Sem praktičen vernik in za vsak prvi petek grem k spovedi. Večkrat pa opazim, da nekateri čakajo med mašo v vrsti za spoved, potem gredo iz vrste k obhajilu in se vrnejo nazaj ter čakajo za spoved. Ko sem nekoč enega od znancev, ki je naredil podobno, vprašal, če je to v redu, mi je odgovoril, da je pravzaprav vseeno, da je važno, če gre k spovedi, obhajilo pa mu da moč, da bi se bolje spovedal in da je dragemu Bogu gotovo vseeno. Kot iskren vernik sem prepričan, da se moramo grehov spovedati, dobiti odvezo, zmoliti pokoro in šele potem lahko prejmemo evharistični kruh. Vem, da lahko gremo k obhajilu, tudi ko nimamo smrtnega greha, toda ko potrebujemo spoved, pomeni, da imamo tudi večje grehe ... ali pa hodimo k spovedi prepogosto in samo za to, da se s spovednikom pogovarjamo?

Lojze

Vaš zapis je večplasten in zato bo takšen tudi moj odgovor. Na svoje osrednje vprašanje ste že sami odgovorili. Ko 'potrebujemo spoved', lahko gremo primerno k obhajilu le po obhajanju zakramenta sprave. Seveda v primeru, da to pomeni, da smo v velikih ali smrtnih grehih. Torej takšnih, ki povsem prekinejo naš odnos z Bogom; ali kot smo navajeni katekizemsko reči, kadar izgubimo posvečujočo milost. V takšnem stanju, če bi še povsem neskesano prejeli sveto obhajilo, bi bil to tudi božji rop; torej še novo veliko grešno dejanje, ponižanja Boga. Učenje Cerkve pa je bilo vedno tudi jasno, da nam tudi smrtne grehe odpusti popolno kesanje, če v doglednem času ne moremo do zakramenta sprave. Popolno kesanje pa je tisto, ko nam ni žal za storjeni greh zaradi kazni zanj, ali ker smo spoznali, da je greh dejansko zlo sam v sebi, ampak zaradi tega, ker smo prizadeli Božjo ljubezen. V takem primeru bi torej smeli tudi brez zakramenta sprave prejeti sveto obhajilo. Je se pa seveda potrebno tega greha potem čim prej spovedati pri prvi možni spovedi.

Glede vašega 'znanca', ki je stopil iz vrste pri spovednici, predno je prišel na vrsto za obhajanje zakramenta sprave, in odšel k obhajilu, naj malo pomodrujem, ker pač njegovega dejanskega stanja ne poznam ne jaz in ga tudi vi niste videli v dušo. Če je torej ta vaš znanec bil brez velikega greha in svetega obhajila po sveti maši ne bi mogel prejeti, potem je naredil povsem prav, saj se je že zaradi priprave na spoved iskreno kesal in je bil zato primerno pripravljen na sveto obhajilo. V drugačnem primeru, če bi bil obremenjen z velikim grehom, pa bi njegovo dejanje ne bilo primerno, saj je imel očitno možnost obhajanja zakramenta sprave.

Zato je seveda prav, da ljudi, ki jih vidimo v vrsti pred spovednico, niti onih v vrsti za obhajilo, ne sodimo in ne obsojamo, saj jih ne poznamo v srce. Bolje jih je v vsakem primeru v srcu blagoslavljati.

Zanimiva je vaša opazka o morebitni 'prepogosti spovedi'. Če je vse normalno, bi o prepogosti spovedi ne mogli govoriti. Samo v primeru skrupuloznosti srečamo prepogosto spovedovanje, ki je za tega človeka škodljivo. Sicer pa poznamo primere svetnikov, ki so obhajali ta zakrament izredno pogosto, celo vsak dan. In verjetno niso imeli smrtnih grehov. Tudi zadnji papeži nam javno pričujejo, da hodijo tedensko ali na dva tedna k spovedi. Tudi vso zgodovino Cerkev priporoča redno in pogosto spoved. Če za redno spoved velja nekako mesečna spoved, potem je pogosta vsekakor še kdaj vmes. Zakaj takšno priporočilo Cerkve? Zato, ker Cerkev pojmuje spoved mnogo širše kot zgolj »očiščenje grehov«. Najprej je zakrament sprave, kot vsak zakrament, bogoslužje Cerkve. Torej dejanje bogočastja, slavljenja in češčenja Boga zaradi njegove velikonočne skrivnosti, ki je tudi razlog odpuščanja grehov. Seveda je pogoj za spoved tudi izpoved grehov, vsaj majhnih, ki jih nobenemu človeku gotovo ne zmanjka. Še posebej, če vemo, da je lahko greh tudi opustitev dobrega, ki bi ga mogli storili. V skrajnem primeru, nas uči izkušnja duhovnega življenja Cerkve, je dovolj, da se izpovemo že izpovedanega greha, če res ne bi našli nobenega aktualnega. Vse to kaže na resnico, da Cerkev v zakramentu sprave vidi neprimerno veliko več, kot zgolj odstranitev krivde in nekaterih kazni za greh. V tem zakramentu namreč Bog poleg odpuščanja grehov nakloni spovedancu tudi povsem konkretno milost, torej duhovno pomoč; tisto, ki jo potrebuje pri premagovanju svojih slabosti in skušnjav na področju, kjer je bil v preteklosti slaboten in je grešil.

In še ena vaša ugotovitev je vredna premisleka: tista o spovedi "samo, da se s spovednikom pogovarjamo". Resnično, zakrament sprave ni postavljen za duhovne pogovore; še manj za kakšne druge klepete. Za to poznamo v Cerkvi duhovne pogovore v okviru duhovnega spremljanja ali vodenja. A kljub temu je kdaj pri obhajanju zakramenta sprave potrebno kaj več besed od zgolj nekaj temeljnih duhovnih spodbud ob izpovedanih grehih. Kajti spovednik mora priti pri grehih tudi do lastne sodbe o njihovi teži in pomenu v življenju spovedanca. To pa v nekaterih primerih ni povsem preprosto in zahteva nekaj več pogovora. Pri pogosti spovedi pri istem spovedniku pa je le-ta tudi prilika za minimalno duhovno spremljanje te osebe in zato lahko tudi kdaj steče kakšen pogovor ne le o grehih, ampak tudi o drugih vidikih duhovnega življenja. Res pa da to ni najbolj primerno, da se dogaja v času bolj množičnih spovedi. Za takšne primere je dovolj časa ob navadnih dnevih, ko kdaj po več dni sploh ni nobenega spovedanca, duhovnik pa v spovednici čaka in moli za zaupane mu vernike.

Marjan Turnšek

LETA 1228 USTANOVLJENA

LAVANTINSKA/MARIBORSKA ŠKOFIJA

Slovensko ozemlje severno od Drave je od leta 811 spadalo pod nadškofijo Salzburg. Nadškof Eberhard je 10. maja 1228 izdal listino o ustanovitvi škofije v Št. Andražu v Labotski dolini, nemško Lavanttal, zato je dobila ime lavantinska. Škofija je bila zelo majhna. Njene meje so se razširile na slovensko ozemlje za časa jožefinskih reform (1787–1789). To je bila njena druga ustanovitev. Za tretjo je poskrbel škof bl. Anton Martin Slomšek, ki je leta 1859 prenesel sedež škofije v Maribor in takrat so bile preurejene tudi meje.

LETA 1876 ROJEN IVAN CANKAR

PISATELJ, DRAMATIK IN PESNIK († 1918)

Med najbolj žlahtne spise Ivana Cankarja, največjega slovenskega pisatelja, spadajo njegove črtice, posvečene materi-trpinki (Ob svetem grobu). V njih se "spoveduje" svojih grehov, ki jih je v mladih letih zagrešil v odnosu do nje, ki se je vsa žrtvovala za svoje otroke. Te njegove črtice so najlepši spomenik slovenski materi.

več:
A. Napotnik, Ivan Cankar: Mojstri besede, v: Ognjišče 4 (2009), 78-79.
S. Čuk, Ivan Cankar (1876-1918): Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2016), 52-53.
S. Čuk, Ivan Cankar in njegove poti: Priloga, v: Ognjišče 12 (2018), 50-57.

nekaj njegovih misli:

• Srce ni katekizem, ki bi razločevalo med malimi in naglavnimi grehi ... Le malo grehov je napisanih v katekizmu in še tisti niso poglavitni. Če bi bilo srce spovednik - dolga in strašna bi bila spoved.
  
• Ne pokaži ljudem, da si drugačen od njih, ne povej jim nikdar, da je zunaj, daleč za hribom, drugačen in svetlejši svet! Komaj bomo spoznali, da nisi iz njih testa, pa te bodo kamenjali.
  
• Stvar je taka, da pridejo pametni ljudje zmerom prezgodaj; zakaj če bi prezgodaj ne prišli, bi ne bili več tako pametni.
  
• Kdor ljubi svojo domovino, jo z enim samim objemom svoje misli obseže vso... Zakaj ljubezen je ena sama in nerazdeljiva; v en kratek utrip srca je stisnjeno vse - mati, domovina, Bog.
  
• Veliko prenese človek (...), a da se da trpeti toliko in tako dolgo, kakor je trpela moja mati, je bil čudež. Žena je devetkrat močnejša od moža, mati pa devetkrat devetdeset.
  
• Vse božje in cerkvene zapovedi sem združil v eno samo: Ne stori sočloveku zla!
  
• Napiši po vesti in veri, kako si živel, kaj si videl, kaj si mislil in govoril en sam dan. Če hočeš biti tako odkritosrčen, da bi ne povesil oči pred samim Bogom, boš pisal do groba zgodovino tistega dne.
  
• Kar sem videl z očmi, s srcem in z razumom, nisem zatajil; in bi ne bil zatajil za same zlate nebeške zvezde. Resnica je posoda vsega drugega: lepote, svobode, večnega življenja.
  
• Posebna je bila naša vera, nikjer priučena, od nikogar zaukazana ... Ne da se razložiti z besedami te resnične vere, ker vsaka vera je nedopovedljiva, brez glasu in brez telesa, kakor luč in kakor ljubezen.
  
• Tudi ko bi človek imel tisto moč in tisti pogum, da bi sam posegel v globočino svojega bitja – do dna ne bi segel, ker dna ni. Prepad se odpira do prepada, brez kraja.
  
• Paradiž ni moj dom, pot je moj dom ... Če bi hrepenenja ne bilo v mojem srcu, bi umrlo to srce; v paradižu samem bi umrlo.
  
• Kadar ti pogledam v oko, ljuba moja mati, pretrese mi srce in vsi dobri sklepi mi polnijo dušo, katere pa mi malokdaj izpolni v poznejših dneh lahkomiselna glava.
  več:

LETA 1886 ROJEN KARL BARTH

ŠVICARSKI PROTESTANTSKI TEOLOG († 1968)

Najbolj znani švicarski kalvinistični teolog, je bil najprej pastor v Safenwilu (kanton Aargau), potem pa je kot profesor deloval v Gottingenu, v Munstru, ter v Bonnu. Ker je nasprotoval nemškemu nacionalsocializmu (Hitler) je leta 1935 izgubil profesuro v Bonnu in od tedaj deloval v Baslu (do leta 1962). Bil je ustanovitelj dialektične teologije po kateri lahko Boga razume samo človek, ki ima globoko vero v razodetega Jezusa Kristusa. V njegovi teološko filozofska smeri (bartizem), je v središču misel o presežnem, nedoumljivem in nedostopnem Bogu in Božjem humanizmu, ki je krščansko oznanilo. V središču ni več človek s svojo religiozno zavestjo, ampak Božja beseda ... Njegovo najpomembnejše delo je Pismo Rimljanom, napisal pa je še Protestantsko teologijo 19. stol. in Cerkveno dogmatiko

nekaj njegovih misli:

• Gospod Bog, ne dopusti, da bi bili otopeli in bili brezbrižni ob veličastni slavi velike noči, marveč daj, da svetloba vstalega Gospoda doseže vsak kotiček naših brezčutnih src.
  
• Človeku, ki sliši svetopisemsko oznanilo in si ga vzame k srcu, ni dovoljeno biti nevesel človek, temveč mu je to odločno prepovedano.
  
• Človek v Svetem pismu išče in najde to, kar sam hoče. Če pa ne bo hotel nič iskati, tudi ne bo ničesar našel.

LETA 1928 UMRL IVAN MERZ

PROFESOR, PISATELJ IN PRIČEVALEC EVANGELIJA, BLAŽENI (* 1896)

"Kristusova luč sije v enem od sinov te banjaluške škofije - v Ivanu Merzu, ki bo med današnjim slavjem razglašen za blaženega... Želim vam ga dati kot Kristusovega pričevalca in priprošnjika, obenem pa kot spremljevalca na poti v vaši zgodovini v ponovni izgradnji tistega, kar je porušilo nasilje, v spravi med posamezniki in družinami... Od danes bo vzornik mladim in zgled vernim laikom." Tako je med bogoslužnim slavjem v Banja Luki 20. junija 2003, med katerim je razglasil za blaženega dr. Ivana Merza, prvega hrvaškega laika, dejal papež Janez Pavel II.

več:
S. Čuk, Blaženi dr. Ivan Merz. Božji orel, ki kaže pot k Soncu: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2003), 16-17.

nekaj njegovih misli:

• Mati večna, ki si utelešenje Poezije, vsega lepega in neminljivega, daj, da bom še naprej sposoben sprejemati darove lepote!
  
• Ni dovolj samo verovati. Naša vera mora biti kažipot življenja, da ne delamo proti načelu pravičnosti in večnosti.
  
• Prepričan sem, da ima vse svoj namen: to delo, te moje male bolečine. Skozi bolečino človek vse drugače in bolj globoko razume bridko besedo življenje.
  
• Za nas kristjane je tudi ta svet nekakšna mala domovina, ker je Bog navzoč v njem in deluje v njem, le da se tega ne zavedamo popolnoma. Toda bolj ko bo božje kraljestvo v naših srcih raslo, globlje bomo doumeli, da se mora uresničiti tudi v naravi.
  
• Narod brez vere spada v zoologijo. Ne misli na smrt, ropa in je. Kadar ga zadene trpljenje, ga zajame malodušje in preti Bogu.
  
• Skrb za zdravje in telesno lepoto je pomembna. Nova generacija mora biti zdrava, vesela in lepa. Kar je grdo, je posledica greha. Zato se mora človek obvladovati in skrb za zdravje in lepoto imeti za sredstvo, da postane gospodar samega sebe in da si okrepi voljo.
  
• Svetnike pogosto prikazujejo kot mrke ljudi koščenih obrazov, kot ljudi, ki se bičajo. Dejansko pa so svetniki svetla bitja, polna notranjega veselja in sreče, katerih lepota se odraža tudi na zunaj. To so idealna bitja, nadljudje v pravem pomenu besede, oni so luči in stebri Cerkve.
  
• Katoliška vera je moj življenjski poklic in mora biti vsakemu verniku brez izjeme. Če se zavedamo, da je to življenje samo kratka priprava na večnost, je naravno, da gredo vsa naša prizadevanja v to smer.
  
• Največja stvar, ki obstaja na svetu je sveta Cerkev; največja stvar v Cerkvi je maša, v maši pa spremenjenje. In kot je Kristus v svojem zemeljskem življenju vse svoje misli usmerjal proti KaIvariji, tako
• Kristusove zaročenka Cerkev upira svoj pogled proti oltarju.
  
• Človek vsak trenutek vidi, kako je majhen, in kako velik je On, ki je umrl za nas; ki daje samega sebe kot božji Kruh. Ni mogoče povedati, kaj čutimo, ko se On združi z nami.

LETA 1979 UMRLA IDA KRAVANJA

FILMSKA IGRALKA ITA RINA (* 1907)

Ida Kravanja, hči železničarja iz gornjega Posočja, službujočega v Divači, je bila prva Slovenka, ki je kot filmska igralka svetovno uspela. Kot druga na tekmovanju za miss Jugoslavije leta 1929 je bila zanimiva za nemško filmsko industrijo. Nastopila je v 17 nemških in čeških filmih. Največji uspeh je doživela v filmu Erotikon.

LETA 1991 UMRL JOŽE KRIVEC

PESNIK, PISATELJ, UREDNIK in KRITIK (* 1916)

Pisatelj Jože Krivec, ki mu je zibelka tekla v Varejah (Videm pri Ptuju), se je po drugi svetovni vojni pred ‘rdečim’ nasiljem zatekel v Argentino, kjer je vse do svoje smrti (10. maja 1991) aktivno sodeloval pri kulturnem življenju žilave slovenske skupnosti. Vedno je v srcu nosil spomine na svoje domače kraje, ki jih je opeval v idiličnih črticah v knjigi Dom med goricami (1942), za katero je tedaj prejel Prešernovo nagrado mesta Ljubljane.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

* 12. maj 1866, Herceg Novi, Boka Kotorska, † 30. junij 1942, Padova

Pater Leopold Mandić, velik častilec Matere Božje, je bil ro­jen v Marijinem mesecu maju - 12. maja 1866, v Hercegnovem, meste­cu ob vhodu v Boko Kotorsko. Njegov oče Ivan je bil pomorščak, mati Karolina (Dragica) Carević pa je skrbela za dom in družino. Ta je bila velika, saj sta imela dvanajst otrok. Naš "junak" je bil najmlajši in krstili so ga na ime Bogdan. Starši in sorodniki takrat seveda niso vedeli, da bo iz tega otroka zrasel mož, ki bo pravi "božji dar" za vse. Vzgoja v domači hiši je bila dosledno krščanska. Bogdan je zelo rad molil. Če ga je mama iskala, ga je našla pri molitvi. Ni trpel opravljanja in nedostojnega govorje­nja. Do šestnajstega leta je njegovo življenje potekalo mirno v družinskem krogu in domačem mestecu. Rad je zahajal h kapucinom, ki so imeli v Hercegnovem samostan že od konca 17. stoletja in je spadal pod beneško provinco.

Zaprosil je za sprejem pri njih v upanju, da bo mogel uresničiti svoj načrt apostolata med pravoslavnimi brati na slovanskem vzhodu. Predstojniki v Benetkah so mu odgovorili, da je sprejet, a da mora priti v kapucinsko seme­nišče v Udine (Videm). Ko se je poslavljal od domačih, so vsi jo­kali, samo on ne.

"Ne morem jokati, saj grem v Gospodovo hišo!" Za svoja leta je bil zelo majhen in drobcen. Ob prihodu v semenišče so ga vsi pomilovali, kako bo zmogel napore študija in redov­ne discipline. Pa je mali Hercegovčan kmalu pokazal, da v tem krhkem telesu biva močan duh. Postal je vsem vzor v disciplini in v marljivosti pri učenju, predvsem pa v kapeli, kjer je bil pri molitvi ves spremenjen. Po dveh letih je šel v noviciat v Bassano del Grappa, kjer je 2. maja 1884 oblekel redovno obleko in dobil ime Leepold. Po letu noviciata je napravil začasne redovne zaob­ljube, potem pa je odšel v Padovo, kjer je študiral najprej filo­zofijo in nato teologijo. Leta 1888 je napravil večne zaobljube, 20. julija 1890 pa je bil v Benetkah posvečen v duhovnika. Novo mašo je imel daleč od svojega rojstnega kraja in svojih najdraž­jih. Oče in mati sta mu poslala dolgo pismo, v katerem mu zago­tavljata svoje molitve in ga prosita, naj se ju kot "drugi Kris­tus" vsak dan spominja pri najsvetejši daritvi.

Ko je dokončal bogoslovne študije, je predstojnikom izrazil željo, da bi šel za misijonarja v domače kraje. Predstojniki mu želje niso izpolnili, ker so se bali za njegovo zdravje. Eden od sobratov mu je preroško dejal: "Tvoj misijon je spovednica!" In res je prva leta, ki jih je preživel po raznih samostanih, mladi pater Leopold največ časa presedel v spovednici. Leta 1899 so ga poslali v Zadar in bil je ves srečen, misleč, da se uresničuje njegova želja delovati med Slovani, a je tam ostal le nekaj mese­cev. Slovanskim tlem se je spet približal, ko je bil leta 1905 imenovan za samostanskega vikarja v Kopru, toda tudi tu je ostal le dobro leto. Že leta 1906 ga najdemo v Padovi, kjer je ostal vse do svoje smrti. Posvetil se je apostolskemu delu v spovednici, kjer je privlačil duše z nekim "nebeškim magnetizmom". Znal je biti zelo odločen. Zavest, da kot spovednik nastopa v božjem ime­nu, je iz njega napravila čisto drugega človeka. Po kratki bolez­ni je božji služabnik 30. julija 1942 ugasnil. Njegov pogreb je bil pravo zmagoslavje - "svetniški referendum". Za blaženega ga je razglasil papež Pavel VI. 2. maja 1976, v zbor svetnikov katoli­ške Cerkve pa ga je uvrstil Janez Pavel II. 16. oktobra 1983.

(pričevanje 05_2001)

*16. decembra 1896, Banja Luka; † 10. maja 1928, Zagreb, 10. svibnja 1928

Božji orel, ki kaže pot k Soncu

"V kratkem je dopolnil veliko let," pravi Sveto pismo o pravičnem človeku. Ivan Merz, "božji orel, ki kaže pot k Soncu" (tako so ga imenovali njegovi prijatelji iz Vinkovcev), je na tej zemlji živel manj kot dvaintrideset let. Rodil se je 16. decembra 1896 v Banja Luki, kjer je bil oče, častnik avstroogrske vojske, načelnik železniške postaje. Bil je edinec v družini in starši so mu izkazovali veliko ljubezen. Nudili so mu tudi primerno izobrazbo, ne pa krščanske vzgoje. To je prejel od svojega gimnazijskega profesorja dr. Ljubomira Marakoviča, vzornega katoliškega laika, ki ga je prek književnosti in umetnosti usmerjal h krščanskim moralnim vrednotam. "Katoliški laik me je rešil za večnost," je dejal Ivan, ki je na pobudo tega odličnega moža pri sedemnajstih letih začel pisati svoj dnevnik. V njem odkriva svoje boje in prizadevanja za rast v svetosti. Po maturi v Banja Luki leta 1914 se je jeseni istega leta vpisal na vojaško akademijo v Dunajskem Novem mestu, kjer pa je vzdržal le tri mesece. V začetku leta 1915 je odšel študirat na Dunaj. Na željo matere je vpisal pravo, obiskoval pa je tudi predavanja iz književnosti, ki mu je bila pri srcu. Po hudih notranjih bojih je 8. decembra 1915, na praznik Brezmadežne, naredil zaobljubo čistosti "do poroke, morda do konca življenja". Februarja 1916 je bil poklican k vojakom in vse do konca prve svetovne vojne (1918) je bil na italijanski fronti. Ob krutostih, ki jih je v teh letih doživel, se je še bolj utrdilo njegovo prepričanje, da je temelj smisla življenja in sreče edinole Bog. Po koncu vojne je na Dunaju študiral književnost, germanistiko in romanistiko. V teh letih se je živo zanimal za liturgijo in opravil je liturgične duhovne vaje: poslej bo duhovno rastel ob bogoslužnih praznovanjih Cerkve. Med njegovim študijem na Dunaju so se starši preselili v Zagreb. Po končanih študijih na Dunaju je Ivan Merz po posredovanju zagrebških jezuitov leta 1920 odšel v Pariz, kjer je na slavni univerzi Sorboni in na Katoliškem inštitutu zbiral gradivo za svojo doktorsko disertacijo o vplivu bogoslužja na francoske pisatelje, ki jo je uspešno obranil na zagrebški univerzi leta 1923.

Že jeseni 1922 je Ivan Merz postal profesor francoščine in nemščine na nadškofijski klasični gimnaziji v Zagrebu. V tem mestu je deloval le šest let, vendar je v tem kratkem času močno zaznamoval življenje Cerkve na Hrvaškem. Moč za svoje apostolsko delovanje je črpal iz redne molitve, vsakdanje svete maše in obhajila, vsakoletnih duhovnih vaj, poglobljenega študija teologije. Uključil se je v katoliško gibanje, ki ga je na Hrvaškem sprožil Slovenec dr. Anton Mahnič, krški škof. Največja zasluga Ivana Merza na področju apostolata je v tem, da je poleg orlovske (gimnastične) organizacije vpeljal na Hrvaško tudi Katoliško akcijo in njena načela po smernicah papeža Pija XI Pri svojem delu z mladimi je Ivan Merz posvečal posebno pozornost moralnim problemom, vzgoji za zakonsko in družinsko življenje. V ta namen je napisal knjižico "Ti in ona". Resno se je ukvarjal z mislijo, da bi ustanovil svetni inštitut, moški in ženski, ki bi povezoval Bogu posvečene laike za delo v Cerkvi in širjenje Kristusovega kraljestva. Njegovo zamisel je deloma uresničila njegova sodelavka Marica Stankovič, ki je ustanovila Skupnost sodelavk Kristusa Kralja, prvi svetni inštitut na Hrvaškem.

Zadnje leto življenja Ivana Merza sta zaznamovala bolezen in pričevanje njegove vere v moč križa in vstajenja. Preden je šel na operacijo, je sestavil oporoko-nagrobni napis, v katerem izraža svoje zaupanje v Boga, kateremu je vse življenje zvesto služil. Svojo dušo je izročil Bogu 10. maja 1928. Leta 1958 je tedanji zagrebški nadškof Franjo Šeper začel škofijski postopek za njegovo razglasitev za blaženega. To se je uresničilo 20. junija 2003 v mučeniški Banja Luki, rojstnem mestu novega priprošnjika pri Bogu.

(pričevanje 09_2003)

* 11. maj 1784, Potok v Ziljski dolini, † 11. junij 1844, Možberk ob Vrbskem jezeru

Duhovnik, tesno povezan z ljudstvom

"Blagi Ziljčan", kakor Slomšek lepo označi Urbana Jarnika, se je rodil 11. maja 1784 na Potoku v župniji Sv. Štefan v Ziljski dolini. Njegov oče je bil premožen kmet, gostilničar in kovač, zato je svojega nadarjenega sina lahko poslal študirat na gimnazijo in licej v Celovcu. Po maturi leta 1803 je vstopil v celovško bogoslovje; drugo leto je študiral na teološki fakulteti graške univerze, tretje leto pa spet v Celovcu, stanujoč izven semenišča. 12. oktobra 1806 je bil s spregledom (ker še ni dopolnil predpisanih 23 let) posvečen v duhovnika. Najprej je služboval kot kaplan v Čajničah (1806-1809), nato je bil kaplan v Podkrnosu (1809-1811), zatem pa sedem let mestni kaplan v stolni župniji v Celovcu. Leta 1818 je postal župnik v Nemškem Šmihelu na Gosposvetskem polju, v začetku leta 1827 je dobil tedaj še slovensko župnijo Blatograd (Moosburg) nad Vrbskim jezerom, kjer je ostal vse do svoje smrti 11. junija 1844. Kot duhovnik je bil tesno povezan z ljudstvom in zaradi svojega vedrega značaja zelo priljubljen. Odlikoval se je po vestnosti, skrbnosti in ljubezni do župljanov. Prejel je priznanje civilnih oblastnikov, krški škof pa ga je štel med najboljše duhovnike svoje škofije. Slovel je tudi kot odličen pridigar, ohranila pa se je samo ena njegova pridiga. Kot duhovni pastir je med svojimi župljani in kot duhovnik med svojimi stanovskimi tovariši branil slovenski jezik in njegove pravice in ne brez uspeha. Na binkoštni ponedeljek leta 1838 je imel Slomšek v njegovi župniji znamenito pridigo o ljubezni do maternega jezika in slovenstva.

"Več daru imaš za poezijo kakor za filologijo"

Ob tem obisku je Slomška spremljal France Prešeren, ki se je bil z Jarnikom spoprijateljil v Celovcu. Kot kaplan v Čajnčah in Podkrnosu je Jarnik pridno pesnikoval. V petih letih naj bi nastalo okoli 150 pesmi, od katerih pa se jih je ohranilo le kakšnih 50. Nekaj svojih pesmi je Jarnik po letu 1811 objavil v celovškem kulturnem tedniku Carinthia, ki je bil v rokah Slovencem naklonjenih urednikov. Svoji prvi objavljeni pesmi je dal naslov Na Slovence in v njej pozdravlja srečanje slovenske in nemške muze na koroških tleh. "Njegove psemi so po vsebini prikupne, po obliki preproste, jezik pa je obarvan s pesnikovim ziljskim narečjem" (Pavle Zablatnik). Pridobil si je častni naziv "koroški Vodnik". Bil je nadarjen pevec in dobro je igral na harfo, zato je nekaterim svojim pesmim zložil tudi napev: V mestnem hrupu Celovca je njegova pesniška muza umolknila.

Začel je pisati poučne in nabožne knjige. Najbolj znana je Zber lepih ukov za slovensko mladino (1814), ki obsega nekaj pesmi in vrsto krajših poučnih sestavkov "Bila je to prva slovenska mladinska knjiga in hkrati prva slovenska knjiga, ki ima prevode iz slovanskih književnosti" (Ivan Grafenauer). Ko se je preselil v Blatograd, se je Jarnik z vso vnemo posvetil slavistiki in jezikoslovju. Prešeren mu je menda dejal: "Več daru imaš za poezijo kakor za filologijo (jezikoslovje)!"

Neutrudni koroški narodopisec in zgodovinar

Pod vplivom romantike je Jarnik postal tudi prvi pomembni slovenski narodopisec na Koroškem. Kot mlad kaplan v Celovcu je leta 1812 v tedniku Carinthia objavil Herderjevo poglavje o Slovanih, ki je sprožilo, zanimanje za narodopisje, ker ga je Jarnik opremil z opombami in s pozivom, naj se nabira slovensko narodno blago (domače ljudske pesmi, basni, pravljice, pripovedke, pregovori) kot gradivo za bodočo zgodovino slovanskih narodov. Kot raziskovalec slovenskega jezika je sestavil slovenski etimološki slovar pa še nemško-slovenski ter nemško-slovenski-latinski slovar, ki sta ostala v rokopisu.

V Vrazovem Kolu je objavil prvo razpravo o koroških slovenskih narečjih z naslovom Obraz slovenskega narečja u Koruškoj. Kot župnik v Šmihelu na Gosposvetskem polju se je Jarnik ob knežjem kamnu in vojvodskem prestolu posvetil raziskovanju koroške zgodovine: Z razpravo Narnigi o ponemčevanju Koroške je dregnil v nemško osje gnezdo. Po njegovi domnevi se je jezikovna meja od 15. stoletja naprej vsako stoletje pomaknila za eno uro hoda proti jugu. Dosledno je uporabljal izraz "slowenisch" namesto "windisch". - Krščanska kulturna zveza v Celovcu je začetnika slovenskega narodopisja na Koroškem počastila s tem, da je svojo znanstveno ustanovo za narodopisno dejavnost Slovencev na Koroškem 2. marca 1992 poimenovala Slovenski narodopisni institut Urban Jarnik.

(obletnica meseca 05_2004)

* 11. maj 1676, Suha, † 17. maj 1741, Nazarje.

Na Slovenskem, kamor so jezuiti prišli leta 1597, je najbolj znan njihov svetnik sv. Frančišek Ksaverij, ki je umrl kot misijonar pred vrati Kitajske 3. decembra 1552 in je bil leta 1622 razglašen za svetnika. Obdajal ga je venec izrednega čudodelnika, zato se je njegovo češčenje naglo širilo po vsem svetu. Pri nas ima največje zasluge za to Ahacij Stržinar, nabožni pesnik in župnik v Gornjem Gradu, ki je leta 1715 pri podružnici na Straži ustanovil božjo pot sv. Frančiška Ksaverija, ki je hitro močno zaslovela. Stržinar se je rodil na današnji dan.

Župnik sedeža ljubljanskih škofov

Ahacij Stržinar je bil dvajset let (1713-1733) župnik in dekan v Gornjem Gradu, ki je bil od leta 1144 sedež župnije, le nekaj let prej je bil tam ustanovljen benediktinski samostan. Ta je odigral pomembno vlogo pri župnijskih mrež v osrednjem delu slovenskega ozemlja. Papež Sikst IV. je leta 1473 samostan ukinil, dušno pastirstvo naj bi namesto redovnikov opravljali duhovniki ljubljanske škofije, ustanovljene leta 1462. Gornji Grad je kmalu postal redna rezidenca ljubljanskih škofov, ki so prihajali v Ljubljano le tedaj, ko so to zahtevala cerkvena opravila. Sedanjo mogočno gornjegrajsko stolnico so zgradili za časa ljubljanskega škofa Attemsa (1742-1757), potem ko so podrli prejšnjo, v kateri se je zbiralo župnijsko občestvo, katerega pastir je bil Ahacij Stržinar. -

Rodil se je 11. maja 1676 na Suhi pri Škofji Loki. Gimnazijo je najverjetneje obiskoval pri jezuitih v Ljubljani, potem pa je odšel na Dunaj, kjer je študiral svobodne umetnosti in filozofijo ter dosegel naslov magistra. Tam je dokončal tudi teološki študij in bil leta 1702 posvečen v duhovnika. Leta 1703 je postal kaplan pri Sv. Petru v Ljubljani in bil hkrati prvi vikar na Brezovici pri Ljubljani. V letih 1707-1713 je bil spovednik ljubljanskih klaris. Leta 1713 je postal župnik in dekan v Gornjem Gradu, kjer je bil tudi predstojnik Marijinega kolegija, semenišča ljubljanske škofije. Po dveh letih je v cerkvi sv. Barbare v Radmirju (na Straži) uvedel božjo pot v čast sv. Frančišku Ksaveriju. Ko se je leta 1733 gornjegrajski župniji odpovedal, se je preselil tja. Umrl je v frančiškanskem samostanu v Nazarjah 17. maja 1741.

Ustanovitelj božje poti iz človekoljubja

"Viri pripovedujejo, da je bila okoli leta 1715 v gornjegrajskem okraju tolikšna lakota, da so si ljudje pekli kruh iz drevesne skorje in mladik vinske trte in da jih je mnogo pomrlo. In kakor se v življenju pogosto v stiski poraja iznajdljivost, tako se je tudi v Gornjem Gradu našel človek, ki je ljudstvu pomagal v nesreči," piše o nastanku božjepotnega svetišča sv. Frančiška Ksaverija v Stražah pri Radmirju umetnostni zgodovinar Sergej Vrišer. Človek, ki je ljudstvu pomagal v nesreči, je bil Ahacij Stržinar. Kot nekdanji jezuitski dijak se je odločil, da na tem osiromašenem ozemlju vpelje češčenje čudodelnika sv. Frančiška Ksaverija. Nova pobožnost bo pritegovala romarje, z njimi pa bo pritekel tudi denar. Po dogovoru z ljubljanskim škofom je pri ljubljanskem slikarju Janezu Mihaelu Reinwaldtu naročil podobo umirajočega sv. Frančiška (po njej so napravili več kopij za razne kraje po Evropi). Podobo je Stržinar postavil v podružno cerkev sv. Barbare na Stražah 3. decembra 1715, na Frančiškov praznik; le dan pred praznikom sv. Barbare, cerkvene zavetnice, 4. decembra, ko so od vseh strani prihajale procesije. Pridigarji so vernike seznanjali z življenjem in dejanji velikega misijonarja in ga priporočali kot "zaščitnika v smrtnem boju in nevihtah". Božja pot se je "prijela". Glas o njej se je naglo širil blizu in daleč. Prihajali so številni romarji, pa tudi bogati darovi z raznih dvorov, ki jih zdaj občudujemo v zakladnici radmirske cerkve. Zgrajena je bila v letih 1721-1725, posvečena pa leta 1728, ob njej pa hiša za duhovnike in goste. Vanjo se je leta 1733 vselil Ahacij Stržinar, ki se je z vsem srcem posvetil "svoji" božji poti, priljubljeni do današnjih dni.

Prva slovenska katoliška pesmarica

Božjo pot v Radmirju je Stržinar opisal v knjigi, ki je izšla šestkrat v nemščini, po enkrat pa v latinščini in italijanščini, ter v dveh latinskih spisih, ki sta ostala v rokopisu. Za slovensko literarno in versko življenje je pomemben, ker je leta 1729 izdal pesmarico Katoliš keršanskiga vuka pejsme, katere se per keršanskimo vuko, božih potih, per sv. misionu inu zlasti per svetimo Francisco Ksaverjo Na straže Gorniga grada fare nucno pojo. "To je prva slovenska katoliška knjiga, ki vsebuje le pesmi, torej prvi takšen samostojen tisk, ki je izšel 134 let po zadnji protestantski pesmarici. Gre za izrazito katehetično verzificirano prozo brez pesniškega duha" (Alfonz Gspan). Na pesmarje, kakor pravimo piscem nabožnih pesmi v 18. stoletju, so najbolj vplivali predpisi tridentinskega koncila, naj se zaradi velikega neznanja krščanskega nauka gojijo katehetične pesmi; pojo naj se med mašo takoj po pridigi. Stržinarjeva zbirka vsebuje 30 pesemskih besedil deloma z notami; v njej je objavljena tudi prva slovenska peta maša. Svoje pesmi je izdal ne samo z namenom, da bi se mladi ljudje učili krščanskega nauka, temveč tudi, "de bi te druge prazne, nanucne, folš pejsme opustili". V mislih ima tiste, ki so jih skladali godci in so bile po vsebini sicer verske, "vendar so folš, čez to božjo vejro in več k špotu koker k časti teh svetnikov". Njegove pesmi so povečini brez pesniškega duha, vendar mu gre zasluga, da je s to svojo zbirko ustregel potrebi svojega časa. Bil je tudi eden izmed redkih, "ki se je spomnil, da bi bilo dobro, ko bi mladina znala brati," ga pohvali literarni zgodovinar Mirko Rupel. V uvodu svoje pesmarice je namreč zapisal: "K zadnimo tedej vas opominam, de se bel slovenskiga druka vučite."

(obletnica meseca 05_2006)

* 10. maj 1876, Vrhnika, † 11. december 1918, Ljubljana

Med mojstri pisane besede je na Slovenskem zagotovo največji Ivan Cankar, pesnik, pripovednik in dramatik. Rojen v revni delavsko-obrtniški družini kot osmi od dvanajstih otrok, je s talentom in trdim delom dokazal, da je mogoče slediti sanjam in jih uresničiti, četudi so življenjski pogoji še tako nenaklonjeni.

A čutil je, da mora živeti svojo poklicanost za vsako ceno. Na Dunaju je ob podpori kranjskega deželnega zbora sprva študiral stavbarstvo, ko pa se je prepisal na študij slavistike, je izgubil podporo, ki je znašala 20 goldinarjev.

Težke razmere je okusil že v zibeli; komaj tri leta je imel, ko jim je na Klancu v večjem požaru zgorela skromna hiška in od takrat so se vsaj osemkrat selili. V zadnjem skupnem domovanju, po domače »pri Tičku«, je pisatelj napisal znamenito Skodelico kave.

Ko danes obiščemo Cankarjevo spominsko hišo na Vrhniki, ne vstopimo v pisateljevo rojstno hišo, ampak v hišo, ki stoji na temeljih nekdanje. O tem nam govori tudi napis: »V borni koči, ki je stala na temelju te hiše, se je krojaču Jožetu Cankarju in Neži roj. Pivk dne 10. maja 1876 rodil kot osmi od dvanajstero otrok Ivan Cankar, slovenski pisatelj.«

V hiši, ki se za obiskovalce spet odpira ravno ta mesec, so na ogled tudi prve Cankarjeve knjižne izdaje, njegove fotografije in fotografije sorodnikov, prijateljev in dobrotnikov ter njegovi avtoportreti in risbe.

Do te hiše vodi tudi tako imenovana Cankarjeva literarna pot, na kateri se ustavimo pri vseh osmih hišah, v katerih so Cankarji imeli stanovanja. Pot, ki obeležuje šestindvajset točk, zlasti povezanih s pisateljevo mladostjo, ni posebej označena, zato je dobrodošel namig, da s seboj vzamete knjižico Frančka Bohanca Cankarjeva Vrhnika. Celotna pot, skupaj z ogledom hiše, vzame približno tri ure.

Ivan Cankar je ob Slavku Grumu najpomembnejši dramatik, njegov pisateljski opus pa je tako obsežen, da ga je težko zajeti v kratkem zapisu. Manj znana podrobnost iz njegovega življenja je, da je – po pripovedovanju brata Karla – zlasti na začetku pisateljevanja, ko je kot umetnik še zorel, uporabljal številne psevdonime. Za časnik Slovenec tudi zato, ker se podoba nevernega študenta nekako ni skladala s pisanjem za katoliško usmerjen časopis.

Pisatelj, ki se je rodil maja 1876, umrl pa decembra 1918, je tako ali drugače vplival na vse kasnejše rodove slovenskih piscev.

Alja Napotnik

(mojstri besede 04_2009)

LETA 1610 UMRL MATTEO RICCI

IT. JEZUITSKI DUHOVNIK, RAZISKOVALEC IN MISIJONAR (* 1552)

V času, ko je bila misijonska dejavnost na Kitajskem popolnoma prepovedana, je italijanski jezuitski učenjak Matteo Ricci ta zid prebil. Prisvojil si je jezik, vedenje in običaje Kitajcev, oblečen kot učenjak. Po zgledu apostola Pavla je postal “Kitajec med Kitajci”. Izstopal je predvsem kot matematik. S svojim znanjem je naredil velik vtis, saj so Kitajci izredno cenili matematiko, astronomijo in mehaniko. Po naročilu cesarja Wanlija je izdelal svetovni zemljevid s kitajskimi črkami.

LETA 1676 ROJEN AHACIJ STRŽINAR

DUHOVNIK IN NABOŽNI PESNIK († 1741)

Na Slovenskem, kamor so jezuiti prišli leta 1597, je najbolj znan njihov svetnik sv. Frančišek Ksaverij, ki je umrl kot misijonar pred vrati Kitajske 3. decembra 1552 in je bil leta 1622 razglašen za svetnika. Obdajal ga je venec izrednega čudodelnika, zato se je njegovo češčenje naglo širilo po vsem svetu. Pri nas ima največje zasluge za to Ahacij Stržinar, nabožni pesnik in župnik v Gornjem Gradu, ki je leta 1715 pri podružnici na Straži ustanovil božjo pot sv. Frančiška Ksaverija, ki je hitro močno zaslovela. Stržinar se je rodil na današnji dan.

... več o njem preberite v obletnici meseca 05_2006)

LETA 1784 ROJEN URBAN JARNIK

DUHOVNIK, PISATELJ, ZGODOVINAR, ETNOGRAF, PESNIK IN JEZIKOSLOVEC († 1844)

Koroški duhovnik Urban Jarnik je v mladih letih pesnil in je bil poleg Vodnika najspretnejši slovenski pesnik tistega časa: imel je lep jezik, spreten verz in slog. Pred dvesto leti – leta 1814 – je objavil zber lepih ukov za slovensko mladino s pesmimi, pregovori, basnimi; knjiga je pomembna za razvoj slovenske mladinske književnosti. V poznejših letih se je ukvarjal predvsem z jezikoslovjem, med drugim je napisal prvo slovensko razpravo o narečjih. Objavljal je tudi nabožna dela.

njegova misel:
Lubi rojak, treba je, mislim, de se kratko pogovarjava, prej ko tote bukvice bereš. V njih ne boš našel le samo novih in za žejo svoje duše veliko dobriga perdobivnih naukov, temoč tudi en nov pravopis (ortografijo), s katerim si se more biti že malo seznanil, dokler nimaš vsak dan priložnosti, nove v Slovenjim jeziku na svetlobo dane bukvi dobiti ino brati, de bi zvedel, kako se sedaj pravopis Sloven­ski na bolši stran obračova. Nova v Lublani v letu 1808. od Gosp. Kopitarja na svetlobo dana Gramatika je nam v našim jeziku en nov pot pokazala, kako bi mogli čisto Slovenščino pisati, govoriti ino tako po malim se drugim Slovencam približevati. (Urban Jarnik, predgovor knjige Zber lepih ukov za slovensko mladino, 1814)

o njem:

• "Sveti se v kolu koroških Slovencev Jarnika Urbana lepo ime. Bistre glave mož, pa tudi vrle postave, je blagi Ziljčan slovensko cvetje saditi začel v tisti mrzli dobi, v koji se nihče za slovenščino zme­nil ni; po njegovih skušnjah je na Koroškem slovenščina spet ozelenela. Čitaj Jarnikovo Zvezdje, beri poslovenjenega Fridolina na potu v fužine, in čudil se boš, kako visoko se je njegov duh povzdigal, kako gladko mu je že pred polovico stoletja slovenščina tekla." 
  (bl. Anton Martin Slomšek)

več:
S. Čuk, Urban Jarnik. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 5 (2004), 70-71.

LETA 1834 UMRL JOŽEF BALANT

GORIŠKI ŠKOF, NADŠKOF IN METROPOLIT ILIRSKI (* 1763)

Doma je bil v Novi vasi pri Lescah, šolal se je v Ljubljani, bogoslovje je študiral v Gradcu in po posvečenju (1789) je bil najprej kaplan v Kresnicah (1791) in Velikih Laščah ter katehet v Ljubljani. Leta 1798 je postal profesor moralne in pastoralne teologije na liceju, 1805 stolni kanonik in nadzornik ljudskih šol. Kasneje je nekaj časa služboval v Trstu. Po vrnitvi v Ljubljano je bil 1818 imenovan za goriškega škofa. Zelo je skrbel za nove duhovne poklice, odprl semenišče za Primorje in bogoslovno učilišče v Gorici.  1830 je papež Pij VIII. povzdignil Gorico v nadškofijo, njega pa v nadškofa in metropolita ilirskega (podrejeni so bili ljubljanski, tržaško-koprski, poreško-puljski in krški škof. Sodi med naše najpomembnejše cerkvene osebnosti in hkrati tudi med naše pomembne narodnobuditeljske duhovnike in šolnike. Zaslužen je za razvoj osnovnega, višjega in visokega šolstva. Njegov nečak Jernej Legat je leta 1834 postal tržaško-koprski škof.

več:
S. Čuk, Jožef Walland (1763-1834): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2023), 38-39.

LETA 1904 ROJEN SALVADOR DALÍ

ŠPANSKI (KATALONSKI) SLIKAR († 1989)

Študiral je v Madridu, leta 1927 odšel v Pariz in se tam seznanil s Picassom in nadrealističnim gibanjem. Ob začetku druge svetovne vojne je emigriral v ZDA in se po vojni vrnil v Francijo. Bil je izurjen risar, umetnik in eden najpomembnejših slikarjev 20. stoletja. Študiral je psihoanalizo in razvil kritično metodo slikanja, naturalistične slikovne detajle je združeval v nemogoče kombinacije, ki jih je sam imenoval »ročno naslikane fotografije sanj«. Svoje delo je znal tržiti, sodeloval je tudi na snemanjih filmov, bil je znan kot zelo domiseln, in imel je sposobnost delati nenavadne stvari, da je z njimi pritegnil pozornost nase. Njegove ekscentrične navade so včasih pritegnile več pozornosti javnosti kot njegovo umetniško delo. Najbolj znana dela: Stopljeni čas, Goreča žirafa ... ciklus ilustracij iz Dantejeve Božanske komedije ...

LETA 1981 UMRL BOB MARLEY

JAMAJŠKI KITARIST, PEVEC IN SKLADATELJ (* 1945)

Na svetovno glasbeno sceno postavil reggae glasbo. Ta glasbeni slog je nastal na Jamajki konec šestdesetih let iz afrokaribske in ameriške ritem in blues glasbe. Je avtor številnih uspešnic, najbolj znane so njegove: I shot the Sheriff, No woman, no cry, Could you be loved ...

nekaj njegovih misli:

• Najbolj bistri ljudje so revni ljudje.
  
• Denar ne more kupiti življenja.
  
• Razsvetlimo temo!
  
• Resnica je, da te bodo vsi prizadeli. Ugotoviti moraš le, kdo je vreden trpljenja.
  
• Nekateri ljudje čutijo dež. Drugi se le zmočijo.
  
• Ena ljubezen, eno srce, ena usoda.
  
• Prebudi se in živi.
  
• Ne zavedaš se kako si močen, dokler ni 'biti močen' tvoja edina možnost."
  
• Tvoj največji sovražnik lahko postane tvoj najboljši prijatelj in tvoj najboljši prijatelj lahko postane tvoj največji sovražnik.

LETA 2020 UMRL TONE ŠKARJA

ALPINIST, GOR. VODNIK in REŠEVALEC, PISATELJ, FOTOGRAF (* 1937)

Tone Škarja je dve tretjini svojega življenja posvetil goram, alpinizmu in delu v Planinski zvezi Slovenije. Opravil je več kot 1000 alpinističnih vzponov, od tega prek 30 prvenstvenih. Bil je član odprave Everest 1979, prejel je najvišje državno priznanje za šport, Bloudkovo nagrado. Bil je tudi pobudnik in skrbnik slovenskega dela Nepalskega planinskega muzeja. Objavljal je v Planinskem vestniku in drugih revijah in časopisih, bil je soavtor učbenika Hoja in plezanje v gorah (1984), avtor knjig Stene mojega življenja (1975) in Julang Kang (1987) ter soavtor knjig Kangbačen (1976), Na vrh sveta (1979), Everest (1981) in Na vrhovih sveta (1992). PZS mu je leta 2014 podelila nagrado za življenjsko delo v alpinizmu, leta 2011 je dobil tudi Bloudkovo plaketo za življenjsko delo v športu ...

njegova misel:

• Če upoštevam misel Nejca Za­plotnika, da je cilj že pot, potem moram reči, da temu ni ravno tako. Pomembno je, da imamo jasno določen cilj in se trudimo, da ga dosežemo. Včasih nam uspe, drugič ne. Če cilja ni, potem je tako kot z novodobnimi odpravami – vse obvisi nekje v zraku in bi vsak po svoje malce pohajal naokrog. Cilj oplemeniti in osmisli pot.

o njem:

• Po trdi »vajeniški« in ustvarjalni »mojstrski« dobi v domačih in tujih gorah je Tone Škarja uspešno posegel po himalajskih lovorikah in pomagal Sloveniji k ugledu alpinistične velesile. Udeležil se je enaindvajsetih himalajskih odprav in ogledniških pohodov, večine kot vodja, in  zabeležil svojo gorniško pot v sedmih knjigah in vrsti delno potopisnih delno idejnih in realistično ocenjevalnih člankov. (Stanko Klinar)

iskalec in zbiralec Marko Čuk