"Hočem biti dober, vedno dober, dober z vsemi."

"Občutek majhnosti, ki me vedno spremlja in mi pomaga, da se ne prevzamem, je velika milost božja. Ohranjuje me preprostega in me varuje, da se ne osmešim." Tako je v svojem Dnevniku duše 15. junija 1956 zapisal kardinal Angelo Giuseppe Roncalli, bene­ški patriarh, ki je leta 1958 postal papež Janez XXIII. Ta zname­niti dnevnik, ki ga je dovolil objaviti šele po svoji smrti, je začel pisati kot petnajstletni dijak. "Bil sem dober in nedol­žen, le nekoliko boječ dečko. Želel sem Boga ljubiti za vsako ce­no in sem mislil samo na to, da bom postal duhovnik in služil pre­prostim dušam, takim, ki potrebujejo mnogo potrpežljive skrbi." Izšel je iz skromnih razmer. Rodil se je 25. novembra 1881 kot tretji od trinajstih otrok kmečke družine v kraju Sotto il Monte pri Bergamu in bil še isti dan krščen na ime Angelo Giuseppe. V domači vasi se je naučil pisati in brati, potem so duhovniki bis­tremu fantiču omogočili, da je šel v "pravo" šolo in v semenišče, kjer so ga predstojniki "potisnili" še više: poslali so ga študi­rat bogoslovje v Rim, kjer je dosegel doktorski naslov. Najsreč­nejši dan njegovega življenja je bil 10. avgust 1904, ko je bil posvečen v duhovnika.

"Samo zato si želim biti duhovnik," je za­pisal v svoj Dnevnik duše, "da bi kakorkoli lahko delal dobro." To bi rad delal kot župnik v kakšni gorski fari, toda njegov škof je imel z njim drugačne načrte: najprej ga je poslal v Rim študirat cerkveno pravo, potem pa ga je izbral za svojega tajnika. Ko je Italija leta 1915 napovedala vojno Avstriji, je bil vpoklican k vojakom in do konca vojne je bil vojaški kaplan. Po vojni je bil nekaj časa spiritual v bogoslovnem semenišču v Bergamu, od leta 1921 pa je deloval v Rimu. Leta 1925 je bil posvečen v škofa in imenovan za apostolskega vizitatorja v Bolgariji, zatem pa v Tur­čiji in Grčiji. Leta 1944 mu je bila naložena kočljiva naloga apostolskega nuncija v laični Franciji, kjer je s svojo prisrčnostjo znal raztopiti še tako ledene predsodke. Januarja 1953 je prejel kardinalski klobuk, marca tega leta pa je že nastopil kot patri­arh v Benetkah. "Vaši naklonjenosti priporočam moža, ki hoče biti vaš brat: ljubezniv, dostopen, razumevajoč," se je Benečanom pred­stavil v baziliki sv. Marka, kjer je želel biti pokopan, trdno prepričan, da je to njegova zadnja postaja.

"Gremo v Rim naredit novega papeža," je dejal patriarh, ko je po smrti Pija XII. zapuščal Benetke. Govorilo se je, da bo novi papež "prehodni": izvolili bodo kakšnega starejšega kardinala in večkrat se je omenjalo tudi Roncallija, ki pa se za te govorice ni zmenil. "Skupna molitev mora doseči, da bo novi papež človek umnega in krotkega vladanja, da bo svetnik in posvečevalec hkra­ti," je pisal bergamskemu škofu, ne da bi se zavedal, da piše ­o sebi. Pri enajstem glasovanju v konklavu je bil izvoljen in iz­bral si je ime Janez: ker je bilo tako ime njegovemu očetu pa Je­zusovemu predhodniku Krstniku in Gospodovemu najljubšemu učen­cu Evangelistu. To je bilo 28. oktobra 1958. Pokazal je, da hoče biti tudi kot papež ljubeči oče vseh katoličanov in prijatelj vseh ljudi dobre volje. Ves svet, celo samega sebe, kot je dejal, je presenetil, ko je 25. januarja 1959 napovedal vesoljni cerkve­ni zbor - drugi vatikanski koncil. V katoliško Cerkev je ta pri­nesel "nekaj svežega zraka" (kar močan prepih!) in jo pripravil na poslanstvo v novem tisočletju.

Po treh letih priprave je Ja­nez XXIII. vodil prvo zasedanje, ki se pričelo 11. oktobra 1962, preostala tri zasedanja pa so potekala pod vodstvom njegovega naslednika Pavla VI.; koncil se je končal 8. decembra 1965. Pa­pež Janez Dobri, ki je katoličanom in vsem ljudem dobre volje na­menil sedem okrožnih (najpomembnejši sta Mati in učiteljica ter Mir na zemlji), je dokončal svoje življenjsko poslanstvo 3. ju­nija 1963. "Skušal sem ljubiti vse, hotel sem dobro vsem," je de­jal malo pred smrtjo.

ČUK, Silvester. Papež Janez XXIII.. (Pričevanje). Ognjišče, 1999, leto 35, št. 12, str 58-59.

Med ženskimi imeni v Sloveniji je ime Klotilda na 1072. mestu. Dne 1. 1. 2012 je bilo s tem imenom poimenovanih 37 (1971: 75; 1994: 62) prebivalk Slovenije. Njegove možne različice so: Ilka (2012: 17), Tilčka (10), Tilika, Tilka (115, 568. mesto).

God:

• 3. junij

Klotílda

God: 3. junija

Ime Klotilda izhaja iz nemškega imena Klothilde, to pa iz germanskega Chlodhildis, ki je zloženka iz starovisokonemških občnih besed hlut 'slaven' in hiltja 'boj'. Prvo sestavino hlut imajo še imena Chlodbald, Chlodebert, Lotfrid, Lothger, Hlodmar, Chlodulf idr. Druga sestavina hiltja 'boj' ali hild(e) je zelo pogosta v nemških ženskih imenih, npr. Adelhilde, Brunhilde, Friedhilde, Irmhilde, Krimhilde, Mathilde, Sieghilde. Imena Ilka, Tilčka, Tilika, Tilka so lahko tudi tvorjenke iz imen Ilj in Tilen, Tilda pa iz imena Matilda.

V koledarju je 3. junija Klotilda, žena frankovskega kralja Klodvika I. in mati Klotara I. (u. 3. junija 544). Imela je tri sinove in hčer Klotildo. Poganskega moža je spreobrnila v krščansko vero s pomočjo svoje prijateljice sv. Genovefe. Za njim se je po zmagi nad Alemani leta 496 spreobrnil ves narod. Po smrti moža je postala dobrodelnica in je ustanavljala cerkve in samostane.

Ime Kevin je med moškimi imeni v Sloveniji na 222. mestu. Dne 1. 1. 2012 sta bila s tem imenom poimenovana 602 (1994: 92; 2007: 493) prebivalca Slovenije. Statistika je ime Kevin pri nas registrirala šele v desetletjih 1971–1980 (4) in 1981–1990 (10), večina pa jih je iz obdobij od leta 1991 do 2012 (tj. 285 + 303).

God:

• 3. junij

Ime Kevin je po izvoru irsko, in to poangležena oblika staroirskega Caoimhghin, moderno Caoimhin, s pomenom 'rojen lep, postaven, plemenitega rodu'. Angleški ljubkovalni obliki imena Kevin sta Kev in Kevvie. Ime Kevin spada med imena, ki so skupaj s filmi in drugimi vplivi prišla v slovenski jezikovni prostor iz anglo-ameriškega jezikovne ga področja.

Imetniki imena Kevin godujejo 3. junija, ko je v koledarju sv. Kevin (*498 – †3. 6. 618), ustanovitelj in opat samostana Glendalough južno od Dublina. Tam je cerkev sv. Kevina, na področju samostana pa je bilo kasneje sedem cerkva. Kevin, ki naj bi po legendi doživel 120 let, je eden od zavetnikov Dublina, glavnega mesta Irske, Glendalough pa je priljubljen romarski kraj. Za svetnika so ga proglasili leta 1903. Njegov atribut je kos, ker naj bi po legendi pri molitvi med 40-dnevnim postom na njegovi dlani pristala kosovka, znesla jajca in izvalila mladiče.

LETA 1835 ROJEN SV. PIJ X.

PAPEŽ, KI MU JE VOJNA STRLA SRCE († 1914)

Sv. Pij X. – Giuseppe (Jožef) Sarto, ki je vodil Cerkev v letih 1903-1914, je šel v zgodovino kot "evharistični papež" zaradi svojih dveh pomembnih odlokov: o pogostnem prejemanju obhajila in o zgodnjem prvem obhajilu otrok. Rodil se je v majhni vasi Riese v pokrajini Veneto na S Italije, v revni družini poštnega sla Giombata Sarta, ki se mu je rodilo še osem otrok. Bistrega Bepija je kaplan sam učil, da bi lahko nekoč šel v šole, čutil je, da ima duhovniški poklic. Mama Marjeta ga je pogosto jemala s seboj v bližnje Marijino svetišče Cendrole. Domači župnik ga je naučil nekaj latinščine in Bepi je uspešno opravil izpite za gimnazijo v Castelfrancu. Po maturi je šel v semenišče v Padovo in 18. septembra 1858 je prejel mašniško posvečenje in v domači župniji pel novo mašo. Najprej je bil kaplan v kraju Tombolo sredi padovska ravnine. V župniji, ki ni bilka na dobrem glasu, se je vrgel na delo in ko je po devetih letih odhajal, so si ljudje zapomnili tri stvari: vse, kar je imel, je delil z revnimi, veliko je bral in študiral in njegove dobre pridige, ki jih je skrbno pripravljal in najprej prebral svojemu župniku. Ko mu je bilo dvaintrideset let, mu je bila zaupana župnija Salzano pri Mestrah. Kot župnik se je zelo izkazal med kolero, ki je tod razsajala leta 1873. Obiskoval je bolnike, jim stregel, podeljeval zakramente. Zelo važno mesto je imel verski pouk, sam je sestavil katekizem, da bi ljudem na jasen način približal glavne verske resnice ... Škof je tako odličnega duhovnika hotel imeti pri sebi in ga je poklical za kanonika v Treviso. Tam je bil spiritual, skrbel je za duhovno oblikovanje bogoslovcev. Kot škofijski kancler je bil v službi treh škofov. Leta 1884 ga je papež Leon XIII imenoval za škofa v Mantovi, izgovarjal se je, da ni sposoben, toda nič ni pomagalo. Svojim duhovnikom je toplo priporočal verski pouk za otroke in odrasle, ki ga je poučeval tudi sam. Njegova prva skrb je bilo bogoslovno semenišče. Po desetih letih je prišla novica, da je imenovan za beneškega patriarha in hkrati povišan v kardinala.. V Benetkah si je prizadeval za lepo bogoslužje in cerkveno glasbo, ki spodbuja k pobožnosti. Zelo je spodbujal evharistično življenje, leta 1997 je pripravil v Benetkah velik evharistični kongres. Bil pa je ljudski patriarh, na svojih sprehodih po mestu je rad služil preprostim in se z njimi pogovarjal. Ko je 20. julija 1903 umrl Leon XIII., ki je vodil Cerkev 25 let, je Sarto odhajal v Rim na volitve in dajal: »Vrnil se bom, živ sli mrtev." Ko se je v konklavu glasovanje obrnilo tako, da je začel dobivati lepo število glasov, je kardinale rotil: Sem nezmožen in nevreden, pozabite me. Pri sedmem glasovanju je bilo vseeno izvoljen. Izbral si je ime Pij X in prizadeval si je za notranjo prenovo življenja v Cerkvi. Zaradi njegove zavzetosti so mu dali vzdevek živi ogenj. Posodobil je rimsko kurijo, veliko je storil zas prenovo bogoslužja in cerkvenega petja, odločil, da se svetna oblast ne sme vmešavati v papeške volitve in izdal omenjena dekreta, po katerih se je imenoval evharistični papež. Dotlej so smeli otroci k prvemu svetemu obhajilu šele pri dvanajstih, trinajstih, zdaj pa je odločil, da se to lahko zgodi že pri sedmih letih, ko znajo ločiti evharistični kruh od navadnega. Silno ga je prizadel začetek prve svetovne vojne julija 1914. Vojna mu je dobesedno strla srce. Papež Pij XII. ga je 1951 razglasil za blaženega, tri leta kasneje pa je bil prištet med svetnike.

več:
S. Čuk, Sv. Pij X. - evharistični poapež. Ob 150-letnici rojstva: Priloga, v: Ognjišče 9 (1985), 29-36.

nekaj njegovih misli:

• Vse prenoviti v Kristusu. (papeško geslo)
  
• Kristus je s posebno ljubeznijo ljubil otroke.
  
• Cerkev mora svoj nauk prilagoditi zahtevam časa in je treba prestrogo evangeljsko moralo omiliti.
  
• Trpim za tiste, ki umirajo na bojiščih ... Rad bi žrtvoval svoje življenje, da bi preprečil bolečine tolikim ljudem.

LETA 1840 ROJEN THOMAS HARDY

ANGLEŠKI PISATELJ IN PESNIK († 1928)

Pravo ime angleškega pisatelja in pesnika Thomasa Hardyja je bilo Max Gate. Zaradi težkih življenjskih razmer je bil deležen skromnega šolanja, zato se je veliko sam izobraževal. V mladih letih je pomagal pri restavriranju cerkva. Ko se je začel ukvarjati s poezijo, je opustil misel na duhovniški poklic. Med njegovimi številnimi deli, ki jih preveva čedalje globlji pesimizem, je najbolj znan roman Čista ženska. Njegova junakinja je nemočna žrtev brezčutnih sil.

LETA 1846 ROJEN ANTON KRŽIČ

DUHOVNIK, KATEHET, PISATELJ, UREDNIK († 1920)

Rojen v Rakitni je gimnazijo in teologijo študiral v Ljubljani, bil leta 1871 posvečen v duhovnika, kaplab v Preddvoru, katehet na uršulinskih šolah in od 1891-1913 profesor verouka na učiteljišču v Ljubljani. Bil je zelo aktiven tudi na drugih področjih, na socialnem in karitativnem (Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov .,..) kasneje častni kanonik ljubljanskega stolnega kapitlja. Kot mladinski in ljudski pisatelj je ustanovil list za otroke Angelček (od leta 1885 je izhajal kot priloga mladinskem listu Vrtcu, ki ga je od leta 1894 tudi sam urejal). Zelo se je zanimal za razvoj novejše pedagogike in metodike ter skušal pridobitve uporabljati za verouk, vodil je tudi Društvo slov. katehetov (ustanovljeno 1907), sestavljal je SP zgodbe za otroke in svetopisemska kateheza, napisal je tudi kratko katehetiko ...

več:
S. Čuk, Anton Kržič (1846-1920): Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2016), 52-53.

LETA 1891 ROJENA ILKA VAŠTE

(ROJENA BURGER) PISATELJICA ROMANA O PREŠERNU († 1967)

Novomeščanka Ilka Vašte, ki je kot učiteljica službovala v več slovenskih krajih, se je v svojem pisateljevanju posvetila predvsem povesti in romanu v Jurčičevem slogu. Njeno najboljše delo je Roman o Prešernu (1937 in več izdaj). Manj znan je roman Izobčenec (o Janezu Trdini). Napisala je tudi zbirko pravljic za mladino.

LETA 1924 ROJEN VLADMIR KOS

DUHOVNIK, JEZUITSKI MISIJONAR, PESNIK, FILOZOF († 2022)

Rojen v Murski Soboti, gimnazijo hodil v Mariboru in v Ljubljani, med vojno je bil v internaciji v Gonasu, vstopil v bogoslovje in se kot mlad domobranec umaknil v Avstrijo ter preko begunskih taborišč prišel v Italijo... Najprej je študiral filozofijo in v Rimu doktoriral iz teologije, leta 1950 je bil posvečen v duhovnika, kasneje je vstopil k jezuitom in leta 1956 odšel kot misijonar na Japonsko. Misijonaril je v eni od revnih tokijskih četrti, kasneje na jezuitski univerzi v Tokiu predaval filozofijo, angleščino ..., ko se je upokojil je razlagal Sveto pismo, katekizem... Pesmi je začel pisati že v gimnaziji, prvi dve zbirki pa izdal v begunskem taborišču (Marija z nami je odšla na tuje in Deževni dnevi), leta 1961 pa je izšla zbirka Dober večer (prva slovenska knjiga, izdana na Japonskem) . Od leta 1998 dalje pa so njegove pesniške zbirke izhajale v matični domovini, najprej pri založbi Obzorja, prekmurski založbi Stopinje, pri Celjski Mohorjevi družbi, Goriški MD, Družini, od leta 2008 pa je izšlo dvanajst zbirk pri Župnijskem zavodu Dravlje, ki združuje jezuitsko založniško dejavnost (nazadnje Ko se gruden nasmehne). P. Vladimir Kos je leta 1971 prejel zamejsko in zdomsko literarno nagrado Vstajenje, bil je odlikovan z Zlatim redom za zasluge Republike Slovenije, 7. februarja 2014 pa je prejel nagrado Prešernovega sklada.za zbirki Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi.

več:
F. Bole. Vladimir Kos. Misijonar, profesor, socialni delavec in pesnik: Gost meseca, v: Ognjišče 11 (1995) 6-10.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Vera je zmeraj tako osebna stvar, da je je zmožen le človek kot oseba. Vera se začne z željo po osebnem stiku s človeku podobnim Božjim bitjem.
  
• Če se ni mogoče izogniti zahtevi "Delaj dobro, ne delaj zlega!", se tudi ni mogoče izogniti občutku krivde, ko se tej zahtevi izneverimo. Krivda predpostavlja odgovornost kot razsežnost v za-vesti utemeljene človekove svobode.
  
• Posebne vrste dobrina je ljubezen, npr. med materjo in otrokom, med zakoncema, med resničnimi prijatelji. To je neke vrste osrečujoče enačenje z drugo osebo.
  
• Kakor je človek zmožen odpustiti resnemu skesancu (čim boljši je človek, tem lažje odpušča), tako smo lahko gotovi, da nam bo odpustil neskončno dobri Duh, če ga kakorkoli prosimo odpuščanja in se resno odvrnemo od zla.
  
• Nekoč sem čul v sebi glas, ki ga ni mogoče pozabiti, ker je drugačen od naravnega glasu in ga čuješ nekje globoko v sebi; po naše bi ga takole prevedel: "Hočeš poskusiti z Menoj?"
  
• Človeku se doslej bi posrečilo izbrisati iz zavesti zahteve: "Delaj dobro, opusti zlo!" Že večkrat pa se mu je posrečil nasilni prevrat določenih vrednot; človek namreč čisto brez vrednot ne more živeti.
  
• Bistvo sreče, za katero se poganjamo takorekoč od rojstva, čutimo vsaj kot misleča in hoteča bitja - je šele v zaželeni nesmrtni posesti vsega, kar nas že zdaj do neke mere zadovoljuje.
  
• Kar nas je ljudi, smo rojeni s teženjem k čim bolj trajni sreči. V ta namen hočemo zadovoljiti želje človeške narave. To, kar ta mnogovrstna teženja zadovoljuje, je nekaj dobrega - dobrina. S tega vidika je tudi resnica - dobrina. Posebno tista, ki je zmožna osvetliti druge resnice.
  
• Če se mi posreči, da "ustvarim" pesem, ki me zadovolji, ne mislim na kakšno zbirko; ne zdi se mi važna, dokler me celo stvarstvo vabi, da mu kaj zapojem.
  
• K smislu življenja spada zavest, da se življenje ne konča s fizično smrtjo. Življenjska dinamika je usmerjena onkraj smrti.

LETA 1925 ROJEN TONČEK PANGERC

ALPINIST, USTANOVNI ČLAN IN ORGANIZATOR PLANINSTVA MED SLOVENCI V ARGENTINI († 1954)

Rojen je bil na Bledu med drugo svetovno vojno se je pridružil domobrancem in se po vojni umaknil v Avstrijo. Ko so ga Angleži s preostalimi vrnili partizanski vojski, je bil zaprt, leta 1947 pa je odšel v Italijo in leto kasneje v Argentino. Navdušen gornik je bil že doma, v Argentini je bil eden ustanoviteljev Slovenskega planinskega društva v Bariločah. Preplezal je številne prvenstvene smeri, bil je član dveh večjih patagonskih odprav: na Cerro Valentin (najvišji vrh Celinskega ledu – z Dinkom Bertoncljem) in v pogorje Paine Oeste, kjer je leta 1954 umrl pod plazom. Po njem se imenujeta jezero (Laguna Tonček) v pogorju Osrednja katedrala in gora ob Lautaru (Cerro Pangerc).

več o delu Slovencev v Bariločah v pogovoru z Dinkom Bertoncljem v rubriki gost meseca - Ognjišče 09_1987

LETA 1962 UMRL FRAN SALEŠKI FINŽGAR

DUHOVNIK, PISATELJ, DRAMATIK IN PREVAJALEC (* 1871)

Med slovenskimi duhovniki, ki so se uveljavili kot pesniki in pisatelji, je najbolj znan in priljubljen Franc Saleški Finžgar. Ob devetdesetletnici svojega življenja je zapisal: »Rodil sem se leta 1871, 9. februarja ob treh zjutraj. Nobenega življenja nisem pokazal... Tudi moja šibka mamica je bila nezavestna... Žene so obupane zmajevale z glavo in prerokovale: 'Kar sklenila bosta. Oba hkrati'... Prerokbe žena so bile v zmoti. Šibka moja mati je učakala sedeminosemdeset let, za mano se zapirajo vrata devetdesete zime. Tak je bil sklep Previdnosti od vekomaj.« Zbranim je v svoji hiši na Mirju, kjer je preživljal zadnja leta »nepokojnega pokoja«, povedal, da sta mu najljubši knjigi Sveto pismo in Gruden-Malova Zgodovina slovenskega naroda. »Prva zato, ker v njej Bog odkriva obrise svojega božjega reda v zgodovini človeštva, druga pa zato, ker se mi v njej odkrivajo očetov naših imenitna dela.« Svojo bogato in razgibano življenjsko pot je popisal v nadvse zanimivi knjigi, ki ji je dal naslov Leta mojega popotovanja. Sprva je nameraval napisati svoj življenjepis kot roman, potem pa se je odločil drugače. »Roman je vendarle roman. Dokument ne more biti,« je zapisal v predgovoru. »Ker sem preživel nad pol stoletja sredi najbolj razgibane dobe slovenskega naroda in prišel v stik z vrhovi našega kulturnega in političnega dela, utegne biti res koristno, če svoje življenje kar odkritosrčno napišem ... Eno spoznanje pa mi je rodilo popotovanje skozi dolgo dobo življenja, to namreč: Človekovo življenje in življenje človeštva sploh je tako skrivnostno zapleteno in skrotovičeno, da ga nobena učenost ne bo razvozlala.« Ko je dopolnil 81 let je napisal zadnjo stran »popotovanj«. Izšla je leta 1962 pri Mohorjevi družbi kot sedma, zadnja knjiga njegovih izbranih del. Izida knjige, ki jo je težko pričakoval, ni dočakal, ker je malo prej, na današnji dan 1962, umrl v častitljivi starosti 91 let.

več:
S. Čuk, Franc Saleški Finžgar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1991), 67.
S. Čuk, Franc Saleški Finžgar in postaje njegovega popotovanja: Priloga, v: Ognjišče 2 (2012), 68-75.
S. Čuk, Finžgarjeva hiša: Domače Ognjišče, v: Ognjišče 2 (2016), 131.
K. Vrtačnik, Fran Saleški Finžgar: Mojstri besede, v: Ognjišče 6 (2009),78-79.

nekaj njegovih misli:

• Bog nas vabi k sebi po dobrih starših, po evangeliju, po šibah, ki si jih tolikokrat sami spletamo, po dobrih in slabih zgledih, po veselju in križih, po notranjih nagibih in ganotjih, na vse načine nas vabi, toda vse je le očetovsko vabilo, ni pa nasilje ni suženjstvo, je sveta svoboda.
  
• Poglejmo v družino! Vez družine je edinole ljubezen. Vse drugo je slepilo. Zakaj je danes toliko razbitih družin? Toliko ločitev zakonov? Spet trdim: ker ni duha posta, duha odpovedi, premagovanja.
• Sveti Pavel je z enim stavkom, z enim poveljem rešil vse to: "Drug drugega bremena nosite." To je vsa modrost skupnega življenja.
  
• Niti za korak se ne boš premaknil v življenju, to se pravi, ne boš dosegel ne uspeha in ne napredka razen s samoodpovedjo. Post ni mrtvičenje telesa, nima namena uničevati telesne sile, post je le pot do zmage duha nad materijo, pot do zmage nad silami gole telesnosti, ki je tako vabljiva in hkrati tako kruta.
  
• Človek ostane človek do sodnega dne. Nad človeštvom pa sije božji duh ter snuje božja misel.
  
• Pri vseh narodih so trinogi, ko so zavrgli Boga, hoteli biti sami po božje češčeni. Zgodovina dokazuje, da je vsa njihova moč in vse njih nasiljem rodilo le nesrečo in prekletstvo.
  
• Življenje je prečudna in zapletena zgodba za vsakega človeka. In kar dva si nista popolnoma enaka ne po obličju in ne po srcu.
  
• Zvon je prav gotovo posebno glasbilo. Zvon ima dušo in ima srce. Zvon čuti s človekom in človek čuti z njim.
  
• Kako težko pričakujemo zvestega prijatelja, ki mu lahko zaupamo, kar vsakemu ne moremo in nočemo. Po takem zaupanju, po taki spovedi je klic in žeja naše narave.
  
• Danes pišejo in trdijo, češ da je krščanstvo odpovedalo. Krščanstvo ni odpovedalo in nikoli ne bo, odpovedali smo mi, kristjani.
  več:

LETA 1973 UMRL LOJZE ZUPANC

PISATELJ, PESNIK, DRAMATIK IN PUBLICIST (* 1906)

Pisatelj Lojze Zupanc, ki je pred več kot sto leti zagledal luč sveta v Ljubljani, je bil po poklicu učitelj. Dalj časa je služboval v Beli krajini, kjer se je pisateljsko uveljavil s prirejanjem belokranjskih pravljic, ki so izšle v več knjigah. Med najbolj znanimi je Zaklad na Kučarju.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 9. februar 1871, Doslovče, † 2. junij 1962, Ljubljana

Bilo mi je dvanajst let, ko sem doma na podstrešju odkril dve knjigi, vezani v svetlozeleno platno z zlatim napisom 'F.S. Finžgar - POD SVOBODNIM SONCEM'. Splezal sem na peč in začel brati. Ko je na peči postalo pretemno (elektrike takrat pri nas še nismo imeli), sem se preselil za mizo, od tam pa sem šel lovit zadnjo dnevno svetlobo k oknu, tako me je branje prevzelo... Pozneje sem zvedel, daje ta 'povest davnih dedov' najbolj brana slovenska knjiga. Njen pisatelj Franc Saleški Finžgar je prišel na svet pred 120 leti v leseni Dolenčevi kajži nad Doslovičami pri Breznici na Gorenjskem kot drugi (in zadnji) otrok očeta Franceta ('utelešena življenjska modrost') in matere Reze roj. Ažman ('sama ponižna ljubezen'). Ob devetdesetletnici svojega življenja je Finžgar zapisal: »Rodil sem se leta 1871, 9. februarja ob treh zjutraj. Nobenega življenja nisem pokazal... Tudi moja šibka mamica je bila nezavestna...

Žene so obupane zmajevale z glavo in prerokovale: 'Kar sklenila bosta. Oba hkrati'... Prerokbe žena so bile v zmoti. Šibka moja mati je učakala sedeminosemdeset let, za mano se zapirajo vrata devetdesete zime. Tak je bil sklep Previdnosti od vekomaj.« Francetovega Franceta France (tudi dedu je bilo ime France), je odraščal v svobodni naravi, zato je nerad zamenjal pastirsko palico za šolsko tablico. Abecedo je spoznaval v enorazrednici na Breznici; oče, ki je hodil v šolo le štirinajst dni, pa mu je to v življenju napak hodilo, je svojega Franceta dal v ljudsko šolo v Radovljico, kjer je končal tretji in četrti razred kot odličnjak. Brezniški župnik Kramar je očeta pregovoril, naj bistrega fantiča da v ljubljanske šole. Prvo leto je France zapravil, ker se je preveč potepal po ljubljanski okolici. Potem mu je župnik priskrbel stanovanje, kjer ie imel dobre sošolce in odtlej je bil odličen dijak. Pet let je bil gojenec škofijskega dijaškega zavoda Alojzijevišče. Po maturi leta 1891 je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil po treh letih posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel na Breznici 5. avgusta 1894. V razmišljanju Zakaj sem postal duhovnik je leta 1940 zapisal: »Vleklo me je, da bi živel med ljudmi, jih ljubil in jim koristil kakorkoli. Za tako delovanje pa se mi je zdel duhovski poklic kakor nalašč.« Literarni zgodovinar France Koblar, Finžgarjev osebni prijatelj in urednik njegovih Izbranih del (Mohorjeva družba, Celje 1959-1962), je pričeval, da je Finžgar 'svoj duhovniški poklic jemal silno resnobno, silno odgovorno' in da je bil 'v tesnici zgleden duhovnik'.

Po novi maši je še eno leto študiral bogoslovje, potem pa je kot kaplan 'romal' po ljubljanski škofiji: Bohinjska Bistrica, Jesenice, Kočevje, Idrija, Sv. Jošt nad Kranjem, Škofja Loka. V svojih spominih Leta mojega popotovanja (Celje 1957) pripoveduje, kako se je kot škofjeloški kaplan nekoč pridružil dvema ženama. »Pravijo, da ste vi že mnogo služb imeli. Ali je res?« je dejala prva. »Kar res je. Loka je v dobrih štirih letih že moja sedma služba,« je pritrdil. »No, potem ste kakor kak zanič hlapec, ki zmeraj gospodarja menja.« Hotel ji je pojasniti, pa je druga žena sosedo zavrnila: »Kako si čudna! Gospoda imajo le tako radi, da ga hočejo povsod imeti!« Finžgar pristavlja, da je to povedal škofu Jegliču, ki se je od srca nasmejal in dodal: »Ona druga žena - zelo, zelo plemenita!« Zatem je bil skoro dve leti kurat v ljubljanski prisilni delavnici, malo manj kot šest let župnik v Želimljem, nato deset let župnik v Sori, nazadnje (od leta 1918 do upokojitve 1936) pa župnik v Trnovem v Ljubljani.

Povsod je ob svojem duhovniškem delu tudi prijel za pero, kolikor mu je čas dopuščal. Pisateljevati je začel že kot srednješolec v Alojzijevišču, njegovo književno ustvarjanje je doseglo umetniški višek v letih njegovega župni kovanja v Želimljem (tam je nastal roman Pod svobodnim soncem) in v Sori (Dekla Ančka, Prerokovana, Kronika gospoda Urbana). Kot trnovski župnik je bil urednik Mohorjeve družbe, za katero je tudi veliko pisal. Po 'nepokojnem pokoju', ki ga je preživljal v svoji hiši na Mirju, se je njegovo življenjsko popotovanje izteklo 2. junija 1962. Ko je leto poprej obhajal 90. rojstni dan, je dejal, da sta mu najljubši knjigi Sveto pismo in Gruden-Malova Zgodovina slovenskega naroda. »Prva zato, ker v njej Bog odkriva obrise svojega božjega reda v zgodovini človeštva, druga pa zato, ker se mi v njej odkrivajo očetov naših imenitna dela.«

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1991) 2, str. 67.

Misijonar, profesor, socialni delavec in pesnik

- Danes imamo na uredništvu izrednega gosta, s katerim se že veliko let poznamo, ker mu mi pošiljamo Ognjišče v daljno deželo, na Japonsko, v Tokio. Vedno je tako prijazen, da nam za praznike pošilja voščila in piše, da je vesel tega našega obiska, ki prihaja po pošti. Ta naš gost je jezuit dr. Vladimir Kos, ki je profesor na univerzi v Tokiu.

Bil sem profesor do letošnjega marca, zdaj sem že upokojen! Po japonskih zakonih ne smeš več učiti, ko dopolniš enainsedemdeset let. Učil sem na katoliški univerzi v Tokiu, ki se imenuje Sophia. Čeprav so me upokojili, moram še zmeraj nadaljevati. Privatno me prosijo za razlago Svetega pisma ali pa za konverzacijo v angleščini, tudi katekizem razlagam v japonščini.

- Si jezuit, doma pa si iz Murske Sobote?

Ne, iz Maribora, rojen sem pa res v Murski Soboti. Ko sem bil še dojenček, so bili moji starši prestavljeni v Maribor. Oče je bil po poklicu trgovski potnik, nazadnje pa šef tvrdke Singer v Mariboru.

- Koliko vas je bilo v družini?

Pet otrok. Živi smo še trije, kajti en brat in ena sestra sta že umrla. Pokojni brat je risal vzorce za preproge. Poleg brata Boža je še sestra, ki živi v Mariboru, ki je bila zaposlena pri zavarovalnici.

- Tvoj Brat Božo živi v Ljubljani in je znan karikaturist in ilustrator, dolgoletni urednik Cicibana, zdaj je že v pokoju, je pa še vedno ilustrator Cicibana in raznih knjig.

Zdaj pa izdaja še revijo Petko: sam je založnik in izdajatelj. Njegova Petka je namenjena manjšim otrokom in s križankami in ugankami jim bistri pamet, navaja pa tudi na vrednote.

- Ti si pa misijonar na Japonskem že veliko let. Koliko?

Drugo leto bo že štirideset let, kar sem na Japonskem, petindvajset let pa mineva, odkar sem prišel na univerzo. Točno 13. maja 1956 sem prišel na Japonsko.

- Kako si sploh prišel do redovniškega poklica?

Med vojno sem po nemški zasedbi [tajerske s ponarejenim potnim listom prišel iz Maribora v Ljubljano. Tam sem končal šesti razred klasične gimnazije. Ko sem začel sedmi razred, so me na poti v šolo zgrabili italijanski fašisti in me odvedli v taborišče Gonars, kjer sem ostal deset mesecev. Ko sem prišel nazaj, sem moral končati gimnazijo z maturo, potem pa sem vstopil v bogoslovje. [kof Rožman je zaradi revolucije pri nas bogoslovcem dal dovoljenje, da gremo študirat v tujino. Jaz sem se pridružil domobrancem in bil pri njih do konca vojne. Maja 1945 sem se z njimi umaknil na Koroško. Od tam sem odšel v semenišče pri Padovi. Predstojniki so me poslali v Rim študirat in tam sem študij končal z doktoratom iz teologije, potem pa sem se pridružil jezuitom. Da sem to mogel storiti, sem moral dobiti dovoljenje od papeža in od ljubljanskega nadškofa Vovka, kajti v kolegiju, ki ga je ustanovil sv. Ignacij Lojolski, je takšno pravilo, da ni povoda za kakršen koli sum, da jezuiti pridobivajo zase škofijske duhovnike.

- Kje si imel novo mašo?

V Rimu leta 1950. Domov nisem niti pisal, kaj šele, da bi domov šel! Takrat sem lahko samo stari mami, ki je bila politično neopredeljena, sporočil, da imam novo mašo.

- Kaj pa te je pritegnilo, da si se navdušil za jezuite?

Njihova mednarodna ali svetovna vizija. Vsi so se začudili, ko sem prišel k njim, posebno moj profesor pater Truhlar - on je bil profesor za ascetiko in pri njem sem doktoriral iz duhovne teologije. Kot jezuit sem se izpopolnil v angleščini, ki sem je nekaj znal že iz šole. Naš stric slikar Ivan Kos je bil svetovalec pri angleškem konzulatu in od njega sem se nalezel nekaj angleščine. Jezuiti so me poslali na Irsko, kjer sem se udomačil v angleščini. Iz Irske nisem mogel na Japonsko, kajti Japonci so takrat imeli svoje poslaništvo v Londonu in ne na Irskem. Ko sem zaprosil za Japonsko, so mi odgovarjali: "Nimate državljanstva, ne morete na Japonsko!" Takrat nisem imel nobenega državljanstva. Imel sem samo policijsko pooblastilo iz Italije in potrdilo iz Irske, da nisem zločinec. Imel sem tudi Nansenovo mednarodno legitimacijo Rdečega križa. Potem je eden naših patrov, ki je bil prijatelj takratnega japonskega veleposlanika v Vatikanu, katoličana, dosegel, da sem dobil vatikanski potni list. Povedati moram, da je papež Pij XII. osebno prosil japonskega veleposlanika v Vatikanu, naj uredi vse glede mojega potnega lista. To je obenem diplomatski potni list. Dokler sem na Japonskem, lahko grem, kamor hočem, ampak zmeraj moram imeti s seboj potni list! Vsak drug tujec mora iti na policijo, da dobi posebno izkaznico kot tujec. Ko so mi pred dvema letoma končno vrnili slovensko državljanstvo, sem šel na urad za tujce pri zunanjem ministrstvu prosit za vizo, da se smem vrniti nazaj na Japonsko, če odpotujem iz nje. Diplomatski potni list mi je bil dan samo za misijonsko delovanje na Japonskem. Če bi jo zapustil, se ne bi mogel vrniti. Zdaj imam to potrdilo, ki ga moram vsako leto podaljševati. Rekli so mi, da bodo, ko se vrnem iz Slovenije, preučili moj primer. Upam, da mi bodo dali japonsko državljanstvo, saj teče že štirideseto leto mojega bivanja v tej državi.

- Pa si ves čas v Tokiu?

Ne, bil sem tudi na zahodnem delu Japonske, dokler se nisem dokopal do take japonščine, ki jo Japonci razumejo, potem pa so me poklicali v Tokio, da grem učit na univerzo. Obenem sem bil ves čas v socialnem delu.

- To je prav vaša jezuitska univerza?

Tako je, prav naša univerza je to in zdaj, po osemdesetih letih, hvala Bogu, je ena najbolj priznanih privatnih univerz na Japonskem. To čast delimo še z dvema drugima univerzama.

- Koliko študentov je na vaši univerzi?

Okoli enajst tisoč. Ima pa veliko oddelkov in vse stavbe niso v istem kraju. Internacionalni oddelek, kjer sem jaz učil in kjer je vse v angleščini je v Tokiu, ker je to za tiste ljudi, ki ne znajo japonščine, ali pa za Japonce, ki se hočejo izpopolniti v angleščini. Ministrstvo za šolstvo nas je prosilo, naj imamo predavanja v japonščini za tiste Japonce, ki so se vrnili iz tujine, kjer so živeli v angleškem okolju, zato ne znajo dovolj japonščine. Pri nas se učijo japonščine, da lahko potem nadaljujejo študije na Japonskem.

- Koliko pa je profesorjev na vaši univerzi? So v glavnem duhovniki?

Ne, ne, v glavnem so laiki! Profesorjev je kakšnih 500, od tega je jezuitov le približno 90, vsak je izvedenec za določeno stvar.

- Kaj si predaval ti?

Čisto na začetku sem učil nemščino in angleščino, potem so me prosili, da učim filozofijo, tomistično filozofijo, oblečeno v moderne pojme in tista spoznanja moderne filozofije, ki se dajo dokazati. Imel sem študente z raznih celin, Japoncev je bilo razmeroma malo, in sem videl, kako jih je ta filozofija pritegnila, zato ker je bila v modernem jeziku, je pa vse logično izpeljano.

- Koliko ur si imel na teden? Povedati je treba, da imajo univerzitetni učitelji manj ur, ker je potrebna temeljita priprava in drugo znanstveno delo.

Nazadnje sem imel po osem ur tedensko, sicer pa se je na naši univerzi vedno malce spreminjalo z ozirom na tiste predmete, ki so bili obvezni, in tiste, ki so bili neobvezni, fakultativni. Tudi število mojih slušateljev je zelo nihalo: so bila leta, ko sem imel trideset ali tudi več slušateljev, so pa bila tudi leta, ko se je njih število skrčilo na šest! Ti pa so se intenzivno posvečali temu predmetu, ki sem ga učil.

- Na univerzi je bilo najbrž bolj malo katoličanov.

Zelo malo. Celotno prebivalstvo Jeponske, ki trenutno šteje čez 120 milijonov, premore komaj za dober milijon kristjanov, katoličanov pa je nekaj manj kot pol milijona, protestantov je nekaj več kot pol milijona, potem pa je še nekaj pravoslavnih. Mnogi katoličani pa so ugledni javni delavci: pisatelji, nastopajo na radiu - številčno smo majhni, vpliv pa je večji. Cerkev na Japonskem raste, ampak silno počasi. Prvi vir rasti so krsti otrok, drugi, morda še pomembnejši, pa je stik med prijatelji, ki rodi spreobrnjenja.

- Koliko vas je jezuitov na Japonskem?

Po vsej Japonski nas je okrog 300, največ nas je na naši univerzi v Tokiu, potem pa smo raztreseni po raznih delih Japonske. V tem zavodu za otroke sem samo jaz. Naša posebna naloga na Japonskem je vzgajati na visokih šolah, na univerzi. Nimamo še dovolj poklicev, da bi lahko pošiljali ljudi ne le na vzgojna področja, ampak tudi v socialo.

- Stanuješ blizu univerze?

Ne, ampak na robu Tokia, kjer je otroško zavetišče, za katero skrbim že ves čas, odkar sem na Japonskem, in kjer zdaj gradimo dom za najbolj revne ostarele - in sicer na pobudo ministrstva za zdravstvo in socialno skrbstvo, ker je v celem velikem Tokiu, ki ima več kot dvanajst milijonov prebivalcev, samo še en takšen zavod za te najbolj uboge ostarele ljudi. Vlada nam je dala in nam še daje precej podpore, ampak vsega nam ne daje, ker hočemo ostati privatna ustanova. Kot privatna ustanova pa imamo možnost, da uvedemo v to ustanovo krščanskega duha.

- Koliko otrok imate v svojem zavodu?

Pred šestintridesetimi leti, ko smo ga odprli, smo imeli čez petdeset otrok, zdaj pa jih imamo samo petindvajset. Razlog pa je ta, ker so otroci, ki jih sprejmemo, zdravstveno ogroženi. Za naše otroke velja zakon, da mora imeti svojo vzgojiteljico pet do sedem otrok.

- Torej so pri vas otroci, ki so ne le iz revnih družin, ampak so tudi zdravstveno ogroženi?

Oboje mora biti, da otrok lahko pride k nam. Največ naših otrok je iz družin, kjer je samo mati. Oče je, recimo, zaradi alkoholizma izginil, ali je umrl, ali pa je enostavno pustil vso družino. Včasih pa se zgodi, da je družina samo z očetom, ker je mati zbežala ali pa umrla. Tudi take družine so, kjer se je zgodil zločin: oče je ubil mater, potem pa otroci ostanejo brez staršev.

- Kakšno je tvoje delo v tem domu za otroke?

Moja naloga je, da zbiram finančno pomoč, da dobrotnike obveščam o našem delu. Moram povedati, da je za Japonca zelo težko, da gre okoli "beračit". Navadno se to opravi s pismom ali po telefonu, vendar se doseže bolj malo. Največ uspeha imaš, če greš osebno k ljudem.

- Ali je ta dom za ostarele prav tam kot zavod za otroke?

Da, prav poleg njega. Po moje je to zelo dobro in bližina starih ljudi dobro vpliva na otroke, pa tudi stari so veseli, če imajo ob sebi tudi mlade obraze.

- Po kakšnem ključu pa sprejemate te ostarele?

To je odvisno od pomoči, ki nam jo daje država. Skoraj 50% te pomoči se črpa iz davkov našega okrožja, zato imajo ti davkoplačevalci prednost, da pošljejo svoje ostarele v naš dom, drugo polovico pomoči pa daje mesto Tokio izven našega okrožja.

- Pa država vse plačuje?

Plačuje, ampak v obrokih, ker plačuje z davki. Morali smo si izposoditi denar, da sploh lahko začnemo. Zdaj zidamo. Zakaj se je vlada obrnila na nas? Zato, ker je naša Družba lastnica tega ozemlja, ki smo ga kupili z darovi dobrotnikov. Tam smo doslej imeli dnevni dispanzer in stavbo za štiri sestre bolničarke, ki so nam v tem dispanzerju pomagale. Zdaj smo morali vse to podreti, ker so nam na vladi rekli: "Zemlja v Tokiu je tako strašno draga, da bo ogromna pridobitev za državo in za Tokio, če vam bomo lahko pomagali na ozemlju, ki ga imate vi in ga nam ne bo treba kupovati."

- Pa vam bodo potem dali vse, kar je treba, da bo dom vaš?

Mislim, da nam bodo dali zdravnika in bolniške strežnice. Vsaka soba mora biti tako moderno urejena in to zahteva ogromno denarja, da lahko najamemo tudi starejše osebe - to je zdaj skoraj moda na Japonskem - ki cele dneve nimajo kaj delati, pa vendar niso tako močne, da bi na primer dvignile bolnika, ki leži na postelji. Zdaj mora biti vse avtomatično: pritisneš na gumb, pa se postelja dvigne.

- In za koliko ljudi bo prostora v tem domu?

Na žalost ne bomo mogli sprejeti več kot 58 ljudi. Če bomo imeli denar, bomo morda še zidali. Zida se v terasah, tako da bo mogoče dvigovati, če se bo stvar obnesla, in prepričan sem, da se bo!

- Pa je še kakšen pater, ki to delo vodi?

Pri nas ni patrov, ki bi se ukvarjali s takimi deli. Jaz sem, bi rekel, nekakšen asistent, glavni upravnik pa je katoliški laik, ki je diplomiral na naši univerzi. Pomaga mu sin in cel štab ljudi, ki so strokovnjaki na tem področju. Ti so seveda plačani, plačuje jih država.

- Ali je med temi, ki jih imate notri, sploh kaj katoličanov?

V zavodu za otroke je od časa do časa katoličanka kakšna vzgojiteljica. Med starimi, ki so naši oskrbovanci, pa doslej ni bilo nobenega katoličana.

- To te gotovo ogromno zaposli poleg dela, ki ga opravljaš na univerzi.

Povedal bi rad to: delo pri zavodu za otroke in pri domu za ostarele, ki ga gradimo, me sili, da vsaj štirikrat na leto grem na pot po Japonski in osebno obiščem vse dobrotnike, ki so raztreseni po raznih delih Japonske.

- Ali so ti dobrotniki katoličani?

Katoličani in nekatoličani. Glavno pri tem je, da imaš priporočilno pismo: to se pravi, da te tisti, ki te že poznajo, priporočijo drugim in tako na neki način počasi prodreš. Zdaj sem pri zavetišču za otroke že 36 let. V začetku sem pomagal patru Mayerju, nemškemu jezuitu, ki je ta zavod ustanovil, na ta način, da sem mu pridobival dobrotnike. On je bil namreč bolan in ni mogel vzdrževati stikov z njimi in tako so se počasi izgubljali, kar je bilo porazno. Razširjal sem to mrežo in s temi ljudmi moram biti neprestano v zvezi in to je eden od razlogov, zakaj se moram vrniti na Japonsko.

- Kje si se začel učiti japonščine?

V naši šoli, kjer so bili profesorji, ki so znali samo japonščino in smo se z njimi sporazumevali s kretnjami. Seveda to ni idealen način učenja tujega jezika. Zdaj Japonci pišejo tudi slovnice za tujce, takrat pa jih še ni bilo. Moje učenje je trajalo leto in pol. Sprva se mi je zdelo, da ne bom prišel nikamor, ker so Japonci govorili tako strašno hitro. Ko začneš ugotavljati, kako pridejo posamezne besede v stavku, se ti odpre.

- Kaj pa pisava, ti je delala težave?

Od vsega začetka sem se omejil na pogovorni jezik. Znam sicer tudi pisati, vendar se s tem ne bi mogel ponašati. Pišem, če je treba, in berem, če moram, za težje znake pa rabim slovar. Teh znakov je nad 10.000. Japonščina ima poleg znakov tudi črke. Če primerjate japonščino in kitajščino, vidite, da za oba jezika velja okoli 80% skupnih znakov. 20% pa je novih japonskih znakov, ki se nanašajo predvsem na področje tehnike in znanosti.

- Koliko moraš znati znakov, da lahko rečeš, da si pismen?

Vsaj 2.200 znakov moraš obvladati. Toliko mora znati vsak Japonec. Če pa hočeš brati kakšno knjigo, moraš obvladati vsaj 5.000 znakov.

- Zakaj pa ne vzamejo za pisavo črk?

Dejansko se črk poslužujemo, ko pišemo na pisalni stroj - tudi japonščino, ker je to bolj enostavno kot tisti ogromni stroji z japonskimi znaki. Prav tako so zapleteni njihovi računalniki! Tako na Japonskem kot na Kitajskem pa je glede tega glavni problem dejstvo: te novotarije ljudem razbijejo vse predstave o slavni preteklosti obeh dežel. Ti znaki so del njihovega življenja.

- Japonci menda veliko berejo, nekateri dnevniki imajo po več kot deset milijonov naklade.

Res je, da Japonci veliko berejo. Na avtobusu boste videli veliko ljudi, ki berejo. Jaz se veliko vozim z vlakom in tam kar vsi beremo.

- Kaj pa televizija: ima tudi na Japonskem tako ogromen vpliv?

Čez dan gledajo televizijo tisti, ki niso zaposleni zunaj doma: gospodinje, upokojenci, otroci, zvečer pa je televizija prižgana v vsaki hiši. Televizija ljudi na neki način povezuje in jih rešuje enoličnosti, vendar pa ljudje vedno manj berejo in se med seboj ne pogovarjajo. Rekel bi, da so se skoraj odvadili lastnega mišljenja.

- Ali mašuješ tam v tistem zavodu?

Ko smo imeli še dispanzer, kamor so prihajali ljudje, ki so imeli predaleč do cerkve, sem maševal tam v kapeli, zdaj pa mašujem v svoji sobi, ker nimamo kapele. V tem novem domu so mi na prošnjo, da bi dobil kapelo, obljubili mrtvašnico! Mene to nič ne moti, sem dejal.

- Pa imaš kaj rednih vernikov?

Ja, tisti prihajajo ob sobotah zvečer. Ob nedeljah najraje počivajo, ker so zelo utrujeni od naporov delovnega tedna.

- Zdaj se vračaš nazaj k svojemu profesorskemu in karitativnemu delu.

Da, moje bivanje doma se izteka. Naj povem, da so me pri mariborski založbi Obzorja prosili, naj v teku enega leta napišem knjigo esejev o Japonski.

- Izdal si že več pesniških zbirk.

Večina je izšla pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu. Eno so tiskali na Japonskem - v japonščini.

- Tvoje življenje je res velika avantura. Ogromno si naredil in na časten način predstavljaš Slovenijo v tako znani in gospodarsko tako pomembni državi kot je Japonska. Zanima me, ali si bil kdaj v Hirošimi ali Nagasakiju?

Starejši Japonci, ki so osebno doživljali drugo svetovno vojno, zdaj razumejo, da so bili žrtve maloštevilnih militaristov. Bili so sveto prepričani, da se vojskujejo za blagor svoje domovine. Večkrat sem se že srečal z ljudmi iz Hirošime in Nagasakija in moram reči, da nimajo grenkih občutkov. Pravijo, da so Japonci sami zakrivili to atomsko katastrofo. Tudi do Američanov niso sovražno razpoloženi, nasprotno, pravijo, da je sreča zanje, da so jih okupirali Američani, ne pa Rusi, kajti amerikanski kapital jim je pomagal, da so se začeli dvigati.

- Ali so Japonci verni?

So verni, so, ampak to je bolj poganska vera. Kot pogani so silno verni, močno je poudarjena tradicija, pa razni spominski dnevi so, vero pokažejo ob kakšnih osebnih dogodkih (poroka) ali v težavnih položajih. Velika večina Japoncev se oklepa budizma, obstajajo pa številne sekte. Japonci pravijo, da je šintoistični hram za poroko, budistični pa za pogreb. Če Japonca vprašaš, kakšne vere je, največkrat slišiš: "To pa moram vprašati svoje starše!" ali: "Mi smo vsi tradicionalni šintoistični!" V formularjih je v okencu, ki sprašuje po veri, največkrat napisan odgovor "šintoizem in budizem".

- Marsikaj smo zvedeli o tebi in o tvojem življenju pa o deželi, v kateri že skoraj štiri desetletja živiš in kjer oznanjaš evangelij, kolikor je pač mogoče.

Pogovarjal se je Franc Bole

(gost meseca 11_1995)

Zdaj na stara leta mi je najbolj všeč revija Ognjišča, ki jo z užitkom prebiram. Sem že čez 60 let star in živim v Avstraliji. Bog je bil dober z menoj. Ker materialnih dobrin tukaj ni manjkalo, sem se zanimal bolj za duhovne dobrine. Kratki zapisi, ki mnogim ne pomenijo dosti, mi dajo snov za premišljevanje. V zadnji številki Ognjišča se lepo bere: "v življenju ni usode, je božja milost".

Delam z Azijci, Arabci in drugimi in sem spoznal pri Azijcih 'karmo' - usodo, pri Arabcih njih 'kismet'. Vsak po svoje Boga moli. V Avstraliji je vseh vrst ver, pa smo se navadili tolerantnosti in spoštovanja različnih narodov. Včasih le pride do nesporazumov in trenj, vendar se nihče ne postavlja nad druge.

Zelo me v Ognjišču pritegnejo molitve, ker verujem v moč molitve. Kako nas Oče, Stvarnik vsega stvarstva, ljubi in dokaže, da je njegova ljubezen močnejša od naših grehov. Skesane nas sprejme nazaj v svojo ljubezen. Kakor vidim različnost narodov v Avstraliji, vidim tudi božjo milost v tem, da v avstralskem parlamentu molijo Gospodovo molitev očenaš na začetku vsakega delovnega dne, čeprav so v parlamentu ljudje različnih ver. Večina teh le spoštuje višjo Oblast, ki je nad vsemi oblastmi. Zato vpletam v svojo večerno molitev tudi molitev za slovensko državo, da bi dolgo obstala. Pravijo, da imajo narodi tako oblast, kot jo zaslužijo. Ne vem. Zato prosim nebeškega Očeta, da bi tudi v slovenskem parlamentu molili podobno kot v avstralskem: »Nebeški Oče, izlij na ta parlament svoj posebni blagoslov, obenem za ljudstvo, deželo v kateri živimo, in za blagor ljudi te dežele: "Oče naš, ki si v nebesih ...", na koncu očenaša pa "... tvoje je kraljestvo, tvoja je oblast in slava vekomaj. Amen".

Iz debate se seveda začne tudi kreganje, kot povsod. Vendar v tej molitvi naših parlamentarcev v različnosti vidim velik božji blagoslov nad Avstralijo, kljub povodnjim, požarom, desetletni suši in drugim ujmam. Prosim Boga, da ohrani Avstralijo kot sveto deželo, kamor se v stiskah zatekamo vsi narodi sveta. Prosim tudi za vse ljudi na svetu, zlasti za te, ki danes zelo trpijo. Bog se ne vsiljuje v noben parlament in tudi v nobeno človeško srce, če ga sami ne povabimo. Imamo svobodno voljo, ki jo včasih uporabimo v svojo škodo. Prosim Očeta, da jo vodi po svoji volji, ker tam pri nejm se počutim bolj varnega, kot pa sam pri sebi.

"Bog ljubi brezpogojno," sem slišal avstralskega župnika pri maši v majhni cerkvici na deželi. Ali si ne bi tudi mogli privoščiti velike božje ljubezni, vse od vrha parlamenta do preprostega ljudstva? Dobimo, kar ga prosimo, sam se ne vsiljuje.

Kakor sem pred mnogimi leti čutil dolžnost javno prositi Boga za slovensko državo (na avstralski TV (2. 8. 1981), tako tudi danes molim, da svojo suverenost, ki nam jo je Bog podaril brez velikih človeških žrtev, obdržimo. Pred vojno, sem prijatelju rekel, da je bila slovenska država 'izmoljena' po mnogih žrtvah in molitvah, pa se mi je smejal.

Tudi danes nekateri mislijo enako, ko javno propagiran za 'očenaš' v slovenskem parlamentu. Kadar je hudo na svetu, je zaradi pomanjkanja ljubezni.

Janez

Tvoje razmišljanje mi je prišlo prav, saj 25. junija praznujemo dan državnosti, ko je bila razglašena samostojna Slovenija. Da bi v našem parlamentu molili očenaš, si ne drznem razmišljati, lahko pa, tako kot ti, za to molim. Prepričan sem: če bi za svojo mlado državo več molili, ne bi imeli takšnega stanja, kot ga imamo, ne v parlamentu, ne v državi. Res je, marsikaj bi se morali naučiti od držav, ki imajo že dolgo zgodovino in demokratične izkušnje. Pa tega ne naredimo, niti poslanci niti mi volivci. Človek kar ne more razumeti, da po tolikih polomijah, ki smo jih doživeli, ljudje še vedno volijo iste ljudi in stranke. Res pa je, kar si zapisal: »Morali bi se zavedati, da je Slovenija 'izmoljena' po mnogih žrtvah in molitvah«. Koliko Slovencev in Slovenk je v pobojih po vojni umiralo z rožnim vencem v roki. Smo vredni njihovi nasledniki?

Slovenci, ki ste razkropljeni po vsem svetu, nosite Slovenijo v svojem srcu, bolj kot mnogi, ki živimo na tej blagoslovljeni zemlji. Potrjuje se resnica, da tistega, kar ti je blizu ne ceniš toliko, kot to, kar ti je daleč. Na to, kar vidiš, poslušaš, srečuješ vsak dan ... se navadiš in ti ne pomeni veliko. Lepot, ki nam jih drugi zavidajo, mi niti ne opazimo. Danes, ko je toliko mladih nezaposlenih, pa tudi odraslih brez dela, je naša domovina že izgubila nekaj čara, ki ga je do sedaj imela. Bili smo ponosni, da smo Slovenci, danes pa morda ne več tako. Morda smo se prej precenjevali, sedaj pa je nevarnost, da se podcenjujemo. Eno in drugo je zgrešeno. Ko slišimo, kaj so za svojo domovino storili tisti, ki so 'zunaj', kot naš Janez, nas mora biti kar malo sram.

Iz tvojega pisma izžareva prepričanje, da so duhovne vrednote nekaj, kar moramo ceniti, kar nam je v življenju dragoceno. Lahko so v raznih religijah te vrednote nekoliko različne, vendar jih sprejemamo kot nekaj pozitivnega. Potem se lahko o tem pogovarjamo. Pri nas pa smo prišli na tako točko, ko za veliko ljudi duhovne vrednote ne pomenijo nič, se zanje ne zmenijo in se posmehujejo tistim, ki jih cenijo. To zavračanje duhovnih vrednot je bilo nekdaj Slovencem tuje in večini ljudi po svetu, pa tudi pri nas doma, je še vedno tuje. Tak odnos do duhovnih vrednot se je umetno ustvaril s pomočjo medijev, ki so ostali v rokah tistih, ki naj bi 'sestopili z oblasti', pa niso. Ohranili so sovraštvo do vere in do vernikov. Ker kakšnih tri četrt Slovencev izjavlja, da so verni, je res čudno, da na volitvah zmagujejo stranke, ki so proti veri. Tiste, ki izjavljajo, da so na strani vernikov, pa izgubljajo. To stanje razodeva dejstvo, da smo v Evropi edina ali ena redkih držav, ki nima v šoli verouka. Po moje to pomeni samo dvoje: ali smo bolj napredni, kot vsa Evropa, ali pa smo bolj konzervativni kot vsa Evropa. Na drugih področjih se ne moremo pohvaliti z kakšno posebno naprednostjo, zlasti zadnja leta, tako da je lahko zaključek samo ta, da smo politično najbolj konzervativna država v Evropi, ki drugače mislečim pusti najmanj svobode. Tega nas je lahko sram. Tudi tega, da smo na samem vrhu koruptivnosti in neučinkovitosti sodstva. Ves čas pa govorimo o demokraciji, kar pomeni, da svoje voditelje sami izbiramo. Prav v bližnji prihodnosti bomo zopet imeli priliko, da na volitvah odločimo, kakšne ljudi in stranke hočemo imeti na vodilnih položajih, in kaj od njih pričakujemo.

Slovenija je vedno ista, prelepa in gostoljubna dežela, morda smo jo naredili bolj dostopno in privlačno z avtocestami, hoteli, smučišči ... Nimamo pa je več tako radi, kot jo nosijo v srcu tisti, ki so v tujini. Morali bi si priklicati v spomin, kar je rekel John Kennedy: »Ne sprašujte, kaj lahko domovina naredi za vas, vprašajte se, kaj vi lahko storite zanjo«. Te mesece bo prilika, da se izkažemo, ne samo, da gremo vsi na volitve, ampak, da se nanje tudi vestno pripravimo in volimo tiste, ki imajo našo domovino nesebično radi.

urednik Ognjišča Franc Bole

* 9. julij 1833, Preddvor, † 1. junij 1854, Gradec

Grajska hči in domači učitelji duhovniki

Nad Preddvorom stoji grad Turn, ki je skupaj z gospostvom (posestvom) prešel v slovenske roke leta 1793. Tedaj ga je namreč kupil Martin Urbančič, ded Josipine Turnograjske, prve slovenske pisateljice in skladateljice. Rodila se je 9. julija 1833 kot prvi od štirih otrok zakoncev Janez Nepomuka Urbančiča in Jožefine Terpinc iz Kranja; sledila sta brata Janko in Fidelis, ki sta dočakala kar visoko starost, in sestra Fidelis, ki je umrla kmalu po porodu. Prvorojenka je dobila pri krstu ime Josipina Konstanca, domači in sorodniki so jo klicali Pepinka. Oče je umrl, ko se je bilo Josipini komaj osem let in mati je morala prevzeti nadzor nad gospodarstvom in skrb za vzgojo ter šolanje otrok. V Preddvoru takrat še ni bilo šole, zato je Josipino na domu poučeval najprej tamkajšnji kaplan Janez Kastelic, ki jo je učil verouk pa tudi latinščino in italijanščino, francoščino se je učila sama. Za njim je skrb za njeno šolanje prevzel župnik Lovro Pintar, zel izobražen duhovnik, ki jo je učil zemljepis, zgodovino, matematiko in verouk. Poleg znanja ji je v srce položil tudi ljubezen do materinega jezika.

Kot navdušen ilirec, vendar ne v jeziku, je netil v njenem srcu ljubezen do Hrvatov in Slovanov sploh. Josipini in kasneje tudi njenima bratoma je dajal slovenske naloge in jim kazal, kako naj se lepo slovensko piše. Bistra učenka je bila vsa navdušena za slovenski jezik in za svoj narod in že takrat je sklenila postati slovenska pisateljica. Veliko je brala in poznala je tudi tujo literaturo, zlasti nemško. Bila je tudi glasbeno nadarjena, zato ji je mati priskrbela učitelja klavirja Antona Globočnika. V glasbenem pouku je lepo napredovala in ob obiskih sorodnikov in prijateljev na gradu je rada ustregla njihovim željam in sedla za klavir.

Najzanimivejši par: vzor rodoljuba in navdušena Slovenka

Župnik Lovro Pintar je svojo grajsko učenko poleti 1850 seznanil z Lovrom Tomanom, študentom prava na Dunaju, ki je leta 1849 izdal svojo prvo pesniško zbirko Glasi domorodni, s katero si je ob prebujajoči se narodni zavesti pridobil velik ugled, ker je opeval svobodo in domoljubje. Slovstveni zgodovinarji pa njegovega pesništva ne cenijo, ker je bil njegov pesniški vzornik Jovan Vesel Koseski. Oba Lovra sta Josipino spodbujala, naj piše predvsem pesmi, ona pa se je zavedala, da je bolj nadarjena za pisanje proze. Med Josipino in Lovrom se je razvilo bogato triletno dopisovanje: Josipininih pisem Lovru je 551, Lovrovih pisem Josipini pa 518. To niso bila navadna pisma, dolga eno, dve strani, kvečjemu štiri, to so bile prav 'knjižice', ki so obsegale tudi po deset strani in več. V njih sta pisala o svojih pogledih na življenjska vprašanja in seveda o ljubezni, ki ju je po treh letih poznanstva pripeljala do poroke. »Lovro Toman in Josipina Turnograjska sta za svojo dobo gotovo najzanimivejši par,« poroča pisatelj Ivan Lah v svojem delu Josipina Turnograjska (1921), »kajti on je bil vzor rodoljuba in ona vzor navdušene Slovenke. Poročila pravijo, da je bila njiju ljubezen zelo lepa in zakon zelo srečen.« Poročila sta se 22. septembra 1853 v grajski kapeli na Turnu. Poročil ju je župnik Lovro Pintar. Mlada zakonca sta kmalu po poroki odšla v Gradec, kjer je hotel Toman dokončati svoje pravne študije. Za njima se je v Gradec preselila vsa Josipinina družina. Družinska sreča ni trajala dolgo: Josipina je proti koncu maja 1854 rodila mrtvega otroka, potem se je prehladila in dobila ošpice, ki so bile zanjo usodne: 1. junija 1854 se je nitka njenega življenja pretrgala. Na njenem grobu v Gradcu je napis: »Kdor dušno živi, ne umrje!«

Pomladni cvet naše narodne romantike

Josipina Turnograjska je začela pisati kot sedemnajstletna deklica, ker je hotelu služiti »majki Slavi«. K temu jo je spodbudilo živahno slovansko gibanje po letu 1848. Od romantičnih pisateljic v slovanskem svetu se je najvišje povzpela češka pisateljica Božena Nemcova (1820-1862, njeno glavno delo je roman Babica). Za Josipino ne moremo reči, kam bi se bila povzpela, če je ne bi ustavila prezgodnja smrt. Bila je prvi pomladni cvet naše narodne romantike. Pisala je le krajšo prozo. Njene zgodbe, ki jih je sama imenovala povestice, obsegajo le nekaj strani, so nekakšne miniature. V svojem kratkem življenju je napisala sedemintrideset povestic, v času njenega življenja je bilo objavljenih le devet. Prva je bila v celovški Slovenski bčeli, ki jo je urejal Anton Janežič, leta 1851 natisnjena njena povestica Nedolžnost in sila, posvečena Veroniki Deseniški. Nekaj je bilo objavljenega tudi v Zori, ki jo je urejal Radoslav Razlag. Medtem ko je Janežič ohranjal čisto slovenščino njenega pisanja, se je Razlag ogreval za ilirščino. Njene povestice so bile poučne zgodbice z moralno vsebino, kakršne je pisal nemški pisatelj Krištof Schmid (1768-1854), v katerih je dobrota vedno nagrajena, hudobija pa kaznovana. V njenem času je bilo zelo živo ilirsko gibanje, ki težilo k povezovanju južnih Slovanov. Josipina je v svojih povesticah rada prikazovala dogodke ne le iz slovenske, ampak tudi hrvaške in srbske zgodovine. Priznani literarni zgodovinar Anton Slodnjak je zapisal: »Urbančičeva je le glede na vsebino svojih spisov Ilirka, medtem ko je v jeziku ostala Slovenka.« Josipina Turnograjska se je v zgodovino slovenske književnosti zapisala zato, ker se je oglasila v dobi, ko se je pripovedništvo pri nas začelo šele razvijati in so bili do takrat ustvarjalci samo moški.

(obletnica meseca 07_2013