti priredbe svetovnih uspešnic. Veliko je nastopala tudi na radiu in TV, uresničila se ji je tudi velika želja, da je lahko nastopila v opernem zboru v predstavi Carmen. S svojim petjem je predvsem zaznamovala zlato dobo slovenskega popevkarstva.

LETA 1971 UMRLA VERA ALBREHT

PESNICA, PISATELJICA, PREVAJALKA (*1895)

Iz znane družine Kessler, pri kateri so se zbirali takratni pomembni kulturniki, med njimi Ivan Cankar in Oton Župančič, ki se je poročil z njeno sestro Ano. Vera se je leta 1919 poročila s pesnikom in pisateljem Franom Albrehtom. Svoje pesmi, uganke in prozo, zlasti za mladino, je objavljala v raznih revijah in časopisih. Pisanju za otroke je ostala zvesta vse življenje, objavila je dvanajst pesniških in tri prozne zbirke. Otrokom je namenila svoje spomine Nekoč pod Gorjanci (1960). Bila je tudi odlična prevajalka.

LETA 2005 UMRL ZORAN MUŠIČ

SLIKAR SVETOVNE SLAVE, (* 1909)

Slovenski slikar Anton Zoran Mušič, rojen v Bukovici pri Gorici, je bil bolj priznan na tujem kot doma. Veljal je za enega najpomembnejših umetnikov druge polovice 20. stoletja na svetu. Ta veliki mojster čopiča je leta 1942 skupaj s prijateljem Avgustom Černigojem poslikal župnijsko in božjepotno cerkev Srca Jezusovega v Drežnici.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1543 UMRL NIKOLAJ KOPERNIK

ASTRONOM (* 1473)

Življenje poljskega astronoma je bilo v celoti prežeto z astronomijo. Vneto je zagovarjal delo antičnih astronomov ter njihovo marljivost in natančnost. Zgled potrpežljivega in natančnega astronomskega merjenja so meritve astronomske enote. Kopernikovo tiho in neutrudno delo upravičeno imenujemo revolucija, saj po njem naša slika zgradbe Osončja ni bila nikoli več tako zavita v meglo, čeprav so jo za dolgo časa tudi prepovedali in izbrisali s seznama 'učenosti'.

LETA 1851 UMRL STANKO VRAZ

SLOVENSKO-HRVAŠKI PESNIK, PRIPADNIK ILIRSKEGA GIBANJA (* 1810)

Stanko Vraz je pesniško ime Jakoba Frasa iz Cerovca pri Ormožu: privzel si ga je leta 1836 in ga uporabljal tudi v "vsakdanjem" življenju. Hotel se je uveljaviti kot slovenski pesnik, vendar se zaradi svojih ozkih pogledov ni mogel uveljaviti. Več uspeha je imel kot "ilirski" pesnik. Ilirizem, za katerega se je močno ogreval, mu je pomenil pot do vseslovanske vzajemnosti - tudi glede jezika.

več:
S. Čuk, Stanko Vraz: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2000), 20-21.

LETA 1856 UMRL BERNARD TOMŠIČ

UČITELJ, KNJIŽEVNIK (* 1811)

Rodil se je v Vidmu (Dobrepolje), kjer je bil njegov oče Matija učitelj pa tudi orglavec in ljudski pevec. Bernard je obiskoval gimnazijo v Novem mestu (1823–1829), po končanem 6. razredu je odšel na Trsat k frančiškanom, a je kmalu izstopil. Opravil je učiteljski tečaj in kot učitelj služboval v raznih krajih. Od leta 1836 do smrti 1856 je bil stalni učitelj v Vinici. Veljal je za strogega učitelja. Zgodaj je prijel za pero. Najpomembnejši so njegovi opisi ljudskih navad ob kresovanju, ženitovanjih in pogrebih v Vinici.

LETA 1904 ROJEN STANKO PODERŽAJ

DUHOVNIK, JEZUIT, MISIJONAR V BENGALIJI († 1976)

Po prvi svetovni vojni so slovenski in hrvaški jezuiti začeli z misijonom v indijski pokrajini Bengaliji. Konec leta 1929 so tja odšli trije slovenski misijonarji: bogoslovec Stanko Poderžaj, Ljubljančan, ter misijonska brata Janez Udovč in France Drobnič. Za njimi so prišli: Viktor Sedej, Lojze Demšar z bratom Leopoldom Vidmarjem, Janez Ehrlich, Jože Lukan, kot zadnji pa Jože Cukale (1950). Nato je Indija zaprla vrata tujim misijonarjem. Stanko Poderžaj je umrl 23. aprila 1976 v Kalkuti.

LETA 1905 ROJEN MIHAIL ŠOLOHOV

RUSKI PISATELJ, NOBELOVEC 1965 († 1984)

Mihail Aleksandrovič Šolohov je bil eden največjih ruskih pisateljev po oktobrski revoluciji. Njegove novele o bojih med donskimi kozaki med revolucijo so bile priprava na njegovo glavno delo, obsežni roman Tihi Don (1928–1940), ki povezuje epopejo kozaškega življenja pred prvo svetovno vojno, med njo in med revolucijo ter družinsko kroniko. Zanj je prejel Nobelovo nagrado za literaturo leta 1965 “za umetniško moč in vsestranskost, s kakršno je dal v epu o Donu izraza eni od zgodovinskih faz v življenju ruskega ljudstva”.

LETA 1907 ROJEN FERDINAND KOLEDNIK

DUHOVNIK, PREVAJALEC, KNJIŽEVNIK († 1. SEPTEMBER)

Ob imenu in priimku Ferdinand Kolednik je v leksikonu Slovenska književnost (Cankarjeva založba, Ljubljana 1996) zapisano: prevajalec, razširjevalec slovenske književnosti, duhovnik, misijonar. Neutrudno si je prizadeval, da bi "veliki" svet seznanil s književnostjo "malega" slovenskega naroda. Najprej je prevedel v francoščino Jurčičevo povest Jurij Kozjak, zatem pa še v devet drugih svetovnih jezikov. Ob koncu druge svetovne vojne se je zaobljubil, da bo oskrbel prevode te knjige v 50 jezikov in to mu je s pomočjo sodelavcev, ki jih je poiskal, tudi uspelo. Prevedel je tudi nekatera Finžgarjeva dela: zgodovinski roman Pod svobodnim soncem, povesti Dekla Ančka in Strici ter razmišljanja Sedem postnih slik. Finžgar, s katerim sta si dolga leta dopisovala, mu je leta 1958 izrekel priznanje: "Vi, ljubi Nande, ste si naprtili to delo, da bi o našem narodu tujcem skusili pokazati, da tudi iz drobne bilke počasi priraste klas s klenim zrnom. V imenu vsega naroda iskrena Vam hvala za ves trud."

več:
S. Čuk, Ferdinand Kolednik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2007), 32-33.

LETA 1914 ROJENA BRANKA JURCA

PISATELJICA IN PEDAGOGINJA ( † 1999)

»Težko govorim o kakšnem temeljnem sporočilu svojih pripovedi, saj je sporočil več. Nikoli nisem pisala z izrazitim namenom, da bi otrokom sporočila kaj pomembnega, moje pisanje je bilo bolj spontano. Kljub temu pa seveda vsebina vsake zgodbe vendarle izraža ali odseva kakšno sporočilo. V knjigi Rodiš se samo enkrat sem povedala, kako sem preplavala široko, deročo, mogočno Dravo, kako sem to takrat, šibko dekletce, zmogla. V tej pripovedi je nemara življenjska skušnja, značilna za vse moje življenje. Sporočilo moje pripovedi: Trdna volja in vztrajnost premikata gore / ali Branka je preplavala deročo reko,« je v pogovoru z Berto Golob maja 1994 povedala Branka Jurca, priljubljena mladinska pisateljica. Spisek njenih knjig (doživljale so ponatise in bile prevedene v tuje jezike) je zelo dolg. Na vprašanje, katera ji je najbolj pri srcu, je lepo odgovorila: »Ne morem reči, da mi je katera knjiga zares ljubša od druge. To je kakor pri otrocih: vsi so tvoji in vse imaš rad.«

več:
S. Čuk, Branka Jurca (1914-1999): Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2014), 48-49.

LETA 1941 ROJEN BOB DYLAN

(S PRAVIM IMENOM ROBERT ZIMMERMAN) EDEN NAJVEČJIH GLASBENIKOV MODERNE DOBE

»Kako daleč moraš iti, da kot človek nekaj veljaš? Odgovor ve samo veter." Tako je v svoji pesmi Blowin' in the Wind leta 1962 zapel tedaj 21-letni Bob Dylan. S to pesmijo je zaslovel kot protestni pevec, kot prerok mlade generacije. Pesem so prevedli in peli v domala vseh jezikih, da je znana kot kakšna ljudska pesem. Verjetno je to najlepša, prav gotovo pa najuspešnejša pesem moža, ki je začel novo dobo v rock glasbi, ki je na glasbenem področju postal legenda kot Beatlesi ali Elvis Presley. V svoji pol stoletja dolgi karieri je z akustično, bas in električno kitaro, orglicami, klavirjem in klaviaturami, vtisnil svoj pečat v folk, rock, blues, country, rhythm & blues in gospel glasbi. Leta 2012 je izdal svoj 35. album The Tempest. Maja je postal častni član ameriške akademije umetnosti in književnosti. Leta 2013 pa je prejel visoko francosko odlikovanje red častnika legije časti ...Tudi po 70. letu je še vedno aktiven, na leto ima tudi 100 koncertov ...

več:
S. Čuk, Bob Dylan: Popevka, v: Ognjišče 10 (1978), 46-47.
J. Weber, Sveto pismo in Bob Dylan: Glasba, v: Ognjišče 4 (2002), 62.63; 72.

nekaj njegovih misli:

• Vse kar lahko naredim je, da sem jaz, jaz, kdorkoli že to je.
  
• Nihče ni zares svoboden, celo ptice so priklenjene na nebo.
  
• Lahko si v mojih sanjah, če sem jaz lahko v tvojih.
  
• Nič ni tako stabilno kot sprememba.
  
• Vsako lepa stvar se vedno rodi v trpljenju.
  
• Kaj je denar? Človek je uspešen, če zjutraj vstane in gre zvečer spat, medtem pa počne kar želi početi.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 23. maj 1722, Šturje (Ajdovščina), † po letu 1774

Cebej je v Ljubljani zašel tudi pod vpliv starejših ljubljanskih mojstrov. Približal se je predvsem Metzingerjevemu slikarskemu načinu, tu in tam opazimo tudi kakšno oblikovno značilnost slikarja Fortunata Berganta. Iz Ljubljane se je Cebej menda za krajši čas zatekel tudi v Benetke in si ob tamkajšnjem slikarstvu obogatil lastno paleto in kompozicijo. Svoje delo je začel s pravim baročnim zanosom, pozneje pa se je umiril ob resnosti prebujajočega se klasicizma, ki mu je utegnil biti kot Primorcu notranje blizu.

Cebejevo umetniško delo umetnostni zgodovinarji šele odkrivajo. Ohranjene slike, ki segajo po času od leta 1750 do 1774, pripadajo prav vse nabožni vrsti, čeprav nekateri viri sporočajo, da je bil priznan tudi kot portretist. Najstarejša je slika Povišanja sv. križa v velikem oltarju župne cerkve na Vinici, ki kaže še precej mladostne negotovosti v kompoziciji, med zadnja dela pa spadata oltarni sliki sv. Jožefa in sv. Marjete v Ajdovščini, kakor bi hotel umetnik svoje delo končati tam, kjer mu je bilo dano življenje. Vmes pa se vriva kar lepa množica slik na platnu in v fresk antski tehniki, ki so raztresene po vsej Sloveniji in celo na Hrvaškem. Samo nekatere lahko omenimo.

Slike v dobraveljski cerkvi sv. Petra so eden najlepših mojstrovih darov ožji vipavski domačiji. Nad velikim oltarjem je naslikal fresko poveličanja sv. Petra, na stenah prezbiterija mučeništvi sv. Marka in sv. Štefana, na oboku ladje v posamičnih poljih sv. Petra, Marijino kronanje in sv. Pavla, podpisal pa se je ob naslikani niši s podobo sv. Janeza Nepomuka. V stranskih oltarjih opazimo sliki sv. Janeza in Pavla, zavetnikov pred strelo, in sv. Apolonije, ki se na oblakih dviga nad pokrajino s pogledom na Sv. Križ in Dobravlje. Najlepša Cebejeva slika, Marijino oznanjenje na Kopanju, je med zadnjo vojno zgorela, plemenitost njegovega čopiča s svetlobnimi prelivi barv in luči pa še diha z vso milino izraza na sliki Marije med angeli v Drtiji pri Moravčah. Vedro živahne so freske iz življenja sv. Jožefa v štukiranih poljih na oboku kapele tega svetnika v nekdanji kartuziji Bistra. Na Sladki gori na Štajerskem je naslikana v olju bogata kompozicija Vseh svetnikov. Med najlepše umetnikove slike spada tudi sv. Krištof, ki se je kot spomin na nekdanjo ljubljansko pokopališko cerkev, posvečeno temu svetniku, ohranil v cerkvi sv. Cirila in Metoda v Ljubljani; svetnik, ki nese Jezuščka čez vodo, vstaja iz mehke modelacije svetlobe in sence.

Velika škoda je, da se niso ohranile slike, ki jih je naš slikar naredil za nekdanji diskalceatski samostan v Ljubljani. Sicer pa se je izgubila sled še za mnogimi drugimi njegovimi deli. Ni pa majhno tudi število ohranjenih: na Trški gori pri Novem mestu, v Planini pri Rakeku, v Ajdovščini in v sosednjem Lokavcu, v Logu pod Mangartom, v Letušu pri Braslovčah, v Marijini cerkvi v Zagrebu, v Samoboru in Jastrebarskem in drugod. V primerjavi z Metzingerjem je Cebej bolj liričen in bogatejši v svetlobnih učinkih. S slikarjem Jelovškom je bil gotovo dober znanec, v freskah pa se od starejšega tovariša loči po bolj 'veselih' barvah in lahkotnejši kompoziciji. Cebej izhaja sicer iz dosežkov našega poznobaročnega slikarstva, ki sta jih utrdila Metzinger in Jelovšek, nad to tradicijo pa se razpenjata že sproščenost rokokoja in umirjenost klasicizma, kar opažamo posebno v Cebejevih poznih delih. Skoraj kot slikarjev podpis bi lahko veljale sence, ki mnogokrat kar presekajo obraze, posebno pri angelih, ali pa prosojno žareči rdečkasti toni, ki radi poživljajo gole dele teles. Tudi to kaže, da je bil slikar zelo tankočuten kolorist.

Ko se je umetnik tiho umaknil iz svoje delavnice in se preselil na doslej še neznano božjo njivo, je ugašal že tudi veliki baročni plamen, ki ga je 18. stoletje prižgalo v naši umetnosti.

še nekaj opisov njegovih slik

Slika sv. Florijana, ki kleči pod baročnimi arkadami in prosi ponoči ob požaru v ozadju, je za Cebeja zelo značilna. Spada med njegova pozna dela. Ostro nagubani plašč kaže na vpliv Bergantovega slikarstva. Na angelčku, ki prinaša vedrico z vodo, rdečkasto odseva barva plašča. Kompozicija je kar matematično diagonalna in ima križišče v svetnikovem pasu.

Oltarna podoba Marijine zaroke v župnijski cerkvi v Planini pri Rakeku po zamisli ni popolnoma originalna. Umetnik jo je prevzel od italijanskih mojstrov. Prilagodil pa jo je v barvnih tonih in v stoji oseb že klasicističnim pravilom.

Marija med angeli iz cerkve v Drtiji pri Moravčah je prava hvalnica božje Matere. Okoli Marije z Detetom na prestolu so zbrani večji in manjši angeli: na levi klečeči drži na blazini krono in žezlo, drugi na oblakih spušča Mariji nad glavo venec iz zvezd, manjši angel odgrinja zeleno zaveso veliki na desni pa drži v rokah knjigo z besedilom iz Visoke pesmi: Pridi, prijateljica moja, z Libanona. Kompozicija je skrbno premišljena in vredno je popaziti tudi na menjavanje svetlobe in sence, ki pa se nikjer ne izgubi v temo.

Freska na oboku prezbiterija v Dobravljah ki jo obdaja močan naslikan okvir, kaže poveličanje sv. Petra v nebesih. Svetnik se na kopastih oblakih dviga h Kristusu, angeli drže križ njegovega mučeništva, spodaj so simboli Petrove duhovniške in papeške službe. Slika je 'iluzionistična' - vzbuditi želi vtis, da se je nad nami odpri strop in nam omogočil pogled v nebo; zato so osebe podane v preračunani skrajšavi za pogled 'od spodaj'

Veliki slovenski cerkveni slikarji 05_1980

LETA 1707 ROJEN CARL LINNE

ŠVEDSKI BOTANIK, ZDRAVNIK IN ZOOLOG († 1778)

Ustanovitelj in prvi predsednik švedske akademije znanosti in prirodoslovnega muzeja, je uredil celoten sistem rastlinstva in živalstva in vpeljal tudi način dvojnega poimenovanja (binarne nomenklature) v botaniki in zoologiji, kakršnega poznamo še danes. Živa bitja je razporedil po medsebojni podobnosti. Njegovo najbolj znano delo je Systema naturae.

LETA 1722 ROJEN ANTON CEBEJ

BAROČNI SLIKAR († PO LETU 1774)

Leta 1768 se je s ponosom podpisal na steno cerkve sv. Petra v Dobravljah pri Ajdovščini neki domači umetnik, ki pa je pomemben za vso slovensko baročno slikarstvo: "PER ANTONIUM ZEBEY PICTOREM LABACEN: HAYDOVIAE NATUM" »(Naslikal) Anton Cebej, ljubljanski slikar, rojen v Ajdovščini.« Poudaril je tako pripadnost ljubljanskemu umetnostnemu krogu kot ajdovsko rojaštvo. Cebej se je namreč rodil leta 1722 v Šturjah ('kranjskem' delu Ajdovščine na levem bregu Hublja); prava oblika njegovega priimka se je najbrž glasila 'Čibej', ta priimek je tod še dandanes živ. Sicer pa o umetnikovem življenju zelo malo vemo. Noben zapisek ne pove, kje se je izučil slikarstva. Morda mu je prve nauke vcepil kak goriški slikar? Vsaj leta 1750, če ne že prej, je Cebeja pritegnila slava ljubljanskega mesta, ki je bilo tedaj prava 'prestolnica' slovenskega baroka. Z vipavskim mojstrom se je torej v Ljubljani naselil tretji od velike četverice kranjskih baročnih slikarjev. Živel pa je menda bolj sam zase; ni se vključil v umetniški ceh in tudi o kakšni ženitvi ne vemo ničesar. In kje je umrl? Nobena mrliška knjiga še ni tega razkrila, vsekakor pa je zapustil svet leta 1774 ali 1775.

... več o njem v rubriki Veliki slovenski cerkveni slikarji 05_1980

LETA 1874 UMRL JURIJ FLAJŠMAN

SKLADATELJ IN NARODNI BUDITELJ (* 1818)

Rojen v Beričevem pri Ljubljani, bil je zelo nadarjen, zanimala ga je tudi glasba in že pri štirinajstih je igral na orgle. Študiral je na ljubljanski realki, postal učitelj (poučeval na Vrhniki), hkrati je v Ljubljani na učiteljišču študiral tudi glasbo. Takrat je bilo (po revoluciji 1848) v Ljubljani še malo narodno zavednih slovenskih izobražencev, slovenska kultura se je rojevala in Flajšman, ki je bil vzgojen v zavednega slovenskega rodoljuba, je razumel znamenja časa: začel je orati ledino tudi na glasbenem področju. Dotlej je bila živa le narodna pesem in prepričan je bil, da morajo ljudje glasbo vzljubiti in razumeti. Zato je začel umetno pesem ustvarjati kot nadaljevanje ljudske, in ljudje so imeli radi predvsem viže, ki so šle v uho. Tako je ustvaril nekaj pesmi, ki so danes ponarodele (En starček je živel, Kranjski fantje, Od železne ceste, Prešernova Lunca sije ...). V Ljubljani je ustanovil Čitalniški pevski zbor in štiri leta izdajal Slovensko gerlico in v njej objavljal šolske pesmi in zdravice ...

LETA 1892 ROJEN FRAN LIPAH

IGRALEC, REŽISER, DRAMATIK, PUBLICIST IN PREVAJALEC († 1952)

Najbolj znano delo Frana Lipaha je tridejanka Kralj Matija Gubec (1916). Kot vojna prispodoba je delo zaradi cenzure izšlo samo v odlomkih. Ta drama je pogumna izpoved mladega rodu, ki teži po svobodi. Ljudski odri so radi uprizarjali njegovo veseloigro Glavni dobitek (1930). Pisal je tudi gledališke ocene in o začetkih slovenskega filma.

LETA 1898 ROJEN VALTER BOHINEC

GEOGRAF IN KARTOGRAF († 1984)

Rodil se je v Voloskem pri Opatiji, po študiju na Dunaju, v Zagrebu in Neaplju je bil geografije na ljubljanski univerzi (1921). Nekaj časa je bil srednješolski profesor, zatem pa višji znanstveni sodelavec grafičnega in kartografskega oddelka NUK. Z I. Selanom in F. Planino je pripravil več zemljevidov Slovenije in priredil več atlasov. Prve povojne generacije so se učile zemljepisa po njegovem učbeniku Obči zemljepis za višje razrede srednjih šol (1951).

LETA 1902 ROJENA MARIJA MIJOT

NAREČNA PESNICA IN PISATELJICA († 1984)

Rodila se je v tržaški mestni četrti Sv. Ivan. Zaradi revščine po osnovni šoli ni mogla nadaljevati šolanja. Izobraževala se je na raznih večernih tečajih, zlasti pa je veliko brala. Svoje darove je posvetila prosvetnemu delu. Že v šolskih letih je začela pisati pesmi v svetoivanskem narečju. Recitirala jih je na raznih prireditvah, na prigovarjanje prijateljev jih je začela objavljati v tisku. Leta 1962 je izšla njena narečna pesniška zbirka Souze jn smeh, v kateri je 25 pesmi, leta 1969 je izšel ponatis s prisrčnimi otroškimi pesmimi.

LETA 1906 UMRL HENRIK IBSEN

NORVEŠKI DRAMATIK, OČE SODOBNE DRAMATIKE (* 1828)

Rodil se je v družini propadlega trgovca v mestu Skien na jugu Norveške, pri šestnajstih letih postal lekarnarski pomočnik, pozneje pa se je začel ukvarjati s pisanjem, najprej je bil v službi v gledališču mesta Bergen, po letu 1857 pa je umetniški vodja Norveškega gledališča v Oslu. Ko je to propadlo, se je Ibsen podal na svojo 27 let dolgo nomadsko pot po Evropi: največ časa je preživel v Italiji in Nemčiji, od koder se je šele na stara leta vrnil v domovino. Ibsen je največji norveški dramatik in najpomembnejši evropski dramatik v drugi polovici 19. stoletja. Najbolj znan je po delih: Peer Gynt, Stebri družbe, Nora, Strahovi, Divja račka in Heda Gabler.

njegove misli:

• Denar nam nudi hrano, a ne apetita; zdravilo, a ne zdravja; poznanstvo, a ne prijateljstva; dnevne užitke, a ne miru in zadovoljstva.
  
• Kaj je človekova prva dolžnost? Odgovor je kratek: da je zvest sam sebi.
  
• Moški naj nikdar ne obleče najboljših hlač, kadar gre v boj za svobodo in resnico.
  
• Ne moremo govoriti o ljubezni do vseh, dokler nismo ljubili enega človeka.
  
• Divja ptica noče nikoli živeti v kletki.
  
• Družba je podobna ladji, vsi morajo biti pripravljeni, da prevzamejo krmilo.
  
• Večina se v glavnem moti, manjšina ima le redko prav.
  
• Tisti, ki ne skrbijo za svoje zdravje bi lahko imeli vsaj toliko dostojanstva, da bi takoj legli v grob.
  
• Duh resnice in duh svobode - to sta stebra družbe.

LETA 1920 UMRL SVETOZAR BOROJEVIĆ VON BOJNA

AVSTRO-OGRSKI MARŠAL, NAJUSPEŠNEJŠI POVELJNIK A-O VOJSKE V PRVI SVETOVNI VOJNI (* 1856)

Leta 1913 je postal general in se odlikoval v bojih na V fronti, leta 1915 pa je v Ljubljani prevzel poveljstvo 5. armade, s katero se je v enajstih bitkah uspešno boril na soški fronti. Avgusta 1917 je sodeloval v nemško-avstrijski ofenzivi, ki je italijansko vojsko potisnila do reke Piave. Uveljavil je taktiko aktivne obrambe, pri kateri so bili najpomembnejši nasprotni napadi manjših enot.

LETA 1921 ROJENA s. PAVLA BAJEC

REDOVNICA, GLASBENICA, SLIKARKA, OBLIKOVALKA († 2017)

Rodila se je v kmečki družini v Skriljah, župnija Kamnje na Vipavskem. Osnovno šolo je obiskovala v različnih krajih, nato učiteljišče pri šolskih sestrah v Mariboru. Leta 1943 je postala članica tega reda. Po vojni je privatno študirala klavir in violino. Dve leti je poučevala violino na šoli v Šentvidu, potem pa študirala slikarstvo v Zagrebu. Z mlajšo sestro Darinko, tudi redovnico, se je vrnila v rodni dom k bolni materi, kjer se je posvečala raznovrstnemu likovnemu ustvarjanju in otroke poučevala igranja na flavto in violino.

LETA 1930 ROJEN MILOŠ MIKELN

PISATELJ IN ČASNIKAR († 2014)

Rojen v Celju s krstnim imenom Alojz je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral primerjalno književnost, na AGRFT-ju pa režijo. Uveljavil se je kot pisatelj, novinar, režiser in prevajalec. Opravljal je različne funkcije v gledališčih in pri časopisih, nazadnje je bil samostojni pisatelj. Njegova dela so usmerjena predvsem v satiro in humor, opisuje življenje v času vojne, povojne čase ter svoj pogled na takratno življenje. Bil je tudi direktor podjetja Pavliha, ki je izdajalo humoristični časopis z istim imenom

LETA 1937 UMRL IVAN PRIJATELJ

LITERARNI ZGODOVINAR, ESEJIST IN PREVAJALEC (* 1875)

Študij slavistike in klasičnega jezikoslovja na dunajski univerzi je končal leta 1902 z doktoratom. Odločil se je za znanstveni poklic in nekaj časa je bil uradnik v Dvorni knjižnici na Dunaju. Leta 1919 je z veseljem sprejel imenovanje za profesorja novejše slovenske in slovanske literature na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani. Čudovito je predaval našemu slavističnemu naraščaju. Ivan Prijatelj velja za preroditelja slovenskega literarnega zgodovinopisja in kulturnega raziskovanja.

več:
S. Čuk, Ivan Prijatelj (1875-1937): Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2015), 48-49.

nekaj njegovih misli:

• Veliki ljudje svoje napake priznavajo. V tem je ravno njihova veličina.
  
• Skromnost je v nasprotju z velikim - in vendar so vsi veliki ljudje skromni.
  
• Lepota je nad resnico.
  

LETA 1941 UMRL SLAVKO OSTERC

SKLADATELJ (TUDI RELIGIOZNI) IN GLASBENI PEDAGOG (* 1895)

Od številnih del Slavka Osterca, ki je kot skladatelj spadal v hipermoderno strujo in je bil močna umetniška osebnost, je verjetno najbolj znana njegova opera Krst pri Savici (1921). Pisal je predvsem svetne skladbe, ima pa tudi nekaj religioznih, kot Oče naš, kompozicijo za mešani zbor z modernim občutjem na besedilo Rajka Nahtigala.

iskalec in zbiralec Marko Čuk